ZBlRKfi POLITIČNIH, éoSPOÜñRSKIH IH SQCnOLNlH 5P150U. — Uli. ZUEZEK. is ¡■tli"! BORBñ Zñ 1Ü605L0UEMSK0 DRÉñUO > SPI5HL DR. ñLSIH ÜBRI3 t u lil 1 1 I -1 Z ñ L O ŽIL ñ TISKOUHñ ZñORUBñ U CJUBLlñNI 1921. !lilllllll[llllllllllllllllillll[l!lll!INIIIil[llilllllllllllllllllllllllllllllll ZBIRKA POLITIČNIH, GOSPODARSKIH IN SOCIJALNIH SPISOV Zvezek VII. BORBA ZA JUGOSLOVENSKO DRŽAVO illlilllllllillllllillllkllimillllB^ '#' 7"! ! ! "!!"! & &*'')&%&($')%&#'%&)%&#&%')$ : lllllllilllilllllJillllllllll[llllllllllllllllilll[llllllll[ll,lilllllll][lllllll[lllllll DR. ALBIN O ORIS BORBA ZA JU00SL0VENSK0 DRŽAVO NAČRT ZGODOVINE IN DELOVANJA JUGOSLOVENSKEGA ODBORA V LONDONU ZA ČASA SVETOVNE VOJNE ZALOŽILA TISKOVNA ZADRUGA V LJUBLJANI 1921 08000105060700020275050607050406020306060405081005050807090406061006040704030608081009060807100306090408040706042601000000010601061100 \ 0/40 • ibb 7) e 900^3+ ...... n 111 u 1 n 111...............................................................mini.......1111111111111111.......II.................... NATISNILA »NARODNA TISKARNA« V LJUBLJANI. VSEBINA Predgovor....................6 I. Začetki in zapreke.................7 H. 1915 — 1917 A) Propagandne predpriprave............21 B) J. O. in ameriški Jugosloveni...........28 C) Dobro vol jniška akcija J. Odbora ..........31 III. Razmerje med J. Odborom in srbsko vlado..........36 IV. Krfska deklaracija.................39 V. Italija na razpotju..........'.......46 VI. Rimski kongres zatiranih narodov............5 i VII. Uspehom naproti.................57 VIII. Amerika in Jugosloveni leta 1918...........61 IX. Izpolnitev tisočletnih sanj..............74 * Dodatki: Štev. 1. Krfska deklaracija .............79 Štev. 2. Manifest J. Odbora ob priliki kronanja Karla I (IV.) . . . &3 Štev. 3. Resolucija rimskega kongresa..........85 Štev. 4. Brzojavka J. Odbora Wllsonu prigodom vojne napovedi Nemčiji 7./IV. 1917 . ...............86 Štev. 5. James—Smithova resolucija v ameriškem parlamentu dne 4. oz. 5. junija 1918...............87 Štev. 6. Proglas J. Odbora -v odgovor na manifest Karola I. dne 16. oktobra 1918..............88 Štev. 7. Spomenica dr. Vošnjaka Wilsonu 1. novembra 1918 ... 89 Štev. 8. Poslanica Mihaela Vošnjaka ameriškim Slovencem.... 95 PREDGOVOR. Ni mogel biti moj namen, podati v tem spisu več kakor impresionistično črtico o delovanju Jugoslovenskega odbora. Prekratka časovna razdalja še ne dopušča popolne, objektivne ocene njegovega delovanja. Zgodovinski viri so preobširni, da bi bilo mogoče napisati že sedaj izčrpno monografijo, nekateri pa se bodo morda še le po daljšem času odprli. Povsem naravno je, da se nisem mogel izogniti mnogim po vsebini pogojenim nedostatkom, ki pa čakajo vse začetne spise o snovi, katera^ po svoji obširnosti zahteva sodelovanje mnogih strokovnih moči. Izpustil sem vse, kar na končni izid jugoslovenske akcije ni imelo posebno praktičnega vpliva in kar je na videz bolj anekdotičnega; obenem pa mi slovenski čitatelj ne more šteti v greh, sem li podčrtal stvari, ki se bliže dotikajo nas. Med vojno se naše občinstvo o delu J, Odbora ni moglo poučiti, po prevratu pa smo v prislovični in zgodovinski ne-hvaležnosti narodov in sodobnih generacij pozabili, kdo nam je odprl vrata v svobodno Jugoslavijo. Z rastočim zdemokratiziranjem javnega življenja rasie tudi potreba državnoslovne in politične naobrazbe najširših slojev, predvsjem razumništva v najširšem obsegu besede. Njemu je pri nas po prirodi našega socijalnega sestava usojeno, da postane glavni nositelj in tvoritelj javnega mnenja v naši novi državi. Ako bi mogel v ta namen prispeti trohico ta čisto informativen spis, bi bila njegova naloga popolnoma izčrpana. V Ljubljani, dne 15. majnika 1920. A. O. ZAČETKI IN ZAPREKE. Začetkom majnika leta 1915 se je vršil v Parizu in sicer v hotelu Madison, rue des petits champs sestanek nekaj naših mož, ki so videli in vedeli, da je napočil za osvobojenje in ujedinjenje avstroogrskih Jugoslovenov s Srbijo in Črno-goro odločilni zgodovinski trenutek. Na podlagi že tekom meseca aprila v Parizu izdelanega programa so se strnili v udruženje Jugoslovenskega odbora in pričeli na lastno pest, sami in brez zveze z domovino, polagati kamen za kamenom k državni stavbi današnje Jugoslavije. Nekateri iz njih so otresli avstrijski prah raz svoje čevlje koj ob izbruhu vojne, drugi so jim sledili, kakor je pač svetovala priložnost in silila k temu koraku rabeljska roka avstrijske vlade. Koncem leta 1914 in v začetku naslednjega leta je izgledalo, da postane Rim kot domovini najbližje politično središče njih naravno pribežališče. Ampak Italijani so pojmovali gostoljubnost tako, kakor da so že tedaj nehote in nevede slutili, da jim bo požrtvovalno domoljubje jugoslovenskih emigrantov še križalo njih politične račune. Le za trenotek so utihnili glasovi tisočletnega nasprot-stva med nami in rimskimi polpotomci ob Jadranu in zopet je razbesnela mržnja v Giolittijevem časopisju in kmalu razvnela imperialistično navdahnjene duhove vseh drugih strank. Zato so se naši emigranti rajše okrenili s hrbtom proti »središču sveta« ter se preselili v evropsko kulturno središče. Bodočnost bo sodila, ali ni bilo krivo, da so bili počefki jugoslovenske akcije v Rimu. Če bi se bilo začelo takoj koncem leta 1914 v Londonu, bi mogla biti jugoslovenska akcija najbrž silnejša in uspešnejša. Rimski meseci jugoslovenske propagande sicer niso bili izgubljeni, vendar pa sta bila italijanski šovinizem in giolittijanski nevtralizem največja zapreka uspešni akciji. Na burnih shodih naše emigracije v Rimu se še ni utrdila prava harmonija. Trumbičeva vodilna roka pa je dohajala bolj polagoma k svojemu odločujočemu vplivu. Trumbic je imel že tedaj zveze s slovenskim Trstom. Že s prapočetka se je glasila njegova parola: »Nič se ne sme žrtvovati, treba čuvati integriteto slovenskih dežel.« To je bilo v časih, ko je ležala svinčena mora na duhu naših domačih politikov (častna izjema kot potrdilo pravila!) in je marsikateri Slovenec ponižno ugibal, bi li ne kazalo s predvojnim narodnim prepričanjem napraviti kakšen kompromis na levo ali na desno. Na potu iz Rima v London je bila prva postojanka Trumbičeva in njegovih drugov Ženeva. Tam so se sestali Trumbic, Bosanca Stojanovič in Vasiljevič in Slovenec Niko Zu-panič. Nekoliko dni pozneje so prišli v Ženevo tudi ostali Slovenci: dr. Qregorin in dr. Vošnjak. Kot odposlanec srbske vlade je bil navzoč Božo Markovič, čigar naloga je bila, gojiti stike z jugoslovensko emigracijo. Tamošnji srbski konzul Petrovič se je izkazal v onih trudnih dneh z veliko ljubeznivostjo v sprejemanju in skrbi za naše rodoljubne Ahasvere. Po prihodu v Pariz je svetoval Vošnjak Oregorinu in dr. Trinajstiču, ki je bil (dasi istrski Hrvat) najvernejši drug slovenskim emigrantom, da bi bilo nujno potrebno, razložiti narodnostno stanje v naših deželah nekaterim vplivnim francoskim politikom. Politična napetost na predvečer podpisanja londonske pogodbe ni dopuščala časa za teoretična razmišljanja. Ta trojica je imela dolg razgovor s Pichonom in Cle-menceaujem, ki jih je sprejel v skromni redakciji svojega »Vklenjenega človeka« (L'homme enchaîné), ki je bil malo poprej, ko se »tigru« še ni zdelo delati opozicijo, L' homme libre (svobodni človek). Seveda naši zastopniki tedaj še niso mogli slutiti, da bo ta poznejši vsemogočnež pozneje nalagal francoski cenzuri najstrožji molk glede protiitalijanskih vesti iz Jugoslavije, da bo pod njegovo vlado prepovedano v »Bulletin yougoslave«, glasilu odbora, navesti na naslovni strani, koliko je Slovencev v Gorici in Trstu. In tega jim naklonjenega moža so proglasili Italijani 4 leta pozneje za svojega zapriseženega sovražnika! V preko enournem razgovoru sta Vošnjak in Qregorin pojasnjevala temu državniku naš težavni položaj. Clemenceau je kazal razumevanje, opozarjal pa na silne težkoče in konflikte, ki so jih polni italijansko-francoskl odnošaji na Sredozemskem morju. V onih dneh je poročal Vošnjak o jadranskem vprašanju v odboru francoske zbornice ¿a zunanje zadeve. Vošnjaka je povabil predsednik tega odbora poznejši ministrski predsednik in minister zunanjih zadev Leygues. Našim emigrantom je bilo povsem jasno, da bo izid vojne odločit- za stoletja o usodi Jugoslovenov. Čas je bil drag, avstrijski Jugosloveni pa brez zastopstva v tujini. Vsaka hamletovščina in oblomovščina iz domačih logov je bila greh, doba je vpila po činih in tako jim ni preostalo drugega, kakor na lastno odgovornost storiti, kar se je dalo poskusiti, t. j. trgati vezi med habsburško državo in jugoslovenskim ozemljem. »Nismo se spuščali v politiko 50 : 50«, je rekel dr. B. Vošnjak 1. 1918 na ustanovni konvenciji Slovenske Narodne Zveze v Clevelandu, »nismo ugibali, kaj moremo doseči, ako zmagajo zavezniki, nismo ukrepali, kaj bo, ako zmagajo centralne oblasti, vrgli smo marveč karte, kjer je bilo zapisano: Avstriji ni treba avtonomij. Jugosloveni zahtevajo svoje zjedinjenje in popolno svobodo in enakopravnost z drugimi narodi.