Vprašanje koroških Slovencev
List »Die Furche« je priobčil v štev. 44 od 22. XI. 1946. članek pod naslovom »Vprašanje koroških Slovencev«, ki ga prinašamo v slovenskem prevodu:
»Prevladujoča misel pogodb pariškega predmestja, ki so zaključile vojno 1914 — 1918, je bila izvedba zamisli narodne države. Ta je stavila predpogoj, da se bosta Ujemali državna in narodnostna meja. Izhod naj bi tvorilo ljudsko glasovanje!
Ljudsko glasovanje te vrste je bilo tudi °no, ki se je pod nadzorstvom mednarodne komisije vršilo dne 10. oktobra 1920 na Koroškem. Posebna tla te avstrijske dežele, stoletja staro kulturno sožitje njenih Prebivalcev, sta povzročila, da se je prebivalstvo s pretežno večino — 22.025 proti 15.279-tim glasovom — odločilo za Avstrijo. Slovenska manjšina je torej leta 1920 sama odločila o svoji pripadnosti in s tem hrez dvoma postavila mejo na jugoslo-vansko-avstrijski strani. Slavnostna izjava »velikih štirih«, vpostaviti zopet Avstrijo v obsegu z leta 1937, je prinesla sedaj Ponovno potrditev teh meja.
Prav tako pa .ostane tudi tukaj odprto vprašanje narodne manjšine. Samo po sebi je umevno, da morajo biti njene kulturne in politične pravice zajamčene in da jih' je treba negovati. Že osnovni državni zakoni avstrijsko-madžarske monarhije so smatrali vse državljane za enake, ne glede na njihovo narodnost. Razen tega je mogla Uianjšina vzeti v obzir zaključna pravila mirovne pogodbe iz St. Germaina. Da so hila vkljub temu nesoglasja in so še, leži v stvari sami in pa v dejstvu, da je tudi Ueoporečeno sredstvo, to je ljudsko glaso-Vanje, zapustilo v taboru onih, ki so dobili manj glasov, jedro nezadovoljnežev. Na Koroškem je našla ta »manjšina v manjši-ai« svoj politični izraz v »Koroški slo-Venski istranki«, stranki koroških Sloven-c®v, ki so v volitvah med 1921 in 1938, s Pravo matematično natančnostjo vedno 2hrali okrog 9800 glasov in s tem dosegli ava sedeža v deželnem zboru. To je zneslo ^ celoti, če vzamemo na vsakega volilca' uva nevolilca, približno 30.000 oseb, h ka-jcrim je treba prištevati tudi počasneže ^ »ne, ki niso marali voliti. Skupaj vzeto, hi torej prišli na številko 37.000 (Berichte 'jod Informationen« navaja v neki letošnji stevilki nekoliko treznejše podatke. Op. hf-), to je tudi približno število onih oseb, m so se po uradnem štetju leta 1923 pri-2Uale k slovensko govoreči družbi. Seveda jahajo slovensko še mnogi drugi Korošci. /0(la ne čutijo se narodni Slovenci in ne °t manjšina.
. V tem precepu slovensko govorečih, leži v? od nekdaj velika težava za rešitev manj-®mjakega vprašanja na Koroškem, ki bi adovoljila vse strani. To je vprašanje, ki 1 ga morali rešiti v naročju naroda samega. Otežkočeno je tudi zato, ker nekatere h°Utično aktivne slovenske skupine niso Prijateljsko usmerjene do Avstrije. Da bi s°3egle svoje številne težnje, zahtevajo, da j^mi odločajo o svoji pripadnosti. Pravijo, h; bi merodajna volja posamezne osebno-i. temveč da odloča narodna pripadnost,' 2načelo, ki so ga izvajali »Niimberški "Cni« napram židovstvu. Toda tudi pri .m so se pojavile razlike v številkah prelcev slovenske manjšine.
e torej večina koroških Slovencev od-atija separatizem manjšine, .s tem še ni ‘Pravljena, odpovedati se kulturnim svoj-jeVorri in njihovemu gojenju. Tudi pri njih q v navadi, da doma govore slovensko. v r°ci torej pridejo brez znanja nemščine s°lo. če se njihovi starši iz razumljivih' brigajo, da se nauče otroci tudi tj Načine, je vseeno potrebno, posluževa-slo"e ysaj v prvih letnikih ljudske šole bbščine in sploh gpjiti ta jezik kot je-zai .s°Sednjega naroda, predvsem ker to kulturni trenutki. Tema pouka arinega jezika vsled tega nikdar ni
prišla iz veljave — Bazen za časa nacističnega gospodstva -— ki je Slovence s tem najhuje zadelo. Rešitve so iskali v dvojezičnih šolah, čijih učni načrt je v svojem bistvu odgovarjal onemu, ki ga uporabljajo na romanskih začetnih šolah švicarskega kantona Graubuenden. V njem je predvideno dovolj obzira na slovenski jezik. Na visokih šolah se slovenščina poučuje kot neobvezen predmet. Po statistiki koroškega šolskega sveta leta 1931, je služilo temu namenu 76 dvojezičnih šol z 208 razredi, v katerih je 206 učiteljev poučevalo 10.575 otrok. Od teh učiteljev jih je 106 napravilo izpit v slovenščini, 34 je le obvladalo slovenski jezik: torej še ni bilo nobenega idealnega .stanja. Po osvoboditvi Avstrije se je v poučevanju slovenščine marsikaj izboljšalo. Znanje slovenskega jezika je postalo obvezno tudi za nemške otroke, da bi oba naroda čimbolj zbližali.
Podobno je stanje na drugih področjih življenja. Slovenci imajo svoje lastne kulturne in gospodarske organizacije. Če za-
radi nacizma ta ali ona organizacija iz tehničnih vzrokov še ni bila priklicana k ponovnemu življenju, se bo to kmalu spremenilo. Tudi tisk je svoboden in slovenščino se lahko uporablja pred sodiščem.
Že dolgo so pretehtavali obsežne ukrepe za manjšino. Da pa niso prišli do izvedbe, so krivi elementi, ki niso hoteli razumeti jezika glasovanja.
Takšno zadržanje je preprečilo, da bi bili Slovenci že leta 1929 prejeli kulturno avtonomijo, ki jo je spremljala širokogrudna misel. Osnutek zakonika o kulturni avtonomiji je predvideval naklado ljudske knjige, v katero naj bi se vpisali vsi pripadniki manjšine svobodno in brez vsakega pritiska. Ta samo po sebi umevna zahteva je zadostovala, da hi uresničili ta projekt. Končno so ga odložili. Sedaj bi bilo treba podvzeti nove poizkuse za primemo rešitev.
Vsekakor moremo nesporno trditi, da dobre volje ne manjka, za rešitev, ki bi bila najbolj primerna za oba dela. Celotna situacija bi bila znatno olajšana, če ne bi bilo nevarnosti za ozemlje Koroške.«
Kat meni Koroški Slotenec
Na gornji članek nam je g. V. P., ki je rojen Korošec napisal članek, ki ga v celoti prinašamo.
»Gospod Scheiehelbauer, ki je napisal članek o koroških Slovencih v listu »Furche«, je bil svojčas sotrudnik vsenemškega lista »Freie Stimmen«. Imenovani gospod razlaga svetu »vprašanje koroških Slovencev«, ki jih pozna, kakor' nas pač poznajo drugi nemški gospodje. Scheiehelbauer seve ne zna slovenskega jezika ne bere slovenskih knjig, ni opazoval življenja naših ljudi, pozna pa bržkone Slovence, ki so občevali kot »windischi« v uredništvu imenovanega lista, pozna fraze tistih ljudi in vso njihovo mržnjo zoper Slovence in njihove pravice. Koroške Slovence in njihove razmere bo sodil, kakor dvorni svetnik Wutte, ki so mu vsi Slovenci le Nemci, ki jih je treba vrniti nemštvu. Na Koroškem so nastale kakor drugod po prvi svetovni vojni težkoče in stara rana se je zopet razbolela. Po izgonu Slovencev, ki ga je uprizoril Maier Kaibitsch, se je položaj še poslabšal, kot je bil leta 1920.
Hitlerjeva Nemčija je storila vse, da se polasti Avstrije in njenih narodov. In ker so bili v Avstriji tudi delci slovanskih narodov, je bilo treba tudi tu napraviti narodnostno mejo. To popravljanje se je vršilo pod vplivom nemške ljudske šole, ki je zatrla Slovencem približno 1000 duš letno. Da bi prišli na misel, Slovence izseliti, za kaj takega hudobija še ni bila pripravljena. Ko je nastala Jugoslavija, je dobila Nemčija močan sunek. Na Kranjskem in Primorskem ni bilo plebiscita. ¥ ozadju pa je bila naša Koroška. Kaj so hoteli z njo ? Naj pripade jugu ali severu ? Za Slovence je bila odločitev težka in mučna. Ali naj glasujejo za Nemčijo in tako za-taje svojo narodnost, ali pa naj dajo glasovnico za narod, ki je Slovence vseskozi zaničeval in jiip zapiral pot do napredka? In vendar so morali vedeti, da je za koroške Slovence Celovec prometno središče in ne Maribor ali Ljubljana. V tem času je prišel silen pritisk od severa.
Slovencem je bila po ustavi sicer zajamčena enakopravnost, toda kaj pomaga, če so bili vsi uradniki in državni nameščenci Nemci. Nemec je imel upravo, nemško je bilo sodišče, nemški deželni in državni zbor. Tudi šola ni bila slovenska! Nemci so trdili, da smo imeli 75 utrakvističnih ljudskih šol. V resnici pa ni nobena odgovarjala temu imenu, kaj še le, da bi bila slovenska. Edina šolska knjiga, ki smo jo imeli, je bil slovenski abecednik, s katerim se je vsako leto mučilo deset tisoč slovenskih otrok, dokler ga niso vrgli v kot in uvedli v šolo le nemški pouk. Razen tega
so dajali učiteljem še posebne nagrade, če so otroci v nemščini napredovali, to se pravi, nazadovali v materinščini.
Plebiscit leta 1920 je bil dokaj žalostno poglavje narodne zgodovine. Vršil se je pogojno in so nam z vsemi obljubami krojili narodnostno prepričanje. Obljub pa niso izpolnili, čeprav je bilo to pogoj plebiscita. Ali je potem plebescit veljaven?
Kjerkoli se danes dotakneš koroškega Slovenca, povsod ga zaboli. Domačin je, pa često postopajo z njim kot s pritepencem. Okrog 100 tisoč jih je, pa vendar nimajo nobene slovenske šole in tudi na sodišču ne morejo govoriti v materinščini, ker pač sodniki ne »znajo« tega »hlapčevskega« 'jezika. Pod Hitlerjem jim je bilo celo prepovedano govoriti v materinščini, kar bi danes mnogokaterim še tudi dišalo.
Čudno in zelo žalostno je dejstvo, da nökateri pozabljajo na svojo narodnost in odpadajo od skupnosti.
Nemška kultura Slovencev gotovo ni dvignila, ker jim je prekinila s svojo šolo naravni razvoj in jih tako potisnila na nižjo stopnjo. Ni čudno, da prihaja g. Scheiehelbauer do zaključka, da Slovenci nimajo pravice zahtevati zase večine, ker je pač več »Windischev«, kot pa Slovencev. Naj imajo za »Windischa« kogar hočejo, vendar šestletni otrok, ki pride v šolo in zna samo slovensko, ne more biti drugo kot Slovenec. Za tega določuje jasna pamet in naravni način pouka, da ga je treba učiti v materinščini in ne po željah cestne politične agitacije. To je ob enem tudi stvarni razlog za narodno pripadnost.
Scheiehelbauer misli, da je kulturna avtonomija mogoča le, le če se vsi Slovenci vpišejo »brez vsakega pritiska« v posebno kulturno knjigo. »Prosti vsakega pritiska«! Kako pa naj se to naredi? Slovenci vedo, da so tudi pri plebiscitu, ki je bil tudi brez »pritiska« vedeli za vsakega, za kaj je oddal svojo glasovnico. V Velikovcu se je dogodilo, da je oskrbništvo grofa Heldorfa odpovedalo 25 najemnikom, ki so se morali izseliti zaradi tega, ker so glasovali za Jugoslavijo, čeprav so bili zaščiteni s’ pogodbo v Trijanonu.
V članku, ki sicer še nekam zveni, g, Seh. dolgo časa skriva svojo težnjo, kot kača noge. ^Ob koncu mu pa le uide in nekoliko preveč pove— »če nebi bilo nevarnosti za ozemlje Koroške«. Kdo je pa to nevarnost naredil? Ali ne tisti, ki so imeli oblast v rokah, pa so jo po nemarnem izrabljali v iztrebljenje slabotnejšega. Ne kažite samo na nas, pomedite najprej pred svojim pragom, potepi se bomo pa lahko gledali s praga na prag.
Avstrija in Velika Britanija
V angleškem listu »Speetator« (je izšel članek pod gornjim naslovom, ki ga je napisal član britanskega parlamenta Kenneth Lindsay, ki je v septembru obiskal Koroško. Našim čitalcem prinašamo prevod tega zanimivega članka:
Okoli šestdeset članov parlamenta je v teku leta obiskalo britanski zasedbeni pas Avstrije. Pred kratkim se je vrnilo v Anglijo deset elanov proračunskega odbora, potem, ko so proučili naše finančne zadeve. Poleg tega stalno poroča skupina veščih dopisnikov dnevnim listom o tekočih dogodkih. Moderno je, da se o mnogih krajih v Evropi pravi, da se tam odigravajo nasprotstva med zapadom in vzhodom. Takšno vlogo bi lahko zahtevala Češkoslovaška, Berlin, Poljska in Trst. Toda Avstrija( in posebno Dunaj) je s svojim telesom na vzhodu in srcem na zapadu, kot žrtev četverne osvoboditve, morda naj-prikladnejše mesto, da se poravna ta spor. Res je, da dejansko obstojajo zanimiva in malenkostna nesoglasja med Britanci, Amerikanci iti Francozi, toda glavno nas-protstvo je med vzhodom in zapadom. Da štiri sile neko deželo zasedejo je nekaj drugega, kakor, da štiri sile neko deželo o svobode. Ta pojav je edinstven v zgodovini. Marsikdo, ki študira dogodke, naj bi dopolnil zgodovino, predno bi bilo prepozno, s poročilom o delovanju medzavezniškega sveta in njegovega tajništva. Zelo lahko bi se na drugi strani tudi napravilo študije o nasprotju in boju štirih propagandnih agencij v starem mestu Dunaju, ali pa o učinku, ki ga povzročajo ruski vojaki ofo stikal z zapadno civilizacijo. Taka proučevanja bi imela stalno zgodovinsko vrednost, toda še večje in tragične pomembnosti je posledica štirih zasedbenih pasov v ‘Avstriji in oba nesoglasna pojma o osvoboditvi. Ali je sedaj v vprašanju bodočnost donavske plovbe, pojasnitev o nemški ‘lastnini, bodočnost preseljenih oseb, dena-teifikacija, zopetna vzpostavitev mednarodne trgovine (brez katere Avstrija ne more živeti), ali odprava notranje cenzure, ‘pa na vsak način povzročajo nasprotstva med vzhodom in zapadom preložitev ali pa 'zastoj stvari.
Moskovska deklaracija je predvidevala svobodno in neodvisno Avstrijo in ločitev Avstrije od Nemčije. Točno eno leto je minilo od prve seje Zavezniškega sveta in še Vedno je v Avstriji namanj 100 tisoč, mož Zasedbenih čet, od katerih je več kot polovica raška. Po preteku devetih mesecev je bil podpisan nov kontrolni sporazum, ki je dejansko zamenjal nadzorstvo z nasveti. Preko tega naj bi se pomagalo Avstriji pri vzpostavitvi zdravega demokratičnega narodnega življenja, dalje, naj bi ■se polagoma preneslo vse odgovornosti na avstrijsko vlado. Razen tega naj bi se ji pomagalo osnovati vzgojni program, ki ima za namen izkoreninjenje nacistične ideologije in vzgojo mladine na demokra-tični osnovi. Kdor pozna avstrijsko zgodovino le površno, že lahko spozna težkoče, ki se pojavljajo pred izvedbo teh hvalevrednih načel. Ne sme se podcenjevati obseg dela, ki ga je imela vojska, da bi Tešila ducat težavnih problemov, kakor n. pr. pri vzpostavitvi javne varnosti in pri prevzgoji avstrijske policije. Kontrolna komisija izvaja svoje delo dosledno v tem, da vsakemu odseku vlade podaja nasvete. UNRRA še vedno nosi velike zasluge pri oskrbi z živili in pri oskrbi preseljenih oseb. Toda če pomislimo, da kontrolna komisija s svojimi gospodarskimi odseki na čelu, kakor tudi UNRRA izpolnjujeta delo, ki je brezpogojno le prehodnega značaja, se vprašamo, kdo in kaj bo zavzel mesto, ko ga bodo te organizacije nekega dne zapustile. ;Sicer bo vprašanje Avstrije z vsakega stališča, po ruski politiki le otežkočeno, vendar pa ta okoliščina ne sme zmanjšati osnovnejših političnih in socialnih problemov.	(Dalje prihodnjič.)
Po zemeljski obli
ZDRUŽENE DRŽAVE
Volitve, ki so bile pretekli teden v Združenih državah in so prinesle nepričakovano visoko zmago republikancev, so naletele na neštevilne komentarje doma in v «vetu. Sedanji volilni rezultati bodo imeli brezdvomno odmev v politiki Združenih držav, čeprav sedanji ameriški volilni krogi to odločno zanikajo. Zmaga republikancev bo vsekakor vplivala tudi na druge države, predvsem na Anglijo in Francijo, kjer najde vsak val politične spremembe na zapadu svoj odmev.
Nekateri politiki iz republikanske stranke so takoj po razglasitvi volilnih izidov zahtevali odstop prezidenta Trumana, ki je postavljen sedaj v precej neugoden položaj. Vendar prezident Truman, tako poroča »Reuter« nima namena odstopiti. Neka politična osebnost, ki je Trumanu zelo blizu je izjavila, da Truman ne more odstopiti, ker po ustavi ne more imenovati Svojega naslednika, čas njegove službe pa & ni potekel.
Te volitve so pokazale prvi poraz demo-toatov, ki so bili na vladi že od prve zmage Roosevelta leta 1932. To je prvič, da so republikanci dosegli večino v spodnji zbornici od leta 1930, ter prvič po 14 letih, da imajo večino tudi v senatu.
