Gore, ta “čarobno lep, a neizprosen svet”, žarijo v ospredju te knjige in so njeno véliko prizorišče – amfiteater ne le preizkušenj telesa in duha, tem­ več tudi čudovitih, globokih doživetij. Alpinistična in prijateljska naveza Virk­ Tomazin pa v njej ne opisuje le svojih skupnih plezalnih dogodivščin, temveč se loteva še drugih tém – prijateljstva, etike, literature, duhovnosti, transcendence, staranja, časa, smisla alpinizma in življenja nasploh. Da so te teme zastavljene ambiciozno in premišljeno, pokaže že bežen pogled na poklicno pot obeh avtorjev: Iztok Tomazin je širši javnosti poznan kot zdravnik, gorski reševalec, alpinist, himalajec, literat in avtor več knjig, Tomo Virk pa je univerzitetni profesor na Oddelku za primerjalno književ­ nost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti, raziskovalec in avtor več znanstvenih knjig, alpinist, nekdanji vrhunski smučar, nagrajen esejist in član SAZU; na koncu knjige sta dodani njuni impresivni biografiji. V zadnjih nekaj letih je pri nas izšlo več knjig z alpinistično tematiko, ki so jih napisali vrhunski slovenski alpinisti, recimo Alpinist Silva Kara, Objem na vrhu sveta Marije in Andreja Štremflja, Kristali sreče Andreja Štremflja, Igra in biseri Bogdana Biščaka, Tista lepa leta Rada Kočevarja, ro­ man Skozi trave oblakov Milana Romiha idr. V večini teh knjig je v ospredju avtobiografska tematika, se pravi opisi alpinističnih poti njihovih avtorjev, bolj ali manj prevetreni z opisi iskanja in spoznanja smisla … Naj posebej 140 Sodobnost 2025 Maja Murnik Iztok Tomazin in Tomo Virk: Naveza. Ljubljana: Beletrina, 2024. Sprehodi po knjižnem trgu omenim Objem na vrhu sveta zakoncev Štremfelj, kjer se prav tako kot pri Virkovi in Tomazinovi knjigi srečujemo z dvojnim avtorstvom. Večino snovi v knjigi zakoncev Štremfelj predstavlja odprava na Everest in njun skupni vzpon nanj, kar opisujeta izmenično vsak s svoje perspektive; nekaj prostora posvečata tudi svoji skupni življenjski in plezalni poti. V tej na­ tančno odmerjeni dramaturgiji vrhunec predstavlja doseženi vrh Everesta in dejanje iz naslova. Naveza ne skriva literarnih ambicij njenih avtorjev. Že to, da sta avtorja dva in ne en sam, kaže na vrsto vprašanj in odločitev, ki jih morata (delo­ ma skupaj, torej kot naveza, deloma pa vsak sam pri sebi) že vnaprej vsaj za silo razrešiti in nato sproti razreševati skozi pisanje: kako organizirati dokumentarno in literarno snov; o čem pisati in na kakšen način; kako se uigrati za skupni cilj, a obenem ohranjati samostojnost, individualnost vsakega od njiju. Besedilo gradita dva pripovedovalca, ki se med seboj izmenjujeta, s tem pa se izmenjujeta tudi dve perspektivi na neki dogodek, na skupno doživet je, pa tudi dve razmišljanji o izbrani tematiki. Pripoved vsakega od njiju je grafično ločena z različno pisavo in s simbolom na začetku vsakega od lomka (sova modrosti za Virka in Asklepijeva palica, okoli katere se ovija kača, za Toma­ zina), vendar pri tem ne gre za dosledno izmenjavanje enega in drugega. Tako med obema pripovedovalcema nastaja svojevrsten dialog, skozenj pa vznika nekakšna napetost, ki ni zgolj posledica luknjičavosti in selektiv nosti spomina, temveč še bolj različnih pogledov, izkušenj in osebnosti. Napetost