ANNALES ■ Ser. hist. sociol. ■ 11 ■ 2001 ■ 1 (24) izvirni znanstveni članek UDK 81 '373.21:930.253 prejeto: 2001-02-20 PRVE ZNANE OMEMBE KRAJEVNEGA IMENA "SEČOVLJE" Darja MIHELIČ Zgodovinski Institut Milka Kosa ZRC SAZU, SI-1000 Ljubljana, Novi Trg 4 IZVLEČEK Prispevek izpostavlja problematiko topografije Slovenskega primorja. Za primer analize priteguje omembe krajevnega imena "Sečovlje" v objavljenih in mnogih neobjavljenih zapisih piranskega arhiva s poudarkom na obdobju pred sredo 14. stoletja. Ključne besede: topografija, toponim, Sečovlje THE FIRST KNOWN REFERENCES TO THE "SEČOVLJE" TOPONYM ABSTRACT The contribution stresses the complexity of the topography of the Primorje Littoral. As an example it analyses the "Sečovlje" toponym as referred to in published as well as many unpublished records of the Piran Archives with emphasis on the period prior to the mid-14th century. Key words: topography, toponym, Sečovlje 55 ANNALES ■ Ser. hist. sociol. ■ 11 ■ 2001 ■ 1 (24) Darja MIHELIC: PRVE ZNANE OMEMBE KRAJEVNEGA IMENA "SEČOVLJE", 55-70 Toponima oziroma krajevna (pa tudi ledinska imena in imena hribov in voda) so se v zgodovini spreminjala. Oblike krajevnih imen v srednjeveških virih so daleč od tistih iz prve polovice 20. stoletja, ta pa so doživela revolucionarne spremembe po drugi svetovni vojni, ko so iz zemljevida Slovenije izginila imena krajev s pridevkom Sveti, Šent, Sem- ipd. Zgodovinska historična topografija obsega evidentiranje, izpisovanje in zbiranje krajevnih imen, ki se pojavljajo v starih zapisih, njihovo ubikacijo (določitev lege) v prostoru ali njihovo istovetenje s sodobnimi kraji. V tem pogledu naj bi bilo količinsko obvladljivo pisno gradivo do konca srednjega veka, oziroma do 1500. Že v tem obdobju opažamo eksponentno naraščanje števila ohranjenih (deloma objavljenih) izvirnih zapisov, ki bi jih bilo potrebno pregledati za namen izdelave kolikor toliko popolne historične topografije. V novem veku (po 1500) pa število virov-zapisov naraste do te mere, da bi bilo sistematično delo, ki bi črpalo podatke o prav vseh omembah krajevnih imen iz celote ohranjenega izvirnega gradiva, prezamudno in nesmotrno. Misel na zbiranje gradiva za historično topografijo Slovenije, ki naj bi bilo osnovni pripomoček pri razpoznavanju krajevnih imen, ki jih srečamo v srednjeveških virih, se je porodila med obema vojnama (Kos, 1975, 777-780; Grafenauer, 1982, 1986). Temelj zamisli je dalo delo Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku Franca in Milka Kosa (Gradivo 1-5) z Imenikom krajev in oseb. Pobudo za projekt je dal 1932 Ljudmil Hauptmann in pritegnil za sodelovanje Milka Kosa. Oba strokovnjaka sta se lotila dela: Hauptmann za Štajersko, pri čemer se je mogel opreti na predhodnika Josepha von Zahna (Zahn, 1893), Kos za Kranjsko in Primorje. Zbrano gradivo za Štajersko je bilo med drugo svetovno vojno uničeno, zbiranje gradiva za Kranjsko pa je teklo dalje do smrti njegovega avtorja 1972. Sodelavci zgodovinskega inštituta SAZU1 so zbrano gradivo za Kranjsko pripravili in razmnožili kot delovni pripomoček (Kos, 1975). Gradivo za Štajersko je bilo po drugi svetovni vojni potrebno začeti zbirati znova. Za prostor Slovenske Štajerske in (takrat še) jugoslovanskega dela Koroške je