Hudobca sia klicala (Konec) 3. Zunaj je bila tema kot v rogu. Ponočnjaka sta se tiho plazila, da ju ne bi kdo slišal. Čez pol ure sta že bila v Hudičevem kotu. To je bil osamljen kraj na robu gozda. Ko sta prinešeno odložila, je zabičal Kavran kmetu: »Od set>e ne smete dati nobenega glasu, naj se zgodi kar koli!« Barbariču so se tresla kolena od strahu. Zdelo se mu je, da prihajajo iz gozda nenavadni glasovi. »Če se boste oglasili,« ga je še bolj strašil pomočnik, »vam bo hudobec zavil vrat.« Sedaj ja Kavran z nožem potegnil krog in velel kmetu, naj stopi noter. Temu so se naježili lasje. Fant je začel z delom. Kokoš je privezal k drevesu. Zakuril je, na ogenj postavil trinožnik, nanj pa ponev. V njo je vlil skrivnostno mešanico. Ta je čez čas povzročala tak smrad, da sta se moža začela dušiti. Kmet bi moral kihniti, a fant ga je tako grozno pogledal, da si ni upal. Od daleč je bilo polnoči. Fant se je zavil v rjuho in je začel izgovarjati zarotilne besede. Nestrpno pričakovanje ... A nič se ni zgodilo. Samo veter je bolj močno zapihal in ugasnil blagoslovljeao svečo. Kavran je drugič začel rotiti. A spet nič. V bližini je zavreščala sova in ta glas je strahotno odmeval po gozdu. Kmet je bil trd od groze. S čela mu je kapal mrzel znoj. Fant se je sedaj na videz razjezil. Pograbil je meč, z njim vsekal na vse štiri strani in na ves glas zavpil: »Uriel ozi, Graziel, Samiel... Urseon, Ohel, Zamiel, Nosel... Agra, Jod, Semele ... Pridi, pridi! Rotim te, da prideš pred moj krog!« Besede so se odbijale v bližnjem gozdu in posmehovalno prihajale nazaj. Tedaj pa groza in strah! V daljavi kakih dvajset korakov se je pojavila črna postava. Eno roko je grozeč iztegovala proti njima, drugo pa je imela skrito pod plaščem... Knaet je vkljub fantovi grožnji zakričal od strahu in skočil iz kroga. Tudi fant je preplašeno strmel v črno postavo, ki se je bližala. Kaj je to ? ... Duh ? ... Hudobec, ki ga je klical ? ... Za Kavrana je bilo vse to samo komedija, S pomočjo katere se je hotel dokopati do kmetovih tisočakov. Ključ je že dobil. Sedaj se je hotel lotiti kmeta, ga zvezati in prepustiti njegovi usodi. Sam pa je hotel teči na Barbaričev dom in izprazniti tam blagajno. V zarotovanje ni verjel in se je vedno posmehoval kmetovemu strahu. Toda kaj je sedaj to ? ... Ali se je res prikazal sam peklenšček ? ... V ude mu je lezel strah. Drhteč je blebetal: »Mašila — Iava — Hilamas ... — Poberi Se! ...« Pošast pa se ni pobrala. Vse bliže je prihajala... »Mašila — Iava ...« je fant še enkrat zavpil. Dalje ni mogel. Postava je že stala pri njem in potegnila izza plašča debelo palico. To je bilo preveč za fanta. Meč in rjuho je vrgel proč in pustil vse — ter zbežal. Postava je tekla za njirri in mu na hrbet nalagala take udarce, da se mu je hrbtenica kar krivila. »Uriel, Graciel... nehaj ... Samiel, Rahiel... prosim te, pusti me ... Nikoli ne bom več tega delal...« Zaman — pošast ni poznala usmiljenja. Medtem sta prispela do steze. Tu je fant ušel svojemu preganjalcu. Kmalu je dohitel Barbariča, ki je že komaj sopihal. Ves divji ga je napadel in zavpil nad njim: »Vsega je konec in tega ste vi krivi, ker njste molčali!