PROBLEMI
4-5, 1983
Ob ustanovitvi Društva za teoretsko psihoanalizo
Slavoj Žižek: Tri predavanja na simpoziju ob ustanovitvi Društva za teoretsko psihoana-
lizo
I.	Od »represivne desublimacije« do nadjaza
II.	O »točki prešitja« in njenem izostanku
lil. O Slovencih in antisemitizmu
Mladen Dolar: Kratki kurz iz zgodovine lacanovstva
Jacques Lacan: Psihoze (Seminar III.)
XXIII.	Glavna cesta in označevalec »biti oče«
XXIV.	»Ti si«
Jacques Lacan: Propozicija z dne 9. oktobra 1967 (prva verzija)
Prispevki h konceptualizaciji zgodovine umetnosti in literature
Rastko Močnik: K sociologiji slovenske književnosti - Prešeren v nizu ideoloških menjav
Grundrisse
Karl Marx: Očrti kritike politične ekonomije (prvi osnutek)
III. Poglavje o kap'italu
Prvi razdelek: produkcijski proces kapitala
ßAZPRAVE
wo ES WAR ...
... tja mora priti Društvo za teoretsko psihoanalizo. Korak, ki je po nujnosti »stvari same« neo-
gibno vodil od izhodiščne še precej splošne in meglene »strukturalistične« pozicije preko njene se-
mlotične radikalizacije do psihoanalize; in s tem zvezani organizacijski korak, ki je od začetnega
zbiranja po teoretski afiniteti peljal preko dolgoletnega uspešnega dela Semiotične sekcije napo-
sled k zavezujoči in strogi obliki Društva za teoretsko psihoanalizo.
Toda ali je mogoče na podlagi spoznanja o vselejšnji manjkavosti Drugega sploh zgraditi ka-
kršno koli združenje, organizacijo? Ali se je mogoče izogniti slepilnim učinkom skupine, zlorabi
mesta, na katerega se postavlja subjekt, ki se zanj predpostavlja, da ve? In ali se je mogoče zo-
perstaviti nam najbližji nevarnosti, da bi reprodukcirali akademsko strukturo v miniaturi, četudi z
drugačnim predznakom?
Izziv, na katerega skuša odgovoriti ustanovitev Šole Sigmunda Freuda znotraj samega Društ-
va, kot priča njeno ustanovno poročilo:
»Društvo za teoretsko psihoanalizo sporoča, da je na svojem občnem zboru dne 19 decembra
1982 ustanovilo sekcijo za vzgojo in izobraževanje. Sekcija deluje pod vodstvom predsednika
Društva, tov. dr. Slavoja Žižka. Sekcija deluje pod začasnim imenom »Sola Sigmunda Freuda«.Na-
loga vzgojno-izobraževalne sekcije je dvojna:
-	da oži prostor razumevanja teoretske psihoanalize;
-	da krepi usmerjenost h konceptualni razdelavi in aplikaciji teoretske psihoanalize.
Da bi lahko uresničila to nalogo, je »Šola Sigmunda Freuda« organizirana kot večtedenski ci-
kel predavanj in seminarjev. Tematika predavanj so bazični teksti teoretske psihoanalize, tematika
seminarjev je prenos bazičnih tekstov na njim vnanja področja. Osnovno načelo je strogo teoretsko
delo, tako na strani predavateljev kot na strani slušateljev.«
Teoretsko konceptualno delo proti sleherni iniciaciji, kolektivna razdelava teoretskega polja
proti individualnemu narcizmu, »učinek diskurza« proti »učinku skupine«. Izziv je velik, a vredno je
tvegati.
Nekaj izhodišč in zastavkov prinaša pričujoči zvezek Razprav.
Ob ustanovitvi Društva za teoretsko psihoanalizo
TRI PREDAVANJA
ki jih je imel Slavoj Žižek na simpoziju ob ustanovitvi »Društva za teoretsko psihoanalizo«
v Ljubljani, dne 10. in 11. oktobra 1982, v prostorih društva.
I. OD «REPRESIVNE DESUBLIMACIJE« DO NADJAZA
Končano je. Končano je z zmedo, kjer za masko odkrivamo novo masko, tako da se
ne ve, kdo pije in kdo plača: semiotika, kritika ideologije, sociologija kulture ... Teoretska
psihoanaliza ne rabi več utelešenj, za katerimi bi jo morali odkrivati kot tisto, »za kar v
bistvu gre«. Čas je, da začnemo upoštevati specifičnost njenega polja.
Kar seveda ne pomeni, da se zaprimo v neko izolirano spoznavno polje, ravnodušno
do splošnega spoznavnega in zgodovinskega dogajanja. Nasprotno, naš prvi korak mora
biti razčistiti zgodovinske pogoje nastopa tega polja, ne v pomenu navajanja nekakšnih
vnanjih >-.dr.ižbenih okoliščin«, marveč v pomenu imanentnezgodoWns/cosf/ psihoanalize.
Pri tem velja izhajati iz znanega Marxovega opozorila, kako «celo najbolj abstraktne ka-
tegorije, kljub temu, da veljajo - prav zaradi svoje abstrakcije - za vsa obdobja, vendarle
niso v določenosti te abstrakcije same nič manj produkt zgodovinskih razmerij, popolno-
ma veljajo pa le za ta razmerja in v njihovem okviru »(Uvod v Grundrisse). To Marxovo
vodilo namreč že vnaprej razreši lažno dilemo, koliko je psihoanalitično spoznanje »otrok
svojega časa« in kot tako »omejeno« oziroma danes že »zastarelo«: pogojenost psihoa-
nalitične teoretske zgradbe z določenimi zgodovinskimi razmerji nikakor ne omejuje nje-
ne »splošne veljavnosti«, marveč jo nasprotno pogojuje - do »splošne zakonitosti« ne
pridemo z empiričnim posploševanjem iz vseh zgodovinskih posebnosti, marveč zgolj
skoz analizo tistega posebnega, tiste posebne zgodovinske konstelacije, v kateri ta
»splošnost« izstopi, nastopi »kot taka«. Marxov zgled: splošen pojem dela seveda velja
za vsa zgodovinska razdobja, toda udejanji se šele z razvito kapitalistično družbo, kjer
delo v sami družbeni dejanskosti pretrga vezi s samoniklo partikularnostjo in dobi značaj
nečesa abstraktno-splošnega, ravnodušnega do svojih posebnih opredelitev. Mi pa bo-
mo skušali ponoviti isto teoretsko kretnjo ob psihoanalizi: zajeti tista zgodovinska raz-
merja, v katerih tako rekoč v sami dejanskosti izstopi »kot tak« predmet psihoanalize,
nezavedno.
Najprimernejše izhodišče za spoprijem s to problematiko je, da se lotimo vloge, ki
jo igra referenca na psihoanalizo v »kritične teoriji družbe« (KTD); prav »kritična teorija
družbe« je bila namreč tista, ki je z vso strogostjo zastavila vprašanje zgodovinskosti
predmeta psihoanalize, in sicer skoz zavrnitev histohstične relativizacije v smislu »Freu-
da kot otroka svojega časa in okolja« ipd. - to anti-historistično ost najlepše izrazi znani
Marcusejev paradoks, da je natanko v »zastarelosti psihoanalize« (naslov enega njego-
vih člankov) iskati najoloblji razlog njene aktualnosti, njenega aktualnega kritičnega po-
tenciala.
Za dojetje vloge, ki jo igra referenca na psihoanalizo v KTD, je zelo pripravno delo
Russella Jacobyja Družbena amnezija (Boston 1975, nav. po slov. prev., CZ, Ljubljana
1981): njegov osnovni zastavek je, kot nakaže že podnaslov («Kritika sodobne psiho-
logije od Adlerja do Lainga«), da skuša prikazati celoten nadaljnji razvoj psihoanalitičnih
1
»revizionizmov«, od prvega »rev'zionista«, Adlerja, prek novofreudovcev in post-treudov-
cev (Fromm, Horney, Sullivan itn.) in prek različic »eksistencialistične« oziroma »huma-
nistične« psihoanalize (Allport, Franki, Maslow itn.) do »antipsihiatrije« (Laing, Cooper),
kot gibanje, v katerem je pozabljena ključna »kritična«, neznosna razsežnost Freudove
psihoanalize. Vsi ti avtorji na tak ali drugačen način očitajo Freudu »panseksualizem«,
»biologizem«, »naturalizem «, »determinizem «, opazovanje subjekta kot abstraktnega in-
dividuuma, iztrganega konkretni mreži družbenih vezi in namesto tega izročenega igri ob-
jektiviranih, »reificiranih« istanc-če naj niti ne omenjamo že tradicionalnih očitkov »pat-
riarhalnosti«, »konservativizma« ipd. -, proti čemur naj bi se reafirmiralo jaz kot ustvar-
jalno, transcendirajočo, sintetizirajočo itn. silo, človeka kot zmerom že »kulturno«, druž-
beno posredovano bitje. Osnovni razlog duševnih stisk ni potlačitev bioloških nagonov,
marveč blokirana afirmacija človeka kot kreativnega bitja: blokirana »eksistencialna rea-
lizacija«, nepristna medosebna razmerja, pomanjkanje ljubezni in zaupanja, odtujeni de-
lovni proces, ki ubija ustvarjalnost, moralni razcep, ki ga povzročijo zahteve odtujenega
okolja (ljudje »nosijo maske«, namesto da bi »izrazili svoj pravi jaz«), blokirana komu-
nikacija (paradoksi »double-bind«) itn. Tudi če Imajo duševne stiske obliko spolnih te-
žav, pa gre le na videz za samo spolnost, v resnici je tudi tu spolnost zgolj medij, eno Iz-
med polj izpričevanja človekove kreativnosti, pristnega medosebnega stika, ljubezni...
Ta kritika Freuda lahko privzame različne oblike, od eksistencialistične do marksistične:
tako je, denimo, Erich Fromm v svojih predvojnih spisih razvil temeljito kritiko Freuda, ki
zveni vseskoz »marksistično« - premagati je treba Freudov gonski determinizem, Izha-
jati je treba Iz človeka kot dejavnega, ustvarjalnega »hitja prakse«, pokazati vselejšnjo
družbeno preoblikovanost čivoekovih nagonov in potreb, kritično preseči Freudov meš-
čansko-nezgodovinski pristop (njegovo posplošenje patriarhalne represivnosti v splošni
pogoj kulture) Itn.
Nemara največja usluga, ki jo je KTD naredila psihoanalizi, pa je bila, da se je že od
vsega začetka ostro zoperstavila tej »revizionistični« liniji, in sicer natanko v imenu his-
toričnega materlalizma: prav ob tem vprašanju je prišlo do prvega velikega razcepa v ok-
viru KTD med Frommom In ostalimi njenimi teoretiki (tako imenovana Kulturismus-Debat-
te). V čem je osnovni protl-argument KTD poskusom revizionistov, da bi na različne na-
čine »socializirali« Freuda, da bi premaknili težišče iz problematike nagonov, nezaved-
nega itn. na problematiko jaza, njegovih moralnih In ustvarjalnih dilem itn.? Osnoven pre-
mik »revizionistov« je »od narave (nagonov, »arhaičnega«, »predindividualnega«) h kul-
turi (jazu, medčloveški ustvarjalnosti, komunikaciji) «, KTD pa v svoji kritiki problematizira
sam ta pojem narave: pokaže, kako je tisto, kar se na prvi (Ideološki) pogled prikazuje kot
»narava«, kot biološka dediščina Itn., v resnici že »druga narava« človeka: rezultat zgo-
dovinskega procesa, ki pa se - zaradi odtujenosti same zgodovine - prikazuje v natu-
ralizirani, »relficirani« obliki, kot nekaj nezgodovinskega, naravno-danega, ne pa kot ne-
kaj zgodovinsko-posredovanega:
»'Podindividualni in predindividualni dejavniki', kì opredeljujejo individua, pripadajo območju
arhaičnega in biološkega; toda ne zastavlja se vprašanje o čisti naravi. Prej gre za drugo naravo:
za zgodovino, ki se je strdila v naravo. Razločevanje med naravo in arugo naravo, tudi če je za ve-
čino družbenih premišljanj neznano, je za kritično teorijo odločilno. To, kar je za individua druga na-
rava, je akumulirana in sedimentirana zgodovina. Je namreč zgodovina, ki je že tako dolgo neos-
vobojena in enolično zatiralna, da odreveni. Druga narava ni enostavno narava ali zgodovina, mar-
več je strjena zgodovina, ki se prikazuje kot narava. »(Jacoby, str. 79)
To je torej pot, kako je treba »histonzirati« Freudovo teoretsko zgradbo: ne tako, da
premaknemo težišče od nagonov na »kulturno« sfero, marveč tako, da že v samih na prvi
pogled »arhaičnih« nagonih razberemo usedlino zgodovinskega procesa. Kvazi-»biološ-
ki« nagoni so nekak otok ne-kulture sredi same kulture, so »reificirana«, okamenela pri-
ča »represivnega« značaja doslejšnje zgodovine, »barbarstva«, »regresije«, na kateri te-
melji doslejšnja »kultura« - detektirati njihovo zgodovinsko posredovanost pomeni zato
izpostaviti drugo, hrbtno, temno stran, s katero je človeštvo plačalo ceno za »razvoj višjih
dejavnosti«. Takšna kritična »historizacija« freudovske problematike nagonov je značil-
na predsem za Marcuseja:
»Marcuse - za razliko od revizionistov - vztraja pri Freudovih kvazi-bioloških pojmih, razvija,
jih, toda razvija jih bolj prepričljivo kakor sam Freud in celo proti njemu. Revizionisti vpeljujejo v psi-
hoanalizo zgodovino, družbeno dinamiko, tako rekoč do zunaj - prek družbenih vrednosti, norm in
ciljev. Marcuse odkriva zgodovino v pojmih. Freudov »biologizem« tolmači kot drugo naravo, kot
okamenelo zgodovino.« (ibid.)
2
Ob tej temeljni »heglovski« teoretski kretnji KTD (interpretaciji nezavednih nagon-
skih potencialov kot »odtujene psihične substance«) pa je treba paziti na to, da je ta
ideološka naturalizacija v »drugo naravo«, videz, da imamo opraviti z nečim »arhaičnim«,
družbeno neposredovanim, kot taka neposreden učinek in pokazatelj »reificirane« druž-
bene situacije in zato sama v sebi nujni videz. Drugače povedano: v sodobni družbi in-
dividuum dejansko ni subjekt, »obsojen na svobodo«, da se realizira v svojih eksisten-
cialnih projektih ipd., marveč je zlomljena punkutalnost, izročena kvazi-»naturalnim« od-
tujenim silam, ki jih ne more subjektivno posredovati, dialektizirati, in ki se mu zato pri-
kazujejo kot »druga narava«; zato je Freudov na prvi pogled najbolj »grobi« gonski na-
turalizem, ki odreka avtonomijo jazu, zgodovinsko veliko ustreznejši opis sodobne kon-
stelacije kot pa opevanje človekove ustvarjalnosti. Sam Freud je torej po KTD globoko
in ireduktibilno protisloven mislec: je - kot pravi Adorno - »resničen« kot opis obstoječe
družbe, ki ne zakriva njenega antagonističnega značaja, »neresničen« pa, kolikor ne ref-
lektira zgodovinske nastalosti in posredovanosti teh antagonizmov in zato stanje, ki ga
opisuje, vsaj v temelju predpostavi kot nespremenljivo, kot pogoj same zgodovine in kul-
ture.
Nerazrešeno protislovje opredeluje po KTD že samo osnovo Freudove teoretske
zgrabe: na eni strani je celoten doslejšnji razvoj civilizacije vsaj implicitno obsojen kot
zatiranje nagonskih potencialov v službi družbenih razmerij gospostva, na drugi strani pa
je potlačitev, zator gonskih potencialov, dojeta kot nujni, ireduktibilni pogoj razvitja člo-
vekovih »višjih « potencialov, kulture; druga plat tega protislovja bi bila - tema, ki jo je raz-
vil predvsem Adorno - nemožnost jasne pojmovne razločitve med »represivno«
potlačitvijo nekega gona in njegovo »svobodno« sublimacijo. Tako ostane sama osnovna
intenca celotne teoretske zgradbe psihoanalize zaznamovana z neko dvoznačnostjo: na
eni strani Freud - »osvobajalec«, ki vidi perspektivo v sprostitvi zatrtih gonskih poten-
cialov, na drugi strani Freud - »resignirani konservativec«, ki vsaj v zadnji liniji pristane
na nujnost »represije« kot na neizogibni pogoj civilizacije, razvitja človekovih »višjih de-
javnosti«.
Ključna poanta KTD ob tem temeljnem protislovju Freudove teorije pa je, da ga ni-
kakor ne smemo poskušati kakorkoli že »teoretsko razrešiti« - v smeri »liberalizma«,
sprostitve gonskih potencialov; v smeri resigniranega pristanka na »nujnost potlačitve«;
ali, najslabša, ekiektična možnost, v smeri nekakšne »sinteze«, »prave mere potlačitve«
-, marveo da moramo vzeti samo to teoretsko protislovje kot neposreden indie dejanskega
družbenega protislovja: nakazano teoretsko protislovje ima kot tako spoznavno težo, v
njem vdre na dan resnica, da je v doslejšnji, odtujeni zgodovini sleherna kultura, razvoj
»višjih ptoencialov«, nujno bila plačana z »represijo« nagonskih potencialov v službi
družbenega gospostva, da se je sleherne »sublimacije« (usmeritve libidinalne energije
v »višje« oblike dejavnosti) nujno držal pečat »represije«, skratka, da - če naj povzame-
mo Walterja Benjamina- »ni dokumenta kulture, ki ne bi bil hkrati dokument barbarstva«.
Tisto, kar se na prvi pogled prikaže kot Freudova teoretska »nezadostnost«, »pojmovna
nejasnost«, kot »notranje protislovje« njegove teorije, je nasprotno moment njene
najgloblje zgodovinske resnice, indie radikalnega »notranjega protislovja« same do-
slejšnje, odtujene zgodovine. Za različne »revizionizme« pa je značilno natanko to, da
otopijo radikalnost tega protislovja v smeri neproblematičnega »kutluralizma«: tako da
nekritično predpostavijo možnost »sublimacije«, ki ne bi bila več »represivna«, možnost
»razvoja višjih dejavnosti«, ki ne bi bil plačan z »barbarskim« zatorom nagonskega po-
tenciala, z nemim trpljenjem, ki vdira ob robovih, v simptomih ... Tragika in radikalnost
protislovja je v tem, da ne moremo staviti na nobenega njegovih polov: ker je doslejšnji
razvoj kulture dejansko hkrati pomenil razvoj gospostva, stopnjevanje »represije«, po-
meni sleherni pristanek na nujnost kulture sprijaznjenje z »represijo«, sleherni poskus
neposrednega prodora ven iz gospostva, ven iz »represije«, pa zgubo same kulture. Ali,
kot pravi Jacoby, kritična teorija
»Freuda ovrednoti kot neideološkega misleca in teoretika protislovij, namreč tistih protislovij,
ki so jim njegovi nasledniki skušali ubežati ali pa so jih poskušali maskirati. V tem pomenu je bil
Freud »klasičen« meščanski mislec, medtem ko so bili revizionisti »klasični« ideologi. 'Freudova
veličina,' je pisal Adorno, 'je kakor pri vseh radikalnih meščanskih mislecih v tem, da pušča takšna
protislovja nerazrešena in zavrača pretenzijo po sistematični harmoniji tam, kjer je stvar sama v
sebi raztrgana. Razkriva antagonističen značaj družbene realnosti « (str 74)
Iz doslej povedanega pa že postaja jasna - če naj si privoščimo nekakšno teoretsko
3
l/or/usí - razlika med referenco na psihoanalizo v KTD in med »vrnitvijo k Freudu«, ki jo
izpelje Jacques Lacan: v obeh primerih je izhodišče dejstvo, da je analitični revizionizem
popačil, »pozabil« temeljni Freudov doprinos, da je otopil kritično ost psihoanalize in na-
redil iz nje sredstvo družbenega konformizma, sredstvo prilagajanja obstoječemu way of
life; toda KTD v osnovi pristane na freudovsko teorijo »takšno, kakršna je« pri samem
Freudu, afirmira jo v vsej njeni notranji »nedodelanosti« in protislovnosti, saj natanko v
tem vidi indeks njene »resničnosti«, tj., v okviru KTD je povsem nesmiseln, nima mesta
program takšne »vrnitve k Freudu«, ki zahteva, da s potrpežljivim teoretskim delom šele
izpostavimo tisto, kar je Freud »proizvedel, ne da bi vedel, kaj je proizvedel«.
Osnovni paradoks, ki ga najde KTD pri Freudu, je torej v tem, da dojame veličino
Freuda natanko v tistem, kar je hkrati njegova meja: kajti odveč je pripomniti, da je ori-
sana temeljna protislovnost Freudove teoretske zgradbe izraz njegove »meščanske«
pozicije, natančneje: točka, na kateri je ta meščanska pozicija prignana do svoje ima-
nentne protislovnosti. Ne smemo namreč niti za trenutek pozabiti, da je perspektiva KTD
praktično-revolucionarna: perspektiva - pa naj bo, kot pri poznem Adornu, še tako pre-
maknjena v »utopijo«, opredeljena kot »stremljenje k povsem Drugem« ipd. - revolucio-
narne sprevrnitve obstoječega, perspektiva družbe, v kateri »represija« ne bi bila pogoj
»sublimacije«, v kateri »kultura« ne bi več bila plačana z »iracionalno«, prisilno, neob-
vladano odpovedjo itn. Očitek KTD »revizionistom« ni v tem, da dopustijo možnost takš-
ne družbe, marveč zgolj in predvsem v tem, da možnost takšnega indivìdua dopustijo že
znotraj obstoječe družbe: da se delajo, kot da so »eksistencialna realizacija«, »svobodni
razvoj jaza« ipd. že danes možni, dosegljivi s sredstvi »terapije«, brez globalne družbene
revolucije.
Zato prelom med »revizionizmom« in KTD najjasneje izraža spremenjeno razmerje
med psihoanalitično teorijo in terapijo: »revizionizem« postavi teorijo v službo terapije in
s tem zgubi njuno dialektično napetost, zaslepi se za dejstvo, da je v odtujeni družbi te-
rapija v zadnji instanci, •'adikalno vzeto, nujno obsojena na neuspeh, razloge tega neus-
peha pa razvije prav sama psihoanalitična teorija. V okviru obstoječe družbe je namreč
lahko »uspeh« terapije zgolj v tem, da se anallzand »normalizira«, prilagodi funkcionira-
nju te družbe - toda kot da ni psihoanalitična teorija v svoji temeljni razsežnosti prav teo-
rija tega, kako obstoječa družba nujno producira »duševno bolezen«, teorija tega, kako
individualna norost temelji v »nelagodju« same »kulture« kot take. Če torej vidimo temelj-
no razsežnost psihoanalize v terapiji, v »ozdravljanju«, potem nujno zgubimo njeno kri-
tično ost:
»Psihoanaliza kot individualna terapija je nujno zajeta и območje družbene nesvobode, med-
tem ko ima psihoanaliza kot teorija to zmožnost, da to področje preseže in kritizira. Vzeti samo prvi
moment, namreč psihoanalizo kot terapijo, pomeni skrhati ost psihoanalizi kot kritiki civilizacije in
jo spremeniti v orodje za individualno prilagoditev in resignacijo. ... Psihoanaliza je teorija nesvo-
bodne družbe, ki jo potrebuje kot terapijo « (Jacoby, str. 216, 219-220)
To je torej Jacobyjva različica Freudove postavke o psihoanalizi kot »nemogočem
poklicu«: psihoanalitična terapija bi lahko uspela šele v družbi, ki je ne bi več potrebovala,
v družbi, ki ne bi več »producirala norosti« - ali, kot navaja Jacoby Freuda: »Psihoanaliza
pravzaprav naleti na optimum svojih pogojev tam,... kjer nI več potrebna, pri zdravih.«
(str. 224) Svojsko »zgrešeno srečanje«: psihoanaliza kot terapija je potrebna tam, kjer
je nemožna, možna pa šele tam, kjer ni več potrebna. Dialektika razmerja med teorijo in
terapijo je v tem, da teorija ni le teorija pogojev možnosti terapije, marveč hkrati in pred-
vsem teorija njene radikalne nemožnosti.
V tako dojeti dialektiki razmerja med teorijo in terapijo je na delu osnovna postavka,
ki se vleče kot nit skoz celotno recepcijo psihoanalize v KTD od zgodnjega Horkheimerja
do Habermasa: da je psihoanaliza v osnovi «negativna« teorija: teorija odtujenega, raz-
cepljenega itn. posameznika, ki kot taka implicitno predpostavlja - kot svoj praktični
ideal - potencialno »neodtujeno« konstelacijo, v kateri bi odpadla potreba po sami psi-
hoanalitični terapiji in teoriji; ta »ideal« bi bil posameznik brez nezavednega, nerazcep-
Ijeni subjekt, ki ne bi bil podvržen procesu potlačitve, nad katerim ne bi vladala lastna od-
tujena psihična substanca. Omejenost samega Freuda pa bi bila, da je - kolikor je v »rep-
resiji« videl ireduktibllnl pogoj same kulture - svojo lastno teorijo v zadnji liniji še vedno
dojel kot »pozitivno«, ne pa kot takšno, ki meri na ukinitev samega svojega »predmeta«.
To mejo oziroma nezadostnost Freuda je po KTD Izpričal nadaljnji zgodovinski raz-
voj, ki je realiziral možnost, ki v Freudovem pojmovnem polju ni bila predvidljiva oziroma
4
zamišljiva: tako imenovano »represivno desubiimacijo», ki v poznomeščanskih »totalitar-
nih« družbah fašističnega ali »potrošniškega« tipa zamenja tradicionalno »represivno
sublimacijo«. Njena osnovna poteza je, da pride do - po KTD za Freuda nezamišljive -
»sprave« med Es in Ueber-lch na račun avtonomnega jaza. Kolikor Es pomeni nesubli-
mirano nagonsko substanco, nadjaz pa družbeno »represijo«, ponotranjene zahteve
družbenega okolja, ki pritiskajo na subjekt, sta si po klasični freudovski teoriji - kot jo
tolmači KTD - Es in nadjaz pač v nasprotju, nadjaz zahteva, da nagonski potencial po-
tlačimo, sublimiramo, kanaliziramo v »višje dejavnosti«, jaz pa je posredujoči medij, ki
skuša to dvoje uskladiti in gradi na tem vmesnem položaju svojo relativno avtonomijo.
»Represivna desublimacija« pa je proces, v katerem pride do »regresije«, do »desubli-
macije«, tj., kot pravi Marcuse, jaz »regredirà v nezavedno, postane avtomatičen«, zgubi
svojo refleksijsko avtonomnost, toda sam ta tip »regresivnega«, prisilnega, nereflektira-
nega, »avtomatiziranega« reagiranja, ki naj bi bilo značilno za Es, je že v službi »repre-
sije«, ni nikakršna »osboboditev« izpod zahtev družbenega okolja, marveč ustreza za-
htevi nadjaza: sami nesublimirani nagonski potenciali so postavljeni v službo, »zmani-
pulirani« s strani vladajočih sil družbene represije.
Tradicionalna situacija liberalnega meščanskega subjekta, ki v imenu »notranjega
zakona« potlači nezavedne nagonske vzgibe, ki v imenu avtonomije, samoobvladovanja
itn. subjektivnosti skuša obvladati nagonsko »spontanost«, je toliko sprevrnjena, kolikor
se instanca družbenega nadzora, »cenzure«, ne prikazuje več v obliki notranjega zako-
na, »prepovedi«, ki mi nalaga samoobvladovanje ipd., marveč privzame nasprotno obliko
»hipnotične« instance, ki nalaga pasivno »prepuščanje toku«, katere temeljni ukaz je,
kot pravi sam Adorno, »Uživaj!«; v tem ukazu bedastega uživanja se srečata najbolj ba-
nalna reklama in anglosaški psihoanalitik, katerega osnovna skrb je, kako narediti sub-
jekta zmožnega »normalnega, sproščenega uživanja«. Ukaz se glasi »Zaspi!« - tudi in
predvsem tam, kjer ima neposredno vzeto nasprotno formo, od znamenite stalinske
»budnosti« pred sovražniki socializma do nacizma: »V nacističnem bojnem klicu »Nem-
čija, zbudi se!« se skriva ravno niegovo nasprotje!« (Adorno) - To stanje »kolektivnega
narcisizma«, v katerem jaz »abdicira«, se odpove svoji relativni avtonomiji in se »prepusti
toku«, naj bi v čisti obliki izstopilo ob sodobnih množičnih gibanjih. O procesu oblikovanja
teh gibanj, ki ga Freud zajame v Množični psihologiji in analizi jaza (sicer enem najbolj na-
vajanih Freudovih spisov v KTD), pravi Adorno tole:
»Ta proces ima gotovo neko psihološko razsežnost, vendar je tudi znamenje vse močnejše
težnje k odpravi psihološke motivacije v starem liberalističnem pomenu: takšno motivacijo siste-
matično nadzorujejo in absorbirajo družbeni mehanizmi, ki jih vodijo od zgoraj. Će se vodje zavejo
psihologije množic in jo sami vzamejo v roke, potem v nekem smislu preneha obstajati. To možnost
vsebuje temeljna struktura psihoanalize, prav kolikor je za Freuda pojem psihologije po bistvu ne-
gativen. Freud področje psihologije definira s prevlado nezavednega in zahteva, da naj, kar je bilo
tisto, postane jaz (dass, was Es war. Ich werden soll). S tem da bi se človek osvobodil heteronom-
nega gospostva svojega lastnega nezavednega, bi pravzaprav odpravil svojo »psihologijo«. Faši-
zem pospešuje to odpravo v nasprotni smeri, z ohranjanjem odvisnosti namesto z udejanjanjem
potencialne svobode, tako da ekspropriira nezavedno s pomočjo družbenega nadzora, namesto da
bi se subjekti zavedeli svojega nezavednega. Četudi namreč psihologija vselej označuje hlapčev-
stvo individua, pa vendarle hkrati predpostavlja svobodo v smislu neke določene samozadostnosti
in avtonomije individua. Tako ni naključje, da je bilo devetnajsto stoletje velika doba psihološke
misli. V vseskoz postvareli družbi, v kateri ni pravzaprav nikakršnih neposrednih odnosov med ljud-
mi in v kateri je vsak človek zreduciran na socialni atom, zgolj na funkcijo kolektiva, se psihološki
procesi, četudi v slehernem individuu še vedno persistirajo, ne kažejo več kot določujoče sile, druž-
benega procesa. Psihologija individuov je, kakor bi rekel Hegel, zgubila sovjo substanco. Četudi
se je Freud omejil na področje individualne psihologije in se je modro vzdržal uvajanja socioloških
dejavnikov od zunaj, je vendarle prišel do odločilne točke, kjer psihologija abdicira - in prav v tem
je bržčas največja zasluga njegove knjige (Massenpsychologie ...). Teorija o psihološkem »osi-
romašenju« subjekta, ki seje »predal objektu« in objekt »postavil na mesto svoje najpomembnejše
sestavine«, nadjaza, malone jasnovidno anticipira post-psihološke, de-individualizirane socialne
atome fašistfcne množice. V teh družbenih atomih so se psihološke dinamike tvorbe množic pre-
segle in so prenehale biti realnost. Tako pri vodjih kot ori identifikacijskih aktih množice, njenem
dozdevnem besnenju in njenem fanatizmu, gre za enako nepristnost/teatraliko. Tako kot ljudje
nekje globoko v sebi ne verjamejo zares, da so Judje hudič, tudi ne verujejo popolnoma v vodjo.
Z njim se ne identificirajo, ampak to identifikacijo le igrajo, uprizarjajo svoje navdušenje in se tako
udeležujejo predstave svojega vodje ... Verjetno so fašistične množice prav zato, ker slutijo fik-
tivno naravo svoje »množične psihologije«, tako neusmiljene in nedostopne; če bi se namreč us-
tavile le za trenutek, ki bi ga namenile umu, bi se sesul ves »show« in zajela bi jih panika « (Adorno,
Freuàovska teorija in struktura fašistične propagande, v Psihi^analiza in kultura, Ljubljana 1980, str.
170-171)
5
Ta dolg odlomek je veljalo navesti, ker imamo v njem sežet osnoven postopek in-
terpretacije psihoanalize v KTD oziroma načina, kako si KTD prisvoji psihoanalizo: izho-
diščna postavka te prisvojitve je, da naj bi bil v psihoanalizi pojem psihologije, natanč-
neje: pojem specifične »psihološke« razsežnosti individuov, »po bistvu negativen«: spe-
cifična »psihološka« razsežnost naj bi bila tista, po kateri je individuum v svojem sub-
jektivnem življenju izročen heteronomnim, neobvladanim, »iracionalnim« silam, dušev-
nim vzgibom, ki izza hrbta obvladujejo njegovo »notranje« življenje - skratka, heglovsko
rečeno, specifično »psihološka« naj bi bila razsežnost odtujene psihične substance, raz-
sežnosti Es kot reificiranih nagonskih vzgibov, ki uhajajo subjektivni refleksijski posre-
dovanosti. Smoter psihoanalize pa je, da »substanca postane subjekt«, da »tisto, kar
(was In ne wo, kjer - Adorno tu simptomatično potvori Freuda!) je blloEs, postanem jaz«,
da se subjekt osvobodi »heteronomnega gospostva svojega lastnega nezavednega«. Ta
neodtujeni, avtonomni, svobodni subjekt, subjekt »brez nezavednega«, bi zato bil v stro-
gem pomenu »ne-psihološki« subjekt: smoter psihoanalitične terapije je subjketova de-
psihoiogizacija.
Subjekt, ki ga vzame Freud za svoje izhodišče, »psihološki« subjekt, je odtujeni in-
dividuum, značilen za liberalno meščansko družbo s konca 19. stoletja; specifična »psi-
hološka« razsežnost nakazuje tisto, kar mora ta subjekt izriniti, žrtvovati, če se hoče us-
pešno socializirati - je torej ime za tisto »ne-socializirano«, za nagonske vzgibe. Izklju-
čene Iz »uradnega« normativnega polja: je tisto »a-socialno«, kolikor nam »socialno« po-
meni polje vladajoče družbene racionalnosti in normativnosti. - Tu pa nastop » represivne
desubllmacije« sprevrne celotno konstelacijo: v »totalitarnih« družbah je polje »psiho-
loškega« prevladano, subjekti zgubijo specifično »psihološko« razsežnost v pomenu av-
tonomne »notranje« gonske motivacije, ki ima značaj samorasle spontanosti - vse tisto
bogastvo »naravnih potreb«, »motivov«, »nagonov« Itn., ki se jih pripisuje meščanskemu
individuu -, vendar ne tako, da bi se to razsežnost ukinilo skoz osvobajajoče avtoreflek-
sijo, marveč »v nasprotni smeri«, tako, da se ti nezavedni nagonski vzgibi neposredno,
mimo subjektove zavestne refleksije, »podružbijo«; instanca družbenega nadzora, druž-
bene »represije«, neposredno obvlada, manipulira, postavi v svojo službo same neza-
vedne nagonske vzgibe.
S tem je psihološka razsežnost strogo vzeto ukinjena: nima več spontane nepos-
rednosti, je že vseskozi »manipulirana«, posredovana, organizirana skoz mehanizme
družbene represije, je v službi družbene avtoritete. Vzemimo tvorbo množice, ki jo obrav-
nava Freud: na prvi pogled gre za »regresijo« iz ravni avtonomnega, zavestnega jaza v
heteronomno utopitev v širši celoti, za predrefleksijsko prepuščanje hipnotični moči dru-
gega ipd., toda pri vsem tem ne smemo niti za trenutek pozabiti, da je sodobna množica
vseskoz že »umetna« tvorba: opraviti imamo z načrtno socialno organiziranim in mani-
puliranim procesom, »regresija« v Es je že v službi nadjaza, videz »spontanosti«, nepos-
redne, »elementarne« gonske sile, ki ga vzbuja prikazen sodobne množice, je res zgolj
ideološki videz, ki zakriva načrtno manipulacijo. Sodobna množica, ta na prvi pogled čisti
primer »regresije v iracionalno«, prikazen, ki jo lahko dojamemo, le če upoštevamo psi-
hološke procese, ki obvladujejo subjekte za njihovimi hrbti — je v svojem jedru že »ne-
psihološki«, »post-psihološki« fenomen, produkt totalitarne manipulacije. »Sponta-
nost«, »fanatizem«, »množična histerija« Itn. so v temelju »Igrani«, »fingirani«, ne le na
vrhu, pri vodjih, marveč tudi pri samih podložnikih.
Ta konstrukcija je nedvomno zelo duhovita in prodorna, vendar v nji nekaj manjka,
prostor tega manka pa zapolnjuje teza o »manipulaciji«, teza, v katero vedno znova pada,
h kateri se vedno znova zateka Adorno: da stoji za fašizmom zavestna, načrtna mani-
pulacija, da »regresijo v kolektivni narcisizem«, ki je značilna za tvorbo množice, »sis-
tematično nadzorujejo in absorbirajo družbeni mehanizmi, ki jih vodijo od zgoraj«, da se
fašistični vodje »zave(da)jo psihologije množic in jo sami vzamejo v roke« (in res, mar
sam Hitler v Mein Kampf ne razpreda na široko o tem, kako je treba manipulirati z mno-
žico?), da sami podrejeni zgolj »fingirajo« svojo zaslepljenost in fanatizem, in sicer zaradi
zunanje prisile, obljube materialnih koristi ipd. - z eno besedo, »de-psihologizacijo«, ki
je tu na delu. Adorno vedno znova razume kot zavesten (manipulativen, konformističen
itn.) »račun«, ki se skriva za fingirano »psihološko« razsežnsotjo »regresije v iracional-
no«.
6
Na podlagi povedanega mora Adorno kajpak priti do sklepa, da fašistična ideologija
sploh ni več ideologija v strogem pomenu »laži, ki je nujno doživeta kot resnica«, marveč
je preprosto instrument zavestne manipulacije. Temu se je v zadnjem času zoperstavila
skupina Projekt Ideologie-Theorie pri berlinski reviji Das Argument; tako je Wolfgang-Fritz
Haug poudaril, da je tu nasprotno prekratek sam pojem ideologije, ki ga uporabljata Ador-
no in nasploh KTD: ideologije ne smemo zvesti na »obliko zavesti« (četudi še tako po-
udarjamo njen imanetno-praktični značaj), marveč moramo upoštevati ključno dejstvo,
da je ideologija zmerom neka »materialna« diskurzivna praksa, organizirana v »ideološ-
kih aparatih države« (Althusser), praksa, ki ji je lastna »performativna« sila, tj., ki sama
vzpostavlja realnost, »o« kateri govori - tako naprimer fašistično poudarjanje nadrazred-
ne »ljudske skupnosti« ni enostavna »prevara«, ki naj zamegli razredni boj in izkorišča-
nje, marveč to »organsko enotnost ljudstva« sama fašistična ideološka praksa vzpos-
tavlja z vrsto »performativnih« aktov: udeleževati se fašističnega ideološkega rituala po-
meni »doživeti«, »videti v praksi«, to »enotnost«! - Če torej upoštevamo vse to, pa se ce-
lotna perspektiva sprevrne: tam, v »zunanjosti« ideološkega rituala, je »pravo mesto«
subjekta, ki ga »drži« neka ideologija, in dejstvo, da ji subjekt »v sebi ne verjame«, da
ohranja do nje »notranjo distanco«, prav nič ne spodbije njene performativne moči, mar-
več je ta distanca zgolj imaginarni beg pred lastnim mestom izjavljanja, pred mestom, od
koder v resnici že govorimo.
Ta rešitev PIT se zdi povsem ustrezna, celo »lacanovska«, saj poudari označevalni
impakt ideološkega teksta. Vendar pa na nji nekaj moti: če bi veljala, bi fašizem pomenil
preprosto vrnitev k predmeščanskim razmerjem gospostva in hlapčevstva, k predmeš-
čanskemu »diskurzu gospodarja«. Drugače povedano, ta rešitev ne more ustrezno zajeti
ključne razlike med predmeščanskim ideološkim »diskurzom gospodarja« in fašistično
kvazi-»renesanso« tega diskurza: njena implikacija je, da je možna - vsaj na imanentni
ideološki ravni - čista vrnitev k staremu, čista ponovitev brez elementa »nemožnosti«.
Zato mora stroga lacanovska perspektiva zavrniti tudi to interpretacijo »totalitarne«
ideologije, ki da poudarek na perforfmativno razsežnost ideološkega rituala, »zunanje«
označevalne prakse, in ubrati neko tretjo pot, ki se izogne dilemi Adorno-Haug: dilemi
»totalitarne« ideologije kot golega instrumenta manipulacije brez imanentne »pretenzije
na resničnost« in te iste ideologije kot ideološkega diskurza, ki v »čisti obliki« računa z
lastno performativnostjo, ki se v »čisti obliki«, neposredno opira na temeljni ideološki po-
stopek »interpelacije« (Althusser), vzpostavitve ideološkega subjekta skoz njegovo
(»prostovoljno«) podreditev pozivu »Stvari same«, ideološkega Subjekta (s tem, da se
individuum »odzove« klicu ideološkega Subjekta - Naroda, Partije, Rase itn. -, da se
»prepozna« kot njegov naslovljenec, se hkrati sam vzpostavi kot ideološki subjekt).
To dilemo je treba preseči tako, da se sicer vrnemo k Adornu, vendar pa damo nje-
govi tezi o »zunanjem« razmerju subjekta do fašistične ideologije radikalno drug domet:
te »zunanjosti« ne smemo preprosto vzeti kot izraza »zavestne manipulacije« ali »zuna-
njega prilagajanja«; fenomenu »de-psihologizacije«, ki ga upravičeno poudari Adorno, je
treba pristopiti s povsem druge plati - navezati ga je treba na to, kar Lacan navaja kot
zaslugo Clérambaulta: da je pri psihotičnem diskurzu pokazal
»njegov ideično nevtralni značaj, kar v njegovi govorici pomeni, da je ta diskurz v popolnem
neskladju s subjektovimi čustvi, da ga ne moremo obrazložiti z nikakršnimi afektivnimi mehanizmi,
v naši govorici pa, da je strukturalen ... jedro psihoze je treba navezati na neko razmerje subjekta
do označevalca v njegovem najbolj formalnem vidiku, kot čistega označevalca,... vse, kar se zgra-
di okoli tega, so zgolj afektivne reakcije na prvotni fenomen, na razmerje do označevalca.«
{Séminaire III, str. 284)
»De-psihologizacija« pomeni torej, da je subjekt soočen z neko »nedialektizirano«,
»inertno« označevalno verigo, z neko verigo, na katero subjekt ni »prišit«, ki subjekta ne
»zagrabi« performativno, do katere ohrani subjekt razmerje »zunanjosti«. V tej »de-psi-
hologizaciji« zgolj v čisti obliki izstopi izvirna in ireduktibilna »zunanjost« označevalnega
reda subjektu: označevalec je formalen red, ki ni nič »psihološkega«. In od tod je treba
zastaviti tudi vprašanje, zakaj oziroma kako se subjekti podvržejo »ukazu« fašističnega
diskurza: da je fašistični diskurz »de-psihologiziran«, pomeni, da njegov »ukaz«, tisto,
kar ta diskurz »naloži« subjektu, privzame obliko nekega ne-dialektiziranega, nesmisel-
nega, nedojemljivega imperativa, nečesa, v čemer subjekt radikalno ne more »prepozna-
ti« afektivnega bogastva svojih potreb, željš itn., z eno besedo: nadjaza, če kajpak to be-
sedo razumemo v strogem freudovskem pomenu.
7
Termin »nadjaz« je iz psihoanalitične teorije prešel že v vsakdanjo rabo; ponavadi
se ga uporablja kot sinonim za to, čemur sicer pravimo »ponoiranjeni vrednostni, .iorma-
tivni sistem«: sistem vrednot, norm, ki se jim subjekt ne pokorava zgolj kot nekemu zu-
nanjemu pravilu, marveč čuti njihovo prisilo kot »notranjo« - nadjaz bi torej bil »moralni
Zakon«, ki nas drži »od znotraj«: znameniti »notranji glas«, ki se mu ne moremo upreti,
ki mu ne moremo pobegniti... Vendar pa je značilno, da se v tej recepciji, ki je prišla v
splošno rabo, zgubijo natanko nekatere »neprijetne« poteze, ki jih je Freud poudaril kot
nujni In konstitutivni sestavni del nadjaza: njegove »notranje prisile« se drži svojska
brezbrižnost, »nevtralnost«, toga, ne-dialektizirana, »slepa«, »mehanična« vztrajnost, ki
ji ni mar za konkretne težave in razmere subjekta, ki se nanj naslavlja - »nevtralnost«,
ki se je kot take drži pečat škodoželjnosti, krvoločnosti in kar svojske obscenosti: nadjaz
»hoče svoje« ne glede na to, koliko bo to stalo subjekt, je kot upnik, ki zahteva od do-
lžnika - od jaza -, naj mu ta poravna dolg, in pri tem škodoželjno opazuje težave, v katere
to pripelje jaz.
Priljubljeni trik analitičnih »revizionistov« je, da na tem mestu ločijo »dober« in
»slab« nadjaz (denimo »pravičen«, »blagohoten«, »konstruktiven« nadjaz, ki nas kot
»notranji vodnik« pelje k ustvarjalnemu razvoju osebnosti, k nenehnemu samopresega-
nju Itn., od »nesmiselnega«, »iracionalnega«, »krutega« nadjaza, ki nas s svojimi togimi,
nemogočimi, neizpoljivimi zahtevami vodi do samouničenja, ki nas ujame v circulus vitio-
sus krivde, kjer je subjekt toliko bolj kriv, kolikor sploh ne ve, česa je kriv ...). To ločevanje
»dobrega« in »slabega« nadjaza je danes precej razširjeno predvsem v obliki teleološke
logike (ontogenetskega in filogenetskega) razvoja normativnih struktur: tako pri posa-
mezniku kot pri človeštvu v celoti naj bi razvoj tekel od »slabega« nadjaza (od prepovedi
In zapovedi, ki so »sakrallzirane«, racionalno neutemeljene, ki se dajejo kot »iracional-
na«, traumatična danost) k »dobremu« nadjazu (normam, za katere se subjekt odloči po
svobodnem racionalnem premisleku ipd.). - tovrstno logiko »razvoja normativnih struk-
tur« nahajamo, denimo, pri Habermasu, omeniti pa je treba, da jo je že pred Habermasom
znotraj same KTD ostro kritiziral Adorno ob Frommovem analitičnem »revizionizmu«, po-
smehujoč se ideji »blagohotnega« nadjaza kot ideološki fikciji.
Pa vendar nas tudi to strogo ideološko, mistificirajoče razlikovanje »dobrega« in
»slabega« nadjaza lahko pripelje do bistvenega, če ga do kraja domislimo, se pravi: če
ob njem zastavimo vprašanje, ki ga privrženci tega razlikovanja, zaslepljeni z njegovo
očitnostjo, pozabijo zastaviti. Ce namreč - kot to počnejo analitični »revizionisti« - loču-
jemo »dober« in »slab« nadjaz glede na njegovo »funkcionalnost« v okviru (kajpada
ideološko opredeljenega) »zdravja«, »normalnosti« itn. individua In rečemo, daje »do-
ber« nadjaz tisti, ki nam omogoča doseči optimalno notranje ravnovesje, optimalni razvoj
ustvarjalnih potencialov, optimalno usklajenost z družbenim okoljem ali kakorkoli pač že
definiramo pojem »zdravja«, da je torej »dober« nadjaz tisti, ki s svojim »blagohotnim«,
četudi včasih trdim pritiskom doseže, da realiziramo svoje človeško poslanstvo, medtem
ko nas »slabi« nadjaz s svojim sadističnim pritiskom pripelje do povsem »nefunkcional-
nega« obnašanja, tako da se, denimo, tam, kjer bi morali odločno ukrepati, zgubimo v ma-
zohističnem samoobtoževanju in samoponiževanju---če tako ločujemo »dober« in
»slab« nadjaz, potem ostane odprto vprašanje, zakaj subjekt sploh pristane na »slab«
nadjaz, se pravi, kako sploh pride do tega, da si subjekt »ponotranji« normativni sistem,
ki »pritiska« nanj z neizprosno silo, a je prav kot tak povsem »nefunkcionalen«.
Če odštejemo takšne povsem naustrezne odgovore, kakršne sta tavtološko sklice-
vanje na »mazohizem« ali razlaga neustreznega, »nefunkcionalnega« reagiranja z »moč-
jo navade«, »represivnim pritiskom vzgoje« ipd., potem je glavni tip odgovora tisti, ki iz-
haja Iz širše družbene potrebe, potrebe kolektivnega preživetja (ta tip nahajamo v sami
KTD pri Habermasu): Na nižjih stopnjah razvoja družbe lahko človeštvo, družbena skup-
nost, preživi le tako, da od posameznikov Izsili odpovedi, ki se jih s stališča samih po-
sameznikov ne da »racionalno« utemeljiti; ko pa bo družba dosegla zadostno stopnjo
razvoja-oziroma jo je danes že dosegla-, lahko »Iracionalne«, »traumatične« prepovedi
postopoma nadomestimo z racionalno utemeljenimi odpovedmi v interesu skupnosti: na
eni strani so subjekti dosegli zadostno stopnjo zrelosti in samoobvladovanja, na drugi
8
strani pa zaradi razvoja produktivnih sil tudi stopnja odpovedi ni več tako ostra. Če še
naprej vztaja »iracionalna«, »traumatična«, »sakralizirana« prepoved, zapoved, norma,
potem zaradi moči tradicije, navad, vzgoje ipd. - in naloga »kritike ideologije« je, da te
podedovane ideološke norme nadomešča z racionalnim vpogledom in zavestnim sa-
moobvladovanjem. - Pomanjkljivost tega tipa odgovorov je kajpak, da za hrbtom, pod ro-
ko »zamenjajo teren«: na vprašanje, kako individui »ponotranjijo« iracionalne, traumatič-
ne norme, odgovarjajo s širšimi družbenimi interesi - odprto ostane ključno vprašanje,
kako to družba pri individuiti doseže, tj., zakaj so individui, četudi jim ta »širši družbeni in-
teres« ni racionalno razviden, pripravljeni, da se tem normam ne le zunanje pokorijo, mar-
več jih celo »ponotranjijo«, tako da jih ot>čutijo kot »notranjo prisilo«.
Jacques Lacan gre tu po neki drugi poti: temeljno mu je samo izhodiščno dejstvo,
da je nadjaz tip Zakona, ki ga subjekt doživlja kot »nerazumljivega«, »traumatičnega«,
»racionalno« povsem »neutemeljenega«, »nesmiselnega«: kot zapoved, ki dobesedno
»nima nobenega smisla«, ob kateri se znajdemo kot pred nekakšnim grozljivim breznom:
zakaj je do tega sploh prišlo? Od kod ta zapoved? Zakaj se to zahteva od nas? Nadjaz
je v tem pomenu res »slab«, je celo zlo samo, tisto pravo, neutemeljeno, brezdanje zlo,
ko o nekom pravimo, da »to počenja iz čiste hudobije, saj od tega nima nikakršne koristi«,
brezrazložno zlo, ki ga je med filozofi zelo lepo orisal Schelling. Model tega zla je kajpada
znana zgodba o žabi in škorpijonu, ki jo sredi potoka piči, četudi bo zato sam utonil, ker
»je pač takšna njegova narava« ... Lacan navaja v prvem Seminarju lep primer nekega
svojega arabskega pacienta, čigar oče je bil po krivem obsojen zaradi kraje in so mu, v
skladu s koranskim zakonikom, odsekali roko: pacientu se je kot otrokuJa-^ekoriski
predpis vtisnil v spomin kot »nesmiseln«, »nerazumljiv«, stigmatiziral se mu je v nedia-
lektizirano lanost.
Kaj torej hoče, kaj zahteva od nas nadjaz s svojo nesmiselno zapovedjo? V Laca-
novih prvih treh Seminarjiti, kjer je sicer izredno lepo razvit moment nadjaza kot trauma-
tičnega, »nedojetega« Zakona, nesmiselne zapovedi, ki nas s svojo brezrazložno da-
nostjo drži kot uročene, odgovora na to ključno vprašanje še ne najdemo (poznavalcem
Lacana ni težko uganiti, da zato ne, ker Lacan v tej svoji fazi še ni razvil temeljne raz-
sežnosti »realnega«). Odgovor je podan kasneje, denimo v dvajsetem seminarju Encore,
in sicer že na drugi strani prvega poglavja, O užitku: nadjaz »šokira«, uroči s svojo brez-
razložnostjo, »iracionalnostjo«, s tem, da njegova zapoved ničemur ne služi-prav to pa
je edina možna definicija užitka: »Kaj je užitek? Zvede se na to, da je zgolj neka negativna
instanca. Užitek je to, kar ničemur ne služi.« (str. 10) S tem pa se tudi pojasni, kaj za-
poveduje nadjaz, kateri je poziv, ki ga nadjaz pošilja subjektu, kaj je tisto, kar subjekta
v nadjazu tako uroči, »fiksira«, da ga iztrga dialektizaciji: »Ničesar nikogar ne sili k uži-
vanju, razen nadjaza. Nadjaz je imperativ užitka - Uživaj!« (ibid.)
Tu je potemtakem iskati odgovor na vprašanje, zakaj se subjekti pokorijo »nesmi-
selnemu«, »nefunkcionalnemu« nadjazu, zapovedi, ki nalaga subjektu dejanja, ki »satxj-
tirajo« njegovo uspešno vključevanje v družbeno skupnost ipd. V tem pomenu je nadjaz,
kot povzema Lacan nekega psihoanalitika, »notranji saboter«: ko smo, denimo, tik pred
tem, na tem, da uspešno opravimo neko nalogo, katere izpolnitev bi nam prinesla narci-
sistično zadovoljstvo, zadovoljstvo v družbenem priznanju, v priznanju s strani Drugega,
tj. tisto zadovoljstvo, ki nam ga da dejstvo, da ugodimo zahtevi Ideala-Jaza, »točke, s ka-
tere me Drugi vidi k obliki, v kateri mi ugaja, da me vidi« (Lacan, Štirje temeljni koncepti
psihoanalize, str. 355) - - ko smo na tem, da izvršimo neko na prvi pogled »nesebično-,
»požrtvovalno« dejanje, ki pa nam bo dalo »notranje zadoščenje«, da smo zadostili na-
šemu Idealu-Jaza---prav v tem trenutku nas neka »iracionalna prisila« - Edgar Allan
Poe bi ji rekel the imp of the perverse - napelje k temu, da »odpovemo«, da si »brez raz-
loga«, »kar tako«, »iz čistega užitka« organiziramo neuspeh našega podvzetja.
Tu je na delu ključna razlika med Idealom-Jaza in Nadjazom ter s tem povezana raz-
lika med ugodjem in užitkom: Ugodje dosežemo, ko »opravimo svojo dolžnost« in tako
zadostimo zahtevi Ideala-Jaza, dosežemo, da nas Drugi vidi »v obliki, v kateri mi ugaja,
da me vidi« - ugodje je torej v temelju narcisistične narave, četudi je že opredeljeno z
Idealom-Jaza kot označevalcem v Drugem. Užitek pa deluje kot traumatični vdor »real-
nega«, ki poruši, destabilizira, subvertirá, deregulira, vrže iz tira psihično ekonomijo »na-
čela ugodja« in njegovega imanentnega podaljška, »načela realnosti«: njegova pojavna
g
oblika je zmerom »neugodje«. Kolikor Ideal-Jaza priskrbi, ko mu ugodimo, narcislstično
ugodje, nadjaz pa nalaga užitek, bi torej lahko rekli, da je Ideal-Jaza tisto »pobočje« In-
stance simbolnega Zakona, ki se spušča k Imaginarnemu, nadjaz pa »pobočje« Zakona,
ki se spušča k Realnemu.
Nadjaz - kot nekje poudari Jacques-Alain Miller- prezentificira v čisti obliki Instanco
označevalca kot tisto, ki si podvrže, razcepi subjekt s svojim imperativom »Uživaj!«. Prav
to pa je tudi skrivnost »represivne desubllmacije«, te »perverzne sprave Es In nadjaza
na račun jaza«: nek paradoksen, »nori« zakon, ki užitka ne le ne prepoveduje, marveč
ga direktno nalaga. »Represivna desublimacija« je način, kako Adorno reče, da v pozno-
meščanskem »totalitarizmu« socialni Zakon začne delovati kot nadjaz. Ker mu manjka stro-
gi koncept nadjaza - manjka pa mu zato, ker spregleda Instanco »črke«, označevalca,
kot tisto »ne-psihološko« jedro, ki obvladuje subjekt -, se mu teza o »de-psihologizaciji«
nenehno sprevrača v tezo o »zavestni manipulaciji«: tam, kjer Adorno vidi »manipulaci-
jo«, je treba artikulirati instanco nadjaza, ne-dojetega, nesmiselnega Imperativa užitka,
instanco neke ne-dlalektizirane, »mehanične« označevalne verige, ki si podvrže subjekt.
Nezadostnost Adornove konceptualizacije temelji torej povsem preprosto na tem, da je
njegovo izhodišče še vedno, da je psihoanaliza »psihološka» teorija, da je njen predmet
»psihološki« Individuum; od tod se kajpada prikaže, da je največ, kar lahko stori psihoa-
naliza, to, da naznači proces, ki ukine njen lastni predmet, tj., da razvije prehod »psiho-
loškega« individua liberalne meščanske družbe v »post-psihološki« individuum »totali-
tarne« družbe. Do tega pride - ponovimo - zato, ker Adorno tako kot vsi teoretiki KTD
v temelju pristane na psihoanalitično teorijo, »kakršna pač je«, na njeno ideološko sa-
morazumevanje kot »psihološke« teorije. - Iz Lacanove »vrnitve k Freudu«, katere jedro
je v izpostavitvi »instance črke v nezavednem« - se pravi, v strogem pomenu ne-psiho-
loškega značaja nezavednega -, pa se kajpak celotna perspektiva sprevrne: tam, kjer
Adorno misli, da psihoanaliza doseže svojo mejo, da se razpusti sam njen predmet -
»psihološki« individuum -, natanko na tem mestu psihoanaliza - iz perspektive lacanov-
ske »vrnitve k Freudu « - tako rekoč v sami zgodovinski dejanskosti naleti na »instanco čr-
ke« v čisti obliki: v obliki »totalitarnega« ideološkega diskurza, ki subjekta sooči z »nes-
miselnim«, »nedojemljivim«, ne-dialektiziranim Imperativom. S tem pa je tudi že dan od-
govor na naše izhodiščno vprašanje o imanentni zgodovinskosti psihoanalize.
Kot smo že rekli, se je torej treba v nekem smislu vrniti od Hauga k Adornu: v to smer
napotuje tudi slavni Benjaminov obrazec, ki tolmači poudarjeno »teatrallko« fašističnega
Ideološkega rituala kot »estetizacijo političnega«. Kaj naj namreč pomeni ta znamenita
»estetizacija političnega«, če ne natanko tega, da je v fašizmu performativna razsežnost,
ki je lastna praktično-ldeološkemu političnemu diskurzu, dejansko nekako »fingirana«,
prestavljena v nekak modus als ob, »kot da«? Fašistični diskurz torej res Izpostavi raz-
sežnost Ideološkega kot tako - moment, ki ga poudari Haug -, vendar tako, da jo dobe-
sedno »uprizori«, »zaigra«; da teatralično »oponaša«, »fingira« (predmeščanski, sred-
njeveški) »diskurz gospodarja«. Vse bombastično-teatralično govorjenje o »vodji« in
njegovem »spremstvu«, o »poslanstvu«, »žrtvi«, »klicu domovine« itn. Individuov dejan-
sko performativno »ne zagrabi« - ta moment upravičeno poudari Adorno, vendar je od-
ločilno prekratek, kolikor to distanco jemlje kot preprosto dejstvo, da subjekti svojo vpe-
tost v fašistični diskurz »zgolj igrajo« zaradi grobe prisile ali obljube materialnih koristi
(»cul bono?«). Nasprotno je ta »igra« še kako zaresna, v nji je treba videti natanko
»psihotično« razsežnost fašističnga diskurza, tisto ne-integriranost subjekta v simbolno,
v register označevalca, ki jo Lacan poudari kot ključni moment psihotičnega fenomena.
»Za masko« fingiranega ideološkega diskurza se ne skriva nikakršen »normalen«,
»zdravorazumski« subjekt, tj. tradicionalni meščanski egoistični, utilitarni subjekt, ki bi
pač glede na svoje koristi ali interese »igral« vpetost v fašistični diskurz, marveč je »zu-
nanjost« subjekta fašističnemu ideološkemu diskurzu dejansko znamenje »norosti«:
znamenje tega, da subjekt nI »vstopil v simbolno«, da ohranja do simbolnega razmerje
»zunanjega oponašanja« (Lacan). (Subjekt, ki se domnevno »skriva za masko«, je »nor-
malen« natanko v meri, v kateri bi lahko paradoksno rekli, da zgolj in šele za psihotika
10
zares veljajo tiste opredelitve govorice, ki jih v vsakdanu jemljemo kot »normalne«: da
je govorica zunanje sredstvo, instrument izražanja misli ipd.)
Čeprav Adorno zmerom znova in nujno pada v dvoznačnost, pa vse to v temelju ven-
darle ve: ve, da »za masko« ujetosti v fašistični diskurz naletimo na subjekt, ki je že v
sebi »nor«, izvotljen, na subjekt, ki mora nenehno bežati v fingirano ideološko teatraliko
- če bi se show ideološkega spektakla le za tenutek ustavil, bi izbruhnila panika, vse bi
se sesulo.' Drugače povedano, »norost« ni v tem, da bi subjekti fašističnega diskurza
»res verjeli«, da obstoji judovska zarota, »res verjeli« v vsemoč in ljubezen Vodje itn. -
takšna vera je nasprotno, kolikor je potlačena v nezavedno (kar seveda nič ne prizadene
njene dejavnosti!), sama »normalnost« političnega diskurza -, »norost« je v tem, da
»nekje globoko v sebi ne verjamejo zares, da so Judje hudič« (Adorno), da je Vodja vse-
močen itn., da torej v zadnji instanci »zgolj igrajo« ideološki »fanatizem«: v tem, da oh-
ranjajo do označevalnega registra, ki nosi njihovo ideologijo, razmerje zunanjosti, ne-in-
tegriranosti.
Če naj povzamemo: koncept »represivne desublimacije« igra ključno, »simptom-
sko« vlogo v recepciji Freuda v KTD; po eni strani gre za koncept, ki zgošča kritično in-
tenco KTD v razmerju do Freuda, tj., zajel naj bi tisto, česar Freud »ni mogel misliti«, oz-
načil naj bi konec, izginotje tistega subjekta, ki je v strogem pomenu »subjekt psihoa-
nalize«: razcepljeni subjekt, subjekt-z-nezavednim,-po drugi strani pa njegova temeljna
aporetičnost, »kratek stik«, ki je v njem na delu, izpričuje, da gre za »psevdo-koncept«,
ki stoji na mestu nekega manjkajočega koncepta: strogega freudovskega koncepta nad-
jaza.
Recepcija psihoanalize v KTD se še vedno giblje na ravni »klasične« podobe freu-
dovske teorije, psihoanalizo sprejme »takšno, kakršna je«, še vedno smo tostran praga
»vrnitve k Freudu«, ki artikulira tisto, kar je Freud »proizvedel, ne da bi vedel, kaj je pro-
izvedel«; tako imenovani »totalitarizem« je v svoji libidinalni ekonomiji dejansko »zagata«
te klasične podobe psihoanalize, in obrazec »represivne desublimacije« zgolj ubesedi to
zagato, je s svojo paradoksno, če se že hoče: »shizofreno« naravo implicitni napotek, da
moramo predelati, zamenjati celotno polje.
Lacanovsko rečeno: proizvesti je treba novo »točko prešitja«, dodatni označevalec,
ki reartikulira in naredi na nov način berljivo celotno freudovsko polje; od tod bomo lahko
na nov, ustreznejši način konceptualizirali tisto, kar v tako rekoč »divji« obliki izraža kon-
cept »represivne desublimacije«. In najprimernejše izhodišče za to zamenjavo celotnega
polja, ki nam bo omogočila razdelati koncept nadjaza in ga umestiti v njegov teoretski
kontekst, je natanko sam koncept »točke prešitja«.
II. O »TOČKI PREŠITJA« IN NJENEM IZOSTANKU
Koncept »točke prešitja« (point de capiton) vpelje Lacan v četrtem delu seminarja
O psihozah: razvije ga ob prvem dejanju Racinove árame Athalie. Prikličimo si ponovne
obrise tega dejanja: K velikemu svečeniku Joadu pride Abner, častnik tiranske kraljice
Athalie, in mu kot znanemu nasprotniku kraljice med vrsticami ponuja pakt zoper njo. Ori-
še mu položaj s podtoni, polnimi mračnih slutenj, opozarja na oblastiželjnost kraljice in
' Temu natanko ustreza psihotikova krčevita zavezanost »notranjemu toku« halucinatorične-
ga Glasu, ki nenehno podvojuje, spremlja, komentira subjektovo dogajanje: če bi se ta tok prekinil,
bi to pomenilo konec samega subjekta. Lacan opozori na to v svojem komentarju »primera pred-
sednika Schreberja« (Semirtar III), ki mu je Freud posvetil eno svojih velikih analiz (prim.
Psychoanalytische Bemerkungen über einen autobiographisch beschriebenen Fall von Paranoia, GW
8). Mimogrede povedano, nekateri »levi« interpreti Freuda in kritiki Lacana (denimo Anthony
VVilden) radi tolmačijo Freudovo analizo »primera Schreberja« kot reakcionarno-patriarhalno itn.
zameglitev Schreberjeve resnice: Schreberjeva želja, da bi postal »geistreiche Weib«, duha-boga-
ta ženska, jim ni nikakršna patološka izjava, izraz potlačene homoseksualnosti, nerealiziranega
očetovstva itn., marveč nasprotno slutnja prevlade patriarhalne družbe ipd. Proti tovrstnemu tol-
mačenju bi veljalo opozoriti na podobnost Schreberjeve vizije (vesoljna zarota, propad sveta, ki mu
bo sledilo »novo rojstvo«, itn.) s Hitlerjevo: nekdo je že pripomnil, da bi Schreber v drugačnih oko-
liščinah nedvomno postal politik Hitlerjevega kova ...
11
njej vdanih pribočnikov ter pri tem namiguje na nevarnost, ki preti samemu Joadu, saj
kraljičina posvetna oblast čedalje bolj spodkopuje ugled in moč svečenikov. Abner se na
Joada obrača z mešanico ogorčenja in preplašenosti, z nemirom, značilnim za gorečne-
že: povsod vidi grozeče nevarnosti, nestrpno pričakuje od Joada, da bo udaril nazaj. Joad
pa - na Abnerjevo jamranje, da se te dni bolj slabo piše svečenikom, da bog bolj slabo
skrbi za svoje zastopnike na zemlji - dogovori z znarrenitimi verzi (dobesedni pievod):
Tisti, ki je zajezil beg povodnji.
Bo znal preprečiti tudi zarote hudobnežev.
S spoštovanjem se podrejam njegovi volji.
Bojim se boga, dragi Abner, in v meni ni druge bojazni.
— in s tem Abnerja sprevrne, iz nestrpnega, a prav zato negotovega gorečneža na-
redi mirnega, vase in v božjo voljo prepričanega pr/Vrženca; dejanje »čudežne« pretvorbe
kaosa v »novo hramonijo«, ki izpričuje poseg nekega »novega označevalca«, označeval-
ca-gospodarja, v lacanovski algebri: Si - in res se Lacan v seminarju l'Envers de la
psychanalyse iz let 1969/1970 ob vpeljavi koncepta »označevalca-gospodarja« skliče
natanko na isti prizor iz Athalie: »V prvem dejanju Athalie so tisti, ki so ga dojeli, slišali
zgolj Si, označevalec-gospodar...« Vse Lacanove izpeljave, ki zadevajo »točko prešit-
ja«. Iz petdesetih in zgodnjih šestdesetih let je torej treba znova prebrati v luči njegove
kasnejše razdelave »diskurza gospodarja« v sklopu štirih diskurzov.
Toda vrnimo se k Athalie: ključne besede, »točka prešitja«, s katerimi Joad doseže
»čudežno« sprevrnitev Abnerja, so »bojim se boga«, tj. bojazen boga, bojazen pred bo-
gom. Zakaj, kako doseže Joad sprevrnitev prav s temi besedami? Pred tem vidi Abner
na eni strani mnoštvo grozečih nevarnost, ki ga navdajajo z bojaznimi, na drugi strani pa
pričakuje od nasprotnega pola, od boga in njegovih zastopnikov, opore, gotovosti, pomo-
či, da se bo lahko spoprijel s temi bojazen vzbujajočimi nevarnostmi. Kako Joadu uspe,
da »kot po čudežu« sprevrne celotno situacijo, da iz Abnerja - paničnega in nestrpnega
gorečneža naredi Abnerja - pomirjenega privrženca? Nikakor ne tako, da bi ga preprosto
prepričal, da so sile dobrega, boga, navzlic vsemu dovolj močne, da bodo lahko prema-
gale mnogotere bojazen vzbujajoče nevarnosti - Joad naredi nekaj prav nasprotnega:
mnoštvo bojazni pomiri tako, da sam nasprotni pol, bogaprikaže kot nekaj, kar je še veliko
bolj grozljivega od vseh teh posvetnih bojazen vzbujajočih nevarnosti, kar je šele tisto
zares bojazen-vzbujajoče. S tem pa - v tem je ■ čudež« te operacije - s tem nismo zgolj
mnoštvu posvetnih bojazni dodali še eno, še bojazen pred samim bogom, marveč ta do-
datna bojazen naenkrat spremeni, sprevrne značaj vseh ostalih bojazni, uspe ji
»trik, da v trenutku spremeni vse bojazni v popolno hrabrost. Vse bojazni - v meni ni druge t>o-
jazni - so zamenjane za to, čemur pravimo bojazen pred Bogom, ta pa je, naj bo še tako boleča,
prav nasprotje bojazni.« {Séminaire III, str. 303)
Vse »ostale«, posvetne bojazni »zamenjamo« za bojazen pred bogom, kar nas ob-
oroži z neomajno posvetno hrabrostjo, ki jo pač da zavest, da »tu spodaj«, »na tej zemlji«
pravzaprav nimamo česa zgubiti... to je seveda, kot poudari Lacan, temeljna operacija
židovsko-krščanskega monoteizma: bojazen pred bogom, s katero imamo tu opraviti, je
nekaj povsem drugega od , denimo, bojazni, strahu pred bogovi, proti kateri se bori Luk-
reclj - Lukrecijeva bojazen je še vedno na ravni mnogoterih »posvetnih« bojazni.
Tu je treba nekoliko »zaplesti« običajno marksistično formulacijo religiozne tolažbe
kot »Imaginarnega dopolnila« za tostransko bedo: besedi »imaginarno« je treba tu dati
njen polni lacanovski pomen In jo dojeti kot naziv za zrcalno, dualno razmerje, kjer manjka
raven simbolnega »posredovanja«. Natančneje povedano: ne zadošča reči, da je temeljna
operacija religije v tem, da nas za množico tostranskih grozot, negotovosti, nesreč od-
škoduje tako, da nam ponudi blaženost, mir itn. v onstranosti - vse tiste znamenite feuer-
bachovske formule religiozne onstranosti kot zrcalne, sprevrnjene podobe tostrane bede
(»bog je to, kar človek nI« ipd.); če naj ta operacija »steče«, mora nastopiti tretji, »po-
sredujoči« moment med obema poloma: Izza same mnogoterosti tostranskih grozot mo-
ramo uzreti bojazen vzbujajočo grozo božjega srda, tako da dobijo same tostrane nes-
reče nov pomen, pomen izpričevanja božjega srda, pomen božje preskušnje in kazni, ta-
ko da se zavemo, kako je tisto, česar se nam je v teh nesrečah zares bati, zgolj božji srd.
Tu bi lahko nekoliko poenostavljeno razločili Imaginarno In simbolno raven: imaginarna
bi bila, da na posvetne bojazni reagiramo s »potrpi, saj te v onstranstvu čaka blaže-
nost ...«, simbolna pa »pusti posvetne bojazni, edino, česar se ti je res bati, je sam
bog...«.
12
če bi že hoteli iskati vez z Marxovo teorijo, bi se morali zadeve lotiti drugače: izhajati
bi morali iz dejstva, da Lacan ob »bojazni pred bogom« proizvede formulo občega ekvi-
valenta, tj., da mu »bojazen pred tragom« nastopi kot obči ekvivalent vseh bojazni (»vse
bojazni so zamenjane za bojazen pred tragom ...«)- in res, mar ni pri »trajazni traga« na
delu ista logika kot pri konstituciji denarja, občega ekvivalenta vseh blag, v Marxovi dia-
lektiki blagovne forme? S tem, da so na neki način »vsa blaga zamenjana za denar«, se
pravi, da je vrednost vseh blag, njih občost, utelešena v enem samem blagu, vsa ostala
blaga začnejo nastopati kot prikazovanje občosti, utelešene v njihovem ekvivalentu, tako
kot postanejo v religiji vse posvetne bojazni in težave zgolj prikazovanje bojazni pred
božjim srdom.
To analogijo z Marxovo analizo blaga omenjamo zato, ker lahko morda prav z njeno
pomočjo pojasnimo neko - na prvi pogled - protislovje v Lacanovi formuli »označevalec
je tisti, ki zastopa subjekt za nek drug označevalec«. Kateri je namreč med tema dvema
označevalcema Si in kateri S2? Običajna Lacanova formulacija je seveda, da Si zastopa
subjekt za S2, za ostale označevalce, za označevalno verigo, katere člen je. Vendar pa
Lacan na nekem dovolj slavnem mestu v članku Subverzija subjekta in dialektika želje trdi
nasprotno:
»označevalec je to, kar zastopa subjekt za nek drug označevalec. Ta označevalec bo torej oz-
načevalec, za katerega vsi ostali označevalci zastopajo subjekt: se pravi, da bi brez tega označe-
valca vsi ostali ne zastopali nič. »(Ecrits, str. 819)
Iz tega bi sledilo, da je nasprotno Si, izjemni označevalec-gospodar, tisti, za kate-
rega vsi ostali zastopajo subjekt. Nadaljnji problem je seveda igra ednine in množine v
Lacanovi formuli označevalca; včasih zastopa označevalec subjekt za »nek drug« ozna-
čevalec, včasih za »vse ostale« označevalce - gre tu za naključne, brezpomenske raz-
ličice, ki se jih da odpraviti z opozorilom, da »nek drug« pravzaprav zmerom pomeni »vse
ostale« v dani označevalni verigi? Kako torej vse to dojeti?
Začnimo z najbolj elementarnim: kaj pomeni sama »diferencialnost« označevalca?
Predvsem to, da Si in S2, člena označevalne diade, nista preprosto dva člena na isti rav-
ni, ki ju razločuje neka vrstna razlika na skupni podlagi rodu; zadeva je bolj zapletena:
da sta dva člena diferencialna, pomeni, da en člen ni neposredno nasprotje drugega,
marveč je opozicija nekega člena, njegove prezence, odsotnost tega člena, praznina na
mestu njegovega vpisa (praznina, ki - kot je to razvil Jacques-Alain Miller - sovpade s
samim mestom vpisa tega člena kot takim) - in drugi, prvemu nasprotni člen nekako za-
polni, zavzame mesto te praznine, odsotnosti prvega člena: tako je brati znano »struk-
turalistično« postavko, da je v paradigmatski opozciji en člen kot tak odsotnost drugega.
V tretjem Seminarju poda Lacan lep primer označevalne opozicije dan-noč: ne gre za pre-
prosto izmenjevanje noči in dneva, ki bi skupaj tvorila celoto dveh dopolnjujočih se mo-
mentov, marveč
»človeško bitje postavi dan kot tak, s čimer je dan navzoč kot dan - na podlagi, ki ni konkretna
podlaga noči, marveč možna odsotnost dneva, v katero se umesti noč, in obratno, seveda.« (str.
169)
V označevalni diadi imamo torej poleg dveh označevalcev, Si in S2, zmerom opraviti
še s samo podlago možne odsotnosti označevalca, $, kar je seveda lacanovski matem
subjekta, ki pa ga lahko beremo tudi kot »prečrtani označevalec«, tj. »ni označevalca«.
Razmerje med temi tremi elementi pa je - kot smo pravkar videli - takšno, da neki oz-
načevalec zapolni za drugi označevalec to prazno mesto njegove možne odsotnosti, se
pravi: da »zastopa«, »pozitivira« njegovo odsotnost. Tako smo kajpak že pri formuli »oz-
načevalec zastopa subjekt za drugi označevalec«; za neki označevalec njegov protipol
v diadi nikoli ni enostavno njegovo dopolnilo, marveč ta drugi označevalec zastopa za pr-
vi označevalec praznino njegove odsotnosti - dva označevalca lahko stopita v »diferen-
cialno« razmerje le prek tega »tretjega« momenta, praznine, svoje možne odsotnosti. -
Vendar pa to velja za vsak označevalec, s katerim se »span« prvi označevalec, saj vsak
teh označevalcev zastopa za prvi označevalec njegovo prazno mesto, tj., kot pravi tacan
v že omenjenem seminarju Envers... na začetku ni označevalca-gospodarja, »vsak oz-
načevalec lahko privzame vlogo označevalca-gospodarja s tem, ko postane njegova mo-
rebitna funkcija zastopanje nekega subjekta za sleherni drugi označevalec». Tako lahko
13
torej vsakemu označevalcu pripišemo celo serijo »ekvivalenc«, označevalcev, ki zanj za-
stopajo njegovo prazno mesto: na ta način pridemo do nekakšne razpršene, ne-totali-
zirane mreže razmerij, vsak označevalec stopa v serijo partikularnih razmerij z ostalimi
označevalci. Edini korak Iz te zagate je, da to serijo preprosto obrnemo, da izpostavimo
en sam označevalec, ki zastopa subjekt za vse ostale (ki šele s tem postanejo »vsi«...);
šele s tem se proizvede označevalec-gospodar v pravem pomenu.
Vzporednica z razvojem blagovne forme pri Marxu tu direktno bije v oči: najprej - v
enostavni formi vrednosti - nastopi neko blago B kot izraz vrednosti blaga A; nato - v raz-
viti formi - se serija ekvivalenc pomnoži, blago A si najde celo vrsto ekvivalentov, B, C,
D, E ..., v katerifi izrazi svojo vrednost; končno pridemo do ravni občega ekvivalenta, tako
da razvito formo preprosto obrnemo: blago A je zdaj tisto, ki nastopi kot skupni ekvivalent
vseh ostalih blag, B, C, D, E... V obeh primerih torej neko izhodiščno protislovje
(uporabna vrednost / menjalna vrednost blaga; označevalec / mesto-praznina njegove-
ga vpisa, tj. S / $) opredeli kot minimum diado: neko blago lahko izrazi sovjo menjalno
vrednost le v uporabni vrednosti nekega drugega blaga; za neki označevalec lahko za-
stopa njegovo prazno mesto, $, le nek drug označevalec. - Igro edine in množine ter me-
njavo vlog med Si In S2 v različnih variantah lacanovske definicije označevalca bi tako
nemara lahko sistematizirali z nanosom na zaporedju vrednostnih form:
I.	»enostavna forma«; »ne/c/označevalec zastopa subjekt za nek drug označevalec«
II.	»razvita forma«; »za neki označevalec lahko vsak drug oznčevalec zastopa sub-
jekt«
III.	»obča forma«; »neki označevalec zastopa subjekt za vse druge označevalce«
Bistven je kajpada preskok med II. in III., ki navidez zgolj obrne razmerje (namesto
da bi vsak lahko zastopal subjekt za enega-nekega drugega, zastopa en sam subjekt za
vse ostale-druge), v resnici pa premesti celotno 'ekonomijo', s tem da vpelje nekak 'ref-
leksivni' moment. To 'refleksivno' razsežnost bi lahko razvili, če bi upoštevali dejstvo, ki
ga Lacan omenja na navedenem mestu v Envers.... da je subjekt »zastopan, hkrati pa
tudi ni zastopan, nekaj ostane na tej ravni« (tj., bodimo pozorni, na ravni »razvite forme«,
ko še ni označevalca-gospodarja!)« skritega v razmerju do tega istega označevalca« -
kar pač pomeni, da subjekt »nima lastnega označealca«, da ga vsako označevalno za-
stopanje hkrati že izda, premesti, potvori... Prav ta ireduktibllnl neuspeh, ki se drži ozn-
čevalnega zastopanja, pa je tisti, ki požene gibanje naprej od »enostavne« k »razviti« for-
mi: ker sleherni označevalec s svojim zastopanjem subjekta hkrati že izda, gre gibanje
naprej, išče se 'pravi' označevalec, vzpostavi se »slaba«, ne-totallzirana neskončnost
označevalnih zastopanj. Označevalec, ki se v III. vzpostavi kot »obči ekvivalent«, kot tisti,
ki zastopa subjekt za vse ostale, pa ga ne zastopa na isti ravni kot ga zastopajo ostali (tisti
»vsak drug« v II.): ta označevalec je nasprotno 'refleksivni', je tisti, ob katerem se nemož-
nost označevalnega zastopanja 'reflektira' v samo zastopanje - ta označevalec zastopa
torej samo nemožnost »uspelega« označevalnega zastopanja subjekta, je, če naj upora-
bimo že zguljeno lacanovsko formulacijo, »označevalec manka označevalca«, mesto
'refleksivne' sprevrnitve manka označevalca v označevalec manka.
Šele ta 'refleksivni' označevalec, ki zastopa samo nemožnost subjektovega zasto-
panja v označevalcu, »totalizira« baterijo »vseh ostalih«, naredi Iz drugih »vse druge« -
lahko bi rekli, da vsi označevalci zastopajo subjekt za tisti označevalec, ki že vnaprej za-
stopa zanje samo nemožnost njegovega zastopanja in ki je prav s tem, ko zastopa ne-
možnost subjektovega zastopanja, »bliže« subjektu od vseh ostalih označevalcev (saj
»subjekt« v strogem lacanovskem pomenu ni neka »pozitivna« substancialna danost, ki
bi vztrajala sama zase zunaj mreže svojih zastopanj, marveč sovpade s svojo »nemož-
nostjo«, »je« zgolj »svoja lastna nemožnost«, praznina, ki se retroaktivno konstituira
skoz igro svojih zastopanj...). Pravzaprav smo tako znova pri starem teološkem obraz-
cu »ne bi me iskal, če me ne bi že našel«; vsi označevalci »iščejo« subjekt za tisti oz-
načevalec, ki ga je zanje že vnaprej »našel«...
Tu bi zato lahko šli korak naprej: pri Marxu ima sama »obča forma« dve etapi, začetni
»obči formi« se pridruži še »denarna forma«, ki nastopi, ko se v vlogi občega ekvivalenta
utrdi neko določeno blago, denar (zlato), ki dokončno zgubi svojo »uporabno vrednost«
14
(tj. medtem koje najprej obči ekvivalent pač blago, ki se najbolj zamenjuje, ki ima največ-
jo uporabno vrednost, se nato zadeva sprevrne in privzame to vlogo blago z zanemarljivo
uporabno vrednostjo). Na isti način bi lahko »obči formi« označevalne »ekvivalence« -
»neki označevalec zastopa subjekt za vse druge označevalce« - dodali še njeno obrnitev
(tisto, ki jo nahajamo v navedenem odlomku Iz Subverzije subjekta):
IV. »denarna forma«: »neki označevalec za katerega vsi drugi označevalci zastopajo
subjekt«
Razlika te forme do »razvite forme« (II.) je odločilna: ne več »vsak drug«, tj. katerikoli
Iz ne-totalizirane zbirke »ostalih«, marveč totalnost »vseh drugih-ostalih« - množica se
»totalizira« prek izjeme Enega, ki 'utelesi' moment »nemožnosti«... Sovisnost dveh va-
riant »obče forme« - »en za vse« in nato še »vsi za enega« - je kajpada natanko v tem,
da se, kot že rečeno, zastopanje ne giblje na Isti ravni. - Analizo bi morali na tem mestu
nadaljevati, tako da bi vanjo vključili še objekt: to »kroženje« - dejstvo, da se označevalna
struktura, četudi gre zgolj za minimalno diado, »vrti v krogu«, »išče, kar je že našla«, sku-
ša tako rekoč »ujeti sebe za rep«, priti tja, kje že je - Implicira, da je iz strukture nekaj
izpadlo, ta izpad pa je seveda sam objekt. In če upoštevamo, da se struktura »subjek-
tlvira« natanko skoz to »vrtenje v krogu« (saj »krožnost« označevalne strukture pomeni
prav to, da neki element zastopa za nek drug praznino njegove možne odsotnosti, $, se
pravi subjekt), potem bi lahko ob tem lepo pokazali razliko Lacana do klasičn.e filozofske
refleksije: medtem ko sta si v tej subjekt in objekt korelativna, pa pri Lacanu subjektl-
vacija strukture implicira izpad objekkta, in torej subjekt ni korelativen z objektom, mar-
več z njegovim izpadom.
Kaj pa bi pri Marxu ustrezalo temu momentu »objekta«, »realnega«? Izhajati bi mo-
rali iz ključnega dejstva, da sta pri Marxu dve blagi in ne le eno v izjemnem položaju po-
sebnega elementa, ki neposredno uteleša občost vseh blag: poleg denarja - občega ek-
vivalenta vseh blag - je tu še delovna sila, paradoksno blago, katerega »uporabna vred-
nost«, samo delo, je vir vrednosti vseh blag. Prav delovna sila pa vnese moment »pro-
dukcije«, »realnega«, ki prebije imanenco »simbolne« dialektike blagovne forme, tj. vne-
se nek »izpadli«, »razsrediščeni«, zunaj-simbolni moment, ki ga ne moremo »izpeljati«
iz same dialektike blagovne forme, čeprav ga ta zmerom že implicira. - Toda tu seveda
nI mesto, da bi do kraja razvili domet in mejo te analogije med dialektike označevalnega
zastopanja in dialektike blagovne forme; omenimo le, da lahko isto logiko oblikovanja
»točke prešitja«, paradoksnega momenta, ki s svojim izjemnim položajem totalizira ce-
loto, izsledimo na treh ravneh, ki jih je že Lévi-Strauss zakoličil kot tri področja menjave:
menjava ljudi, menjava dobrin in menjava besed, in da mora nadaljnja analiza zgodovin-
sko konkretizirati to, kar je na tem mestu ostalo abstraktno izpostavljanje homologij.
Nam pa je šlo zgolj za to, da bi pokazali, kako izvrši preprosta obrnitev II., »razvite« forme
v III., »občo« formo »čudež«; amorfna mreža partikularnih vezi postane naenkrat celota,
ki jo totalizira izjema Enega - kako je torej prehod iz II. forme v III. formo samo »prešitje«
označevalne mreže.
Nemara izjemen zgled tega »čudeža«, vloge, ki jo v »sprevrnitvi« celotne 'ekonomije'
nekega diskurzivnega polja odigra točka prešitja, je prav dogodek, ki zavzema ključno
mesto v izoblikovanju sodobnega fašističnega gibanja: tako imenovana »Dreyfusova
afera«. Že sama ta afera je neke vrste »točka prešitja« tedanjih političnih gibanj, saj je
neposredno ali posredno sprožila celo vrsto premikov, ki še danes opredeljujejo politično
dogajanje: dokončna ločitev cerkve od države v meščanskih demokracijah, sodelovanje
socialistov v meščanskih vladah in s tem povezan razcep na socialdemokrate in komu-
niste, rojstvo cionizma, izoblikovanje antisemitizma kot enega ključnih momentov desno-
populistlčne kontrarevolucionarne ideologije itn. - Oglejmo si torej pobliže to »afero« in
skušajmo naznačiti tisto točko, ki je pomenila »zaokret« v njenem poteRu, natančneje:
točko, ki je iz pravnega spora o zakonitosti In upravičenosti neke sodbe naredila predmet
in zastavek političnega spoprijema, ki je pretresel celotno francosko »javno življenje«.
15
Začelo se je, kot je znano, tako, da je bil kapetan Dreyfus, oficir židovskega rodu v
francoski vojski, na podlagi dvomljivih dokazov aretiran in obsojen za veleizdajo; na nem-
škem veleposlaništvu so našli dokumente z vojnimi tajnami, katerih avtor naj bi bil on,
Dreyfus. Potem ko je bil Dreyfus obsojen na zaporno kazen na Hudičevem otoku v fran-
coski Gvajani, ga je skušala njegova družina rehabilitirati in se pri tem oprla na pomoč
nekaterih premožnih židovskih krogov, ki so s svojim vplivom dosegli, da je časopisje za-
čelo objavljati komentarje v korist Dreyfusa. Na tej stopnji je vse skupaj sprožilo zgolj vr-
sto govoric, da skuša skupina bogatih Židov s podkupninami osvoboditi nekega upravi-
čeno obsojenega izdajalca. - Naslednja stopnja, ki je dala prepričljivost zagovornikom
Dreyfusove nedolžnosti: novi vodja francoske obveščevalne službe (Intelligence Bu-
reau) polkovnik Picquart je naključno odkril, kdo je pravi avtor dokumentov, zaradi ka-
terih je bil obsojen Dreyfus, in je navzlic raznoterim »pritiskom« vztrajal pri svojem. Po
tem je Zola 13. januarja 1898 v Glemenceaujevem časniku Aurore objavil svoj znameniti
»J'accuse«, kjer je povzel vse argumente v obrambo Dreyfusa, obtožil visoke vladne in
vojaške kroge pokvarjenosti itn. Toda navzlic temu, da je spor o Dreyfusu s tem že postal
»javna zadeva«, je bilo poleti 1898 javno mnenje še vedno proti Dreyfusu: Clemenceau
je bil takrat v opoziciji in vse skupaj je bilo zato kaj lahko prikazati kot spletko oblasti-
željne opozicije, povezane z bogatimi židovskimi krogi, poleg tega pa hladno razumsko
tehtanje številnih hipotez, dokazov in protidokazvo kajpda ni bilo pretirano zanimivo za
najširše kroge. Pravi obrat je nastopil šele v drugi polovici tega leta: 30. avgusta je bil
na ukaz vojnega ministra aretiran podpolkovnih Henry, Picquartov naslednik na mestu
vodje obveščevalne službe: priznal naj bi, da je sam potvoril nek ključen tajni dokument,
na podlagi katerega je bil obsojen Dreyfus. Naslednjega dne je Henry v svoji celici z brit-
vijo naredil samomor.
Ta novica je vse šokirala: če je Henry priznal krivdo - in kaj naj bi drugega pomenil
njegov samomor? - potem stoji vsa obtožnica proti Dreyfusu na trhlih nogah. Vsi so pri-
čakovali obnovitev procesa in Dreyfusovo oprostitev. Tedaj pa - tu navajamo Noltejev
»poetični« opis -
»Tedaj pa se je, sredi zmede in odrevenelosti, pojavil časopisni članek, ki je povsem spremenil
situacijo. Njegov avtor je bil Charles Maurras, tridesetletni pisec, dotlej znan le v ozkih književnih
krogih. Naslov članka je bil »Prva kri«. Stvari je uzrl na način, na kakršnega si jih še nihče ni domislil
oziroma ni drznil pogledati.« (Ernst Nolte, Three Faces of Fascism, Mentor Book, New York-Toronto
1969, str. 85)
Kaj je takega naredil Maurras? Nikakršnega novega podatka ni navedel, nobenega
dejstva ni spodbijal, izvršil je le globalno reinterpretacijo, celoto je postavil v novo luč: iz
podpolkovnika Henryja je naredil narodnega junaka, herojsko žrtev, ki mu je bila patriot-
ska dolžnost več kot abstraktna »pravičost«, tj. ki si - potem ko je uvidel, kako bogati
židovski »Sindikat Izdaje« izkorišča drobno formalno-pravno napako za to, da bi oblatil
in zamajal temelje francoskega življenja, da bi zlomil gotovost in moč Armade, hraniteljice
domovine - ni pomišljal storiti neznatnega faux patriotique, da bi zaustaivi pot v prepad.
Njegov samomor priča o tem, kako je gnili židovski duh prodrl celo že v armadne vrhove:
namesto da bi ga arada podprla, se mu je v odločilnem trenutku odpovedala, in tako je
Henry padel kot »prva žrtev« mračne zarote, ki hoče od znotraj spodjesti moč Francije.
S tem pa je kajpada sprevrnjena celotna perspektiva: ne gre več za pravičnost ali
nepravičnost sodbe v očeh nepristranskega prava, marveč za mračno zaroto proti Fran-
ciji, ki izkorišča formalno svobodo tiska in abstraktno »pravičnost« sodišč, kjer se itak
da s plačanimi odvetniki vse dokazati... Razpravljati o abstraktni »krivdi« ali »nekrivdi«
Dreyfusa in pri tem ne videti, da je uspelo židovskim zaplotnikom na podlagi te »afere«
spodkopati moralno moč Francije, pomeni ravnati nepatriotsko, abstraktno-individualis-
tično, pripravljati pot propadu in degeneraciji Francije. Prava žrtev »afere« torej ni
Dreyfus, marveč Henry, osamljeni patriot, ki je vse tvegal za rešitev Francije in so mu
nadrejeni v odločilnem trenutku obrnili hrbet... Tako se je v trenutku spremenila celotna
perspektiva, nacionalistične desnica. Armada, Cerkev itn. so našli moč natariko v tistem,
kar se jim je dotlej očitalo, trdna »patriotska enotnost« je hitro prevladala nad zmedo.
Maurras je torej skoval zmagoslavje, mit »žrtve«, »prve krvi«, ki jo je prelila mračna ži-
dovska zarota, natariko iz tistega, kar je pred tem njegovim posegom vzbujalo zmedo, od-
revenelost, dezorientacijo (lažnost obtožnice proti Dreyfusu itn.). Nič čudnega, če je o tem
svojem članku do smrti mislil, da je bil »najboljše, na vsak način pa najbolj uporabno de-
16
janje« njegovega življenja ...
Temeljna operacija »točke prešitja« je natanko ta »čudežna« transformacija, ta quid
pro quo, s katerim se poraz sprevrne v zmago, s katerim natanko tisto, kar je prej delovalo
kot vir zmede, postane dokaz in izpričevanje naše moči In pravičnosti - tako kot so v pr-
vem dejanju Athalie »vse bojazni« zamenjane za »bojazen pred bogom« in s tem prene-
hajo biti bojazni, se »kot po čudežu« spremenijo v svoje nasprotje. »Točka prešitja« je
dejansko »stvariteljska« gesta v strogem pomenu: gesta, s katero ts »kaos« zmede, de-
zorientacije itn. spremeni v smiseln red, v »novo harmonijo«, kot bi rekel Lacan po Rim-
baudu, gesta, s katero naenkrat, »kot po čudežu«, postane berljivo, »smiselno«, to, kar
je pred tem bilo grozljivi kaos. Ob tem kar ni mogoče, da se ne bi spomnili krščanske re-
ligije: ne toliko samega božjega dejanja, ki iz kaosa ustvari svet, kot tiste ključne »točke
prešitja«, s katero dobi krščanstvo podobo, ki je zgodovinsko obveljala In nas opredelila.
Gre kajpada za reinterpretacijo, ki jo je izvršil sveti Pavel, s tem ko je postavil v središče
natanko tisto, kar se je dotlejšnjim Kristusovim učencem zdelo najbolj grozljivo, »nemo-
goče«, nekaj, česar se ni dalo »simbolizirati«, vključiti v njihovo pomensko polje: Kristu-
sov poraz, njegova sramotna smrt na križu med razbojnikoma. Pavel je naredil
odrešiteveno dejanje natanko iz tistega, kar je bilo v »prvotni podobi« krščanstva točka
največjega poraza, točka zloma upanja, da jih bo - svoje judovske učence in hkrati ce-
lotno judovsko ljudstvo - Jezus odrešil (z osvoboditvijo izpod rimskega gospostva). Pav-
lova »točka prešitja« je v tem, da je Kristusova smrt na križu prikazana kot »odvzem gre-
hov po žrtvi«: ne kot »poraz«, marveč kot odrešujoča žrtev, ki izpričuje neskončno božjo
ljubezen do človeškega rodu. S tem post'ine celota krščanstva berljiva na nov način, in
ne le to: trpljenje vernikov v njihovem vsakdanjem življenju je s tem »osmišljeno«, saj
skozenj paticipiramo na Kristusovi žrtvi...
