Njegovo življenje in delovanje opisal Dr. Mihael Napotnik, knez in škof lavantinski. : — Druga popravljena in pomnožena izdaja. : V Mariboru, 1893. Založil pisatelj. Natisnila tiskarna sv. Cirila. /O f L /W v V A r^U Prosim vas: Podite posnemovalci moji, kakor sem Bratje! Kar je resnično, kar pošteno, kar pravično, kar čisto, kar ljubeznivo, kar sloveče, kar je čednost, kar je hvale vredno, to gojite, to premišljujte. Kar ste se učili in sto prejeli in slišali in videli na meni, to delajte, in Bog miru bode z vami. jaz Kristusov. (I. Kor. 4, 16). (Filipij. 4, 8. !)). ji, sak narod, vsaka država in vsaka družba vse se pač kaj rado ponaša z možmi, kateri so se povzdignili do izredne popolnosti in so dosegli tisto dovršeno krepost, ki se z božjo po¬ močjo sploh na tem svetu doseči zamore. Vse čisla in časti moževe, ki so sebi in svojim pridobili nemin¬ ljivo slavo. Čim sijajnejši je njihov značaj, čim više so dospeli do vrhov pozemeljske popolnosti, tem lepša dika so družbi, v kateri in za katero so delovali. Gotovo je in dvoma ni, da 1 se nobena druga družba ne more ponašati s tako vzvišenimi in vzor¬ nimi značaji, kakor se sme in more sveta cerkev ka¬ toliška. Izmed vseh teh preslavnih mož pa je zopet eden skoro najbolj čudovit veleum vseh časov in vseh rodov, sveti Pavel, ki je velik že po natornih zmož¬ nostih svojega duha in svoje volje, ali še mnogo veči je pa po tem, kar je v njem in po njem storila in dosegla milost božja, kar je dovršila božja roka. Da! med svetlimi zvezdami, ki žare na obnebju katoliškega horizonta, je slavni Pavel žarko solnce, l* —0-0 4 - o«—" Vrlih, zavsern neomadežanih značajev šteje da¬ našnji svet ubogo malo. Plašč po vetru sukati, do¬ zdeva se mnogoterim pametno, modro in koristno. Žalostna prikazen sicer, ali zalo ni neresnična. In od tod prihaja nevspešno delovanje, nemarna popustljivost, tako škodljiva nezaupnost in nezanesljivost. Blagor mu trikrat, kdor ni popustil večno-resničnih vzorov, . ni popustil vedno-veljavnih načel, ki dajajo človeku moško značajnost, ki ga silijo in mikavno vabijo k vstraj- nemu delovanju. Da pa revež zemljan ne omaga hre¬ peneti po kolikor možno popolnem življenju, da ne opeša dosezati vzorov, podpirajo ga prav krepko živi vzgledi po stari a vedno novi prišlo vici: besede mi- čejo, vzgledi pa vlečejo. Hvala Bogu! katoličani ne pogrešajo vzglednih mož, kateri so kakor ogledalo krščanskih čednostij, v katero treba samb pogoje po¬ gledati. Takošen vsega občudovanja in prav skrbnega posnemanja vreden značaj je apostol vesoljnega sveta in učitelj narodov, slavni rojak iz Tarza, sv. Pavel. Pri tem za vse resnično in dobro, za vse blago in sveto goreče-vnetem mojstru se je treba tu pa tam gorko zagreti. Od tega modrega učitelja se lahko učimo stanovitnosti v prepričanju svojem, ki se ne uklanja minljivim menitvam oseb in časa. Kdo ne sprevidi, da je Pavlov treba današnjemu glede na Boga zaspanemu in mlačnemu svetu ? Apo¬ stolskih mož, pravim, je treba, ki uče brez strahu večne resnice, ki nevpogljivo branijo svete pravice ter vselej in vsakemu nepristrano povedo, kar storiti dolž¬ nost veleva. Treba nam je trdnih značajev, kateri ne- omahljivo stopajo po ravni stezi, kateri ne store niti ene stopinje izvun pota. Pred vsemi moral bi dušni pastir zajemati prav skrbno od sv. Pavla ona stalna pravila in zanesljiva vodila, po katerih se mora ravnali v svoji odgovora polni službi. Pavlova ljubezen do Jezusa in do bližnjika naj bi navdajala in prešinjala tudi vso dušo dušnega pastirja. Poleg tega bi duhovniku moralo sveto pismo biti vsakdanje berilo. Posebno pa naj bi mu bila vsakdanja hrana sv. evangelj, in Pavlove liste, ki hranijo bistvo vsega krščanstva, te liste, pravim, naj bi poznal od kraja do konca. Tu velja izrek Pavlov: »Si cjuis autem ignorat, ignorabitur.« (1. Kor. 14, 38). Natančno učenje zaslužuje sv. Pavel, prvi tolmač sv. evangelja, največi in najbolj čudoviti veleum cerkveni, kateremu je Bog globoke misli nauka svojega božjega Sinu razodel in se njega poslužil, da te večno-trajne nauke evangeljske oznani vsemu človeškemu rodu. Pavlova zgovornost je nedosežna in neprispodobna; v njej je združena vsa vznesenost in vse veličje je tam doma, kjer je jezik tako bogat, vzvišen, mil, sladek in gladek. Uboga človeška veda, kako daleč zaostaja za božjo vedo Pavlovo, ki je veda o Kristusu in sicer križanem. In ta križ, judom spotiklej a paganom nespamet, kdo ga ne ljubi iz vsega, srca, kdo ga ne časti v luči be¬ sede Pavlove, ki ga obseva z glorijo nebeško? Kdo ne — KV 0 *Oc — nahaja v tem križu studenca večnega življenja? Iz tega edinega vira je Pavel zajemal moč in modrost, da je dosegel in dovršil, kar je dosegel in dovršil. Posvečujem pa to delce o sv. Pavlu, pastirju in učitelju narodov, pred vsem svojim duhovskim bratom in dragim sodelavcem v vinogradu škofije lavantinske. Toda ne samo duhovniki, marveč tudi posvetni možje bi smeli iskati pri apostolu sveta potrebnega nauka in zaželene tolažbe. Saj je sveti mož vsem postal vse, tla bi vse pridobil za vse, kar je Gospod Jezus Kristus. V resnici upam, da bodo tudi neduhovniki, da bodo krščan¬ ski omikanci sploh s koristjo prebirali nastopne vrstice. Zatorej pa potuj drobno delce, sad sladkega truda mojega, med svet, pa razsvetljuj duhove in razveseljuj srca vseh ljubih mi Lavantincev ter vabi mile mi rojake h krščanskemu premišljevanju in delovanju! Ti pa sv. Pavel, ti izvoljena posoda božja, ti z mogočno priprošnjo svojo omogoči, da postane tudi opisovalec tvojega prelepega življenja in blaženega delovanja bogat na dobrih delih, pa tla mu tudi to delce, katero bodi v vsakem oziru podvrženo nezmotni sodbi sv. cerkve, ne služi v pogubljenje, pač pa v večno vzveličanje! V Mariboru, na praznik Pavlovega Spreobrnjenja, dne 25. januvarija 1892. Predgovor Is d.ria.g'1 Izdaji. ansko leto sem priobčil kratek opis življenja in delovanja sv. Pavla z namenom, naj bi moji v Gospodu mi dragi duhovni bratje in sinovi zajemali iz tega življenjepisa ljubezen do iz¬ voljenega apostola in do njegovih lepih listov, a od tod ljubezen do svojega apostolskega poklica. Prav posebej še sem spisal pa knjižico, da bi jo novo- posvečencem pri odhodu iz semenišča v dušno pa¬ stirstvo podajal v blagi spomin na prepomembni dan mašnikovega posvečenja, pa tudi v dobrohotni opomin, naj skrbno prebirajo Pavlova pisma, ki z vso močjo silijo k učenju, vabijo k pobožnosti, mičejo k