Voditelj stranke, ki je dosegla največji «Špeh, je Thomas E. Dewey iz New Torka, ki so ga ponovno izvolili v vlado z večino nad 700 tisoč glasov proti demokratskemu senatorju Jamesu M. Meadu.
Bivši ameriški predsednik Herbert Hoover je glede volilnih izidov izjavil:
J1 To je nekaj več kakor pa samo navadne volitve v kongres. Ves svet z Združenimi državami vred je že več let jadral na levo po totalitaristični poti »načrtnega gospodarstva«. Amerika je bila pri teh volitvah prva država, ki je to pot zapustila. Mi smo zdaj ponovno na poti, ki pelje proti smotru vseh svobodnih ljudi. Ta odločitev Združenih držav bo močno vplivala na narode, ki hodijo po poti na levo.«
SOVJETSKA ZVEZA
V Sovjetski zvezi so na najslavnejši način praznovali obletnico oktobrske revolucije. Ministrski predsednik angleške vlade Attlee je poslal ob tej priliki generalisimu Stalinu posebno spomenico. Predsednik Združenih držav je poslal slično poslanico predsedniku Šverniku.
Sovjetski ministrski predsednik Stalin ni osebno prisostvoval proslavi obletnice Oktobrske revolucije v Moskvi. Namesto Stalina je predsedoval tajnik komunistične stranke Andrej ždanov.
Ob proslavi obletnice oktobrske revolucije so izdali v imenu Stalina posebno povelje vojski, ki ga je objavil general Bulgarin. V povelju je med drugim rečeno:
»Sovjetski narod in njegove oborožene alle Obhajajo danes 29. obletnico velike oktobrske revolucije. Sovjetski narod proslavlja to obletnico v ozračju velikega mirnega delovanja z uresničenjem načrtov nove petletke.
Sovjetske ustanove, ki sta jih postavila Lenin in Stalin so v letih velike domoljubne vojne jasno pokazale svojo nezlomljivo moč in svojo premoč nad kapitalističnimi ustanovami.
Po zaključku svojega velikega poslanstva v borbi za uničenje fašizma, se zdaj Sovjetska zveza dosledno bori za trajen demokratski mir po vsem svetu ter za varnost in pošteno sodelovanje med narodi.
Oborožene sile Sovjetske zveze imajo nalogo ščititi mir in ustvarjalno delo našega naroda ter njegovo varnost in paziti na narodne koristi Sovjetske zveze.«
Moskovska radijska postaja ni navedla Stalinovega imena med visokimi sovjetskimi funkcionarji, ki so se udeležili moskovskega sovjeta. Običajno je imel Stalin na predvečer obletnice revolucije govor, ki je pa letos izostal.
ORGANIZACIJA ZDRUŽENIH NARODOV
Na razgovorih, ki so jih imeli v New Torku odbori Združenih narodov, je bil velik dogodek, ko je sovjetski delegat Višin-
ski močno napadel predloženo mednarodno
organizacijo za begunce. Višinski je izjavil: »Največj? del teh ljudi (beguncev) so Rusi, Poljaki in Jugoslovani. Na te osebe
so izvajali pritisk, da se ne bi vrnili nazaj
v svojo domovino in bi se nastanili na drugih področjih.
Glede poljske armade generala Ander-sa je Višinski vztrajal, da njegove sile niso razpuščene, ampak, da so ostale pripravljene kot najemniška vojska za izvršitev napadalnih načrtov proti tej ali oni tuji državi.
Na sovjetske obtožbe je odgovorila gospa Roosevelt. Obrnjena do sovjetskega zastopnika je rekla: »Doseči je mogoče rešitev, če sta obe strani pripravljeni iskati duha sodelovanja na tem poprišču in reševati to vprašanje na realistični osnovi. Za
svetovni mir je bistvenega pomena, da odstranimo nekatere naše predsodke in bojazni.
Iz Višinskijevih trditev sem razumela, da bi morali biti vsi, ki se nočejo vrniti, nujno fašisti. Zdi se mi, da ti ljudje niso fašisti. Rajši so si izbrali bedno življenje v taboriščih,t kakor bi tvegali vrnitev.
'Višinski kritizira, da trpijo pod geslom svobode sovražno propagando proti rojstnim državam Ibeguncev. Glede tega imamo zelo različne ideje, vendar to ne izključuje sodelovanja. Mi trpimo opozicijo, samo da ne skuša vreči vlade s. silo. Dokler ne bodo dovolili opozicije, bo malo verjetnosti, da bodo mogle države z različnimi zamislimi demokracije živeti skupaj brez trenj. Nasprotno pa moremo s potrpežljivostjo in razumevanjem doseči nadaljne napredke v tem vprašanju.«
VELIKA BRITANIJA
V govoru, ki ga je imel v britanskem parlamentu, je kralj Jurij VI. izrazil upanje, da bodo mirovne pogodbe z Italijo, Romunijo, Bolgarijo, Madžarsko in Finsko v kratkem podpisali in da bodo učinkovito prispevale k obnovi opustošene Evrope.
Dodal je: »Z veseljem pozdravljam napredek na poti k vpostavitvi svobode in neodvisnosti Avstrije ter tesno sodelovanje, ki se vzpostavlja med mojo vlado in zavezniškimi vladami glede ravnanja z Nemčijo kot gospodarsko celoto ter upam, da bo mogoče olajšati težka denarna breme-'na, ki jih povzroča Nemčija narodom Združenega kraljestva.«
Kralj Jurij je govoril tudi o važnosti sprememb v Indiji in izrazil željo, da bi mogla Indija dobro uspevati pod vodstvom začasne vlade.
FRANCIJA
Radikalno-socialistično glasilo »La de-peche de Pari« piše v članku »Svet hoče mir» med drugim:
»Če opazujemo ta ali oni del Evrope ali Azije vidimo, da si stoje vedno nasproti Angloamerikanci in Slovani ter branijo največkrat nasprotna stališča, čimbolj zatrjujejo zunanji ministri svojo željo po miru, tem bolj smo nagnjeni k proučevanju napetosti, ki vladajo med njimi. Ne-složnost med besedami in dejanji je vse preveč vidna.« Ob koncu se list sprašuje: »Bo li sedanje zasedanje v Združenih državah prineslo mir ali ne.« Tega si vsi želimo ker je mir nujno potreben.
BOLGARIJA
»United Press «javlja iz Grčije:
»Kakor je razvidno iz poročil grške vlade gospoduje v Bolgariji nasilje, zaradi katerega je večje število Bolgarov izgubilo življenje, mnogo pa jih je prišlo v ječo. Točna poročila o teh dogodkih izvirajo od nekega bolgarskega nadporočnika Kolo-iganoffa, ki je pred kratkim pribežal iz Bolgarije.
Kologanoff je med drugim izjavil, da je ‘šef bolgarskega generalnega štaba izdal pred kratkim povelje, da je treba zapreti vse častnike, ki nasprotujejo komunistični partiji. Zaradi tega ukaza je mnogo bolgarskih častnikov zbežalo v hribe.
Po vesteh iz Londona so na zasedanju bolgarskega Narodnega sobranja ponovno izvolili Vasilija Kolarova za predsednika Bolgarije.
JULIJSKA KRAJINA
Vprašanje Trsta je zopet prišlo na zeleno mizo. To pot v nekoliko drugačni luči, kot doslej. Pretekli teden je imel britanski zunanji minister Bevin razgovor z jugoslovanskim zunanjim ministrom Simičem, ki je povdaril željo Jugoslavije, da obdrži dobre odnošaje z zahodnimi velesilami.
Razgovori, ki sta jih imela maršal Tito in vodja italijanske komunistične stranke Togliatti, so privedli do nepričakovanega zaključka.
Ko se je Togliatti vrnil v Rim, je dal dopisniku lista »Unita« izjavo, v kateri je med drugim rekel:
»Maršal Tito mi je izjavil, da je pripravljen pristati na to, da pripade Trst Italiji, to je, pod suverenostjo italijanske republike, če' bi Italija pustila Jugoslaviji Gorico, ki je tudi po podatkih našega zunanjega ministrstva v veliki večini slovenska. Edini pogoj, ki ga maršal Tito postavlja je ta, da dobi Trst v italijanski republiki avtonomni statut, ki bo dejansko demokratičen in ki bo omogočil Tržačanom, da vladajo svoje mesto in svoje ozemlje po demokratičnih načelih.«
Glede Togliattijeve izjave je zunanji minister Nenni rekel, da italijanska vlada ne more sprejeti odstopa Gorice Jugoslaviji, ki je »bistveni del italijanskega ozemlja«.
S tem nepričakovanim predlogom bo postalo področje Julijske Krajine predmet novih razgovorov. Italijanski desničarski listi pravijo, da je Tito zaradi poraza v
Parizu pričel z novo ofenzivo. Tito zahteva Gorico, pri tem pa je pripravljen prepustiti Trst, ki ni pod njegovim nadzorstvom, temveč pod nadzorstvom zaveznikov.
Komunistični list »Unita« ugotavlja:
»Ne gre za kupčijo, da bi zamenjali Gorico za Trst, gre za mnogo resnejše vprašanje: v prvi vrsti gre za to, da ostane Trst italijanski, v drugi vrsti gre za to, da oblasti in oborožene sile, ki nimajo ničesar opraviti z Jadranom in Trstom, dejansko ne gospodujejo toliko Trstu kakor Jadranu, in končno gre za to, da storimo kaj novega v naši zunanji politiki.«
Kako se bodo stvari razvijale, bomo videli. Jasen pa je namen teh novih razlogov in ga tudi ne taje. Namreč: vzeti Angležem in Amerikancem pravico soodločanja v Trstu in okolici, kakor tudi na Jadranu.
POLJSKA
Iz Varšave poročajo, da je Poljska že dobila od Sovjetske zveze industrijski material in stroje v vrednosti štirih milijonov dolarjev na račun reparacij, ki ji pripadajo od Nemčije in katere se je po potsdamskem sporazumu obvezala dati Poljski Sovjetska zveza. Uradno poročajo iz Varšave, da so v nekaterih predelih Poljske manjši oddelki sovjejtskega vojaštva. Poročevalec zunanjega ministrstva je izjavil, da so sovjetske čete na Poljskem s privolitvijo poljskih oblasti z določenim namenom, da nadzorujejo prometne zveze s sovjetskimi četami v Nemčiji.
NEMČIJA
Na svojem potovanju po Sovjetski zvezi se je sin bivšega ameriškega prezidenta Roosevelta, Elliot Roosevelt, ustavil tudi v Berlinu, kamor je prispel s sovjetskim letalom. Čas svojega bivanja v Berlinu je preživel’ kot gost sovjetskega poveljnika v Berlinu, generala Vasilija Sokolovskega.
Kakor je razvidno iz poročila ameriških zasedbenih oblasti, se je zdravstveno stanje v ameriškem zasedbenem področju od septembra tega leta precej poslabšalo. Poročilo pravi, da bo treba predvsem nedoraslim od 7. do 17. leta dati večje obroke hrane, da ne bo trpelo njihovo zdravje.
Kot poroča »BBS«, so imeli pretekli torek v Washingtonu razgovore o problemih britanskega in ameriškega zasedbenega področja Nemčije, katerih so se udeležili zastopniki britanske in ameriške vlade. Osrednje vprašanje razgovorov je bila normalizacija življenja v obeh zasedbenih pasovih.
Neko londonsko poročilo pravi, da naj bi po berlinski radijski postaji, ki jo nadzirajo Sovjeti, izjavil predsednik odbora za socialno pomoč v sovjetskem področju Nemčije Brack, da je zdaj »zadovoljeno« sovjetsko povpraševanje po nemških tehnikih. Pravijo, da je Brack izjavil, da je vo-
robne novice
V	diplomatskih krogih Velike Britanije je vzbudil veliko pozornost članek jugoslovanskega uradnega lista »Borbe«, ki ostro napada osnutek bolgarske ustave. List predvsem povdarja pravico samoodločanja za Bolgarsko Macedonijo. Pod tem imenom moramo razumeti jugozahodni del bolgarskega obmejnega dela. Jugoslovanski list opozarja na to, da v novi bolgarski ustavi ne dopuščajo romunski in turški manjšini niti najmanjše pravice do prostega kulturnega razvoja in rabo materinega jezika.
*
Bivši britanski ministrski predsednik Winston Churchill je vložil tožbo zaradi razžaljenja časti proti piscu in izdajatelju knjige »Dinner at the White House« (Večerja v Beli hiši), katero je spisal in izdal Louis Adamič.
=)=
Bolgarski ministrski predsednik Georgi-jev se je pritožil nad napetostjo, ki je zavladala v državi po komunistični zmagi pri nedavnih volitvah. Georgijev je pozval Bolgare k redu in zakonitosti ter je izjavil: »Brez usmiljenja bomo ravnali s tistimi, ki dovoljujejo osebne ali strankarske spore, ali na drug način kalijo mir.«
*
V	ministrstvu za filmsko produkcijo Sovjetske zveze so predvajali nov film »Gore Jugoslavije«, ki ga je režiral Mihail Rom. Film, ki prikazuje epizode iz bojev jugoslovanskih rodoljubov proti hitlerjanskim napadalcem so predvajali skoro po vsej Jugoslaviji.
*
Sovjetska vojaška uprava na Saškem je odredila razstavitev treh tiskarskih podjetij v Lipskem, ki so med največjimi v Evropi in katere naj bi sedaj prestavili v Sovjetsko zvezo.
*
Francoski državni nameščenci na otoku ’ Madagaskaru so začeli stavkati, da bi dosegli boljše plače.
jaška vlada prejela veliko prošenj nemških tehničnih delavcev, ki želijo biti premeščeni v Sovjetsko zvezo.
GRČIJA
V pismu grškemu' kralju Juriju je bivši voditelj grške republikanske napredne stranke Tsouderos predlagal razpust parlamenta in nove volitve.
Tsouderos je izjavil kralju, da so desetine orožniških častnikov odstopile, ker se niso hoteli pokoriti odredbam, da bi se borile proti upornikom. Po njegovem mnenju bi bila samo koalicijska vlada, ki bi izhajala iz novega parlamenta sposobna uspešno prispevati k vzpostavitvi spoštovanja zakona in reda.
Tsouderos je izrazil bojazen pred zunanjimi zapetljaji, če ne bodo zavrli poslabšanja notranjega položaja.
Ker je gospodarski položaj v Grčiji slab in ker še ni prišla denarna pomoč iz inozemstva, so poštni, telegrafski in telefonski uslužbenci stopili v 24urno stavko. Ministrski predsednik Tsaldaris jih je pozval naj počakajo, da bo prišla iz tujine pričakovana pomoč.
Po burnem razpravljanju v parlamentu je nova grška vlada pod vodstvom Konstantina Tsaldarisa dobila zaupnico parlamenta s 183 proti 128 glasovom.
Bivši češkoslovaški veleposlanik v Bernu, Londonu, Washingtonu in Bukarešti, Ferdinand Veverka, je prišel pred državno sodišče v Pragi. Obtožen je, da je izročil Nemcem češkoslovaško poslaništvo v Bukarešti, ki je bilo njegovo zadnje mesto, ne da bi bil k temu kakorkoli prisiljen ter da se je vrnil v protektorat, namesto da bi odšel v pregnanstvo kot ostali češkoslovaški diplomati.
o.
-1'
1*
Vodja francoskega komisariata za atomsko energijo je svetoval Združenih državam, naj prenehajo z izdelovanjem atomskih bomb in naj namesto tega uvedejo znanstvena raziskovanja v miroljubne namene.
*
Poveljnik 88. pehotne divizije general Moore je pregledal nekaj čet na ozemlju Julijske Krajine. Kmalu po pregledu čet je general Moore zapustil Trst.
*
Na progi med Amsterdamom in Croy-donom je v bližini Guiltforda (Surrey) strmoglavilo nizozemsko letalo s 15 potniki na krovu, od katerih so ostali vsi pri življenju zaradi spretnega vodstva pilota Meijerja.
=i=
■ Vojvoda in vojvodkinja Windsorska sta odpotovala iz Southamptona v New Tork na krovu prekooceanskega parnika Queen Elizabeth« ter so jima ob odhodu pristaniški delavci priredili prisrčne manifestacije.
*
Do konca 1945 so v okviru agrarne reforme na Madžarskem zaplenili 5 milijonov 700 tisoč »holdov« ozemlja (en »hold« je približno 0.57 hektarja). Od te površine so 5,120.000 »holdov« zaplenili proti odškodnini. Zemljo so razdelili med 550.000 kmetov. Del zemlje pa so porabili za občinske pašnike, vzorne kmetske naselbine in podobno.
Novice v enem J stavku
V	Tarantu (Italija) se mudi tričlanska delegacija predstavnikov Venezuele, Kolumbije in Ekvadorja, ki preučuje možnost povečanja trgovinskih izmenjav ter naročil 'trgovinskih ladij v italijanskih ladjedelnicah.
V	pokrajini Piacenzi se je pričela stavka poljedelskih delavcev, ker niso dosegli sporazuma glede nove poljedelske pogodbe.
Sveti oče je imenoval mons. Josipa Be-rana, ki je zdaj rektor semenišča v Prägt za praškega nadškofa.
Italijanska policija je povečala svojo pozornost nad znatnim številom ladij, ki so ob jugovzhodni italijanski obali v zvezi s tajnim židovskim izseljevanjem.
V	Palermu je izbruhnila epidemija tifusa akutnega značaja z visokim odstotkom umrljivosti, ki jo pripisujejo pokvarjeni ph' ni vodi.
Okoli 4000 pariških pralcev in peric j® sklenilo, da bodo začeli stavkati, če jim n® bodo zvišali plač.
Vrhovni svet burmanske ljudske antif®” šistične zveze je zaradi nelojalnega zadržanja izključil' iz zveze komunistično stranko-
V	Madridu je Francova policija zaprl® veliko število političnih nasprotnikov vseh stremljenj, od komunistov do častnik°* * * * v * španske vojske.
V	Berlinu so uvedli stroge omejitve električnega toka zaradi «pomanjkanja premog®' po sporočilu berlinskih električnih central je možnost, da bodo zmanjšali razdeljevanj® toka na eno samo uro na dan.
Kras v poeziji Srečka Kosovela
Urednik prve zbirke Kosovelovih pesmi je dal na začetek knjige tole pesnikovo spoznanje:
Rad bi povedal ljudem lepo, dobro besedo, svetlo besedo, kakor je svetlo novembrsko sonce na Krasu.
Toda moja beseda je težka in molčeča, grenka kakor je brinova jagoda s Krasa.
