Premišljevanja prostega kmeta.
Kdor današnji dan po nakljucbi v kako ljubljansko kavarnico zaide, da se se skledico kave ogreje, vidi po mizah ležati časnike s prečudnimi podobami. Ce tudi nemščine ne razume, podobe mu že kažejo, da se na smeh stavljajo duhovni. Tak časnik, ki je meni uni-dan v roke prišel, imel je na čelu podobo petelina, ki poje „kikeriki", in po tem, mi je kavarnar rekel, se imenuje ta norčav list „Kikiriki." Kaj si vendar srbo-riti Nemec vsega ne iznajde! — pravijo, da je to tista ura, ki se jej kultura nemška pravi. Pojdi rakom žvižgat taka kultura!
Duhovski stan je nam kmetom častitljiv stan, in mi kmetje, ktere nas taki urarji, kakor je „Kikeriki", tudi tako zaničujejo kakor duhovne, se moramo zanje potegniti in Kikirikitniku naravnost reči: kdor duhovne zaničuje in kmeta zatira,  ta si sam svojo srečo podira.
V prvih Mojzesovih bukvah, ako se ne motim, se bere, da precej prva dva sinova Adamovih otrok sta bila že kmetovalca in darovalca, ki sta zemljo obdelovala, živino redila in Bogu v čast in hvalo od svojih pridelkov darovala. Toraj mislim, da ne rečem preveč, ako pravim, da je kmetijstvo in duhovstvo podlaga vsemu druzemu. S tem pa ne rečem, da bi tudi drugi stanovi ne bili v društvu človeškem potrebni, ampak le to rečem, da kar je duša človeškemu telesu da živimo, in pljuča da dihamo, to je, duhovstvo in kmetijstvo na zemlji.
In vendar se ta dva stanova zdaj najbolj zaničujeta in zatirujeta od tacih, ki nočejo vedeti, kdo jim za dušno hrano skrbi, in kdo telesni kruh prideljuje. Enaki se mi zdijo onim živalim, ki pod dobom želod pobirajo, pa ne pogledajo kvišku, od kod da jim doli pada. — Lep izgled, koliko je spoštovanja vredno kmetijstvo, je pokazal francozki kralj Ludevik XII., ko je enkrat mlad plemenič izmed kraljevih služabnikov iz zgolj oholosti kmetiču zažugal, da ga bo tepsti dal. Ko modri kralj to izve, hitro ukaže, da se plemeniču pri obedu ne da več košček kruha. Ko mladi plemenič pride k obedu, mu sicer prines6 jedila, al kruha nič. To se mu je za malo zdelo. Brž pokliče strežaja, naj mu prinese tudi kruha; al strežaj ga ne vboga. Na to se plemenič kralju pritoži rekoč: Milostljivi kralj, druga jedila mi dajejo, al kruha nič, brez njega pa ne morem biti. Na to mu kralj odgovori: Za tega voljo spoštuj kmeta, in ne ravnaj trdo ž njim, marveč blagoslovi tiste ljudi, ki ti kruh prideljuje v potu svojega obraza. In plemenič se je spokoril. Morebiti se tudi še „Ki-keriki"!                                                        M. Ilovar.
418