59SIS

r

r

1

Brez Boja ea sveta.

Slovaški napisala Kristina Roy.

w

Ljubljana 1913.

Založil Anton Chraaka.
Natisnila Kleinmavr & Bamberg.

Brez Boga na svetu.

Slovaški napisala Kristina Roy.

Ljubljana 1913.

Založil Anton Chr&ska.
Natisnila Kleinmayr & Bamberg.

Cfr0O75[2£?>

*UH*-udi naj starejši ljudje niso pomnili
take zime, kakor je bila meseca
grudna 1. 18 . ko so našli nekega
adventnega večera raševanski vozniki pri
pokopališču zmrzlo žensko in jo prinesli
v županovo hišo.

Pri županji so sedele ravnokar ne¬
katere sosede. Precej so se lotile dela.
Ena je razvezala rjuho, ki je v njej bila
zmrznjenka zavita, druga je držala glavo,
tretja pa je svetila. Kar zavpijejo vse:

1*

4

„Otrok, otrok ! 11  Nesrečna žena je držala
v otrplih rokah na prsih zalega živega
dečka. Zajokale so žene, zajokal je
otrok, celo voznikom so se ulile solze.

— Revček!

Tretji dan so tujko pokopali na
občinske stroške. In koliko ljudi je šlo
za njeno krsto! kakor da bi bila bo¬
gata gospa. Toda kaj bo sedaj z dečkom ?
Odkod je bila žena, ni izvedel ne župan,
ne notar. „Otrok ostane ubogi občini v
nadlego 11 , zdihovali so nekateri skopuhi.
A to se ni zgodilo; županja ga je sama
obdržala. In čeprav ga ni redila kakor
lastnega, je vendar gledala, da ni poginil.

Martinko — tako so ga imenovale
žene, ker niso vedele, kje in kako je
bil krščen — Martinko se je klatil pri
županovih po hiši in po dvorišču kakor

— brez zamere! — psiček. Nihče se
ni posebno brigal zanj, a vendar je ko¬
likor toliko napredoval. In komaj odrastel
otročjim letom, je bil županji priden po¬
močnik. V vsem ji je rad postregel: če
je bilo treba nositi drva, ali pasti svinje,
ali rezati koprive za gosi — vse je rad
storil. Zato se tudi fantku ni godilo nič
kaj preslabo. Jesti so mu dajali zadosti
in ga tudi oblačili za silo. Dokler je bil

5

majhen, je spaval v kotu pri peci, ondi,
kamor ga je položila županja, ko je bila
še njegova mrtva mamica ž njim v izbi.
Ko je bil pet let star, se je moral pre¬
seliti v hlev.

Cesto je sedelo krog njega krdelo
domačih zajcev, kakor da bi se o njem
posvetovali. Velika krava |arka se je
vselej ozrla po njem, kadar je lezel v
svoje gnezdo, čudila se je pač, da deček
nikdar ne moli, kadar gre spat. Ona pa
in vsa rogata živina, preden leže, pri¬
pogne kolena in pošlje zdihljaj k Bogu.

6

Sarka seveda ni vedela, da bi ga bili
morali naučiti tega gospodarji, da se pa
niso čisto nič brigali, če zna moliti ali ne.

Županja ni storila otroku res nič
žalega, in marsikdo jo je pohvalil, češ
da je storila delo krščanskega usmiljenja.
A v šolo ga ni poslala. „Kaj je pa treba
takega beračiča še v šolo ? Tega bi še
manjkalo! Saj ga pozimi in poleti po¬
trebujemo doma 11 , je večkrat rekla so¬
sedin ji. — Ko mu je minulo enajsto leto,
ga je peljala k župniku, da bi ga vzeli
v krščanski nauk. Ker pa ni znal ne brati,
ne očenaša moliti, ga niso hoteli sprejeti.
*

V jeseni potem je županja umrla,
in župan je dal dečka čredniku za po¬
močnika.

Stari Andrej —- tako so urednika
imenovali, drugače ga ni nihče na-
zival — je bil že slab in bolehen in
težko mu je bilo hoditi za živino, zlasti
ker so Raševljani imeli svoje pašnike v
oddaljenem kraju med hribi. Toda ker
je že mnogo let pastiroval občini, ga
niso hoteli kar tako odstaviti in so mu
rajši dali pomočnika. In nikdar jim ni
bilo tega žal. Martinko je bil kakor
ustvarjen za pastirja; menda ker je že

7

od otročjih let bival v hlevu, se je bil
nemi živini priljubil. Ko je zjutraj šel
po vasi in trobil v rog, so vsi rogači
v hlevih vzdignili glave: krave, teleta,
pa tudi nekoliko ovac je teklo za njim
kkakor psiči. Bundaš, Andrejev stari

pes, je s košatim repom pometal prašno
cesto, z ušesi strigel in težko čakal, da
bo Martinko počil z bičem,'" in potem je
šla čreda veselo proti hribom.

Martinko je z Bundašem vred oskr¬
boval živino tako dobro, da so ga imenovali
enoglasno za črednika, ko je leto pozneje

8

stari Andrej umrl. Obljubili so mu v pla¬
čilo: dvoje oblek, čižme in nekaj perila.
Hrano bo pa dobival po hišah, kakor stari
Andrej, vsak dan pri drugi gospodinji.

Zunaj vasi pri pokopališču je stala
koča, ki jo je bil nekdaj volil občini
star samec. Na polovico je bila že raz¬

padla; le soba in kuhinja sta bili še pod
streho, ker sta se opirali ob breg. Ta
koča je 16  let služila staremu Andreju
za stanovanje, in sedaj naj stanuje v
njej Martinko. Stari Andrej je zataknil
vsa okenca s slamo, in tako jo ostalo;
poleti ni svetilo solnce noter, pozimi
pa sapa ni prepihovala. čemu neki
bi bila Andreju svetloba? Pozimi itak

9

ni bil nikoli doma, ker je hodil po hišah
od soseda do soseda. Poleti pa, kadar
je prišel utrujen domov, je precej zaspal.
Ah, ni mogoče vam povedati, kako je
bilo Martinku pri srcu, ko je prvikrat
stopil v kočo in pomislil, da mu bode tu
odslej bivališče!

Stene so bile odrgnjene, zakajene
in vse polne pajčevine; na tleh vse
polno smeti, slame in prahu od več let.
Pri županovih je bil hlev veliko lepši.
Martinko se prime za glavo in tako
stoji nekaj trenotkov; potem sede na
prag in se milo razjoče. Prvikrat v
življenju se je zdaj revež zavedel, da
nima nikogar, da je zapuščen prav kakor
ta koča. Ko tako joče, zasliši nad seboj
žvrgolenje ptička. Ozre se gori in za¬
gleda ob strehi lastovičje gnezdo. La¬
stovke so priletele iz daljave in si čistile
hišico, da bi v njej poleti stanovale,
preden zopet odlete daleč, daleč odtod.

Martinko zardi in reče sam sebi:
„Saj tudi meni ni treba, da bi tako
grdo ostalo . 11  In kakor je' mislil, tako
je storil. Najprej potegne slamo iz oken
in jih omete s staro metlo, ki jo je
našel. Vsako je imelo samo eno šipo,
druge so bile vse pobite. Nato omete

j **

10

pajčevine po stenah in brunih, čudo, da ni
prišel ob sapo od prahu. In vsak dan, ko
je prišel s paše, je cedil svoje stanovanje.

Naredil je ilovico, kakor jo je videl
delati pokojno županjo, tudi žolte gline
je prinesel in zamazal vse luknje v steni
in po tleh. Grobarjeva žena je šla mimo
in videla, koliko se deček trudi; sme¬
jala se je, dečka pohvalila zavoljo snaž¬
nosti in — šla naprej. Ali ko se je
drugi dan vrnil Martinko s paše, je
bila soba in kuhinja lepo omazana z žolto
glino ter črno in višnjevo poškropljena; po
tleh je bilo vse nanovo očejeno in po¬
sejano s peskom, da je' bilo veselje.

Ubogi deček ni vedel, naj bi se
li jokal ali smejal. Grobarjeva žena se
je pa hvalila proti čuvaj ki s tem svojim
delom. Ženam je ugajalo to in so se
dogovorile in pobelile hišo tudi zunaj.
Možje pa tudi niso hoteli zaostati, so
pa streho popravili. Občina je dala na¬
rediti nova okna, po 60  krajcarjev vsako.
Grobar, ki je znal, kadar ni bil pijan,
dobro mizariti, je popravil staro mizo,
klop in posteljo. In župan mu je dal v
posteljo nove slame.

„No, Martinko, zdaj se pa boš lahko
kmalu oženil 11 , so se ž njim šalili možje.

11

Toda čeprav je sedaj imel Martinko
lepo stanovanje in je tudi skrbel, da bi
vedno tako ostalo, je bil vendarle naj¬
rajši v hribih. Saj je tam bilo najlepše.
Sedeval je tam na sivi pečini in z nje
je pregledoval svojo čredo in jo s svojim
glasom vladal kakor kralj svoje kraljestvo.

Na levi strani so se po hribih raz¬
tezali smrekovi, bukovi in hrastovi gozdi.
Prijetni smrečji duh je plaval po zraku,
kadar je vleklo; ob lepem vremenu pa
se je glasila mila pesem po hribih.
Drevo se je nagibalo k drevesu, veja k
veji in po perju je čarobno šuštelo in
brnelo. A kadar je v jeseni padalo listje,
se je zdelo, da mu smreke pojejo mrtvaško
pesem. Spodaj pod pečino se je pro-
stiral pašnik kakor velika zelenosvilnata
ruta, prepletena s cveticami. Ob njem
se je vil potoček kakor srebrna steza.
Na desni pa je bila seč. Nekateri grmiči
so spomladi lepo cveteli, nekateri samo
zeleneli; poleti in v jeseni je bilo ondi
dosti različnih jagod in malin. Martinko
je poznal vse rastline, kočistne in škod¬
ljive; stari Andrej mu jih je vse razkazal.

Oj kakšna lepota, ko se vsa oko¬
lica v zlatem solncu sveti! Martinko se
je včasih v to rajsko lepoto ves za-

12

maknil in vse okrog sebe pozabil, če se
je živina mirno pasla, je spletal iz ši-
bovja vsakovrstne reči. Začel je najprej
vezati metle, potem je poskusil napra¬
viti pleteno valilnico, nazadnje tudi koš

za sir. Vsak dan si je nekaj takega pri¬
nesel domov. Kmetice so mu za to pla¬
čale, kolikor so hotele. Vendar si je
nekaj krajcarjev prihranil. „Kdo ve“,
si je govoril, „čemu mi bo dobro, ker
moram skrbeti sam zase“. Večkrat, ko
je tako sedel in plel, si je pri sebi

13

mislil: Bilo li je vse na svetu že zmiraj
tako? in če ne, kdo neki je naredil vse?
Kdo je ukazal solncu, da izide zjutraj
in zaide zvečer? Mogoče tisti „Bog“,
ki je njegovo ime župan izgovarjal, kadar
je klel, in o katerem pravijo žene, če
kdo umrje: „Dobri Bog ga je vzel k
sebi ! 11  Kje pa je tisti Bog, in kam
jemlje tiste ljudi? Je li tudi mojo mater
vzel tja ? če je naredil vse, kar vidim,
je res zelo moder in dober. Kako modro
in lepo je vse napravljeno! Nekatera
zelišča rastejo za živež, druga pa za
zdravilo; katera ljubijo senco, je Bog
zasadil pod grmovje, druga pa prosto
na solncu. In če dežuje, kako vse oživi
po njivah in po gozdih ! Ker pa preveč
dežja škoduje, pa daje Bog zopet solnce
in veter, če je res On tisti, ki je vse na¬
redil, je gotovo velik in moder gospodar.

In če je tamkaj, kamor jemlje vse
ljudi, tudi tako lepa zemlja? Ko je žu¬
panja umirala, so ji dali denar v roko,
„za prevožnjo 11  so rekli. Za kakšno pre-
vožnjo? Je li menda velika voda med
našo in ondotno zemljo? Kdo neki tam
prevaža ljudi? In če v kateri hiši umrje
kdo, ne smejo ves teden v njej nič de¬
lati, da bi duša imela mir. In potem

14

peko kruh, ker je najboljše, pravijo, ako
plava vonj iz kruha po hiši, s tem da so
duša spravi v mir. Zakaj pa nimajo one
duše miru prej ? Nemara da tam pri
Bogu ni tako lepo kakor tukaj ? Ah, da
morajo ljudje umreti! Take misli so
rojile dečku po glavi. Rad bi bil koga
vprašal o tem, pa ni nikogar imel.

Ze je bil eno leto samostojen urednik.
Zopet je prišla vesela spomlad. Tedaj je
nagloma umrl župan. Vdal se je nazadnje
pijančevanju in mrtvoud ga je zadel.
Martinko je vsak dan mislil na njega.
Kam je neki prišel? Ali vidi Boga?
Kakšen je Bog?

