9. štev.
September —1889. Letnik XII.
CERKVENI GLASBENIK.
Organ Cecilijinega društva v Ljubljani.
Izhaja po enkrat na mesec in velja za celo leto z muzikalno prilogo vred 2 gold., za ude Cecilijinega društva in za cerkve ljubljanske škofije 1 gold. 50 kr.
Vredništvo in opravništvo je v hiši ..Katoliškega društva rokodelskih pomočnikov",
Poljske ulice št. 10.
Razmerje med župnikom in cerkvenim pevovodjo.
(K o n e c.)
Po vsem tem je torej učitelj kot učitelj k podučevanju cerkvenih pesmi le toliko zavezan, kolikor ga ministerski ukazi vežejo, dasi tudi ne moremo prav razumeti, kako naj bi učitelj, ki je po veri lahko žid ali protestant, s katoliškimi otroci n. pr. pel: „Bodi hvaljeno, češčeno sveto Rešnje nam Telo". Župnik se more le tedaj prepričati o takem vspešnem delovanji učiteljevem, ako med njima vlada lepa sloga; težje pa je, če učitelj svojega župnika (kakor A. Stolz nekje pravi) bolj smatra „ opomin j evalcem na večnost" kakor pa prijateljem v sedanjem življenji. — V tem slučaji pripade učitelj svojemu gospodu, c. kr. šolskemu nadzorniku, ki je dolžan prepričati se, ali se spolnuje ministerska določba; in vemo, da v nekem šolskem okraji g. nadzornik pri svojem nadzorovanji v vsaki šoli kako cerkveno pesem peti ukaže.
Vse drugačno pa je razmerje med župnikom in učiteljem, če je učitelju izročena služba cerkvenega pevovodje in je tedaj nad učiteljem župnik — kot rector ecclesiae. Glavno načelo, ki mora tu veljati, je — pokorščina, na kateri sloni sploh vsak red, ako hočemo, da vspeva. Katoliška cerkev nam kaže y svoji notranji uredbi, v svoji hierarhiji, v svojem bogočastji ter v vsem svojem delovanji vzor najpopolnejše pokorščine; dan za dnevom ponavlja na altarjih ono najsvetejšo daritev včlove-čenega Sinu božjega, o katerem je pisano, „da je bil pokoren do smrti, da, do smrti na križi". Pokorščina prešinja vse njeno bistvo, jo ohranjuje in oživlja, na pokorščini sloni ona čudapolna edinost, edinost med glavo in udi, ona edinost, ki ji daje moč premagati svet.
Tudi cerkvena glasba, toraj ona glasba, ki je v zvezi s katoliško litur-gijo, more edino le v pokorščini do dotičnih cerkvenih pravil zadobiti ono popolnost, oni umetalni način, ono dostojnost in lepoto glasbene oblike, ki je zagotovljena po viru vse lepote, po sv. Duhu, vladajočem katoliško cerkev. Da se cerkvene določbe glede cerkvene glasbe zvršujejo, stoji kot vrhovni čuvaj rimski papež, in kar sta v tej zadevi Pij IX. in Leon XIII. zaukazala, bralcem utegne biti znano. Papeževim naredbam vklanjajo se škofje vsega sveta in s škofi vsi mašniki, v edinosti zvezani z rimskim prestolom. Za mašnike, nastavljene v dušnem pastirstvu, pa ne spada v izročeno jim področje le edina skrb za altar,
ampak tudi skrb za vse, kar je z njegovo župnijsko cerkvijo v zvezi; in ka-košna odgovornost da dušnega pastirja veže, o tem mu daje „vprašalna pola", na katero je treba pri vsaki kanonični vizitaciji vestno odgovarjati, dovolj pojasnila. Če je torej župnik za dolžnosti cerkovnikove ter za njegovo nravno obnašanje odgovoren, če mu je za to skrbeti, da se vsakemu lastniku cerkvene klopi varuje njegova pravica, če mu je skrb za zvonove, ki itak nad cerkvijo vise, vestna stvar: ali naj mu bodi pevski zbor, ki je v cerkvi in po sveti glasbi (musica sacra) z altarjem v najtesnejši zvezi le deveta ali celo nobena briga? Prosimo, odgovorite! Ali so mar oni, kateri na cerkvenem pevališči „sodelujejo", quasiexlex, tako da ondi smejo uganjati, kar se jim poljubi? — Ne, nikakor ne! odgovornost za vse to, kar se na koru godi, v prvi vrsti sicer zadeva pevovodjo, a ravno kot taki pripada svojemu gospodu, ki je v tem slučaji župnik kot „rector ecclesiae/" Ista sveta pokorščina, katera veže škofe s papežem in mašnike s škofi, naj prešinja tudi cerkvenega pevovodjo, da bode po liturgičnih določbah in z očiščenim vkusom v cerkvi tako glasbo izvrševal, ki se spodobi vzvišenosti in svetosti najsvetejše daritve-Nad tem čuti pa je, kakor smo že rekli, dolžnost župnikova, ker je petje pri slovesni maši (missa solemnis) bistven del službe božje in ker tudi pri tihih mašah (t. j. onih mašah, pri katerih mašnik ne poje), ali pri drugih cerkvenih pobožnostih mora petje tako biti, da se ž njim ljudstvo oplemeni in nravno spopolni.