pripovedovanja raste pred bralcem tudi drugače, z zgošča­ njem in – na drugih mestih – raztezanjem časa. Tako se na primer uvodno poglavje oziroma sam začetek knjige prične na skorajda filmski način, in medias res, ter se nadaljuje s kratkimi rezi, z izrazito montažo, hitrim in uravnoteženim skiciranjem situacije, misli, občutij. Uvodni kratki dialog pod steno, v katerem gre za Virkovo drobno računico, s katero se želi izogniti plezanju najtežjega raztežaja smeri kot prvi v navezi, je – kot se izkaže – značilen dialog te naveze. Uživanje v travah na robu stene Bele peči v tržiškem koncu, ki sledi pozneje, ima podoben učinek kot Proustove magdalenice: prestopimo v preteklost, na začetek; v tolminsko vojašnico, kjer sta se pripovedovalca, sovrstnika, spoznala med služenjem vojaškega roka v JLA. Skozi oči vsakega od njiju v nadaljevanju v pretežno kronološkem vrst­ nem redu spremljamo njune mesece v JLA ter ilegalna (nočna) doživetja v gorah; nato začetke skupnega plezanja, ki jim sledijo vse težji vzponi, odprava v ZDA in Kanado, prvenstvene smeri, koraki k sanjam; vzponi in 141 Sodobnost 2025 Iztok Tomazin in Tomo Virk: Naveza Sprehodi po knjižnem trgu padci vseh vrst … V njuni družbi potujemo v slovenske in ameriške stene, kjer izkušamo različne poudarke, vidike in doživetja, včasih začinjene s humorjem. Predvsem pa se skozi knjigo ves čas vleče rdeča nit njune naveze: sprva plezalske in nato vse bolj tudi prijateljske. Iskreno pišeta tudi o kočljivih situacijah, o strahovih in o svojih slabih dneh. Stvarni opisi plezanja naveze v steni se izmenjujejo z refleksivnimi in esejističnimi pasažami. Tako opisom popolne zbranosti in osredotočeno­ sti med plezalnim vzponom, kjer je plezalčev svet zožen na nekaj metrov okrog sebe, telo in duh – če je vse, kot mora biti – poravnana v neločljivo enost, jezikovna komunikacija med plezalcema pa enostavna, skrčena na nekaj kratkih povelj (kajti med vzponom se vse bistveno dogaja onstran jezika), sledijo poglobljena razmišljanja o doživljanju, o knjigah, o indivi­ dualizmu in altruizmu, o relativnosti časa med padcem, o presežni razsež­ nosti alpinizma, če naštejem le nekaj tem. Knjigo z lahkoto berejo tudi bralci, ki niso posvečeni v svet gora; avtorja namreč sproti razlagata elemente plezalno­alpinistične ture, žargon, ple­ zalne tehnike in posebnosti gibanja v stenah, pa tudi take reči, kot sta po­ men in funkcija preklinjanja. Mestoma se zdi, da svet okrog sebe opisujeta na podoben način, kot je Viktor Šklovski v razpravi Umetnost kot postopek zapisal za postopek potujevanja, s katerim pisatelj preseže avtomatizira­ ne zaznave in neko stvar prikaže, kot bi jo videl prvič, iz spremenjenega zornega kota, s čimer bralca usmeri k temu, da to stvar zazna drugače. Svet doživetij v gorah namreč nastaja vsakič sproti; avtorja nas na primer opo­ zorita tudi na vidik avtorstva pri plezanju prvenstvene smeri: to je nam­ reč ustvarjalno dejanje, avtorski podpis alpinista oziroma naveze, ki kot prva, “odkar svet stoji”, zariše namišljeno linijo prek stene. Tudi v  Navezi Tomazin in Virk opisujeta nekaj svojih prvenstvenih vzponov in pri tem prikažeta razmišljanje plezalca pri takšnem kreativnem in pogumnem, a tudi težavnem in negotovosti polnem dejanju. Njuna naveza