Ko je neki dan mladi pastir sedel
zopet na skali in pletel koše, je po¬
gledal proti nebu in zdihoval, govoreč :

„Moj Bog, da jaz čisto nič ne vem
o Tebi! Ali ker Ti lahko narediš vse,
stori tudi, da bom kaj izvedel o Tebi
in tudi o tisti deželi, v katero pelješ
ljudi po smrti. So li tam vsi skupaj,
dobri in hudobni ?“

Veroval je Martinko, da ga je Bog
slišal. Mirno je pletel dalje. Kar za¬
sliši žalostno meketanje; hitro plane z
Bundašem tja, in kaj zagleda? Njegova
najljubša ovčica, bela s črno liso, je

15

zdrknila z brega in se zamotala v
grmovje. „Ah, ubožica! kako naj te
spravim nazaj ? Ker je kamenje tako
polzko." Težko se je Martinko doli ko¬
bacal in še teže je gori splezal z ov¬
čico. A kako je bil vesel! Na rami jo
je nesel, gladil jo je in karal, dokler
je ni dejal med druge ovce. Veselo je
poskočila ter se je mirno dalje pasla.

Opoldan, ko je gnal živino napajat
so prišle žene iskat gob, in tem je’
Martinko razlagal, kaj se mu je pripetilo.

„Martinko“, reče stara Hudčevka,
„to je prav tako, kakor je pisano v
sv. pismu o tistem pastirju, ki je imel
sto ovac, pa se mu je ena izgubila ; pa
je pustil 99 ovac na paši in šel iskat
tisto izgubljeno.“

„In našel jo je?“

„Seveda jo je našel. In zadel jo je
na svoje ramo in toliko se je veselil, da
je sklical sosede, naj se radujejo žnjim."

To je Martinka zelo zanimalo.

„In kdo je bil tisti pastir, kje pa
stanuje?"

„Tega jaz ne vem. Gospod Kristus
je to nekoč pripovedoval svojim učencem."

„In kdo je bil tisti gospod?"

*

16

„Oj, Martinko ! kako si neumen !“
smejale so se druge žene, a Hudčevka
se je potegnila zanj : „Nikar ga ne za¬
smehujte reveža, kaj ne veste, da nima
nikogar, da bi mu kaj pripovedoval, in
tudi v šolo ni hodil. Yeš, deček, Jezus
Kristus je Sin Božji. — Sedaj pa mo¬
ramo iti naprej."

Žene so odšle. Deček pa še po¬
mislil ni, da so se mu smejale, temveč
se je veselil, da je izvedel kaj o Bogu,
da ima Bog sina, ki se imenuje Jezus
Kristus. „Jezus“ se je zdelo Martinku
jako lepo ime. Tisti Jezus je morda tudi
bil pastir. Mogoče je On sam imel tistih
sto ovac. In če so tam, kjer so bivale,
pašniki, so tam tudi gozdovi in hribi, in
potem je tam vsekakor zelo lepo!

Ko je zvečer gnal domov, se je
večkrat ozrl proti nebu. „Mogoče tam
tudi kdo žene čredo s paše, morebiti
celo sam Božji sin, Jezus. Ker je go¬
voril o ovcah, gotovo sam ovce pase.
In če On vidi tudi mene ? Skoraj bi rad
umrl, ko bi vedel, da me vzame v službo
za pastirja. Bi vsaj kmalu videl, kako
je kaj tam".

Drugo jutro je vstal Martinko po¬
sebno vesel. Lepo se je umil, počesal in

17

lepše ko sicer napravil, in ko so mu
nazadnje prignali grobarjevo belico, je
iznenada vprašal grobarjevko:

„Tetica! lepo vas prosim, vidi li
Bog vse, kar počenjamo?"

Žena ga je grdo pogledala, ker se
je ravnokar prepirala z možem, ki jo
je natepel.

„Da, on vidi vse, sinko, in če boš
delal hudo, te bo kaznoval “, j e zagodrnj ala.

„0 teta, ne bom nič hudega storil",
je zagotovil deček. „Zdaj pa z Bogom!"

„Hodi z Bogom!"

Pa Martinko se še enkrat obrne in
vpraša: „Teta, alinas tudi vidiNjegov Sin?"

„Kateri Sin?"

„ Jezus."

„ Kristus Gospod, ej, seveda. Zdaj
pa le pojdi!"

Martinko je šel, a vso pot se mu
je zdelo, da gresta skupaj, Jezus Sin
Božji na nebu zgoraj, on pa s svojo
čredo tu spodaj. Od tega dne si ni upal
preklinjati živine kakor poprej; kajti
če Jezus vse vidi, gotovo tudi vse sliši.
*

Tako jo Martinku pretekel ves teden
v sreči in zadovoljnosti. Ko je nekoč v

18

soboto zvečer gnal svojo čredo s paše,
je zvonilo ravno večernice. Praznično je
zvona glas plaval po dolini. „Jutri bo
nedelja", misli Martinko pri sebi, „zvo-
nijo z velikim zvonom; jutri pojdejo
ljudje v cerkev. A kaj delajo v cerkvi ?“
— On še ni bil nikoli v cerkvi.
Ko je imela županja pogreb, je sedel
med beraškimi vrati in je slišal, da so
v cerkvi igrali in peli in da je gospod
župnik ljudem nekaj razlagal, ali ni¬
česar ni razumel. Nekoč pozimi je
hotel iti v cerkev — poleti itak ni
mogel, ker je moral pasti gosi. „Kaj
boš pa ti delal v cerkvi?" je rekla žu¬
panja. „Brati ne znaš, tudi obleke nimaš,
takšni, kakor si ti, so v cerkvi le na
potu!" — Zakaj le gredo v cerkev?
Govore li tam z Bogom, ali se jim tam
razlaga o Bogu in o Jezusu? Gotovo, pa
jaz no smem iti tja. Danes ni Martinku
dišala večerja. Se celo Bundaš, ki se mu
je toliko prilizoval, ga ni mogel potolažiti.

Tako težko mu je bilo pri srcu,
da bi bil najrajši pobegnil nazaj v hribe,
pa še rajši za svojo mamico. Sel jo je
obiskat na pokopališče. Dostikrat je že
prinesel cvetlic na njen grob in dolgo
časa pri njem sedel ter premišljeval, kje

19

neki je njegova mati in če se ji dobro
godi. Danes ji ni prinesel cvetlic, a za¬
lival je tiste, ki so rasle na grobu, z
grenkimi solzami. „Dobra moja mamica,
ali tudi vam tam pri Bogu branijo iti
v cerkev, ker ste bili brez domovine,
kakor meni tu branijo. Ah, mamicamoja!"

Ne daleč od njega je grobar kopal
jamo in je slišal dečka zdihovati in tožiti.
Popusti lopato in gre k njemu.

„Kaj se j očes, Martinko, kaj ti pa
je?“ ga vpraša.

Martinko mu razloži svojo žalost.
A stari mož ga ni razumel, kajti če¬
prav je šel vsako nedeljo v cerkev in
dosti vedel o Bogu in o Božjem Sinu,
vendarle ni nikoli mislil na Boga.

„Nikar se ne jokaj/' mu reče;
„seveda je žalostno, da so te pustili
tako nevednega. A to ni res, kar go¬
voriš; ti si naš črednik in ne brezdomo¬
vinec. Le pojdi smelo z drugimi mladeniči
na kor, nihče ti ne bo nič rekel. 11

„0 striček, če pa obleke nimam! 11

„No, saj poleti itak ne moreš iti
v cerkev, ker moraš pasti živino, a v
jeseni dobiš novo obleko od občine, potem
pa lahko poj deš vsako nedeljo. 11

20

„In kaj naj bi delal tam V Striček,
lepo vas prosim, naučite me, kar delate
v cerkvi!"

„Kaj delamo v cerkvi? Ilm, deček,
pojemo, tega pa ne moreš, ker ne znaš
brati; lahko pa poslušaš, kaj gospod

berejo ali molijo, moreš moliti za njimi
in poslušati pridigo."

„Kaj je to: pridiga?"

„Ah, pa si res neumen! Gospod nas
uče, kaj smo dolžni delati."

„Jaz sem pa mislil, da vam raz¬
lagajo o Bogu."

„Seveda, to sem ravno mislil. Pri¬
povedujejo nam o Njem in o Gospodu

21

Jezusu, kakor je čas. O Božiču, kako
se je Kristus rodil, v postnem času, ko¬
liko je pretrpel, kako so Ga j udje zve¬
zali in obsodili na smrt in pribili na križ,
kjer je umrl. O Veliki noči slišimo, kako
je vstal iz mrtvih tretji dan in živ prišel
iz groba. In ob Vnebohodu, kako je šel
v nebesa k svojemu Očetu. — Zdaj me pa
pusti v miru, drugače ne bojama gotova.' 1

„Oj striček, saj vam bom pomagal,
samo povejte mi še, kako so ga tisti
^ judje pribili na križ."

„Lezi na tla, pa ti pokažem to.
' J  Tako — sedaj pa iztegni roke, kolikor
moreš! Vidiš, tukaj skozi noge in roke
so Mu zabili žeblje, potem ga s križem
vzdignili, in tako je visel razpet na križu,
dokler ni umrl."

Martinko plane pokonci.

„Ah, to Ga je pa bolelo! Zakaj
so Ga tako mučili, kaj je storil?"

„On ni nikoli storil nič hudega,
še nobene Žale besede ni izpregovoril;
samo dobrote je delil ljudem. Od daleč
so hodili in nosili bolnike k Njemu, in
On je vsakega ozdravil. Pri tem je učil
ljudi, kako naj živijo in služijo Bogu.
Umorili so ga zato, ker niso hoteli po¬
slušati resnice."

22

„0h, kako so bili hudobni!"

„Res so bili hudobni. On je hodil med
njimi kakor pastir; prav kakor ti paseš
živino na travi, tako je On hranil ljudstvo
z Božjo besedo — in so Ga umorili."

Dalje ni mogel grobar govoriti. Bilo
mu je samemu nekam tesno pri srcu,
kakor če ima kdo dobrega prijatelja, ki
mu je storil veliko dobrega, pa ga po¬
zabi, dokler ga kdo ne opomni, da je
bil zelo nehvaležen. Grobar je dobro
poznal sv. pismo; saj je prebral vso
biblijo, ki jo je podedoval po očetu;
in tudi je hodil v šolo in se učil zgodeb
sv. pisma, tudi v cerkev je hodil in
vedel vse, kar mora kristjan znati o
Kristusu. Ali nikoli ni mislil na Njega;
pozabil, pozabil je svojega Zveličarja, in
sedaj mu ga je Martinko spravilv spomin.

Ko sta izkopala grob, sta šla vsak
svojo pot.

Tisto noč ni mogel spati Martinko,
še očesa ni zatisnil. Vendar je nekaj
izvedel o Jezusu, kakšen je bil — kako
dober, neskončno dober! „In ker je
Božji sin, je gotovo prišel naravnost od
Boga; in na tej zemlji je gotovo bilo
veliko takih ljudi, kakor sem jaz, ki
niso nič vedeli o Bogu, in tistim je

23

razlagal vse o Njem. In ker je bil res
tako slaven zdravnik, je gotovo ljudi
poučil in jiin pokazal rastline, katere
imajo zdravilno moč in kako naj se
rabijo, da bi vedeli, kako naj se ozdra¬
vijo bolezni, kadar Ga tu več ne bo.
Saj je sam najbolje vedel, čemu je
vsaktero rastlino njegov Oče naredil. O,
da so Ga umorili, da so Ga umorili, in
še tako strašansko! Gotovo je Bog po¬
moril vse tiste, ki so to storili, in svo¬
jega Sina je vzel zopet k sebi. Tam pa
Jezus pač uči tiste, ki jili Bog vzame
k sebi, kako naj žive, ker tam je menda
vse drugačno življenje kakor tukaj. Ali pa
jih tam pase kakor pastir svojo čredo. Tako
je Jezus res vendarle pastir, in ker tam
pase ljudi, ne ovac, morebiti me vzame
za ovčarja, ko pridem k Njemu; in
včasih pride k meni v hribe, ker je
tako dober ljudem .“

Že se mu je začelo dremati, ko
mu .šine misel v glavo: „Ali ker Bog
jemlje k sebi vse, ki umrjejo, so torej
pri Njem tudi tisti, ki so Jezusa umorili . 11
Deček sede v postelji ter majaje z glavo
reče: „Jaz bi jih ne trpel ondi. — Nikar,
tisti judje gotovo niso tam! pa kje so?
O, da bi mi kdo povedal še to!“

24

Toda v tem jo že zazvonilo jutro,
in Martinko je moral iti na delo.