vnemi za čast božjo in vzveličanje duš. Učenost, pobožnost in gorečnost so pa Samsonovi kodri dušnega pastirja. Površno delce sem bil torej odločil le bolj za ožji krog svojih znancev in prijateljev duhovskega in svet¬ nega stanu, ne pa za širji svet slovenskega razum¬ ništva. Ker so me pa mnogoteri častilci slavljenega - 0-O- 8 Oc- Pavla pismeno in ustmeno prosili, naj bi spis pre¬ pustil knjigotrštvu, in ker je prva izdaja že pošla, na¬ ročniki se pa ne nehajo ocl vseh stranij oglašati, oskrbel sem drugi, stvarno in oblično ponekodi popravljeni in pomnoženi, povečem pa nespremenjeni natisek. Ko tedaj drugič izročam dušnim pastirjem in v obče krščanskim omikancem v prijazni sprejem ta svoj v vsakem oziru n e z m o t n i sodbi svete cerkve podvrženi sestavek o sv. Pavlu, prosim velikega apostola, naj mu izprosi od Gospoda Jezusa Kristusa obilo blagonosnega sadu. V Mariboru, na praznik sv. apostolov Petra in Pavla, dne 29. junija 1893. Življenjepis. § 1. Savel. i . 'Ipparz je Betlehem, hočem reči, rojstno mesto Savla Izraelca, c4) po rodu Benjaminita (Filiplj. 3, 5), ki je zagledal luč sveta približno v onem letu, kakor Jezus Kristus in sveti Štefan, I prvenec mučenikov cerkvenih. V Tarzu, poglavitnem mestu lepe Cilicije, nahajalo se je v onem času mnogo slavnih šol, katerih glas znanosti in modroslovnih ved jo dosegal in še presegal blesk učilišč atenskih in aleksandrijskih. V Tarzu torej je bil rojen deček, ki je pozneje kot mož z lučjo svojega jasnega uma razsvetljeval gosto temo zmot grških modrijanov. Oče Simon, farizejec in rimski državljan, odločil je svojega nadarjenega in nadobudnega sinka za rabija ali pismouka. Zgodaj ga pošlje v Jeruzalem, kjer je imel sestro omoženo, kakor bi sklepal iz Dejanja apostolov (23, 16), pošlje ga, pravim, v središče judovske učenosti in umetnosti, da sluša tamkaj glasovi te učitelje sosebno pa Gamalijela, slovečega učitelja sv. pisma, imenito vseh prerokov. (Dejanj, apost. 22, 3). Pri nogah modrosti polnega Gamalijela učil se je mladi Savel tako vspešno svetopisemskih knjig, da se Kartažan Tertulijan, temeljiti učenjak in ostri sodnik, ni zbal trditi, češ, da ni nihče natanje prespoznal jedra in globlje prešinil mozga svete biblije, kakor bistroglavni mladenič iz Cilicije.*) To pohvalno in priznalno razsodbo je-vdrugo potrdil Stridovčan sv. Hijeronim, '_) Lil>. V. eont.ra Marcionem ad fin. —o- 1 O 'O— ki je v listu do Pavlina vprašal in tudi ob enem odgovoril: „ Zakaj se imenuje Pavel posoda izvoljena? Zato ker je bil skrinja in shramba postave in svetega pisma, quia legis et. scri- pturarum sanctarum erat armarium.“ Vsled tako nepričakova¬ nega, tako naglega napredovanja je bil »Savel, četudi še prav mlad, kmalu učenim farizejcem prištet (Kilipij. 3, 5) in je smel upati, da v kratkem postane »še družbenik velikega svetovalstva. Poleg tega marljivega šolanja pa »se je mladenič izučil še tudi šotore delati in preproge tkati — bil je oxt]vojuoi6s, šotorovec. (Dejanj, apost. 18, 3). Za dobe »Savlovega bivanja v Jeruzalemu sc je nagloma širil novi nauk v palestinski prestolnici, kakor ob enem po ostalih pokrajinskih mestih, trgih, vaseh in selih. Mladega, vročekrvnega farizejca je oznanjevanje doslej še nepoznanih resnic hudo razpalilo; njegov ognjeviti, vsakemu polovičarstvu sovražni značaj ga je tako silil k odločnemu nasprotovanju, da pri svoji gorečnosti in vnetosti za davnodobne, od Jehove potrjene zapovedi ni našel svetejšega truda, ni poznal plemeni¬ tejšega boja, nego prijatelje in privržence, zagovornike in bra¬ nitelje novega nauka po vseh kotih in po vseh krajih zalezovati, preganjati, vklepati, pravici izročevati in se celo udeleževati njihove smrti, polne muk in tug. (Dejanj, apost. 7, 57; 8, 3; 22, 4. 20; I. Kor. 15, 9; Gal. 1, 23; I. Tim. 1, 13). Kmalu pa mn ne zadošča, da divja v svetem mestu; gnalo ga je kakor šiloma v rajskolepo mesto Šam ali Damask, kjer si je rfovi nauk pridobil že prav mnogo in premnogo spoznavalcev. In dosegel je bil skoro že konec svojega potovanja, ko ga pred vrati slovečega mesta sirskega opoldne dohiti in prebiti božja milost, katera ga na prečudoviti način pokliče v nov, ves drugačen stan. Od nebeške svetlobe na tla podrt in ležeč na zemlji, zaslišal je toli resne koli mile besede v jeziku hebrej¬ skem: »Savel, »Savel! zakaj me preganjaš? Z odgovorom ni odlagal; zamenil je brž vprašanje, rekoč: kdo si pa Gospod? Jezus Nazaretski sem, katerega ti preganjaš, zagromi mu na uho, pojdi v Damask, tam bodeš zvedel, kaj ti je storiti. Da so te besede premagale Savla, glasno priča njegov modri odgovor: Gospod! kaj hočeš, da naj storim? (Dejanj, apost. 9, 4. 5. ti). .-o- 1 1 ■o - Savlova spreobrnitev je popolnoma zapopadena v vprašanju: Gospod! kaj želiš, da storim? Kdor kakor Pavel te besede izreče in ponovi iz globine svojega srca, upa naj vse od Jezusa in pričakuje naj vsakošno milost sem doli z nebes. In 1 cs! Savel je bd na svoje vpiasanje poslan k možu po volji in po postavi božji, in Kristus mu ni sam vsega razložil. Bog se vedno v nadnaravskih delih poslužuje posrednih močij. Savel, ležeč na zemlji, slep na očeh, vstane brzo in opiraje se na tovariše, hiti nemudoma, kamor mu je bilo zapo¬ vedano. Vsekako čudna potrpežljivost in še čudnejša pokorščina. Svetla prikazen na potu v Damask je Savla sicer oslepila na vunanjem pogledu ah v notranjem mu je odprla nov svet. Ves ta prečudni prizor se dozdeva meni, kakor da je Jezus pričel s Savlom dvoboj, v katerem sta oba borilca zmagala: Kristus je zmagal Savla in Savel je premagal zmoto. Kako mogočen je pač moral biti klic z višave, da je predramil takega velikana! Kako silna je vendar božja milost, ki hipoma spremeni sovraž¬ nika v prijatelja, volka v ovco, preganjalca v oznanjevalca, juda v kristjana, farizej ca v apostola. Telesno oko Savlovo je sicer oslepelo, ali notranje oko žive vere in plameneče ljubezni in neomahljivega upanja je spregledalo ter je v trenotku raz¬ jasnilo in osvetlilo dušo in telo: iz bogokletneža Savla postal je bogaljubeč in od Boga ljubljen Pavel. In Pavel, ki je tako globoko premotril srce človeško, tukaj ni znal, kako naj si razloži to, kar se je dovršilo v njegovem srcu. Prigodil sc je pač čudež. Pavlova spreobrnitev ostane absoluten čudež, ako ne to, vsaj naj čudo vitnejši problem psiholoških problemov. Pavel si je zavsein v svesti te objektivne prikazni, od katere je prejel sv. evangelj. Sklicaval se je na