A t ti je neobhodno potrebno, da župnik sam vse liturgične določbe zna, da ve in presoditi more, katera vrsta glasbe se s cerkvijo strinja in je dovoljena; da se ne pripeti, da bi bil pevovodja „in liturgicis" bolje podkovan kakor župnik; da bi pevovodja ne imel boljšega glasbenega vkusa nego župnik, proti kateremu bi potem moral stopiti v opravičeno opozicijo. Da do tega ne pride, naj gg. župniki „Cerkv. Glasbenik-a" ne puščajo nepre-rezanega in naj ga ne mečejo neprečitanega v kak kot k nepotrebni šari; tudi jim živo priporočamo, da preštudirajo zlato knjižico: „Najimenitne j še cerkvene določbe o katoliški cerkveni glasbi, spisal Ign. Mitterer, poslovenil A. Dolinar".
Mesta in samostani imajo navadno izprašane in posebej plačane pevo-vodje. Po drugih župnijah pa je večjidel učitelj ob enem tudi pevovodja. Učitelju-pevovodji pripada dolžnost, v cerkvi pri cerkvenih opravilih gojiti tako glasbo, katera ustreza zahtevam liturgije in umetnosti. Tega ne tirja le cerkev, marveč tudi c. k r. m i n i s t e r s t v o za poduk, čigar ukaz do vseh deželnih šolskih oblasti ddto 12. maja 1877, št. 16.885 je toliko imeniten, da ga in extenso tu postavimo. Marsikomu je neznan in marsikdo ga je že pozabil. Tako-le se glasi:
„Po mnogostranskem zaznanji cerkvena glasba (katera sicer, ako se skrbno goji, na občinstvo blažilno vpliva) tako propada, da je obžalovanji, vredno. Uzrokov temu prikazu iščejo često v predrugačeni uredbi učiteljišč; in ne le od cerkvene strani, temveč tudi sku-šeni strokovnjaki in občinstvo opozarjajo, da bi se tu najprej dalo pomagati po ljudskih učiteljih. Zato so se možje obrnili do ministerstva za poduk in bogočastje s prošnjo, naj bi ono v tej stvari pravo ukrenilo. — Dasi tudi je skrb za dobro cerkveno glasbo v prvi vrsti
dolžnost cerkvene oblasti,*) vender se dotika ta stvar brezdvojbeno tudi okrožja uprave za bogočastje in poduk, kateri ne pripada le sploh gojiti vse duševne koristi, marveč ima v tem slučaji glede na namen ljudske šole in na zakonito dovoljeno spojitev službe cerkvenega orgnista z učiteljsko službo zvršiti še posebno nalogo. Zato sem že v 11. točki mi-nisterskega ukaza z dne 26. maja 1874, s katerim je bila razglašena organizacijska postava za učiteljišča, posebno povdarjal važnost „glasbenega poduka" v teh zavodih, kažoč, koliko potrebno da je, da se učiteljskim pripravnikom poleg tega, česar se imajo v tem predmetu (glasbi) za prve potrebe prihodnjega stanu priučiti, v prostih urah podaje še večja mera glasbene omike, tak6, da bodo v stanu po eni strani željam toliko kmetskih občin s prevzetjem cerkvene glasbe ustrezati, po drugi strani pa z gojenjem glasbe v širje kroge omiko raznašati.