„Drugi ljudje pojdejo v cerkev, bodo
slišali o Bogu, o Jezusu, jaz pa moram
iti v hribe! Zopet ne bom ničesar izvedel.
Čemu sem pač na svetu brez Boga?“
Kmetice so zaznale, da je Martinko
žalosten in zajokan. Vprašale so ga, kaj
mu je, pa nič ni povedal, saj mu itak
niso mogle pomagati. Danes ni gnal
živine tja do seči. Pasel je pri potoku
ob potu, ki drži na Brezovko. Komaj
je pojedel svoj košček kruha in ostanke
razdelil 'Bundašu in svoji ljubljeni ovčici
Beruški, kar zagleda popotnika iti proti
sebi. Bilje mladenič, po gosposko oblečen.
Na rami je nesel torbo in v roki dežnik.

„Dobro jutro, pastirček! Pelja li
ta steza na Raševo?“ mu zakliče naproti.

Martinko sname klobuk ter reče:
„Da, prijateljček* le ne krenite od teh
dreves in od potoka, ker se ne daleč
odtod steza razdeli v troj e. “

Tujec se nasmelilja. Priljubil se
mu je pastirček z lepim rjavim obrazom
in s črnimi očmi. „Nisi li žalosten, ker
si vedno sam?“ ga vpraša prijazno.

* Slovaki radi rabijo take ljubkave

besede.

25

„Druge dni nisem žalosten, samo
danes, ker je nedelja, ljudje gredo v
cerkev, jaz pa moram živino pasti . 11

„ Nikar se ne žalosti; je dosti ljudi,
ki ne pasejo živine, a v cerkev tudi ne
gredo. “

„In kam pa Vi greste ?“

„Sedaj grem Ha Raševo in potem
še dalje po svetu . 11

„In kaj tako hodite? 1 '

„Veš, učim se v šolah, in v tistih
šolah potrebujemo veliko denarja, zato
pa si ga moramo iti po svetu izprosit pri
dobrih ljudeh!"

„Reveži! In kaj se učite?"

Tujec se je zasmejal na ves glas,
da je po gozdih odmevalo.

„Kaj se vse učimo, ti ne morem
povedati; pa ti povem, kaj postanemo,
ko se bomo izučili."

„In kaj boste?"

„Nekateri bodo zdravniki., drugi
odvetniki, tretji duhovniki, četrti učitelji
in nekateri notarji."

„Kaj boste pa Vi?"

„Jaz bodem duhovnik."

„Aha,“ se je razveselil Martinko,
»da boste mogli pridigovati ljudem; go-

2

26

tovo se veliko učite v šolali o Bogu in
Kristusu. Vi že pač veste vse o Njem? 11

Zopet se tujec nasmehlja.

„0, že veliko vem in bi tudi že
zdaj lahko pridigoval, bržkone bom
popoldan pridigoval namesto gospoda
župnika. “

„Lepo Vas prosim, pridigujte danes
meni, še nikoli nisem slišal pridige;
do svoje smrti Vam bom za to hva¬
ležen. “

„Tebi ? — No, dobro! Najprej pa
moram vedeti, kaj že veš o Gospodu
Jezusu Kristusu.“

Deček mu je povedal vse, kar je vedel,
kolikor so mu povedale žene in grobar.

Tujec se je zelo začudil: „0, mla¬
denič, ti si brez Boga na svetu
in brez Kristusa, kako naj ti pridigujem,
ko nič ne veš!“

Martinko je moral teči k živini,
ker so se krave bodle, da bi jih raz¬
gnal. Ko se je vrnil, je sedel tujec na ka-
menu, v roki je imel knjigo in bral. Sedel
mu je k nogam in željno pričakoval.

„Si že spet tukaj ?“ izpregovori
tujec. „Glej, ta knjiga ima nadpis: Novi
zakon Gospoda in Zveličarja našega Je¬
zusa Kristusa. V tej knjigi je vse zapi-

27

sauo, kaj je- storil Kristus Gospod, kaj jo
učil, kje se je rodil in kako je umrl, kako
je šel v nebesa ter da bo zopet prišel. “

„Je li tam tudi pisano o tisti
drugi deželi, kamor jemlje Bog ljudi,
kadar umrjejo?"

„Seveda, to je tu ob koncu."

„So li tam pri Njem zopet vsi'
skupaj, hudobni in dobri?"

„Ah, kaj še! Dobri so gori v ne¬
besih, zapomni si to, in hudobni v peklu
pod zemljo, in kdor pride tja, ne- bo
nikdar več oproščen. Vsi ljudje so hu¬
dobni. Bog je bil jezen na vse ljudi in
vse je obsodil v pekel. A tedaj je prišel
Kristus, Sin Božji, na svet in se je dal
za ljudi prihiti na križ in umoriti, in
tako nas je odrešil peklenskega pogub¬
ljenja. Tudi Bogu samemu ni bilo po
volji, da bi ljudje prišli v pekel. On
jih je hotel imeti vse pri sebi v nebesih.

,.Kajti tako je Bog ljubil svet, da je
dal Sina svojega edinor oj enega, da se
ne pogubi, kdorkoli vanj veruje, ampak
da ima večno življenje.“ Glej, tudi tebe
je Bog tako ljubil, in da bi ti ne bilo
po smrti trpeti bolečine v peklu, je dal
za tebe mučiti svojega Sina na križu. In
če to veruješ, prideš po smrti k njemu."

2 *

28

29

„Ab, lepo Vas prosim, učite me te be¬
sede 11 , ga zaprosi Martinko. Kmalu je znal
na pamet tisti stavek in prosil dalje: „Berite
mi, kako je Gospod Jezus umrl za mene . 11

Tujec je bral in bral. Njemu sa¬
memu se je o tihem nedeljskem jutru
zdelo kakor novo, kar je bral. Bral je,
kako je Gospod Jezus trpel za nas v
Getsemani, kako so Ga prišli ujet, in
ker jim Ga je Judež izdal, so Ga zve¬
zali in odpeljali; in kako so Ga vsi
učenci zapustili. Kako so Ga hudobni
veliki duhovniki obsodili na smrt, kako
so Ga zasmehovali, pljuvali in tepli.
Nato so Ga peljali k Pilatu, od Pilata
pa k Herodu. Herod se mu je dosti
nasmejal in Pilat, dasi je videl, da je
Jezus nedolžen, Ga je dal vseeno bičati
in naposled Ga obsodil k smrti na križu.
Vojaki so mu v sramoto ogrnili star
rdeč plašč in na glavo mu pritisnili
krono iz trnja, da mu je kri po obličju
kapljala, da, tako je bil zmučert" in raz¬
praskan, da bi Ga ne bil nihče spoznal.
In ko so Ga peljali na goro Golgato
in si je on sam nesel križ na razte¬
penih ramah, je padel od velike slabosti
in bolečin pod križem, in zadeli so
križ Simonu Cirenejcu, ki je šel ravno

30

mimo. Potem so ga razpeli na ltriž in
pribit na križu je visel med nebom in
zemljo. Zemlja Ga ni hotela in nebo se
je zaprlo nad Njim. Solnce Ga je peklo
v rane in kri je curkoma tekla po križu,
in ko je v preveliki vročini vpil: Žejen
sem! so mu dali piti kisa in žolča. Tri
ure je visel v takih bolečinah. Za svoje
morilce, ki so Ga na križ pribili, je
molil. Svojo mater, ki je pri križu
skoraj omedlela, je tolažil. Razbojniku,
ki je vanj veroval, je odpustil grehe
ter mu rekel: Še danes boš z menoj v
raju. In ko so njegove bolečine priki-
pele do vrha in so Ga mimoidoči še
zasramovali, je zavpil: Bog moj, Bog moj,
zakaj si me zapustil! Naposled je izročil
duha svojega Očetu, naklonil glavo in umrl.

Nadalje je bral tujec, kako se je
zemlja tresla in solnce je otemnelo, skale
so pokale in grobi so se odpirali. In
kako sta Jožef Arimatejec in Nikodem,
dva bogata moža, pokopala Božjega Sina
in velik kamen zavalila grobu na vrata,
ki so ga potem judje zapečatili, da ne
bi mrtvi Jezus šel iz groba.

Tukaj je moral tujec prenehati,
kajti Martinko se je vrgel na tla in je
jokal in jokal, malo da mu ni srce po-

31

čilo, da je tako umrl zanj Sin Božji,
da ga reši pekla. In tujec, ko je videl
dečka tako jokati, je zaprl knjigo in
pobesil glavo, in če bi se ne bil sramoval,
bi bil jokal še sam — jokal bi bil nad
tem, da je že od mladih nog vedel vse
to, pa si ni nikoli v srce vzel, jokal bi
bil nad svojimi grehi, da so pripravili
Božjega Sina v grob. Da bi dečka potolažil,
mu je bral po kratkem molku dalje . . .

Martinko ne bi bil verjel, ko bi mu
bil kdo zjutraj povedal, kako pridigo bo
danes slišal in kaj vse izve o Jezusu.
In ko je njegov mladi pridigar odšel, je
zadremal. In se mu je sanjalo, da vidi
Jezusa umirati na križu in da prav k
njemu nagiblje glavo in pravi: Za tebe,
Martinko, umrem! In še se mu je sa¬
njalo, da je bil z Marijo Magdaleno pri
praznem grobu, in Jezus je stal živ zraven
nju; in zopet, da vidi Jezusa, kako gre
z učenci svojimi po cesti. Naenkrat se
vsi ustavijo, Jezus se loči od- njih in
že gre sam više in više, kakor da bi
ga solnce nosilo na rokah, dokler^ga ni
megla zakrila. Martinko je videl tudi skozi
meglo, kako je Oče nebeški odprl vrata
in ljubeznivo sprejel svojega Sina in
vse mu je dal, karkoli si je želel.

32

Ko se je prebudil, ni verjel, da so
bile to samo sanje. Tri reči si je Mar-
tinko najbolje zapomnil: „Tako je Bog
ljubil svet, da je dal Sina svojega' 1  —
„Glej te, jaz sem z Vami vse dni do
konca sveta" in „Jezus zopet pride". To
zadnje ga je najbolj veselilo, in zato
od tega dne ni imel večje želje, nego
da bi se naučil brati. Tujec mu je bil
namreč rekel: „Ko bi znal brati, bi ti
to knjigo dal." Bila je drobna, pa dosti
debela, in vse je bilo o Sinu Božjem.
Kar mu je tujec prebral, je bilo le na
nekoliko straneh. „0, da bi tako knjigo
imel in sam znal brati v njej!" A bil
je že prevelik, da bi ga vzeli v šolo po¬
zimi, in branje je menda zelo težka reč.
Ob tem si je pri sebi mislil: Ker me
Gospod Jezus (kar po kratko „Jezus"
ga ni mogel več imenovati) vsekdar sliši,
ga poprosim, in On mi bo pomagal. Po¬
klekne torej, sklene roke in pogleda gori,
kamor je bil šel Gospod Jezus, in prosi:
„Dragi Gospod Jezus! Jaz sem tako ne¬
umen mladenič, saj veš, da me nihče ni
učil brati, in v šolo bi me gotovo ne
vzeli več, ker sem že odrasel; zato te lepo
prosim, pošlji mi dobrega človeka, ki bi me
naučil brati, da lahko izvem vse o Tebi!"

33

Martinko je veroval, da ga je Božji Sin
slišal ter da mu izpolni njegovo prošnjo; na
kakšen način se to zgodi, ni vedel in ni vpra¬
šal. Veroval je samo in je bil srečen. „Bom
tudi jaz nekoč bral Novi zakon Gospoda
našega Jezusa Kristusa, pa ga bom gotovo!“
Ko se je v četrtek zvečer vrnil s
paše, je prinesel čuvajevki iz protja ple¬
teno valilnico. Bile so pri njej ravno
ženske zbrane in so se razgovarjale, da
so danes pokopali Brezovanovo Ano in da
bo moral njen Joško beračiti, ako ga ne
vzame katera kmetica za pastirja gosem.
Martinko je poznal tisto ženo in nje¬
nega dečka; gostovala je pri kmetu in
je bila pridna in čedna. Pa se je pred
desetimi leti primožila k nekemu zidarju
v Budimpešti, in ko se je mož tam pone¬
srečil, je prišla z otročičkom nazaj v svojo
domovino. Hodila je po dninah, in dasi je
jako ubožno živela, je vendar pošiljala v
šolo svojega dečka že od petega leta. Mar¬
tinim se je deček smilil. „Siromak je, prav
kakor jaz! Ker nima matere, ga pošljejo
beračit ali ga vzamejo h gosem, in pozabi
vse, kar se je v šoli naučil, in ko odraste,
bo ravno tako neveden kakor jaz.“ Vsak
dan je imel Martinko v mislih Joška, in
čimdalje bolj se mu je smilil.

2 **

34

V soboto zvečer se naglo čedno obleče
in krene proti županovi hiši. Županja
je stala na dvorišču.

„Martinko, meni se zdi, da se greš
ženit! 11  mu zakliče. „Kam pa si se na¬
menil tako oblečen ?“

„Samo k Vam grem, tetica. So li
striček doma? 11

„Kaj hočeš pri njem? —Juri, pridi
sem, Martinko je prišel tožit . . .“

„0, kaj še!“ oglasi se župan v kuhinji.