njo in tolažil sc je ž njo ves čas svojega trudapolnega življenja. Dospevši v Damask je molil tri dni in se postil prav ostro. Kdo pove, kaj se je godilo v bogato nadarjeni duši slepega Pavla, ko se je namreč že bil polegel srd, ko se je bil že led njegove jeze raztalil od ognja nebeške ljubezni, in je premagani mož že vse drugače gledal in spoznaval drugače? Bila je ta doba: doba duhovnih vaj, doba duševne premembe, doba notranjega prekvašenja. In vsedobri in modri Bog vtem -o 12 •O*®— važnem, odločilnem položaju ni zapustil svojega ljubljenca. Na¬ ročil je natihoma Ananiji, naj gre k Savlu, da ga krsti. Toda kako? vgovarja sveti poslanec. K Savlu naj bi šel, k človeku, ki ima pismo in dovoljenje od predstojnikov, da nas kristjane vse poveže, pomori in popolnoma uniči? Ne! k temu silovitežu, k temu groznemu krvniku ne pojdem! Ananija je hotel Boga podučiti, ali vsevedni Bog ukaže: vade, vade — pojdi in stori, kar ti velim. Zakaj ravno ta mož je moj izvoljenec, ravno ta preganjalec bode moj zagovornik in nevstrašljivi branitelj širom sveta, bode mi posoda izvoljena. In Ananija je sedaj ne¬ mudoma spolnil povelje božje, pa je krstil poprej toli nevarnega neprijatelja zatiranih kristjanov. Sv. Lukež pač ne omenja zastonj udeležbe mladega Savla pri kamenjanju sv. Stefana, da pokaže moč molitve. Sv. Stefan, bržkone součenec Savlov, je izprosil temu nebeško milost. „Če ne bi bil, piše sv. Avguštin, molil sv. Stefan, cerkev ne bi imela svojega Pavla. Pa zato jc vstal Savel, ker je bil Stefan, ležeč na zemlji, uslišan.“ ') Najstarejša izročila spreobrnitev Pavlovo pripisujejo božji milosti vsleil molitve sv. Stefana na priprošnjo deviške matere Marije. Tudi Marija iz Agrede pripoveduje, da je bil Savel spreobrnjen po Marijini priprošnji. (l)ie geistliclie Stadt Gottes. Regensburg, 1880. IV. Bnd. str. 230 nsl). Pri¬ povedujejo pa pisni vso stvar navadno tako-le: Simon, Savlov oče, je želel pred svojo ločitvijo s tega sveta še enkrat obiskati sveto mesto Jeruzalem in tamo videti svojega ljubljenega sina Savla, o katerem je že slišal, kako učen in v koliki slavi je pri judih. Potuje torej s svojo ženo Rebeko, kateri se je pridružila še Lija, hči židovskega trgovca v Tarzu, na veseli praznik šotorjev v Jeruzalem. Spotoma se oglasi v Damasku svojemu sorodniku Jonu, ki je ves gorel za postavo Mozesovo. Pri odhodu se trojici pridruži tudi Jozua, sin Jonov. Prelepi praznik šotorjev je kmalu minil, ali Savla ni bilo najti v mestu, ker ga je bil veliki zbor zopet poslal nekam, da nobeden človek ni vedel, kam je odšel in kdaj se povrne. Jozua je po dokončani svečanosti takoj odpotoval v Damask, Simon pa je še ostal v Jeruzalemu, nadjaje se, da morebiti vendar-le pridočaka Savla — toda zastonj. Naposled se ga je lotila huda bolezen, katere sivi starček ni mogel več preboleti. Rebeka in Lija sta jokaje stali pri postelji umirajočega starčka, ko pripelje hišni gospodar častitljivega moža, pridnega obiskovalca bolnikov, sv. Petra. Simon je iz Petrovih ust spoznal onega, ki je luč, pot in resnica, je bil krščen ter je mirno zaspal v živi veri v Vzveličarja. Rebeka in Lija se napotita proti domu. V Damasku obiščeta Jona, kateri se je pa močno -,.Q- 13 O' Pavel, prerojen po svetem krstu, podel je nemudoma v sinagogah judom govoriti o Jezusu, da je ta Kristus. Kakošen hrup in trušč je pač moral nastati po vsej Judeji, Galileji in jezil, ko je zvedel, da se je dal Simon krstiti in da sta tudi obedve ženi sprejeli vero Jezusovo. Ne manj razdražen je bil tudi njegov sin Jozua, ki je očital Rebeki, češ, da ona sramoto kopiči na glavo vrlega sina, o katerem je ravno slišal praviti, s koliko gorečnostjo preganja družnike Galilejčeve in koliko slavo si je s tem pridobil pri vsem ljudstvu, da že v kratkem postane ud velikega sveta. To žalostno naznanilo je Rebeko in Lijo prešinilo z nedopovedno bridkostjo. Začeli sta moliti in premišljevati, kako bi nesrečnega Savla zavrnili s pogubnega pota. „Lija“, zakliče Rebeka nevtegoma, „Gospod ini je navdal misel. Spominjam se žen, ki so mi pravile v Jeruzalemu, da še tam živi Marija, mati Jezusova; in ena izmed njih je verjetno trdila, da jej sami pri njeni ženitvi v Kani Galileji pred osmimi leti je ravno ta Marija s prošnjo pri svojem Sinu pomagala iz lmde zadrege. Lija! vrnive se v Jeruzalem iskat dobrotno gospo, morebiti jo naklonive, da pri božjem Sinu svojem izprosi Savlu odvrnjenje od hudobnih potov.“ Drugo jutro sta se res vrnili v Jeruzalem, kjer sta srečno našli blaženo mater Marijo na holmu Sijonu v hiši sv. Janeza evangelista. Ko zagledata prečastitljivo Devico, se globoko ginjeni zjokata in na kolena padeta. „Mati mojega Gospoda in Vzveličarja“, vzdihuje Rebeka, „glej tukaj mater, katere sin je na potu, da preganja spoznavalce Jezusove. Ne za-se temveč za njegovo dušo, saj tudi za njo je umrl Gospod, prosim te ponižno, prosi svojega Sina za mojega Savla, da ga razsvetli z lučjo prečudne vere, katero je on pri¬ nesel na svet.“ Marija je milostno pritrdila prošnji, in to je vlilo v srce blagih žensk vzveličavni mir. Savla po mestu iskati, mati si ni upala, ker so jej pravili, da je na potu v Damask in to z namenom, da zalezuje tudi tam uhoge kristjane. Tj e gori se tedaj napoti z Lijo. O prihodu v Damask se nista hoteli zglasiti Jonu, raje sta šli naravnost v zbornico, da se tam izročita previd¬ nosti božji. Pa kako sta sc zavzeli, ko sta zagledali na leči Savla, ki je plameneče oznanjeval Jezusa križanega. Počakali sta ga, da je prišel iz shodnice. Neznansko ginjeni padeta na zemljo in poljulmjeta rob njegove obleke. Savel spozna v trenotku svojo ljubo mater, katero nemudoma pelje z Lijo vred v malo množico kristjanov, ki so se bili že nabrali v Damasku. Govorili so o Pavlovem čudovitem spreobrnjenju, ki se je vršilo prav tisti dan, ko sta se Rebeka in Lija mudili pri Mariji v Jeruzalemu. Jozua, sin Jonov, poprej ves vnet za Savla, bil jo sedaj duša zarote, ki je nastala med judi proti Pavlu: vendar kristjani so pravočasno zvedeli sovražno kovarstvo in so Savlu pripomogli, da je bežal v Arabijo, od koder je tekom časa zopet prišel v Tarz, kjer je Lijo posvetil za dijakoniso sv. cerkve, (Primeri „Zgodnjo Danico 11 leta 1891. Str. 321—326). - -o- 14 o*— po vsej Siriji in Arabiji, ko jc polenil glas: Savel, mož uboja in osvete željen, srdit protivnik kristjanov in križanega Jezusa; Savel, učen farizej ec, ponosen rimski državljan, bogat, hvaljen in slavljen od vsega židovskega ljudstva, ta prebrisani in pre¬ meteni Savel je nastopil kot spreobrnjen Pavel javno, pa do¬ kazuje prepričevalno, da je pravo oni, katerega je doslej z vsemi močmi svoje duše in z vsemi silami svojega telesa so¬ vražil, da je preganjani Nazarejec, Jezus Kristus, obljubljeni in pridoposlani mesija! In koliko nevernih judov in paganov je bilo spreobrnjenih in krščenih po tem enem edinem Izraelcu v najboljšem pomenu tega izraza, po tem farizejcu, o katerem niso veljale besede Gospodove: „ Gorje vam učiteljem postave! ker ste vzeli ključ od znanja; ali sami niste šli noter in tistim, ki so hoteli vniti, ste pa zabranili.