funkcionira včasih na humoren način, kot nekakšna napol zares, napol za hec igra, ki jo kot obvezen ritual pogosto preigravata pod steno, sploh v zrelejših letih. Tomo toži in si izmišljuje izgovore, da ne bi vstopila v steno; kaže kronično čemeren in nejevoljen obraz, dejansko zaskrbljen, da ni dovolj pripravljen, prijatelju ne bi želel biti v preveliko breme, ne bi mu rad pokvaril lepega dne. Iztok prevzame vlogo odločnejše in trdnejše, motivirajoče polovice, ki se zaveda, da bo Tomo na izstopu (na svoj način) vesel in zadovoljen. Njun odnos doseže obrat in novo uravnoteženje, ko se na viharnem morju vlogi zamenjata in je Virk tisti, ki postane odgovorni motor te “naveze”. 142 Sodobnost 2025 Sprehodi po knjižnem trgu Iztok Tomazin in Tomo Virk: Naveza A ne le dialektika naveze, druži ju tudi podoben pogled na smisel alpi­ nistične dejavnosti. Ta zanju nikakor ne tiči v samopotrjevanju ali iskanju adrenalina, temveč v njem vidita presežnost; pa tudi globljo simboliko, ki se kaže skozi alpinistovo pot udejanjanja povezanosti s prvobitno naravo. Virk alpinizem primerja z vrhunsko literaturo, kajti v obeh se razkriva neizrekljivo. Neubesedljivo je, a silovito doživeto. Tomazinovo doživljanje alpinizma pa je dvojno, prepletajoče se; poleg športnega momenta v njem sluti obet povezanosti s prvobitno naravo, ki ga neskončno presega, a je hkrati njen del. Pri tem izhaja bolj iz tradicije budizma in jogijske filozofije. Pripovedovalca se med seboj ne ločita le po tipografiji, temveč tudi po drugačnem slogu pisanja. Tako Virk, ki je v alpinizem resno zagrizel prek Tomazinove iniciacije in kako desetletje pozneje, opisuje svojo intenzivno začetno predanost alpinizmu, ki jo primerja z gorečnostjo zaljubljenca, celo s seksualnim vznemirjenjem. Začetki plezanja so sicer vselej zanimivi in po­ sebni, intenzivnejši kot pozneje, ko je svet v nekem smislu že odčaran. Virko­ vi opisi začetkov in kmalu zatem plezalnih vrhuncev (v športnem pogledu) so nekako racionalizirani, celo redkobesedni, kot bi zreli pripovedovalec le s težavo obujal spomin na tisti “nekoč”; ali še bolje, kot bi bil tisti “nekoč” tako onkraj jezika in v čistem območju nejezikovnega, silovitega doživljanja, za katerega se zdi vsaka beseda že vnaprej izpraznjena in odveč. Prejkone med vrsticami opisuje boje s sabo, napredek in dvig na višji nivo. Izrazito skromen je, zamolčuje svoje uspehe; raje samokritično piše o sebi, o svojih strahovih, skrbeh in dvomih, kot o svojem dejanskem mojstrstvu. Bolj kot težke smeri, ki jih je preplezal na ameriškem kontinentu, zadovoljen omenja, da je tam dobil idejo za esej o religiozni razsežnosti alpinizma … Predvsem Virku uspe napraviti razliko med svojimi mladimi plezalskimi leti tudi v samem slogu oziroma načinu pripovedovanja: prej je več akcije, manj razmišljanj in razglabljanj. Jezik je trši, opisi so ostri, stavki krajši. V nadaljevanju knjige pa se razživi, v slogovnem pogledu piše bolj sproščeno, tudi lahkotneje menja pripovedovalske lege, veliko uporablja samoironijo; zapade v krize, preganjata ga pomanjkanje časa in težave s koleni. Ves čas pa iz njega veje nekakšna tiha intenzivnost. Če je Virkov pripovedovalec v osnovi bolj racionalen in refleksiven, pa je Tomazinov mnogo bolj pesniški, pogosto