« Sleherno podobno revolucijonarno podjetje na mednarodnem poprišču bi se moralo brez edinosti in solidarnosti v temeljnih programnih točkah ponesrečiti že v svojih začetkih. Vsekakor pa je bila trezna preudarnost jugoslovenskih emigrantov vsega občudovanja vredna. Pokličimo si v spomin občno predvojno razdvojenost v vseh ozirih in uvažujmo, da so bili člani J. O. zastopniki nasprotujočih si teženj in struj našega po avstrijsko-madžarskem vladnem sistemu razkosanega naroda. J. O. se je odločil storiti korak, ki je pomenjal opasno početje. Opasno za člane same, ki so si za slučaj zmage osrednjih držav onemogočili vsako povrnitev v domovino in mogli sigurno pričakovati, da jim zasežejo domače oblasti tamkaj se naliajajočo imovino, opasno pa tudi za njih svojce, izročene na milost in nemilost avstrijskim rabljem, izpostavljene vsled tega preganjanju, konfinacijam in nečuveni bedi. Pa jim tudi ni bilo treba dolgo čakati. Iz časnikov, pritihotapljenih iz domovine, je seznal eden član J. O. za drugim, s kakšno biro- kratsko doslednostjo in naglico je grabila avstrijska vlada njih premoženje ter zapirala njih svojce in znance. In da so brez obotavljanja vzeli ta križ na svoje rame, jim mora količkaj hvaležna domovina zapisati v knjigo zlatih spominov. Tem težavam se je pridruževala še tretja ne manj trnjeva pot. Z usodo Evrope in Jugoslovenov se je igrala doslej poklicana diplomacija, nedostopno in birokratično v sebe samo zaverovana aristokratska družba, ki je poslovala po pravilih izvežbane rutine, pa dostikrat po malenkostnih načelih v davnino segajočih tradicij, med tem ko so bili naši emi-grantje v tem odločenem krogu človeške družbe homines novi »novi ljudje«. Premagati samoljubje zakrknjene poklicne diplomacije in jo pridobiti za njenim trenutnim skrbem na videz tako oddaljeno stvar, je zahtevalo nadobičajno mero takta, značajnosti, ki se ne zlomi po deseterih neuspehih, zahtevalo je taktiko, težje od one na frontah in požrtvovalnost, ki se rodi le včasih v zgodovinsko odločilnih trenutkih. Mirni razvoj notranje in zunanjepolitičnih dogodkov v pretekli polovici stoletja je v izvanredni meri zbistril in utrdil čut za pravno pravilnost in postavnost javnih ukrepov in činov. Zato je vprašanje c legitimaciji J. O. postalo nemale važnosti. Kdo je dal članom J. O. pravico in kdo jim je poveril zastopanje Jugoslovenov pri vladah v Parizu, Londonu in Rimu? Ali jih ni morala smatrati tujina za idealistične prenapeteže in avan-turiste, katerih vedno mrgoli v svetovnih mestih, slepo zaverovane v abstraktne pravice, za katere so takratni diplomatje pred občinstvom pač pretakali teatralične solze, da so jih potem nemoteno tem temeljiteje ponižali v tajnih dogovorih kakor n. pr. v londonskem paktu? Glavni- in za tujino vsega vpoštevanja vredni razlog, da so upravičeni zastopati domovino, je nudilo dejstvo, da so bili a. o. Jugosloveni tedaj od sveta popolnoma ločeiri in zato niso mogli in smeli javno dati izraza svojim zahtevam. To dejstvo pa je naravnost nalagalo članom J. O. najsvetejšo narodno dolžnost, vzeti vso odgovornost brez pomislekov nase in pod-vzeti vse, kar je v njih močeh in potrebno za dosego največjega narodnega ideala. J. O.-u je "bilo usojeno v tem pogledu mnogo težje stališče, kakor češkemu narodnemu svetu, ki je bil vedno v zvezi z zarotniško -»Maffijo« v Pragi, ki je obsto- jala iz odgovornih in priznanih narodnih voditeljev, in ki je dobival od tod vzpodbujo, neposredne informacije,' gmotno podporo ter izrecno polnomoč za zastopanje. Slovenci leta 1916 in 1917 sploh niso poslali nikogar, da stopi v zvezo z J. O., naša domača akcija za emigrante je bila manj nego ne-dostatna. In kakor v domači koži tako pred očmi naprednejše tujine! Razmerje med zavedno požrtvovalnostjo južnoameriških Dalmatincev in ono severoameriških Slovencev priča o že precej rudimentarnem pojmovanju narodne probujenosti in nam kliče glasen memento, kako pomanjkljiva je bila zavednost v naših najširših ljudskih plasteh. Prava zmedenost se izkaže namreč v dneh izrednih težkoč v nepričakovanih razmerah. Te izkušnje pa amerikanski del našega naroda ni prestal. To dejstvo nam gotovo ni v čast, pa bodi na tem mestu vseeno pribito. Drugi argument je padal tudi s precejšnjo težo na tehtnico. Mnogi izmed članov J. O. so bili zastopniki in poslanci v domačih državnih in pokrajinskih zakonodajnih zborih, njih tozadevni mandat jih je upravičeval v teh izrednih razmerah k mednarodnemu zastopanju. Razven tega so bili člani J. O. vodje in zaslužni prvoboritelji najrazličnejših političnih struj, voditelji kulturnih organizacij, organizatorji kulturnega napredka i. t. d. tako da je bil J. O. takorekoč dejanski sicer slučajno a srečno improviziran Narodni Svet vseh a. o. Jugoslo-venov. Tako je mogel pač v zaslužnem delovanju osiveli poslanec tržaškega slovenstva, dr. Gregorin, mirno reči, da je njegova beseda beseda slovenskega Primorja in praktični primorski politični organizator in predstavitelj novejše slovenske znanosti dr. Vošnjak biti prepričan, da govori v imenu vseh Slovencev. V dr. N. Zupaniču je imel J. O. in jugoslovenski narod kompetentnega etnografskega strokovnjaka, ki je mogel z znanstveno stvarnostjo nastopiti proti tuji nevednosti in italijanskim zavijanjem zgodovinske istine. Glasen zagovornik njih legitimacje je bil molk v domovini in na ta molk J. O. ni zamudil zaveznike opozoriti. Ako bi ne bil narod z dušo in srcem z njimi, bi bil to v časih, ko je dospel avstrijski patrijotizem do najvišje veljave in ko je deževalo kolajn ter protekcij za hlinjene njegove izjave, čisto gotovo izrazil. Da misli domovina ž njimi, je pokazala pozneje iz najprobujenejše naše pokrajine došla izjemna legitimacija. Na tajnem tržaškem shodu spomladi 1915 se je namreč sklenilo,da gresta dr. Orr egorin in dr. Trinajstič v inozemstvo z izrecnim mandatom, ukrepati in" delovati tam za primorske Slovence. To sta bila sploh edina člana celega J. odbora, ki sta se mogla dokumentarično izkazati v tujini, da zastopata del avstro-ogskih Jugoslovenov. Ni mi razumljivo, zakaj se ni tudi drugim našim članom, o katerih se je že davno vedelo, da delujejo za naše interese pri zaveznikih, poslala enaka izrecna legitimacija. Dočim je bilo vprašanje legitimacije drugih slovenskih • emigrantov Avstro-Ogrske zamotanejše, se je mogel J. O. izkazati z izrecnim mandatom ameriških Jugoslovenov, ki so na številnih, tekom L 1915/16 se vršečih shodih enoglasno sprejeli program državnega samostojnega jugosiovenskega edinstva in neoporečno potrdili mandat Jugosiovenskega Odbora. Praktično je pripoznala mandat J. O. takoj od početka srbska vlada s tem, da je po svojih odgovornih činiteljih po-' zdravljala ta pokret in mu šla s svojim diplomatskim zastopstvom v marsičem na roko. Taisto velja za mnoge naši stvari že iz predvojne dobe naklonjene politike, učenjake in časnikarje. Vsi navedeni razlogi so prihajali v poštev v nejasnih dneh, ko se je vojna furija razbesnela in smo vsi upali, da se bo dala v kratkem ukrotiti. Danes'jim gre bolj akade-mična pozornost. J. O. je bil pred zgodovino in svojim narodom k politiki na lastno pest ravno tako upravičen, kakor svoječasno Garibaldi k politiki italijanskega Risorimenta. Naj si bodo pravniki v vprašanju legitimacije kakršnegakoli nazora, zgodovinski uspeh je dal J. O. prav in uspeh je bil doslej v politiki še vedno najvišja sankcija. Masarykovo pripoznanje veljavnega mandata J. O. ne more pasti na tehtnico, kajti on je-moral tedaj iskati s podeljenim mu srbskim državljanstvom zaščito pri Jugoslovenih. Cesta, katero je moral ubrati J. O., je bila s trnjem posuta. Treba se je bilo presekati skozi prašumo tekom dolgih stoletij nagromadenih predsodkov o našem ljudstvu in naših krajih. V tem oziru so Jugosloveni, vsem na čelu Slovenci, mnogo grešili v preteklosti, kar jimpavkljub svetopisemskemu primeru in nauku ne more biti odpuščeno. Tuji svet nas ni poznal, o naši slovenski eksistenci sploh vedel ni. W. Steed ni šel daleč mimo resnice, ko je rekel takoj s početka: »Ako bi se že pred vojno pisalo o teh spornih vprašanjih in ako bi se bilo vsem ljudem dopovedalo, kje čaka nevarnost in kakšne so razmere v Avstriji, bi ne bilo niti prišlo do vojne.« Bore malo je bilo inteligentov v zavezniških državah, ki so iz zemljepisne ali zgodovinske literature kaj vedeli o nas in še to znanje se ni ponašalo z jasnejšimi obrisi kakor n. pr. naše znanje o raznih kavkaških gorskih plemenih. Popolnoma upravičena je bila melanholična tožba Vošnjaka v predgovoru k »Bulwarku«: »Narodnost brez neodvisne državne organizacije se nahaja v težavnem položaju, ke> se mora njeno diplo-matično delo nujno omejiti na prizadevanje posameznikov. Brezdvom.no nalaga voditeljem naroda, ki nima lastne države, njih pozicija dolžnost stalno obveščati tuje dežele o dogodkih v njih domovini, posebno če morejo ti dogodki ogrožati mednarodni mir. Voditelji naroda, o kojem govori ta knjiga, svoje dolžnosti niso storili, tako da je bil sedaj sredi najgroznejše kataklizme, kar jih je svet videl. Jugosloven, ki doslej ni igral aktivne politične vloge, poklican, da popravi njihove zamude.« In zopet moram opozoriti na češki vzgled. Čehi so že pred vojno imeli organizirano zunanjo poročevalno službo v zunanji sekciji Nar. Sveta, naša pretirana notranja politična borba pa je popolnoma zanemarila zunanjo propagando, kljub temu, da smo vsi slutili, kakšen svetovni vihar da vstaja na obzorju. To nemarnost plačujemo sedaj z izgubo Gorice, Trsta in Istre. * Da smo kulturen narod z lastno literaturo, razvitim kmetijstvom, ugodnimi industrijskimi začetki, da imamo lastne zgodovinske tradicije, da ju^oslovenska narečja niso kvar skupnonarodni zavesti in da imamo samo eno željo, biti svobodni v svoji svobodni državi, o vsem tem je moral J. O. v vojnem vrvežu šele poučevati, razjasnjevati pojme in truda-polno prepričevati trdoglavo diplomatično modrost o upravičenosti in nujni udejstvitvi teženj jugoslovenskega gibanja. Treba je bilo orati ledino, začeti pri glavah in šele stopnjema pripraviti širše občinstvo, da podpre s svojim javnim mne- njem odločujoče politike v odločilnih trenutkih. In da se je to posrečilo J. O., je bil predpogoj vsega uspeha. Kot člane J. O., ki je vzel torej še pravočasno naše narodnodržavno usodo v svoje roke, nahajamo v angleškem besedilu majnikovega programa sledeče može: Predsednik: Dr. Ante Trambič, odvetnik, član hrvatske narodne stranke v dalmatinskem dež. zboru, bivši župan splitski in bivši poslanec Zadra v avstrijskem parlamentu. Člani: Dr. Ante Biankini iz Starega grada v Dalmaciji, predsednik Jugoslovenskega odbora v-Chikagu (Z. D.). Jovo Benjanin, bivši poslanec na hrvatskem saboru in v ogrskem parlamentu (Srb iz Hrvatske). Dr. Jovo