566
Fr. Ks. Meško: Pred tvoj oltar. — Anton Medved: Na tvojem grobu.
bluza, preko nje pisana ruta. Oko ji je bilo solzno, in izraz jaden in žaloben. Zasmilila se mi je v srce, in tolažeče sem odgovoril: „Zdravo njegovo spanje daje najboljše upe ... Le pomiri se!"
„Prostora, prostora! Jaz sem ranocelnik! Prostora!" je zdajci zacvilil visok glasek in Turek, drobna in majhna žaba, se je mogočno porinil mimo mene v sobo.
(Dalje.)
Pred tvoj oltar
Introibo  ad altare Dei,   ad Deum, qui laetificat iuventutem meam.
Pred Tvoj oltar, Gospod sem stopil,
Nevreden hlapec Tvoj, In daroval, trepetajoč pred Tabo,
Sem prvi dar Ti svoj.
Mladost sem svojo Ti podaril
In daroval srce, In z mano verni ljud je zdušno prosil
Tvoj blagoslov na me . . .
Gospod, Ti veš, da slab sem človek,
Srce mi Ti poznaš, Ti veš, da cesto, cesto sem zablodil,
Kako kesal se, znaš.
O ne zavrzi me! — O vodi
Na potih Ti me vseh, Ne daj zabresti mi na pota kriva
Sovražnikom v posmeh . . .
Daj, da srce odmrje svetu,
Da le za Te živi, Daj, da trpeča in nemirna duša
Pri Tebi mir dobi! —
Fr. Ks. Meško.
Na tvojem grobu .
(Umrlemu Francu Goršiču.)
Na tvojem grobu postajam, Ti moja ljubljena duša!
O Bog, zakaj te zakrila Za vedno je črna ruša!
Vsa tvoja blaga čutila, Vsi tvoji lepi načrti
Tu v grobu leže brezglasnem Zaprti in razdrti . . .
Trepečejo vrbe, ciprese
V jesenskem vihravem času . . Cuj! Zdi se, da sape igrajo
Na orgle mi v žalnem glasu.
Na orgle —! Da! Vanje si umel Polagati divne odmeve,
Zato domovina hvaležna
Ne žabi vse žive te dneve . .
Anton Medved.