France Bevk: Čudežna skrinjica. Igrica v dveh slikah. Osrbe: Gospodinja ČaTek } hišna škrata" Tone Miha Jurij falapci in dekle, Jera Meta Marko, pastir. Prva slika. Pozorišče: Kmečka izba z veliko pečjo na levi: na desni miza in stoli. Vrata, okna. Dan je. V izbi ni nikogar. Čiček (se oglasi izza peči): Čaček! Čaček (se oglasi izpod peči): čiček! Č i č e k : Meni se zdi, da nikogar ni v hiši... Č a č e k .- Meni se tucli zdi. Že nekaj časa je vse tiho. Čiček (zleze izza peči; majhen je, rdečo čepico ima, rta hrbtu se mu pozna odtis čevlja): Rcs, nikogar ni. Zrak je čist. Č a č e k : Dobro ... dobro ... Č i č e k : Kaj dobro, dobro? Slabo, slabo. Že dva dni nisem dobil nič pod zob. * *'| Čaček (zleze izpod peči; majhen je kot Čiček, na hrbtu se mu pozna odtis roke): Če praviš, da si lačen, si vzel meni besedo iz ust. Č i č e k : Včeraj sem pojedel kos čcvl ja pod pečjo. Danes me grize po trebuhu. Av! Av! Čaček: Ha—ha—ha! Čevlje je! Čevlji še za ščurke niso. Č i č e k : Kaj pa drugega dobiš pri tej hiši? Še miši nimajo kaj jesti. Za hišnega škrata je res slabo. Č a č e k : Jaz pa vem, da bi se še kaj dobilo. Č i č e k : Dobilo? Od zadaj v hrbet? (Se obrne.) Poglej, še zdaj se mi pozna. Čaček : Pa meni? (Se obrne tudi 011.) Toda od tega ne bova sita. Jaz vcm za zaklad... Čiček: Kakšen zaklad pa neki? SmrdJjivili krompirjevih olupkov... Č a č e k : Ej ... Kadar ti spiš. jaz bedim in marsikaj vidiin ... Č i č e k : Kaj pa takega? Č a č e k : To, da se v tem zapečku skriva steklenica vina ... Čiček: Zakaj pa prej nisi povedal; jaz sem pa tako žejcn. C a č e k (zleze v zapečck, prinese pletenico vina): Ali vidiš? Polna je. Č i č e k : Daj, da pijem. Po čevlju imara tako žejo ... Č a č e k : Ne preveč ... Še raeni pusti. (Pije tudi on.) / Č i č e k : Ne zmanjka ne. Pa kako je prišlo vino k peči? Č a č e k : Samo gotovo ne. Saj sieklcnica nima nog. '¦ 103 -------------------------------------- VRTEC __________________________ Č i č e k : Aj! Aj! (Se prijemlje za trebuli.) To vino je kislo, zdaj nie grize še bolj. Seveda, želodec je prazen... Čaček : Počakaj malo in ue jokaj. Meni sc zdi, da steklenica ni bila sama v zapečku ... Čiček: Poglej, če se dohi kaj pod zob! Meni bodo črcva ušla, če jim ne dam dela. Č a č e k (zleze za peč iu prinese gujati in potice): Vidiš, ti si spal, jaz sem pa gledal in nisem napačno videl. To je kruli in gujat. Na, zdaj pa jejl Čiček (vzanie in je. Gladi se po trebuhu): O, to se pa prileže! Zdaj tudi vino ne bo prekislo in tudi čevelj me ne bo več tiščal. — Meni se pa nekaj čudno zdi. Č a č e k : Kaj pa? Čiček : Taka hiša, da še miši stradajo; odkod naenkrat vino in gnjat? Čaček: Meni se pa nič čudno ne zdi. Kjer ni gospodarja pri hiši, tam je gospodinja. Če je pa gospodinja na obe očesi slepa, miši po vseh štirih plešejo. Čiček (si maši usta): Ne razumem, kaj hočeš reči. Č a č e k : To liočem reči, da gospodinja strada, hlapci in dekle se pa mastijo, kadar nje ni doma... Veš, prejle sem pazil. Želodec mi je tako nagajal, da nisem mogel spati. Pa sem zaslišal stopinje. Tok — tok — tokF Bila je dekla Jera__ Čiček (se zgrozi): Uf! — dekla Jera! Č a č e k : Pa vidim, da skri je v zapeček vino, kruh in meso. Ko go-spodinje ne bo, se bodo gostili. ¦ Čiček (se eudi): A-a-a? Zato vse noči plešejo v naši hiŠi. I Č a č e k : Ker gospodinja spi kot ubita. Č i č e k : In najina želodca krulita. Č a č e k : Ni prav, da jeva ... Č i c e k : Saj nisva vzela gospodinji. Dekli sva vzela. Če ne, poje vsc ona. Č a č e k : Še dovolj ji ostane. Č i č e k : Prav ni, da jeva. Povedati bi morala. Č a č e k : Če ni prav, čemu pa ješ? Če bi moral povedati, čemu pa ne poveš? Č i č e k : Če pa nisem vedel... Pst! Č a č e k : Nekdo priha ja. Čiček : Poglej! Č a č e k (leti k vratom): Dekla Jera gre ... Č i č e k : Ta, ki mi je dala brco ... Č a č e k : Vzemi vino! Beživa ... Č i č e k : Vzemi gnjat in kruh! Vsc na staro mesto deniva. Č a č e k : Sicer jih dobiva. (Izgineta pod peč.) Jera (pride z Markom): Ali si videl gospodinjo? Ali je res šla v vas? Marko: V-v-vi-del. R-r-res je ni. I J e r a : Ali je kaj nesla s seboj? Ali je dolgo ne bo? I M a r k o : N-n-ne ¦vem. J era : Stoj pred hišo! Dobro pazi! Pa povej nam, če jo zagledaš! J u r i j (Tone, Miha, Meta so medtem vstopili): Če bo povedal, bo pre-pozno, ker j-j-jeclja. Jera : Pa naj zažvižga. Zažvižgaj! Marko: D-d-d-dobro! T o n e : Kje je prigrizek? Jaz sem lačen ko volk. Miha : Kaj bi tisto! Pa jaz. ki sem žejen ko goba! )era (se upogne pred peč): Tu mora biti. Na, primi vino! m __________________________ VRTEC _________________________, ¦ } u r i j : Kar sem cla j! T o n e •. Še kračo. J e r a : Kdo je jedel meso in kruh? Kdo je pil vino? Miha : Jaz že ne. Če bi bil pil, bi ne bil tako žejen. Tone: ln jaz ne tako lačen. : • M e t a : Kdo pa je bil? Jera : Jaz sem shranila polno steklenico. Kračo in kruh pa tudi. J u r i j : Kdor je bil, veliko ni popil. Miha: Nadaljujmo mi; če ne, bo prepozno. (Sedejo, jedo in pijejo.) T o n e : kdo bi si mislil, da je to vino tako dobro. M e t a : Tudi mesa ni zametavati. J era: Tone, ne jej tako! Močnik ti potem ne bo dišal in gospodinja si bo brž kaj rnislila. M i li a : Kaj naj si misli? Saj pijemo na njeno zdravje. j u r i j : Vsak dan je čmemejša. J e r a : In bol j suha ... M e t a : In bol j sitna ... Tone: Če bi takih obedov ne bilo, že zdavnaj bi bil popustil službo. Miha : Jaz jo pustim tedaj, ko se klet izprazni. J u r i j : In hlev in kašča. Jera: Dokler se še kaj lahko odnese in proda, ne grem. T o n e : Saj vsako leto novo zrase. M e t a : Dokler je gospodin ja pri zdravem očesu slepa. nc bomo trpeli pomanjkanja. Marko (zažvižga). Vsi (se zdrznejo): Čujte! Gospodinja gre! Še en požirek! Še en grižljaj! Skrijte! Pojdimo! Kdaj se vidimo? Zvečer, ko bo šla gospodinja spat. Zvečer, zvečer! (Denejo jed in pijačo na staro mesto in izginejo.) Č i č e k (prileze izpod peči): Nikogar ni. Čaček (za njim): Bal sem se, da nic dekla izvoha. Čiček : Huj, to bi bilo po nama! Čaček: Ali si slišal, kaj so govorili? ' Č i č e k : Lepo to ni. Čaček: Jedi in pijače bova zadosti imela. Čiček : Jejva! Čaček: In pijva! Gospodinja (vsiopi, črno je oblečena in se žalostno drži). Čiček in Čaček (nimata časa uteči, ostrmita). Gospodinja (ostrmi nad njima): Kaj pa vidva? Kdo sta? Č i č e k : Jaz sem Čiček. Č a č e k : Jaz sem Čaček. Č i č e k : Hišna škrata sva. Č a č e k : Dobro liočeva. Č i č e k : Kar hočete, to vam storiva. Gospodinja (sede, podpre glavo): Kaj mi hočeta storiti? Zame ni pomaganja. Noč in dan skrbim in delam. a vsc nič ne zaležc. Vse gre navzdol. Hlapce in dekle imam, hišo in hlev, polje in senožeti, kaščo pa prazno, ni denarja, ni kaj deti v usta. Naša hiša je zakleta. Dokler je moj rajni mož živel, je bilo vsega dosti. Č a č e k : Za vsako bolezen so zdravila. Gospodinja: Zame ne. Vse sem že premislila. Vse sem poskusila. Č i č e k : Hišna škrata sva. Dobro hočeva. č a č e k : Vse je dobro. kar narediva. 