“ (Luk. 11, 52). Te hude besede, pravim, niso veljale Pavlu, ki je imel vednosti ključ, s katerim je odprl vrata nebeška, da sam vstopi v raj in tudi drugim vstopiti dopušča. § 2. Sv. Pavel. a tako nenavadni način bil je izvoljen veliki apostol raz- sežnega rimsko-grškega sveta, bil je poklican najznameni¬ tejši in najbistroumnejši učitelj svete cerkve. Kakor so bili i trije veliki preroki stare zaveze Izaija, Jeremija in Ecehijel odbrani po prikaznih, jednako je bil tudi Pavel, ta veliki prerok nove zaveze, odbran za službo božjo. Ona nebeška prikazen je bila v Pavlovem življenju trenotek, ki je neizbrisno ostal v njegovi duši, ki ga je vedno vtrjeval v težavnem poklicu in ga pre¬ pričeval o resnici njegovega od Boga mu odkazanega posla. Vse zmožnosti, Pavlu prirojene, so se po blaženem vplivu krščanske vere razvile, sčistile in dopolnile. Njegov duh in njegov značaj j c šele po krščanstvu dosegel ono popolnost, ki se na -’■» 15 .Q. p - Pavlu vsa stoletja občuduje brezvgovorno in se slavi soglasno. Popolno resnico je zapisal učeni biblist llug o čudežni spre¬ membi Savla v Pavla, ko je dejal: „Iz najsrditejšega pre¬ ganjalca krščanske vere je postal najbrabrejši razširjalec iste svete vere: on, ki po svoji natori ni bil nikdar sposoben za kristjana, nikoli ne za ljubitelja človeškega rodu in najmanje za moža trpina. Za prav velike stvari sposoben, a vslcd pre¬ mnogih notranjih strasti sam sebi ne zapovednik, spridil si je vse svoje naravske zmožnosti. Njegova pobožnost je bila raz¬ dirajoča gorečnost, njegova jeza divjost, ki je terjala krv. Toda vse to je izginilo po oni veseli prikazni in sleharno neredno gibanje njegovega čustva sc jo poravnalo k rednemu, pleme¬ nitemu značaju. Poprej nagel in nestrpen, sedaj le pogumen in odločen; poprej silovit, sedaj kreposten in podvzeten; nekdaj brezobziren nasprotnik vsemu, kar mu je hodilo na pot, sedaj stanoviten; nekdaj grozno besen in teman, sedaj samo resnoben ; nekdaj strašen, sedaj le strog; nekdaj vrtoglav gorečnež, sedaj pa bogaboječ; poprej neobčutljiv zopernik usmiljenju in blago- srčnosti, sedaj pozna in toči solze, katere je poprej pri drugih gledal brez blažilnega vpliva. Poprej nikomur prijatelj, sedaj vsakterniku brat, dobromisleč, sočuten, usmiljen, nikoli slaboten, vselej blagodušen, v tugi in žalosti krepek in plemenit. Tako so bile vse njegove presilne moči lepo vrejene in podložne razumu in pameti." ’) Kaj primerno stavlja duhoviti škof Iliponski, sv. Avguštin, Savla nasproti Pavlu, pišoč: „Pavel trpi, kar je zadolžil Savel. Savel je kamenjal, Pavel je bil kamenjan. Savel je s šibami bičal kristjane, Pavel je zavoljo Kristusa prejel petkrat po štirideset udarcev jednega manj. Savel je preganjal cerkev božjo, Pavel je bil v košu spuščen črez zid nizdolu. Savel je vklepal, Pavel je bil vklenjen. In medtem ko je Savel zdivjan skušal število kristjanov zmanjšati, pomnožil je Pavel broj spozna- valeev." 2 ) Savlo-Pavlovo življenje zdatno potrjuje resnico, da zakrivijo duše, ki so za posebne čednosti pripravne in so rodo- ') I)r. Joh. Loonliard Hug, Einleitung in dio liiiclier des Neuen Bundes. 3. Auil. Stuttgart, 1820. II. Tlil. Pag. 330. '*) Sermo 25. dc Sanctis, imm. 10. —■»•O* \ () 'O* 0 — vitega čustva, da takošne duše, pravim, zakrivijo v mladosti pre¬ grehe in prestopke, s katerimi razodevajo prav tisto krepost, za katero imajo najviše sposobnosti in prednosti, kakor hitro so le odgojene po dobrih, blagih in resničnih naukih in načelih. Pavlova divjost in besnost je bila huda napaka, pa ob enem vidno znamenje nadcpolncga značaja, po junaških činih koper- nečega srca. Teh je mislij glede na sv. Pavla tudi sv. cerkveni oče Avguštin, najbolj pač vsled poduka, ki ga je zajemal ta Pavel zapadne cerkve iz lastne svoje skušnje. Po oni čudapolni in večnega spomina vredni dogodbi, ki se je vršila približno v drugem letu po trpljenju Kristusovem, dal sc je Savel, vkročen in vtolažen lev kakor jagnje, strašni preganjalec kristjanov kakor otrok peljati v Damask, kjer je bival v hiši nekega sorojaka v „ravni ulici 11 , katero danes ime¬ nujejo „ dolgo ulico 11 , d arh el mostakim, in ki deli mesto Sam (Sem) od izhoda proti zahodu. Tukaj je poslušal pozno kakor otrok, ko mu je Ananija oznanjeval nepoznani nauk križanega Vzveličarja. lu kakor je poprej Mozesovo postavo bliskoma prešinil z bistrim duhom svojim, tako je sedaj tudi kmalu spoznal sladkost Jezusove vere, tako da je bil lahko že v prav kratkem času krščen in v naročje matere cerkve sprejet. Po tem mi¬ lostnem sprejemu posveti Pavel vso svojo vnemo in vso po¬ gumnost s slično nevtrudljivostjo oznanjevanju evangelja, kakor poprej uničevanju tistega svetega nauka. Raztrgal je pisma, katera je dobil od velikega duhovnika, obžalujoč, da jih je terjal tako viharno, in želeč, v prihodnje biti živo pismo Kri¬ stusovo, da oznani vsemu svetu Jezusov nauk. Povzdigniti kr¬ ščansko vero do univerzalne, vsesplošne vere, bila mu je od Boga izročena naloga. Da se pripravi za njo, podal se je po svetem krstu v arabsko puščavo, skril se je v samoto, v bivališče velikih duš. Samota je mati velikih mislij in velike misli vzgojajo velike može. In zares! od kod so vzeli sveti očetje naše cerkve in slavni svetniki moč in krepost za svoje vspešno delovanje? Od ondot, od koder je to vzel Jezus, vzgled našega življenja in delo¬ vanja. Naš Gospod in Vzveličar, pastir in škof odrešenih duš, prišel je na svet v ta namen, da vzveliča in reši človeški rod, —o-O 17 <*- in vendar je živel trideset let v samoti. In od oniII treh let, v katerih je učil javno, je zopet skoro večino preživel na tihem. In ti dnevi niso bili izgubljeni. Kadar se je prikazal in očitno govoril, čudil se je svet, rekoč: „ N i k o 1 i ni človek tako govoril, kakor