DVOJE KNJIG O JANOŠIKU
Predlanskim oziroma lani smo dobili v slovenščini dvoje knjig, ustvarjenih iz slovaškega ljudskega izročila o hajduku Janošiku'. Pripadnik češke moderne, dramatik Mahen, je ustvaril iz mita protestno dramo o uporu osebnosti proti nasilju okolice, Maly je razporedil ljudske anekdote o Janošikovem hajdukovanju in skom-biniral prav preprosto, povprečno mladinsko knjigo. Mahen je v slovenski izdaji doživel popolno predelavo, Maly slab prevod. Zal slovaška proza (enako ne češka) ni ustvarila doslej še nobene vsaj povprečne knjige o Janošiku in njegovih tovariših. Ob stran slovaški ljudski janošikovski poeziji pa se moreta postaviti s svojo jäno-šikovsko motiviko romantika Janko Kral' in Jan Botto, a tudi številni poznejši poeti so iz te zakladnice črpali polno plodnih spodbud za drobne lirične umetnine. Med slikarskimi deli je klasična podoba »Janošikovih hajdukov« našega sodobnika Janka Alexyja, a sodobnik Jan Cikker je ustvaril opero »Janošik«, ki je po vsebinski in po glasbeni strani res slovaška narodna opera. Mahenova drama je bila votek Karlu Plicki, ki je navrtel prvi slovaški celovečerni, doslej edini film o Janošiku. Bilo je to pred vojsko in film je doživel uspeh tudi na Slovenskem. Od tod izvira ime Janošik ali Janušek tudi med slovenskimi partizani.
V karpatskem prostoru, to je na Slovaškem, v Sleziji, na Poljskem ter v Haliču in daleč v Ukrajino, se je začelo hajduštvo že v začetku 16. stoletja, kar množično pa je postalo v 17. in 18. stoletju. Medtem ko pomeni balkansko hajduštvo predvsem
* Miloš Maly: Janošik, prevedel Branimir Kozinc, Knjižnica sinjega galeba, 1958, strani 132; Jifi Machen (= Jifi Mahen): Hajduk Janošik, dramaturško obdelal Fran Žižek, izdal Prosvetni servis, 1957, strani 114+7.
189
boj proti turški zasedbi in proti samosilnosti turških vojaških in civilnih oblasti, . moremo v karpatskem videti izključno boj proti fevdalni gospodi. To je ena izmed oblik kmečkega boja proti fevdalcem, tlačanska gverila, partizanski upor posamez- i nikov, drugače kot množični kmečki upori drugod. Ljudska misel in čustvo sta ; videla v hajdukih žrtve družbenega reda, branilce pred grajskim izkoriščanjem in \ upornike za svobodo. Razbojnike so v hajdukih videli fevdalci, vojaški in upravni i cesarski oblastniki ter trgovci s trdnejšimi meščani. V neizmerni revi, brezpravnosti ' in tlačanski sužnosti je slovaško ljudstvo spletlo cel mit zlasti okrog hajduka Jano- \ šika: postal jim je simbol svobode, enakosti in pravice ter simbol bojevnika za te ] človečanske vrednote. Prav slovaški Janošik je v karpatskem prostoru daleč prekosil I vse druge hajduke. Janošik pooseblja vse najplemenitejše lastnosti in uteleša vse j najgloblje želje ljudstva po drugačnem svetu, kakor ga obdaja. j
Janošika in njegove tovariše imenuje Žižek hajduke, Kozinc pa se je pone- j srečeno odločil za poimenovanje teh ljudskih legendarnih junakov za razbojnike. J Izraza razbojnik in razbojniški se nikakor ne krijeta s slovaškim (in češkim) izrazom ; »zbojnik« in »zbojnicky«. Pomenu, ki izhaja iz omenjenih utemeljitev, ustreza samo ¦ izraz hajduk. Izraz je sicer tuj, toda se je že popolnoma vrasel v naše besedišče. ; Za Gubca pravi Aškerc v »Stari pravdi«, da je »posavski hajduk«. Vladimir Levstik \ je v prevodu Scottovega »Ivanhoeja« zapisal: »Tu so uspevale v starodavnosti čete j hrabrih hajdukov, ki se njih dejanja proslavljajo v angleških narodnih pesmih« (5). ; Beseda hajduk je torej tu prenesena celo v daljno Britanijo. Takih zgledov bi mogel našteti več. Prevod »Janošika« govori o razbojniški dejavnosti, o razbojniški prisegi, o plemenitem razbojniku (6, 21). Ni dvoma, da vse kaj drugega pove: hajduška de- j javnost, hajduška prisega, plemenit hajduk. Razumljivo, da prihaja prevajalec za- i radi f>ovsem neustreznega izraza sam v zagato in mora n. pr. ob Janošikovi smrti ! zapisati stavek, ki je kar smešen: »Tako ne umira navaden človek, pač pa vitez, i pravi razbojnik« (128). Kakšen naj bi bil pravi razbojnik?!