Točka prešitja je potemtakem, kot pravi Lacan v seminarju Envers..., »točka, ki za-
deva katerikoli tekst In ki ga naredi berljivega« - od tod je dojeti tudi dejstvo, da je v La-
canovem matemu »analitikovega diskurza« na mestu produkcije Si, označevalec-gos-
podar: analitik se znajde pred »neberljivo«, nesmiselno verigo, pred verigo »prostih aso-
ciacij« brez zakona, njegovo dejanje pa je v tem, da se ta veriga pretvori v lawlike, da tisto,
kar je na prvi pogled »neberljivo«, naredi skoz interpretacijo »berljivo«; to pa doseže tako,
da proizvede neki »novi označevalec«. Si, tisti označevalec, ki »pri najmanjšem diskur-
zu definira njegovo berljivost« (Envers...).
»Točka prešitja« je potemtakem poseg nekega »novega označevalca«, ki sam na sebi
ne prinese nikakršnega novega pomena - ki je, kot pravi Lacan, »označevalec brez oz-
načenca« -, ki pa prav kot tak izvrši čudežno »sprevrnitev« celotnega danega pomen-
skega polja, redefinira njegovo »berljivost«; »Ta preobrazba pripada redu označevalca
kot takega. Nikakršna akumulacija, nikakršno nalaganje, nikakršna vsota pomenov ne
zadošča, da bi jo upravičila.« (Séminaire III. str. 303) Pri tem pa je odločilno, da ne spreg-
ledamo, kako ta poseg »čistega označevalca« skoz »čudežno« preobrazbo pomenske-
ga polja na nov način vpotegne v tekst samega subjekta, radikalno spremeni njegov dis-
kurzivni status, njegovo subjektivno pozicijo izjavljanja: Maurras je s svojim posegom in-
dividue, na katere se je naslovil, konstituiral kot nove, drugačne Ideološke subjekte: tisti,
ki jih je njegovo sporočilo »zagrabilo«, ki so se v njem »prepoznali«, so šele skoz Maur-
rasov poseg postali to, za kar so se skozenj »prepoznali«, tako kot se je v Athalie Abner,
s tem da ga je 'zagrabil' Joadov poziv, konstituiral kot nov subjekt, iz začetnega »goreč-
neža« je postal zvesti »privrženec« (Althusser bi temu rekel »Ideološka Interpelacija«).
Tu imamo kajpada opraviti z razsežnostjo, ki bi ji danes rekli performativna: »točka pre-
šitja« neke označevalne verige je tisti njen element, ki naredi, da ta veriga »deluje per-
formativno«. »Točka prešitja« zato ni zgolj točka, na kateri sta »prešita« označevalec in
označenec, na kateri pride med njima od svojskega »kratkega stika«, tako da označe-
valec »pade v« označenec, marveč je sam subjekt ki je »zainteresiran, pripet, ujet,
zajet v prešitje« (ibid., str. 318): šele prek »točke prešitja« zadobi subjekt do govorice
razmerje »notranjosti«, je »v« govorici, je vpet vanjo, se ne more postaviti do nje v raz-
merje zunanje distance, nima do nje zunanje-instrumentalnega odnosa, marveč je že sa-
17
ma govorica tista, ki ga vzvratno naredi za »svojega« subjekta. Kar pomeni, da je natanko
»točka prešitja« točka, ki subvertirá pozicijo »metagovorice«: točka, na kateri se subjekt
znajde že vnaprej »pripet« na tisto, »o« čemer govori. (Ob tem si velja znova priklicati
kasnejšo prevedbo »točke prešitja« v Si: saj je Si natanko označevalec, ki v verigi za-
stopa, drži mesto samega subjekta.) Zato Lacan v Envers... že navedeni odlomek o
ključni vlogi »označevalca-gospodarja« v prvem dejanju Athalie navidez enigmatično
nadaljuje: »Ni metagovorice, to je tisto, kar je pomembno!«
Za dojetje te zveze med »točko prešitja« in vpisom subjekta v tekst, tj. subverzijo po-
zicije metagovorice, zadošča, da si ogledamo katerikoli Hitchcockov film. Hitchcockov
osnoven postopek je namreč, da neka »ploska«, nedolžna scena naenkrat dobi brezda-
njo, grozljivo razsežnost, ko se vanjo vpiše, vračuna subjektivnost nekega pogleda, neke
»presežne vednosti« ipd. Vzemimo prizor »sproščene« igre dojilje in otroka - če ob gle-
danju tega prizora vemo, da hoče dojilja otroka ubiti tako, da bi izpadlo kot nesreča, pre-
jme naenkrat povsem isti prizor povsem druge razsežnosti, dojiljin prej nedolžen nasmeh
postane izraz zločinske zahrbtnosti itn. Ali vzemimo danes že tradicionalen prizor ljube-
zenskega para v osamljenem parku: naenkrat nam položaj in gibanje kamere nakažeta,
da ljubimca nekdo opazuje, in »vse se v temelju spremeni, čeprav ostane isto«, celoten
prizor dobi povsem drugo »barvo«. »Točka prešitja« je natanko ta «presežni«, »proti-na-
ravni« dogodek, podrobnost, ki zmoti začetno naravno idiliko prizora in sprevrne celotno
perspektivo: stvari naenkrat »niso zgolj to, kar so«, najbolj nedolžni predmeti odkrivajo
grozljive razsežnosti; najbolj slaven je nemara zgled iz Dopisnika iz tujine /Foreign Cor-
respondent/: junak se na lovu za zločinci znajde v idilični holandski pokrajini z mlini na
veter, naenkrat pa opazi, da se en izmed mlinov na veter vrti v smeri, nasprotni smeri vet-
ra, s čimer postane celotno prizorišče »sumljivo«, začetna nedolžna idilika začne delo-
vati kot »maska«... (prim, izvrsten esej o Hitchcocku Pascala Bonitzerja It's only a film
ou la face de néant, Cahiers du cinéma. Hors série - 8, str. 11-20, kjer je lepo razvito,
kako je filmska umetnost s to vpeljavo presežnega, paradoksnega »faličnega« momenta,
ki »podvoji« perspektivo, ki podeli neposrednosti prizora »globino«, presegla neposred-
no-naivno »snemanje doganja« v njegovi pozitivni danosti, ki ga uteleša nema burleska;
o nemi filmski burleski bi dejansko lahko rekli, da se v temelju giblje na »oralno-analni«
ravni - ni nakključno, da so prizori tako nabiti s pretepi, žretjem ipd.). »Točka prešitja«
je potemtakem nastop nekega paradoksnega, »presežnega«, »proti-naravnega« mo-
menta, ki - s tem, da spremeni celotno perspektivo - sproži hkrati tudi »zasuk« same na-
še subjektivne pozicije: vrže nas iz pozicije »nevtralnega«, »objektivnega« opazovalca
in nas »pripne« v dogajanje, ali, kot je to lepo opisal Dreyer ob svojem Vampirju:
»Mislite si, da sedimo v povsem navadni sobi. Nenadoma nam nekdo reče, da je na drugi strani
vrat mrlič. Soba, v kateri sedimo, se iznenada spremeni; vse v njej je drugačno; luč in atmosfera
sta se spremenili, čeprav sta v resnici ostali enaki. To pa zato, ker smo se mi spremenili, predmeti
pa so takšni, kakršne vidimo. Ta učinek bi radi dosegli v tem filmu.«
V Hitchcockovih Ptičih najdemo edinstven zgled, ko je ta zasuk izvršen v teku enega
samega dolgega kadra: V mestecu, ki ga ogrožajo ptiči, izbruhen požar zaradi ogorka,
ki vžge razliti benzin. Po vrsti kratkih, dinamičnih, bližnjih posnetkov se kamera odmakne
visoko v nebo in poda široko panoramo celotnega prizorišča. Prvi trenutek nam ta splošni
plan deluje preprosto kot odmik iz neposredne dinamike dogajanja v objektivno, doga-
nanju izvzeto panoramo, ki nam iz (dobesedno in metaforično) vzvišene distance poda
celoto... naenkrat pa na desnem robu, izza kamere, tako rekoč nam izza hrbta, v kader
prileti najprej en ptič, nato trije, nato cela jata, in ista perspektiva dobi povsem drugo tezo,
se »subjektivira«: vzvišeni pogled kamere ni več pogled nevtralnega opazovalca, ki паф
nudi panoramo celote, marveč ogrožajoči pogled samih ptičev na nebogljeno žrtev-mes-
to. (Na bolj primitivni ravni je takšna »subjektivacija« danes kajpada stalen pripomoček
grozljivk: osamljena dekle se sprehaja, kamera jo kaže v vrsti »objektivnih« posnetkov,
naenkrat pa nam film da vedeti - z gibanjem kamere, s primerno glasbo itn. -, da je zdaj
pogled kamere »subjektiven«, da dekle »ni sama«...)
Mimogrede omenimo še, da najdemo v Hitchcockovih filmih poleg te funkcije »falič-
nega« označevalca (Si) razvito tudi instanco objekta - kje? »Objekt« je natanko tista
»pretveza« dogajanja, »skrivnost«, ki poganja željo vseh v igro vpletenih subjektov, ki pa
je sam na sebi povsem brezpomemben - bistvena ni njegova narava, bistveno je zgolj
to, da je ključnega pomena za subjekte, da se okoli njega strukturira dogajanje: tajna
18
klavzula neke mednarodne pogodbe, ki jo pozna ugrabljeni diplomat {Dopisnik iz tujine)-,
ukradeni načrti za letalski motor {39 stopnic)-, šifrirana melodija {Lady izgine)] steklenice
z uranovo rudo {Notorious) itn. Hitchcock zmerom znova poudarja, da je ta element sam
na sebi čisti dozdevek, »nothing at all«, in rad navaja tole zgodbico o dveh možeh v vlaku:
»En med njima vpraša: »Kaj je v tistem paketu na polici za prtljago?« Drugi odgovori: »Oh, to
je MacQuffin.« Prvi spet vpraša: »Kaj pa je MaçGuffin?« »No,« pravi drugi, »to je priprava za lov na
leve v Škotskem Višavju.« Prvi pravi: »Toda v Škotskem Višavju ni levov.« Drugi pa spet odgovori:
»No, potem pa to ni MacGuffinI« Kot lahko vidite, ni torej MacGuffin pravzaprav čisto nič.« (nav. po
Truffaut, Hitchcock, Panther, London 1969, str. 158)
To je torej znameniti MacGuffin: čisti dozdevek, katerega vsa dejanskost je zgolj v
»intersubjektivnosti«, v tem, da sproža dogajanje med subjekti, »prazno mesto«, ki deluje
kot »razlog želje« In ki ga kot takega retroaktivno vzpostavlja sama želja ... Toda vrnimo
se raje h glavnem toku, k sami »točki prešitja«, in skušajmo na podlagi pravkar poveda-
nega pojasniti Lacanovo trditev, daje »norost« poteza govorne verige, ki ji manjka »točka
prešitja«: znova ne gre preprosto za to, da v »nori besedi« označevalec in označenec os-
taneta vsaksebi, da razpade njuna vez, marveč hkrati in predvsem za to, da »norec«
ohrani do govorice razmerje »zunanjosti«: govorica ga performativno ne »zagrabi«, sub-
jekt ima do nje dejansko zgolj instrumentalno razmerje, se do nje obnaša kot do zuna-
njega sredstva-tudi tam, kjer subjekt na videz, glede na neposredno zunanje reagiranje,
»deluje, kot da razume, kot da je notri«, ostane dejstvo govorice zavezano natanko temu
»kot da«, tj. zunanjemu »oponašanju«. Potemtakem tudi znamenita Verwerfung ne po-
meni preprosto tega, da je neki ključni označevalec »izključen«, »Izvržen« v pomenu, da
subjekt izključi, ne dojame itn. »snopa pomenov«, »pomenskega polja«, ki mu je lastno,
- denimo ob »predsedniku Schreberju«, ki je »izključil« Ime-Očeta, ta Verwerfung ne po-
meni, da Schreber ni dojel pomenskega polja označevalca »biti-oče« - marveč predvsem
to, da se subjekt temu označevalcu 'ne pusti ujeti', da ga ta označevlec ne 'zagrabi' per-
formativno, da je brez posledic za sam njegov diskurzivni status subjekta. Ta označe-
valec je Si, »čisti« označevalec, tj. »označevalec brez označenca« - zato psihotik, »no-
rec«, daleč od tega, da bi mu manjkal smisel, nasprotno ne zmore Integrirati v svoj sim-
bolni sistem prav »označevalca brez označenca«, tj., ne zmore integrirati v polje smisla
točko označevalnega ne-smisla, paradoksno točko, ki s svojo izjemno pozicijo šele pod-
eli polju smisla njegovo konsistenco, ga »prešije«. Drugače povedano, psihotikova »nora
beseda« deluje »nesmiselno« prav zato, ker je v nji smisla »preveč«, ker ji manjka točka
ne-smisla, ki bi »stabilizirala« njeno pomensko polje. Kolikor dobi govorica za psihotika
razsežnost »zunanjega avtomatizma«, nesubjektivirane »mašine«, je natanko psihotik
tisti, ki nazorno, tako rekoč »oprijemljivo« začuti masivnost, s katero govorica »pritiska«
na subjekt, začuti, da je sama govorica tista, ki govori skoz subjekt, preko subjekta: če
naj namreč sploh »začutimo« ta pritisk, to masivno »težo« govorice, moramo do nje oh-
raniti nek minimum zunanje distance, ne-integriranostl vanjo-čim smo »noter«, do kraja
potopljeni vanjo, že »plavamo v nji« in njen pritisk občutimo kot samo »spontanost«.
Če upoštevamo, da je »točka prešitja« tista, ki podeli neki označevalni verigi »per-
formativno« razsežnost, se pojasni, zakaj se Lacan v poglavju seminarja O psihozah, ki
sledi tistemu o »točki prešitja«, loti
»načina prikazovanja besede, ki bi mu lahko, na različne načine, rekli poslanstvo, mandat, de-
legiranje ali še, če naj se skličem na Heideggra, vzpostavitev pripadnosti (dévolution). Opraviti ima-
mo s temeljem ali utemeljujočo besedo - Ti si to, moja žena, moj gospodar in še tisoč drugih stvari.
Ko sprejmem ta ti si to, naredi iz mene v besedi nekaj drugega kot to, kar sicer sem.« (Séminaire
III, str. 315)
Ta »utemeljujoča beseda« je seveda tisto, kar bo kasneje postalo »temeljni«, začetni
diskurz, »diskurz gospodarja«, diskurz, ki vzpostavi »novo harmonijo« razmerja med
subjekti, novo družbeno vez: nista naključno temeljna primera, s katerima operira Lacan
v tem poglavju, prav ti si moj gospodar in njegov protipol, ti si tisti, ki mi boš sledil. - Per-
formativno razsežnost »utemeljujoče besede« lahko najlepše izstavimo ob statusu tis-
tega »tretjega«, s katerim imamo v nji opraviti: če nekomu rečem »ti si umazan, velik, de-
bel ...«, karkoli, kar opisuje kakšno njegovo »realno« lastnost, ima to drug status kot če
rečem »tisi moj gospodar«-v prvem primeru se pač nanašam na neko »objektivno« last-
19
nost, ki jo ima drugi neodvisno od mojega govornega dejanja, medtem ko v primeru »ti
si moj gospodar« tretji, za katerega gre tukaj, »gospodar«, ki mu ga pripišem,
»ni nič takega, kar bi bilo podobno kakemu objektu, marveč je vselej sam diskurz, na katerega
se nanaša subjekt. Besedam li si moj gospodar ustreza kot odgovor nek določen /ca; sem?-Kaj sem,
da sem lahko to, če drži, da sem to? Ta to ni gospodar, vzet kot objekt, marveč celotna izjavitev stav-
ka, ki pravi Jaz sem tvoj gospodar, kot da bi tvoj gospodar bil smiseln zgolj v razmerju do izraza po-
kornosti, ki ga prejmem.« (ibid., str. 315)
Ta moment »samonanašanja«, sklicevanja na sam diskurz, povzroči, da se sleherne
tovrstne »podelitve mandata« drži neko brezno, da imamo v nji zmerom opraviti z nekim
»iracionalnim« preskokom: tega, zakaj sem to, kar drugi pravi, da sem, a priori, konsti-
tutivno ne morem utemeljiti s »pozitivnimi« razlogi, denimo z mojimi »pozitivimi«, »objek-
tivnimi« lastnostmi - ne morem utemeljiti, ker je zadnji razlog tega, da to sem, natanko
v tem, da me šele ti s svojo besedo narediš za to, kar (praviš, da) sem. Zato ima tudi iz-
java, s katero sprejmem nek tak »simbolni mandat«, povsem drug status kot izjava, s ka-
tero opišem neko svojo »objektivno« lastnost: »jaz sem kralj« pomeni nekaj drugega kot
»jaz sem debel«, pomeni »sprejmem, da sem to, kar pravite, da sem - in s tem sprejetjem
šele to sem«, tj. pomeni, da sprejmem podeljeno vlogo v neki družbeni vezi. - Vendar pa
iz tega brezna, preskoka med simbolnim «mandatom» in »realnimi« lastnostmi, usposob-
ljenostmi itn. nikakor ne sledi, da imamo preprosto na eni strani register »dejanskih« us-
posobljenosti, na drugi pa podelitev simbolnega »mandata«: bistveno je, da podelitev
simbolnega »mandata« kot performativna »točka prešitja« reartikulira, podeli riov smisel
celoti »dejanskih« lastnosti, usposobljenosti itn. subjekta tega »mandata«, jih naredi na po-
vsem drug način »berljive« glede na njinovo »simbolno vrednost«, četudi se s tem njihova
»uporabna vrednost«, njihova neposredna »realnost«, prav nič ne spremeni:
»... ko nekdo nekdo reče - in s tem, ko to reče, to tudi je v funkciji nekega določenega sistema
simbolnih razmerij - ko reče Jaz sem kralj, tu ne gre preprosto za sprejem neke funkcije. S tem je
naenkrat spremenjen smisel vseh njegovih psiholoških kvalifikacij. To podeli povsem drugačen
smisel njegovim strastem, njegovim nameram, sami njegovi neumnosti. S samim dejstvom, da ima-
mo opraviti s kraljem, postanejo vse te funkcije kraljevske funkcije « {Séminaire I, str. 307)
Tu znova naletimo na quid pro quo, na »čudežno« preobrazbo, značilno za »točko
prešitja«: ena sama dodatna poteza. Si, retroaktivno spremeni domet celotne verige, S2,
vsi njeni elementi »kot po čudežu« doživijo svojstveno »transsubstanciacijo«, četudi os-
tanejo neposredno vzeto »isti« ... In da ne bi vzbudili napačnega videza, da ta logika ve-
lja zgolj za »slaba«, avtoritarna razmerja (»kralj«, »gospodar« ipd.), velja mimogrede opo-
zoriti, da imamo natanko z istim opraviti pri ljubezni (ki je je sicer več kot dovolj tudi v sa-
mem jedru »avtoritarnega« razmerja gospostva!): če rečem ljubljeni ženski, da jo imam
rad zaradi teh in teh razlogov - ker ima lepo glavo in noge, ker je zabavna itn. -, jo s tem
strogo vzeto že užalim; če jo imam res rad, jo imam rad zaradi »nečesa v njej, kar je več
kot ona« in kar »čudežno« obarva vse njene dejanske, »pozitivne« lastnosti...
Iluzija, ki nujno spremlja učinek »točke prešitja«, pa je v tem, da - če naj ostanemo
pri podelitvi »kraljevskega« simbolnega »mandata« - podložniki spregledajo performa-
tivno razsežnost besede, s katero se na kralja obračajo kot na kralja; zdi se jim, da se
nanj nanašajo kot na kralja zato, ker je on že sam na sebi kralj - kot da je »biti-kralj« za-
deva »realnih« lastnosti in usposobljensoti... S tem pa smo spet pri homologiji z Mar-
xovo dialektike vrednostne forme: Neko blago nastopi kot »ekvivalent«, ki izraža vred-
nost nekega drugega blaga, zgolj kolikor se to drugo blago nanaša nanj - ekvivalentstvo
prvega blaga je »refleksijska določitev« drugega blaga. Zdi pa se, da prvemu blagu pri-
prada ekvivalentska forma ne glede na to nanašanje, kot njegova stvarna lastnost, tj., da
se drugo blago nanaša nanj, ker je prvo blago že na sebi ekvivalent. Tem izvajanjem je
Marx priključil naslednjo znano opombo:
»Take refleksijske določitve so sploh reč zase. Ta človek je npr. kralj le zato, ker se drugi ljudje
obnašajo do njega kot podložniki. Oni pa obratno mislijo, da so podložniki zato, ker je on kralj.« (op.
21 k 1. pogl. Kapitala)
Natanko iz tega razmika, brezna med simbolnim »mandatom«, ki je podaljen nekemu
subjektu, in njegovimi »dejanskimi« usposobljenostmi je tudi dojeti klasično Lacanovo
postavko, da norec ni zgolj berač, ki misli, da je kralj, marveč tudi in predvsem kralj, ki
misli, da je kralj: »kralj, ki misli, da je kralj«, se pravi nekdo, ki zameša simbolni »mandat«
s svojimi dejanskimi lastnostmi, ki misli, da je »mandat«, ki ga je prevzel, direktno ute-
meljen v njegovih »dejanskih« lastnostnih. Sploh bi lahko rekli, da je »norost« v tem
smislu zgolj skrajna varianta odgovora na vprašanje, ki »teži k temu, da bi vzniknilo, v tre-
20
nutkih, ko moramo odgovoriti na neko naloženo poslanstvo«, na vprašanje: »Kaj sem, da
sem lahko to, kar ti praviš, da sem?« (Séminaire III, str. 315), tj. na vprašanje, ki ga odpira
skok, brezno med simbolnim »mandatom« in »dejanskimi« lastnostmi: kaj »dejansko«
sem, da si me z besedo naredil za to, kar (praviš, da) sem? »Nori«, psihotični odgovor
je neposreden »kratek stik«: že v samem realnem sem to, kar praviš, da sem - simbolno,
kot pravi nekje Lacan, »pade v realno«. Temu nasproti imamo kajpada histerično vpra-
šanje brez odgovora, tj. histerik bi bil kralj, ki ga muči vprašanje, kaj on je, da se drugi
obnašajo do njega kot do kralja. Poleg tega bi bilo treba upoštevati še obsesionalca, ki
se skuša izničiti, izogniti prevzemu »mandata« - njegov odgovor bi bil nekak »ni res, ni-
sem jaz tisti, ki je kralj, jaz nimam nič s tem, nisem ne eno ne drugo...«. - Vsi ti odgovori
so potemtakem poskus, priti na čisto z vprašanjem, ki ga odpre »Iracionalni«, brezdanji,
samonanašajoči se značaj podelitve simbolnega »mandata«: kot da je ob toj podelitvi
'postavljeno v oklepaj' načelo zadostnega razloga, kot da ta podelitev pretrga vzročno
verigo in ustvan novo simbolno realnost ex nihilo, oprta le na svoje lastno izjavno deja-
nje ...
Da igra natanko kralj, tj. monarh, s svojo »iracionalno« avtoriteto v političnem dis-
kurzu (v politični družbeni vezi) konstitucionalne monarhije vlogo »točke prešitja«, to lah-
ko tisti, ki zna poslušati, dobesedno prebere v Heglovi dedukciji umske nujnosti dedne
monarhije {Grundlinien de rPhilosophie des Rechts, par. 279-280) - Hegel reče tukaj na-
tanko isto kot Lacan v že omenjenem seminarju Envers...: razmik med državno birok-
racijo in monarhom natanko ustreza razmiku med baterijo »vednosti« (S2) in »točko pre-
šitja«, »unarnim« označevalcem-gospodarjem (Si); birokratska »vednost« rabi neko zu-
nanjo, »ne-birokratsko« unarno točko, ki naj »prešije« njen diskurz, ki naj ta diskurz od
zunaj »totalizira« in mu podeli s svojim praznim, avtoreferenčnim »podpisom«, s čisto for-
malno »piko na i« performativno razsežnost. Heglu gre tu za to, da se »točko prešitja«
čimbolj izlolira, da se iz nje naredi prazno točko formalne »odločitve«, subjektivnega »ta-
ko hočem«, brez sleherne konkretne »vsebinske« teže.
Pri tem je ključno, da avtoritete monarha, značilne za predliberalno družbo, ne za-
mešamo s postliberalno, poznomeščansko avtoriteto, značilno za tako imenovani »tota-
litarizem«; razlika med njima najlepše izstopi prav ob razmerju Si do S2, avtoritete do
»dejanskih« usposobljenosti: medtem ko »totalitarni« Vodja legitimira svojo avtoriteto s
svojimi »dejanskimi« lastnostmi, usposobljenostmi Int. - Vodja je tisti, ki je najbolj modf r,
najbolj predan Stvari Itn. -, medtem ko imamo torej tu opraviti s svojskim »kratkim sti-
kom« med Si In S2, pa je predllberalna avtoriteta monarha »čista«, če se že hoče: tav-
tološka, tj. edini pravi odgovor na vprašanje »Zakaj sem pokoren kralju?« je »Ker je kralj
kralj! «-če bi v odgovor navajali kraljeve »dejanske« lastnosti (»Ker je kralj dober, moder,
hraber...«), bi s tem že zagrešili žalitev veličanstva ... Kierkegaard je to logiko predli-
beralne avtoritete Izpeljal v nekem edinstvenem odlomku, ki seže v širokem loku od bo-
žanske avtoritete prek najvišje posvetne avtoritete (kralja) do šole in družinske avtori-
tete (oče);
»Spraševati, ali je Kristus globokoumen, je blasfemija in poskus, da ga z (zavestno ali neza-
vedno) zvijačo uničimo, saj to vprašanje vsebuje dvom o njegovi avtoriteti... Spraševati, ali je neki
kralj genij - da bi mu bili v tem primeru pokorni -, je v bistvu žalitev veličanstva, saj to vprašanje
vsebuje dvom o podvrženju pod njegovo avtoriteto. Hoteti biti pokoren kolegiju, kolikor zna ta biti
domiseln, v bistvu pomeni imeti kolegij za norca. Svojega očeta častiti, ker je odlična glava, je nes-
poštljivost.« {Pojem izbrariega)
Horkheimer, ki navaja (v Avtnriteti in družini) te Kierkegaardove stavke, jih povsem
zgrešeno tolmači kot pokazatelj dejstva, da se pri Kierkegaardu že najavlja prehod iz 11-
beralno-meščanskega principa »racionalne avtoritete« v poznomeščanski »totalitarni«
princip brezpogojne, iracionalne avtoritete; nasprotno temu moramo reči, da je razmik
med avtoriteto in »dejanskimi« lastnostmi (»globokoumnost«, »domiselnost« ipd.), ki ga
poudari Kierkegaard, prav znamenje ne-»totalitarne« družbe - Kierkegaard je tu še na
ravni Helgove predliberalne argumentacije, ne pa na ravni poznomeščanskega »totali-
tarizma«, ki je natanko plod, sprevrnjeni učinek samega meščanskega liberalizma. Kdaj
namreč državna birokracija postane »totalitarna«? Nikor ne tedaj, kadar Si, točka »ira-
cionalne« avtoritete, »preveč pritisne« nanjo, marveč nasprotno natanko tedaj, kadar
21
umanjka, kadar izostane ta unarna »točka prešitja«, ki od zunaj totalizira njen diskurz, ka-
dar S2, polje birokratske »vednosti«, »ponori«, tako da začne delovati »samo zase«, brez
nanosa na zunanjo točko, ki bi mu šele podelila performativno razsežnost...
Skušajmo to širše utemeljiti: kaj se zgodi, če nekemu diskurzu umanjka »točka pre-
šitja«, samonanašajoča-se točka »iracionalne« avtoritete, če - naš zgled - birokracija
ostane brez monarha, če monarh preneha delovati kot tisti, ki šele podeljuje njenemu dis-
kurzu performativno razsežnost? Na prvi pogled bi rekli, da nič slabega: ostala bo zgolj
»vednost«, zgolj »dejanske« usposobljenosti brez »iracionalne«, samonanašajoče-se
simt>olne podelitve pristojnosti... toda tu nas čaka neprijetno presenečenje, ki nam ga
zagode simbolna ekonomija: Ko sama »vednost« privzame nase moment »avtoritete«,
moment zakona, moment zapovedi, poziva, skratka: ko »vednost« začne delovati kot
nadjaz, tedaj pride do »norega« kratkega stika med »nevtralnim« poljem »vednosti« in
»performativno« razsežnostjo: daleč od tega, da bi se omejil na ne-performativno »opi-
sovanje dejanskih lastnosti«, diskurz »ponori« in se začne »performativno« obnašati do
samih »dejstev«, svojo »performativno moč« izpričuje v obliki »objektivne vednosti«, v
obliki »ugotavljanja dejstev«. Najbolj znan literarni zgled je tu seveda Onwellova nega-
tivna utopija 1984, kjer obstoji »ministrstvo resnice«, ki vedno znova naknadno prilagaja
pretekla dejstva potrebam nove politične linije; toda to delo prav danes, ko ga je čas že
skoraj ujel, deluje čedalje bolj naivno in zastarelo - veliko tx)lj prepričljiv zgled je sama
tista dejanskost, na katero je aludiral Orwell, »ponoreli« diskurz stalinske birokracije, ki
svojo »performativno moč« nenehno maskira kot »objektivno spoznanje«. Tako imeno-
vani »stalinski diskurz« je dejansko doslej nemara najčistejši zgled »ponorele vednosti«,
ki lahko naknadno producira poljubno število »dokazov« za karkoli. Račun za to »norost«
pa kajpada plača subjekt, denimo obtoženec na procesu, ki je soočen z »nemogočo« iz-
biro: priznanje, ki se od njega zahteva, je v očitnem nasprotju z »realnostjo«, tj., priznati
mora »lažne obtožbe«, hkrati pa je diskurz Partije tisti, ki konstituira intersubjektivno,
simbolno »realnost«, tj. partijski imperativ deluje kot nadjaz, nadjaz paje, kot poudari La-
can v tretjem Seminarju, tisti, ki ooloča »občutek realnosti«; »Ko v subjektu vznikne ob-
čutek tujosti, ta ob)čutek nikoli ne zadene nadjaz - vedno je jaz tisti, ki se ne znajde
več...« Nemogoča izbira obtoženca na procesu je torej v tem: če noče zgubiti »občutka
realnosti«, če noče »znoreti«, če se noče znajti v grozljivi praznini »realnega«, zunaj sim-
bolne mreže »družbene vezi«, mora izpolniti zahtevo nadjazovskega imperativa Partije,
mora »priznati«, se pravi, mora zanikati prav »dejstveno« realnost. Stalinska »lažna pri-
znanja« so skrajna konsekvenca »kratkega stika« med Si in S2, tj. tega, da sam S2 pri-
vzame performativno razsežnost: »stalinski performtiv« je »ponorela«, psihotična razli-
čica performativne razsežnosti diskurza, tega, da z označevalcem vzpostavljamo »simo-
bilno realnost«, »spreminjamo preteklost« (predelujemo označevalno mrežo, v kateri
»preteklost še traja«, in tako naknadno določamo njen pomensko težo) - v »stalinskem
performativu« označevalno delo »pade v realno«, nastopi kot spreminjanje same »dej-
stvene« realnosti.
Če pogledamo temelne lacanovske opredelitve koncepta nadjaza - polje »nevtral-
ne« vednosti, »desubjektivirane« označevalne mašine, katere sama nevtralnost zadobi
škodoželjno, cinično, obsceno težo; »nori Zakon«, ki neposredno nalaga uživanje, na-
mesto da bi ga prepovedoval -, potem si ne moremo kaj, da ne bi ob njih začutili, kako
je treba dodati le eno besedo, kot »točko prešitja«, pa nam vse te označbe naenkrat po-
stanejo na nov način berljive: »birokracija«. Mar se namreč biroKracija - v subjektivni li-
bidinalni ekonomiji - ne prikazuje natanko kot ogromen, v temelju disfunkcionalen, de-
regulirajoč aparat, predimenzionirana jezikovna mašina, ujeta v mehaničen krogotok
nesmiselnega rituala, ki s svojo ravnodušno in brezobzirno »nevtralnostjo« briše, »de-
subjektivira« individua, ki se zaplete vanj, ki gre svojo samodejno, »ponorelo« avtoma-
tizirano pot, ki »teče sam od sebe« ne glede na subjektivne intence, želje, potrebe, ki naj
bi ga prežemale? In mar niso edini način, kako se ta samodejna mašina »subjektivira«,
zgolj trenutki, ko nam sama njena brezbrižna in brezobzirna »nevtralnost« začenja de-
lovati kot škodoželjna, cinična, obscena? V literaturi večkrat naletimo na grozljivo,
22
unheimliche fantazmo mašinerije, naprave, ki »ponori«, prereže še zadnjo »subjektivno«
popkovino in kar »teče naprej sama od sebe«: ta samodejna naprava, ki »ponori«, ker
ji, kot bi rekel Hegel, manjka »pika na i«, ker ji manjka subjektivirajoča »točka prešitja«,
ki bi ji odvzela značaj grozljie »nevtralnosti«, to je fantazmatska podoba birokracije, bi-
rokracije kot označevalne baterije »vednosti«, S2, ki ji umanjka subjketivirajoča točka
»monarha«. Si.
Kje pa je tu užitek, imperativ užitka? Obrnimo se k piscu, ki je tako rekoč v popolni
obliki uprizoril birokracijo kot nadjaz, k Franzu Kafki. Na prvi pogled nam seveda pade
v oči tisto, čemur Lacan pravi »škodoželjna nevtralnost« birokratske instance, s katero
je soočen »junak« Kafkovih del, »škodoželjna nevtralnost«, ki jo, denimo, lepo Izreče jet-
niški kaplan ob koncu razgovora z Josefom K. v IX. poglavju Procesa:
»Pripadam torej sodišču,« je rekel duhovnik. »Zakaj naj bi torej hotel kaj od tebe? Sodišče no-
če ničesar od tebe. Sprejme te, če prideš, in odpusti te, če odideš.«
In kako naj bi v tej brezbrižnosti, nevtralnosti, v tem, da postava »nič noče od tebe«,
spregledali, kaj ti postava natanko s tem nalaga, pred katero zahtevo te s tem postavlja?
Kot da že ob neposrednem branju ne začutimo, da Izjavi »sodišče noče ničesar od tebe«
nekaj manjka, In sicer ne toliko na način »potlačitve« kot predvsem na način preproste
izpustitve - kot da je ta izjava pretrgana prav na mestu, ko bi morala Izreči 'tisto bistveno':
»Sodišče noče ničesar od tebe ...« (prekinitev, ki ne spominja naključno na znamenite
»pretrgane stravke« Schreberja, ki se prekinejo tik pred »glavno mislijo«!) - in kot da ni
prav tako povsem očitno, kaj je tisto, kar izostane, kar ti sodišče nalaga prav 's tem, ko
»ničesar noče od tebe«, tj., kako bi se morala glasiti popolna Izjava: »Sodišče noče ni-
česar od tebe - /zato/ uživaj!« Nič nočem je pač najbolj pretanjen način, da nekomu v
sprevrnjeni obliki naložimo brezpogojno zahtevo Uživaj! In res, kot da ni izhodiščna si-
tuacija obeh Kafkovih velikih romanov. Procesa in Gradu, - klic, poziv neke nadrejene in-
stancu (sodišča, gradu) subjektu - natanko soočenje subjekta z nekim »norim« Zako-
nom, ki »ukazuje: Užiaj, na kar lahko subjekt odgovori zgolj z nekim: Slišim, kjer je užitek
zgolj na pol slišan« (Ecrits, str. 821 - Lacan Igra tu kajpak na homofonijo Jouis! in J'ouis).
Nadjaz nam užitek blokira veliko bolj učinkovito od »normalnega« zakona, ki ga prepove:
nadjaz ga direktno zapove In s tem zmede subjekta, ki ta imperativ užitka nujno narobe-
sliši, dojame kot simbolno »nalogo« in ga tako zgreši. In res, mar niso zmeda, začuđe-
nost, nerazumevanje, s katerimi sprejme K. poziv te instance birokratskega nadjaza, na-
tanko izraz tega, da presllši, narobe-razume Imperativ užitka, klic »Uživaj!«, ki prodira Iz
vseh por »nevtralne« površine Zakona?
Pričevanja obscenega značaja te nadrejene Instance, »norega« zakona, ki pokliče
subjekt, so raztresena po vsem Kafkovem delu. V samem Procesu se Josef K. čez dan
priplazi v prazno sodno dvorano, prizorišče nočnih zasliševanj, in mu uspe, da za trenutek
pobrska po debelih knjigah učenega videza, ki jih sodniki prebirajo med razpravo. Kaj na-
jde v njih?
»K. je odprl knjigo, ki je bila na vrhu, in pokazala se je nespodobna podoba. Moški in ženska
sta sedela gola na zofi, jasno je bilo mogoče spoznati risarjev nizki namen, njegova nespretnost
pa je bila tako velika, da je nazadnje bilo videti le moškega in žensko, ki sta preveč telesno izsto-
pala iz podobe, sedala preveč pokonci in se zaradi napačne perspektive le s težavo obračala drug
k drugemu. K. ni več listal, ampak je odprl samo še naslovni list druge knjige, bil je roman z naslo-
vom: »Nevšečnosti, ki jih je morala pretrpeti Greta zaradi svojega moža Hansa.« »To so zakoniki,
ki jih tu študirajo,« je rekel K. »In taki ljudje naj me sodijo!«« (Proces, Ljubljana 1962, str. 52)
Na isto naletimo seveda tudi v Gradu: Ko se zemljemercu K. ju, ki si obupano priza-
deva telefonirati v grad, za trenutek nepričakovano uspe vključiti v grajsko omrežje, za-
sliši z druge strani zgolj nerazumljivo obsceno šepetanje ... Nič čudnega, če se potem
učitelj iz vasi pod gradom, ko ga K. sprašuje podrobnosti o gradu, nelagodno ozre na ot-
roke poleg sebe in mu odgovori nekaj takega kot »Le kako morete govoriti o takšnih stva-
reh pred nedolžnimi otroci!«...
Če že hočemo za vsako ceno najti tako imenovano »družbeno bazo«, ki naj bi jo »od-
ražalo« Kafkovo delo, je potemtakem treba reči, da ta »kafkovski univerzum«, kjer Zakon
deluje kot ne-dialektizirani, »nesmiselni« imperativ, »odraža« natanko prehod liberalne
meščanske družbe v postliberalno »totalitarno« družbo, ki ji vlada birokracija. Temelno
dejstvo nastopa tako imenovanega »totalitarizma« bi bilo, da socialni Zakon začne de-
lovati kot nadjaz: zakon nI več tisti, ki »prepoveduje« in na podlagi te Prepovedi odpira,
podpira in garantira polje soobstoja »svobodnih« meščanskih subjektov, polje njihovih
23
raznoterih ugodij - s tem, da Zakon »ponori« in začne neposredno »ukazovati« užitek,
pride do »zasuka«, s katerim se dovoljena, dopuščena svoboda uživanja sprevrže v
obvezno uživanje ... Sedaj je jasno, zakai je za Kafko birokracija »bližja izvirni človekovi
naravi od katerekoli druge družbene institucije« (pismo Oskarju Baumu, junij 1922): kaj
neki je ta »izvirna človekova narava«, če ne dejstvo, da je človek od samega začetka
»govorilo (le parlètre)«, bitje, podrejeno označevalcu, skoz katerega govori govorica? in
kaj neki je nadjaz - način delovanja birokratske »vednosti« - če ne natanko to, kar tako
rekoč v čisti obliki ponavzoča označevalec kot vzrok subjektovega razcepa, označevalec
kot »nesmiseln« stroj, ki si s svojim nastopom podvrže subjekt?
III. O SLOVENCIH IN ANTISEMITIZMU
V današnjem, sklepnem predavanju* bomo skušali - kot temu pravimo v dobro znani
govorici - pridobljene splošne rezultate aplicirati na nekatere ključne momente zgodo-
vine in »nacionalne identitete« Slovencev. Gre predvsem za dejstvo, da je v samem os-
rčju simbolne ekonomije, ki opredeljuje »nacionalno identiteto« Slovencev, na delu neko
nerazrešeno razmerje do univerzalnosti Zakona (v podobi krščanstva, državnosti, zahtev
sodobne znanosti in tehnike itn.), tj., da je za »nacionalno identiteto« Slovencev značilno,
da se tej univerzalnosti Zakona »ne pusti zares ujeti«, da ohranja do nje nekakšno rza-
merje »zunanjega oponašanja«, ki subjekta »v resnici ne prime«, ga »performativno« ne
»zagrabi«,-da torej, z Lacanom rečeno, v razmerju »Slovenca« do ideološkega diskurza,
simbolne mreže, konstitutivne za njegovo »nacionalno identiteto«, umanjka »točka pre-
šitja«. Rana, ki jo zareže v zaprti krog domačijskosti srečanje z univerzalnostjo Zakona
krščanske kulture, ta rana je »zaceljiva« zgolj tako, da subjekt radikalno sprevrne celotno
svojo subjektivno pozicijo, tj., da njegova pozicija izjavljanja, pozicija, »od koder govori«,
ni več partikularna domačijskost, ki jo od zunaj ogroža univerzalnost tujega Zakona, pred
katerim se je treba »potuhniti« in se mu zunanje prilagoditi, ravnati, »kot da« smo v Za-
konu, marveč da subjekt pripozna univerzainsot Zakona kot svoje lastno mesto, kot mes-
to, od koder on sam govori, s čimer omenjena »rana« sploh ni več izkušena kot »rana«,
marveč nasprotno kot nekaj odrešujočega, kot nekaj, kar nas povzdigne iz zaprtosti »do-
mačije« v univerzalnost »kulture« oziroma njenega Zakona. - Vendar pa iz te poteze v
simbolni ekonomiji slovenske »nacionalne identitete« ne smemo narediti nekakšen kva-
zi-jungovski »arhetip«, ki »v vedno novih okoliščinah dobiva vedno nove oblike«, se pra-
vi, ki se »realizira« oziroma »povnanji« v različnih historičnih podobah, od zadržanja sta-
rih Slovencev 7a časa njihovega pokristjanjenja prek usode reformacije na Slovenskem
pa do celotne cankarjanske problematike »tujstva«, razpetosti cankarjanskega subjekta
med partikularnostjo »domačije« in univerzalnostjo »tuje učenosti«. Na tem mestu je naš
zastavek, da zgodovinsko razdobje na prelomu zadnjega stoletja, ki ga v literaturi v tako
rekoč čisti obliki predstavlja Cankar, ideološko pa mu je dalo pečat krekovstvo (tj., gram-
scijansko rečeno, krekovstvo je v njem vršilo ideološko »hegemonijo«, delovalo je kot
»splošna osvetlitev, v katero so potopljene vse druge barve« ^Магх), opredeljevalo je ce-
lotno ideološko polje vključeno s svojimi nasprotniki, ki jim je samo že vnaprej določalo
teren), da torej to zgodovinsko razdobje, ki ga časovno obmejujeta na eni strani zlom li-
beralcev, začetek dolgotrajne prevlade katoliškega gibanja nad liberalci v osemdesetih
letih preteklega stoletja, in na drugi strani razpad avstro-ogrske monarhije, nikakor ni
zgolj še eno razdobje več, kjer bi orisana temeljna poteza simbolne ekonomije Slovencev
dobila »v novih okoliščinah« še eno »novo obliko«, maiveč je to razdobje odigralo ključno
vlogo v oblikovanju »nacionalne identitete« Slovencev: v nekem smislu so šele tu »Slo-
venci postali Slovenci«.
Kaj se je zgodilo v tem razdobju? Izhajajmo iz predpostavke, da ima proces obliko-
* To predavanje prinaša predelane odlomke iz raziskovalne naloge o vlogi nezavedniti fanta-
zem v procesu oblikovanja identitete Slovencev; naloga poteka na ISU, finansira pa jo RSS. - Kra-
tice za literaturo pomenijo: (S) - J. E. Krek, Socializem, 2. izd., Ljubljana 1925; (IS II) - J. E. Krek,
Izbrani spisi II, Celje 1929; (IS IV) - J. E. Krek, Izbrani spisi IV, Celje 1933; (B) - J. Trunk, Bodi svoje
sreće kovač! Nauki za vsakdanje življenje, Celovec 1904. - Analiza antisemitizma se opira na: Moise
Postone, »Antisemitismus und Nationalsozialismus«, v/4/femaf/Ve 140/141 (december 1981), str.
241-258. - Primerjava Prešernovega Krsta in Cankarjevih Hlapcev '\e povzeta po III. pogl. knjige
Zgodovina in nezavedno (CZ, Ljubljana 1982); ker je analiza postavljena v nov kontekst, je avtor na-
vzlic vsemu tvegal njen ponoven natis (z nekaj slogovnimi spremembami).
24
Vanja »nacionalne identitete« na ideološki ravni obliki »interpelacije«, poziva Druge-
ga-naroda, ki se mu subjekt »odzove« s tem, da se »prepozna« v tem pozivu, da se torej
-v našem primeru-v emfatičnem pomenu »prepozna za Slovenca«: prepozna se kot tis-
ti, ki se Narod nanj obrača s pozivom, naj »opravi svojo nacionalno dolžnost«, tj. kot tisti,
ki ga narod simbolno »zadolži«, in se s tem »prepoznanjem« šele konstituira kot »Slo-
venec«. To emfatično dejanje »Identifikacije«, prepoznanja v pozivu Drugega, pa mora
nekako, tako ali drugače, opraviti z onsano razpetostjo med partikularostjo domačije in
univerzalnostjo Zakona, saj bi odkrito vztrajanje v tej razpetosti in neznosni razceplje-
nosti blokiralo nacionalno »interpelacijo«: emfatično »pripoznavanje za Slovenca« pač
ne more biti nošeno po tem, da se »prepoznamo« za razcepljene, za takšne, ki jih Zakon
»v resnici ne zagrabi»... Nemara bi celo lahko tvegali In rekli, da je za celotno obdobje
od tako Imenovanega razsvetljenskega »narodnega prebujenja« v drugi polovici 18. sto-
letja pa do konca 19. stoletja značilno nihanje, iskanje poti, kako razrešiti to zagato, do-
kler ni bil končno najden odgovor, ki je omogočil, da je stekel proces »nacionalne iden-
tifikacije«.
To razrešitev, skoz katero se naznačena neznosna razcepljenost izrine, »potlači«,
na literarnem področju uprizori Cankar s svojo znamenito triado »Matl-Domovina-Bog«
oziroma s tem, da pri njem mati (in ne oče) nastopi kot nositeljica »nadjaza«, kot tista,
ki po svoji smrti zavlada kot Ime in nas tako ujame v »nepovrnijivi dolg«. Od tod bi se bilo
izredno zanimivo lotiti ponovnega branja pred-cankarjevske literature z namero, da bi v
nji iskali sledi neznosne »predzgodovine« slovenske nacionalne Identitete, sledi tistega,
kar je moralo biti »potlačeno«, da je lahko končno stekel proces »nacionalne identifika-
cije«. Ne nazadnje bi veljalo v tej luči znova zastaviti vprašanje razmerja Prešeren-Can-
kar:
Vzemimo Prešernov Krst pri Savici, ki je osredinjen prav na problem odpovedi, ki jo
izsili srečanje s krščansko-državno »kulturo«: Črtomir zgubi vse »tostrano«, najprej svo-
t»odo svojega rodu, nato možnost osebne sreče, končno pa pristane - na željo Bogomile
-	celo na krst ter postane oznanjevalec krščanstva, tj. identificira se natanko z virom
svojga totalnega poraza. Vendar pa ta Identifikacija ne pomeni nikakršne »notranje spre-
vrnitve«, nikakršne premene perspektive, premene subjektivne pozicije, skoz katero bi
Črtomir izkusil sam svoj poraz kot poraz tistega, kar je že itak vredno, da izgine, in s tem
kot največje zmagoslavje, odrešitev; nasprotno, Črtomirjev pristanek na krst je dejanje
čiste, popolne resignacije, nekak »naj bo, če že hočeš, saj je itak vse izbubljeno ...«, in
le najbolj zaslepljena krščanska apologetika lahko v tem vidi nekak »srečen konec« v
smislu sprevrnitve največjega poraza v triumf odrešitve.
Prvo, kar nam pade v oči, če primerjamo Krst z, denimo, Cankarjevimi Hlapci, pa je,
da imamo opraviti z iste vrste dvoznačnostjo: z neko konstelacijo »zlomljene subjektiv-
nosti«, ob kateri je možna tako »leva« Interpretacija (pri Prešernu: težišče na Uvodu v
Krst, na Črtomiru kot nosilcu osvobodilnega boja zoper tuje zavojevalce ipd.; pri Cankar-
ju: težišče na Jermanovi politični akciji in na Kalandru kot »roki, ki bo kovala svet«, ki bo
prevzela In nadaljevala revolucionarno poslanstvo ...) kot tudi - resda manj prepričljiva
-	»desna« (pri Prešernu: zlom Črtomira, ki se skoz sprejetje krščanstva »odpove subj-
ketivnlm iluzijam« in »spravi s svetom«, z njegovo »substancialno« nujnostjo; pri Can-
karju: zlom Jermana, ki ne le doživi poraz s svojo politično akcijo, marveč na koncu ta
svoj poraz celo »ponotranji«, ga Izkusi kot greh nad materjo ...). Vzporednic je kajpada
še več: v obeh primerih je tista zunanja sila, ki jo skuša premagati subjekt s svojo akcijo,
spoj krščanske religije s posvetno oblastjo, utelešen enkrat v Valjhunu kot nasilnem »dr-
žavotvornem« pokrščevalcu, drugič v župniku kot zastopniku družbene moči; v obeh pri-
merih je ženska tista, ki - četudi subjektu neposredno ne prinese poraza, saj pride do
poraza na bojnem polju oziroma na političnem zborovanju - ga pripravi do tega, da »zu-
nanji« poraz naknadno še »ponotranji«. Še več: Črtomirovo pokristjanjenje ob koncu
Krsta ni akt resnične notranje spreobrnitve, marveč zgolj akt skrajne resignacije, s ka-
terim skuša - potem ko je vse zgubil - ustreči ljubljeni Bogomili; in mar se ne da prav na
to navezati znamenitih župnikovih besed v Hlapcih, kako mu nikakor ne gre za »notranje«
prepričanje ipd., marveč zgolj za »zunanjo« pokornost?
Vse to kajpada drži, Hlapci so res nekakšna »ponovitev« Krsta, vendar pa nas mora
zato toliko bolj zanimati tisti razmik, ki to ponovitev šele omogoči, tj. tisto »ozadje«, ki ni
25
isto, kjer so pri Cankarju zadeve že odločilno premaknjene. Ključen je tu kajpada prav
lik matere: medtem ko je Črtomir v Uvodu bojevit subjekt, medtem ko je v celotnem Krstu
zmožen »normalnega« spolnega razmerja, pa Jerman že na samem začetku Hlapcev na-
stopi kot »nezrel« sanjač, nezmožen »normalnega« spolnega razmerja - kajpada prav
zato, ker stoji pod znamenjem matere. Zato Jerman nikakor ni enostavno »Črtomir v rio-
vih okoliščinah«: če si že hočemo privoščiti to nekoliko prisiljeno povezavo, potem je Čr-
tomir, ki se je vrnil iz Akvileje, sam župnik.
Kaj ta premestitev pri Cankarju pomeni glede na naš izhodiščni problem? Prešeren
da v Krstu tako rekoč v čisti, eksistencialno skrajno zaostreni obliki videti neznačeno te-
meljno potezo simbolne ekonomije slovenske »nacionalne identitete«, neponotranjenost
univerzalnega Zakona, razpetost subjekta med univerzalnim Zakonom in partikularno
»domačijo«, tj. to, da ostane navzlic zunanji podreditvi Zakonu subjektovo mesto izjav-
ljanja zavezano partikularnosti »domačije«. Ta Prešernova »resnica« (totalna resigna-
cija pred zmagovito univerzalnostjo Zakona, neuspeh sprevrnitve poraza v odrešitev) je
pri Cankarju sicer predpostaivjena, vendar že »potlačena«, in prav kot njen »simptom«
nastopi cankarjanski lik Matere. Natančneje povedano: pri Prešernu spopad poganske
domačije z univerzalnim »tujim« krščanstvom pripelje do poraza domačije, pri čemer je
kršanstvo sprejeto zgolj zunanje, skoz totalno resignacijo, ki se ne sprevrže v odrešitev;
Cankar pa se skuša tej grozljivi »resnici« izogniti, in sicer ne tako, da bi končno »ponot-
ranjil« krščanstvo, da bi se dokončno odpovedal poganski domačiji kot zavezujoči za
subjektivno pozicijo, še manj kajpada tako, da bi se v imenu poganske domačije uprl kr-
ščanstvu, marveč s tipično simptomsko »zgostitvijo«: tako, da mu sama Mati - uteleše-
nje domačije - nastopi kot nosilka Božjega Imena, Zakona. V psihoanalitičnih terminih
bi lahko zadevo formulirali takole: kolikor Božje Ime deluje kot instanca univerzalnega
Zakona, ki nas iztrga zaprtosti incestuoznega razmerja z Materjo-Domačijo, tj. kot ins-
tanca »simbolne kastracije«, tistega Tretjega, ki blokira skladnost dualnega-zrcalnega
razmerja mati-sin, grobo poveadno: kot nadjaz, Cankar razreši zagato »neponotranjene-
ga nadjaza« (klinično rečeno: »nerazrešenega Ojdipa«) tako, da mu kot nosilec nadjaza
nastopi sama Mati. Tako smo se kajpada izognili prešernovski resignaciji, a za ceno, da
nam sam Zakon deluje kot varuh incestuozne zatohlosti »domačije«, namesto da bi nas
nji iztrgal, in da nam »tuje« ni več glasnik novih horizontov univerzalnosti, marveč nekaj
grozljivega-nemogočega, kar nas hkrati vabi in odbija, in predaja kateremu pomeni de-
janje nepojmljive »izdaje» Zakona-Matere-Domovine.
Cankar kot »umetnik« seveda s svojo književno prakso nikakor zgolj ne »utelesi«
te osnovne ideološke konstelacije slovenske »nacionalne identitete«, marveč hkrati pro-
izvede distanco do nje, »da videti« temeljno »laž« pozicije »materinskega nadjaza«, tj.
da videti - predvsem skoz celoten kompleks problematike »tujstva« - kako je domačij-
ska zakoreninjensot zmerom v skrajni liniji že »fingirana«, tj. kako je pravo mesto izjav-
ljanja, od koder zmerom že govori cankarjanski »junak«, natanko zloglasna »tuja uče-
nost«. Drugače povedano: tako imenovanega »cankarjevskega mita matere« nam nika-
kor ni treba od zunaj »pobijati«, njegov najostrejši kritik je sam Cankar s svojo umetniško
prakso, ki pravzaprav že »pove vse«: kina vsaki strani svojih tekstov o materi na ves glas
razglaša, kako bi ga »vrnitev domov« zadušila, kako je »utajitev matere« zanj bila dobe-
sedno edini način, da je kot subjekt sploh preživel.
Toda vrnimo se raje k samemu procesu oblikovanja »nacionalne identitete« Sloven-
cev: kako je ta orisani »kratek stik« med Domačijo (utelešeno v materi) in Zakonom
(utelešenim v krščanstvu) omogočil, da je stekel proces dokončnega oblikovanja »na-
cionalne identitete« Slovencev, in kakšne posledice je to imelo za sam notranji ustroj te
identitete? Narod v novoveškem smislu se oblikuje skoz razkroj predmeščanskih »sa-
moraslih« partikularnih skupnosti, skoz oblikovanje tistega »odprtega« družbenega pro-
stora, ki mu pravimo »občanska družba /société civile, bürgerliche Gesellschaft/«. Ob-
likovanje narodov v Evropi tako ni potekalo zgolj skoz boj z »zunanjim sovražnikom«, ki
spodbudi »patriotsko enotnost«, marveč tudi in celo predvsem skoz notranji boj, skoz
ogorčen in marsikdaj še kako nasilen ideološki, politični in ekonomski obračun z vsemi
26
oblikami partikularizma, ki je oviral vzpostavitev enotne Domovine (pomislimo le na na-
silno zatiranje raznoterih oblik partikularizma v Franciji za časa Richelieuja - ki je seglo
tja do povsem » simbolnega« rušenja mestnih trdnjav -, ali na to, kakšne posledice je
imelo za Nemčijo dejstvo, da se je v njej tako dolgo ohranila predmeščanska »deželna«
partikularnost); nosilci oziroma odločilni dejavniki oblikovanja »nacionalne identitete«
zato praviloma niso bili razredi oziroma sloji, ki utelešajo »inertno« plat narodnega živ-
ljenja - kmečke množice, katoliška cerkev, itn. -, marveč nasprotno nosilci dinamičnega
zgodovinskega gibanja, ki ruši vse partikularne pregraje, trgovci, kapitalisti, nasploh ob-
likujoče se »liberalno« meščanstvo. Prav na tej podlagi pa izstopi specifičnost dogajanja
v Sloveniji; »krekovstvo«, ki je na prelomu stoletja vršilo Ideološko hegemonijo, je kot
glavno nevarnost za sam obstoj slovenskega naroda predstavljalo natanko tisti družbeni
proces, ki je v »normalnih« družbenih razmerah deloval kot podlaga oblikovanja nacio-
nalne identitete; razkroj »samoraslih« partikularnih skupnosti in njih prehod v enotno
»občansko družbo«. Nebrzdani razvoj »občanske družbe« je namreč tolmačilo kot pro-
diranje in krepitev nemško-judovskega liberalnega kapitala, ki spodkopava zakoreninje-
nost slovenskega človeka; prav tako je predstavljalo kot »protinarodno« politično silo
nastajajočega slovenskega liberalnega meščanstva (liberalce), očitalo ji je, da je že v
njeni »liberalni« naravi kompromisarstvo, narodno irdajstvo ipd. Poraz slovenskega libe-
ralizma v osemdesetih letih preteklega stoletja, pri katerem nikakor ne gre zgolj za to,
da so liberalci po tem času kvantitativno, po neposredni politični moči In vpflivu, zmerom
zaostajali za katoliško »ljudsko stranko«, marveč predvsem za kvalitativni moment, za
to, da je katoliško možično gibanje s svojo ideološko hgemonljo opredeljevalo celotno
polje, določalo teren tudi nasprotniku, ta poraz je torej ključnega pomena za dokončno
izoblikovanje »nacionalne identitete« Slovencev: kot nosilec »nacionalnega«, kot tisti
moment, ki je dajal ton celoti, ki je ne le kvantitativno, marveč predvsem kvalitativno de-
loval kot »posebni eter, ki določa specifično težo vsega bivanja, ki se kaže v njem«
(Marx), nI nastopilo liberalno meščanstvo (kot, denimo, nekaj desetletij prej v Italiji), mar-
več »Inertne« kmečke množice in nanje navezana katoliška »narodna« inteligenca; to
stanje je trajalo do kona druge svetovne vojne: kmetska zakoreninjenost je Igrala odlo-
čilno vlogo v sami nacionalni »interpelaciji«, v samem ideološkem procesu, skoz kate-
rega se je subjekt v emfatičnem pomenu prepoznal/pripoznal za Slovenca: prepoznati
se za Slovenca, odzvati se klicu dolžnosti do Naroda, je pomenilo priznati svojo zakore-
ninjenost v kmetstvu ipd. Hegemone vlogo te ideološke poteze najlepše Izpričuje dejstvo,
da celo pri političnem prvaku »nasprotnega tabora« liberalcev, pri Ivanu Tavčarju v C^efyu
v jeseni, nastopi kot rešitev meščana iz njegove »življenjske stiske«, ki je sama rezultat
»praznega«, »nezakoreninjenega« mestnega življenja, vrnitev na kmete; to vračanje nosi
Ideal »kmeta-kralja«, ki je gospodar svojega, zaprtega sveta, neodvisnega od širših druž-
benih procesov, ki posegajo v to kraljestvo le kot zunanja motnja:
»Kmet je kralj. Če ima dobro in čedno napravo, če ima primerno zemljo, da jemlje iz nje življenje
in davek, če nima dolgov, pač pa polne hleve, in če ima še kopico zdravih in pokornih otrok, je kmet
kralj, neodvisen od vsega sveta.« {Cvetje v jeseni, začetek III. poglavja)
Leitmotiv vseh Krekovih člankov zoper liberalce je njihovo proti-narodno, protl-slo-
vensko bistvo, tj. to, da so - kot bi rekli v kasnejšem žargonu - »objektivno vzeto v službi
pangermanizma«. Zgleden je, kar se tega tiče, njegov članek iz leta 1900 »Liberalni rek-
ruti«, ki na kratko okarakterizira tri sloje, iz katerih zajema pri Slovencih»liberalno rek-
rutiranje«; Inteligenco, trgovski stan In učiteljstvo. O inteligenci pravi: »Ta naša Inteligen-
ca je v svojem bistvu nemška; zato pa ne more umevati našega naroda ...« (IS IV-184)
- koren te njene nestanovitnosti, nenehne pripravljenosti. Izdati svoj narod, pa vidi pred-
vsem v tem, da jI manjka trdnega krščanskega duha;
»Popolnoma nemogoče je, da bi se darovit mož, če ni zraven poln tistega idealizma, ki zajemlje
svojo moč v krščanskem prepričanju, res nesebično potegal za boljšo bodočnost slovenskega ljud-
stva. Komur ni do idealov, kdor stoji na tleh modernega materializma, pride kmalu do sklepa, da
je najbolje za to ljudstvo, če se ponemči. Po tej poti, tako sodi, se osvobodi tudi najprej duhovniš-
kega vpliva. Vzora takih izobražencev sta Dežman in Švegel. Njun duh je močnejši med nami, nego
bi si kdo na prvi pogled mislil. In če potegne drug političen veter, bomo gledali za inteligenco in jo
bomo našli tam, kjer je bila po ogromni večini še pred nedavnim časom.« (ibid., 184-185)
Ob trgovskem stanu prav tako poudari njihovo nestanovitnost in odcepljensot od na-
vadnega ljudstva, podobno poudari tudi pri učiteljih njih nestanovitnost in odvisnost od
trenutnih političnih razmer Od tod Krekov sklep:
27
»Le pribijmo; labilne, valujoče, nestalne elemente med Slovenci zbira liberalstvo; stabilni, trdni,
stalni element slovenskega kmečkega in delavskega ljudstva pa živi nezlomno kot branik katoliški
veri in slovenski narodnosti med nami.« (ibid., 186)
Iz te perspektive, v kateri kot temeljni branik slovenstva nastopa katoliška cerkev,
je tudi razumljiva Krekova namera, za vsako ceno prikazati protestantizem kot v temelju
istoveten z germanizmom, dokazati, da »bi bila Avstrija že davno ponemčena, da se ji ni
otiranilo katoličanstvo« (ibid., str. 113). Paradoks je seveda v tem, da je natanko protes-
tantizem tista oblika krščanstva, ki je najbolj primerna kot ideološki okvir za narodno
emancipacijo; tudi sam Krek mora s stisnjenimi zobmi priznati, kako je »samo ob sebi
res«, da »je rodišče naši literaturi protestantizem« (v članku »Protestantizem in sloven-
stvo«, ibid., str. 110), vendar gre seveda mimo stratiotnega pokola, ki ga je med Slovenci
povzročila protireformacija in s tem zatrla prav prvo možnost slovenskega »narodnega
prebujenja«, marveč takoj preskoči v »zadnje čase«, ko naj bi bil protestantizem »princip
vsenemštva« (ibid., str. III).
Tako se Kreku postopoma in sistematično oblikuje enotna fronta sil »protislovan-
skega« boja »z namenom našega popolnega potujčevanja«; »Framazonstvo s svojim
sovraštvom do Avstrije, veliko nemštvo s svojim brezmejnim naputiom, liberalstvo s svojo
dobičkaželjno podlostjo, protestantstvo s svojim sovraštvom do katoliške cerkve, social-
na demokracija s svojo židovsko skvarjensotjo - to so sile, ki se bojujejo v njem.« (IS IV-
188)
»Najnižja« točka, točka skrajne nevarnosti je tu kajpada socialdemokracija, ele-
ment, ki kot podlaga »drži skupaj« to heterogeno, nezdružljivo množico (v kateri si - pač
po logiki nacistične teorije o »boljševiško-plutokratski zaroti« - podajata roke žid in ve-
likonemec, sicer razvpit po svojem antisemitizmu!), nemogoči »skupni imenovalec« fra-
mazonstva, liberalstva, socialne demokracije itn. pa je kajpada žid, ki danes kraljuje po-
vsod: »V našem času pa leze izmed narodnih bojev kot zmagovalec - žid na dan. Zid kra-
ljuje naši dobi: v zbornicah, na trgu, v tisku in na vseučiliščih.« (S-138) Krekov antise-
mitizem torej ni le »davek času«, zanemarljiv »madež« sicer »plemenite socialne msili«
ipd., marveč ima v celotni njegovi ideološki miselni zgradbi nujno strukturno funkcijo po-
enotenja in »naturalizacije« nasprotnika. Zato se ne smemo začuditi, če naletimo pri Kre-
ku na antisemitizem ob vseh mogočih temah, od usode revolucije 1848 do nesrečnih
usod mladih deklet, o čemer poroča njegov kratek spis »Najnesrečnejše bele sužnje« iz
leta 1895 (IS II, str. 381-383) - navedimo le njegov začetek in konec:
»Noben dan skoro ne mine, da ne bi čitali v časopisnih o gnusni trgovini z dekleti. Po vsem sve-
tu lazijo nesramni judovski agentje in spravljajo uboge žrtve svoje hudobnosti - v prepad.
Ali se tu ne da pomagati? Ta najgorja sužnost, ki uničuje po božji poti ustvarjenim ljudem dušo
in telo, je velik del socialnega vprašanja in nam kaže, kako zelo bolna je naša družba; pojasnjuje
nam pa tudi upravičenost boja proti judovskemu vplivu med nami.«
Potemtakem se ne smemo začuditi, če vidi Krek ključ za dejstvo, da so južni Slovani
v revoluciji leta 1848 stopili na stran reakcije in se pokazali »odločne bojevnike za pra-
vice vladarjeve in zakonitih oblasti«, prav v tem, da ni bilo med njimi (oziroma nami) Židov
z njihovo »k mesenosti in dobičkaželjnsoti nagnjeno« naravo:
»... ta duh je nevaren krščanskemu mišljenju in življenju. Kjer gospodujejo židje, polni takega
duha, tam je pozebla sreča krščanskega ljudstva. Žal, da moramo reči: ne samo v socialni demok-
raciji, marveč tudi drugod: v umetnosti, v časnikarstvu, v politiki imajo židje že dolgo vodstvo v ro-
kah. Revolucijska gibanja od 1.1848 so njihovo delo; surovo liberalstvo, gmotni, nravni in politični
razpad naših držav je njihov plod. Ob tej priliki nam bodi dovoljeno samo še to pristaviti: Da smo
se zlasti južni Slovani pokazali vselej, posebno pa I. 1848. in 1849., odločne bojevnike za pravice
vladarjeve in zakonitih oblasti in da imata vsied živega spoštovanja do oblasti v našem ljudstvu dr-
žava in cerkev v njem najkrepkejšo obrambo, to si tolmačimo s tem, da nimamo žjdov med seboj.
Razkrajajoči židovski element je sicer posredno tudi pri nas že pokazal svoj vpliv. Žalostne razme-
re: razdor, socialna demokracija, gnilo slovstvo so posledice tega vpliva. Toda Židov ni med nami,
in zato se čutimo tudi še toliko krepke, da premagamo svojo bolezen.« (S-350)
Ob tem je kajpada treba zastaviti splošno vprašanje pomena in pogojev antisemi-
tizma v meščanski družbi, s posebnim ozirom na njegov vzpon ob izteku liberalnega ka-
pitalizma in prehodu kapitalističnih družb k »avtoritarnim«, »organskim«, »korporativ-
nim« itn. oblikam vladavine.
28
Antisemitizem je izjemno pripravno ideološko orožje v vseh tistih družbenih situaci-
jah, ko je treba razredno razliko praktično-ideološko zabrisati v inienu »organske enot-
nosti« družbe: imanentno družbeno protislovje (razredno razliko) se projicira v ¿unanji,
moteči »neorganski« element, v Juda. Novo funkcijo je dobil antisemitizem z razvojem
kapitalizma, ki je prinesel relativno osamosvojitev civilne družbe glede na državo. Termin
civilna družba (société civile) je treba tu dojeti v temeljnem pomenu, ki sega od gospo-
darske »svobode«, individualistične konkurence, »boja vseh proti vsem«, do politlčno-
ideološke svobode, tako imenovanih državljanskih svoboščin, izoblikovanja političnih
strank, legalizacije »javnega mnenja« kot neodvisnega od državnega aparata in tako na-
prej. Posebej je treba poudariti, da drugI moment - politično-ideološke svoboščine - ni-
kakor ne smemo dojeti zgolj v njegovi meščanski omejenosti; njegovo »pozitivno« vse-
bino, ki presega meščanske okvire, je v marksizmu prvi uveljavil Antonio Gramsci, ki je
pokazal, kako komunistom ne sme iti zgolj za »prevzem državne oblasti«, saj sta narava
in sam uspeh prevzema oblasti v zadnji instanci odvisna od tega, koliko se bo komunis-
tom na ravni »civilne družbe« posrečilo realizirati svojo hegemonijo, svojo idejno prevla-
do.
Judje so se tu - glede na svojo zgodovinsko »konotacijo«, glede na pomen, ki jim
ga pripisuje zahodna zgodovinska tradicija - kar sami od sebe ponujali za »žrtvenega
kozla« tiste vrste antikapitalizma, ki se upira kapitalizmu v imenu starih, pristnih vrednot
»dela, družine, domovine«, v imenu družbe kot patriarhalne organske celote stanov,
»udov«. Nosilci takšnega antikapitalizma niso le malomeščanski sloji, ki propadajo z raz-
vojem kapitalizma (mali obrnitki, podjetniki ipd.), marveč tudi sam velekapital in njegova
»tehnobirokracija«, ki sta zainteresirana za gladko funkcioniranje proizvodnega aparata.
- Judje so primerni za to vlogo sovražnika, ker že v tradicionalni ideološki fantazmatiki
utelešejo oba pravkar nakazana momenta »civilne družbe«; na eni strani so Judje zastop-
niki finančnega in trgovskega kapitala ter individualistične konkurence - če naredimo iz
njih «sovražnika«, nas v tem podpre spontani ideološki videz, da je vir izkoriščanja in do-
bička iskati v menjavi, trgovini, obrestih, ne pa že v temeljni anatomiji samega produk-
cijskega procesa; tako lahko z vso silo nastopamo proti »ekscesom« kapitalizma, proti
plutokraciji, dobičkarstvu in tako naprej, hkrati pa lahko to počenjamo v imenu skladnega
sodelovanja med »produktivnimi« kapitalisti in delavci, se pravi, hkrati lahko puščamo
nedotaknjen osnovni ustroj kapitalizma. Na drugi strani so Judje s samo svojo vero, ki de-
luje v krščanskih deželah kot tujek, zastopniki intelektualne neodvisnosti od obstoječe
državne oblasti in so zato praviloma nastopali kot nosilci znanstvenih, religioznih, poli-
tičnih in drugih svoboščin.
To novO vlogo, ki jo dobi antisemitizem z razvojem buržoazne družbe, lahko izpelje-
mo že iz same dialektike, ki je lastna pojmu blaga in nato kapitala. Blago je enotnost dvo-
jega: kot uporabna vrednota, se pravi, kot reč z vrsto dejanskih lastnosti, zaradi katerih
zadovoljuje določeno človeško potrebo, je hkrati nosilec splošne vrednosti, ki se izraža
v menjalni vrednosti, v tem, da je blago zamenljivo za druga blaga. Nasprotje uporabna
vrednost- vrednost se pri tem prekriva z nasprotjem med čutno-konl<retnim in abstraktno-
občim: blago Ima uporabno vrednost zaradi vrste posebnih, otipljivih lastnosti, ki ga na-
rede koristnega; vrednost pa je tista »neotipljiva«, splošna lastnost^ ki ga naredi primer-
ljivega in s tem zamenljivega z drugimi blagi. Bistveno za blagovno dialektike pa je, da
tudi sam abstaktno-obči pol blaga znova privzame čutno-konkretno obliko, se pravi, da
se vrednost blag, ta abstraktno-obča lastnost, znova utelesi v nekem posebnem blagu,
tako da se to blago - zlato, denar nasploh - začne prikazovati kot neposredno utelešenje
vrednosti. Tu nastopi učinek fetišizma: pride do svojevrstne sprevrnitve, zazdi se, da je
zlatu samemu na sebi lastno to, da je utelešenje bogastva, da je bogastvo tako rekoč
naravna lastnost zlata. Bistvena za blagovni fetišizem je potemtakem ta naturalizacija:
vloga, ki jo stvari imajo zaradi mesta, ki ga zavzemajo v splošnem družbenem procesu,
se prikazuje kot naravna določenost teh stvari, kot nekaj, kar jim pritiče samo na sebi,
neodvisno od mreže družbenih razmerij, posredovanj: kot da lahko vsa blaga menjamo
za zlato zato, ker je zlato utelešenje bogastva, ne pa, da je zlato utelešenje bogastva za-
to, ker je v razvoju družbene menjave zavzelo vlogo splošnega ekvivalenta vseh blag ...
Toda za nas je pomembno dejstvo, da se isti razcep kot pri blagu ponovi tudi pri kapitalu:
tudi kapital se pojavlja v dveh oblikah, v abstaktni obliki (denar, ki ga vložimo v proizvod-
29
njo, se pravi finančni kapital) in v čutno-konkretni obliki (predmeti in sredstva dela, v ka-
tera vložimo kapital).
Med humanističnimi marksisti se rado ponavlja, da je osnovna poteza fetišizma v
tem, da se razmerja med ljudmi prikazujejo kot razmerja med stvarmi, se pravi, da se do-
ločeno družbeno razmerje prikazuje kot naravna, naturalizirana lastnost določene stvari:
tako se družbena narava proizvodnje v družbi, kjer prevladuje zasebna lastnina, prikazuje
v obliki denarja, stvari, ki omogoča kroženje, zamenljivost vseh blag, vseh izdelkov. Pri
tem se praviloma pozablja na nasproten, nič manj pomemben proces: da se tudi sama
razmerja med stvarmi, stvarna razmerja, sprevrnjeno prikazujejo kot razmerja med ljudmi,
se pravi, da privzamejo lažno obliko »medosebnih« razmerij, da se personificirajo. Prav
ta drugi proces ima ključno vlogo pri meščanskem antisemitizmu.
V predmeščanskih družbah so imela produkcijska razmerja, razmerja vladajočih in
vladanih v produkcijskem procesu, podobo neposrednih razmerij hlapčevstva in gos-
postva: tlačan ni svoboden, marveč je podrejen fevdalcu kot svojemu gospodarju, kar se
v ideološki obliki prikazuje kot očetovska skrb gospodarja za svoje podložnike in, na dru-
gi strani, kot pristno spoštovanje, ki so ga podložniki dolžni gospodarju. Temeljno za ka-
paitalizem pa je, da so - kot je zapisal Marx v Komunističnem manifestu - razdejana
»vsa fevdalna, patriarhalna, idilična razmerja. Pestre fevdalne vezi, ki so vezale človeka na
njegovega naravnega predstojnika, je neusmiljeno raztrgal in ni pustil med človekom in človekom
več druge vezi kot goli interes, kot brezčutno »plačilo v gotovini«. Sveto grozo pobožne zanese-
nosti, viteškega navdušenja, filistrske otožnosti je utopil v ledeni vodi egoističnega računa. Osebno
dostojanstvo je razkrojil v menjalno vrednoto, na mesto neštetih zapisanih in pošteno pridobljenih
svoboščin je postavil eno samo brezvestno svobodo trgovine.« (MIED II, str. 591)
Pri tem procesu razosebljenja v sami družbeni dejanskosti abstraktno-obče prevla-
da nad čutno-konkretnim: ko na mesto patriarhalnih razmerij med ljudmi stopijo razmerja
med ljudmi, ki so posredovana skoz brezosebna denarna razmerja, se spremeni tudi os-
novni cilj, gonilo produkcijskega procesa: medtem ko je v predkapitalističnih družbah te-
žišča še vedno na uporabni vrednosti in je notranji cilj produkcije zadovoljevanje potreb,
pa postane s kapitalizmom zadovoljevanje potreb zgolj ovinek na poti samooplajanja,
rasti kapitala: notranje gonilo produkcije je dobiček, je rast kapitala.
Tu pa antisemitizem postopa v dveh korakih, s katerima zamistificira to razmerje:
najprej že nakazano dvojno pojavno obliko kapitala - denarno in čutno-predmetno- raz-
loči na dva samostojna momenta, kot da imamo na eni strani »produktivni« kapital, pred-
mete dela in delovna sredstva, na drugi strani pa »neproduktivni« bančni kapital, ki iz-
korišča, izmozgava »produktivni« kapital; nato pa oba pola personificira, spremeni v dvo-
je različnih osebnih razmerij. Tako dobimo na eni strani razmerje delavca do »produktiv-
nega« kapitalista, lastnika produkcijskih sredstev, razmerje, ki mu je odvzeta, natanč-
neje: zamistificirana specifično-kapitalistična opredeljenost. To razmerje je namreč
predstavljeno kot neposredno osebno razmerje dveh večnih, nujnih momentov produk-
cijskega procesa: kot razmerja neposrednega proizvajalca do očetovskega organizator-
ja in usmerjevalca proizvodnje. Temu neposredno-razvidnemu razmerju naj bi se od zu-
naj lepil odtujeni, izkoriščevalski, neproduktivni moment, finančni kapital, ki si neupravi-
čeno prilašča plodove produkcije, saj v nji nima nobene razvidne vloge. Pri tem finančni
kapital zgošča v sebi natanko tisto razsežnost, ki je specifično kapitalistična: prevlado
abstraktnega nad konkretnim, prevlado stvarnih, brezobzirno-egoističnih razmerij nad
domnevno »toplimi« in »pristnimi« patriarhalnimi razmerji. Ključna operacija antisemitiz-
ma je kajpak v tem, da je abstraktni moment, moment kapitala v njegovi finančni pojavni
obliki, znova personificiran oziroma naturaliziran: predstavljen kot »naravna« lastnost
nečesa biološko opredeljenega, neke rase, Judov. - Zakaj so prav Judje tisti, v katerih
se utelesi ta moment, pa je pogojeno z zgodovinsko tradicijo: Judje so pač tisti element,
ki je glede na svojo zgodivnsko »konotacijo« najprimernejši za to vlogo. V tem je - mi-
mogrede povedano - splošna poteza sleherne ideologije: nikoli ni »iz enega kosa«, ho-
mogena, marveč zmerom kombinira, zbere različne elemente iz tradicije in skrpa iz njih
videz enotnosti. - Celotno to logiko antisemitizma bi lahko povzeli, izhajajoč iz nasled-
njega znanega mesta iz Marxovega Uvoda v Očrte:
»V vseh družbenih oblikah je neka produkcija tista, ki odreja položaj in vpliv vsem drugim in
katere razmerja zato odrejajo položaj in vpliv vsem drugim /razmerjem/. Splošna osvetlitev je, v ka-
tero so potopljene vse druge tiarve in (ki) jih modificira v njihove posebnosti. Posebni eter je, ki do-
loča specifično težo vsega bivanja, ki se kaže v njem____Pri ljudstvih z utrjenim poljedelstvom ...
30
kjer le-to prevladuje, kot pri antičnih in fevdalnih družbah, ima celo industrija in njena organizacija
ter oblike lastnine, ki ji ustrezajo, bolj ali manj zemljiško-lastniški karakter... V meščanski družbi
je narobe. Agrikultura postaja bolj in bolj gola industrijska panoga in jo kapital popolnoma obvla-
duje. Prav tako zemljiška renta. V vseh oblikah, kjer vlada zemljiška lastnina, prevladuje še naravni
odnos. V oblikah, kjer vlada kapital, (prevladuje) družbeno, zgodovinsko ustvarjeni element.« (K.
Marx, Uvod v Očrte, Problemi-Razprave 4-6 1982, str. 307)
Za našo namero je ključnega pomena, da upoštevamo, kako se s to spremembo
»splošne osvetlitve« spremeni sam tip gospostva, ki je na delu v družbenih razmerjih: do-
kler »prevladuje še naravni odnos«, imamo opraviti s tem, čemur pravi Marx »neposredna
razmerja gospostva in hlapčevstva«, tj. z neposredno-medosebnimi patriarhalnimi raz-
merji gospodarja In hlapca, ki implicirajo na eni strani hlapčevo vdanost, spoštovanje
»karizmatične« figure Gospodarja, na drugI strani pa gospodarjevo očetovsko »skrb« za
hlapca; sprememba »splošne osvetlitve«, ki nastopi z vladavino kapitala, kapitalskih raz-
merij, pa razveže ta neposredna medosebna razmerja v soobstoj formalno svobodnih,
»utiliranih« individuov, pri čemer gospostvo ni več neposredna funkcija medosebnih raz-
merij, marveč se vrši prek »razmerij med rečmi«, prek menjave na trgu, kjer si v obliki pro-
ste konkurence, »boja vseh proti vsem«, stopajo nasproti formalno svobodni individui. Na
tej podlagi pa se kot osnovni praktično-ideološki zastavek krščanskega socializma Iz-
kaže prav vrnitev k predmeščanskim neposredno-medosebnim razmerjem: namesto da
si »nadrejeni« in »podrejeni« stojita nasproti kot »brezdušni« kapitalist, ki ga zanima le
profit, ki vidi v delavcu le predmet Izkoriščanja, in delavec, ki prodaja svojo delovno silo
le za mezdo in prav tako do kapitalista nima nikakršnega človeškega odnosa, naj se med
njima znova vzpostavi organsko-harmonično, čustveno itn. razmerje gospodarja in hlap-
ca. - V čisti, tako rekoč elementarni obliki izpelje to Ideološko operacijo Krek v svojem
Socializmu: izhajajmo iz njegove definicije družbe:
»Družba je orgarisl<a zveza nravnih bitij... Organizem je zveza i'eč med seboj rzaličnih udov, ka-
terih vsak ima svoje posebno opravilo in svoj posebni namen... Družba je potemtakem zveza več
ljudi, med seboj različnih v tem smislu, da ima vsak svoje posebno opravilo in poseben namen, da
pa vsi skupno po neki notranji, nravni sili delujejo v skupen namen, v skupen blagor.« (S-13, 14)
S tO operacijo je seveda »enakost« lahko zgolj v tem, da vsak Izmed »udov« zavze-
ma v družbi mesto, ki mu po njegovi naravi pripada: »Z vso odločnostjo moramo torej za-
vračati nauk tistih, ki pavijo, da so si v družbi vsi ljudje enaki. Če bi bilo to res, potem bi
bila vsaka družba nemogoča____Samo v enem oziru smemo govoriti, da so si udje v druž-
bi enaki. Vsi smejo namreč zahtevati, da jim družba da to, kar jim po njihovem delovanju
za skupni namen pripada.« (S-15, 17) In po tej poti nam tudi nI težko s preprosto ana-
logijo izpeljati nujnosti oblasti:
»Vsak organizem potrebuje duše. Duša v družabnem organizmu mora biti primerna udom, torej
- nravna. Imenujemo jo - oblast ali avtoriteto. Kakor udje človeškega telesa ne tvorijo organizma, če
jih ne oživlja duša, tako tudi ne more biti družbe brez oblasti. Duša družbi je oblast ali avtoriteta.«
(S-15)
Se korak naprej, In že smo pri zakonih: »Ta oblast naroča, kaj naj store posamni udje
aH kaj naj opuste, da se doseže skupen namen. Taka naročila se imenujejopou'e/ya, ukazi,
zakoni ali postave.« (S-15) Itn. itn.... Ideološki trik skriva seveda drobna, navidez nev-
tralna In naključna besedica »imenujemo jo« oziroma »se imenujejo«: potem ko Krek iz
analogije izpelje zgolj splošno predstavo neke zapovedujoče instance, doseže s prepro-
stim »imenovanjem«, da ta abstraktna instanca prejme vase vso konkretno družbeno
vsebino, ki jo imajo v vsakdanji zavesti pojmi »oblasti« In »zakona«; s tem je seveda pro-
izveden videz, da smo to konkretno družbeno vsebino tudi pojmovno Izpeljali In da smo
jo z »oblastjo« itn. zgolj naknadno poimenovali.
Sodobna kriza - »socialno vprašanje» - je v tej perspektivi dojeta kot skrajni nasle-
dek novodobnega brezverskega duha, ki je s svojim egoističnim individualizmom razrušil
organsko enotnost družbe, organsko povezanost med njenimi »udi«, temelječo na duhu
medsebojne ljubezni, spoštovanja in skrbi: «Brezverski duh je uničil... ono ljubezen, ka-
tera je prej vezala delavca z gospodom, pomočnika in učenca z mojstrom, filed stanovi,
ki so za človeško družbo neobhodno potrebni, zijà vsied mrzle nevere grozen pre-
pad.« (B-23) Zavest posameznika, da je moment širše celote, v kateri Ima vsaka stvar
svoj globlji pomen in namen, da je del družbenega organizma, ki na svoj način, svojemu
stanu primerno, deluje za njegov skupni smoter, je zamenjal brezobzirni individualnizem,
ki nasprotno vidi v družbi, v soljudeh, le sredstva, ki naj jih čim bolj Izkoristimo za zado-
voljitev svojih potreb: »Malo nam je še ostalo organskega v javnem življenju, malo skup-
31
nega se kaže med nami. Vsak sam zase, to geslo mori družabne organizme.« (S-19/20)
Najbolj seveda čutijo posledice tega liberalističnega individualizma prav delavski sloji,
saj jih njihovi predstojniki ne obravnavajo več s patriarhalno skrbjo, marveč vidijo v njih
zgolj predmet izkoriščanja - na mesto »ljubezni, katera je prej vezala delavca z gospo-
dom«, stopi »brezsrčna« vez denarja:
»Daljši nasledek naših razmerje tudi ono izkoriščevanje slabših, zlasti delavskih slojev, katero
ne pozna nobene meje in mere, ker denar nima srca. Delavec je postal dandanes olago; o njegovi
osodi odločuje svetovni trg.« (B-23)
Takšno stanje pa »preu uničiti ves človeški red« (ibid.): ker vladajoči sloji kažejo kaj
malo skrbi za delavce in ker je novodobni brezverski duh delavce hkrati oropal verske
podlage dela, delavci čedalje bolj enačijo pokvarjenost novodobne izkoriščevalske ob-
lasti z oblastjo kot tako in zato vidijo edino rešitev v odpravi oblasti kot take in stanov
kot takih; na to jih napeljujejo »tisti družabni mojstri-skaze, ki so razširjali in še razširjajo
svoje preveratne misli med ljudstvo s pretvezo, da hoče'jo preosnovati vso družbo«
(S-20). Uresničitev teh zahtev pa bi pomenila, da bi družba ostala brez svoje »duše«, ob-
lasti, in da bi se razkrojila njena organska razčlenjenost - v krvi bi padli vsi »družabni raz-
ločki«, ki jo notranje strukturirajo:
»Ker so se posamezni oblastniki res često v marsičem pregrešili, zato /ti družabni mojstri-ska-
ze/ s posebno slastjo vlačijo vse njih izmišljene in resnične napake na dan in sklepajo: Proč z vsako
oblastjo! Proč z vserri sedanjim redom! Vsaka vera, vse sedanje politično, družabno in gospodarsko
življenje mora pasti; pasti mora družabni razloček med spoloma, razloček med narodi, pasti mora
rodbina in država; prestoli in oltarji se morajo razdrobiti. V ta namen so dovoljena vsa sredstva: di-
namit in bodalo, ogenj in sekira.« (S-21)
Socialdemokracija s svojim revolucionarnim programom je torej v tej perspektivi
zgolj skrajna točka razkroja, ki je od šestnajstega stoletja dalje potekal v treh stopnjah,
ki notranje sledijo druga iz druge: protestantizem - liberalizem - socialdemokracija.
Najprej je protestantizem »hotel razdreti cerkveno oblast«, razločil področji »notranje«
moralnosti, religioznosti itn. in »zunanje« zakonitosti, družabnosti itn., ter skušal iz reli-
gije narediti zgolj zadevo »notranjega izkustva«, ki nima kaj početi v javnem življenju; li-
beralistični egoizem je nujna posledica tega: če javno, družabno življenje zgubi versko
podlago, pač v njem zavlada brezobzirni egoizem, vladajoči sloji nimajo nobenih zadržkov
več za brezdušno izkoriščanje delavskih slojev, oblast, ki pretrga veze s cerkvijo, postaja
hladno trinoštvo; skrajni nasledek tega je pač socialdemokracija, ki hoče zrušiti samo
oblast in samo stanovsko razčlenjenost družbe, saj se delavcem oblast prikazuje le kot
nekaj, kar jih čim bolj izkorišča, ne pa tudi kot nekaj, kar očetovsko skrbi zanje. - Krek
tu poda natanko opredeljeno hierarhijo oblasti od najvišje - cerkvene - preko državne,
stanovske in narodne tja do očetne oblasti v »rodbini« (družini) in hkrati poudari, kako
se z razkrojem cerkvene oblasti postopoma, kot hišica iz kart, rušijo vse ostale oblasti,
kar pripelje do razpada celotnega družabnega organizma:
»Posamezni udje naših družabnih organizmov so razkosani, razbiti, razorganizirani, ker se ne
spoštuje več skupni namen pod vodstvom skupne oblasti. In vzrok temu je preziranje božjih zako-
nov in od Boga neposredno ustanovljene oblasti v njihovo varstvo. Najprej odpovedujejo pokoršči-
no Bogu in od njega postavljenim varuhom njegovih pravic, potem pa tudi - ljudem. Mladeniči, dek-
leta, ki spoštujejo v prvem oziru božjo voljo, ti jo spoštujejo tudi v drugem, ljubijo, spoštujejo in slu-
šajo svoje starše in jim delajo veselje. Dijaki, ki izpolnjujejo božji zakon, spoštujejo tudi svoje uči-
telje in profesorje, izpolnjujejo zvesto tudi svoje dolžnosti. To velja tudi v narodnem, stanovskem
in državnem življenju. Dokler so udje posameznih stanov slušali cerkveno oblast, so bili tudi sami
med seboj trdni in zvesti v lepih organskih zvezah. Države in narodi so cvetli, dokler jih je oživljala
duša najvišjega organizma - cerkvena oblast.« (S-19)
V skladu s tem se je po Kreku tudi reševanja novodobnega »socialnega vprašanja«
treba lotiti pri korenu - tako, da ponovno damo cerkveni oblasti to, kar ji pristoja; ponovna
vzpostavitev cerkvene oblasti je edini način, da znova in trajno zaživi celotna lestvica
vseh ostalih oblasti tja do očetne ter da s tem sam družabni organizem znova pridobi svo-
jo organsko celovitost, temelječo na zavesti njegovih posameznih udov, da vsak opravlja
svojo nalogo za skupni namen:
»Lahko rečemo, da bi se brž praktično rešilo socialno vprašanje, ko bi dali očetni oblasti v dru-
žini, oblasti, ki jo imajo po svoji naravi posamezni narodi ali stanovi v svojem okrožju, državni, pred-
vsem pa cerkveni oblasti to, kar ji pristoja. Predvsem cerkvenim, pravimo ... Kjer se ne spoštuje
ta oblast, propadajo tudi druge. Zato tudi po pravici iščemo in tudi nahajamo izvor socialnemu vpra-
šanju v upornik zmotah, ki so hotele razdreti cerkveno oblast in ki so s posebno silo butale na dan
začetkom šestnajstega stoletja s tako imenovanim protestantovstvom. / Če bi mogli s svojim gla-
som pretresti zemljo, ali če bi mogli seči v vsako slovensko sreče, potem bi bil naš prvi opomin:
Spoštujemo cerkveno oblasti Če se ta zaničuje in smeši, gine hkrati državna, stanovska, narodna
32
in očetna oblast; izpodkopujejo se temelji vsake oblasti, in brez upa rešitve zeva kakor grozen pre-
pad človeštva nasproti - socialno vprašanje.« (S-18, 19)
V hierarhiji oblasti, ki jo navaja Krek, je torej na vrhu cerkvena oblast, na dnu pa
»očetna« oblast, oblast očeta v družini oziroma »rodbini«; »Oblast v rodbini pripada
očetu.« (S-112) Ta oblast je sicer res najnižja, vendar je hkrati podlaga in model vseh
ostalih, saj je rodbina (družina) »prva naravna družba« (S-108), »najprvotnejša družba«
(S-112), prvotni in najbolj elementarni zgled slehernega »družabnega organizma«, s tem
da se v nji »dva neenaka dela vežeta, da s skupnim sodelovanjem dosegata en skupni
smoter« (S-112). Če pade ta »družabni razloček med spoloma« (S-21 ), je s tem zadan
končni udarec samemu človeškemu redu, se človek pogrezne v golo bestijalnost - zato
poudari Krek, da je trditev, po kateri je rodbina vezana na zatiranje ženske, in s tem po-
vezane socialdemokratske zahteve proti rodbini, najnevarnejši in najgrozljivejši element
marksizma, tj. »materialističnega socializma«; »V nobenem drugem vprašanjj ni
materialistični socializem tako nevaren, kakor ravno v tem« (S-II7) Socialna demokracija
spodkopuje rodbino predvsem z dvema zahtevama: z zahtevo po svobodni ljubezni in z
zahtevo po tem, naj ženska postane enakopravna moškemu tako, da se tudi ona vključi
v delovni proces. O »svobodni ljubezni« pravi Krek; »Ali je mogoče še bolj pasti? To se
pač drugega ne pravi nego Izbiti iz zveze med možem in ženo vsak nravni značaj, vsako
duševno stran, vsak zmisel za splošno korist, in postaviti na vladarski prestol živalski del
človeške narave.« (S-112) Skoraj še bolj pa se Krek zgrozi ob ženi-delavki, ki s tem, ko
ni več omejena na krog rodbine, pravzaprav preneha biti žena, se povsem izrodi svojemu
ženskemu poslanstvu:
»Delavka - strašna beseda, ki je prej ni poznal noben jezik, ki je ni noben čas pojmoval in ki
sama odtehta ves tako zvani napredek naših dni! Žena, ki je delavka, nI več žena. Nima več tistega
skritega, zavarovanega, čistega življenja; ne obdajajo je več nežni, sveti utiski rodbinskega življe-
nja; ne živi več pod moževo oblastjo ..(S-420).
