KOMENTARJI,  GLOSE,  EPIGRAMI
KAM GRE INDONEZIJA? — Palmar: »Indonezija izstopa iz OZN, ker so v Varnostni svet izvolili Malezijo...« Sukamo: »Kaj pa je sploh UNICEF? Mleko v prahu. Sam pijem raje sadni sok...« Ču En Laj: »Novim silam, ki nastajajo, je potrebna nova svetovna organizacija...« Subandrio: >Indonezija ni dala pobude za ustanovitev nove OZN ...«
Prvotno presenečenje se je že poleglo. Prav tako tudi razpravljanje, če je bil ta korak upravičen in primeren. V generalni skupščini so indonezijski sedeži prazni. Za koliko časa? Samo do 31. decembra 1965, ko bo poteklo članstvo Malezije v varnostnem svetu? Kakšno škodo so utrpeli Združeni narodi? In kakšno korist ima Indonezija?
Analiza indonezijskega sklepa vsekakor terja, da upoštevamo številne či-nitelje. Azijci pogostoma Evropejcem očitajo, da niso sposobni razumeti njihovega načina mišljenja, spričo česar tudi ne znajo prav vrednotiti dejanj, ki naj bi bila logična posledica takšnega mišljenja. To bržčas drži. Kaj pa Azijci? Ali se lahko povsem vživijo v miselnost Afričanov, Američanov in drugih? Ali ne bi vse postalo relativno, če bi takšna in podobna vprašanja, takšne očitke in pripombe gnali do skrajnosti? Z enim samim udarcem bi spodnesli tla vsem pravilom, zapisanim in nezapisanim zakonom, spoznanjem ... Splošne resnice, pravila in dognanja bi zamenjale individualne, subjektivne » resnice«! Namesto zbliževanja bi vse globlje in globlje bredli v kaotične, anarhične mednarodne razmere.
Organizacija združenih narodov je zamišljena kot univerzalen zbor. Če zdaj še ni takšna, sama zamisel zaradi tega ni nič manj pozitivna. Če pa naj bi bila OZN najširši mednarodni parlament, potem mora nuditi zavetje državam z različnimi sistemi, z različnimi političnimi usmeritvami. Da bi takšna organizacija ne razpadla že pri svojih prvih korakih, morajo njene članice pri medsebojnih odnosih upoštevati strpnost, pokazati morajo precejšnjo mero tolerantnosti. Z izjavami, da te ali druge države kratko in malo »ni«, le-te še ne moremo zbrisati z zemljevida. Pa tudi svojih stališč ne smemo vsiljevati drugim. Kakšne odnose pa želimo s kako drugo državo, kajpak izven samih Združenih narodov, pa je odvisno od naših načel, predvsem pa od naše politične doslednosti.
Težko bi odkrili načelnost in doslednost v indonezijski izjavi, da Malezije »ni«, da jo je torej treba zbrisati z zemljevida, hkrati pa kazati dobro voljo, da bi jo kazalo »sprejeti«, če bi se pojavila v sklopu Malfilidne. Težko je spoznati doslednost med izstopom iz Združenih narodov, zato ker je bila Malezija za eno leto izvoljena v varnostni svet, hkrati pa petnajst let brez ugovorov dopuščati Čankajškovi Kitajski stalno članstvo v istem varnostnem svetu. Težko je tudi spoznati doslednost med očitki, češ da je malezijsko ozemlje le oporišče britanskega imperializma, hkrati pa prištevati med svoje politične prijatelje tiste državnike, ki z ozemlja svojih držav še niso uspeli pregnati tujih vojaških oporišč. In naposled, ali je dosledno, če grozimo »hlapcu britanskega imperializma«, z njegovim gospodarjem pa živimo v kar dobrih odnosih?
250
Ko pojasnjujejo indonezijsko politiko, pogosto navajajo kot pomembne činitelje — notranje razmerje političnih sil, hud gospodarski položaj, močan vpliv prokitajske komunistične partije. Neurejene gospodarske in socialne razmere so menda ugodna tla za »revolucionarna« gesla KP Indonezije. Vprašanje pa je, ali je najbolj posrečena metoda boja zoper hipertrofirano psevdorevolu-cionamost v tem, da na svoj prapor napišejo še bolj »revolucionarna« gesla? Ali je prav, da se enoletnemu gospodarskemu programu države daje ime »leto življenja v nevarnosti«? Takšna taktika skriva v sebi tudi neplanirano nevarnost: prav lahko se zgodi, da bo Sukamo pripravil tehtnico, ki se bo prevesila. Tiste sile, ki so ga podpirale, znajo oslabeti, njihove vrste se utegnejo zredčiti, tako da bo ostal naposled sam s tistimi, s katerimi je hotel tekmovati; zaradi takšne osamljenosti pa utegne postati še bolj odvisen od istih, ki jih je želel prekositi. Obrisi, ki kažejo, da drsi Indonezija v čedalje večjo odvisnost od KP Indonezije, so zadnje mesece postali bolj in bolj otipljivi, to velja enako za nacionalno kot za internacionalno torišče. Ali ima Sukamo še možnosti, da izvede taktični umik? Kaj pa če bi ta umik imel vse značilnosti strateškega poraza ...?
Vida  Hreščak
251