Glede na to, dajejo mi pritožbe o propadu cerkvene glasbe povod, da se poslužim c. kr. deželnih šolskih oblasti, katere naj kolikor mogoče vplivajo, da se ne bode le po možkih in ženskih učiteljiščih v glasbi vspešno podučevalo, ampak da se bodo tudi on j ljudski učitelji, kateri so že v praktični službi in zlasti na deželi na. stavljeni, resnobno trudili z gojenjem dobre cerkvene glasbe.
Na učiteljiščih naj se pri pevskem poduku v prihodnje kolikor mogoče gleda tudi na glasbeno teorijo in zlasti na cerkveno koralno petje (§. 30. organizacijske postave). Tudi naj se na vsakem učiteljišči natančni, gotovi in stalni pripomočki poskrbe, da se bodo gojenci med šole prostim časom v zavodskih prostorih v glasbi vadili. Koliko da je v to svrho treba pomnožiti glasbena poučna sredstva, stavijo naj mi se utemeljen; predlogi z ozirom na sedanji ukaz.
C. kr. deželne šolske nadzornike prosim, naj se odslej pri svojem nadzorovanji možkih in ženskih učiteljišč posebno ozirajo na glasbeni poduk ter naj svoja dotična opazovanja in dane ukaze v svojih sporočilih specijaluo navedejo. Ker tu gre za važno korist prebivalstva, moram isto tako smatrati trajajočo nalogo c. kr. deželnih in zlasti c. kr. okrajnih šolskih nadzornikov, da pri šolskem ogledovanji iu drugem ostalem občevanji z ljudskimi učitelji osebno delujejo na to, da bodo resno gojili cerkveno glasbo in cerkveno koralno petje.
Proseč c. kr. šolske oblasti, naj v smislu tega ukaza potrebno odrejajo, izrečem ob enem, da sem voljan, zasluge glasbenih učiteljev na učiteljiščih in ljudskih učiteljev, nastavljenih v praktični službi tudi po tej strani vselej primerno ocenjati; c. kr. deželna šolska oblast pa naj se o prikladnih prilikah, zlasti, kadar bode remu-neracije in odlikovanja predlagala, na-nje ozirajo". —
Le-ta ukaz, namerjen vsem deželnim šolskim oblastim v ta namen, da bi se cerkvena glasba, oziroma cerkveno koralno petje po učiteljiščih in od strani ljudskih učiteljev v praktični službi nastavljenih čedalje bolje gojila, došel je tudi vis. čast. škofijskim ordinarijatom s pristavkom, da si je vis. ministerstvo za poduk in bogočastje dalje segajoče ukrepe še za prihodnjost prihranilo z ozirom na sporočila in predloge, ki bodo ministerstvu o tej stvari dohajala. Gosp. minister je pri tej priliki še naslednje opazil:
„Prizadevajoč si, kolikor mogoče pripomoči, da se le-ta od vis. čast. škofijstva dobro spoznani in čedalje čutnejši potrebi zadosti, mislim, da smem pričakovati, da se tudi vis. čast. škofijstvo, kateremu skrb za boljšo cerkveno glasbo v prvi vrsti pripada, ne. bo utrudilo to važno stvar na vsak mogoči način pospeševati. Sporočila o že obstoječih ali za v prihodnje nameravanih naredbah bi mi bila jako všeč, da bodem mogel, ako treba, prizadevanja obeh strani prikladno zediniti".
Kakor ta jako imenitni ministerski ukaz kaže, bilo je vis. c. k. mini-sterstvo za poduk in bogočastje že 1. 1877. informovano, „o obžalovanja vrednem propadu cerkvene glasbe, katera, ako se skrbno goji, na občinstvo bla-žilno vpliva". — „Za dobro cerkveno glasbo skrbeti je v prvi vrsti dolžnost cerkvenih oblasti", dobro si zapomnite! ergo: curent parochi! Učiteljem in pe-vovodjem „zlasti onim na ljudskih šolah" pa se zapoveduje »resnobno se truditi z gojenjem dobre cerkvene glasbe"; tudi »cerkveno koralno petje jim ne sme biti terra incognita!" Kar se konečno tiče poziva do vis. čast. škofijstev »katerim dotična skrb v prvi vrsti pripada", so ona v tej zadevi do svoje duhovščine že mnogo ukazov razposlala. Tako n. pr. litomeriško ško-fijstvo že 1. 1870.; sekovsko 1. 1871.; praško nadškofijstvo 1. 1871.; tri-dentsko škofijstvo 1. 1876. in v najnovejšem času li nško škofijstvo 1. 1887.