delo 1964 prevzel Pavle Blaznik. V oporo mu je bila kartoteka srednjeveških listin, ki jo je na zgodovinskem inštitutu zasnoval in dopolnjeval Božo Otorepec, mnogo dragocenih podatkov pa je nudilo objavljanje Gradiva za zgodovino Maribora Jožeta Mlinariča.2 Tudi Pavle Blaznik svojega kiklopskega projekta ni uspel pripeljati do objave. Umrl je 1984, njegovi sodelavci z zgodovinskega inštituta pa so s skupnimi močmi poskrbeli za pripravo njegovega dela za tisk (Blaznik, 1986-1989; Mihelič, 1989). Pavle Blaznik je pomagal pri delu tudi zunanjemu sodelavcu zgodovinskega inštituta Ivanu Zelku, ki je prevzel v obdelavo podobno nalogo za Prekmurje in delo zaključil z objavo 1982 (Zelko, 1982). Milko Kos je zbiral gradivo tudi za topografijo Primorske, ki jo je po lastnem načrtu nameraval pridružiti historični topografiji Kranjske. Ker pa je bilo gradivo še zelo fragmentarno, so se sodelavci zgodovinskega inštituta odločili, da ga v objavo gradiva za Kranjsko ne vključijo. Z delom na primorski topografiji se je od 1981 do 1993 kot redni sodelavec inštituta ukvarjal Janez Šumrada (Letopis SAZU, 1981-1993). Topografija Slovenskega primorja zaradi specifičnosti tamkajšnjih virov, ki so drugačni od tistih v notranjosti slovenskega prostora (gre za tip množičnih kumulativnih zapisov), povzroča kar nekaj dilem. Opiranje samo na objavljene vire bi zaradi dostopnosti in poznavanja (še) neobjavljenih izvirnih notarskih in vicedominskih kodeksov (sešitkov oziroma knjig) pomenilo "jemanje naloge z levo roko". Po drugi strani pa je tudi res, da v celoti ohranjeni kodeksi vsebujejo imbreviature (skrajšane beležke) po nekaj sto do nekaj tisoč listin. Za čas do 1500 je samo v nekdanjem piranskem mestnem arhivu ohranjenih okrog 140 tovrstnih in več deset kodeksov nekoliko drugačne vsebine, ki pa tudi dajejo številne podatke o krajevnih imenih. Naraščanje pismenosti in s tem števila (ohranjenih) pisnih ostankov od zgodnejših obdobij proti koncu srednjega veka (1500) je vplivalo na vzpenjanje števila omemb imen nekaterih krajev v visokem in zlasti poznem srednjem veku. To je že Milka Kosa navedlo k odločitvi, da je v celoti vključeval le krajevna imena v zapisih do 1300, kasneje pa jih je selekcioniral glede različnih pojavnih oblik, pri čemer je izločeval navajanje enakih oblik imen. Podobno odločitev bo verjetno potrebno sprejeti tudi za topografijo Primorja, ker ohranjeni kodeksi nudijo preprosto preveč omemb (enakih različic) posameznih krajevnih imen. Res pa je, da so vsebinske zveze, v kakršnih se imena pojavljajo, zelo pestre; odsevajo preteklost vsakega, še tako majhnega kraja; s stališča krajevne zgodovine opuščanje omemb lahko pomeni siromašenje poznavanja preteklosti kraja. Da bi vprašanje smotrnosti navajanja prav vseh evidentiranih omemb primorskih krajev v izvirnikih arhivov primorskih mest podrobneje predstavila, sem vzela pod drobnogled krajevno ime Sečovlje, kot ga izkazujejo objave virov Gradivo 1-5 Franca in Milka Kosa, Codice diplomatico Istriano Pietra Kandlerja (CDI), Thesaurus 1 1972 je bil to Inštitut za občo in narodno zgodovino SAZU, po 1977 Zgodovinski inštitut Milka Kosa SAZU, od 1981 v okviru Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. 2 Pavle Blaznik je za življenja mogel uporabljati zvezke Mlinaric, 1975-1984. 