Giulli, odvetnik, mestni svetnik v Dubrovniku. Dr. Gustav Gregorin, odvetnik, mestni svetovalec v Trstu. Don Niko Grškovič, predsednik hrvatske lige v Cleve-landu (Z. D.) iz Vrbnika v Istri. Dr. Hinko Hinkovič, odvetnik, član hrvatskega sabora in delegat v budimpeštanskem parlamentu. • Dr. Josip Jedlovski, bivši tajnik polit, društva »Ldinost« in »Zajednice« hrvatskih škola v Trstu. Ciro Kamenarovič iz Kotora, ravnatelj Jadranske banke v Trstu. Milan Marjanovič iz Kastva v Istri, glavni urednik »Narodnega Jedinstva« v Zagrebu. Ivan Meštrovič iz Otavic v Dalmaciji. Dr. Miče Mičič, odvetnik, mestni svetnik v Dubrovniku. Dr. Franko Potočnjak, odvetnik, bivši član hrvatskega sabora in delegat v ogrskem parlamentu. Prof. Mihajlo Pupin iz Pančeva v Banatu, profesor na Columbia University New York, predsednik srbskega društva »Sloga« in »Srpske Narodne Obrane«. Dr. Milan Srskič, član bosanskega sabora. Franc Supilo, imetnik in urednik »Novega Lista« na Reki, bivši člai^ hrvatskega sabora in delegat v budimpeštanskem parlamentu. Dr. Nikola Štojanovič, član bosanskega sabora. Dr. Dinko Trinajstič, predsednik »Slovensko-hrvatskega društva v Istri« in član istrskega dež. zbora. Dušan Vflsiljevič, podpredsednik Srpske Narodne zajed-nice v Bosni. Dr. Bogumil Vošnjak, docent na zagrebški univerzi in izdajatelj »Vede«. Dr. Niko Zupanič, kurator etnografskega muzeja v Beogradu, iz Metlike na Kranjskem. Dne 6. majnika 1915 je izročil J. O. slavnega spomina spomenico Delcasseju, tedanjemu franc. ministru za zunanje zadeve in Izvolskemu, ruskemu poslaniku v Parizu. Podobna spomenica se je izročila 15. i. m. tudi britanski vladi. Jedro spomenice obstoji iz vsestransko popolnega jugoslovenskega programa brez odstopov in kompromisov. Po opisu skupnega položaja jugoslovenskega prebivalstva v dualistični monarhiji podaja kratek zgodovinski pregled o razvoju naših teženj po svobodni skupni državi, oris naše zemeljske posesti in pouka-zuje na edino možnost, po kateri se da doseči osvobojenje: na naso solidarnost z zavezniki, na našo pripravljenost k vsem nujnim žrtvam za popolno neodvisnost z izključitvijo vseh federalističnih vezi z Avstrijo. Logična posledica, ki je morala biti v oči, je bila razbitje Avstrije. Ta logični zaključek je glavna točka in zahteva v započeti borbi J. O. za našo neodvisnost. J. O. ni prišel s polovičarstvom in ni beračil kakšne koncesije kos za kosom, marveč udaril s sekiro takoj po glavnem korenu, po naši državni odvisnosti. K temu činu pa je bilo treba nekaj energičnega programa in troho samozavesti. Kajti nič ni bilo v tistih časih od mišljenja zapadoevropskih politikov tako oddaljeno, kakor razbitje »stare« častitljive Avstrije, poosebljene tradicije in autoritete«. Vsa diplomacija, tudi ruska, kar ni mogla pojmovati, da bi izginilo habsburško cesarstvo iz zemljepisne karte. Vsa jeza zaveznikov je veljala Nemčiji. To je bil neprijatelj, Avstrija le odvisen pomočnik, ki se mu mora radi njegove poslušnosti prizanesti. Glede teritorijalnih zahtev manifesta treba povdariti, da zahteva zedinjenje vs^ga ozemlja, koder biva naše ljudstvo v kompaktnih masah, toraj celo Primorje s Trstom in Istro, južno Koroško in Štajersko, Prekmurje, Banat, Bačko in Medmurje. J. O. si je bil na jasnem,- da je pač upravičen zastopati narod, da se pa pod nobenim pogojem ne sme spuščati načelno v teritorijalna pogajanja ali celo kompromise. Za to ni imel mandata od nikogar in če bi bil to podvzel, bi ne bil čakal dolgo na odločen dementi. Temu načelu je ostal J. O. dosleden do konca. Narava vprašanja je bila že taka, da je moral hiti maksimalni program J. O. tudi minimalni. Drugi • so spreminjali svoje programe med vojno po trenutni sreči ali nesreči na frontah, program J. O. je ostal taisti do konca, okolnost, ki priča o enotnosti med člani odbora in realno-političnega ume-vanja v anglosaksonskem stilu, ki polaga glavni naglas na vztrajnost za vsako ceno. Redki so slučaji v zgodovini nastajanja novih držav, da se kak političen program izvaja s takšno točnostjo in doslednostjo v trenutku, ko se realizirajo politični načrti in ko pride oblast v roke onih, ki so vrgli stari režim, kakor se je to zgodilo ravno pri nas. Naposled stavlja spomenica italijansko intervencijo v nji primerno luč in predočuje nizke motive rimskih politikov, ki so določili, da se je pridružila Italija zaveznikom namesto Avstriji. J. O. pripominja, da je prepričan o rešitvi jugosloven-skega vprašanja na temelju narodove pravice in volje >ter tako prvi povzdignil načelo o narodovem samoodločevanju, došlo še le tako pozno čez ocean. Londonskemu dogovoru je zakli-cal torej J. O. najodločnejši veto. Spomenica zahteva združenje vseh jugoslovenskih pokrajin veno j edino neodvisno državo. Vočigled dejstvu, da so člani J. O. nosili vsaj na dnu duše nasprotujoča politična načela (samostojna velika Hrvatska, Velika Srbija, zvezna država itd.) so se v razmerno kratkem času odločili za jedinstveno Jugoslavijo, o kateri so sanjala dotlej le mlada srca in mladeniški duhovi, ter tako z enim mahom odrinili nevarnost, izvirajočo iz separatističnih tradicij. I. O. je srečno obveslal tudi drugo nevarnost, ki je obstojala v predvojnem hrvatsko-slovenskem programu, zahte-vajočem samostojno Hrvatsko-Slovensko, naj si bo že pod ali brez habsburške dinastije. V spomenici ni nič več sledu o kakšni hrvatsko-slovenski državi.. Ona zahteva ujedinjenje vseh treh plemen t. j. Srbov, Hrvatov in Slovencev brez ozira na težnje Velike Hrvatske in Samo-Slovenije, znanih albanofilskih spominov. Dočim Delcasse in Izvolski nista tajila svojih simpatij do programa J. O., je bilo lord Greyovo avstrofilstvo težko dostopna trdnjava, ki se je jela rušiti šele po malem, ko je dospel na pomoč bivši srbski poslanik na Dunaju J. Jovanovič. Angleški Foreign Office, utelešenje zmerne tradicije, kjer je bil večkrat B. Vošnjak na dogovorih s poznejšim angl. poslanikom v Pragi, Sir George Clerkom in bivšim angleškim poslanikom na Dunaju, Bunsenom, je vztrajal pri svoji Avstriji naklonjeni politiki do 1. 1918. Še le Kriška deklaracija, še bolj pa rimski dogovor, sta vzbudila pokret mišljenja v naš prilog, seveda v obilni meri po pritisku ameriškega javnega mnenja. Ves uspeh bodoče politične akcije je bil odvisen od krepko in jasno začrtanega jugoslovenskega programa. Program jugoslovenskega odbora je prvi osnovni načrt našega zjedinjenja in naše jedinstvene državne organizacije. Ta jugo-slovenski program in Krfska deklaracija sta najvažnejša ustanovna dokumenta jugosloveriske emigracije. Ideje prvega so prenešene v krfsko deklaracijo in v tej so našle osnovne misli jugosl. programa svoj jasno izraženi, skoro ustavni značaj. Primerjamo li program Jugoslovenskega odbora z mnogo poznejšo izjavo Masarykovo, vidimo, da nedostaje tej drugi klasična bistrost, opredeljenost in jasnost, jugosl. dokumenta. Ta program odbora nikjer ni v nasprotju z interesi kakega bratskega naroda, dočim je izzval češki program neodvisnosti v svojem nejasnem tolmačenju jugoslovanskih teženj in radi svojih poklonov Italiji ostro kritiko članov jugosl. odbora. Poljski politični programi so v tem času še povsem neodrejeni. Drnovški je sicer na strani entente, ne uživa pa zaupanja poljskega naroda radi svojih ozkih stikov z Rusijo, Pilsudski pa se bori celo na strani Nemcev in Avstrijcev proti zaveznikom. Led je bil torej prebit, mostovi za hrbtom raztrgani. J. O. je storil prvi revolucijonarni čin in prvi zaklical Avstriji memento mori. Jugosloveni so bili prvi, ki so stopili s konkretnim programom pred zaveznike. Vzgledu J. O. so sledili Čehi z Masarykom na Čelu in Poljaki z Dmovskim in Pade-revskim. V zapadnih demokracijah morajo odgovarjati čini odgo-vornih državnikov v javnem mnenju izraženi narodovi volji. Ni zadostovalo toraj pridobiti za jugoslovansko stvar par diplomatov, treba je bilo zainteresirati, prepričati javno mnenje z gornjimi plastmi pričenši pa vse do onih širokih mas, na katere je mogoče vplivati le še s shodi, govori in ceneno propagandno literaturo. V to svrho je izdal J. O. 12. majnika 1915 spomenico celokupni bHtanski vladi in parlamentu, ki vsebuje v skrčeni obliki program prve spomenice. Uspeh ni izostal. Od vseh strani in iz vseh polit, struj so dohajale J. O. pisma polna simpatij in lepih obljub, naklonjena razumevanja in dobre volje. Sicer smo imeli Jugosloveni že pred vojno v zapadnih presro-licah nekaj zagovornikov (v Franciji L. Leger, Ernest Denis, E. Hanment, V. Berard, P. de Lanux, A. Cheradame, Rene Henry, A. Gauvain, G. Louis-Jaray itd. v Angliji: A. Evans, S. Watson, H. W. Steed, A. Stead, Cronford Price, Trevelymi). Hvaležen spomin iz dni našega narodno-državnega prebujenja zasluži še George Prothero, univ. prof. v Cambridgsu, brat tedanjega ministra za poljedelstvo, Philip Karr, tedanji urednik revije »Round Table« ter poznejši privatni sekretar L. Georgeov na mirovni konferenci Lionel Gurtes, jeden izrned ustvariteljev južnoafrikanske ustave, s katerim je imel Voš-njak na njegovem posestvu v Lincolnshire 1. 1916 dolga posvetovanja o ustavnem problemu Jugoslavije. Pojmoval je naše vprašanje izmed ang!. politikov še najpravilnejše ter napove-'dal in vodil najostrejše borbe proti starosrbskim ekskluzivi-stičnim težnjam. Vendar pa v tej konsekventnosti ni prekoračil mej, ki bi imele za posledico pretrganje zveze s srbsko vlado. — Kar se tiče nam manj koristne doslednosti Evans-Steed-Watsona, mislim, da ne bo prenagljeno in ne prepozno, če si dovolim glede tega kratek ekskurz. Takoj po prihodu Jugoslovanskega odbora v London L 1915 je bil dr. Bogumil Vošnjak spremljajoč dr. Gregorina in dr. Trinajstiča povabljen od Sir Arthur Evansa na njegov grad v bližini Oxforda. Tu je zastavil Vošnjak vso svojo zgovornost, da prepriča Evansa, da prava in pravična zapadna meja Jugoslavije ne more biti drugod nego na Soči. Že tedaj so se zaljubili angleški politiki Evans-Watsonove smeri in oba po- slednja največ v gotovo črto ob istrski Raši, ki žrtvuje 400.000 Slovencev Italiji, tako da bi se imela imenovati poznejša slavna Wilsonova črta po pravici Evans-Watsonova črta. Tako se je moralo zgoditi, da je prišel Vošnjak že 1. 