»Delavski stanovi«, ki jih je razkroj družabnega organizma najbolj prizadel, morajo
torej uvideti, da rešitev zanje nikakor ni v tem, da bi se sami povzpeli na oblast, razrušili
vse stanovske razlike in uvedli vsesplošno enakost, marveč nasprotno v tem, da zahte-
vajo, naj jim družba povrne njihovo mesto v »družabnem organizmu«, naj ravna z njimi v
skladu z njihovim pomenom, z njihovim prispevkom splošnemu nravnemu smotru druž-
bene celote:
«... v državi imajo najveišji pomen za tistimi, ki neposredno vladajo državo, de/avsWsfanoW, ka-
teri s svojim trudom ustvarjajo vse državno premoženje. Po tem pomenu bi morala država skrbeti
zanje. Stališče njihovega pomena za državo in ne stališče enakosti jim more pomagati. Če se po-
stavijo na stališče splošne enakosti, razdirajo s tem državo in vsako družbo, in onemogočujejo na-
predek svojega stanu. Ce pa poudarjajo svoj pomen za državo in svojo pravico, da se jim mora dati,
kar jim gre po tem pomenu, stoje na trdih tleh in njhov boj ne more ostati brez uspeha.« (S-18)
Tu kajpada Krek Izvede elementarno Ideološko operacijo: ustvarjalno moč dela po-
vzdiguje in nenehno poudarja, da družba »ima vse, kar Ima, od dela« (ZSII, str. 379), ven-
dar mu je ob vsem čaščenju dela socialdemokratska zahteva, naj »delo« (tj. »delavski
stanovi«) prevzame tudi oblast, najbolj grozljiva nevarnost konca samega »človeškega
reda«. Drugače povedano, »delavski stanovi« Imajo res najvišji pomen, toda - kot Krek
nikoli ne pozabi dodati - »za tistimi, ki neposredno vladajo državo«, za državno oblastjo
kot »dušo« družabnega organizma: delo, to so delovne roke družabnega organizma, ki
lahko zadovoljijo svoj smoter le, če so poslušne ukazom »duše«, oblasti, sicer organizem
ponori, se razkosa. Ob tem je značilno, kako Krek nenehno ponavlja variante na temu
»Delu - čast!« (S II, str. 378), npr. »Delu slava In čast!«, »Vsa čast delu!«, kot da bi hotel
z vsem tem bogastvom variant zapolniti pomanjkanje tiste ene besede, ki bi, dodana de-
lu, zrušila celotno hierarhija »družabnega organizma«; »Delu čast in oblast!«
Ta praznina v temelju opredlejuje samo »dialoško« ekonomijo Krekovega diskurza,
tj., vnaša nek razcep v naslovnika tega diskurza. Na koga se namreč Krek naslavlja, koga
hoče »zajeti« s svojim diskurzom? Njegov naposredni naslovnik so kajpada »delavski
stanovi«, ki jim hoče Krek pokazati pot iz njihove bede, povrniti njihovemu delu čast in
pomen, ki mu gre v družabnem organizmu, jih rešiti propada, kamor jih vabi socialna de-
mokracija ... vendar pa tega naslovnika nenehno podvojuje neki drugi, »pravi« naslov-
nik, vladajoči »stanovi«, ki jim Krek ponuja krščanski socializem kot zadnjo rešitev pred
nevarnostjo, da bodo pobesneli delavski stanovi v revoluciji porušili same temeljne čl-
voeškega reda. Tako, denimo, poudari, da bi široko razpredene kmetijske zadruge po-
menile »neprodirljivo trdnjavo proti divjim napadom socialne revolucije« (S-555): »Go-
33
tovo je, da nobena druga sila ne more uspešno ustavljati socialne demokracije, kakor po
stanovski organizaciji nravno utrjeni in gmotno rešeni kmetiški stan.« (ibid.)
Kakšno konkretno obliko naj zadobi novo razmerje med delavcem in delodajalcem?
Predvsem gre Kreku za to, da bodi pogodba med delavcem in delodajalcem »notranja«,
»organizacijska«, takšna, ki zveže več oseb za dosego skupnega smotra, tako da mora
biti delodajalec »z delavci vred takorekoč ena povečana oseba« (S-82), ne zgolj »hladna«
zveza kupca s prodajalcem:
»Delo se ne prodaja tako kakor drugo blago. Med kupcem in prodajalcem je samo zunanja zve-
za. Med delavcem in delodajalcem pa mora biti notranja, to se pravi organizacijska. Delodajalec mo-
ra z delavci vred tvoriti organizem. Pri kupni pogpdbi se ozirata kupec in prodajalec vsak na svoje
koristi; na kak skupni namen pri tem ne mislita. Če je delavska pogodba le kupna, potem mora biti
boj med delodajalcem in delavcem brez konca; vedno bo vsak gledal le na svoje koristi. Pri orga-
nizacijski pogodbi se pa zvežeta delodajalec in delavec v skupni namen; v dosego smotra, ki ga
posameznik ne zmore, stvarjata organizem.« (S-81)
Konkretna pravna oblika, s katero delavci vstopijo v tak organizem, zato ne sme biti
navadna kupoprodajna pogodba, marveč »organizacijska pogodba« (S-82), s katero se
delodajalec in delavci združijo v skupen proizvodni organizem. Kreku je seveda povsem
jasno protirevolucionarno jedro takšne rešitve: z dolgoročno »organizacijsko pogodbo«
bodo delavci organsko navezani na delodajalca, njihovo delo bo dobilo značaj organske
zraslosti in stanovitnosti, kakršen je sicer lasten obrti in kmetijstvu, s čimer bo prepre-
čeno njihovo revolucioniranje: »Obrti so stalne in kmetijstvo tudi; torej morajo tudi delavci
imeti neko stalnost. Ravno to, da sedaj nimajo nobene, je največja nevarnost; to jih dela
internacionalne, a s tem že tudi revolucionarne.« (S-82) -Takšna »organizacijska pogod-
ba« pa lahko zares zaživi le, če nimamo na eni strani kopice atomiziranih posameznikov,
ki se brigajo le za svoje koristi, na drugi strani in nad njimi pa neposredno državo, marveč
se posamezniki vsakega stanu združijo v svojo stanovsko korporacijo. V nasprotju z li-
beralizmom, ki je hotel uničiti stanovsko organizacijo in po katerem naj bi »posamniki bili
neposedno državljani« (S-93), Krek zahteva ureditev, kjer »posamniki niso sami po sebi
člani v državi, marveč le v toliko, v kolikor pripadajo neki rodbini, nekemu narodu in ne-
kemu stanu. Pravi državljani so bile /v krščanski dobi/ torej rodbine, narodi in stanovi.
S tem, da je država varovala pravice teh svojih udov, je čuvala tudi vsakega posamnika.«
(S-93) Razpustitev teh partikularnih stanovskih itn. vezi, tj. to, da je posameznik »nepos-
redno«, mimo svoje stanovske opredeljenosti, priznan za državljana, pa je natanko os-
novna poteza tako imenovane »občanske družbe«; Krekova programska zahteva: »Mi
stojimo na stališču stanovskih korporacij. Prepričani smo, da je brez njih gospodarski red
nemogoč in da se kratijo temeljne pravice človeške narave, če se zabranjujejo organske
stanovske zveze.« - ta zahteva pravzaprav meri na ukinitev »občanske družbe«, na to,
da naj njeno načelo »boja vseh proti vem« zamenja organsko sodelovanje »udov«, sta-
nov, ki se morajo vsak odpovedati »neurejeni sebičnosti« in zahtevati ne manj, pa tudi
ne več kot tisto, kar jim gre za njihovi naravi; tako pravi Krek o delavskih zahtevah po
višjih mezdah: »Najprej se morajo delavci zavedati, da ima tudi mezda svoje naravne me-
je in če bi stopila preko teh mej, bi njim samim škodovala.« (S-419) Zakaj? Zato ker bi
na eni strani spodbujala njihovo »nezmernost in razuzdanost», na drugi strani pa bi se
»duševni in gmotni kapital odtegnil podjetjem, kjer bi ne imel zadostnega dobička«
(S^19).
Krek hkrati poudari samostojnost stanov, ki morajo »o svojih stvareh imeti prvo be-
sedo: država mora priznavati njihove pravice; ne smejo torej biti samo nekak privesek
uradništva, marveč samostojni (avtonomni) organizmi« (S-93). Korporativna organiza-
cija se mu veže na »samoupravo« (S-423) družabnih organizmov, ki ne smejo biti enos-
tavno podrejeni državi oziroma vključeni vanjo. Proti liberalizmu, ki je družabni organizem
razkrojil v vsoto posameznikov, nad katerimi stoji država, skuša torej reafirmirati vse tiste
»organske« skupnosti, ki dajejo posamezniku zakoreninjenost in stanovitnost, občutek
pripadnosti: ne le gospodarske korporacije, marveč tudi rodbino in predvsem občino;
eden glavnih grehov liberalizma mu je, da so liberalni nauki »občino kot korporativno zve-
zo izpremenili v državnoupravno skupino« (S-424). Državna uprava bo po Kreku prene-
hala biti »liberalna mehanična ustavna oblika« (S-423), do »organske zveze družbe z dr-
žavo« (S-425) po prišlo le, če bo državna uprava vzrasla kot organski vrh notranje
samoupravne razčlenjenosti same družbe na stanove, občine, rodbine, ki vežejo posa-
meznike v partikularne skupnosti: »Rodbina, občina, nekaj tudi stari stanovi, ki so si oh-
34
ranili še kaj vzajemnosti, kakor npr. kmetiški stan, so taki ostanki - kamni za novo dru-
žabno stavbo.« (S-425)
Ta Krekov ideološki zastavek je na prvi pogled »regresivna« kretnja vrnitve v
prdmeščanska razmerja neposrednega (»medosebnega«) gospostva in hlapčevstva,
kar pa je zgolj »nujni videz«, saj /ta zastavek/ svojo »praktično učinkovitost« dolguje na-
tanko dejstvu, da se je »ujel« s takratno tendenco prehoda samega liberalnega kapita-
lizma v monopolni kapitalizem: kapitalizem, ki ga Krek tako divje napada, n: kapitalizem
kot tak v svoji temeljni potezi (menjavi »svobodne« delovne sile za kapital), marveč tako
imenovani »manchestrski libaralizem«, kapitalizem nebrzdane »svobodne konkurence«,
ki je bil prav v Krekovem času v izteku; »organizacijska pogodba«, ki jo zahteva Krek,
se je kasneje realizirala v »socialnem paktu«, ki ga sklenejo sindikati in velekapital
(model takšnega »pakta« je danes bržkone Japonska). ^ - Težava je torej vtem, daje mo-
nopolni kapitalizem še vedno kapitalizem, da je vrnitev k neposrednim razmerjem gos-
postva in hlapčevstva v njem le navidezna, da imamo dejansko še vedno opraviti z vla-
davino »postvarellh« razmerij; drugače povedano, poznokapitallstična vrnitev k »avtori-
tarnim« razmerjem gospostva in hlapčevstva je v temelju nujno »fingirana«, z t^arxom re-
čeno; kljub navidezni vrnitvi k »prevladi naravnega odnosa« v resnici še vedno prevladuje
»družbeno, zgodovinsko ustvarjeni element«. Kljub vsemu oponašanju predmeščanske-
ga rituala Hitler v resnici ni fevdalni Vodja in njegovi podaniki v resnici niso fevdalno
»spremstvo«. V terminih lacanovske psihoanalize bi torej rekli, da v fašizmu - kot ekst-
remni obliki »fevdalnega socializma« - vrnitev k predmeščanskemu »diskurzu gospodar-
ja« kot temeljni obliki »družbene vezi« subjektov v resnici performativno ne »zagrabi«,
da imajo subjekti do te družbene vezi zgolj razmerje »zunanjega oponašanja«. Ta nepe-
tost med ideološkim okvirom vrnitve k »prevladi naravnega odnosa«, k razmerjem ne-
posrednega gospostva in hlapčevstva, in med dejstvom, da je ta vrnitev zgolj »fingirana«,
da gospodar v resnici ni gospodar Itn., se lahko znotraj tega ideološkega okvira razreši
le tako, da predpostavimo oziroma konstruiramo instanco nekega drugega, skritega
Gospodarja, ki drži izza kulise »dejansko vse niti v rokah«, da torej - bolj tradicionalno
povedano - sam tisti »presežek«, ki postavlja na laž vrnitev k neposrednim razmerjem
gospostva In hlapčevstva, znova naturaliziramo oziroma personificiramo: kolikor gospodar
v resnici ni gospodar, tedaj ne zato, ker bi dejansko vladala »postvarela« kapitalska raz-
merja, marveč zato, ker drži niti v rokah neki drugi skrivni gospodar - Jud. Drugače po-
vedano, Jud plačuje račun za to, da je vrnitev k medosebnim patriarhalnim razmerjem
zgolj »fingirana«, da novoafirmirani »diskurz gospodarja« v postliberalnem kapitalizmu
subjektov dejansko performativno ne »zagrabi«.
Kot tak antisemitizem že od vsega začetka ni bil tuj socializmu - namreč tistemu so-
cializmu, ki ga je Marx v Komunističnem manifestu poimenoval »fevdalni socializem« in
ki se je zadnjih sto let realiziral v različnih oblikah, od krščanskega do nacionalnega so-
cializma. Drugače povedano, antisemitizem ni tuj vsem tistim socializmom, ki so se upi-
rali kapitalizmu v imenu vrnitve k organski enotnosti družbe, kjer naj ima vsak sloj, vsak
»ud« svojo »naravno funkcijo«. Tako nas ne sme presenetiti dejstvo, da je bil med nem-
škimi klasičnimi filozofi najostrejši antisemit natanko tisti, ki je bil med njimi najbolj »levi«,
Fichte s svojo socialistično utopijo »zaprte trgovske države«.
Nekoliko bolj pretanjen oziroma »posredovane« so zadeve v realnem socializmu,
kjer prav tako občasno izbruhne antisemitizem; »zdravniška afera« v Sovjetski zvezi v
letih 1952 in 1953, Poljska zadnje desetletje. Tu Ima antisemitizem kajpak nekoliko dru-
gačno funkcijo; kolikor realni socializem v imenu prevlade »meščanskih, zgolj formalnih
svoboščin« civilno družbo podredi državno-partijskemu aparatu, mu sleherni poskus po-
novne osamosvojitve civilne družbe deluje kot nevarnost »kontrarevolucije«; to se je do-
' Pri Slovencih prevladujoči družbeni proces seveda ni bil prehod liberalnega v monopolni ka-
pitalizem, marveč šele oblikvoanje samega meščanskega razreda: v Sloveniji je torej šlo »zares«
za ohranjanje predmeščanskih družbenih razmerij. Lahko bi rekli, da je Slovenija »plačevala račun«
za godovinsko laž, za ideološki značaj krščanskega socializma, tj. za razkorak med ideološkim »vi-
dezom« vrnitve k predmeščanski organski zraslostl in dejanskostjo prehoda liberalnega v mono-
polni kapitalizem, ki ga je ta ideološki »videz« legitimiral in so-omogočal v razvitih kapitalističnih
deželah: v Sloveniji ta »videz« ni bil zgolj videz, marveč je bil sama dejanskost - pač splošna usoda
obrobnih, »nerazvitih«, da »živijo dobesedno« tisto, kar je po svoji temeljni funkciji zgolj »ideološka
maska«.
35
gajalo na primer na Poljsl<em, kjer smo imeli lani opraviti natanko s postopnim osamos-
vajanjem aparatov civilne družbe (neodvisni sindikati, tisk in založništvo in tako naprej).
V takšni situaciji se kajpak - še posebej na Poljskem, v deželi z dolgo antisemitsko tra-
dicijo - spet ponuja Jud kot nasprotnik, s katerim zamaskiramo nasprotje med delovnimi
množicami in vladajočo birokracijo. Seveda zaradi danega - marksističnega - okvira
ideoloških legitimacij antisemitizem ni mogel privzeti povsem odprte oblike; zato se je iz-
razil na dva dopolnjujoča se načina: prvič, bolj ali manj odprto se je lahko izrazil v raznih
dogmatsko-nacionalističnih združenjih - na primer proslulo »patriotsko združenje Grün-
wald« -, ki so formalno nastopala kot moment samostojne civilne družbe in ne kot del
državo-partijskega aparata, tako da se oblastem ni bilo treba z njimi neposredno izena-
čiti, hkrati pa jih je oblast na vse načine zakulisno podpirala (za glasilo Grünwalda je bilo
v času največje stiske vedno dovolj papirja in tako naprej); drugič, v sam uradni tisk je
antisemitizem prodrl v bolj »prefinjeni« obliki »šifer«; uporabljajo se nadomesnti izrazi, ki
so sami na sebi vsaj na neki ravni sprejemljivi, ob katerih pa »vsi vedo, za koga v resnici
gre«: tam, kjer bi moralo pisati »Judje«, piše »cionisti, kozmopoliti, demogoški, izkore-
ninjeni intelektualci« in podobno.
Kako pa je z antisemitizmom pri nas, v samoupravni družbi? Zaradi'vrste zgodovin-
skih okoliščin celo v krizni situaciji ni pričakovati njegovega izbruha. Vendar pa se na ne-
ki natanko določeni točki odpira polje za njegove svojevrstne ekvivalente, za uveljavitev
osnovne logike antisemitizma »z drugimi sredstvi«: tam, kjer samoupravljanje v praksi
dejansko ne preseže meščanske omejenosti »civilne družbe«, marveč civilno družbo od-
pravi v smeri vrnitve k svojevrstnemu korporativizmu: k viziji družbe kot organske celote,
kjer naj tako imenovane »višje sfere« ohranijo svojo zakoreninjenost v mistificirano po-
jmovani »bazi«, »neposredni proizvodnji«. Denimo tam, kjer »združeno delo« v stari, do-
bri maniri nastopa kot »baza«, ki naj se ji od zunaj »prilagajajo« »neproduktivne sfere«,
kulturna, znanstvenoraziskovalna dejavnost in podobno - kot da ni znanstvenorazisko-
valna dejavnost že moment, in to ključni moment samega združenega dela. Govoriti, naj
se znanstveno-raziskovalna dejavnost »bolj prilagodi potrebam združenega dela«, po-
meni že s samo formo reproducirati njuno »odtujenost« tam, kjer se v besedah zahteva
njuno enotnost: kot da ni edini način, da se združeno delo zave svojih dejanskih dolgo-
ročnih potrebm, natanko ta, da se do njih dokoplje skozi znanstvenoraziskovalno dejav-
nost! Kateri je resnični »zastavek« tovrstnega »boja proti odtujensoti«? Razkorak med
normativno odločilno vlogo »neposrednih proizvajalcev« in dejansko prevladujočo vlogo
tehnobirokratskega aparata, ki se lahko kaže tudi v obliki »skrbi« za interese samih »ne-
posrednih proizvajalcev«, ta razkorak lahko dobi poteze razrednega nasprotja. Prevla-
dujoča tehnobirokracija pa ga skuša »premestiti«, tako da »neposrednim proizvajalcem«
kot nadomestni objekt njihovega upravičenega protesta ponuja tako imenovane »ne-
produktivne sfere«, ki »živijo na račun delavcev«, kjer »se zgolj troši in nič ne proizvaja«,
in podobno. Nadalje bi lahko antisemitska logika imela določeno vlogo v sekundarnem
nasprotju med državno-partijsko birokracijo in tehnokracijo: ker tehnokracija praviloma
nastopa z ideološko legitimacijo liberalizma, svobodnih blagovno-tržnih razmerij, bi lahko
državna birokracija proti tehnokraciji z večjim ali manjšim uspehom stavila na staro dobro
desno-populistično karto »zaščite delavskega razreda« pred tako imenovanim »gnilim
liberalizmom«. Besedna zveza - »gnili liberalizem« - je nasploh zanimiva: zakaj »gnili li-
beralizem«, zakaj ne tudi »gnila birokracija«, »gnila trda roka«? Zadeva je jasna, če upoš-
tevamo, da je vsebina pojma »gnili liberalizem« tako imenovana »objektivna povezanost«
med »tehnoliberali« in »odtujenimi intelektualci«; v tem nam ni težko prepoznati dveh
sestavin meščanske »civilne družbe«, ekonomskega in ideološkega »liberalizma«, ter
hkrati dveh potez, s katerima je, kot smo videli, tradicionalno konotirana podoba Juda.
Ta in še nekateri drugi primeri nam povedo, da lahko tudi samoupravna družba v do-
ločenih razmerah producira »nasprotnike« v skladu z logiko antisemitizma, in da je tudi
tu treba ubrati isto pot kot pri antisemitizmu: analizirati ključno imanentno, notranje pro-
tislovje, ki se v interesu odtujenih vladajočih sil izraža v obliki zunanjega, izkoreninjenega
nasprotnika. In v tej smeri je tudi iskati odgovor na vprašanje, »kje krekovstvo še danes
36
živi«: v tistem pojmovanju (in hkrati praksi) samoupravljanja, ki »civilno družbo« ukine ta-
ko, da - kot bi rekel Krek - posameznik ni »neposredno« državljan, marveč je to le kot
član posebnih stanov, korporacij itn., oziroma - kot bi rekli danes - da posameznik svojih
samoupravnih interesov ne more uveljaviti neposredno, marveč le kot vključen v svojo
posebno »bazo«, prek posebnih interesnih skupnosti, ki »posredujejo« med njim in druž-
bo; živi torej v patološkem strahu pred tako imenovanimi »prostimi strelci«, pred interesi,
ki bi se izrazili zunaj organizirane mreže samoupravnih skupnosti, pred interesi, ki bi se
- še huje - začeli povezovati »horizontalno« mimo teh posebnih mrež ... »krekovski« je
ta osnovni postulat oziroma kar »refleks«, da ni Individuum zunaj te mreže posebnih
skupnosti nič, da tisti, ki so v resnici člani kakšne širše skupnosti, denimo SZDL, niso
posamezniki, marveč splet posebnih organizacij in društev, »kolektivnih« članov SZDL.
In ko pri nas danes pogosto slišimo očitek, da tisti, ki z »llberalističnih« pozicij kritizirajo
samoupravni sistem, zahtevajo dialog z državno oblastjo mimo razvejane mreže delegat-
skih razmerij in tako pravzaprav »objektivno« podpirajo etatizem, nam tudi v tem ni težko
prepoznati krekovskega »refleksa«, ki jemlje »liberalizem« in »etatizem« kot nekaj stro-
go sovisnega: že pri Kreku pomeni »liberalizem«, da si z razkrojem organskih partikular-
nih skupnosti neposredno stojita nasproti posameznik in država, tj. že po Kreku implicira
liberalistični »egoizem« kot svoje dopolnilo »tiransko«, družbi nadrejeno državo, takšno
državo, ki ne Izrašča kot vrh iz organskih skupnosti same družbe.
Pravkar povedanega seveda ni dojeti kot nekakšno neposredno kontinuiteto; če naj
se izognemo ravni vnanje analogije, iskanju površinskih podobnosti, je treba nasprotno
specificirati konkretne pogoje, v katerih ideološki elementi »krekovstva« še naprej vz-
trajajo ne zaradi nekakšne samodejne »retence«, marveč zato, ker v novi konstelaciji za-
dobije novo funkcijo. Metodološko izhodišče mora torej biti, da družbeni »pomen« ideo-
loških elementov ni vnaprej določen s samo naravo teh elementov, marveč lahko isti ele-
menti v novih zgodovinskih konstelacijah zadobijo novo »vrednost«. Kateri so torej bili
pogoji, ki so »reaktualizirall« nekatere elemente krekovstva? Naša hipoteza bi bila, da
je te pogoje iskati v specifičnosti procesa, s katerim se je naša družba distancirala od
»etatizma« oziroma »državno-partijskega monopola«, značilnega za klasično obliko
»realnega socializma«. Temeljnega pomena za »aktualnost krekovstva« je, da se tako
imenovana »bitka za smoupravljanje« ne bije zunaj, med »samoupravnimi silami« in nji-
hovimi »zunanjimi« nasprotniki, marveč da je notranja samemu samoupravljanju: dejan-
ska »protisamoupravna« tendenca in sila je takšno pojmovanje (in praksa) samouprav-
ljanja, ki ga zvede na splet Izražanja zmerom patikularnih interesov v okviru »depolitizi-
ranih« samoupravnih skupnosti; na ta način se vzbuja vtis, da je kar najširše število ljudi
nenehno »aktivnih«, da v skrajno prepleteni mreži samoupravnih skupnosti in delegat-
skih razmerij nenehno »odločajo« o vsem mogočem. Izražajo in usklajujejo svoje Intere-
se, vtis, ki pa ga hkrati nenehno podvojuje »globlji« vtis, da se odloča »o vsem mogočem,
le o tistem ne, za kar v resnici gre«. Drugače povedano, vse to nenehno »dogovarjanje«
in »odločanje« ostaja na partikularni in depolitizirani ravni, splošni okvir in usmeritev sta
mu nekako vnaprej določena s strani tistega, čemur v vladajoči (in deloma zavajajoči)
terminologiji pravimo »državno-partijski monopol«.
Tu je kajpada na delu specifično razmerje »bistva« in »pojava«, ki ga je treba dojeti
v strogem dialektičnem smislu: nikakor ne gre, celo v tej »krekovski« različici samoup-
ravljanja ne, za to, da bi bilo vse delegatsko »dogovarjanje« le »videz«, ki bi skrival isto
staro »realsocialistično« bistvo, marveč ta »pojavna« raven opredeli samo bistvo: sam
tako Imenovani »odtujeni center moči« deluje kvalitativno drugače kot v »realnem socia-
lizmu«, tj., deluje kot nadzirajoča, usmerjajoča itn. instanca samega delegatskega »do-
govarjanja«, ne pa neposredno kot »vladajoča sila«.
»Korporativna«, »krekovska« varianta, ki samoupravljanje zvede na mrežo dopoli-
tiziranih skupnosti, prek katerih posamezniki uveljavljajo svoje partikularne interese, je
torej v tej perspektivi specifični način, kako si vladajoča državno-partijska birokracija ob
vsem bogatvu samoupravnih razmerij, ob ogromnem številu subjektov, vključenih v pro-
cese »odločanja«, ohrani svoj temeljni monopol, monopolizira zase dejansko »univerzal-
no-polltično« razsežnost, ki določa okvir In usmeritev temu spletu partikularnega »od-
ločanja«; saj ostaja tista, ki ob vsem bogastvu partikularnih interesov še vedno uteleša
obči Interes, ki ob vsem bogastvu raznoterega dogovarjanja in odločanja še vedno op-
37
redeluje sam okvir in temeljno usmerjenost tega dogovarjanja in odločanja.
»Krekovstvo« pa paradoksno ni aktualno le kot neka določena težnja v samem ob-
stoječem samoupravnem sistemu, marveč lahko upravičeno predpostavimo, da bi igralo
tudi vlogo temeljne ideološke platforme politične opozicije v morebitni zaostreni družbe-
nopolitični situaciji: temeljnega »tona« tej platformi bržkone ne bi dajala tradicionalna 11-
beralno-meščanska ideologija, marvče bi ta platforma reaktivirala pomembne elemente
krščansko-socialne tradicije (»nacionalna socialna solidarnost« med »sloji«, naciona-
listično poudarjena zakoreninjenost »zdrave« inteligence v kmečko-narodni bazi, itn.).
Zdi se, da smo s tem prišli do nekega brezizhodnega vel: kakorkoli se obrnemo, smo
v »krekovstvu«. Toda ta brezizhodnost je le učinek dejstva, da »krekovstvo« deluje kot
skupna podlaga nakazanega vel; tisto, kar bi veljalo razgraditi, je sama ta podlaga. Edini
ustrezni odgovor tako imenovanemu »liberalizmu« torej ni še večja »budnost« pred »pro-
stimi strelci« oziroma - kar je liberalnejša stran istega - še »širši«, še »odpretejši« po-
skus, zajeti vse »interese« z depolitizirano partikularno formo izražanja, marveč »razkre-
čenje« samoupravljanja.
Užitek te dvoumne spakedranke se zdi primeren, da z njim sklenemo.
38
KRATKI KURZ IZ ZGODOVINE LACANOVSTVA
Naloga, ki sem si jo tukaj zastavil, je v tem, da bi v čim preglednejši obliki podal zgo-
dovino lacanovskega gibanja v Franciji, zlasti njegovih organizacijskih oblik, njegovih
burnih notranjih prelomov in teoretskih zastavkov, ki so tičali za temi prelomi: skratka,
da bi podal kratki kurz zgodovine VKP(b) (I). Tov. Žižek se je v svojem zadnjem predava-
nju omejil le na tisti del Zgodovine VKP(b), ki nosi naslov »O dialektičnem in historičnem
materializmu«, torej na konceptualno razdelavo nekaterih temeljnih postavk lacanovske
misli, preostala pa je glavnina Zgodovine VKP(b), pregled in historiat organizacijskih
form, vprašanja »programa in statuta« in pa seveda temeljno vprašanje, ki šele povezuje,
drži skupaj vsa ostala: namreč kdo so v teh drugačnih pogojih »trockistični, buharinski
itd. izmečki«, sovražniki ljudstva, ki jih je treba pometati iz Partije, da bi se ta lahko skle-
nila v Celoto? In tu naletimo na prvi paradoks: medtem ko se je boljševiške Partije krepila
tako, da se je čistila, da je neprestano iz sebe izločala vseh vrst izmečke, izrodke, raz-
redne sovražnike, imperialistične agente itd., razkrinkavala mračne zarote reakcionarnih
sil, pa se je v zgodovini lacanovskega gibanja, nasprotno, vselej Lacan sam znašel v po-
ziciji izmečka, nekoga, ki se ga je treba znebiti, ga izločiti, mu onemogočiti poučevanje,
da bi se lahko srečno sklenila v sebi »normalna« psihoanalitska organizacija, ki jo je s
svojo prisotnostjo kalil Lacan kot tujek, kot presežek. Ta zgodovina je tako vseskozi zgo-
dovina razcepov, razkolov, prelomov, celo ekskomunikacij, katerih zastavek je bil Lacan
-	poteza, na katero naletimo že na prvih straneh Seminarja XI., edinega knjižnoga pre-
voda v slovenščino. V prvem poglavju, ki nosi naslov Izobčenje, lahko pretjeremo:
»... - da je namreč moje poučevanje ... cenzuriral organ, imenovan izvršni l<omite
mednarodne organizacije, ki se imenuje International Psychoanalytic Association: ta cen-
zura nikakor ni običajna, saj ne gre za nič manj kakor za prepoved tega poučevanja - ki
ga je imeti za ničnega v vsem, kar lahko iz njega izvira v zvezi s habilitacijo psihoanalitika,
-	in gre tudi za to, da je ta prepoved pogoj za mednarodno afiliacijo psihoanalitičnega
združenji!, ki mu pripadam.
Tudi to še ne zadošča. Izrecno je poudarjeno, da bodo to afiliacijo sprejeli samo, če
bodo dana zagotovila, da moje poučevanje s pomočjo tega združenja nikoli več ne bo
moglo rabiti za formiranje analitikov.« (str. 10).
Skratka izobčenje brez možnosti vrnitve, kakršno pozna samo še židovska verska
skupnost: žrtev takega izobčenja je bil leta 1656 Spinoza, ki ga je najprej zadel kherem,
veliko izobčenje, »potem pa, čez nekaj časa, chammata, ki k prejšnjemu izobčenju dodaja
še določilo, da vrnitve ni.« (ibid.).
Tako v samem Lacanovem tekstu ob vsakem koraku trčimo na to zgodovino orga-
nizacijskih form, ki je njegovim tekstom tako zelo notranja, da se jih od nje skorajda ne
da odločiti in da ostajajo brez nje zelo težko razumljivi. To ne velja le za vrsto gosto po-
sejanih faktičnih namigov, temveč tudi za izpeljave, ki so na prvi pogled močno odmak-
njene od taktičnega razvoja psihoanalitskih organizacij. Če Lacan, denimo, zapiše, da je
vsaka analiza didaktična, je to sicer zelo enostavna in jasna trditev, nikakor pa ni jasne
kaj je njen zastavek, kam je naperjena, v kakšnem horizontu jo je treba razumti. Nepoz
navanje tega »horizonta« je tako morda največja, a tudi najlažje odpravljiva težava, na
katero naleti bralec v spoprijemu z Lacanovimi teksti. Neločljivost obeh nivojev ne po-
meni le, da so organizacijska vprašanja vselej, poleg vsega ostalega, tudi teoretska, tem-
več prej obratno, da so teoretska vprašanja vselej tudi organizacijska.
Moja pričujoča naloga - podajanje organizacijske zgodovine - je tako na prvi pogled
videti veliko lažja od one druge - podajanja in razvijanja konceptualne strukture - saj se
Razširjeni tekst predavanja z dne 15. 4. 1983 na Soli Sigmunde Freuda v Ljubljani.
39
lahko drži trdne kronologije, nedvoumnih podatkov in dokumentov. Ta enostavnost pa je
varljiva, ker je tukaj sama teorija prisotna na nek posreden In nepričakovan način in ker
se bo treba podati na doslej pri nas zelo malo znano in malo omenjano področje. Recep-
cija Lacana na Slovenskem se je osredotočila le na nekatere vidike, na nekatere teo-
retske nastavke, ki se jih je dalo s pridom uporabiti za materialistični poseg na posamez-
na področja: v ospredje je bila postavljena izdelava nove teorije ideologij, teorije kulture
In znanosti, analize so zadevale predvsem navezavo psihoanalize na heglovsko dialek-
tike in historični materiallzem, razčlenitev stalinizma in fašizma, posamezna literarna de-
la in pojave, posamezne slovenske Ideologeme, vprašanja navezave na lingvistično in lo-
gično problematiko itd. Lacan, kakršen je bil v Franciji postavljen v središče ostrih kon-
troverz, se od te »slovenske podobe« močno razlikuje in povprečen francoski lacanovec,
ki bi po naključju bral tekste v Problemih, bi se med njimi sprva le s težavo znašel. Na
privržence Lacanove misli v Sloveniji že celo desetletje letijo očitki, češ da slepo sledijo
zahodnim vplivom, se podrejajo modnim muham, namesto da bi uporabjali lastno pamet.
Take očitke lahko izrekajo le ljudje, ki o Lacanu ne vedo mnogo - prav nasprotno je res,
da je v recepciji Lacana še vse preveč prevladoval ustvarjalni duh, premalo pa je bilo rav-
no »sledenja zahodnim Idejam«. Tukaj bi rad zagovarjal tezo, da je sicer dosedanji razvoj
prinesel zelo bogate rezultate in mnoga nova spoznanja, vendar se imamo še veliko na-
učiti od »francoskega Lacana« in od »uvoza« njegovih Idej.
Ključna razlika med »slovensko« in »francosko« podobo Lacana je v prisotnosti
imanentno analitične problematike - do razkolov v psihoanalitičnem gibanju je prišlo iz-
ključno zaradi vprašanj, ki zadevajo organizacijsko plat samega analitičnega postopka,
ne pa morda zaradi razlik v splošnih tezah, doktrini itd. Seveda je bil zastavek, za kate-
rega je šlo, vselej temeljno pojmovanje psihoanalize kot celote, njenega mesta in dome-
ta, vendar je bil sprožilec vseh razcepov in prelomov prav v notranji organiziranosti psi-
hoanalitskega podvzetja. Tako v vsem, kar sledi, ne bo šlo za to, kaj psihoanaliza trdi o
tem in onem, kaj lahko doprinese posameznim znanostim in družbenim gibanjem, temveč
za nekako samorefleksivno vprašanje, v kakšni organizacijski obliki lahko eksistira psi-
hoanaliza, še točneje, kako se psihoanaliza lahko prenaša, kako se da psihoanalize na-
učiti in kdo lahko velja za usposobljenega psihoanalitika. Ključno vprašanje vseh orga-
nizacijskih pretresov je namreč bilo: kdo je kvalificiran, in po kakšnem postopku, vzgajati
nove psihoanalitike?
Vsa težava izvira iz tega, da psihoanaliza ni neka nova filozofija, nov pogled na svet,
nova teorija o najsplošnejši strukturi človeka, misli na sveta, svetovni nazor proti drugim
svetovnim nazorom, temveč da je možna le kot neka posebna praksa, kot teorizacija ne-
ke posebne prakse, ki je rojstno mesto in oporišče vsega ostalega. Lacan je skozi ce-
lotno svoje delo vztrajno podčrtoval to neprienačljivost psihoanalize z neko novo občo
teorijo - vzemimo le kategorično izjavo iz enega izmed njegovih poslednjih seminarjev (z
dne 18. 3. 1980):
»Je m'insurge, si je puis dire, contre la philosophie. Ce qui est sûre, c'est que c'est
une chose finie.« (Dvigam se, če lahko tako rečem, proti filozofiji. Gotovo je, da je to za-
deva, ki je končana.) (Ornicar? 20-1/1980, str. 17).
Vsa ta vprašanja pa neposredno zadevajo tudi nas, ki smo tukaj zbrani v Šoli Sig-
munde Freuda, saj nismo tukaj zato, da bi razširjali neko novo filozofijo, boljšo od popre-
jšnjih, temveč prej zato, da bi Iz filozofije izstopili, kar pa seveda nikakor ni enostavno.
Vse to se neposredno prevaja v povsem odprto vprašanje naše lastne organiziranosti,
ki bi nikakor ne smela podvajati in Imitirati univerzitetne strukture.
Na vprašanje, kako se psihoanalitsko vèdenje lahko prenaša in kdo lahko avtorizira
psihoanalitika, nam je Freud zapustil dva odgovora. Za oba se je izkazalo, da vprašanja
nikakor ne rešujeta, temveč prej otežkočata, če že ne onemogočata njegovo reševanje.
In oba sta žalostno propadla - prvi še za Freudovega življenja, drugi pa je propadel prav
skozi svoj neznanski uspeh.
Da bi si lahko ogledali Freudovo prvo rešitev, se moramo povrniti v leto 1913. Psi-
hoanaliza je imela tedaj za seboj desetletje in pol strmega razvoja in kljub ostrim odpo-
rom naglega širjenja kot veda v prvem razcvetu in zagonu, ki pa je prestala že svojo prvo
40
resno notranjo travmo: razcep z Jungom, Freudovim spočetka najobetavnejšim in na-
jljubšim učencem. Freuda, tedaj 57-letnega, je močno zaskrbelo, kakšna bo usoda nje-
govega nauka po njegovi smrti, zato se je otročje razveselil zamisli svojega učenca Er-
nesta Jonesa o ustanovitvi tajnega komiteja:
»Mojo domišljijo je takoj prevzela tvoja ideja o skrivnem svètu, sestavljenem iz na-
jboljših in najzanesljivejših izmed mojih učencev, ki naj bi poskrbeli za nadaljnji razvoj
psihoanalize in branili njeno stvar pred osebami in nezgodami, ko mene več ne bo. Vem,
da je v tej zamisli tudi otroški in morda romantični element, toda morda se ga da prila-
goditi tako, da bo ustrezal realnim zahtevam. Dal bom prosto pot svoji domišljiji, vlogo
cenzorja pa prepustil vam.
Lahko rečem, da bi mi bila življenje in smrt lažja, če bi vedel, da obstoji takšna zveza,
ki bdi nad tem, kar sem ustvaril.« (Freudovo pismo Jonesu, cit. po The Life and Work of
Sigmund Freud, Penguin, str. 415-6)
Takšen skrivni svet, ki naj bi bdel nad naukom in poskrbel za prenašanje psihoana-
litske modrosti bodočim rodovom, je bil leta 1913 dejansko ustanovljen. Sestavljalo ga
je pet najboljših in najzanesljivejših učencev: Kari Abraham, Sandor Ferenczi, Ernest Jo-
nes, Otto Rank in Hanns Sachs. Vsakemu izmed teh izbrancev je Freud ob ustanovitvi
komiteja podaril zlat prstan z grško gravuro - sam je celo življenje nosil prstan z gravuro
Jupitra. Kasneje, leta 1919, se je komiteju kot šesti član pridružil še Max Eitington, s pr-
stani pa je Freud v dvajsetih letih postal nekoliko bolj radodaren - najprej ga je leta 1920
podaril svoji hčerki Anni, nato pa še, denimo, Lou Andreas-Salomé in pa princesi Marie
Bonaparte, o kateri bo tukaj še precej govora.
Takšen je bil torej prvi odgovor na vprašanje, kako je mogoče prenašati psihoana-
lizo: skrivni komite, tajna organizacija, sestavljena iz izbrancev, najzvestejših in najza-
nesljivejših, ki prejmejo od velikega Vodje in Učitelja prstane kot zalog svoje odlikovane
pripadnosti stvari, konspirativni svet hraniteljev skrivnosti, posvečenih v najgloblje mod-
rosti in tančine neuka, ki ga morajo skrbno varovati pred tujerodnimi navlakami in ščititi
njegovo izvorno čistost.
Skrivni komite, ki ga je ustanovil Freud, je vsaj spočetka ravnal povsem v skladu s
svojim poslanstvom: njegovi člani, raztreseni po Evropi, so bili v nepretrganih in obsežnih
pismenih stikih tako med seboj kot s svojim učiteljem, po različnih koncih Evrope so se
pogosto sestajali, bodisi v manjših skupinah ali vsi skupaj, izmenjavali so si cirkularna
pisma itd. in tako sproti razreševali vse probleme, ki bi se utegnili pojaviti, pretresali po-
samezne finese nauka in se nasploh vedli, kakor pristoji članom tajne sekte posvečen-
cev.
Vendar je zamisel, kot že rečeno, žalostno propadla - pa ne le zaradi tega, ker je
Freud preživel večino članov komiteja, ki bi ga moral naslediti, ostali pa so se razkropili
po svetu (z izjemo avtorja zamisli Ernesta Jonesa, ki mu je stal ob strani do konca, in še
dlje). Komite je de facto razpadel že po kakšnih desetih letih svojega delovanja, z objavo
Rankove knjige o travmi rojstva, ki je vzbudila splošno negodovanje drugih članov. Vdor
tujerodnih naplavin v sicer čisti nauk je tedaj začel pretiti ne več od zunanjih sovražnikov,
temveč od znotraj, od samih posvečencev, in nenadoma se je, tako kot v Lessingovem
Modrem Nathanu, z vso ostrino postavilo vprašanje, kateri prstan je pravi: glede prsta-
nov, ki podeljujejo čudodelno moč in postavljajo nosilca v direktni stik z resnico, se je pre-
budil sum, da so lahko tudi ponarejeni. Vsa diplomacija učitelja ni zadostovala za to, da
bi se stvari spet povrnile v prejšnji red in da bi se obnovila neprelomljena skupnost v dru-
govanju z resnico. Prstani, ki podeljujejo modrost, so izgubili svojo moč. In tudi Lessingov
recept, naj namreč nosilec pravega prstana dokaže njegovo moč z dejanji, se ob še ved-
no živem očetu ni mogel obnesti.
Druga pot, po kateri je Freud hotel zagotoviti preživetje svojega nauka, je bila usta-
novitev organizacije po zgledu vsake druge stroke. Že na drugem psihoanalitskem kon-
gresu v Nijrembergu se je pokazala potreba po ustanovitvi mednarodnega psihoanalit-
skega združenja, ki je bilo tedaj ustanovljeno na predlog Sandorja Ferenczija, da bi tako
zagotovili obstoj in širjenje psihoanalize: »... kot vsi novatorji in pionirji,« je takrat rekel
Ferenczi, »moramo ne samo delati,ampak se tudi bojevati za našo stvar.« Prvi predsed-
nik Mednarodne psihoanalitične asociacije je postal Carl Gustav Jung, tedaj dekan zü-
41
riške univerze, predsednik dunajske skupine pa je bil Freud. To združenje (IPA), ki bo
imelo letos svoj 33. kongres, šteje sedaj več tisoč članov v 36 državah. Po vsem sodeč
je torej doživelo sijajen razmah, ki bi ga utemeljitelj psihoanalize bil lahko le vesel. Vendar
je prav ta uspeh radikalneje kot kar koli drugega onemogočil, da bi se lahko zastavilo in
reševalo vprašanje po tem, kako se psihoanaliza lahko prenaša In kdo lahko avtorizira
analitika. Nekoliko grobo rečeno: organizacija je s svojo masivnostjo začela dajati jam-
stvo, da je neki analitik res analitik, s tem pa se je kratko malo postavila na mesto ve-
likega Drugega, uzurpirala si je pravico subjekta-ki-se-zanj-predpostavlja-da-ve, nasta-
nila se je torej natanko na mestu, zâ katerega je prav psihoanaliza pokazala, da ne more
biti porok resnice - in prav spoznanje o luknjičavosti tega mesta je glavno vodilo pslhoa-
nalitskega postopka. Tako se je ta mednarodna organizacija postavila v položaj, od ko-
der je že tako rekoč strukturno nemogoče zapopasti In vzdrževati specifičnost in sub-
verzivno razsežnost psihoanalitskega odkritja. Zato Lacan nekje pripominja:
»Sicer pa puščamo odprto, kaj je Freuda gnalo v to nenavadno joke /šalo/, ki jo ude-
janja tvorba obstoječih psihoanalitskih združenj, saj ni mogoče reči, da bi jih bil hotel Ime-
ti drugačna.« (Propozicija z dne 9. oktobra 1967).
Že bežnemu pogledu je očitno, da je celotna zgodovina psihoanalize zgodovina raz-
cepov in shizm - to nikakor ne velja le za Francijo. Nad tem se, recimo, čudi neki socialog,
avtor preglednega članka o francoskih psihoanalitskih združenjih;
»... značilnost mednarodnega In nacionalnega psihoanalitskega gibanja je njegova
rast preko razcepov, medtem ko se druge industrijske, trgovske in znanstvene organi-
zacije naravno razvijajo preko filializacije na državni in mednarodni ravni.« (B. Štora v re-
viji Pouvoirs 11/1979, str. 123)
Čemu torej psihoanaliza ni mogla nikoli ubrati enostavne naravne poti piramidnega
združevanja od lokalne do mednarodne ravni? Zdi se, kot da bi v sebi skrivala nenavaden
naboj, ki jo neprestano sili k novim in novim razcepom - naboj, po katerem je v sodobnih
časih primerljiva edino še z marksizmom, za katerega je prav tako videti, da se še zlepa
ne bo zaustavilo množenje organizacij, ki vsaka zase trdi, da je legitimna nadaljevalka
nauka utemeljiteljev. Poteza, ki tako marksizem kot psihoanalizo, ki sicer oba zase za-
htevata določen specifičen tip znanstvenosti, zoperstavlja normalnemu in običajnemu
razvoju vseh drugih znanosti.
To potezo je takoj na lastni koži občutila komaj nastala Mednarodna psihoanalitska
asociacija (v nadaljnjem IPA), od katere se je že kakšno leto po njenem nastanku odcepil
njen prvi predsednik, C. G. Jung. Jung je kmalu zatem ustanovil svojo lastno orgnalzacijo,
ki naj bi varovala in širila njegove Ideje, a zdi se, da je s trenutkom, ko je stopil iz psihoa-
nalize, stopil tudi iz njenih burnih pretresov in razcepov: njegova organizacija vse do da-
nes živi svoje mirno In Idilično življenje tako kot vsa druga zdrava in normalna cehovska
združenja.
IPA, ki je bila ustanovljena predvsem v podporo lokalnim organizacijam, je po rez-
cepu z Jungom in po pretresih, ki jih je prinesla vojna, spet uspešno služila svojemu na-
menu. Psihoanaliza se je širila, doživljala je neznansko ekspanzijo v Ameriki, organizacije
so rasle, le v Franciji ni bilo nobene. V svojem spisu o zgodovini psihoanalitskega gibanja
pa je Freud zapisal, da se bo »končna odločilna bitka« za psihoanalizo bila prav »tam,
kjer se je pokazal največji odpor« proti njej. Petdeset let kasneje lahko njegovi prerokbi
samo pritrdimo.
V Franciji se je širjenje psihoanalize sprva omejilo le na določene umetniške, pred-
vsem surrealistične kroge. Ti so v njej videli potrdilo nebrzdane fantazije onstran okovov
družbenih konvencij, imeli so jo za metodo odkrivanja in razgaljanja primitivnega in izvor-
nega ter za svoj program postavili nič manj kot upesniti in naslikati nezavedno. Nekateri
avtorji so že povsem razvili kasneje tako proslavljene antipsihiatirčne teme zoperstav-
Ijanja paranoje in norosti kot izvornega doživljanja sodobnemu svetu, ki je v svoji normal-
nosti to avtentičnost utopil - Artaud je tako nekaj desetletij kasneje brez težav postal kla-
sik antipsihiatrije. Freud je bil do te recepcije od vsega začetka skeptičen. Kaj si je o njej
mislil, je dovolj očitno iz anekdote, ko je v pogovoru z Dalijem konec dvajsetih let temu
42
odvrnil: »V vaši umetnosti me veliko bolj zanima njena zavestna kot njena nezavedna
plat.«
Nezadovoljen s tem, da psihoanaliza v francoskih medicinskih krogih ni dobila nika-
ke opore, je Freud leta 1921 poslal v Pariz svojo poslanko gospo Sokolnicko, sicer po-
ljsko emigrantko. Tej je uspelo osnovati svoj krog med psihiatri in leta 1323 je dr. René
Laforgue opravjal prve psihoanalitske kure kot gost pri tedaj slovitem psihiatru Henriju
CIaudeu v bolnišnici Sainte-Anne. Prva poročila so vzbujala moralno zgražanje in ogor-
čenost. Sam dr. Claude je skušal upravičiti Laforgueovo prisotnost s tem, da vodi zanj
nekakšna statistiko, o psihoanalizi pa je, tako kot večina francoskih psihiatrov, menil, da
je »šokantna za delikatnost intimnih občutkov« in »nasprotna francoski mentaliteti«.
Do leta 1926 je peščica pristašev vendarle toliko narasla, da je bila možna ustano-
vitev Société psychanalytique de Paris, Pariškega psihoanalitskega združenja (v nadalj-
njem SPP), ki je štelo 11 ustanovnih članov. Med njimi je bila najbolj slikovita pojava gr-
ška in danska princesa Marie Bonaparte, že omenjena posestnica Freudovega prstana,
pa dr. Laforgue (ki je bil kasneje analitik Françoise Dolto), dr. Hesnard, kasnejši preva-
jalec Freuda v francoščino, kasneje najpomembnejša osebnost pa je bil gotovo Rudolf
Loewenstein, v 30-tih letih Lacanov analitik, po vojni, po emigraciji v ZDA pa eno najvaž-
nejših imen v »uradni« psihoanalizi.
V SPP je bila že od vsega začetka prisotna težnja, da bi psihoanalizo razvodenili in
jo tako naredili sprejemljivejšo, njene razburljive novotarije pa uvajali nadvse previdno.
Tako, denimo, ob ustanovitvi revije združenja, La revue française de psychanalyse, Lafor-
gue sprva ni hotel dati Freudovega imena na ovitek in ga nasploh ni maral preveč ome-
njati, da bi ne prišli na slab glas. Freudovo ime se je na ovitku pojavilo šele na Freudovo
lastno zahtevo.
Tako se je v nekoliko komičnih okoliščinah začela pot psihoanalize v Franciji in nihče
si ni mogel misliti, da bo to skorajda amatersko združenje enajstih ljudi v dobre pol sto-
letja doživelo štiri razcepe in se razvilo v eno poglavitnih intelektualnih sil v Franciji, po-
stalo tako rekoč del vsakdanje kulture in obvezni del splošne izobrazbe. Tudi prvo ob-
dobje SPP nikakor ni kazalo znakov obetavne phhodnosti. Do druge svetovne vojne je
združenje obsegalo vsega 24 članov, v praksi je vladal vsesplošni ekiekticizem in tole-
ranca do najrazličnejših pristopov in tehnik, v teoriji pa dokajšnja neobveznost. Analize
so trajale kvečjemu po nekaj tednov, le izjemoma dlje. V tako združbo se je leta 1934
vključil Jacques Lacan.
Jacques Lacan (roj. 13.4.1901 v Parizu v družini iz visoke buržoazije) je opravil svoj
študij psihiatrije zlasti pri Clérambaultu, ki ga je kasneje priznal za svojega edinega uči-
telja. Leta 1932 je zagovarjal doktorat iz psihiatrije z naslovom De la psychose paranoïa-
que dans ses rapports avec la personnalité /0 paranoični psihozi v njenih odnosih z oseb-
nostjo/, ki je še istega leta izšel tudi v knjižni obliki (ponatis v žepni izdaji je izšel leta
1975 pri založbi Seuil). V 30-tih letih je objavil še nekaj krajših čisto psihiatrično-tehnič-
nih spisov, nekaj pa je objavljal tudi po surrealističnih glasilih (celo nekaj pesmi, denimo
Hiatus Irrationalis iz leta 1933). Leta 1934 je opravil svojo osebno analizo pri Loe-
w/ensteinu in tako vstopil v SPP. Dve leti kasneje, leta 1936, je sodeloval na XIV. kon-
gresu IPA v Marienbadu s prispevkom o »zrcalnem štadiju« - prispevek je izšel v zbor-
niku kongresa kot »The Looking-Glass Phase«. Takrat že zelo stari Freud je bil prisoten
na kongresu, vendar ni prišel poslušat Lacanovega referata - srečanje je bilo, tako kot
se v psihoanalizi spodobi, spodletelo.
Lacanov prvi nastop v psihoanalitski areni je zelo pomemtjen zaradi tega, ker se je
že tedaj postavil po robu naraščajočemu in čedalje bolj prevladujočemu toku t. i. ego-psi-
hologije. To je smer, v katero se je nagnila že Anna Freud, svoj največji vzpon pa bo do-
segla v delih Heinza Hartmanna, Krisa in Loewensteina v petdesetih letih. Jaz se je v tem
pojmovanju iznenada prelevil v instanco, na katero naj se opre psihoanalitik zoper raz-
diralno dejavnost Onega ali Nadjaza - Jaz naj integrira dele, ki so na tej ali na oni strani
začeli štrleti ven iz skladne celote, zdrava sila, ki naj odpravi anomalije in disfunkcije. La-
can temu že od prvih začetkov svojega dela zoperstavlja postavko o imaginarnem izvoru
in značaju instance jaza. Enotnost jaza, po teoriji o zrcalnem štadiju, ni nekaj notranjega,
doživetega v globinah jaza, temveč prihaja od zunaj, iz zrcalne podobe, tako da Jaz ni na-
posled nič drugega kot brkljarija imaginarnih identifikacij, ki stopajo na mesto te prve
43
imaginarne relacije. V tej zrcalni relaciji, ki vpostavlja instanco Jaza, pa je iskati tudi kal
paranoje - prav daleč od tega, da bi se lahko nanjo oprli kot na čvrsti, zdravi del, ki naj
skladno zaobjame druge, je sama vir temeljnih disfunkcij. Četudi ta prva Lacanova teorija
Jaza še zdaleč ni zadovoljujoča, pa je vendar zelo pomembna kot odločen korak proti st-
rmemu padcu v ideologizacijo, ki jo je (med drugim) prineslo geslo o avtonomiji Jaza. Svoj
prvi prispevek je Lacan kasneje razdelal in ga v novi verziji predstavil na XVI. pslhoana-
litskem kongresu v Zürichu leta 1949 pod naslovom Le stade du miroir comme formateur
de la fonction du -je« /Zrcalni štadlj kot tvorec funkcije »jaza«, cf. Ecrits, str. 93-100/.
Iz predvojnih let je potrebno omeniti še Lacanovo znano drugovanje s surrealisti, ki
so mu ga kasneje večkrat oponašali, prijateljevanje s kasneje tako znanimi ljudmi kot so
Bataille, Barrault, Malraux Itd. Posebej pomembna pa je Lacanova udeležba na slovitih
predavanjih o Heglovi Fenomenologiji duha, ki jih je imel v letih 1933-1939 na Ecole pra-
tique des Hautes Etudes ruski emigrant Alexandre Kojève (predavanja so sicer dostop-
na v hrvaškem prevodu). Kojeve je na nekoliko alkimističen način povezal tedaj prodl-
rajočo Heideggrovo eksistencialno misel {Sein und Zeit je izšel le nekaj let poprej) z zelo
svojevrstno razumljenim marksizmom in oboje uporabil ob Heglu, vendar so imela nje-
gova predavanja v Franciji, ki dotlej Hegla skorajda ni poznala, precej šokanten in v mno-
gih pogledih zelo inspirativen učinek. Na njegovih predavanjih se je zbirala skorajda vsa
tedaj še malo znana mlada intelektualna generacija, ki bo oblikovala francosko kulturo
vse do danes: poleg Lacana še imena kot Jean-Paul Sartre, Jean Hyppolite, Jean Wahl,
Georges Bataille, Raymond Queneau, Maurice Merleau-Ponty itd. Lacanovega dela se
je odtlej vseskozi držal določen heglovski pečat, že na prvi pogled razviden, denimo, iz
imenskega registra njegovih Spisov, kjer je Hegel (poleg Freuda seveda) daleč najpo-
gostejša referenca. Seveda pa so te reference zavajajoče, saj je Lacanov postopek na-
jbolj heglovski prav tam, kjer o Heglu nI govora.
Po vojni, leta 1945, se je SPP ponovno znašla na svojem minimumu enajstih članov
- nekaj jih je umrlo, nekateri pa so med vojno emigrirali (npr. Loewnesteln v ZDA). Do za-
četka petdesetih let, ko se pravzaprav naša zgodba šele začne, je pod predsedstvom
Sache Nachta doživela ponoven razmah, zanimanje za psihoanalizo pa se je krepko po-
večalo. Tako se je že leta 1949 pojavila ideja o ustanovitvi posebnega Inštituta za psi-
hoanalizo in po nekajletnem zbiranju sredstev (glavnino je pristavila pač princesa Bona-
parte) je junija 1952 Inštitut začel s poskusnim delom. Prav zapetljaji okoli ustanovitve
Inštituta pa so z vso ostrino postavili vprašanje o formiranju psihoanalitikov o postopku
prenašanja psihoanalitskega vèdenja, in naposled privedli do prvega razcepa.
Lacan sem je v tem času postal že eden najbolj uglednih članov SPP, splošno pri-
znana veličina, in njegova teorija o zrcalnem štadiju je začela veljati celo za nekakšno
distinktivno potezo francoske psihoanalize, njen paradni primer - bržčas zato, ker niso
dojeli njenih implikacij. Kot z vseh strani priznani in uveljavljeni analitik je bil Lacan tudi
glavni tvorec leta 1949 nastalega statuta SPP. Prav ta statut pa si je vredno nekoliko
pobližje ogledati, preden preidemo k sami zgodovini razcepov - pa ne zato, ker je spod
Lacanovega peresa, temveč prav nasprotno zaradi tega, ker uteleša vse tisto, proti če-
mur se je Lacan kasneje boril, ker ga torej lahko vzamemo skorajda za klasičen primer
običajnega statuta, kakršen je še danes v navadi pri večini psihoanalitskih organizacij
in nas kot tak najbolje vpeljuje v običajno pojmovanje avtorizacije psihoanalitikov.
Začetek prvega člena, ki govori prav o formiranju psihoanalitikov, se glasi takole:
»1. Poznavanje in izvajanje psihoanalize zahtevata izkustvo njene lastne tvarine,
namreč odporov in transferja, izkustvo, ki se ga da v prvi vrsti dobiti le v poziciji psihoa-
naliziranca (psychanalysé).
Zato je 1.1. didaktična analiza vhod v pouk, kjer tehnično formiranje (formation) urav-
nava sàmo teoretskao umevanje.
2. Didaktično izkustvo, analiza pod kontrolo in teoretski pouk so tri stopnje (tega
procesa), za katere Psihoanalitsko združenje prevzema odgovornost in usklejevanje.«
(CIt. po La scission de 1953, od tod tudi nadaljnji citati).
Ključni pojem slehernega formiranja analitikov, uveden že v prvem stavku, je torej
didaktična analiza. (Francoski izraz formation tukaj prevajam s formiranje - pomeni pa
lahko vzgojo, izobrazbo, (iz)oblikovanje Itd., se pravi tako sam proces »izobraževanja«
44
kot njegov proizvod, določeno »izobrazbo»; lepa nemška vzporednica je izraz Bildung).
Minimalni splošni konsenz vseh psihoanalitskih združenj, naj bodo njihova siceršnja raz-
hajanja še tako velika, je v tem, da mora biti vsak psihoanalitik najprej sam analiziran.
Da bi se nekdo lahko habilitiral za analitika, mora torej najprej na lastni koži prestati po-
stopek, ki ga bo poslej uporabljal na drugih, na svojih pecientih. To je zahteva, ki jo je po-
stavil že Freud (čeprav se je v praksi ni vselej držal in dopuščal analitsko prakso neka-
terih analitikov, ki sami niso bili analizirani, ker se je izkazalo, da so imeli lepe terapevtske
uspehe - tu pa se seveda takoj zastavi vprašanje, ali je terapevtska uspešnost sploh lah-
ko merilo psihoanalitske prakse). Čeprav je ta zahteva vsem skupna, pa je vse odvisno
od tega, kakšen smisel, težo in domet ji pripišemo v določeni interpretaciji - tukaj pa se
pogledi radikalno razhajajo. Ali naj, denimo, služi temu, da je pač pošteno in prav najprej
na lastni koži nesebično preizkusiti orodje, preden ga uporabiš na drugih? Ali temu, da
si psihoanalitik pridobi zmožnost vživljanja v svojega pacienta, vpogled v to, kako je ana-
litična situacija videti iz njegove perspektive? Ali temu, da bi se po tej poti analitik sam
najprej ozdravil svojih morebitnih nervoz, napačnih projekcij, se otresel pristranosti? Da
bi se dokopal do globljega razumevanja, višje stopnje modrosti? Ali da lahko o psihoa-
nalizi kompetentno govori le tisti, ki se je sam spustil, ki je sam sestopil v najtemnejše
globine človeške duševnosti in si s tem neposrednim izkustom pridobil pravico do legi-
timiranja lastne prakse in lastne teoretske pozicije? Ali da je analitik tako prišel do raz-
svetljvanja in razodetja, do katerega se nikoli ne bi mogel dokopati po poti še tako vest-
nega študija knjig in teorije, da je torej tako okusil Goethejevo zlato drevo življenja in se-
gel preko teoretske sivine?
Vse to so v večji ali manjši meri, v tej ali oni obliki skhte, bolj ali manj zamolčane pod-
mene, na katerih običajno temelji razlaga zahteve po psihoanalizi samega psihoanalitika.
Lacan, ki tedaj še ni imel izdelane teorije didaktične analize, si v statutu ne prizadeva po-
sebej utemeljiti izhodiščne zahteve. Kot posebno tvarino psihoanalize navaja le transfer
in odpore kot izkustvi (dve plati istega izkustava?), ki se ju ne da dobiti drugače kot v
samem analitskem postopku. Trditev, ki obvisi v zraku in pušča celo vrsto odprtih vpra-
šanj.
Zahteva po nujnosti didaktične analize, skupna vsem psihoanalitskim združenjem,
pogojuje tudi osnovno hierarhijo, ki vlada v vseh združenjih: namreč delitev na navadne
analitike, ki lahko analizirajo le paciente, in na analitike-didaktike, ki so vrh tega uspo-
sobljeni še za to, da analizirajo bodoče analitike, da torej vodijo didaktične analize, ka-
terih proizvod, ko so prignane do kraja, naj bodo usposobljeni novi analitiki. Razlika med
navadnimi analitiki in didaktiki je tako temeljna, povsod prisotna hierarhična stopnica. Di-
daktična analiza se na prvi pogled močno razlikuje od navadne analize: če pride v na-
vadni analizi pacient k analitiku z vrsto simptomov, ki jih želi v analizi odpraviti, se jih zne-
biti, pa je v didaktični analizi izhodiščni simptom kaj nenavaden - namreč želja, da bi nek-
do rad postal analitik, osnovni smoter analize pa nikakor ni odprava tega simptoma, tem-
več njegova uveljavitev, njegovo udejanjenje; analiza naj torej služi temu, da bi ta sim-
ptom lahko prišel v celoti do besede. Če pa je situacija v didaktični analizi tako v temelju
različna od navadne analize, če je njen smoter povsem drugačen, ali lahko potem sploh
še trdimo, da je didaktična analiza zvrst analize? Ali tako sploh še velja, da je analitik sam
analiziran, ali ne gre zgolj za neko fingirano, ponarejeno psihoanalizo, prirejeno za po-
seben namen? Kako torej misliti razmerje med didaktično in običajno, denimo terapevt-
sko psihoanalizo? Ali ni didaktična analiza samo ponaredek prave?
Vsa ta ključna vprašanja, ki se začnejo takoj kopičiti ob zahtevi po didaktični analizi,
pušča Lacan leta 1949 docela odprta, tako kot nanje zaman iščemo odgovora v veliki
večini obstoječih psihoanalitskih združenj. Odsotnost teorije, ki bi razjasnila status di-
daktične analize, pa zapolnjuje cela množica predpisov, ki urejajo tehnično, tako rekoč
administrativno plat poteka didaktične analize: kakšna naj bosta namreč pogostost in
trajanje didaktičnih seans. Splošno pravilo, na katerega je takrat načeloma pristajal tudi
Lacan, je bilo v grobem in z majhnimi variacijami v tem, da naj bo ritem teh seans po mož-
nosti štiri- do petkrat, a najmanj trikrat na teden, dolžina posamezne seanse najmanj 45
min, trajanje celotne didaktične analize pa okvirno dve leti. Prav te mednarodno priznane
norme, ki niso bile sicer nič drugega kot prikrivanje zagate glede statusa didaktične ana-
lize, bodo kasneje pripeljale do neslutenih zapetljajev.
45
Iz navedenega začetka statuta je treba poudariti še sklop treh temeljnih elementov,
na katerih naj sloni formiranje vsakega analitika. Poleg didaktične analize kot nosilnega
stebra tega formiranja nastopa na drugem mestu analiza pod kontrolo. Bodoči analitik
naj bi proti koncu svoje didaktične analize začel analizirati nekaj pacientov, o poteku teh
prvih, še začetniških in tipajočih analiz, pa naj bi sproti poročal enemu ali po možnosti
vsaj dvema analitikoma-kontrolorjema (praviloma to ne bi smel biti njegov didaktik), ki
bi mu svetovala glede pravih korakov, ga varovala pred zablodami in bdela nad njegovo
Izurjenostjo. Tudi tu spet množica predpisov odreja, koliko naj bo takšnih analiz pod kon-
trolo, koliko časa naj trajajo, koliko naj bo kontrolorjev, kdo je lahko kontrolor itd. In kot
tretji element, kot po naključju najmanj obremenjen z natančnimi predpisi, nastopa še
teoretski pouk, zlasti študij Freudovih tekstov. Ta trojnost didaktike, kontrole in teorije
je v splošnem še danes veljavna baza analitskega Izobraževanja.
V	Lacanovem statutu iz leta 1949 si je nadalje zanimivo ogledati še IV. člen, ki nosi
naslov »o osebnih kulturnih in strokovnih kvalifikacijah, ki naj jih ima kandidat za psihoa-
nalitsko izobrazbo in o družbeni odgovornosti njegovega poslanstva«. V prvi točki nale-
timo na zahtevo po psihofizični »normalnosti« analitikove osebe, ki naj omogoči »ima-
ginarno oporo, ki jo psihoanalitikova oseba daje transfernim Identifikacijam«, kamor spa-
da, denimo, »generični homeomorifizem telesnega/maga«-izključene so »šokantne de-
formacije, vidne pohabljenosti ali očitne disfunkcije«. V psihičnem pogledu pa se je pred-
vsem bati »prikrite psihoze«, pa »mentalne debilnosti«, »intelektualne oslatDelosti« itd.
Teorija transferja, ki se skriva za tem, je seveda očitna: analitik naj bo uspešna podlaga,
na katero naj se obešajo pacientove Imaginarne identifikacije, tako da analiza lahko do-
bro steče. Vlogo te podlage pa bo lahko igral veliko učinkoviteje, če bo, recimo, lep in
pameten - kriplu se je pač težko zaupati. - Dobrih deset let kasneje bo Lacan vprašanje
o transferju zastavil v natanko obratni smeri. Že članek Thomasa Szasza, ki ga bo kas-
neje analiziral Lacan, se zadeve loteva z nasprotnega konca In se sprašuje, kako da lah-
ko tranfer tako uspešno deluje kljub temu, da je Thomas Szasz, kot sam pravi, grd kot
uš - vprašanje, ki nas vodi naravnost k ugotovitvi, da je v transferju na delu neka realnost,
ki nima nobenega opravka s telesnim imagom, namreč neka simbolna realnost, ki se po-
žvižga na imaginarno identifikacijsko oporo. Po tej poti bo Lacan prišel do teorije o sub-
jektu, ki se zanj predpostavlja, da ve, kot stožerju, okoli katerega se sučejo vsi raznoliki
pojavi transferja.
V	Istem členu nadalje beremo še:
»Globoka dobrohotnost (bienveillance) in čaščenje resnice se morata pri analitiku
dopolnjevati z naravno zadržanostjo vedènja in z občutkom za imanentne meje vsakega
delovanja na svojga bližnjika.
Te vrline modrosti Imajo svoje korenine v značaju, ki pa se jih ne da razbrati le kot
danost pod nevrotskimi zaprekami, ki jih lahko prikrivajo: treba jih je izluščiti onstran vča-
sih kočljivih razmer, ki določajo ravnovesje subjektovega biografskega trenutka.
Zakaj od tega moralnega razvoja je odvisno, da se znanost, s katero bo oborožen
praktik ..., ne oddalji od potrpežljivosti, takta, previdnosti, poštenja, ki jih zahteva njeno
izvajanje. ... darova simpatične komunikacije na eni strani in ustvarjalne domišljije na
drugi, ki sta najbolj dragocena za analitsko invencijo.« Itd.
Skratka, poleg tega, da naj bo analitik lep in pameten, mora biti še pošten - pose-
dovati mora še vrsto vrlin in kreposti, kot so zadržanost, dobrohotnost, previdnost, takt,
potrpežljivost, simpatičnost in ustvarjalnost. Vprašanje analitikovih kvalifikacije je po-
stavljeno kot moralno vprašanje, morala pa hkrati nastopa kot nekaj sami znanosti vna-
njega, kot zunanje zagotovilo, da znanstvene vednosti in veščine ne bodo zlorabljene,
temveč da bodo pošteno uporabljene v pacientov prid. Sama znanost je tako nekaj glede
morale nevtralnega, psihoanalitika pa naj primerne lastnosti njegovega značaja usmer-
jajo k temu, da dela dobra dela, pomaga soljudem itd.
Ironija je vsekakor v tem, da bo kršitev vseh tukaj navedenih pogojev za habilitacijo
analitika v naslednjih desetletjih prav eden poglavitnih očitkov Lacanu In njegovim učen-
cem. Vendar ne zaradi tega, ker bi Lacan kratko malo odstopil od etične problematike
v psihoanalizi, temveč zato, ker jo je postavil v sámo srce analitskega izkustva, a seveda
tako, da jo je radikalno od znotraj subvertiral, pretrgal vse njene vezi s kakršno koli do-
46
brodelnostjo. Znan je Lacanova kasnejša trditev, da je status nezavednega etičen - a
vprašanje, za kakšen pojem etičnega tukaj gre, bi daleč preseglo okvir tega spisa.
Poslednja točka, ki jo je še potret>no podčrtati v tem Lacanovem statutu, je oprede-
litev psihoanalize kot v prvi vrsti »medicinske tehnike«, od koder sledi priporočilo, da je
za bodočega psihoanalitika najprimernejša medicinska izobrazba s psihiatrično specia-
lizacijo, vendar statut prav tako eksplicitno postavja psihoanalizo v osrčje humanističnih
ved in omogoča dostop do psihoanalitske izobrazbe tudi vsem nemedicincem, laikom, ki
se lahko načeloma povzpnejo tudi do najvišjih hierarhičnih stopenj. V tem pogledu je torej
statut povsem liberalen.
Vprašanje, ali lahko psihoanalizo izvajajo tudi ljudje, ki nimajo medicinske izobrazbe,
je dolgo burilo duhove. Ce je namreč psihoanaliza na prvi pogled pač posebna oblika
zdravljenja določenih duševnih motenj, nova terapevtska tehnika, bi se zdela povsem up-
ravičena zahteva, naj imajo ljudje, ki jo izvajajo, tudi ustrezno medicinsko, tj. psihiatrično
izobrazbo, sicer lahko zapade v šarlatanstvo, izgubi znanstveni nivo in se sprevrže v pa-
darstvo. In res se je zgodilo, da je bil spomaldi 1926 na podlagi ovadbe nekega pacienta
na Dunaju sprožen sodni postopek proti Freudovemu učencu Theodorju Reiku, promi-
nentnemu ne-medicinskemu analitiku, ki naj bi prekršil stari avstrijski zakon zoper ma-
zaštvo, s tem da se je lotil zdravljenja pacientov brez potrdila o ustrezni usposobljenosti.
Reik ni bil prvi mededicinski analitik, nemedicinec je bil že Otto Rank, član Freudovega
skrivnega komiteja, torej najožje skupine, prav tako, denimo, Freudova hči Anna in še
mnogi drugi. Reik je bil sicer kmalu oproščen, deloma zaradi pomanjkanja dokazov, de-
loma pa tudi zaradi Freudovega posredovanja - Freuda je namreč dogodek spodbudil k
pisanju pamfleta z naslovom Die Frage der Laienarìalyse /Vprašanje laične analize/, v ka-
terem se je goreče in prepričljivo zavzel za odprtost psihoanalize nemedicincem. Spis je
napisan v obliki dialoga z nepristranskim sogovornikom, ki ga skuša Freud prepričati s
tem, da še enkrat razgrne vse vzgibe psihoanalitske tehnike in vire njene terapevtske
moči. Tip vednosti, ki jo zahtevajo ti vzgibi, se močno razlikuje od medicinskega védenja.
»Zdi se mi,« pravi npr. Freud, »da je tako imenovana zdravniška izobrazba naporen
ovinek na poti k analitskemu poklicu, analitiku sicer aaje mnogo neobhodnega, vendar
mu nalaga vrh tega preveč stvari, ki jih ne more nikoli uporabiti, in s seboj prinaša ne-
varnost, da se bosta njegov interes in njegov način mišljenja odvrnila od dojemanja psi-
hičnih fenomenov.« (Studienausgabe Ergb., str. 343).
Freud tukaj najobširneje razvije stališče, ki ga je zastopal vse življenje, vsaj od leta
1913 naprej. Vendar to Freudovo stališče, ki je veljalo za ekstremistično, nikakor ni bilo
splošno sprejeto med analitiki, ki so se večinoma zavzemali za prevlado medicincev in
le izjemoma pripuščali nemedicince, v Ameriki pa so se celo zelo ostro zoperstavili vsa-
kršni laični analizi in konec dvajsetih let v imenu tega izključevali analitike iz svojega
združenja. Spor o laični analizi, ki je občasno izbruhnil v piecej drastičnih oblikah, se še
skorajda do današnjih dni ni pomiril, čeprav je zdaj že skoraj povsod prevladalo Freudovo
stališče. V Franciji iz začetka 50-tih let pa to še nikakor ni obveljalo. Lacanova kljub pri-
držkom dokaj liberalna pozicija je zašla v konflikt z nasprotno opredelitvijo Sache Ma-
chía, tedanjega predsednika SPP in vodje ustanavljajočega se Inštituta.
Spor s Sacho Nachtom, ki je naposled phpeljal do razcepa v SPP in do izključitve
oporečnikov iz IPA, se je sukal v grobem okoli štirih točk. Prve tri so bile razvidne iz »sta-
tuta in programa« bodočega Inštituta, ki ga je novembra 1952 podal Nacht. Že v mottu
tega dokumenta je podan ves duh:
»Še posebej ne smemo pozabiti, da delitev na embriologijo, anatomijo, fiziologijo,
psihologijo, sociologijo, kliniko v naravi ne obstaja, da je ena sama disciplina:
nevrobiologija, in opazovanje nas sili, da ji pritaknemo epitet človešl<a.
Skratka, psihoanaliza lahko doseže svojo znanstvenost in nespodbitno veljavo le
kot človeška nevrobiologija. Citat, ki ga mimogrede rečeno Lacan navaja na začetku svo-
jega slovitega rimskega govora (cf. Ecrits str. 237).
Druga točka, ki le logično podaljšuje prvo, je nevrobiološki status psihoanalize do-
polnila še z njeno omejitvijo na izključno medicinski poklic. Po tej poti si je Nacht priza-
47
deval pridobiti medicinsl^o priznanje psihoanalize in doseči njen uraden status. Takega
statusa psihoanaliza v Franciji še danes nima in njeno Izvajanje ni bilo nikoli podvrženo
nobenemu posebnemu zakonu. Tako lahko z legalnega vidika psihoanalitsko prakso od-
pre vsakdo, ne glede na izobrazbo, če mu seveda uspe najti kakega pacienta.
Tretja točka je zadevala Nachtovo osebno avtoritarnost. Že pred ustanovitvijo Inš-
tituta si je prizadeval na vsa ključna mesta postaviti svoje podanike (tudi če niso imeli
za to ustrezne izobrazbe), z različnimi statutarnimi členi pa zagotoviti svojo skorajda av-
tomatično prevlado v vseh odločilnih zadevah.
Takšen statut je sprožil precejšnje negodovanje mnogih analitikov, zlasti pa bes pri-
ncese Bonaparte, ki sama ni bila medicinka in ki je zadevna določila razumela kot oseben
napad nase, konec koncev nosilko prstana in poglavitni finančni vir. Skupina nasprot-
nikov se je poleg princesa začela tvoriti okoli Lacana, Daniela Lagachea, Françoise Dolto
in Juliette Favez-Boutonnier. To opozicijsko jedro je spočetka prevladalo in dobila veči-
no, tako da je bil Sacha Nacht primoran odstopiti kot predsednik Inštituta (ostal pa je
predsednik SPP), to mesto pa je prevzel Lacan, ki je v zelo konclllatornem in kompro-
misnem duhu napisal svoj predlog programa in statuta, v bistvu alternativo Nachtovemu,
ki pa jo je predstavil le kot dopolnitev, razširitev. Osnovni ton je spet podan že z mottom,
vzetim iz Freuda:
»... Sicer naj bi analitska izobrazba vsebovala tudi veje, ki so zdravniku zelo tuje,
saj ob izvajanju svojega poklica ne naleti niti na njihovo senco: zgodovino civilizacij, mi-
tologijo, psihologijo religij, literarno kritiko In zgodovino.. .«
Naštete discipline so sicer lahko sumljive, bistveno pa je, da Freud postavlja psihoa-
nalizo v stičišče, v srčiko humanističnih ved. Lacan v svojem spisu našteje popolneje:
«... psihoanalize se ne da zreducirati niti na nevrobiologijo, niti na medicino, niti na
pedagogiko, niti na psihologijo, niti na sociologijo, niti na vedo o Institucijah, niti na et-
nologijo, niti na mitologijo, niti na vedo o komunikacijah, niti na lingvistike: in njene disi-
dentske oblike se same opredeljujejo tako, da jo delajo za vse tisto, kar ni.
Vsem /tem vedam/ pa je dala odločilni obrat /une inflexion décisive/ in iz vseh mora
črpati svojo Informacijo.
Zato se bo Inštitut, daleč od tega, da bi psihoanalizo zapiral v doktrinarne zaprtost,
imel za Izrecnega gostitelja sleherne konfrontacije s sorodnimi disciplinami.«
Podobno je bilo tudi z ostalima dvema točkama, z omejitvijo na medicince in z av-
toritarnimi določili, ki ju je Lacanov predlog odpravil.
Lacan je bil torej nekaj mesecev direktor nastajajočega Inštituta, v tem času pa se
je uspel zameriti princesi Bonaparte, za katero ni predvidel posebnega častnega mesta,
ki ga je pričakovala. Treba je tudi vedeti, da je bila princesa v zelo tesni zvezi z Anno
Freud, s katero je bila v nenehnih, tudi večurnih telefonskih stikih, v katerih se je najbrž
odločalo marsikaj o usodi psihoanalize v Franciji. Posledica zamere je bila, da se je pri-
ncesa Bonaparte spravila s Sacho Nachtom in z njim dosegla dogovor, na podlagi ka-
terega je januarja 1953 Nacht dobil Inštitut, Lacan pa je postal predsednik SPP, kar pa
je postala manj pomembna funkcija, saj naj bi Inštitut v bodoče postal edina institucija
zadolžena za formiranje analitikov. Večina se je tako nagnila na stran Nachta, za to pa
ni zadostovala le Mahe Bonaparte s svojimi spletkami in financami, temveč je odločala
še četrta točka spora, ki se je sukala okoli dolžine Lacanovih seans. Že tedaj so se na-
mreč začele širiti govorice o Lacanovih »séances courtes«, izjemno kratkih seansah, go-
vorice, ki niso pojenjale vse do Lacanove smrti in ki so njegovim nasprotnikom ponudile
poglavitno oporno točko. Očitek se je v glavnem nanašal le na dolžino didaktičnih seans
- Lacan je bil takrat zelo cenjen didaktik In je imel zelo veliko študentov, splošno pa je
bilo znano, da se ni držal sprejetih norm glede dolžine In pogostosti. Lacan se je branil,
da so bile kratke didaktične seanse njegov vsem znan eksperiment, ki je imel javen sta-
tus - o tem je poročal svojim kolegom in z njimi pretresal prednosti in pomanjkljivosti. Di-
daktične analize so drugačne od navadnih, v njih delujejo drugačni odpori, zato naj bi bile
možne in nemara celo koristne krajše seanse od standardnih. Šele ko je prišlo do spora
zaradi načelnih zadev, so mu to začeli oponašati. Dejstvo je vsekakor, da sam Nacht za-
48
radi svoje avtoritarnosti ni bil posebno popularen, osredotočenje na Lacanove kratke
seanse pa je bil predvsem manever, ki naj odvrne splošno mnenje od Lacana, tedaj tako
rekoč vodje opozicije, in pridobi glasove za sicer malo priljubljeno stvar. Očitek kratkih
seans je z videzom objektivnosti in nepristranosti opozarjal na neko tehnično iregular-
nost, očitno kršenje napisanih pravil in s tem odvračal od veliko pomembnejših sporniii
točk.
Lacan je bil tako januarja 1953 pod pritiskom primoran dati izjavo, da bo odtlej spoš-
toval prav''o najmanj treh tedenskih seans v trajanju najmanj 45 min, na to pa je pristal
predvsem zato, da ne bi ogrozil svojih študentov v analizi. Kasneje so mu pogosto očitali,
da se tega nI držal, kar je še dodatno odvrnilo od njega veliko analitikov.
Spor znotraj SPP je imel dve fazi: prva, ki je trajala do marca 1953, se je omejila na
spore znotraj samih analitikov, v drugi, ki se je začela z začetkom delovanja Inštituta, pa
so se v spor vključili študentje. Že takoj je med študenti izbruhnilo nezadovoljstvo, ker
sploh niso bili seznanjeni s statutom in programom in so se torej morali na slepo vpisovati
na študij, za katerega sploh niso poznali pogojev. K temu je treba dodati še precej visoke
šolnine in pa redukcijo vseh študento na začetnike, čeprav so mnogi imeli že diplome raz-
nih strok in so že analizirali. Pobudnica študentskega nezadovoljstva je bila predvsem
Jenny Roudinesco (kasneje bolj znana kot Jenny Aubry). Na študentske zahteve je novo
vodstvo odgovarjalo v avtoritarnem stilu, kar je nezadovoljstvo še povečalo. Lacan sprva
s študentskim revoltom ni iniel nobene zveze, vendar so ga študentje po tihem ves čas
imeli za alternativo Nachtu. Že takrat je Lacan vodil teoretske seminarje iz branja Freu-
dovih tekstov, ki so bili med študenti zelo cenjeni.
Za takratno samorazumevanje opozicije ob naraščajoči ostnni konflikta lahko nave-
demo odlomek iz pisma Françoise Doltojeve Lacanu:
»... Moramo se strniti, mi, ki smo v službi duha psihoanalize, v službi boljšega med-
človeškega razumevanja preko iskanja sublimacij tesnobe. Rotim te, da me ne razočaraš
tako, da bi se zlomil v svojem samozaupanju. Imaš prav. Edino tvoji učenci imajo spoš-
tovanje človeške osebnosti v njeni ekspresivni totalnosti in v njeni globoki originalnosti
-v njeni svobodi od genetičnih pripadnosti. Svojo senco svobodnega človeka si vrgel na
nekega živalsko preplašenega tovariša - mislil si, da bo lahko skupaj s tabo prispeval
h kulturnemu cilju, da bo tvoja kultura pomagala njegovi moči...« itd.
Danes se te vrstice berejo domala neverjetno, saj je v njih na kupu vsa ideološka
navlaka: od boljšega medčloveškega razumevanja, ki ga dosežemo s sublimacijo tesno-
be, preko ekspresivne totalnosti človeške osebnosti, ki jo je iskati v osvobojenosti od ge-
netike, pa do opozicije Nacht-natura vs. Lacan-kultura.
Spor se je približal vrhuncu, ko so nasprotniki študentski revolt naprtili Lacanu, češ
da je že s svojim obstojem vsaj posredno zanj odgovoren, in zahtevali njegov odstop z
mesta predsednika SPP. V poteku celotnega konflikta je večinska frakcija zagrešila celo
vrsto skorajda grotesknih iregularnosti: tako so se v zahtevi po Lacanovem odstopu skli-
cevali na 35. člen statuta, statut (ki ga je konec koncev napisal Lacan) pa je imel le 33
členov in je bil tačas skrivanj spremenjen. Ali pa: v zapisniku je stalo, da je bil statut In-
štituta izglasovan soglasno, čeprav je 7 ljudi glasovalo proti (ko so Nachta na to opozorili,
je odvrnil samo: »Kaj so važne številke, samo da je bil izglasovan«). Ali še: po nekem
(tajnem) glasovanju je 7 ljudi ugotovilo, da so glasovali proti, uradno priznanih pa je bilo
manj. Ali: Nacht je predlagal sebe za edinega kandidata za predsednika Inštituta, ne da
bi bilp to sploh na dnevnem redu, in zahteval javno glasovanje itd.
Čeprav je manjšina nenehno poudarjala, da je bil ta avtoritarni stil vodenja ključni
element spora, pa je večina skušala ves problem predstaviti kot vprašanje Lacanovih
kratkih seans.
16. junija 1953 je Lacan dobil nezaupnico kot predsednik SPP z 12 glasovi za, 5 proti
in 1 (očitno Lacanovim) vzdržanim. Lagache kot podpredsednik ni hotel prevzeti pred-
sedstva in je skupaj s Françoise Dolto in Juliette Favez-Boutonnier takoj izstopil iz dru-
ženja. Ti trije so tudi na istem sestanku oznanili ustanovitev novega združenja. Société
française de psychanalyse /Francosko psihoanalitske združenje, v nadaljnjem SFP/ z
uradnim podnaslovom Groupe d'Etude et de Recherches freudiennes /Skupina za freu-
dovski študij in raziskave/. Tako sta iz SPP izstopila še Lacan in pa Balnche Reverchon-
49
Jouve in se na licu mesta pridružila novemu društvu. V skrajno mučni atmosferi so za no-
vega predsednika SPP predlagali najstarejšega, dr. Parchemineya (ki je nekaj mesecev
zatem umrl).
Predsednik novega združenja SFP je postal Daniel Lagache (Lacan je bil blagajnik),
zelo ugleden analitik, ki je bil fikrati profesor psihologije na Sorbonnl. Lagache je bil tudi
avtor ustanovnega dokumenta, iz katerega lahko navedemo začetek in konec:
»... v odnosu do SPP, ki smo jo pravkar zapustili, nimamo nobene razlike v doktrini,
kar zadeva teorijo In tehniko psihoanalize. Po našem mnenju je večinska frakcija v SPP
In v Inštitutu 'frakcija brez principov', ki si zlasti prizadeva osvojiti in ohraniti oblast. Va-
riante v tehniki enega člana tega društva, in enega samega, so služile za zagrinjalo In
za opravičilo osebnih ambicij nekaterih ljudi. Ta član je bil grešni kozel za te ljudi, ki so
nezmožni priznati lastne napake in prilagoditi svoje vedênje.« In zaključek: »Borimo se
za svobodo znanosti In za humanizem. Humanizem je brez moči, če nI militanten.«
Prva teoretska manifestacija novega društva pa je bilo predavanje, ki ga je 8. julija
1953 imel Lacan v amfiteatru bolnišnice Sainte-Anne pod naslovom Realno, Simbolno,
Imaginarno, z naslovom torej, ki se bo 21 let pozneje ponovil na čelu Lacanovega semi-
narja za leto 1974/75 In ki je tako že tedaj začrtal Lacanovo temeljno življenjsko preoku-
pacijo.
Celoten razcep se je dogodil dober mesec pred XVIII. kongresom IPA, ki je bil konec
julija v Londonu. Obe združenji, SPP in SFP, sta se pripravljali na kongeres. Pri Izstopu
iz SPP dejansko nihče ni računal na to, da bi tak Izstop utegnil imeti kakršne koli posle-
dice glede članstva v IPA. Še v času, ko je bil Nacht v manjšini, princesa Bonaparte pa
je podpirala večinsko opozicijo, je Anna Freud (sicer podpredsednica IPA) dala izrecno
ustno zagotovilo, da v primeru razcepa nihče ne bi izgubil članstva v IPA. Zdaj so se pa
stvari spremenile in oporečniki, ki so se že pripravljali na odhod v London, so v začetku
julija dobili formalno sporočilo, da so z izstopom iz SPP izgubili tudi članstvo v IPA In da
torej kongresu ne morejo prisostvovati kot člani, tudi ne na sestanku, kjer so bo odločalo
o njihovi nadaljnji usodi. Koliko so k temu prispevali spet dolgi telefonski pogovori z Anno
Freud v Londonu, je z dokumenti nemogoče dokazati. Lagache je nato poslal dolg me-
morandum, kjer je detajlno pojasnil potek dogodkov, ki so privedli do razcepa, in pozicijo
novega združenja. Tudi Lacan je skušal razjasniti razcep in zagotoviti podporo novemu
združenju v pismih Heinzu Hartmannu, predsedniku IPA, Michaelu Balintu in Rudolphu
Loewensteinu, ki sta bili tedaj morda najbolj sloviti osebnosti v analitskih krogih. Pismo
Loewensteinu, ki je bil tudi Lacanov analitik, obsega, denimo, 54 strani, iz pisma Balintu,
Lacanovemu staremu prijatelju, pa lahko morda navedemo le tale stavek:
«... V sedanjem položaju imam seveda veliko motivov za grenkobo glede preteklos-
ti, vendar so izbrisani z razlogi za gotovost glede sedanjosti In z največjim upanjem glede
prihodnosti.«
Navesti je treba še podatek, da je od 83 študentov, kolikor jih je bilo na SPP oz. na
Inštitutu, tam ostalo le 25 študentov, ostali pa so sledili SFP in s tem tvegali svojo štu-
dijsko kariero in raje vezali svojo usodo na negotovo prihodnost novoustanovljenega
združenja, kot da bi se sprijaznili s samovoljo okostenele avtoritete in z zagotavljenim ug-
ledom.
Na londonskem kongresu je prišlo do dokaj burne diskusije o razcepu v SPP, kjer
so si Balint, Zilboorg in Lowenstein prizadevali podpreti oporečnike z vrsto vsebinskih
in legalističnih argumentov (sklicujoč se, recimo, na precedense, kjer razcepi niso po-
tegnili za sabo izključitve itd.), vendar so naleteli na trdno linijo, ki je segala od princese
Bonaparte in Anne Freud (obeh podpredsednic IPA) preko Ernesta Jonesa (Freudovega
biografa in častnega predsednika IPA) do Sache Nachta i,n Heinza Hartmanna. Naposled
je bilo sklenjeno, naj se ustanovi posebna komisija, ki naj prouči vprašanje (njen član je
bil tudi sloviti angleški otroški psihiater Winnicott) in poroča na naslednjem kongresu.
Zahtevo Loewensteina in drugih, naj do poročila komisije oporečniki ohranijo članstvo,
je Anna Freud gladko zavrnila: »Njihov status je tak, kot so si ga sami ustvarili z izsto-
pom.« Ironija je, da so Nacht in njegovi seveda lahko prisostvovali odločilnemu sestanku
50
in bili tako v svoji stvari hkrati stranka in razsodnik, oporečnike pa so zaradi razcepa oro-
pali slehernega uradnega statusa in seveda niso smeli biti prisotni, niti da bi razložili svo-
je stališče.
Peščica, ki je Izstopila iz SPP, se je tako znašla na svojem, ¡zkjučena iz uradne med-
narodne psihoanalltske organizacije. V teh zelo dramatičnih okoliščinah je Lacan sep-
tembra 1953 odšel v Rim na kongres psihoanalitikov romanskih jezikov, kongres, na ka-
terega je bil povabjen že pred razcepom, in v dveh dneh, 26.-27. 9., podal svoj referat,
svoj sloviti rimski govor za naslovom Fonction et champ de la parole et du langage en ps-
ychanalyse /Funkcija In polje besede In govorice v psihoanalizi/, ki je tudi prvi prevod La-
cana, ki ga Imam v slovenščini (cf. Problemi št. 136-7, 141-4, 147-9). To je bil temeljni
programski spis novega združenja, hkrati pa prelomnica v Lacanovem teoretskem delu,
saj je v tem obsežnem referatu prvič strnil svoje dotedanje izkustvo, hkrati pa postavil
trdne temelje za nadaljnji bogati razvoj svoje teorije. Šele s tem spisom zares stopamo
v Lacanovo teorijo v strogem pomenu besede. Hkrati je jeseni 1953 po vrsti zaprtih teo-
retskih seminarjev imel prvi javni seminar v bolnišnici Sainte-Anne, seminar, ki je dobrih
dvajset let kasneje (Seuil 1975) izšel pod naslovom Freudovi tehnični spisi in ki je prvi
Izmed slovitih seminarjev, ki bodo potekali nepretrgamo 27 let.
Inštitut, ki ga je ustanovil SPP, je bil po dveh letih poskusnega delovanja slovesno
inauvguriran junija 1954 v prisotnosti ministra za vzgojo In Izobraževanje, ministra za
zdravstvo, grškega prestolonaslednika in Ernesta Jonesa, ki v svojem govoru nI pozabil
še enkrat opozoriti, da »vzgoja bodočih analitikov po celem svetu sledi pravilom, ki jih je
določila IPA« In da je Inštitut edina francoska institucija, ki ima pravico do take vzgoje.
Odvisno je pripomniti, da je do naslednjega kongresa IPA 1955 posebna komisija ugo-
tovila nezadostne zmožnosti za formiranje analitikov v novi SFP in zato ta organizacija
ni bila priznana, prav tako pa niso bili priznani tudi analitiki, ki so se tam izšolali.
Vendar je bilo obdobje 50-tih let prava zlata doba SFP. Do leta 1959 je dobila 32 red-
nih članov In pravo množico učencev, organizirala je vrsto seminarjev in povezav z raz-
ličnimi univerzami. V seriji predavanj so se vabilu SFP odzvali sloviti ljudje kot Georges
Bataille, Jean Hyppolite, Alexandre Koyré, Claude Lévi-Strauss, Maurice Merleau-Ponty,
Jean Rostand In še mnogi drugi. Člani združenja so sodelovali na številnih kongresih In
predavanjih v tujini (Lacan 1955 na Dunaju in 1958 v Münchnu), organizirali so slavni ko-
lokvij v Royaumontu 1958, kjer sta Lacan in Lagache nastopila s pomembnimi program-
skimi spisi, začeli so izdajati svojo revijo Psychanalyse (izšlo je sedem zvezkov) in svojo
knjižno zbirko pri založbi PUF (Izšlo je 42 knjig, med njimi številni prevodi Freuda Itd.).
Nasploh je SFP veliko bolj stala v središču francoskega intelektualnega življenja kot SPP
In Inštitut, ¡'J sta ostala omejena na bolj ali manj zdravniške kroge.
V vsem tem razdobju razcveta pa se je SFP držala travma, da niso priznani od IPA,
da so pretrgane njihove zveze s stanovskimi kolegi in da njihovi učenci ne morejo dobiti
uradnega statusa. Leta 1959 je na XXI. kongresu IPA SFP vložila nov formalni zahtevek
za priznanje, potem ko so nekateri po neformalni poti dobili zagotovilo, da bo zadeva ob-
ravnavana nepristransko in ne glede na preteklost. Spet je bila ustanovljena nova po-
sebna komisija, ki jo je vodil dr. Turquet In ki je podala svoje poročilo na naslednjem kon-
gresu 1961 v Edinburghu. SFP je dobila začasen status študijske grupe pri IPA, tako da
so trem članom (Leclaireu, Lagacheu in Favez-Boutonnierovi) podelili individualno član-
stvo v IPA. V Edinburghu so tudi sprejeli 19 zahtev, ki jih mora upoštevati SFP, če naj
bo priznana. Jedro zahtev je zadevalo dolžino In trajanje didaktičnih seans, zdaj določe-
nih na najmanj štirikrat tedensko po 45 min, nadaljevati pa se morajo še najmanj eno leto
po prvem kontrolnem primeru. Trije pogajalci, ki so skušali na kongresu doseči priznanje
SFP (to so bili Serge Leclaire, Francois Perrler in Wladimir Granoff), pa so šele na le-
tališču v Londonu, ko so se že vračali v Francijo, zvedeli za obstoj dvajsete zahteve
(naknadno vstavljene kot točke 13), ki je terjala nič manj kot odstranitev Lacana in Do-
Itojeve s pozicije didaktikov in zagotovilo, da tudi vbodoče ne bosta več vodila didaktičnih
analiz. Tudi nekatere druge zahteve so bile postavljene skorajda ponižujoče In so mejile
na to, da so SFP odrekale polnoletnost.