Ponesrečen se mi zdi tudi izraz gorci za češko (in slovaško) poimenovanje * Janošikovih tovarišev hajdukov (»horni chlapci«). V večini bralcev bo tu gotovo 1 vstala misel na besedo gorica, görca, to je vinorodni grič, vinograd. A tudi če ne! j Beseda goreč ni živa in po Slov. pravopisu in Pleteršniku pomeni prebivalca gora, i kar se ne ujema s pojmom »horny chlapec«. V tem namreč ne gre za fanta »z gora« ¦ ali »s hribov«, ampak »iz host«. »Hora« v slovaščini najprej in predvsem pomeni ' gozd in šele potem gora. (To velja seveda za danes, ne za nekdaj.) Slov. pravopis ; pojasnjuje goreč kot: prebivalec na gori. Isto približno pomenijo v Pleteršniku i izrazi kot gorani, gorjani, gorjanci, hribovci, hribljani, hribarji, vrharji, vrhovniki \ itd. Tako bi »horni chlapci« v slovenščini mogli biti: hostarji, gozdniki, goščarji | in podobno. Sam bi se odločal med izrazi: gorjani, vrharji ali gozdniki. Res gre pri '¦ tem in takem izbiranju tudi za vprašanje osebnega okusa in občutenja, toda vsekakor i bi izraz goreč prišel po mojem prepričanju zadnji v poštev.
Nekoliko barve je skušal prevajalec ohraniti s sposojenimi besedami za tuje ' pojme, ki so Slovencem neznani in zanje tudi nimamo ustreznega izraza. Take so ¦¦ na primer besede dereš, dolman, valaška, huzarek in odzemok. Prve in zadnje ne ] pojasnjuje, druge tri pa, a ne prav posrečeno. Huzarek ni »visoka čepica«, ampak ; visoka konjeniška čaka. (Da beseda čaka ni znana? Pač, otrokom vsaj od tistega ; časa, ko je Stritar v »Mladih vojakih« zapisal: »papirnate so naše čake«.) Namesto i slovaške besede valaška, ki jo mora razlagati, bi bil mogel vzeti gorenjsko besedo i robilnica (tako Jalen v letošnji izdaji svojega »Ovčarja Marka«, prej robevnica). Res | bi bil moral tudi to besedo razložiti, toda razlagal bi slovensko besedo in jo s tem širše uvajal in uveljavljal. Dolman pa nikakor ni suknjič, temveč plašč, bolj natanko tričetrtinski plašč, ki se bolj ogrinja kakor oblači. A tudi če sprejmemo prevajalčevo i razlago, da je dolman suknjič, kako naj razumemo, da ima nekdo »pod rdečim dolmanom zelen plašč« (9)?! Pod suknjič pač plašč ne bo šel! I
Nepotrebne pa so v prevodu besede, ki so očitni čehizmi; saj imamo zanje zelo j vsakdanje svoje besede. Tako je usmev (129) nasmeh, pater (101, 125) župnik in j razkričati se (8) začeti kričati. Številne kitice bi včasih lahko bili šopki. Da je kdo i že »tretji dan na deski« (57), se po slovensko pove, da je na mrtvaškem odru; »byt j na desce« bo razumel le človek, ki bo frazo poiskal v češkem frazeološkem slovarju. !
Prevodu (in seveda izvirniku) daje vedno posebno barvo uporabljanje kra- ; jevnih imen v prvotni, izvirni obliki. Čeprav bi v našem »Janošiku« to in ono mogli j .šteti na rovaš korektur — pri čemer seveda odgovornost spet pade na prevajalca — i se mi vendar zdi, da je veliko večino kar zglednega nereda v krajevnih imenih ^
190 i
šteti v greh prevajalcu. Janošiltov rojstni kraj je zapisan v naslednjih variacijah: Janošik je doma iz Terchove (6), iz Tarhova (39) in iz Tarchova (125). (Pisatelja Ceha, ki v posebnem uvodu Slovencem pripoveduje, da vemo iz Janošikovega življenja zanesljivo samo za leto njegove smrti, morem pouči-ti, da že dalj časa vemo tudi za Janošikovo rojstno leto: 1688.) Pokrajina Liptov je v prevodu doživela naslednje raznolikosti: v osrčju liptavsko-oravskih gora (60), proti Liptovskim goram (67), v Liptov (72), v Liptovi (91), v Lipovi (95), v Liptavi (116) itd. Vas Teplička nastopa v oblikah: na Tepličkah (23), v Tepličci (26 idr.) in iz Tepličke (74). Strečno je zdaj ženskega, zdaj srednjega spola, Levoča moškega in ženskega. Beremo, da se je neka ženska »selila v Vrutek« (91), dve strani naprej pa: »boste že videli Vrutke«. (Navajam zaradi tega, ker je v Vrütkah napisal Aškerc svojega »Brata Slovaka«, o čemer gl. Aškerčev zbornik, 1957, 176—177.) Med tiskovne napake bi štel Hridek (91) namesto Hradek, Horn (37) namesto Hron, Frata (37) namesto Fatra in še številne druge. Kajpada sta napačno tiskana tudi Thököly in Räköczi (5). Hradovä nad Tiso (75) ima opraviti s Tiso toliko ko Polzela s Sočo ali Vrba s Kolpo; gre za mestece Tisovec in ne reko Tiso. V »pesniku I. V. Sladkem« (131) je treba videti češkega pesnika Josefa Väclava Sladka.