1915 v konflikt s trojico Lvans-Watson-Steed. Ta konflikt je bil, ako Vošnjak ni hotel popuščati, neizogiben. Vse njegove prošnje, da bi ta trojica vendar ne mešetarila z našo zemljo, k čemur jo nikdo in še najmanj Slovenci niso pooblastili, so bile zastonj. Zastonj jo je nagovarjal, naj bi se vsaj ne govorilo o strogo zemlje- , pisno določenih mejah, temveč se končno veljavno določanje meje odgovarjajoče ljudskemu narodnemu čustvu prepustilo bodočnosti. Opozarjal jih je opetovano, da vendar ne poznajo italijanskega značaja in njegovega prerazvitega smisla za uspešno mešetarenje. Ponujal je v svoje politične načrte zaljubljeni trojici platformo, ki bi bila sprejemljiva: ljudstvo na spornem ozemlju naj samo odloči o "svoji usodi. Ampak vse to je bilo 1. 1915 zastonj; trma Watsonova je bila nepremagljiva. Končno se je obrnil Vošnjak na Jugoslovenski odbor ter zahteval od njega, da pojasni tem trem angleškim politikom, da je njih stališče absolutno nespravljivo s programom odbora. Tudi Mihael Vošnjak se je obrnil L 1916 v posebnem pismu iz Švice na Jugoslovenski odbor ter povzdignil svoj protestujoči glas proti počenjanju tujih neodgovornih politikov. Nič, angleška vztrajnost, tudi v neupravičeni trmi, ni dostopna kontinentalni logiki, kadar gre za kakšno popravo zemljevida naj-sibo že kjerkoli, kamor je mogoče dospeti po suhem. Tako* je že tedaj ta nesrečna majhna Raša očarala anglosaksonske duhove, se zakoreninila v političnem pojmovanju našega problema ter nas s tem morda cfropala tretjine celega slovenskega naroda. J. O. svojega dela ni pričel z reprezentativnim sijajem. V mali hotelski sobici na Cromwell-Roadu v Londonu so se sklenili za Avstrijo toli usodni načrti. Preprosta miza. pisalni stroj in nekaj brošurne literature, to je bilo vse. Kasneje si je moral seveda odbor poiskati prostornejši glavni stan v Chepstow-Villas 54, v odličnejšem delu Londona, kjer je imel x lepo urejene reprezentativne prostore. Pozneje ustanovljena pariška pisarna se je nahajala nekaj časa v Quartier Latin ter se preselila poiem v Rue Cadet 17, kjer jo je do njene likvida- 2* cije vodil s požrtvovalno spretnostjo notar Tomo Šorii Podružnice so se ustanovile tekom časa v Rusiji (Petrograd in Ode.sah v Švici (Ženeva), v Združenih državah (Cleveland) in v Cnile (Valparaiso). Na shodu v Chicago ustanovljeni !. N\ S. je vzbudil v življenje pisarno v Washingtonu, ki ji je z začetkom načeloval M. Marjanovič. Ravnotako enostavna je bila društvena notranja organizacija J. O. samega. Njegovim članom niso vezali rok para-grafsko zoženi predpisi. Čut lastne odgovornosti in skupnost ,V prepričanju sta bili dosti silni vezi, da ste v glavnem omilili domovinske razlike in zabranili v tako burnih časih cepljenje moči. Na pogostih, po možnosti dnevnih sestankih in političnih občnih zborih so se podajala poročila, se posvetovalo in ukrepalo o njegovih korakih, po pogosti potrebi so posebne misije zanašale odborovo delovanje na vse strani sveta in predle nove niti za zanjko, v katero se je končno Avstrija vjela. V finančnem oziru je bil odbor spočetka navezan.na požrtvovalnost posameznih članov. Še le v poznejšem času so južnoame-rikanski rojaki v tem pogledu močno segli odboru pod rame. H. 1915 - 1917. A. PROPAGANDNE PREDPRIPRAVE. Do krfske deklaracije prikazuje delovanje v glavnem značaj propagandnega in podrobnega pionirskega prizadevanja. Treba je bilo najprej izruvati prašumo starih predsodkov in pripraviti za usodne dni pravilnejše, pravičnejše umevanje jugoslovenskega problema. Te predpriprave so bile nujni predpogoj za preokret zapadnega mišljenja. Iz tega razloga je sklenil J. O. izdajati svoj časopis ter propagandne spise v brošurni in knjižni obliki. S prvim meseca vinotoka sta začela izhajati v Parizu Bulletin Yuogoslave, v Londonu pa The Southern Slav Bulletin pod uredništvom M. Marjanoviča in Srgjana Tučiča, ki je postal za nedolgo lektor na Kings College. V levem kotu naslovne strani je govorif že zemljevid bodoče Jugoslavije za celo biblioteko, v pravem kotu je tvorila zgoščena vsebina majnikovega programa z jugoslovenskim programom njegov jedrnat komentar. Bulletin je nudil natančen pregled notranje avstrijske politike in zasledoval v velikih obrisih delovanje odbora, v rubriki »dokumenti« pa so bili zbrani na jugoslovenske zadeve in program se nanašajoče novosti. Spočetka sta oba lista izhajala na štirih do šestih velikih časopisnih straneh, Bulletin Yougoslave pa je dobil pričenši s 23. številko (1. julija 1917) lično revijsko obliko, ki jo je obdržal do konca (39 številka). Časopisa, namenjena podati informacije časopisju, politikom in prijateljem jugoslovenske pravde, sta se razpošiljala in razdeljevala zastonj in nosita lep delež na propagandnem uspehu J. O. Kot zbirka manjših monografij o Jugoslovenih je bila " zasnovana v Londonu »The Southern Slav Library« (Jugo-slovenska knjižnica). Šesta številka je posvečena sloven- skemu problemu. Obsega dr. Vošnjakovo spomenico »O političnih in socijalnih razmerah v slovenskih deželah « (1916,), in jiopisnje v kratkih poglavjih naš zgodovinski in politični razvoj. naše ozemlje, narodnostno statistiko, naš boj proti germanskemu pritisku na vzhod, naše gospodarske razmere in politične cilje. Okusno in lično opremljena knjižica omenjene zbirke, ki so se prodajale za malenkost 3 pence, so se razširile med razumniško publiko in dobro izvršile namenjeno jim vlogo. Nič manjšega pomena ni pripisoval J. O. dopisovanj« inozemskemu časopisju, ki je v zapadnih demokracijah v veliko večji meri nego pri nas nosilec in tvorilec javnega mnenja. Kajpak da to ni bilo tako enostavna malenkost, kakor bi si jo znala predstavljati naša domača skromnost, kajti med uspehe si mora tujec zapisati, se mu li posreči spraviti v velike boulevardske in svetovne liste še tako važno notico o stvari, ki je nasprotna glavni smeri oiicijelne politike, ki tamkajšnje publike "ne zanima in jo v tistih časih tudi ni mogla zanimati. In kljub temu je uspelo posameznim članom, posebno Vošnjaku, Hinkoviču : dr. da so vtihotapili ne le drobne notice, marveč pogosto tudi dolge članke in razprave v Temps, Echo de Paris, Journal des Debats i. t. d., da, o poslednjem so pravili Italijani, da je postal sčasoma pravcati »uradni list« J. Odbora. Mnogo pozornosti je vzbudil v juniju 1916 Vošnjakov interview o bodočnosti jugoslovenske politike v starodavni londonski »Pali Mall Gazette. Ainpak ena živa beseda zaleže več nego deset zapisanih, lii J. O: ni zanemaril prilike. Na shodih, predavanjih, nagovorih, konferencah, kjer in kadarkoli je mogel, je sejal seme za jugoslovensko žetev. Ne samo med inteligenco, tudi msa najširše sloje. Bilo bi predolgo, ako bi hotel našteti vsaj vsa predavanja. Naj mi bo dovoljeno opozoriti na govore slovenskega člana J. O. dr. Vošnjaka, predvsem v londonskem Hyde-Parku, v Viktoria-Parku ob priliki s sodelovanjem J. O. prirejenih slavnosti Vidov-dana in v vseh večjih mestih. Tudi v tem svojem angleškem govoru (2. julija 1916) najagilnejsi član J. O. ni pozabil na Slovence, pokazujoč na naš narod-skalo, ob kateri se razbija vse nemško valovje in zahtevajoč kot našo edino rešitev razpad Avstrije. Ob isti priliki je go- voril dr. Vošnjak tudi v velikem industrijskem mestu Leeds. 18. maja 1916 v Royal-Colonial-Society in 25. novembra 1916 v Sorboni pod predsedstvom E. Denisa. Vošnjak ni spregledal psihologičnega momenta, t. j. v gotovi meri upravičenega francoskega samoljubja ter si izbral snov iz časa francoske Ilirije. Predavanje je izšlo pozneje v Aloanovi ;>Revne des Sciences politiques« (15. avgusta 1917) in kot posebna publikacija pod naslovom: L administration française dans tes Pays Yougoslaves 1809 13). Naštevanje manjših predavanj v ožjih privatnih krogih bi vedlo predaleč. Naj le dostavim, da je širše angleško-francosko razumništvo iz teh predavanj bilo vedno poučeno o eminentni važnosti slovenskega vprašanja za zajezitev nemškega iinperijalizma. Poleg Vošnjaka najvnetejši propagator v živi besedi je bil dr. Hinkovič. Naj omenim njegove konference v dvorani »Société de Géographie« (27. aprila 1915, izšlo pozneje v zbirki Conferences du »Fover« pod naslovom »Les Croats sous le joug magjar«, nadalje v Société de géographie Commerciale poil preds. Yves Guyota 16. aprila 1916., o Jugoslovanih), v Lcole d' anthropologie (4. aprila 1916.), v Nizzi (20. aprila 1916) itd. Propagandno prizadevanje J. O. je rodilo polagoma obširno od angleških in francoskih političnih strokovnjakov spisano literaturo o Jugoslovenih in Slovencih. Brez te propagandne akcije bi bili mi danes na zapadu raviio tako neznani, kakor smo žalibože bili v prošlosti. A kakšne važnosti je podobna propaganda, o tem govori v mirnih dobah najjasnejšo besedo trgovska bilanca. Tujejezične publikacije J. O. naši širši javnosti niso znane. To priča o trohi diogeneške brezbrižnosti in pomen ja popolno nepoznan je in neumevanje politične propagande sploh in one J. O. posebej. Med publikacijami J. O. in njegovih članov jih je dosti, ki obdrže izven svojega zgodovinskega pomena še za dolgo časa tudi aktualno važnost. Ni mogoče se razgovoriti na pičlo odmerjenem prostoru o obširni publicistiki J. O., naj zadostuje par stavkov o onih, ki se dotikajo izrecno naše ožje slovenske domovine. Že začetkom aprila 1. 