Pokojni župan je bil suh, novi pa
je bil debel kakor bukva. Poklical je
Martinka v kuhinjo.

„No, kaj pa bo dobrega? Stopi
sem in sedi! 11

„Hvala lepa, lahko tudi stojim. 11

„Ali greš tožit gospodinje, da te slabo
oskrbujejo? Ali pa se ti koča razsiplje?
Ali si izgubil kravo ? menda, hahaha ?“ se
šali župan in mu je všeč, da je Martinko
rdeč kakor kuhan rak. Tožiti — on,
Martinko — gospodinje? Res, da so mu
nekatere dajale vodo namesto juhe in
tenek košček kruha, da se je videl zvonik
skozi, ali do smrti bi se ne bil pritožil
zoper nobeno. Saj so bile druge bolj
usmiljene, dajale so mu toliko, da je lahko
še kaj dejal na stran za drugi dan.

35

„Nisem prišel tožit 11 , zagovarja se
pohlevno. „Dobim toliko, hvala Bogu, da
se najem do sitega.“

„In kaj torej ?“

„Prišel sem vprašat, kaj stori ob¬
čina z Brezovanovim Joškom ?“

„Glejmo ga, kaj ga neki skrbi ?“
se začudi župan. „No, tebi ga bomo dali,“
reče s smehom, „pokaži občini svojo
hvaležnost, da te je sprejela!“


33

Martinka je zopet oblila rdečica.
„Saj to — to je ravno, striček, česar
sem Vas prišel prosit, dajte ga meni!
To je že res, da se moram izkazati
hvaležnega občini. Zato Vas lepo prosim,
nikar ga ne pošljite beračit, tudi ne
gosi past; dajte ga menil 11

„Haha, fant, jaz se samo norčujem,
ti pa to misliš zares ? Ljubi moj go¬
spodar, s čim ga boš preživljal, hahaha? 11

Prišla je županja in ko je slišala,
o čem se govori, se je razjezila: „0,
takšen bedak! Misli, da bomo redili dva
namesto enega, ali pa da mu damo
hlapca, dragi gospod, ali kaj ?“

„Tega ne mislim, gospa županja 11 ,
zagovarja se mladenič; „imam že nekaj
krajcarjev prihranjenih in nekaj zaslužka
imam vedno z metlami. In Bog, ki daje
vse ljudem in živini, tudi naju ne za¬
pusti in nama da, česar bo potreba. 11

Zastonj sta ga župan in županja
pregovarjala, zastonj sta mu prerokovala:
„Bosta revščino trpela! 11  Vse zaman. „0d
gladu bosta poginila! 11  Nič ni izdalo.
Martinko tega ni verjel, zmiraj je le
prosil za Joška. Nazadnje ga je župan
poslal domov, da naj gre spat in se
premisli.

37

Skoraj vse žene v vasi so se jezile.
Vse so preklinjale Martinka, kaj si neki
misli! Dogovorile so se, da mu bodo
odslej dajale še manjši košček kruha,
ker si toliko upa. A kaj je pomagalo?
Ker je dan za dnevom hodil k županu
in prosil, so mu naposled Joška dali.
*

Oh, to je bil vesel dan za Martinka!
Takega še v vsem svojem življenju ni
pomnil. Pri grobarju si je izposodil vo¬
ziček ter šel preselit Joška. Kar je
dečku mati zapustila: skrinjo polno obleke,
veliko odejo, klop, mizo, slamnat stol, je
občina prodala in s tem plačala stroške
za njen pogreb. Deset goldinarjev je še
za dečka ostalo na občinskem uradu. Saj
mu bo dobro, kadar se bo šel kaj učit.

Žene so se zbrale pri Hudecovi hiši.
Od smeha bi se bile malone zadušile, ko so
videle Martinka, da rine z vozičkom k
hiši. A nekatere so. tudi jokale :"„Ubožček!
enako se rado druži — saj sta oba enaka!“

Žene so naložile na voziček skrinjo
s perilom in obleko, zvezale vkup per¬
nato odejo in dve blazinici, pridele so
še vsako jakih cunj, pa tudi nekaj živeža,
malo krompirja, repe, čebule, kolikor je

38

tega ostalo po Ani. Dečka sta se upregla
in pogumno potegnila ter peljala voziček
čez vas. „Le glej, Joško, da boš svojega
atka lepo poslušal!" so klicale hudo¬
mušne žene za njima.

Po poti nista dečka nič govorila.
Sele ko sta obstala pred kočo, pogledata
drug drugega, in Joško se razjoče in ž
njim tudi Martinko.

„Nikar se ne jokaj, Joško!" tolaži
ga s solzami v očeh. „Tudi jaz sem tak
zapuščen siromak kakor ti. Pa odkar
sem izvedel, da me je Bog tako ljubil,
da je dal pribiti na križ svojega Sina
zame, ter da me Gospod Jezus zmiraj
vidi, mi ni več tako pusto na svetu.
Nič se ne boj, prav dobro se nama bo godilo
tukaj, in po bratovsko se bova ljubila."

Joško je nehal jokati. Zložila sta
skrinjo z vozička in vse znosila v kočo.
Nato sta voziček peljala nazaj h grobarju.
Grobar jima je urezal,f da bi žena ne
videla, velik kos kruha, in grobarjevka
je priteknila, da bi mož ne videl, Jošku
kos sira. Tako sta se že spotoma^na-
jedla do sitega. Ko sta prišla domov, je
postavil Martinko posteljo. V vsem svojem
življenju še ni spal v pernati postelji,
navadno je ležal na slami, odet s starim

39

plaščem. Sedaj sta postlala. Joško je
odprl skrinjo. Kmetice so mu ohranile
plahto in namizni prt iz materinih stvari.
Pogrnila sta ž njima posteljo in mizo.

„Tu položiva knjige", je dejal Joško.

„Tam na voglu bi morale imeti
svoj prostor knjige, pa nimam nobenih,
pa kaj bi tudi ž njimi, ker ne znam
brati," reče Martinko žalostno. „Saj zato
sem te k sebi vzel, ker ne bi rad, da
v službi pozabiš vse, česar si se naučil v
šoli; moraš hoditi v šolo, da si moreš pre¬
brati, kar je o Bogu zapisano v knjigah
in kako je umrl Sin Božji za nas in
kako bo zopet prišel".

„0, jaz že znam brati", pobahal se
je Joško in zdelo se mu je čudno, da
tako velik fant kakor Martinko še ne
zna brati. „Ko je bila moja mamica
kolna, sem joj bral ravno tisto, kako
je Kristus vstal iz groba. Imeli smo
dosti knjig."

Joško začne iskati v skrinji in iz¬
vleče culo s knjigami, jo razveže in razloži
knjige po mizi; najprej svoj abecednik,
Potem berilo, katekizem in Zgodbe sve¬
tega pisma, še čisto nove, ker mu jih
je pred kratkim podarila mamica; dalje
Veliko in debelo pesmarico, molitvenik

40

»Studenček življenja 11  in staro po pred¬
nikih podedovano postilo, nazadnje pa
še posebej v robec zavito knjigo.

„To je sveto pismo, biblija“, razloži
Martinku, ki je strmel ob tolikih knjigah.
„In je tu notri tudi pisano o Bogu ?“
„Seveda, vse samo o Bogu, takoj
od kraja, kako je Bog ustvaril svet v
šestih dnevih. To pa imam tudi v Zgodbah
in podobe o tem.“

In dečka sta jela ogledovati po¬
dobe, in Joško mu jih je vse razlagal:
Kako je Bog ustvaril svet pa tudi člo¬
veka, kako jima je kača zavidala, da
prebivata v raju in da jima dobro gre,
in kako je zapeljala Evo, da je bila ne¬
pokorna in jedla od prepovedanega sadu.
„Eva pa je zapeljala Adama, in sta se
oba pregrešila. Gospod Bog ju je potem
oba izgnal iz raja. Imela sta dva sina,
Kajna in Abela, in Kajn je bil hudoben,
Abel pa dober; Kajn je ubil Abela itd.“
Martinko bi se ne bil naveličal ga po¬
slušati do večera.

„In tisto vse vas učijo v šoli ?“
vpraša v začudenju.

„Nekoliko se učimo v šoli, a dosti
mi je že prej moja mamica pravila, sedaj
pa že znam sam brati.“

<11

Joško začne brati. Daši mu je bilo
šele 8 let, je že izvrstno bral. Martinija
so solze oblivale. Zdaj šele je spoznal,
kako krivico mu je storila pokojna žu¬
panja, da ga ni poslala v šolo. Sedaj
bi lahko sam bral iz te svete knjige,
če bi se bil naučil. Pa kako nepričako¬
vano je dobil tisto sveto knjigo v hišo!

Res je zdaj bogat, ker ima besedo Božjo
Pa Joška, ki mu jo bo zaporedoma bral. Po
stari navadi je imel Martinko klobuk
vedno na glavi, ali kakor hitro je Joško
Prebral le nadpis: „Sveto pismo 11 , se je
Precej odkril in odslej ni nikoli sedel
Pokrit v sobi, kjer je bila na mizi sveta
knjiga. Županja ga je učila, da se mora
odkriti pred starimi in gosposkimi ljudmi.

Menil je torej, da se spodobi še večja
čast tisti knjigi, ki je od Boga in pri¬
poveduje o Bogu.

*

Prve štiri dni, ko sta skupaj bi¬
vala, se Martinko ni do sitega najedel
ne kruha ne kuhe, kajti kmetice so se
zmenile in mu niso dale še toliko jesti
kakor prej. A dečka sta si vzela od doma
nekaj krompirja in soli. Martinko je
razdelil jed in kruh na dva dela, manjšega
za sebe, večjega pa za Joška, pa še Bun-
daša sta nasitila. Ko je Martinko pasel
čredo, je Joško nabiral maline; a Mar¬
tinko ni vzel nobene, ker je mislil:
Bodo mu teknile, ko poj deva domov,
ker bo revček lačen."

Kmetice pa niso mogle dolgo na¬
gajati dečkoma. Ko so videle, kako ve¬
selo ženeta živino s paše, vsak butaro šibja
na hrbtu, kako sta si prijazna in se
živo pogovarjata, sta se jim oba priku¬
pila in so jima začele dajati več kruha
in kaše ali juhe, razen nekaterih la-
komnic.

„Saj nam ne bo manjkalo," je rekla
čuvajevka, „dečka ne smeta stradati."

43

„Siromaka!“ jima je marsikdo rekel,
a nihče ni vedel, da ni bilo v vsej vasi
srečnejših ljudi od teh dveh. Veselo
j e zbudil Martinko zjutraj svojega tovariša.
Umila sta se v bližnjem potoku, se po¬
česala in čedno napravila. Joško je na¬
glas molil Očenaš, Martinko pa tiho za
njim. V culico sta zavila abecednik in
Zgodbe sv. pisma, nož za šibje in nekaj
špage, nato je Martinko vzel rog in
Joško je izpustil Bundaša, pa hajd
tja doli po vasi in potem s čredo proti
hribom.

Ko je Martinko oskrbel živino, po¬
učili so vsi trije, kar so jim gospodinje
dale za zajtrk. Joško je prebral eno
zgodbo sv. pisma, potem je pokazal Mar-
tinku v abecedniku, katero črko se ima
učiti. Sam je šel past ali pa je rezal
šibe za metle in pletenice. Ko jih je
dosti narezal, se je Martinko medtem
tudi naučil svojo črko. Kmalu je začel
sestavljati besede. Joško se je dostikrat
čudil, kako hitro in dobro mu gre. Mar¬
tinko pa je rekel: „Koliko sem jaz pre¬
mišljal, da je branje pač zelo težka reč,
Pa je le igrača. Da bi le Bog blagoslovil
tiste umetelne ljudi, ki so naredili abe¬
cednik! človek bi si to drugače težko

44

zapomnil, pa so dali k vsaki črki po¬
dobo: pri i so narisali iglo, pri c cep,
pri u uho in oko pri o! Res bi moral
biti človek zelo zabit, da bi se ne na¬
učil. Ko to trikrat pogledam, pa že znam.
Saj je tudi vse vkup, branje in pisanje,
pa bi se lahko naučil še pisati." Joško
je imel staro, razbito tablico in košček
kamenčka; to sta jemala s seboj, in
Martinko se je učil tudi pisati.

In včasih je sedel z abecednikom ali s
popisano tablico v rokah in premišljeval,
kako bo pozimi, ko utegne še bolj se
vglobiti v knjige in brati v svetem pismu;
tedaj se je ozrl proti nebu in rekel:
„Nisem te zaman prosil, Gospod Jezus, da
mi pošlješ dobrega človeka, ki bi me na¬
učil brati; Ti si mi poslal tega pametnega
dečka. Za to te presrčno lepo zahvalim!“

Ko je Joško narezal šib (kar je
zelo rad delal) in jih prinesel, sta jih
osnažila in zvezala v butare; pri tem je
Martinko učil svojega tovariša spoznati
koristne in škodljive rastline. „Zapomni
si dobro", mu je rekel, „katere so ljudem
in živini škodljive; kadar boš sam pa-
stiroval, bode ti to v prid."