Iz vseh teh okrožnic vis. čast. gg. škofov je razvidno, da so svojo pastirsko skrb tudi na cerkveno glasbo obrnili, in to s toliko nujnostjo in resnobo, da ondi, kjer župniki in pevovodje te ukaze strogo spolnujejo, reforma cerkvene glasbe v čedalje širje kroge sega. In če še najvišja posvetna oblast tem naporom na pomoč pride, tako, da cerkvene pevovodje-učitelje dvojna vez pokorščine (cerkvene pevovodje nasproti župnikom — rectores ecclesiae, učitelje nasproti najvišji šolski oblasti) veže, da imajo skrbeti za dostojno cerkveno glasbo: potem se mora cerkvena glasba po želji sv. cerkve povsod zvršiti. — Da pa tudi najboljše postave in najizvrstnejši ukazi nič ne koristijo, ako se ne izpolnujejo, je dovolj znano. Zato naj zgoraj navedeni „ Curent parochi"' ne ostane le na papirji, marveč naj postane živo in oživljajoče dejanje.
XII. Občni zbor nemškega Cecil. društva dne 10., 11. in 12. septembra 1889. v Brixen-u na Tirolskem.
Spored, po katerem se bode zborovanje vršilo, je nastopni: Dne 10. s ep t. (torek) ob 3. uri pop. zborovanje Cecil. društva škofije Brixen-ske v dvorani kn. šk. duh. semenišča. Ob 5. uri slovesne pete litanije in blagoslov s sv. R. Telesom v stolnici. Pelo se bode: Lit. lauret. 5 voc. aut. Rinaldo de Mel in Tantum ergo, Genitori aut. L. da Vittoria, 4 voc.
Ob 6. uri: Pozdravljanje p. n. društvenikov in udeležencev v prostorih kn. šk. deškega semenišča »Vincentinum", kjer se bode tudi skrbelo za mu-zikalno zabavo in okrepčilo. Konec zabave ob 8'/2 uri.
Dne 11. sept. ob 7. uri zjutraj koralna slovesna maša v stolnici.
Ob 8 '/a uri slovesna pontifikalna maša v stolnici; služili jo bodo prevzv. g. knezoškof Simon. Missa votiva in hon. s. Ceciliae aut.? sine Gloria et Čredo; Introitus, Graduale, Offertorium & Communio — koral. Pel bode stolniški zbor.
Ob 10. uri: prvo zborovanje društvenikov v gledališčini dvorani „Vincentinum-a.
Ob 2'/2 uri pop.: Javno zborovanje, tudi tam.
Ob 5. uri v stolnici kratka pobožnostz zakram. blagoslovom. — Tu poje stolniški zbor 4 glasno pesem „0 Mutter der Barmherzigkeit" zl. C. Greith in Tantum ergo 4 glasno sostavil M. Haller.
Potem. 1. Improperia 4 voc. aut. G. A. Barnabei.
2.	„Tenebrae factae sunt" Respons. 4 voc. aut. Ign. Mitterer op. 12.
3.	„Peccata mea Domine" Mot. 5 voc. aut. Orl. de Lasso.
4.	a) „0 seligste Jungfrau" za 4 glasni deški zbor in orgle iz „9 Ma-rienlieder" zl. C. Greith.
b) „0 beate beatorum", hymnus na čast sv. Alojziju za 3 glasni deški zbor in orgle zl. Piel.
5.	„Confirma hoc Deus1' Mot. 4 voc. aeq. aut. P. Piel.
6.	„Dum complerentur" Mot. 6 voc. aut. Giov. Pierl. da Palestrina, pars I. & II.
7.	Magnificat V. Toni, 5 glasni falsobordone zl. L. da Viadana.
Med posamnimi točkami se bode orglalo.
Zvečer ob 7%: koncert harmonične godbe brixenskega moškega pevskega društva na dvorišči knežjega dvorca.