V njej je trpljenje za katero ne boste nikoli zvedeli, v njej je bolest, katere ne morete spoznati.
Moja bolečina je ponosna in molčeča in bolj nego ljudje jo razumejo bori na gmajni in brinjevi grmi za skalami.
Mladi poet je poznal sam sebe in svojo besedo. V njegovih verzih je še tisoč neizgovorjenih besed. Rad bi povedal dobro in toplo besedo: čuti topli svoj dom, veliko materino ljubezen, močno vero svojih sosedov, prelepo pesem gmajne in borov in vetra, a komaj je izgovoril prvo besedo, že je pokrila žalostna misel svetlo in čisto upanje. In Srečko umolkne; prebridka je njegova pesem. In njegova bolečina je ponosna, kakor pravi sam, in molčeča. In bolj kot ljudje jo razumejo bori na gmajni in brinjevi grmi za skalami.
Res, Kosovelov svet je edinstven!
Rojen je bil v Sežani na Krasu in le za kratek čas je šel v svet za »tujo učenostjo« in se je spet vrnil in umrl v Tomaju. Kras je bil njegov dom. Suha zemlja, ki v dolgih poletnih mesecih roti oblake, naj vsaj za trenutek zakrijejo vroče, svetlo sonce in naj dado kapljo hladnega dežja. A oblakov ni od nikoder. Kras- so gmajne, poleti suhe in ogorele, z uvelim listjem in belim kamenjem, a tudi njive, ki z muko in težavo v suši ohranjajo življenje. So borovi gozdovi, ki zlepa ne prosijo dežja in je brinje in trta. Grozdje v vročini zori in kakor školjka v biser, tako trta v jagodo iztisne mineralno bogastvo teh tal. In ko je že malo sonca v Sloveniji drugod, takrat je na Krasu še vse žareče in svetlo. Diši po teranu, zemlja spet diha, veter se oglaša. Potem pride burja in zatuli okoli voglov skromnih domov in obširnih ograjenih domačij. Mrzli valovi naraščajo in vpadajo in ko utihnejo, dahne topli veter od morja. Težko je dočakati na Krasu pomlad, ker je tako vsa cvetoča in tako resnične? lepa. A ko pride, pojejo srca veselo Alelujo.
To je Kosovelov svet Sežane, gradu v bližini, gozda tam okoli, svet okoli Repen-tabra, Dutovelj in Tomaja,, svet gmajn, lepih njiv vmes, in borov in brinja. Svet revščine in dela, upanja in vere, ponižanja in vstajenja. Svet žalosti in otožnosti, ^1 se preliva iz beseda v besedo, iz misli v misel.
Kdo bo razumel pesnika? Bolj nego ljudje ga razumejo bori na gmajni. Drugod Krasa ne poznajo. Na Koroškem in v Prekmurju ni brinja in burje, na Gorenjskem ni trte, na Dolenjskem ni takega sonca, Porabje je daleč od morja, Štajerska ne pogreša vode. .. Kdo bo razumel Poeta? In niti sosed ga ne razume, kajti njegova misel je pretežka in preveč razglablja. Sosed čuti Kras, čuti skopost zemlje, ki zahteva neusmiljeno od njega dela
V kraljestvu lutk
Spisat bi Bazim
i Ponatti dovonen samo , oristankom pisca)
24.
Celo dvomi norček pride pomagat. Veselo skače med brkljarijo in vpije na vse 9rlo: „Caroooooovniiik! Kjeeee pa siii? .. . ^looootvooor! .. ." Toda rdeči malček ima Posebno srečo. Kar hitro ugleda, da kuka iz priprtih vratec zakajene leščerbe čarovnikova črna halja. Brž je pri njej.
"Hi, hi, hi! Slabo se znaš skrivalnice, moj ljubi očka čarodej!" se poredno zasmeje ter 2ačne vnelo vleči za Zlotvorovo obleko. Razkrinkani možakar se ves togoten od jeze °rani, kolikor se največ more, a vse mu nič ne pomaga. Norčku priskočijo na pomoč sosedje in kmalu potegnejo iz leščerbe sajastega čarovnika. Sicer tolče z rokami na strani in skuša ubežati. Ker pa ga drži e preveč rok, prav nikamor ne more.
«Živela pravica! Čarovnik je naš! Živijo!" 86 iazle9a z omare.
"Čarovnik je naš!" gre od ust do ust. — "Živijo!"
S kraljevega gradu zadone trobente . . . Kelikan Teleban privleče od nekod poln ubojček slame: Bog ve, čemu so jo imeli utkarji pri predstavah. Pod omaro ga po-avi in namigava Jurčku, ki takoj ugane j&gove neizrečene misli.
"Sicer vam bo gotovo nekoliko sapo za-r*rval°- Pa to nič ne de, gospod čarovnik", ce Zlotvoru, potem pa ukaže vojakom naj 3a Polože na hrbet.
n "J°i! Joj!. . .". stoka čarovnik. Vse mu nič ®. Pornaga. Saj se njemu nikdar ni nihče Ul1- Kazen mora biti. Štirje ga primejo
in napora, a malo misli na to. Sklanja se k tlom sosed in soseda in malo pozna od- In diha.
Toda pesnik je naš, sredi med nami je rasel — prisluhnimo, kako Kras diha, kako diha ta naša zemlja iz njegove pesmi!
Bori, bori v tihi grozi, bori, bori v nemi grozi, bori, bori, bori, bori!
Bori, bori, temni bori kakor stražniki pod goro, preko kamenite gmajne težko, trudno šepetajo.
Kadar bolna duša skloni v jasni moči se čez gore, čujem pritajene zvoke in ne morem več zaspati.
»Trudno sanjajoči bori, ali umirajo mi bratje, ali umira moja mati, ali kliče me moj oče?«
Brez odgovora vršijo kakor v trudnih, ubitih sanjah, ko da umira moja mati, ko da kiiče me moj oče, ko da so mi bolni bratje.
Zmeraj znova se bori oglašajo v Kosovelovi pesmi. Utihnejo, a se spet znova zamajejo, kar nepričakovano in iznenada:
»Sredi noči, ko bori vzvršijo, ko se drevesa iz sanj prebudijo.«
Pesnik bi rad, da bi bile besede dehteče kot borova morja. Zakaj, na Krasu je res bor doma, ki obdaja vasi in pokriva gmajne in zrak na Krasu res diši po boru. Pesniku je bela, zaprašena vas v oklepu zelenih borovih rok, kot ptica v varnem gnezdu rok.
»Vetri v polju šumijo, trave mehko valovijo, sonce v dolino blešči — kaj če si daleč ti!«
In veter diha v teh verzih:
»Veter se je ustavil pred vrati, drugače vse tiho, vse prazno: vse spi. Samo veter ne more spati opolnoči.«
Potem se oglasi jesen v Kosovelovi pesmi. Jesen, ko prešajo vino, ko so Kraševci v hramih in še v vinogradih. A tudi pesnikova jesen je otožna.
»Sladka črnina, poln je grozd, jagode v dežju bleščijo, v daljavi temneva borov gozd, topoli pod hribom šumijo, šumijo.«
Potem še burja zapoje, se zaleti v okna na Krasu in vihra skozi line. Ko potem začuti pesnik pomladno rast, išče lepoto; vsa mu je sicer tuja, a vendar jo pozdravlja:
»zrak je negiben, veter steklen — in vendar pomlad, aleluja...«
Slavček mu namreč poje med trnjem in trnje zori tudi sred belih puščav.
Tako poje vse življenje na Krasu v pesmih. Pojejo letni časi in poje zemlja in nebo. Kosovel je pesnik slovenskega Krasa.
In reven je njegov dom. Zemlja je skopa in premalo rodi, premalo za rod, ki prebiva tod. Skromne pridelke nosijo v mesto. A večkrat so premajhni in mnogokje jih ni, da bi pregnali pomanjkanje. Pozimi, ko je golo drevje in prazne njive in tanke obleke, se marsikje lačni otroci stiskajo drug k drugemu. Pesnik jih vidi in ob njih začuti še vse številne njihove brate in sestre po svetu. Pesem »Starka za vasjo« je močna socialna pesem:
Lačni otroci ležijo na senu, burja vihra skozi lino pod nizkim, sivim čelom hiše — noč je pokrila ravnino.
Trije, četrti in peti in vsi — tisoč in več — jaz ne morem spati. Ničesar nimam in vendar mislim: vse, o vse bi vam moral dati!
E/
IZ SPOMINOV NA PRETEKLOST
Bajtarjevega Jurčka že dolgo ni več med živimi. Celo hišice ni več, kjer se je rodil in njegov grob je izginil, ko so širili pokopališče. Le spomini so ostali — tako na Jurčka, ki je bil nekoliko bebast kakor na Bajtarico samo, katero je vsa okolica klicala za mamo.
v
Jurček je bil njen edinec ter ji je bil na starost vsa opora. V šolo že ni več hodil in »mama« je rada pripovedovala, da njen sinek ni rojen za učenje. »Toliko že zna, da bo lahko koze pasel«, se je ponašala. Tudi pri spovedi še ni bil, čeprav je že dopolnil petnajsto leto. Nekoč je sicer pokleknil v spovednico, a ko je duhovnik odprl linico, tedaj1 je pobegnil. »Zato, ker ’so bili gospod notri«, je povedal mamici na ušesa.
Koza je bila Bajtarici največje bogastvo. Redila je tudi po dva prašiča^-— enega za koline, a drugega za prodajo. Domači praz-
)
nik so obhajali pri Bajtarju vsako leto in Jurče ga kar ni mogel dočakati. Navadno so ga praznovali tedaj, ko je zapadel sneg in se na polju ni dalo več dobiti. Sosedje so se čudili, odkod ima Bajtarica toliko krme, ker nima razen vrta nobene njive. Kar sram jih je bilo, ker je Bajtarica zredila vselej najlepšega prašiča. Na jesenske noči so namigovali, mogli pa niso ničesar dokazati. »Ali pa, če je mama čarovnica«, so ugibali oni, ki so bili udarjeni na vraže. Od Jurčka se ni dalo nič izvedeti, ker mu je mama ostro prepovedala. Preveč se je bal orožnikov, s katerimi ga je vedno strašila češ, da ga bodo uklenili tako, da bo kri kapljala izza nohtov, ako bo zinil kako besedico.
Uštar, ki je takrat klal domala po vsej okolici, pa se je pripravljal, da bo posvetil v temo. Izmislil si je šalo ter jo tudi (Nadaljevanje na 5. strani)
za roke in noge, zatem pa štejejo vsi, na omari in na tleh, do tri...
„Jojme!"
Čarovnik pada z omare, da je kar grozno videti. Naravnost v zabojček štrbunkne na mehko slamo,- urno se pobere in skuša ubežati. A že ga zgrabijo in drže nove roke ter neusmiljeno vlečejo med radostno množico na sredo trga, kjer je pripravil palček Skok že vse potrebno, da bo koznovan čarovnik po pravici za dolgo verigo zlobnih in hudih dejanj, katera je zagrešil v svojem življenju.
Zlotvora čaka velik lonec rdeče barve, poleg katerega stoji kol s prečno, gibljivo palico. Ko je vse ljudstvo zbrano, privežejo zločinca čez pas na konec prečnega droga. Velikan ga dvigne, da zabinglja visoko nad rdečim jezerom . . .
„Joj, prejo}!... Peklenščka! Na pomoč! Gorje vam, gorje! ..." kriči in tarna čarovnik že na pol mrtev od strahu ter obupno otepa z rokami in nogami, kar mu prav nič ne koristi
Ena, dve, tri!
„Cof!"
Velikan ga potisne v lonec, da pljuskne barva na vse strani.
„Čof, čof, čof, čof . . ."
Vse je že rdeče: glava s šiljastim klobukom, obleka, roke, noge...
„Gorje vam, prekleti psi!" kriči na vse grlo, čeprav mu sili barva v usta, da komaj še diha. Celo ob smrti ne misli na, kaj drugega kakor na maščevanje.
Velikan pa ga moči toliko časa, dokler ne ostane od njega samo rdeča gmota. —
Trobente naznanijo z grajskega stolpa veselo razpoloženemu ljudstvu, da je sodba
izvršena in lutkovno kraljestvo rešeno svojega poslednjega smrtnega sovražnika.
*
Lutkovno kraljestvo je povsem izpreme-nilo svojo zunanjost. Vse je v cvetju .in zelenju. Z grajskega stolpa vihra zastava: stopnišče je tako okrašeno, da je videti kot pravcati vhod v sama sveta nebesa. Stopnice se sploh ne vidijo, toliko cvetja je na-trošenega po belih kamnitih tleh. Saj sta odšla po njih princeska in kraljevič Orloslav 'v novo življenje, združena v srečni ljubezni in večni zvestobi . . .
A čujte! S trga odmevajo veseli glasovi: 'godba in petje, smeh in radostni vriski, •žvenket kristalnih kup... Pa poglejmo še tja!
Jej, kolika izprememba! Ves trg je pre-•urejen v krasno kraljevo dvorano. Vsi prebivalci so zbrani: kar mrgoli jih med dol-•gimi mizami, šibečimi se pod težo vsakovrstne jedače in pijače.
Kralj je v sredi. Pravkar mu naliva lakaj v rdečem fraku vince v zlato kupo. Na njegovi desnici sedi princeska, na levici pa kraljevič Orloslav.
Med prvimi gosti je prebrisani Jurček, 'kateremu se mora kralj zahvaliti, da je lutkovna srenja rešena zla. Mamica ob nje-tjovi strani si vsa srečna briše solzne oči. Za njo pa se vrste gostje iz kraljestva mišk: Vsa družina gospoda Miškuna je prihitela na svatbo; kralj jo je gostoljubno sprejel ter dal napraviti zanjo celo posebne, višje 'stolčke.
„Ali vam nisem rekel: ,Na svidenje na princeskini svatbi’? He, he, he!" se smeje palček Skok in si prižiga ljubljeno pipico.
Dvorni minister obira pravkar mastno kurje bedrce: „Saj sem vedel, da se bo vse
Vsa Kosovelova poezija je žalostna in otožna. In vendar ni temperament ljudi na Krasu tak. Saj človek srečuje vesele obraze in srečne dekliške nasmehe. Trdo življenje Kraševcem ne jemlje veselih dovtipov.
Tudi Srečko Kosovel čuti lepoto in smeh, zdravje in srečo, toda v sebi nosi kal smrti. čuti, da ne bo živel dolgo. In ko bi aa-vriskal ob dekletu, ali zapel ob sreči, mu to razpoloženje naenkrat zamre na ustnih. In potem je vsa njego-va zemlja žalostna in so potrti ljudje.	I
Prav tako globoka bolečina, ki se preliva v njegove pesmi, pa je tudi usoda pesnikove domovine. Kakor smo videli zadnji« pri Gregorčiču, tako vidimo pri Kosovelu žalost zaradi suženjstva in hrepenenje po svobodi. Kak drug narod, ki ni imel nikdar take usode, kakor jo je preživljal naš, bi bil lahko že naveličan otožne književnosti naših poetov. Lahko bi se mu zdelo to večno ponavljanje in vsiljevanje. Toda, kdor pozna preteklost, bo tudi razumel, da poet, ki je povezan z usodo svojega naroda, n« more peti drugače.
V pesmi Balada pravi Kosovel:
Prišel je pevec slovenske dežele, prišel je pevec v daljno tujino, v strunah njegovih so pesmi drhtele v eno z radostjo in bolečino.
Pel je, kako so gozdički zeleni, glej, pa se solza v očeh mu zasveti, pel je o smrti, ljubezni in ženi, o domovini ni mogel začeti.
»Poj nam, zapoj nam o naši deželi, da nam nje sonce, nje zdravje zasije, o kmečkih domovih, o pesmi veseli, ki v noči se mesečni v polje razlije.«
»Tisočkrat tisoč, še več nas je bilo, tisočkrat tisoč hlapcev in sužnjev, tisočkrat tisoč ponižnih, boječih, tisočkrat tisoč v prekletstvu tonečih, tisočkrat tisoč z žolčem pojenih. ..
Pa nam udarilo v desno je krilo, pa omahnilo je in se zlomilo, pa se še levo je uklonilo — tisočkrat tisoč, še več nas je bilo.
Prišel je pevec slovenske dežele, src se dotaknil z njenim spominom, srca nalil nam z grenkim pelinom ...
To je slovenski poet. Ne more biti vesel in razigran, ker ne more preslišati krika svojega naroda. O Krasu poje, o svoji ljubljeni domovini, poje o vsej Sloveniji. Vidi vso nekdanjo našo zemljo tja v deveto stoletje, ko je segala naša domovina daleč na sever. Potem pa so jo krčili in nasilno manjšali in smo je do danes zgubili dve tretjini. In je videl poet, kako so jo tudi še pred njegovo smrtjo krčili -poleg njega. Ob umiranju in manjšanju je bil Kosovel potrt. Čutil je, da je slovenska kri dragocena, ker nam lahko nekoč izteče iz ran, če ne bomo pazili nanjo. (Ali ne pozabljamo zadnja leta Slovenci zelo na to Kosovelovo bojazen?)
Kras je dobil v poeziji Srečka Kosovela svojega resničnega in zvestega glasnika.
J. P.
dobro izteklo!" pripoveduje nagnjen k so-■sedi, suhi princeskini spletični Kislici, norček pa mu izmakne tačas skrvaj kristalno kupo z vincem ter ga pocuka za rokav.
„Tak trčite no vendar z mano, ata minister!"
„Pa naj bo danes, ti večni kujon!" se do-brovoljno zasmeje minister ter seza zaman po svoji kupi.
„Ali ste skupno z bedrcem pojedli tudi kupo? .. . Jej, kako je naš minister požrešen! Držite kupe, ljudje božji, sicer bodo tudi vaše izginile v debelem trebuščku gospoda ministra!" kriči porednež.
„O nesramnež, boš tiho!" ga zastonj miri dostojanstvenik, ves rdeč v obraz.
Dvorni norček pa hiti od mize do mize ter nagovarja goste, naj pazijo na kupe. Zares jih imajo kmalu vsi v rokah. Visoko jih dvignejo, rdeči možiček pa skoči na stol ter veselo nazdravi sivolasemu vladarju in mlademu kraljevskemu paru.
„Živel kralj! Živela princeska in Orloslav!" zadoni iz vseh grl da odmeva od zidov
Nato dvigne kupo še sam kralj in za njegovim mogočnim glasom ponovi vse: „Živel rešitelj Jurček! Živelo lutkovno kraljestvo!"