56 ANNALES ■ Ser. hist. sociol. ■ 11 ■ 2001 ■ 1 (24) Darja MIHELIC: PRVE ZNANE OMEMBE KRAJEVNEGA IMENA "SEČOVLJE", 55-70 ecclesiae aquileiensis Zachariasa Bricita (TEA), Chartu-larium Piranense Camilla de Franceschija (CP I, CP II), objavi piranskih statutov (Statuti) Camilla de Franceschija (inačice iz 1307, 1332, 1358) ter Miroslava Pahorja in Janeza Šumrada (inačice iz 1274, 1307, 1332, 1358, 1384 in kasnejši dodatki), objavi prve in druge najstarejše ohranjene notarske knjige Darje Mihelič (NK 1, NK 2). Ob objavah sem upoštevala tudi izvirnike piranskih listin, piranskih statutov ter neobjavljene piranske notarske (NK 3-17) in vicedominske knjige (VK 1-11), dovolj podrobno predvsem za čas do 1339. Izpiski izvirnikov, ki sem jih uporabljala, niso nastali ob načrtnem iskanju omemb imen krajev, ampak ob raziskavi tematike neagrarnega gospodarstva v Piranu. Število omemb imena Sečovlje (kot tudi drugih krajevnih imen) bi se torej ob doslednem in sistematičnem iskanju prav vseh omemb v ohranjenih zapisih nedvomno še nekoliko povečalo. Ker sem pri izpisovanju gradiva pred približno četrt stoletja iskala v virih drugačne vsebine, je ob ugotovljenih omembah tudi kraj Sečovlje zaživel v luči svoje gospodarske vloge, svojih prebivalcev, lastnikov raznovrstnih nepremičnin in upravičencev do dohodkov zanje. Ko dandanes govorimo o Sečovljah, nam pomenijo sinonim za soline, za naravni park z bogastvom rastlinja in ptic, pa tudi za mejno območje s sosednjo državo Hrvaško. Na ozemlju Sečovelj so se že pred stoletji srečavali interesi "upravičencev", ki so se dogovarjali o prihodkih in mejah tega območja. Sečovlje se v 11. stoletju omenjajo kot fara, ki pripada gradeškemu patriarhatu. Patriarh je sredi druge polovice 12. stoletja del tega območja do "potoka" v sečoveljski dolini podelil opatu samostana v Beligni. Za desetine tega območja so se v sedemdesetih letih 12. stoletja potegovali koprski in tržaški kanoniki; razsodba je dala prav slednjim. Z oblikovanjem srednjeveških mestnih državic pa do propada beneške republike konec 18. stoletja je glavnina ozemlja Sečovelj spadala k mestni državici Piran,3 ki je mejila na ozemlje Izole, Buj in Umaga. Prav v Sečovljah so se v 13. in 14. stoletju pogosto srečevali razsodniki, ki so odločali o razmejitvi območij teh mestec. Pred nastankom sečoveljskih solin v srednjem veku (v 14. stoletju) je sečoveljsko ozemlje imelo pestro gospodarsko vlogo: del Sečovelj je bilo "močvirje", prikladno za ribolov. V bolj kopnem delu so uspevale različne kulture: trava za seno, poljedelske kulture, trta, oljke, drugo sadno drevje - hruške, orehi. Sečovlje so bile pomembne v prometu: po Dragonji so dobavitelji dovažali les in dele za izdelavo sodov iz notranjosti, sicer pa je bilo v Sečovljah pristajal išče za plovila, ki so tovorila robo po Dragonji in po morju. V Sečovljah se omenja tudi most prek Dragonje, ki je služil prometu po kopnem - po javni cesti (via publica), ki jo večkrat srečamo v zapisih. Krajevno ime Sečovlje se v zapisih pojavlja v oblikah Sacollis, Saçole, Saçoli, Saçolis, Saçollis, Saçolo, Sectula, Setula, Seçole, Seçolis, Seçolle, Seçolum, Sicciolis, Sicole, Sicolis, Sitiola, Siçole, Siçoles, Siçolis, Siçolle, Siçolleraus, Siçolles, Siçollis, Siççole, Siziola, Siziolis, Sizola, Sizolis, Suzole, Suzulum. Zapisi