Dne 12. sept. Ob 7. uri zjutraj: velika maša pred izpostavljenim presv. R. Telesom v župnijski cerkvi. Missa in hon. s. Galli 4 voc. s sprem-Ijevanjem instrumentov zl. C. Greith, op. 24., poje zbor župnijske cerkve.
Ob 8 '/<2 u" v stolnici slovesni Requiem za f vrhovnega predsednika, kan. Dr. Fr. Witt-a, Missa pro Defunctis 4. voc. aut. Witt. op. 35. Nekateri deli koralno. — Po službi božji poje stolniški zbor še nastopne pesmi:
1 „0 rex gloriae" Mot. 4. voc. aut. M. Haller; 2. „Laudate Domin um" Mot. 8 voc. aut. Frid. Schmidt. 3. Gloria iz Missa op. 12. aut. Fr. Witt, 4 voc. c. org.
Ob 10% uri: Drugo zborovanje društvenikov ali event. pod-učevalna poskušnja z društveniki.
Ob 12V2 skupni obed.
Prvi predmet dnevnega reda pri 1. zborovanji bode volitev vrhovnega predsednika. — Za poročevalce določile se bodo posebne seje; isto tako za člane pokroviteljskega društva gregorijanske šole v Rimu, za katero se bodo važne stvari sklepale.
Sedanji vrhovni predsednik, č. g. Fridr. Schmidt ne vabi k XII. občnemu zboru le društvenikov, ampak tudi prijatelje cerkvene glasbe sploh.
Kdor se hoče zborovanja udeležiti, plača postavno svoto 1 gld. 20 kr. ter se mora prej oglasiti pri g. Jan. Walchegger, stolnem beneficiatu v Brixen-u. Ker Brixen ni ravno veliko mesto in je pričakovati, da bode tje došlo mnogo tujcev, je svetovati, se do omenjenenega gospoda zaradi stanovanja oglasiti, kakor tudi zaradi hrane. Oskrbeli se bodo po raznih gostilnah skupni obedi po 50 in 70 kr. brez vina za osebo. Potovati najbolje kaže (za naše kraje) iz Ljubljane po južni železnici s tako zvanimi tour- in retour-kartami, kojih cena je zelo znižana. Vožnja stane namreč za osebo iz Ljubljane via Maribor- Franzesfeste- Brixen in nazaj v II. razredu le 17 gld. 60, v III. razredu 11 gld. 80 kr.; sme se med potjo tje in nazaj 10 krat ustaviti, karte pa bodo veljavne do konca oktobra in to za Tse vlake, tudi za brzovlak. Hajdmo! kajti prilika je prelepa.
Recitovanje psalmov.
Splošno mnenje je pri nas, da se morajo psalmi o slovesnejših prilikah n. pr. na sv. večer ali zadnje dni velikega tedna peti in to večglasno, da so le kaki 3 ali 4 pevci skup. In kakošno je to večglasno petje? — Eden poje cantus firmus, drugi za terco niže, tretji poje „čez" in četrti žaga „ci-ganski bas" ali kaj euacega. Pravijo pa, da je to lepo in skoraj bi prisegli na svojo terditev, dasi tudi pravilne harmonije niti sence ni. Enoglasnega petja pa se boje in naj je še tako pravilno, kakor le mogoče; pripuščajo ga k večemu le pri biljah za mrtve. In kaj še le poreko ti možje, če jim povem, kar eden izmed prvih veščakov korala in cerkvene glasbe sploh, Dr. Fr. X. Haberl o recitovanji psalmov v časniku „Musica sacra" piše:
„ Koliko da opomore opazovanje pravil o recitaciji glede rhythmus-a in dinamike k jasnemu razumljenji teksta, k lahkemu izgovarjanju, k čistemu in krepkemu tonu, mogel je pisatelj teh vrstic (Haberl) v zadnjih treh dueh velikega tedna med jutranjicami in drugimi duhovnimi opravili v Milnster-ski katedrali opazovati. Dasi tudi psalmov n i s o p e 1 i, in so zbor in posamezni mnogo responzorij in antifon i. dr. le p o j o č b r a 1 i, bil je vender vtis popolnem glasben in jako ugoden. Interpunkcije, asterisk (*) v psalmih, konec vrstili bili so kažipot in opora; mirno, mehko zategovanje zadnjega zloga pri glavnih oddelkih je zabranilo hitrost in detonacijo, je krotilo in vodilo razno jakost glasov ter provzročevala strogi red in edinost. Nikdar me ni navdajalo zoperno čutilo, kakor da bi se velikanska množica pri cerkvenih durih gnetila in stiskala in kakor bi se slabotnejši, suvani od močnejših, opotekali po stopnjicah, dokler se niso zopet trdno na noge postavili. Vzvišena hiša božja bila je prenapolnjena pobožnega naroda, ki je to vzorno deklamacijo, le sem ter tje po večglasnem petju pretrgano, do konca poslušal; ena volja, eno vodilo, en duh je plaval nad pevskim zborom klerikov in kanonikov, t. j. duh č. g. stolnega kapelnika Friderika Schmidta. Tudi lajik v glasbi moral je čutiti skrivnostni učinek glasbene molitve, natančne interpunkcije ter resnico Kvintilijanovih besed: „Govor (molitev) mora biti tudi malomarnim poslušalcem jasen, tako da prešine njihova srca kakor solnce oči, akopram se za-nj ne brigajo. Zato pa je treba skrbeti ne samo za to, da ga razumeti morejo, temuč, da ga po vsem razumeti morajo.