'Kraljeva godba zaigra poskočnico. Princeska zapleše s svojim dragim Orloslavom, pisana množica pa se razvrsti v krog ter zaraja okoli njiju.
„Juhuhu!" vriska velikan Teleban. Z eno roko drži v krogu debelega grajskega ku-harčka, z drugo pa branjevko Meto, ki je kljub slabim nogam vendarle zapustila ta dan svojo prodajalno kolibo.
(Nadaljevanje na 4. strani.)
POSUŠENI NAGELJ
(Odlomek iz povesti: — »Tuja polja«)
Popoldne je Jernej končal z oranjem. in Njiva je visela, da sta se s konjem kar lovila, vroče pa tako, da je od obeh teklo.
V hrib in dolino je sijalo sonce.
Na ozarah sta se oddihavala. Spodaj po cesti se je prašilo. Avto. Jernej diha globoko. Tu gori ni prahu. Samotna domačija kmeta Hansa Häuselna je skoraj prislonjena na gozd. Spredaj hiša, zadaj hlev in šupa. Pod hišo travniki in polja. Za dobrega pol grunta.
Jernej je skoraj že leto dni tukaj. Po nemško žebra, kar mu gre. V začetku je mislil, da se ne bo nikoli privadil temu vražjemu jeziku.
Hans Häuselna je tršat kmet že siv v glavo. V irhovicah hodi ob delavnikih. Postaven možakar. Jerneju je kar všeč. Tudi žena je prijazna. Pa dobra. Kruha nikoli ne zaklepa pred hlapcem. Klešmanov (France) Nace, ki služi v dolini nekajkrat potoži. Marsikdaj je lačen.
Jernej je vesel, da, se je vtaknil v hrib. Daleč od ljudi je in dela po svoje. V nedeljo se spusti v Geißhorn k maši, moli iz svoje knjižice in spet klampa nazaj v hrib.
Življenje kar teče.
Ko bi ne bilo Käthi.
Jerneju nekaj časa kar ni moglo na jezik. Hudimana, to je najbrž toliko kot Katra. Katrica, čedno ime. Toda Käthi!
Prekvat Jerneju beseda nagaja.
Obličja je čednega. Oči ima črne in vroče kot žerjavica. Pa kite kakšne ima! V nedeljo si jih povije na glavo, kakor visok obroč so.
»Darf ich mitgehen ?«
Jernej ne more odreči. Ob nedeljah je do cerkve daleč. Če sta dva, je pot krajša.
Käthi je na moč zgovorna. Kar naprej klepetiči. Jerneju se včasih beseda narobe obrne, toda Käthi vseeno ve, kaj hoče povedati.
Käthi se samo smeji.
In Jerneju je ta smeh neznansko všeč. Käthi vrže glavo nazaj, od strani pogleda Jerneja, sonce se ji upira v životec in smeje se, da je ves hrib poln dobre volje.
Preklemansko, še Jernej se mora smejati.
Ah, Bartholomei, wie schön hast du g'sagt: Kloar! Wie ich.
Jernej je od začetka vedno rekel: Kloar, če je bilo treba. In takrat se je Käthi tudi smejala.
Jernej stoji na ozarah in gladi konja.
Käthi!
Velikokrat je z mislimi pri njej. Navadil se je bil njenega smeha in njenega govorjenja. Kadar mu prinese malico, sede poleg njega in samo čeblja.
Dvajset let ji bo tam v avgustu. Nič čudnega. Od začetka, ko je Jernej prišel k hiši, je zahajalo v vas neko fante iz doline.
Nič kaj postaven in pust. Počasi so postajali njegovi obiski redkejši, dokler niso prenehali.
Käthi je bila tega vesela.
Jerneju ni šlo vse prav v glavo. Tujec je bil v hiši, toda pred njim ni nihče ničesar zaklepal. Lahko bi vzel kar bi hotel.
V začetku je bil vase zaprt, nekam zagrenjen, jezen na ves svet in celo nase.
Prvič se je od srca nasmejal, ko mu je Käthi naročevala naj za večer nacepi drva. Takrat Jernej še ni znal nemški. Käthi je morala z rokami pokazati.
Tako sta bila oba smešna.
Pri večerji je Käthi pripovedovala to očetu in materi. Zdaj so se vsi smejali.
Tudi Jernej.
Od tega dneva se je Jernej spremenil.
Kar oživel je. In takrat se mu je za čas potemnil obraz, ko so ga poklicali: Barto-lomej.
Ni se mogel navaditi.
In je vendar Jernej.
Zdaj se je tudi tujega imena navadil.
Zadnje čase pa je nekaj planilo v Jerneja. Po bregu in v dolini cvete drevje. Krošnje dreves so eno samo cvetje. Kukavica se oglaša in trava je skoraj že za ped visoka.
Jernej pa samo vase grebe.
čuti, da bi mu gospodar rad nekaj povedal, pa se'ogiba pogovoru, kakor trnjevi ograji.
In kaj bi utegnilo biti?
Ko bi bila Käthi po sredi.
Jernej sam ne ve kako mu je to prišlo na misel. Tako čuti. Ponoči, ko ni mogel spati, mu je padlo to v glavo. Vsi so postali tako prijazni, kar strdeni. Käthi vselej zardi, če jo ogovori. Kakor da se boji nečesa.
Zlomka!
Jernej gleda hišo. Prijazna in čista. Posestvo je res da v hribu, pa vendarle dobro rodi. Sadje obeta.
Gospodar tu gori je kakor majhen kralj.
»E-h!«
Jernej zamahne z roko, vrže plug na voz se obrne1 domov.
Käthi stoji na pragu.
Kako je zamišljena. Na hangarju sloni in naravnost proti njemu gleda.
V	hiši se nekaj spleta.
Na večer se je malo pooblačilo. Soparno je bilo. Jernej se je spustil pred hišo na klop.
Ponoči bo rad dež.
Naj le bo. Prilegel se bo. Zemlja je močno osušena. Kar kadi se ob plugu.
Pri večerji so vsi nekam tihi. Jernej to čuti. Nekam težko mu gre jed po grlu. Käthi sploh ne spregovori besede.
Ko mati odneso posodo, gre Jernej spet pred hišo. Vsak večer gre, da v mislih po-vasuje doma. Čez dan ne utegne.
Noč je.
V	dolini gore luči. Cerkveni zvonik strmi v nebo. Na zahodu je še nekaj modrine, toliko, da se je zgnetlo nanjo nekaj bledih zvezda.
Vendar je bil veter že deževen.
Jernej ima roke naslonjene na kolena. Tako čudno težko mu je nocoj. Sam je, daleč od svojih, drugi mu režejo kruh in drugi ukazujejo.
»Bartolomej to, Bartolomej ono.«
Doma bi bil kmalu svoj gospodar.
Narahlo je začelo pršiti.
Jernej se vzdigne. Tako truden že zlepa ni bil. Roke in noge, vse mu je odveč.
»Bartolomej!«
Gospodar stoji na pragu.
Besen je, skoraj žalosten. Naravnost na klop sede in z desnico potegne Jerneja nazaj.
»Bartolomej, kako ti je všeč pri nas ? Po pravici povej.«
»Všeč mi je, oče, vsi ste dobri z menoj. Ne morem se pritožiti. Le dolgčas mi je včasih. Dom je samo 'eden.
Jernej govori počasi in tiho.
Dom je samo eden, Bartolomej. Navadiš se pa tudi tujine in tujega doma, tujega kruha in tuje besede. Poglej, našega jezika si se skoraj kar privadil.«
Nekdo je prisluškoval...
Bilo je v začetku 1945 leta, ko so tam preko Žile in v beljaški okolici partizani vznemirjali nacistične mogotce. Po celodnevni dresuri v snegu in blatu, so se ob večerih znašli v pogovoru za pečjo Korošci, Tirolci in Štajerci, komaj šoli odrasli in taki z osivelimi lasmi. Premlevali so dnevne dogodke, se jezili nad nadutimi podoficirji in pri tem skušali drug drugemu uganiti misli, ki niso bile nikoli glasno zgovorjene. In kmalu so bili skupaj taki, ki so v srcu nosili isto željo po miru, svo: bodi in ustvarjajočem delu. Ne samo Slovenci, tudi < domoljubni Tirolci, Korošci in Štajerci so bili v tem krogu. Iz pritajenih pogovorov so se porajali načrti za bližnjo bodočnost, ko se bo treba ob prvi ugodni priliki odločiti.
Toda, — nekdo je prisluškoval...
Nekega jutra so zopet stali postrojeni na kasarniškem dvorišču. Kot navadno so jim prečrtali napihnjena in zlagana frontna poročila, potem pa je sledil še neobičajen nagovor o vročih, buticah, ki da se v zadnjem času ukvarjajo z mislijo, presedlati k partizanom. Prizadetim je zastajal dih v pričakovanju najhujšega. Potem je stotnik razgrnil list papirja. Vilček iz Šmohorja ob Žili. Tonč iz okolice Velikovca, Alfred iz Innsbrucka, Hans iz Kapfenberga in vsi drugi iz kroga »zarotnikov«, so nato stali v vrsti pred stotnikom. Iz njegovih, v posmeh raztegnjenih ust, so kmalu zvedeli za svojo usodo: doletela jih je posebna »čast«, da so bili prideljeni komandantu za obrambo Berlina, »zadnjemu bataljonu«, ki da bo po fiihrerjevem zagotovilu, izvoje-val odločilno zmago. Tako je škodoželjno 1 nimignil stotnik.
Sedaj so bili vsi načrti prekrižani. Vilček, najmlajši med njimi, je jokal. V nedeljo bi naj prišla zopet mati s hlebom kruha in maslom, zdaj se še posloviti ne bo 'utegnil. Tonč je mislil na ženo in otroka. 'Da, ko bi ne bilo njiju, ba ga nikoli ne videle beljaške kasarne. Tako pa, — za-škrtal je z zobmi.
Še tistega dne so jih v zastraženih vagonih spravili iz Beljaka. Spotoma so upali, da bodo angleški lovci napadli vlak, potem bi se razleteli na vse vetrove. A nebo je bilo prevlečeno s sivimi oblaki in v megli so izginjali solznim očem ostri obrisi Karavank. Zbogom, domovina ...
Spotoma so vlaku priključili še več vagonov s kandidati za »zadnji bataljon«, tudi politične kaznjence iz koncentracijskih taborišč, ki so se »prostovoljno« javili, da po-
i Tiho govori gospodar,, skoraj proseče.
»Kako to mislite?«
Jernej dvigne glavo.
»Kako mislim? Sin se nu. ne vrne več. Ostal je nekje v ruskem močvirju in Käthi je godna za možitev. Rada te ima, Bartolomej, sama mi je priznala. In meni je prav.«
Mehko položi gospodar desnico Jerneju na ramo.
»Bartolomej!«
Jernej strmi predse. Kakor da mu je z viška padla slika pred oči.
Bajta, vrtič za njo, nagelj na oknu in uglajena pot čez travnik. Tod je doma Lucija.
Lucija, njegovo dekle.
Bajtarska, srca pa kakor pogača.
Globoko po sapo gre Jernej.
»Gospodar, rad imam vse. Dobri ste bili, dobra je bila Käthi, toda jaz bi umrl tukaj. Vse noči sem doma. Ko' bi se poročil, bi ne bil več. Ne bi zdržal. Ne zamerite.«
»Zadnja beseda, Bartolomej?«
»Zadnja gospodar, kakor je zadnja sodba.«
»Ti veš, kako je bolje za te, toda nocoj ne bom zatisnil oči.«
Sklonjen gre Hans Hänsler v svojo sobico.
i Koj za njim Jernej v svojo sobico.
Prižge petrolejko.
Lesen kovčeg postavi na mizo.
Obleka, dve srajci, molitvenik,, da, tu je pismo ...
Petrolejka utriplje.
V kuverti je nagelj, posušen nagelj. Lucijin.
Jerneju se rose trepalnice.
Z obema rokama drži posušen cvet, z obema rokama, kakor relikvijo.
»Lucija, Jernej ostane Jernej. Bartolomej mi pravijo tu, toda zate sem isti kot sem bil. Pridem pote, ko bo čas.
Potlej Jernej spravi pismo, zadene klobuk na glavo, vrže plašč čez rame in zapre kovčeg.
• Več ni njegovega.
To je prinesel s seboj,
Nato Upihne luč.
Po bregu navzdol gre počasi, po dolini pa hitro, vedno hitreje zakaj dež lije.
Do kolodvora ni daleč.
Jutri bo Jernej poiskal novo službo.
Karl Mauser
magajo Hitlerju v zadnji bitki. Pravi Babilon vsemogočnih narečij! Vmes še otožne pesmi ogrskih odredov »Honvedi«, polne hrepenenja po prostrani pusti. — Ko so jih v Spandau pri Berlinu iztovorili, jih je bilo res za en bataljon. In v prvi prosti uri, polni vprašanj in odgovorov, sta tudi Vilček in Tonč popolnoma spoznala to novo okolje: prideljena sta bila enemu takoime-novanih kazenskih bataljonov! Nesrečneži so tolažili drug drugega z bližajočim se koncem vojne, saj prepričani so bili vsi, da bije rjavemu' zmaju zadnja ura.
V kasarniških nasadih je že cvetel dren in Tonč je bil v mislih ves doma. Potem je poiskal Vilčka, srce mu je narekovalo, da mora vzeti fanta v varstvo. Saj bi Vilček že kar lahko bil njegov sin.
»Fant, ne bodi čmerikav. Oči in ušesa odpri, da mi živ ostaneš. Saj dolgo ne bo več trpelo, da bova zopet doma.«
Zvečer je zatulila sirena. Spodili so jih iz kasarne v bližnje, za silo prekrite jarke. Nihče ni mislil na nevarnost, med vratnimi podboji so opazovali zračni napad na Berlin : snope neštevilnih žarometov, odmet svetilnih krogel, curke fosforja in oglušujoče treskanje in bobnenje odvrženih bomb. V bližini je s peklenskim truščem strmoglavilo sestreljeno letalo. Tonč in Vilček sta se v strahu oklenila drug drugega. »Saj ni nič, ne boj se«, je skušal miriti Tonč. Toda njegovo srce je stisnila doslej nepoznana groza in vedno bolj se mu je vrivalo spoznanje, da v tem okolju in v teh prilikah visi življenje na drobni, zelo drobni nitki.. .
Velikonočne praznike sta Vilček in Tonč praznovala v majhni markiški vasici, par kilometrov za fronto. Daleč v tujini, z vročim hrepenenjem po domu. V protestant-ovski cerkvi jima je cerkvena glasba vabila solze v oči. Vilček je mislil na praznovanje doma, kot je bilo nekoč: streljanje z možnarji, na kresove in vstajenje ob jutranji zori in — predvsem na z vsemi velikonočnimi dobrotami obloženo mizo. Tu za fronto so dobili za priboljšek par zamrznjenih krompirjev. Tonč pa je pazljivo poslušal nemško pridigo. Osivel pastor je v izbranih besedah govoril o ljubezni do bližnjega. Kristus je daroval svoje življenje, da bi odrešil človeštvo od večne pogube. Tonč bi najraje zdvomil nad vsem: nad Bogom in človeštvom. Še ne dvatisoč let po tej veliki žrtvi se nahaja človeštvo v krvavem klanju brez primere. Kako dolgo še ? In na čigavi strani je Bog, in ali je njegova potrpežljivost zares brezmejna?
Božji mlini meljejo počasi, tako mu je potem prišlo na misel.
Ko sta zapuščala cerkev, je bil zunaj topel pomladanski dan. V daljavi so pogr-mevali topovi. Ozračje je napeto, po pripravah sodeč bodo prihodnji dnevi sprožili nov vihar. Begunci so pripovedovali o ogromnih ruskih pripravah.
Potem je bataljon korakal po široki avtomobilski cesti proti vzhodu. Bila je noč in za temnimi obrisi prostranih borovih gozdov je žarelo nebo, prej le pritajeno pogrmevanje, je postajalo močnejše. Bataljon je dobil nov prirastek: ob koloni so stopali mrki stražarji SS-odredov.
Vilčku so se opletale noge. Dolga hoja po tlaku in lakota sta mu jemali moči. Tonč mu je odvzel puško. »Fant, zdaj vzdrži«, ga je bodril. »Na fronti bo že boljše!« Sicer Tonč sam ni vedel, kaj bi naj bilo na fronti boljše, mogoče prehrana, več tobaka in morda — prva priložnost za pobeg. Oh, še bosta videla dom, pa naj velja kar hoče. Tako se je zaklel Tonč iz okolice Velikovca.
Ob prvem svitu se je kolona ustavila. Grmenje je potihnilo. Ali pa se je Tonču in Vilčku le tako zdelo? Utrujena do smrti sta se razpotegnila po tleh in svinčen spanec jima je zaprl oči. Pozabila sta na vse, še na lakoto.
Potem so jih razporedili južno Franfur-ta, kot bočno kritje. Tonč in Vilček sta bila nastanjena v kleti že napol sestreljene hiše. Izza vogala se je odpiral pogled k obrežju široke reke. Odra! In tam preko se gibljejo drobcene rjave lutke... Nihče ne misli na streljanje, kot da bi bila vojna že pri kraju. Pred kletjo je sadno drevje v cvetju, nebo je brezoblačno in prijetna toplota ogreva zemljo. Pomlad! Toda kakšna: polja so neobdelana, domovi porušeni in ob obrežju muka živina brez gospodarja. Tonč je nekje iztaknil kokoš, pravo živo kokoš. Ko z Vilčkom obirata žilavo meso, sta kar dobre volje.
»Vidiš fant, da ni tako hudo. Boljše vsekakor kot v Berlinu. Tu smo vsaj varni pred ptiči in njihovimi jajci.«
Vilček se je nasmehnil Tončevi šali. Potem si je Tonč nažgal debelo cigaro. Klet so polnili obročasti oblački dima. Zrl je za njimi in pri tem mu je srce polnilo hrepenenje po ženi in otroku. Pozabil je na sedanjost, v mislih je gradil rožnato bodočnost in poln novih upov, se je kar raznežil.
»Vilček, ko bova zopet doma, boš prišel k meni pogledaj, kaj ? Boš videl, kako lepo je pri nas.«
Fant je obljubil. Zdaj je ležal na kupu slame in skušal dremati. Pa je tudi njegovo mlado glavo vzburkavalo toliko misli, ki so mu odganjale spanec. Kar praznično mu je bilo pri srcu, kot nekoč doma ob nedeljskih popoldnevih.
»Tonč, kaj ko bi eno zapela?« je vprašal.
