Za poduk in kratek čas. Šeststoletnica Habsburška v Mariborskej čitalnici. V poadeljek 2. jul. je priredila alov. čitalaica v Mariboru slavaostai baaket, da je prazaovala 6001etaico alavaega vladaaja habsbarske dyaastije v vojvodiai Štajerski. Pri baaketu je prvi vzel besedo pred.sedaik g. profesor L. Lavtar ter v kratkih bčsedah razjasail pomea slovesaosti ia pozval, koaeaje svoj govor, goste, da zakličejo z ajim Nj. Velicaastva cesarju ia celemu habsburškemu rodu: živio! Ko je doaeči živio potihail, so zapeli aavzoči pevci cesarsko pesem. Potem je sledil slavaostai govor, v kterem je g. profesor dr. Mlakar tako-le aarisal aačela habsburške dyaastije: Slavaa gospoda! Slovesao je treaotje, ktero aas je daaes le-sem v prijazne prostore aaše čitalaice pripeljalo, slovesao, ker aam gre daaes aa to, da izpolaimo čia lojalaosti ia kje ia kedaj ai ta Slovea aa avojem mestu ? Slovesao, saj velja dyaastiji, čije slave Be dosegae aobeaa druga; slovesno, ker uže daaes stojimo aa pragu v sedmo stoletje, odkar je osoda teh aaših krajev ia malo da ae vseh sloveaskih aaselb v aajožji zvezi z osodo habsbarške hiše. Da, slovesao je to aaše treaotje ia če se ae motim, to čutimo vsi, moja želja pa je tedaj lahko tudi le eaa — ae, da vam, sl. g. ta slovesai čut povzdigujeai, tega si ae apam, pa to je aioja želja, da vam ga kje ae skalim s svojo slabo besedo. Le predobro aamreč čatim, da moje skromae moči takej aalogi aiso kos. Toda ker mi je častiti g. predsedaik aaše čitalaice aa to mesto migail, aaj vam bo vsaj aekoliko besedij o vzrokih aaše ia drugih slovesaostij. ki se vršijo daaes. Habsbarška dyaastija obliaja v teh daeh resao lep spomia, spomia za ajo pola veselja, za Bas pa pola hvaležaih čatov, spomia, da stoji oaa že sto- ia stoletja aa čelu lepih zaotraaje-avstrijskili dežel. Moj Bog človek živi, če gre vse dobro, poprek le kacih 50 do 60 let ali kaj že v ajih ae učaka, ae doživi vsega! Treba je tu le slišati starčka tacih let, vedel vam bo skoraj brez koaca ia kraja praviti ia aaj bi se ae bil prav svojega ostrešja aikoli iz oči izgubil. Ia ae šest d e s e t, ampak šest s t o let ima habsburška dyaastija krmilo ia z ajim več maaj celo besedo, srečo in aesrečo aaših dežel v svojih rokali; kaj ai tedaj oaa, kaj aiso aje ljudstva vsega v ajili doživela! Zgodoviaa aam razgriaja razaih podob od 2. julija 1283 do daaes, ko se šteje že 1. 1883. Ta je cela vrsta temaordečili podob, vse ao izaialaae s krvijo ia prav, saj je krvi avstrijskih ljudstev, krvi habsbarških siaov samih bilo v teh dolgib letih obilo teklo. Tam so podobe drnge, lepe so in vsaka vam le diha nade, sreče, miru. Kako polaijo te človeku srce z veseljem! Toda tik njib. stojč podobe grdo-crae. Clovek se trese, kedar gleda na-ajih vse uime, vse aesreče, vse bolezai, kar jih je ljudi, živali, vsaka leta sem bilo zadelo. Tu se človek le vpraša: kako je bilo mogoče, da so Ijudstva vse eao še dvaastiji ostala zvesta in se slavna dynaatija aij vsega zbala, pa se ljudstvom odtegaila ? To je sl. g. vprašanje, aa ktero sicer odgovor aij lehek, ali pri slavai aabsburški se še najde. Le poglejmo! Clovek učaka več ali maaj sreče ia aesreče v svojera življenji, ali kako ji prenese, to je drugo vprašaaje. Dobro! Tako se skozi traje življeaja preriae le clovek, ki ima trdaa načela, visoke vzroke , blage idejale. Komur teb ai mar, njema je življenje le breiae, njemu in drugim aa težavo. Toda taki vam niso ti iz babsburške rodoviae. Pri njih bote našli načela, uzore, idejale, druge more biti pri dragih, ali brez ajih nij ia ni bil aoben. Se ve, da človek bi ae mogel vseh ia jih jaz tudi ne nastavljam vseh v tej uri, par tacih pa mi aaj se vse eno dovoli, da vam jib deaem v misel. Prvo, kar nam vleče oči na se v zgodoviai habsburške dvaastije, je aeko religojozao čuteaje, versko prepričanje. Zakaj da je slavai sia habsburške rodovine, Rudolf, se vsedel na zlati prestol aeraških cesarjev, to nam razjasnjuje mična pripovedka, sila stara je ia povsodi zaaaa. Schiller jo poaavlja lepo v svojem: Grofu habsburškem. Ce kdo boče, da je to le sama pripovedka, o tem mu jaz rad pritegaem, ali to mi bo pa sara pridal, da pripovedka ae aastaae, kar tako brez vse aaslombe, to mi pa zadostuje v tej reči. Kar pa je — ae pripovedka — zgodoviaa to je blizo eaako dejaaje svitlega cesarja, pod čegar vlado sedaj stojimo. Bil je Franc Jožef še nadvojvoda, kar se pelje po Duaajskem mestu ia aasproti mn pride dahovaik, ki gre s sv. obhajilom k bolaiku. M!ad vojvoda to-lc vidi, pa že brž stopi z voza, da moli kleče sv. Rešnje telo. Kar pa je ajiaia bilo globoko v 8rci kalilo, to odlikuje vse. celo habsburško hišo: versko prepričanje. (Dalje prihodnjič.) Sniešnica 29. Nek smešen cerkveni ključar v Šmarijskem okraji, ki je nd aemškega ,,šulferajna", pride v gostilao. Tukaj aedijo ajerau nasproti vrli slovenski kmetje. Eden med ajimi ga k raizi pokličo, mu piti poaudi ter ga vpraša: ,,No Ti ,,aulferajnar",. ali vže zaaš nemaki?"' Ta se aekoliko neliote nasmeji ia otrese ter reče: ,,Da, takrat, kedar seni pijaa".