262
Aleksandrov:  Slike.
Slik
1.
Trst. Giardino pubblico.
I
n z zvezdami  neba tekmujejo Nocoj  deklet krasne oči, Ponosno zroč tja v temno noč, Same strašnejše od noči.
Kot gracije na lahno stopajo, Samozavestno,  kakor car; Mladnih izrazov se sprehajajo Po vrtu svetlem s parom  par.
Oči  strastno  plamtečih  sto in sto Setalkam v krasno noč sledi, Src koprnečih  sto in  sto Raduje se, se žalosti.
Ves mesta   kras je   tukaj  zbran, Spet šetajo sred množice neštete Z lornjetami,  s  pahljačami Nocoj prelestne kakor amorete.
Trst.  Giardino pubblico.
Po zraku preopojenem Pa godbe plovejo prečarni glasi, In  v njenem  taktu gibljejo Se juga vitki,  elegantni stasi.
Z neba pa zvezde   doli  zro
Na šumno in blestečo  to krasoto,
Pihlja zefir tako  lahno,
Kot sanjal bi,  dihaje v noč toploto
3-
Ob morju
J.,ihotno še je mesto  celo, Tihoten krasni je  bulvar, Kjer  se oči  italijanskih Sinoči lesketal je  žar.
Izšlo na nebu ni  še solnce, Leži  zaspano še morje, A tam ko pičica v valovih Se mestu bliža   ladja že.
T
z zemlje vse razpaljene
Dehti  in  sili ven  vročina,
A raz nebo z  močjo   neizčrpljivo
Pripeka solnce na trpina —
Začujejo se v luki  kriki, Na morju se razlegne strel; V  obleki jutranji  stopila Sinjora na balkon je bel.
Po ramah ji ležijo kodri, Drže roke ji  daljnogled, In hrepeneče ven na morje Svoj obrnila je pogled.
V novi luki.
Od morja sem ni sapice — Naprej,  naprej  roke ožgane Vzdigujejo se,  padajo  trpinu, Da si  prisluži:   »pane,  pane«.
Aleksandrov.