51
Odgovor tedanje predsednice SFP Favez-Boutonnierove je bil, da SFP v glavnem
pristaja na vse načelne zatiteve, ne pa na črtanje posameznih imen - razpravljati je mo-
goče o principih, po katerih naj so ravna SFP, ne pa o posameznih osebah. Pri tem je tudi
ostalo. Turquet je še naprej posredoval v razdobju do naslednjega kongresa, vendar je
Izvršni odbor SFP še naprej stal za Lacanom in zahteval »znanstveno objektivnost in du-
ha pravičnosti«.
Maja 1963 bi moral Turquet pripraviti poročilo za naslednji kongres, za XXII. kongres
IPA v Stockholmu. Članom Izvršnega odbora SFP je ustno povedal jedro svojih zahtev,
ki so se v vsej neposrednosti ohranile v stenografskem zapisu:
»Zdi se, da Odbor SFP ni dobro dojel dejstva, da je Lacan nesprejemljiv za IPA. Ve-
deti morate, da mora biti izključen iz vse dejavnosti, ki zadeva 'training', in to za vedno.
Problem so tudi njegovi učenci. Ima jih zelo veliko. Cela SFP je identificirana z njim
- od tod problemi razmerja moči. Prihodnost bo odvisna od sil, ki bodo prevladale ...
Lacan kot didaktik je grožnja: treba je rešiti njegove kandidate in predvideti plan za
njihovo premestitev k drugim analitikom.« (cit. po l'Excommnunication, od tod tudi nad-
aljnji citati.)
In vse to domnevno zaradi tega, ker Lacan ne izpolnjuje časovnih norm, ker so nje-
gove didaktične seanse prekratke: to naj bi bil vir, ki ogroža celotno mednarodno psihoa-
nalitske organizacijo, leglo vseh mogočih kontaminacij. Masivnost izjavljanja tu tako re-
koč sama spodbija izjavo: očitno je, da se za tem trdovratnim kazanjem na tehnično ire-
gularnost skriva neko veliko globlje nesoglasje, ki ostaja zamolčano in ki bržčas zadeva
Lacanovo čedalje t)Olj razvejano teoretsko razdelavo, ki ji predstavniki IPA nimajo česa
zoperstaviti, kar lahko zaslutimo iz nekaterih Turquetovih ustnih pripomb:
»Odnos do Freuda: zelo natančno ga študirajo, vendar predvsem njegova prva de-
la ... obsesionalni študij... delo srednjeveških pisarjev...
Teorija ima prednost pred življenjem /Le théorique prime sur le vécu/ ...«
Kakorkoli že, do leta 1963, štiri leta po prvi formalni vlogi SFP za članstvo v IPA, so
se zahteve IPA skrčile na eno samo, na odstranitev Lacana kot didaktika, kot edinim po-
gojem za članstvo. Takšna je bila tudi direktiva stockholmskega kongresa - ena sama.
Postavljen je bil tudi rok: 31. oktober 1963.
Vzdušje v sami SFP pa je postajalo čedalje bolj mučno. Če so sprva vsi načeloma
podprli Lacana in ga niso hoteli kratko malo črtati, pa so si postopoma mnogi zaželeli,
da bi se ga lahko kako znebili, ker je postal s svojim omalovaževanjem norm edina pre-
preka do mednarodnega priznanja. Tiha želja mnogih je postala, da bi Lacan odstopil, da
bi kako izginil, da bi končno imeli mir pred njim. Na skrajno mučni skupščini julija 1963
je Maud Mannoni postavila kasneje velikokrat citirano vprašanje:
»Edino vprašanje, ki ga postavljam ... če bi Doltojeva in Lacan lahko zdajle kar takoj
umrla, kaj bi storili z dediščino, ki bi jo zapustila in ali bi bila ta dediščina tudi tako moteča
kot njuni osebi?«
Vsa težavnost položaja je izvirala iz tega, da je SFP v vseh svojih izjavah sprejemala
temeljne principe IPA glede dolžine in pogostosti didaktičnih seans, vsi pa so dobro ve-
deli, da se jih Lacan ne drži in se jih očitno ne namerava držati. Po drugi strani pa je bil
Lacan srce SFP, njegovo delo je bil poglavitni dosežek, ki ga je SFP lahko pokazala jav-
nosti, vzgojil je večino članov SFP in užival ogromen prestiž. Pred to zagato je celotna
SFP, z Lacanom in njegovimi učenci vred, zatiskala oči, se zanašala, da bodo zadosto-
vale načelne izjave in sicer brezhibno delo in da bo IPA Lacana že nekako požrla. V vsem
tem času pa ni nihče postavil pod vprašaj samih zahtev po dolžini seans in njihove fun-
diranosti, sprejemali so mednarodne norme kot pač nekaj splošno uveljavljenega, trdno
postavljenega, ob čemer jasno izstopa Lacanova neustreznost. Mnogi Lacanovi učenci
in privrženci so se od njega privatno na pol distancirali, češ njegove prakse se pač ne
da zagovarjati, kljub temu pa se ga ne moremo kratko malo odreči zaradi velikih zaslug
za psihoanalizo itd. itd. Ko pa je tako blokiran položaj trajal že precej let, je bilo treba na-
posled po nujnosti stvari same zastaviti ključno vprašanje: če zadostuje le spoštovanje
52
določenega rituala, določene dolžine in pogostosti, čemu je potem sploh potrebna didak-
tična analiza? Kaj sploh lahko od nje pričakujemo - razen pač kaj bornega zagotovila,
da se je odvijala v skladu s točno določenimi predpisi? Ali ti predpisi sploh lahko zadevajo
realnost, na katero naj bi merila didaktična analiza?
Pod pritiskom stockholmske direktive je študijska komisija SFP (sestavljali so jo Fa-
vez-Boutonnierova, Lagache, Granoff in G. Favez) 13. oktobra 1963, malo pred iztekom
roka, sklenila, naj se Lacana odstrani z liste didaktivov; nadaljuje pa lahko s svojim teo-
retskim delom, ki da ga vsi cenijo. Ob tem sklepu je bil Izvršni odbor SFP razcepljen na
dva enaka dela, Serge Leclaire, tedanji predsednik in sicer Lacanov privrženec, pa ni ho-
tel arbitrirati in je vso zadevo prenesel na skupščino. Splošno mnenje se je začelo ob-
likovati po paroli: Lacan teoretik - da, Lacan didaktik - ne; v teoriji smo vsi njegovi učenci,
njegova praksa pa ne ustreza kriterijem. Nekateri analitiki, ki so tako podpirali sklep štu-
dijske komisije (Laplanche, Pontalis itd.), so medtem za hrbtom direkcije navezali stike
s Turquetom in z IPA. Na skuščini se je po burni diskusiji kljub temu oblikovalo mnenje,
da se je stvari končno treba lotiti teoretsko in Jenny Aubry, pobudnica študentskega
upora proti Nachtu pred desetimi leti, je recimo predlagala posebno diskusijo na temo:
Vloga trajanja seans na izraz agresivnih pulzij, na pasivnost ali negativni transfer. To
mnenje je formuliral nato tudi Izvršni odbor, ki je predlagal, naj se sklep študijske komisije
do nadaljnjega ne aplicira, hkrati pa je treba »zagotoviti v najboljših možnih pogojih nad-
aljevanje debate o specifičnih problemih psihoanalitskega formiranja, predvsem didak-
tične analize, in to zlasti zato, da bi določili definicije deontoloških, teoretskih, kliničnih
itd. kriterijev vrednotenja«. Postavljen je bil tudi rok, konec aprila 1964, ko naj bi ta dis-
kusija obrodila določene rezultate, na podlagi katerih bi bilo mogoče naprej ukrepati o
Lacanu.
Ta predlog Izvršnega odbora je bil dan na glasovanje in 19. novembra je izmed 44
rednih članov SFP 27 glasovalo proti, 16 za in 1 glas (najbrž spet Lacanov) je bi vzdržan.
Zavrnitev predloga je praktično pomenila, naj se Lacan črta z liste didaktikov in naj se
SFP tako ukloni zahtevam IPA. Ob izidu glasovanja je Leclaire kot predsednik združenja
odstopil, prav tako Doltojeva kot podpredsednica, ki ni marala prevzeti predsedstva, in
Perrier kot znanstveni sekretar.
Naslednjega dne je Lacan začel s svojim rednim seminarjem za tisto leto - celoletni
seminar bi moral nositi naslov Les noms-du-pére, Imena-očeta. Začel ga je z globoko
grenkobo in z oznanilom, da odslej ne bo več imel seminarjev:
»Nimam namena, da bi se prepuščal kaki igri, ki bi bila podobna teaterskemu učinku.
Ne bom čakal konca tega seminarja, da vam povem, da bo to poslednji, ki ga bom imel.«
Po končanem predavanju se je še obrnil proti tistim, ki so skušali njegovo teorijo
predstaviti kot nekakšen vsesplošen relativizem, kjer da je resnica nedosegljiva:
»Tukaj ne delam svojega zagovora. Povedati pa moram - dve leti sem popolnoma
zaupal drugim upravljanje politike znotraj grupe, da bi temu, kar sem vam imel povedati,
pustil prostor in čistost - da vam nisem nikoli, v nobenem trenutku, dal povoda za miš-
ljenje, da zame ni razlike med da in ne.«
Glasovanje je tako privedlo do ostrega rakola znotraj SFP. Večina je na skupščini
decembra 1963 za novo predsednico spet izbrala Juliette Favez-Boutonier, za podpred-
sednika pa Daniela Lagachea. Lacanovi zavezniki izpred desetih let so se sprevrgli v nje-
gove nasprotnike. Manjšina pa tokrat ni ponovila stare napake in ni izstopila iz SFP, tem-
več je osnovala znotraj nje lastno študijsko skupino Groupe d'Etude de la Psychanalyse
/Študijska skupina za psihoanalizo/. Sklicevala se je na tradicijo, ki je dolga leta vladala
znotraj SFP, da so ob različnih težavnih problemih ustanavljali študijske skupine, kjer so
se zbrali zadevni strokovnjaki. Seveda je takoj padlo v oči in vzbudilo splošno razburje-
nje, da se ta nova študijska skupina ne ukvarja s kakšnim posebnim problemom, temveč
s psihoanalizo nasploh, da je torej po svoji dejavnosti koekstenzivna s celoto SFP, meri
na isti obseg in jo podvaja. Ta študijska skupina tudi nadaljuje s kurzi, ki so se prej odvijali
v okrilju SFP. Nobena od obeh skupin noče opustiti okvira SFP.
V teh dramatičnih okoliščinah je Lacan držal svoj XI. seminar z naslovom Štirje te-
53
meljni koncepti psihoanalize, torej drugI temeljni tekst v slovenskem prevodu. Potem ko
se je SFP odvrnila od njega, je dobil vabilo (po posredovanju Althusserja), naj s svojimi
seminarji nadaljuje na Ecole normale supérieure, torej na francoski najbolj elitni šoli. Ta-
ko se je odločil, da bo prelomil svojo v prvem besu dano besedo, da bo prenehal s se-
minarji, in 15. januarja 1964 je imel pred močno pomnoženo publiko (prisoten je bil, re-
cimo, tudi Lévi-Strauss) prvo predavanje z naslovom Izobčenje, iz katerega sem na za-
četku citiral. Napeti položaj je trajal pol leta, torej celotno trajanje XI. seminarja, in spet
gre za zelo pomemben prelomni tekst, kjer se prvič pojavljajo nove teme poznega Laca-
na. Razprtije znotraj SFP in nenavadno izobčenje enega njenih članov je vzbudilo sploš-
no pozornost In Lacanov nauk, dotlej omejen na razmeroma ozek krog, se je zdaj prvič
zares znašel v središču zanimanja intelektualne javnosti.
Pogajanja za članstvo SFP v IPA so medtem tekla naprej, seveda mimo Lacanove
študijske skupine. Ker pa se ta skupina ni hotela odpovedati SFP, tudi ni bilo nobenega
upanja, da bi lahko združenje kot celota dobila članstvo. Zato je večinska frakcija upo-
rabila novo zvijačo: posamezni člani so se individualno včlanili v novo formacijo, imeno-
vano French Study Group, ta pa je lahko končno dobila članstvo v IPA. Na večkratna
vprašanja manjšine, po kakšnih kriterijih lahko nekdo postane član te nove organizacije,
ni bilo nikoli odgovora. Zagata je bila namreč v tem, da je večina analitikov v večinski frak-
ciji bila prav tako formirana pri Lacanu, kamen spotike in vir razkola pa je bila prav La-
canova didaktična zmožnost. Če je bil v očeh IPA Lacan kot didaktik nesposoben in ne-
varen, potem pač njegovih učencev ne bi smeli včlaniti. Vendar so to kljub temu storili:
zadostovalo je le, da so na volitvah novembra 1963 glasovali proti Lacanu. Tako je IPA
post festum še enkrat pokazala, da nikoli ni šlo zgolj za Lacanovo didaktično usposob-
ljenost, ki so jo toliko let tako napihovali. Pomanjkljive analitske izobrazbe se lahko ot-
reseš že v volilnim listkom. Takšen potek dogodkov - ustanovitev French Study Group
- pa je pomenil tudi dejansko razpustitev SFP, In to pod pokroviteljstvom njene predsed-
nice Favez-Boutonierove.
V študijski skupini znotraj SFP so se lacanovci prvič znašli sami na svojem, prvič so
zavestno proklamirali lacanovstvo, prav tisto, kar se je prej skušalo prikriti, da bi lahko
dosegli članstvo IPA. Tako Jean Clavreul, sekretar skupine, na zasedanju junija 1964:
»Kaj tvori našo izvirnost? Glede tega ni nobenega dvoma - to, da smo lacanovci...
To je dejstvo in dobro veste, da nismo nič manj lacanovci, če ne odobravamo vsega La-
cana, niti vsega, kar pravi Lacan ... Če pa j'e Lacan med nami zvzel to eminentno mesto,
to nI zato, ker bi zavzel mesto kakega mitičnega Očeta, ki bi nam narekoval svoj zakon,
kot so nas hoteli prepričati. Prav nasprotno, zato ker ga nI zavzel, nam je lahko v svoji
raziskavi pokazal proti, ki vodijo... k viru vsakega zakona, se pravi k temu viru vsega
védenja.«
Tisto, kar je bilo na Lacanu neznosnega in kar je vzbujalo nelagodnost in splošno
zmedo pri njegovih nasprotnikih, je bilo prav dejstvo, da Lacan ni hotel postati modrec,
stara veličina psihoanalize, veliki učitelj, temveč da je ves čas neomejno kazal prav na
manjkavost take pozicije, njeno nevdržnost v psihoanalitskem izkustvu. Kazal je, kako
prav obstoječe psihoanalltske organizacije temeljijo na potihoma predpostavljeni avto-
riteti modrecev in veličin, da si v njih analitik podaja roko z gospodarjem. Od tod zmeda
in negotovost njegovih nasprotnikov, ki so bili postavljeni na teren, kjer se nikakor niso
znašli - Lacanovim teoretskim prizadevanjem niso znali aH mogli ničesar zoperstaviti
(razen brezobveznih Impresij o dobri meri, češ da Lacan pretirava, da je pri njem preveč
tega in premalo onega Itd ), zato so se tako vztrajno držali na videz varnejšega terena
evidenca tehnične iregularnostl. Tako je bilo tudi mogoče, da so sta nanj ves čas (tudi
kasneje) letela hkrati dva povsem nasprotna očitka: po eni strani, da je brezprizivna av-
toriteta, ki se ji morajo učenci slepo pokoravati, da njegovi privrženci slepo sledijo vsaki
besedi, ki jo izreče, da so nekakšna sekta njegovih častilcev, da on sam ne prenese ugo-
varjanja in kljubovanja (vse to začinjeno z nekaj anekdotami) Itd., po drugi strani pa, da
pri njem vsakdo počne, kar se mu zijubi, da ni več nobenih fiksnih kriterijev, ki določajo
potek in naravo analize, da vlada popolna poljubnost, da pri njem o psihoanalizi lahko go-
vorijo celo ljudje, ki sami niso analizirani, da se krši osnovne strokovne kriterije itd. Skrat-
ka, po eni strani očitek avtoritete in terorja, po drugi pa zadrega, kako opredeliti vsebino
54
tega terorja - če je Lacan tiran, kaj pravzaprav zahteva od svojih privržencev? Ne v teoriji
ne v analitski praksi ni mogoče prav izluščiti zahtev, ki naj bi se jim drugi slepo podrejali.
Ali pa je morda prav to najvišja stopnja tiranije, njena najbolj prefinjena oblika? Ali pa za-
metek radikalno drugačne oblike združevanja analitikov? Kakšen je sploh možen izstop
iz polja, kjer analitik velja za avtoriteto, vzor, veličino?
Kar se pa tiče Lacanovih slovitih kratkih seans, lahko citiramo še enega izmed nje-
govih nasprotnikov iz tistega časa:
»Če seanse različne dolžine pomenijo samo vse krajše in krajše seanse - in tako
je bilo pri Lacanu - tri minute, štiri minute, pet minut, potem celotna zamisel, da bi analizo
punktuiral čas prav tako kot govor, dejansko dopušča, da je analitik tako sadističen, kot
se mu zijubi.« (cit. po Turkle, str. 114).
Edino vprašanje, ki ga je treba zastaviti, je pač: zakaj potem pacient sploh še prihaja
v analizo? Kaj ga ovira, da ne bi obrnil hrbta tako očitnim malverzacijam? Vsi ti očitki sa-
mo v čisti obliki zastavljajo vprašanje, kaj je osnovna dimenzija analitskega izkustva, ka-
ko vmestiti realnost, ki jo zadeva?
Nevzdržni položaj dvovladja v SFP ni mogel trajati v nedogled. Ko je večina z usta-
novitvijo nove organizacije našla stranski vhod v IPA, je naposled tudi Lacan ustanovil
svojo lastno organizacijo za vse tiste, ki so se raje odrekli mednarodnemu priznanju in
sledili njegovi zastavitvi. Tako je ustanovil EFP, sprva Ecole française de psychanalyse
/Francosko psihoanalitske šolo/, ki se je malo kasneje preimenovala v Ecole freudienne
de Paris /Pariško freudovsko šolo/, ime, pod katerim bo zaslovela po vsem svetu. Us-
tanovni akt nosi datum 21. junij 1964, torej tri dni pred zadnjim predavanjem iz Seminarja
XI.
»Ustanavljam - tako sam, kot sem zmeraj bil v svojem razmerju do psihoanalitska
stvari - Francosko psihoanalitske šolo, ki ji bom sam zagotavljal vodenje v naslednjih šti-
rih letih, za katera sedaj lahko prevzamem odgovornost.
Moj namen je, da naj ta naslov predstavlja organizem, kjer se mora opravljati delo
- ki naj polju, ki ga je odprl Freud, povrne ostro rezilo resnice -, ki naj izvirno prakso, ki
jo je uvedel pod imenom psihoanaliza, privede do dolžnosti, ki ji pripada v našem svetu
-, ki naj z vztrajno kritiko razkrije stranpoti in kompromise, ki mrtvičijo njen razvoj in deg-
radirajo njeno rabo ...«
Dobrih petnajst let kasneje, ko bo Lacan razpustil svojo šolo, bo spet z grenkobo ci-
tiral ta slavni začetek ustanovitvenega akta in ugotovil, da šola svojega namena ni iz-
polnila.
Organizacijska oblika, ki jo predvideva akt, je nova:
»Za izvedbo tega dela bomo sledili načelu dosledne elaboracije v majhni skupini.
Vsaka izmed njih ... bo sestavljena iz najmanj treh oseb, največ petih, štiri pa so zlata
sredina. Plus ene, zadolžene za selekcijo, za diskusijo in za izhod, ki ga je treba zagotoviti
delu vsakogar.
Po določenem času delovanja bodo elementi ene skupine permutirali v drugo.«
Organizacijski princip dela v majhnih skupinah, ki med seboj permutirajo (kasneje bodo
dobile ime karteli), se je tako obnesel, da ga bo Lacan nekoliko modificiranega ohranil
tudi petnajst let zatem, ko bo ustanavljal svojo novo organizacijo.
Šola je bila sicer razdeljena na tri sekcije:
» 1. Sekcija za čisto psihoanalizo, namreč za prakso in doktrino psihoanalize v pravem
pomenu besede, ki ni nič drugega ... kot didaktična psihoanaliza.«
Razdeljena je na tri podsekcije:
-	Doktrina čiste psihoanalize
-	Notranja kritika njene prakse kot formiranja
-	Kontrola psihoanalitikov, ki se formirajo.
»Naposled postavljam za princip doktrine, da se ta sekcija ... pri svojem rekrutiranju
ne bo ustavila pri medicinski kvalifikaciji, saj čista psihoanaliza sama na sebi ni terapevt-
ska tehnika.
2. Sekcija za aplicirano psihoanalizo, se pravi za terapijo in za medicinsko kliniko.
55
Sem bodo pripuščene medii:inske skupine, pa naj jih sestavljajo ali ne psihoanali-
zirani subjekti, če le lahko prispevajo k psihoanalitskemu izkustvu ...
Spet tri podsekcije:
-	Doktrina zdravljenja in njene variacije
-	Kazuistika
-	Psihiatrična informacija in medicinsko raziskovanje.«
3. Sekcija za pretres freuriovskega polja, ki naj služi teoretski razdelavi, med drugim
zvezi s strukturalizmom, ki se je tedaj vzpostavil v drugih znanostih, razdeljena pa je na
podsekcije:
-	Nenehni komentar psihoanalitskega gibanja
-	Navezava na sorodne znanosti
-	Etika psihoanalize, ki je praksa njene teorije.
Že iz teh nekaj skopih citatov je jasno, da prinaša ustanovitveni akt velike vsebinske
novosti in vsaj nastavek za odgovor na vprašanje po didaktični analizi, ki je kot težka hi-
poteka viselo nad novo organizacijo. Treba se je bilo teoretsko lotiti problema, ki so se
ga vse druge organizacije lotevale zgolj s formalne plati, preko določb o dolžini in frek-
venci seans. Prva oporna točka, na kateri sloni lacanovska teorija didaktike, je postavka,
da je vsaka analiza didaktična - psihoanaliza v pravem, emfatičnem pomenu besede je
didaktična analiza. Didaktična analiza ni nekaj ločenega od siceršnje analize, ne vsebuje
kake posebne tehnike ali postopkov, tudi nI kakšna fingirana, ponarejena, v posebne na-
mene prirejana analiza; nasprotno, vsaka analiza, če je le prignana dovolj daleč, je de iure
didaktična. Njen sklep je moment, ko analizant sam postane analitik. V dolgi kontroverzi
o problemu, ali je psihoanaliza neskončen proces, ki se ga ne da v nobeni točki presekati,
kjer vsak element metonimično napotuje k novim in novim, ali pa je končna in se mora
po strukturni nujnosti v določeni točki skleniti (problem, ki je mučil Freuda v enem nje-
govih zadnjih spisov. Die endliche und die unendliche Analyse /Končna in neskončna
analiza/, 1937), je Lacanovo stališče nedvoumno: analiza ima svoj konec, ki je prav pre-
hod analizanta v psihoanalitika.
Ta izhodiščna postavka temelji na nekem nezaslišanem obratu v pojmovanju ana-
lize: če je dotlej skorajda brez Izjeme psihoanaliza veljala za terapevtsko tehniko, za po-
seben način zdravljenja določenih tipov bolezni, didaktična analiza pa je bila le njen po-
možni rokav, namenjen vzgoji novih analitikov, neke vrste poligon za urjenje, je zdaj raz-
merje obrnjeno. Analiza sama na sebi, kot eksplicitno pravi Lacan v ustanovitvenem aktu,
ni terapevtska tehnika, njeni terapevtski učinki, kolikor jih Ima, so le stranski rokav, tako
rekoč pomožni proizvod, prava analiza v strogem pomenu besede je le didaktična. Ta ni
omejena na kakšno medicinsko kvalifikacijo, temveč lahko vsak analizant, ki doseže
sklepni moment analize, postane analitik - kar ga kvalificira, je le določena točka, dolo-
čen položaj v notranji strukturi analitskega procesa. Če je v terapevtskem pojmovanju
psihoanalize veljalo, da mora analiza pač odpraviti pacientove simptome, ga ozdraviti, mu
torej pomagati, se zdaj analiza na ravni osnovne opredelitve ne ozira več na pacientovo
dobrobit, dogaje se le ad maiorem Del gloriam. Sekcija za aplicirano, terapevtsko analizo
nastopa tako na drugem mestu in zanjo sploh ni poglavitno, ali so bili subjekti, ki jo ses-
tavljajo, analizirani ali ne. Šele tukaj nastopa analiza kot element v klinični praksi in se
ukvarja s svojim morebitnim medicinskim poslanstvom.
Druga temeljna postavka. Iz katere se je začel oblikovati Lac \nov odgovor na pro-
bleme kvalifikacije analitika, sicer ne nastopa eksplicitno v ustanov tvenem aktu, pojavila
pa se je v najbolj kratki, apodiktični in škandalozni obliki v preambuli k letnemu seznamu
članov Šole: »Le psychanalyste ne s'autorise que de lui-même«, psihoanalitik se avto-
rizira le sam. Sloviti stavek, ki zahteva, da je treba problem avtorizacije analitika misliti
drugače kot v razmerju do organizacije - ne zadoščajo ne šole, ne diplome, ne komisije,
ne neko posebno znanje ne izkušnje. Nasprotno so ravno organizacije, diplome Itd. sto-
rile največ, da se je psihoanalitsko Izkustvo izničilo. Psihoanaliza tako nI neka posebna
tehnika, veščina, za katero bi zadoščalo vztrajno urjenje. Po samoavtonzaciji je psihoa-
nalitik primerljiv kvečjemu z umetnikom. Iz principa samoavtorizacije analitika izhaja
splošni liberalizem, ki je vladal v Šoli - analizira lahko vsakdo, seveda če je za to priprav-
ljen prevzeti polno odgovornost In če mu uspe najti paciente.
56
»EFP niti ne dovoljuje niti ne prepoveduje izvajanje psihoanalize. Psihoanalitiku pre-
pušča njegovo odgovornost - ki je lahko le celovita - glede psihoanalitske kure pod nje-
govim vodstvom: psihoanalitik se avtorizira le sam.«
Letni spisek, abecedni seznam analitikov, je samo spisek ljudi, ki so vzeli nase do-
ločeno odločitev, ničesar pa ne pove o njihovi formalni uspsobljenosti. V odločitev ne-
kega posameznika, da bo izvajal psihoanalizo, se Šola ne more vtikati. Lahko si je pred-
stavljati, kakšen škandal je povzročilo takšno izhodišče.
Samoavtorizacija analitika seveda ne pomeni, da se o psihoanalizi ne da ničesar
drugega povedati, niti tega, da se je ne da učiti, čeprav je učni postopek močno različen
od tega, kar si običajno predstavljamo pod učeniem. Šola se po eni strani sicer ne vme-
šava v osebne odločitve in njihove motivacije, po drugi strani pa je njen interes - tisto,
kar jo druži, drži skupaj - ravno struktura psihoanalitskega izkustva, kolikcr se jo da pre-
nesti, posredovati, teoretizirati, celo formalizirati. Liberalizem ne pomeni poljubnosti, svo-
bode, samovolje, spontanosti, ne daje nobene odveze, temveč pomeni ravno zahtevo po
največji strogosti.
Lacan je na začetku ustanovitvenega akta prevzel vodenje Šole za naslednja štiri
leta, za nekakšno prehodno obdobje, v katerem bi bilo potrebno izdelati nadrobnejšo teo-
rijo didaktike in avtorizacije analitika. Postavki o didaktični naravi sleherne analize in o
samoavtorizaciji analitika sta bili le obči še abstraktni izhodišči, grobi obris, v katerem
pa je bilo šele treba izdelati teorijo in tako podati »pozitivno alternativo« splošno uve-
ljavljenim normam, v imenu katerih je bil izobčen Lacan. Če za formiranje analitikov ne
zadošča spoštovanje peščice formalnih predpisov, kakšni pa so tedaj mehanizmi, ki naj
uravnavajo to formiranje? Ali je mogoče postaviti drugačne, bolj zavezujoče kriterije?
Pred iztekom štiriletnega roka je Lacan 9. oktobra 1967 podal Propozicijo, v kateri
je strnil svojo teoretizacijo didaktične analize - in ker teohja didaktike pač ni neka po-
sebna teorija, temveč samo strogo nadaljevanje konceptualizacije samega analitskega
procesa kot takega, je Lacanova Propozicija, sicer eden njegovih najslavnejših in najbolj
kontroverznih tekstov, tudi strnitev in nova osvetlitev psihoanalize v celoti - o psihoana-
litskih splošnih teoretskih stališčih se preprosto ne da več govoriti brez teoretizacije pro-
blema didaktike. (Mimogrede naj povem bibliografski napotek, da je Propozicija pred na-
mi v dveh dokaj različnih inačicah: v dokončni verziji, ki je izšla v prvi številki revije Scilicet
leta 1968 str. 14-30, in pa v prvotni verziji, kakršna je bila dejansko prebrana oktobra
1967 pred zborom vseh članov Šole in ki je izšla šele leta 1978 kot 8. zvezek revije
Analytica).
Propozicija se začne z ločitvijo hierarhije od gradusa: hiereahija, ki je vladala v do-
tedanjih združenjih in ki je temeljila na razliki med navadnimi analitiki in didaktiki (ali ti-
tularnimi člani), je bila dodobra spodkopana že v dodatku k ustanovitvenemu aktu, kjer
je lastnost didaktika opisana kot »dejstvena habilitacija«, ki jo nekdo dobi »na podlagi
ene ali večih psihoanaliz, ki so se izkazale za didaktične. Privilegij didaktikov se s tem
dejansko izgubi, namesto tega pa sta uvedeni dve stopnji, dva gradusa, ki ustrezata pre-
cej drugačnim funkcijam:
- A. M. E. -.Analyste membre de l'Ecole - analitik član šole, naslov ki služi »zunanjim
namenom« kot garancija, ki jo daje Šola za »profesionalno zmožnost psihoanalitikov, ki
hočejo pripadati Šoli«. Sola torej ne izdaja ne dovoljenj ne prepovedi za izvajanje psihoa-
nalize, navaden analitik-oraktik, A. P., analyste praticien, je lahko vsakdo, ki se avtorizira
sam in ki za to prevzame odgovornost, vendar to šole nikakor na angažira. A. M. E. pa
je nasprotno analitik, za katerega je Šola pripravljena sprejeti jamstvo pred družbenimi
zahtevami, in to na podlagi poročil o praksi, na podlagi kontrolnih analiz, pa mnenja ana-
litika-didaktika, teoretskega dela, dejavnosti v seminarjih in kartelih itd. Ta naslov pod-
eljuje juryld'accueil, sprejemna žirija, ki presodi vse dejavnike, iniciativo za tako podelitev
pa daje Sola. Na tej ravni se torej Šola drži običajnega postopka vzajemne garancije pred
družbo, kakršna je veljavi v vseh profesionalnih združenjih. Od te garancije navzven pa
je ločen naslov
57
- A. E. - analyste del'Ecole - analitik Šole, naslov, kl je le notranja razmejitev v sami
šoli. Njegova funkcija je (po tekstu, ki je bil naposled Izglasovan januarja 1969):
»1. Zavzemati se znotraj Šole za pogoje, ki naj omogočijo razvoj didaktične analize,
ki je ključna za teorijo.
2. Tvoriti skupnost analitikov, ki so pripravljeni argumentirati In zagovarjati koheren-
co tez, ki uravnavajo njihovo delo.. .Vsaka kandidatura za naslov analitika Šole pred-
stavlja osebno zavezo zainteresiranega pred Šolo in pred skupnostjo A. E., ki ji hoče pri-
padati .. .<■
Analitik Šole se mora torej odlikovati s tem, da lahko svoje analitsko izkustvo teo-
rizira, privede do teorije in ga s tem spravi na raven, kjer se ga da posredovati. Postopek,
po katerem lahko nekdo pridobi ta naslov - in to vselej po lastni pobudi, ne na pobudo
Šole kot pri A. M. E.-se Imenuje passe. Beseda »la passe« ima sicer po najobsežnejšem
francoskem slovarju LIttrèju 22 pomenov, ki segajo od ptic selivk preko sabljanja In žen-
skih klobukov do rulete in denarnih transakcij itd., v najbolj običajnem pomenu, ki ga bom
uporabljal tudi tukaj, pa pomeni prehod, namreč prehod iz pozicije analizanta v pozicijo
analitika. (Edini tekst o tej problematiki v slovenščini doslej je prevod anonimnega članka
Iz Sciliceta 4 z naslovom »O prehodu v psihoanalizi« (Autour de la passe), izšel pa je v
skupini številki Problemov-Razprav In Časopisa za kritiko znanosti (Problemi 136-7,
ČKZ 2-3) leta 1974.)
Osrednji problem, okoli katerega se suče passe, prehod, je stičišče med znotraj In
zunaj, prehajanje notranjosti v zunanjost: sam analitski postopek mora po Imanentni lo-
giki pripeljati do nekega konca, katerega rezultat je določen naslov, gradus, na katerem
lahko temelji psihoanalitska organizacija. Prehod je moment, ki spenja proces analize v
njegovi notranjosti z organiziranjem psihoanalitikov kot zunanjo strukturo in nasploh z
vsemi oblikami širjenja psihoanalize, moment prehoda med znotraj in zunaj:
»Izhajamo Iz tega, da je Koren izkustva psihoanalitskega polja, postavljenega v nje-
govi ekstenziji - edina možna osnova, ki lahko motivira Šolo - najti v samem psihoana-
litskem izkustvu, namreč vzetem v intenziji: edini pravi razlog za formuliranje nujnosti
uvajajoče analize (kot pogoja), da bi lahko v tem polju delovali. V tem se torej dejansko
strinjamo s povsod sprejetim pogojem tako imenovane didaktične psihoanalize.«
Prehod pa je hkrati dvoje: namreč določen moment v logiki analize, njen sklep. In pa
določen postopek, procedura, v kateri naj se ta sklepni moment izkaže, objektivira, av-
tentificlra. Razlikovanje je pomembno, ker je kasneje zavladal med analitiki v glavnem
splošni konsenz glede prehoda kot momenta analize - nihče nI ponudil kake druge, bolj-
še aH alternativne teorizacije tega momenta, po drugi strani pa je izredno ostre kontro-
verze sprožil postopek, ki naj ta moment preveri.
Subjekt psihoanalize je za Lacana vseskozi analizant - termin, ki ga zdaj uporablja,
ni več pacient ali psihoanaliziranec (le psychanalysé) kot v statutu izpred osemnajstih
let, temveč strogo pslhoanallzant (le psychanalysant), dobesedno pslhoanallzlrajoči. NI
več nekdo, s katerim je treba nekaj storiti, ga analizirati, temveč nekdo, ki sem nekaj po-
čne In od kogar je odvisna vsa resnica psihoanalitskega podvzetja. Problem didaktike
se tako lahko ustrezno postavi samo z vidika analizanta, »edinega subjekta, za katerega
v psihoanalizi gre.« Zato lahko veHa, da so bile histeričarke prve teoretičarke psihoana-
lize, od katerih se je Freud naučil svoje teorije. Analitik dobi svoje mesto samo od ana-
lizanta, je le označevalec kot podpora tega procesa. Analitikovo vèdenje ne odloča o res-
nici analize, je celo povsem brez funkcije z ozirom na vednost, ki mu je pripisuje analizant
- prav to dialektike je zakoličil Lacan s pojmom subjekta, ki se zanj predpostavlja, da ve,
kot stožerjem procesa transferja.
Najboljši primer je tu morda kar Freud sam. Če mora biti vsak analitik sam analiziran,
se postavi vprašanje, kdo je ustvaril boga, namreč kdo je analiziral prvega analitika. Ali
se je ta sam dvignil za lase kot baron Münchhausen? Znana teoretska teza psihoanalize
je namreč, da samoanaliza ni možna. In tudi Freud se nikakor ni analiziral sam, temveč
je imel, kot nam kaže med drugim obilna korespondenca, svojega lastnega subjekta, ki
je zanj predpostavljal, da ve. In to v osebi Wilhelma Fllessa, svojega dolgoletnega prija-
telja. Dejstvo je, da je Freud lahko opravil svojo samoanalizo le, kolikor se je nanašal na
Fliessa in ga delegiral na neko odlikovano mesto, mu pripisal odlikovano vednost. Oh-
58
ranili so se nam mnogi Fliessovi spisi, na podlagi katarih lahko točno vemo kakšna je
ta vednost dejansko bila - spisi, ki govorijo, denimo, o razmerju med nosom m ženskimi
spolnimi organi in ki za današnje (in bržčas tudi takratne) pojme delujejo kot nekaj po-
vsem zmedenega in fantastičnega. Danes se nam zdi nedoumljivo, kako je Freud kot
strogi, natančni in brezkompromisni znanstveni um lahko Fliessovi vednosti pnpisal
sploh kakšno konsistenco, kako mu je lahko služila za kakršno koli oporo. In vendar se
je Freud ravno kot Fliessov pnalizant lahko dokopal do psihoanalize, le v poziciji ana-
lizanta je lahko proizvedel resnico analitskega izkustva. Ta resnica, ki jo je proizvedel
Freud, pa ni v nikakršnem razmerju s Fliessovimi fantastičnimi idejami, z njegovim ob-
skurantizmom, čeprav bi se brez te fantastične vednosti Freudova teorija ne mogla pro-
izvesti. Učinek resnice je potreboval to optično prevaro, da bi se lahko vzpostavil. Res-
nica vznikne iz zmote, kot se glasi naslov enega zadnjih poglavij iz prvega leta seminarja.
In tako tudi v vsaki nalizi analitikovo dejansko vèdenje nima nobene neposredne zveze
z vèdenjem, ki ga pri analitiku predpostavlja analizant. Analitik je tako postavljen v neko
udobno pozicijo, kjer mu vednost pritiče že kar po funkciji, ne glede na njegovo dejansko
usposobljenost in zelo malo je treba, da v tej poziciji popusti lastnemu narcizmu. Če je
njegovo vèdenje disfunkcionalno, si lahko zlahka domišlja, da mu tako ni treba vedeti nič
določnega, saj se analiza lahko odvija ne glede na to.
Prav tu pa je jedro težave: če namreč analitika ne odlikuje neka posebna vednost,
s katero bi lahko uspešno vodil in usmerjal analizo, če se lahko analiza odvija tudi, če
je ta vednost popolni obskurantizem, kot v Fliessovem primeru, kaj tedaj analitika avto-
rizira za njegov položaj? Kako preveriti njegovo zmožnost in usposobljenost za mesto
analitika, če je preskus njegovega taktičnega znanja za opravljanje te funkcije tako rekoč
nepotreben? Že iz zgoraj povedanega pa je najbrž razvidno, da mora analitika prej kot
neka posebna vednost odlikovati določen način ravnanja: ne sme popustiti svojemu na-
rcizmu, čeprav se zavestno postavi v položaj, ki je temu prav najbolj izpostavljen. Kakšna
naj bo tedaj analitikova želja, ki lahko kljubuje narcističnim pastem, kaj si lahko od svo-
jega položaja obeta? Avtorizacija analitika je tako zvezana z nastopom neke posebne
želje, analitikove želje, ki naj bo radikalno antinarcistična. Položaj analitika je skrajno
kočljiv, postavljen je na mesto, ki ga je tako lahko uzurpirati in ki je bilo po tradiciji tako
pogosto uzurpirano - na mesto subjekta, ki se zanj predpostavlja, da ve, kamor se po-
stavlja, denimo, tudi duhovnik, spovednik ali pa zdravnik, mesto, ki ga tako s pridom upo-
rabljata vojska in cerkev, ki ju kot modela analizira Freud, in mesto, od koder črpa svoje
moči vzgojitelj. Prav v vzgojenm pojmovanju analitskega procesa pa preži tudi največja
analitikova skušnjava: ali ni najboljše zagotovilo za terapevtsko učinkovitost prav v tem,
da analitik svojemu pacientu predstavlja ideal, s katerim naj se ta identificira, njegovi
seksualni patologiji in »vedenjskim motnjam« postavi nasproti svojo osebo kot vzor
vsestransko integrirane osebnosti? Ali v levičarski varianti, s svojo kritičnostjo in druž-
beno angažiranostjo privede pacienta do tega, da poišče vzrok za svoje težave ne več
v sebi, ampak v bolni družbi, ki jo je treba spremeniti? Analitik se v tem različnih variantah
zelo razširjenem razumevanju psihoanalize postavlja v vlogo vzgojitelja in razsvetljeval-
ca. Ideala jaza in tako pacièntu s pomočjo transferja pomaga iz njegovin zagat. To je lah-
ko sicer zelo hvalevredno in družbeno koristno početje, nikakor pa ne zadeva specifike
tiste prakse, ki jo je pod imenom psihoanaliza inavguriral Freud V svoji specifiki psihoa-
nalitik ne more biti ne spovednik, ne zdravnik, ne učitelj in tudi ne modrec ali filozof, čep-
rav ga le zelo tenka črta loči od tega, da v kakšni zastrti obliki ne zdrkne v katero od teh
vlog. V vlogo modreca, ki se je otresel vseh pozemskih strasti, ga sili že običajna teorija
didaktike, ki je implicitno stoiška: bodoči analitik naj se v didaktični analizi očisti pristra-
nosti, svojih drobnih nevrozic in strasti, da bo lahko pravično in preudarno razsojal - po-
zicija, ki je tudi implicitno moralizatorska. Če mora psihoanalitikov položaj podpirati do-
ločena etika, ki ga sili, da ne uzurpira položaja, ki ga tako rekoč umetno, laboratorijsko
proizvede, pa je zasnovanost te etike v analitikovi želji treba misliti povsem drugače kot
nekakšno nadaljevanje tradicionalne etike - zasnovana je ravno na sklepnem momentu
analize, prehodu.
(Mimogrede, kako malo vèdenja je potrebno subjektu, ki se zanj predpostavlja, da
ve, je pred časom sijajono pokazal znani film o Mr. Chanceu, sicer zadnji film Petra Sel-
lersa. To funkcijo lahko mirne duše opravlja popolni bebec, zadostuje že tisto, kar pravi
59
težko prevedljivi angleški naslov filma, namreč Bieng there, dovolj je, da si tam, da se na-_
hajaš na pravem koncu v strukturi. Mr. Chiancea seveda ne prešinja kakšna naravna
modrost in skromna dobrota, kot so hoteli videti nekateri kritiki, temveč je samo prazen
ekran, od katerega vsak oddajnik dobi nazaj svoje lastno sporočilo v sprevrnjeni obliki,
kot se glasi slovita Lacanova formula.)
Analiza je proces, kjer se da strukturirati, celo formalizirati, začetni in zaključni mo-
ment - tako kot v šahovski partiji, primera, ki jo pogosto daje Lacan, kjer vsa teža teorije
pade na otvoritve in na končnice, srednji del pa ponuja preveliko bogastvo oblik, da bi
ga bilo mogoče zajeti trdo formulo. Če začetni moment vzpostavlja subjekt, ki se zanj
predpostavlja, da ve, torej vstop v transfer, je končni moment prav izstop iz transferja,
zlom subjekta, ki se zanj predpostavlja, da ve, analitikova izguba agalma, zaklada, ki ga
v Platonovem Simpoziju Alkibijades pripisuje Sokratu in ki je v slovitem Lacanovem se-
minarju o transferju tvoril raečo nit analize tega fenomena. Konec transferja, ki je hkrati
konec analize, v katerem napoči analitikova želja in se vzpostavi prehod analiz vita v
analitika, je možen le kot izkustvo manka v Drugem. Zaradi omejenega prostora se lahko
tukaj le oprem na zadnje predavanje tov. Žižka in podam zgolj nekaj namigov o tem za-
ključnem momentu - temi, ki bi sicer zahtevala cel letnik predavanj.
Na ravni t. im. sheme L, ki jo je Lacan razvil v seminarju o Poejevem Ukradenem pis-
mu (slovenski prevod je najti v Problemih-Razpravah št. 177-180, str. 38), se sekata dve
diagonali, simtx)lna in imaginarna. Imaginarna teče od jaza do drugega, seveda malega
drugega, jazovega podobnika, v katerem se lahko prepozna, simbolna relacija pa poteka
med Drugim, velikim Drugim, A, ki ga lahko tukaj razumemo kot strukturo v strukturalls-
tičnem pomenu besede, recimo Lèvistraussovo strukturo, diferencialno matrico, in na
drugi strani nekim mestom, ki je tu še hkrati freudovski Es in S kot subjekt, subjekt sim-
bolnega, kolikor je povsem ekscentričen glede na Jaz, S, ki ga je treba misliti v njegovi
zvezi z A kot njegovim lastnim mestom. Imaginarna diagonala Jazovega zrcalnega pre-
poznvavanja trči ob »zid govorice«, kot pravi Lacan, ob simbolno realnost, ki je njena skri-
ta resnica. Bistveno je, da na tej ravni še nimamo opravka z mankom v Drugem, s pre-
črtanlm, zaprečenim Drugim: proces analize zato lahko še nastopi kot proces postopne
simbolizacije še nesimboliziranega, kot proces simbolne integracije travm in simptomov,
ki v subjektovi zgodovini ostajajo kot otočki nesmisla. Konec analize bi bil v popolni sim-
bollzaciji, ki pa se odmika - zaradi naše empirične omejenosti? Ni povsem jasno, zakaj.
Temeljno izkustvo, ki loči kasnejšega Lacana od tega zgodnjega, pa je prav manko v sa-
mem Drugem, ki se izkaže za lastno mesto subjekta. Totalna simbolizacija ni možna ne
zaradi empirične omejenosti, temveč zato, ker je sam Drugi v sebi manjkav. Proces ana-
lize bi tedaj na še dokaj abstraktni ravni lahko opisali takole: na začetku stoji $, prečrtani
S, razcepljeni, zaprečeni subjekt nasproti velikemu Drugemu, A, iztek analize, prehod, pa
je moment ko Izkusi subjekt svoj lastni manko kot manko v samem Drugem, svoj lastni
razcep kot razcep Drugega:
$(A- S(A)
Prečka se je premestila s subjekta na Drugega, s tem pa se je proizvedel neki oz-
načevalec, S(A), označevalec manka v Drugem. Moment, ki ga Lacan opiše tudi kot des-
titucljo subjekta. Če nekoliko abruptno citiram Propozicijo:
»Povejmo tukaj, ne da bi razvijali, da takšen pristop implicira prečko postavljeno čez
Drugega, da je ágalma njen označevalec, da iz Drugega izpade (a), ko se v Drugem od-
pove zev (-. • ), in zato tistemu, ki lahko artikulira ta S(A), ni treba opraviti nobenega sta-
ža, ne med Nujno-Potrebneži ne med SamozadostnežI, da bi bil vreden Blaženosti Velikih
Bebal vladajoče tehnike.
Zato se ta kot S (A) zakorenini v nečem, kar se najradikalneje zoperstavlja vsemu, kar
je nujno In zadostno za pripoznanje, da si: na primer častitljivostl.«
V enem odstavku se povezuje vrsta Lacanovih tem: ágalma kot zaklad, ki ga ana-
lizant pripisuje analitiku, in ki se na koncu procesa razblini; (- ) kot znamenje, ki v la-
canovski algebri zaznamuje kastracijo, vez, preko katere se subjekt, ne glede na spol,
vmesti v svoji spolnosti; (privzetje simbolne kastracije je ena od Lacanovih formul konca
analize); (a) kot objekt, s katerim ima opravka psihoanaliza, objekt, ki izpade iz velikega
Drugega In s tem v njem odpre razpoko, manko, prav to pa je moment destitucije sub-
60
jekta, kjer v izpadu objekta (a) napoči bit subjekta, bit želje, ki se je v označevalcih nep-
restano odlagala, drsela med njimi v procesu, kjer en označevalec neprestano zastopa
subjekt pred drugim označevalcem - to je moment separacije v nasprotju z momentom
označevalne alienacije; in naposled S(A), označevalec manka v Drugem, ki je lahko edi-
no, kar avtorizira analitika in omogoči prehod. Prav ta označevalec vselejšnje manjka-
vosti Drugega pa je tisto, kar uhaja »strukturalističnemu« pojmu strukture kot diferen-
cialne matrice in vsakemu še semiotičnemu pristopu. Če je na t.im. strukturalizem lahko
ves čas letel zlizani očitek, da struktura kot nekak objektivni mehanizem tlači ubogega
subjekta, ga povsem določa in ga oropa vsake kreativnosti, mu jemlje Iz rok sleherno ini-
ciativo in ga spravlja v slepo odvisnost od objektivnih sil in mehanizmov, pa se ravno tu,
v sklepnem momentu analize, najjasneje izkaže, da je ta struktura nekaj v sebi luknjiča-
vega in spodletelega - podoba, ki je prav nasprotna kakšnemu objektivnemu mehanizmu.
Izkaže se, ševeč, da je subjekt lahko v nekem razmerju s »strukturo« natanko v tisti meri,
kolikor ta ni objektivni mehanizem, kolikor je nekaj spodletelega - subjekt se lahko pojavi
le v spodrsljaju, prelomu »strukture«, prav tam, kjer se njena domnevna objektivnost po-
ruši. Točka S(j9(), je bila sicer vsebovana, vsaj kot možna implikacija, v mnogih »struk-
turallstičnih« in semiotičnih postopkih, vendar jo je šele psihoanaliza jasno artikulirala
in jo postavila v središče vsega teoretskega prizadevanja. Prav zato smo po notranji teo-
retski nujnosti morali preiti od prejšnje organizacijske oblike, Semiotične sekcije, k novi,
k Društvu za teoretsko psihoanalizo in v njegovem okrilju k Šoli Sigmunda Freuda.
Postaviti je treba še vprašanje, kaj je subjektu ob vstopu v analizo zastiralo ta manko
v Drugem, kaj mu je onemogočalo, da ga ugleda. Sem se vmešča logika fantazma: logiko
analitskega procesa lahko po drugi strani dojemamo kot postopni sestop v temeljni fan-
tazem, v katerega je vpet subjekt - in Lacanova tretja formula konca analize se glasi prav
»la traversée du fantasme fondamental«, prehajanje temeljnega fantazma. Če analiza
sprva poteka kot interpretacija simptomov, torej označevalna Interpretacija preko pro-
cesov premestitve in zgostitve, ki skuša izluščiti določeno označevalno artikulacijo, se
v svojem sklepnem delu prevesi v analizo fantazma, na katerem temelji subjektova želja
- fantazem pa je nek segment, nek stavek, nek scenarij, ki se ga ne da več dalje interp-
retirati, ki ne napotuje več k novim in novim označevalcem, temveč analizo ustavi v ne-
kem povsem intertnem momentu. Fantazma se ne interpretira, je še ena od slavnih La-
canovih formul. Fantazem pač ni nič drugega kot maskiranje luknje v Drugem, izza fan-
tazma se ne skriva nobena druga resnica, do katere bi se bilo treba z analitsko interp-
retacijo dokopati, za njim je zgolj manko. Zato je to sklepno prehajanje temeljnega fan-
tazma ravno izkustvo tega manka. - Po drugi strani subjektu zastira ta manko ravno sam
analitik - s predpostavljeno vednostjo o subjektovi želji skriva v sebi objekt - razlog, želje
in na mestu tega dozdevka žene naprej analitski proces. To seveda ni v nasprotju s prej
orisano logiko fantazma, saj je, kot prvi Lacan, »logika analitika .. .ágalma, ki se vključuje
v radikalni fantazem, ki ga skonstruira pslhoanallzant.« Analitik vselej tvori del temeljne-
ga fantazma, do katerega se mora dokopati analiza. A kolikor dlje traja analiza, toliko bolj
je v poziciji preostanka, izmečka - »... v očeh psihoanalizanta, kolikor bolj se približuje
konec partije, (je) v poziciji preostanka, tako da bi se v tem ostremu prav njemu prilegalo
tisto, kar bi s slovnično oznako... poimenovali pretekli deležnik«. Analitik je sam pre-
ostanek analitske operacije, kot objekt (a), ki naposled izpade iz Drugega - kar je treba
razumeti po eni strani v navezavi na formulo iz zadnjih poglavij Seminarja XI., da je
»osnovno gonilo analitične operacije v tem, da ohranimo distanco med I (Idealom ja-
za) in a (ki v hipnozi in v tvorbi množic sovpadeta).
... Analitikova želja po tej poti osami a, postavi ga v največjo možno distanco od I,
tistega I, glede katerega subjekt v transferju ... od analitika zahteva, da naj ga uteleša.
Analitik se mora iztrgati prav tej idealizaciji, če naj bo ... opora ločevalnega a.« (slov. pre-
vod str. 362).
S to distanco med I in (a) je analitik prav v največji možni oddaljenosti od tega, da
bi analizantu predstavljal ideal, vzor, ki naj se mu približa in ga postavi na mesto svojega
Idealna jeza. Po drugi strani je treba to navezati na kasnejšo teorizacijo analitikovega
diskurza v shemi štirih diskurzov, kjer nastopa ravno (a) v poziciji agenta, dejavnika tega
diskurza.
61
Skratka; moment prehoda je izkustvo manka v Drugem, ki ga odpre izpad objekta
(a) kot moment separacije in sovpade po drugi strani s prehajanjem temeljnega fantazma
in destitucijo subjekta, ki se artikulira v nekem označevalcu, označevalcu manka v Dru-
gem, ta pa legitimira prehod analizanta v analitika. Te še dokaj abstraktne formule pa lah-
ko služijo le kot uvod v branje Lacanove propozicije.
Lacanova teorizacija prehoda kot sklepnega momenta analize je globoko heglovska
-če bi iskal! neposredno vzporednico v Heglovi filozofiji, bi lahko rekli, da je prehod Heg-
lovo absolutno vèdenje. Tako kot je analiza proces, ki je videti neskončen - na prvi pogled
ni nobenega razloga, zakaj bi se lahko končala prej kot s koncem subjektovega fizičnega
življenja, vsak rezultat bi moral biti le zasilen, bogastvo notranjih vsebin je neizčrpno itd.
- tako je tudi dialektično gibanje spoznanja proces, ki bi se moral odvijati v neskončnost,
saj nikoli ne more v celoti zajeti vsega pestrega vsebinskega bogastva, mnogoterosti
vseh povezav in protislovij, poleg tega pa bi bil konec spoznavnega procesa možen kveč-
jemu s koncem zgodovine, ki pa za zdaj še ni na dnevnem redu; dotlej je pač vsako spoz-
nanje zasilno, le približevanje itd. Kljub temu pa Hegel - tako kot Lacan - naredi za zdravi
razum nerazumljivi in nesprejemljivi korak, ko neskončni dialektični proces ustavi v ab-
solutnem vèdenju - dialektično spoznanje ima svoj konec, je absolutno, in tako na videz
oporeka svojemu izhodišču, ki je zahtevalo odpravo vsega fiksnega in dokončnega ter
kazalo na njegovo vpetost v dialektični proces. Toda proces, ki ga je sprožil nesklad med
vednostjo in resnico, njuno neujemanje, njun razcep, se naposled vendarle izteče v od-
pravi tega neskladja, v njunem sovpadanju v krogu krogov absolutnega vèdenja, kjer je
videti, da je subjektu končno le uspelo stopiti sebi za hrbet in ukiniti razcep, ki ga je nosil.
Vendar je ključni moment prav v tem. da ne gre za to, da bi se ta nesklad preprosto iz-
brisal, da bi se neujemanje, ki se je perpetuiralo skozi vse figure duha, naposled le srečno
ujelo, da bi se zev zapolnila, temveč je, nasprotno, sklepni moment v tem, da se ta nesk-
ladnost, ta razcep izkaže ravno za stvar sàmo, da se manko, ki je zeval med vednostjo
in resnico, izkusi ravno kot lastno mesto subjekta, da torej absolutno vèdenje ni ničesar
drugega kot to neujemanje reflektirano vase. Zev med vednostjo in resnico je zev sredi
same resnice, izmikanje, odtegovanje stvari same ravno je stvar sama. V tem pogledu
je Heglovo absolutno vèdenje daleč od polne pozitivnosti, ki se mu jo običajno pripisuje,
je prej konceptualizacija destitucije subjekta. Tudi tukaj mora zadoščati teh nekaj kratkih
namigov v polju, ki bi ga bilo treba obširno razdelati - in seveda opozorilo, da je vsaka
analogija omejena in zahteva ravno izpostavitev razlik. A tako kot ni mogoče narediti no-
benega, še tako skopega povzetka ali predstavitve Heglove filozofije brez njenega sklep-
nega momenta, absolutnega vèdenja, tako tudi ni možna nobena predstavitev Lacanove
torije brez momenta prehoda, ki ji daje odločilni zasuk.
Doslej sem se gibal na ravni še dokaj grobega, abstraktnega opisa prehoda kot za-
ključnega momenta v logiki analitskega procesa, prehod pa je hkrati, kot sem že omenil,
tudi določena procedura, v kateri naj se ta moment izkaže: o momentu analize sploh ne
moremo govoriti brez te procedure, ki ga podvaja in y kateri šele pride na dan. Sam po-
stopek prehoda je kaj nenavaden in je vzbudil veliko hude krvi. Vse dotlej je v običajnih
združenjih vsaka habilitacija analitika potekala tako, da sta se pred določeno komisijo
pojavila dva glavna akterja: sam analizant, ki je kandidat za analitika, in pa eventualno
še njegov didaktik, pri katerem je bil v analizi (pa še, denimo, analitiki-kontrolorji, ki igrajo
v lacanovskem dispozitivu določeno vlogo le pri podelitvi naslova A. f\/l. E). Komisija je
po Propoziciji sicer ostala - in sicer kot jury d'agrément, odobritvena žirija (v nasprotju
s prejemno žirijo pri A. M. E.), katere člani so izbrani z žrebom iz liste A. E.-jev in se po
prvotnem predlogu z žrebanjem izmenjujejo vsakih šest mesecev. Odpadata pa oba dru-
ga akterja, analizant in didaktik - didaktik, kolikor je pač vsa resnica prehoda na strani
analizanta; analizanta, ki pa je zdaj postal le passant, nekdo, ki opravlja prehod, denimo
prehajalec (v francoščini izraz pomeni tudi mimoidočega) pa pred odobritveno žirijo za-
stopata dva posrednika, les passeurs, denimo prehodnika, ki pa sta sama analizanta,
analizanta v prehodu, torej tudi kandidata za analitika. To je bistvena novost Propozicije:
prehajalec lahko priča o svojem izkustvu konca analize le preko predhodnikov, ki sta sa-
ma aniizanta.
»— In kako nemogoče je, da tisti, ki je šel čez ta prehod, poda ustrezno pričevanje
62
o onem, ki ga konstituira - recimo, da je on sam ta prehod, saj ta moment ostaja prav
njegovo bistvo, pa četudi ga bo potem minilo (ça lui passera).
Zato se mi zdi, da tisti, ki jih je to minilo tja do blaženosti, glede tega eventualnega
pričakovanja združujejo neustreznost z nemožnostjo - in moj predlog bo, da se nastop
psihoanalitikove želje prej izkaže pred nekom, ki je še v izvornem momentu.
Kdo bi lahko bolje kot pslhoanallzant v prehodu avtentificiral lastnost določene dep-
resivne pozicije? Tukaj si ničesar ne izmišljamo. Tega se ne da hllniti, če nisi v tem.«
Lacanov prvi korak je torej v tem, da lahko le analizant, ki je sam v prehodu, najbolje
dojame, avtentificira In posreduje izkustvo subjektivne destitucije In nastopa analitikove
želje - tega ne more več adekvatno razumeti analitik, ki ga je to že minilo in lahko zdaj
mirne duše igra modreca, staro veličino itd. Dva prehodnika sta prav tako izbrana z žre-
bom, in to iz liste analizantov v didaktični analizi. Tema dvema mora prehajalec povedati
vse glede svoje želje, da bi postal analitik in o momentu, v katerem se nahaja, o izkustvu
konca analize. Ta pripoved lahko traja precej časa - s prehodnikoma se mora veliko po-
govarjati, da bi jima lahko razjasnil svoje izkustvo. Naposled ta prehodnika poročata o
prehajalčevem izkustvu pred žirijo. Lacanova teza je, da se mora izkustvo konca analize
dati posredovati, prenesti, strukturirati, objektivirati, prav zato je potreben ta vmesni po-
sredniški člen. Prehajalčevo analitsko izkustvo je relevantno le, kolikor ga je zmožen teo-
rizlrati do te mere, da se lahko transmitirá. Analitik Šole lahko postane le tisti, ki lahko
prispeva k teoriji, torej teoretsko posreduje svoje Izkustvo in tako doseže točko, kjer teo-
rija in analitska praksa neposredno sovpadata. Prehod je moment, kjer znotraj nepos-
redno prehaja v zunaj, najbolj notranja intimnost, ki mora priti na dan v analizi, v teoretsko,
logično strukturo, notranje izkustvo v strukturirani moment, ki lahko postane osnova za
združevanje analitikov. Po tej plati je lacanovska teorija globoko antidogmatska: njena
izvirnost ni v neki posebni teoriji, ki bi jo morali vsi pripadniki privzeti in zagovarjati, tem-
več prav v zahtevi po teorizaciji, kjer seveda ne zadošča ponavljanje Lacanovih ali Freu-
dovih formul - potrebna je ravno teorizacija lastnega mesta, torej nek teoretski novum,
nov teoretski prispevek. DIspozitiv prehoda služi ravno temu, da tako rekoč strukturno
prepreči dogmatsko ponavljanje utečenih in uveljavljenih resnic. Hkrati je postopek pre-
hoda globoko anti-inciacijski: ves smisel te procedure je ravno v tem, da bi preprečila ob-
ičajno Iniclacijsko strukturo, ki je v navadi ne le pri različnih sektah posvečencev, temveč
v svoji razsvetljeni obliki tudi v celotni univerzitetni, akademski strukturi. Lacanovski pre-
hod pa ne zahteva niti posvečenosti v posebne skrivnostne globine nauka niti konfor-
mnosti z vnaprej pripoznanimi tezami, temveč prav novo proizvajanje teoretske strukture.
Subjektivna destitucija, ki obeleža zaključek analize, dobi svoj pendant v posredovanju
prehodnikov, ki Izniči sleherni narcizem prehajalca, ga zvede na neko strukturo, ki se jo
da prenašati, posredovati. Prehajalec lahko postane analitik Šole, prav kolikor pretrga
s svojo Iniciiranostjo v neko še nedoumljivo skrivnost, kolikor lahko to skrivnost razklene
v teorijo, ki se jo da prenesti drugim, neposvečenim. Zato je prehod prav obratni postopek
od Iniciacije. Lacan pa se s tem dispozitivom tudi radikalno zoperstavlja vsem, ki skušajo
analitsko Izkustvo prikazati kot nekaj neizčrpnega, nikoli do kraja dojemljivega, nekaj,
kar kot bogastvo življenja sega preko teoretskih shem, uhaja pustim formulam - stališče,
ki ga najbolje povzame stavek: tega se ne da bo kraja opisati z besedami, to je treba pre-
živeti na lastni koži. Prehod je mehanizem, ki onemogoča sleherno zatekanje k nepos-
rednemu izkustvu kot alibiju teorije, h kakršni koli neizrekljivosti ali neizčrpnosti doživ-
ljanja onstran sive teorije, temveč zahteva, da je resnica analitskega Izkustva na strani
teoretske elaboracije in je prenosljiva tudi vsakemu laiku. Ostro se zoperstavlja, denimo,
pojmovanju, po katerem bi bilo neposredno Izkustvo analize trdno zagotovilo za teoret-
sko fundiranost. Po tem pojmovanju, ki ga zagovarjajo še vedno mnogi analitiki, je pač
teoriji potrebno neko izventeoretsko jamstvo - ne zadoščajo njeni argumenti in njena
teoretska mreža, potrebna je še dodatna garancija, da je bil teoretik sam analiziran. Pre-
hod pa ravno zahteva, da ni nobenega izventeoretskega jamstva, temveč da se mora
analiziranost samega analitika izkazati ravno v teoriji, ne pa v sklicevanju na neposredno
Izkustvo. Nasploh je tako sklicevanje na lastno Izkustvo («jaz sem to prestal na sebi, zato
vem, o čem govorim, zato imam pravico teoretizirati o psihoanalizi, drugi pa te pravice ni-
majo« itd.) vselej Ideološko, saj se skuša nelegitimno opreti na neko samonanašajočo
se raven, ki je neizpodbitna (izjava »analiziran govorim o analizi« je pač vselej resnična
63
za vsakogar, ki je je bil kdaj v analizi, zato se ji ne da oporekati), to zlahka pridobljeno
neizpodbitnost pa skuša razširiti še na svoje teoretske trditve, pretihotapiti jo skuša v
teorijo, ki pa mora ustrezati vse drugačnim kriterijem. Izjava: »to, o čemer govorim, sem
sam izkusil«, je pač vselej resnična, kolikor govorec v njej zagotavlja, da izjavljanje nje-
govih izjav implicira njega samega, povsem neutemeljeno pa je, če skuša iz tega poteg-
niti kakršne koli konsekvence za teorijo. (Tukaj se v obliki, prirejeni za naše potrebe, opi-
ram na nekatera izvajanja, ki jih je v drugačnem kontekstu razvil tov. Močnik). Izventeo-
retska garancija onemogoča teorizacijo.
Implikacija teorije prehoda je torej v tem, da psihoanalize ne odlikuje neka posebna
teorija, na katero bi bilo treba prisegati, temveč prej nek poseben odnos do teorije, za-
hteva po teorizaciji lastnega mesta. Psihoanalitske vèdenje potemtakem ni kumulativno
- ni nek skupek znanj, tehnik, prijemov, ki bi se z dolgimi leti razvoja čedalje bolj kopičil,
ni nek konstituiran in zaključen korpus trditev, temeljnih resnic, ki bi se sčasoma poglab-
ljal, izpopolnjeval, širil itd. Teorija prehoda je naperjena prav proti miselnosti, da sta že
Freud in za njim Lacan tako rekoč vse rekla, dognala vse bazične resnice, nam pa pre-
ostane, da v njuni teoriji najdemo svoj prostor, se vmestimo v njuna izvajanja in vedno
znova ugotavljamo, kako zelo sta imela prav. Prehod je mehanizem, ki naj takšno rezo-
niranje strukturno onemogoči: do kraja resno je treba vzeti trditev, da je resnica psihoa-
nalize na strani diskurza analizanta, ta pa ne potrjuje nobene vnaprej dane resnice. Na-
loga psihoanalize je, da tega diskurza ne zvede na nobeno vnaprej znano shemo, da mu
prisluhne v njegovi posebnosti in od njega zahteva, da to svojo resnico artikulira, prene-
se. Zato Lacan tolikokrat ponavlja zano Freudovo navodilo psihoanalitikom, da je treba
vsak primer začeti tako rekoč znova, iz ničle, da je v pristopu k vsakemu novemu primeru
treba pozabiti na vse konstituirano znanje. Zato tudi pravi, da se v psihoanalizi lahko ve-
liko naučimo že od popolnih začetnikov, ki jim je treba prisluhniti enako ali bolj pozorno
kot častitljivim in izkušenim veličinam.
V zgoraj navedenem citatu iz Propozicije je treba opozoriti še na trditev, da je konec
analize depresiven, da torej izkustvo manka v Drugem, subjektivna destitucija, v kateri
nastopi analitikova želja, ne prinaša olajšanja, temveč depresijo. Analiza nima happy-en-
da. To globoko nasprotuje običajni terapevtski predstavi, po kateri se analiza lahko za-
ključi pač tedaj, ko se odpravijo simptomi, tesnobe in vse disfunkcije, zaradi katerih je
pacient prišel v analizo - ko torej pacient na podlagi analitikove pomoči lahko končno za-
živi polno življenje brez inhibicij, simptomov in tesnobe. Konec analize, kot lahko prebe-
remo v nekaterih enkratnih ameriških psihoanalitskih spisih, je skratka genital love.
Psihoanaliza je most k užitku in sreči. Lacanovski pojem procesa analize pa je prej ob-
raten: na začetku vstopi analizant v analizo v vrsto simptomov, fobij, prisilnih dejanj, in-
hibicij, s tesnobo, ki se je želi otresti. V analizi pa je tako kot s pascalovskim Bogom ali
z Lacanovo razčlenitvijo uvodnega prizora v Racineovo tragedijo Athalie (zadevni prevod
Lacanovega seminarja najdete v Problemih-Razpravah št. 218-220, str. 106), kjer pravi
Joad:
»Je crains Dieu, cher Abner, et n'ai point d'autre crainte«
/Bojim se Boga, moj dragi Abner, in v meni ni druge bojazni/. V nasprotju z običajno
razlago religije, po kateri je religiozno onstranstvo pač kompenzacija tostranske bede in
tostranih tegob, imaginarno dopolnilo pozemskih pomanjkljivosti (mimogrede, Marxova
teorija daje drugačne teoretske nastavke), je pri Racineu Bog, na katerega naletimo v
onstranstvu, veliko strašnejši od vseh tostranih strahot, ni Bog, ki tolaži, ampak strah
pred tem Bogom odtehta vse ostale pozemske strahove - v tistem, kar bi moralo biti ima-
ginarno dopolnilo, trčimo ob nekaj vleiko hujšega od tegob, pred katerimi smo se hoteli
tja zateči (tukaj še mimogrede vidimo, kako port-royalske koncepcije religije nikakor ne
moremo kar tako stlačiti v utečeno podobo krščanske religije). Ob tej bojazni pred Bo-
gom, ki odtehta vse ostale bojazni, razvije Lacan svoj koncept točke prešitja (kjer mo-
ramo spet za nadrobnejšo razlago napotiti na tekste tov. Žižka). V analizi se zgodi nekaj
povsem podobnega: na začetku pride analizant z vrsto težav in z upanjem, da se jih tx)
z analizo odkrižal, analiza pa mu da neko izkustvo, ki je še veliko hujše od vseh težav,
zaradi katerih je prišel v analizo - groza manka v Drugem odtehta vse poprejšnje groze.
Izkustvo groze, ki so ga eksistencialisti slavili kot najbolj pristno človeško izkustvo, pa
si mora tukaj podati roko z logično formalizacijo, z znanstveno elaboracijo, ki so jo ti pre-
64
ganjali kot zastiranje pristnega izkustva. In ko pride ubogi analizant do te poslednje toč-
ke, kjer je depresija, ki jo proizvede analiza, še veliko hujša od depresije, zaradi katere
je sprva sploh prišel v analizo, kaj mu tedaj še preostane drugega, kot da pač sam po-
stane analitik. (In glede na to, da dandanes analize trajajo večje število let, ena seansa
pa je leta 1976, ko je S. Turkle delala svojo raziskavo, stala v povprečju 80-140 F, danes
pa okoli 200 F in več mu po vseh teh letih tudi v finančnem pogledu ne preostane nič dru-
gega.) Moment prehoda bi lahko dojeli kot neke vrste točko prešitja, ki na novo struk-
turlra celotno polje, v katerem se je gibal analizant, in omogoči nastop želje analitika. La-
canovska analiza torej poteka prav obratno od običajnih predstav In tudi na samem za-
četku analizantu eksplicitno ne obeta nič dobrega, ne obljublja mu nobene pomoči, ne
ponuja novega življenja, prerojenja in užitka. Njeno vodilo je prej, da spoznanje resnice
ljudi ne bo osrečilo In da so veliko srečnejši brez nje. Vsekakor bi se bilo treba vprašati,
kako da potem še vedno tako množično derejo v analizo k lacanovcem.
Propozicija je naletela na celo vrsto precej žolčnih nasprotovanj. Najprej je treba po-
udariti, da med vsemi različnimi nasprotniki ni bilo praktično nobene teoretske alterna-
tive v konceptualizaciji konca analize - moment prehoda je bil sprejet kot splošni teo-
retski okvir, saj je pred tem tako glede nujnosti didaktične analize kot v vprašanju konca
analize vladala popolna zmeda, kjer sta se šopirila bodisi obskurantizem neposrednega
Izkustva ali pa analitik kot Ideal jaza, ki naj se mu priliči pacient. Odklonilna stališča so
veljala prej samemu postopku prehoda. Prvi očitni očitek se je glasil, da ta dispozitiv ne
ponuja zadostnih jamstev za habilitacijo analitika. Očitek je bil seveda najpogostejši v
obeh preostalih analitskih organizacijah, iz katerih je bil Lacan izločen prav zaradi svoje
didaktične neustreznosti. Opozicija pa se je dvignila tudi znotraj same Šole In ko je bil
januarja 1969 naposled Lacanov predlog v nekoliko modificirani obliki izglasovan, so iz-
stopili trije prominentni analitiki in Lacanovi dolgoletni sodelavci in prijatelji, Piéra Gas-
toriadis-Aulagnier, François Perrler In Jean-Pierre Valabrega. V odstopnem pismu so
med drugim zapisali:
»Obrat na zadnjem zasedanju Šole in organizacija, ki iz tega Izhaja, preko poti, ki jih
obsojamo, sta vzpostavila aparate in načine določanja in promocije analitikov, ki so po
našem nezdružljivi z jamstvi, potrebnimi za strogo psihoanalitsko dejavnost... Ni treba
dolgih stavkov, da bi vam izrazili globoko žalost, ki jo občutimo ob sprejemu take odlo-
čitve.
Prejmite, dragi gospod, naše spotšvanje predvsem v spomin na sodelovanje z vami,
za katerega smo si dolgo vrsto let prizadevali.«
>
Trije oporečniki, ki so za seboj potegnili še nekaj drugih, so ustanovili svojo lastno
organizacijo, ki je poleg dotedanjih treh psihoanalitskih združenj postala znana pred-
vsem pod Imenom Quatrième groupe. Četrta skupina, njen uradni naziv pa je bil sicer Or-
ganlsatin psychanalytique de langue française (OPLF), Psihoanalitska organizacija
francoskega jezika. Začeli so izdajati tudi svojo revijo. Topique, in Četrta skupina je še
danes dokaj vplivno združenje, pedvsem v določenih univerzitetnih krogih.
Ta tretji razcep v francoskem psihoanalitskem gibanju, ki je proizvedel še četrto or-
ganizacijo, se je po stilu precej razlikoval od prejšnjih dveh. Šlo je za ljudi, ki so se vses-
kozi, tudi po razcepu, priznavali za Lacanove učence in z njim tudi kasneje ohranili sicer
hladne, toda korektne odnose (česar nikakor ne bi mogli reči za ostali dve organizaciji).
Poleg tega si je Lacan, kot je kasneje priznal v nekem govoru, močno prizadeval, da bi
jih prepričal, vendar mu nI uspelo. Prvič se je tudi zgodilo, da se je oporečniški poziciji
ustanoviteljev nove organizacije znašla neka manjšina, v kateri ni bil sam Lacan. Ali je
to že pomenilo, da je Lacanova lastna orgnalzacija, brž ko se je lahko vzpostavila v svoji
avtonomiji, začela reproducirati paradokse ostalih analitskih združenj? Da analitska ob-
last nI bila prav nič drugačna zato, ker je zdaj bila lacanovska? Da je Lacan, ki je bil dvak-
rat izločen zaradi svoje neortodoksne tehnike, zdaj bil naposled primoran v imenu svoje
neortodoksnosti izločati druge, ki so se skušali še držati priznana ortodoksije? Treba pa
je reči, da so tokrat oporečniki izstopili ne zato, ker bi Lacan skušal fiksirati analitsko ob-
last, onemogočiti drugače misleče in postaviti trdne garancije za habilitacijo analitikov,
temveč nasprotno, ker tega ni maral storiti, ker je skušal pustiti kar največji prostor za
odprtost analitskega izkustva - od tod, denimo, pogostost izmenjavanja vseh teles, toliko
65
imenovanj z žrebanjem, l^i skušajo z naključnostjo oseb prav vzpostaviti strukture, ki mo-
rajo delovati ne glede na osebe in s samim mehanizmom zagotoviti pretok analitskega
izkustva.
S to težnjo pa je že na prvi pogled v protislovju Lacanov položaj direktorja Šole, ki
je že po funkciji član obeh žirij, sprejemne in odobritvene. Poleg tega je prav tedaj, leta
1968, začela izhajati uradna revija Šole, Scilicet, ki je uvedla zelo nenavadno prakso: vsi
članki so bili nepodpisani, anonimni, na koncu vsakega letnika je samo izšel spisek čla-
nov Šole, ki so k temu letniku prispevali, le spisi izpod Lacanove roke so bili podpisani
z inicialkami in tako že na prvi pogled izstopali od ostalih. Princip anonimnosti je skušal
poudariti, da je lahko elaboracija psihoanalitskega polja samo kolektivno delo in zahte-
val, naj se prispevki presojajo po stvari sami, ne po narcistični obeležnosti z imenom, le
Lacan je zavestno nastopil kot tisti, ki »daje na to formalizacijo svoj pečat» s svojim ime-
nom, kot heglovski monarh, ki s svojim imenom postavja piko na i, dodaja svoj zgolj pe-
rofmativni »hočem« neki sicer objektivni strukturi odločanja. Pogoste so bile torej kritike
v stilu Lacan - tiran, zase zahteva privilegirani položaj itd. Vendar ne smemo pozabiti, da
je bila Šola ustanovljena kot lacanovska, da je bila ustanovljena v opredelitvi za Lacana,
ko so njeni člani raje izbrali Lacanovo teorizacijo kot pa mednarodno priznanje - zato bi
bilo prej sprenevedanje, če bi imel Lacan status člana med drugimi člani. Njegov formalno
privilegirani status je odkrito legaliziral neko stanje, ki bi sicer po bolj skrivnih in težko
nadzorljivih poteh uravnavalo obnašanje članov Sole. Nemogoče je bilo pač Lacanovo
teorijo postaviti za fundament neke organizacije, hkrati pa se delati, naj ima Lacan tak
status kot vsi ostali.
Nadaljnji veliki argument proti uvajanju postopka prehoda je bil v tem, da Propozicija
sicer proklamira odpravo hierarhije, kakršna vlada v drugih združenjih, in razglaša razliko
med hierarhijo in gradusom, dejansko pa potihoma uvede neko vrsto hierarhije, ki ni ve-
liko različna od poprejšnjih. Če izglasovani sklep iz januarja 1969 še tako poudarja, da
se razlike med A. E. in A. M. E. ne sme razumeti kot hierarhijo, temveč kot dve stopnji,
ki služita povsem različnim namenom - ena zunanji garanciji, druga pa notranji razmejitvi
v teoretski elaboraciji analitskega izkustva - pa je dejansko začela delovati povsem hie-
rarhično - A. E. - ji so v očeh navadnih članov dobili auro posvečencev, modrecev, va-
ruhov nauka, »ta pravih«, praktično so jim torej začeli pripisovati prav tisti status, ki ga
je Propozicija hotela odpraviti in onemogočiti. Ali se tu zarisuje aporija, ki je na delu v vsa-
kem psihoanalitičnem združenju kot nekakšen neodpravljiv dedni greh in ki skrivoma
udari nazaj s še toliko večjo silo, kolikor bolj se ga skušamo znebiti? Je na subjektivni
destituciji, ki avtorizira analitika, sploh mogoče graditi kakršno koli združenje? Ali se
sploh da izogniti mehanizmu, po katerem se destitucija sprevrne v posvečenost? Lacan
je v naslednjih desetih letih večkrat poskušal potegniti bilanco izkušenj, ki jih je prinesel
prehod. Vsakič je bil zadržan, negotov, nezadovoljen. Konec Propozicije predvideva, da
se bo odobritvena žirija z žrebom obnavljala vsakih šest mesecev, »vse dokler ne bodo
rezultati, zadostni za objavo, omogočili njeno eventualno pregnetenje ali ohranitev.« Teh
pričakovanih rezultatov - očitno pričakovanih kar kmalu - pa ni in ni bilo in še po desetih
letih ni bilo kakšne določilne nove teorizacije, ki bi premaknila naprej ali modificirala za-
četno zastavitev. Rezultati so očitno razočarali, nezadovoljstvo s postopkom prehoda v
Šoli pa je raslo. K temu so nekaj prispevale tudi zgodbice o samovoljnosti ali nezadostni
fundiranosti določenih odločitev odboritvene žirije, pa tudi nekaj primerov, ko so kandi-
dati v prehodu naredili samomor (največ publicitete je dobil članek Jeanne Favret-Sa-
ada, ki je izšel leta 1977 v Les temps modernes, ki z veliko osebne prizadetosti govori
o samomoru svoje phjateljice, ki naj bi ga pogojila nečloveška procedura prehoda, od tod
pa se spušča z Lacanom v teoretski obračun, ki stoji na zelo šibkih nogah.) Najostrejšo
kritiko postopka prehoda pa je naposled izrekel Lacan sam, ob razpustu svoje Šole.
Pogosta je še ena teoretska kritika prehoda, ki skuša v Lacanovih trditvah pokazati
na protislovje: po eni strani naj bi se analitik avtoriziral sam, kar ostaja še naprej temeljna
postavka Šole, po drugi strani pa Propozicija nenadoma zahteva ustanovitev odobritve-
ne žirije, ki šele lahko potrdi »usposobljenost« bodočega A. E. - ja, ustoliči torej novo ko-
misijo, ki de facto onemogoča samoavtorizacijo. Paradoks pa se razreši, brž ko pomis-
limo, da tisti »on sam«, s katerim se avtorizira analitik, ni svobodni subjekt, ki bi lahko
samovoljno odločal o svoji avtorizaciji, temveč tisto, kar je »on sam« v nezavednem, ki
66
uhaja najegovemu razpolaganju-postopeK prehoda mora ravno izluščiti, kaj je »on sam«
v nezavednem, saj se lahko le na to opre analitikova želja. Samoavtorizacija, če naj se
razlikuje od samovolje, mora vsebovati ravno ta »objektivirani«, posredljivi moment, ki ga
skuša zagotoviti prehod. (K temu gl. J.-A. Miller: Introdution aux paradoxes de la passe,
V Ornicar? 12-13/1977).
Predpisi, kl so urejali postopek prehoda in pridobitev naslova A. E., so bili, kot že re-
čeno, izglasovani januarja 1969 in so po dolgih dogovorih nekoliko modificirali prvotno
obliko. Treba je še povedati, da je vladala med člani Sole precejšnja negotovost in sklep-
sa glede prehoda, o čemer govori že dejstvo, da sta bili hkrati z Lacanovim predlogom
dana na glasovanje še dva alternativna predloga, ki sta skušala omiliti Lacanov radika-
lizem. Lacanov predlog je dobil 198 glasov, drugi 107 in tretji 46 glasov. Šole je bila torej
skorajda razpolovljena in Lacanov predlog je dobil le 35 glasov večine pred ostalima dve-
ma - kar še enkrat kaže, kako malo je bil Lacan v Šoli tiran, ki bi se mu morali vsi klanjati
in trobiti z njim v Isti rog.
Zdaj se vračam k splošnemu razvoju psihoanalize v Franciji. V vsem času, o katerem
sem govoril, je Lacan sicer prebil omejenost psihoanalize na psihiatrične kroge In poka-
zal njen ključni pomen za vrsto drugih znanosti In splošni teoretski domet, vendar je šir-
jenje njegove teorije le ostalo omejeno na določene intelektualne kroge. To širjenje sicer
nikakor ni bilo zanemarljivo: na Ecole normale supérieure, kjer je predaval, se je utrdil
krog zvestih poslušalcev, med njimi se je izoblikovala skupina študentov, ki so osnovali
svoj Epistemološki krožek in začeli izdajati Cahiers pour l'Analyse, Zvezke za analizo, re-
vijo, ki je sčasoma dobila izredno velik odmev In vseh deset številk, kolikor jih je Izšlo v
šestdesetih letih, se še danes redno ponatiskuje. Med ustanovitelji te revije so bili ljudje,
ki so kasneje odločilno vplivali na razvoj lacanovske teorije: v prvi vrsti Jacques-Alain
Miller (sicer kasnejši Lacanov zet), pa Alain Grosrichard, François Regnault, Jean-Clau-
de Milner in nekateri drugi. Precejšnjo odmevnost je doživela tudi uradna revija Šole
Scilicet, kjer je do srede sedemdesetih let izšlo v celoti sedem številk (nato je nehala iz-
hajati), pa knjižna zbirka Le Champ freudien, Freudovsko polje, pri založbi Seuil, kjer so
leta 1966 v zajetni knjigi izšli Lacanovi Ecrits, Spisi, ki so bili dotlej raztreseni po številnih
revijah in zbornikih (opozorimo na dejstvo, da je Lacan izdal svojo prvo knjigo, šele ko
je bil star 65 let), kasneje pa so tu začeli izhajati tudi njegovi seminarji in druga dela. Po-
leg Lacana je zbirka prinesla prevode iz antipsihiarije (Cooper), pa številna dela cele
»stare garde« Lacanovih učencev: Serge Leclaire, Françoise Dolto, Octave Mannoni,
Maud Mannoni, Moustapha Safouan, Jean Clavreul in drugi. Kljub vsemu temu je bila psi-
hoanaliza v šestdesetih letih še daleč od tega, da bi stopila iz intelektualnega geta in po-
stala del splošne kulture. Leta 1967 je, denimo, neka ameriška sociologinja, Carol Ryse,
na Harvardu zagovarjala doktorsko disertacijo o položaju psihoanalize v Franciji in psi-
hoanalizi napovedala, na podlagi empiričnih raziskav, zelo mršavo prihodnost - psihoa-
naliza je omejena le na ozke kroge, v psihiatričnih krogih prevladuje odpor proti njej, poleg
tega pa naj bi bila v nasprostju s tradicionalnimi francoskimi vrednotami in nima možnosti
širjenja. Te napovedi so bile že v nekaj letih popolnoma demantirane, nenadni psihoa-
nalitični val pa je presegel vsa pričakovanja. Ključna zareza je tukaj maj 1968 - neznan-
sko širjenje psihoanalize je fenomen, ki je nepričakovano izbruhnil po maju 1968.
Znane so simpatije analitikov do študentskih demonstracij in njihova neposredna
udeležba v njih. V Mondeu je, recimo, 23. maja 68 Izšlo pismo sedemtesetih analitikov
v podporo nemirom. Znana je tudi Lacanova osebna podpora - najbolj mitološka je go-
tovo zgodba, kako je v trenutku, ko je bil proti študentskemu vodji Danielu Cohn-Benditu
sprožen policijski pregon, Lacan tega na zadnjem sedežu svojega Jaguarja pretihotapil
v Nemčijo. Zaradi politične zloglasnosti je tudi direktor Ecole normale supérierure junija
1968 naprosil Lacana, naj zapusti to šolo In si najde mesto drugje - res je Lacan tako
preselil svoj seminar nekaj sto metrov proti severu, na pravno fakulteto v neposredni bli-
žini Panthéona, kjer se je odvijal vse do konca.
Zveza med političnimi dogodki, med spremembo politične zavesti po maju 68 in zelo
širokim uvajanjem psihoanalize v vse dele francoske kulture tja do vsakdanjega življenja.
67
je neizpodbitna. Neizpodbitno je tudi, da je psihoanaliza doživela svoj nezaslišani razmah
prav v svoji lacanovski podobi, medtem ko so ostala združenja ostala bolj ali manj v ob-
skurnosti ali pa previdno prevzela lacanizem. To zvezo ugotavlja, recimo, druga ameriška
sociologija, Sherry Turkle, ki jo je sredi sedemdesetih let podkrepila tudi s serijo empi-
rinih raziskav (njeni izsledki so na voljo v precej popularni in zelo berljivi knjižici Ps-
ychoanalytic Politics - Jacques Lacan and Freud's French Revolution - Psihoanalitska
politika - Jacques Lacan in Freudova francoska revolucija, kjer je najti vrsto zanimivih
in zabavnih podatkov). Vprašanje pa je seveda, kako naj to zvezo interpretiramo, kakšno
vlogo naj ji pripišemo. Kmalu po maju 68 je, recimo, izšel anonimni strip s sledečo vse-
bino: v neki deželi se začno množično upirati študentje, za njimi pa še delavci; pride do
demonstracij, nemirov, barikad, naposled do splošne stavke. Oblastniki so obupani in
panično iščejo rešitve; opazijo, da policijska represija samo krepi voljo upornikov in mno-
ži njihove vrste. V obupu se obrnejo na Lakx)ratorij za psihoanalitično toksikologijo - ta
jim ponudi psihoanalitske teorijo kot najboljše sredstvo za zastrupljanje množic in pomi-
ritev konfliktov. Prednost psihoanalize je v tem, da uporniki sami ne vedo in ne opazijo,
da so jih »okoli prinesli« in jih brez sile odvrnili od politične akcije. In res: na koncu stripa
zavlada mir, na ulicah normalno življenje, študentje so na univerzah, delavci pridno de-
lajo, samo na vseh ustih je radikalna ideologija, ki na videz zelo subverzivno razglablja
o teoriji diskurzov, o falosu, kastraciji, označevalcih in podobnih rečeh. Laboratorij za psi-
hoanalitično toksikologijo in oblast si maneta roke in si delita mastne denarce. - Tak je
bil pogled nekega dela levice, ki pa je ostal zelo majhen - velika večina levice je namreč
tej toksikologiji očitno nasedla in psihoanaliza je bila vseskozi najširši fenomen levice.
Njena razširjenost je dosegla tolikšno stopnjo, da je morala celo francoska partija, sicer
znana po svoji rigidnosti, korenito spremeniti svoj odnos do nje. Znano je, da je bil ta od-
nos že pred vojno ostro odklonilen, kmalu po vojni pa je, recimo, v Nouvelle critique (letnik
1949) izšel znani pamflet skupine komunističnih psihiatrov »Psihoanaliza - reakcionar-
na ideologija«. Tu najdemo vse znane teze o psihoanalizi kot odvračanju od razrednega
boja, iskanju vzrokov nevroze zgolj v človeku samem, ne pa v družbenih okoliščinah,
omejitvi ha duševnost buržoaznega individua itd. (Zanimivo je, da je med podpisniki tudi
Serge Lebovici, kasneje v petdesetih letih opričnik Sache Nachta v SPP, v sedemdesetih
letih pa celo predsednik IPA). Po maju 68 pa iščejo vse leve politične grupacije, tudi par-
tija, v psihoanalizi zaveznika in skušajo integrirati njene elemente v svojo politično teorijo
- psihoanaliza postane stična točka levice od maoistov in trockistov preko partijskih in-
telektualcev do naposled Jacka Langa, sedanjega kulturnega ministra. Tudi uradna par-
tijska knjiga Kritika psihoanalize, ki je tudi v srbohrvaškem prevodu, je prej priznanje La-
canu kot pa kritika.
Da psihoanaliza proizvaja določene »leve« politične učinke, ki so precejšnji, o tem
ne more biti nobenega dvoma. Na kakšni ravni pa je treba misliti to sprego psihoanalize
in politike, pa je zelo zapleteno in obširno vprašanje, o katerem tukaj ne morem govoriti.
Če govorim o zgodovini francoskih psihoanalitskih institucij, moram vsaj na kratko
omeniti prodor psihoanalize na univerzo. Po letu 1968 se je na novoustanovljeni univerzi
v Vincennesu osnoval tudi prvi lacanovski oddelek za psihoanalizo (mimogrede, sam La-
can je do konca življenja vodil svoj seminar kot chargé de cours, dobesedno« zadolženec
za predavanja«, na Ecole pratique des hautes études, kar pa je najnižja stopnja v fran-
coski akademski hierarhiji), poleg tega pa je v okviru klinične psihologije začel na Gen-
sieru predavati tudi Laplanche, ena vodilnih osebnosti bivše SFP in bivši Lacanov uče-
nec. Uvajanje psihoanalize na univerzo je spet obudilo vprašanje, ali se sploh da psihoa-
nalizo univerzitetno poučevati. Vincenski oddelek vsekakor ni izdajal nikakršnih diplom,
še manj pa je omogočal ali poučeval dejansko izvajanje psihoanalize. Ponujal je samo
vrsto zelo raznolikih predavanj vsem zainteresiranim študentom drugih strok. V prvem
razdobju je oddelek vodil Serge Leclaire, a zdi se, da je vsesplošni liberalizem kmalu pri-
vedel oddelek v precejšnjo zmedo in kaos, tako da je vodstvo leta 1974 prevzel Jacques-
Alain Miller, ki je uvedel veliko strožje znanstvene kriterije. S tem si je nakopal nekaj kri-
tike netolerance, zlasti pa očitek, da skuša psihoanalizo etablirati kot akademsko dis-
ciplino in jo odtrgati od analitske prakse, ki ji edina lahko daje življenje. Kontroverze so
se še zaostrile leta 1976, ko je oddelek ustanovil svojo Klinično sekcijo - ali ni to v očit-
nem protislovju z (tudi Lacanovo) zahtevo, da je za praktično izvajanje psihoanalize po-
68
trebna didaktična analiza? Miller se je branil, da je Klinična sekcija odgovorila na zelo
široko potrebo, ko je organizirala vrsto specializacij za praktike iz različnih področij - za
klinike, psihiatre, vzgojitelje, socialne delavce, defektologe, psihologe itd. - za ljudi skrat-
ka, ki na svojih delovnih mestih ne izvajajo psihoanalize v strogem pomenu besede, ki
se pa lahko veliko naučijo iz analitskih izkustev - dejavnost, ki odgovarja drugi sekciji
v Lacanovem ustanovitvenem aktu EEP. Celotni oddelek in njegova klinična sekcija sta
doživela v naslednjih letih neznanski uspeh, njihova predavanja so bila vselej med na-
jbolje obiskanimi. Miller vodi ta oddelek še danes, ko se je sicer vincennska univerza za-
radi administrativnega šikaniranja morala preseliti na veliko manj privlačno lokacijo v Sa-
int- Denis. Oddelek je leta 1975 začel izdajati svoj interni bilten Ornicar?, sprva skromno
ciklostirano glasilo v neznatni nakladi, kjer so se objavljali povzetki predavanj ipd., v ne-
kaj letih pa je doživelo spektakularni vzpon, nadomestilo tedaj propadlo uradno revijo
EFP Scilicet in se do danes, ko je izšlo 27 številk, povzpelo v najbrž najbolj brano in na-
jvplivnejšo frncosko teoretsko revijo. Vse začetne ciklostirane številke doživlja-
jo naštete ponatise. Kot dodatek Ornicar? je začela izhajati še zbirka Analytlca. Uspeh
je vzpodbudil k temu, da so kasneje, leta 1981, začeli izdajati še dvomesečnik Ane. Osel,
ki je zasnovan po zgledu množičnih revij, z barvnimi slikami in aktualnimi krajšimi članki,
in skuša odgovoriti na izziv, ali mora biti res ves množični tisk bebav.
Preden se lotim še dogodkov, ki so v zadnjih treh letih znova tako globoko pretresli
lacanovsko gibanje In sploh usodo psihoanalize, lahko najprej podam še kratek statis-
tičen prerez o stanju francoske psihoanalize koncem sedemdesetih let. Uradna SPP, us-
tanovljena leta 1926 je skupaj s svojim 1953 leta ustanovljenim Inštitutom zdaj štela 268
članov (od tega 57 titularnih članov, se pravi didaktikov, 56 »navadnih« članov in 155 pri-
druženih članov). APF, to je naslednica 1953 ustanovljene SFP, ki se je preimenovala
ob razcepu 1964, je zdaj štela 41 članov; (od tega 21 titularnih in 20 »navadnih«). EFP,
ki jo je leta 1964 ustaovil Lacan, je štela 465 članov, od tega 34 A. E., 120 A. M. E. in
311 A.P. Četrta skupina OPLF, ki so jo Lacanovi oporečniki ustanovili 1969, je zdaj štela
približno 100 članov (od tega 21 titularnih). Številke sicer niso zanesljive, ker so kriteriji
štetja in kriteriji podeljevanja naslovov v vsakem združenju različni, očitno pa je vseka-
kor, da je imela Lacanova EFP več članov kot vse ostale tri organizacije skupaj (čeprav
sta bili mednarodno priznani le SPP in APF). K temu je treba dodati še lacanovsko neiz-
merljivo zasidranost v vsem francoskem teoretskem, političnem in kulturnem snovanju.
