293
Ženske pesmi
Brane Mozetič
(včeraj sem pohajal v mraku preko gozda ven iz mesta in ko zginila je cesta glej, obstal sem ob mrtvaku
in sem brez strahu dotaknil se njegove suhe rame da je šla ljubezen vame tista, ki je ni izdahnil)
*
da bi mi usahnilo telo postalo drobno, kakor nič bi ga ne našel niti ptič ko bi frlelo pod nebo
in da bi duša in srce se spremenila v čisti prah ki ga razpiha že korak da legla bi na vse steze
*
s prsti se približam sveči da me ureze rezki klas potlej s šopom rdečih las se približam glavi speči
dežne kaplje ji na veke spuščam zmešane s prstjo ležem poleg v meglo in prisluhnem dihom smreke
poglej kako se rukajo jeleni kjer vitki dečki sukajo svoj lok prek vseh polja gre njihov močni tok nikdar roke ne klonejo ob steni
kjer vitki dečki sukajo svoj lok človeške sile ne zdrobe plameni nikdar roke ne klonejo ob steni le kdo se skriva in duši svoj jok
človeške sile ne zdrobe plameni nobena tožba ne ustavi nog le kdo se skriva in duši svoj jok pokriva z blatom se, izginja v peni
nobena tožba ne ustavi nog ko mlada žena z zlatimi prameni pokriva z blatom se, izginja v peni, ti, jelen, hodiš tog in slok okrog.
•
ko dež se zgane, kadar luna tli, le kaj mi šepetaš na ušesa, oblivaš brado, usta in oči, k počitku ne pustiš telesa, rotiš, obljubljaš mi nebesa.
a kar poglej, tam spodaj kri mezi spod nog, in znoj in solze od strasti,
294
295
Ženske pesmi
le kam bežiš sedaj, kam sanje, med kakšna trupla greš iskat moči, namesto da bi tonil v spanje.
gledam te, ko dvigneš glavo, s prsti si razmršiš lase venomer zagledan vase, in pretegneš si postavo
čvrsta koža po telesu medla hoja, močen raskav glas in vnemar zagledani obraz dramijo me k strastnem plesu
vendar kaj naj le s to silo, z gmoto grobega bahanja, če ne čutiš trepetanja, če si hladen kot rezilo
zasvojen od zdravja, boja, klanja, kot divjad povsod drviš z mojim truplom za seboj; ko spiš, pustiš, da hlipam od opoja.
*
glej ti. ki bežiš od žene k ženi in v njih solzah iščeš si moči le zakaj bi strastno te ljubila te oboževala in častila, ne, ko gledam boj, ko gledam kri, žalostim se, hlipam, jokam v sebi.
kajti ti ne zadrhtiš ko zagledaš moj obraz, roke se ti ne treso, kadar govoriš z menoj, v spanju te ne stresa mraz, v postelji se ne znojiš.
Brane Mozetič
le da stisneš me in vodiš kot bila bi brez oči pokroviteljsko objameš, a v temi me hitro vzameš, da ti stokam od strasti, ko nad mano hrbet bočiš.
morda so to tvoje sanje da me mučiš in prebadaš, kolješ s svojo strašno silo, se ob tem nasmihaš milo in slaviš. Resda, ljubi, spadaš k ljubljenim, zdaj t6ni v spanje.
naj se sklonim nad teboj, ližem čvrsta usta, s prsti dražim prsi, vse telo; kje si ti, kričim v nebo, le telo in moč bo v krsti, — več te ni, ni te, ljubi moj.
*
(ti si breztelesno bitje a telo je tvoje polno spon ko se hočeš dvignit kot balon tiho stopaš skozi šibje
danes po ljubezni hrepeniš po poljubu, po dotiku vsak poskus konča se v umiku kadar koži trzneta, zbežiš
le poglede, znake mečeš vendar bi ne stekel mi v objem in tako v obupu tiho mrem v kletki sanj ti ujet trepečeš)
296