1915 torej še pred ustanovitvijo J. O., v času, ko je mešetarila Italija z vsem svetom, kdo ji ponudi več za njeno »sveto sebičnost«, je izdal Illyrius (dr. Voš- tijak) v Ženevi knjižico »La Question de Trieste« Essai sur le probleme Yugoslave dans les pays »irredente«, v kateri nahajamo že vse argumente, ki prisojajo po zgodovinski, narodopisni in gospodarskozemljepisni pravici Trst in Istro jugoslo-venski posesti. V predgovoru imenuje avtor italijansko namero polastiti se delov Dalmacije »un nonsens politique * (politični nesmisel), izraz, ki je strašno razkačil in razburil italijansko javno mnenje. Ampak glas temperamentnega spisa je izzvenel v dvoboju združenih egoizmov kot glas vpijočega v puščavi, kajti, od koder je bilo treba renesance, tam je vladalo še mrtvilo. Najlepše in najobširnejše delo, kar so jih izdali člani J. O., pa je vsekakor Vošnjakov »A Bulwark against Germany« (Jez proti Nemčiji), rokopis katerega je prinesel Vošnjak že iz Ženeve, in ki ga je izdalo eno izmed najboljših angleških založništev, George Allen &. Unwin v Londonu. »Jez« bi mogli nazvati * knjigo o slovenskem problemu« ali kratkomalo »Knjigo o Slovencih«, kajti na njenih straneh je zgoščeno vse žitje in bitje slovenskega naroda od pravekov do vojnega izbruha 1914. Tendenca spisa obstoji v dokazu, da se ima za-padnoevropska kultura v veliki meri .zahvaliti žilavemu odporu našega ljudstva, da jo pangermanske klešče že niso objele od obeh strani. Ta najlepša knjiga o Slovencih, kar jih imamo, je povest v 16 poglavjih, ki popisuje, kako so svetovni in domači zgodovinski dogodki s svojimi križajočimi se interesi zobklikovali današnjo našo politično in socijalno tvarnost in kako stremi majhen narod kljub brezprimernemu pritisku za najvišjimi ideali. »Jezu«, kakor tudi nekterim drugim knjigam, je dodan veliki Zupaničev zemljevid, ki ga je J. O. pri vseh prilikah predočeval trdoglavemu anglosaksonskemu svetu. Znano je, da angleški dnevniki v svojih literarnih prilogah in še manj revije niso radodarne po romanskem načinu s hvalo in superlativi. Da je Vošnjakov spis le propagandno delo in nič več, ne bi se bil oglasil ne en glas v vsem številnem londonskem tisku. Da se ni treba izgovarjati na moje subjektivno mnenje, evo nekaj stavkov iz angleškega perijodičnega tiska o kakovosti »jeza«. V vojni prosluli »Newstatesman« meni v obširni recenziji, »da je bila Vošnjakova knjiga o po- lirični in ekonomski zgodovini in idealih Slovencev jako potrebna«, ker niti angleški kabinetni ministri ne morejo razlikovati med Slovenci in Slovaki. Takisto pravi v jedrnati oceni »Times«. »Pali Mall Gazette« imenuje pisatelja »srečnega moža«, ker je sposoben s takšno vnemo posvetiti in žrtvovati se narodnemu apostolstvu. World«u so nekatere partije že preveč idealistične in preidealističen se zdi pisatelj tudi katoliški reviji »Tablet«. Vsi listi pa se ne morejo naču--diti, da o tako civiliziranem čeprav malem narodu sredi Evrope doslej še niso vedeli. CI. Edinburghski »Scotsman »Contemporary Review«, »Everyman«, Daily News« i. t. d. »Bulwark« je izšel pozneje v dveh izdajah v .francoskem jeziku (Un Rempart contre l'Allmagne. — Les Slovènes) z daljšim predgovorom prijatelja Slovencev G. I.ouis-Jaraya ter s predgovorom James Brown-Scotta, Wilsono.vega prijatelja in tajnika Carnegie-Endovmenta, tudi v New-Yorku s to razliko, da nadomešča v slovenskih političnih strankah »Poglavje o stari slovenski demokraciji«, katero bi imelo iziti pri Allen-Unwinu zaznamovani zbirki o jugoslovenski kulturi, a je našlo pozneje lepše mesto v eni najuglednejših angleških revij v »Cornhill«u in 1. 1919 v posebni francoski izdaji. Razven tega je tretje in četrto poglavje v amerikanski izdaji več ko za polovico razširjeno in poglobljeno. Od Vošnjaka 1. 1915 zamišljeno delo o avstrijskem problemu je izšlo pri istem založništvu 1. 1917 pod naslovom »A Dying Empire« (Umirajoče cesarstvo) s predgovorom irskega političnega vodje in parlamentarca T. P. O' Connora. Prislov-ničnemu angleškemu konzervativizmu je bilo treba šele na dolgo in na široko razjasniti, da in zakaj je razsul Avstrije politični imperativ, ako se hoče priti do trajnega miru na Balkanu; treba je bilo prepričevalnih dokazov o nesolidnosti »solidne« Avstrije, o obči nevarnosti téga političnega anahro-nizma iz dobe srednjeveških odvisnosti. In to je program »umirajočega cesarstva«. V 12 zgodovinsko-socijoloških poglavjih, izmed katerih je šesto posvečeno Slovencem, išče avtor zaman zadostnih razlogov, ki bi opravičevali angleškega politika še nadalje zagovarjati obstoj habsburške monarhije, za katero je napočil dan končnega obračuna.. Čitatelj pride do spoznanja,* da obstojati le dve alternativi, ali da se Nemčija raztegne od Hamburga do Trsta in Soluna, kar pomeni poli -tični in gospodarski polom zapadne Evrope in njene kulture, ali da se stre Avstrija, njeno slepo orožje. Da je delo bistrilo pojme, je posneti iz senzačnih člankov in ocen, ki so jih prinašali angleški dnevniki in revije. Tako beremo v Lloyd Georgovem »Daily Cronicle«: Vojna je vzbudila marsikake narodne aspiracije v podvrženih narodih. Ali nobene aspira-cije niso bolj čiste in bolj upravičene in jih ne zagovarjajo bolj neSfebični patrioti nego so one južnih Slovanov, in ta knjiga ne vsebuje samo mogočnega zagovorništva stvari same, nego* je tudi odlično literarno delo velikega čara, ki zavzema visoko mesto po svoji kvaliteti in po interesu, ki ga vzbuja v mogočni literaturi, ki jo je rodila vojna.« Podobne stavke najdemo v obširni razpravi »Timesa«. »Church Times« piše o knjigi itt avtorjevi angleščini: »Izgleda, da je angleščina te knjige njegova, in to mu daje neomejeni kredit. Jezik je živ, intenziven in poln brilantnih izrazov . . .» «V tej knjigi je bogastvo političnega razuma«. »Birmingham Post« priznava avtorju znanje in temperament in ugotavlja, da stoji spis visoko nad dnevnimi političnimi pamfleti. Zdelo se mi je potrebno opozoriti na tuja mnenja v dokaz, da smo pridobili Slovenci s tema dventa ift drugimi spisi med vojno lep koš politične literature, ki smo jo doslej pogrešali in o koji še danes našemu razumuištvu ni mnogo znano. Taisto tendenco, t. j. »Austriam esse delendaim zasleduje Vošnjakov spis »Jugoslav Nationalism« (zbirka predavanj) in ko se je bilo bati, da se pridruži tudi oficijeltia Amerika britanskemu konservatizmu in nam dovoli kvečjemu kaJkšno avtonomijo v avstro-ogrskih mejah, je Vošnjak v spomenici »Austrian federalism« s sarkastično besedo orisal, kako pojmuje Avstrija avtonomijo in kakšen političen nesmisel sploh vsebuje federalistična monarhija pod nemškim vodstvom. Ta spomenica je bila izročena tudi Wilsonu in Lansingu. Oba medsebojna in obenem skupna naša zgodovinska neprijatelja, Avstrija in Italija, sta zaslutili, da propaganda .1. O. ne more roditi prijateljskih sadov. Prva je poskrbela, čeprav z nepovoljnim uspehom, da ta literatura ni preveč zašla k narodom cesarja Franca Jožefa in Karola, druga pa je v onemogli jezi proglašala J. O., da vsaj deloma omeji rastoči njegov vpliv, kratkomalo za avstrijsko špijonažno družbo, po- slano, da seje ljuliko med zavezniško in seveda v prvi vrsti med italijansko pšenico. O propagandnem uspehu odbora naj priča par stavkov iz pisma, ki ga je poslal »Secolu« (7. okto^ bra 1916) dr. Attilio Tamaro iz Pariza, kamor je prišel, »da skromno ali s celo svojo dušo postavi resnico in pravico proti jugosiovenski propagandi na dan.« »Jaz sem se zoperstavlja}.? pravi Tamaro, »jugosiovenski propagandi kolikor in kakor sem mogel, ne zato, ker nisem poznal Slovanov (Dr. Tamaro i je namreč Tržačan!) nego raditega, ker je ta propaganda v dveh letili intenzivnega dela preobrnila vse resnice, vsako spoznavanje . . . Niti me ni več dirnilo v mnogobrojnih slučajih, ko se je v francoskih listih pod vplivom jugoslovenske propagande čitalo, da je Trst bolj slovensko kakor pa italijansko mesto. Vi g. doktor, vi si ne morete predstavljati, kakšna je nestidnost jugoslovenskih sistemov, naučenih od avstrijske politike. Glejte njih »brochures«, njih zvezke, njih periodična izdanja, poglejte delo njihovih prijateljev n. pr. brezobrazni. ton, s kojim nam je Lanux povedal, da se moramo zadovoljiti z Valono . . . kako težka je ta naša propaganda, ki jo moramo vršiti v Parizu, morete povzeti iz dejstva, da je treba francoskim prijateljem osebno raztolmačiti, da naša zahteva po Trstu ni imperijalistična, da je Trst italijansko mesto. Kajti Ju-gosloveni so razširili lažnjive statistike, lažnjive povesti, 10-njive argumente, da dokažejo, da gre Trst njim po pravici in nujnosti. In publikacije, ki vsebujejo te trditve (n. pr. Le Pay$ Yougoslave in »Le programme Yougoslave«) in katere so razširjene v Franciji v desetih tisočih izvodov, niso delo fanatičnih pisateljev, temveč oficijelne publikacije J. O. v Londonu in Parizu.« Tako priča, ki se ji more po vseh pravilih zgodovinske verodostojnosti pripisovati nekaj veljave. Kot važen čin ne samo propagande,- marveč tudi kot tvorno dejanje osamosvojevanja jugoslovenskega naroda je imenovati deklaracijo J. O. ob priliki kronanja Karla v Budimpešti dne 18. decembra 1916 (gl. dodatek štev. 2.) S smrtjo Franca Jožefa se je sesula vsa papirnata stavba tradicionalnih in mnogojakih drugih ozirov, ki so na površno oko delali vtis notranje solidarnosti monarhije. Ta psihološki trenutek je porabil J. O. za velerevolucijonaren korak in sicer sam med predstavitelji a., o. podjarmljenih narodov. Izjava priobčena v londonskem »Times« (18. decembra), ugotavlja, da 7 milijonov a. o. Jugoslovenov ne more dati izraza svojim istinitim težnjam, in da torej J. O. kot edini njih opolnomočenec nima samo pravice, temveč tudi sveto dolžnost proglasiti v tem važnem trenutku narodno neodvisnost vseh Jugoslovenov. Odbor ne priznava Karla I. kot upravičenega vladarja, temveč kot nadaljevatelja tiranskega izrabljanja podjarmljenih narodov. V uri, ko polagajo naši zatiralci Karlu cesarsko in kraljevsko krono na glavo, izjavlja J. O. svečano pred vsemi našimi žrtvami-junaki, da je naš narod odvezan vse pokorščine in podložnosti, da so pretrgane vse vezi s Habsburžmi in da protestira proti vsem poskusom, zadrževati nas še nadalje v kakorkoli oblikovani monarhiji. Jasnejše J. O. ni mogel govoriti, Povestnica bo zabeležila ta čin kot proklamacijo naše neodvisnosti. V domovini je vzplamtel po tej izjavi čilejši odporni duh in živahneje so bliskale revolucijonarne besede na zaupnih sestankih slovenskih karbonarjev. B. JUOOSLOV. ODBOR IN AMERIŠKI JUGOSLOVENI. Izseljevanje Jugoslovenov v Ameriko (L 1880 4%, 1. 