Nekoč je pritekel Joško ves upehan,
češ, da je našel toliko kopinšnic, da jih

45

je bilo vso orno, in ni prej miroval,
dokler mu ni Martinko dovolil, da vzame
drugi dan koš s seboj. Nabral jih je
poln koš in nesel v gozdarjevo hišo. Pri
gozdarju so dobro poznali njegovo mater
in so ga vprašali, kje sedaj stanuje. Ko-
pinšnice so mu dobro plačali in še zraven
nekaj v koš dali, kar je dečkoma dobro
došlo. Potem so Jošku naročili, naj
jim prinese vsako sredo in soboto mesa,
da dobi za vsak pot tri krajcarje. Vsa
srečna sta se ta dan vrnila domov.

Od tega dne je Joško nosil vsako¬
vrstne reči iz vasi gozdarjevim, in Mar¬
inko ga je vsakokrat poslal tudi na
Pošto, če tam ni kaj za gospoda gozdarja.
Slišal je nekoč, da so žene tožile, da
so dolgo čakale pisma, ta od moža, ona
od sina, in tista pisma so ležala teden
n a pošti ali pri pismonoši. Gozdar je
Pohvalil dečka, da sta pametna in po-
strežljiva. In ko so slišale to sosede pri
gozdarjevih, so Jošku tudi marsikaj
oaročile. Sedaj Martinku ni bilo treba,
da bi mu dajal od svojega kruha, ker
le Joško sam dosti zaslužil. Celo za
z >mo sta si mogla marsikaj prihraniti.
Ena gospodinja mu je dala jajc, druga
krompirja ali repe, tretja zelja ali fižola;

4*5

in ker je bilo tisto leto obilo sadja, so
dovolile dečku pod drevjem si nabrati,
kolikor je mogel nesti. Dečka sta tudi
znala ceniti taka darila in sta vse sprav¬
ljala za zimo, kajti Martinko je vedel,
da bi sicer gladovala, ker pozimi se
nič ne dobi na polju.

*

Jošku nikakor ni bilo po volji,
da ga ob nedeljah nikoli ni hotel Mar¬
tinko vzeti s seboj v hribe. Bil je naj¬
rajši v njegovi bližini, ali Martinko je
rekel: „Kaj, ti znaš brati in vse razumeš,
pa nočeš iti v cerkev? Le pojdi in prav
dobro pazi, da mi boš povedal, kaj so
gospod župnik pridigovali!“

Joško si sicer ni veliko zapomnil
iz pridige, če so pa peli kakšno pesem,
ki jo je znal na pamet, jo je doma
zapel Martinku in mu jo toliko časa
narekoval, dokler se je ni naučil in ž
njim vred pel. Martinku so vse pesmi
ugajale, a ena najbolj, to je vedno pre¬
peval, kadarkoli je bil samoten:

Kje si, Jezus Krist, Zveličar ljubljeni,
kje te najdem in mir tvoj zaželjeni?
Dušo tre mi greh in žal in vse gorje,
o zasijaj, Luč nebeška, mi v srce.

47


Dokler to no najdem, le nemiren boni,
po dne in ponoči glasno klical bom:

Meni žalostnemu se, Jezus, pokaži,
grehov me očisti in me potolaži!

„Tisti, ki je to pesem zložil,“ si je
mislil Martinko, „tudi pač o Tebi, moj
dragi Jezus, veliko ni vedel kakor jaz.“

Ko sta zvečer dečka prišla s polja
domov, prižgala sta si majhno svetiljko,
ki jo je Joško podedoval po svoji ma¬
mici. Joško je potem bral iz sv. pisma,
kako je Gospod Jezus trpel in umrl.
Včasih je hotel brati kaj drugega, ali
Martinko mu ni dopustil.

„Pozimi bova prebrala ves Novi
z akon in tudi nekaj iz Starega; sedaj
Pa morava tole brati, dokler si prav
be zapomniva, kako se je dal Gospod
Jezus mučiti za nas, da tega nikoli ne
Pozabiva, ampak da se nama globoko
stisne v ■ srce.“

Toda Jošku bo treba še dosti
eaasa čitati trpljenje Gospoda Jezusa,
Preden se mu vtisne v srce. Saj je na
Sv etu dosti otrok, pa tudi odraslih ljudi,
ki nikoli ne pomislijo, koliko je zanje
Pretrpel Božji Sin. Joško je hral rad
Sa mo zavoljo tega, ker ga je Martinko
kvalil in njegovo umetnost občudoval.


48

Martinku pa so bile misli vedno pri Jezusu,
koderkoli je hodil, posebno če je bil sam.

Neko nedeljo je gnal s hribov po¬
zneje kakor navadno. Že se je stemnilo
in mesec mu je svetil na pot. Kar se
mu zazdi, da vidi na zemlji ležati človeka,
ki ima roke nad glavo sklenjene in
vzdihuje kakor v velikih bolečinah. Naj¬
prej se je ustrašil, potem pristopi bliže
in vidi, da tam leži drevo, ki ga mesec
obseva, dočim večerna sapa piha po
gozdih. Martinko obstoji pri drevesu in
si na tihem govori: Takole je Božji Sin
ležal na tleh na tistem vrtu in je zdihoval,
jokal in molil in se zame boril z grozo
smrti, da je bil njegov pot kakor kaplje
krvi. Strašno ga je v srce bolelo, ko
je to premišljeval, da je jokal vso
pot domov in si želel: „Da bi le kmalu
smel iti k Bogu, da bi videl Gospoda
Jezusa, ah, na kolena bi padel pred Njega,
in koliko bi se Mu za vse zahvalil!"

Tisti večer in tudi drugekrati so
zapazile žene, da je Martinko jako tih
in resnoben; posmehovale so se mu:
„Domišlja si preveč, ker je oče takemu
dečku."

Martinko ni odgovoril takemu g°'
vorjenju, pa si je mislil: „Božji Sin m

48

odprl ust svojih, ko so Ga zasramovali;
še branil se ni, ko so Ga bičali.“ Mar-
tinko se ni nikoli smejal, kadar je slišal
nespodobne šale ali če so kmetje kleli
in pri božjem imenu prisegali; če je le
mogel, je rajši zbežal. „Saj jih Bog
vendar sliši in tudi Gospod Jezus, ker
je povsod in vse vidi in sliši,“ si je
govoril Martinko; „spodobno je, da smo
tihi, krotki in ljubeznivi, kakor je bil
njegov Sin.“ Prepričal se je, da so ljudje
pozabili Boga in živeli, kakor da bi Ga
ne bilo.

*

Zopet se je končala jesen, Kmetice so
Pozaprle živino v hleve. Oblekle so mla¬
dega pastirja in se zopet, ko je dobil
nove hlače, telovnik, suknjo, srajco in
dižme, ž njim norčevale, da se gre lahko
2e nit. In on? Ah, to vam je bilo go¬
njenja in smeha po vsej vasi! Kajti
■Martinko je šel z Joškom v šolo! Go¬
spod učitelj ga spočetka ni hotel vpisati;
dejal je, da ga bodo otroci preveč za¬
smehovali. Ali ko ga je izkusil in se
prepričal, koliko črk že zna brati in
Pmati, mu je rad dovolil, da sme hoditi
v  šolo. Pozneje je večkrat rekel, da še
«ikdar ni imel takega učenca, kakor je

3

50

bil Martinko. Ta se tudi ni nič zmenil
za to, če so ga poredneži zasramovali
in so za njim na cesti klicali: „Ne-
umnež, neumnež!“ in če je snežilo, so
ga neprestano kepali. Delal se je, kakor
da ne bi nič videl in slišal. V obnošeno
suknjico oblečen je sedel tiho in mirno
na zadnjem prostoru. Za nekaj časa ga
je gospod učitelj posadil više, in preden
je potekla zima, je že sedel med tistimi,
ki so se na pamet učili katekizem, pesmi
in zgodbe sv. pisma.

„0, da bi vi bili vsi taki učenci
kakor Martinko, pa bi mi bilo veselje,
da sem vaš učitelj! Medtem ko se vi
prepirate in tepete, naredi on svojo na¬
logo,“ je večkrat rekel učitelj. Tudi ga
je imel rad zategadelj, ker je bil čeden
in postrežljiv. Martinko in Joško sta
bila vselej prva v šoli, in če ni bilo
pometeno, je on pomel, odprl okna,
pobrisal prah, pospravil učiteljevo mizo,
prinesel vrč vode in nato se je lotil
svoje naloge. Tudi manjšim je pomagal,
če so prišli k njemu. Saj so ga ljubih
in ga radi poslušali, ko jim je razlagal
o Gospodu Jezusu, kako je umrl za nas
in kar so se ravno učili v zgodbah
sv. pisma. Tako jih je zabaval, dokler

51

se ni začela šola, da niso skakali po
klopeh in delali prahu. Kajti dobro si
je zapomnil, kaj je učitelj nekoč rekel:
„Otroci, ta prah, ki ga delate pred
poukom, me umori."

časih niso marali otroci poslušati
zgodbe sv. pisma; da bi vendarle bili mirni,
jim je razlagal, kako si gradijo gnezda
ptičice v gozdih, kako veverice skačejo
po drevju, kakšno strašansko kačo je
zasačil in kako je Bundaš skakal v seči
za zajci. Večkrat, ko je učitelj prišel v
šolo, so stali otroci okoli Martinka in
ga tiho poslušali ali pa so se smejali,
da je bilo veselje. Res, takega učenca,
ki bi bil učitelju toliko hvaležen za
njegov trud, še ni bilo v Raševem.

A ni bilo Martinku prav lahko, hoditi
v  šolo in preživljati Joška in sebe. Gospo¬
dinje, ker jim ni stregel kakor prejšnje
le to, so mu dajale samo kosilo. Dokler sta
dečka imela, kar je Joško nabral v je¬
leni in kar si je Martinko prihranil iz svo-
1 ega zaslužka, je še šlo, ali kako bo potem?

Dostikrat je imel Martinko vse
Prste razpokane v soboto, ker je tako
Pridno plel ali pa z Joškom žagal in
s ekal drva. Toda Bog je dan za dnevom
skrbel za dečka, da nista stradala. In

3 *

52

Martinko so je celo hvalil: „Še nobeno
zimo nisem užil toliko toplote kakor letos.
V šoli je zjutraj zakurjeno in doma tudi
kuriva, ker sva si nanosila suhega dračja,
ki ga je nama dal gozdar; lahko s tem
prebijeva do spomladi." In prehitro jima
je minila zima in prišla je spomlad.

Takrat pa se Martinko ni posebno
veselil zgodnje spomladi, nekoliko zavoljo
šole, še bolj pa zaradi cerkve, ker zdaj
ni mogel hoditi ne v eno ne v drugo.
Ah, ko je v jeseni prvikrat stopil v
cerkev in sedel na zadnji prostor, ni
vedel, kam naj bi gledal. Bil je ravno
cerkveni god in zahvala za poljske pri¬
delke. Ob oltarju in krog po cerkvi so
gorele sveče, orgle so donele in ljudstvo
je pelo. Gospod župnik je pridigoval,
da se njih pradedje niso smeli shajati,
da bi Boga častili in božjo besedo brali-
Pozneje pa so vendarle dobili dovoljenje,
da si sezidajo to cerkev. Zato je prav,
da se danes zahvalimo Bogu, da imamo
to hišo; Bog je res povsod pričujoč in
povsod nas vidi in sliši, a vendar je dobro,
da se zbirajo v tej hiši, kjer jih nihče
ne "sme motiti. Tukaj lahko Gospodu
Jezusu potožijo vse in prosijo pomoči,
pa tudi čujejo Njegovo besedo. Poteiu

53

jo gospod župnik opomnil, koliko je
Bog to leto blagoslovil polje in sadje.
Martinko bi bil najrajši naglas pritrdil
župnikovim besedam. Ko so po pridigi
pobirali darove, je izsul, meneč, da to

hvaležnosti darujejo Bogu, vse svoje
krajcarje iz mošnjice v darilnico, dasi
s o je bil namenil kupiti zanje različne
Potrebščine.

In poslej ni ostal doma nobeno ne-
^oljo. Pa k mladeničem na kor ni hotel

54

iti, ker je bil zapazil, da so se tam su¬
vali, nespodobno obnašali in šepetali.
Itajši je sedeval z Joškom na beraški
klopi pri stopnicah blizu vrat, kjer ju
ni nihče motil: mirno sta tam poslušala,
ko je župnik pridigoval, z zbranim du¬
hom sta molila pa tudi pela, če je bila
znana pesem, najprej na pamet, potem
pa iz Joškove pesmarice. Žene so se
pogostoma ozirale na Martinka; imel je
glas kakor zvonček, in pel je iz vsega
srca hvalo Bogu. Veselje je bilo gledati
obadva dečka, ko sta snažna in čedna
skupaj šla v cerkev in sta tiho, kakor
se spodobi v svetem kraju, sedla na
svojo klop. Pogrešali ju bodo v cerkvi,
ko ne bosta več hodila.