« Kmet mu je razburjeno odgovoril. Beseda je dala besedo in stara prijatelja sta si kmalu bila v laseh. Kovač je bil močnejši. Zgrabil je kmeta za vrat in ga nekaj časa tresel. Nato ga je vrgel, zvezal ter mu zamašil usta z robcem. »Tako, zdaj pa čakaj!« je posmehljivo rekel. »Jaz pa bom medtem prezračil tvoje tisočake ... Z Bogom!« Po stezi je prihajal mlad, močen fant. Živahno je mahal s palico po zraku in si veselo požvižgaval. Nenadoma je utihnil in prisluhnil. Zaslišal je pridušeno ječanje. »He! Kaj je to?« je zaklical. Nič odgovora. šel je v smeri, od koder se je slišalo ječanje. Tema je bila tako gosta, da ni nič videl. Nenadoma je zadel ob nekaj mehkega. »Oho! Kaj pa se je zgodilo?« je zamrmral, se sklonil in začutil človeško telo. Začel je otipavati ležečega. Pri tem je zadel ob vrv, s katero je bil mož zvezan. »Hitro! Hitro!« je zahropel ležeči. »Lopov me bo okradel!« Drejč — ta je bil namreč nočni popotnik — je na avoje začudenje opazil, da leži pred njim — Barbarič. Ni vedel, kaj pomenijo kmetove besede, a vkljub temu ga je hitro rešil neprijetnega položaja. Nato sta oba tekla proti domu. Kmet je hitro odprl vrata, stopil v sobo in naredil luč. Ob prizoru, ki se mu je nudil, mu je zastala kri. Blagajna je bila odprta in prazna... »Teciva na njegovo stanovanje!« je zavpil obupno. »Morda ga bova še našla.« Čez nekaj minut sta stala pred vrati Kavranovega stanovanja. Drejč jih je naglo odprl. »Aha, ptiček je še v gnezdu!« je veselo zaklical. Skočil je k lopovu in ga zgrabil za vrat. V naslednjem trenutku je pritekel v sobo tudi Barbarič in je udaril Kavrana s palico po glavi. Hitreje, kot bi si mogel misliti, je ležal tat na tleh. Roke in noge je imel trdo zvezane. Barbarič je ostal pri njem, Drejč pa je odhitel po pismonošo Boštjana, ki je bil obenem vaški birič. ; Na pragu Boštjanove hiše je ves preplašen obstal. Pred sebbj je namreč zagledal Boštjana vsega črnega. »Boštjan, vi izgledate ko peklenšček!« »Saj sem tudi bil!« se je zasmejal pismonoša. Drejč je hitro povedal, čemu je prišel. Boštjan je vzel ključe od vaške »ječe«, nato sta hitela k Barbaričevim. Kavrana so zaprli v vaški zapor, naslednje jutro pa 80 ga odvedli v trg na okrajno sodišče. Tam so ugotovili, da imajo pred seboj zloglasnega vlomilca, ki je sedaj nastopal pod napačnim imenom. Obsodili so ga na več let ječe in v ječi je umrl. Ko se je Barbarič tisto noč poslavljal od Drejča, je dolgo držal njegovo desnico v svoji. S tresočim glasom mu je dejal: »Drejč, prav lepa hvala za uslugo, ki ai mi jo danes storil... Pa oglasi se kaj pri nas!« Drejču tega ni bilo treba dvakrat reči  Čez en mesec je že bila poroka. Drejč in Rozika sta bila tako lep par, da je vse strmelo za njima. Pri Barbaričevih je zavladala sreča. Oče je bil ozdravljen. Knjige o vražah in zarotovanjih je izročil ognju — gospodarstvo in blagajno pa mladima in nikoli mu ni bilo žal. Od časa do časa je prišel na obisk Boštjan in je vedno na novo pripovedoval, kako je igral vlogo hudobca