govori tačlovek“. (Jan. 7,46). In svoje apostole je peljal Jezus tudi v samoto, da je pripravi za poklic in javni nastop, in ko jih je nekoliko po deželi razposlal, po¬ klical jih je kmalu nazaj, da si pri njem zopet pridobe, kar so oddali na potovanju. Zato so ostali bogati na duhovnih zakladih, s katerimi so pozneje napolnjevali ves svet. Kaj čuda! da so ljubili samoto vsi slavljeni možje. Sv. Hijeronim, ta naj- veči cerkveni učenjak, je v svojem tridesetem letu odšel v sirsko puščavo, kjer je štiri leta preživel. In vstanovitelj ali oče me¬ niškega reda v zapadni cerkvi, sv. Benedikt, samotaril je tri leta v votlini pri Subjaku v Italiji, katero, dupljo imenuje pesnik Petrarka prag paradiški, prodno je sestavil „zlato pravilo" za red benediktinski. Vrnimo se po teh ovinkih nazaj k svetemu Pavlu, ki se je podal v arabsko puščavo in je tam prebival tri leta, da ali doseže trideseto leto kot postavno leto za javno učeništvo, ali da dostane tista tri leta, katera so apostoli preživeli pri ne¬ beškem učeniku. Tukaj v tihi puščavi je dobival Pavel nedvomno od Kristusa raznotera razodetja, o katerih tako častno govori in jih zopet in zopet omenja v svojih lepih listih. Da! tukaj je postal teodidakt ali bogouk; tu je bil za svoj vzvišeni poklic podučen od Boga in človeka Jezusa Kristusa (Gal. 1, 1). In kako je svoj poklic in svoj posel kot apostol sveta in učitelj narodov izvrševal na svojih apostolskih potovanjih, pripoveda nam njegov mnogoletni spremljevalec in zvesti prijatelj, sv. Lukež, v svojem dnevniku, v Dejanju apostolov, ki se sme po vsej pravici imenovati prva cerkvena zgodovina. V tem prezanimivem spisu dopolnjuje lično izobražen učenec Pavlov, česar tega sam ni storil, ni omenil Pavel v svojih zlata vrednih pismih. Kdo premore, vprašam, dostojno oeeniti, premore spodobno pojasniti spreobrnitev Savla v Pavla? Spreobrnitev Savla v Pavla je spreobrnitev pol sveta" Sveta cerkev, katero vodi sam sv. Duh, je vrlo dobro prepoznala vso važnost te spreobrnitve J 2 -—0*0" | § -O«- in jc zato prav modro v vedno hvaležni, spomin odločila poseben praznik, ki se vsako leto dne 25. januvarija slavi v trajen spomin onega blaženega in povsem čudežnega dogodjaja, one katastrofe ob stezi iz Jeruzalema v starodavni Damask. O res! ta prečudežna, ta odločilna pot iz Jeruzalema v Damask je bila početkoma s trnjem posuta, ali koncema je bila s cveticami prekrita. § 3. Sv. Pavla apostolska čednost vere. v 1 , /Jtivljenje, mišljenje in delovanje tega izredno izvoljenega fe apostola je najpopolnejši vzgled evangeljske popolnosti. ! In zato tudi ni povabilo, dano vsem kristjanom: Bodite j moji nasledniki, kakor sem jaz naslednik in posnemovalec Kristusov (I. Kor. 4, 16), to blago povabilo, pravim, ni v ustih apostolovih prazna pohvala samega sebe, nikakor ne, marveč to je zavsem opravičen poziv, da naj si ga izvolimo za vzor pri hrepenenju po čednostnem življenju. Janez Zlatoustnik, krščanski Demosten in eden največih učencev Pavlovih, nikdar sc ni naveličal občudovanja in češčenja slavnega Tarzana, kateremu je neprenehoma pel hvalnice, kader in kjer koli je le vtegnil. „Paulus omnium virtutum fuit arca adeo, ut etiamsi quis totum eontra eum iustorum chovum sin- gillatim appendat, inveniat trutinam virtutum a Pauli parte de- pressam. Pavel je zakladnica vseh čednosti.j, piše velevredni patrijarh, in če bi kdo celo tolpo pravičnih postavil na nasprotno skledico tehtnice, potegnila bi ona, v katero so položene kre¬ posti Pavlove. Mislim, da je ta mož v sebi združeval vse čed¬ nosti in vse vrline, in da jih je, kolikor je pač možno, v sebi tudi spopolnil. Pavel apostol in učitelj narodov je angelj poze- 0 ‘- meljski in človek nebeški." *) In v drugi izmed svojih homilij o slavi Pavlovi vpraša tisti sveti nadškof: „Cemu naj prispo- dobim tega duha V Jeklu, dijamantu? Ali bi ga zval zlato dušo, dušo dijarnantsko ? Pa ona je trša od dijamanta in je draža od zlata in drugih dragih kamenov. Toda zakaj primerjam zlato in dijamant s to dušo? Položite Pavlu nasproti ves svet v teht¬ nico in videli bodete, da je Pavlova duša težja. Zakaj če je bilo že o tistih, ki so v zverinskih kožah tavali okolo, ki so morali v votlinah in dupljah prebivati, če je že o teh bilo pisano, da tistih svet ni bil vreden (Hebr. 11, 38), koliko več moramo o Pavlu soditi, da je veči od vsega sveta — o njem, kateremu je bilo nebo premajhno, ker je tudi nebesa in vse nebeške radosti želel popustiti iz ljubezni do Kristusa 8 . 2 ) Ako pogledaš v zaklad, če se ozreš v vrt Pavlovih čed- nostij, osupneš o njih množini. Oko strmi nad bleskom in sijajem Pavlovega veličja. Ono ne ve, kje naj bi iskalo začetka in tudi do konca ne pride. Vzemimo torej poljubno in si odberimo živo sveto vero velikega apostola. Prva poglavita poteza v duhu in značaju našega velikana je nedvomno bila globoka, živa vera v Jezusa Kristusa. Brez Kristusa bi mogli sicer občudovati Pavlovo duhovitost in njegov značaj, ali popolnoma bi ga no mogli umeti. V Kristusu nahajamo luč in ključ za pravo, res¬ nično spoznanje te žarne danice na obzorju katoliško cerkve, za pravično presojo te najsvetlejše večernice za zašlim solnemu Kristusom. „Scio, eni credidi. Jaz vem, komu sem veroval. (II. Tim. 1, 12). In fide vivo Filii Dei. V veri na Sina božjega živim. Vivo autem iam non ego, vivit vero in me Christus. Jaz živim, pa ne jaz, temveč Kristus živi v meni." (Gal. 2, 20). Ti le kratki stavki dovolj krepko naglašajo in dovolj jasno tolmačijo apostolsko čednost žive svete vere, ki je navdajala veliko dušo velikega apostola. Ker je bil sveti Pavel poln žive vere, znal je tudi pri¬ merno ceniti to božjo čednost, o katere vrednosti in prednostih je prelepo pesem zapel v enajstem poglavju svojega divnega ') Jlomil. XI. in Genesim. 