105 -------------------------------------- VRTEC __________________________ Gospodinja: Če mi moreta pomagati, večno vama bom hvaležna. Č a č e k : Če nama zaupate. Č i č e k : Če naju poslušate. Gospodi-nja: Slabega ne vem o vaju. Č i č e k : Na ogenj sva pazila. Č a č e k : Ko so bili tatovi še na vratih, sva vpila ko c-ela vojska, da so odšli. G o s p o d i n j a : To vem. Poinagajta mi teda.j. ce moreta. Pol hiše vama dam. Čaček : Pol hiše ni treba. Le kotiček za pečjo sva si izvolila. Č i č e k : In kako drobtinico kruha. ' Č a č e k : In kak požirek vina. Gospodinja: Vse bosta dobila. Č i č e k (čačku): Grera po skrinjico? Č a č e k : Pojdi! Čiček (odide za peč). Gospoclinja : Kakšao skrinjico? Čiček : Čudno skrinjico imava. Ta vselej in povsod pomaga. Odganja zla dejanja in pričara mir in srečo. Gospotlinja: Bomo videli. Res sern radovedna. . Čiček (pfinesc skrinjico na rokah): Tu je čudežna skrinjica. Čaček : To skrinjico morate vzeti. Toda dobro jo shranite in nikomur ne povejte o nji. Vstanite vsako noč o polnoči in jo nesite po vseh izbah, shrambah in kletch... Če boste to naredili, se boste prepričali že prvi večer, da bo čez leto clni poln hlev in polna kašča ... Č i č e k : In prazna glava ... brez skrbi... Gospoclinja: In kaj naj vama dam zato? Č a č e k : Da sraeva skakati po hiši. Čiček: In žvižgati in spati. Gospodinja: Moja hiša vama jc odprta. Hvala lepa! Zdaj mi je laže pri srcu. (Odide s skrinjico). Čiček (pogleda Čačka): Hehehe! Čaček (pogleda Čička): Hohoho! Č i č e k : Nocoj bo pa res lepo! Čaček : Nocoj bo pa res zabavno! Čiček: Kakor že ne davno! Č a č e k : Še midva bova plesala. Čiček : In se smejala. (Primeta sc in plešeta ob zvokih godbe in pojcta.) Z a s t o r. Druga slika. Isio pozorišče kot v prvi sliki. Izba je prazna. Luna sije skozi okna, zvezde gledajo vanjo. Čuje se pesem zvezd in lunice: Ninaj čma zemlja, deca nezaspana. spavajte otroci, brž oči zaprite... strah po hišah hodi, aja — nina-nana! nosi šibo v roci. Ninaj črna zemlja — S šibo bo tepena spavajte otroci ... (Med naslednjhn pogovorom pesem polagotna utihne ...) 106 __________________________ VRTEC -------------------------------------- Č i č e k : Hooj! ¦ . . ¦ Čaček: Hooj! Kaj pa mi hočeš? Či ček : Ali slišiš? Č a č e k : Zvezde pojejo. čiček : Ase v Hiši spi... Čaček: Pst! Čiček: Pst! Nekdo prihaja. Č a č e k : Gostovanje se začne. Čiček: Čudna skrinjica bo govorila. Č a č e k : Hahaha! Či ček : Hehehe! Ča ček : Pssst! č i č e k : Pssst! Jera (pridc počasi, previdno, z lučjo v roki, postavi jo na mizo): Počasi, počasi,. previduo, da se gospodin.ja ne zbudi. Ko so vrata enkrat zaprta, lahko govorimo: ko enkrat sedimo, se lahko gostimo... Miha: Psst! Po prstih hodite! Po tiho govorite! M e t k a : Najbolje, da jezik v žep utaknemo. . T o n c : Noge pa na ramo denimo, da ne bodo ropotale. Jurij: Le zob nikamor. Kako bomo jetlli? M i li a : In grla nikamor; kako bi pili ? J u r i j : Saj res, ali je še kaj pijače? j era (je vzela pijačo in jed izpod peči): Če je miii niso popilc. je šc. Tone : In jed tudi. Meta: Pošedite in tiho bodite! Jurij: Samo zobje smejo grizti in jezik mlaskaii. (Jpdo in pijejo.) M i h a : Jn če se komu zaleti? J e r i c a : Temu porečemo ... Čaček (izza peči); Bog pomagaj! Vsi (se ozrejo): Kdo je tako zakričal? T o n c : Jaz že ne- Zdi se mi, da jc nekdo za pečjo. Meta: Da se gospodinja zbudi! M i h a : Ona spi ko čok. Od dela je trudna. Jera : Če ne boste tilio, kar grem. T o n c : Pojdi, pusti nani gostijo! J e r a : Ne boš se mastil brez mcne. jurij: Seveda. Ti si naša gospodinja. (Kihne.) Čač ek (izza peči): Bog pomagaj! Čiček : Vidiš, da je res! Vsi (se dvignejo): Kdo govori? Zdaj sem slišal razločno. Če niso škrati, tudi nič nočem. J e r a : Kdaj že sem jih spodila! Tone: Morda se nam je le zdelo. J u r i j : Po ušesih nam šumi. J e r a : Nocoj mi nič kaj ne diši. Meta: Nisein zaman hudo san.jala. ¦ Miha : Pustimo to in jejmo in pijmo! Kdo pa naj bi bil? Nihča! Zgo-vorimo se rajši! Kdaj se bomo spet gostili? Čaček (z visokim glasom): Nikoli več! J uri j : To jc pa že od sile! . M i h a : V tej izbi mora biti nekdo. Tone: Kdo neki? Kdo?- Miha: Razločno sem slišal: Nikoli več! 107 __________________________ VRTEC _________________________- J e r a : Poglejte za peč! J u r i j : Jaz že ne pogledam. T o n e : J az tudi ne! Meta: Bojazljivci! Miha : Bojazljivci? Pa ti poglgj! M e t a : Ali sem jaz raoški? Ali nosim jaz hlače, da bi se mi tresle? M i h a : Se ti pa noge tresejo. J u r i j : Tiho! Greva dva, če ni drugače. Tone: Meni se zdi, da je bolj pametno, če to izpraznemo. (V tem trenutku se vrata odpro.) Gospodinja (vstopi skozi nje, na rokah nese skrinjico, tiha je, črno oblečena. Z eniin pogledom presodi položaj. Stopi par korakov naprej, stoji nepremična ko kip. Njene oči zamaknjene zro. Nema je.) Vsi (planejo. Prepadeni so. Eni mašijo zadnje ostanke v ušta in v žepe. Tresejo se. Nato zginejo drug za drugim.) Gospodinja (dene skrinjico na mizo, sede, nustoni glavo na roke); To torej se je godilo v moji biši? Večer za večerom, noč za nočjo? Lačna in trudna sem liodila spat, ti so se pa gostili. Slepa sem bila, zdaj sem spre-gledala. To je moč čudežne skrinjice? Nikoraur verovati! Vse imeti pred očmi... Čiček: Hihihi! Č a č e k : Hehehe! Gospodinja: Lahko se smejeta moji neumni glavi, ki je vse verjela. Vendar — hvala vama lepa. Od danes naprej bo vse drugače. Ob slednji uri ponoči bo romala skrinjica po vseh shrambah. (Vstane in gre. Na vratih.) Sreča, mir, blagostanje pridite! (Odide.) Čiček (pride izza peči):: Hahaha! (Se smeje, da se za trebuh drži.) Č a č e k (istotako). Č i č e k : Ali si videl, kako so šli? Č a č e k : Še jezik so pogoltnili. Ne cev ne mev niso rekli. ! Čiček : Če bi ne bilo križev, skozi okna bi bili ušli. Č a č e k : V tla bi se bili radi udrli. C'iček: Škoda. da jih ne bo več! Č a č e k : Nocoj so tek zgubili. Č i č e k : Krača jim je odletela. Č a č e k : Vino jim je odteklo. Čiček: Hehehe! čaček: Hihihi! S r e č a (pride skozi vrata, za njo M i r in B I a g o s t a n j e). Č i č e k : Kdo ste vi? Sreča: Sreča. Mir in Blagostanjc smo. Klicali ste nas. čaček : Prav je. Dolgo vas je pogrešala naša hiša. Zaplešite nam .. . Mir: Zaplesali bomo. Ali kdo bo nam igral? č i č e k : Midva bova igrala. (Sede na mizo.) Čaček: Piskala bova kakor znava. (Sede na peč. Vzameta piščalke iz rokavov in zapiskata.) Sreča. Mir in Blagostanje — lahko imajo tudi tovarišice ^-zaplešejo. Od nekje iz vnanjega STeta se utrga prelestna godba in zagluši piščalke. zvezde spremljajo ples s petjem. Lunina svctloba plane v izbo iii ustvari čarobno sliko. Med petjem, plesom in godbo pade zastor. 108