Tonču je’ bilo kar prav in kmalu je tesen prostor nežno in komaj slišno polnila domača pesem. »Pojdem v Rute ...« sta pela. Kot nekoč doma ob večerih, za zagrnjenimi okni in v bojazni, da bi slovenskega petja ne čulo nepoklicano uho. Pa je prav zato ostala domača pesem sveža in živa, koroški rod jo je nosil na vseh poteh seboj, za tolažbo v urah najhujše stiske.	(Dalje prihodnjič)
V KRAiLJESTVU LUTK
(Nadaljevanje s 3. strani)
Dvornega norčka nikjer ne manjka. Kra' guljčki na njegovi obleki veselo cingljajo-
„Juhuhu!"--------
Radostna množica se veseli svobode dolgo v noč, dokler ne priplava kot lahna meglica vila iLahkokrila ter jih opomni, naj gredo počivat.
Princeska in kraljevič Orloslav odideta roko v roki v dvorec, kralj pa gre za njima ter z veselim pogledom objema srečni par.
„Tresk!" zaloputnejo vrata lutkovne delovne sobe.
Albin strese kodre in skoči pokonci. De' belo pogleda proti vhodu, kjer se mu razkoračen in z rokami v žepih smeje prijatelj hute.
„Sem mislil, da ga najdem pri delu, pa vleče zaspane za mizo dreto. Le čakaj! Od prve predstave boš dal pet počenih gro' šev", mu šaljivo žuga lutkar.
Albin pa se še ne smeni zanj. Začuden pogled mu obstane na ljubljenem Jurčku, katerega še vedno drži v rokah. Potem Pa pohiti po sobi ...	/
.Nič več ni pravljičnega kraljestva. Izginila je kraljeva palača, gradu na skali n' več in zaman išče vijugasto ulico s trgom-Samo lutkovni oder, poln raznovrstnih hu-Hs, ga s temnorjavim pročeljem spomini3 prelepe pravljice.
Iz odprte omare pa gledajo pisane lutke, tiste lutke, ki so tako mično zaživele v nje' govih sanjah. In Albinu se dozdeva, da mu šepečejo, naj d tem, kaj vse je videl in slišal za pravljičnim zastorom, ne pripoveduj® nikomur drugemu, razen dobrim otrokom-
In to, dragi moji, ste vi! Kajne, da se Albin ni zmotil?
KONEC.
Zadnji bataljon
Petek, 15. novembra 1946.
»KOROŠKA KRONIKA« /________________
Številka 47 — Stran 5'
SRCE JE ŽALOSTNO
Bolestno je zastokal Novakov oče in se mukoma zganil na/ležalniku. Hladno mu je, jesensko sonce ne zmore več pregreti njegovih starih kosti. Iz prsi se mu izvije suh kašelj, da podrhteva vse telo. Oči so kalne in rosne. Nič več ni v njih iskrečega veselja, ki mu je nekoč polnilo grudi. A okrog njega na vrtu ni niti ene cvetke več, 'ki bi omilila to neznosno jesensko otožnost.
Za hip zapre oči. Morda noče gledati puščobe okrog sebe. Morda je njegov duh odplul v prošlost, ki je bila lepša, kot je sedanjost. »Oh Bog, zakaj me tako tepeš?« vzdihne.
Sina je imel, dobrega sina, bil je mladosti cvet. Toda vzeli so mu ga! Zeta je tudi že imel in bil je ponosen nanj. Odšel Je tja, kamor jih je tiral mogočni nasilnik in se ni več vrnil. Danes pa oče zre le v hčerine objokane oči, ker sirota ne ve, kako naj sama preživi tri neobogljene otroke. 7- Pa hišo je imel tudi, a vzeli so mu jo. Se danes se šopiri v njej tujec, ki nima Srca.
V vse bi se Novakov oče nekam udal, ali io, da ni več za nobeno rabo, ga strašno žalosti. Kako rad bi pomagal hčeri, ki se hbija od jutra do večera, kako rad bi delat za vnuke. A star je in betežen. Ne star
po letih, star se počuti, ostarel je njegov duh. Dolgo bivanje v taborišču ga je ožigosalo za življenje nezmožnega. A smrti ni od nikoder.
Spominjam se, kako je nekoč pred leti dejal: »Ah kaj, dokler moj sin živi, zame nobeno trpljenje ni pretežko.« — Vse bi bil voljno potrpel in žrtvoval in vendar bi mu bilo lahko ob sami misli, da bo morda njegovemu sinu nekoč boljše.
Usoda pa mu je bila nevoščljiva že za to pobožno misel. Ugrabila mu je vse, kar je predstavljalo zanj smisel življenja. Toda smrti ni poslala k njemu, kakor da bi ne bilo še dovolj njegovega trpljenja.
Po pravici se danes sprašuje, zakaj mora toliko trpeti. Toda zaman pričakuje odgovora. Ne bo ga dobil. Morda bi mu lahko odgovoril edinole oni prokleti sejalec sovraštva in zavisti med ljudstvi, čigar setev rodi spore in vojno. Toda ta mu odgovoril ne bo, ker nima vesti in se ne zmeni za trpljenje hirajočega. Pa kaj! — Tudi, če je ostudnega sejalca in njegove pomagače, zadela zaslužena kazen,, to za Novakovega očeta ni nobeno zadoščenje. Saj zato njegove srčne rane nič manj ne skele in najdražjega, kar je izgubil, ne vrne nobena osveta.
Ven z
»Saj bi šla z otroki na sprehod, pa ni-holi ne utegnem«, poreče marsikatera mati. pri tem pa klepeta po cele ure s sosedami in opravlja. Otroci pa ne vedo, kaj hi počeli od dolgega časa.’ Vseh iger so se še naveličali, zdaj samo nagajajo drug dru-Šemu. Ni čuda, da so »pravi divjaki«, ka-hor trdi mati.
Poznam gospo Gusti, ki sama opravlja družino petih oseb, pa vkljub temu vsak dan pelje otroke na sprehod, še celo ob sobotah ; ker si pač zna delo pravilno razde-hti. Prav nič si ne očita, če ob lepem vremenu njena tla niso tako zglajena in se °kna ne leskečejo. Gotovo pa bi si očitala, še bi morali zaradi nje otroci čepeti doma, ^edtem ko zunaj sije sonce, kajti samih jih ne pusti, pa tudi ne bi šli. Malčki hamreč mislijo, če ni mamice zraven še Sonce ne sije tako lepo in še ptički utihnejo. In kaj naj počnejo sami, če se n. pr. -Metka spotalkpe ob kamen in si pri padcu ^ani kolena. In kaj naj store brez mamice še je Janezek telebnil v lužo. Ali če se iz-Subijo na poti? Pa še sto drugih neprijetnosti se lahko pripeti otrokom, če so Prepuščeni sami sebi. Če pa je zraven ma-Phca, tedaj zmore sama tolažljiva beseda °rniliti bolečino potolčenih kolen in ob nje-smehljaju otrok kaj hitro pozabi, da Je padel v blato. Pri tem pa mati uči otrobe spoznavati naravo in življenje sploh. *aj se v njhovih’ glavicah poraja tisoč zagonetk o stvareh, ki jih opazujejo ob sprehodu. A mati odgovarja, pojasnuje, razodeva.
y veselem kramljanju pridejo do gozda ah v park. Oh, kako se malčki vesele, če Se tudi mamica igra z njimi in se jim hudomušno skrije za drevo. Obenem pa se
otroki
prav nič ne bojijo ne divjega moža, ne krvoločnega volka, saj je vendar mamica z njimi. Najdaljša pot je najkrajša, otroci pozabijo moledovati za to in ono, pozabijo stresati sitnost kakor doma, saj njihova domišljija je prenapolnjena.
Vodi otroke vsak dan na sprehod! To je najmanj, kar jim lahko nudiš tudi v najtežjih časih. Ne bodi osorna z njimi. Tvoja vedrost in smeh jim bosta spremenila najbolj skromno livado v paradiž. Pri tem pa se bo krepilo tudi njih telo in utrjevalo zdravje, saj bo nekoč na njihovih ramenih slonela odgovornost za bodočnost naroda.
KOLINE
(Nadaljevanje s 3. strani.)
dobro izpeljal. Vedel je da bo dan za klanje lahko sam določil. Z Jurčkom bosta sama, zakaj mama bo imela v kuhinji dosti opravka.
»No, Jurček«, je dejal, ko sta spravila prašiča na debelo hrastovo mizo. »Preden bova začela, morava izvesti nekaj posebnega, kar mi je naročeno letos od višje oblasti.«
»Mhn, boter», ga je gledal Jurče prav debelo. »Mhm. boter«.
»Prašiču morava namreč izprašati vest, sicer ne bo imel miru in koline ne bodo užitne«, je pojasnil kratko in stresel šče-tinca za glavo.
»O jej, boter!« Jurčetu se je zazdelo, da je prašič zazijal.
»No, ali vidiš? Teci in hitro prinesi leskovo šibo od enega leta.«
Jurče je opravil, kakor mu je bilo naročeno.
»Sedaj pa začniva«, je dejal in dodal
prav važno: »Da bo žival zadobila svoj mir in da vam bodo koline bolj teknile.«
»Seveda, boter!« Jurče je verjel vse do pičice, ne da je kaj pomišljal.
»Poslušaj in pazi!« ga je važno opozoril. »Kar bom jaz vprašal, bi moral prašič odgovoriti. Ker pa je mrtev, moraš ti povedati mesto njega ...«
»Saj bom«, mu je bebec verno prikimal.
»Tedaj si me razumel?« — Uštar je nadaljeval potiho, toda s slovesnim glasom: »Prašič, rotim te pri najboljših kolinah, pri vseh krvavih in belih, pa tudi mesenih klobasah, povej nam, kaj si jedel!«
Jurče je zardel po vsem obrazu. Namesto odgovora mu je v grlu nekam čudno zagrgralo.
»Hitro, hitro}« je priganjal in rahlo udaril prašiča s šibico. »Prašič, kaj si jedel?«
»Vogrinovo koruzo«, je prilezlo bebcu prav počasi iz grla.
»Pa še kaj drugega?« je vprašal in zamahnil s šibo.	•	1
»Pa Brgačevo korenje«, se je glasil odgovor.
»Čigav krompir si žrl vse do zadnjega dneva?«
»Malinov«. Jurče je odgovarjal čedalje bolj pogumno.
»In pesa?«
»Pesa je rasla na Brvarjev! njivi...«
»Pa kaj si še jedel?« — Uštar je hotel dognati vse do kraja.
Bebec je pomišljal in hotel še nekaj povedati. Tedaj pa je prilezla mama in konec je bilo čarodejstva.
»Za božjo voljo, kaj pa delata?« se je glasno začudila.
Uštar ni bil nikdar v zadregi, kadar je bilo hitro odgovoriti. Jurčku se je poznalo na obrazu, da se je ustrašil, česar pa starka ni zapazila. Odgovor jo je popolnoma zadovoljil.
Klavec je nabrusil nož ter se lotil dela. Izvedel je več, kot je pričakoval, šala se mu je imenitno obnesla.
iiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiimiiumiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimuiiiiiiiiiiiiimimiiiiiiiiiiiimniiMiiiiiiniiiiiiiimiiiiiiiiiimmiiiiiiiiiiiniiiiiiii
ŠT. RUPERT PRI VELIKOVCU
V	nedeljo 17. novembra ob dveh popoldne bo v Št. Rupertu pri Velikovcu svečan pokop 70 padlih partizanov in partizank, ki so padli v borbi na Svinjški planini.
ŠKOCIJAN
V	nedeljo je bilo pri nas zelo praznično razpoloženje. V lepo okrašeni cerkvi smo imeli ta dan dve poroki. Radovedneži so prišli na svoj račun, ker jim zaradi lepega vremena ni bilo treba otati doma. Še pozno ponoči je od vseh koncev odmevalo veselo petje, čemur je bil pač vzrok dober jabolčnik, s katerim letos ljudje ne štedijo preveč.
Mladoporočencem, ki so se odločili za lepo družinsko življenje, želimo obilo sreče in božjega blagoslova.
BOROVLJE
V	ponedeljek sta se v naši farni cerkvi poročila g. dr. Mirt Zjwitter in gdč. Danica Borovnik iz znane slovenske družine v Borovljah. Poročne obrede je opravil g. dr. Mikula, župnik iz Hodiš.
Mlademu paru želimo obilo sreče in božjega blagoslova.
ŽELEZNA KAPLA
Iz Železne Kaple se prav malokdaj sliši kakšen glas v »Koroški kroniki«. Pa ne smete misliti, da v Železni Kapli ni Slovencev in bralcev »Kronike«. Ravno nasprotno. »Kronika« ima dosti bralcev v Kapli, ki je v pretežni večini slovenska, ali slovensko kulturno delo, slovenska prosvetna izobrazba pa menda spi že zimsko spanje. Od vseh strani se sliši, o igrah in drugih prosvetnih prireditvah, ali v Železni Kapli ni kaj, ali pa prav malo. Kaj je temu vzrok je težko reči. Več medsebojne ljubezni, več medsebojnega prijateljstva in zaupanja bi bilo treba. To bi bilo samo v korist slovenski kulturi, izobrazbi posameznika in slovenstvu sploh. Upajmo da bodo sedaj v teh dolgih zimskih večerih tudi fantje in dekleta iz Železne Kaple in okolice nekaj pripravili za javnost. Zakaj, če
je toliko nemških prireditev, ne bi bilo mogoče tudi slovenskih predstav. Samo pogum in dobro voljo je treba, pa medsebojno zaupanje. Več smisla za kulturno izobrazbo bi bilo treba, ker narod se ceni le po njegovih kulturnih vrlinah. Na stran z tistimi osebnimi in strankarskimi prepiri in dati prostor slogi. »V slogi je moč« pravi pregovor. Pa ne samo- moč, tudi razvoj naroda je v slogi, ravno tako tudi kulturni razvoj. Posebno za koroške Slovence je potrebna sloga, ker le tako se bo dalo braniti zaslužene pravice, katere se vedno in vedno skuša kratiti. Torej na plan z roko v roki, za razvoji slovenske kulture in slovenskega naroda.
Pred nedavnim je umrl čevljarski mojster g. Sadolšek Jožef v starosti 54 let. Sadolšek je iz poznane slovenske družine, pa tudi on je bil vedno zaveden Slovenec ter dolgoletni cerkveni pevec. Pok. Sadolšek je bil brat pok. župnika dr. Ivana Sa-dolška v Borovljah. Naj mu bo lahka domača zemljica.
9. novembra je obhajal posestnik Vejnik Anton iz Obirske srebrno poroko. Isti dan se je poročila tudi njegova hčerka Marija z posestnikom Ilovnik Francom iz Železne Kaple.
11. novembra sta se pa poročila g. Knez Anton, kmetski Vodja iz Lobnika in Cecilija Hobel p. d. Črnezlnova iz Reberce.
Mladima paroma, kakor tudi jubilantu želimo mnogo sreče in božjega blagoslova.
CELOVEC
Že večkrat smo v našem listu povedali, da ni pametno za vsako malenkost določevati cene, ki se jih pa ljudje ne morejo držati.- Sem spadajo tudi drva, ki so jih včasih kmetje vse polno navozili v mesto. Kaj pa pomaga, če so cene določene, drv pa vkljub najboljši volji ni dobiti, ker se kmetu niti prevozni stroški ne krijejo z izkupičkom, ki ga za drva dobi. V gospodarstvo je pač nujno treba uvesti boljše razmere in pametnejše določbe.
Narodni običaji ob mlačvi
^a bomo bolje spoznali svoj narod, si ®§lejmo nekaj običajev, ki so v navadi na Slovenskem ob mlatvi. Ker svoje itak po-2tlamo, zato si oglejmo druge.
Zavrtela so se že mlinska kolesa in že fobijo kamni letošnjo pšenico. Napolnili
0	žitnice in gospodarji so spet dobre volje listali, že takrat, ko žito zori, se kmetu 'jk'jaz razjasni. Toda temu veselju je ve-, n,° primešana tiha bojazen, da ne bi bilo °ce ali slabega vremena pred žetvijo. Zato
J® veselje v vasi, če so prišli srečno do ^lačve.
Skoraj povsod v Sloveniji je mlačev nejasen praznik v hiši. Vsa pozornost do-^ a je tedaj obrnjena k mlatičem in malo rUgega dela opravljajo tiste dni. Seveda ® Bilačev v različnih krajih različna. Na ebkih kmetijah imajo gospodarji svoje atilnice. Na obširnejših poljih imajo vasi
1	Pa občine stroje. A poleg teh velikih sPodarjev in velikih kmetov je še polno
j. aJanih posestev, morda gorskih kmetij, do)I110r	Prišel stroj in verjetno še
8° ne bo. Tam mlatijo s cepmi. oh ajveč ljudskih navad in običajev se je Vj,ranil° v tistih oddaljenih, skritih domo-Se ’ kjer pojejo še vedno cepci svojo pe-jem na Podih. Tudi kjer mlatijo s stroji ttmogo veselja. Navadno mlati vsa vas stokrat, hiša za hišo. Seveda je brnenje jo °Jey Pregnalo nekdanjo vaško poezi-Še V,aasu mlačve. Vendar pa imajo, kjer Va(kfatij° kot nekdaj, še zmeraj stare na-
tudGle(le narodnih običajev ob mlačvi, pa 12* Siede ostalih starih ljudskih navad je ed slovenskih pokrajin najbolj zanimi-
va Dolenjska, Bela Krajina, Štajerska in Prekmurje. Drugod so te navade že večinoma izumrle.
Na Primorskem bomo tam, kjer so polja, redko našli še mlatiče s cepmi. Skoro povsod mlatijo s stroji. Primorski človek je precej drugačen kot ostali Slovenci. Dolenje se kar teško odloči, da bi dal stroju prostor, češ »moj oče je mlatil s cepmi, mojega očeta oče tudi in jaz bom pravtako. To je najbolje. Saj tam pri tisti mlatilnici se mnogo žita raztrese, če pa delamo lepo sami doma, pa pazimo na vsako zrnje.«
To je tista ljudska modrost, ki se ne da ugovarjati. Ni ji za novotarije, čeprav so koristne. In čim bolj so odaljene vas} od mest in prometnih križišč, tem bolj živijo nekdanje staro življenje. V zadnjem času se je seveda že marsikaj spremenilo v tem oziru. Vendar pa so še tiste male, morda gorske kmetije, ki bodo še nadalje navezane same nase in se ne bo splačalo uvajati strojev zanje.