2 ) Homil. II. de laudibus Pauli. o* J —*o 20 ■©■— lista do Hebrejcev: „Vera pa je bistvo tega, kar se upa, je dokaz za stvari, katere se ne vidijo. Po njej namreč so očaki pričanje prejeli. Po veri mnejemo, da so svetovi osnovani bili po besedi božji, tako da ni, kar je vidno, postalo iz prikazu¬ jočega se. Po veri je daroval Abel Bogu boljšo žrtev mimo Kajna, po kateri je bil izpričan za pravičnega, ker je Bog dal njegovim darom priznanje, in po njej govori še po svoji smrti. Po veri je bil Henoh umaknjen, da ni videl smrti, in ni ga bilo najti, ker ga je Bog bil umaknil. Zakaj pred umaknjenjem svojim je dobil pričanje, da je Bogu po volji. Brez vere pa ni možno, biti Bogu po volji; kajti verovati je potrebno onemu, ki se bliža Bogu, da je in da bode plačnik tistim, ki ga iščejo. Po veri je napravil Noe na povelje za to, kar se še ni videlo, v strahu božjem ladijo v rešenjc hiše svoje; po njej je obsodil svet ter je postal dedič pravice, ki prihaja iz vere. Po veri je on, ki se imenuje Abraham, slušal poklic, naj izide v kraj, ki ga je imel dobiti v dedščino in je izšel, ne znajoč, kam da gre. Po veri je bival v deželi obljube kakor tujec, bivajoč v šotorih z Izakom in Jakobom, sodedičema taiste obljube. Zakaj čakal je mesta, ki ima podstavo, katerega zidavec in stvarnik je Bog. Po veri je celo nerodovitna Sara zadobila moč spočetja četudi ob nenavadni starosti, ker je imela za zvestega Onega, ki je bil obljubil. In zato se jih je tudi od enega (in to odmrlega) rodilo kakor zvezd na nebu po množini in kakor peska ob bregu morja brez broja. V veri so umrli vsi ti, ko niso prejeli obljubljenih rečij, marveč videli so nje od daleč in so uverjeni bili in so jih pozdravili ter spoznali, da so tujci in priseljenci na zemlji. Kateri namreč tako govore, kažejo, da iščejo domovine. In ko bi se bili spominjali tiste, iz katere so bili izšli, imeli bi bili pač čas, da se vrnejo. Sedaj pa koprne po boljši, to je nebeški; zato se Bog ne sramuje, zvati se nji¬ hovega Boga. Pripravil jim je namreč mesto. Po veri je daroval Abraham, izskušan, Izaka in edinorojenca je daroval on, ki je bil prejel obljube, kateremu sc je govorilo: „V Izaku se ti bode imenovalo seme.“ Ker je pomislil, da more Bog tudi od mrtvih zbuditi, od koder ga je tudi v priliko prejel. Po veri v prihodnost je Izak blagoslovil Jakoba in Ezava. -o-O 21 o— Po veri jc Jakob, umirajoč, blagoslovil sleharnega izmed sinov Jožefovih in molil je naslonjen ob konec palice njegove. Po veri se je Jožef, umirajoč, spominjal izhoda sinov Izraelovih in jc naročal zastran kostij svojih. Po veri so Mozesa rojenega skrivali stariši tri mesece, ker so videli, da je dete zalo, in se niso bali ukaza kraljevega. Po veri se jc Mozes, ko je bil dorastel, branil imenovan biti sin hčere faraonove, ker je rajši hotel, zlo trpeti z ljudstvom božjim, kakor imeti začasen užitek od greha. Ker je imel zasramovanje Kristusovo za višje bogastvo od zakladov v Egiptu; kajti oziral seje na povračilo. Po veri je zapustil Egipet, ne boječ se jeze kraljeve; stanoviten namreč jc bil, kakor da bi videl nevidnega. Po veri je napravil paslm in polivanje s krvjo, da bi se morilec ne dotaknil njih prvorojencev. Po veri so pregazili rudečc morje kakor po suhem, Egipčani pa, ko so isto poskusili, bili so pogoltnjeni. Po veri je padlo zidovje Jerihe obkroževanc sedem dni. Po veri ni bila Rahab, nečistnica, pokončana z neverniki, spre- jemši oglednike v miru. In kaj naj še govorim? Časa namreč bi mi zmanjkalo, ko bi pripovedal o Gedeonu, Baraku in Sam¬ sonu in Jefteju, o Davidu in Samuelu in o prerokih, ki so v veri premagovali kraljestva, delali pravico, dobivali obljube, levom mašili žrela; ki so ognja moč topili, meča osti vhajali, v boleznih ozdravljali, junaki v boju postajali, tujcev napade od¬ bijali. Žene so dobivale po vstajenju mrtve svoje; drugi pa so bili mučeni in niso marali za oproščenje, samo da pridobe vsta¬ jenje. Drugi pa so okušali zasramovanje in bičanje ter vezi in ječe. Bili so kamenjani, žagani, izkušani, z mečem morjeni; hodili so v ovčjih, v kozjih kožah, v potrebi, v stiskah in težavah, svet jih ni bil vreden; tavali so po puščavah in gorah in brlogih in podzemeljskih jamah. In vsi ti, pričanje prejemši po veri, nists dobili obljube, ker je Bog nekaj boljšega naprej videl za nas, da bi se oni ne popolnih brez nas samih. Vrzimo zato tudi mi, ki imamo tako silo prič okrog sebe, vrzimo raz sebe vsako breme in vsak greh, ki nas lahko obda, ter bijmo v stanovitnosti naloženo nam borbo. Oziraje sc na za¬ četnika in izpolnjevalca vere, Jezusa, ki je za namenjeno mu veselje pretrpel križ, ne meneč se za sramoto, in je sedel na -o- 22 o— desnico božjega prestola. Spominjajte sc njega, ki je od greš¬ nikov toliko prestal nasprotovanja proti sebi, da ne omagate, pešajoč v svojih dušah. Niste se še do krvi vstavljali v boju z grehom". (Hehr. 11. 12, 1 — 4). Ni, da hi tem prekrasnim vrstam dodajal kakoršnc koli opombe. Več ko dovolj če hiti, ako dem, da sc s Pavlovimi besedami strinja njegovo življenje in delovanje. In ta zveza in to združenje pridigajo glasnejše in močnejše, nego pridigajo moč najkrasnejšega hvalnega govora. V tem odlomku jo opisana moč in jc razložen pomen sv. vere, ki daje pogum, zaupanje v Boga, previdnost, stanovitnost, potrpežljivost, to pa je orožje, s katerim sc pridobiva gotova zmaga. S 4. Sv. Pavla apostolska čednost upanja. T)ruga poglavitna čednost, ki je polnila Pavlovo veliko dušo, *■ ’ bilo je neomahljivo upanje, vtcmcljeno v njegovi živi veri, tisto upanje, po katerem doseže kristjan vzveličanje, kakor I uči sv. Pavel v listu do Rimljanov (S, 24). Da! po za¬ upanju se nekako že udeležujemo večnega veselja, dasi ga še ne uživamo resnično. In zato pravi naš apostol: „Z zaupanjem smo se vzveličali. Upati pa, kar se vidi, ni upanje, ker to, kar kdo vidi, ali tudi upa? Oc pa upamo, česar ne vidimo, s po¬ trpežljivostjo čakamo." (Rinilj. 8, 24. 25). Pavlovo neomejeno upanje pa se jc opiralo na resničnost božjo, na zvestobo in pra¬ vičnost, vsled katerih lastnostij izpolnjuje Bog svoje obljube, češ, da bode vsem pravičnim podelil večno vzveličanje. In za takšno krepko upanje je Pavel vnemal tudi vernike, kakor kažejo nje¬ gove besede, pisane Hebrejcem: „Niste sc še do krvi vstavljali v boju z grehom. In pozabili ste tolažbe, ki z vami govori — °o 23 • (>o — kakor s sinovi: Sin moj ne puščaj v nemar strahovanja Gospodo¬ vega in ne omaguj, ko te pokori. Kogar namreč ljubi, tega kaznuje Gospod in šiba in tepe vsakega sina, kateri mu jc po volji. Trpite pokoravanje! Bog se vam kaže kakor otrokom; zakaj kje je sin, katerega ne strahuje oče? Ako ste pa brez pokoravanja, katerega so vsi postali deležni, potem ste neza¬ konski otroci in ne sinovi. Dalje, svojega telesa očete smo imeli za pokoritelje in spoštovali smo jih; ali ne bodemo mnogo- bolje podložni Očetu duš, in živeli? Zakaj oni so nas pokorili malo dni, kakor se njim je prav zdelo. Ta pa na korist, da se udeležimo svetosti njegove. Vsaka pokora sicer se za sedaj ne zdi prijetna, marveč