*

Ko je torej prišla pomlad, je mi¬
nilo Martinku najboljše veselje.

S pomladjo je prišel tujec v vas,
popotnik, ki je prodajal sv. pismo i n
vsakovrstne dobre knjige. Gredoč P°
vasi, je stopil tudi v pastirsko kočico-
Videl je, da stanujeta tu dečka sama,
pa se je posadil pri njiju. Ponudila sta
mu kruha, ki sta ga včeraj dobila od
grobarjevke. Razkazal jima je vse svoje

knjige in podobice, in ko je zaznal, da
bi Martinko rad imel majhen Novi zakon,
ki bi ga lahko vzel s seboj na pašo, pa
da nima denarja, mu ga je podaril in
vsakemu še podobico. Na Martinkovi
podobici je bilo nebo z belim golobčkom,
ki je nesel v kljunčku pisemce, in spo¬
daj je bilo napisano: „Ljubim tiste, ki
mene ljubijo, in kateri me zgodaj iščejo,
me najdejo." Na Joškovi je bil venec
iz poljskih cvetlic in v njem napisano:
„Daj mi, sin moj, srce svoje." Martinko
se ni mogel nikoli zadosti nagledati teli
podobic in lepih besed.

„Kaj ne," je dejal tujcu, „to po¬
meni, da me Gospod Jezus ljubi, in če
Ga pridno iščem, da Ga najdem, in On
želi, da mu damo svoje srce?"

Dolgo se je tujec razgovarjal z
dečkoma in težko mu je bilo odgo¬
varjati Martinku na vsa vprašanja. Mar¬
tinko je ta dan zvedel veliko o Gospodu
Jezusu, o onem svetu in večnem življenju.

Tri dni je ostal tujec v vasi; vsak
večer je obiskal dečka, in ko je odhajal,
bilo je v soboto, mu je Martinko po¬
lagal nesti njegovo veliko torbo do
mesta. Čeravno so se mu rame šibile
pod težo, ni se mu zdelo pretežko; bil

66

je bolj vesel, da je smel enkrat nesti
sv. pismo, nego da bi mu bil kdo dal
pol sveta. „Popotujte z Bogom, prija¬
telj ček!“ je voščil prodajalcu sv. pisma.
„Gospod Jezus naj vam pomaga, da bi
prodali vse. Da bi le mnogi kupili sveto
pismo in ga brali, da ne bodo več živeli
brez Boga na svetu!“

„Bog daj, ljubi sinko. Le zvesto
hodi za Gospodom Jezusom, dokler On
ne pride, da se bova potem videla pred
Njegovim obličjem in večno veselila! Še
eno, Martinko: če se ti bo kaj slabo
godilo na svetu, tolaži se s temi bese¬
dami, ki jih je rekel Jezus: „V hiši
Očeta mojega je veliko prebivališč. Grem
pripravljat vam prostora! In ko odidem
in vam pripravim prostor, pridem zopet
in vas vzamem k sebi, da boste tudi
vi tam, kjer sem jaz.“

Martinko je obljubil, da si bo dobro
zapomnil to vse. Ko mu je pa kolporter
hotel plačati za njegovo pot, se je skoraj
razjokal: „Toliko lepega in dobrega ste
me naučili, sveto knjigo in lepe podobice
ste nama darovali, in jaz naj bi vam nič
ne pomagal ?“

Kolporter mu poboža lice, ga ob¬
jame in mu pogleda v lepe črne oči

67

ter ga poljubi na čelo kakor dober oče
svojega ljubega sinčka. Tako sta se ločila.

Martinko je še ■ dolgo sedel na
groblji ob cesti in gledal za popotnikom.
Verjel je, da ga tudi Oče nebeški nekdaj
pritisne, kakor ta dobri mož, na svoje
srce. Že je čutil, kako dobro se mu
bo ondi godilo.

*

Kmetje so se veselili, da je šla živina
zopet na pašo, ker po skednjih, kozolcih
in kolnicah je bilo že precej prazno. Mar¬
tinko se je tudi tolažil, da bo zopet
videl svoje ljubljene hribe. Samo ga
je silno skrbelo: kaj z Joškom? Iz šole
ga ne bi bil rad vzel pred skušnjo; ali
kdo ga bo preživljal, ako ne bo ž njim
pasel? Prihodnji ponedeljek morata prvič
gnati živino na pašo.

V nedeljo popoldan je stal Martinko
pred vrati svoje koče in premišljeval:
»Kam je neki spravil ljubi Bog toliko
ledu in snega ? Pred kratkim" so bili
veliki kupi snega pred najino kočico,
da je še videti ni bilo, in glej, zdaj je
tu trava zelena. In doli na loki so si
dečki pred nekoliko tedni naredili veliko
drsalnico, a zdaj ondi mečejo žogo, de¬
klice se pa med drevjem lovijo, da je kaj.“

3 **

58

Martinko se je vglobil v svoje misli,
tako da ni zapazil, da gre proti njemu
županja, dokler ga ni ogovorila.

„Grem h grobarjevki, 11  je rekla med
drugim, „no, Martinko, to ti pa povem, da
si res vse hvale vreden, ker si pozimi lepo
skrbel za Joška. Njegova mati te bo na
onem svetu blagoslovila za to. Ker je pa
kakor ti rada videla, da hodi njen Joško
v šolo, smo se zmenile, da bomo za
njega skrbele do konca šolskega leta.
En teden bo jedel pri nas, drugi teden
pri mlinarici in potem pri Hudčevki.“

Martinko ni vedel, kako naj bi se
zahvalil. „Bog naj Vam tisočkrat povrne,
teta!"

Tako je bil vse skrbi prost. Tisti
ponedeljek ni bilo v vsej vasi srečnejšega
človeka od Martinka. Joško mu je po¬
magal z živino blizu do seči. Martinko
je potem milo gledal za njim, kako teče
v šolo. In popoldan je Joško priletel
kakor strela na pašo. Martinko mu je
prihranil nekaj kruha in kaše od kosila;
Joško si ni dal dvakrat reči.

Kmetice so izpolnile besedo. Pre¬
življale so Joška do skušnje. Obubožala
ni zavoljo tega nobena; ker če kdo kaj
dobrega stori, mu Bog obilo povrne.

59

Ni li ti, Martinko, dolgočasno v
hribih, brez Joška ?“ so ga vpraševale
kmetice, vsak večer druga. Ali Martinku
ni bilo dolgočasno ne samotno. Nekaj
časa je bilo treba, da je oskrbel svojo
čredo in razstavil krave, da bi se med
seboj ne bodle. Potem je potegnil iz
žepa svoj Novi zakonček in bral. Naj¬
večkrat je prebral samo dve ali tri vrste,
ker mu še ni šlo tako hitro kakor Jošku;
toda kar je bral, je potem pri delu pre¬
mišljeval. In vsak dan je imel kaj no¬
vega. Nekoč je bral, da ni bilo za Go¬
spoda Jezusa, ko se je rodil, nikjer
prostora razen v hlevu. Zelo ga je ža¬
lostilo, da je moral Sin Božji ležati v
jaslicah na slami med živino, prav kakor
on nekdaj pri županji.

O, tisto pa je Martinku posebno
ugajalo, ko je bral, kako je šel Gospod
Jezus, ko mu je bilo dvanajst let, prvi¬
krat daleč v tempelj, ker v Nazaretu,
kjer so stanovali, ni bilo hiše Božje.
Toda ker je tam v Jeruzalemu bilo ve-
Uko ljudi, se je Jezus svoji materi iz¬
gubil, in ona ga je žalostna iskala tri
Jni in vsakega je vprašala, če ga ni
videl. Že se je Martinko tresel od strahu,
ua ga niso našli; a silno se je razveselil,

60

ko so ga nazadnje našli v templju. Zakaj
Ga ni precej mati iskala v templju? Saj
bi bila morala vedeti, da Ga ne bo
drugod. Cesto, vsak dan je bilo tisto
potovanje Jezusovo Martinku v mislih.
Ce je Gospod tako daleč potoval čez
hribe in doline, gozde in travnike, go¬
tovo si je tupatam utrgal kakšno cvetlico,
in v hribih je sedel v senco z drugimi
in počival. Predstavljal si Ga je, kakor
da je šel po poti mimo njega, čez Bre-
zovko do Raševega in iz Raševega daleč,
daleč naprej.

S takimi mislimi je Martinku čas
hitro potekal, in ko se mu je poljubilo,
je zapel, da je po gozdih odmevalo.

Ko je nekoč pel: „Kje si, Jezus
Krist, Zveličar ljubljeni, kje Te najdem
in mir tvoj zaželjeni?“ se je tako
razlegalo po hribih, kakor bi besede
podajal hrib hribu, da bi le gotovo
slišal Jezus, po katerem je Martinko
toliko hrepenel. Nehal je peti in dejal:
„Saj že vem, kje si, moj Gospod Jezus,
in ničesar bi ne maral, samo da bi Te
kmalu videl! Pa vem, da prideš zopet,
ali kdaj boš prišel, zvečer ali rano?“

„Rano,“ so slovesno odmevali go¬
zdovi, in še enkrat: „rano“.

61

„Prideš torej prav gotovo ?“ reče
smehljaje Martinko, in gozd je rahlo
odgovoril: „Gotovo“.

*

Tisto leto Martinko ni več plel
košev ob nedeljah. „Živino moram pasti
zavoljo ljudi, ki to zahtevajo, in tudi
zavoljo živine," je razložil Jošku, „če
bi pa koše plel, bi jih pa svojevoljno in s
tem bi razžalil Boga. Ko nemorem v cerkev,
bom pa v hribih posvečeval Gospodov dan,
saj me Gospod Jezus tudi tukaj sliši."

Kmetice, ko so ga videle čedno
oblečenega v nedeljo, so mu očitale,
da si bo obleko raztrgal.

„Tetica, saj je tudi v hribih nedelja",
je rekel grobarjevki.

„Seveda, pa te tam živa duša ne vidi."

„Bog me pa vidi, tetica, in odkar
vem, da je zapovedal, da bodi eden iz
sedmih dni prazničen, Mu ne morem več
delati nečasti z umazano obleko:"

Grobarjevka je izprevidela, da ima
deček prav; večkrat, ko je v nedeljo
hotela obleči umazano obleko, se je spom¬
nila njegovih besed in se oblekla snažno.

Na zgornji strani vasi je umrla
mlinarica; Martinku je volila volnato

ruto za okoli vratu. Ni bila več nova,
pa dečkoma se je zdela zelo lepa, ker
so bili na njej šopki in cvetlice. Ob
nedeljah jo je jemal Martinko s seboj
v hribe; tam jo je pogrnil na pečino in
nanjo je dejal Novi zakon, da je bilo
videti kakor oltarček. Tu je molil, pre¬
peval in bral sv. pismo. Tako je praz¬
noval vsako nedeljo dopoldan sam, po¬
poldan pa z Joškom.

Ko je končno skušnja minila, sta
dečka zopet živela kakor prejšnje leto.
Skupaj sta rezala šibe, Martinko je plel
koše in Joško, kadar mu ni bilo treba
paziti na živino, je iskal jagode, gobe, ma¬
line, kopinšnice ali kar je ravno bilo,
in nosil naprodaj. Skoraj dva tedna je
nosil kovčeg za gospodom inženirjem,
ki je nekaj meril v hribih. Imel se je pri
njem prav po gosposko in naposled je še
dobil od njega dva nova srebrna goldinarja.

Dečka sta ju pridela k denarju,
ki sta si ga prihranila od izkupička za
gobe in maline. Poprosila sta grobar-
jevko, in kupila je Jožku za tisti denar
novo obleko in dala popraviti škornje-
Kakšno veselje sta imela, vam ne morem
popisati. In kdorkoli ju je videl, se j e
ž njima veselil; še celo Bundaš si j e

natančno povoliaval svojega tovariša
Jožka in ga pregledoval, kakor da bi
se moral nanj šele navaditi v tej novi
obleki. Saj je bil itak zal fantek.

Neko nedeljo je odprl Martinko
svoj Novi zakon ob zadnjem koncu.
Bral je 21. poglavje v Razodetju sv. Ja¬
neza: „In videl sem novo nebo in zemljo
novo." Od veselja je ves zardel. Tu je
bilo ravno tisto, kar je že dolgo iskal,
po čemer je hrepenel. Saj tisti tujec,
ki ga je naučil, da „tako jo Bog ljubil
svet,“ mu je pravil o novi zemlji in o
novih nebesih, češ, da je o tem pisano v
Novem zakonu na koncu. Zdajle ni nehal
Martinko brati, dokler ni prebral poglavja
do konca in še polovice naslednjega.