1900 že 43% vsega amerikanskega prišeljeništva), katero so naši narodni gospodarji pred vojno tako melanholično obžalovali, nam je v zgodovinsko odločilnem trenutku prišlo na pomoč. Jugosloveiii v Ameriki so se postavili koj po izbruhu vojne na revolucionarno stališče. Sicer je bila začetna akcija bolj površna in organizacija pomanjkljiva (posebno Slovenci se ne morejo ravno ponašati) pa tekom vojne raztoča edinost in požrtvovalnost (v prvi vrsti srbskih in dalmatinskih naselbin) tvori živ člen v vrsti činiteljev, ki so razdrli Avstrijo ter ustvarili državno samostojnost v domovini. V zgodovini jugo-slovenskega državnega preporoda je ameriškim Jugoslove-nom zagotovljen časten list. V celem poteku ameriške akcije pa moramo razlikovati med po pretežni večini nekvalificiranimi slovenskimi težaki, rudarji in pomožnimi delavci Severne Amerike ter južnoameriškimi Dalmatinci, po večini bogatimi kupci in farmerji. Iz te socijalne razlike nam je razumeti manj laskavo dejstvo, da ameriški Slovenci niso bili kos svoji nalogi. Zlasti dr. N. Zupa-nič bi se znal spomniti na njih divjo politično sfanatiziranost? lastnost, ki svedoči vedno o prav primitivno razviti politični razsodnosti in izobrazbi. Ko je dospel namreč po okupaciji Srbije 1. 1916 v Severno Ameriko med svoje rojake, ki so bili /a-telebani v Nemčijo in Avstrijo, ni našel ničesar, ko velikanske težave. Naši republikanci so ga na shodih večkrat spravili v smrtno nevarnost. Naj bode pribito, da so hodili ti dobri slovenski republikanci takrat roko v roki z avstroogrskiini agenti, poskritimi pri raznih konzulatih in podobnih zastopstvih. Kot prvi javni važnejši čin je omeniti skupščino ameriških Jugoslovenov, ki se je vršila dne 10. in 11. marca 1915 v Chicago v prisotnosti poznejšega člana J. O. dr. Franka Po -točnjaka. Na taboru enoglasno sprejeta resolucija zahteva že narodno ujedinjenje vseh Srbov, Hrvatov in Slovencev in združenje s kraljevino Srbijo in Orno goro. Ko pa je došla novica, da posega italijanska pohlepnost po naši zemlji, so ' prihajali na omenjenem taboru ustanovljenemu J. N. O., čigar predsednik je bil poznejši član J. O. dr. Ante Biankini, številni pozivi, da stori potrebne korake za obrambo naših pravic, nakar je J. N. O. izročil po F. -Potočnjaku washingtonskemu ruskemu poslaniku spomenico za ruskega carja. Kmalu se je ustanovila v Washingtonu jugosl. pisarna, ki je tvorila odslej pod vodstvom M. Marjanoviča organizačno in informatorično zvezo med J. O. in Londonom ter Zedinjenimi državami. Skupščina v Chicagu je vzbudila zavednost po vsej širni Severni Ameriki. Misel jugoslovenskega edinstva je hodila od zmage do zmage na številnih shodih, ki so se vršili 1. 1915 v Pittsburgu, Chicagu, Clevelandu, San Franciscu, Los Angelos, New Yorku i. t. d. Zgodilo se je pozornosti vredno dejstvo, da se je strnila po zaslužnih izpodbudah N. Velimiroviča na mee-tingu v Chicagu (27, avgusta 1915) jugoslovenska duhovščina v političnem oziru brez ozira na konfesijonalno pripadnost v en sam tabor na programu jugoslovenske skupne državne neodvisnosti. Na shodu H. N. Z. v Clevelandu sprejeta resolucija proglaša solidarnost vseh treh jugoslovenskih plemen z zavezniki. Poslana je bila Lansingu, Pašiču, J. O. ter ruskemu, bri- tauskemu in francoskemu poslaniku v Washington. Taiste zahteve vsebuje dne 28. aprila 1916 na velikem slovenskem shodu zaupnikov v Clevelandu sprejeta in Wilsonu predložena resolucija. Avstrijska vladna kratkovidnost je pričakovala od ameriških Jugoslovenov taisto zvestobo kakor doma in začela potom svojih poslaništev, konzulatov in raznih agentov takoj agitacijo, da s pomočjo stavk, sabotaže in drugih sredstev prepreči ali vsaj otežkoči izdelovanje vojnega materijala v tvor-nicah. Pa J. O. ji je prekrižal račune s tem, da je izdal našim tamošnjim delavcem proglas, v katerem kaže na avstrijske spletke in jih poživlja k vztrajnemu delu, ker bodo mogli z zadostnim streljivom preskrbljeni zavezniki prej strmoglaviti nemško silo in nas približati cilju. Istočasno je odposlal J. O. v Ameriko svojega delegata, - da pospeši organizacijo in za-brani avstrijske intrige. Do leta 1916 je potekal jugoslovenski pokret v Ameriki v mejah idejnega zbliževanja in organizačnih priprav. Z velikim shodom jugoslovenskih delegatov iz vseh kolonij v Anto-iagastu (Chile) v dneh od 20, do 25. junija 1916 se postavi revolucionarna propaganda na realnejša tla. Shod v Antofagastu se je vršil ob soudeležbi J. O. (ki ga je zastopal M. Mičič) in odslej je delovanje Jugoslovenov v Ameriki spojeno z J. O. ne le vsled članstva ameriških voditeljev v cdboru, temveč po neposredni direktivi in skupni smo-treni organizaciji. Najznačilnejši sklep je našel izraz v ble-stečem stavku resolucije: »S ponovljeno izjavo, da so pretrgali vse vezi. ki so jih spajale z avstro-ogrsko dinastijo, se stav-!jajo srbski vladi na razpolago in izražajo svoje popolno za-panje J. O. v Londonu, ki ga smatrajo za pooblaščenega zastopnika jugoslovenskih pokrajin pod avstro-ogrskim jarmom.« Sest dni trajajoči shod pa se ni omejil na resolucijo, temveč je v svrho dejanskega takojšnjega izvrševanja programa ustanovil kot udruženje vseh jugoslovenskih kolonij v peterih republikah J. Narodno Obrano (predsednik poznejši član J. O. Baburica), določil takoj znatne prispevke srbsko-črnogorskemu rdečemu križu, zjednotil jugoslovensko ameriško časopisje, zrekrutiral dobrovoljniško legijo in kar ni najmanj važno, svfečano prevzel odgovornost za budget J. O. Med Pašičem in Trumbičem in J. N. O. izmenjane brzojavke so ugotovile edinost v glavnih nazorih o jugoslovenskem problemu in to edinost je potrdil tudi drugi jugoslovenski kongres (29. novembra 1916) v Pittsburgu (predsednik član J. O. don Grškovič), ki sta ga brzojavno pozdravila srbski prestolonaslednik in Pašič. J. O. je poslal pittsburški kongres naslednjo brzojavko: »Severoameriški Jugosloveni in delegati južnoameriških Jugoslovenov, zbrani na drugem jugoslovenskem kongresu v Pittsburgu 29. in 30. novembra pozdravljajo eno-dušno J. O. v Londonu kot zastopnika našega naroda v Av-stro-Ogrski in tolmača njegove borbe za svobodo in ujedinje-uje z ostalimi brati in oni si osvajajo v vseh ozirih program omenjenega odbora in zadovoljni z dosedanjim uspehom Odbora obljubljajo podpirati v večji meri s potrebnimi gmotnimi sredstvi nadaljevanje in srečno zvršitev Odborove akcije.« V političnem snovanju in žitju ameriških Jugoslovenov se je razmahnilo jugoslovensko čustvo, ki ga dotlej tamkajšnje naše naselbine niso poznale. Časopisje je razvilo prapor jugoslovenske države, duhovi so se bistrili. In za razbi-strenje duhov so si stekli ne male zasluge članki dr. Vošnjaka, izhajajoči leta 1916 v »Glasu Naroda« pod skupnim naslovom: »Slovenci, kaj hočemo?« C. DOBROVOLJNIŠKA AKCIJA JUOOSLOV. ODBORA Vesoljna dosedanja povestnica potrjuje, da je bil in naj-v brž ostane do nedogledne bodočnosti v mednarodnih sporih argument krvi in jekla poslednje in najizdatnejše sredstvo. Na vojnih, zgodovinskih razpotjih pacificistični ideal še ni mogel postaviti v ozadje človeški zakon skrajne samopomoči, Izraženega tako lakonično v angleški prislovnici: Right or vvrong, myxcountry (pravica sem, krivica tje — gre za domovino.) In poseči v svetovni vojni, ko je ležalo na dlani, da se odločuje na frontah za našo svobodo ali nesvobodo, po argumentu orožja, je velevala ne le trenutna politična oportunost in vzgiedni tuji uspehi zadnjih stoletij, temveč že preprosta uvidevnost narodovih zastopnikov. Elementarna politična logika je zahtevala i dejansko soudeležbo Jugoslovenov na frontah'. kjer so imele pasti kocke za naš biti ali ne biti. Da vodilni zavezniški politiki niso bili posebno prenapeti humanitarci, se je kljub vsem njhovim človekoljubnim govorom i/kazalo že v prvem vojnem letu. Njih državniška dušev-nost je bila dostopnejša dejanskim razlogom in najtehtnejši razlog je v vojni zopet le vojna, lastni bataljoni in lastna prelita kri. Zato so naši emigranti že tedaj, ko niso še bili združeni v J. Odboru, snovali v Rimu 2. januarja 1915 Odbor jugo-slovenske Legije, stopili v ta namen s srbsko vlado v stike in pozvali naše ujetnike in ubežnike, da pohite srbski vojski na pomoč. Bilo je pričakovati od samega početka in dogajalo se je. da so naši zavedni vojaki na ruski fronti slušali raje glas plemenskega sorodstva nego darovali svoje najdražje, svoje življenje, za židovsko-tevtonske interese. Kakor hitro so došla poročila o pomanjkljivi zvestobi domačih polkov mamici Avstriji, se J. O. ni obotavljal, ker je poznal pomen položaja. Izdal je oklic vsem jugoslovenskim vojakom v ruskem ujetništvu in jih pozval k ustanavljanju jugoslovenskih dobrovolj-uiških legij. Oklicu je odmeval takoj Sirom Rusije čil odziv, Sporazumna pogajanja z rusko vlado in armadnim poveljstvom so potekala uspešno. Enakemu pozivu, izdanemu že prej ameriškim Jugoslo-venom, so se odzvali tisoči, tako da je mogel J. O. že dne 4. novembra 1915 v svojem Bulletinu opozoriti zaveznike na dejansko jugoslovensko oboroženo pripomoč in jih pozvati, da poskrbijo za potrebna transportna sredstva. Kakor že prej omenjeno, se je prilikom skupščine v Antofagastu rekrutirala cela dobrovoljniška legija, vzgled, kateremu so posebej sledile večje naše ameriške kolonije s samostalnimi dobrovolj-niškimi četami. Nekatere teh čet so prispele v Francijo in na solunsko fronto, medtem ko je za ostale nedostajalo trans-sportnih sredstev. Clevelandska slovenska kolonija je izdala