Lacanu je uspelo tako zelo zakoličiti teren, da so morale tudi ostale psihoanalltske or-
ganizacije sprejeti njegovo teorijo kot obči okvir svojega dela - celo konzervativna SPP
je pod predsedstvom Andréja Greena zaplula v lacanovske vode. Lacan je postal fran-
coska nacionalna institucija.
Samo še kratka informacija o najvažnejših analitskih revijah, ki jih izhaja cela množica
in med katerimi se je precej težko znajti. Najstarejša je Revue française de psychanalyse,
ustanovljena 1927 in še vedno uradno glasilo SPP in Inštituta. V Isto okrožje spadajo tudi
Etudes freudiennes. APF izdaja Nouvelle revue de psychanalyse, njihov oddelek na uni-
verzi Paris VII. pa še Psychanalyse a l'université. Četrta grupa izdaja revijo Topique.
Lacanovske revije ça so, če jih še enkrat naštejem; Lettres de l'Ecolo freudienne de Paris
kot interno glasilo Šole, Scilicet, ki ga je v letih 1968-1976 izšlo 7 številk, od leta 1975
naprej pa Ornicar? kot sprva glasilo oddelka na Vincennesu (Paris Vili.), z dodatki
Analytica in Mélanges. K temu je treba dodati še nepregledno morje knjižnih zbirk, saj pre-
more tako rekoč vsaka francoska založniška hiša vredna tega imena svojo psihoanalit-
sko zbirko (ali kar po več). Lacen in njegovi učenci so vseskozi Izdajali pri založbi Seuil.
Pogled nazaj na zgodovine treh razcepov terja še nekaj splošnih pripomb. Najprej dej-
stvo, da lacanovstvo v vsem svojem tridesetletnem razvoju nI poznalo nihanj te ali one
mode. Kot koherentna teorija se je vzpostavilo v začetku petdesetih let, torej proti toku
takrat vladajoče mode eksistencializma, po zatonu tega se je nekaj časa zdelo, da deli
svoj vzpon z razmahom mooe strukturalizma, vendar je tudi ta minila, prišla in minila je
še moda t. im. postrstrukturalizma (Derrida, Kristeva, Tel Quel, po svoje tudi Deluze etc.),
prišla in minila moda »Nouvelle philosophie«, lacanovstvo pa se je ves čas samo zlago-
ma vzpenjalo, skorajda premočrtno naraščalo In se krepilo, preraslo in preživelo mnogo-
tere kritike, ki naj bi ga že pred desetimi In več leti domnevno presegle In odpravile - pojav
tridesetletne zložne rasti in vztrajne teoretske elaboracije in širjenja, ki je v sodobni misli
69
skorajda brez primere. In tako kot se zdi, da so različne teoretske mode, ki so prihajale
in minevale, vsakič pustile lacanovstvo le še trdnejše, tako so tudi razcepi, kot kaže, La-
canu in njegovim učencem samo koristili, iz vsakega razcepa so izšli še močnejši, njihovi
nasprotniki pa so z razcepi vselej izgubljali.
Druga poteza se kaže v dejstvu, na katerega lahko tukaj samo bežno opozorim, da
so razcepi sicer nastajali zaradi sporov okoli didaktike in habilitacije analitikov, vendar
so hkrati pomenili tudi prelome v celotnem Lacanovim teoretskem polju in zaznamovali
oporne točke za najbolj grobo periodizacijo njegove misli. Prvi razcep iz začetka petde-
setih let je sovpadel s koncem prvega obdobja, kjer je Lacanova osnovna preokupacija
veljala imaginarnemu - vprašanju zrcalnega štadija, paranoije itd., in z začetkom druge-
ga, kjer se je teža njegovega dela prinesla na simbolno - to so velike teme petdesetih
let: Označevalna artikulacija kot druga scena izza imaginarnih tvorb itd. Iz tega časa je
tudi glavnina razprav, ki so zbrane v Ecrits. Drugi razcep je leta 1963 zabeležil začetek
novega obdobja, ki je v središče postavilo »logiko realnega«, kjer se pojavijo osrednje
»poznalacanovske« teme: topologija, vozli, materni itd. Če je bilo v drugem obdobju te-
meljno vprašanje, močno poenostavljeno rečeno, kako se dokopati do označevalne mre-
že kot »skrite resnice« imaginarnih relacij, se zdaj to prevesi v problem, kako je sama
označevalna mreža artikulirana okoli realnega, kje označevalni mreži spodrsne. Analizi
gre ravno za to, da pusti odprt prostor realnemu (seveda ne imaginarni realnosti), s tem
pa hoče ravno nasprotno od plehke parole »vse je označevalec«, ki se ji včasih podtika.
Tretji razcep leta 1969 sicer ni pomenil prehoda v novo fazo, sovpadel pa je z Lacanovo
prvo elaboracijo teorije štirih diskurzov (v seminarju L'envers de la psychanalyse, Hrbtna
stran psihoanalize iz leta 1969), ki je pomenila zgostitev nekaterih bistvenih motivov nje-
gove teorije in postala morda njegov najslavnejši teoretski proizvod. Ta periodizacija je
seveda izredno groba in čim se stvari lotimo nekoliko podrobneje, se nam takoj pokaže
cela vrsta drugih prelomov, stranskih rokavov in digresij, ki v hipu pokvarijo preglednost
glavnih faz razvoja in skalijo akademski užitek periodizacije. Nasploh je glavna težava
v tem, da Lacan ves čas dela na določenem številu tem, ki pa sčasoma dobivajo nove
in nove pomene in se čedalje bolj izostrujejo - stvari, ki jih je povedal prej, kot pravi nekje
sam, dobivajo vnazaj novo luč od stvari, ki jih je izdelal kasneje. Zato lahko periodizacija
z organizacijskimi razcepi služi z mnogimi pridržki le kot najbolj groba orientacija.
Zdi se, da je Lacan, ko se je približal svojemu osemdesetemu letu, dosegel vso po-
svetno slavo, ki jo je mogel doseči: od nekronanega Maitre vsega teoretskega snovanja
preko idola mlade generacije do aureole enfant terrible, ki ga niti uradna analitska zdru-
ženja niti akademske institucije niso mogle požreti. Tudi organizacija, ki jo je čisto sam
ustanovil vsem navkljub, je prekosila vse svoje tekmice. Zato je bil toliko večji šok, ko
je Lacan januarja 1980 svojo organizacijo razpustil in tako še enkrat opustil priložnost,
da bi postal »veliki mož«, nacionalni ponos, ki ga vsi toliko bolj slavijo, kolikor pozabljajo
na jedro njegovega nauka. V pismu, razposlanem vsem članom 5. januarja 1980 in pre-
branem na seminarju 8. januarja, stoji med drugim:
»Govorim brez najmanjšega upanja - namreč da bi me razumeli.
Vem, da to počnem - k čemur je treba dodati, kar to vsebuje nezavednega.
To je moja prednost pred človekom, ki misli in ne opazi, da najprej govori. Prednost, ki
jo dolgujem le svojemu izkustvu. Zakaj v presledku besede, ki ga spregleda v tem, ko se
mu zdi, da misli, človek izgubi nit (s'embrouille), kar ni prav nič vzpodbudno.
Tako da človek misli debilno, toliko bolj debilno, kolikor pobesni... prav zato, ker je iz-
gubil nit.
Obstoji problem Šole. Ta ni uganka. Zato se po tem ravnam, prav nič prezgodaj.
Ta problem se je izkazal za takega, da ima rešitev (solution): namreč raz - razrešitev (la
dissolution).
Kar je treba razumeti kot razpust Združenja, ki tej Šoli daje pravni status.
Naj zadostuje, da odide.eden, da so vsi ostali prosti; v mojem boromejskem vozlu to velja
za vsak (člen), v moji Šoli pa je treba, da sem to jaz.
Za to se odločam, ker bi delovala, če se ne bi postavil poprek, v nasprotju s tistim, zaradi
česar sem jo ustanovil. Namreč zaradi dela, kot sem rekel - ki naj polju, ki ga je odprl
70
Freud, povrne ostro rezilo resnice - ki naj izvirno prakso, ki jo je uvedel pod inaenom psi-
hoanaliza, privede do dolžnosti, ki jI pripada v našem svetu - ki naj z vztrajno kritiko raz-
krije stranpoti In kompromise, ki mrtvičijo njen razvoj in degradirajo njeno rabo. Cilj, pri
katerem ostajam.
Zato razpuščam. In se ne pritožujem nad »člani Feudovske šole« - prej se jim zahvalju-
jem, da so me poučili, kje mi je spodletelo - se pravi, kje sem sam izgubil nit. Ta pouk
mi je dragocen. S pridom ga uporabljam.
Z drugimi besedami, vztrajam.
In znova pozivam k združitvi vse tiste, ki v tem januarju 1980 hočejo nadaljevati z
Lacanom.«
Po petnajstih letih strmega vzpona je Lacan priznal neuspeh svoje Šole, ki se je se-
veda kazal skozi neznanski uspeh. Prvo, kar je Lacana gnalo k razpustu, je bilo gotovo
dejstvo, da je njegova teorija za svoje splošno širjenje plačala z razvodenitvijo osnovnih
konceptov in z otopitvijo temeljnih teoretskih postavk - z otopitvijo ostrega rezila resnice,
ki ga je Lacan zahteval v zdaj znova citiranem ustanovnem aktu iz leta 1964. Kolikor bolj
je lacanovstvo postalo splošna referenca, obči eter najrazličnejših teoretskih snovanj,
toliko bolj je izgubljalo svojo zavezujočnost, se žarogoniziralo in se spremenilo v zbirko
nevtralnih žetonov. Med LacanovimI učenci so se mnogi pustili fascinirati s širokim kul-
turniškim uspehom in popularnostjo in začeli psihoanalizo združevati z vsemi mogočimi
ponavadi prav pogrošnimi smermi, ki so z njo v strogem mišljenju nezdružljive. Lacan se
je razšel tudi s staro gardo svojih učencev, ki so večinoma ostali in se fiksirali v določeni
- recimo drugi, simbolni - fazi razvoja njegove misli in niso hoteli sprejeti njene radika-
lizacije v tretji fazi, ki so skratka sprejemali določeno plast Lacana, zavračali pa njene
radikalnejše konsekvence. Prelomi v Lacanovem razvoju se namreč niso dogodili kot ne-
nadni preobrati, temveč zmeraj kot izostritev in radikalizacija osnovnih problemov, ki so
opredeljevali že prejšnjo fazo. Tako še danes Izhaja cela vrsta knjig, ki operirajo z laca-
novsklm aparatom Iz obdobja Ecrits in kratko malo zamolčijo, niti z besedo ne omenijo
vsega kasnejšega razvoja. Med največjimi starimi stebri lacanovstva pa je recimo Fran-
çoise Dolto kratko malo povezala Lac^anovo teorijo s krščanstvom In začela Izdajati
knjige o evangeliju in psihoanalizi. Nasploh ni Lacanovi teoriji nič bolj škodilo kot cela vr-
sta malih Lacanov, ki so začeli oponašati Lacanov neposnemljivi stil in iz njegovega po-
jmovnika zvarili povsem brezobvezne in nerazumljive kolobocije.
Zdi se, da je v lacanovski Šoli, kjer so se vsi nenehno sklicevali na Lacana, postal odveč
prav sam Lacan, kolikor je še Imel kaj povedati. Kar naprej je kalil udobno razpravljanje
o tem, »kaj je Lacan zares rekel« (ali hotel reči, pa ni), veljal je za starega nergača in spet
so se čedalje bolj pojavljale želje po njegovem skorajšnjem dokončnem odhodu in intrige
okoli njegovega nasledstva. Spet se je znašel v poziciji preostanka, ki bi se ga bilo lepo
odkrižati.
Drugi problem, seveda tesno povezan s prvim, je v dejstvu, da je Lacanova Šola, EFP,
začela delovati kot vsaka druga institucija - pojavili so se hierarhični odnosi, kaste, za-
fiksirani načini obnašanja in predsodki itd. V nadaljevanju razpustitvenega pisma pravi
Lacan, da je prevladal »učinek utrjene (konsolidirane) skupine na škodo učinka diskurza,
ki ga pričakujemo od Izkustva, če je to freudovsko.« Učinek skupine proti učinku diskur-
za: analitski diskurz bi moral delovati ravno kot razpršitev sleherne grupne fiksacije, de-
loval pa je namesto tega kot lepilo (colle - besedna igra z école, šola). Brž ko psihoa-
naliza krene po poti smisla, lahko začne delovati tako kot cerkev, kot IPA, zato je treba,
kot pravi Lacan, vztrajati na poti matemov in tako ohraniti psihoanalitsko Izkustvo na sle-
di realnemu.
Tukaj je odločilen zdaj jasno priznani in večkrat poudarjeni neuspeh postopka pre-
hoda. V naslednjem seminarju teden dni kasneje pravi recimo Lacan:
»Nič ne pričakujem od oseb, nekaj pa od funkcioniranja. Torej je.treba, da prenovim,
saj se mi je ta Šola ponesrečila, ker ni uspela proizvesti analitikov Šole (A.E.), ki bi bilo
na višini.
Kateremu izmed izvoljencev odobritvene žirije bi svetoval, da glasuje zase, če bi po
naključju danes tu nastopil kot prehajalec? Zato se mi prav nič ne mudi, da bi znova na-
pravil šolo.«
71
Besede so zelo ostre. Prehod ni imel učinka, zaradi katerega je bil uveden - namreč
razbitja slehernega hierarhičnega privilegija in onemogočanja fiksacije. Pojavila se je
kasta veličin, ki jih je minilo - in prav nič ni presenetljivo, če so se prav te veličine najbolj
uprle razpustu, ki je pomenil ravno razblinjenje njihovega privilegiranega položaja. Manj-
kavi drugi, katerega označevalec je S (^), ki edini lahko avtorizira analitika, je začel de-
lovati kratko malo kot veliki Drugi brez razpoke, kot jamstvo vednosti. Zato mora Lacan
v istem seminarju še opomniti:
»Drugi manjka. Tudi meni to ni po godu. Vendar ne klonem, ker vas fascinira, a tega ne
počnem zaradi tega. /L'Autre manque. Ça me fait drôle a moi aussi. Je tiens le coup po-
urtant, ce qui vous épate, mais je ne le fais pas pour cela./«
Razvoj Šole je pokazal, kako lahko je kloniti pred mankom v Drugem - celo v orga-
nizaciji, ki je bila ustanovljena zato, da bi ohranjala to izkustvo.
Lacanov poziv k združitvi vseh, ki še želijo z njim nadaljevati, se otresti lepila Šole
in se izpostaviti ostremu rezilu resnice, je imel velik odmev: v enem tednu je prejel čez
tisoč prijav. Poziv je bil sicer selektiven:
»Ne potrebujem veliko ljudi. In so ljudje, ki jih ne potrebujem. Puščam jim, naj mi po-
kažejo, kaj znajo napraviti, razen da me morijo in da razvodenijo nauk,J<jer je vse pre-
tehtano.«
Skušal se je otresti vseh tistih, ki niso živeli od lastne teorije, ampak od obrobja la-
canovstva - sem je spadala tudi večina kritikov Lacana znotraj šole (Roustang itd.) -
teorija, ki je črpala vso energijo iz tega, da si postavlja nasproti Lacana kot Maitre.
Po tisoču prijav je Lacan februarja ustanovil novo organizacijo - la Cause freudienne,
Freudovska stvar, z nenaključno asociacijo na znano maistično Cause du peuple. Nova
organizacija je, tako kot EFP, spet zasnovana na kartelih, le z drobnimi premiki:
»Prvič - Štirje se izberejo, da opravljajo določeno delo, ki mora imeti svoj proizvod. Pre-
ciziram: proizvod lasten vsakomur, ne kolektiven.
Drugič - Povezava štirih se postavi okoli Plus-Enega ... Ta skrbi za notranje učinke pod-
vzetja in sproža njegovo elaboracijo.
Tretjič - Da bi se izognili lepilnemu učinku, se mora izvajati permutacija v roku enega leta,
največ dveh.
Četrtič - Nobenega napredka ni pričakovati, če se tako rezultati kot delovne krize perio-
dično ne obelodanijo.
Petič - Žreb tx3 zagotovil redno prenavljanje oporišč ustvarjenih zaradi vektorializacije
celote.«
Lacan izrazi upanje, da bo s teko zasnovanimi karteli vse člane CF zajel vrtinec, ki
bo vsakogar privedel v sodelovanje z vsakim in omogočil prevlado učinka diskurza nad
učinkom skupine. Edina začasna konvergenčna točka nove organizacije pa do nadalj-
njega ostane Lacanov poštni nabiralnik.
Lacanov razpust je znotraj Šole naletel na močno nasprotovanje vseh tistih, proti ka-
terim je bil naperjen. Negodovanje je bilo tolikšno, da je 28 članov Sole (med njimi X. Au-
douard, M. de Certeau, Michèle Montrelay, Claude Rabant itd., vendar ne Françoise Dolto
ali Serge Leclaire, ki sta prav tako nasprotovala razpustu) sprožilo sodni postopek proti
Lacanu. Osnovni argument je bil, da je Lacan sicer Šolo ustanovil, nima pa je pravice
kratko malo razpustiti, saj ni njegova last. Argument najjasneje formulira Doltojeva na
marčevski skupščini EFP: »Razpustiti Šolo bi pomenilo dezavuirati vse, kar je Lacanu us-
pelo narediti, izničiti njegovo delo.« Argumentacija, ki hoče vztrajati pri že pridobljenem
in se boji novega pretresa.
Sodišče je ugotovilo vrsto pravnih pomanjkljivosti v dotedanjem statutu EFP, tako
da je bilo treba, da bi bilo zadoščeno pravnim normam in bi razpust lahko veljal, najprej
izglasovati na skupščini nekaj dopolnil k statutu, nato pa bi se morala Šola ukiniti z dvot-
retinsko večino svojih članov. Na prvi skupščini 16. marca 1980 je bilo 271 glasov za raz-
pust, 188 proti in 14 neveljavnih, torej premalo, na drugi skupščini 5. julija je bilo 294 gla-
sov za, 145 proti in 27 vzdržanih - ti vzdržani so dejansko preprečili dvotretinsko večino.
72
tako da je bila Šola naposled razpuščena šele 27. septembra z 347 glasovi za, 77 proti
in 33 vzdržanimi. Dotlej se tudi glavnina nasprotnikov odpove nesmislu vztrajanja pri de-
jansko že razpadli Šoli.
V vsem tem napetem razdobju so začeli Lacanovi privrženci In zagovorniki razpusta iz-
dajati začasno glasilo Delenda in organizirati vrsto teoretskih shodov, kjer so poskušali
izluščiti nove koordinate delovanja. Glavna ugotovitev je bila, da razpust ni nek enkratni
akt, temveč zahteva dolgotrajno delo, dolgotrajno raztapljanje lepila in razkrajanje trdo
spojenega. Vztrajajo pri tem, da je razpust integralni del Lacanovega nauka, konsekven-
ca vsega njegovega dela, ki se je ne da preprosto odriniti. Začasno glasilo opozicije pa
je Entretemps (Medtem), pridružijo pa se jI še mnogi sloviti analitiki (denimo Jenny Aubry,
ki je bila velika borka za Lacana še leta 1953 in 1963).
Jeseni 1980 je torej že vse kazalo, da se je situacija stabilizirala. Lacan je imenoval
novi diraktorij CF, začasno telo, ki naj bi se stalno prenavljalo, vendar so prva imenovanja,
ki so slonela predvsem na mlajših analitikih in teoretikih (Jacques-Alain Miller, Eric Lau-
rent, Michel Sylvestre, Colette Soler, Catharine Millot itd.), vzbudila nekaj zarner in ne-
godovanj. Oktobra Lacan tudi napove, da bo znotraj CF spet osnovana Šola, Šola freu-
dovske stvari. Ecole de la Cause freudienne. Obenem ponovno uvede naslove, ki so ve-
ljali v EFP, namreč A.M.E. in A.E., le s to pomembno razliko, da je naslov A.E. zdaj časovno
omejen na obdobje prehoda, recimo na tri leta, da torej ni več »doživljenjska renta«, za-
gotovilo modrosti tudi za vse tiste, ki jih je že minilo.
Nasploh pade takoj v oči, kako malo je Lacan spremenil z razpustom, ki je bil videti
kot revolucionarni pretres in novi začetek: kot da bi šlo le za neznatni razmik, majhno za-
rezo med staro organizacijo In novo, ki ji je skoraj do pičice enaka; kot da bi se po izni-
čenju starih zdaj na novo vzpostavila spet ista telesa In naslovi, ista struktura - karteli,
A.M.E., A. E. itd. - kot da bi bilo vse isto, a vendar vse čisto različno, čisto novo - kot da
bi se isti mehanizmi zdaj s potujitvenim učinkom kazali v čisto novi luči. Zdi se mi, da se
tukaj v malem kaže splošna lastnost in odlika Lacanove teorije, ki prejšnjim teorijam ne
dodaja nič drugega kot droben premik, neznaten razmik, vnaša samo presledek, majhen
dodaten zasuk, pa vendar je nenadoma vse drugače, nič več Istega kot prej, nič ne os-
tane na svojem mestu. Odkritje psihoanalize je konec koncev le v tem, da je vzela do kra-
ja resno nekaj spodrsljajev, nekaj obrobnih pojavov, neznatnih bielin, ki jih poprej nihče
ni opazil. Tako je z Lacanovo novo organizacijo povsem obratno kot z zelo znanim fran-
coskim reklom: »Plus que ça change, plus c'est la même chose« - bolj ko se vse spre-
minja, bolj je vse isto. Tu bi ga bilo treba obrniti - bolj ko vse ostaja Isto, bolj se je vse
spremenilo.
Zdi se torej, da se je jeseni 1980 situacija pomirila, le s tem drobnim premikom, ki
je vbodoče preprečeval vsak mir in ustalitev. V tem vzdušju se je oktobra 1980 odvijal
tudi ljubljanski kolokvij, kamor so prišli nekateri najbolj znani predstavniki nove organi-
zacije - Jacques-Alain Miller, Gérard Miller in Alain Grosrichard.
Vendar se je že decembra vse spremenilo, prišlo je do še enega razcepa in zazdelo
se je, kot je zlobno naslovil svoj članek Le Nouvel Observateur, da je lacanovsko gibanje
prešlo »od razpusta k razpadu«. Pretres je sprožilo cirkularno pismo spod peresa Char-
lesa Malmana, sicer uglednega starega analitika in Lacanovega soborca od začetka
šestdesetih let naprej, pismo, v katerem je grobo obtožil Millerja, da piše Lacanove tek-
ste, jih ponareja, manipulira z Lacanom, ga obravnava kot fetiš, se obnaša kot novi šef
in, glavni očitek, ki ostaja v ozadju pisma, oddaljuje psihoanalitsko teorijo od prakse. Ta
zadnji razcep ima torej za zastavek samo osebo Jacques - Alaina Millerja, najbrž najbolj
znanega teoretika mlajše generacije in Lacanovega zeta (takoj so seveda pri roki primer-
jave s Freudovim protežiranjem svoje hčerke Anne itd.). Neposredni povod pisma je sta-
tut CF, ki ga je napisal Miller, ¡n pa razni zapleti okoli najemanja starih lokalov EFP za
novo CF, vzroki pa segajo precej nazaj in mnogo dlje.
Konflikti z Minerjem so se začeli že sredi šestdesetih let, ko je ta še kot študent Eco-
le normale supérieure ustanovil revijo Cahiers pour l'Analyse in z njo močno razširil polje
Lacanove teorije, jo začel povezovati z marksizmom in z epistemologijo in veliko prispe-
val k temu, da je dobila širšo teoretsko publiko in domet. Nihče ni tedaj Millerju oporekal
velike teoretske pronicljivosti - zelo je zaslovel njegov prispevek na Lacanovem semi-
narju februarja 1965 z naslovom Šiv (tudi v slovenskem prevodu), ki je še danes eno
73
standardnih del. Očitek, ki se je nenehno ponavljal, je bil le v tem, da Miller sam ni bil ana-
liziran, da govori o analitski teoriji torej iz neke zunanje pozicije in jo oddaljuje od živega
izkustva. Nasprotje se je še zaostrilo leta 1974, ko je Miller prevzel vincennski oddelek
in ko je bilo od vseh starih analitikov slišati, da hoče Miller lacanovstvo sploščiti v uni-
verzitetni diskurz, narediti iz njega akademsko disciplino, kjer bi lahko praksa mirne duše
izostala. Millerjev krog, sedaj že precej številen in zbran okoli revije Ornicar, se je seveda
branil, da je treba na teoretsko elaboracijo odgovoriti s teoretskimi argumenti in da skli-
cevanje na prakso ne more biti nikakršen argument. Sam Miller je medtem tudi stopil v
analizo, njegov analitik pa je bil prav Charles Melman - ravno to pa je dalo Melmanovim
očitkom dodatno pikantnost, saj so vsi potihoma predpostavljali, da črpa svojo vednost
iz tega, kar mu je kot analizant povedal Miller.
Dejstvo je vsekakor, da je delo Millerja in njegovega kroga zaostrilo razcep med teo-
retiki in praktiki, poglobilo razdor med teorijo analize in njenim prakticiranjem, se pravi
prav razdor ki ga je skušal onemogočiti in preprečiti postopek prehoda, ki je meril na nju-
no sečišče. Tako se je postopoma dogajalo, da so znani in izkušeni analitiki po dolgih
letih »neposredne prakse« dajali od sebe kaj klavrne teoretske rezultate, teoretsko polje
pa so najbolje in najkoncizneje razdelovali ljudje, ki so imeli z analizo le malo izkušenj.
Tudi to stanje priča o nezadovoljivih rezultatih uvedbe postopka prehoda. Veliko nasprot-
nikov pa si je Miller dobil tudi s svojo vztrajno zahtevo po jasnosti in po neprestani ob-
delavi elementarnih resnic, tistih izhodišč, ki so jih že vsi imeli za domala samoumevna.
Če je Lacanov stil brezdvomno težaven, težko pristopen in pušča celo vrsto interpretacij,
je Miller Lacanov učenec ne po tem, da bi ga skušal čimbolje oponašati, temveč po jasni,
koncizni in enostavni izdelavi njegovih temeljnih postavk. Uspelo mu je zakoličiti polje,
v katerem ni prostora za žargon, za brezobvezna meditiranjaz lacanovskimi izrazi, za »la-
canovski delirij« in tudi za nobeno blefiranje. Vsekakor bi bilo lažje Lacana preprosto po-
snemati.
Spor z Millerjem je ostro butnil na dan že ob razpustu Nekaj dni po razpustu je Jean
Clavreul, sicer dotlej odgovoren za odobritveno žirijo znotraj EFP, objavil v največjem
francoskem dnevniku Le Monde članek z naslovom Pariška freudovska cerkev, kjer je
ostro napadel Millerja, ki da
»vlači za seboj univerzo, povsod kamor položi nogo. Zato si je nakopal sovražnost
psihoanalitikov freudovske Šole. Zanj psihoanaliza deluje kot resnica, ki jo je razodel La-
can. Tako je recimo po njegovem psihoanalitika ,groza' pred njegovo prakso. Človek je
lahko tudi lacanovec, ne da bi vedel, kaj to pomeni (kot sem bil jaz leta 1953). Tako je
Lacan lahko rekel za Freuda, da je bil lacanovec.«
Nekaj dni kasneje je v Mondeu na napad odgovoril sam Lacan:
»Da, psihoanalitika je groza pred svojim dejanjem. Tako zelo, da to zanika, spet za-
nika, zazanika - in da preklinja tistega, ki ga na to spominja, Lacana Jacquesa, in da ga
ne bi imenoval, dviguje vik in krik proti Jacques-Alainu Millerju, osovraženemu zato, ker
se je izkazal kot vsaj eden, ki ga bere. Brez dolžnega ozira do etabliranih .analitikov'.«
Psihoanaliza je posel, ki ne prinaša zadovoljstva in samovšečnosti, temveč grozo,
in razpust je bil potreben zato, da bi razbil sleherno samovšečnost. Pozicija, ki, če je vze-
ta resno, ne more pričakovati priljubljenosti.
Nezadovoljstvo z Millerjem, ki je vladalo med praktiki, se je nadaljevalo tudi znotraj
CF. Melmanovo pismo je dobilo precejšen odmev in imelo za posleddico, da se je od di-
rektorija, kjer je sedel tudi Miller, odvrnilo zelo veliko analitikov-praktikov, ki so sicer pod-
prli razpust - tako Solange Faladè, bivša podpredsednica EFP, pa Pierre Legendre (avtor
znanih analiz srednjeveškega prava, birokracije in baleta), R. Chemama, N. Kress-Rosen
in drugi. Na novi organizaciji je tako ostala težka hipoteka, da jo je zapustilo veliko ana-
litikov, med njimi mnoga slavna imena, in da je tako izgubila mnogo zaledja v praksi.
Razpust EFP, petnajst let osrednje lacanovske organizacije, je ustvaril celo množico
novih grupacij, ki se imajo vse za legitimne dediče in naslednike Lacana. Najprej so tu
vsi tisti, ki so se zoperstavili razpustu in so hoteli vztrajati pri EFP brez Lacana (med njimi
74
sta najbrž najbolj znani F. Dolto In M. Montrelay). Njihovo začasno glasilo se je prelevilo
v stalno glasilo Cahiers Entre-temps, okoli katerega se zbirajo, organizirajo pa tudi več
seminarjev. Skupina, ki se je skupaj s Charlesom Melmanom odcepila od CF, je sprva
ustanovila Le centre d'études et de recherches freudiennes (CERF), Center za freudovske
študije In raziskave, poleti 1982 pa je še ta organizacija razpadla zaradi notranjih razprtij
In Iz nje sta nastali dve združenji: Association freudienne s Ch. Melmanom, kl hoče ostati
strogo lacanovsko in omogočati lacanovsko formiranje (s prehodom itd.), drugo pa je Le
centre de formation et de recherches psychanalytiques (OFRP), ki sta ga ustanovila pred-
vsem Maud in Octave Mannoni, namenjeno pa je v prvi vrsti praktikom različnih usme-
ritev, je pragmatično naravnano in odstopa od mnogih Lacanovih vodil (recimo od pre-
hoda). Glasilo »melmanovcev« je Le discours psychanalytique, ki sicer skuša zbrati opo-
zocljo proti Millerju In ECF. K vsemu temu je treba prišteti še Confrontation, gibanje, ki
je nastalo že 1974 in ki skuša ponuditi forum za analitske diskusije o posameznih pro-
blemih ne glede na organizacijsko in teoretsko pripadnost (od leta 1979 izdajajo tudi
svoje Cahiers Confrontation), pa še 1980 nastali prav tako organizacijsko neodvisni Le
collège de psyhanalystes z refijo Psychanalystes, in še številne manjše grupacije. Direk-
torij sicer na Melmanovo pismo, sestavljeno v glavnem iz osebnih obrekovanj, ni odgo-
varjal, vendar se je januarja 1981 naposled ustanovila Ecole de la Cause freudienne. Šola
freudovske stvari, ki naj bi na splošno zmedo in paniko v analitskih krogih, na namigo-
vanja in podtikanja odgovorila z jasno osredinjenostjo na strogo teoretsko elaboracijo.
In v pismu 26. januarja je Lacan naposled zapisal:
»To je Šola mojih učencev, tistih, ki me Imajo še radi. Zdaj odpiram njena vrata. Pra-
vim: tisočem. Vredno je tvegati. To je edini možni - in dostojni - Izhod.«
Marca 1981 je bil sklican Forum nove ECF, kjer so se zbrali vsi, ki so še hoteli ostati
na tej Lacanovi poti, in skušali določiti teoretska oporišča, začrtati polje nadaljnjega dela.
Šola, ki ji je Lacan še pred svojo smrtjo septembra 1981 položil temelje in ki zdaj
skuša z jasno konceptualno razdelavo, z vračanjem k osnovnim izhodiščem ohraniti ost-
ro rezilo resnice in poslanstvo psihoanalize v sodobnem svetu, kakršno nam nalaga La-
canova dediščina.
Končal bi z ugotovitvijo, da se mi, ki smo zdaj ustanovili Društvo za teoretsko psi-
hoanalizo in v njegovem okrilju Šolo Sigmunda Freuda, nahajamo v točki, kjer se je SPP
nahajala leta 1926, v tistih nekoliko komičnih in melodramatskih težavnih začetkih, ki no-
sijo v sebi tako mnogotere možnosti. Pogled na razvejano shemo številnih razcepov in
prelomov francoskega psihoanalitskega gibanja pa nam kaže, da nas čaka še bogata
prihodnost.
Mladen Dolar
75
BIBLIOGRAFIJA:
1.	La scission de 1953, La comnfiunautè psychanalytique en France I., Bibliothèque
d'Ornicar?, dodatek k Ornicar št. 7, Paris 1976
2.	L'excommunication, La communauté psychanalytique en France II., Bibliothèque
d'Ornicar?, dodatek k Onicar? št.8, Paris 1977. Oba zbornika dokumentov o prvih dveh
razcepih je izbral in uredil Jacques-Alain Miller, na začetku pa je uvodna notica Jacquesa
Lacana. Temeljni deli za zgodovino psihoanalize v Franciji.
3.	Situation de la psychanalyse et formation du psychanalyste en 1956, v: Ecrits,
str. 459-491, Seuil, Paris 1966.
Osnovni Lacanov spis o formiranju analitikov iz Ecrits.
4.	Proposition du 9 octobre 1967, prva verzija, Analytica št. 8, Paris 1978
Proposition du 9 octobre 1967 sur le psychanalyste de l'Ecole, druga verzija. Sci-
licet 1, Paris 1968, str. 14-30.
Lacanov glavni programski spis o problemu formiranja analitikov in konca analize.
K temu je treba seveda dodati Lacanove številne teoretske izpeljave o transferju, raz-
tresene po njegovem celotnem delu.
5.	Scilicet 2/3, Paris 1970
Na str. 9-52 prinaša ta številka celotno dokumentacijo o sprejemu predpisov glede
prehoda in o tretjem razcepu.
6.	Ornicar? 12-13, Paris 1977
Tematska številka o problemu prehoda; najvažnejši je gotovo uvodni prispevek
Jacques-Alain Miller: Introduction aux paradoxes de la passe, str. 103-116, poleg
tega nekaj kasnejših Lacanovih izjav o prehodu in prispevki D. Chauvelot, E. Laurenta,
M. V. Howletta, J. Alloucha, A. Levallois in Ch. Melmana ter prevod Ferp; .czijevega teksta
iz leta 1927.
7.	Ornicar? 20-21, Paris 1980
Dokumentacija v zvezi z razpustom - Lacanovi seminarji od januarja do marca 1980
8.	Ane št. 1, Paris 1981
Prva številka mass-media revije Osel prinaša kompletno kronologijo razpusta in
vseh dogodkov, ki so mu sledili (do aprila 1981).
9.	Sherry Turkle: Psychoanalytic Politics. Jacques Lacan and Freud's French Re-
volution, Burnett Books, London 1979. Najbrž edini celotni pregled lacanovskega gibanja
do razpusta in njegovih zlasti političnih implikacij sicer z obilico ameriških naivnosti, ven-
dar Lacanu naklonjeno.
76
PSIHOZE
Tekst uredil Jacques-Alain Miller
Na tem mestu zaključujemo prevod sklepnega, četrtega dela seminarja Jacquesa
Lacana iz leta 1955-1956 o psihozah. Prevod je narejen po izdaji Le Séminaire de Jac-
ques Lacan. Texte établi par Jacques-Alain Miller Livre III: Les Psychoses. Editions du
Seuil, la collection »Le champ freudien«, Nouvelle sèrie, Paris 1981, str. 281-363. (Tekst
je na nekaj nebistvenih mestih skrajšan.)
XXIII
GLAVNA CESTA IN OZNAČEVALEC »BITI OČE«
Ti si tisti, ki mi najbolje slediš.
Ti si tisti, ki mi sledi kot psiček.
Ti si tisti, ki mi je sledil tisti dan.
Ti si tisti, ki si mi sledil skozi preizkušnje.
Ti si tisti, ki slediš zakonu ... tekstu.
Ti si tisti, ki sledi množici.
Ti si tisti, ki si mi sledil.
Ti si tisti, ki mi je sledil.
Ti si tisti, ki si.
Ti si tisti, ki je.
1.
Vaš poklic psihoanalitika zasluži, da se za trenutek zadržite ob tem, kar pomeni go-
vorjenje. To je vaja, ki je - čeravno nekoliko drugačne narave - blizu matematičnemu ur-
jenju, kateremu nikoli ne posvečamo zadosti pozornosti, zakaj le-to je vselej služilo ob-
likovanju duha.
Na tem mestu pa to presega šaljivost. Ne gre namreč za nekaj, kar se lahko povsem
objektivira, formalizira; prav na ravni tistega, kar se izmika, se ustavite še najbolj neradi,
in vendar prav tu tiči bistvo tistega, kar se dogaja takrat, ko ste v razmerju z diskurzom
nekega drugega.
Nadaljujmo z mesta, kjer smo bili zadnjič, tj. pri prihodnjiku glagola slediti: Ti si tisti,
ki mi boš sledil, ti si tisti, ki mi bo sledil.
Začeli smo poudarjati resnična dvosmiselja, ki se vzpostavljajo v skladu s tem, če
nam uspe ali ne preiti skozi zaslon tisti, ki. Kazalni zaimek ni nič drugega kot slovita tretja
oseba. Le-ta se v vseh jezikih tvori s kazalnimi zaimki; prav zaradi tega sama ni glagolska
oseba. Ostaneta dve osebi; ti, na katerega se naslavljam, in, v ozadju, navzočnost ne-
kega bolj ali manj poprisotenega - s pogojem, da damo temu izrazu njegov polni smisel,
bi rekel celo: invociranega - ega.
Poudaril sem opozicijo med nezgrešljivo značilnostjo, preprosto ugotovitvijo: ti si tisti,
ki mi bo sledil, v tretji osebi, in pooblastilom, poveljem, klicem, ki ga je moč razumeti v ti
si tisti, ki mi boš sledil. Prav tako bi lahko zoperstavil napovedovanje in predvidevanje, raz-
liko, ki je zaznavna zgolj v stavku, ki vsebuje sporočilo. Ob posploševanju pa postane na-
povedovanje nekaj drugega.
Ti si tisti, ki si mi sledil in ti si tisti, ki mije sledil predstavljata analogno različnost. Gla-
golski čas se ne zvaja na preprosto presojanje preteklosti, sedanjosti in prihodnosti; na
nek povsem drugačen način je namreč udeležen pri drugi osebi. Dejal bi, da gre v prvem
primeru, kjer je si mi sledil druga oseba, za dejanje v času, za temporalizirano dejanje, na
77
katerega merimo v aktu dovrševanja. V drugem primeru pa je ti si tisti, ki mi je sledil, do-
vršnik, zaključena, tako dokončna stvar, da bi lahko celo rekli, da meji na definicijo: ti si
tisti, ki mi je - med drugimi - sledil.
V tem je brez dvoma neko pravilo; za njegovo dojetje pa je potrebno navesti številne
primere. Razlika med ti si tisti, ki mi najbolje slediš in ti si tisti, ki mi sledi kot psiček, je tu,
da vam omogoči začeti z nadaljnjimi vajami, s katerimi velja zapolniti vrzeli.
Ti si tisti, ki mi je sledil tisti dan. Ti si tisti, ki si mi nekoč sledil skozi preizkušnje. V teh
dveh zapisih je vsa razlika med stanovitnostjo in zvestobo. Če je beseda stanovitnost
dvoumna, denimo raje: vsa razlika med trajnostjo in zvestobo.
Za mi niti ni potrebno, da je tukaj. Za ti si tisti, ki slediš zakonu in ti si tisti, ki slediš
tekstu, se mi zdi, da se vpisujeta drugače kot ti si tisti, ki sledi množici, obenem pa sta s
stališča označevalca - se pravi kot organski skupini, katerih pomenska vrednost se raz-
vršča od začetka do zaključka - popolnoma veljavna stavka.
Gospod PUJOL; Stavkov ne istovetimo fonetično, temveč zgolj pravopisno.
Zbrani primeri se mi ne zdijo preveč Izmišljeni, da ne bi bili veljavni. Te razlike niso
brez razloga.
Gospod PUJOL: V ti si tisti, ki si ml sledil, je prav drugi tisti, ki postavlja ta s,^ in ne
tisti, ki govori.
S tem, da ste navezali na tisto, kar sem sam nakazal - da namreč ti, na katerega se
naslavljam z mesta, kjer sem sam kot Drugi, z velikim D, nikakor ni brez omejitev moj
soodnosni zaimek - ste zadeli jedro stvari. Ti primeri dokazujejo, da je onstran ti še nekaj
drugega, in to je ego, ki vzdržuje diskurz tistega, ki ml sledi, ko - na primer - sledi moji
besedi. Med obema oblikama odloča prav večja ali manjša intenzivnost, večja ali manjša
prisotnost tega ega. Seveda prav ta ego sankcionira; na mestu, kjer navezujemo na te
primere, smo prav zato, ker je sankcija odvisna od le-tega. Ta ego je onstran tistega ti
si tisti, ki je le način, kako je le-ta poklican, da se prepozna. V enem primeru je on, ki bo
sledil. In tisti dejansko zapade: sledil bo, sledil mu bo, on bo sledil. V drugem primeru pa
nI prizadet on, temveč jaz.
Skratka, gre za to, da vam pokažem, da je opora tega f/- v kakršnikoli obliki se že
pojavlja v mojem izkustvu - nek ego, tj. ego, ki ga izrazi, za katerega pa vendar ni moč
trditi, da ga povsem vzdržuje. Vsakokrat ko s tem sporočilom, s to zahtevo, naslovim klic
drugemu, vsakokrat ko ga Imenoma označim kot tistega, ki mora, tistega, ki bo storil, še
več: kot tistega, ki mu najavljam, kaj bo, ga brez dvoma vzdržujem, toda v tej tako temeljni
komunikaciji kot je najava, če naj ne rečem najavljanje, ostaja nekaj povsem negotovega,
problematičnega.
Jaz (je) ima neko bistveno nestalno naravo, ki nikoli povsem ne vzdržuje ti.
2.
Ena izmed najbolj temeljnih značilnosti duhovnih osnov židovsko-krščanske tradi-
cije, ki jo - kot njeno zadnje bistvo - razločno izrisuje beseda, je prav bitje jaza. Pri vseh
bistvenih vprašanjih se subjekt vselëj nahaja v položaju, ko je pozvan, da se upraviči kot
jaz (je). Jaz, ki reče sem tisti, ki sem, prav ta absolutno edini jaz je tisti, ki korenito vzdržuje
ti v lastnem klicu. V tem je vsa razlika med Bogom tradicije, iz katere izhajamo sami, in
Bogom grške tradicije. Vprašal sem se, če se je grški Bog zmožen izreči v obliki kate-
regakoli jaza. Mar bi rekel: Sem tisti, ki je? O tem sicer nikakor ni govora. Skrajno osi-
romašena oblika grškega Boga namreč ni nekaj, čemur bi se lahko smejali, ni nekaj, za
kar bi domnevali, da se umešča na pot ateističnega izbrisa Boga. Je prej tisti Bog, za ka-
terega se je Voltaire zanimal do tiste mere, da je imel DIderota že za kretena, tj. Bog deiz-
ma, ki je pol ptič pol miš vrste Sem tisti, ki je.
Ob Aristotelovem Bogu vam misel ne bo zlahka zastala, zakaj za nas je postal ne-
mišljiv. Toda vendarle poskusite za hip meditirati - oblika tistega medeor, o katerem sem
vam govoril zadnjič, in ki je izvirni glagol vaše medicinske funkcije - o tem, kakšen je lah-
ko odnos do sveta nekega Aristotelovega učenca, za katerega je Bog povsem nespre-
menljiva nebesna sfera. To ni Bog, ki se - tako kot tisti, ki smo ga pravkar omenjali - na-
javlja z besedo, temveč del zvezdne sfere, ki nosi zvezde stalnice, tj. sfera, ki v svetu mi-
ruje. To pa očitno terja odnos do drugega, ki nam je tuj in nemišljiv ter precej bolj oddaljen
od tistega, ki je - na primer - zastavljen v igro v kaznovalni fantaziji.
78
Nihče pa se ne ustavi ob tem, da je namreč poteza krivde v našem psihološkem iz-
kustvu nevroz - ne da bi lahko obenem presojali o le-teh v neki drugi kulturni sferi - tako
temeljna prav zato, ker je v osnovi religiozne misli, ki nas je oblikovala, zamisel, da se
nas pri življenju vzdržuje v strahu in trepetu. Ta poteza je celo tako temeljna, da smo se
prav preko nje lotili nevroz in spoznali, da so le-te strukturirane na subjektiven in inter-
subjektiven način. Prav zato se lahko upravičeno vprašamo, če ni naš odnos do drugega
v osnovi zaznamovan s tradicijo, ki se najavlja v obrazcu, ki je - kot nam pravijo - obdan
z gorečim grmom: Sem tisti, ki sem.^ S tem nismo daleč od našega predmeta. Prav za to
gre namreč pri predsedniku Schreberju: za način konstruiranja Drugega-Boga.
Beseda ateizem ima za nas nek povsem drug smisel od tistega, ki bi ga lahko imela,
na primer, ob sklicevanju na aristotelsko božanstvo, kjer gre za odnos z višjim, vrhovnim
bivajočim. Naš lastni ateizem se umešča v neko drugo perspektivo: vezan je na tisto plat,
ki se vselej izmika jazu drugega.
Drugi, ki se najavlja kot Sem tisti, ki sem, je že zgolj vsIed tega Bog, ki je onstran, skriti
Bog, Bog, ki v nobenem primeru ne razkrije svojega obličja. Lahko bi rekli, da je naše last-
no izhodišče, gledano v strogo aristotelski perspektivi, vselej že ateistično. To je sicer
napačno, a vendar v tej perspektivi - in nič manj v našem izkustvu - strogo drži. Karkoli
se že najavlja kot Sem tisti, ki sem, je popolnoma problematično, nevzdržno, skratka ne-
kaj, česar skoraj ni moč zagovarjati, oz. kar lahko zagovarja zgolj kak bedak.
Preudarite ta Sem v Sem tisti, ki sem. Prav v tem je problematični značaj zveze z dru-
gim v naši tradiciji. To je tudi tisto, kar značilno odlikuje naš odnos do bitij, do predmetov
in do naše lastne znanosti - to pa mnogo bolj globoko kot njen tim. eksperimentalni zna-
čaj. Stari niso nič manj eksperimentirali, le da so eksperimentirali zgolj s tistim, kar jih
je zanimalo, a saj ne gre za to. V našem razkosavanju, drobljenju sveta se odlikujemo
prav z načinom postavljanja drugih, malih drugih, v luči poslednjega, absolutnega Dru-
gega. Stari so se ga - nasprotno - lotevali kot nečesa, kar se hierarhizira po lestvici kon-
sistentnosti bivajočega. Naše stališče pa korenito vključuje sámo bitje tistega, kar se
najavlja kot da je bit in ne bivajoče.
Tistemu, ki reče Sem tisti, ki sem, ne moremo odgovoriti. Kdo smo, da bi bili zmožni
odgovoriti tistemu, ki sem? To re predobro vemo. Nek lahkomiselnež - zares jih z druge
strani Atlantika prihaja kar precej - ki sem ga nadavno srečal, mi je zatrjeval:
Navsezadnje sem jaz vendarle jaz! To se mu je zdela poslednja gotovost. Zagotavljam
vam, da ga nisem izzval in da nisem bil tam z namenom, da bi delal antipsihološko pro-
pagando.
Zares, če že je vsaj minimalna evidenca v izkustvu - s tem ne merim na izkustvo psi-
hoanalize, temveč preprosto na notranje izkustvo kogarkoli - tedaj je v naslednjem: za-
gotovo smo toliko manj tisti, ki smo, kolikor dobro vemo, kakšen trušč, kakšen strahoten
in z raznovrstnimi grajami prežet kaos izkušamo v sebi vselej in ob vsaki priložnosti.
Dovolj dolgo sem vas imel v rokah, da lahko opazite, da je beseda - še posebej tista
bistvena oblika besede, kjer se sami sebi najavljamo kot nek ti - kompleksen način, ki
ga je težko zvesti na intuicijo dveh centrov, ki si izmenjujeta znamenja. Ker je zveza sub-
jekta s subjektom na kompleksen način strukturirana z lastnostmi govorice, moramo do-
ločiti vlogo, ki jo v tem igra označevalec.
Želel bi vas opozoriti na preproste lastnosti imenovanega označevalca. Korenitost,
ki sem vam jo izkazal ob zvezi subjekta s subjektom, vodi k tekočemu spraševanju Dru-
gega kot takega, ki ga - strogo vzeto - pokaže za nezasegljivega: le-ta namreč ne vztraja
in nikoli ne more povsem vztrajati v tvegani igri, ki mu jo predlagamo. Obratno - stališče,
ki ga poskušam pred vami zastopati, terja nek določen materializem prizadetih elemen-
tov, to pa v tistem smislu, da so označevalci gotovo utelešeni, materializirani - prav be-
sede so tiste, ki se prosto gibljejo in kot take opravljajo svojo funkcijo spenjanja.
Za predah vam bom podal primerjavo. Primerjava sicer ne dokazuje ničesar, toda pri-
meri, ki sem jih uporabil - kot na primer prvi prizor Athalie, katerega napredovanje sestoji,
kot sem pokazal, v nadomestitvi sogovornika, Abnerja z bojaznijo Boga, ki z bojaznimi in
Abnerjevim glasom nima nič več skupnega kot tisti si mi sledil - so bili stroge narave.
Vstavek. Pred nedavnim sem lahko prebral nek angleški članek, ki je izvirnost Ra-
cinove tragedije definiral rekoč, da je le-temu uspelo spretno, zvijačno in skoraj brez ved-
nosti občinstva v ta okvir vpeljati imenitno nečedne osebe. Zdaj vidite razliko med an-
79
glosaško in našo kulturo. Osnovni ton Andromahe, Ifigenije itn. je tedaj prav nečednost.
Mimogrede še poudari, da so freudovci v Racinoviti tragedijah odkrili izjemne stvari. Tega
doslej žal nisem opazil. Res je sicer, da so se po Freudu - ne brez prizanesljivosti - lotili
Iskanja primerov za določeno število analitičnih relacij v Shakespearovih delih. Kar pa
zadeva sklicevanje na našo lastno kulturo, smo v zamudi. Čas bi že bil, da se tega lotimo;
probleme, ki se nam ob uporabi označevalca postavljajo, bi bržčas lahko - podobno kot
sem zadnjič storil sam - z marsičem ponazorili.
Preidimo zdaj k primeru, ki vam ga želim podati zato, da bi dojeli težo In lastno vz-
trajnost označevalca v polju relacij Drugega.
3.
Cesta; to je označevalec, ki zasluži, da ga razumemo kot takega: cesta, glavna ces-
ta, po kateri se vozite s svojimi raznovrstnimi prevoznimi sredstvi, cesta, ki povezuje -
na primer - Mantes z Rouenom. Pariza, ki je poseben primer, ne omenjam.
Obstoj glavne ceste med Mantesom in Rouenom je dejstvo, ki se Iskalcu samo po
sebi ponuja v premislek.
Denimo, da morate - kot se zgodi na jugu Anglije, kjer so glavne ceste posejane iz-
redno skopo - zato, da bi prišli iz Mantesa v Rouen, prevoziti niz stranskih cest kot je
tista, ki pelje iz Mantesa v Vernon in zatem Iz Vernona kamorkoli boste pač želeli. Za
spoznanje, da zaporedje stranskih cest in glavna cesta nikakor ni nekaj enakega, zado-
šča, da ste to sami izkusili. Ne samo da vas to dejansko upočasni, temveč se s tem po-
men vašega vedènja do tistega, kar se dogaja med izhodiščem in ciljem, popolnoma
spremeni. A fortiori, če si predstavljate celo pokrajino zamreženo s stranskimi cestami
in brez glavne ceste.
Glavna cesta je nekaj, kar obstoji na sebi, nekaj, kar takoj prepoznamo. Brž ko za-
pustite stezo, goščavo, obkrajek ali vaško pot, veste, da ste na glavni cesti. Glavna cesta
ni nekaj, kar se razteza od ene točke do druge, temveč v prostoru razvita razsežnost, po-
prisotenje neke izvirne realnosti.
-Glavno cesto sem kot primer izbral zato, ker je - kot bi dejal gospod de la Palice -
prometna zveza.
Morda Imate občutek, da je to, da je namreč glavna cesta zgolj sredstvo, po katerem
pridemo od ene točke do druge, le banalna metafora. Napaka.
Glavna cesta nikakor nI enaka stezi, ki jo izrisuje gibanje slonov skozi ekvatorialni
gozd. Naj bodo te steze še tako pomembne, vselej so - kot je videti - zgolj slonji prehod.
Ta nedvomno ni brez teže, zakaj vzdržuje ga fizična realnost slonjih migracij. Se več: ta
prehod je usmerjen. Ne vem sicer, če ti utori vodijo, kot včasih pravijo, do pokopališč, ki
se zdijo mitična - zdi se, da so to prej odlagališča kosti -, toda sloni na svojih poteh za-
gotovo ne zastajajo. Razlika med glavno cesto in slonjo stezo je v tem, da se sami na
glavni cesti zaustavljamo - s tem stopi pariška Izkušnja v ospredje -, zaustavljamo se
do tiste mere, da se strnemo in s tem napravimo te prehode tako sprijemljive, da mejijo
na slepo ulico.
Na glavni cesti se seveda dogaja še obilo drugih stvari.
Zgodi se, da se namenoma in premišljeno odpravimo na sprehod vzdolž glavne ceste
in zatem isto pot premerimo v nasprotni smeri. To gibanje v obe smeri je bistvenega po-
mena; privede nas na pot naslednje evidence: da je namreč glavna cesta mesto, okrog
katerega se ne kopičijo le,naselja in bivališča vseh vrst, temveč tudi mesto, ki kot oz-
načevalec polarizira pomene.
Ob glavni cesti si postavimo hišo; le-ta se vzpenja in širi na tem mestu zgolj zato,
da gleda na glavno cesto. Prav zato, ker je glavna cesta v človeškem izkustvu nespod-
biten označevalec, sama zaznamuje neko zgodovinsko obdobje.
Rimska cesta, cesta, ki je razumljena in imenovana kot taka, ima v človeškem Iz-
kustvu neko povsem različno konsistenco od tistih poti in steza s prepregališči in hitrimi
povezavami, ki so lahko na Vzhodu določen čas vzdrževale cesarstva. Vse, kar je zazna-
movano z rimsko cesto, se je navzelo sloga, ki znatno preseže tisto, kar je neposredno
dostopno kot učinek glavne ceste. Vsepovsod, kjer je le-ta bila, pušča tako rekoč neizb-
risne sledi. Rimske sledi so - z vsem, kar se je razvilo okrog njih: tako medčloveška prav-
80
na razmerja, način pisnega posredovanja, kot tudi način posredovanja človeške podobe,
skulpture - ključnega pomena. Gospod Malraux lahko sicer povsem upravičeno reče, da
se s stališča muzeja večne umetnosti od rimskih skuiptur ni nič obdržalo, a vendar zato
sam pojem človeškega bitja ni nič manj zavezan prostranemu širjenju skuiptur po rimskih
naselbinah.
Rimska cesta je tedaj posebno dovzeten primer za tisto, kar vam pravim takrat, ko
govorim o funkciji označevalca, kolikor le-ta pomene polarizira, obeša in razvršča v sno-
pe. Med funkcijo označevalca in indukcijo, ki jo le-ta izvaja iz pomenskih skupkov, je neka
resnična antinomija. Označevalec je polarizirajoč. Prav označevalec je tisti, ki ustvarja
polje pomenov.
V velikem atlasu primerjajte tri zetnljevide.
Na zemljevidu fizikalnega sveta boste videli v naravo vpisane stvari, ki so - čeprav
še v naravnem stanju - gotovo pripravljene, da odigrajo svojo vlogo. Poglejte politični
zemljevid: na njem najdete v obliki sledi, naplavin in usedlin celotno zgodovino človeških
pomenov, ki se vzdržuje v neke vrste ravnovesju, zgodovino, ki zarisuje tiste skrivnostne
sledi, ki predstavljajo politične ozemeljske meje. Vzemite zdaj zemljevid velikih promet-
nih zvez in poglejte kako se je z juga na sever izrisala cesta, ki preči deželo in povezuje
med sabo dve kotlini, dve ravnini, premaguje pogorje, prečka mostove in se razporeja.
Zdaj torej spoznate, da je prav ta zemljevid tisti, ki v človeškem razmerju do ozemlja še
najbolje izraža vlogo označevalca.
Ne ravnajmo kot tisti, ki se je čudil dejstvu, da potekajo vodni tokovi vselej natanko
skozi mesta. Prezreti dejstvo, da so se mesta izoblikovala, kristalizirala in umestila prav
ob cestnih vozliščih, bi dokazovalo podobno abotnost. Prav ob cestnih križiščih se, sicer
z manjšimi nihanji, historično proizvede tisto, kar postane - z vsem tistim, kar mu nalaga
gospostvo označevalca - središče pomenov, tj. človeška aglomeracija, mesto.
Kaj pa se dogaja tedaj, ko ni glavne ceste in smo - zato, da bi prišli od ene točke
do druge - prisiljeni povezovati med sabo več stranskih poti, oz. več bolj ali manj razcep-
ljenih načinov pomenskih skupkov? Za prehod od ene točke do druge bomo lahko izbirali
med različnimi elementi mreže: lahko bomo potovali tako ali drugače, to pa iz različnih
vzrokov kot so lagodnost, potepuštvo ali pa preprosto zato, ker smo se zmotili na raz-
potju.
Iz tega je moč izpeljati več stvari, ki nam bodo razložile delirij predsednika Schre-
berja.
Kateri označevalec je tisti, ki v Schreberjevi začetni krizi obvisi v praznem? To je oz-
načevalec ploditev, in sicer v svoji najbolj problematični obliki, ne v obliki biti mati, temveč
v obliki biti oče, ki jo ob obsesionalcih omenja sam Freud.
Tu se velja za hip ustaviti in preudariti naslednje: da namreč funkcija biti oče v člo-
veškem izkustvu nikakor ni mišljiva brez kategorije označevalca.
Kaj bi lahko pomenilo biti oče? Gotovo poznate učene etnološke in podobne razpra-
ve, v katere se zapletemo, brž ko želimo dognati, če imajo divjaki, ki pravijo, da ženske
spočnejo ob ustreznem ravnanju, že znanstveni pojem za to, da ženske zanosijo ob pri-
merni spolni združitvi. Tovrstne razprave so vendarle mnogim videti kot popolna abot-
nost, zakaj težko si je zamisliti tako otopele človeške živali, ki ne bi vedele, da je za to,
da bi imeli otroke, potrebna spolna združitev. A saj ne gre za to. Gre za to, da seštevanje
teh dejstev - spolna združitev z žensko, ki zatem določen čas nosi neko stvar v trebuhu,
le-ta pa konča z izvrženjem - ne bo nikoli privedlo do konstituiranja pojma tistega, kar
pomeni biti oče. Prav tako ne merim na kulturni snop, ki je vsebovan v izrazu biti oče, tem-
več preprosto na to, kaj v smislu plojenja pomeni biti oče.
Da dejstvo spolr.c združitve za moškega zadobi smisel - smisel, ki ga realno ima,
toda do katerega ni možen nikakršen imaginaren dostop-, da je namreč otrok prav toliko
njegov kot mamin, je potreben povratni učinek. Da pa se ta učinek povratnega delovanja
proizvede, je potrebno, da razdelava pojma biti oče - z delom, ki je proizvod celotne igre
kulturnih menjav - nagiba k stanju prvega označevalca, le-ta pa mora imeti svojo kon-
sistenco in lasten status. Subjekt lahko sicer zelo dobro ve, da je spolna združitev realno
v začetku plojenja, toda funkcija plojenja je kot označevalec nekaj drugega.
Priznam, da zadeve še nisem povsem razkril - to puščam za prihodnjič. Da bi plojenje
imelo svoj polni smisel, je pri obeh spolih potrebno še neko pojmovanje, zveza z izkust-
81
vom smrti, ki šele daje izrazu plojenje njegov polni smisel. Očetovstvo in smrt sta tudi
sicer označevalca, ki ju Freud združuje ob obsesionalcih.
Označevalec biti oče je tisto, kar tvori glavno cesto med spolnimi zvezami z žensko.
Če glavne ceste ni, tedaj se znajdemo pred določenim številom elementarnih stranskih
poti: spolna združitev in nato ženska nosečnost.
Pri predsedniku Schreberju po vsem videzu sodeč izostane prav ta temeljni ozna-
čevalec, ki se imenuje biti oče. Prav zato je moral storiti napako, se zmesti, dokler ni bil
prepričan, da sam nosi kot kakšna ženska. Sam se je moral imeti za žensko In v noseč-
nosti realizirati drugi del nujne poti, da se je lahko funkcija biti oče. navezujoč eno na dru-
go, realizirala.
Izkustvo kotenja, naj bo še tako problematično, lahko umestimo kot neko negotovo,
nepopolno usvojitev fukcije biti oče. Le-ta dejansko dobro ustreza potrebi, da imaginarno
- oz. ritualno ali kako drugače - realiziramo drugi del poti.
Če naj svojo metaforo še nekoliko razvijem, bi vam dejal naslednje: kako tisti, ki jih
imenujemo uporabniki ceste, ravnajo takrat, ko ni glavne ceste, in morajo zato, da bi prišli
od ene točke do druge, potovati po stranskih cestah? Sledijo napisom ob robu ceste. To
se pravi, da tam, kjer označevalec ne funkcionira, z roba glavne ceste spregovori ono sa-
mo. Tam, kjer ni ceste, se torej pojavijo besede, izpisane na napisih. Morda je v okviru
naših halucinacij funkcija avditivnih verbalnih halucinacij prav v tem, da predstavljajo na-
pise ob robu njihove stranske poti.
Če predpostavimo, da si označevalec sam krči pot, moramo - če smo na to pozorni
ali ne - priznati, da je v nas neke vrste brbljanje , ki ga vzdrževanje pomenov, ki nas za-
nimajo bolj ali manj obide, nek resničen trušč, za katerega smo od otroštva postali gluhi.
Zakaj si ne bi zamislili, da prav v trenutku, ko pridejo na dan in se kot nezadostna raz-
krijejo obešenja tistega, kar imenuje Saussure amorfna masa, z amorino maso pomenov
in interesov, sklenjen tok označevalca nadaljuje svojo neodvisnost? V tem brbljanju, ki
vam ga ob podobni priložnosti tako pogosto slikajo haluciniranci, v tem nenehnem mr-
mranju stavkov in razlag, ki niso nič drugega kot neskončnost stranskih poti, povsem sa-
mi spregovorijo in zapojejo označevalci. Nenehno mrmranje stavkov in razlag ni nič dru-
gega kot neskončnost stranskih poti.
Spet Imajo priložnost, da nejasno nakažejo smer.
Prihodnjič vam bom poskusil pokazati kako vse tisto, kar se uglaša In ureja po raz-
ličnih govornih registrih, razkriva v deliriju - tako v razporedu kot v ustroju - temeljno po-
larizacijo nenadoma srečanega, nenadoma zaznanega manka označevalca.
20. junij 1956.
XXIV
»TI SI«
Oblike zevov.
Glagol biti.
Od ti k drugemu.
Želva in raci.
Vstop v psihozo.
1
Glede načina, kako sem vpeljal ta predavanja o označevalcu, so nil dejali: To ned-
vomno prinašate od daleč, težavno je, ni jasno, kam pravzaprav merite; za nazaj pa je le
razvidno, da je med tistim, iz česar ste izhajali, in tem, kar ste dosegli, vendarle neka po-
vezava. Tovrstno izražanje dokazuje, da ne bomo prav ničesar izgubili, če še enkrat pre-
letimo isto pot.
Vprašanje je zamejeno. Nikakor ne nameravam zaobseči celotne teme tako zajet-
nega problema kot je proučevanje predsednika Schreberja in še toliko manj polje pa-
ranoje v celoti. Razjasniti nameravam zgolj ozko polje, oprijel se bom nekaterih pojavov,
ne da bi jih zvedel na mehanizem, ki bi jim bil tuj, ne da bi jih z vso silo vpel v običajne
82
kategorije iz pog\av'¡a psihologija v programu študija filozofije, pač pa jih bom poskusil na-
vezati na nekoliko bolj razdelane pcjme, ki zadevajo realnost govorice. Mislim, da bo to-
vrstno prizadevanje omogočilo drugačno zastavitev vprašanja začetka v strogem smislu
determinizma, oz. občasno, vstopa v psihozo, kar navsezadnje terja povsem etiološke
opredelitve.
Zastavljam vprašanje: kaj je potrebno za to, da ono govori?
To je dejansko eden izmed najbolj ključnih pojavov psihoze. Dejstvo, da ga izrazimo
na ta način, že po svoji naravi odvrača od navideznih problemov, tistih namreč, ki jih po-
vzročimo rekoč, da je v psihozah ono zavedno. Vedno bolj se odrekamo tej navedbi, za
katero je sam Freud vselej trdil, da dobesedno ne ve, kam z njo. S stališča gospodarnosti
ni nič bolj negotovega kot njegov pripetljaj - le-ta je namreč povsem naključen. Rekoč,
da je navsezadnje edina stvar, ki jo moramo misliti, to, da ono govori, se umeščamo v
freudovsko tradicijo.
Ono govori. Toda zakaj ono govori? Zakaj ono govori za sam subjekt? Zakaj se ono
predstavlja kot beseda in zakaj je ta beseda ono in ne subjekt? Vprašanja smo se lotili
že na ravni ti, odmaknjenega ti, kot so mi pripomnili, do katerega sem prišel, ko sem vam
skušal označevalec simbolizirati s primerom glavne ceste. K tej točki ti se še povrnemo,
zakaj zadnjič se je ravno okrog tega osredinilo naše napredovanje kot tudi določeni ugo-
vor, ki so mi bili izrečeni.
Ustavimo se ob tem ti; vzemimo da je tako - kot sam trdim, da je -, da se mora izvirno
dojetje tistega, do česar sem vas privedel in vas prosil, da preudarite, umestiti okrog ne-
ke uglobitve njegove funkcije.
Zadnjič mi je nekdo postregel s slovničnim ugovorom, da je bilo namreč navezovanje
ti si tisti, ki mi boš sledil na ti si tisti, ki mi bo sledil, nekoliko samovoljno, ker elementi pač
niso homologni. V obeh primerih ne gre za isti tisti, zakaj prvega bi prav lahko tudi izpah-
nili, tako da bi se izdvojil sledil mi boš.
Takoj lahko pripomnimo, da je sledil mi boš povelje. Ti si tisti, ki mi boš sledil, pa - če
ga razumemo v njegovem polnem smislu - ni povelje, temveč pooblastilo; v prisotnosti
drugega namreč implicira nekaj razvitega, kar samo prisotnost šele predpostavlja. Pred-
postavljeno je pravo vesolje, osnovano z diskurzom, znotraj katerega si ti tisti, ki ml boš
sledil.
Začnimo tako, da se najprej ustavimo ob tem ti, in dodajmo navidezno samoumevno
pripombo, ki vendarle ni povsem običajna, da namreč imenovani ti nima nikakršnega last-
nega smisla.
To pa ne preprosto zato, ker ga brez razlike naslovim komurkoli - dejansko ga na-
slovim tako sebi kot vam in skoraj vsem vrstam stvari; tikam lahko nekaj, kar mi je na
moč tuje, tikam lahko žival, tikam lahko neživ predmet - a saj ne gre za to. Dobro opazujte
formalno, slovnično plat stvari. Sicer pa je prav slovnična plat za vas tisto, na kar se zve-
de vsakršna uporaba označevalca. Pomene namreč pripisujete povsem neprostovoljno.
Lahko bi rekli, da verjamete v slovnico. Razumska pridobitev vaše celotne šolske poti je
v tem, da so vas pripravili do tega, da verjamete v slovnico. Gotovo pa vam tega niso po-
vedali, saj bi sicer cilj ne bil dosežen.
Pomudite se torej ob stavkih kot so tile: če le pokukaš ven, te bodo položili. Ali: vidiš
most, torej obrni vdesno. 7/tu nikakor nima subjektivne vrednosti nekakšne realnosti dru-
gega, temveč je povsem enakovreden mestu, oz. točki: vpeljuje namreč pogoj ali tempo-
ralnost in ima vrednost veznika.
Morda se vam zdi vse skupaj nepremišljeno, a zagotavljam vam, da bi bili v to pre-
pričani, če bi bili vsaj malo izurjeni v kitajskem jeziku. S kitajskimi pismenkami se je moč
imenitno zabavati, na primer s tole, ki je znak ženske in znak ust. Ti pa je nekdo, ki se
nanj naslavljamo z ukazom, to se pravi tako kot se spodobi za govorjenje z ženskami.
Navedli bi lahko še brez števila drugih stvari, a ne zastajajmo in ostanimo pri ti. Ti lahko
v tej obliki uporabimo za formulacijo lokucije /cofče; v neki obliki paje uporabljen za enoz-
načno formulacijo nekega ko ali nekega če, ki uvajata pogojnik.
Če je stvar manj razvidna v naših jezikih, če jo v primerih, ki sem vam jih podal, do-
jemamo in sprejemamo z odporom, tedaj je to zgolj zaradi slovničnih predsodkov, ki vam
onemogočajo razumevanje. Zvijače etimološke in slovnične analize vas silijo, da ti pri-
pišete drugo osebo ednine. To seveda je druga oseba ednine, a gre za to, da spoznamo.
83
čemu služi. Z drugimi besedami: naš f/ je soroden obstoječim elementom v tistih jezikih,
ki jih imenujemo nepregibni, in ki imajo za nas to dobro lastnost, da nam ostrijo duha. Ti
jeziki dejansko razpolagajo s členicami, tj. z nenavadnimi označevalci, katerih uporabe
so - prav tako kot uporabe našega ti - izjemno mnogokratne in včasih takih razsežnosti,
da lahko celo v naših premišljenih slovnicah zaplodijo določeno zmedo. Za spoznanje,
da imajo razlike v tonalnosti, oz. v poudarku označevalca ti takšne pripetljaje, ki povsem
presežejo ugotavljanje osebe in se od le-te tudi pomensko popolnoma razlikujejo, bi za-
dostoval že nekoliko fonetičen zapis.
Ti nI moč zlahka podeliti avtonomije označenca. Denimo, da ima ti v grobem vrednost
uvoda, proreka, kot pravimo, tistega, kar stoji spredaj. To je najsplošnejši način označe-
vanja tistega, kar Ima-v primeri z izjavo-to prednost, da daje stavku njegovo pomemb-
nost.
Če bi šli v podrobnosti, bi o tem lahko povedali še marsikaj. Na veliko bi morali upo-
rabljati obrazce kot je tale. samo to lahl<o.... ki se jih poslužujemo zato, da bi se otresli
svojega sogovornika. To pa je nekaj, kar ima tako malo opraviti s samo, da lapsus sam
od sebe drsi k storiš. Iz tega napravimo nekaj, kar se sklanja, pregiba: ta samo to lahko ...
nima zbite vrednosti tistega, kar je dopuščalo nekaj zelo razjasnjujočih semantičnih pri-
pomb.
Pomembno je, da dojamete, da ti še zdaleč nima enopomenske vrednosti, da nam
torej še zdaleč ne dopušča hipostaziranja drugega. T/je namreč v označevalcu tisto, kar
imenujem način zajetja drugega, tj. način, da drugega v diskurza zajamemo, da mu ob-
esimo pomen. Ti nikakor ne sovpade z alokutorjem, tj. z nagovorjenim. To je očitno, saj
je le-ta precej pogosto odsoten. V Imperativih, kjer je alokutor impliciran na najbolj raz-
viden način, v imperativih, ob katerih smo opredelili določen register govorice, imenovan
preprosta lokucija, ti ni razkrit. Je neke vrste meja, ki nastopi ob znamenju, tj. ob artiku-
liranem znamenju. Ogenj! je nespodbitno nek stavek; za spoznanje, da le-ta ne ostane
brez odziva zadošča, da ga izrečemo. Sledi Imperativрл/d/, ki ne terja ničesar. Na nasled-
nji stopnji, na primer: v tistem ukazu v prihodnjiku, o katerem sem pravkar govoril, pa je
i/ - tisti ti, ki je neko obešenje v diskurzu, nek način umestitve le-tega v krivino pomena,
kot nam predstavi de Saussure, vzporedno s krivino označevalca - že impliciran. Ti je za-
jetje drugega v valu pomena.
Tisti izraz, ki služi za Identifikacijo drugega v neki točki tega vala, je navsezadnje -
če naše pojmovanje, oz. našo metaforo razvijemo do skrajne točke - neka punktuacija.
Preudarite naslednje, kar je še posebej razvidno v oblikah nečlenjenih jezikov: v le-
teh je prav punktuacija tisto, kar igra odločilno vlogo obešenja do tiste mere, da lahko
nek klasičen tekst - z ozirom na stavo ločil - v celoti variira. Rekel bi celo, da za bogatitev
interpretacij, za mnogovrstnost smislov nekega teksta ta spremenljivost nikakor ni neu-
porabna. Vsak poseg, ki ga v razmerju do tradicionalnega teksta Imenujemo komentar,
stavi v nekem določenem primeru ravno na način pojmovanja, oz. določanja punktuacije.
Vprašanje je naslednje: če je ti nek označevalec, neka punktuacija, s katero je drugi
določen v neki točki pomena, kaj je tedaj potrebno za to, da ga povišamo do subjektiv-
nosti? Kaj je potrebno za to, da ti - tisti ti, ki je nedoločen v substratu diskurza, v svojem
čistem prenašanju; tisti ti, ki sam po sebi ni toliko tisti, ki označuje drugega, kot tisti, ki
nam omogoča, da na le-tega učinkujemo, a tudi tisti, ki v nas vselej obvisi, ki je torej v
vsem primerljiv ušesnim kamenčkom, o katerih sem vam pred nedavnim govoril, ki nam
ob kancu zvijačnosti omogočajo, da s pomočjo elektromagneta vodimo lupinarje kamor-
koli pač želimo; tisti ti, ki je za nas same, kolikor ga osvobajamo, kolikor obvisi v našem
lastnem diskurzu, vselej zmožen tiste prevodnosti, proti kateri smo brez moči, razen da
ji nasprotujemo in odgovarjamo - povišamo do subjektivnosti, da bi ga lahko v obliki oz-
načevalca, prisotnega v diskurzu, imeli za zmožnega vzdrževati nekaj, kar je primerljivo
našemu egu, a obenem ni ego, nekaj, kar je torej mit drugega?
Prav to je vprašanje, ki nas zanima, saj to, da slišimo ljudi, ki svoje notranje diskurze
ozvočijo tako kot psihotik! in le malo bolj kot mi sami, pač ni preveč osupljivo. Pojavi men-
tlzma so bili namreč zapaženi že pred časom. Le-ti so v vsem primerljivi tistemu, kar zbi-
ramo kot pričevanje psihotika, razen da subjekt ne smatra, da je pod vplivom motilnega
oddajnika.
Bedasto rečeno: ti predpostavlja nekega drugega, ki je, z eno besedo, onstran njega.
84
Kako se to proizvede? Naš naslednji korak se bo moral umestiti okrog analize glagola
biti.
Vsega, kar nam o analizi glagola biti predlagajo filozofi, ki so svoja razmišljanja os-
redotočili okrog vprašanja Daseina, v prvi vrsti gospod Heidegger, ki je le-tega začel ob-
ravnavati s slovničnega in etimološkega vidika v tistih tekstih, ki jih gospod Jean Wahl
- v nekaj člankih, ki jim jih je nedavno posvetil - dovolj zvesto komentira, ne moremo iz-
črpati.
Na ravni besedne analize in - kot navadno pravimo - spregatve, oz. natančneje: skla-
njatve, pripisuje gospod Heidegger označevalcu piecej pomembnosti. V nemščini - tako
kot v francoščini - ta sloviti glagol še zdaleč ni preprost in en sam glagol. Razvidno je,
da oblika suis nima istega korena kot es, est, êtes, in kot fut; nič bolj stroge ekvivalence
ni z obliko été. Če ima fut svoj ekvivalent v latinščini, tako kot suis in niz est, pa izhaja
été iz drugega vira, tj. iz stare. Ta porazdelitev je enako različna v nemščini, kjer spada
sind v isto skupino kot bist, medtem ko spada v francoščini druga oseba v isto skupino
kot tretja. Za evropske jezike smo se tako približno dokopali do treh korenov, ki ustrezajo
oblikam sommes, est in fut, pri čemer fut navezujemo na grški koren pfiysis, ki se nanaša
na pojem življenja in rast. Za druge pa gospod Heidegger vztraja pri dveh plateh, in sicer:
Sten, ki naj bi se navezoval na stare, stati sam pokonci, in Verbahen, trajati, pri čemer je
slednji vendarle povezan v virom ptiysis. Za gospoda Heideggra je potemtakem ideja dr-
žati se pokonci, ideja trajanja in ideja življenja tisto, kar bi nam razgrnila s slovnično ana-
lizo dopolnjena etimološka analiza; pojem biti pa bi vzniknil po neke vrste skrčenju in ne-
določenosti množice teh smislov.
Povzemam, da bi vam dal predstavo o stvari. Reči moram, da je analiza te vrste po
naravi prej taka, da izpahne, maskira tisto, v kar nas poskuša vpeljati gospod Heidegger,
namreč tisto, kar je v funkciji glagola biti, tj. v čisti in enostavni funkciji kopule absolutno
nezvedljivo. Napak bi bilo misliti, da se je do funkcije kopule moč dokopati s postopnim
razvijanjem vsebin teh različnih členov.
Zastavljamo vprašanje: v katerem trenutku in preko katerega mehanizma ta ti, ki
smo ga definirali kot punktuacijo, kot nedoločen način označevalnega obešenja, doseže
subjektivnost? Mislim, da prav takrat, ko je zajet v funkciji kopule v čistem stanju in v
funkciji kazanja. Prav zaradi tega sem izbral zgledne stavke, pri katerih smo začeli: ti si
tisti, ki...
Kateri je tisti element, ki - s tem, da povzdiguje ta i/- povzroči, da le-ta preseže last-
no nedoločeno funkcijo izničenja, da se začne pretvarjati, če že ne v subjektivnost, pa
vsaj v nekaj, kar konstituira prvi korak napram tistemu ti si tisti, ki mi boš sledil? Ta ele-
ment je prav tisi, ki mi bo sledil. Tu imamo ekstenzijo, ki zares implicira prisotno množico
vseh, za katere se - naj bodo združeni v skupnosti ali ne - predpostavlja, da tvorijo njeno
telo, da so opora diskurza, v katerega se vpisuje kazanje. Ta ti si ustreza drugemu ob-
razcu, namreč: ti si tisti, ki mi bo sledil.
Tisi tisti, ki mi bo sledil, predpostavlja imaginarno množico tistih, ki so opore diskurza,
prisotnost prič in celo sodišča, ki subjektu izreče opomin, oz. opozorilo, na katero je
dolžan odgovoriti. Res je, da je razen odgovora sledim ti, to se pravi pokoravanja, na tej
ravni za subjekt edini možni odgovor ta, da ohrani sporočilo v stanju, v katerem mu je bilo
poslano - največ, kar lahko stori, je to, da spremeni osebo -, da ga vpiše kot element last-
nega notranjega diskurza, kateremu pa mora hočeš nočeš odgovoriti, če naj mu ne sledi.
Tej indikaciji na mesto, od koder je pozvan, da odgovori, strogo vzeto, nikakor ne bi smel
slediti, to se pravi, da bi se m,oral odpovedati razumevanju. Brž ko razume, je namreč tja
že speljan. Odpoved razumevanju pa je moč, s katero - brez posebne gimnastične pri-
prave - noben subjekt ne razpolaga zares. Prav v tem registru se izkazuje lastna moč
diskurza.
Z drugimi besedami: na ravni, ki jo dosegamo, je ta ti prav drugi kot ga pokažem pre-
ko svojega diskurza, kot ga označim, oz. razkrijem, drugi, kolikor je - v primeri s tistim
vsi, ki ga predpostavlja vesolje diskurza - zajet v kazanju. Toda obenem drugega - pa
naj, kot je značilno za nevrotika, zahteva zgolj to - iz vesolja izvzemam, ga objektiviram
85
in mu občasno označim objektne zveze. To lahko seže precej daleč.
Zapazite, da dati ljudem tisto, kar zahtevajo, ni nekaj povsem brezkoristnega. Gre
pa preprosto za to, da zvemo, če je tudi dobrodejno. Dejansko, če ima to slučajno kak
učinek, tedaj ga ima le v tisti meri, v kolikor samo služi za dopolnitev besedišča. Tisti, ki
delajo z objektnimi zvezami, verjamejo, da jih lahko dejansko označijo, obenem pa se do-
brodejni učinek proizvede prav poredko in zgolj po naključju. Dopolnitev lastnega bese-
dišča lahko subjektu omogoči, da se sam izvzame iz označevalne implikacije, ki konsti-
tuira simptomatologijo njegove nevroze. Prav zato so stvari vselej potekale toliko bolje,
kolikor je ta dodatek besedišča, ta Nervenanhang, če naj se izrazimo z besedami našega
deliranta, še ohranil nekaj svežine. Od tedaj pa je tisto, kar v naših zvežčičih nastopa kot
Nervenanhang, izgubilo precej vrednosti in ne izpolnjuje več povsem tiste funkcije, ki bi
se je - ob re-subjektivaciji subjekta, s čemer označujem operacijo Izvzemanja iz tistih oz-
načevalnih implikacij, v katere smo zajeli bistvo in same oblike nevrotičnega fenomena
- lahko nadejali. Za pravilno ravnanje s to objektno zvezo bi bilo potrebno razumeti, da
je nevrotik v njej navsezadnje objekt. Prav vsIed tega se je kot subjekt Izgubil In se išče
kot objekt.
V	točki, ki smo jo dosegli, ni med nami samimi in tistim ti, ki smo ga priklicali v živ-
ljenje, nobene skupne mere. Je zgolj kazanje, ki mu neizbežno sledi vpoj, je zgolj zapo-
ved, ki ji sledi ločitev. Za avtentičen odnos z drugim je na tem področju in na tej ravni po-
trebno, da le-ta odgovori: ti si tisti, ki mu sledim. Na tem mestu se ravnamo po drugem
in on vodi našo željo.
Ti si tisti, ki mu sledim, ponuja besedno igro. Gre za identifikacijsko razmerje z drugim,
toda če dejansko vodiva drug drugega v vzajemni identifikaciji napram najini želji, tedaj
se bova v njej neizbežno srečala, srečala na nek način brez primere, zakaj sem, kolikor
sem //-tu je dvoumnost popolna. Je suis namreč ni zgolj slediti (suivre), temveč tudi sem
in ti, ti si in obenem ti, tisti, ki me boš na mestu srečanja ubil. Na mestu, kjer je v kazalni
zvezi drugi zajet kot objekt - kot naši enakovredno subjektivnost ga lahko srečamo zgolj
na imaginarni ravni, na ravni jaz ali ti, eden ali drugi - so, kar zadeva objektno zvezo, mož-
ne vsakršne zamenjave. Objekt lastne ljubezni smo zgolj mi sami, tj. ti si tisti, ki me ubiješ.
Zapazimo srečno naključje, ki nam ga - z različnimi načini razumevanja iu es - v fran-
coščini ponuja označevalec. Uporabljamo ga lahko neomejeno. Če bi vam rekel, da to po-
čnemo ves čas: namesto, da bi rekli to be or not... to be or..., lahko rečemo ti si tisti,
ki me... ti si..., itn. To je osnova razmerja z drugim. V celotni imaginarni identifikaciji ta
ti si vodi k izničenju drugega, in obratno: zato, ker je to izničenje prisotno preprosto v ob-
liki transfera, se izmakne v tisto, kar bomo poimenovali titost (la tutoiitè).
V	ta namen vam bom lahko navedel nc-ko še prav posebej brezupno in bedasto ana-
lizo tiste vrste, ki jo najdemo v slovitem delu Meaning of Meaning,^ ki pride v zvrsti br-
bljanja do vrtoglavih dognanj. Isto velja za tisti sloviti odlomek, kjer gre za to, da ljudi, ki
imajo začetno osnovo vrline, pripravimo do tega, da vsaj sovisno sklenejo njeno polje.
Eden Izmed teh reče nekaj podobnega kot naslednje: Ti, ki ne moreš prenašati tega ti, ubij
me. To je razumna zamisel: če ne preneseš resnice tega ti, si lahko vselej označen za
tisto, kar si, namreč ničvrednež. Če pa si želiš spoštovanja svojih bližnjih, tedaj se po-
vzpni do pojma normalnih razmerij, to se pravi do splošnega pojma drugega, svetovnega
reda in zakona. Ta ti je - kot se zdi - zbegal razlagalce, zares pa mislim, da vas bo naša
današnja titost pobliže seznanila z registrom, za katerega gre.
Napravimo naslednji korak. Gre za to, da je drugi spoznan kot tak. Kaj je torej po-
trebno, da je drugi spoznan kot tak? Kaj je ta drugi? To je navsezadnje drugi kot nastopa
v mandatnem stavku. Prav ob tem se moramo za hip ustaviti.
Spoznanje drugega ne konstituira nekega nedosegljivega prehoda, zakaj prav tako
dobro smo videli, da lahko izginjajoča drugost imaginarne identifikacije jaza (le mol) na-
leti na ta ti (le toi) zgolj v mejnem trenutku, ko nobeden od obeh ne bo mogel obstajati
skupaj z drugim. Za Drugega z velikim D pa je potrebno, da je spoznan onstran tega -
tudi vzajemnega - razmerja izključitve, da je spoznan v tej izginjajoči zvezi kot nezasegljiv
v isti meri kot jaz. Z drugimi besedami: potrebno je, da je invociran kot tisto, česar sam
od sebe ne pozna. Prav v tem je smisel tistega ti si tisti, ki mi boš sledil.
Če to pogledate pobliže, če je ti si tisti, ki mi boš sledil, pooblastilo, oz. potrditev, tedaj
je to prav zato, ker odgovor ni besedna Igra, temveč nek sledim ti, sledim, sledim tistemu,
86
kar si pravkar rekel. Je neka raba tretje osobe, ki je absolutno ključna za diskurz, kolikor
sama določa tisto, kar je v njem sam predmet, to se pravi tisto, kar je bilo izrečeno. Sledim
mu, tistemu namreč, kar si pravkar rekel, karvtam primeru pomeni natanko naslednje: ze/o
natančno sledim tistemu, česar ne poznam, zakaj to, kar si pravkar rekel, je povsem nedo-
ločeno; ne vem, kam me boš privedel. Poln dogovor na ti si tisti, ki mi boš sledil, je sledim
mu.
Basen o želvi in dveh racah poznate. Želva prispe v tistem kliučnem trenutku, ko ji
raci predlagata, da je vzameta s sabo v Ameriko, in vsi nestrpno рпиакијејо, oa bodo vi-
deli to majhno želvo, kako se oklepa popotne palice. Kraljica?, reče želva, da, zares, sle-
dim ji (je la suis). Da bi dognal, ali gre za neko abstraktno ali neko konkretno kraljico, si
Pichón zastavlja nenavadna vprašanja in razglablja na način, ki je presenetljiv za nekoga,
ki je imel precej posluha za slovnično in lingvistično problematiko, dokler ne pomisli, če
ne bi bilo morda prav, ko bi rekla ona sem (je suis elle). Če bi želva govorila o neki ob-
stoječi kraljici, tedaj bi lahko rekla več stvari, na primer: kraljica sem (je suis la reine)-, ker
pa je rekla sledim ji, in s tem merila na tisto, kar ste pravkar rekli, ni potrebno vpeljati no-
bene razlike, zadošča namreč, če vemo, da ta ji (la) zadeva tisto, kar je v diskurzu im-
plicirano.
Kar je v diskurzu implicirano, je pravzaprav tisto, za kar gre. Za hip se moramo us-
taviti ob uvodni besedi dialoga in pretehtati nenavadnost tistega tisi tisti, ki mi boš sledil.
Na sam ti se naslavljamo kot na neznanega. V tem je tisto, kar tvori njegovo prostost,
njegovo moč, tisto, kar iz ti si - s tem, da v njem vztraja - prehaja v boš sledil drugega
dela. Tam vztraja prav zato, ker lahko v presledku izostane. V tem obrazcu se potemta-
kem ne naslavljam na nek jaz (un moi) kot ga pokažem, temveč na vse označevalce, ki
sestavljajo subjekt, kateremu nasprotujem. Pravim na l'se označevalce, ki jih ima, vključ-
no s svojimi simptomi. Naslavljamo se tako na njegove bogove kot na demone; prav zato
bom tisti način izražanja misli, ki sem ga doslej imenoval povelje, odslej imenoval invo-
kacija, z vsemi religioznimi konotacijami izraza.
Invokacija ni negiben obrazec. Z njo namreč lastno vero prenesem v drugega. Pri
pravih piscih, morda pri Ciceronu, je invokacija - v svoji izvirni religiozni obliki - verbalen
obrazec, s katerim si skušamo pred spopadom pridobiti tisto, kar sem pravkar imenoval
bogove in demone, tj. nasprotnikove bogove, označevalce. Invokacija meri prav na njih;
zato mislim, da je izraz invokacija primeren za označevanje najvišje stavčne oblike, kjer
so vse besede, ki jih izrečem, resnične besede, klicajoči glasovi - katerim mora vsak od
teh stavkov odgovoriti -, znamenje resničnega drugega.
Videli ste, v čem je ta ti odvisen od označevalca kot takega. Narava in kakovost tega
ti, ki je poklican, da odgovori, sta odvisni od ravni vpijočega označevalca. Kakor hitro tisti
označevalec, ki nosi stavek, izostane, lahko ta sledim mu, ki vam odgovori, nastopi zgolj
kot večno spraševanje. Ti si tisti, ki me... kaj? To je do neke mere sestop na prejšnjo
raven: ti si tisti, ki me... ti si tisti, ki me..., itn., ti si tisti, ki me... ubiješ.'^ Ta ti se nenehno
pojavlja. Vsakokrat je tako, da v klicu, ki je namenjen drugemu, označevalec pade v polje,
ki je za drugega izključeno, verworfen, nedosegljivo. V tem trenutku označevalec proiz-
vede nek stopnjevan sestop na čisto imaginarno relacijo.
Prav v ta trenutek se umešča tisti tako nenavaden pojav, ki je vsem razlagalcem
predsednika Schreberja povzročal velike preglavice, tj. osupljujoči umor duš, kot se sam
izrazi.
Ta pojav, ki je zanj znamenje vstopa v psihozo, se lahko pri nas ostalih razlagalcih-
analitikih navzame raznovrstnih pomenov, umeščen pa je lahko zgolj v imaginarno polje.
Nanaša se na kratek stik afektivne zveze, ki naredi iz drugega neko bitje čiste želje; le-to
pa je lahko v registru človeškega imaginarnega zgolj bitje čistega medsebojnega izniče-
nja. Tu imamo neko izključno dualno razmerje, ki je najbolj korenit vir samega registra
agresivnosti. Freud tega sicer ni prezrl, toda razlagal ga je v homoseksualnem registru.
Ta tekst nam prinaša brez števila dokazov za to, kar trdim; to pa je povsem sovisno z na-
šo definicijo vira agresivnosti in njenega vznika, ko se znajde trikotno, ojdipsko razmerje
v kratkem stiku, ko se torej zvede na lastno dualno poenostavitev.
87
Nedvomno nam v tekstu manjkajo elementi, ki bi nam omogočili nadrobnejšo prouči-
tev Schreberjevega razmerja z očetom in domnevnim bratom, ki ga tudi Freud precej raz-
glaša. Pač pa za razumevanje, da mora register tega ti v trenutku, ko je evociran, invo-
ciran, poklican od Drugega, iz polja Drugega - po vzniku nekega prvotnega označevalca,
ki je za subjekt izključen - neizogibno preiti po izključno Imaginarni zvezi, ne potrebujemo
ničesar več. Ta označevalec - imenoval sem ga že zadnjič - je: ti si tisti, i<i je - oz. ki bo
- oče. Le-ta pa kot označevalec ne more biti v nobenem primeru sprejet zato, ker ozna-
čevalec zastopa neko neopredeljeno oporo, okrog katere se druži in zgošča določeno
število ne le pomenov, temveč pomenskih nizov, ki ob in po obstoju tega označevalca
sovpadajo.
Dokler ni bilo Imena-Očeta, nI bilo očeta; bile so vseh vrst druge stvari. Če je Freud
napisal Totem in tabu, tedaj to pomeni, da je zaslutil, da dokler izraz oče ni bil vzpostavjen
v nekem določenem registru, historično povsem zanesljivo ni bilo očeta. To perspektivo
vam podajam zgolj kot čisti ustopek, zakaj sama me nikakor ne zanima. Prazgodovina
me zanima le v toliko, kolikor v njej razkrijem da je neandertalskemu človeku precej ver-
jetno manjkalo določeno število ključnih označevalcev. Brezkoristno je iskati tako daleč,
zakaj ta manko lahko opazujemo tudi pri subjektih, ki so v našem dosegu.
Pozorno opazujte ta odločilni trenutek in ob kateremkoli vstopu v psihozo boste lah-
ko zasegli ta prehod: to je trenutek, ko pride od drugega kot takega, iz polja drugega klic
nekega ključnega označevalca, ki ne more biti sprejet.
Pri eni od svojih predstavitev bolnikov sem pokazal nekega Antilca, katerega dru-
žinska zgodovina je kazala na problematiko izvornega prednika. To je bil Francoz, ki je
prišel tja dol, neke vrste pionir, ki je živel izjemno junaško življenje, polno zdaj naklonjene
zdaj nenaklonjene usode, in ki je postal ideal celotne družine. Naš Antilec, ki je, izkore-
ninjen, blizu Detroita živel lagodno življenje umetnika, se nekega dne znajde v rokah žen-
ske, ki mu najavi, da bo imela otroka. Ni jasno, če je otrok njegov ali ne, vendar se pri
le-tem že v nekaj dneh pojavijo prve halucinacije.
Komaj so mu najavili: oče boš, že se mu prikaže neka oseba in mu reče: ti si sveti
Tomaž. Mislim, da je le-ta morala imeti v mislih nejevernega Tomaža in ne svetega To-
maža Akvinskega. Nadaljnje najave ne dopuščajo nobenega dvoma: prihajajo namreč od
Elizabete, kateri so precej pozno v njenem življenju najavili, da bo nekoč nosila otroka.
Skratka, ta primer zelo dobro pokaže povezavo registra očetovstva z zorenjem raz-
kritij, oz. najav, ki zadevajo rojevanje-tisto namreč, česar si subjekt ne more dobesedno
zamisliti (concevoir) -, te besede pa ne uporabljam po naključju. Vprašanje rojevanje
(génération) - izraz iz alkimističnih špekulacij - je vselej že tu, pripravljeno, da vznikne
kot zavit odgovor, kot poskus ponovne vzpostavitve tistega, kar za psihotični subjekt, za
ego, katerega moč je invocirana, ne da bi le-ta - strogo vzeto - sploh lahko odgovoril,
ni sprejemljivo.
Zatorej je onstran vsakega označevalca, ki je lahko za subjekt pomenljiv, edini od-
govor lahko le nenehna in, dejal bi, neprestano senzibilizirana uporaba označevalca v ce-
loti. Dejansko opazimo, da je zapomnjujoča razlaga, ki spremlja vsa človeška dejanja, ta-
koj oživljena, ozvočena v svojih najbolj praznih in nevtralnih oblikah, in postane način
vsakdanjega razmerja ega, ki ne more najti svojega poroka v označevalcu na ravni, s ka-
tere je poklican.