žalostna: ali pozneje daje onim, katere je vadila, miru polni sad pravice. Zato povzdignite omahujoče roke in gonite šibeča sc kolena. In delajte ravne tire s svojimi no¬ gami, da se hromavec ne izključi, temveč ozdravi. Iščite z vsemi mir in posvečenje, brez katerega ne bode nihče videl Gospoda”. (Hebr. 12, 4—14). V tem odlomku spodbuja vsak stavek k upanju, vsaka beseda oživlja to čednost in ves govor je goreč opomin k stanovitnosti v tej kreposti. V čednosti nepremakljivega upanja sc je vadil sv. Pavel na junaški način, ker je upal proti upanju. Kaj je bilo, vprašam, težavnejše in skoro najbolj nemožno, kakor doseči, da verujejo judje v Kristusa, katerega so križali, in da verujejo pagani v križanega Boga-človeka ? In Pavel je vendar upal doseči vse to in še več. Njegovo upanje je torej tako veliko, kakor velika jc bila njegova služba, njegova naloga. Sladko upanje ga je vedno tolažilo v vseh križih in v vseh nadlogah. Kaj lepo pripažuje v listu do Rimljanov: „Mi se hvalimo v stiskah, ker vemo, da stiska dela potrpljivost in potrpljivost izkušenost, izkušenost pa upanje, in upanje nikoli ne osramoti”. (Rimlj. 5, 3-5). V tem stalnem zanašanju je naš slavljenec našel toliko tolažbe, poguma in moči, da jc mogel tudi vernike v njihovi revščini in sili tolažiti in k jednakemu upanju spodbujati. Zato Korinčanom piše: „ Hvaljen bodi Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče usmiljenosti in Bog vsake tolažbe . . . . Zakaj kakor je obilno trpljenje Kristusovo za nas, tako je po 24 Kristusu obilna tudi tolažba naša. Če smo pa stiskani, za vašo tolažbo in za vaše vzveliČanje je, ki se dela v prenašanju tistih težav, katere tudi mi trpimo ; če sc pa tolažimo, za vašo tolažbo in za vaše vzveli Čanje je, in upanje naše je trdno za vas, vede, da kakor ste deležni težav, tako ste tudi tolažbe 11 . (11. Kor. 1. 3. 5—7). Tako je Pavel upal v lastnih nadlogah in to upanje je bilo z nebeškimi tolažbami poplačano; in tako je krepko upal v težavah vernikov in tudi ti so postali deležni nebeških tolažeb. In na ta način so se vsi vzajemno bojevali stanovitno do slavne zmage polnega konca. Zato klice soborilcem: „ Hvala Bogu, ki nam daje zmago po Gospodu našem Jezusu Kristusu! In zato ljubljeni bratje moji! bodite stanovitni, neomahljivi, obilni vsekdar v delu Gospodovem, vede, da vaš trud ni prazen v Gospodu. “ (I. Kor. 15, 57. 58). Pavel in njegovi verniki so po veri in po krepkem upanju ves svet in sebe premagali, ter so v Bogu našli mir, počitek, varnost in srečo. Resnično! apostolska služba zahteva neredkokrat trud in delo, ki pred časom popije človeške moči in pogostokrat spravi zdravje in življenje v hudo nevarnost; nalaga težka bremena, ki so kakor nenosna za človeško slabost. Tu pa tam nas pri¬ pravi v skušnjave in grešne priložnosti, tako da je naše lastno vzveličanje v nevarnost postavljeno. Spravlja tudi v nevarnost preganjanja, zmerjanja, grdenja, nasprotovanja, ki se težko pre¬ naša brez više pomoči. Kristus je zapustil svojim apostolom in učencem — ne ljubezni marveč sovražtvo, ne časti temveč sra¬ moto, ne veselja in plačila posvetnega ampak žalost, spone, ječe in smrt kot poslednje sporočilo. Ni jih oborožil, marveč on jih je poslal kakor jagnjeta med volkove, kakor poslance miru med zopemiko veri in čednosti. O sleharnem možu apo¬ stolskem velja kolikor toliko beseda Kristusova o sv. Pavlu: „ Pokazati mu hočem, koliko bode moral trpeti zavoljo mojega imena. 11 (Dejanj, apost. 9, 16). Kdo, vprašam, premore vsemu temu zadoščati brez apostolskega zaupanja, ki se ničesar ne boji, kakor le Boga žaliti, ki ničesar od ljudij, od Boga pa vse pričakuje, ki je nad vse posvetno povišano; ki le čast božjo in vzveličanje duš poželi in še sebe žrtvovati hoče za apostolsko službo? Apostolski delavec mora Pavla naslcdovati, Pavla s -'•o- 25 ■»•— Kristusom v srcu, s križem v roki in z izrekom v ustih: „Jaz vse premorem v njem, ki me krepča. 11 (Filiplj. 4, 13). Toda ne le vera in tudi ne upanje z vero vred ne zadošča apostolskemu življenju, pristopiti še mora v najzvrhanejši meri apostolska ljubezen, brez katere je vera mrtva in upanje pre¬ drzno. Pogledimo torej, kaka ljubezen je plamenela v srcu na¬ šega apostola. Pila je ljubezen, ki je svet vžarila in je vse delovanje in trpljenje, vse boje in žrtve Pavlove napravila plodovite, blagonosnc. *^ vj« § 5. Sv. Pavla apostolska čednost ljubezni. ¥ Jg retja poglavitna čednost, ki je navdajala dušo Pavlovo, bila rbe jc od žive vere vzgojena in na njej kakor tudi na nepre¬ makljivem upanju sloneča, iskrena in brezmejna ljubezen. I Sv. Pavel, katerega je izvolila in poklicala v apostolsko službo usmiljena ljubezen Jezusa Kristusa, ni sc vtrudil, hvaležno premišljevati veliko skrivnost ljubezni Jezusove: „Bog pa, ki je bogat v usmiljenju, oživil nas je v Kristusu vsled velike ljubezni, s katero nas je ljubil, ko srno bili mrtvi po grehih" (Efez. 2, 4. 5); in posvetil je ljubezni Jezusovi vse svoje apo¬ stolsko življenje: „V veri živim Sina božjega, kateri me je ljubil in je dal sam sebe za me.“ (Gal. 2, 20). Kdo bi pač zmogel verno opisati ljubezen, katero je Pavel gojil do Gospoda Jezusa Kristusa, in recimo, v katero je bil kakor spremenjen. Kakor železo, položeno v ogenj, vse ogenj postane, tako je bil slavni Taržan, od ljubezni do Jezusa napolnjen, ves ljubezen. Jezus mu je življenje in mišljenje, on mu je govorjenje, po- želenjc in delovanje. V Kristusu ima vse, brez njega mu ni le vse brezkoristno, ničemurno; sam prazen prah in pepel in golo blato mu je. Pa naj to sam pove s svojimi jedrnatimi be- sedami: „Kristus mi jc življenje in v smrti moj dobiček. (Filipij. 1, 21). Jaz imam vse za prah in smeti, da pridobim Kristusa. (Filiplj. 3, 8). Jaz sem sklenil, da nečem med vami ničesar druga znati, kakor le Jezusa in tega križanega. (1. Kor. 2, 2). S Kristusom sem na križ pribit; jaž živim, pa ne jaz, marveč Kristus živi v meni." (Gal. 2, 20). Iskre Pavlove ljubezni do Jezusa so nastopne besede: „Ljubezen Kristusova nas priganja. (II. Kor. 5, 14). Kdo nas bode ločil od ljubezni do Kristusa? Nadloga ali stiska, lakota ali nagota, nevarnost ali pregoni ali meč? Kakor je pisano: Zavoljo tebe nas morijo cel ljubi dan, imajo nas kakor ovce za klanje. Ali v vsem tem premagujemo s pomočjo tistega, ki nas je ljubil. Zakaj prepričan sem, da ne smrt ne življenje, ne angelji ne poglavarstva ne moči, ne sedanjost ne prihodnost, ne višina ne globočina, pa niti ne druga katerakoli stvar nas ne bode mogla ločiti od božje ljubezni, ki je v Kristusu Jezusu Gospodu našem.