svojim podružnicam poziv, »da naberejo v najkrajšem času številu članstva odgovarjajoče število dobrovoljcev,«' toda tedaj se je odigravalo že predpošlednje dejanje vojne drame in nabrani dobrovoljci niso več prišli v poštev kakor tudi ne od senatorja Hitchcoka zamišljeni dobrovoljniški zbori. Število 120.000 jugoslovenskih dobrovoljcev na raznih frontah je glede na izvanredne zapreke častno dovoli in nepozabno za vselej. Da se dobrovoljniška akcija v Rusiji, o kateri sta med drugim poročala iz Petrograda v Rusiji internirana in osvobojena Mandič in Jambriščak (na občnem zboru J. O. 17. marca 1916) pospeši, je poveril J. O. dr. Potočnjaku poslednje definitivne predpriprave, posredovanje in organizacijo jugoslovenskih dobrovoljniških legij, nalogo, ki mu je po neprestanih-romanjih med Odesso in Petrogradom in pregovorih z J. O. in srbsko vlado dobro uspela, tako da je mogla srbska vlada koncem meseca majnika 1916 poslati v Odesso že 130 sirbskih častnikov v svrho organizacije in izvežbanja naših čet. Kljub izvanrednim prometnim in' političnim zaprekam se j je J. O. posrečilo tekom enega leta vstvariti prvi dejanski predpogoj suverene jugoslovenske države, lastno srbsko-hr-vatsko-slovensko armado, dejstvo, ki je tvorilo neprecenljivo moralno oporo v postopnem uresničevanju osamosvojenja. V mesecu septembru je nakrat nervozno zašuštelo v časopisju osrednjih vlasti: jugoslovenska armada pod generalom Hadžičem se junaško- bojuje na ruski fronti proti avstrijskim armadam. Najprej splošno začudenje, za začudenjem bes. Avstriji je postal J. O. skrajno, skrajno neprijetna družba. In zopet se je zrušil en vogel trdnjave angleškega av-strofilstva. V uglednem »Manchester Guardianu« od dr. Hin-koviča priobčena zgodovina jugoslovenskih legij je opozorila angleške politike na resno voljo J. O. ter dvignila njegov ugled. Po junaških činih jugoslovenske divizije, ki je v najneugodnejših razmerah na levem armadnem krilu ščitila Kon-stanco, kjer so nalašč zato izbrane Mackensenove najboljše tete osemnajstkrat zaman naskočile postojanke, je 5000 Tev-tonov potrdilo s smrtjo neodjenljivost od narodoljubnega ognja plamtečih Jugoslovenov, je uvidelo rusko poveljstvo, kake neprecenljive vojaške zmožnosti je Jugosloven, in laskave besede ruskega carja prigodam revije naših čet v Odesi so bile le zaslužena borba. Medtem pa se je zbrala že druga jugoslovenska divizija, ki naj bi tvorila s prvo poseben zbor ruske armade. Morebiti bi se dalo diskutirati o vprašanju, ali bi dobro-voljniška akcija J. O. ne mogla biti dosti učinkovitejša, če bi gotovi vojaški krogi spočetka pokazali zanjo več zanimanja in ne tratili časa z vstvarjenjem nepotrebnih ovir. DobrcvoljnišKi glasnik »olovenski Jug« v Rusiji je cestno vršil svojo nalogo: razširjati jugoslovenski program med našimi tamošnjimi ujetniki. V oktobru 1917 od gen. Živkoviča izdano dnevno povelje izgleda, ko da je v vojaški stilizaciji okrajšan program J. O. Soudeleženci so in bodo pričali še podobno o odiseji naših dobrovoljcev preko brezkončne Rusije in morja, o anabazi gen. Živkovičevih čet na murmansko fronto in o dolgem hrepenenju po domovini na pohodu skozi sibirske ravnine. Ko so dobojevali Rumuni svoj boj brez bojne slave in se je ob omahljivosti Kerenskega razbilo največje cesarstvo na svetu, so morali iskati n^li dobrovoljniški bataljoni svoje po naravi dogodkov določeno poprišče na solunski fronti. Prvi bataljon s poveljnikom M. Krstičem se je ustavil med potjo v Orange, kjer so pozdravili junake v imenu J. O. Trumbič, Potočnjak in Trinajstič ter Pašič. J. O. je obiskoval i pozneje po svojih delegatih v raznih mestih nastanjene oddelke in jim tolmačil z živo besedo cilje najbližje bodočnosti. Naj si bo že argumentacija nekaternikov o dobrovoljniški akciji kakršnakoli, uspeh, edini odločujoči činitelj v sve-tovnopolitičnem dogajanju, je opravičil dobrovoljniške iniciative J. O. Legendarni hrabrosti naših vojev so se morali raz-ven tevtonskih armad umikati dolge vrste pjesodkov o nas in naši pravdi. Naši fantje, o katerih je poročal v nekako primitivni stilizaciji Timesov dopisnik (25. novembra 1918), da so izvanredni pešci in še boljši vojaki in da ne jedo nič (!)« so povzdignili program bratom v domovini ter podprli s tem predpriprave, ki so se v tako kratkem času izkazale za nujne. Ali ko so v usodnem septembru bežale germansko-bolgarske armade pred našimi od bojne slave pokritimi voji in so na kritičnem mestu in v kritičnem času za neosvojljive proglašene macedonske postojanke s svojimi ruševinami spravile v tek oni plaz vojnih dogodkov, ki je tekom 50 dni zdrobil v svojih razvalinah tri carske in nekaj kraljevskih kron, je zgodovina priprosto ugotovila, da je J. O. s svojo dobrovoljniško ini- ciativo ravnal po kategoričnem imperijativu realne politike. Naše osvobojenje je bilo s pomočjo hrabrih dobrovoljcev v istini pospešeno, vrhutega pa je po razsulu Avstrije v kritičnem trenutku, ko je Italija opijanjena po zmagi pri Beneškem Vittorio, darovane ji takorekoč od slovanskih polkov ob Piavi, hotela poseči po naših pokrajinah, bil nekdo tukaj, ki je cenene slave željnim italijanskim generalom zaklical v smislu na tridentinskem Dantejevem spomeniku vklesanih besed: fin al qui e non piu oltre! (do sem in ne dalje!). RAZMERJE MED JUGOSLOV. ODBOROM IN SRBSKO VLADO. Jedno izmed najdelikatnejših vprašanj v revolucijonar nem delovanju J. Odbora se je likalo njegovega razmerja do srbske vlade. Na eni kakor na drugi strani so govorili tehtni razlogi za popolno neodvisnost obeh einiteljev. Srbski vladi so v enomer napeti strategični situaciji ležeči oziri velevali di-plomatično zmernost. Vrhutega pa srbski oficijelni krogi niso imeli toliko strokovnega vpogleda v zamotane razmere av. Ju-goslovenov, da bi mogli z uspehom začeti s propagandnim delom. Tudi fantom Velike Srbije je obstojal v mnogih visokih glavah še bujno naprej. Da bi pa postale naše krajine druga anektirana Macedonija, tega J. O. ni mogel, ni smel hoteti. Jadransko vprašanje bi bilo s tem prišlo v največjo nevarnost. Na drugi strani pa J. O. tudi ni smel dopustiti, da bi bila upravičena, četudi le senca suma, da je odbor v kakršnikoli gmotni odvisnosti od srbske vlade. Italijanska javnost je zaslutila takoj po nastopu J. Odbora, da gradi njegova propaganda jez proti njenim 'neupravičenim aspiracijam in je raztrosila zaraditega nebroj obdolžitev. Na vse pretege je pohitela dokazovati fran-coskoangleškemu svetu, da so člani J. Odbora ali samo od Avstrije plačani vohuni ali nevarni rnalkontenti, špekulanti in kar je sličnih poklicov. J. Odbor je dobil na ta način že stalen, obli-gatni pridevnik: »famigerato« (zlovestni). In v istini je obstojala med J. Odborom in srbsko vlado ves čas vojne do dejanskega državnega združenja Jugoslove nov v vseh ozirih popolna neodvisnost. Ta vzporednost in du-čdizem vseh činiteljev, zasledujočih bistveno taiste politične cilje, sta predpogojevala izdatno mero taktnosti In politične uvidevnosti, kajti različnost v sredstvih in kope spornih zadev so mogle vsak čas povzr-očiti zastoj v enem ali drugem delo- krogli. Nasprotno pa neodvisna ravnopravnost obeh ni izključevala temveč obratno svetovala k čim tesnejšim stikom k sodelovanju s pogojem, da prevzema vsaka stran popolno in izključno odgovornost za lastne čine in ukrepe. Ta vzporedna neodvisnost obeh činiteljev bi se bila težko obdržala, da ni imel odbor v dr. Trumbiču predsednika, ki ga je usoda postavila v pravem času na njegovo mesto. Kot oče reške resolucije je imel že od začetka v emigraciji veliko- re-putacijo. Dasi po poklicu odvetnik, se je vendar globoko vglobil v probleme zunanje politike. Hladen, mnogokrat enostranski v svojih simpatijah in antipatijah je imel velik dar. da je z doslednostjo in mirno vztrajnostjo zasledoval politične cilje. Pravi Fabius Cunctator, se ni nikdar prenaglil, tudi če se je dozde valo, da je njegovo zavlačevanje v škodo kakšni akciji ali propagandi. Njegova izredna zmožnost, vzdrževati edinost med možmi razne tradicije in raznih političnih načel, in jim neopa-ženo vsiliti svojo smer, je že vobče priznana. Bolj doslednega politika, ki ni nikdar odstopil od začrtane smeri, najbrž ni bilo med vsemi narodi, ki so se borili za svojo neodvisnost. Temeljna programna enotnost je stopila na dan takoj s početka vojne, ko je v novembru srbska skupščina slovesno proglasila, da je njen vojni srnoier, osvoboditev in ujedinjenje vseh Jugoslovenov. Prvotno predlagani proglas srbske skupščine pa nt vseboval in ni omenjal Slovencev in dr. N. Zupaniču gre zasluga, da je i naš narod bil pritegnjen v prvih izjavah srbske skupščine v program bodoče jugoslovenske samostojnosti. Ta prvi proglas je le še podčrtala resolucija, sprejeta v srbski skupščini v avgustu 1915. Srbska vlada je opetovano proglasila, da se bori njena armada za skupno neodvisnost, medtem ko je J. O. opozarjal z besedo in peresom koncem 1915. zaveznike na opas-nost, ki preti Srbiji. Poživljal jih je k takojšnji pomoči ter poslal v oktobru 1915 pred vstopom Bolgarije v vojno predsedniku bolgarskega sobranja plamteče svarilo. Stiki J. Odbora s srbsko vlado iH njenimi odgovornimi činitelji so se jačili od programatičnih izjav počenši' in dosegli svoj višek v krfski deklaraciji. Naj prilično omenim brzojavko, ki jo je poslal J. Odbor 12. oktobra 1915 srbski vladi v Nišu, in ki tolmači Odborovo prepričanje, da je naš edini spas v skupni neodvisnosti. Ko se je mudil prestolonaslednik od 22. do 28. marca 1916 v Pžrizu, se mu je šla poklonit deputacija J. Odbora s Trumbičem na čelu. Na sijajni manifestaciji, prirejeni od angleških državnikov in politikov, (5. maja 1916), je prestolonaslednik slavnostno izjavil: »Ta ideal je združenje v enotni državi vseh Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki tvorijo en sam narod, z istimi tradicijami, ali ki jih je zla usoda razdvojila.