Natanko zato, ker je poklican na območju, kjer ne more odgovoriti, je edini način rea-
giranja, ki ga še lahko naveže na počlovečenje, ki se mu sicer izmika, v tem, da se ne-
nehno prezentificira v tisti neznatni razlagi življenjskega toka, ki tvori besedilo mental-
nega avtomatizma. Subjekt, ki je to mejo prestopil, ima običajno pomensko gotovost zgolj
zahvaljujoč spremljavi nenehne razlage lastnih kretenj in dejanj.
Ti pojavi predstavljajo v primeru predsednika Schreberja izjemno bogat značaj, niso
pa njegova posebnost, saj vstopajo v samo definicijo mentalnega avtomatizma. To up-
ravičuje tudi samo rabo besede avtomatizem, ki so jo tolikanj uporabljali v mentalni pa-
tologiji, ne da bi natanko vedeli, kaj pravijo. V nevrologiji, kjer označuje določene pojave
sproščanja, ima izraz precej natančno opredeljen smisel, toda njegova analoška pono-
vitev v psihiatriji ostaja še vedno najmanj problematična, če samo pomislite na danes po-
vsem pozabljeno Aristotelovo razlikovanje meó automaton in naključjem, je to vendarle
najbolj upravičen izraz Clérambaultove teorije. Če sežemo naravnost k označevalcu, tj.
88
v tem primeru - z vsemi pridržki, ki jih terja tovrstno sklicevanje - k etimologiji, vidimo,
da je automaton tisto, kar resnično misli samo po sebi, brez povezave s tistim onstran,
z egom, ki daje mišljenju lasten subjekt. Če govorica govori povsem sama, tedaj je prav
sedaj ali nikoli priložnost, da uporabimo izraz avtomatizem, prav to daje izrazu, ki ga je
uporabljal Clérambault, njegovo pristno odmevnost in za nas zadovoljivo plat.
27. junij 1956.
Opombe
' Gre kajpada za obrazilo druge osebe ednine.
2 Cf. Exodus. 3.14.
^ Gre za delo C. K. Ogdena in I. A. Richardsa, ki ie prvič izšlo leta 1923.
* Ob homofoniji med tu es (ti si) in tues (ubiješ) povzemamo opombo Slavoja Žižka, ki jo je razvil
ob prevodu XXII. poglavja Psihoz (Problemi-Razprave, 4-6,1982, str. 121, op. 22): »Gre za tole: če
v frazi tu es celui qui me suivras (ti si tisti, ki mi boš sledil) umanjka ključna beseda, njena 'točka pre-
šitja', suivras, (boš sledil), se fraza začne vrteti v krogu praznega blebetanja', vrača se k svojemu
začetku, kar nam seveda da tu es celui qui me... tu es (celui qui me...)/ ti si tisti, ki me... ubiješ
- ti si (tisti, ki me...)!.«
Prevod in opombe: Miran Božovič
89
Propozicija z dne 9. oktobra 1967
Prva verzija
Gre za to, da v statutu, ki bi bil dovolj trajen, da bi ga lahko podvrgli izkustvu, ute-
meljimo jamstva, s katerimi bo lahko naša Šola s svojim formiranjem /formation/ avto-
rizirala psihoanalitika - in odtlej zanj odgovarjala.
Za uvajanje v moje predloge obstoji že moj ustanovitveni akt in preambula k letnem
seznamu. Avtonomija psihoanalitikove iniciative je tam postavljena kot načelo, od kate-
rega ne bi mogli odstopiti.
Šola lahko priča, da psihoanalitik v tej iniciativi prinaša zadostno jamstvo formiranja.
/Šola/ lahko tudi vzpostavlja sredino za izkustvo in kritiko, ki naj tvori oziroma pod-
pira najboljše pogoje za jamstva.
Lahko, torej mora, saj Šola ni šola le v pomenu, da deli pouk, temveč tudi v pomenu,
da med svojimi člani vzpostavi skupnost izkustva, katere srce je izkustvo praktikov.
Pravzaprav je edini smoter samega njenega pouka, da temu izkustvu prinaša korek-
cijo, tej skupnosti pa disciplino, od koder se postavlja, na primer, teoretsko vprašanje po
vmestitvi psihoanalize glede na znanost.
Ni šlo drugače, kot da se je najnujnejša srž te odgovornosti že vpisala v letni seznam.
Jamstvo za zadostno formiranje: A. M. E. - analitik član Šole /analyste membre de
l'Ecole).
A. E.-jem, imenovanim analitiki Šole /analystes de l'Ecole/, naj bi pripadla naloga
notranje institucije, ki naj avtorizacijo najboljših podvrže parmanentni kritiki.
Tukaj moramo šolo vključiti v tisto, kar je zanjo primer /dans ce qui pour elle, est le
cas/. Izraz, ki označuje dejansko pozicijo, ki jo je treba v tem premisleku ohraniti od re-
legiranih dogodkov.
Šola ne more odmisliti, da se je njen začetni zbor vzpostavil z določeno premišljeno
odločitvijo njenih članov, namreč da bodo izključeni iz Mednarodne psihoanalitske zveze.
Splošno je znano, da je bila njihova pripustitev k I. P. A. odvisna od glasovanja, ka-
terega edini zastavek je bil dovoljenje ali prepoved prisotnosti mojega poučevanja, brez
kakšnih drugih pomislekov glede prejetega formiranja, in še zlasti ne glede na to, da so
nekateri to formiranje prejeli od mene. Glasovanje, politično glasovanje je bilo dovolj za
pripustitev v Mednarodno psihoanalitsko zvezo, kot so to pokazali nadaljnji dogodki.
Iz tega sledi, da tisti, ki so se zbrali v moji ustanovi, s tem pričajo o ceni, ki jo pri-
pisujejo določenemu nauku - mojemu, ki je tako brez tekmeca - da bi nanj oprli svoje iz-
kustvo. Ta privrženost je, povejmo to, praktičnega značaja, ne pa konformistično izjav-
ljanje: prav zaradi etra, šli bomo vse do te metafore, ki ga naš nauk prinaša delu, so bili
raje izključeni, kot da bi ga pustili izginiti ali celo kot da bi se od njega ločili. To zlahka
ugotovimo iz tega, da vse doslej ne razpolagamo z nobeno drugo prednostjo, s katero
bi lahko nadomestili to zavrnjeno srečo.
Še preden je moj položaj voditelja Šole postal problem, ki ga je treba predložiti ana-
litskim izkopavanjem, je rezultat določenega razmerja med analitiki, ki se nam že sedem-
najst let nalaga kot škandal.
Poudarjam, da pri poučevanju, ki mi je bilo zaupano v določeni skupini, nisem storil
ničesar, niti da bi pritegnil nase osvetljavo, še posebej z nobenim pozivom javnosti, in ce-
lo niti s tem, da bi preveč podčrtaval grebene, ki bi bili utegnili nasprotovati vključevanju
v skupnost, ki je bila vsa ta leta edina prava skrb tistih, s katerimi me je združila pred-
hodna nesreča (namreč sankcija, ki jo je dala gospodična Anna Freud Bedastemu me-
nevru, ki so ga naredili z navodilom, da naj bi za to ne zvedel).
Ta zadržanost z moje strani je opazna, na primer, v dejstvu, da sem bistveni tekst
- lahko ga najdete v mojih Spisih - ki podaja v neogibni obliki satire z izbranimi izrazi kri-
tiko delujočih psihoanalitskih združenj (Položajpsihoanalize v letu )956/točen naslov Si-
90
tuation de la psychanalyse et formation du psychanalyste en 1956, Ecrits, str.
459-491 /) - da sem ta tekst, ki ga je treba imeti za pregovor k našemu pričujočemu po-
skusu, zadržal vse do izdaje, ki ga podaja.
V teh preizkusih sem torej zadržal, kot veste, kar bi lahko dal. Zadržal pa sem tudi
tisto, kar se je drugim zdelo, da lahko dobijo.
Ti opomini naj pravilno vmestijo red vzgojne koncesije, ki sem mu podvrgel celo stop-
nje svoje doktrine.
Ker sem se zmeraj držal te mere, se sedaj lahko pozabi na neverjetni obskurantizem
občinstva, pred katerim sem jo moral uveljavljati.
Toliko za to, da bi povedal, da bom moral v formulah, ki vam jih želim sedaj predlagati,
prehiteti nasledke, ki jih lahko po pravici pričakujem, še zlasti od prisotnih oseb, glede
na vse tisto, kar mi je bilo mogoče Izraziti doslej.
Vendar sem že vsaj podal pokazatelje, v vseh mogočih oblikah, iz katerih se da skle-
pati na to, kar pride tukaj.
Izhajamo Iz tega, da je koren izkustva psihoanalitskega polja, postavljenega v nje-
govi ekstenziji - edina možna osnova, ki lahko motivira Šolo - najti v samem psihoana-
litskem izkustvu, namreč vzetem v intenziji: edini pravi razlog za formuliranje nujnosti
uvajajoče psihoanalize /kot pogoja/, da bi lahko v tem polju delovali. V tem se torej de-
jansko strinjamo s povsod sprejetim pogojem tako Imenovane didaktične psihoanalize.
Sicer pa puščamo odprto, kaj je Freuda gnalo v to nenavadno joke /šalo/, ki je ude-
janja tvorba obstoječih psihoanalitskih združenj, saj ni mogoče reči, da bi jih bil hotel ime-
ti drugačne.
Važno pa je, da se v svojem pričujočem uspehu ne morejo vzdrževati brez določene
opore v realnem analitskega izkustva.
Treba je torej izprašati to realno, da bi ugotovili, kako vodi do svojega lastnega
spregleda in celo proizvaja svojo sistematično negacijo.
Tega deviantnega feed-backa se dejansko ne da odkriti drugje, kot smo to pravkar
postavili, kot v psihoanalizi v intenziji. Tako ga bomo vsaj izolirali od tistega, kar v eks-
tenziji izhaja, na primer, iz virov socialne kompeticije, kar lahko tukaj ustvari le zmedo
Med tistimi, ki Imajo nekaj vpogleda v transfer, kdo bi lahko dvomil, da ni nobene re-
ference, ki bi bolj nasprotovala ideji Intersubjektivnosti?
Tako da bi se lahko čudil, da ni nobenemu praktiku prišlo na misel, da bi mi to sov-
ražno ali prijateljsko očital. To bi bila priložnost za opozorilo, da sem prav zato, da bi na
to mislil, moral najprej opomniti na tisto, kar uporaba besede implicira glede intersubjek-
tivnega razmerja.
Zato sem vsepovsod v svojih Spisih pokazal svojo zadržavnost do tega, da omenjeno
intersubjektivnost uporabi tista vrsta univerzitetnikov, ki svoji usodi ne zna kljubovati
drugače, kot da se obesijo na termine, ki se jim zdijo povzdigujoči, ker ne morejo dojeti
njihove zveze tam, kjer so na mestu.
Res je, da so to prav tisti, ki se zavzemajo za zamisel, da naj analitska praksa naše
razmerje z bolnikom odpre razumevanju. Ustrežljivost ali nesporazum, ki že na začetku
zmaliči naš izbor, kjer se pokaže, da niso tako zelo dezorlentirani, kadar gre za material-
no plat.
Transfer - kujem ga že precej časa - se lahko zasnuje le iz termina subjekt, ki se zanj
predpostalja, da ve /sujet supposé savoir/.
Če naj se obrnem na druge, bi najprej proizvedel tisto, kar v tem terminu implicira
konstitutivni padec /déchéance/ za psihoanalitika, kar se da ponazoriti na izvornem pri-
meru. Fliess, se pravi mazač, ščegetalec nosu, ki pa hoče s to struno vzbuditi arhetipske
ritme, enaindvajset dni za moškega, osemindvajset za žensko, prav tisto védenje, ki naj
bi bilo osnovano na drugih mrežah kot na mreži znanosti, ki se je prav tedaj opredelila
s tem, da se je onim odpovedala.
Ta mistifikacija, ki je tako stara kot zdravniški stan, je zadostovala za to, da je Iz-
grebla mesto, kjer se je odtlej nastanil psihoanalitik. Kaj to pomeni drugega, kot daje psi-
hoanaliza izvira iz tistega, ki ga je treba imenovati pslhoanallzant /le psychanalysant, do-
besedno psihoanallzirajoči/: Freud tukaj kot prvi, ki je tako pokazal, da lahko v sebi strne
celoto tega izkustva. Vendar pa to zaradi tega še ni samoanaliza.
Jasno je, da se psihoanalitik, kakršen izhaja iz reprodukcije tega izkustva skozi sub-
91
stitucijo izvornega psihoanalizanta na svojem mestu, drugače določa glede na subjekt,
ki se zanj predpostavlja, da ve.
Te termin za svojo razlago zahteva formalizacijo.
In ta prav takoj zadene na intersubjektivnost. Subjekt, ki zanj predpostavlja kdo?,
boste rekli, če ne neki drugi subjekt.
In če bi začasno predpostavili, da ni za drugi subjekt predpostavljivega subjekta?
Veste seveda, da tukaj ne govorimo o meglenem psihološkem subjektu, ki ga prav ne-
zavedno postavi pod vprašanj.
Ali ni splošno znano, da je transcedentalnl subjekt, denimo subjekt cogita, nezdruž-
ljiv s pozicijo drugega subjekta? Že pri Descartesu vidimo, da o tem ne bi moglo biti go-
vora, razen preko ovinka Boga kot poroka za eksistenco. Hegel razčisti zadevo s slovito
Izključitvijo koeksistence večih zavesti. To je izhodišče za izničenje drugega, ki otvarja
fenomenologijo duha, a katerega drugega? Uničiš lahko živo bitje, nosilca zavesti, a za-
vest samo, zavest transcedentalnega subjekta - nemogoče. Od tod zaprta vrata, za ka-
terimi Sartre sklene: to je pekel. Zdi se, da tudi obskurantizem ne bo še tako kmalu umrl.
Morda pa bomo s tem, če postavimo subjekt kot tisto, kar en označevalec repre-
zentira za drugi označevalec, lahko pojem subjekta, ki se zanj predpostavlja, napravili
tx)lj okreten: subjekt je tu res predpostavljen, natanko pod sámo prečko, ki jo potegnemo
pod algoritnom označevalne implikacije. Tako:
Subjekt je označenec čistega označevalnega razmerja.
In vèdenje, kam naj ga obesimo? Vèdenje ni nič manj predpostavljeno - pravkar smo
to zaslutili - kot subjekt. Tukaj se znova nalaga nujnost dometa glasbenega zapisa za
pojasnitev diskurza, da bi lahko živo dojeli
ki se zanj predpostavlja
subjekt.................da ve (vèdenje)
S predpostavljanjem nekega subjekta nista postavljena dva subjekta, temveč le ne-
ki označevalec, ki reprezentira za kateri koli drugi označevalec predpostavko nekega vè-
denja, ki pritiče nekemu označencu, torej vèdenje zajeto v svojem pomenjanju.
Uvedba tega označevalca v umetno razmerje potencialnega psihoanalizanta do tis-
tega, kar ostaja v stanju x-a, namreč psihoanalitika, opredeljuje psihoanlitsko funkcijo
kot trojno /ternaire/.
Gre za to, da iz tega izvedemo tako opredeljeno funkcijo psihoanalitika.
Zakaj tisti, ki se tako označuje, se ne bi mogel prikrasti v ta označenec brez radi-
kalne nepoštenosti, četudi ga njegov partner vanj odeva (kar sploh ni običajno), v ta oz-
načenec, ki mu je naprteno vèdenje.
Zakaj ne samo, da njegovo vèdenje ni tiste vrste kot Fliessovo nakladanje, temveč
je prav natanko v tem tisto, o čemer noče ničesar vedeti. To se vidi v tistem malo prej
omenjenem realnem v izkustvu, tam, kjer ga je najti: v Združenjih, če gre za nevednost,
v kateri vztraja analitik glede tega, kar bi se lahko celo v tem polju začelo artikulirati znan-
stvenega, na primer genetika ali hormonalna interseksualnost. Kot vemo, se na to sploh
ne spozna. Če je že treba, mora o tem nekaj vedeti le kot alibi pred svojimi kolegi.
Sicer pa se stvari takoj razporedijo na svoja mesta, brž ko se spomnimo, kaj je vè-
denje za edinega subjekta, za katerega gre (ki je, ne pozabimo, psihoanalizant).
In tu je treba uvesti distinkcijo, ki je bila od nekdaj prisotna v miselnem izkustvu, ki
nam ga daje zgodovina: distinkcijo med tekstualnim vèdenjem in referencialnim vède-
njem.
Označevalna veriga - takšna je radikalna oblika tako Imenovanega tekstualnega vè-
denja. In tisto, kar se za subjekta trnasferja predpostavlja, da ve, je, ne da bi to že vedel
psihoanalizant, neki tekst, če je nezavedno res tisto, kar vemo: strukturirano kot govo-
rica.
92
Kateri koli starodavni pisar, ali sofist, prenašalec bajk ali kakšen drugi talmudist bi
se tukaj takoj znašel. Vendar bi bilo napak, če bi mislili, da je pod pretvezo, da ne do-
puščamo več božjega razodetja, to tekstualno védenje zaključilo svoje poslanstvo.
Psihoanalitik - tisti vsaj, ki jih učimo reflektirati - pa bi moral v svojem razglabljanju
tukaj prepoznati razlog za odlikovanost vsaj enega teksta, Freudovega.
Povejmo, da referencialno védenje, ki se nanaša na referent, za katerega veste, da
dopolnjuje trojico, katere preostala dva člena sta označevalec In označenec, drugače re-
čeno, konotira jo v denotaciji, seveda nI odsotno Iz analitskega védenja, pač pa zadeva
predvsem učinke govorice, najprej subjekt, in tisto, kar lahko označimo s širokim termi-
nom logične strukture.
Ne moremo reči, da psihoanalitik ve kaj prida o ogromnem številu objektov, ki jih im-
plicirajo te strukture, o skoraj vseh objektih, ki preko njih pogojujejo človeški svet.
Bilo bi bolje, če bi, vendar je to spremenljivo.
Vprašanje pa ni v tem, kaj ve, temveč v funkciji tega, kar ve, v psihoanalizi.
Če se držimo tega vozlišča, ki ga označujemo kot intenzivno, denimo načina, kako
naj parira Investituri, ki jo dobi od subjekta, ki se zanj predpostavlja, da ve, postane očiten
nesklad v tem, kar se bo od tega vpisalo v naš algoritem
Vse, kar ve, nima nobenega opravka s tekstualnim védenjem, ki mu ga pomeni sub-
jekt, ki se zanj predpostavlja, da ve: nezavedno, ki ga implicira psihoanalizantovo pod-
vzetje.
Označevalec, ki določa neki subjekt, mora ta preporsto ohraniti kot tisto, kar pomeni:
označenec teksta, ki ga ne pozna.
Prav zaradi tega se mu v tako nenavadni luči kaže Freudovo sicer tako vztrajno pri-
poročilo, ki izrecno pravi, da mora v svojem pristopu k vsakemu novemu primeru izključiti
vse, kar ve.
Analitik nima drugega izhoda, kot da se vmesti na raven s čistega pomena védenja,
torej subjekta, ki še ni določljiv drugače kot z določenim drsenjem, ki je želja - kot želja
Drugega - v čisti obliki, ki se izolira kot želja védenja.
Označevalec te oblike je v Simpoziju artikuliran kot ágalma, problem analitika pa se
da predstaviti (in zato smo temu odmeril prostor, ki vam je znan) v načinu, kako Sokrat
podpira Alkibijadov diskurz, se pravi natanko kolikor meri na nekoga drugega, Agathona,
ki ima v tem primeru ironično ime.
Vemo, da ne obstoji agalma, ki bi jo tisti, ki jo hoče v posest, lahko dobil.
Ovoj (kakršna koli je že smola, zaradi katere se zdi, da ga tvori psihoanalitik) je ovoj,
ki bo prazen, če ga odpre zapeljevanju subjektove ljubezni ali sovraštva.
To pa ne pomeni, da funkcija ágalma v subjektu, ki se zanj predpostavlja, da ve, za
psihoanalitika ne more biti - kot sem pravkar začrtal prve korake - način ,kako
osrediščiti, kaj je s tistim, kar so odloči vedeti.
V tem izboru je osrednje mesto ne-vedenja.
Zato se ga pa ne da nič manj artikulirati v praktičnem ravnanju. Na primer v spoš-
tovanju vsakega primera, kot smo dejali. To /ravnanje/ pa ostane povsem ničevo brez
trdne teorije o tem, kaj zavrnemo in kaj sprejmemo kot tisto, kar je potrebno vedeti.
Ne-védenje ne Izvira iz skromnosti, kar je še vedno vmeščanje glede nase; je prav
produkcija »v rezervi« strukture edinega primernega védenja.
Če se obrnemo k realnemu Izkustva, ki se ga da domnevno odkriti v funkciji združenj,
lahko tam najdemo obllko,da bi dojeli, zakaj so bitja, ki se odlikujejo z ničnostjo mišljenja,
ki jo vsi priznavajo In v tekočih pogovorih pripisujejo kot dejstvo (ravno to je pomembno),
v skupini s tako lahkoto postavljena na reprezentativno pozicijo.
Tukaj imamo opravka s poglavjem, ki bi ga Imenoval zmeda glede niča. Praznina ni
isto kot nič. Opora v meri ni nevtralni element logične operacije. Ničnost nekompetent-
nosti ni ne-zaznamovano označevalne razlike.
Bistveno je opredeliti obliko niča, ki se (to je namen naše notranje 8), postavljen v
93
središče našega védenja, upira temu, da bi se na njegovo mesto substituirali dozdevki
sieparstva, ki je tukaj tako nenavadno favorizirano.
In prav zato, ker je določeno vèdenje, ki je izključeno iz znanosti, lahko postavljeno
le v odmiku od psihoanalize, lahko na njegovo mesto pride karkoli - (celo diskurzi o do-
broti), če ne znamo povedati, kakšna logična struktura ga nadomešča »v središču«
(čemur se tu približujemo).
Na to linijo se vmešča logika fantazma. Logika analitika je ágalma, ki se vključuje v
radikalni fantazem, ki ga skonstruira psihoanalizant.
Ta uvrstitev reda vèdenja, ki deluje v analitskem procesu - prav okoli tega se mora
sukati pripustitev v Šolo. Implicira celo vrsto aparatov - njihovo jedro je že najti v funk-
cijah, ki so že delegirane v Direktoriju - Poučevanje, Praktična znanja. Publikacija.
Vsebuje zbiranje določenih knjig za izid v zbirki - in poleg tega sistematično bibliog-
rafijo. Tu ostajam le pri namigih.
To izvajanje služi temu, da bi pokazal, kako se problemi ekstenzije neposredno stap-
Ijajo z osrednjimi problemi intenzije.
Tako se moramo spet lotiti razmerja med psihoanalizantom in psihoanalitikom in kot
v šahovskih knjigah preiti od začetka h koncu partije.Izvajanje didaktične psihoanalize
zahteva, da je ključ za konec partije v prehodu ene od obeh funkcij v drugo.
Tukaj vse ostaja zmedeno in zastrto. Rad bi pokazal, kako bi lahko delovala naša
Šola, da bi razpršila to temo.
Za tiste, ki mi sledijo drugje, mi tukaj ni treba skrbeti za lahek prehod.
Kaj je na koncu analize dano v vèdenje?
Psihoanalizant lahko ve, kaj je v svoji želji. Čisti manko kot (- O), najde svoje mesto
v t. im. genitalnem razmerju skozi medij kastracije, ne glede na svoj spol. Čisti objekt kot
(a), zamaši bistveno zev, ki se odpre v seksualnem aktu, s funkcijami, ki jih lahko ozna-
čimo kot predgenitalne.
Pokazal sem, da imata ta manko in ta objekt isto strukturo. Ta struktura je lahko sa-
mo odnos do subjekta v smislu, ki ga dopušča nezavedno. Prav ona pogojuje razcep tega
subjekta.
Njuna udeleženost (tega manka in tega objekta) na imaginarnem omogoča utvari
želje, da se vzpostavi v dojetju igre vzročnega odnosa, preko katerega objekt (a) razcepi
subjekt (d-($0a)).
Sami poglejte, kaj je tu s tistim, kar sem zgoraj imenoval psihoanalizant. Če pravim,
da je to vzrok njegovega razcepa, je to le, kolikor je postal ta označevalec, ki predpostav-
lja subjekt vèdenja. Le on sam ne ve, da je ágalma analitskega procesa (kako bi tega ne
prepoznali pri Alkibijadu?), niti tega, kateremu drugemu neznanemu označevalcu (in po-
navadi kako zelo ničnemu) je naslovljen njegov pomen subjekta.
Njegov pomen subjekta ne sega preko nastopa želje, domnevnega konca analize,
vendar tu ostaja razlika označevalca do označenca (v obliki (-. ) ali objekta (a)) med
njim in psihoanalitikom, kolikor se bo ta zvedel na kateri koli označevalec.
Zato pravim, da se v tem (-. ) ali v tem (a) pojavi njegova bit. Bit ágalma, subjekta,
ki se zanj predpostavlja, da ve, dovrši proces psihoanalizanta v subjektivni destituciji.
Ali ni to tisto, kar bi lahko povedali le med nami? Ali ni to dovolj za razširjanje panike,
groze, prekletstva, napada na nravi? Vsekakor pa dovolj za upravičilo predsodkovnih od-
porov pri vstopu v psihoanalizo?
Seveda se v določeni konici analize pojavijo motnje, vendar imamo opraviti z legi-
timno tesnobo (o kateri sem govoril), šele če vstopimo - in v didaktični analizi je to po-
trebno - v tisto, kar je treba imenovati onstran psihoanalize, v pravi prazni prostor, kjer
takoj potone vsako stogo izjavljanje o tem, kar se dogaja.
Ta prazni prostor zadene ob brezskrbnost, ki najbolj zagotovo varuje tako resnico
kot subjekte, in zato razširjanje prve pred drugimi, kot je znano, ne pusti ravnodušnih le
tistih, ki so ji blizu. Govorjenje o subjektivni destituciji ne bo ustavilo nedolžnega.
Treba je le pomisliti na to, da je v očeh psihoanalizanta, kolikor bolj se približuje ko-
nec partije, v poziciji preostanka, tako da bi se v tem ekstremu prav njemu prilelgalo tisto,
kar bi s slovnično oznako, ki je vredna svojega denarja, imenovali pretekli deležnik.
V subjektivni destituciji preide izginotje /éclipse/ védenja k tistemu ponovnemu na-
stopu v realnem, s katerim vam včasih kdo postreže.
Kdor je rekonstruiral svojo relnost negodne razpoke, reducira svojega psihoanalitika
94
na projektivno točko pogleda.
Kdor se je kot otrok našel v predstavnem zastopniku /la représentant représentatif/
lastnega skoka preko časopisa, ki je dajal zavetje polju razpredanja očetnihi misli, psi-
hoanalitiku vrača učinek praga, na katerem zaniha v svojo lastno zavrženost.
Psihoanaliza na svojem koncu pokaže naivnost, za katero je treba nostaviti vpraša-
nje, če jo lahko postavimo na raven jamstva v prehodu k želji, da bi bil psihoanalitik.
Tukaj se je torej vredno lotiti subjekta, ki se zanj predpostavlja, da ve, s psihoana-
litikove strani. Kaj si lahko ta misli ob tem, kar odpade psihoanalizantove biti, ko si ta,
potem ko je o tem subjektu kar precej zvedel, sploh ne želi več, da bi zanj optiral?
Čemu je podobna ta zveza, kjer se zdi, da ga pslhoanallzant prehiteva z logičnim ob-
ratom, ki bi se glasil, če bi mu pripisali artikulacijo: »Naj ve, da je od njega tisto, česar
nisem vedel o biti védenja, in kar ima sedaj za učinek, da je tisto, česar nisem vedel, z
njega zbrisano«?
S tem mu sporoča to nemara iminentno vèdenje, v najbolj ostri obliki, da subjektivna
destitucija v tem padcu maskira restitucijo, kjer napoči bit želje, s tem da se poveže (tako
da se z njo stika le z enim samim robom) z bitjo vèdenja.
Tako Tomaž ob koncu svojega življenja: sicut palea, pravi o svojem delu: gnoj.
Glede na to, da je psihoanalitik omogočil psihoanalizantu priti do subjekta-ki-se-za-
nj-predpostavlja-da-ve, pritiče njemu, da tukaj izgubi ágalma.
Formula, za katero se nam ne zdi nevredno, da bo nadomestila tisto o likvidaciji -
kako neustrezen termini - transferja, katere glavna prednost je, kljub videzu, v tem, da
zmeraj v zadnji instanci zvrača krivdo na domnevnega pacienta.
Toda mar se ne ponuja prav tukaj psihoanalizantu tisti dodatni obrat v prehitevanju,
ki nam omogoča, da se v njem poraja želja psihoanalitika?
Preden opravimo ta prehod, si zapomnimo to izmenjavanje, ki sinkopira naš diskurz,
ko takole drug drugega zglajujeta. Kje bi se bolje dotaknili ne-intersubjektivnosti? In ka-
ko nemogoče je, da tisti, ki je šel čez ta prehod /passe/, poda ustrezno pričevanje o
onem, ki ga konstituira - recimo, da je on sam ta prehod, saj ta moment ostaja prav nje-
govo bistvo, pa četudi ga bi potem minilo /ça lui passera/.
Zato se mi zdi, da tisti, ki jih je to minilo tja do blaženosti, glede tega eventualnega
pričevanja združujejo neustreznost z nemožnostjo - in moj predlog bo, da se nastop psi-
hoanalitikove želje prej izkaže pred n^kom, ki je še v Izvornem momentu.
Kdo bi lahko bolje kot pslhoanallzant v prehodu avtentificaral lastnost določene dep-
resivne pozicije? Tukaj si ničesar ne izmišljamo. Tega se ne da hllniti, če nisi v tem.
To je prav moment, ko zvemo, ali v destituciji subjekta nastopi želja, ki omogoči za-
vzemanje mesta raz-biti /désètre/, prav kolikor gre za hotenje znova Izvesti tisto sepa-
racijo (z dvoumnostjo se parere, ki jo vključujemo sem, da bi tukaj od nje dobili naglas),
ki jo Implicira ágalma.
Povejmo tukaj, ne da bi razvijali, da takšen pristop implicira prečko postavljeno čez
Drugega, da je ágalma njen označevalec, da iz Drugega izpade (a), ko se v Drugem odpre
zev (-0), In zato tistemu, ki lahko artikulira ta S (A), ni treba opraviti nobenega staža,
niti med Nujno-Potrebneži niti med SamozadostnežI, da bi bil lahko vreden Blaženosti
Velikih Bebal vladajoče tehnike.
Zato se ta kot S (A) zakorenini v nečem, kar se najradikalneje zoperstavlja vsemu,
kar je nujno in zadostno za pripoznanje, da si: na primer častitljivostl.
Prehod, ki ga je opravil, se tukaj drugače tolmači. Verjeti, da je opravljen, ni niti nujno,
niti ne zadošča, da bi res bil. To je pravi domet konstitutivne negacije pomena podlosti.
- Konotacija, ki bi jo bilo treba v psihoanalizi obnoviti.
Odpočijmo si. Uporabimo S (A) na A. E. Ostane: E. Ostane Šola /Ecole/ ali morda
Preskus /Epreuve/. To lahko nakaže, da mora psihoanalitik vselej imeti možnost izbire
med analizo in psihoanalitiki.
Prizadevam si, da bi znotraj same psihoanalize v intenziji naznačll možno inciativo
za nov način pristopa psihoanlitika h kolektivnemu jamstvu.
To ne pomeni, da bi obravnava psihoanalize v ekstenziji - denimo Interesov, razis-
kave, ideologije, ki si jih kopiči, ne bila potrebna tako za kritiko združenj, kakršna odpirajo
to jamstvo drugje, kot za usmeritev, ki bi jo bilo treba dati novi Šoli.
Danes se ukvarjam le s tvorbo organov za neposredno delovanje.
To me morda ne odvezuje od tega, da bi vsaj nakazal, še pred kritiko na ravni ek-
95
stenzije, tri bistvene oporne točke, ki jih je treba proizvesti. Te so še toliko pomenljivejše,
ker se v svoji nalagajoči se masivnosti razporejajo v tri registre simbolnega, imaginar-
nega in realnega.
Razčlenjena navezava analize na koordinate družine je dejstvo, ki ga je treba ovred-
notiti na več planih. V socialnem kontekstu je izjemno pomembno.
Zdi se, da je povezana z določenim načinom izpraševanja seksualnosti, ki močno
tvega, da bo zgrešil določeno konverzijo seksualne funkcije, ki se odigrava pred našimi
očmi.
Udeleženost analitskega vèdenja na privilegiranem mitu Ojdipa, privilegiranem za-
radi funkcije, ki mu priteče v analizi, privilegiranem tudi zato, ker je po Kroeberjevih be-
sedah edini mit sodobnega nastanka, je prva izmed teh opornih točk.
Opazujmo njegovo vlogo v ekonomiji analitskega mišljenja in ga zakoličimo s tem,
da se, če ga od tod umaknemo, vsa normativna misel psihoanalize v svoji strukturi pri-
enači Schreberjevemu deliriju. Pomislite na Entmannung, na odrešene duše, pa še na
analitika kot gobavo truplo.
To odpira prostor za seminar o Imenu-Očeta, za katerega menim, da ni naključje, da
ga nisem mogel izvesti.
Funkcija indetifikacije v teoriji - njena prevlada - kot nesmisel, da bi nanjo zvedli ko-
nec analize, je povezana s konstitucijo družb, ki jo je podal Freud - in zastavlja vprašanje
meje, ki jo je s tem hotel dati svojemu sporočilu.
Proučevati jo je treba skozi to, kaj je v Cerkvi in v Vojski, ki sta tukaj vzeti za vzorec,
subjekt, ki se zanj predpostavlja, da ve.
Ta struktura je neizpodbitno obramba pred tem, da bi se Ojdip postavil pod vprašanj:
idealni Oče, se pravi mrtvi oče, pogojuje meje, v katerih se bo odslej gibal analitski pro-
ces. Prakso strdi v finalnost, ki jo je odslej nemogoče formulirati in ki v načelu zatemnjuje
tisto, kar je treba dobiti v didaktični psihoanalizi.
Marginalizacija ojdipovske dialektike, ki iz tega sledi, prihaja čedalje bolj do izraza
v teoriji in praksi.
Toda ta izključitev ima v realnem določen protipol, ki ostaja povsem v senci.
To je nastop - korelativen z univerzalizacijo subjekta, ki izhaja iz znanosti - temelj-
nega fenomena, katerega izbruh je pokazalo koncentracijsko taborišče.
Kdo ne vidi, da ima nacizem tukaj vrednost predhodniškega reagenta?
Psihoanaliza pa se je pokazala za še tx)lj občutljivo za vzpon nekega sveta, orga-
niziranega na vseh oblikah segregacije, saj ni pustila niti enega izmed svojih priznanih
članov v taboriščih iztrebljanja.
Toda tu je izvor tiste posebne segregacije, v kateri se sama vzdržuje, kolikor se I.
P. A. kaže v tisti znanstveni ekstehtohalnosti, ki smo jo poudarili, in ki iz nje dela vse kaj
drugega kot analogna združenja v imenu drugih poklicev.
Strogo vzeto gre za zagotovilo, da lx)š dobil sprejem, solidarnost proti grožnji tabo-
rišč, ki sega do katerega izmed njenih sektorjev.
Analiza tako ščiti svoje privržence - z redukcijo dolžnosti, ki jih implicira analitikova
želja.
Tukaj želimo naznačiti v pravem pomenu t>esede kompleksno obzorje, brez katerega
se ne da postaviti psihoanalitske situacije.
Solidarnost vseh treh glavnih funkcij, ki smo jo orisali, dobi svoje stičišče v obstoju
Židov. Kar ni presenetljivo, če poznamo pomembnost njihove prisotnosti v vsem njenem
gibanju.
Segregacije, ki je konstutivna za to etnijo, se je nemogoče odkrižati z Marxovimi raz-
misleki, še manj pa s Sartreovimi. Prav zato pa je treba v našem okrilju prav posebej iz-
prašati židovsko religijo.
Ostal bom pri teh indikacijah.
Dokler ti problemi ne bodo načeti, ni pričakovati nobenega sredstva zoper narcis-
tično stimulacijo, ki se ji psihoanalitik v kontekstu sedanjih Združenj ne more izogniti.
Ni drugega sredstva kot prelom z rutino, ki je sedaj poglavitna sestavina psihoana-
litikove prakse.
Rutina, ki jo cenijo, uživajo v njej kot taki - iz ust samih zainteresiranih v ZDA sem
pobral osupljivo, strogo, izrecno formulacijo tega.
96
Rutina predstavlja eno od vab načela rekrutiranja.
Naša uboga Šola je lahko izhodišče za prenovitev izkustva.
Taka, kot se ponuja, se ponuja kot taka.
Predlagamo, da se v njej zdaj opredeli:
1.	Sprejemna žirija /le jury d'accueil/, ki:
a)	jo v spremenljivi ekstenziji izbere letni Direktorij;
b)	je zadolžena za sprejem članov Šole, po delovnih načelih, ki si jih določi, brez ome-
jitve glede naslovov ali provenience. Psihoanalitiki (A. P.) /analystes praticiens/ na tej
ravni nimajo pri tem nobene prednosti.
2.	Odobritvena žirija /le jury d'agrément/;
a)	sestavljena iz sedmih članov: treh analitikov Šole (A. E.) in treh psihoanalizantov
iz liste, ki jo predlagajo analitiki Šole (A. E.). Jasno je, da bodo ti psihoanalitiki izbrali iz
svoje lastne klientele subjekte v prehodu k temu, da bi postali psihoanalitiki - k tem se
tx) pridružil še direktor Šole.
Ti analitiki Šole (A. E.) in ti psihoanallzanti bodo iz obeh list izbrani z žrebom.
Če se pojavi pslhoanallzant, naj bo kdorkoli, ki zahteva naslov analitika Šole, bo imel
opravke s tremi psihoanallzanti, ki bodo zadolženi za to, da bodo o tem poročali pred ce-
lotnim kolegijem odobritvene žirije (podajanje poročila).
b)	To odobritveno žirijo bo tako doletela dolžnost, da prispeva h kriterijem dovršitve
didaktične psihoanalize.
C) Njeno prenavljanje se bo z istim postopkom žreba odvijalo vsakih šest mesecev,
vse dokler ne bodo rezultati, zadostni za objavo, omogočili njeno eventualno pregnetenje
ali ohranitev.
3.	Analitik član Šole predlaga, kogar hoče, za prejšnjo kandidaturo. Če je njegov kan-
didat sprejet med člane Šole, je s tem mednje sprejet tudi on sam.
Analitik član Šole je oseba, ki s svoji iniciativo združuje ti dve lastnosti (druga im-
plicira njegov nastop pred sprejemno žirijo).
Ne da bi mu bilo treba predlagati kandidaturo za ta naslov, ga na podlagi kvalifikacij,
ki spajajo ti dve lastnosti, izbere sprejemna žirija v polni zasedbi - ta tudi da iniciativo,
kjer so kriterij njegova dela in njegov stil prakse.
Analitik-praktik /A. P./, ki nima naslova A. M. E., bo šel skozi ta staž, če je eden izmed
njegovih psihoanalizantov sprejet v vrste A. E.
To funkcioniranje bomo aplicirali na naš graf, da bi videli njegov smisel.
Zadošča, da nadomestimo
-	A. E. s S (Д)
-	psihoanalizante v odobritveni žiriji z (S O D)
-	A. M. E. s S(A)
-	poljubne psihoanalizante z A.
Smer puščic bo tako kazala kroženje kvalifikacij.
Kanček pozornosti tx) dovolj, da se izkaže, kakšen prelom - ne odprava - hierarhije
iz tega Izhaja. Izkustvo pa bo pokazalo, kaj lahko od tega pričakujemo.
Predlog novih aparatov bo predmet plenarne sejo A. E.-jev - da bi bil usklajen za
splošno predstavitev.
Določena skupina bo zadolžena za bibliografijo v vprašanjih formiranja - da bi do-
gnali anatomijo združenja tipa I. P. A. o teh problemih.
Jacques Lacan
Opomba francoske redakcije: Dokončni tekst Propozicije z dne 9. oktobra 1967 o psihoa-
nalitiku Šole je izšel v prvi številki revije Scilicet (Editions du Seuil, 1969).
Tukaj podajamo prvo, doslej neizdano verzijo, Propozicijo, kakršna je bila dejansko
formulirana 9. oktobra 1967.
Prevedano po Analytica 8, 1978, dodatek k 13. številki revije Ornicar?
Prevod Mladen Dolar
97
Opomba prev.: Zadnji del Lacanovega teksta se nanaša na slovito stiemo iz Ecrits (Seuil, Paris
1966), str. 817, ki jo tukaj reproduciramo.
98
Prispevki h konceptualizaciji zgodovine umetnosti in literature
K SOCIOLOGIJI SLOVENSKE KNJIŽEVNOSTI:
PREŠEREN V NIZU IDEOLOŠKIH MENJA V*
(Semiotičen očrt)
Načelno vprašanje, pred katerim obstane sleherna morebitna sociologija umetnosti,
se sicer razvršča vzdolž osi evidentno ideološkega nasprotja »zunaj/znotraj«, a ta ugo-
tovitev je umetnostnemu sociologu in spe le v bolj platonično uteho, saj mu pri njegovem
opravilu grozi s toliko nizkotnejšim porazom: kako naj še upraviči svoje početje, če že
vnaprej sprevidi past, v katero se mu je ujeti, in ki je, kolikor je zanj cehovsko presojnejša,
videti še toliko bolj nepremagljiva?
Ne glede na orodja, ki si jih bo sociolog izbral, da razloži notranji ustroj umetnine, ga
vselej zavratno pričakuje odločilno vprašanje, kako ta »notranji« ustroj povezati z »zu-
nanjim« ustrojem zgodovinskih družb, kakor nam je dostopen s pomočjo pojmovnika
splošnih družboslovnih teorij.
Prvi razcep se nadaljuje v nadaljnje cepitve, le v kislo tolažbo nam bo, če ugotovimo,
da so na »zunanji« strani očitno prav tako neizbežne kakor na »notranji« in da so potem-
takem prav gotovo le samodejni učinki izvirnega greha, ki se mu nismo znali ogniti. Kako
naj namreč razčlenitev sočasnega uctroja družbenosti uskladimo z zgodovinsko naravo
družbe - kako naj ustroj umetnine umestimo v njene sobesedilne sorednice?
Namen, da se lotimo materialistične in zgodovinske razlage besednih umetnin, je po-
temtakem že spočetka ogrožen v obeh svojih razsežnostih: prva dihotomija grozi mate-
rialistični zahtevi, da umetnostni učinek razložimo iz materialnih pogojev za njegovo mož-
nost, druga ogroža zahtevo, da bodi ta razlaga zgodovinska.
Ker se problemov sociologije literature kajpada ne lotevamo v stilu naivnega čistun-
stva, kakor smo jih pravkar ubesedili, ker v svojem razmerju do literarnih tekstov nismo
zgolj žrtve ideoloških sedimentacij, temveč smo tudi dediči vseh doslejšnjih teorizacij te-
ga področja, ki so družboslovni prijem umetnostnega »predmeta« že razprle v epistemo-
loške legitimno problemsko polje, si lahko vzamemo pravico, da ta težavni začetni mo-
ment prihodnje materialistične in zgodovinske sociologije literature neposredno konkre-
tiziramo, in sicer z vprašanjem, ob katerem nam ne bo mogoče poočitati, da smo si svoj
posel skušali kakorkoli olajšati:
Kako bi sociološko lahko pojasnili vznik Prešernove poezije?
Vprašanje si komajda predrznemo zapisati, zakaj tudi če se nam posreči, da se iz-
maknemo iz sence romantičnega umevanja in samoumevanja poetične genialnosti, os-
taja nekoliko svetoskrunsko, saj družbeno konstitutivna narava Prešernove poezije so-
ciologiji prej ustanavlja enega izmed njenih odličnih predmetov, kakor pa se ponuja v nje-
ne metodološke mreže - in tudi ob sedanji teoretski ravni sociologije kulture pri nas zveni
pregnano samovelično.
Zato bo tudi zmanjšana različica tega vprašanja še zmerom zadosti huda naloga:
Ali lahko sociologija kulture kaj pripomore k pojasnitvi zgodovinske konjunkture, ki
omogoči nastanek Prešernove poezije.
* Predavanje v Mariboru, 31. 3. 1982, v organizaciji Slavističnega društva in Marksističnega
centra univerze.
99
v primerjalni literarni zgodovini velja, da se je Prešeren pri svoji primerjavi, s katero
Valjhunov vpad v Črtomirovo trdnjavo priliči hudourni povodnji, najverjetneje zgledoval pri
Byronovi »Siege of Corinth« In pri Vergilijevem opisu padca Troje. Medtem ko je vzpo-
rednica z Byronovo primerjavo malone popolna, kar je razumljivo, kolikor gre za Isto zgo-
dovinsko poetično »formacijo« kot pri Prešernu, pa vzporejanje z Vergilijem razkrije ne-
katere razlike, ki so za sociološki pogled lahko plodne.
Odlomek iz Eneide (II. spev, verzi 302-308) se namreč glasi takole:
excutior somno et summi fastigia tectl
adscensu supero atque arrectis auribus adsto:
in segetem veluti cum fiamma furentibus austris
incidit aut rapidus montano flumine torrens
sternit agros, sternit sata laeta boumque labores
praecipitesque trahit silvas; stupet inscius alto
accipiens sonitum saxi de vertice pastor.
... Prebudim se Iz spanja in hitro povzpnem se
prav na vrh hiše, obstanem, stojim in napenjam ušesa:
kakor če veter divjá in se ogenj vrže na setev
ali če z gòre pridere močan hudournik na polja,
žito bogato poplavlja In delo volov uničuje,
drevje izdira, odnaša s seboj - in visoko na skali
ves je izbegan pastir, ko sliši to grozno hrumenje.
(Prevod dr. Frana Bradača.)
Primerjava z ognjem in vodo (kar je dodatna uravnotežena komplikacija figure) je ka-
kor postavljena v oklepaj med nefigurirano Enejevo pripovedjo o svojem lastnem početju
in figurira pastirjevo postavo na vrhu skale. Zanimiv je prav ta dodatek, s katerim se pri-
merjava nekako dopolni: na eni strani je ta pastir vrh skale popolnoma motiviran s celotno
ruralno kompozicijo pesniške primerjave; na drugi strani pa je glede na funkcijo, ki jo ima
ta komparacija kot ponazorilo danajskega divjanja po Troji, pastir v primerjavi popolnoma
odveč. To nas napeljuje k sklepu, da sta v tem odlomku nemara dve primerjavi, ne le ena
sama, in da sta vrh tega tudi hierarhično urejeni:
1.	Enej vrh hiše je kakor pastir vrh skale;
2.	To, kar Enej vidi (dejansko divjanje), je kakor divjanje ognja in vode po polju.
Po strukturi je prava primerjava navaden »simile«, druga pa Ima pravo metaforično
strukturo tiste zapletene vrste, ki se uporablja, kadar za metaforizirani člen v jeziku nI po-
sebnega izraza (Aristotelov zgled iz Poetike je »božje žarke sejoč« za sončevo dejav-
nost); toda za dejavnost sovražne vojske v zavzetem mestu obstaja kar vrsta izrazov: pr-
va primerjava je potemtakem pretirano preprosta, druga je pregnano zapletena. Razen
če druga primerjava noče povedati, da je ahajsko pustošenje nedopovedljivo-, a potem je
ta druga komparacija v metagovornem razmerju do same sebe. Da pa bi figura lahko bila
i primerjava i svoj lastni komentar in bi pomenila, kar hoče pomeniti, šele prav skoz to
»teorijo« o sebi sami, potrebuje še neko dodatno zunanjo oporo: to oporo pa ji nudi prav
pripovedovalec, ki se »kakor pastir na skalo« povzpne na streho in od tam vidi, česar ni
mogoče ubesediti. Pripovedovalčeva komparacija je lahko do sebe same v metagovor-
nem razmerju prav zato, ker je že pripovedovalec sam do sebe v razmerju »primerjanja«.
Drugo primerjavo potemtakem prva sploh šele omogoči; toda primera » Enej na strehi
- pastir na skali« se lahko izpolni šele s celotnim okoljem, v katerem se pastirjev visoki
položaj osmisli. S tega stališča je primerjava 2 zgolj razširitev primerjave 1. To pa bi po-
menilo, da primerjava 1 lahko omogoči primerjavo 2 v njeni samostojnosti samo tako, da
jo posrka vase, ji vzame njeno samostojnost in jo potemtakem »onemogoči«
Če bi primerjava 2 bila zgolj »ekstenzlja« primerjave 1, potem bi v odlomku bila le
ena sama komparacija. A problem odlomka je prav v tem, kako figurirani govor navezati
100
na dobesedni govor. Ta problem je skušal rešiti prav hierarhični odnos med obema pri-
merjavama; a sama notranja logika njunega razmerja je pripeljala do tega, da je odpravila
dvojnost primerjanja, in se je iztekla v strukturo z eno samo komparacijo. A prav »enost«
komparacije je bila problem, ki ga je metaforizacijski postopek skušal rešiti s tem, da se
je notranje podvojil. Torej reševanje problema figuriranega govora pripelje prav do tega,
da zapreči sleherno možnost za rešitev.
Če bi vseeno sprejeli sklep, da je v odlomku ena sama komparacija, bi morali nadalje
razmišljati takole: komparacija kot aristotelovski »eliptični silogizem« temelji na predpo-
stavki o primerljivosti razmerij med dvema paroma členov; ker njena struktura ponuja te-
zo, da je eden izmed štirih členov neimenljiv, je člen, ki je s tem členom v parnem raz-
merju, glede na kontekst nujno »percepcijski subjekt«, ki se tu ujema s pripovedovalcem
(subjektom naracije); če pa je tako na strani »dobesednega pomena« komparacije, mora
tudi na strani »metaforiziranega govora« figurirati neki »percepcijsko-subjektivni« člen,
ki je do svojega perceptivnega polja v istem razmerju kakor »Enej« nad Trojo, saj je prav
ta homologičnost, ta »podobnost« v obojih razmerjih conditio sine qua non slehernega
metaforiziranja; torej je treba komparativno podobo razširiti, tako da vsebuje tudi »pas-
tirja«.
Toda če bi se pri tem ustavili, bi metafora ne figurirala danajskega pustošenja, pač
pa Enejeva čustva; ta občutja so sicer prvina, ki je navzoča, ker se bo ob njej pesnik v
nadaljevanju še zadržal, a ambicija figure v navedenem odlomku je večja, in v tem je ta
komparacija prava zgostitev: njen glavni namen je vendarle, da upodobi ahajsko nasilje.
Torej se mora pastirjeva podoba razširiti s podobo, ki ponazarja divjanje pobesnelih ele-
mentov. Potemtakem je strukturno nujno:
1.	da kompleksna figura vsebuje dve komparaciji;
2.	da sta komparaciji hierarhično urejeni;
3.	da celotna struktura temelji na neumestljivosti vozliščnega člena - »pastirja vrh
skale«.
»Pastir vrh skale« je zato /)/craf( prvina v komparacijski podobi in pripovedovalcev si-
mile.
Če pa »pastir« stoji na šibkem členu figuracije in torej figurira problematično prepre-
gališče dobesednega in figuhranega govora, in je hkrati še figurirani zastopnii< pripove-
dovalnega subjekta v figuri sami, potem se v njegovi postavi zgoščajo tri temeljne mo-
dalnosti problematičnega razmerja govorca do njegovega lastnega govora. Ta točkovna
koincidenca treh razsežnosti ene in iste problematike je vrh tega še tudi notranje struk-
turirana, saj sta prvi razsežnosti pač posamični »pojavni obliki« te splošne problematike
(1. problem saturacije govora; 2. problem povezave med »dobesednostjo« in »figural-
nostjo«, ki je subjektivni govorčev akt par excellence), tretja razsežnost pa je sama ta
problematika v svoji rodovni »občosti«-tako da je »pastir« pravzaprav figura »samopos-
redovanja« samega pojma problematike razmerja subjekt/govorica, torej »konkretna ob-
čost«.
Če v razpravo pritegnemo še konkretnost kraja, kjer »pastir« v besedilu nastopa -
v dobesednem govoru, ki ga govori junak epa -, potem smo nemara upravičeni, da v
pastirjevi postavi vidimo zgostitev celotne pesniške problematike na najbolj kompleksni
tekstovni ravnini:
1.	Vergilij - pripovedovalec Eneide »v celoti«
(Arma virumque cano ...)
2.	Enej - pripovedovalec epizode o padcu Troje
(»Infandum, regina, iubes renovare dolorem,
.... quaeque ipse miserrima vidi
et quorum pars magna fui...«)
3.	Pastir - opazovalec figurativnega naravnega spektakla
(— stupet inscius ...
accipiens sonitum ...)
Ker »pastir« figurira problematiko figuracije, same njene pogoje možnosti, v obzorju
figuracije same, je točka avto-refleksije figurativnega postopka; ker s tem »pastir« figu-
101
ralno tematizira razmerje »dobesedni/preneseni pomen« v obzorju samega govora, ki to
opozicijo razgrinja, je tudi točka avto-refleksije govornega procesa; ker »pastir« figurira
sui-referencialnost govornega procesa v odlomku, ki je eksplicitno »uprizorjen« kot do-
besedni (junakov) govor, hkrati figurira avto-referencialno točko govorne prakse na-
sploh.
Torej je »funkcijska« določenost pastirjevega toposa skoz in skoz homologna nje-
govi figurativni strukturiranostl. A če je »pastir« tako trojno določen kot točka avto-re-
ference, besedila ne bomo posiljevali, če domnevamo, da s tem ponazarja temeljno avto-
referencialno zmožnost človeške govorice, ki jo lingvisti (Jakobson) imenujejo meta-go-
vorna funl<cija govorice. Če pa torej funkcijska In figurativna upostavitev pastirjeve po-
stave v besedilusprošča meta-govorno moč, potem moramo nujno postulirati, da nam
besedilo sprošča še en pomen, ki ustreza sui-referencialnemu meta-govornemu delova-
nju pastirjeve figure.
Kjuč za dešifriranje tega »dodatnega« pomena nam daje besedilo sàmo: meta-go-
vorna funkcija, ki jo je mogoče pripisati pastirjevi figuri, je namreč po temeljni strukturi
popolnoma homologna tisti metagovorni funkciji, skoz katero je sploh šele mogoče raz-
umeti, da nam »neurniška« naravna komparacija sporoča, da je ahajsko divjanje po Troji
»neubesedljivo« (sicer pa je tak »Ključ« že prva beseda v Enejevem poročilu: Infandum,
regina, iubes renovare dolorem ...«). Vprašanje »izrekljivega« In »neizrekljivega«, stra-
tagem upovedovanja tistega, kar nI Izrekljivo v »dobesednem« govoru, s pomočjo figu-
racije, neumestljivost člena, ki drži skupaj dobesedno In »preneseno« poluto, vse to so
pač različice enega in istega temeljnega vprašanja, vprašanja razmerja med subjektom
in govorico.
Ta splošni problem je v Vergilijevem zgodovinskem momentu še zlasti žgoč, prav ko-
likor naj bi Eneida imperiju preskrbela umeten utemeljitveni mit; tekst, ki bi naj sam us-
tanovil ideološka legitimacijska »tla« (Marx), pač ne more računati s kakšno zunanjo
»oporo«, zato si jo mora zbrkljati. Sinkretizem Vergilije'-e poezije nam to izdatno pona-
zarja, saj hkrati sega po grški mitologiji in literarni tradiciji, po lokalnih italskih mitih In po
družinskih (psevdo-)izročilih, po retorični tradiciji panegiričnega In političnega govorstva
vse do aktualnih političnih sloganov ... Kolikor se torej Vergilijev literarni trenutek vobče
umešča v čas, ko obmolkne mitologija in je individualna fantazija še nebogljena, njen
koncept pa še daleč, bi nemara v Eneju nad neizrekljivim propadom bogovom ljubega
mesta ne bilo pregnano videti podobe poeta v nevarnem trenutku kulturne mutacije, v
pastirju nad ognjenim neurnikom pa govorca, ki ga odnaša tok njegovega teksta.
Neumestljivost pastoralne figure bi potem bila prva metafora v naši primerjavi, in »pr-
vi« pomen primerjave prav nerazrešljivost razmerja, ki vanj se zaplete subjekt, ko spusti
se v tekstovne meandre: neumestljivost figure tako figurira prav neumestljivost govorca
v figuri, torej specifično nerazrešljivost razmerja med subjektom izjave in subjektom Iz-
javljanja.
- Če se zdaj vrnemo k Prešernovi primerjavi, lahko prav na podlagi istega snovnega
motiva določimo bistvene posebnosti v strukturaciji komparacije. Obe poluti primerjave,
»podoba iz narave« in Valjhunov stratagem, sta trdno speti: tako na primarni jezikovni
ravni, kjer ju povezuje popolna spona »ko ... tak«, kakor na sekundarni retorični ravnini,
kjer se dobesedna ubeseditev pomena primerjave (»tak vrže se Valjhun na nekristjane«)
razširi v podrobnejši opis, ki s paralelizmom »in ne počije pred / ne jenja pred« eksplicira
celo tertium comparationis. Prešernova primerjava potemtakem ničesar ne »prihrani«, ni
prav nič »eliptična«, in če bi se držali pristnega aristotelovskega gledišča, bi se morali
vprašati, od kod pravzaprav nesporno estetsko ugodje, ki ga komparacija zbuja.
Odgovoriti bi morali, da estetsko ugodje ob Prešernovi primerjavi izvira prav iz tiste
poteze, ki jo temeljno razločuje od Vergilijeve komparacije: primerjalna »toplogija« je pri
Prešernu vseskoz jasna, razvrstitev členov popolnoma razvidna, metaforizacijska eko-
nomija presojna. Ker pa v obzorju, v katerem se primerjava razgrinja, nI nikakršnega pa-
radoksa, nobenega neumestljivega člena, je tudi razmerje med obzorom metaforiziranja
in očiščem, od koder je ta horizont mogoče premeriti, popolnoma enosmiselno In nep-
roblematično. Neproblematična in enosmiselna distribucija členov v komparaciji fiksira
zunaj figure očišče, od koder je polje primerjave mogoče premeriti, zajeti in skleniti: na
ravni samega primerjalnega postopka je namreč med sintagmo »ne počije pred« in sin-
102
tagmo »ne jenja pred« še zmerom vsa razlika, k' naravo ločuje od družbe, in »neodjen-
Ijivost« je lahko tertium compar^tionis zgolj za govorni subjekt, ki se koplje v pristni pre-
sojnosti materinske govorice - in ki hkrati a priori priznava, da je »narava«splošna me-
tafora za »človeka«. V primerjalni osi med »kulturo« in »naturo« je kultura, a ne kultura
nasploh, temveč v svoji zgodovinsko najbolj konkretizirani obliki, ko se kristalizira v in-
dividualnem meščanskem govorcu nacionalnega jezika; instanca pesnika - govorca je
neposredno povezana s problematiko naturalnoga metaforiziranja že v prvih verzih »Kr-
sta«;
Al jézero, ki na njega pokràjni
Stojiš, ni Čertomir! podoba tvoja? -
»Čertomir« bi bil tu v podobnem položaju kakor Vergilijev »pastir«, in paradoksnost
bi bila še hujša, saj bi bil tako rekoč epizodna figura na primerjalni podobi viharja svoje
duše, in morebiti v podobi edini člen, ki mu je poanta berljiva, torej bi prek metafore postal
del svojega lastnega organa - če bi ga vprašanje in anafora izredco ne iztrgali iz podobe
in ga postavili za fiktivnega sogovorca odsotnega besednika - samega pisalca-bralca,
ki je potemtakem nujna »tretja stranka« nad simetrično razgrinjajočima se polutama pri-
merjalnega postopka.
»Tertium comparationis« je torej v Prešernovem primerjalnem postopku prav »ter-
tium, quod non datur«, in prav v svoji zadržanosti in izključenosti je pogoj za možnost me-
taforiziranja, pogoj tako za pisljivost primerjave kakor za njeno berljivost. Ta tertium, ki
mora biti zraven pri Prešernovem metaforiziranju, a je iz samega primerjalnega postopka
izključen, ker je zunaj njega in ga »od zgoraj« obvladuje, je prav individualni meščanski
subjekt kot govorec materinskega jezika.
Značilno za ideološki mehanizem je potem pač to, da je tisto, kar se na jezikovno-
sporočilni ravnini prikazuje kot pogoj za razumevanje (materinski govorec), prav ideološ-
ki učinek teksta (meščanski nacionalni individualni subjekt).
- Z doslejšnjo analizo smo prišli do obrisov nekakšne zgodovinske primerjalne lite-
rarne teorije, hkrati pa smo vsaj v grobem določili ravnine, kamor naj se v tekstu naša
raziskava usmeri.
Pri sociološko-zgodovinskem pojasnjevanju Prešernove poezije lahko izhajamo iz
nastavkov, ki jih ponuja Paternujev spis »Poglavje iz geneze Prešernovega sloga«
(1974). Paternu je s tem, da je stilskoretorični analizi Prešernovega mladostnega pisma
staršem (24. 5.1824) pripisal pomen prispevka h genetični raziskavi Prešernovega po-
etičnega stila, zašel v težave, ki so za nas lahko poučne. Jasno je seveda, da Paternujeva
optika ne more rešiti našega problema, saj tisto, kar je za nas vprašanje zgodovinskega
razvoja, prenaša na področje Prešernovega individualnega, osebnega razvitka. Prehod
od pastoralne retorike k individualistični in subjektivistični liriki pa ni nič preprostejši, če
se dogaja v »Prešernu«, kakor če se dogaja v zgodovini »slovenskega slovstva«. Indi-
vidualno-genetična interpretacija se celo mora nadaljevati v zgodovinsko kontekstualno
raziskavo, če noče obtičati pri truizmih in če se hoče ogniti psihologističnim pastem. Ta-
ko je naša problematika v Paternujevem prispevku vendarle navzoča: če iščemo v njem
prispevek h genezi Prešernovega osebnega stila, bomo našli poglavje iz zgodovine mu-
tacij v slovenskem slovstvu; če iščemo zgodovinsko literarno problematiko, bomo našli
individualno-genetična pojasnila. Paternujev spis se nam torej kaže kot rencontre man-
quée med svojim projektom in našo problematiko. Prav ta »neuspeh« pa je za nas dra-
gocen, saj je v obzorju utečene literarne vede popolnoma legitimen in ima zato vrednost
simptoma. Problematika se namreč tako samodejno prevrača prav zato, ker skuša spis
naivno ohraniti dualizem geneze in strukture, prav dualizem, ki ga pri količkaj skrbni in
korektni analizi ni mogoče ohranjati: »neuspešnost« tega spisa je prav znamenje, da se
je posrečil, saj je »v negativu« praktično že razrešil dualizem, ki ga načelno še ohranja
v njegovi pozitivni opoziciji.
Značilno je, da Paternu svoj pojmovni par (»geneza in struktura«) manipulira v na-
tančno nasprotni smeri, kakor mu spontano deluje njuna negativna dialektika. Če se pri
branju ravnamo po naslovni intend in iščemo »genezo« osebnega stila, nam »struktura«
103
začne delovati kot generativna matrica, na katero je treba najprej zvesti genetske mo-
mente, da bi jih potem lahko iz te matrice izpeljali v njihovi specifični racionalnosti; struk-
tura tu potemtakem deluje kot regresivni moment v linearno-progresivnem gibanju »ge-
neze«. Nemara pa je še pomembnejše, da pri tem »nehotenem« bralnem rezultatu
struktura koincidira z zgodovinsko določenostjo: ta koincidenca seveda radikalno subver-
tirá izhodiščno naivno opozicijo med »strukturo« in »genezo«. Če pa bi skušali spis brati
s tega strukturno-zgodovinskega stališča, bi nam genetski moment začel delovati kot te-
leološki ekspllkativni alibi, torej kot «progresivni« moment, ki pa svoj potek utemeljuje na
neupravičeni predpostavki o usmerjenem linearnem razvoju Prešernovega teksta od si-
novske korespondence do Sonetnega venca.
Tako deluje samodejna »negativna« - in zato produktivna - dialektika Paternujeve
implicitne in ideološke opozicije »geneza/struktura«; pozitivno in izrecno pa pisec ta par
formulira natančno nasprotno:
Iz prvega, zunanjega genetičnega zornega kota se nam je Prešernov oblikovalni postopek raz-
kril kot že znani kliše, kot topos pridigarske primere. Če isti pojav opazujemo z razgledne ravni av-
torjeve razvite poezije, iz strukturalnega zornega kota, pa se nam pokaže kot nekaj drugega in za-
htevnejšega, čeprav materialno uskladljivega s prvim . . se nam nenadoma razkrije potencialni tlo-
ris kasnejšega soneta.
(1974, 69.)
Pisec pravico do »strukture« očitno priznava le »razviti poeziji«: žato klišejsko-to-
pični moment relegira na razvojno-genetično raven. Ne glede na vse druge zadržke, ki
smo jih vsaj implicitno že izrazili, nam to stališče ne more zadoščati iz preprostega raz-
loga, da iz tega rokovanja s pojmom »strukture« izhaja teleološko pojmovanje, po kate-
rem je »struktura« terminus ad quem nekakšnega genetičnega razvitka. A če bi se tudi
nemara lahko sprijaznili s takim v bistvu racionalističnim umevanjem »strukture«, bi na
njegovi podlagi ne mogli osnovati nikakršne strukturalne analize, saj prav zaradi hete-
rogenosti v tako umevanem genetskem razvoju nastopajočih struktur temu razvoju ni
mogoče določiti nikakršne enotnosti - če je seveda ne umestimo v psihološko entiteto
»avtorja, pisca, pesnika«. A tudi ta sicer popolnoma naiven ideološki gib je lahko produk-
tiven, če ga le do kraja domislimo: če namreč poskusimo »enotnost« pesnikovega opusa
zasnovati na pesnikovi individualno-psihološki postavi, nam ta poenotujoča instanca za-
čne sama paradoksno delovati. »Pesnik« se nam potem ves čas umešča v striktno uto-
pično presečišče »strukture in geneze«, deluje nam kot tisto, kar pri slehernem branju
neizogibno zgrešimo, je torej prav »pojem« tistega kraja, ki se ga »rencontre manquèe«
vselej tako dosledno Izogne. Pesnikova figura bi potemtakem lahko enotila zgolj, ker bi
sama bila le odlagališče vseh protislovij.
»Izrecno« torej Paternu genezo umeva regresivno, v tekstu pa mu deluje progresiv-
no; strukturo umeva progresivno, deluje pa mu regresivno: iz težav se lahko reši le s tem.
da postulira psihologistično enotnost na ravni »avtorja« - ta pa mu potemtakem ne zdru-
žuje le sicer protislovno nezdružljivega »para« strukture in geneze, ampak vzpostavlja
tudi vsakega izmed obeh členov v sicer iracionalno enoto.
Paternujev spis nam lahko velja za zgled, do kakšnih težav pride literarna veda pri
svojem rokovanju z glavnima osiščema analize - sinhronijo in diahronijo. Strukture ne
more misliti, če je ne gleda z dlahronega očišča, a ker diahrono problematiko kondenzira
v »avtorju«, je njena optika teleološka in razvoja ni več mogoče zadovoljivo pojasniti.
Diahronije pa ne more misliti drugače kakor na način zaporedja struktur, pri čemer za-
dene ob iste težave, ki jih spet rešuje s tem, da jih postavi v »avtorski« alibi. Temeljno
protislovje te literarne vede se potemtakem umešča med raven njene znanstvene desk-
ripcije, ki jo obmejuje nerazrešljivost nasprotja med diahrono in sinhrono optiko, in spe-
cifično zunanjostjo deskripcije, ki jo kondenzira ideološka avtorjeva, piščeva, pesnikova
podoba.
Prav to protislovje pa si lahko vzamemo za tvorno izhodišče svoje analize. Nasprotja
med diahronijo in sinhronijo nam nI treba razreševati, ker je prav v svoji nerazrešljivosti
konstitutivno za koncept strukture. Zadošča, da materialistično uveljavimo primat sinhro-
nije nad diahronijo, in že lahko zgodovinsko koncipiramo diahronijo kot protislovje v sámi
strukturi: struktura potem ni «totalnost«, pač pa protislovna razčlenjenost, ki je »sposobna«
totalizacijskega učinka. Totalizacijski učinek bo »izviral« iz člena, ki se bo umestil na kraj
104
protislovja v strukturi - to pa je seveda »materialno« prav tisti element, ki omogoči po-
enotujoči učinek v specifični ideologiji literarne vede, namreč subjektivni moment v struk-
turi.
Če potemtakem kontradikcijo postavimo nazaj v strukturo, subjektivni strukturni
moment na kraju protislovja pa koncipiramo s pomočjo mreže strukturniti opozicij
(nasprotij), lahko v specifičnih strukturah raziskujemo specifične subjektivnosti in spe-
cifične (ideološke) mehanizme, ki proizvajajo totalizacijsko iluzijo. »Razvojna« optika s
tem na videz zgubi oporo, saj diskontinuiranemu zapovrstju struktur ustreza prav tako
diskontinuirano zapovrstjo modelizacij subjektivnega momenta. A do strukturnih mutacij
prihaja prav zaradi delovanja strukturnih protislovij, ki jih totalizacijska iluzija (subjektivni
moment) ne zmore več »obvladovati«; analiza subjektnih mehanizmov je potemtakem
ključ za strukturno sinhrono analizo, saj v njej zajema tako razdiralne protislovne mo-
mente kakor integrativne-iluzorne postopke - in je hkrati ključ za analizo diahronije, saj
je zapovrstje mutacij zapovrstje neuspehov totalizacijskega subjektnoga mehanizma.
Strukturirajoča protislovja se tako »razrešujejo« v nova protislovja, ki strukturirajo
nove strukture. To je zaenkrat zadostno izhodišče za našo tukajšnjo razpravo.
- Paternu v obravnavanem spisu zelo ustrezno opozarja na dvojno naravo zgodo-
vinske podlage Prešernove poezije:
Prešernovo pesnjenje se je začenjalo na podlagi obeh že utrjenih literarno-stilskih norm do-
mače slovstvene tradicjije: na podlagi Vodnikove pesniške in cerkvene retorične kulture.
Za sociološki pogled je zelo pomembno, da je ena izmed sestavin te zgodovinske
podlage neumetnostna slovstvena zvrst. Problem, ki se nam postavlja, je seveda, ali je
mogoče iz neumetnostnih prvih slovstvene tradicije izpeljati zgodovinsko-strukturno
nujnost lirskega umetnostnega pesnjenja, ne da bi se morali zateči k pojmom iz lopotar-
nice ustvarjalnostnih ideologij. Zgodovinska in materialistična interpretacija bo popolna
edinole, če bo lahko zajela tudi specifični estetski moment; mislimo, da lahko tu ponudimo
vsaj nastavke za tako interpretacijo, in sicer, če specifično umetnostno problematiko po-
vežemo z vprašanjem, o katerega »sociološki« naravi pač ne more biti dvoma, namreč
z vprašanjem konstitucije nacionalnega jezika in nacionalnega jezikovnega občestva.
Sociološka razlaga mora uveljaviti neenafc-omernosf v zgodovinski podlagi Prešerno-
ve poezije: četudi Prešeren mora navezati na dotedanje izročilo umetne besede, pa Vod-
nik in drugi pesniki Pisanic dobijo pomen začetnikov individualne poezije v slovenski
slovstveni tradiciji pravzaprav šele za nazaj, prav na podlagi odločilnega Prešernovega
posega. Z navezavo na »podvrščeno« pesniško izročilo namreč Prešeren prelomi vlada-
jočo ideološko konjunkturo in uveljavi novo Ideološko vesolje, ki nam šele lahko velja za
nacionalno v strogem zgodovinskem pomenu izraza. Že iz tega premisleka izhaja, da mo-
ra biti Prešeren v nekem specifičnem negativnem razmerju do cerkvene retorične tradi-
cije. Toda cerkvena pastoralna retorika je prevladujoča oblika dominantne ideologije pred
Prešernom. Zato nam »negativna« razsežnost Prešernovega posega ne more zadoščati;
v sami vladajoči ideologiji mora namreč že delovati neko notranje protislovje, ki pripelje
do izteka te ideološke dominante in ki mora omogočiti vzpostavitev nove idejne konjunk-
ture. Prav notranja protislovnost v vladajoči ideologiji - protislovnost, ki se mora kazati
v konKretnih slovstvenih formulacijah te ideologije - je tisti »pozitivni« moment, iz kate-
rega lahko izpeljemo zgodovinsko nujnost za »prešernovsko« mutacijo. Od konkretne
analize slovstvenega materiala si zato obetamo, da nam bo vsaj »v negativu« zarisala
kraj, kamor se umestita odločilni prvini prešernovske tekstne formacije - nacionalni jezik
in individualni subjektivni govorec nacionalnega jezika kot materinske govorice.
Za vladajočo katoliško ideologijo je v času tik pred Prešernom značilen spopad med
slovenskim »janzenizmom« in ortodoksnim tradicionalizmom, katerega nosilci so bili
dolgo zlasti frančiškani. V Prešernovem času so janzenizem sicer že izrinili iz vodilnih
cerkvenih krogov, vendar je bila »dvojnost« v katoliški ideologiji še zmerom močna, saj
je bilo vpliv janzenistične ideologije med nižjo duhovščino čutiti še vse do srede prejš-
njega stoletja. Za prvo dobo slovenskega »janzenizma« je značilna zlasti močna slov-
stvena dejavnost, ki ji z novim prevodom svetega pisma in z obsežno popularno religioz-
105
no literaturo gre zasluga, da se je ohranila enotnost slovenskega knjižnega jezika; v drugi
dobi, ko je bil »janzenizem« že v defenzivi, prevladujejo polemike doktrinarne narave, ki
se osredinjajo zlasti okoli vprašanja »uprave svetih zakramentov«. Iz tega časa se je oh-
ranila vrsta dokumentov, ki argumentirajo janzenistični rigorizem in ki so za nas po-
membni zaradi ideoloških mehanizmov, s pomočjo katerih se v njih proizvaja značilna as-
ketska in individualistična janzenistična pozicija. Ti mehanizmi nas bodo zanimali tudi na
drugi strani, pri tradicionalnem katolicizmu, ki v boju proti janzenističnemu racionalizmu
mobilizira vse moči svojega populističnega leporečja.
Da pa bi svojim analizam priskrbeli trden »tertium comparationis«, bomo segli ne-
koliko nazaj v čas po protireformacijski ideološki obnovi, ko si lahko obetamo najti ideo-
loški model, ki ga poznejša notranja protislovnost še nI načela. Tak model »integralnega«
katolicizma se nam je ohranil v spomeniku, ki ga odlikuje nesporna literarna izvrstnost,
sociološko radovednost pa nam neti njegova pastoralna narava - v slovitih govorih Ja-
neza Svetokriškega.
Za naš tukajšnji začetni namen bo zadosti, če poskusimo razčleniti odlomek iz pri-
dige, posvečene presvetemu imenu Jezus {Sacrum promptuarium, II. del, str. 116-120).
106
Besedilo je retorična augmentacija dveh nuklearnih trditev;
(1 ) Olje je metafora Jezusovega imena.
(2) Obstaja niz členov, ki so metonimija »olja«; ti členi storijo, da je »olje« metafora
»Jezusovega imena«.
Trditvi sta povezani v argumentacijski niz, ki ima obliko modus ponendo ponens:
Če (2), potem (1); in (2). Torej (1).
Toda trditev (2) je že tudi notranje strukturirana in vsebuje pravzaprav dve trditvi:
(2') Če obstaja vsaj en člen x, za katerega velja, da če je x metonimija »olja«, potem
je »olje« metafora »Jezusovega imena«; potem je »olje metafora »Jezusovega
Imena«.
(2") Tak člen x obstaja.
Argumentacija na ravni trditve (2) Ima v prvi dobi obliko konjunkcije prve hipotetične
sestavine in druge kategorične oestavine; v drugi dobi pa je iz te konjunkcije po vzpo-
rednici za nadrejeno sklepalno povezavo trditev (2) In (1 ) retorično-sofistično izpeljana
para-konkluzija:
Če: (2') In (2"); potem: »olje« je metafora »Jezusovega imena«.
To para-konkluzljo omogoča notranja sestava trditve (2'), ki je taka, da (2') lahko
opravlja funkcijo hipotetične premise v hipotetično-kategoričnem silogizmu; trditev (2')
je namreč sestavljena iz (2") in Iz trditve (1 ) - »Olje je metafora Jezusovega imena«; tako
da lafiko trditev (2') razstavimo takole:
(2') = Če (2": obstaja neki x, tak, da, če je x metonomija »olja«, potem je »olje« me-
tafora »Jezusovega imena«) potem (1: je »olje« metafora »Jezusovega Imena«).
Če trditev (2') tako razstavimo, potem konjunkcija (2') In (2") zares dobi obliko hi-
potetično-kategorlčnega silogizma Modus ponendo ponens, torej isto obliko kakor pove-
zava trditev (2) In (1 ):
Če (2"), potem (1 ); in (2"). Torej (1 )
Torej bi se povezava trditev (2) in (1) v razviti obliki glasila takole:
Če/če (2"), potem (1 ); in (2"). Torej (1 )./, potem (1 ); in (2:...) Torej (1 ).
To pa pomeni, da je trditev (1 ) prehitro dokazana na ravni trditve (2), in prav zato ne
more biti dokazana na ravni povezave med trditvama (2) in (1 ), saj je resničnost trditve
(1 ) vselej že predpostavljena. Ta učinek, da je tisto, kar bi moralo biti dokazano (trditev
1 ), v dokazu vselej že predpostavljeno; in da torej ne more biti dokazano prav zato, ker
je v hipotetični premisi že »kategorično« dokazano; - ta učinek Izvira iz tega, da se tako
na ravni glavnega silogizma (na ravni povezave med trditvama (2) in (1)) kakor na v to
glavno raven vkleščeni ravni hipotetične premise (na ravni notranje strukture trditve (2))
diskurzivna veriga začne členiti v neskončnost Ker Svetokriškemu tako diskurz pobegne
v neskončnost hkrati na makro-ravnini in na mikro-ravnini, nam njegova zares »neusah-
ljiva zgovornost« (Rupel, 1956, 291 ) s svojo dvojno neskončno perspektivo lahko že na
Intuitivni ravni deluje »baročno«.
107
- A četudi zdaj lahko privzamemo, da je argumentacija s trditvama (2) in (1 ) vsaj po
merilih retorične prepričljivosti dopolnjena, pa še zmerom ni dokazano, da bi »olje« zares
lahko bilo metafora »Jezusovega imena«: doslejšnja argumentacija je možnost za to me-
taforo »dokazala« samo na strani »olja«, preostaja še, da Svetokriški na strani »Jezu-
sovega imena« pokaže, kako je »Ime Jezus« mogoče metaforizirati prav z »oleum effeu-
sum« - in da pokaže, kakšen »spoznavni« učinek lahko iz take metaforizacije izvira.
Ta drugi del retoričnega dokazovanja se začne z razločevalnim vrinkom »Inu
refnizhu ...«. Ta del argumentacije bo imel obliko tegale silogističnega sklepanja:
Če je »olje« metafora »Jezusovega imena«, potem mora v členu »Jezusovo ime« ob-
stajati vsaj en člen »x«, ki »Jezusovemu imenu« na poseben način pripada. Ta pripad-
nost je taka, da če je * sestavina »Jezusovega imena«, potem je to ime mogoče meta-
forizirati z »oljem--, in »Jezusovo ime« je zares mogoče metaforizirati z »oljem«, kakor
smo pravkar pokazali. Torej obstaja neki člen x, ki je tak, da, če je x sestavina »Jezu-
sovega imena«, potem je »olje« metafora tega imena.
Iz te izpeljave že jasno vidimo, da je psevdo-logično ogrodje, ki je tekstu za »pod-
lago«, le pretveza, ki naj omogoči, da se bo razgrnil ves retorično-prepričevalni aparat z
vsemi svojimi ponavljanji, paralelizmi itn. Zato Svetokriški svoje psevdo-logično ogrodje
upošteva tudi z veliko licence - prav na tem kraju, denimo, anticipira sklep, ki ga mora
šele izpeljati. Izpeljava tako in tako ni logično korektna, njen implicitni logicizem je zgolj
pretveza, da lahko govornik po retoričnem načelu izčrpnosti naniza čim več dobrot, ki jih
prinaša »presveto Jezusovo ime«. Anticipacija sklepa ima izrecno obliko kondenzacije:
»vfe, kar je dobrega, inu nuzniga v'febi fapopade tu fladku Ime lesus«. Ta kondenzacijska
leksikalizacija z »vse« odpre možnost za potencialen niz, ki je pravzaprav zaželeni re-
torični učinek. Izbira kondenzacijske anticipacije je večkratno motivirana, rekli bi lahko,
da je naddoločeria, motivacija ali določenost je trojna:
1.	sporočilo: dogma, da je Jezus »vse« (natančneje: »vsem vse«)
2.	estetika: paralelno členjenje na strani »Jezusovega imena«, kakor je bilo razčle-
njeno že »olje«; simetrija (ta je zgolj načelna, ne pa proporcionalna, saj je tu pri »Jezu-
sovem imenu« spisek dobrot neprimerno daljši kakor pri »olju«);
3.	pragmatika: govorec si omogoči, da z govorom sploh lahko nadaljuje, četudi je na
ravni sporočila (1) že »vse« povedal.
Naddoločenost je v tem, da motivacija št. 3 dominira, prevladuje kot »vzrok«, moti-
vacija št. 1 pa dominira kot »učinek«; heterogeni vzroki povzročajo učinke, ki pa figurirajo
že tudi med vzroki - a istorodni vzroki ne povzročajo istorodnih učinkov. Pri prehodu s
vzroka k učinku se dominanta premakne. Ta premik pa je delo motivacije št. 2: meha-
nizem poganja naprej prav tisto, kar je bilo videti najbolj postransko in »luksuzno«
(estetski »nameček«). Mehanizem bi lahko shematično ponazorili takole:
»Baročnost« teksta je prav v tej funkcionalizaciji estetike: estetika je na videz na-
meček in razkošje, v resnici pa je gonilo, brez katerega tekst ne bi mogel teči naprej; es-
tetičnost teksta je potemtakem »organska«.
Člen X na strani »Jezusovega imena« je torej-kot drugo osišče metafore-že vnap-
rej vpeljan kot niz »metonimij«, kot množica, ki jo določajo značilnosti njenih elementov.
Da je način pripadnosti teh členov x »Jezusovemu imenu« prav metonimija, je posledica
iste naddoločenosti, ki je določila že kondenzacijsko anticipacijo. Ker iz dogme ne izhaja,
da mora biti relacija prav metonimija, Svetokriški to nedoslednost amortizira s skliceva-
njem na Sveto pismo. Ti navedki potemtakem niso prazno modno učenjačenje,kakor su-
gerira Rupel(1956), pač pa organsko sodijo k tekstu in njegovemu procesu.
Argumentacija na strani »Jezusovega imena« je zrcalno simetrična argumentaciji na
108
strani »olja«, in torej jemlje tisto, kar je tiilo na strani »olja« šele treba dokazati (trditev
(1 ): »olje je metafora Jezusovega imena«), za izhodišče dokaza, ki pokaže, da »Jezuso-
vemu imenu« pripadajo prav navedene lastnosti. Formalno je dokaz spet silogizem
modus ponendo ponens, in vsebuje paralogizme, ki so paralelni paralogizmom na strani
»olja«:
Će je »olje« metafora »Jezusovega imena«, potem mora obstajati vsaj en člen x, za
katerega velja (če je * metonimija »Jezusovega Imena«, potem je »olje« metafora »je-
zusovega imena); in »olje« je metafora »Jezusovega imena«. Torej; obstaja vsaj en člen
X, ki je tak, da če je x metonimija »Jezusovegaimena«, potem je »olje« metafora »Jezu-
sovega imena«.
Na strani »olja« je najprej dokazana metafora »olje je metafora Jezusovega imena«;
vendar je dokaz tak, da je tisto, kar naj bi dokazali, v dokazu že predpostavljeno; izpeljavo
navsezadnje nosi naravna evidenca o lastnostih olja; a ta evidenca nikakor ne pojasnjuje
nujnosti, da naravne lastnosti olja metaforizirajo ravno »Jezusovo ime«.
Na strani »Jezusovega Imena« je dosežek, da je »olje« res metafora tega imena,
vzet za izhodišče dokazovanja. Dokaz mora izpeljati lastnosti, moči Jezusovega imena.
Če je bil na strani »olja« iracionalni moment, ki ga je bilo treba racionalizirati, razmerje
metafore, pa je na strani »Jezusovega imena« ta iracionalni moment razmerje metonimije.
Ta drugi iracionalni moment (metonimija) je racionaliziran prav s poprejšnjim iracio-
nalnim momentom (metaforo), ki ga je prvi dokaz paralogično racionaliziral. Shematično
je postopek mogoče prikazati takole:
»olje«	»Jezusovo ime«
mnt; naravna, pod-racionalna,	mf: racionalizirana, predpostavljena
predpostavljena
mf: iracionalna, treba jo je racionalizirati тпг: iracionalna, treba jo je
racionalizirati
To se pravi, da Svetokriški тпг ( metonimijo številka 2, tj. metonimijo »Jezusovega
imena«) pojasnjuje, utemeljuje z mf (glavno metaforo), ki jo je najprej pojasnil, utemeljil
z mm (metonomijo št. 1, tj. metonomijo »olja«). Potemtakem bi bil napredek v pojasnje-
vanju tale:
Rezultat celotnega postopka pa bi bil zgolj ta, da bi se nam »Jezusovo ime« posre-
čilo razbiti na niz metonimij, ki bi jih potem naštevali.
A ta nekoli borni rezultat ni mogel biti »namen« izpeljave, saj mm pojasnjuje - ute-
meljuje samo polovico metafore »Oleum effusum Nomen tuum«.
Eksplicitno podjetje je bilo tole:
1.	Pojasniti moramo presveto Ime Jezus.
2.	To bomo naredili s pomočjo primerjave: »Jezusovo ime je kakor razlito
olje«.
3.	Primerjava bo držala, če pokažemo, da je tako v »olju« kakor v »Jezusovem
imenu« nekaj, kar in stori primerljiva:
najprej pokažemo za »olje«; 3.a. niz metonimij »olja« potem za »Jezusovo ime«:
3.t3. niz metonomij »Jezusovega imena«
Temu postopku bi ustrezala takale shema:
109
A tudi tako ne gre: »nujnost« niza тп2 smo dokazali iz mf, in ne narobe (kakor bi mo-
rali storiti, če bi držala zgornja shema). Če bi namreč metaforo hoteli dokazati iz obeh
metonimičnih nizov, potem bi morali postaviti, da je enotnost niza тп2 zagotovljena pod-
obno kakor je zagotovljena enotnost niza mm. Enotnost niza mm (metonimij »olja«) je
zagotovljena z naravno skustveno evidenco. S čim pa je lahko zagotovljena enotnost ni-
za тп2 (metonimij »Jezusovega imena«)? - Le s tem, da vsi ti členi pripadajo prav »Je-
zusovemu imenu«.
Ker vsi členi v nizu mn^ pripadajo »Jezusovemu imenu«, lahko postavimo, da nujno
sodijo skupaj, in na podlagi te postavke lahko iz niza тп2 zares izpeljemo dokaz za me-
taforo »Oleum effusum Nomen tuum«. Toda ta metafora je bila vpeljana prav zato, da bi
dokazala, da ima Jezusovo \me prav te lastnosti, ki sestavljajo metonimični niz тП2. Po-
temtakem zdaj tisto, kar bi moralo biti dokazujoče, dokazujemo s tem, kar bi moralo biti
dokazano.
To pa pomeni, da zadnja formula v našem odlomku »Nec enim est aliud nomen ...«,
tj., »ni boga razen boga«, ni sklep celotnega dokazovanja, kakor se predstavlja, pač pa
je njegova absolutna predpostavka, tako rekoč transcendentalni pogoj možnosti.
Če pa je tako, potem celotno dokazovanje kot dokazovanje ni potrebno, je odveč -
ali: to dokazovanje prav ni dokazovanje.
Dokazovalna argumentacijska forma je zgolj pretveza za možnost govorjenja. Torej
je zàiog tega govorjenja-pisanja v govorjenju-pisanju samem. Kar pa pomeni, da gre te-
mu tekstu za čisti užitek v označevalcu.
- To lahko pokažemo tudi drugače. Denimo, da bi šlo tekstu zares za spoznanje na
način metafore. Premise metaforičnega spoznanja so aristotelovske:
A.	Če nekaj neznanega primerjamo z nečim znanim, potem neznano spoznamo.
B.	S. Ime Jezus lahko primerjamo z nečim znanim (z oljem).
Z. Torej smo Ime Jezus spoznali.
Problem je seveda resničnost kategoričnega stavka B: ali Ime Jezus res lahko pri-
merjamo z nečim znanim, tj. z oljem? Metafora je možna, če si je mogoče zagotoviti
tertium comparationis: če ta pogoj za metaforo izrazimo z vso ostrino, lahko rečemo ta-
kole:
(Pogoj za metaforo) Če obstaja vsaj en element x, ki je tak, da je element A če in
samo če je element B, potem je A metafora B.
Prav takega x pa v našem primeru ni, saj so členi xa na strani »olja« ravno spet le
materialne metafore za ustrezajoče jim člene хв na strani »Jezusovega imena«. S tem pa
se odpre regressus ad infinitum, saj za vsak par členov »xa je metafora хв« velja spet
isti »pogoj za metaforo«.
V prejšnji analizi smo dognali, da učinkovitost retoričnega »dokazovanja« izhaja
prav iz tega, da je ta regressus ad infinitum že vnaprej vštet kot specifično retorično sred-
stvo.
To pa pomeni, da tekst že vnaprej priznava, da je aristotelska teorija metafore pro-
blematična; tekst že vnaprej upošteva, da bo moralo njegovo sklepanje zadobiti tole ob-
liko:
A.	Če neznano primerjamo z znanim, to neznano spoznamo.
B.	Ime Jezus lahko primerjamo z nečim znanim, z oljem.
C.	Če priznamo, da sta A in B resnična, mora biti resničen tudi Z.
Z. Torej smo Ime Jezus spoznali.
110
Brž ko pa zadevo zastavimo tako, je jasno, da se niz trditev ne more več skleniti, saj
mora po notranji logiki za trditvijo C priti neka trditev D, ki isto kakor C za A, B, trdi za
niz A, B, C. (To je logična oblika problema Ahila in želve, cf. (Carroll, 1895) )
Mirko Rupel za slovstveno vedo reprezentativno ugotavlja:
Zunanja oblika njegovih (Svetokrlškega) govorov ... (je) stara, sholastična . Vsebina ... je
tradicionalna.
(1956, 288.)
Torej Svetokriški tako po vsebini kakor po obliki pripada vladajoči
(protireformacijski) ideologiji. A hkrati isti slovstveni zgodovinar ocenjuje:
Vsekakor pomeni Promptuarij na 2896 straneh znatno pridobitev za slovensko slovstvo...
Najbolj izvirno, najbolj domače in zato najbolj zanimivo delo ... odlikuje se z neusahljivo zgovor-
nostjo in z gladko prozo.
(IDEM, 291.)
Pritoslovje med ugotovitvijo in oceno pri Ruplu samó samoniklo registrira protislovje
med »umetnostno« tekstovno prakso in ideološko podlago, na kateri se ta praksa do-
gaja. Pri tem umetnostna praksa nI nič drugega kakor vpisovanje protislovja v ideološko
podlago, proizvodnja notranje distance v podložni ideologiji.
ideologija je sholastična, tj. aristotelistična, vendar je prav v term aristotelizmu, ka-
kor smo videli, od znotraj subvertirana.
A tekst ne subvertirá ideološke tematike, temveč sàmo »Ideološko formo«, tj. imp-
licitni ideološki mehanizem, ki ideološko tematiko sploh šele lahko proizvaja.
Osnovni Ideološki mehanizem, ki ga tekst subveritra, je aristotelizem metafore. She-
matično bi to lahko ponazorili takole:
Ker postopek metaforo na prvi »nadvrščeni« ravni (AmfB) pojasnjuje z metaforo na
drugi »podvrščeni« ravni (mm mf тпг), s tem sproži regressus ad infinitum. A ta regres-
sus, kl je negativni rezultat ideološke subverzije, je hkrati pozitivna vzmet retorične krea-
tivnosti.
Tisto, kar je z ideološkega stališča pomanjkljivost itn., je ravno gonilo »neusahljive
zgovornosti«, tj. umetnostne vrednosti.
Ta »pozitivacija« ideološke nezadostnosti pa je možna prav, ker je regressus
nadzorovan: neskončni niz metafor, ki ga naš postopek vsaj načelno sproži, namreč kon-
vergira v eno točko - Nomen lesu - ki je sama hkrati točka in neskončnost je potem-
takem v limiti ubesedljiva edinole s tavtologljo:
Sakaj nej na fvejtu drugiga Imena ..., ampak tu
fvetu Imè lesus. Nec enim est aliud nomen ...
Če se spomnimo, kako Hegel obravnava tavtologljo v 2. knjigi Znanosti Logike, lahko
tvegamo nekoliko pregnano določitev, da Svetokriški svojo tekstno prakso usmeri prav
v tisto heglovsko razsežost tavtologlje, v kateri se tavtologija prikaže kot koincidenca
svoje lastne negativne punktualnosti In absolutne razlike, ki se razpusti v neskončno
sodbo.
To tavtologičnost, ki že ves čas obvladuje metaforični postopek, lahko v njeni pro-
tislovni dvojnosti ideološko takole valoriziramo: človeško spoznanje je nično ob božji nes-
končnosti.
Umetnostno pa jo lahko valoriziramo inverzno ideološki valorizaciji: (človekova) tek-
stovna praksa, ki jo omogoča-nadzoruje božja ničelna točka, je neskončna.
111
- Kratke stike v strukturi metaforičnega procesa latiko poskusimo natančneje ure-
diti. Zaenkrat bomo razločili dve ravnini, ki ju prikazuje zadnja shema: raven 1, ta je raven
glavne metafore »oleum effusum Nomen tuum«; Raven 2, ta je raven podvrščenih meta-
for, ki povezujejo člane v obeh metonomičnih nizih - v nizu »olje« in v nizu »Jezusovo
ime«; vendar si bomo na tej drugi ravni natančneje ogledali zgolj strukturo metonimič-
nega niza na strani »Jezusovega imena«, saj je značilno, da je prav struktura tega niza,
ki prinaša »tezo«, problematična in paradoksna.
Raven 1. (A mf B)
Metaforično razmerje bo dokazano, če v obeh členih najdemo (metonimične) ele-
mente, ki tvorijo tertium comparationis. Na strani A je to množica metonimičnih elemen-
tov ali niz metonimiji, ki ga bomo gospodarnosti zapisa v prid zaznamovali z znakom Na.
Metonimična pripadnost elementov v nizu Na hierarhično nadrejenemu členu Aje ne-
posredno »naravno« razvidna, zatorej je enako razvidna tudi njihova medsebojna po-
vezanost. Pripadnost vseh elementov v Na členu Aje enako razvidna in enako moti-
virana, zato ti elementi tvorijo homogeno polje. Na strani B iščemo tertium compara-
tionis v množici elementov, ki tvorijo metonimični niz Nb; a metonimično pripadnost
teh elementov nadrejenemu členu B zagotavlja edinole prav ta člen B; torej je B tudi
edini garant za notranjo homogenost niza Ne. - Toda Nb bi moral ravno pojasnjevati
B, zdaj paje sam Nb mogoče pojasniti edinole iz B. Na ravni, kije podrejena ravni 1,
smo torej prišli do kratkega stika:
A Nb figurira, funkcionira na ravni 1 prav v konsistenci, ki naj bi jo imel kot pojasnje-
valec B. Vsak x, ki pripada Nb, pojasnjuje B kot člen v metafori AmfB ravno s svojo me-
tonimično pripadnostjo B. Toda njegova metonimičnost je umijiva samo iz B. Nb pojas-
njuje AmfB, prav kolikor in prav ker pojasnjuje B. Toda Nb ne pojasnjuje B-ja - narobe,
B pojasnjuje Nb. Torej bi moral B v izrazu AmfB pojasnjevati sebe samega. Samega sebe
pa ravno ne pojasnjuje, saj je celotni smisel izraza AmfB prav tem, da bi pojasnil B. Torej
smo tudi na ravni 1 prišli do kratkega stika:
Nb naj bi pripadal B in prek njega izrazu AmfB prav prek svoje funkcije, da pojasnjuje
B. A ta pojasnitev je kruljava; B je na ravni 2 točka protislovne avto-refleksivnosti. Torej
raven 2 pripada izrazu AmfB (ravni 1 ) prav prek točke svoje protislovne avto-refleksiv-
nosti.