„Est iter in silvis, nahaja se pot v gozdih" naj z Virgil-om zakliče pevski vodja svojim pevcem, kadar hočejo s tekstom in notami na vse strani pobegniti; in ta rešilna pot je — pravilna recitacija.
Dopisi.
Z Vipavskega. — Že večkrat sem želel, da bi se bolj pogostoma poročalo tudi o cerkvenem petji na Goriškem. Ali le redkokedaj je brati v Vašem cenjenem listu kak dopis iz Goriškega. Kaj je temu krivo, pač ni težko uganiti. Dobrega namreč goriški cecilijanci — žalibog — ne morejo mnogo poročati, ker se morajo še vedno z velikimi težavami boriti, o slabem pa človek najraje molči.
Nedavno pa sem imel sam priliko slišati cerkveno petje na Goriškem. Ker me je precej iznenadilo, sklenil sem poročati Vam na kratko o njem. To pa storim tem raje, ker sem že nekaterikrat slišal neopravičeno opazko, da cecilijansko petje ni za „južno kri", da za „južno kri" mora biti vedno kaj veselega, poskočnega — —
Bil sem 4. avgusta na novi maši svojega prijatelja g. Andreja Gergoleta v Doberdobu na goriškem Krasu. Ker nimajo v Doberdobu nobenega pevskega zbora, ki bi zadostoval za tako slovesnost, kakeršna je ravno nova maša, obrnil se je gospod novomašnik do vrlih pevcev iz Mirna blizu Gorice. In ti so z veseljem prevzeli težavno nalogo. So Vam pa mirenski pevci zares značajni možje in mladeniči, kateri so se mi s svojim iz-glednim vedenjem jako prikupili. Vneti za vse dobro in blago, posebno pa za lepo cerkveno petje, se še nikdar niso pritožili, da je cecilijansko petje „pusto in dolgočasno", marveč hodili so vedno z veseljem k pevskim vajam. In dasi tudi ni še vse tako, kakor bi moralo biti, vendar njih veselje do pravega cerkvenega petja je vse hvale vredno. Le škoda, da nimajo toliko pevskih vaj, kakor si sami žele, ker spreten, vztrajen pevski učitelj bi si lahko vstvaril iz njih izvrsten oktet. Mirenski gospod kapelan K., odločen cecilijanec, se je sicer že mnogo trudil, da bi zboljšal tamošno cerkveno petje, in ne brez vspeha. Le žal, da se radi bolehnosti ne more toliko ukvarjati s petjem, kakor bi se rad.