nas z nekaterimi ključnimi besedami ob krajevni oznaki za Sečovlje seznanjajo z geografsko lego in konstelacijo terena (obala - costa, dolina - val(l)i-s/ual(/l/is), ravnina - planum, hrib - mons, plitvina -vadum, rečni breg - ripa), s kakovostjo tal (močvirje -palus, paludes), z vodotoki (voda - aqua, reka -flume(n), Dragonja - Dragugna, potok - aquarium (magnum)), prometno infrastrukturo (pristanišče - portus (Padene), (javna) pot - via (publica), most - pons); splošnim izrazom za ozemlje ali kmečko posest (ozemlje - terratorio, territorium, zemlja - terra, posest -possessio, kmetija - massus) se pridružujejo tudi oznake kulturnih zemljišč (vinograd - vinea/uinea, polje - ager, campus, na novo obdelana zemlja - pastinatum, travnik - pratum, drevje za les - ligna) ali posameznega sadnega drevja (oljka - olivarius, hruška - perarium, oreh -nugaria). V Sečovljah srečamo neagrarne nepremičnine (soline - saline, laborator salinarum, mlin -molendinum), posebne karakteristične objekte (kamen, označen s križem - lapis cruce signatus), pa tudi nekatere objekte in pojme s svetno ali cerkveno upravno vsebino (dvor - villa/uilla, gastald - gastaldio, fara -plebs, cerkev Sv. Odorika - ecclesia S. Odorlici). Viri omenjajo mnoge prebivalce Sečovelj, kakor tudi upravičence do sečoveljskih dohodkov (farnih, fevdnih, nepremičninskih) ter koristnike tamkajšnjih nepremičnin. Poglejmo si evidentirane citate in zveze, v katerih se v pregledanih zapisih pojavljajo izvirne omembe Sečovelj. Navedene zapise uvaja datum in včasih kraj, kjer se je sklenil dogovor. V kratki slovenski povzetek vsebine so v kurzivni pisavi in v izvirnem jeziku in obliki zapisane besedne zveze, ki so v besedilu izvirnika pomembne za poznavanje kraja. Kurzivno so zapisani citati z imeni lastnikov tamkajšnjih nepremičnin in upravičencev do sečoveljskih dohodkov. Polkrepko kurzivno so ob krajevnem imenu za Sečovlje zapisani tudi ključni pojmi, povezani s krajem. Na koncu je oznaka objavljenega ali neobjavljenega vira, kjer se citat nahaja. 3 Najstarejša ohranjena inačica piranskega statuta, ki izpričuje mestno državotvornost in avtonomijo mesta Pira n, je iz 1274. Prim. CDI, 1274, Piran; Statuti, 1-13; Pahor, 1975. 57 ANNALES ■ Ser. hist. sociol. ■ 11 ■ 2001 ■ 1 (24) Darja MIHELIC: PRVE ZNANE OMEMBE KRAJEVNEGA IMENA "SEČOVLJE", 55-70 1024, ?. december: Papež Ivan XIX. je potrdil gra-deškemu patriarhu Urzu posestva, med njimi piransko, umaško in sečoveljsko faro: in plebibus, pre-cipue Piriani, Humagi scilicet et Sitiole, ki so bile vedno v pravični posesti gradeške cerkve ... Patriarhi gradeške cerkve smejo še v prihodnje obdržati vse, kar imajo v teh farah in krajih, ki sodijo k njim: desetine, prvine in druge njihove dajatve ... in Ter-geste, lustinopoli seu in predictis plebibus: Pirani scilicet Humagi, Sizole vel in locis ad easdem plebes pertinentibus, decimas ac primitias ceterasque offer-siones in illis oblatas (Gradivo 3, št. 66). 