O, kakšna krasota na tej novi zemlji!
Ni bilo napačno, da je vselej mislil, da
aiora biti tam, kjer Bog prebiva in kamor
Jemlje ljudi, svet veliko lepši. Sedaj je
bral, da bo na novi zemlji veliko mesto,
sezidano iz samega žlahtnega kamenja.
In tisto mesto ima dvanajstero vrat, vsaka
Vrata iz enega bisera, in ulice mestne so
cisto zlato. Sredi mesta teče reka, to in
°no stran reke pa je drevje, ki daje sad
dvanajstkrat v letu. A cerkve ni v tistem
,r >estu nobene, kajti sam Gospod Bog tam

«4

prebiva in govori z ljudmi. In tamkaj
ima Gospod Jezus zlati prestol svoj in
je Kralj tistim, ki jih Bog jemlje k Sebi.
Tam se izprehajajo in Mu služijo in vidijo
Njega in Boga. Bog je med njimi in oni
bodo ž Njim vekomaj. O, kakšna krasota!

Martinko se ozre proti nebu: oblaki
so plavali nad Brezovico, solnce je sijalo
čez nje, in bilo je videti kakor taka
zlata vrata v tisto krasno mesto na novi
zemlji. Toda ko zopet pogleda v Novi
zakon, vidi, da je pisano, da pridejo v
tisto mesto, samo kateri so zapisani v
Jagnjetovi knjigi življenja. Prepade ga
strah: „Kdo ve, če sem tam zapisan ?“
Spusti se na kolena in prosi: „Gospod
Jezus, Ti si rekel, da nam daš vse, česar
Te bomo prosili. Torej Te lepo prosimi
poglej precej v Svojo knjigo življenja,
če me imaš v njej zapisanega, in ako
ne, Te lepo prosim, zapiši moje ime
„Martin“ in kako se je moj oče pisal,
saj Ti to gotovo veš. Da ne bo kakšna
pomota, ko bodo tvoji angeli klicali
imena, ker je več Martinov tudi v Ba¬
ševem; in jaz bi tudi ne vedel, kdaj bi
se oglasil. In jaz čem vendar priti k Tebi
in Ti tam večno služiti, zato, ker si me
ljubil in tudi umrl za mene.“

65

„Amen!“ odgovorili so gozdovi slo¬
vesno. In Martinko je verjel, da je nje¬
govo ime že zapisano, da torej ima tudi
on že pravico iti v tisto mesto ter go¬
tovo pride tja, kjer so vrata iz bisera in
ulice iz zlata. Vsak dan je imel v mislih
Gospoda Jezusa, kako se izprehaja med
zveličanci ob reki vode življenja in angeli
Mu hvalo pojo in skozi vrata prihajajo
ljudje iz vsega sveta, da bi Mu služili.

„Ah,“ vzkliknil je Martinko, „ah,
kako bo, kadar tja pridem tudi jaz!
Me li bo precej videl in spoznal ? A
jaz Ga spoznam takoj, ker On bo naj¬
lepši izmed vseh in na glavi Njegovi bo
najlepša krona!"

„Nič se ne boj!" je tolažil Mar¬
tinko Joška, ki se je zelo prestrašil, ko
s e jim je začela stena v kuhinji kar
sama od sebe podirati, „saj tu itak ne
nstaneva dolgo. Gospod Jezus nama je
sel pripravljat domovje v svojem lepem
mestu. Ako bi ne imel dosti prostora za
°badva, vzamem te zopet k sebi, in bova
tam skupaj stanovala kakor tukaj".

*

Ko se je stena res podrla, sta bila
dečka v hribih. Še v izbo nista mogla.

66

Ljudje so se bali, da se bo vsa kočica
nanju zrušila, in so jima svetovali: „Rajši
spita zunaj!“ Ubogala sta in spala v
kolnici in Bundaš zraven.

Tisto leto je bilo deževno, in Mar-
tinko je imel veliko preglavice z živino.
Moral je paziti, da se krave preveč ne
napasejo mokrega, pa vendar da ne pridejo
lačne v hlev. Tudi je zdaj imej več ovac in
so se mu rade porazbegnile. Se dobro, da
jih je Joško znal prešteti, drugače bi jih
bila dostikrat prignala domov premalo.

Neki večer so Joška predolgo za¬
držali v gozdarjevi hiši in ga še poslali
s pismom v vas, zato je moral Mar-
tinko sam gnati domov. Dvakrat, trikrat
je preštel ovce, so li vse skupaj. Čudil
se je po potu, da je bila živina danes
tako nemirna; toliko se je moral mučiti
ž njo, da še brati ni utegnil več nego
dve vrsti. Pa ene vrste ni razumel: „Sin
človekov je prišel iskat in zveličat, kar
seje bilo izgubilo.“ Kaj je neki prišel iskat
Gospod Jezus? Ljudi? In če ljudi, zakaj
jih je iskal ? O, da bi mi to kdo razložil!

V take misli zatopljen, je dospel s
svojo čredo v vas. Vsaka kmetica jo
odgnala svojo živino; ene ovce pa m
bilo, in ta je bila mlinaričina,

G7

„Ti . . . tepec!" je klela jezna žena
in ga obsula z vsemi psovkami, kar jih
je vedela; „to je zahvala, da sem ti pre-
I življala Joška! Kdo ve, kaj sta na paši

uganjala, jaz pa imam škodo!" Strašno
grdo ga je zmerjala.

Martinko stoji ves otrpel. Hudo
Uiu je, da je razžalil mlinarico, še bolj
pa, da je izgubil ovčico. Kaj bo revče
tam počelo, čisto samo ?

68

Obrne se Martinko in teče nazaj
proti hribom. Mesec se je pokazal ob
vzhodu kakor velik krožnik, kakor da bi
hotel reči: „Le srčen bodi, Martinko, bom
ti že pomagal. Le išči in jaz ti bom svetil!“

Žalost za izgubljeno ovco je dala
Martinku moč. Teče, kolikor more, in
se ustavi šele pri seči, ves moker od
pota. Nekoliko trenutkov poleži na tleh,
dokler se mu srce ne pomiri. Potem
začne klicati na ves glas: „Na, ovčica,
na, na, na!“ Kliče dolgo, a zastonj, vse
je tiho. Kliče v velikem strahu, kliče z
jokom. Končno se oddaleč oglasi ža¬
lostno: „Me-e-e!“

„Ovčica, moja ovčica! 11  je veselo
zavpil in letel čez trnje in goščavo, čez
jarke, prek potoka, čez pečine, drevje
in korenine. Tam je padel, tu se je
zbodel v bose noge, a ni se zmenil za
to. Iskal in klical je, dokler je ni našel,
ali kje? Mesec je posijal v tisti kraj,
globoko med skalovjem in grmovjem j 6
ležala ovčica; trnje se ji jo zabodlo v
volno, da še vstati ni mogla. Če ne bo
šel ponjo, gori sama ne pride, mora
poginiti.

Martinko obstoji; notranji glas vou
je rekel: „Sin človekov je prišel iskat

69

in zveličat, kar so je bilo izgubilo." Ah,
zdaj jo razumel! Prav kakor ta ovčica
ne bi nikoli mogla priti gori po lastni
moči, tako tudi niso mogli grešni ljudje
priti v nebesa. Ovčico drži trnje, ljudje
pa so ujeti v grehih, ki so jih storili,
in vlada nad njimi hudobni duh in smrt.
Zato je prišel Gospod Jezus in jih lju¬
beznivo klical; in katera ovca se mu je
odzvala, njo je iskal in našel in nesel
domov. „Tudi mene je našel, tudi mene
nese domov, tudi mene!" Sedaj je Mar¬
inko razumel one besede.

Plazil se je po pečini doli za ovčico.
Ali, o groza! nagloma mu izpodleti kamen
izpod nog. In da ne hi padel na ovčico
in je ubil, se je držal trdno z rokami.
A kamen pod desno roko se je odkrhnil,
ii Alto mi še kamen pod levo roko iz-
Podleti, mi gotovo ubije ovčico“, mu
sine v glavo, in v strahu za ovčico se
mn izmakne tudi druga roka. Zazvoni
jnu v ušesih, pred očmi mu je vse črno
'n potem — je vse tiho. Kako dolgo,
tega Martinko ni vedel.

Naenkrat občuti nekaj toplega na
°brazu in zasliši posebno žalosten glas.
Razpozna, da Bundaš cvili. Začuje pa
drugi glas in se napenja, da odpre oči.

70

„Kje pa sem?!“

Nad njim je stal Bundaš, zraven njega
v trnju jo ležala ovčica in mirno prežveko¬
vala. Na nebu gasnejo zvezde in se dela
dan; gori na pečini kleči Joško in joče. Mar-
tinko se spomni, kaj se je nocoj zgodilo.

„Padel sem včeraj s pečine 11 , reče
sam sebi, „in ako bi se bil ubil, zgodilo bi
se mi bilo kakor Gospodu Jezusu. Tudi
On je iskal in našel, a pri tem umrl-
On je moral umreti za svoje ovce. In
kakor sem se jaz sedaj zbudil, tako se
je On zbudil tretji dan, in odtedaj more
iztrgati svoje ovce pogubljenju in jih
jemati k sebi, kakor jaz to ovčico 11 .

Ako bi ne bil Joško gori jokal,
bi bil Martinko zopet zaspal; taka dre-
inota ga je posilila. Ali po vsej sili se
je vzdignil in z veliko težavo nesel ovčico
na pečino. In Joško mu je povedal, da
ni mogel zvečer zaspati ter kako sta g a
z Bundašem iskala in našla, ker se nista
mogla prej pomiriti.

*

Težko je prišel Martinko v vas. Od
včeraj opoldan ni nič jedel, potem se
je toliko utrudil z živino in spotil i»
zvečer padel s pečine in ležal do jutra.

71

in rosa ga je omočila. In vendar ne bi
bil dal za ves svet tega veselja, da
izroči mlinarici ovco živo in zdravo. O,
kako se bo veselila! Ali namesto za¬
hvale ga je mlinarica še enkrat poka¬
rala, pa tudi druge žene so godrnjale,
da gre tako pozno po živino, in so mu
grozile, da ne sme kaj takega nikoli
več storiti. Zato se mu je grozno užalilo,
kakor še nikdar ne. Težko je prišel iz
gozda, pa še stokrat teže je šel nazaj.
Tam je pustil živino Jošku in Bundašu,
naj jo čuvata, sam pa je legel na pe¬
čino. O, da bi bila mlinarica zdaj vi¬
dela njegovo žalostno obličje, bi bila
obžalovala, da mu je očitala očeta in
mater, da mu je rekla: „Tujec je pri
nas in nam dela le škodo.“

Zaman je Joško poskušal Martinka
utolažiti in razveseliti. Tudi petje ga ni ve¬
selilo, in ko je Joško bral iz sv. pisma, jepač
Poslušal, a razgovarjal se ni o tem kakor
navadno. Tako je šlo drugi in tretji dan.

V nedeljo je dovolil Jošku, da
sme iti ž njim na pašo. In ko sta hotela
brati, se mu je knjiga odprla ravno tam,
kjer se pripoveduje, kako so j udje hoteli
s kamenjem posuti Gospoda Jesusa, ker
j® ozdravil bolnika v soboto. Tedaj je

72

Martinko vzdihnil : ,,'1'udi tebe so hoteli
umoriti, ker si človeka rešil smrti. Mene
so samo zmerjali, čeprav sem ovco prinesel
nazaj, in še tega ne morem pozabiti! Pa
odpustim mlinarici, kakor si ti odpustil."

Martinko se je bridko razjokal, in
ko se je izjokal, je bil zopet dobre
volje. Na živino je pazil še bolj kakor
prej in proti Jošku je bil sama dobrota.
Ljudi je prijazno in smehljaje se po¬
zdravljal, kakor po navadi. Samo eno
je bilo drugače. Martinko ni mogel na
nobeno drevo plezati in na pečino le z
veliko težavo, in ko je gnal živino v
hribe, je trikrat po poti počival. Jedel
ni skoraj nič, le dosti vode je pil-
Obraz njegov je bil bled, kakor da ni
solnce nikoli vanj sijalo, in oči so so
mu svetile kakor dve zvezdi.

Tisto jesen sta morala zapustiti
pašnike prej nego sicer. Joško se j e
veselil: „Zopet bova hodila v šolo skupaj
in gospod učitelj naju posadi v eno klopi
ker ti že marsikaj znaš.“

Ko sta bila zadnjikrat v hribih,
velel je Martinko Jošku, naj spravi čredo
skupaj; sam pa je stal na tisti pečini,
kjer je bil mnogo ur samoten preživel
v premišljevanju: Ali je vedno bilo vse

73

tako? — Io če ne, kdo je naredil vse?
— Kje pa prebiva Bog — in kam jemlje
ljudi, kadar umrjejo?