Žito je že požeto, in tam, kjer imajo kozolce (posebno na Dolenjskem), so spravili snope takoj po žetvi v tako imenovana okna kozolcev, da se klasje suši. Drugod pa, kjer je bilo žito do mlačve na njivi (na Štajerskem), ga vozijo šele mlatiči domov. Visoki so vozovi rži in pšenice; visoko preko ročic na vozu so snope naložili, kar po deset ali štirinajst vrst drugega nad drugim kot kako isršečo trdnjavo. Seveda je treba snopje z žrdjo pošteno povezati. Mlatiči navadno nalagajo snope in spremljajo voz. Na vseh ovinkih se je treba v snopje opreti, da voznik voza ne zvrne, kar ni samo velika sramota za mlatiče, ampak
tudi velika škoda, ker se klasje zdrobi in zrnje raztrese. Ko peljejo z njive zadnji voz, tedaj po Slovenskih goricah sosedovi mlatiči čakajo na primeren trenutek, da zadaj pod žrd zasadijo kako strgano rdečo janko ali pa stare spodnje hlače. Če domači na to ne pazijo in peljejo tak voz skozi vas, je smeha za ves čas mlačve dovolj. Seveda se ti mlatiči 'skušajo sramote znebiti tako; da »zastavo« obesijo istim nazaj ali pa katerim drugim mlatičem v vasi.
Danes je že malo slovenskih vasi s slamo kritih, a včasih so bile. Zato je bil tudi način mlačve tak, da so mlatiči pripravili slamo za kritje streh. Najprej so snope otepli, da je iz njih padlo najlepše in naj-'bolj kleno zrnje za seme. To še danes marsikje delajo. Potem so snope s cepmi pomlatili in najdaljšo in najlepšo slamo »ravnali«, kot pravijo na Dolenjskem, ali »ošopali«, kot pravijo Štajerci.
Otepeno zrnje so nosili na pod v kot, da je tako počasi nastal spredaj velik »vršaj«, kot so rekli. Seveda so ponoči pri vršaju postavili čuvaja, ki je kar na kupu spal. Včasih so se ponoči tiho priplazili sosedovi mlatiči in so čuvaju, če je spal, navršaj postavili slamnatega moža z vrečo v rokah. Ko se je čuvaj zbudil in opazil na vršaju človeka, je brž skočil in zagrabil za cepec, a je bil namesto tatu le slamnati mož ? Tega slamnatega moža so skušali potem mlatiči zanesti na vršaj kam drugam. ;še več smeha je bilo, kadar je kak slamnati mož stal zunaj na strehi.
Prava mlačev se je pričela, ko so ote-pene snope vrgli na smrekove podnice in :so štirje mlatiči zgrabili za cepi. Mlatiči udarjajo v ritmu. Na večjih kmetijah so bili tudi dvojni mlatiči. Tedaj je bilo pri
hiši dosti pikapokanja. Gospodinja je morala kuhati v največjih loncih, zakaj mlačev je težko delo.
Po navadi v vasi vsi isti teden mlatijo. In zlepa ni takega veselja in nekako prazničnega razpoloženja v vasi kot takrat. Mlatiči med seboj tekmujejo, pošiljajo si razne pozdrave in tudi nagajajo. Zelo lep pozdrav si pošiljajo na Štajerskem. Proti poldnevu se dogovore pri eni hiši mlatiči z gospodarjem za Štefan vina. Enega izmed mlatičev določijo, da nese v dar k sosedovim mlatičem vino in šop lepih klasov, v katerega dekleta dado tudi lepih rož. Mlatič z lepim predpasnikom nese dar. Sosedovi mlatiči ga lepo, brez povpraševanja, spoštljivo sprejmejo. Ko odda Štefan in klasje, odide. Zdaj morajo tudi ti mlatiči storiti svojo dolžnost. Isti šop klasja morajo, ne da bi ga zmeli, vrniti brez zrnja in prav tako Štefan poln njihovega vina. Zrnje nemorejo dobiti iz klasja drugače, kot da dado klasje v krop in nato previdno izluščijo zrnje. Zdaj neso dar ti mlatiči. Obdržali so le rože, ki jih denejo v vodo v lonček in ga privežejo vrh strehe ali pa pred pod. Zamena je prijazno sprejeta.
Veseli in šaljivi mlatiči si marsikje po Dolenjskem že prvi dan na streho nad podom zasadijo čim višji in čim lepše s trakovi okrašen mlajček. Razen tega privežejo ob vhodu na pod »oslanek« to je kravji rog, v katerega dado vodo in rože. Če že hiimajo vsi mlatiči v vasi mlaja, imajo gotovo pušeljc. A mlaj in pušeljc morajo mlatiči skrbno varovati. Ni je večje sramote od te, če jim sosedni mlatiči ali pa celo mlatiči iz druge vasi s strehe vzamejo mlaj ali pa oslanek z rožami oziroma če (Nadaljevanje na 6. strani)
NARODNI OBIČAJI OB MLACVI
Nadaljevanje s 5. strani) rože zamenjajo s koprivami. Zato imajo mlatiči dan in noč stražo: če gredo h kozolcu po snopje, vedno eden od njih čaka, da trije prineso, ali če gredo južinat, mora biti na podu hlapec ali kdo drugi tako dolgo, da se vrnejo. Po noči se tisti mlatič, ki so ga določili za čuvaja, in ki spi v bližini mlaja ali oslanka na to častno mlatiško znamenje celo priveže. Včasih se zgodi, v Beli Krajini na primer, da so mlatiči mlaj s čuvajem vred odnesli na svoj pod. Mlatiči morajo tudi paziti, da jim kdo med ju-žino na podu ne obme celega nasada sno-pja, da bi po njem potem brez potrebe dvakrat tolkli. Nekateri menijo, da je ta hudomušnost spomin na nekdanjega skedenj-skega duha »gumenika« ali »podovinika«, ki je po ljudski veri mlatičem nagajal in snopje premetaval.
Mlatiči si še na druge načine med seboj nagajajo. Na vsakem podu je ob mlačvi potrebna brezova metla, ki z njo sproti pometajo na kup zrnje in pleve. Brezova metla se seveda kolikor toliko obrabi in razveže. Zato jo za šalo pošljejo sosedovim mlatičem »podstavit« ali »poklepat«, češ naj jo sosedovi popravijo, ali potegnejo; kakor se ob klepanju rezilo kose potegne. To navado imajo na Štajerskem in na Dolenjskem. Na Štajerskem nesejo metlo »podstavit« tistim mlatičem, ki preveč po golih podnjicah tolčejo. Mlatič skrije metlo, ki jo nese in jo spretno vrže pod cepec tistemu, ki tolče po golih tleh. V Beli Krajini nesejo metlo »podstavit« pod snopje. To napravijo seveda, ponoči ali kak tak čas, ko mlatičev ni na podu. če mlatiči tolčejo po snopju in pod njim najdejo metlo, je to zanje velika sramota, in sicer zato, ker jim je tujec zašel na pod ali ker so predolgo spali.
Mlatiči se namreč tudi kosajo, kateri bodo zjutraj prej začeli. Tistim, ki se zadnji oglasijo, nesejo na Štajarskem najbolj zgodnji mlatiči starega sala, da se bodo z njim zdravili. Včasih pridejo k tistim mlatičem, ki jutro zaležijo, na Dolenjskem sosednji mlatiči in tiho in skrivaj gumbe porežejo, kar je seveda velika sramota. Osramočeni mlatiči se jim' skušajo na primeren način oddolžiti. Tako skušajo prihodnje jutro najbolj zgodnjim mlatičem skriti cepi. Seveda pridejo po noči, ko oni spe. Zjutraj potem ne morejo začeti. Tudi metlo jim pošljejo »poklepat«, ki jo okrase s koprivami in pomočijo v gnojnico. Fant, ki jo prinese, mora biti zelo spreten, da je mlatičem vrže pod cepi in da še pravočasno odnese pete. Zakaj v takem primeru vsi mlatiči planejo za njim. Gorje mu, če ga dobijo. Pošteno ga premikastijo. Končno mu porinejo palico skozi rokave suknje, roke privežejo s povresli na palico kot bi ga privezali na križ, in takega skozi vso vas spustijo domov. Na Štajerskem ga nekaj časa pridržijo na podu in na njegov račun zbijajo šale. Pri Celju mu roke zvežejo na hrbtu in mednje vtaknejo metlo, ki jo je prinesel klepat, in ga vodijo po vasi. Na Dolenjskem ga pa tudi za ves dan zapro.
Belokranjski mlatiči dobe včasih kakega vaškega Pauliha, mu nalože v vrečo ali koš kamenja, repinj, gnoja in drugih stvari in vse to pošljejo sosedovim mlatičem. Strogo mu prepovedo, da bi gledal v vrečo ali koš, kaj nosi. Tako ves upehan privleče darove. Sosedje kaj pridenejo in ga pošljejo nazaj ali dalje. Včasih Belokranjci pošljejo tudi s plevami nabasanega moža sosedovemu čuvaju, mlaj in pu-šeljca. Če morejo moža vtihotapiti, takrat ko je morda čuvaj zaspal, je to seveda pravo zmagoslavje.
Zgodilo se je tudi že, da je od mlačve utrujeni čuvaj prav trdno zaspal in so ga sosednji mlatiči odnesli na tuj pod h kupu zrnja in mu tam dali na prsi moža iz plev. Kaj takega, gre seveda v deveto vas in je za tisto leto zabave in smeha za polno rešeto.
Mlačev zaključi »likov«. V okolici Celja pade takrat najlepši koštrunček, na Dolenjskem največji petelin. Povsod pa pripravijo takrat gospodarji sod najboljšega vina. Likof navadno traja vse popoldne in še pozno v noč ali pa še dalj. Ko mlatiči odhajajo, jim pripravi gospodinja še belega kruha, potic in mesa za domov.
V zvezi z mlačvijo je torej združenih, kakor smo videli, po Slovenskem nešteto veselih navad. Morda bi kdo mislil, da delo pri tem trpi. Toda tisti bi se motil. Mnogo uspešnejše gre od rok, ker so delavci veseli in dobre volje in pohitijo potem, ko so se pošalili. Mnogo lepše je delo, ki ga spremlja vesela pesem, duhoviti humor in starodavni ljudski običaj.	J.P.
Za dobro voljo
POEZIJA IN PROZA
Violinist: Dvorakov koncert včeraj zvečer je bil zame pravo zmagoslavje. Pomisli, prvikrat v življenju me je hvaležno občinstvo nagradilo z lovorjevim vencem.
Basist: Imenitno! Tvoja gospodinja bo lahko vse leto imela izborno dišavo za juhe in divjačino.
Kitajska
Gosto obljudena dežela je Kitajska. Posebno v ravninah se gnetejo ljudje. Kakor jagode na grozdu vise drug poleg drugega. So doline, kjer sedi na vsakem šti-rijaškem kilometru 400 Kitajcev. Res je zemlja tamkaj zelo rodovitna, in vendar se moramo vprašati, kako je mogoče, da najde toliko ljudi hrano?
Ponajveč naletiš na Kitajskem na po-sestveca, ki merijo en hektar ali dva. Kdor premore 6 ha, velja že za veleposestnika. En hektar zemlje redi družino, ki šteje 5 do 6 oseb. Dva hektarja pa dajeta toliko, da že lahko živi cela zadruga.
Kakor ponekod pri Slovanih na Balkanskem polotoku tako se je tudi pri Kitajcih ohranila zadruga. Odrasli sinovi se po ženitvi ne odselijo, ampak lepo ostanejo pod domačo streho. Očetu domačinu ali starešini se pokoravajo tako vdano, kakor bi bili še vedno dečki. Starešina ima v družini nemejeno oblast, on je v pravem pomenu besede gospodar. Po njegovi veljavni besedi se ravna žitje in bitje celokupne zadruge. On odreja delo, odkaže delež hrane, on hvali in kaznuje. V Evropi bi to ne šlo, na Kitajskem še pa zdi vsem naravno, kajti ljudje tam drugače pojmujejo družabno življenje. Vez, ki spaja družinske člane, je mnogo tesnejša in se zlasti pod vplivom let nič ne spremeni.
Kitajec* se že prav mlad ženi. To je mogoče zaradi tega, ker ostane tudi po poroki v očetovi hiši in pod očetovo oblastjo.
zadruga
V gospodarskem oziru ostane torej vse pri starem — ali ne, z mlado ženo pridobi zadruga dragoceno delovno moč. Nevesta, ko prestopi prag v hišo moževih staršev, se dobro zaveda, kaj jo čaka. Čaka jo delo in še enkrat delo. Pokorna bo morala biti moževim staršem, kakor bi bila mladoletna hčerka.
Trdo in enolično je življenje v kitajski zadrugi, a človek je v njej tudi za vse življenje preskrbljen. Zlasti velja stroga nravna zapoved, da morajo otroci skrbeti za onemogle starše. Ni ga zlepa Kitajca, ki bi prenašal očitek, da se za starše ni menil ter jih je pustil na stare dni stradati. Komaj verjetno je, da boš našel kmetskega človeka, ki bi že težko čakal, kdaj mu pojde sivolasi in brezzobi oče pod rušo. Kitajskemu kmetu star človek ni na poti!
V zadrugi se nekateri ukvarjajo z domačim delom, drugi zopet delajo na polju. Vse to ureja starešina pametno in preudarno po letih in sposobnosti vsakega zadru-garja. Doma torej nekateri popravljajo orodje in posodo, kuhajo, se zanimajo za živali, predejo in tko, kroje obleko in preskrbujejo zadrugarje z obutvijo. Tako zadruga čim manj kupuje, a prav tako nosijo iz zadruge čim manj na trg. Živijo v avtarkiji ali v zlatem samodovoljstvu.
Drugi zadrugarji se posvečajo kmetovanju. Marljivo, neumorno delajo in delajo. Od zore do mraka se sklanjajo nad bilkami ali čepe pri njih. Pa ne morda da bi ob
tem vzdihovali ali celo kleli. Kitajec je v svoje delo naravnost strastno zaverovan. Nad vse ljubi zemljo, zakaj bi je, ne tudi negoval z ljubeznijo ? To je dosledno. Če bi mu kdo pravil, da je delo nekako zlo in da mora človek zaradi prekletstva delati v po-' tu svojega obraza, bi Kitajec to težko razumel. Delo na lastnem vrtu — in kitajska njiva je kakor vrt — je vendar čisto veselje in čista sreča. Ves dan se človek giblje na prostem in diha zrak, ki je zdrav. Venomer se človek'ziblje med cveticami in zelenjem, s sleherno rastlino pride v stik, sleherni se posveča z nežno pažnjo, sleherna mu je prijateljica. Nemo se pogovarja z rastlinami in skuša dognati, katere nege si žele poleg tiste, ki so jo že okusile. To odbiranje, opazovanje negovanje zaposluje človeka tudi umsko: treba misliti, preudarjati, primerjati.
Presenetljivo veliko pridela kitajska zadruga na borih dveh hektarjih: pšenice, ikoruze, riža in čaja nič koliko, zraven pa še sojo, proso, oranže in drugo sadje, bombaž, tobak, raznoliko zelenjavo in kajpa tudi opij. Za ves ta uspeh ni treba kmetu drugega fazen motike, noža, škropilnice, sadovnega kola in pritlikavega lesenega pluga.
Na dlani je, da kaže Kitajcu rediti domače živali, ki se njih reja sklada z vrtnarstvom. Brez prašičev, perutnine in gosenice sviloprejke ne bo menda nobena kmetija. Druge živali so redke, kakor so redki pašniki. Vrt nudi mnogo večji donos, čemu bi torej kmet gledal pašnike ? Vsa soseska bi mu očitala, da je grešno zanikrn in potraten.	A. Z.
SKOZI NOČ IN JEMO
Človek ima le dvoje čutil, s katerimi more posegati preko svoje neposredne okolice. To sta vid in sluh. Pa tudi ti dve čutili segata le v razdaljo nekaterih kilometrov, če izvzamemo slučaje, ko gre za zelo velike predmete (sonce, zvezde) ali
Slika 1.
zelo močne dražljaje (grom). Poleg tega sta obe čutili podvrženi mnogim motnjam: uho je pogosto negotovo zaradi stranskih šumov, oko pa je brez moči nasproti noči in megli.
V borbi z naravo se sicer čutila poostre in so človeku tudi v borbi z razumnim sovražnikom zadostovala dotlej, dokler se je bojeval le s sulico, kopjem in lokom. Ko pa je v borbi začel uporabljati umetne stroje — puške in topove — je brž opazil, da mu golo oko ne zadošča več. Na pomoč je vzel daljnogled. Ko so se v prvi sve-
Slika 2.
tovni vojni pokazala letala, je začutil potrebo poostriti še svoj sluh. Iznašel je napravo — velikanska ušesa —, s katero je že od daleč zaslišal šum bližajočega se sovražnika.
V dvajsetih letih po prvi svetovni vojni pa je bojna tehnika tako napredovala, da so bila vsa ta sredstva • popolnoma neza-
dostna. Strast, s katero sta obe stranki hlepeli po zmagi v pretekli vojni, je rodila premnogo bistroumnih iznajdb, ki so v prvi vrsti služile za uničevanje človeštva. Mnoge izmed njih bodo pa tudi v miru ohranile svoj dalekosežen pomen.
Ko smo še pred par leti tajno vlekli na ušesa oddaje zavezniških radijskih postaj, smo se spogledovali, ko smo slišali namigovati, da imajo zavezniki naprave, s katerimi morejo obstreljevati sovražne cilje z vso gotovostjo tudi v trdi noči in skozi gosto meglo; naprave, ki v razdaljah stotin kilometrov opazujejo gibanje sovražnih letal in bojnih ladij. Takrat so bile te naprave še skrivnost, danes pa je njih ustroj že splošno znan.
Aparat, ki nam omogoča, da gledamo več sto kilometrov daleč skozi meglo in noč, se imenuje radar. Beseda je zloženka iz začetnih črk angleškega izraza RAdio Detection And Ranging, ki pomeni odkrivanje in premostitev (razdalj) z radijskimi valovi.
Slika 1. nam kaže tako napravo, ki je postavljena na krovu ladje. Glavni del je žaromet iz žične mreže. Ima isto obliko kot
J'Y"
VS-vv-	N	_____* ' • •	^___
<...	^ ....	—-ii/;.
Slika 3.