1173, ?. september, Oglej: Oglejski patriarh Ulrik II. je podelil belinjskemu opatu Richerju dvor pri Piranu v Istri s hribom in pritiklinami, katerega meja se je na eni strani spuščala od Albucana do potoka v sečoveljski dolini in pod njim do morja z močvirji in ribiškimi lovišči: Et ab alio latere descendendo ab Albuçano husque ad aquarium valis Seçolis et infra dictum aquarium husque ad mare cum paludibus et piscariis ipsi monti adiacentibus (CDI; CP I, št. 2; Gradivo 4, št. 536). 1177, 10. september, Benetke: Razsodba v korist Tržačanov v prepiru med koprskimi in tržaškimi kanoniki in njih cerkvama glede sečoveljske fare z desetinami in vsemi pritiklinami ter za posest Albucana in Izole: ... super causa, que vertebatur inter Canonicos Justinopolitanos et Tergestinos Canonicos et earum Ecclesias, de plebe de Siziola cum decimis et omnibus ad eam plebem pertinentibus nec non de possessionibus de Albuzana de Isola ... condem-narunt Justinopolitanos Canonicos et eorum eccle-siam, Tergestinis Canonicis et eorum Ecclesiae in restitutione possessionis jam dictae plebis de Sizola cum decimis et omnibus ad praefatam plebem pertinentibus et insuper in restitutione possessionum Albuzane et Isolae (CDI; Gradivo 4, št. 601 ). 1212, 20. maj, Sečovlje: Oglejski patriarh Wolfger, mejni grof Istrie et Carniole da v Sečovljah določiti mejo med Piranom in Izolo; actum in plano de Sectule (CP I, št. 69). 1238, 4. marec, Pu lj : Pravda pred oglejskim patriarhom Bertoldom med dvema Pirančanoma in piransko komuno; med pričami se omenja Dominicus gastaldio de Siçole (CDI; CP I, št. 81; Gradivo 5, št. 690). 1247, 8. marec, Piran: Investicija v fevd: Dominus Vosalcus de Momiglano potestas Pirani investivit Henricum Goyne et Marcoardum Apolonii de Pirano de villa de Siçole cum terratorio et rationibus realibus et personalibus que pertinent et subiacent ipse ville ... ad rectum et legale feudum (CP I, št. 83; kopija iz 1343, 7. februarja, v VK 10, 116v/erso/). 1254, 18. september, Sečovlje: Oglejski patriarh Gregorij določi Orlanda de Montelongo, podestata Kopra in Pirana, za razsodnika o razmejitvi med Piranom in Izolo; actum in plano de Setula (CDI; CP I, št. 91). 1255, 26. julij, med Piranom in Izolo: Piranski zastopniki izberejo koprskega podestata Marka £ena za razsodnika o razmejitvi med Piranom in Izolo; razsodi, da ... terretorium versus Piranum et Sigoles ... esse debeat communis et hominum de Pirano (CP I, št. 94). 1257, 5. maj, Sečovlje: Investicija v fevd polovice dohodkov Celole, Parecaga, Sečovelj in pol desetine Vicinati in Sv. Petra: Actum in villa Sigolis ... Conus et Biaquinus frater eius investivit dominum Adal-perum Elie de Pirano recipientem pro se et fratribus suis de medietate tocius rentealle sive redituum Celole Padregagi et ville Sigollis et de medietate decime Vicinati et Sancti Petri ... ad rectum et legale feudum (CP I, št. 97). 1275, ?. ?: Prejem Sečovelj v fevd od oglejske cerkve: D. Cono et D. Voricius de Mumiglano nepos suus recognoverunt habere in feudum ab Ecclesia Aquilegense ... et Sizolis, et... (TEA, št. 273). 1283, 18. september: V oporoki gospe Mengarde pokojnega gospoda Goine nastopa med pričami Mar-tinus Sigolle (NK 1, št. 216). 1283, 4. december: Glej 1287, 26. januar. 1284, 5. februar: Predmet oporoke Coradine, žene Albina Nicole Aurija je del vinograda Spilugulle versus Sigollis (NK 1, št. 268). 1284, 2. april: Uxor Martini Sigollis se z moževim soglasjem zadolži prodajalcu Marcu Rubeu za na