Vendar so mirenski pevci 4. avgusta častno rešili svojo nalogo pod vodstvom svojega gospoda kapelana.. Ker je doberdobska cerkev majhna in nima orgel, spravili so za silo harmonij na kor. Peli so pa jako povoljno Hallerjevo mašo op. 13., prirejeno za tri moške glasove z obligatnim spremljevanjem. Spremljal je na harmonij mirenski gospod učitelj V. Pravilno peli so tudi graduale „Justus ut palma" katerega je P. Kornmiiller priredil za dva glasova in orgle. Precej dobro se jim je posrečil tudi čveteroglasni Wittov offertorium „Veritas mea." „Veni Creator Spiritus" peli so koralno, in sicer vrsteč se: eno kitico pred altarjem, drugo na koru. Ravno tako tudi „Te Deum." Vendar posljednjega peli so tako, kakor je menda sploh na Goriškem v navadi, da namreč pojejo — izvzemši „Sanctus" — vse kitice enako, in sicer vse tako, kakor se pravilno (po „Modus simplex") poje kitica: „Te martyrum candidatus laudat exercitus." — „Tantum ergo" in „Genitori" peli so Waldeckov. Introitus pa communio — kakor je bilo že naprej pričakovati — niso peli. In kdo neki se bode temu čudil, kdor pozna razmere na Goriškem? Saj še v goriški stolnici nisem nikdar čul niti introitus niti communio, in dokler nisem prišel v Ljubljano, še dobro vedel nisem, kaj je koral. Žalostno a resnično! —
Vendar čast mirenskim pevcem, da so vsaj druge točke pravilno izvršili in tako ovrgli mnenje nekaterih nasprotnikov češ, cecilijansko petje ni za Južno kri!" O kako dobro se strinja cecilijansko petje z Južno krvjo!" Pač pa se nikakor ne more strinjati z mlačno kervjo nekaterih nasprotnikov, ki — vsaj po mojem prepričanji — večinoma le radi tega nasprotujejo cecilijanskemu petju, ker bi jih tako petje stalo mnogo dela. Seveda, ako ostane vse pri starem, se organistu ni treba posebno truditi. Prvi glas se kmalu nauči melodijo, drugi pa že nekoliko zraven pritiskajo ali basirajo. Toda pravo cerkveno petje zahteva mnogo truda in dela, in ravno radi tega ima cecilijansko petje še vedno toliko nasprotnikov. Kdor se v resnici ne boji dela in rad podučuje svoje pevce, ako ima le nekoliko vkusa, se gotovo ne bode protivil cecilijanskemu petju.
Torej le čvrsto na delo, in prepričali se bodete v kratkem, da Južna kri" ni čisto nič na poti resnemu cerkvenemu petju!	F. F-č.
Iz Maribora. — Deset let bode letos minulo, kar se je začelo v našem duh. semenišču gojiti petje v pravem cerkvenem duhu in sicer pod vrlim vodstvom č. g. L. Hudovernika, vseskozi veščaka te stroke. Temu porok je tudi „Cerkv. Glasb.", ki je prinašal poročila o veselem napredku v cerkvenem petju (cf. III. letn. str. 47; V. letn. str. 7 in 87; VI. letn. str. 51.) Akoravno v poznejših letih nimamo javnih poročil, vendar je bogoslovski pevski zbor vedno vrlo napredoval v dobrem smislu.
V zadnjih dveh letih pa so nepozabljivi preč. g. Dr. Avg. Kukovič, ustanovitelj „Cecilijinega društva Lavantinske škofije", našemu zboru darovali svoje moči ter odpravili nekatere nedoslednosti in pogreške pri slovesnih mašah. Postavim Ordinarium missae je bil sicer pravilen, a včasih se je jemal gloria, čredo ali agnus od različnih skladateljev. To so dr. Kukovič odpravili rekoč: „Vsaka maša naj se cela poje, ker so vsi deli (kyrie, gloria, čredo, sanetus, benedietus in agnus) ena celota, katere prešinja eden in isti duh.
Izjema je dopuščena le takrat, kedar se poje koralni gloria ali čredo." — Tudi se nismo vselej liturgičnega teksta držali ter smo za graduale in za ofertorij prazniške himne in druge vloge jemali, in poleg tega na „Graduale Romanum" skoraj celo pozabili. Tukaj je bilo treba reformirati, kar so dr. Kukovič z dobrim vspehom storili.
In tako imamo od 1. okt. 1888 pri slovesnih mašah v cerkvi sv. Alojzija, kjer se opravlja javna služba božja, pravilno liturgično petje, kakor ga sv. cerkev zahteva.
Iz Grad. Rom. pojemo: introitus, graduale, offertorium in communio. Graduale nam je navadno največ težave delal; pomagali smo si s tem, da smo ga s spremljevanjem orgel recitovali, alleluja in nevme pa smo prednašali. Offertorij smo samo takrat koralni vzeli, kedar ga ni bilo v Witt-ovih „Cantus sacri" op. V. c. najti.