žaromet pri automobilu, samo da je mnogo večji. Razlika je tudi v tem, da je pri automobilskem /žarometu v sredi žarnica, ki pošilja ozek šop svetlobnih valov daleč naprej predse, tu pa je mesto žarnice posebna naprava — oddajnik —, ki pošilja v svet tenek pa močan pramen nevidnih radijskih valov. Gotovo si že imel priliko opazovati ponoči gibanje avtomobila. Videl si, kako so njegovi žarometi liki tipalke pošastnega hrošča obti-pavale velik prostor pred drvečim vozom.
Na isti način obtipava pramen radij, valov te naprave svojo okolico na stotine kilometrov daleč'in karkoli sumljivega opazi, vse javi takoj na skrivnosten način sprejemni postaji.	•
Ako hočemo delovanje radarja razumeti, je najboljše če si ogledamo prej nek drug pojav, ki nam je bližji, ki pa temelji na istem počelu kot radar. To je jek, ki si ga brezdvoma že velikokrat opazoval. Če zakričiš v hrib ali proti steni, zaslišiš po
krajšem ali daljšem času jek. Jek tolmačimo takole. Ko zakričiš (sl. 2.), nastane v zraku okoli tebe motnja, kakor če bi vrgel kamen v vodo (sl. 3). Motnja se v
Slika 4.
obliki vala širi na vse strani. Ko pa pride do kake ovire, se odbije in vrne, kakor se vrne v tvoje roke žoga, ki si jo pognal v zid. Motnja, ki ji pravimo tudi zvočni val, napravi v eni sekundi 333 m dolgo pot. Med prvotnim glasom in jekom je nek časoven presledek. Njegova velikost jo odvisna od razdalje, v' kateri se nahaja ovira. Če je n. pr. stena oddaljena 333 m* boš zaslišal jek šele po dveh sekundah* ker eno sekundo rabi val za pot do stene, eno pa od stene nazaj. Ako zmeriš z uro natanko časovni presledek med prvotnim glasom in jekom, lahko zračunaš. kako daleč od tebe je ovira. Še več! Dognati moreš tudi smer, v kateri se nahaja ovira-Recimo, da si ponoči na neki ravnini (sl-4.). Nekje okoli tebe je velika skala, ne veš pa točno, kje. Če zaokrožiš roke okoli ust, pričneš klicati in se pri tem obračaj v krogu, bo jek pač najmočnejši, ko boš obrnjen proti skali. Tako moreš todej 2 opazovanjem jakosti jeka in merjenjem časovne razlike med prvotnim glasom ^ jekom več ali manj točno določiti leg0 ovire, ki jek povzroča.
To je v bistvu že radar. Razlika je }e v tem, da uporablja radar mesto zvočnih valov radijske valove; mesto človeka, h1
bi kričal, je radijski oddajnik; mesto ns® sa, ki bi lovilo jek, pa sprejemni apar3_ Kakor bi človek moral klicati na vse str ni, tako se tudi radarski žaromet (sl. t- ’ lahko obrača na vse strani. Slika 5. nn^ kaže radarsko napravo v obrisu. S je dajnik, A je vrtljiv žaromet (antena). ^ je sprejemnik, O je Braunova cev, kjer opazuje jek, F je letalo, ki povzroča 0 boj radarskih valov.
Slika 5.
Slika 6b.
Ne smemo pa pozabiti na razlike. Dočim se širijo zvočni valovi s hitrostjo 333 m na sekundo, imajo radijski valovi hitrost svetlobe, to je v eni sekundi narede 300000 fcm dolgo pot. Radarski žaromet pošilja v svet valovne sunke in skuša vjeti njihov jek. Seveda je časovna razlika v tem primeru silno majhna radi velikanske hitrosti radarskih valov. Ena sekunda je tu že pol več-hosti. V poštev pridejo le stotisočinke sekunde, ki jim pravimo mikrosekunde. Nobena, še tako natančna ura ne raore meriti tako majhnih časovnih razlik.
Zato služi posebna električna priprava,
Praunova cev, ki jo kaže slika 7. — Ka-'ko deluje ta čudovita ura, bomo razumeli s pomočjo primere o gasilcu. Mislimo si °gnjegasca, ki drži v rokah brizgalko, namerjeno na nasprotno steno. Če gasilec Premika brizgalko na desno in levo v isti Vi§ini, bo vodni curek zarisal na steni vo-
doravno črto. Stopi h gasilcu, primi z roko za brizgalko in med tem ko jo on premika na desno in na levo, jo suni ti navzgor! Kaj se bo zgodilo? Vodni curek se bo odklonil navzgor in zarisal na steni svojo sled v obliki roglja (sl. 6. b).
Sedaj si pa natančneje oglejmo sliko 7! Gasilec tiči v delu »a« Braunove cevi. To seve ni pravi gasilec, ampak naprava, ki brizga curek elektrike proti steni, ki jo predstavlja zaslon f. Curek elektrike je sicer neviden, toda okrogli zaslon b je namazan s posebno snovjo, ki se ob dotiku z elektriko zasveti. Na mestu d se priklopi posebna baterija, ki povzroča, da niha curek elektrike sem. ter tja in riše na zaslonu črto (e). Mesto d je zvezano z radarskim oddajnikom in prejemnikom in ima isti vpliv na električni curek kot tvoja roka na gasilčevo brizgalko: curek se odkloni navzgor in povzroči nastanek roglja (f). Na okroglem zaslonu vidimo vodoravno črto in dva roglja (sl. 8). Prvi je vedno na skrajni levici ob začetku črte. Tega povzroči radarska oddajna postaja, ko poš-
Slika 7.
Ije v svet sunek valov. Ti se ob predmetu odbijejo ter se vrnejo nazaj in- povzroče nastanek drugega roglja. Cim večji je časovni presledek, tem dalje je drugi rogelj pomaknjen na’ desno. Iz razdalje med obema rogljema moremo torej sklepati na
GOSPODARSTVO
Madžarska in Romunija sta podpisali trgovinsko pogodbo. Madžarska bo dobavljala Romuniji koruzo in fižol, Romunija Pa bo v zameno dobavljala les in olje.
*
UNRRA je v Češkoslovaški kupila ve-cJe množine rjavega premoga, ki ga bo od-stopila Avstriji. S tem nameravajo rešiti Pomanjkanje premoga v Avstriji.
*
. Glavni ravnatelj prehranjevalnega in po-^edeiskegu odbora pri Organizaciji Združenih narodov sir John Boyd Orr, je odpo-°Val iz New Yorka v Evropo. V šestih Rosečih namerava prepotovati vse evrop-pokrajine, ki dobivajo pomoč od GNRRA-e.
*
V Parizu so pričela pogajanja med Bra-1J)jo in Madžarsko za izmenjavo blaga v rednosti 2 do 3 milijonov dolarjev. Maorska želi dobiti usnje, riž in kavo.
Trgovinska pogajanja med Španijo in Argentino so bila uspešno zaključena. Španija bo dobivala pšenico in koruzo, oddajala pa bo olje, zamaške, sladkor in cigaretni papir.
*
Češkoslovaška poročevalska agencija javlja, da so Škodove tovarne v Plznu, ki so bile med vojno močno poškodovane, pričele z delom. Ravnateljstvo je dobilo naročilo za izdelavo zgraditve ene največjih distelerij alkohola na svetu, ki bo v Buenos Airesu.
* ^
Jugoslovanski trgovinski minister je izdal uredbo, s katero pride pod zakon o načrtnem razdeljevanju surove kože divje mačke, volka, vidre, polha in dr. Pod načrtno razdeljevanje spada po novi odredbi tudi žagani gradbeni les in tesani tramovi iz lipovega lesa.
velikost časovnega presledka med oddanim valovnim sunkom ter jekom in s tem tudi na razdaljo predmeta od radarja. Na sliki 8. vidimo fotografiran posnetek zaslona, le da so tu roglji obrnjeni navzdol, kar na bistvo stvari nima vpliva. Tako sliko je nudil radar z neke ladje na morju, ko je obtipaval angleško obalo. Videti je tudi merilo, na katerem se razdalja čita kar naravnost v metrih. Prvi največji rogelj na levi ob začetku je slika oddanega valovnega sunka. Trije roglji v sredi kažejo del angleške obale. Samcat rogelj pa predstavlja velik brod, ki se nahaja med ladjo z radarjem in obalo.
Takšna je bila radarska naprava v svojih prvih začetkih. V kratkem času se je močno izpopolnila. Sodobno radarsko napravo kaže slika 9. Na zaslonu A gleda opazovalec sliko svoje okolice v podobi rogljev (kakor kaže slika 8.). Na zaslonu B pa vidi svojo okolico v obliki svetlih peg, točk in črt. Ladje in letala se kot svetle točke premikajo. Aiko razgrne po zaslonu zemljevid okolice, tiskan na prosojnem papirju, more natanko zasledovati gibanje ladje ali letala.
Proti koncu vojne smo opazovali, kako so zavezniška letala odmetavala velike količine staniolovih listkov. »Čemu to?« smo se spraševali. Sedaj vemo. Nemci so pozneje že tudi uporabljali radar in opazovali gibanje zavezniških letal. S tem, da so zavezniška letala odmetavala staniolne listke, so brisala sled za seboj. Vsak listič stanipla je namreč v njihovih radarjih vzbudil jek prav tako kot letalo, To je opazovalca speljalo na popolnoma napačno sled.
Slika 8.
Kakšen pomen ima izum radarja? Služil je predvsem vojnim namenom. Z njim je mogel, pilot v zrakoplovu do metra natančno zmeriti višino, v kateri se letalo nahaja. Skozi noč in meglo je videl na osvetljenem zemljevidu označene kraje, koder je plul. Majhna puščica na istem zemljevidu mu je kazala točno lego njegovega letala. Radar mu je dajal potanko sliko ozemlja in lego točk, na katere je spuščal bombe z vso zanesljivostjo kljub temi in oblakom.
Ko je skušala nemška ladja Scharnhorst izrabiti temo polarne noči, da bi pobegnila, so jo nenadoma obsule granate z .zavezniškega brodovja, ki je s pomočjo radarja samo delno namerilo svoje topove v cilj, ne da bi rabilo zato kakršenkoli žaromet.
Uporaba radarja pa ni omejena na vojni čas. Velikega pomena je za znanost, tehniko in svetovni promet. Radar pomaga vremenoslovcu napovedi vremena, saj že na velike daljave odkriva prihajajoče oblake in celo dež. Naravoslovec bo z radarjem zasledoval gibanje ptic selilk, roje potujočih kobilic in rib. Radar služi tudi pri preiskavi zemeljske skorje. Ugotovili so namreč, da različno sestavljena zemlja različno odbija radarske valove. To
Slika> 9.
dejstvo se bo dalo dobro izkoristiti. Rudar ne bo več preiskoval zemeljskih plasti z dragimi in zamudnimi svedri, temveč z radarjem. Odkrili bodo tako doslej neznana ležišča premoga in dragocenih rud.
Zadnje čase pa se veliko govori zlasti o preiskovanju lune in sonca z radarjem. 10. jan. 1946. se je vojaškemu znanstvenemu zavodu v New Yersey po dolgih pripravah posrečilo dobiti jek radarskih valov od lune. Luna je oddaljena od zemlje 300.000 km. Za pot do lune in nazaj rabijo todej valovi 2,5 sek. Radar je res zabeležil jek po 2,5 sek. Zato je bila pač potrebna izredno močna naprava. Pritrjena je bila na 30 m visokem železobeton-skem stebrišču in je razpolagala z ogromno energijo. Radarski valovi so morali ne-le premostiti velike razdalje, ampak predvsem priti srečno iz objema zemlje. Zemljo oklepa v višini 80 km posebna zračna plast, imenuje se Heavisidova (hivisaido-va) plast, ki sestoji iz samih električno nabitih zračnih delcev. Ta plast ne propu-šča radijskih valov, razen ako imajo zelo veliko energijo. Vse to ima zopet vojaški pomen. Znano je namreč, da so se V-2 bombe, ki so jih uporabljali nacisti ob koncu vojne, dvigale do višine 115 km nad zemljo. Podobni izstrelki se bodo v bodoče dvigali verjetno še višje. Njihova učinkovitost bi bila pa še mnogo večja, če bi se jih dalo z radarjem krmiliti. Dokler so mislili, da je Heavisidova plast neprebit-na, je bilo to nemogoče. Poskus z luno je pokazal, da se to da doseči.
Končno nas je radar zelo približal k uresničitvi sanj, ki govore o potovanju na luno. Ni daleč čas, ko bodo sestavili posebno raketo. Radarski valovi jo bodo spremljali do lune, zaokrožila bo okoli nje in se vrnila nazaj.
Nikar ne reci, da je vse to le domišljija. Marsikatera iznajdba je še pred leti spadala v kraljestvo sanj, danes pa je neizpodbitno dejstvo. Med taka dejstva spada radar, atomska bomba in še mnogo drugih iznajdb, ki so danes še tajne. So pa mejnik, ki vodi človeštvo v novo dobo zgodovine.
dotlej je omahnila navzdol. Ko se je na
! Vlnku ozrla, je stal Jernej še vedno na
^stem
mestu. Strmel je za njo kakor mor-
ai’ 2a rešilno desko, ki mu jo je val tik
nvo? ?^aI° iztrgal iz rok. Hotela mu je za-
v a“niti pa se je premislila. Ko je prišla Sozd in jo Jernej ni mogel videti, se je ^3-slonila na smreko in jok je bruhnil iz J® kakor vino iz preklanega soda.
Gd spodaj jo je klicala Marička. Brž je plsala solze in ji odklicala. t0 °«e.i se je spustila navzdol, še ji je U v5 . kri v vratu in v srcu, vendar se je «ila mirno in spokojno. Otrok se ni ganil v njej.
»Vse
sem napravila, kar sem mogla. Go-
-’y-J.n ncijjl čLVllcL, ivčtl ÖCX1I JliU
0(*Pusti m0J greh..«
k . arička jo je čakala. Začudila se je, za-mij.	take še ni videla. Obraz ji je bil
k; ,eri in k el, takšnega imajo samo ljudje ' “O se do kraja dognali. ditL 6 ^ez ^as Je mogla Marička reči: »Ho-La] J?°.rava počasi da ti ne bo škodovalo. bK«e'i. ™ava. čeprav bova lahko šli po vseh pTUcah.«
Z(jpa^ash da- Prehitro hoditi ni nikoli
4arička ni vedela, kaj je Rotija mislila, na vfy ?^a dolgo šli molče kakor da gresta 0zJo pot po posebno milost.
Jern ^a:mn^ku Rotija ni bila velikokrat. °(j	'1Je imel prav, ko je rekel, da je tako
Ihčai h Gerkev svetega Primoža stoji za k Uo bi vash vas sama pa je zgnetena na g’ . a^°r Piščančki kadar zaslišijo kokljo, ttii a Marinkine matere je med zadnji-sto-jj * * * * v. vasi- Skoraj najbolj v hribu d nje se vidi tja do Brezij in v

„tržaški kot. Pod Jamnikom leži Kropa s Kroparco, z vigenci in starimi, temnimi hišami in z dvema cerkvama. Z župno cerkvijo svetega Lenarta in z božjepotno pri kapelici. V Kropo hodijo Jamničani k maši. Nimajo še tako daleč. Dobre pol ure pa so doli.
Maričkina mati je Rotijo lepo sprejela. Menda je malo že vedela kako je z njo, zakaj še k mari ni imela njene nerodnosti.
Za praznike sta Marička in Rotija vse pospravili. Rotiji je Marička prepustila samo lažja dela. Mati so kar bolj postajali. Marička bi morda ne tiščala tako zelo, ko bi se ne nadejala Jerneja. Toda Rotija je trdila, da bo gotovo prišel.
Tako je prišel sveti večer. Rotiji se ni zdelo nič drugače kakor na Prtovču. Še lepše je bilo. Na Prtovču bi bila sama, tu pa ima druščino. K polnočnici ne bo šla. Ne počuti se preveč dobro. Pot z Martinčka do Jamnika jo je zdelala, čeprav se ' ji ni zdela težka. Vendar jo kar čuti. Kar skrbi jo, kako bo na praznik prišla v Kropo k maši. Še Maričko skrbi. Sili jo, da bi legla v posteljo, toda Rotija se brani. Pa bi rada, samo sram jo je. Kaj bi mati rekla? Da je prišla na Jamnik ležat.
V Kropi je pritrkavalo. Marička in Rotija sta se napravili. Mati je še nekaj br-njala, potlej pa je zaklenila in odšla za njima. Božič je bil mrzel, zrak oster kakor
Spisal Karl Mauser
da je poln samih šivank. Rotija je težko hodila in celo pot jo je prijemala omedlevica. Da bi bilo to poleti, bi se že sesedla. Tako pa ji je mraz dobro del.
Pri maši je sicer sedela, vendarle se ji je kar temnilo pred očmi. Niti duhovnika pred oltarjem proti koncu ni več dobro razločila. Samo petje je slišala, pa še to je prihajalo od daleč kakor bučeč vihar. Z vsemi silami se je držala pokonci.
Ko je pred cerkvijo dobila Maričko se je je morala oprijeti.
»Kaj ti je slabo?« se je ustrašila.
»Ni mi dobro, kar vrti se mi pred očmi. Toda mraz mi dobro dene.« v_ »Naravnost domov greva«, se je odločila Marička. »Koj boš šla v posteljo. Že na Martinčku sem mislila, da ti pot ne bo dobro napravila. Predaleč je bilo zate.«
Rotija se jo je krčevito’ oklepala in komaj se je poganjala naprej. Marički se je prav smilila. Najraje bi jo nesla. Petkrat sta morali po poti počivati.
»Da bi vsaj ne bilo kaj hudega«, se je bala Marička. Doma je Rotija koj legla in ko so prišli še mati, so ukazali precej zavreti kamilic. Te so za vse dobre, posebno za ženske.
»Tako mi je nerodno, da sem vam ravno za praznike v napotje«, je bilo Rotiji hudo. »Saj bo morda kmalu dobro.«
»Nič zato«, jo je mirila Marička. »Sami
sva m kar nekaj več življenja je, v hiši, ko si še ti tukaj. Nazaj v Jelovco ne boš smela več. Nemara je bilo sploh neumno, da sva se spustili na tako pot.«
Rotiji je bilo v postelji dobro. Kar čutila je, kako se ji noge odpočivajo in kako jo čudna vročina popušča. Radovedna je bila, če bo Jernej prišel. To bo pogledal, ko jo bo našel v postelji. Tudi Marička je bila nestrpna, vendar se ga na sam božič ni nadejala. Morda pride’ na Štefanovo.