Raven 1 in raven 2
112
Ravni 1 in 2 potemtakem druž/tisti člen, v katerem se kristalizirata njuni specifični
protislovnosti.
Zdaj lahko tudi vidimo, odkod težave, ki smo jih imeli pri analizi te primerjalne struk-
ture.
Najprej smo izhajali iz podmene, da izraz na ravni 1 (AmfB) pojasnjuje sebi podvr-
ščene Izraze. Menili smo, da je načelo racionalnosti na ravni 1.
Potem smo videli, da, narobe, nadaljnji nizi pojasnjujejo prvi izraz. Izrazi, ki so v po-
etični strukturi podvrščeni izhodiščnemu izrazu na ravni 1, so mu v retorično-argumen-
tativnl strukturi nadvrščeni.
S tem pa tekst pravzaprav izkorišča prednost, ki mu jo dajeta aristotelovska meta-
fora in šire aristoteloivska retorika.
Aristotelovska metafora je eliptični silogizem. Če se ta metafora razširi, kakor pri
Svetokrišekem, v širšo primerjalno figuro, lahko računa na poseben retorični prepriče-
valni učinek, ker prikrito manipulira s sofizmom:
Tisto, za kar je videti, da naravno »izhaja« iz metafore, ker je na videz njena posle-
dica, je v resnici njen pogoj, tj. njen implicitni silogizem.
Niza N a, Nb sta videti kot dedukcija iz metafore, v resnici pa je metafora iz njiju in-
ducirana.
To se pravi, da poetična linija (metafora ^ metonomije) teče v nasprotno smer kakor
argumentativna linija (metonomije metafora).
Premise metafore so (poetično) predstavljene kot njene konsekvence.
Če pa ti liniji (poetična, argumentativna) tečeta v nasprotnih smereh, in če sta sicer
enako, homologno, celo Identično strukturirani, potem lahko na vsaki točki tega teksta
druga drugo suplirata, se podpirata. Tam, kjer je luknja, vrzel v argumentacijski verigi, jo
zapolni polnost v poetični verigi. In narobe.
Rečemo lahko tudi takole: vsak tekstovni člen je dvojno vpisan, funkciji vpisov pa sta
komplementarni. Zato je videti, kakor da bi tekst hkrati tekel v dveh nasprotnih smereh.
Iz specifične strategije dvoplastnosti Izvira nedvomen estetski učinek pri Svetokriš-
kem. Estetski učinek pa Ima hkrati s svojim zaslepljujočim delovanjem to posledico, da
dvoplastnost zakrinka in uveljavlja utvaro o enostnosti teksta. To pa pomeni, da - če se-
veda »nasedemo« estetskemu učinku - ne moremo nadzorovati Igre dvojnega vpisa in
da lahko torej tekst z njim zainteresirano »manipulira«. Supliranje vrzeli v obeh vzpored-
nih verigah bi nam lahko veljalo prav za najsplošnejšo podobo te retorične manipulacije.
Poenostavljeno lahko to prikažemo takole:
Če potemtakem »delujoči« tekst niha med obema plastema, če se plasti v njem pre-
pletata, je seveda jasno, da nam je naš analitični model povzročal težave, saj se je im-
plicitno opiral na shemo meta-govorice.
Tukajšnje plastenje teksta pa se ne dogaja po vzrocu meta-govorice.
Odločilna točka plastenja je seveda člen B. Če gledamo izključno v obzorju ene sa-
me ravni, deluje protislovno. Protislovno pa deluje tudi kot prepregališče obeh ravni. Toda
če B gledamo hkrati z obeh ravni, tj., če ga gledamo s stališča njegove preWopne funkcije,
potem opazimo, da ne d«luie na obeh ravneh hkrati enako in da se prav s plastenjem raz-
rešuje njegova inherentna protislovnost. Ali: opazimo, da jen otranja protislovnost B-ja
gonilo, vzmet za plastenje v tekstu.
Če na ravni 1 velja, da B ni pojasnjen, da ga je treba še pojasiti - tedaj velja, da ga
pojasnjuje raven 2. Kolikor na ravni 2 figurira kot nepojasnjen, je njegovo pojasnilo na
ravni 1.
To pa pomeni, da je vertikalna urejenost teksta natančno homologon njegovi
horizontalni urejenosti.
Vertikalna členitev teksta (ravni 1, 2) se v horizontalne plasti vpisuje kot njihova re-
gionalna, notranja kontradiktornost.
113
A če naj bi raven 2 pojasnila, interpretirala, »racionalizirala« raven 1, pa je sama
možnost, načelna možnost izraza AmfB na ravni 1 zagotovljena nekje drugje.
Raven 2 naj bi eksplicirala »vsebinsko« možnost za metaforo, medtem ko njeno for-
malno, apriorno možnost zagotavlja nadvrščena raven enotnosti, povezljivosti »naravne«
tostranske evidence in onstranskega spoznanja, enotnost posvetnega, časnega in sve-
tega, večnega, materialnega in duhovnega, tostranskega in onstranskega - ta enotnost
pa je prav v B, ta enotnost je Jezus. Zato moramo k shemi ravnin dodati
Raven 0: B kot načelna možnost za metaforo. Toda metafora pojasnjuje prav B.
A brez B-ja ni metafore.
Vse tri ravnine (O, 1, 2) bi lahko prikazali kot preseke stožca - a ti preseki morajo
v eni točki - v točki B - skoz vrh stožca.
Ta shema je nezadostna, ker je statična. Če bi hoteli tekst resnično opisati, bi morali
dodati še četrto razsežnost, ki bi upoštevala kroženje teksta po teh presekih, tj. njegovo
vračanje v B in ponovno oddaljevanje od B.
Ta četrta dimenzija je časovna dimenzija, njena realizacija pa je sàmo literarno po-
tekanje teksta.
To pa pomeni:
1.	Linearni potek teksta je nujni strukturni element njegove »sheme«; struktura je
protislovna in prav zato vključuje svojo specifično diahronijo. Diahrona razsežnost je v
strukturo vpisana kot njena sinhrona kontradikcija.
2.	Sàmo potekanje teksta je že »teorija« njegove strukture. Tekst sam sebe komen-
tira s tem, da se veriži. Meta-govorna raven je tako neposredno vključena v sàmo struk-
turo - ali, z drugimi besedami, meta-govorna raven je radikalno odpravljena kot zunaj-
strukturna instanca.
- Ta načelna značilnost strukture se v tekstu še tudi drugače konkretizira. Diahrono
veriženje smo zaenkrat razbrali kot »sinhrono« zakonitost na ravni sintakse. Če pa se ve-
riženje drži svojega lastnega zakona, mora struktura samo sebe komentirati tudi na
semantični ravni.
114
Sintaktična os kot tekstova os je »teorija, analiza, komentar« paradigmatske se-
mantične aporlje (nemožnosti metafore, njenega neskončnega členjenja, ki ga obvladuje
»Ime Jezus«).
To se pravi, da je sleherni Izmed paradigmatskih členov, skoz členjenje katerih se
sintagmacija uveljavlja,hkrati komentar k pravkar potekajoči sintagmaciji in komentar k
že vzpostavljeni, tj. poprejšnji, obstoječi semantični (paradigmatski) strukturi teksta.
To se pravi, da je paradigmatska razsežnost hkrati komentar sintagmacije, ki je že
njen lastni komentar, in komentar sebe same.
To se pravi, da je metalingvistična razsežnost resnično umeščena v tekst, tako re-
koč »posrkana« vanj - saj paradigma in sintagma druga drugo komentirata, analizirata.
Toda ta vzajemna interpretacija nI simetrična: medtem ko sintagma interpretira pa-
radigmo, paradigma interpretira sintagmo in sebe samo:
To pa pomeni, da v najsplošnejši organizaciji teksta po glavnih jezikovnih oseh
(paradigma/sintagma) paradigma opravlja funkcijo avto-refleksije. Avto-refleksija para-
digme je v tem, da paradigma s seboj samo prihaja v circulus vitiosus.
Toda obe osi sta že v razmerju vicioznega kroga.
Torej paradigma kondenzira splošno tekstovno zakonitost.
To pa pomeni: 1. Sleherni paradigmatski člen se v tekstu giblje vsaj na dveh ravneh
hkrati; ta njegova hkratna figuracija je kontradiktorna in nedoločljiva, neodločljiva; torej
sleherni člen figurira na dveh ravneh, ne da bi bilo mogoče to dvojnost odpraviti. To pa
smo razglasili za estetičnost teksta. 2. Paradigmatska os je v tekstu dominantna, kar
ustreza splošni stilski predstavi o »baroku«; s tem si tekst ravno omogoča svojo neus-
tavljivo »zgovornost«, saj se Igra substitucij načelno nikoli ne ustavi. S tem pa paradigma
tudi streže lokalni zakonitosti (neskončne) sintagmacije.
paradigma potemtakem niha med ta\rtologijo in neskončno sodbo: prav to nihanje pa
je sama sintagmacija teksta.
Toda v okviru same paradigme je nihanja funkcija pridržana enemu samemu členu:
členu B, »Ime Jefus«. A ta element, ta člen B, ki je privilegirani člen, opravlja to funkcijo
na vseh paradigmatskih ravneh.
Torej je člen B zapis obče strukture v lokalnih strukturah, je punktualni zapis obče
tekstovne strukture.
Obča tekstovna struktura pa je neskončna.
Torej B tudi po svoji najbolj funkcionalni, po najbolj formalni določitvi niha med točko
in neskončnostjo, med tavtologljo In neskončno sodbo.
Potemtakem B nima svojega avtentičnega zapisa, četudi je sam garant za avtentiko
vseh členov; a hkrati je možnost njegovega zapisovanja neskončna.
Torej je B subjekt.
Toda B nI subjekt kot »živ« subjekt itn., ne kot Jezus, temveč kot zapis subjektov,
tj. kot označevalec nemožnosti pristnega subjektovega označevalca, kot zapis sàme ne-
možnosti zapisa, tj. kot Ime lefus.
Po tej svoji funkcijski določitvi torej B spreminja nemožnost govora (človekov molk
pred Bogom) v neskončno zgovornost, mrtvo črko spreminja v živo besedo, tavtologljo
prebrača v neskončno sodbo, nekaj negativnega preobraža v nekaj pozitivnega.
Torej B, Ime lefus, pretvarja nasprotne člane drugega v drugega, negativnost preob-
raža v njeno pozitivno nasprotje, B je torej operator pozitivnega premagovanja protislovij
- in zato je popolnoma umevno, da njegovo funkcijo tekst na svoji ravni, v svojem hori-
zontu metaforizira. Interpretira takole:
115
To pa pomeni, da je direktna ubeseditev božjega imena njegova lastna metafora in
interpretacija. To pa tudi pomeni, da B kondenzira splošni zakonitost teksta: tisto, kar je
glede na poprejšnje metaforične strukture »dot)esedni« pomen, dobesedna interpreta-
cija, je glede na operator te interpretacije metafora:
To pa pomeni, da je B v svojem razmerju do sebe samega na ničelni točki metafore
in dobesednega pomena.
Zato tudi ni v protislovju s tekstovno zakonitostjo, četudi je v nasprotju z navadno
logiko,da se confirmatio govora začne z negativno izjavo, ki je sicer stereotipna, a jo tu
lahko razumemo tudi dobesedno: »Se ne more dopovedat, inu sgruntat...«
Ta izjava, ki je hkrati stereotipna in dot>esedna, spet po svoje ustreza splošni eko-
nomiji teksta: hkrati ne pomeni nič in vse, namreč neupovedljivost in neskončno opis-
Ijivost božjega imena.
- Na tej točki pa se lahko vprašamo, kaj lahko Svetokriški sploh še pove, zdaj ko
je svoj tekst z B tako rekoč pripeljal do vrhnjega vozlišča.
A B v svojih značilnostih ne bo dokazan, vse dokler svojega pečata ne tx3 mogel vtis-
niti v prav vse tostranske stvari, tj. tudi v ta pričujoči tekst.
Ko je Svetokriški z B formuliral sui-referencialno točko svojega tekstovnega apara-
ta, jo mora formulirati tudi v tekstu, kolikor je ta tekst »zunaj« B, kolikor tekst B obkroža,
tj. opisuje.
To pa ustreza tudi kompozicijskemu retoričnemu načelu teksta.
Torej lahko pričakujemo, da bo tekst zdaj. proizvedel neko posebno vrsto figuracije
-namreč ničelno figuracijo; po shemi:
116
Je ta figura metafora? Formalno je primerjava, preprost simile, saj sta izrecno na-
vedena oba člena, povezuje pa ju »kakor«. A kaj je, denimo, Nabukodonozor? - pač po-
osebljenje »prevzetnosti«; isto velja seveda za vse pare. A to vseeno ni antonomazija,
117
saj ime in njegova reprezentativna lastnost svojita drugo ob drugi. Tudi metonimija ni, ker
zamenjava imena, poosebljenja za lastnost nI prignana do kraja. Toda ali je to potemta-
kem sploh figura? Formalno pač; vsebinsko pa ni, saj ne prinaša nikakršnega pomen-
skega presežka; »prevzeten kakor Nabukodonozor« - kaj pa je Nabukodonozor? - pre-
vzetenl Primerjave se iztečejo v nekakšen antiklimaks.
Prej se je neskončno členjenje metonimij dogajalo kot nemožnost metafore In je pro-
izvedlo učinek neskončne oddaljenosti; tu se metafore členijo kot abortirane metonomije
in proizvajajo učinek neskončne bližine. Prej sta si bila metafora in metonimija v neraz-
rešljivem nasprotju; tu metafora in metonimija tako rekoč koincidirata v skupni ničelni
točki.
Torej lahko prejšnjo shemo dopolnimo takole (puščici zaznamujeta »potekanje«
teksta);
A kaj je lahko ta B, to »Ime lefus«, če je hkrati: točka nesmisla in generator neskonč-
nega smisla; operator pretvarjanja nasprotij in sam zunaj vseh nasprotij; nujen za potek
teksta in neumestljiv v sam tekst; pričujoč na sleherni točki v tekstu in vselej zunaj
teksta; enotnost kontradikcije in ne-kontradiktornosti in torej protislovje protislovij - pa
vendar nI ne kontradikcija ne čista identičnost; križišče dobesednosti in figuracije - a ne
eno ne drugo; ničelna točka metafore in metonomije - in hkrati njuna neskončnost; itn.?
Svetokriški ga mora figurirati v svojem horizontu, tj. v horizontu svojega teksta. Tu
ga najprej figurira z nemožnostjo: »Se nemore dopovedat. Inu sgruntat...«; potem pa ga
figurira s tavtologljo »nej na fvejtu drugiga Imena ..., ampak tu fvetu Ime lefus.«
A kaj je lahko ta enotnost nemožnosti -neskončnosti In nemožnostl-tavtologije? -
Svetokriški ponudi tri presenetljive opisane zglede:
1.	»Tu S. Ime lefus, katerlga en fpomin je bil lofve« - ANAGRAM.
2.	»na ta peti (kamen je bil sapiffal) lofve« - ČRKA.
3.	»fhibo, na kateri je bilu fapiffanu Tetragramaton« - sveta ČRKA.
Črka je seveda resnično tisti nesmiselni člen,ki lahko porodi vse možne pomene in
smisle. »Ime lefus« je potemtakem za Svetokrlškega tisto, čemur bi danes rekli označe-
valec.
Svetokrlškega smo si ogledali nekoliko natančneje, ker so nas zanimali ideološki
modeli in mehanizmi »integralnega« kapolicizma pred razcepom; razčlenitev pa je bila
nekoliko obsežnejša tudi zato, da bi ne delali krivice tekstu, katerega literarne odlike so
evidentne. Teksti, ki jih bomo obdelali zdaj in ki že prihajajo razcepu v katoliški ideologiji,
so tudi književno nadpovprečni, kakor denimo, SkerbInčevI, njegovi govori so mu prinesli
velik uspeh med poslušalstvom, v frančiškanski mrliški knjigi pa je zapisan s častnim na-
slovom »concionator famosissimus«; ali Travnovi, za katere je menda Metelko po Mar-
novem sporočilu rekel, da so »posebno lepi in v vsakem oziru presežejo vse, kar je dosel]
taciga bilo natisnjenega«; - a vseeno modela. Iz katerih ti teksti razkola izhajajo, ne omo-
gočata več tiste kompleksne strukturiranostl, ki odlikuje besedila Svetokrlškega. Prav-
zaprav lahko rečemo, da se ideološki model, ki je pri Svetokriškem že integralno struk-
turiran, notranje razkolje, parno protislovni momenti se osamosvojijo in porodijo dve prav
tako »popolnl«strukturl, katerih horizont pa je zdaj bistveni ožji in ne omogoča več tako
118
bogatega plàstenja tekstovnih postopkov. Razčlenjevalni postopek bomo zdaj nekoliko
ekonomizirali, zato bomo že vnaprej sumarno prikazali rezultat, do katerega lahko pripe-
ljeta že pretežno untuitivna analiza in primerjava Skerbinčevih in Travnovih govorov. Ker
nam gre zlasti za nazornost, bomo prikaz organizirali po oseh hjelmsievljanskega kon-
ceptualnega kvarteta vsebina/izraz, substanca/forma. Člane v tej dvojni opoziciji ume-
vamo seveda binaristično, tj., ne menimo se za njihovo nekoliko težko in obremenjeno
ubeseditev; menimo, da to vseskoz ustreza duhu neosaussurjanskega formalizma in
zlasti poznejši rabi teh dvojic v sodobni semiotiki.
konservativni katolicizem
janzenizem
substanca vsebine
ideološka pozicija)
bog milosti in ljubezni
zveličanje za vse občestvo
kolektivizem (populizem)
zunanja institucija
-	skriti bog
-	predsestinacija
-	individualizem (elitizem)
-	ponotranjenje institucije
forma vsebine
(organizacija
semantičnega vesolja)
vertikalna hierarhija
garantna točka
emocionalni bloki
horizontalna progresija
odsotnost garancije
racionalistična veriga
substanca
izraza
leksična proliferacija
sinkretizem izraznih prvin
leksična fiksacija
metodičen omejen
izbor izraznih prvin
forma izraza
ekshortacija
zanesljivost znakov
paradigma
metafora
-	deliberacija
-	nezanesljivost znakov
-	sintagma
-	metonimija
- Redukcionistična mutacija, ki pripelje do ideološkega modela konservativnega
katolicizma, nam bo najt)olj jasna, če si za zgled vzamemo govor Paskala Škerbinca o
isti temi - svetosti Jezusovega imena.
119
120
Ideološko vesolje tega odlomka latiko z glavnimi metianizmi, ki ga proizvajajo, po-
nazorimo takole.
121
že po tej shematični upodobitvi je jasno, da garancijska točka semantičnega vesolja
(»Jezusovo ime«) to vesolje hkrati dihotomično organizira (»sveto svetim, strašno greš-
nikom«), S tako ideološko operacijo se konservativnemu katolicizmu posreči, da občest-
vo vernikov hkrati razdeli in poenoti. Ker za občestvo Jezusovo ime zastopa duhovnik,
v dušnem pastirju koincidirata funkcija enotnosti in dihotomičnosti, to pa je seveda op-
timalna strategija socialnega gospostva: »svete« »drži« z njihovo svetostjo, »grešne« pa
z grešnostjo.i Ta diskurzivna organizacija daje dušnemu pastiju tudi popolno diskrecij-
sko pravico nad podeljevanjem zakramentov: ta pravica mu gre kot zastopniku garan-
cijske in razločevalne instance, sposobnost njenega izvrševanja pa izhaja iz tega, da je
slehernemu znaku v tej semantiki mogoče enosmiselno določiti njegov pomen, saj je vsak
znak dvojno artikuliran - prek razločitve na »+« in »-« se artikulira na Instanco enotnosti.
To se pravi, da je sleherna vrednostna opredelitev nedvoumna, saj jo jamči nadvrščena
poenotujoča instanca. Vsaj načelno je zatorej vselej mogoče odločiti, ali sta »kesanje«
in »pokora« avtentična in torej kvalificirata za prejem obhajila.
A iz tega,da je celotno občestvo tako v svojih »plusih« kakor v svojih »minusih« sve-
to, izhaja pomembna optimistična poanta Skerbirčevega ideološkega diskurza. K zveli-
čanju ne pelje le pot čistosti, ampak tudi po pokore: zato se lahko »grešniki« rešijo prav
tako kakor »sveti«.
' Za institucionalno logiko tipična je tavtologija pri določanju značilnih lastnosti, ki proizvajata obe
konstitutivni polovici v občestvu. Jezusovo ime je sveto svetim-, odkod svetim njihova kvalifikacija?
- ker se ravnajo po Jezusovih vodilih, njegovo ime jim je sveto; zato pa jih recipročno Jezus obliva
s svojo milostjo, »do njih« je svet. Na drugi strani je Jezusovo ime strašno grešnikom: grešni bežijo
pred Jezusovimi zapovedmi, zanje so nekaj strašnega; a zato je tudi Jezus z njimi strašen. - Hie-
ronimova formula o efikasnosti Jezusovega imena je potemtakem zapopadek popolne ekvivalent-
ne menjave in absolutne recipročosti: tisto, kar v Jezusovo ime vložimo, dobimo tudi nazaj. Povra-
čilo je priznanje kvalificiranosti - a zato za kvalifikacijo zadošča že samo priznanje.
V pričujočem govoru je formula mišljena kot obljuba in kot grožnja. A že samo.s tem je v na-
sprotju z institucionalno doktrino, ki zahteva brezpogojno vdanost, ne pa nekakšno mešetarjenje
z bogom. Obljuba in grožnja skupaj opravljata seveda funkcijo ideološke interpelacije (posameznika
pozivata, naj se subjektivira po kopitu »svetega« člana krščanskega občestva): ideološka interpe-
lacija, od katere institucija živi, mora potemtakem vsaj v enem svojem momentu priti v nasprotje
z doktrino, na kateri institucija temelji. To protislovje institucije ne spodkopava, temveč jo prav na-
robe konstituira.
Korelativno se janzenistični rigorizem strogo drži doktrine - in, paradoksno, prav s to dosled-
nostjo institucijo spodkopava; Škerbinc malo ortodoksno namiguje, da za pridobitev milosti zado-
šča, da se vernik potrudi; torej - če ga dosledno priženemo do konsekvence - vpeljuje kriterij ab-
straknte svobode; če pa je vernik abstraktno svoboden, potem njegova odločitev ne more imeti ni-
kakršne garancije, niti božje ne; torej za mislot ne zadošča sveto življenje - a ta sklep hkrati ne od-
vezuje od doslednosti v svetosti. Tako smo prišli prav do - janzenistične pozicije.
Institucionalni diskurz torej živi od tega, da krši doktrino, ki jo razvija - a s pogojem, da to kr-
šenje ni dosledno.
122
Ali je še bolj izrecno na koncu iste pridige o čistosti in devištvu:
Ljubi moji! Sposnate, kajne? da fte grefhniki... kaj vam je tedaj ftriti? morbit fzagat? po nobeni
zeni; saperli fte fi fzer sa vfelej tifte vrata, fkus ktire divize v'nebefa gredo, vendar fo vam fhe druge
vrata odpertfi, fkus ktire gredo fpokorniki, tukaj terkajte, inu fe vam bo odperlo, ako fe bofte obernili
k'pravi pokori...
Sociološki aksiom te ideologije je izrecen: Jezus je vsem vse »kiron fam je vfim vfe«.
Kakor razločitev občestva sub specie aeternitatis na grešnike in »svete« ni ovira za nje-
govo poenotenje, temveč je prav vzmet za mašinerijo enotnosti, - tako tudi posvetna raz-
redna (»stanovska«) diferenciacija nudi le še dodatno oporo za ta iluzionistični trik. Iz po-
svetne razcepljenosti črpa ta ideologija še dodatno moč, saj je enotnost krščanskega
občestva zdaj resnično le v jezusovem imenu, a je zato v njem absolutna: »on ... je en
fploh rasglèd, on sna dàti nad fabo podobe vfih zhednofti, inu jiti sna dáti vfim ftanovam,
vfim luđem.«
Na ožji jezikovni ravni ima ta ideološki dispozitiv pomemben učinek, ki ga Skerbinc
z retorično skromnostjo takole formulira v Predgovoru:
Linguam quod attinet, ea eft, quae intelligi a quovis sat facile potest, qumvis multum germanizet.
Mihi enim sufficit, si a quovis tantommodo doctrina, & exhortation ad virtutem audiatur, malo de dic-
tionis elegantia, & linguae puritate non laudari.
Za nas je pomembno, da ima ta strogo doktrinami in prav pragmatični pogled para-
doksen učinek; predpostavljeni naslovljenec govorjenja je sletiernik, njegovi dominantni
funkciji pa sta sporočilna (doctrina) in konativna (exhortatio); zato se govorec ne men:
za tradicionalno literarno in stilsko normo (doctionis elegantia) in tudi ni jezikovni čistum
(linguae puritas). A v tako določenem polju lahko mobilizira vsa jezikovna »sredstva«, saj
mu predpostavljena božja garancija zagotavlja, da znaki niso problematični, to je, da je
njihovo funkcioniranje mogoče enosmiselno podvreči namenom pooblaščenega govor-
ca. Zato bi lahko rekli, da je Skerbinčeva govonca protonacionalna.
Njen naslovljenec je že abstraktni posameznik, njen namen pa je že sporočilen in us-
merjen k temu, da na naslovljenca »vpliva, deluje«. Tisto, kar tej govorici onemogoča, da
bi zares bila nacionalna, je paradoksno prav to, каг jo omogoča: namreč njena diskur-
zivna strukturacija, ki za garanta jezikovne strukture (tako leksike kakor sintagmatike)
še zmerom potrebuje Boga - in ki govorcu še zmerom odmerja pooblaščeni kraj božjega
zastopnika.
Bistveni element, ki je v Skerbinčevem govorjenju po našem mnenju protonaciona-
len, pa je v tem, da je sposoben mobilizirati celotno jezikovno polje z veliko preprostejšim
in bolj abstraktnim ideološkim dispozitivom kakor, denimo, Svetokriški. Skert)inčev Bog
je bog abstraktne enotnosti krščanskega občestva - in tako abstraktno, »simplistično«
tudi deluje v diskurzivni zidavi semantičnega vesolja.
Temeljna poteza božje postave, ki je značilna tako za Svetokriškega kakor za Šker-
binca, je v tem, da Bog v semantičnem vesolju deluje hkrati kot element in kot operator.
Če upoštevamo to bistveno značilnost, si lahko temeljito poenostavimo našo samiotično
analizo obeh diskurzivnih praks.
Operaciji, ki smo ju zaznamovali z metonomijo (mn) in metaforo (mf), lahko zdaj kon-
cipiramo kot komplementarni funkciji božjega operatorja: ta operator povezuje člene se-
mantičnega vesolja, to bi bila njegova metaforična funkcija, hkrati pa te člene notranje
strukturira po načelu celote in delov, to bi bila njegova metonimična funkcija.
123
Vpeljemo lahko torej en sam operator B, ki deluje »metonimično«, kadar je njegov
»argument« posamezen člen:
metonimično razstavitev člena A, »mnA«, zapišemo: »B (A)«;
in ki deluje »metaforično«, kadar ima dva argumenta:
metaforično povezavo členov A in B, »AmfB«, zapišemo: »B (A, B)«.
S pričujočim zapisom smo že tudi določili drugo temeljno značilnost obeh diskurzov,
namreč sui-referencialnost člena »B«, Boga.
Na podlagi tega sumarnega zapisa bi lahko predlagali tile splošni formuli obeh dis-
kurzov:
Svetokriški: B ( (A), (B) )
Škerbinc: B ( (A), B )
Odsotnost oklepaja pri »B«, »božjem členu« v Skerbinčevem diskurzu pomeni, da
pri Škerbincu Bog ne razpade v metonimično verigo, pač pa deluje neposredno kot koin-
cidenca kontrarijev, tj. kot paradigmatska enotnost svojega metonimičnega delovanja v
posvetnem vesolju »A«.
iz tega postopnega poenostavljanja sheme bi lahko že kar načelno Izpeljali še tretjo
možnost; prav ta tretja shema nam lahko rabi za izhodišče pri analizi tretje vrste Ideo-
loškega diskurza, ki nas tu zanima - janzenističnega diskurza:
Traven: B (A, B)
iz te formule izhaja, da se svet sicer »prireja« bogu, a način tega prirejanja ostaja
skrit, saj bog v svet ne posega tako, da bi se diskurz na njegovo urejevalno intervencijo
lahko zanesel. Vemo sicer, da svet mora biti božja »metafora«, a za vsak posamičen člen
posvetnega vesolja ne moremo dognati, kako se umešča glede na to globalno urejenost.
Diskurz potemtakem ve za svoj božji »Imperativ«, a v svojem konkretnem potekanju os-
taja brez poroka. Vse, kar ima govorec na voljo, je potemtakem zgolj metonimično veri-
ženje diskurza, ki pa nima zunanje paradigmatske (»metaforične«) opore. Zato mora jan-
zenistični diskurz vztrajati pri strogo racionalni argumentativni verigi, ki poudarja prav
metonimično os - a se s tem ravno zapira v prostor, ki mu manjka božje podlage. Me-
taforična os je preveč abstraktna, metonimična preveč konkretna: garancije za svoj dis-
kurz lahko išče le v metonimičnem veriženju, a prav tu je ne more najti. Zato se janze-
nistični diskurz ogiblje metafori, tudi kjer bi jo lahko uporabil; nazoren zgled je, denimo,
Debevec (Kratki nauki, regelze inu molitve ..., 1783):
Ta grefhnik, kader on per fpovednizi pred Mafhnikam klezhi, je en hudodelnik,... en bolnik,...
en fushnik ...
Zato je janzenizem obseden od problematike znakov; cf. Debevec, Idem:
Kaj zaene snamina imafh ty, inu samorefh ty od tvojiga fpreobrenjenja dati?
Ty be bojyfh bres odvese umreti, boj te fhe tolkajn vezh, da ne bofh ta vunanji vides tiga fpreob-
renjenje she sa famu fpreobrenjenje dershov.
Janzenistični rigorizem glede podeljevanja odveze ima potemtakem skoz in skoz na-
čelne razloge: podeljevalec se mora odločiti na podlagi znamenj, ki mu jih ponudi spo-
kornik, ti znaki so pa vsi brez jamstva. Zato je duhovnik vselej v nevarnosti, da bo dal ne-
zasluženo, tj. neveljavno odvezo, ki bo njemu samemu v grah, verniku pa v lažno uteho
in pravzaprav v spodbudo, da vztraja v grehu. V tej luči je popolnoma razumljiv sistema-
tični premik, ki so ga prakticirali janzenisti in o katerem Fr. Ušeničnik poroča takole
(1923,14):
Če so v kakem moralnem vprašanju teologi med seboj bili raznih misli, so janzenisti bili redno
za tisti nazor, ki je bil bolj strog.
Če se v kaki preporni stvari moralisti med seboj ne ujamejo, so bili janzenisti redno za strožji
nazor. Vendar se janzenistovski regorizem ni javljal toliko v teoretičnih moralnih vprašanjih, ampak
mnogo bolj v praksi. Kazal se je posebej pri zakramentu sv. pokore in pri sv. otihajilu.
(Idem, 16.)
124
K vsakemu znamenju je treba še enega, ki naj potrdi resničnost poprejšniiti znamenj
in njihovo resničnostno povezanost. S tem se diskurzivna veriga odpre v neskončnost,
njena zakonitost pa spominja na Carrollovo parafrazo paradoksa o Ahilu in želvi, ki smo
jo omenili že ph Svetokriškem. Medtem ko Skerbinc iz strukture, kakršna je značilna za
Svetokriškega, prevzame rekurzivno garancijsko instanco, pa janzenizem prevzame raz-
sežnost neskončnega členjenja. A ker diskurz ne more več računati na božjo garancijo,
nedecidabilnost znakov odpre prostor za subjektivnost kot individualno subjektivnost. S
tem pa je seveda ogrožena tudi cerkvena skupnost, saj občestvo nima več zunanje ute-
meljitve in tudi duhovnik se odloča kot katerikoli individualni subjekt. Problem neodloč-
Ijivosti znakov in duhovnikove arbitraže je Janez Traven, eden izmed najrigoroznejših
jenzenistov, odlično formuliral v »Dodatku« k svojemu latinskemu delu Sensa sanctorum
Ecclesiae Doctorum ac Patrum circa usum matrimonii (Viennae, 1832) (navajamo Ušenič-
nikov prevod, (1923, 37)):
Župnik: »Pa zakaj ne bi verjel, da se je grešnik izpreobrnil, če mi pravi, da se kesa za grehe
in jih studi, in če obljubi, da vprihodnje ne bo več grešil? Ali je treba, da čakam dejanj?«
Dekan; »Mogoče je, da se je grešnik izpreobrnil, a navadno ni tako;... Kako moreš reči, da je
drevo dobro, preden vidiš, da rodi dober sad? Besede, vzdihi, solze spokornikove so kakor listje
na drevesu, ne pa sad ...; znamenja so sadu, a nezanesljiva znamenja, zelo pogosto lažna zna-
menja; saj so tudi rastline, ki na njih listje in cvetje obeta najboljši sad, ki pa rodé strup ...«
Župnik: »Grešniki, ki pravijo, da so se izpreobrnili, ali govore resnico ali pa lažejo; če govore
resnico, so vredni odveze; če lažejo, je to njih škoda; jaz si bom umil roke med nedolžnimi.«
Dekan: »Grešniki nas varajo, zato ker sami sebe varajo. Ko premišljujejo ostudnost greha in
njega posledice, jih morda obide neka žalost, ki je z njo združena nekaka želja, da bi se poboljšali.
Ta želja je največkrat docela prazna in brez moči, njim pa si zdi resnična prememba srca in trden
sklep novega življenja ... Navadno torej ne lažejo, a ker sami sebe ne poznajo, ne govore resni-
ce ...«
(Dialogus in quo proponuntur ac diluuntur, quae forte libelli huius principiis contraria videan-
tur.)
Govorec se torej umešča med neodločljivost znaka in njegov pomen, ne laže, vendar
tudi resnice ne govori, ker je ne pozna; če bi sklepali še malo bolj dosledno, bi lahko celo
rekli, da govorec niti lagati ne more, saj je za laž, ki je dejanje zavesti in volje, treba po-
znati prav - resnico. Resnica lahko potemtakem pride h govorcu le od drugega - a ta dru-
gi je v natančno enakem položaju kakor govorec. Zato mora pravzaprav vselej staviti -
in etično upravičena je edinole stava, ki stavi na slabšo možnost. Pokora postane tedaj
etična drža brez utemeljila, ki se lahko izkaže edinole v vztrajnosti:
Župnik: »... če moramo s tako strogostjo zahtevati, da se grešnik najprej poboljša, kdo bo še prišel
do izpovednika?«
Dekan: »Kdor se v resnici hoče z Bogom spraviti; za druge je bolje, da ne prihajajo;...«
Pomembno je, da se subjekt individualizira prav v istem trenutku, ko označevalec
zgubi zvezo z označencem - ali natančneje: individualizacija subjekta je le druga stran
demotivacije zveze med označevalcem in označencem. Poprej je to zvezo zagotavljal,
motiviral bog; zdaj je ta povezanost »za boga« sicer še zmerom motivirana, a govorni
subjekt ne ve nič o tem, zanje zveza med označevalcem in označencem tragično arbit-
rarna.
Traven zavest o tej tragični neutemeljivosti človeške eksistence prižene do skrajnih
konsekvenc; v nasprotju s Skerbinčevima »dvema potoma k zveličanju« postavi tezo o
dvojno zaprtih vratih; temo zadnje pridige v svetem letu 1826 povzame v kazalu svojega
zbornika takole (Opominjavanje k' pokori..., Ljubljana 1828):
Kdor na konzu f. leta, ali fzer po sadobljeni odvesi fhe v'navadnih grehih shivi, ni bil pravi fpo-
kornik; ali zhe je bil, ni sato nizh bolji; kako fe povernjenja v'greh varovati.
»Vztrajanje« brez poroštva je potemtakem etična drža, ki ustreza metonimičnemu
tipu diskurza, katerega členjenje je prav toliko nujno, kolikor je neutemeljivo. Nujnost dis-
kurzivne verige je torej le druga stran njene neutemeljenosti, in govorčeva subjektivnot
je prav ta neizbežnost »še enega označevalca več«. Govorcu, ki se umešča med ozna-
čevalec in drugi označevalec, preostaja edinole vodilo logicističnega rigorizma, ki stavi
na slabšo možnost. Jasno je, da mora ta pozicija, če jo dosledno izpeljemo - in dosled-
125
nost izpeljave je njena imanentna zakonitost -, pripeljati do sklepa, da je predpostavka
o garancijski Instanci, ki naj bi obvladovala skrito in nedosegljivo semantično polje »on-
kraj« konkretnega diskurza, vselej zgolj predpostavka, ki jo je treba nenehno podpirati,
da se ne sesuje. Kakor je diskurz brez garancije, ker ne more doseči semantičnega polja,
v katerem bi se lahko utemeljil, tako je tudi sámo tosemantično polje temeljno manjkavo,
če ga ves čas ne podpira - prav ta diskurz brez podpore. Janzenistični bog je zatorej le
predpostavka, ki se umešča na križišče dveh mankov- manka v diskurzu in manka v hi-
potetičnem sematičnem polju. Ta zadnja konsekvenca daje janzenističnemu diskurzu
prav patetično noto in iz Travnovega teksta lahko sklepamo, da se pred njo nI ustavil.
126
Ko apostol spokorniku podeli odvezo, tudi bog grešniku vse odpusti; a zato spokor-
jenec vseeno ne sme prenehati s pokoro. Zakaj? zato, ker bog odpušča s predpostavko,
da je kesanje resnično in spreobrnjenje popolno. Kar pa bi ne bilo, če bi spokornik po-
novno padel v greh. Ko bog grešniku odpusti, je v njegovi vednosti že navzoča vsa pri-
hodnja dosmrtna grešnikova pokora. Če bi se spokornik potem povrnil v greh, bi boga po-
stavila na laž. Grešnikova pokora po odvezi je potemtakem tako rekoč bergla, na katero
se opira šibki janzenistični bog. Z vztrajnostjo, s stanovitnostjo v negotovi metonimiji go-
vorec tako rekoč podpira svojega boga.
V obzorju religiozne ideologije se seveda sklepanje glasi drugače; če spokornik po
odvezi ponovno pade v greh, to pomeni samo, da odveze sploh nikoli dobil ni. Bog je na-
mreč vedel, da pokora ni prava. A tega ni vedel spovednik, zato ponovni greh njega po-
stavi na laž. V tej ideologiji je edino gotovost mogoče smrtniku dobiti zgolj za nazaj.. Smi-
sel se dogaja v nasprotni smeri od diskurza, hkrati pa vsak naslednji znak lahko prein-
terpretira celotno verigo. Idealna odveza je potemtakem tista, ki jo grešnik prejme in ar-
ticulo mortis. O tem govore tudi janzenistične parabole, ki jim nasprotniki radi očitajo ok-
rutnost, ml pa občudujemo nilhovo miselno doslednost.
Če pa smisel teče »nazaj«, v nasprotni smeri od metonimične diskurzivne progresije,
to pomeni, da je smisel ves čas »odprt« - in subjekt svoboden. Z vsakim naslednjim zna-
kom subjekt »svobodno« relnterpretira celotno verigo svojega življenja. Ta svoboda je
seveda nekoliko mršava - saj je zgolj negativna, to je zgolj svoboda do greha. A vendarle
svoboda; subjekt se lahko vsak trenutek »svobodno« odpove zveličanju.
Če pa je subjekt v svoji »osmišljenosti« odvisen od vselej naslednjega znaka, ki prav
zato nI znak v svoji celotnosti, temveč »le« označevalec, potem lahko rečemo prav po
lacanovsko: v janzenističnem diskurzu je subjekt tisto, kar naslednji, drugi označevalec
zastopa za prvega, poprejšnjega. V praznosti svojega smisla je diskurz »poln« subjekta:
tisto, kar v negotovosti svojega pomena, prav v hipotetičnoti pomena in v negotovosti
smisla celotne povezave zastopa vsak naslednji označevalec, je prav subjekt. In zastopa
ga lahko vselej le za drug označevalec. Označevalec je potemtakem tisto, kar zastopa
subjekt za drug označevalec.
Tako lahko v predprešernovski prevladujoči govorni praksi določimo dve nasprotu-
joči si prvini: tradicionalistični katolicizem razvije razsežnost govornega polja, bogate
elokvence In naturalizirane prepričljivosti (odmik od tradicionalne norme!) - janzenizem
pa vzpostavi instanco Individualnega in »svobodnega« govorca. Iz povezave obeh struk-
tur, ki ju ponuja tradicija, lahko potem Prešeren vzpostavi novo - ki sicer prestrukturira
obe, a tudi ohrani oba historična dosežka: Individualistični subjektivizem in polje trans-
razredne govorice. Predprešernovska tradicija potemtakem ustvari materialne pogoje za
nastanek individualistične nacionalistične književnosti - sàma konsumacija teh mož-
nosti pa je seveda kreativen individualen akt. A vendar lahko Iz nastavkov obeh predpre-
šernovskih struktur skonstruiramo načelno shemo njune nove »sinteze«; vpeljava nove-
ga operatorja - naturnega materinskega govorca, individualnega subjekta S - Izmakne
točko sui-referenclalnosti iz diskurzivnega polja, ki se lahko spet »integralno« struktu-
rira, kakor seje, denimo, pri Svetokriškem. Operator »S« bo deloval analogno nekdanje-
127
mu božjemu operatorju »B«, medtem ko bosta člena diskurzivnega polja »A« in »B« zdaj
poljubni diskurzivni enoti:
Prešeren: S ( (A), (B) )
To je seveda zgolj izhodiščna postavka, ki jo bo umetnostna tekstna praksa v svo-
jem poteku nujno morala subvertirati-a v svojem »začetnem« momentu se na to postav-
ko pač mora postaviti. To se pravi, da jo je mogoče vselej »ujeti« kot središčni strukturni
moment, izročen umetnostni subverziji, prav kolikor je ideološki moment.
Naša načelna formula se prav frapantno udejanja v prvi kvartini soneta »Življenje je-
ča ...«. Če dominantno metaforo, ki povezuje »ječo« (»A«) z »življenjem« (»B«), zapiše-
mo »AmfB«, metonimične člene, ki pripadajo dominantnima členoma, pa zapišemo z za-
povrstno indeksiranimi malimi črkami »a', a",...« in »b', b",...«, dobimo tole predsta-
vitev prve kvartine:
»Tezo« prve kitice, ki jo ut)eseduje niz pod »B«, verificira niz pod »A«, njegova ga-
rancija pa je naravna kompetenca materinskega govorca, ki zagotavlja, da »ječa, rabelj,
rabljeva nevesta, rabljeva hlapca in jetniški čuvaj« pač »naravno« sodijo skupaj - in so
vrh tega še tudi »metonimično urejeni«. A ta naravna kompetenca govornega subjekta
je hkrati tudi operator metaforičnih in metonimičnih opracij med obema nizoma in. v nizu
pod »B«. To se pravi, da izhodiščena kitica soneta zares deluje po naši izhodiščni formuli
S ((A), (B)).
Rastko Močnik
128
Grundrisse
[III. Poglavje o kapitalиГ
[Prvi razdelek: produkcijski proces kapitala]
/8/ Poglavje o denarju kot kapitalu"'
[Preobrazba denarja v kapital]
Kar posebej otežkoča pojmovanje denarja v njegovi polni določenosti kot denarja -
težave, katerim skuša politična ekonomija ubežati tako, da izmed njegovih določitev po-
zablja zdaj eno zdaj drugo, in da se, kadar je soočena z eno, sklicuje na drugo - je, da
se tu neko družbieno razmerje, določen odnos individuov drug do drugega phkazuje kot
kovina, kamen, kot čisto telesna stvar zunaj njih, kot stvar, ki jo kot takšno najdemo v
naravi, in nima niti ene formne določitve več, ki bi jo lahko razlikovali od njene naravne
eksistence. Zlato in srebno nista denar samo na sebi. Narava ne proizvaja denarja, prav
tako kakor ne proizvaja meničnega tečaja ali bankirjev. V Peruju in Mehiki zlato in srebro
nista rabila kot denar, čeprav nastopata kot nakit in čeprav nahajamo tu izoblikovan pro-
dukcijski sistem. Biti denar ni naravna lastnost zlata in srebra, zato je fiziku, kemiku itd.
kot takšnima popolnoma neznana. Toda denar je neposredno zlato in srebro. Če denar
obravnavamo kot mero, še prevladuje kot formna določitev; še bolj kot novec, kjer se to
kaže tudi na zunaj v njegovem kovu; toda v 3. določitvi, tj. v njegovi dovršitvi, kjer se to,
da je mera in novec, prikazuje le kot funkcija denarja, je izginila vsaka formna določitev,
ali formna določitev neposredno sovpade z njegovo kovinsko bitjo. Na njem samem se
niti najmanj ne kaže, da je določitev biti denar zgolj rezultat družbenega procesa; on je
denar. To toliko ostreje, kolikor je njegova neposredna uporabna vrednost za živi indi-
viduum docela neprimerljiva s to vlogo, sploh pa kolikor je v njem kot inkarnaciji čiste me-
njalne vrednosti popolnoma izbrisan spimin na uporabno vrednost v razliki do menjalne.
Zato izstopi tu v vsej čistosti temeljno protislovje, ki ga vsebuje menjalna vrednost in njej
ustrezajoči produkcijski način družbe. Zgoraj smo že kritizirali poskuse odpraviti to pro-
stislovje tako, da denarju odvzememo njegovo kovinsko obliko in da ga tudi na zunaj po-
stavimo kot od družbe postavljeno, kot izraz družbenega razmerja, tj. poskuse, katerih za-
dnja oblika bi bila delovni denar.^' Zdaj je nedvomno že postalo čisto jasno, da gre tu za
šušmarstvo, dokler je ohranjena baza menjalne vrednosti, in da povrh tega iluzija, da ko-
vinski denar potvarja menjavo, izvira iz popolnega nepoznavanja njegove narave. Po dru-
gi strani je prav tako jasno, da se v meri, v kateri raste nasprotje do vladajočih produk-
cijskih razmerij in v kateri le-ta sama nasilno ženejo k levitvi, polemika usmerja proti ko-
vinskemu denarju ali denarju nasploh kot najosupljivejšemu, najprotislovnejšemu in na-
jtrdnejšemu pojavu, v katerem sistem otipljivo stopa nasproti. Najrazličnejše umetelnosti
z denarjem naj nato odpravijo nasprotja, ki je denar njihov goli nazorni pojav. Prav tako
' V pričujoči številki nadaljujemo z objavljanjem prevoda Marxovih »Grundrisse«, ki nastaja v
okviru Temeljne izdaje Marxa in Engeisa na IMS ZRC SAZU.
Prevod ima za podlago objavo Marxovega rokopisa v MEGA^, II, 1.1,Berlin 1976,str. 161-215.
Redakcijske opombe - prevodi tujejezičnih vložkov, navajanje nemškega originala, krajša po-
jasnila - so označene z dvignjeno arabsko številko in navedene pod črto na dnu strani. Z arabskimi
številkami v oglatih oklepanjihni so označena redakcijska pojasnila, ki se nahajajo na koncu pre-
voda. Pojasnila so povzeta po aparatu v MEGA^.
Redakcijska dopolnila Marxovega besedila so postavljena med oglate oklepaje [ j. Marxovi og-
lati oklepaji so nadomeščeni s poševnima črtama / /.
2 Marx začne stavek v nemščini v množii.i: »Die Versuche ...«, konča pa ga z glagolom v ednini:
»... ist schon oben kritisiert worden«.
129
jasno, da je mogoče z njim izpeljati marsikatere revolucionarne operacije, kolikor se zdi,
da napad nanj vse ostalo pušča pri starem in samo rektificira. Bijemo po vreči, ker ne mo-
remo konja. Toda dokler udarcev po vreči ne čuti konj, zadanemo v resnici samo vrečo,
ne pa konja. Brž ko pa jih čuti, bijemo konja, ne pa vreče. Dokler so operacije usmerjene
proti denarju kot takemu, gre zgolj za napad na konsekvence, katerih vzroki obstajajo še
naprej; torej motnja produktivnega procesa, za katero ima nato solidni temelj tudi dovolj
moči, da jo z bolj ali manj nasilno reakcijo postavlja in obvlada kot gole prehodne motnje.
Po drugi strani je v določitvi denarnega razmerja, kolikor je doslej razvito v svoji čis-
tosti in brez nanosa na razvitejša produkcijska razmerja, vsebovano, da se vsa imanent-
na nasprotja meščanske družbe prikazujejo v enostavno dojetih denarnih razmerjih kot
Izbrisana, In v tem pogledu se zaradi apologetike obstoječih ekonomskih razmerij zopet
zatekajo k njemu, in sicer meščanska demokracija celo bolj od meščanskih ekonomov
(ti so tedaj vsaj toliko konsekventni, da se vračajo k še enostavnejši določitvi menjalne
vrednosti In menjave). Zares, kolikor je blago ali delo določeno le še kot menjalna vred-
nost, odnos, s katerim se različna blaga nanašajo drugo na drugo, pa kot medsebojna
menjava teh menjalnih vrednosti, kot njihovo izenačevanje, so individui, subjekti, med ka-
terimi poteka ta proces, določeni le enostavno kot menjalci. Med njimi na eksistira ab-
solutno nobena razlika, kolikor upoštevamo formno določitev, to pa je ekonomska dolo-
čitev, določitev, v kateri so drug do drugega v občevalnem razmerju; indikator njihove
družbene funkcije ali medsebojnega družbenega odnosa. Sleherni izmed teh subjektov
je menjalec; tj. sleherni ima do drugega isti družbeni odnos kot ga ima drugi do njega. Ko-
likor so subjekti menjave, je njihov odnos zato odnos enakosti. Med njimi ni mogoče iz-
slediti nikakršne razlike ali celo nasprotja, še različnosti ne. Nadalje so blaga, ki jih za-
menjujejo, kot menjalne vrednosti ekvivalenti ali vsaj veljajo za takšne (v vzajemni cenitvi
bi lahko prišlo le do subjektivne napake, in kolikor bi eden od individuov nemara ogoljufal
drugega, bi se to ne zgodilo zaradi narave družbene funkcije, v kateri stojita drug nasproti
drugemu, ta funkcija je namreč /sfa; v njej sta si enaka; marveč le [zaradi] naravne pre-
metenosti, veščine prepričevanja itd., skratka, le zaradi čisto individualne premoči enega
individua nad drugim. Slo bi za naravno razliko, ki narave razmerja kot takega v ničemer
ne zadeva, za razliko, ki jo кхз, kot lahko rečemo glede na nadaljnji razvoj, konkurenca
Itd. celo še oslabila in oropala njene izvirne moči.) Kolikor obravnavamo čisto formo, eko-
nomsko stran razmerja - vsebina te forme je tu pravzaprav še povsem zunaj ekonomije
oz. postavljena je kot od ekonomske vsebine razlikovana naravna vsebina, za katero lah-
ko rečemo, da je še fjopolnoma ločena od ekonomskega razmerja, ker z njim še nepos-
redno sovpada - tedaj izstopijo le 3 momenti, ki se formalno razlikujejo; subjekti razmerja,
menjalci; postavljeni v isti določitvi; predmeti njihove menjave, menjalne vrednosti,
ekviva/ /9/ lenti, ki ne le da so enaki, pač pa izrecno morajo biti enaki in so kot enaki po-
stavljeni; naposled akt menjave same, posredovanje, s katerim so subjekti postavljeni
ravno kot menjalci, kot enaki, njihovi objekti pa kot ekvivalenti. Ekvivalenti so upredme-
tenja enega subjekta za drugega; tj. oni sami so vredni enako veliko in se potrjujejo v aktu
menjave kot enakoveljavni in hkrati kot ravnodušni drug do drugega.' Subjekti so drug
za drugega v menjavi le preko ekvivalentov, kot enakoveljavni, in se kot takšni potrjujejo^
prek izmene predmetnosti, v kateri je eden za drugega. Ker so tako v menjavi drug za
drugega le kot enakoveljavni, kot |X)sestniki ekvivalentov in kot potrjevale! te ekvivalent-
nosti, so kot enakoveljavni drug do drugega hkrati ravnodušni; njihova siceršnja indivi-
dualna razlika jim ni mar; ravnodušni so do vseh svojih siceršnjih individualnih svojevr-
stnosti. Kar zadeva zdaj vsebino zunaj akta menjave, ki je hkrati postavljanje in potrje-
vanje menjalnih vrednosti, kakor tudi subjektov kot menjalcev, je lahko ta vsebina, ki je
zunaj ekonomske forme določitve, samo: 1 ) naravna posebnost blaga, ki se zamenjuje.
2) Posebna naravna potreba menjalcev ali, oboje združeno, različna uporabna vrednost
blag, namenjenih menjavi. Ta vsebina menjave, ki je popolnoma zunaj njene ekonomske
določitve, je tako daleč od tega, da bi ogrožala družbeno enakost individuov, prav narobe,
njihovo naravno različnost dela za osnovo njihove družbene enakosti. Če bi imel indivi-
duum A isto potrebo kot indiviuum B in če bi realiziral svoje delo v istem predmetu kakor
individuum B, bi med njima ne obstajal nikakršen odnos; obravnavana glede na njuno
' rkp.: »... als Gleichgeltende und zugleich als Gleichgültige .. .«
2 rkp.: bewähren
13C
produkcijo sploh ne bi bila različna individua. Oba imata potrebo, da dihata; za oba ob-
staja zrak kot atmosfera; zaradi tega nista v nikakršnem družbenem stiku; Kot individua,v
ki dihata, sta v medsebojnem odnosu le kot naravni telesi, ne kot osebi. Različnost njune
potrebe in njune produkcije daje le povod za menjavo in za njuno družbeno izenačenje
v njej; ta naravna različnost je zato predpostavka družbene enakosti v aktu menjave in
je predpostavka odnosa nasploh, v katerem stopata drug nasproti drugemu kot produk-
tivna. Glede na to svojo naravno različnost je individuum [A] kot posestnik neke uporab-
ne vrednosti za B, in B kot posestnik neke uporabne vrednosti za A. Po tej strani ju na-
ravna različnost zopet vzajemno postavlja v razmerje enakosti. Potemtakem drug do dru-
gega vendarle nista ravnodušna, ampak se integrirata, drug drugega potrebujeta, tako
da je individuum B kot objektiviran v blagu potreba za individuum A in vice versa; tako
da nista drug do drugega le v enakem odnosu, ampak tudi v družbenem. To še ni vse.
Da je mogoče potrebo enega zadovoljiti s produktom drugega in vice versa, da je eden
zmožen producirati predmet za potrebo drugega in da vsak od njiju stoji drugemu naspro-
ti kot lastnik objekta potrebe drugega, to kaže, da vsak kot človek sega čez svojo lastno
posebno potrebo itd., da se vedeta drug do drugega kot človeka; da vsi vedó za njuno
skupnostno rodovno bistvo. Saj se sicer ne dogaja, da proizvajajo sloni za tigre ali živali
za druge živali. Roj čebel tvori npr. au fond samo eno četjelo, vse četjele pa proizvajajo
isto. Nadalje. Kolikor zdaj ta naravna različnost individuov in njihovih blag (produkti dela,
itd. se tu sploh še ne razlikujejo; ampak eksistirajo samo v formi blag ali, kot hoče to g.
Bastiaft^l po Sayu,'3i storitev; Bastiat si domišlja, da je s tem. ko reducira ekonomsko do-
ločitev menjalne vrednosti na njeno naravno vsebino, blago ali storitev, ko torej ni spo-
soben opredeliti ekonomskega razmerja menjalne vrednosti kot take, dosegel velik na-
predek glede na klasične ekonome angleške šole, ki znajo opredeliti produkcijska raz-
merja v njihovi določenosti kot taka, v njihovi čisti formi) tvori motiv za integracijo teh in-
dividuov, za družbeni donos individuov kot menjalcev, v katerem so si predpostavljerii in
se potrjujejo kot enaki, se določitvi enakosti pridružuje še določitev svobode. Čeprav in-
diviuum A čuti potrebo po blagu individua B, se tega blaga ne polasti s silo, ampak se
vzajemno pripoznavata kot lasntika, kot osebi, katerih volja prežema njuni blagi. Zatorej
vstopa tudi najprej pravni moment osebe in svobode, kolikor je vsebovana v prvem. No-
ben od individuov se lastnine drugega ne polasti s silo. Vsak si jo prostovoljno odtujuje.
A to ni vse: individuum A služi potrebi individua B s pomočjo blaga a le, kolikor in ker in-
dividuum B služi potrebi individua A s pomočjo blaga b in vice versa. Vsak služi drugemu,
da bi služil samemu sebi; drug drugega se vzajemno poslužujeta kot svojega sredstva.
V zavesti obeh individuov je dano zdaj oboje: 1 ) da vsak dosega svoj smoter le, kolikor
služi drugemu kot sredstvo; 2) da vsak postane sredstvo za drugega (bit za drugo)^ le
kot samosmoter (bit za sebe)^; 3), da je vzajemnost, po kateri vsak hkrati dosega sred-
stvo in smoter, in sicer svoj smoter le, kolikor postane sredstvo, sredstvo pa postane le,
kolikor se postavlja kot samosmoter, da se torej vsak postavlja kot bit za drugega, kolikor
je bit za sebe, drugi pa kot bit za njega, kolikor je bit za set)e - da je ta vzajemnost nujno
dejstvo, predpostavljeno kot naravni pogoj menjave, da pa je kot taka za vsakega od
obeh subjektov menjave indiferentna, in da ima zato subjekt interes ^a vzajemnost le, ko-
likor zadovoljuje njegov interes kot interes, ki izključuje interes drugega, ne glede nanj.
Tj., skupnostni interes, ki se prikazuje kot motiv celokupnega akta, obe strani sicer pri-
poznavata kot dejstvo, a kot takšen ni motiv, marveč poteka takorekoč le za hrbtom v
samih sebi reflektiranih posebnih interesov, posamičnega interesa v nasprotju z intere-
som drugega. Glede na to zadnjo strani se lahko individuum kvečjemu še tolaži z zavest-
jo, da je zadovoljitev njegovega nasprotnega posamičnega interesa ravno udejanjanje
odpravljenega //10/ nasprotja, družbenega ot)čega interesa. Z aktom menjave same je
individuum, vsak individuum, reflektiran v sebi kot njen izključni in vladajoči (določujoči)
subjekt. Tako je torej postavljena popolna svotnada individua: prostovoljna transakcija;
z nobene strani nasilje; postavljanje sebe kot sredstva ali kot služečega le kot sredstvo
za postavljanje sebe kot samosmotra, kot tistega, kar vlada in presega;' naposled se-
bični interes, ki ne udejanja nobenega interesa nad seboj; drugi je tudi pripoznan in po-
' Sein für anderes
2	Sein für sich
3	als das Herschende und übergreifende
131
znan kot nekdo, ki enako udejanja svoj sebični intres, tako da oba vesta, da je skupnosti
interes ravno le menjava sebičnega interesa v dvostranosti, mnogostranosti in osamos-
vojitvi različnih strani. Obči interes je prav občost sebičnih intresov. Če torej ekonomsak
forma, menjava vsestransko postavlja enakost subjektov, tedaj postavlja - tako indivi-
dualna kot stvarna-vsebina, snov, ki žene k menjavi, svobodo. Enakost in svoboda torej
v menjavi, ki se opira na menjalno vrednost, nista le upoštevani, ampak je menjava me-
njalnih vrednosti produktivna, realna baza vsake enakosti in svobode. Kot čisti ideji sta
zgolj Idealizirani Izraz menjave; kot razviti v pravnih, političnih, družbenih odnosih, sta sa-
mo ta baza na neko drugo potenco. In to se je tudi historično potrdilo. Glede na ta obseg
sta enakost in svoboda ravno nasprotje antične svobode in enakosti, ki za podlago pač
nimata ravite menjalne vrednosti, ravno narobe, zaradi njenega razvoja propadata. Pred-
postavljata produkcijska razmerja, ki v antičnem svetu še niso bila realizirana; tudi v
srednjem veku ne. Osnova antičnega sveta je neposredno prisilno delo, občestvo se opi-
ra nanj kot na eksistirajočo podlago; za osnovo srednjega veka velja delo samo kot pri-
vilegij, še v svojem oposebljanju, ne še kot delo, ki na splošno proizvaja menjalne vred-
nosti. Delo nI niti prisilno delo; niti ne poteka delo kot v 2. primeru glede na neko skupno
kot nekaj višjega (korporacija).
Res je sicer, da se [odnos] menjalcev glede na motive, tj. naravne motive, ki so zunaj
ekonomskega procesa, opira tudi na določeno prisilo; vendar pa je ta odnos po eni stran;
sam le ravnodušnost drugega do moje potrebe kot take, do moje naravne individualnosti,
torej njegova enakost z menoj in svoboda, ki pa je prav tako predpostavka moje; po drugI
strani pa, kolikor me določajo, ženejo moje potrbe, mi dela silo samo moja lastna narava,
ki je celota potreb in nagonov, in ne nekaj tujega (ali moj intres, postavjen v obči, reflek-
tiram formi). Vendar pa zopet prav glede na to stran prisiljujem drugega, ga ženem v me-
njalni sistem.
V rimskem pravu je zato servas^ ustrezno določen kot nekdo, ki z menjavo ne more
pridobivati zase (glej Institut) .í"*' Zato je prav tako jasno, da je to pravo, ki vendarle ustreza
družbenemu stanju, kjer menjava nikakor ni bila razvita, kljub temu, kolikor je bila razvita
v določenem krogu, lahko razvilo določitve pravne osebe, prav individua menjave, in da je
tako lahko anticipiralo pravo (glede na temeljne določitve) industrijske družbe; predvsem
pa se je moralo nasproti srednjemu veku uveljaviti kot pravo nastajajoče meščanske
družbe. A tudi njegov razvoj sam se popolnoma ujema z razkrojem rimskega občestva.
Ker je šele denar realizacija menjalne vrednosti, in ker se je sistem menjalnih vred-
nosti realiziral šele v razvitem denarnem sistemu in narobe, je lahko denarni sistem de-
jansko le realizacija tega sistema svobode in enakosti. Denar kot mera daje samo do-
ločeni izraz ekvivalentu, nareja ga šele za ekvivalent tudi po formi. V cirkulaciji izstopa
sicer šele neka razlika v formi; oba menjalca se prikazujeta v različnih določitvah kot ku-
pec in prodajalec; menjalna vrednost se prikazuje enkrat kot obča v obliki denarja, nato
kot posebna v naravnem blagu, ki Ima ceno, toda prvič, ti določitvi se izmenjujeta, cir-
kulacija sama ni neizenačevanje, ampak le izenačevanje, odpravljanje le domnevne raz-
like. Neenakost je le čisto formalna. Naposled [se] v denarju, kolikor sam cirkulira, tako
da se pojavlja zdaj v eni roki zdaj v drugi. In da je ravnodušen do te pojavitve, enakost
postavlja zdaj celo stvarno. Kolikor obravnavamo proces menjave, se vsak nasproti dru-
gemu prikazuje kot posestnik denarja, kot denar sam. Zato je ravnodušnost in enako-
veljavnost stvari izrecno dana. Posebna naravna različnost, ki je ležala v blagu, je Izbri-
sana in se s cirkulacijo nenehno briše. Delavec, ki kupi za 3 sh. blaga, se prikazuje pro-
dajalcu v isti funkciji, v isti enakosti - v formi 3 sh., kot kralj, ki počne isto. Vsa razlika
med njima je Izbrisana. Prodajalec qua takšen se prikazuje le kot posestnik blaga po ceni
3 sh., tako da sta oba popolnoma enaka; le da ti 3 sh. eksistirajo enkrat v srebru, drugič
v sladkorju itd. Lahko bi se zdelo, da je v 3. formi denarja uvedena različna določitev sub-
jektov procesa. A kolikor se denar prikazuje tu kot material, obče blago pogodb, je prav
nasprotno Izbrisana vsaka razlika med kontrahentom in kotrahentom. Kolikor postane
denar predmet akumulacije, se zdi, da tu subjekt denar, obcç formo bogastva odteguje
cirkulaciji le, //11 / kolikor ji ne odteguje blaga po enaki ceni. Če torej en individuum aku-
mulira, drugi pa ne, tedaj noben od njiju tega ne dela na škodo drugega. Prvi uživa realno
bogastvo, drugI postaja posestnik očbe forme tx)gastva. Če eden obuboža, drugi pa ob-
' suženj
132
ogati, je to njuna svobodna volja in nikakor ne izhaja iz ekonomskega razmerja, iz same-
ga ekonomskega odnosa, v katerega sta drug do drugega postavljena. Celo dediščina
in podobna pravna razmerja, ki ovekovečajo tako nastajajoče neenakosti, ne kratijo te
naravne svobode in enakosti. Če prvotno razmerje individua A ni v protislovju s tem sis-
temom, tedaj to protislovje gotovo ne more biti ustvarjeno s tem, da individuum B stopi
na mesto individua A, da ga ovekoveči. To je, prav narobe, uveljavljanje družbene dolo-
čitve preko naravne življenjske meje: utrditev te določitve proti naključnemu učinkovanju
narave, ki je s svojim vplivanjem kot takim vse prej odpravljanje svobode individua. Ker
je individuum v tem razmerju le individualizacija denarja, je povrh tega kot takšen prav
tako nesmrten kot denar in je to, da ga reprezentirajo dediči, vse prej izepljava te dolo-
čitve.
Če tega načina pojmovanja ne izpostavimo v njegovem historičnem pomenu, marveč
ga kot spodbijanje postavimo nasproti razvitejšim ekonomskih razmerjem, v katerih in-
dividui ne nastopajo več zgolj kot menjalci ali kupci in prodajalci, ampak v določenih raz-
merjih drug do drugega, [torej] niso več vsi postavljeni v isti določenosti; tedaj je to prav
tako, kot bi hoteli trditi, da med naravnimi telesi ni nobene razlike, še manj nasprotja in
protislovja, ker so, če jih npr. dojamemo glede na določitev teže, vsa težka in potemtakem
enaka; ali da so enaka, ker vsa zavzemajo 3 prostorske razsežnosti. Sama menjalna
vrednost je tu prav tako opredeljena v svoji enostavni določenosti nasproti svojim raz-
vitejšim nasprotujočim si formam. Te abstraktne določitve, obravnavane v poteku zna-
nosti, se prikazujejo ravno kot prve in kot najbolj borne; kakor deloma tudi historično na-
stopajo; to, kar je razvitejše, kot poznejše. V celoti obstoječe meščanske družbe se to
postavljanje kot cen in njihova cirkulacija itd. prikazuje kot površinski proces, pod kate-
rim pa v globini potekajo povsem drugačni procesi, v katerih ta navidezna enakost in svo-
boda individuov izgineta. Po eni strani se pozablja, da predpostavka menjalne vrednosti
kot objektivne osnove celote produkcijskega sistema od vsega začetka za individuum
že vsebuje v sebi prisilo, da njegov neposredni produkt ni produkt zanj, ampak takšen
šele postane v družbenem procesu in mora privzeti to občo in vendarle vnanjo formo; da
individuum eksistira le še, kolikor proizvaja menjalno vrednost, da je torej celotna nega-
cija njegove naravne eksistence že vključena; da je torej povsem določen z družbo; nad-
alje, da to predpostavlja delitev dela itd., v kateri je individum postavljen že v razmerjih,
ki so drugačna od razmerij zgolj menjalcev itd. Da torej predpostavka ne le da ne izvira
niti iz volje niti iz neposredne narave individua, ampak '\e zgodovinska predpostavka in to-
rej individua že postavlja kot določenega z družbo. Po drugi strani se pozablja, da višje
oblike, v katerih se zdaj [prikazuje] menjava ali produkcijski odnosi, ki se v njej realizirajo,
nikakor ne obstanejo pri tej enostavni določenosti, v kateri je največja razlika, do katere
pride, formalna in zato vseena. In končno, ne vidijo, da je že v enostavni določitvi menjal-
ne vrednosti in denarja latentno vsebovano nasprotje med mezdo' in kapitalom itd. Na-
sledek vse te modrosti je torej, da obstaneš pri najenostavnejših ekonomskih razmerjij,
ki so, dojeta samostojno, čiste abstrakcije; ki pa so v dejanskosti, prav nasprotno, po-
sredovana z najglobljimi nasprotji in predstavljajo samo eno stran, v kateri je izraz le-teh
zabrisan.
Po drugi strani pa se prav tako kaže abotnost socialistov (zlasti francoskih, ki hočejo
socializem prikazati kot realizacijo idej meščanske družbe, ki jih je izrekla francoska re-
volucija), ki dokazujejo, da sta menjava, menjalna vrednost itd., prvotno (v času) ali po
svojem pojmu (v svoji adekvatni obliki) sistem svobode in enakosti vseh, ki pa so ju po-
tvorili denar, kapital itd. Ali tudi, da ju je zgodovina doslej še zaman skušala izpeljati na
način, ki ustreza njuni resnici, zdaj pa so oni, denimo Proudhon, odkrili pravo resnico, s
čemer naj bi bila dana prava zgodovina teh razmerij namesto njihove napačne. Odgovoriti
jim je treba: da je menjalna vrednost ali natančneje denarni sistem dejansko sistem ena-
kosti in svobode, tisto, kar jima pri nadrobnejšem razvoju sistema moteče stopa nasproti,
pa so motnje, ki so mu imanentne, ravno udejanjenje enakosti in svobode, ki se pokažeta
kot neenakost in svoboda. Gre za pobožno in v enaki meri neumno željo, naj se menjalna
vrednost ne bi razvila v kapital ali naj se delo, ki producira menjalno vrednost, ne bi razvilo
v mezdno delo. Od meščanskih apologetov se gospoda razlikuje na eni strani po občutku
za protislovja, ki jih sistem vključuje; na drugi strani po utopizmu, da ne dojemejo nujne
Arbeitslohn: Marxov lapsus, pravilneje: Lohnarbeit - mezdno delo
133
razlike med realno in idealno podobo meščanske družbe in da se hočejo zato lotiti od-
večnega podjetja novične realizacije ideelnega izraza samega, saj je v resnici le odsli-
kava' te realnosti./
/12/ Plehko dokazovanje, kakršnega tem socialistom postavlja nasproti propadla
najnovejša ekonomija (za njenega klasičnega zastopnika lahko velja, kar [zadeva] pleh-
kost, Izumetničenost dialektike, pravičniško nadutost, bedasto nečimrno pogrošnost in
popolno nesposobnost za dojetje zgodovinskih procesov, Frederick Bastiat, Američan
Carey poudarja namreč vsaj določena ameriška razmerja nasproti evropskim), ki
dokazuje, da ekonomska razmerja povsod Izražajo iste enostavne določitve in zato po-
vsod enakost in svobodo enostavno določene menjave menjalnih vrednosti, pa se celo
docela zvede na pootročeno abstrakcijo. Razmerje med kapitalom in obrestjo npr. redu-
cirajo na menjavo menjalnih vrednosti. Potem ko je torej najprej sprejeto iz izkustva, da
menjalna vrednost ne eksistira le v tej enostavni določenosti, ampak tudi v bistveno raz-
lični določitvi kapitala, je kapital zopet zveden na enostavni pojem menjalne vrednosti,
obresti pa, ki izražajo zdaj celo določeno razmerje kapitala kot takega, so ravno tako iz-
trgane iz določenosti, izenačene z menjalno vrednostjo; abstrahira se od celotnega raz-
merja v njegovi specifični določenosti in se vrača nazaj na nerazvito razmerje zamenjave
blaga za blago. Kolikor abstrahiram od tega, kar neki konkretum razlikuje od njegovega
abstraktuma, je to kajpada abstraktum, in se od njega sploh ne razlikuje. Torej so vse
ekonomske kategorije le vselej druga imena za vselej isto razmerje, in ta groba nesposob-
nost za dojetje realnih razlik naj nato predstavlja čisti common sense kot tak. »Ekonomska
skladja« g. Bastiate se au fond iztečejo nato v to, da eksistira eno samo ekonomsko raz-
merje, ki privzema različna imena, ali da se dogaja rzaličnost le po imenu. Redukcija ni niti
v toliko vsaj formalno znanstvena, da bi bilo vse reducirano na neko dejansko ekonom-
sko razmerje z opustitvijo razlike, ki tvori razvoj, pač pa je opuščena zdaj ta zdaj ona plat,
da bi bila dobljena identiteta zdaj po tej zdaj po oni plati. Npr. mezda je plačilo za storitev,
ki jo individuum nudi drugemu. (Ekonomska forma kot taka je tu opuščena, kot smo ome-
nili že zgoraj.) Tudi profit je plačilo za storitev, ki jo individuum nudi drugemu. Torej sta
mezda in profit identična in pravzaprav gre za zablodo jezika, če imenujemo eno plačilo
mezdo, drugo pa profit. Zdaj pa profit in obresti. V profitu je plačilo storitve izpostavljeno
nestalnostim; v obrestih je fiksirano. Torej, ker je v mezdi, relativement parlant,^ plačilo
fiksirano, medtem ko je v profitu, v nasprotju z delom, negotovo, je razmerje med obrestmi
in profitom isto kot razmerje med mezdo in profitom, to pa je, kot smo videli, menjava ek-
vivalentov drug za drugega. Nasprotniki!®! nato to neslanost (ki s tem, da se od ekonom-
skih razmerij, v katerih je nasprotje izraženo, vrača k tistim, kjer je vsebovano zgolj še
latentno in zakrito) vzamejo dobesedno in dokazujejo, da npr. pri kapitalu in pri obrestih
ni enostavne menjave, kolikor kapital ni nadomeščen z ekvivalentom, ampak posestnik,
potem ko je 20-krat použil ekvivalent v obliki obresti, še vedno ohranja ekvivalent v obliki
kapitala In ga lahko zopet menja za 20 novih ekvivalentov. Od tod zato mučna razprava,
v kateri trdi eden, da med razvito in nerazvito menjalno vrednostjo ni razlike, drugI pa, da
žal je, da pa je, po prvici vzeto, ne bi smelo biti.
Denar kot kapital je določitev denarja, ki sega čez njegovo enostavno določitev kot
denarja. Lahko ga obravnavamo kot višjo realizacijo; tako kot lahko rečemo, da se opica
razvije v človeku. Vendar pa je tedaj nižja oblika postavljena kot presegajoči subjekt ^ nad
vIšjo. Na vsak način pa se denar kot kapital razločuje od denarja kot denarja. To novo do-
ločitev je treba razviti. Kapital kot denar se po drugi strani zdi vrnitev kapitala v neko nižjo
obliko. Vendar je to samo njegovo postavljanje v neki posebnosti, ki eksistira kot ne-ka-
pital že pred njim in tvori eno njegovih predpostavk. Denar nahajamo zopet v vseh po-
znejših razmerjih; a tedaj ravno ne fungirá več kot goli denar. Če gre tako kot tu najpoprej
za to, da mu sledimo do njegove totalnosti kot denarnega trga, je drugI razvoj predpo-
• Lichibild
2	relativno rečeno
3	das üt)ergreifende Subjekt
134
stavljen in ga je treba, kadar nanese, vključiti. Tako tu občo določitev kapitala, preden
gremo naprej k njegovi posebnosti kot denarja.
Če pravim, kot npr. Say,'®' da je kapital vsota vrednosti, tedaj ne povem drugega, ka-
kor da je ¡capital = menjalna vrednost. Vsaka vsota vrednosti je neka menjalna vrednost
in vsaka menjalna vrednost je neka vsota vrednosti. Od menjalne vrednosti ti kapitalu
ne morem priti z enostavnim seštevanjem. V goli akumulaciji denarja še ni, kot smo videli,
postavljeno razmerje kapitaliziranja.
V t. i. nadrobni trgovini, vsakodnevnemu občevanju meščanskega življenja, kakor
neposredno poteka med producenti in konsumenti, v trgovini na drobno, katere smoter
je na eni strani menjava blaga za denar, na drugi strani pa menjava denarja za blago, za
zadovoljitev individualnih potreb, - edinole v tem gibanju, ki poteka na površini meščan-
skega sveta, je gibanje menjalnih vrednosti, njihova cirkulacija čista. Delavec, ki kupi hle-
tjec kruha, in milijonar, ki ga kupi, se v tem aktu kažeta oba samo kot enostavna kupca,
tako kot se kramar nasproti njima kaže le kot prodajalec. Vse druge določitve so v tem
izbrisane. Tako vsebina njunih nakupov kakor njihov obseg se kažeta //13/ kot povsem
ravnodušna do te formne določitve.
Če je v teoriji pojem vrednosti pred pojmom kapitala, po drugi strani pa za svoje čisto
razvitje zopet predpostavlja na kapitalu utemeljen produkcijski način, se enako dogaja
v praksi. Zato tudi ekonomi nujno obravnavajo kapital zdaj kot tvorca različnih vrednosti,
kot njihov vir, kakor tudi po drugi strani za tvorbo kapitala predpostavljajo vrednosti, nje-
ga samega pa predstavljajo le kot vsoto vrednosti v določeni funkciji. Eksistenca vred-
nosti v njeni čistosti in občosti predpostavlja način produkcije, v katerem je posamični
produkt prenehal biti produkt za producenta nasploh in še bolj za posamičnega delavca
in ki zunaj realizacije skozi cirkulacijo nič. Za tistega, ki ustvarja nek neskončno majhen
del vatla bombaža, to, da je ta vatel vrednost, menjalna vrednost, nikakor ni formalna do-
ločitev. Če ne bi ustvaril menjalne vrednosti, denarja, bi sploh ničesar ne ustvaril. Ta
vrednostna določitev sama ima torej za svojo predpostavko dano historično stopnjo
družbenega načina produkcije in je sama neko s tem načinom produkcije dano, torej his-
torično razmerje.
Po drugi strani se posamični momenti vrednostne določitve razvijejo na zgodnejših
stopnjah historičnega produkcijskega procesa družbe in se prikazujejo kot njegov rezul-
tat.
Znotraj sistema meščanske družbe prihaja zato kapital neposredno za vrednostjo.
V zgodovini prehodijo drugi sistemi, ki tvorijo materialno osnovno nepoolnega razvoja
vrednosti. Kakor menjalna vrednost nastopa tu le obrobno poleg uporabne vrednosti, se
tudi kot njena realna baza ne kaže kapital, pač pa zemljiškolastninsko razmerje. Na-
sprotno pa moderne zemljiške lastnine brez predpostavke kapitala sploh ni mogoče do-
jeti, ker brez nje ne more eksistirati, in historično se v resnici prikazuje kot s kapitalnom
povzročena, z njim sanim usklajena oblika predhodne historične podobe zemljiške last-
nine. Prav v razvoju zemljiške lastnine je mogoče zato preučevati postopno zmago in iz-
oblikovanje kapitala, zato je Ricardo, ekonom moderne dobe, z veliko historičnega čuta
obravnaval razmerje med kapitalom, mezdnim delom in zemljiško rento znotraj meja zem-
ljiške lastnine, da bi jih fiksiral v njihovi specifični formi. Razmerje industrijskega kapita-
lista do zemljiškega lastnika se kaže kot odnos, ki je zunaj zemljiške lastnine. Toda kot
razmerje modernega farmerja do zemljiškega rentnika se prikazuje kot imanentno raz-
merje zemljiške lastnine same, le-ta pa kot eksistirajoča, postavljena samo še v svojem
odnosu do kapitala. Zgodovina zemljiške lastnine, ki bi pokazala postopno preobrazbo
fevdalnega landlorda v zemljiškega rentnika, dednega napol tributarnega in pogosto
nesvobodnega zakupnika v moaernega farmerja, tlačanov in kmetov, pripadajočih zemlji,
ki so jo naseljevali, v poljedeljske dninarje, bi bila v resnici zgodovina nastanka moder-
nega kapitala. Vsebovala bi odnos do mestnega kapitala, trgovine itd. Toda tu imamo op-
raviti z nastalo meščansko družbo, ki se giblje na svoji lastni osnovi.
Kapital izvira najpoprej iz cirkulacije, in sicer iz denarja kot svojega izhodišča. Videli
smo, da je danar, ki vstopa v cirkulacijo in ki se hkrati iz nje vrača v samega sebe, zadnja
oblika, v katero se odpravlja denar. Hkrati je to prvi pojem kapitala in njegova prva po-
javna oblika. Denar je negiral sebe kot zgolj razpuščujočega se v cirkulaciji; a prav tako
je negiral sebe kot samostojno stopajočega cirkulaciji nasproti. Če to negacijo povza-
135
memo v njenih pozitivnih določitvah, vsebuje prve elemente kapitala. Denar je prva ob-
lika, v kateri se prikazuje kapital kot tak. D-B-B-D-; da se denar menja za blago In blago
za denar; to gibanje kupovanja, da bi prodali, ki tvori formno določitev trgovine, kapital kot
trgovski kapital, je mogoče najti v najzgodnejših razmerah ekonomskega razvoja; je prvo
gibanje, v katerem menjalna vrednost kot takšna tvori vsebino, nI le oblika, ampak je svo-
ja lastna vsebnost. Gibanje lahko poteka znotraj ljudstva in med ljudstvi, pri katerih me-
njalna vrednost sploh še ni postala predpostavka za njihovo produkcijo. Gibanje se lo-
teva presežka njihove na neposredno uporabo preračunane produkcije in poteka le na
njihovih mejah. Tako kot Judje znotraj stare Poljske in sploh srednjeveške družbe, lahko
cela trgovska ljudstva, denimo v antiki, pozneje pa Lombardi, zavzamejo to mesto med
ljudstvi, katenh produkcijski način še ni pogojen z menjalno vrednostjo kot osnovno
predpostavko. Trgovski kapital je zgolj cirkulirajoči kapital in cirkulirajoči kapital je nje-
gova prva oblika; v kateri še ni postal temelj produkcije. Bolj razvita oblika je denarni ka-
pital in denarne obresti, oderuštvo, katerega samostojni nastop prav tako pripada zgod-
nejši stopnji. Naposled oblika B-D-D-B, v kateri se denar in cirkulacija sploh kažeta kot
golo sredstvo za cirkulirajoče blago, ki samo zopet izstopi iz cirkulacije in neposredno za-
dovolji potrebo, ta oblika je sama predpostavka tiste prvotne pojavitve trgovskega ka-
pitala. Predpostavke se kažejo porazdeljene na različna ljudstva ali pa [je] znotraj družbe
komercialni kapital kot tak pogojen le s to cirkulacijo, ki je povsem naravnana na kon-
sumpcijo. Po drugI strani je cirkulirajoče blago, blago, ki se realizira samo tako, da pri-
vzame obliko nekega drugega blaga, ki izstopi iz cirkulacije ter služi neposrednim //14/
potrebam, prav tako prva oblika kapitala, ki je po bistvu blagovni kapital.
Po drugi strani je prav tako jasno, da enostavno gibanje menjalne vrednosti, kakršno
imamo v čisti cirkulaciji, nikoli ne more realizirati kapitala. Lahko pripelje do odtegovanja
in kopičenja denarja, a brž ko denar zopet stopi v cirkulacijo, se razpusti v vrsto menjalnih
procesov z blagi, ki jih potrošijo; zato je, brž ko se njegova kupna moč izčrpa, izgubljen.
Prav tako iz cirkulacije izstopi blago, ki se je s pomočjo denarja zamenjalo za blago, da
bi bilo konsumirano, uničeno. Če pa se blago v denarju osamosvoji nasproti cirkulaciji,
tedaj predstavlja le še brezsubstančno občo formo bogastva. Ker se drug za drugega
menjajo ekvivalenti, oblika bogastva, fiksirana kot denar, izgine, brž ko je zamenjana za
blago, v blagu dana uporabna vrednost pa izgine, brž ko je zamenjana za denar. Z enos-
tavnim aktom menjave se lahko v svoji določitvi nasproti drugemu vsak od obeh izgubi
le, brž ko se v njem realizira. Ne eden ne drugi se ne moreta ohraniti v svoji določitvi, ko-
likor prehajata v drugega. Proti sofistiki meščanskih ekonomov, ki kapital olepšujejo ta-
ko, da ga želijo zvesti na čisto menjavo, so zato, nasprotno, postavljali enako sofistično,
a nasproti njim upravičeno zahtevo, da je treba kapital zares zvesti na čisto menjavo, s
čemer bi izginil kot moč in bi bil uničen ali v obliki blaga ali denarja."
Ponavljanje procesa iz obeh točk, denarja ali blaga, nI postavljeno v pogojih menjave
same. Akt se lahko ponavlja le, dokler ni dovršen, tj., dokler ni opravljena menjava do
zneska menjalne vrednosti. Ne more se znova razvneti sam od sebe. Cirkulacija zato ne
nosi načela samoobnavljanja v sami sebi. Njegovi momenti so ji predpostavljeni, ne postav-
ja jih ona sama. Vedno znova in od zunaj je treba vanjo vreči blaga kakor goriva v ogenj.
Sicer bi ugasnila v denarju kot indiferèntnem rezultatu, ki bi, kolikor se ne bi več nanašal
na blaga, cene, cirkulacijo, ne bil več denar, ne izražal več produkcijskega razmerja, ki
bi od njega preostalo le še njegovo kovinsko bivanje, njegovo ekonomsko pa bi bilo uni-
čeno. Cirkulacija, ki se torej prikazuje kot tisto neposredno dano na površini meščanske
družbe, obstaja le, kolikor je nenehno posredovana. Obravnavana sama v sebi, je cirku-
lacija posredovanje predpostavljenih ekstremov. Toda teh ekstremov ne postavlja. Mora
biti torej vendarle sama posredovana, ne le v vsakem od svojih momentov, ampak kot
celota posredovanja, kot totalni proces. Njena neposredna bit je zato čisti videz. Cirku-
lacija je fenomen nekega procesa, ki poteka za njo. Zdaj je negirana v vsakem svojih dveh
momentov - kot blago - kot denar - In kot odnos obeh, kot enostavna menjava in cirku-
lacija obeh. Če se je prvotno akt družbene produkcije kazal kot postavljanje menjalnih
vrednosti, le-to pa v svojem nadaljnjem razvoju kot cirkulacija - kot popolnoma razvito
' Tako kot se v denarju prikazuje menjalna vrednost, tj. vsi odnosi blag kot menjalnih vrednosti,
kot reč, tako se v kapitalu /prikazujejo/ vse določitve menjalno vrednost stvarjajoče dejavnosti,
dela. [Marxova opomba pod črto]
136
medsebojno gibanje menjalnih vrednosti -, se zdaj cirkulacija sama vrača nazaj v dejav-
nost, ki postavlja ali producira menjalno vrednost. Vrača se vanjo kot v svoj temelj. Kar
ji je predpostavljeno, so blaga (bodisi v posebni obliki bodisi v obči obliki denarja), ki so
udejanjenje določenega delovnega časa in kot takšna vrednosti; njena predpostavka je
torej tako produkcija blag z delom kot njihova produkcija kot menjalnih vrednosti. To je
njeno izhodišče in s svojim lastnim gibaiijem se kot njen rezultat povrne v produkcijo, ki
ustvarja menjalne vrednosti. Zopet smo torej prispeli do izhodišča, do produkcije, ki po-
stavlja, stvarja menjalne vrednosti, a tokrat tako, da produkcija predpostavlja cirkulacijo
kot razviti moment in da se prikazuje koi nenehen proces, ki postavlja cirkulacijo in se
iz nje nenehno vrača nazaj vase, da bi jo postavil znova. Gibanje, ki postavja menjalno
vrednost, se torej tu prikazuje zdaj v veliko bolj zapleteni obliki, kolikor ni več samó gi-
banje predpostavljenih menjalnih vrednosti ali kolikor le-te ne postavlja le formalno kot
cene, ampak jih hkrati stvarja, proizvaja kot predpostavke. Produkcija sama tu ne obstaja
več pred svojimi rezultati, tj. ni predpostavljena; pač pa se prikazuje kot proizvajajoča sa-
ma te rezultate; a ne proizvaja jih več tako, da zgolj vodijo k cirkulaciji, kakor na prvi stop-
nji, ampak tako, da hkrati prepostavljajo cirkulacijo, razvito cirkulacijo v njenem procesu.
(Cirkulacija je au fond le v formalnem procesu, da je menjalna vrednost postavljena en-
krat v določitvi blaga, drugič v določitvi denarja.)
To gibanje se prikazuje v različnih podobah, tako historično kot gibanje, ki pelje k
delu, proizvajalcu vrednosti, kot se po drugi strani prikazuje tudi znotraj sistema same
meščanske produkcije, tj. produkcije, ki postavja menjalno vrednost. Pri napol ali povsem
barbarskih ljudstvih se postavijo vmes najprej ljudstva, ki se ukvarjajo s trgovino, ali pa
pride med plemeni, katerih produkcija se po naravi razlikuje, do stika in do zamenjevanja
njihovega prebitka. Prvi primer je bolj klasična oblika. Zadržimo se torej pri njem. Zame-
njavanje prebitka je občevanje, ki postavlja menjavo in menjalno vrednost. Zajema pa
zgolj menjavo [prebitka] in poteka na robu produkcije //15/ same. Če pa se ponavlja po-
javitev trgovcev, ki spodbujajo k menjavi (Lombardi, Normani itd. igrajo to vlogo v razmer-
ju do skorajda vseh evropskih ljudstev), in če se razvije nepretrgana trgovina, v kateri se
producirajoče ljudstvo ukvarja le še s t. i. pasivno trgovino, kolikor prihaja spodbuda za
dejavnost, ki postavlja menjalno vrednost, od zunaj, ne pa iz notranje podobe njegove
produkcije, tedaj presežek produkcije ne sme biti le naključen, priložnostno dan, ampak
se mora nenehno ponavljati, domača produkcija pa dobi tako sama težnjo, usmerjeno k
cirkulaciji, k postavljanju menjalnih vrednosti. Učinek je najpoprej bolj snoven. Krog po-
treb se razširi, smoter je zadovoljitev novih potreb, in zato večja regularnost in povečanje
produkcije. Cirkulacija in menjalna vrednost že modificirata organizacijo notranje pro-
dukcije same, vendar pa je še ne zajemata, niti po vsej njeni površini niti ne v vsej njeni
globini. To je tisto, čemur pravijo civilizacijski učinek zunanje trgovine. V kakšni meri nato
gibanje, ki postavlja menjalno vrednost, zagrabi celoto produkcije, je odvisno deloma od
intenzivnosti tega učinka od zunaj deloma od stopnje, v kateri so elementi notranje pro-
dukcije - delitev dela itd. - že razviti. V Angliji dobi npr. v 16. stol. in na začetku 17. stol.
zaradi uvoza nizozemskih blag bistveno odločilen pomen presežek volne, ki ga ima An-
glija za zameno. Da bi producirali zdaj več volne, so spreminjali orno zemljo v pašnike za
ovce, razbili so sistem drobnega zakupništva itd., potekalo je clearing [of] estates' itd.
Poljedeljstvo je torej izgubilo značaj dela za uporabno vrednost, zamenjava njegovega
presežka pa svoj ravnodušni značaj glede na poljedeljstvo, obravnavano v svoji notranji
konstrukciji. Poljedelstvo je na določenih točkah sàmo povsem določeno s cirkulacijo,
preobraženo je v produkcijo postavljajoče menjalno vrednosti. S tem se je spremenil ne
le produkcijski način, ampak so se razkrojila vsa stara populacijska in produkcijska raz-
merja, ekonomska razmerja, ki so mu ustrezala. Tako je bila tu cirkulaciji predpostavljena
produkcija, ki je ustvarjala menjalne vrednosti le kot prebitek, toda vrnila se je nazaj v
produkcijo, ki je potekala le še v odnosu do cirkulacije, v produkcijo, ki postavlja menjalne
vrednosti kot svojo izključno vsebino.
Toda v moderni produkciji, kjer sta menjalna vrednost in razvita cirkulacija predpo-
stavljeni, po eni strani cene določajo produkcijo; po drugi strani produkcija določa cene.
Ce pravijo, da je kapital »nakopičeno (realizirano) delo (pravzaprav upredmeteno de-
lo), ki rabi kot sredstvo za novo delo (produkcija)«,''' tedaj obravnavajo enostavno ma-
čiščenje zemljišč
137
terijo kapitala, ne upoštevajo formno določitev, brez katere kapital ni kapital. To ne po-
meni drugega kakor da je kapital - produkcijski instrument, kajti v najširšem smislu je
treba vsak predmet, tudi tisti, ki ga preprosto daje narava, kot denimo kamni, najprej pri-
svojiti s kakršnokoli že dejavnostjo, preden latiko rabi kot instrument, kot produkcijsko
sredstvo. Glede na to bi kapital eksistiral v vsefi oblikah družbe, je nekaj vseskozi nez-
godovinskega. Vsak ud telesa je potemtakem kapital, saj je treba vsakega z dejavnostjo,
z delom ne le razviti, ampak hraniti, reproducirati, da bi bil lahko dejaven kot organ. Roka,
zlasti pa dlan, je tako kapital. Kapital bi bil samo novo ime za neko zadevo, ki je stara
toliko kot človeški rod, ker vsaka zvrst dela, tudi najbolj nerazvita, lov, ribolov, itd., pred-
postavlja, da je produkt predhodnega dela uporabljen kot sredstvo za neposredno, živo
delo. Nadaljnja določitev, ki jo vsebuje zgornja definicija, da se povsem abstrahira od ma-
terialne snovi produktov in da se minulo delo samo obravnava kot njihovo edino vsebino
(snov); tako kot se enako abstrahira od določenega, posebnega smotra, za katerega iz-
delavo naj ta produkt zdaj zopet rabi kot sredstvo, za smoter pa se postavlja, ravno na-
robe, le neko produkcijo vobče - vse to se je zdelo samo delo abstrakcije, ki je enako
resnična v vseh družbenih razmerah in ki naredi edino to, da pripelje analizo dlje in jo for-
mulira bolj abstraktno (splošno), kot je to sicer v navadi. Če abstahiramo tako od dolo-
čene oblike kapitala in poudarimo le vsebino, po kateri je nujni moment vsega dela, ni se-
veda nič lažjega kot dokazati, da je kapital nujni pogoj vse človeške produkcije. Dokaz je
opravljen ravno z abstrakcijo od specifičnih določitev, ki delajo kapital za moment pose-
bej razvite historične stopnje človeške produkcije. Poanta je v tem, da je sicer vsak ka-
pital upredmeteno delo, ki rabi kot sredstvo za novo produkcijo, da pa zato ni vsako up-
redmeteno delo, ki rabi kot sredstvo za novo produkcijo, kapital. Kapital je dojet kot stvar,
ne kot razmerje.
Če po drugi strani pravijo, da je kapital vsota vrednosti, uporabljena za produkcijo
različnih vrednosti, tedaj to pomeni; kapital je samo sebe reproducirajoča menjalna vred-
nost. Toda formalno se menjalna vrednost reproducira tudi v enostavni cirkulaciji. V tej
razlagi je sicer zadržana oblika, po kateri je menjalna vrednost izhodišče, opuščen pa je
odnos do vsebine (ki pri kapitalu ni ravnodušna tako kot pri enostavni menjalni vrednosti).