Danes tega več ne vprašuje, danes
že vse ve. Tudi to, da nekdaj ni bilo
ničesar na zemlji, da še zemlje ni bilo,
le Bog sam je bil. In najprej je Bog
ustvaril nebeške svetove in zemljo in
potem v šestih dneh naredil vse, kar je
na zemlji. On prebiva v nebesih in ljudem
je dal zemljo. Ljudje pa so bili ne¬
marni in hudobni in so se mu izneverili.
A Bog jih je tako ljubil, da je dal
edinorojenega Sina svojega, da se ne
pogubi, kdorkoli vanj veruje, ampak da
ima večno življenje. Ljubi Sin Njegov
je prišel na svet iskat in zveličat, kar
je bilo izgubljenega. Na križu je umrl
za svoje ovce in tako jih je rešil več¬
nega pogubljenja. Potem je vstal iz
mrtvih in je šel v nebesa k Očetu svo¬
jemu. Tamkaj je velel zgraditi mesto,
ki mu ni enakega na svetu. In- kadar
bo za vsakega domovje pripravljeno in
kadar bodo vse ovce njegove zapisane
7 knjigi življenja, tedaj zopet pride in
vzame jih k sebi vse, da bi bile, kjer
le On, in mu služile vekomaj. Vedel je
tudi, da velja tisto, kar pravi pesem:

4

74

Če hočete k meni priti,
za menoj je vam hoditi!

ker kdor hoče v nebesih Jezusu služiti,
mora se podati v Njegovo službo že na
zemlji. Martinko je zahvalil Boga, da
mu je dal vse to spoznati ter da ni ni¬
komur treba v krščanski deželi živeti
brez Boga, ker more zvedeti resnico o
Njem. Kdor le prosi Boga, temu On po¬
kaže bodisi po ljudeh ali po sv. pismu
pravo pot do zveličanja.

Potem se je Martinko oziral po
hribih in gozdovih, po krasnem svetu.
Dolino je ogrinjala megla, kakor ko
se nevesta zavije v svojo svatovsko tenčico.
Solnce je po hribih sijalo in v slovo po-
ljubovalo Martinka na lice. Videlo ga
je danes zadnjikrat v hribih, in do spo¬
mladi je še dolgo. Rumeno, rdeče in
črno listje je padalo na zemljo in po
gozdih je tako žalostno šumelo, kakor
da bi nesli kakšnega visokega gospoda
k pogrebu. Zdelo se je, da mu kliče
vsako peresce: „Lahko noč, Martinko!
ne bomo te nikoli več videli!"

In ko se je Martinko ločil od hribov,
se mu je storilo milo in tesno pri srcu
kakor še nikdar ne. Roke je razprk
kakor bi hotel objeti ves svet in solze

75

so se mu ulile iz oči: „Z Bogom tu
ostanite!"

Nato je stopal doli za čredo, in ko
so prišli ven iz gozda, se je vedno oziral
nazaj, dokler se je še videla seč.

*

Prišla sta domov. Martinko ni hotel
večerjati, čeravno jima je dala županja
dva dobra štruklja. Prosil je Joška, naj
mu rajši še enkrat prebere, kar sta na
paši brala, tisto besedo Gospoda Jezusa:
Jaz sem kruh življenja: kdor prihaja
k meni, ne bo nikoli lačen, in kdor
veruje v me, ne bo žejen nikdar. To
je volja Očeta mojega, da ima večno
življenje vsak, kdor vidi Sina in veruje
vanj, in jaz ga obudim poslednji dan.

Potem sta molila in legla spat. A
Martinko je samo dremal. Bila je zelo
mrzla noč. Kjer je še bila kakšna cvet¬
lica, je morala zmrzniti. Luna je sve¬
tila v kolnico na oba dečka, zvezde so se
okoli nje lesketale kakor zlate solze
na nebu. Da, bilo je zelo mrzlo.

Nagloma se Martinko zdrami; čutil je
mraz. Ležala sta skupaj, odeta z Joškovo
odejo, in Joško je kašljal v spanju.
„Menda ga zebe“, si misli Martinko,

76

„odeja je premajhna za oba, naj jo rajši
ima sam; jaz že nekako noč pretrpim."

Martinko je zakopal tovariša dobro
v odejo, sam pa se je skrčil pod stari
plašč. A bilo je, kakor da ne bi ničesar
imel na sebi. Začela ga je zima tresti,
da so mu zobje klepetali, in bodlo ga
je po vsem životu, v prsih, na strani,
v hrbtu, da ni vedel, kaj bi začel.

„Joženko!“ kliče na vso moč, a no¬
benega glasu ni mogel spraviti iz grla,
„prosim te, odeni me z odejo, meni je
tako slabo!"

Joško pa ne sliši, le spi in spi.

„Tako spi, Gospod Jezus, kakor
tvoji učenci, ko si jih najbolj potreboval
na vrtu v Getsemani", je tožil Martinko
Gospodu.

Veliko dobrega je storil Jošku,
dostikrat je bil lačen zaradi njega; ta
pa zdaj spi in nič ne sliši, če ga Mar¬
tinko še tako milo prosi.

„Gospod Jezus, meni je silno slabo,
in nimam nikogar, da bi me odel, in
sam se ne morem geniti več. Ne zapusti
me, moj Gospod Jezus, pomagaj mi!“

Komaj je to izrekel, so se mu za¬
greli vsi udje, da se je ves potil. Nato
je zaprl oči in zaspal.

77

Bila je enajsta ura pred polnočjo.
Grobar, ki je bil tudi nočni čuvaj, je
ravno zatrobil in hotel iti domov spat
do ene po polnoči. Ali kakor da bi ga
nekaj vleklo pogledat, kako je kaj z
dečkoma. Večkrat ju je gledal, ko sta
spala. Včasih se je oklepal Martinko
Joška in sta tako skupaj spavala obraz
proti obrazu, srečno se smehljaje, kakor
dva cesarjeviča v svilnati postelji. Ve¬
selje ju je bilo pogledati.

Grobar se je ustavil ob kolnici.
Mesec je sijal na dečka. Joško je bil do
ušes zavit v odejo, kakor da bi ga bila
dobra mamica prikrila. Martinko pa je
bil poleg njega skrčen in odet s starim
plaščem, čelo in lice mu je gorelo kakor
ogenj, oči pa so se mu čudno svetile.

„Martinko, ali ne spiš? Kako pa
ležita? Joško ima vso odejo, ti pa nič!“.

A deček ne odgovori, gleda ga
samo in se smehlja. Do smrti ne pozabi
grobar tistega smehljaja. Grobar sleče
svoj plašč in odene ž njim Martinka.

„Martinko, kaj ti pa je, zakaj pa
nič ne govoriš, me li ne poznaš ?“

Deček zmaja z glavo in reče: „On
bo zdaj kmalu prišel, ga čakam 11 .

,,Koga čakaš ? 11

4 »

78

„Sina Božjega! pride po mene. Zdaj
že grem čez tisto veliko vodo, da mi
sega do prsi, pa do srca...  Ali nič se
ne bojim 11 .

Grobarja so oblile solze. Martinko
je z nekim nevidnim govoril:

„Si li že prišel ? Bodi mi srčno
pozdravljen! Ti me vodiš, kako si dober!
Jaz se ne morem držati več, ker me
vse boli . . . Ovčica je ležala tako glo¬
boko in jaz sem padel zavoljo nje in
silno sem se pobil ... In so me še
zmerjale! Pa ne jezim se, saj so mi bili

79

vedno dobri, zelo dobri, čeravno sem bil
tujec...Gospod Bog naj jim povrne, da so
me zredili in tudi Joška so mi dali. Dobro
nama je bilo na svetu, ker sva se rada
imela. A zdaj pojdem še rajši s teboj.
Vem, da si mi ob strani, in tam te bom
od obličja do obličja gledal, kaj ne, Gospod
Jezus? Moj ljubi Gospod Jezus!“
Nasmehljal se je in zaprl oči.
Grobar je tekel po svojo ženo,
prenesla sta dečka v svojo sobo. Prišle
so tudi druge žene, dasi je bila noč.
Potrkal jim je grobar na okna, rekoč:
„Katera ste krščanska duša, pridite!
Martinku se je nekaj zgodilo".

Ali Martinko ni nobene izmed njih
spoznal, še celo Joška ne, ki je zraven
njega klečal in se milo jokal kakor takrat
na pečini; šiloma so gamorale spraviti stran
od postelje, da so mogle do Martinka.
Žene so vse mogoče poskusile.

„Ce mu ne bo bolje," veli mlinarica,
„pošljemo zjutraj po zdravnika",..

Medtem so mu napravile čaja iz
zdravilnih rož; s tem se je nekoliko
okrepčal in se je ozrl po ženah:

„Za vse se vam presrčno zahvalim.
Ali", je dejal s slabim glasom, „živel
sem brez Iloga na svetu ... in ve ste

80

mnogo vedele o Njem ... pa nobena
izmed vas mi ni nič povedala . . . in,“
je rekel žalostno, „ve same živite, kakor
bi ne bilo Boga, in verujete, kar ni
resnica ... Ko umrjem, mi ni treba
denarja dajati za prevožnjo . . . Gospod
Jezus me zastonj prepelje ... in ne
bojte se, da pridem vas strašit ... ne
pridem nikoli ... je zelo daleč, ne
poznam pota nazaj ..."

Žene so poslušale; saj je govoril
kakor sv. pismo.

,,Ne boj se, Martinko," izpregovori
grobar, „ne boš še umrl. To bo že prešlo
kakor je prišlo, in ti boš dalje pasel
naše črede . 11

„In lepo obleko ti damo narediti , 11
obljubljale so žene, „in Joška si lahko
obdržiš za malega pastirja, in tudi njemu
bomo kupile obleko in vaju oba oskrbele."

„Čez zimo bosta stanovala pri meni",
reče mlinarica, „da vaju tukaj ne bo
zasipalo; in v spomladi vama hišico po¬
pravimo ali pa sezidamo novo “

„Meni je že domovje pripravljeno .. •
in se vam zahvalim za vse dobrote . . •
lepo vas prosim, vzdignite me!"

Žene so ga vzdignile in mu glavo
podložile.

81

„Spanec ga popada/' reče grobar-
jevka. „ Zaspal bo.“

Z veliko težavo je odprl oči. Joško
se je spustil k njemu na tla in bridko
j okal.

„Ne jokaj," ga tolaži Martinko in
mu položi vročo roko svojo na glavo
— drugo mu je lizal Bundaš — , „ne
jokaj! Tako je Bog ljubil svet, da je
dal Sina svojega edinorojenega, da se
ne pogubi, kdorkoli veruje vanj, ampak
da ima večno življenje . . . tudi ti . .

Zaman so čakale žene, da bo še
več govoril. Vzdihnil je globoko in zaspal.

„Pustite ga pri miru/' veli grobar.
„Naj spi, potem mu bo bolje."

Bavno se je začelo daniti. Grobar-
jevka pogleda mladeniča.

„ Tetica," zavpije proti Hudčevki,
„Martinko ne diha več."

Ah, res se je zgodilo, kakor so
napovedovali gozdovi: Gospod Jezus si je
prišel po Martinka rano. Prav ..je bilo,
da se je solnce poslovilo od njega včeraj;
nikoli več ga ne bo videlo.

*

Ko so pred 15 leti pokopali Mar¬
tinko vo mamico, je šla za njo množica

82

ljudi kakor za bogatinko, ali takega le¬
pega pogreba, kakor je bil Martinkov,
niso Raševljani nikoli videli. Vse deklice
iz vasi so ga spremljale z venci na
glavah in v belih oblačilih. Vsi mlade¬
niči so ga hoteli nesti. Gospod učitelj
je prišel z vsemi učenci k pogrebu. Ker
je Martinko imel šolo v toliki časti, so
tudi njemu izkazali čast, kakor se spo¬
dobi. Na rakev so mu deli venec iz
samega rožmarina in drugega z lepimi
trakovi na križ. Za rakvijo je šel revček
Joško, odkrit. Položili so Martinka zraven
njegove matere. In ko je grobar zasipal
jamo, so se mu solze ulile kakor še nikdar.

„Naj tiho zemljica lahka, Martinko!“

Pride spomlad, pride, travniki in
gozdovi bodo zeleneli; čakali bodo Mar¬
tinka, da prižene raševljansko čredo na
pašo, ali zaman. Ne pride več. Odšel je
v daljno deželo, kjer vidi Boga in Go¬
spoda Jezusa. Sedaj se izprehaja tam,
kjer daje drevje dvanajstkrat na leto
svoj sad, kjer ni smrti, ne revščine, ne
bolečine več, ampak samo veselje, angelsko
petje in zahvaljevanje Boga; v tistem pre¬
lepem mestu, kjer so vrata iz biserov
in ulice iz čistega zlata in hiše iz dra¬
gega kamenja.

83

Kaševljani so pokopali Martinka in
jokali za njim, ker njemu enakega
pastirja, ki bi toliko ljubil Boga in spo¬
štoval ljudi in skrbel za živino, niso
dobili nikdar več.

Za Joška je skrbel Bog.


NUK

Narodna i

■ m aiij im
0000

n uniuerzitetna
lJižnica