« V dnevnem povelju armadi, izdanem (20. oktobra 1916) od prestolonaslednika po njegovem povratku iz Londona, beremo odstavek: »Oni (zavezniki) so pripravljeni nam ponuditi vsako pomoč v tej veliki borbi, da postane Srbija velika, da združi vse Jugoslovene, da postane mogočna Jugoslavija«. Istovetni cilj je naravnost zahteval prijateljske odnošaje in diplomatsko podporo od strani Srbije. Zgodovinarju iz dora-ščajoče generacije bo mogoče v pregledni sliki podati razvoj solidarnega in vendar popolnoma ločenega sodelovanja obeh činiteljev? Na tem mestu naj opozorim na diplomatsko podporo srbskih zastopnikov pri zavezniških vladah, na mnoge izjave v zmislu js programa, na poset onih članov J. Odbora, ki so bili v domovini člani zakonodajnih zborov, pri 104 mož broječi srbski skupščini v Nizzi sredi aprila 1916, in na dejstvo, da se je nahajal član J. Odbora dr. Trinajstič kot nekak delegat pri srbski vladi na Krfu. O popolnem zaupanju svedoči lastnoročno pismo kralja Petra dr. Trumbiču kot predsedniku J. Odbora, dogovorno postopanje v važnih zadevah in sto drugih okolnosti, ki jih omejeni prostor ne dovoljuje naštevati. V zgodovini se težko najde primer v taki smeri složnega sodelovanja dveh, po svoji organizaciji in postanku različnih organizacij, ko baš solidarnost med srbsko vlado in J. Odborom. / KRFSKA DEKLARACIJA. Tolikrat od obeh strani ugotovljena enakost progrania-tičnih zahtev je morala tekom vojne, ki se je vedno bolj vlekla, dospeti do javne proglasitve tega dejstva. Ko se je torej začetkom 1. 1917 Rusija izločila iz kroga zaveznikov in je S tem odpadla glavna opora kraljevine Srbije, zasedene od sovražnikov, se je morala srbska vlada ogledati po potih nove politične orijentacije. Carska Rusija, ki ni bila naklonjena ujedinjenju pravoslavnih Srbov s katoliškimi Hrvati in Slovenci radi bojazni, da se vsled tega zmanjša njen vpliv na Balkanu, nasprotno pa zraste zapadno-evropski, ni več ovirala svobodne volje srbskega naroda. Razrušila se je velika zapreka ujedinjenja programa. Skupnost z J. O. je smela postati očita. Med tem pa so se odločile za vojno Združene države. To je nemalo povzdignilo ugled in veljavo J. O., ker je bilo amer. javno mnenje našim zahtevam prijaznejše. Tako bi bila morala začeti resno računati z J. O. ujedinjenju še tako malo naklonjena Srbija. Politično ravnovesje v južnovzhodni Evropi se je prevrglo v prilog večji balkanski državni enoti in to enoto je mogla iskati srbska vlada le s pomočjo J. O. Koncem aprila 1. 1917 je povabil Pašič J. O. naj pošlje svoje zastopnike na Krf. Na prvem sestanku dne 15. junija, katerega so se, kakor vseh nadaljnih posvetovanj, udeležili srbski ministri PaŠič, Draškovič, Davidovič, Ninčič, dr. Gju-ričič, V. Marinkovie ter predsednik skupščine A. Nikolič, kot delegati J. O. pa Protič, ki je bil tedaj nekaj časa član odbora, Trumbič, Vošnjak kot zastopnik Slovencev. Dr. Hinkovič za Hrvatsko, dr. Potočnjak, Trinajstič, Dušan Vasiljevič za Bosno, je Pašič svečano priznal delegacijo J. O. kot opravičenega mandatarja a. o. Jugoslovenov. Izjavil je, da je usoda deklaracije neodvisna od usode srbskih ministrov, kar ni bilo brez pomena, ker se je med zasedanjem iz radikalcev, samo- stalcev in naprednjakov obstoječe ministrstvo radi solunskega procesa umaknilo staro-radikalnemu. Nadaljnemu zasedanju so prisostvovali člani obeh ministrstev, tako da je smatrati deklaracijo s srbske strani kot izraz narodove volje brez ozira na strankarsko pripadnost zastopnikov. Takoj v prvi seji se je izkazalo, da vlada glede glavnih načel enotno naziranje, k čemur ni malo pripomogel Vošnjakov vsem udeležnikom izročeni spis »Piemont« (že ime vsebuje program), zbirke razprav o temeljih bodoče države, o političnem centralizmu, o decentralizaciji in samoupravi po našim razmeram primerno prikrojenem anglosaksonskem vzgledu itd. Vsako delno vprašanje se je podvrglo v številnih sejah podrobni presoji in razpravi ter se temeljito obravnavalo s teoretičnega in praktičnega stališča. V razgovorih o teritorijalnem jedinstvu se je zastopnik Slovencev z vso svojo energijo zavzel za to, da se na vsak način ugotovi in določi, da bo obsegala nova država ves slovenski teritorij z vsemi njegovimi aktivi in pasivi in da srbska vlada to svojim suverenim sestram naznani. Za določitev slo-vensko-italijanskih meja je zahteval samodločbo na podlagi plebiscita pod gotovimi kavtelami. Med skrajnim centralizmom Hinkoviča in Potočnjaka je ubral Vošnjak s Trumbicem srednjo, realnim zahtevam odgovarjajočo pot in naglašal, da vprašanja: unitarno državo ali federacijo ni mogoče rešiti s teoretičnega stališča. Za našo bodočo državo prihajajo v po-štev povsem drugi razlogi političnega značaja. Federacija mora vstvariti nevaren konflikt med srbskim in hrvatskim elementom. Zagotovljena možnost obstoja nove naše države leži edinole v narodnem edinstvu, kateremu pa mora žrtvovati vsako pleme nekaj svoje individualnosti. , Usoda je hotela, da je bila javljena ravno takrat slovenska majniška deklaracija s svojimi Habsburgovci na Krf, zato srbski uaeležniki dolgo niso hoteli slišati o Slovencih, češ, saj zahtevajo sami, da ostanejo V avstro-ogrski monarhiji in niso verovali, da je »habsburški« stavek le za schônbrunnske domače potrebe. Po pettedenskem posvetovanju je bila podpisana dne 7, sulija za našo državno vstajenje toli pomembna krfska deklaracija. Bodi mimogrede omenjeno, da je sprejel delegacijo J. O. 28. julija v avdijenci prestolonaslednik, pri kateri priliki mu je izročil Trumbic v imenu Odbora meden ščit, umotvor njegovega člana J. Meštroviča, ter izrazil upanje, da bodo mogli v kratkem pozdraviti vsi Jugosloveni prestolonaslednika kot s\ ojega zakonitega vladarja. Krfska deklaracija je po svoji zunanjosti slovesen proglas J. O., kot mandatarja avstro-ogrsfkih Jugoslovenov in srbske vlade, da se hočejo vsi Srbi, Hrvati in Slovenci brez ozira na sedanjo državno pripadnost kot jeden narod združiti v okvirju enotne, neodvisne, demokratske in parlamentarne monarhije pod vladarsko rodbino Karadjordjevičev. Na temelju ravnopravnosti vseh treh plemen in veroizpovedanj in na načelu svobodne narodove samoodločbe naj obsega jugo-slovenska država ob vsakomur svobodnem Jadranu vse pokrajine, koder prebiva troimeni narod v kompaktnih skupinah. S tem je propadel sen velike Srbije, ki bi po vsej človeški verjetnosti ne obsegala vsega jugoslovenskega ozemlja, temveč iz umevnih političnih razlogov morala žrtvovati predvsem primorske Slovence. Deklaracija implicite določa, da si iugoslavija ne sme ustvariti potom enostavne aneksije naših krajev po kraljevini Srbiji svoje državnopravne osebnosti, marveč da se mora poslednja kot ravnopraven del strniti , z avstro-ogrskimi pokrajinami v povsem novo državo z novo ustavo in novimi znaki meddržavnega značaja. Ampak ne samo, da je preminila misel aneksije. nasprotno, srbska vlada se zavezuje braniti naše ozemlje ne kot ■\ojno pridobnino, marveč kot ustavni narodov zastopnik. Ravno tako se je otresla ideja narodove samoodločbe vseh federalističnih teženj: ne posamezne pokrajine, ne plemena posebej, ves jugoslovenski narod kot nedeljiva celota ima odločevati o končnoveljavni usodi s taistimi posledicami zâ kraljevino Srbijo kakor n. pr. za Slovenijo ali Bačko. Seveda, dejstvo, da smo Jugosloveni jeden narod, je mogla deklaracija samo ugotoviti, ker smo se čutili pred njo kot ena narodna enota. Da pa je narodno edinstvo učvrstila iudi v državno edinstvo, tvori njeno bistveno točko. Ne da bi se izgubljala v državnopravnih splošnostih, govori deklaracija konkretno, da so se predstavniki in mandatorji jugoslo- venskega naroda izrekli za parlamentarno, demokratično monarhijo z vladarsko rodbino Karadjordjevičev, z enotnim zakonodajnim zborom in enotno, za vse obvezno ustavo po kareri bodo zajamčene vsem narečjem, pisavi in veroizpovedanjem na celem ozemlju iste pravice in iste dolžnosti. Z ozirom na zgodovinske tradicije in razlikujoče socialne strukture posameznih pokrajin, so vstvaritelji deklaracije priznali potrebo, da se uvede splošni blaginji primerno državnoupravno centralizacijo s krajinskimi samoupravami. S tem so ubrali srednjo pot med francoskim centralizmom in anglosaksonskim federalizmom, ki vede vsak zase v pristranski pretiranosti do kvarnih posledic. V zunanje političnem oziru pomeni krfska deklaracija, ker se bistveno strinja z majnikovim programom J. O., kakor že omenjeno, naš maksimalni in minimalni program. — Naš narod biva na narodopisno tako zaokroženem ozemlju, da J. O. ni bilo treba posegati po tujem, ali tudi ni mogel mislili na najmanjše odstopke. Deklaracija proglaša Jadransko morje v zavednem protislovju z londonsko pogodbo, za vsem narodom svobodno in odprto morje. S tem je dala deklaracija italijanskemu imperijalizmu trd udarec, katerega laški zgodovinarji J. O: ne bodo tako kmalu odpustili. O bistvu krfske deklaracije vlada med razumništvoin dokaj nejasnih pojmov. Morda se prej približamo definiciji, če določimo, kaj ona ni. Predvsem ona ni in ne more biti meddržavni čin, kajti mandat J. O. ni bil oficijelno priznan od zavezniških vlad in jugosl. a. o. pokrajine niso bile meddržavne jednote. Da je srbska vlada sporočila deklaracijo zaveznikom diplomatičnitn potom, na stvari ne spreminja. Istotako ona ni pogodba, kakor se često naziva, kajti oba činitelja, J. O. in srbska vlada, se nista pogodila o ničemer v pravniškem smislu do ut des. Zasedanja na Krfu niso bila pogajanja, k večjemu dogovori, razgovori, sporazumevanja. Tudi ne moremo reči, da je enostaven program, ali da predstavlja združena programa J. O. in srbske vlade, kajti izvršitev glavnih zahtev je bila odvisna od obeh se razlikujo- čega tretjega činitelja: jugoslovenskega naroda v njegovi uje-dinjeni celoti. Ako si stavimo pred oči, da sta bila J. O. in srbska vlada o konkretnih oblikah jugosl. države v glavnem taistih misli, in