Če pravijo, da je kapital menjalna vrednost, ki producira profit, ali pa da je kapital menjal-
na vrednost, kl producira profit, all pa da je vsaj uporabljena z namero proizvesti profit,
tedaj je kapital že predpostavjen za svojo lastno razlago, saj je profit določeno razmerje
kapitala do samega sebe. Kapital ni enostavno razmerje, ampak je proces, in v njegovih
različnih momentih je kapital vselej kapital. Ta proces je treba zato razviti. Tudi v
nakopičenem delu je že nekaj vtihotapljenega, ker mora biti kapital //16/ v pojmovni do-
ločitvi le upredmetno delo, v katerem je kakopak nekopičen določen kvantum dela. Na-
kopičeno delo pa že zaobsega nek kvantum takšnih predmetov, v katerih je realizirano
delo.
»Na začetku je bil vsak zadovoljen, l'échange ne portant que sur des objets sans
valeur pour chaque échangiste; on hy mit pas d'Importance, et chacun se trouva satisfait
de recevoir une chose utile en échange d'une chose sans utilité.
Ko pa je delitev dela vsakogar spremenila v trgovca, družbo pa v trgovsko družbo,
chacun ne volut livrer ses produits que contre leur équivalent; Il fallut donc pour déter-
miner cet équivalent, connaître la va/eur de ce qu'on recevait.«' {Ganilh. 12,b) [8] tj., dru-
gače rečeno, da se menjava ni ustavila pri formalnem postavljanju menjalnih vrednosti,
ampak se je nujno nadaljevala tako, da je produkcijo samo podvrgla menjalni vrednosti.
' »... je bil vsak zadovoljen, menjava je zajemala samo predmete, ki so bili za vsakega me-
njalca brez vrednosti; niso jim prisojali pomena in vsak je bil zadovoljen, da je dobil koristno stvar
v zameno za nekoristno stvar... je hotel vsak svoje produkte prepustiti le za njihove ekvivalente,
da bi določili te ekvivalente je bilo torej treba poznati vrednost tega, kar so sprejemali.«
138
1) Predpostavka kapitala: cirkulacija in iz cirkulacije izvirajoča
menjalna vrednost
Da bi razvili pojem kapitala je potrebno izhajati ne iz dela, ampak iz vrednosti, in sicer
iz menjalne vrednosti, ki je že razvita v gibanju cirkulacije. Od dela neposredno preiti h
kapitalu je prav tako nemogoče, kot ni mogoče od različnih človeških ras neposredno
preiti k bankirju, ali od narave k parnemu stroju. Videli smo, da je menjalna vrednost v
denarju kot takem že dobila samostojno obliko nasproti cirkulaciji, toda le negativno, iz-
ginjajoče ali iluzorično, če fiksirana. Denar eksistira le v nanašanju na cirkulacijo in kot
možnost, da vanjo vstopi; toda to določitev izgubi, brž ko se realizira in pade nazaj v obe
prejšnji določitvi kot mera menjalnih vrednosti in kot menjalno sredstvo. Kakor hitro je
denar postavljen kot menjalna vrednost, ki ne le da se osamosvoji nasproti cirkulaciji,
pač pa se v njej ohranja, ni več denar, kajti le-ta kot tak ne seže čez negativno določitev,
ampak je kapital. Da je denar prva oblika, v kateri se menjalna vrednost nadaljuje do do-
ločitve kapitala, in da zato prvo pojavno obliko kapitala zamenjujejo s kapitalom samim,
ali da jo obravnavajo kot njegovo edino adekvatno obliko, je historični fact, ki tako na-
šemu razvoju niti najmanj ne oporeka, ampak ga, prav narobe, potrjuje. Prva določitev ka-
pitala je torej tale: da se menjalna vrednost, ki izvira iz cirkulacije in ki jo zato predpo-
stavlja, v njej in skozi njo ohranja; da se ne izgublja, vtem ko vanjo vstopa; da cirkulacija
ni kot gibanje izginevanja menjalne vrednosti, ampak je vse prej kot gibanje njenega de-
janskega samopostavljanja kot menjalna vrednost, realizacija nje kot menjalne vrednos-
ti. Ne moremo reči, da se menjalna vrednost kot taka realizira v enostavni cirkulaciji. Rea-
lizira se vedno le v momentu svojega izginevanja. Če se blago s pomočjo denarja menja
za blago, tedaj njegova vrednostna določitev izgine v tistem trenutku, v katerem se je
realiziralo, in blago izstopi iz odnosa, postane do njega indiferentno in samo še nepos-
redni objekt potrebe. Če se denar menja za blago, tedaj je postavljeno celo izginevanje
oblike menjave kot zgolj formalnega posredovanja, da bi se bilo mogoče polastiti narav-
nega materiala blaga. Ce se blago menja za denar, tedaj vztraja oblika menjalne vred-
nosti, menjalna vrednost, postavljena kot menjalna vrednost, denar, le tako dolgo, dokler
je zunaj menjave, dokler se ji odteguje - v tej obliki, v kateri samostojnost menjalne vred-
nosti otipljivo eksistira, je torej čisto iluzorično udejanjanje, čisto ideelno. Če se naposled
denar menja za denar - 4. oblika, v kateri je mogoče analizirati cirkulacijo, toda au fond
[je to] samo v obliki menjave izražena tretja oblika, tedaj se med razlikovanima ne pri-
kazuje več niti formalna razlika; distinction without a difference'; ne izgine le menjalna
vrednost, ampak izgine formalno gibanje njegovega izginevanja. Au fond je treba te 4 for-
mne določitve enostavne cirkulacije zvesti na 2, ki pa seveda na sebi sovpadeta; razlika
je v tem, na katero od obeh damo poudarek, akcent; kateri od obeh momentov - denar
in blago - je izhodišče. In sicer denar za blago; tj. menjalna vrednost blaga izgine nasproti
njegovi materialni vsebini;^ ali blago za denar, tj. vsebina^ blaga izgine nasproti njegovi
obliki kot menjalni vrednosti. V prvem je izbrisana oblika menjalne vrednosti, v drugem
njena substanca; v obeh je torej njena realizacija izginjajoča. Šele v kapitalu je postav-
ljena menjalna vrednost kot menjalna vrednost, v tem ko se ohranja v cirkulaciji, to se
pravi, da ne postaja torej niti brezsubstančna, ampak se udejanja v vselej drugih sub-
stancah, v njihovi totalnosti; niti ne izgublja svoje formne določitve, ampak v sleherni od
različnih substanc ohranja svojo identiteto s samo seboj. Vedno torej ostaja denar in
vedno blago. Je v vsakem trenutku oba momenta, ki v cirkulaciji izginjata eden v drugem.
To pa je menjalna vrednost le. kolikor je sama vselej obnavljajoči se krožni tok menjav.
Tudi v tem odnosu se njena cirkulacija razlikuje od cirkulacije enostavnih menjalnih vred-
nosti kot takih. Enostavna cirkulacija je v resnici le cirkulacija s stališča opazovalca, ali
na sebi, ni postavljena kot taka. Ne gre za isto menjalno vrednost-ravno zato, ker je nje-
na substanca določeno blago - ki postane najprej denar in nato zopet blago; pač pa gre
za vedno druge menjalne vrednosti, za druga blaga, ki se prikazujejo nasproti denarju.
Cirkulacija, krožni tok, je zgolj v enostavnem ponavljanju ali izmenjavanju določitve //17/
blaga in denarja, ne v tem, da je dejansko izhodišče tudi točka vrnitve. Kolikor je obrav-
' razlikovanje brez razlike
3 v rkp. je dvakrat nad besedo »vsebina« zapisano še; substanca
139
navana enostavna cirkulacija kot taka in koliko je samo denar moment, ki vztraja, so jo
zato označili za golo denarno cirkulacijo, za goli denarni obtok.
»Les valeurs capitales se perpétuent.«' (Say 14)'®' »Kapital - permanentna
(»množeča se« še ne sodi sem) vrednost, ki ni več propadla; ta vrednost se odtrga od
blaga, ki jo je ustvarilo; ostala je, tako kot kaka metafizična, nesubstančna kvaliteta, vse-
lej v posesti istega cultivateur (tu vseeno; denimo, posestnika), za katerega je privzemala
različne oblike.« {Sism. Vl.)f
Neminljivost, ki jo je denar skušal doseči tako, da se je postavljal negativno nasproti
cirkulaciji, da se ji je odtegoval, doseže kapital tako, da se otiranja ravno s tem, da se
predaja cirkulaciji. Kapital kot menjalna vrednost, ki je predpostavljena cirkulaciji ali ki
cirkulacijo predpostavlja in ki se v njej ohranja, ni le v slehernem momentu idealiter vsak
od obeh momentov vsebovanih v enostavni cirkulaciji, ampak izmenično sprejema obliko
enega in drugega, a ne več tako, da tako kot v enostavni cirkulaciji samo prehaja iz enega
v drugega, ampak da je v vsaki od obeh določitev hrakti odnos do nasprotne, tj. da jo
ideelno vsebuje v sebi. Kapital izmenično postaja blago in denar; toda 1 ) je sam premena
teh dveh določitev; 2) postane blago; vendar ne to ali ono blago,'ampak totalnost blag. Ni
ravnodušen do substance, ampak do določene oblike; po tej plati se prikazuje kot stalna
metamorfoza te substance; kolikor je torej postavljen kot posebna vsebina menjalne
vrednosti, je ta posebnost sâma totalnost posebnosti; zato ravnodušen ne do posebnosti
kot takšne, ampak do posamične ali oposameznjene posebnosti. Identiteta, oblika ob-
čosti, ki jo dobi, je v tem, da je menjalna vrednost in kot takšna denar. Zato je še postav-
ljen kot denar, in fact se kot blago menja za denar. Toda [kolikor je] postavljen kot denar,
tj. kot ta nasprotujoča si oblika občosti menjalne vrednosti, je hkrati postavljeno na njem,
da ni, tako kot v enostavni cirkulaciji, občost tisto, kar naj izgubi, ampak da je to njena
nasprotna določitev, ali da jo sprejema le izginevajoče, da se torej zopet menja za blago,
toda kot blago, ki samo v svoji posebnosti izraža občost menjalne vrednosti in ki zato ne-
nehno spreminja svojo določeno obliko.
Če govorimo tu o kapitalu, je tu le še ime. Edina določenost, v kateri je postavljen
kapital v razliki od neposredne menjalne vrednosti in od áer\aria, ]e določenost v cirkulaciji
in skozi cirkulcijo ohranjujoče in ovekovečujoče se menjalne vrednosti. Doslej smo obrav-
navali samo eno stran, stran samoohranitve v cirkulaciji in skozi njo. Druga, enako po-
membna stran pa je, da je menjalna vrednost predpostavljena, ne več kot enostavna me-
njalna vrednost kakor eksistira na blagu kot zgolj ideelna določitev, preden stopi blago
v cirkulacijo, ali bolje kot zgolj menjalna določitev, saj postane menjalna vrednost šele
z izginevanjem v cirkulaciji, niti ni predpostavljena kot menjalna vrednost, kakor ta ek-
sistira kot moment v cirkulaciji, kot denar; tu eksistira kot denar, kot upredmetena me-
njalna vrednost, a tako, da je na njej sami postavljen odnos, ki smo ga pravkar opisali.
To, kar 2. določitev loči od prve, je, da menjalna vrednost 1 ) izvira iz cirkulacije, jo torej
predpostavlja, toda hkrati izhaja iz sebe kot predpostavke nasproti cirkulaciji.
Rezultat enostavne cirkulacije je mogoče izraziti glede na 2 strani;
Enostavno negativno: blaga, vržena v cirkulacijo, so dosegla svoj smoter, zamenjana
so drugo za drugo; vsako blago postane objekt potrebe in je potrošeno. S tem je torej
cirkulacija končana. Preostane edinole denar kot enostavni residuum. Kot tak residuum
pa je prenehal biti denar, izgubi svojo formno določitev. Sesede se v svojo materijo, ki
preostane kot neorganski pepel celotnega procesa.
Pozitivno negativno: denar ni negiran kot upredmetena, za sebe ¡bivajoča] - ne zgolj
v cirkulaciji Izginjajoča - menjalna vrednost; ampak je negirana nasprotujoča si samos-
tojnost, zgolj abstraktna občost, v kateri se je ustalil; toda
tretjič: Menjalna vrednost kot prepostavka in hkrati rezultat cirkulacije, kolikor je
predpostavljena v svojem izstopu iz nje, mora iz nje prav tako zopet izstopiti. Če se to
zgodi le na formalen način, bi zopet enostavno postala denar; če izstopi kot dejansko bla-
go, kot v enostavni cirkulaciji, bi postala enostavni predmet potrebe, kot takšna bi bila
potrošena in bi prav tako izgubila svojo formno določitev. Da bi lahko postalo izstopanje
dejansko, mora menjalna vrednost prav tako biti predmet potrebe in kot takšno jo je treba
potrošiti, a potrošiti jo mora delo, s čimer se menjalna vrednost na novo reproducira.
Drugače rečeno: menjalna vrednost je bila prvotno po svoji vsebini upredmeteni
' kapitalske vrednosti se ovekovečajo«
140
kvantum dela ali delovnega časa; kot takšna je v svojem objektiviranju skozi cirkulacijo
napredovala vse do bivanja kot denarja, oprijemljivega denarja. Zdaj mora zopet sama
postaviti izhodišče cirkulacije, ki je bilo zunaj nje, ki ji je bilo predpostavljeno in za ka-
terega se je ona sama kazala kot gibanje, ki ga od zunaj zajema in ki ga znotraj samega
sebe preobraža, in sicer mora postaviti delo; toda zdaj ne več kot enostavni ekvivalent
ali enostavno upredmetenje dela, ampak kot upredmetena in osamosvojena menjalna
vrednost, ki se predaja le delu. ki postaja njegov material, da bi obnovila samo sebe in
iz same sebe zopet začela cirkulacijo. S tem /denar/ tudi ni več enostavno izenačenje,
ohranjanje svoje identitete, kot v cirkulaciji; ampak pomnožitev samega sebe. Menjalna
vrednost se postavlja kot menjalna vrednost le tako, da se uvrednoti, da torej veča svojo
vrednost. Denar (kot denar, ki se je iz cirkulacije vrnil nazaj k sebi), je kot kapital izgubil
svojo togost in je iz neke oprijemljive reči postal proces. Po drugi strani pa je delo spre-
menilo svoje razmerje do svoje predmetnosti; tudi delo se je vrnilo nazaj k sebi. Vrnitev
pa je takšna, da v menjalni vrednosti upredmeteno delo postavlja živo delo kot sredstvo
za svoj reprodukcijo, medtem ko se je prvotno menjalna vrednost prikazovala le kot pro-
dukt dela./
/18/2) Iz cirkulacije izvirajoča menjalna vrednost, ki se cirku-
laciji predpostavlja, v njej ohranja in množi s pomočjo dela.
/1.1) Ob)či pojem kapitala - 2) Posebnost kapitala: Capital circulant. Capital fixe.'
(Kapital kot življenjsko sredstvo, kot surovina, kot delovni instrument.) 2) Kapital kot de-
nar. II. 1 ) Kvantiteta kapitala. Akumulacija. - 2) Kapital, merjen ob samem sebi. Profit Ob-
resti. Vrednost kapitala; tj. Kapital v razliki od sebe kot obresti in profita. 3) Cirkulacija ka-
pitala. a) Menjava kapitala s kapitalom. Menjava kapitala z dohodkom. Kapital in cene.
b) Konkurenca kapitalij. c) Koncentrcija kapitalij. III. Kapital kot kredit. IV. Kapital kot ak-
cijski kapital. W.Kapital kot denarni trg. VI. Kapital kot vir bogastva. Kapitalist. Po kapitalu
bi bilo nato treba obravnavati zemljiško lastnino. Po tej mezdno delo. Ob predpostavki
vseh 3 gibanje cen kot dirkulacijo, določeno zdaj v njeni notranji totalnosti. Po drugi strani
3 razredi kot produkcija, postavljena v njenih 3 osnovnih oblikah in predpostavkah cir-
kulacije. Nato država. (Država in meščanska družba. - Davki ali eksistenca neproduk-
tivnih razredov. - Državni dolgovi. - Populacija. - Država na zunaj: kolonije. Zunanja tr-
govina. Menični tečaj. Denar kot mednarodni novec. - Naposled svetovni trg. Seganje
meščanske družbe čez državo. Krize. Razkroj na menjalni vrednosti utemeljenga produk-
cijskega načina in družbenega sistema. Realno postavljanje individualnega dela kot
družbenega in vice versa.)/
(Nič ni bolj napačnega kot način, kako ekonomi kot tudi socialisti obravnavajo
družlDO glede na ekonomske pogoje. Proudhon pravi npr. proti Bastiatu (XVI, 29): »La dif-
ference pour la société, entre capital et produit n'existe pas. Cette différence est toute
subjective aux individus.-^''" Ravno to, kar je družbeno, imenuje torej subjektivno: sub-
jektivno abstrakcijo pa imenuje družba. Razlika med produktom in kapitalom je ravno ta,
da produkt kot kapital izraža neki določen, neki historični družbeni obliki pripadajoči od-
nos. T. i. obravnavanje s stališča družbe ne pomeni drugega kot spregledovanje razlik,
ki ravno izražajo družbeni odnos (odnos meščanske družbe). Družba ne sestoji iz indi-
viduov, ampak izraža vsoto odnosov, razmerij, v katerih so ti individui drug do drugega.
Kot da bi hotel nekdo reči: s stališča družbe sužnji in citizens^ ne eksistirajo: oba sta člo-
veka. Prav narobe, to sta zunaj družbe. Biti suženj in biti citizen sta družbeni določitvi,
odnosa človeka A in B. Človek A kot tak ni suženj. Sužej je v družbi in skozi njo. Kar g.
Proudhon tu pravi o kapitalu in produktu, ph njem pomeni, da s stališča družbe ne ek-
sistira nobena razlika med kapitalistom in delavcem, razlika, ki eksistira ravno le s sta-
lišča družbe.)
krožni kapital, fiksni kapital
družbo razlika med kapitalom in produktom ne obstaja. Ta razlika je popolnoma subjek-
tivna, individualna.«
3 občani, državljani
141
(Pri Proudhonu je v polemičnem spisu proti Bastiatu: »Gratuité du crédit« vse narav-
nano k temu, da hoče reducirati menjavo med kapitalom in delom na enostavno menjavo
blag kot menjalnih vrednosti, na momente enostavne cirkulacije, tj., da abstrahira ravno
od specifične razlike, od katere je vse odvisno. Pravi: »Tout produit devient à un moment
donné capital, ker se vse, kar se konzumira v nekem določenem trenutku, consomme
reproductivement.«'''^! To je zelo napačno, but never mind. »Qu'est-ce qui fait que la no-
tion du produit se transforme tout à coup en celle de capital? C'est l'idée de valeur. Cela
veut dire que le produit, pour devenir capital, doit avoir passé par une évaluation authen-
tique, avoir été acheté ou vendu, son prix débattu et fixé par une sorte de convention lé-
gale. Npr. koža, sortant de la boucherie, est le produit du boucher. Ce cuir est-il acheté
par le tanneur? Aussitôt celui-ci le porte ou en porte la valeur à son fonds d'exploitation.
Par le travail du tanneur, ce capital redevient produit etc.«^"^! Vsak kapital je tu «une
valeur faite«.^'^''' Denar je »valeur la plus parfaite«, valeur faite na najveišjo potenco. To
torej pomeni: 1 ) produkt postane kapital tako, da postane vrednost. Ali kapital pač ni dru-
go kot enostavna vrednost, fvled njima ni nikakršne razlike. Zato govori Izmenično enkrat
o blagu (njegova naravna stran izražena kot produkt), drugič o vrednosti, ali bolje, ker
predpostavlja akt nakupa In prodaje, o ceni. 2) Ker se prikazuje denar kot dovršena ob-
lika vrednosti, kakor je ta v enostavni cirkulaciji, tudi denar resnična valeur faite.)
Prehod iz enostavne menjalne vrednosti in njene cirkulacije v kapital je mogoče iz-
raziti tudi tako: y cirkulaciji se prikazuje menjalna vrednsot dvojno: enkrat kot blago, dru-
gič kot denar. Če je menjalna vrednost v eni določitvi, v drugi ni. To velja za vsako po-
sebno blago. Celota cirkulacije, če jo obravnavamo na sebi, pa je v tem, da se ista me-
njalna vrednost, menjalna vrednost kot subjekt, postavlja enkrat kot blago, drugič kot de-
nar, in da je ravno to gibanje, da se postavlja v tej dvojni določitvi in da se ohranja v vsaki
od teh določitev kot njeno nasprotje, v blagu kot denar in v denarju kot blago. To, kar v
enostavni cirkulaciji obstaja na sebi, pa na njej postavljeno, ivlenjalna vrednost, postav-
ljena kot enotnost blaga In denarja, je kapital, in to postavljanje samo se prikazuje kot
cirkulacija kapitala. (Ki pa je spirala, krivulja, ki se širi, ne pa enostaven krog).'^®'
Prehod iz enostavne menjalne vrednosti In njene cirkulacije v kapital je mogoče iz-
raziti tudi tako: y cirkulaciji se prikazuje menjalna vrednost dvojno: enkrat kot blago, dru-
gič kot denar. Če je menjalna vrednost v eni določitvi, v drugi ni. To velja za vsako po-
sebno blago. Celota cirkulacije, če jo obravnavamo na sebi, pa je v tem, da se Ista me-
njalna vrednost, menjalna vrednost Kot subjekt, postavlja enkrat kot blago, drugič kot de-
nar, in da je ravno to gibanje, da se postavlja v tej dvojni določitvi in da se ohranja v vsaki
od teh določitev kot njeno nasprotje, v blagu kot denar in v denarju kot blago. To, kar v
enostavni cirkulaciji obstaja na sebi, pa na njej nIposíaWyeno.Menjalna vrednost, postav-
ljena kot enotnost blaga in denarja, je kapital, in to postavljanje samo se prikazuje kot
cirkulacija kapitala. (Ki pa je spirala, krivulja, ki se širi, ne pa enostaven krog)."®'
Analizirajmo najpoprej določitve, ki jih vsebuje razmerje med kapitalom in delom, da
bi tako odkrili notranjo povezanost - tako teh določitev, kot njihovega nadaljnjega razvoja
- s poprejšnjim./
/19/ Prva predpostavka je, da na eni strani stoji kapital, na drugi strani pa delo, oba
kot samostojni podobi drug nasproti drugemu; zato tudi oba kot tuja drug nasproti dru-
gemu. Delo, ki stoji nasproti kapitalu, je tuje delo, in kapital, ki stoji nasproti delu, je tuj
kapital. Ekstrema, ki si stojita nasproti, se specifično razlikujeta. V prvem postavljanju
enostavne menjalne vrednosti je bilo delo določeno tako, da produkt ni bil neposredna
uporabna vrednost za delavca, da ni bil direktno subsistenčno sredstvo. To je bil obči po-
goj stvarjanja neke menjalne vrednosti in menjave sploh. Drugače bi delavec proizvedel
le produkt - neposredno uporabno vrednost zase - ne pa menjalne vrednosti. A ta me-
nialna vrednost je bila materializirana v nekem produktu, ki je kot takšen imel uporabno
'»Vsak produkt postaiie v danem trenutku kapital.. konzumira reproduktivno.«
2 ... a nič zato. »Zaraiiičesa se pojem produkta nenadoma spremeni v pojem kapitala? Zaradi
ideje vrednosti. To pomeni, da mora iti produkt, da bi postal kapital, skozi pristno cenitev, da mora
biti kupljen ali prodan, njegova cena pa pretresena in določena s pomočjo neke vrste zakonitega
dogovora. Koža npr., ki prihaja iz klavnice, je produkt mesarja. In če to kožno kupi strojar? Takoj
vnese njo ali njeno vrednost v svoj obratni fond. Z delom strojarja postane ta kapital znova produkt
itd.«
^ »ustvarjena vrednost«
»najpopolnejša vrednost«
142
vrednost za druge in ki je bil kot takšen predmet njihovih potreb. Uporabna vrednost, ki
jo more delavec ponuditi nasproti kapitalu, ki jo torej sploh lahko ponudi za druge, ni ma-
terializirana v nekem produktu, sploh ne eksistira zunaj njega, torej ne eksistira dejan
sko, ampak le po možnosti, kot njegova sposobnost. Dejanskost postane šele, ko jo pri-
tegne kapital, l-.o jo spravi v gibanje, s.ij dejavnost brez gibanja ni nič oziroma je kvečjemu
miselna dejavnost, za katero tu ne gre. Brž ko je kapital to uporabno vrednost spravil v
gibanje, obstaja kot določena, produktivna dejavnost delavca; to je sama njegova živost,
usmerjena k določenem smotru in izražajoča se zato v določeni obliki.
V razmerju med kapitalom in delom sta menjalna vrednost in uporabna vrednost po-
stavljeni v razmerje druga do druge: ena stran (kapital) je najpoprej nasproti* drugi strani
kot menjalna vrednost, in druga stran (delo) nasproti kapitalu kot uporabna vrednost. V
enostavni cirkulaciji lahko obravnavamo izmenično vsako izmed blag v eni ali drugi do-
ločitvi. V obeh primerih, če velja kot blago kot tako, izstopi kot predmet potrebe iz cir-
kulacije in je povsem zunaj ekonomskega razmerja. Kolikor je blago fiksirano kot menjal-
na vrednost - denar - stremi k isti brezobličnosti, a tako, da sodi znotraj ekonomskega
odnosa. Vsekakor zbujajo blaga v menjalnem razmerju menjalne vrednosti (enostavna
cirkulacija) interes le, kolikor imajo menjalne vrednosti; po drugi strani zbuja njihova me-
njalna vrednost le minljiv interes, vtem ko odpravlja enostranost - samo na določen in-
dividuum nanašajočo se in zato neposredno zanj eksistirajočo uporabnost, uporabno
vrednost, ne pa te uporabne vrednosti same; pač pa jo postavlja in posreduje; kot upo-
rabna vrednost za druge itd. Kolikor pa je menjalna vrednost kot taka fiksirana v denarju,
mu stoji uporabna vrednost nasproti le še kot abstraktni kaos; in ravno z ločitvijo od svoje
substance sovpade v sebi in se namerja proč iz območja enostavne menjalne vrednosti,
katere najvišje gibanje je enostavna cirkulacija in katere najvišja dovršitev je denar.
Znotraj sfere same pa razlika in fact eksistira le kot površinska različnost, čisto formalno
razlikovanje. Denar sam v svoji najvišji fiksiranosti je sam zopet blago in se kot tako raz-
likuje od drugih blag le po tem, da popolneje izraža menjalno vrednost, da pa ravno zato
kot novec izgubi svojo menjalno vrednost kot imanentno določitev //20/ in postane gola
uporabna vrednost, čeprav tudi uporabna vrednost za postavljanje cen itd. blag. Določitvi
še neposredno sovpadata in se prav tako neposredno razhajata. Kjer se druga tío druge
obnašata samostojno, pozitivno, kot v blagu, ki postane predmet konsumpcije, [blago]
preneha biti moment ekonomskega procesa; kjer negativno, kot v denarju, postane
' Ali ni treba vrednosti dojeti kot enotnost uporabne vrednosti in menjalne vrednosti? Sama
na sebi je vrednost kot taka tisto obče nasproti uporabni vrednosti in menjalni vrednosti kot njenima
posebnima oblikama? (Ali to kaj pomeni v ekonomiji? Uporabna vrednost predpostavljena tudi v
enostavni menjavi ali čisti menjavi. A tu, kjer menjava poteka ravno samo zaradi vzajemne uporabe
blaga, uporabna vrednost, tj. vsebina, naravna posebnost blaga kot taka ne obstaja kot ekonomska
formna določitev. Njena formna določitev je, prav nasprotno, menjalna vrednost. Vsebina zunaj te
forme je indiferentna; ni vsebina razmerja kot družbenega razmerja. Toda ali se ta vsebina kot taka
ne razvije v sistemu potreb in produkcije? Ali ne vstopa uporabna vrednost kot taka v formo samo,
kot določujoča ekonomsko formo samo, npr. v razmerju med kapitalom in delom? v različnih objikah
dela? - poljedeljstvo, industrija itd. - zemljiška renta? vpliv letnih časov na cene surovin? Če bi
samo menjalna vrednost kot taka imela vlogo v ekonomiji, kako bi lahko pozneie vstopili takšni ele-
menti, ki se nanašajo čisto na uporabno vrednost, tako kot npr. takoj v kapitalu kot surovini itd. Od
kod pri Ricardul'^l nenadoma nastopi fizična kakšnost zemlje? itd. Beseda blago (nemško Güter'
morda kot denrée v razliki od marchandise?) vsebuje odnos. Cena se kaže kot zgolj formalna do-
ločitev na njem. Temu niti najmanj ne oporeka, da je menjalna vrednost prevladujoča določitev. To-
da uporaba se s tem seveda ne konča, da je določena samo z menjavo; čeprav ji to seveda daje
njeno smer Vsekakor je treba to natančno raziskati pri raziskavi o vrednosti, ne pa da tako kot Ri-
cardo od tega povsem abstrahiramo, ali da se kot pusti Say postavljamo z golo predpostavko be-
sede »koristnost«.!'8) Predvsem se bo pokazalo in se mora pri razvitju posameznih oddelkov po-
kazati, koliko uporabna vrednost ne ostaja le kot predpostavljena snov zunaj ekonomije in njenih
formnih določitev, in koliko vanje vstopa. Proudhonove neslanosti glej »Misère«.['9) Toliko je go-
tovo: v menjavi imamo (v cirkulaciji) blago - uporabno vrednost - kot ceno; da je razen svoje cene
blago, predmet potrebe, se razume samo po sebi. Obe določitvi nikakor ne stopata v razmerje dru-
ga do druge, razen kolikor se kaže posebna uporabna [vrednost] kot naravna pregrada blaga in
kolikor zato postavlja denar, tj. svojo menjalno vrednost, hkrati kot eksistenco zunaj sebe v denarju,
toda le formalno. Denar sam je blago, ima za svojo substanco neko uporabno vrednost./ (Marxova
digresija, ki stoji sredi stavka na strani 19 zvezka II. Beseda je prečrtana s poševno črto s svinč-
nikom)
' dobrine
143
norost;' kakopak norost kot moment, ki določi ekonomijo in praktično življenje ljudstev.
Prej smo vldeli,l2°l da ni mogoče reči, da se menjalna vrednost realizira v enostavni
cirkulaciji. To pa se dogaja zaradi tega, ker ji nasproti ne stopa uporabna vrednost kot
taka, določena kot uporabna vrednost z njo samo; medtem ko, narobe, uporabna vred-
nost kot taka ni v razmerju do menjalne vrednosti, ampak postane določena menjalna
vrednost le tako, da je to, kar je uporabnim vrednostim skupno - da so delovni čas - po-
loženo nanje kot zunanje merilo. Njihova enotnost še neposredno razpada, njihova raz-
lika pa še neposredno pade v eno. Da uporabna vrednost kot taka postane skozi me-
njalno vrednost, in da menjalna vrednost posreduje samo sebe skozi uporabno vrednost,
to mora biti zdaj postavljeno. V denarni cirkulaciji smo imeli le 2 različni obliki menjalne
vrednosti (ceno blaga - denar) ali le različni uporabni vrednosti (B - B), za katere je de-
nar, menjalna vrednost golo izginevajoče posredovanje. Dejanskega razmerja med me-
njalno vrednostjo in uporabno vrednostjo ni bilo. Blago kot tako - njegova posebnost -
je zato tudi neka vsebina, ki je ravnodušna, le naključna in en général' predstavljena, na-
haja pa se zunaj ekonomskega formnega odnosa; aH ekonomski formni odnos je le po-
vršinska forma, formalna določitev, pri kateri je dejanska substanca zunaj njenega pod-
ročja. tako da do nje kot take sploh ni v razmerju; če je treba zato to formno določitev
kot tako zadržati v denarju, se pod roko preobrazi v ravnodušen naravni produkt, v ko-
vino, pri kateri je Izbrisan tudi zadnji odnos bodisi do individua bodisi do občevanja in-
dividuov. Kovina kot taka seveda ne izraža nikakršnega družbenega odnosa; na njej je
izbrisana tudi forma novca; zadnji življenjski znak njegovega družbenega pomena.
Menjalna vrednost, ki stopa uporabni vrednosti nasproti postavljena sàma kot stran
razmerja, ji stopa nasproti kot denar, toda denar, ki ji na ta način stopa nasproti, ni več
denar v svoji določitvi kot taki, ampak kot kapital. Uporabna vrednost ali blago, ki stopa
nasproti kapitalu ali postavljeni menjalni vrednosti, nI več blago, kakor da je to kazalo na-
sproti denarju, blago, katerega formna določenost je bila enako ravnodušna kot njegova
vsebina, kazala pa se je le kot kakršnakoli že substanca sploh.^ 1 ) Prvič, kot uporabna
vrednost za kapital, tj. torej kot neki predmet, pri katerem kapital, kadar se zamenjuje za-
nj, ne izgubi svoje vrednostne določitve, kot npr. denar, kolikor je zamenjan za določeno
blago. Edina koristnost, ki jo sploh lahko Ima kak predmet za kapital, je lahko samo, da
ga ohranja ali množi. Že pri denarju smo videli,'^'! kako vrednost, osamosvojena kot taka
- ali obča oblika bogastva - ni zmožna drugega gibanja kot kvantitativnega; da se množi.
Po svojem pojmu je skupek vseh uporabnih vrednosti; toda kot vedno le določen kvantum
denarja (tu kapital), je njegova kvantitativna pregrada v protislovju z njegovo kvaliteto.
V njegovi naravi je zato, da nenehno stremi čez svojo lastno pregrado. (Kot bogastvo za
uživanje, npr. v dobi rimskega cesarstva, se prikazuje zato kot brezmejno tratenje, ki sku-
ša tudi užitek povzdigniti do umišljene brezmejnosti, npr. z goltanjem solat Iz biserov itd.)
Za vrednost, ki vztraja pri sebi kot vrednosti, množenje že zaradi tega sovpada s samooh-
ranjanjem, ohranja pa se ravno le s tem, da nenehno žene čez svojo kvantitativno pre-
grado, ki je v protislovju z njegovo formno določitvijo, njegovo notranjo otjčostjo. Otxsga-
titev je tako samosmoter. Dejavnost kapitala, ki določa njegov smoter, je lahko le dejav-
nost obogatitve, tj. povečevanja, množenja njega samega. Določena vsota denarja (in
denar eksistira za svojega posestnika vedno le v določeni kvantiteti; vedno je tu kot do-
ločena vsota denarja) (to razviti že v poglavju Denar), lahko povsem zadošča za dolo-
čeno konsumpcijo, v kateri pač preneha biti denar. Kot reprezentant ot)čega bogastva
pa tega ne more. Kot kvantitativno določena vsota, omejena vsota, je tudi le omejeni rep-
rezentant ot)čega bogastva ali reprezentant omejenega bogastva, ki se že ravno toliko
daleč kot njegova menjalna vrednost; je natančno merjen z njo. Nikakor torej nima spo-
sobnosti, ki naj bi jo imel glede na svoj obči pojem, da kupuje vse užitke, vsa blaga, to-
talnost materialnih substanc bogastva; ni »précis de toutes les choses«з itd. Zadržan kot
kxjgastvo, kot obča forma bogastva, kot vrednost, ki velja za vrednost, je torej njegov ne-
nehni gon, da napreduje čez svojo kvantitativno pregrado; neskončen proces. Njegova
lastna živost je izključno v tem: kot od uporabne vrednosti razlikujoča se, za sebe ve-
ljavna menjalna vrednost, se ohranja le tako, da se stalno pomnogoterja. (Gospodje eko-
' Verücktheit
2	na splošno
3	povzetek vseh stvari;
144
nomi bodo od samoohranjanja vrednosti v kapitalu prekleto težko teoretsko prišli naprej
k njegovemu pomnogoterjenju: in sicer pomnogoterjenju v temeljni določitvi kapitala, ne
le kot accidenc ali zgolj kot rezultat. Glej npr. Storcha.^^^^ kako s prilastkom »pravzaprav«
vpelje to temeljno odločitev. Seveda skušajo ekonomi to vnesti v razmerje kapitala kot
bistveno, a če se to že ne dogaja v grobi obliki, da je kapital določen kot tisto, kar prinaša
profit, kjer je množenje kapitala samo že postavljeno kot posebna ekonomska forma v pro-
fitu, se dogaja //21 / le naskrivaj in zelo šibko, kot bomo kasneje pokazali s kratkimi pre-
gledi vsega tega, kar so ekonomi prispevali v zvezi s pojmovnimi določitvami kapitala.
Čvekanje, da nihče ne bi uporabil svojega kapitala, če ne bi iz tega potegnil dobiček, se
konča bodisi v bedastoči, da bi vrli kapitalisti ostali kapitalisti tudi če ne bi uporabili svo-
jega kapitala; ali pa se konča s tem, da je zelo po domače rečeiio, dobičkonosna uporaba
vsebovana v pojmu kapitala. Well.' Tedaj bi bilo treba to pač dokazati.) - Denar kot de-
narna vsota je merjen s svojo kvantiteto. Ta merjenost oporeka njegovi določitvi, ki mora
biti naravnana na brezmerno. Vse, kar je tu rečeno o denarju, velja še bolj za kapital, v
katerem se denar v svoji dovršeni določitvi pravzaprav šele razvije. Kot uporabna vred-
nost, tj. kot koristno, lahko stoji kapitalu kot takemu nasproti le tisto, kar ga množi,po-
mnogoterja in zato ohranja kot kapital.
2) Kapital je po svojem pojmu denar, ki ne eksistira več v enostavni obliki zlata in
srebra, tudi ne več kot denar v nasprotju s cirkulacijo, ampak v obliki vseh substanc -
blag. V toliko kot kapital potemtakem ni v nasprotju z uporabno vrednostjo, ampak ek-
sistira mimo denarja ravno le v uporabnih vrednostih. Ta njegova substanca je zdaj torej
minljiva, [so substance,] ^ ki ne bi imele menjalne vrednosti, če ne bi imele uporabne vred-
nosti; ki pa kot uporabne vrednosti izgubijo svojo vrednost, če niso zares uporabljene jih
razkroji enostavna izmena snovi narave; in ki še toliko prej izginejo, če so zares uporab-
ljene. Glede na to stran nasprotek kapitala ne more zopet sam biti neko posebno blago;
kot takšno ni namreč nikakršno nasprotje s kapitalom, saj je substanca kapitala sama
uporabna vrednost; ni to ali ono blago, ampak vsako blago. Skupnostna substanca vseh
blag, tj. zopet ne njihova substanca kot njihova materialna snov, torej fizična določitev,
ampak skupnostna substanca blag kot blag in zato menjalnih vrednosti je v tem, da so
upredmeteno delo. /O tej ekonomski (družbeni) substanci uporabnih vrednosti, tj. o nji-
hovi ekonomski določitvi kot vsebini v razliki od njihove oblike (kot ta oblika vrednosti,
ker določen kvantum tega dela) lahko govorimo le, če poiščemo njihovo nasprotje. Kar
zadeva njihovo naravno različnost, niti ena med njimi ne onemogoča kapitalu, da bi v njej
ne zavzel mesta, jo naredil za svoje lastno telo, kolikor nobena med njimi ne izključuje
določitve menjalne vrednosti in blaga./ Edina razlika od upredmetenega dela je delo, ki
ni upredmeteno, ampak se še upredmetuje, delo kot subjektivnost. Ali, upredmeteno, tj.
prostorsko dano delo je mogoče nasproti časovno danemu delu postaviti tudi kot minulo de-
lo. Kakor mora biti dano kot časovno, kot živo, je lahko dano le kot živi subjekt, v katerem
eksistira kot sposobnost, kot možnost; zatorej kot delavec. Zato je edina uporabna vred-
nost, ki je lahko nasprotje kapitalu, delo / in sicer vrednotvorno, to se pravi produktivno
delo. Ta obrobna pripomba je anticipirana; treba jo je šele razviti; by and by.^ Delo kot gola
uslužnostna storitev za zadovoljitev neposrednih potreb nima še ničesar opraviti s ka-
pitalom, saj je kapital ne išče. Če si da kapitalist nasekati drv, da bi si spekel svoj mut-
ton," tedaj v razmerju enostavne menjave ni le drvar z njim, ampak je v tem razmerju z
drvarjem tudi on sam. Drvar mu daje svojo uslugo, neko uporabno vrednost, ki kapitala
ne veča, ampak se kapital v njej konsumira, kapitalist pa mu zanjo daje neko drugo blago
v obliki denarja. Tako je z vsemi uslužnostnimi storitvami, ki jih delavci neposredno za-
menjujejo za denar drugih oseb, te osebe pa jih konsumirajo. Gre za konsumpcijo dohod-
ka, ki kot taka vselej sodi v enostavno cirkulacijo, ne za konsumpcijo kapitala. Kolikor
eden kontrahentov drugemu ne stoji nasproti kot kapitalist, storitev tistega, ki nudi us-
lugo, ne more soditi v kategorijo produktivnega dela. Od kurbe do papeža obstaja mno-
žica takšne drhali. Vendar sodi sem tudi pošteni in »delovni« lumpenproletariat; npr. ve-
lika skupina pomožnih nosačev itd. V pristaniških mestih itd. Tisti, ki reprezentira denar.
' Prav!
2	V odvisniku postavlja Marx subjek» glavnega stavka v množino.
3	Pozneje
* ovčetino
145
zahteva uslugo le zaradi njene uporabne vrednosti, ki zanj neposredno izgine; nosač pa
zahteva denar, in ker gre torej tistemu, ki nudi denar, za blago, tistemu, ki nudi blago, pa
za denar, zastopata drug nasproti drugemu samo 2 strani enostavne cirkulacije; jasno
je seveda, da se bo nosač, ki mu gre za denar, torej neposredno za občo obliko bogastva,
skušal obogatiti na račun svojega improviziranega prijatelja, kar tega kot hard-calcula-
torja 'žali toliko globlje, kolikor je pripisati to uslužnostno storitev, ki jo rabi zdaj, zgolj nje-
govi občečloveški slabosti, nikakor pa je ne zahteva qua kapitalist. A. Smith'^^' je imel v
bistvu prav s svojim produktivnim in neproduktivnim delom, prav s stališča meščanske
ekonomije. Kar pa, nasprotno, razlagajo drugi ekonomi, [je] bodisi puhlost (npr. Storch,
Seniori^"! še bolj gnidasto itd.), namreč da navsezadnje vsaka akcija nekaj opravlja; torej
mešanje produkta v njegovem naravnem In ekonomskem smislu; na ta način je tudi lopov
produktiven delavec, kolikor //22/ posredno producira knjige o kazenskem pravu; (ali pa
je vsakj to razmišljanje enako pravilno, kakor če pravijo, da je sodnik produktivni delavec
zato, ker varuje pred tatvino). Bodisi pa so se moderni ekonomi spremenili v takšne sl-
kofante buržuja, da mu hočejo dopovedati, da gre za produktivno delo, če mu nekdo išče
uši po glavi ali pa mu drgne rep, ker da bo z omenjenim gibanjem postala njegova debela
glava - blockhead naslednji dan bolj razpoložena za pisarno. Zato je povsem pravilno
- hkrati pa tudi značilno - da so za dosledne ekonome npr. delavci v luksusnih trgovinah
produktivni delavci, čeprav možakarje, ki trošijo takšne predmete, izrecno grajajo kot
neproduktivne zapravljivce. Fact je, da so ti delavci, indeed produktivni, as far as they in-
crease the capital of their master; unproductive as to the material result of their labour.^
In fact, saj je vendar ta »produktivni« delavec prav toliko zainteresiran za sranje, ki ga
mora izdelovati, kakor sam kapitalist, ki ga uporablja in ki mu je hudičevo malo mar za
to ropotijo. Natančneje vzeto, dejansko se nato pokaže, da je resnična definicija produk-
tivnega delavca taka; človek, ki potrebuje in zahteva natanko toliko, kolikor je potrebno,
da je sposoben svojemu kapitalistu prinašati največjo možno dobit. AH this nonsense.
Odmikanje. Toda vrniti se nadrobneje k produktivnemu in neproduktivnemu./
/Menjava med kapitalom in delom/
Uporabna vrednost, ki stopa nasproti kapitalu kot postavljeni menjalni vrednosti, je
delo. Kapital se menja aH je v tej določenosti samo v odnosu do ne-kapitala, negacija ka-
pitala, glede na katero je edinole kapital; dejanski ne-kapital je delo.
Če obravnavamo menjavo med kapitalom in delom, bomo ugotovili, da razpade v 2
ne le formalno, ampak kvalitativno različna in celo zoperstavljena procesa:
1 ) Delavec menja svoje blago, delo, uporabno vrednost, ki Ima kot blago kakor vsa
druga blaga tudi neko ceno, za določeno vsoto menjalnih vrednosti, določeno vsoto de-
narja, ki jo zanj odvaja kapital.
2) Kapitalist menja delo samo, delo kot dejavnost, ki postavlja vrednost, kot produk-
tivno delo; tj. menja produktivno silo, ki ohranja in pomogoterja kapital in ki postane s tem
produktivna sila in reproducirajoča sila kapitala, kapitalu samemu pripadajoča sila.
Ločitev teh dveh procesov je tako očitna, da se lahko časovno razcepita in da ni-
kakor ni nujno, da sovpadata. Prvi proces je lahko dovršen in je do določene mere ve-
činoma že dovršen, preden se drugi sploh začne. Dovršitev 2. akta predpostavlja dovr-
šitev produkta. Plačilo mezde ne more čakati nanjo. Videli bomo, da je to celo neka bist-
vena določitev razmerja, da namreč nanjo ne more čakati.
Pri enostavni menjavi, cirkulaciji, tega podvojnega procesa ni. Če se blago a menja
za denar b, ta pa nato za blago c, namenjeno konsumpciji, - blago, ki je prvotni objekt
menjave a, tedaj je C^poraba blaga c, njegov konsum, povsem zunaj cirkulacije; forme raz-
' strogega lacuiianja
2 butec, tepec
^ ... zares produktivni, kolikor večajo kapital svojega gospodarja, neproduktivni glede na ma-
terialni rezultat njihovega dela.
Ves ta nesmisel
146
merja v ničemer ne zadeva; je onstran cirkulacije same in je neki povsem snovni interes,
ki izraža samo še razmerje individua A v njegovi naravnosti do nekega predmeta njegove
oposameznjene potrebe. Kaj počne z blagom c, je vprašanje, ki je zunaj ekonomskega
razmerja. Tu se, ravno narobe, uporabna vrednost tega, kar je zamenjano za denar, pri-
kazuje kot posebno ekonomsko razmerje in določena poraba tega, kar je zamenjano za de-
nar, tvori zadnji smotei obeh procesov. To torej že formalno razlikuje menjavo med kapi-
talom in delom od enostavne menjave - dva različna procesa.
Če vzamemo zdaj nadalje, kako se menjava med kapitalom in delom po vsebini raz-
likuje od enostavne menjave (cirkulacije) tedaj bomo odkrili, da ta razlika ne iztiaja iz vna-
njega odnosa ali primerjave, ampak da se v totalnosti zadnjega procesa druga oblika sa-
ma razločuje od prve, ta je sama ta primerjava vključena. Razlika drugega akta od prvega
- drugi akt je namreč posebni proces prilaščanja dela s strani kapitala je exactly' razlika
menjave med kapitalom in delavcem od menjave, kakor jo denar posreduje med blagi. V
menjavi med kapitalom in delom je prvi akt menjava, pade povsem v navadno cirkulacijo;
drugi akt pa je proces, ki se od menjave kvalitativno razlikuje, in samo by misuse^ bi ga
sploh lahko imenovali menjava kakršnekoli že vrste. Stoji neposredno nasproti menjavi;
bistveno drugačna kategorija.
/Kapital. I. Občost: 1 ) a) Nastajanje kapitala iz denarja, b) Kapital in delo (posredujoč
se s tujim delom), c) Elementi kapitala razstavljeni po svojem razmerju do dela (produkt.
Surovina. Delovno orodje). 2) Oposebljenje kapitala: a) Kapital circulant. Kapital fixe. Ob-
tok kapitala. 3) Posamičnost kapitala. Kapital in profit. Kapital in obresti. Kapital kot
vrednost, ki se razlikuje od sebe kot obresti in profita.
II. Posebnost. 1 ) Akumulacija kapitalij. 2) Konkurenca kapitalij. 3) Koncentracija ka-
pitalij (kvantitativna razlika kapitala kot hkrati kvalitativna, kot mera njegove velikosti in
učinkovanja.)'^®!
/23/ III. Posamičnost: 1 ) Kapital kot kredit. 2) Kapital kot akcijski kapital. 3) Kapital
kot denarni trg. V denarnem trgu je kapital postavljen v svoji totalnosti; v njej določa ceno,
daje delo, ureja produkcijo, z eno besedo, je vir produkcije; toda kapital, ne le, kolikor pro-
ducira samega sebe (materialno z industrijo itd., kolikor postavlja cene, razvija produk-
tivne sile), marveč hkrati kot ustvarjalec vrednosti, mora postavljati neko vrednost ali ob-
liko bogastva, ki se specifično razlikuje od kapitala. To je zemljiška renta. To je edina
vrednostna stvaritev kapitala, ki se kot vrednost razlikuje od njega samega, od njegove
lastne produkcije. Tako po svoji naravi kakor zgodovinsko je kapital ustvarjalec moderne
zemljiške lastnine, zemljiške rente; tako kot se njegovo delovanje zato tudi kaže kot raz-
kroj stare oblike zemljiške lastnine. Nova oblika nastane z delovanjem kapitala na staro.
Takšen je kapital - če ga obravnavamo po eni strani - kot ustvarjalec modernega polje-
delstva. Zato je v ekonomskih razmerjih moderne zemljiške lastnine, ki se kaže kot pro-
ces: zemljiška lastnina - kapital - mezdno delo (obliko silogizma je mogoče zajeti tudi
drugače: kot mezdno delo - kapital - zemljiška renta; toda kapital se mora vselej kazati
kot dejavna sredina), postavljena notranja konstrukcija moderne družbe ali kapital v to-
talnosti svojih odnosov. Vprašanje pa je zdaj, kako pride do prehoda iz zemljiške lastnine
v mezdno delo? (Prehod iz mezdnega dela v kapital izhaja sam po sebi; ker se je tu ka-
pital vrnil v svoj aktivni temelj.) Historično je prehod nesporen. Je že v tem, da je zemljiška
lastnina produkt kapitala. Zato bomo povsod odkrili, da se tam, kjer se zemljiška lastnina
zaradi reakcije kapitala na njene starejše oblike preobrazi v denarno rento (isto se do-
gaja na drug način tam, kjer se ustvarja moderni kmet), in kjer se zato poljedeljstvo, ki
ga žene kapital, hkrati preobrazi v industrijsko agronomijo, cottiers,^ tlačani, kmetje, ded-
ni zakupniki, itd. nujno spreminjajo v dninarje, mezdne delavce, da je torej mezdno delo
v svoji totalnosti ustvarjeno šele, ko kapital deluje na zemljiško lastnino in nato, brž ko
je ta enkrat izdelana kot oblika, z zemljiškim lastnikom samim. Zemljiški lastnik nato sam,
kot pravi Steuart,'^®! clears" zemljo od njenih odvečnih ust, otroke zemlje odtrga od prsi,
na katerih so zrasli, in tako preobraža celo obdelovanje zemlje, ki se po svoji naravi kaže
kot neposredni subsistenčni vir, v posredovani subsistenčni vir, ki je povsem odvisen od
' natanko
2	z zlorabo
3	Kočarji
" čisti
147
družbenih odnosov. (Preden lahko pomislirno na dejansko družbeno skupnost, n^iora biti
vzajemna odvisnost razdelana v svoji čistosti. Vsa razmerja kot postavljena z družbo, ne
kot določena po naravi.) Edino to jim šele omogoča uporabo znanosti in razvije polno pro-
duktivno silo. Nobenega dvoma torej ni o tem, da je mezdno delo v svoji klasični obliki,
takšno, ki prežema' družbo v vsej njeni širini in ki sebe postavlja na mesto zemlje za tla,
na katerih stoji družba, ustvarjeno šele z moderno zemljiško lastnino, tj. z zemljiško last-
nino kot vrednostjo, ki jo je ustvaril kapital sam. zato torej zemljiška lastnina pelje nazaj
k meznemu delu. Po eni strani gre samo za prenos mezdnega dela iz mest na deželo, to-
rej za mezdno delo, razširjeno po vsej površini družbe. Stari zemljiški lastnik, če je bogat
ne rabi kapitalista, da bi postal moderni zemljiški lastnik. Samo svoje delavce mora spre-
meniti v mezne delavce in producirati za profit namesto za dohodek. Tedaj je v njegovi
osebi predpostavljen moderni zakupnik in moderni zemljiški lastnik. To, da se spremeni
oblika, v kateri prejema svoj dohodek, ali pa oblika v kateri je plačan delavec, pa ni neka
formalna razlika, ampak je pri tem predpostavljeno totalno preoblikovanje načina produk-
cije (agrikulture) same; ima zato predpostavke, ki se opirajo na določen razvoj Industrije,
trgovine in znanosti, skratka produktivnih sil. Tako kakor se nasploh produkcija, opira-
joča se na kapital In mezdno delo, od drugih produkcijskih načinov ne razlikuje le formal-
no, ampak prav tako predpostavlja totalno revolucijo in razvoj materialne produkcije.
Čeprav se lahko kapital kot trgovski kapital popolnoma razvije (samo ne v tolikšni kvan-
titeti) brez tega preoblikovanja zemljiške lastnine, pa tega kot industrijski kapital ne mo-
re. Celo razvoj manufakture predpostavlja začetek razkroja starih ekonomskih zemljiš-
kolastniških razmerij. Po drugi strani nastane iz tega punktualnega razkroja nova oblika
v svoji totalnosti in širini šele, ko se moderna Industrija razvije do visoke stopnje izob-
likovanosti, ki pa sama toliko bolj napreduje, kolikor bolj so razviti moderno poljedeljstvo
ter njemu ustrezajoča lastniška oblika in njemu ustrezajoča lastniška oblika in njemu
ustrezajoča ekonomska razmerja. Zato je Anglija za ostale kontinentalne dežele v tem
pogledu zgled. Prav tako: če prva oblika industrije, velika manufaktura, že predpostavlja
razkroj zemljiške lastnine, je temu razkroju zopet pogoj podrejeni razvoj kapitala, ki je po-
tekal v mestih v svojih še nerazvitih oblikah (srednjeveških)hkrati pa učinkovanje ma-
nufakture, ki je v drugih deželah cvetela obenem s trgovino (tako učinkuje Nizozemska
na Anglijo v 16. in v prvi polovici 17. stoletja). Te dežele same so proces že prestale, po-
ljedelstvo je žrtvovano živinoreji, žito pa uvažajo iz zaostalih dežel, denimo Iz Poljske Itd.
(Holland again 2). Upoštevati je treba, da se nove produktivne sile in nova produkcijska
razmerja ne razvijejo iz nič, niti iz zraka niti iz naročja ideje, ki postavlja samo sebe; am-
pak znotraj obstoječega razvoja produkcije in preoddanih, tradicionalnih lastniških raz-
merij in v nasprotju z njimi. Če v dovršenem meščanskem sistemu vsako ekonomsko raz-
merje predpostavlja drugo v meščansko-ekonomski obliki in če je tako vse, kar je po-
stavljeno, hkrati predpostavka, tedaj je tako z vsakim //24/ organskim sistemom. Ta or-
ganski sistem sam kot totalnost Ima svoje predpostavke in njegov razvoj v totalnost je
ravno [v tem], da si podredi vse elemente družbe ali da Iz nje ustvari organe, ki mu še
manjkajo. Tako historično postane totalnost. Nastajanje sistema kot te totalnosti tvori
moment njegovega procesa, njegovega razvoja. - Po drugi strani, če so znotraj neke
družbe moderna produkcijska razmerja, tj. Če je kapital razvit do svoje totalnosti, če se
ta družba zdaj polasti novega področja, kot npr. v kolonijah, tedaj bo ona, predvsem pa
njen reprezentant, kapitalist, odkril, da njegov kapital brez mezdnega dela preneha biti
kapital in da je ena od predpostavk mezdnega dela ne le zemljiška lastnina nasploh, am-
pak moderna zemljiška lastnina; zemljiška lastnina, ki je kot kapitalizirana renta draga
in ki kot takšna izključuje, da bi individui neposredno uporabljali zemljo. Odtod
Wakefieldova teorija kolonij, po kateri se je angleška vlada v Avstraliji ravnala v praksi.
Zemljiško lastnino tu umetno dražijo, da bi delavca spremenili v mezdnega delavca, da
bi dosegli učinkovanje kapitala kot kapitala in da bi tako nova kolonija postala
produktivna-, da bi razvili v njej bogastvo, namesto da jo uporabljajo, kot denimo v Ameriki,
za trenutno dobavljanje mezdnih delavcev. Wakefieldova teorija je neskončno pomembna
za pravilno pojmovanje moderne zemljiške lastnine. - Kapital kot tisti, ki ustvarja zem-
ljiško rento, se torej vrača nazaj v produkcijo mezdnega dela kot svoje obče ustvarjalne
' durchwadend: iz angleškega »to wade trough« (prežemati)
2 spet.
148
osnove. Kapital izvira iz cirkulacije in postavlja delo kot mezdno delo; tako se izoblikuje
in postavlja, razvit kot celota, zemljiško lastnino tako za svoj pogoj kakor za svoje na-
sprotje. Pokaže pa se, da je s tem ustvaril samo mezdno delo kot svojo občo predpostav-
ko. Zdaj je torej treba obravnavati le-to samo zase. Po drugi strani se moderna zemljiška
sama najmočneje kaže v procesu clearing of estatis' in v spreminjanju poljedeljskiti de-
lavcev v mezdne delavce. Tako dvojen prehod v mezdno delo. To po pozitivni srani. Ne-
gativno, potem ko je kapital postavil zemljiško lastnino in s tem dosegel svoj dvojni smo-
ter: 1 ) industrijsko poljedeljstvo in s tem razvoj produktivne sile zemlje; 2) mezdno delo,
torej splošno gospostvo kapitala na deželi, obravnava kapital eksistenco zemljiške last-
nine same kot zgolj minljivi razvoj, ki je nujen kot delovanje kapitala na stara zemljiško-
lastniška razmerja in je produkt njihovega razpadanja: toda razvoj, ki je kot tak - ko je
smoter enkrat dosežen - gola omejitev profita, ne pa nujnost za produkcijo. Kapital torej
poskuša zemljiško lastnino razkrojiti kot privatno lastnino in jo prenesti na državo. To ne-
gativna stran. Spremeniti tako vso notranjo družbo v kapitaliste in mezdne delavce. Brž
ko je kapital tako daleč, je tudi mezdno delo tako daleč, da po eni strani skuša zaradi
poenostavitve razmerja, olajšanja davkov itd., odstraniti v isti obliki kot buržuji zemljiš-
kega lastnika kot superfetacijo; po drugi strani pa zato, da bi ubežalo mezdnemu delu
in da bi postalo samostojni - za neposredno uporabo - producent, zahteva razbitje velike
zemljiške lastnine. Zemljiška lastnina je tako negirana z 2 strani; negacija s strani ka-
pitala je le sprememba oblike na poti k njegovemu samovladju. (Zemljiška renta kot
splošna državna renta (državni davki), tako da meščanska družba na drug način repro-
ducira srednjeveški sistem, toda kot njegovo popolno negacijo.) Negacija s strani mezd-
nega dela je le skrita negacija kapitala, torej tudi same sebe. Zdaj ga moramo torej ob-
ravnavati kot samostojnega nasproti kapitalu. Prehod tako dvojen. 1 ) pozitivni prehod iz
moderne zemljiške lastnine ali kapitala s pomočjo moderne zemljiške lastnine [v] sploš-
no mezdno delo; 2) negativni prehod: zanikanje zemljiške lastnine po kapitalu, tj. torej za-
nikanje samostojne vrednosti po kapitalu, tj. ravno zanikanje kapitala po njem samem.
Njuno zanikanje pa je mezdno delo. Nato zanikanje zemljiške lastnine in s pomočjo nje
zanikanje kapitala s strani mezdnega dela. Tj. mezdno delo, ki se hoče postaviti kot tisto
samostojno.) [...]
Menjava med delavcem in kapitalistom je enostavna menjava; oba dobita ekvivalent:
prvi dobi deriar, drugi blago, katerega cena je natanko enaka denarju, ki je plačan zanj;
kar dobi kapitalist v tej enostavni menjavi, je neka uporabna vrednost: razpolaganje s tu-
jim delom. S strani delavca - in to je menjava, v kateri se kaže kot prodajalec - je očitno,
da pri njem kupčeva uporaba blaga, ki mu je bilo prepuščeno, prav tako malo kakor pri
prodajalcu kateregakoli drugega blaga, uporabne vrednosti, ne zadeva formne določitve
razmerja. Delavec proda razpolaganje s svojim delom, ki je določeno delo, določena veš-
čina itd.
Čisto vseeno je, kaj kapitalist naredi z njegovim delom, čeprav ga lahko seveda upo-
rabi samo glede na njegovo določenost in čeprav je njegovo razpolaganje sàmo omejeno
le na določeno delo in na časovno določeno razpolaganje z njim (toliko in toliko delovnega
časa). Sistem plačila po kosu vnese kakopak videz, da dobi delavec določen delež pro-
dukta. A to je le druga oblika za merjenje časa (namesto da bi dejali, delaš 12 ur, se reče,
dobiš toliko za kos; tj. čas, ko si delal, merimo s številom produktov); pri obravnavi ob-
čega razmerja nas tu sploh ne zanima. Če bi se kapitalist zadovoljil z golo sposobnostjo
razpolaganja, ne da bi pustil delavca zares delati, zato, da bi npr. imel njegovo delo kot
rezervo itd., ali da bi svojemu konkurentu odtegnil razpolagalno sposobnost (kot npr. gle-
dališki direktorji kupijo pevke za eno season, ne zato, da bi pele, ampak zato, da ne bi
pela v konkurenčnem gledališču), je bila menjava opravljena v celoti. Delavec sicer dobi
v denarju menjalno vrednost, občo obliko bogastva v nekem določenem kvantumu, in tisti
Več ali Manj, ki ga dobi, mu preskrbi večji ali manjši delež občega bogastva. Kako se ta
Več ali Manj določa, kako se meri kvantiteta denarja, ki ga dobi, je za obče razmerje tako
zelo vseeno, da tega iz njega kot takega ni mogoče razviti. Gledano na splošno je lahko
menjalna vrednost njegovega blaga določena samo - ne z načinom, kako kupec uporabi
svoje blago - ampak s kvantumom upredmetenega dela, ki je dan v njem; torej tu s kvan-
čiščenja zemljišč
149
tumom dela, ki je potrebno za produkcijo delavca samega. Kajti uporabna vrednost
//26/, ki jo nudi, eksistira le kot sposobnost, zmožnost njegove telesnosti; nima bivanja
zunaj nje. Upredmeteno delo, ki je potrebno, da bi se tako telesno ohranila obča substan-
ca, v kateri eksistira njegova delovna zmožnost, torej on sam, kot tudi, da bi se ta obča
substanca modificirala v razvoj posebne zmožnosti, je delo, ki je upredmeteno v tej sub-
stanci. To delo je na splošno merjeno s kvantumom vrednosti, z vsoto denarja, ki jo de-
lavec dobi v zameno. Nadaljnji razvoj, kako se mezda tako kot vsa druga« blaga, meri z
delovnim časom, ki je potreben za produkcijo delavca kot takega, še ne sodi sem. V cir-
kulaciji se, ko zamenjam neko blago za denar, ko kupim zanj blago in zadovoljim svojo
potrebo, akt konča. Tako je to pri delavcu. Vendar ima možnost, da začne ta akt od za-
četka, ker [je] njegova živost vir, v katerem se njegova lastna uporabna vrednost do do-
ločenega časa, dokler ni izrabljena, vselej znova razvname in ostaja vselej nasproti ka-
pitalu, da bi znova začela isto menjavo. Tako kot vsak individuum, ki stoji v cirkulaciji kot
subjekt, je tudi delavec posestnik neke uporabe vrednosti; menja jo za denar, za občo
obliko bogastva, a le zato, da bi to obliko zoper zamenjal za blaga kot premdete svoje
neposredne konsumpcije, kot sredstva za zadovoljevanje svojih potreb. Ker zamenja
svojo uporabno vrednost za občo obliko bogastva, postane souživalec občega bogastva
do meje svojega ekvivalenta - do kvantitativne meje, ki pa se seveda preobrne v kvali-
tativno, kakor pri vsaki menjavi. Ni pa vezan niti na posebne predmete niti na poseben
način zadovoljevanja. Krog njegovih užitkov ni izključen kvalitativno ampak samo kvan-
titativno. To ga loči od sužnja, tlačana itd. Konsupcija certainly' učinkuje nazaj na pro-
dukcijo samo; toda ta povratni učinek je za delavca pri njegovi menjavi tako vseen kakor
za slehernega drugega prodajalca blaga; bolje, s stališča gole cirkulacije - in pred seboj
nimamo še nobenega drugega razvitega razmerja - je konsumpcija zunaj ekonomskega
razmerja. Vendar pa lahko mimogrede že zdaj pripomnemo, da so delavci zaradi relativ-
ne, le kvantitativne, ne kvalitativne, in le s kvantiteto postavljene kvalitativne omejitve
kroga užitkov delavcev, tudi kot konsumenti (pri nadaljnjem razvitju kapitala je sploh tre-
ba pobliže obravnavati razmerje med konsumpcijo in produkcijo) povsem drugače po-
membni kot agenti produkcije, kakor so pomembni npr. v antični dobi ali v srednjem veku
ali v Aziji. Toda to, kot že rečeno, še ne sodi sem. Prav tako je delavec, vtem ko dobi ek-
vivalent v obliki denarja, v obliki občega bogastva, v tej menjavi enak nasproti kapitalistu,
tako kot vsak drug menjalec; vsaj navidez. Faktično pa to enakost krši že to, da je pred-
postavka te navidez enostavne menjave razmerje med njim kot delavcem in kapitalistom,
kot uporabno vrednostjo v obliki, ki se specifično loči od menjalne vrednosti, v nasprotju
z vrednostjo, ki je postavljena kot vrednost; da je torej delavec že v nekem razmerju, ki
je ekonomsko drugače določeno - razen v razmerju menjave, v katerem je narava upo-
rabne vrednosti, posebna uporabna vrednost blaga kot takega, indiferentna. Vendar pa
ta videz eksistira pri njem kot iluzija in do določene mere tudi na drugi strani in zato tudi
za razliko od razmerja delavcev v drugih družbenih produkcijskih načinih bistveno mo-
dificira njegovo razmerje. Toda, in to je bistveno, smoter menjave je zanj zadovoljitev nje-
gove potrebe. Predmet njegove menjave je neposredni predmet potrebe, ne menjalna
vrednost kot taka. Dobi sicer denar, ampak le v njegovi določitvi kot novca; tj., le kot samo
sebe odpravljajoče in Izginjajoče posredovanje. Zato to, kar zamenjuje, ni menjalna vred-
nost, ni bogastvo, ampak življenjsko sredstvo, so predmeti za ohranjanje njegove živosti,
za zadovoljevanje njegovih potreb nasploh, fizičnih, družbenih itd. To je določen ekviva-
lent v življenjskih sredstvih, upredmetenega dela, merjen s produkcijskimi stroški njego-
vega dela. Kar prepušča, je razpolaganje z njim. Po drugi strani pa je res, da se novec
celo znotraj enostavne cirkulacije razvije naprej v denar, da lahko torej delavec, kolikor
dobi v menjavi novec -, le-tega spremeni v denar tako, da ga kopiči itd., odtegne cirku-
laciji; da ga fiksira kot občo obliko bogastva, ne pa kot izginjajoče menjalno sredstvo. Po
tej strani bi lahko torej rekli, da v delavčevi menjavi s kapitalom njegov objekt - in torej
tudi produkt menjave zanj - ni življenjsko sredstvo, ampak bogastvo, ni neka posebna
uporabna vrednost, ampak menjalna vrednost kot taka. Delavec bi lahko potemtakem
naredil menjalno vrednost za svoj lasten produkt samo tako, kakor se bogastvo nasploh
edino lahko prikazuje kot produkt enostavne cirkulacije, v kateri se menjajo ekvivalenti,
in sicer tako, da substancialno zadovoljitev žrtvuje obliki bogastva, da torej z odrekanjem,
' seveda
150
varčevanjem, pritrgovanjem od svoje konsumpcije, odtegne cirkulaciji manj dobrin, kakor
ji jih daje. To je edina možna oblika obogatitve, ki je postavljena s cirkulacijo samo. Od-
rekanje pa bi se lahko kazalo tudi v aktivnejši obliki, ki ni postavljena v enostavni cirku-
laciji, tako, da se delavec v večji meri odreka miru, sploh svoji biti kot ločeni od njegove
biti kot delavca, in da biva, kolikor le mogoče, samo kot delavec; da torej pogosteje ob-
navlja akt menjave ali da ga kvantitativno širi,' torej z marljivostjo. Zato tudi v današnjih
družbah zahtevo po marljivosti in še zlasti po varčevanju, odrekanju, ne postavljajo ka-
pitalistom, ampak delavcem, postavljajo pa jo zlasti //27/ kapitalisti. Zdajšnja družba po-
stavlja ravno paradoksno zahtevo, da naj se odpoveduje tisti, za katerega je predmet me-
njave življenjsko sredstvo, ne pa tisti, za katerega je obogatitev. Iluzijo, da so se kapi-
talisti faktično »odrekali« - in s tem postali kapitalisti - zahteva in predstava, ki je sploh
bila smiselna le v predhodni dobi, v kateri se kapital izoblikuje iz fevdalnih itd. razmerij
-, so opustili vse prištevni sodobni ekonomi. Delavec naj varčuje, in veliko hrupa so zga-
njali s hranilnicami itd. (Vendar pri teh celo ekonomi priznavajo, da njihov pravi smoter
tudi ni bogastvo, ampak samo smoternejša porazdelitev izdatka, tako da delavci na sta-
rost ali pa v primeru bolezni, kriz, ne padejo v breme sirotišnicam, državi, beračenju (z
eno besedo delavskemu razredu samemu, zlasti pa ne kapitalistom, in da ne životarijo
na njihove stroške), torej varčevanje za kapitaliste; da zmanjšujejo za njih svoje produk-
cijske stroške.) A noben ekonom ne bo tajil, da bi, če bi delavci na splošno, torej kot
delavci (kaj posamezen delavec počne ali lahko počne v razliki od svojega genusa, je lah-
ko pač le izjema, ne pravilo, ker ni vsebovano v določitvi razmerja samega), če bi torej
te zahteve izpolnjevali kot pravilo (ne upoštevajoč škode, ki bi jo prizadejali obči kon-
sumpciji - izpad bi bil ogromen - torej tudi produkciji, torej tudi številu in meri menjav, ki
bi jih lahko opravili s kapitalom, torej samim sebi kot delavcem), da bi delavec tedaj ab-
solutno uporabljal sredstva, ki odpravljajo svoj lastni smoter in ki bi ga morala ravno deg-
radirati v Irca, do tiste stopnje mezdnega delavca, na kateri se mu živalski minimum po-
treb, življenjskih sredstev kaže kot edini moment in smoter njegove menjave s kapitalom.
(Če bi delavec namesto uporabne vrednosti za svoj smoter postavil bogastvo, ne bi prišel
do nobenega bogastva, ampak bi vrhu tega uporabno vrednost v nakupu izgubil. Kajti
maksimum marljivosti, dela in minimum konsumpcije - in to je maksimum njegovega od-
rekanja in njegovega delanja denarja - postavljena kot pravilo, bi lahko pripeljala samo
do tega, da bi za maksimum dela dobil minimum mezde. S tem naporom bi samo zmanjšal
splošno raven produkcijskih stroškov svojega lastnega dela in zato njegovo občo ceno.
Le kot izjema lahko delavec spremeni.'îvoj novec v denar z močjo volje, fizično silo in
vzdržljivostjo, skopostjo itd., kot izjema glede na svoj razred in nad obče pogoje svojega
bivanja. Če so vsi ali pa večina marljivi čez mero (kolikor je marljivost v moderni industriji
sploh prepuščena njim samim, kar se v najpomembnejših in najrazvitejših produkcijskih
panogah ne dogaja), tedaj ne večajo vrednosti svojega blaga, ampak le njegovo kvan-
titeto; večajo torej zahteve, ki bi jih postavljali njim kot uporabnim vrednostim. Če varču-
jejo vsi, jih bo splošna redukcija mezde že postavila na trdna tla; kajti splošno varčevanje
bi kapitalistu pokazalo, da je njihova mezda na splošno previsoka, da za svoje blago, za
razpolgalno sposobnost nad njihovimn delom dobivajo več kot svoj ekvivalent; ker je
bistvo enostavne menjave - in to je razmerje, v katerem so kapitalista - ravno v tem, da
nihče ne vrže v cirkulacijo več, kot ji odtegne; da pa ji tudi lahko odtegne le, kar je vanjo
vrgel. Posamični delavec je lahko marljiv nad ravnijo, bolj kot mora biti, da bi živel kot de-
lavec, le zato, ker je neki drugi pod ravnijo, ker je bolj len; varčuje lahko le, ker in če neki
drugi zapravlja. Največ, kar lahko v povprečju s svojo varčnostjo doseže, je, da bolje pre-
naša izravnavo cen - visoke in nizke, njihov krožni tok; da lahko smotrneje porazdeljuje
svoje užitke, ne more pa pridobiti bogastva. To pa je tudi tisto, kar v resnici zahtevajo ka-
pitalisti. Delavci naj v obdobju ugodnega poslovanja privarčujejo toliko, da lahko v slabem
kolikor toliko živijo, da lahko prenesejo short time ^ali pa nižanje mezd itd. (Mezda bi tedaj
padla še globlje). Zahteva torej, da naj vselej ostajajo na minimumu uživanja v življenju
in da naj kapitalistom olajšajo knze itd. Da naj, kolikor je mogoče, plačujejo same sebe
kot delovne stroje in svoje tear and wear.^ Če ne upoštevamo čiste animalizacije, s ka-
' wider zieht; Marx uporablja komparatir angleškega »wide«
^ skrajšani delovnik
^ vzdrževalne stroške
151
tero bi se to končalo - in takšna animalizaoija bi sàma onemogočila četudi le stremljenje
za bogastvom v obči obliki, kot denarjem, kot nakopičenim denarjem - (in delavčev delež
pri višjiti, tudi dutiovniti užitkih; agitacija za njegove lastne Interese, spremljanje časo-
pisov, poslušanje predavanj, vzgajanje otrok, oblikovanje okusa itd., njegov edini delež
pri civilizaciji, ki ga loči od sužnja, je ekonomsko možen le tako, da delavec v ugodnih po-
slovnih obdobjih širi krog svojih užitkov, v obdobjih torej, v katerih je varčevanje do do-
ločene mere možno), bi delavec, če bi zelo asketsko varčeval in tako kopičil premije za
lumpenproletariat, za nepridiprave, itd., ki bi rasli sorazmerno s povpraševanjem - svoje
prihranke, ki samo večajo moč njegovih nasprotnikov in njegovo lastno odvisnost, kolikor
presegajo hranilnike uradnih hranilnic, ki mu plačujejo minimum obresti, da bi lahko ka-
pitalisti dobili za svoje prihranke visoke obresti, ali pa jih požre država - bi torej lahko de-
lavec svoje prihranke konserviral in jih spremenil v take, ki prinašajo sadove, zgolj tako,
da jih naloži v bankah itd., tako da potem v obdobju kriz izgubi svoje depozite, medtem
ko se je v dobah prosperitete odrekal vsakemu življenjskemu užitku, da bi povečal moč
kapitala; torej je na vsak način varčeval za kapital, ne //28/ zase. Sicer pa - kolikor vse
skupaj ni hinavska fraza meščanske »filantropije«, ki je nasploh v tem, da odpravlja de-
lavce s »pobožnimi željami« - vsak kapitalist sicer zahteva, da morajo njegovi delavci
varčevati, toda le njegovi, ker mu stojijo nasproti kot delavci; za nobeno ceno pa ne ostali
svet delavcev, kajti ti mu stojijo nasproti kot konsumenti. In spite' vsem »pobožnim« rek-
lom uporablja zato vsa sredstva, da bi jih spodbudil h konsumu, svojemu blagu skuša dati
nove čare, delavcem natvesti nove potrebe itd. Prav ta stran razmerja med kapitalom in
delavcem je bistveni moment civilizacije In nanjo se opira historična upravičenost, pa tudi
zdajšnja moč kapitala. (To razmerje med produkcijo in konsumpcijo razviti šele spodaj;
kapital In profit itd.) (ali tudi pri akumulaciji In konkurenci kapitalij.) A vse to so eksote-
rlčne obravnave, umestne, kolikor dokazujejo, da zahteve hinavske meščanske filantro-
pije razpadejo same po sebi, da torej potrjujejo ravno tisto, kar naj bi ovrgle, da se delavec
v menjavi delavca s kapitalom nahaja v razmerju enostavne cirkulacije, da torej ne dobiva
bogastva, ampak le življenjska sredstva, uporabne vrednosti za neposredno konsump-
cijo. Da je zahteva v protislovju s samim razmerjem, izhaja Iz enostavnega premisleka
(o nedavni, tu in tam samovšečno podani zahtevi, da je treba dati delavcem določen de-
lež pri profitu, moramo spregovoriti v odseku Mezda; razen kot posebna premija, ki lahko
doseže svoj smoter le kot izjema od pravila in ki se tudi v praksi, kolikor je vredna upoš-
tevanja, in fact omejuje na nakup posameznih overlookers ^ itd. v interesu delodajalca
proti interesu njihovega razreda; ali na commis itd. skratka, ne več na enostavne delavce,
torej tudi ne več na obče razmerje; ali pa gre za poseben način, kako goljufati delavce
in kako jim kratiti del njihove mezde v negotovi obliki profita, ki je odvisen od poslovnega
stanja), da bi moral nakopičeni denar, če naj prihranek delavca ne ostane goli produkt
cirkulacije - prihranjeni denar, ki se lahko udejani le toliko, da je prej ali slej zamenjan
za substancialno vsebino bogastva, za užitke - sam postati kapital, tj., da bi moral kupiti
delo, da bi moral stopiti v razmerje do dela kot uporabne vrednosti. Zahteva torej zopet
predpostavlja delo, ki ni kapital, in predpostavlja, da je delo postalo svnje nasprotje - ne-
delo. Za spremembo v kapital sama predpostavlja delo kot ne-kapital v nasprotju s ka-
pitalom. Nasprotje, ki ga je treba na eni točki odpraviti, se torej proizvede na neki drugi
točki. Ko bi torej v samem prvotnem razmerju predmet in produkt delavčeve menjave -
kot produkt gole menjave ne more biti drugačen produkt - ne bil uporabna vrednosi, živ-
ljenjsko sredstvo, zadovoljitev neposredne potrebe, odtegnitev ekvivalenta Iz cirkulacije,
ki je bil vanjo vložen, da bi ga konsumpcija uničila - bi delo ne stalo kapitalu nasproti kot
delo, kot ne-kapital, ampak kot kapital. Toda tudi kapital ne more stati nasproti kapitalu,
če kapitalu ne stoji nasproti delo, ker je kapital le kot ne-delo; v tem nasprotnem odnosu.
Torej bi bila pojem in sàmo razmerje kapitala uničena. Certainly ne tajimo takšnih razmer,
v katerih lastniki, ki delajo sami, zamenjujejo med setxjj. Takšne razmere pa niso razmere
družt)e, v kateri eksistira kapital, razvit kot tak; zato jih njegov razvoj tudi na vseh točkah
uniči. Kapital se lahko postavlja kot kapital le tako, da postavlja delo kot ne-kapital, kot
čisto uporabno vrednost. (Kot suženj ima delavec menjalno vrednost, neko vrednost; kot
svotKJdni delavec nima nikakršne vrednosti-, ampak Ima vrednost le razpolaganje z nje-
' Kljub
2 nadzornikov
152
govim delom, dobljeno s pomočjo menjave z njim. Ne stoji delavec nasproti kapitalistu
kot menjalna vrednost, ampak kapitalist nasproti delavcu. Njegova brezvrednosV in nje-
govo razvrednotenje^ je predpostavka kapitala in pogoj svobodnega dela nasploh. Lin-
guet'^®i ga obravnava kot nazadovanje; pozablja, da je delavec s tem formalno postavljen
kot oseba in da je še nekaj razen svojega dela za sebe in da svoje življenjsko izkazovanje
odtujuje^ le kot sredstvo za svoje lastno življenje. Dokler ima delavec kot tak menjalno
vrednost, industrijski kapital kot tak ne more eksistirati, torej sploh ne more eksistirati raz-
viti kapital. Njemu nasproti mora stati delo kot čista uporabna vrednost, ki jo njegov po-
sestnik sam ponudi kot blago za kapital, za njegovo menjalno vrednost [novec], ki posta-
ne seveda v rokah delavca dejanski le v svoji določitvi kot obče menjalno sredstvo; sicer
izgine.) Well. Delavec je torej le v razmerju enostavne cirkulacije, enostavne menjave, in
dobi za svojo uporabno vrednost le novec; življenjsko sredstvo; toda posredovano. Ta
oblika posredovanja je, kot smo videli, za to razmerje bistvena in značilna. Da lahko de-
lavec preide k preobrazbi novca v denar - k varčevanju - dokazuje pač samó, da je nje-
govo razmerje razmerje enostavne cirkulacije; lahko privarčuje več ali manj; toda čez to
ne pride; kar je privarčeval, lahko udejanji le tako, da zdaj za trenutek razširi krog svojih
užitkov. Kar je tu pomembno - in kar vposega v določitev razmerja samega, je, da de-
lavca, kolikor je denar produkt njegove menjave, žene naprej obče txjgastvo kot iluzija;
da ga dela marljivega. Hkrati nastane s tem, ne le formalno, neko torišče poljubnosti za
udejan //29/ [jenje].. .■»
[V tej menjavi dobi delavec denar v resnici le kot novec, tj. kot zgolj izginjajoče obliko
življenjskih sredstev, za katera ga zamenja. Smoter menjave zanj življenjska sredstva,
ne txjgastvo.
Delovno zmožnost so imenovali kapital delavca v toliko, kolikor je to fond, ki ga ne
potroši s posamično menjavo, ampak ga lahko za svojega življenja kot delavec vselej
znova ponavlja. Potemtakem bi bilo kapital vse, kar je fonds ponovljenih] = /lll-8/'^®> pro-
cesov istega subjekta; tako npr. substanca očesa kapital videnja. Takšne beletristične
fraze, ki po takšni ali drugačni analogiji vse uvrščajo pod vse, se lahko zdijo nemara celo
duhovite, ko jih izrečejo prvič, in to toliko bolj, kolikor bolj identificirajo tisto, kar je skrajno
disparatno. Ce pa jih ponavljajo, in to celo samovšečno ponavljajo kot izjave z znanstve-
no vrednostjo, so tout bonnement® abotne. Dobre le za beletristične olepševalce in ne-
zavezujoče čvekalce, ki vsako znanost mažejo s svojim cukrastim sranjem. Da je delo
za delavca, dokler je delozmožen vselej nov vir menjave - in sicer ne menjave nasploh,
ampak menjave s kapitalom - je vsebovano v sami pojmovni določitvi, da prodaja delavec
le časovno razpolaganje s svojo delovno sposobnostjo, da lahko torej vedno znova zopet
začne menjavo, brž ko je sprejel zadostno mero snovi, da lahko zopet reproducira svoje
življenjsko izkazovanje. Namesto da so nad tem osupljeni - in da štejejo za veliko zaslugo
kapitala, da delavec sploh živi, da lahko torej dnevno ponavlja določene življenjske pro-
cese, brž ko se je naspal in dosita najedel - bi morali olepšujoči sikofanti meščanske
ekonomije usmeriti svojo pozornost vse prej k temu, da ima delavec po vselej ponovlje-
nemu delu v zameno vedno le svoje živo, neposredno delo sámo. Ponovitev sama je in
' Wertlosigkeit
2	Entwertung
3	Veräussert
" Zadnja, 29. stran zvezka II je izgubljena. Posredno sklepanje o njeni vsebini omogoča od-
lomek iz Marxovih »Referate zu meinen eigenen Heften« (»Poročilo k mojim lastnim zvezkom«)
(junij/julij 1861 ), ki se nahajajo v zvezku B« in zajemajo zvezke B', B« (izgubljeni) zvezek C, zvezek
M in zvezka ll-VII rokopisa Očrtov.
»(28) Kapital nasproti delavcu le stvarna sila. Brez osebne vrednosti (29) Razlika od usluž-
nostne storitve (29). Smoter delavca v menjavi s kapitalom - konsumpcija. Mora vselej začeti zno-
va Delo kot kaital delavca. (29)...« (cf MEGA^ II. 2, BERLIN I^AL, STR. «';), Grundrisse, Berlin
1953)
Temu stavku sledi nato v besedilu »Poročil...«: »... (delovna zmožnost kot kapital!)
5 Izdajatelji Očrtov v MEGA^ so besedilo ob koncu izgubljene strani 29 zvezka II rekonstruirali na
osnovi odlomka iz strani »A« zvezka II rokopisa 1861-1863, izhajajoč iz predpostavke, da je Marx
te odlomke prepisal iz izgubljene strani Očrtov - tako je vsaj mogoče sklepati iz nadaljevanja za-
dnjega stavka izgubljene strani 8 Očrtov.
® preprosto
153
fact samo navidezna. Kar menja za kapital je njegova celotna delovna sposobnost, ki jo
say, izda v 20 letih.
Namesto da mu jo kapital plača naenkrat, jo plača po odmerkihi, tako kot mu jo de-
lavec daje na razpolago, denimo, tedensko. To torej absolutno ničesar ne spremeni glede
narave stvari In niti najmanj ne upravičuje k sklepu, da je, ker mora delavec spati 10-12
ur, preden je sposoben ponoviti svoje delo in svojo menjavo s kapitalom - delo njegov
kapital. Kar je torej in fact dojeto kot kapital, je pregrada, prekinitev njegovega dela, to
da delavec ni perpetuum mobile. Boj za 10 urni bill' itd. dokazuje, da si kapitalist ničesar
bolj ne želi, kot da delavec zapravlja svoje odmerke življenjske moči kolikor le mogoče brez
prekinitve. Zdaj pridemo do drugega procesa, ki po tej zamenjavi tvori odnos med delom
in kapitalom. Tukaj želimo samo še dodati, da ekonomi sami Izražajo zgornji stavek tako:
da salair ni produktivna. Biti produktiven jim pomeni of course produktiven za bogastvo.
Ker je mezda pač produkt menjve med delavcem in kapitalom - in edini produkt, ki je po-
stavljen v tem aktu samem - priznavajo, da delavec v tej menjavi ne producira bogastva,
niti za kapitalista - saj je zanj plačevanje denarja za uporabno vrednost - in to plačevanje
je edina funkcija kapitala v temu razmerju - opuščanje bogastva, ne pa njegovo ustvar-
janje, zaradi česar skuša plačati kar se da malo; niti za delavca, kajti daje mu le življenj-
ska sredstva, zadovoljitev individualnih potreb, več ali manj - nikoli pa mu ne daje obče
oblike bogastva, nikoli bogastva. Tega tudi ne more , ker vsebina blaga, ki ga prodaja,
tega blaga nikakor ne postavlja nad obče zakone cirkulacije: da z vrednostjo, ki jo vrže
v cirkulacijo, prejme s pomočjo novca ekvivalent v neki drugi uporabni vrednosti, ki jo po-
užije. Takšna operacija of course nikoli ne more obogatiti, ampak mora svojega izvajalca
ob koncu procesa vrniti na tisto točko, na kateri se je nahajal na začetku. Kot smo videli,
to ne izključuje, ampak prav nasprotno, vključuje, da je mogoče krog njegovega nepos-
rednega zadovoljevanja do določene mere zožiti aH razširiti. Po drugi strani, če bi kapi-
talist - ki v tej menjavi sploh še nI postavljen kot kapitalist, ampak le kot denar - ta akt
kar naprej ponavljal, bi delavec kmalu pojedel njegov denar, on sam (9) pa bi ga porabil
v vrsti drugih užitkov, v zakrpanih hlačah, očiščenih škornjih, skratka, v vrsti sprejetih us-
lužnostnlh storitev. Ponovitev te operacije bi vsekakor eksaktno izmerili mejo njegove
mošnje. Ne bi ga otjogatila nič bolj kakor dépense ^ denarja za druge uporabne vrednosti
za njegovo ljubo osebo, uporabne vrednosti, od katerih mu, kot je znano, nobena ne pri-
naša nič, ampak ga vse stanejo.
POJASNILA
' Z 8. stranjo drugega zvezka se začenja »Poglavje o kapitalu«, ki zaobsega zvezke II - VII. V
drugem zvezku je naslovljeno še kot »Poglavje o denarju kot kapitalu«, od tretjega zvezka dalje pa
kot »Poglavje o kapitalu«.
2 Frédéric Bastiat: Harmonies économiques, 2. izd. Paris 1851, str. 87-163.
ЗЈ B. Say: Traité d'economie politique, zv. 2., Paris 1817, str. 480-482.
* Institutiones D. Justiniani, saeratissimi principis. accesserunt ex Digestís tituli de verborum
significatione et regulis juris. Ed. stereotypa Hernán. Paris 1815, str 342: »In servitude qui est, non
usucapit Nam cum possideator, possidere non videtur.«)
5 »Nasprotniki«, tj. Proudhon in Chevé, so z Bastiatom 1.1849-1850 polemizirali v sedmih od-
prtih pismih. Ta pisma je Bastiat skupaj s svojimi odgovori nanje objavil kot knjigo: »Gratuité du cré-
dit. Discussion entre M. Fr. Bastiat et M. Proudhon«. (Brezplačni kredit. Razprava med g. Fr. Bas-
tiatom in g. Proudhonom« /Paris 1850
®J. B. Say: Traité d'economie politique, zv. 2., Paris 1817, str 428.
' zakon
2 trošenje
154
' David Ricardo: On the principies of political economy, and taxation; 3. izd., London 1821, str.
327.
® Navedba strani se nanaša na Marxov ekscerptni zvezek iz 1. 1846, ki nosi naslov »Ge-
schichte der nationalökonomie« (»Zgodovina nacionalne ekonomije«); črka »b« označuje desno
polovico strani.
8 Navedba strani se nanaša na ekscerptni zvezek iz leta 1844. Ekscerptirano mesto je iz knji-
ge J.-B. Saya: Traite d'economie politique, 3. izd., zv. 2., Paris 1817, str. 185.
Rimska številka se nanaša na ekscerptni zvezek, ki se ni ohranil.
" Gre za ekscerptni zvezek XVI. Citat iz: Gratuite du crédit. Discussion entre M. Fr. Bastiat et
M. Proudhon, Paris 1850, str. 250, 177, 178-180, 284-249. Podčrtavanja so Marxova.
Gratuité du crédit..., n. n. m., str. 177.
N. n. m., str. 179: »... avoir été acheté, vendu, apprécié; son prix débattu ...«/»... potem
ko je bilo kupljeno, prodano, ocenjeno, njegova cena zbita ...«/; str. 179: » ... Ainsi le cuir, sor-
tant ...«/»... Tako usnje, ki prihaja ...«; str. 179-180:... celui-ci le porte, ou, pour parler plus
exactement, en porte la valeur à son fonds d'exploitation, dans son avance, conséquemment la ré-
puté capital. Par le travail du tanneur, ce capital redecient produit...«/»... to nosi, ali natančneje
povedano, prinaša vrednost njegovo zalogo izkoriščanja, kot predujem temu ustrezno velja kapital.
S strojarjevim delom ta kapital spet postane produkt...«
N.n.m., str. 183
N.n.m., str. 249
Metaforo »spirale« lahko razumemo v opoziciji do Heglovega »kroga krogov«
" D. Ricardo. On the Principles of Political Economy, 3. izd., London 1821, str, 55-75.
J.-B. Say: Traité d'economie politique ... zv. I, str. 206
Karl Marx: Beda filozofije, v: MEID II
20 gl. Str. prevoda
gl. Str. prevoda
Marx navaja v enem svojih bruseljskih ekscerptnih zvezkov iz I. 1846 Storchova izvajanja
na strani 154 prvega zvezka njegovega dela »Cours d'economie politique«, Paris 1823 takole: »Die
manschliche Industrie nur produktiv wenn sie einen hinreichenden Werth producirt um die Produc-
tions kosten zu ersetzen ... eigentlich ist diese Reproduction nicht ausreichend: sie müsste pro-
duciren une valeur en sus.« /«Človeška industrija produktivna le, če producira zadostno vrednost
za nadomestitev produkcijskih stroškov ... pravzaprav ta reprodukcija ni zadostna: producirati bi
morala une valeur en sus (neko vrednost povrh)«/
" A. Smith: An Inquiry ..., zv. 2, str, 335-385.
M. Storch: Considérations sur la nature de revenu national Paris 1824, str. 38-50.
NW. Senior, Principes fondamentaux fr l'economie politique, tirés de leçons édites et inédites de
Mr. N.-W Senior par le comte Jean Arrivabene. /Temeljna načela politične ekonomije; po izdanih
in neizdanih predavanjih povzel grof Jean Arrivabene/, London 1837, str. 284-306.
Prvotno, prečrtano nadaljevanje tč. II. Posebnost, se glasi: »b) Kapital kot kredit, c) Akcijski
kapital, d) Denarni trg, e) Kapital kot določujoč cene.
26James Steuart: An inquiry into the principles of political economy. Zv. 1, Dublin 1770, str. 50.
2' Simon-Nicolas-Henri linguet:) Théorie des loix civiles, ou principles dondamentaux de la
société. (Teorija civilnih zakonov ali temeljna načela družbe); zv. 1, London 1767, str. 462-513.
2° Zvezek III sestoji iz 12 pol (24 listov, 45 strai besedila), zloženih v zvezek. Zunanja pola rabi
za ovitek zvezka, na prvi strani zvezka so tri Marxove zabeležke: »zvezek III« London. July 1857«,
»Nov. in dec. 1857)« ter nekaj krajših računov. Tretja stran ovitka je stran 45 tekočega besedila
Očrtov (iz poglavja o kapitalu). Četrta stran ovitka vsebuje Marxove računske primere.
45 strani zvezka III je Marx tekoče paginiral od 1 do 45. Na straneh 1 do 7 je besedilo »Bastiat
in Carey.« Stran 8 ima zgoraj datum »29,30 november in december« nato pa sledi besedilo, ki nad-
aljuje stavek na zadnji strani zvezka II.
prev. RR
155
PROBLEMI 4-5, 1983 (230-231, letnik XXI)
Uredništvo: Miha Avanzo (glavni urednik), Andrej Blatnik, Miran
Božovič, Mladen Dolar (odgovorni urednik), Branko Gradišnik, Mi-
lan Jesih, Miha Kovač, Peter Mlakar, Rastko Močnik, Denis Poniž,
Rado Riha, Jože Vogrinc, Zdenko Vrdlovec, Igor Žagar
Svet revije: Miha Avanzo, Mladen Dolar, Uroš Kalčič, Sergej Kapus, Peter Lov-
šin, Rastko Močnik, Boris A. Novak, Braco Rotar, Ivan Urbančič, Jože Vogrirvc,
Slavoj Žižek (delegati sodelavcev); Jože Dežman, Marko Kerševan, Valentin
Kalan, Marjan Kotar, Lev Kreft, Sonja Lokar, Tomaž Mastnak, Jože Osterman
(predsednik), Marko Švabič, Jadranka Vesel (delegati širše družbene skup-
nosti).
Revijo denarno podpira Kulturna skupnost Slovenije.
Po sklepu Republiškega sekretariata za kulturo in prosveto št. 421-1/74 z dne
14. 3. 1974 je revija oproščena temeljnega davka od prometa proizvodov.
Tekoči račun: 50101-678-47163 z oznako: za Probleme.
Letna naročnina (za letnik 1983) 300 din, za tujino dvojno.
Izdajatelj: RK ZSMS
Tisk: DDU Univerzum, Parmova 39, Ljubljana.
Uredništvo sprejema sodelavce vsak torek od 16.-18. ure in četrtek od 10. do
12. ure v svojih prostorih na Gosposki 10/1.
Cena te številke je 80 din.