Maše (ord. missae) smo večjidel vse ponovili, kar jih imamo v našem repertoriji: a preden se je to zgodilo, morali so se posamezni glasovi z nekterimi iztisi dopolniti, ker je število pevcev precej poskočilo (vseh skupaj jih je 24. I. tenor 5. II. tenor 7. I. bas 6. II. bas 6.) Enako je bilo treba druge muzikalije dopolniti, kar pa je preč. ravnateljstvo velikodušno storilo ter velike svote za cerkveno petje žrtvovalo. Med novimi mašami imamo: J. Singenberger-jevo, Missa in hon. ss. Cordis Jesu acl 4 aequ. voces. — P. Piel-ovo, Missa in hon. S. Clementis, papae et martyris (4 glasna). — Ign. Mitterer, Missa de s. Cruce. (4 glasna).
Nadalje je popeval bogosl. zbor ob raznih prilikah lepo število skladb različnih mojstrov iz „Musica sacra" (B. Kothe), iz „Cantus sacri" (dr. Fr. Witt, op. V. a, b, c), iz „hymni eucharistici" I. in II. i. t. d.
Konečno še moram omeniti, da zdržuje preč. ravnateljstvo 5 časopisov (1. Cerkv. Glasb. 2. Fliegende Blatter filr die kath. Kirchenmusik. 3. Musica sacra. 4. Kirchen-musikalische Vierteljahrschrift. 5. Der Iiirchenchor), da imajo bogoslovci priliko se seznaniti s skrivnostmi cerkvene glasbe. Razun tega je podedovala bogosl. knjižnica po rajnem dr. Kukovič-u vse cerkvene muzikalije, veliko theor. in prakt. knjig te stroke in lep harmonij. Dovolj je tedaj pripomočkov, manjka še samo pravega učitelja. Pa če se bodo gg. bogoslovci tudi privatno z veseljem poprijeli dela ter porabili prosti čas v lastni poduk, upati nam je vendarle boljših časov: „Lavantinsko cecilijiuo društvo" se bode začelo gibati, delovati in procvitati!
Razne reči.
Osmi občni zbor „CecilIjinega društva v Ljubljani" bode četrtek, dne 17. oktobra t. 1. Natančneji spored priobčimo v prihodnjem listu.
—	Nj. veličanstvo, cesar Franc Josip I. je podelil dr. J. Brahms-u Leopoldov red, Iv. Dvoraku, red železne krone III. vrste, Kr. pl. Mikuli-ju v Levov-u vitežki red Franc-Josipovega reda — vsim trem za njihove zasluge na glasbenem polji.
—	f Marljivi cecilijanee, č. g. J o s. Groiss, župnik regensburške škofije, vrstnik in prijatelj r. dr. Witta je dne 19. jun. t. 1. po dolgi bolezni umrl 57 let star. Njegovo delovanje za cerkveno glasbo je bilo neumorno, a tudi plodonosno; v glasbeni zapisnik „Cec. društva" vsprejete so Groiss-ove priproste in cerkvenim zborom na deželi namenjene skladbe pod št. 623, 727, 863, 906 in 1144, izmed katerih so nekatere tudi pri nas znane. Naj v miru počiva!
—	Pruski minister za bogočastje, pl. Gossler, je dovolil 15.000 mark za nakup vstopnic k 10. glasbeni slovesnosti v Zgorelcu (Gorlitz) v Šleziji. Vstopnice so se brezplačno razdelile med duhovnike in učitelje, katerim se je tako prilika dala, udeleževati se od 2. do 4. jun. prirejene slavnosti.
—	V Bolcanu na Tirolskem razkril se bode slovesno dne 15. sept. t. 1. spomenik znanega srednjeveškega pevca in tekmeca pri pevski borbi na "VVartburgi, Walther-ja von der Vogelweide, rodom Tirolca.
,,Responsorla In tono solemni", za vse tone izdal Ant. Foerster, 4. natis; prodaja v lepi, novi upravi ali g. skladatelj ali pa „Katoliška bukvama" po 10 kr. (franco 12 kr.)_
Pridana je listu 9. štev. prilog.