Ko sem že pri imenih, opozarjam na zagato, v katero je prevajalec zašel zaradi svoje nedoslednosti. Priimek Muha piše po slovensko, vzdevek iste osebe pa po češko Mušička. Poslovenil je Bystrico v Bistrico in Mlynära v Mlinarja, toda ohranil Kuba in Jakuba. V prevodu morajo ostati tudi dolžine samoglasnikov, torej Janošik in ne Janošik, Mikulaš in ne Miltulaš, Semnicky in ne Semnicky in pod.
Nedovoljno poznavanje pomenskih in čustvenih odtenkov posameznih besed v češčini povzroča v prevodu ohlapnosti, pa tudi nerazumljivosti. — Dvomim, da bi smetano kjer koli, tudi na gradovih, imeli spravljeno v kadeh (27). — Pristave v Kremniških gorah (72) so brez dvoma samo planšarije. — Kaj je laza? Belokranjska beseda? Berem: »na borovi lazi pod Babjo goro« (46). Mogoče: laz, rovt? — Gozdovi najbrž niso »postali prozornejši« (47), ampak prosojnejši. — Stavek, da je nekdo »nataknil spet svoj grobi plašč« (78), hoče morda povedati, da je nekdo plašč nadel, poveznil (čez glavo). — Nemogoče je, da bi splavar »zataknil konec vesla za veliko zanko iz trte« (92). Menda bi se to dalo reči tako, da je nekdo »pretaknil (vtaknil) konec vesla skozi (v) veliko gož«. — Kakšen neki je bil tisti razbojnik, ki je izpustil »svojo neprijetno, a vendar pošteno razbojniško dušo« (103)? — Ne vem, kako naj bi se vila steza »nad pobočjem gorskega hrbta« (85). Kaj je pobočje, kaj je hrbet in kje naj bi bila potem steza nad pobočjem? —• Kakšne so »gole travnate planine« (85)? —• Nobene prostorne predstave ni v stavku, da so se »dvigali in valovili nešteti pasovi Velike Tatre in dalje Nizkih Tater« (85). — Kakšna je ponev, da gre vanjo kar celo svinjsko pleče (53)? — Ne razhomatam pomena v stavku, da je ženska »položila na široko javorovo mizo s trinožcem ... kotliček vroče kaše« (66). Ali ima miza tri noge? In kje je tako, da bi sajast kotliček postavljali kar na mizo? Ali pa mogoče kotliček postavi na trinožec?
Res bi rajši govoril o barvi in značilnosti celotnega besedišča, o gradnji stavkov, o lepoti ali ponesrečenosti prevedenih stihov, ki so vpleteni v povest, toda vse to je upravičeno šele, ko prevod ustreza osnovnim zahtevam. Dosedanje pripombe so dovolj pokazale, da je tako obravnavanje še prezgodnje.
O Žižkovi predelavi nekaj kratkih besed! Ali bo našla pot na naše odre? Pred leti je slovensko osrednje gledališče v Ljubljani obljubljalo v programu Ma-hena v Albrehtovem prevodu, žal ni prišel na oder. Ali ni bilo prevoda? Žižkov jezik ni vedno ljudski. Kje kmečki ljudje govore: mrzim, borba, bodrim? Ali more hajduk izreči stavka: ne bodi dete (44) in: človeška kri se zdaj lepi mojih rok (86)? Vsekakor bi rajši namesto te ljudske igre o rokovnjačih, divjih lovcih in graščakih bral in videl slovenski prevod Mahenove drame. Prireditelj evo pripombo v spremni besedi, da Mahenova igra »na odru ni imela posebnega uspeha« (2), bi dopolnil z mnenjem dveh ljudi, sicer res ne gledališčnikov, ampak slovstvenih zgodovinarjev, ki trdita nasprotno. Sedanji docent za novo češko literaturo na praški univerzi, dr. Fr. Bu-riänek piše: »,Janošik' je spadal med vedno žive igre češkega gledališkega repertoarja« (v knjigi »Ceska literatura od 90. let XIX. stol. do roku 1945«, 64). Ob nenadni Mahenovi smrti (samomor ob zlomu CSR) pa je zapisal slovaški literarni časopis Elan (maj-junij 1939): »... to dramsko delo češkega pisatelja v Razusovi (slovaški) prepesnitvi je stalo v osnovah slovaškega kulturnega in družbenega razmaha po prevratu (1918).« Pisatelja Mahena piše naša izdaja Machen in Macken in nikoli pravilno Mahen. Viktor Smolej
191 1