In na božič ga res ni bilo. če bi prišel bi moral biti vsaj do kosila na Jamniku. Kvečjemu če bi se s sanmi pripeljal. Peš ima pa kar tri ure.
Na Štefanovo se je res oglasil. V Kropi je bil že pri šesti maši, pri kateri je bila tudi Marička. Mati so namerjali iti k deseti, da ne bo Rotija ostala sama..Jernej je že vse vedel kako je z njo. Ni mislil, da je Marička tako brhka kadar govori.
Koj ko je pozdravil mater, je odšel v kamro, kjer je Rotija ležala. Skušal je biti dobre volje, vendar se je poznalo, da se mora siliti. Saj ni več upal, preveč razločno se mu je zadnji pot spovedala v Je-lovci, vendarle mu je bilo težko, ko jo je videl.
S smehljajem mu je segla v roko. »Poglej povsod sem za samo napoto.«
»Ne moreš zato, če si bolna. Boga zahvali, da si dobila tako prijazen kotiček in tako strežnico.«
Pogledal je Maričko, ki je nekaj na tihem govorila z materjo. Rotija je vedela, da je Jernej obračunal s sanjami, ki jih je toliko časa pestoval in dasi je bila v srcu vesela, se ji je vendar storilo inako. Saj je privoščila Marički, da upa namesto nje, toda človek ne vrže kar tako svoje sreče
Veljavnost odrezkov živilskih nakaznic v 21. dodelitveni dobi
j	Upravičeni s* prejeti:	Kruh				Pš. moka	Koruzni zdrob		Meso		Pr. z. juho	M aščoba		Testenine		Stročnice	
		100 g		500 g	1000 g	750 g	750 g	1000 g	500 g	200 g	150 s		80 g	280 g	560 g	28C g	5t'0
	Odrezki nakaznic:		g									g					
1	Navadni potrošniki	N/E/12		11	2	1 10 19	3		• 4		5 14 23	12		9	6		7	
2	Otroci od 6. do 12 leta	N/K/6—-12		11 20	2	1 10	3		4		5 14 23		8	9		15	7	
	Otroci oči 3—do 6 letvi	N/Klk/3—6	20	11	2		3	4			5 14			9	6	15	7	
4	Otroci do 3. leta	K/Klst/0—3		11 20	2		3							9	6	15		
5	Delni samooskrbovalci za maslo nad 12 let	TSV B/E		111 120	102	101 110	103		104		105 114 123	112			106		107	
		—										105 114 123			—				
H	Otroci od 6. do 12. leta TSV B/K/6—12		111 120	102	101 110	103		104							15	107	
										105 114							
7	Otroci od 3. do 6. le,CTsv	120	111	102		103	104							106	115	107	
8	Otroci do 3. leta	^		111 120	102		103								106	115		
9	Delni samooskrbovalci za meso in mast	TSV F+S/E		211 220	202	201 210	203		204			212			206		207	
id	Otroci od 6. do 12 leta TSV F+S/K/6—12		211 220	202	201 210	203		204							215	207	
11	"OtročTod 3—6 let.^	220	211	202		203	204	/						206	215	207	
12	Otroci do 3. leta ^ F+s/Klst/0_3		211 220	202		203								206	215		
13	Delni	samooskrbovalci	za	maslo meso in mast	TSV B+F+S/E		311 320	302	301 310	303		304			312			306		307	
14	Otroci od 6.—12. leta TSV B+F-fS/K/6—12		311 320	302	301 310	303		304							315	307	
15	Otroci od 3. čo 6. leta TSV B4-F+S/Klk/3—6	320	311	302		303	304							306	315	307	
16	Otrocj do 3. leta TSV B+F+S/Klst/O—3		311 320	302		303								306	315		
21	Krušna nakaznica za popolne samooskrbe valce			504	501 502 503	505		506									
22	Dodatna nakaznica za nameščence			601						605		604		606		607	
23	Dodatna nakaznica za delavce			701	707 713 719				715	705 709		704		706			711
21	Dodatna nakaznica za težke delavce				801 802 807 808 313 aid			\	805 809 815 823			804 812 818 824			806		811 817
					819 820 821					—							
25	Nakaznica za noseče in doječe matere			903	901 902	905			909			904 906 907 908		910	911		
AVSTRIJSKO-BRITANSKO DRUŠTVO
Prejšnji teden se je vršila v prostorih »British Councila« otvoritvena seja koroške deželne skupine avstrijsko-britan-skega društva, društva, ki naj bi negovalo in podpiralo odnošaje med obema država-
ma.	„
Vkljub menjajoči zgodovini obeh dežel, obstojajo že dolga leta posebne simpatije med Anglijo dn Avstrijo. Od ustanovitve te deželne skupine, je pričakovati mnogo koristnega. v
v kot. In če si jo moral, ne greš mrtvo mimo nje. Vselej jo pogledaš in ti je hudo. Kakor da roke izteza proti tebi in te kliče.
»Je na Prtovču kaj novega?« se je skušala rešiti bridkih misli, ki so jo napadle.
»Poglej no. Skoraj bi pozabil. Marjeta te pozdravlja in ti vošči praznike. Skoraj huda je bila, ker nisi prišla v kajžo.«,
Rotija je vedela, da bi imel še marsikaj povedati pa da noče zaradi Maričke in jna-tere. Ni silila vanj. Saj ne bo šel koj nazaj. Nekaj časa bosta že sama. Ko bodo šli mati k maši, bo morala Marička tako kuhati. Takrat se bo Jernej lahko razgovoril.
Marička je bila vesela, kakor je Rotija že dolgo ni videla. »Nemara ji je Jernej že kaj rekel, ko sta šla‘ od maše«, je premišljala Rotija.
Preden so odšli mati v cerkev, so povabili Jerneja na kosilo. »Navadno bo, saj veste kakšna je bajtarska. Kašč nimamo.«
Jernej ibi rad rekel, da Marička gotovo ne bo slabo skuhala, toda zavoljo Rotije je raje molčal. Morda bi ji bilo nerodno, če bi jo že kar prvič tako očito pohvalil.
Ko so mati odšli in se je Marička spravila pred peč, je Jernej sedel k Rotijini postelji.
»Marjeti sem vse povedal. Videti je bilo, da ji je še bolj všeč kakor tebi. Saj mislim, da si prijatelja kljub temu ostaneva. Marička mi je pa zares všeč. Na Prtovču sem razmišljal, kar si mi rekla in reči moram, da imaš prav. Marjeti sem namignil, da se zna zgoditi, da se zakopljem na Jamnik. Nič ni rekla,, da bi imela kaj zoper. Kaj hočem prenašati ta svoja leta po svetu. S sivimi lasmi se ne, bom podil za
Društvo se deli na dva dela. Eden se nahaja v Angliji in se imenuje Angleško-av-strijska demokratska zveza. V njem igrajo Angleži odločilno vlogo. V Avstriji pa obstoja avstrijsko-britansko društvo, s sedežem na Dunaju, v katerem imajo seveda Avstrijci vodilno besedo. Izvršni odbor je sestavljen iz članov obeh držav.
Društvo, ki je samo po sebi umevno nestrankarsko, deluje na kulturnem področju. V tem okviru je predvideno, zbliževati odnošaje Avstrijcev in Angležev.
dekleti. Saj bi se mi vsi smejali.«
»Pripravnejše od Maričke ne boš dobil«, je Rotija z muko rekla. Vendar se je Jerneju zdelo, da se skoraj smehlja.
»Nič ji ni bilo zame«, se mu je utrnila misel pa jo je koj pokopal. Saj morda je res bolj prav, da z Rotijo ne prideta skupaj. Otrok bi bil med njima, posebno, če bi bil zelo podoben Tinetu.
Marička je zdaj pa zdaj prišla pogledat v kamro.- Obraz ji je bil rdeč od ognja in oči so se ji smejale. Ni mogla skriti, da je srečna. Le ko je pogledala Rotijo, so se ji oči zresnile pa ne za dolgo. Le počemu? Jernej je že nekaj namigoval.
»Kar za skupaj sta«, je povedala glasno Rotija in z nasmeškom ošinila Maričko, ki ji je postalo močno nerodno.
»Bog ve če ne«, ni hotel Jernej nič gotovega reči. »Le malo prestar sem zanjo. Nemara ima že kaj mlajšega. Saj bo lahko dobila.«
Marička jo je kar v vežo pocedila. Ni hotela preveč pokazati svojega nemira.
Take južine pri Čotovih na Jamniku še ni bilo. Rotija je hotela vstati, da bi z drugimi vred sedela za mizo, toda branila sta ji Marička in Jernej.
»Ti bomo kar v posteljo prinesli. Nič ne vstajaj. Najprvo se pošteno popravi.« Marička ni pustila, da bi vstala.
Jernej je sedel v kot, kjer je bil včasih oče. Kar podalo se mu je. Materi se je zdelo, da se je oče vrnil. Ogledovala je zdaj Maričko, zdaj Jerneja, zdaj Rotijo in sama ni vedela pri čem je. Da Jernej ni kar tako prišel, o tem si je bila na jasnem. Le to ni mogla uganiti, zavoljo katere je prišel. Če bi morda zavoljo Maričke? Ne bi
Vladni sistem v Angliji
POLITIČNE STRANKE
(Nadaljevanje.)
Politične stranke, njihov značaj in delovanje v veliki meri vzpodbujajo in vzdržujejo zanimanje povprečnega britanskega državljana do javnih zadev.
Strankarski sistem v Veliki Britaniji ima tri značilne posebnosti. Prva je ta, da morajo biti politične stranke v stalni aktivnosti, kajti parlament je lahko vsak trenutek razpuščen in posledica tega bi bile splošne volitve. Vsled tega se stranke ne morejo predati brezdelju kakor v drugih deželah, kjer se vrše volitve v določenih razdobjih in kjer* stranke po končanih volitvah zaspe, dokler ne napoči čas za nove.
V	Veliki Britaniji morajo stranke neprenehoma voditi kampanjo podpore ali kritike napram vladi in njenim predstavnikom. Stalna zborovanja, članki, pamfleti, radijske oddaje, konference, knjige itd. služijo za to, da se prepriča ljudstvo za zasluge te ali one stranke in njene politike in o napakah, ki jih delajo nasprotne stranke. V ta namen morajo vzdrževati po vsej deželi omrežje krajevnih organizacij strank, večino od njih s plačanimi tajniki ali agenti ter z načelnim osobjem v osrednjem uradu.
Na ta način so državljani navadno podvrženi trajnemu procesu razprav in vzgoje v glavnem političnem vprašanju dneva.
V	vojnem času prepustijo volilni okraji strankarske spore parlamentu, ki jih obravnava v predrugačeni obliki.
Druga značilnost je močna težnja, da se organizira razcepitev strank mnogo bolj preprosto kakor v drugih demokratičnih deželah. V 19. stoletju so si bojno polje delili najprej Whigi in Toriji, pozneje znani kot liberalci in konzervativni, leta 1906 pa se je pridružila še delavska stranka (Labour Party), ki se je po prvi vojni hitro utrdila. V zadnjih dvajsetih letih so bile torej tri glavne stranke, ki so se borile za oblast: konservativna, liberalna in delavska.
V glavnem si drže te stranke ravnotežje in ne more se reči, da se Velika Britanija bliža položaju, da bi strankarski sistem izpodkopaval položaj vlade. Med vlado in opozicijo je jasno začrtana delitev, v parlamentu in izven parlamenta, čeprav je navadno v kritičnih časih možna začasna •zveza ih sprava med nasprotnima taboroma. Značilna je edinstvena ureditev sedežnega reda v Spodnji zbornici, ki omogoča pripadnikom vlade in njihovim nasprotnikom, da si sedijo nasproti.
Tretja pomembnost strankarskega sistema v Veliki Britaniji je, da ne obstoja nikakršno javno nadzorstvo nad strankami. Vsakdo ima pravico, da ustanovi stranko.
V	to svrho niso potrebne nobene posebne formalnosti, razen onih, ki padejo pod splošni zakon o samostojnih ustanovah.
ŠMARJETA V ROŽU
Po dolgih mesecih se je med nami zopet zglasila, bela žena — smrt: na 'god sv- himena je odpoklicala Trdinovo mater, ki je že več let trpela na srčni naduhi. V sredo
bil slab ženin, čeprav ni ravno kaj mlad. Pri štiridesetih mora že biti, ga je precenjevala s konca mize. Pa zgovoren je. Obema je kos. Rotiji v kamri in Marički.
Jerneju res ni zmanjkalo besede. Modro je govoril, kakor se za fanta njegovih let spodobi in stari čotovki je bil čezdalje bolj všeč. Kako ti gospodarne robi. Da, takle bi bil kakor nalašč za našo Maričko. Kar dobro se ji je zdelo, da se ni obesila na kroparskega Janeza. Morda se pa še kako nakrene. Kakor je videti je tudi. Marički všeč.
»Prijazno je todle na Jamniku«,, se je ogreval Jernej. »Od spodaj gledano je videti bolj puščobno. Sicer imate z njivami precej truda, toda k sreči imate vse skoraj kar pred vrati. Dobro stopite čez prag, pa ste že v razoru.«
»Kajne da«, je migala brada stari čotovki. »Le za oranje je križ. Z eno kravo, ki jo imava, se ne da veliko postoriti. Najemati morava. No, pa že gre.«
Jernej bi kar govoril. Toda pot ga opominja. Do Prtovča ni samo en skok. Do večera bo komaj prikoleštral pa še dobro bo moral stopiti, ko se človek tako zagovori.
Ura je šla na tretjo. Jernej se je zahvaljeval Čotovki in Marički. Nazadnje je stopil še k Rotiji, ki je bila malo zadremala.
»Na Martinček ne hodi več nazaj. Naj pride samo Marička. Kar ne bo mogla ona odnesti, bom pa še jaz prinesel ali pripeljal. Ti se zdaj pozdravi.«
Segel ji je v roko.
»Še nekaj bi te prosil, če ne boš huda. Za< botra bi bil rad.«
»Jaz pa za botrico, Rotija«, je koj poprijela Marička. Zdaj je vedela, da je med
MAIL 11 Q€.)LA\S1I
Novo kitaro s prevleko zamenjam za 3 kg 1 oprane volne ali za moško obleko. Ponudbe poslati na upravo „Koroške kronike".
206.
Katera Slovenka iz Celovca ali okolice bi > hotela osrečiti Slovenca, starega 39 let. Vdove z 1 otrokom ali brez njih imajo ’ prednost; ločenke izključene. Slika, ki je ' zaželjena, bo vrnjena. Ponudbe poslati na upravo „Koroške kronike" pod značko ' „Osamljen".	207.
Iščem učitelja za angleščino, matematiko, stenografijo in strojepis (po možnosti v eni osebi). Naslov v upravi „Koroške kronike".	210
(Poizvedbe:
Iščem svojega sina Schaäer Vincenca, roj.
1926, vojnopošt. št. 33046 B; poslednja vest 1 o njem iz Pulja (Pola, Istrija). Podatke poslati na: 'Schaffer Vincenc, Gradenberg 96, 9. Köflach, Stm. — Stroške radevolje povrnem.	’	209.
NEMSKO-SLOVENSKI SLOVAR
lahko dobite. Knjiga je vezana v žepni obliki, razmnožena na razmnoževalnem stroju in obsega približno 12.000 besed.
Cena:
na boljšem papirju 13 šil., na navadnem papirju 11 šil.. Slovar razpošilja:	Dr. Godnič Jože.
ÜNRRA D. A. Camp, p. Spittal a/D.
• 208.
30. oktobra smo jo spremili na njeni zadnji pot. Ob grobu pa so ji spregovorili mig. g. prošt Trabesinger V slovo kot bivši 'šmarješki župnik besede priznanja, da se je resno ipomujala, biti skrbna družinska mati in dobra krščanska žena. K pogrebu je prihitel tudi g. provizor iz Glinj. — Pa še mi minul teden, ko je mrtvaški zvonček zopet -zaklenkal in naznanil faranom, da je smrt rešila Kovačevega očeta na Freibahu, Luka Bolte, ki je podlegel zahrbtni bolezni želodčnega raka. Poleti si je iskal zboljšanja zdravja v celovški, bolnišnici, a je bilo za operacijo že prepozno; prepeljali so ga zopet domov, kjer je nevede za-svojo neozdravljivost, trpel v upanju na skorajšnjo okrevanje. V nedeljo, 3. novembra smo ga po božji službi položili v grob, kjer se bo spočil ob svojem pred dvemi leti doma padlemu sinu Valentinu. Domači moški pevski zbor mu je zapel v slovo ža-lostinko: »Oj težka pot...«. Trdinovim in Kovačevim izrekamo iskreno sožalje, rajnima pa kličemo: počivajte v miru!
Rotijo in Jernejem do kraja razdrto, če si bosta v botrini, potlej res nič ne kaže, da bi se vzela.
»Koj imam eno skrb manj«, je bila Rotija obeh vesela. »Vidva me bosta pa na oheet povabila.«
Zdaj sta oba zardela, mati pa kakor da niso nič slišali, so silili v Jerneja naj se še kaj oglasi. Jernej je rad obljubil.
Poslovili so se še enkrat in Marička ga je spremila kos poti. Dolgo je ni bilo nazaj. Rotija ni nič spraševala, zakaj že po dobri volji je uganila, da sta se marsikaj pomenila.
»Gospodaren človek, ta Jernej«, so rekli mati. »Postaven im trezen. Dober gospodar bo.«
Marička ni nič rekla, le ko so mati odšli, je sedla k Rotijini postelji in se z obrazom pritisnila k bolničinemu licu, ki j« žarelo.
»Ali sta se pomenila?« jo je čez čaS vprašala Rotija in vzdignila MaričkinO glavo.
»Da.«
»In kaj si mu rekla?«
»Da ga imam rada.«
Rotija je božala Mariokine roke in se nasmihala. Nenadoma pa so se Marički orosile oči:
»Če nisi ti huda, Rotija?«
»Avša neumna, le počemu ? Bolj sem vesela kakor ti. Kmalu se vzemita.«
Mati so v veži pomivali posodo in ropotali s črepinjami.
»Zdaj pa zaspi«, je Marička vstala i® jim odšla pomagat.
(Dalje prihodnjič.)
„Koroška kronika" izhaja tedensko vsak petek in stane dostavljena po pošti ali raznašalcu 90 nušev mesečno. Naročnino,je tr eba plačati v naprej.	List izdaja Britanska
obveščevalna služba. Uredništvo in uprava lista sta v Celovcu, Völkermarkter Ring 25/1. Telefon 2001. Rokopisi se ne vračajo.