zanesen, slog je posejan s preciznimi metaforami in sugestivnimi prispodobami. Še zmeraj pa je tudi stvaren, ko se njegovo navdušenje nad čarobnostjo gora (in ne­ viht – natančneje: gre za soobčutji tremendum et fascinans) izmenjuje s samo opazovanjem in rezoniranjem. Pri njegovem pripovedovalcu ne opazimo takšnega razvoja kot pri Virkovem (pri katerem je mogoče zaznati 143 Sodobnost 2025 Iztok Tomazin in Tomo Virk: Naveza Sprehodi po knjižnem trgu celo sledi Bildungsromana, kajti Virkov pripovedovalec proti koncu knjige postaja zrelejši, bolj refleksiven, tudi resigniran); zdi se, da je Tomazinov pripovedovalec ves čas rahlo lebdeč, brezkompromisno zaljubljen v ža­ renje gora in doživetij, neumorno iščoč njihovo intenzivno ter zahtevno lepoto. Obdarjen je z neustavljivo energijo, z drznim poletom želja, a tudi on s sledjo rahle resignacije ob koncu knjige, kajti oba, vsak na svoj način, se pričneta spraševati o staranju in načinih sestopanja. Tomazin tudi zaključi knjigo z lirično, melanholično, a čudovito in v času odtekajočo podobo večera. Prav na koncu knjige je pesem; na koncu je torej mesto, ki ga lahko ubeseduje le poezija z vsemi svojimi zamolki, tišinami in belimi lisami. Grafična postavitev verzov tako kaže proti svetu, ki je onkraj ubesedljivega, ki je zakrit s tančico negotovosti, kaj bo prinesla prihodnost. Obenem pa je tudi metafora njune celotne alpinistične poti, kajti pri tej dejavnosti se največ zgodi onstran besed, jezik skuša to loviti naknadno. Če Virk zapiše več poglobljenih refleksij, ki sežejo v globino (pri tem recimo pogrešam razlago, zakaj je njegov mladostni vzornik Klement Jug v njegovih očeh skozi natančnejše branje in raziskovanje izgubil svojo avro), pa se Tomazin nekaterih poglavij loti na svojstven, literarni način. Eno takih je recimo poglavje Barve, ki ga oblikuje glede na nekaj barv, ki so “obarvale” občutenje kake situacije ali preživetega dneva v gorah. Postopek je zanimiv in izviren; kazalo bi ga še bolj razvijati, še več delati s takšnim pesniškim kontrastiranjem, še bolj raziskovati v to smer. Naj se ob tem spomnim nje­ gove nedavne, delno avtobiografske (a tudi žanrsko sinkretične) knjige Na meji: tihotapske in druge mejaške zgodbe od Karavank do Himalaje, ki prav tako temelji na nadvse originalnem konceptu: zgodbe pripovedujejo o različnih vrstah mej, o njihovem (ne)prečkanju in razlogih za to. Med knjigami z alpinistično tematiko Naveza zanesljivo izstopa. Ne le da seže onstran pripovedovanja o plezalnih dosežkih, v ospredju so odnos med soplezalcema v daljšem časovnem obdobju, dinamika naveze, skupne točke, razhajanja in dopolnjevanja. V ozadju se izrisuje globoka refleksija o smislu udejstvovanja v gorah, o lepotah in nevarnostih, o simboliki in etiki vzpona, o barviti paleti doživljanj in čustev tam gor, o prisotnosti in predanosti. Pred bralcem je iskreno pisanje, ki obravnava vzpone in sesto­ pe prijateljske naveze skozi življenje, z odprtim koncem, v katerega je pro­ jicirana želja po skupnem vzponu v Čopovem stebru v Severni triglav ski steni, želja, za katero ne vemo, ali se jima bo uresničila ali ne in ki ostaja “simbol še neuresničenega, nedoseženega, nedoživetega”. 144 Sodobnost 2025 Sprehodi po knjižnem trgu Iztok Tomazin in Tomo Virk: Naveza