“ (Rimij. 8, 35—39). Zares! Pavlovo srce je bilo kakor od puščice božje lju¬ bezni zadeto in ranjeno. Ljubezen do Kristusa je bila žarna zvezda, ki mu je jasno in nepremično svetila na nebu njegovega srca, ki mu je v vseh burnih dnevih, v vseh pretežavnih okol- nostih kazala varno pot in srečen izhod. Ime Jezus je imel vedno na jeziku, bilo mu je najokusnejše sladilo v ustili, naj¬ slajša melodija v ušesih in v srcu rajska radost. Ime Jezus se nahaja 219krat v njegovih krasnih listih, 400krat pa ime Kristus. Prav primerno piše sv. Tomaž Akvincc o Pavlu, lju¬ bitelju imena Jezusovega: „On jc nosil ime Jezusovo v svojem srcu, ker je vedno na nje mislil; na svojem čelu, ker jc je vedno javno spoznaval; na svojem jeziku, ker je vedno o njem govoril; v svojem peresu, ker je tako krasno pisal v njegovo čast; na svojih rokah, ker je toliko storil v njegovo slavo; nosil ga je na telesu, ker je za nje brezmejno trpel". Kaj pač čuda potem, da Pavel neče poznati kolena, katero ne bi se pri¬ pogibalo v slavo in hvalo temu imenu (Filiplj. 2, 10); pa da neče poznati srca, katero ne bi plamenelo v ljubezni do Jezusa? „Kdor ne ljubi našega Gospoda Jezusa, maran atha, ta bodi sojen in proklet do konca". (I. Kor. 16, 22). Strašno mašče¬ vanje kliče apostol ljubezni z neba na nesrečneža, ki bi vodoma —o- 27 ne hotel, ne želel ljubiti Ljubezni. Nasproti pa želi vso milost in vso srečo poklicati z nebes na tiste; ki ljubijo Jezusa. „Milost Gospoda našega Jezusa Kristusa z vsemi, ki Jezusa Kristusa nepremično ljubijo. Amen 11 . ('Efez. 6, 24). Ljubezen do Boga je narekovala Pavlu tudi požrtvovalno lju¬ bezen do ljudij, da je prehodil vzhod in zahod zavoljo vzvcličanja neumcrjočih duš; da je prehitel kakor ogenj in veter ves svet in ga je, prchodivši, očistil zopernc sape in nezdravega duha. Daroval se je za ljudi. Quotidie morior por gloriam vestram lratrcs! (I. Kor. 15, 81). Sed etsi imrnolor supra sacrificium et obsequium tidei vestrae, gaudeo et congratulor omnibus vobis. (Filiplj. 2, 17). Pravi vzor dobrega pastirja je zakrit v Pavlovih besedah, govorjenih Korinčanom : „Non quaero, quae vestra sunt, sed vos. . . Ego libentissime impendam ct superimpendar ipse pro animabus vestris, licet plus vos diligens minus diligar". (II. Kor. 12, 14.15). Skrbel je kakor oče za vse cerkve. Instantia mea quotidiana, sollieitudo omnium ecclesiarum. Quis infirmatur ct ego non infirmor? Quis scandalizatur et ego non uror? (11. Kor. 11, 28. 29). Ta ljubezen gaje silila, daje kakor dobra mati spreminjal svoje besede: sedaj se laskaje in sedaj huduje, kmalu proseč in kmalu preteč, v trenotku tolažeč in žaleč. O insensati Galatae! quis vos fascinavit non oboedire veritati? (Gal. 3, 1), kliče Galačanom, ali potem pristavi: Filioli mei, (pios iterum parturio, doneč formetur Christus in vobis. (Gal. 4, 19). In milo jc opominjal Filipljanc k medsebojni ljubezni in vzajemnosti, rekoč: Si qua orgo consolatio in Christo, si quod solatium caritatis, si qua societas spiritus, si qua viscera miserationis : impletc gaudium meum, ut idem sapiatis, eandem earitatem habentes, unanimes id ipsum sentientos, nihil per contcntionein neque per inanem gloriam, sed in humilitate snperiores šibi inviccm arbitrantes; non qnac sna sunt singuli considerantes, sed ea, quae aliorum. lloe enim sentite in vobis, quod et in Christo Jcsn. (Filiplj. 2, 1—5). Samo le mož, ki jc bil ves presinjcn sveti ljubezni, imel je sposobnost, da razkrije vso krasoto, opiše vso milot.o in razkaže vse vrednosti ino Vrline krščanske ljubezni. Pisalo se je pač že prav mnogo in mnogo o tej ljubezni. Prvak evau- - oO 28 ■O« — gelistov in ljubljence Jezusov sv. Janez je v svojem evangelju in v svojih treh listih opisal marsikatero lepo stran krščanske ljubezni. Glasoviti cerkveni učitelj s srcem ljubezni plamenečim, sv. Avguštin, je spisal vrlo knjižico o ljubezni, v kateri je po¬ jasnil prvi list sv. Janeza apostola, da vname človeška srca za ljubezen božjo. Sv. Bernard Ivlaravalski jo zložil zalo knjižico o ljubezni božji. Sv. Frančišek Šaleški je omislil izvrstno knji¬ žico de amore Dei, o ljubezni do Boga. Jednako delce je oskrbel Ljudovik de Granada. Vrli konvertit Stolberg je sestavil obsežno knjigo o ljubezni, das 1 Sneli von der Licbe. Vendar! je li kdo kedaj naslikal toli lepo podobo o vseh prednostih in lastnostih krščanske ljubezni, kakor je storil naš Pavel v klasič¬ nem trinajstem poglavju svojega prvega lista do Korinčanov? Pa kako slove Pavlov slavospev ali njegova hvalna pesen o kraljici vseh čednostij ? Glasi se tako le : „Ko bi človeške jezike govoril in angeljske, a ljubezni ne bi imel, bil bi brneč bron in zvenčeč škrobotec. In ko bi imel preroštvo in bi vedel vse skrivnosti in vsako znanje; in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, a ljubezni ne bi imel, nič nisem. In ko bi na kosce razdajal v živež ubogim vse, kar imam, in ko bi dal svoje telo, da se sežgem, a ljubezni ne bi imel, nič mi ne koristi. Ljubezen je potrpljiva, dobrot¬ ljiva, ljubezen ni nevoščljiva, ljubezen se no hvali in ne na pihujc. Ona se ne vede nespodobno, ne išče svojega, ne togoti se, ne misli hudega. Ne raduje se krivici, pa raduje se resnici. Ona vse potrpi, vse veruje, vse upa, vse prenaša. Ljubezen nikoli ne preneha; bodi si preroštva, nehala bodo, bodi si jeziki, umolknili bodo, bodi si znanje, nehalo bode. (Zakaj nekoliko znamo in nekoliko prerokujemo. Kadar pa pride, kar je popolno, tedaj bode to nekoliko prenehalo. Ko sem bil otrok, kakor otrok sem govoril, kakor otrok sem mislil, kakor otrok sem sodil. Ko sem pa postal mož, opustil sem stvari otročje. Zakaj sedaj gledamo še skozi zrkalo v uganjki, takrat pa bomo z licem v lice; sedaj še poznam nekoliko, takrat pa bodem spoznal, kakor sem bil tudi jaz spoznan). Sedaj pa ostaja vera, upanje, ljubezen, to troje, največa od njih pa je ljubezen". (I. Kor. 13 , 1 - 13 ). —o-o 29 *<> c — Ni ga, ki bi bil kedaj tako pisal o krščanski ljubezni. Pero, ki je napisalo te vrstice, bilo je izposojeno iz perut sv. Duha. Ci- tatelj strini in molči pa skoro ne verjame, da stoje tako vzvišeni stavki v pismih Pavlovih. Zavzet poprašuje, kje je čudni mož to poiskal? Od kod vendar tolika modrost? Kdo je on, katerega besede imajo toliko moč do človeškega srca ? V Pavlovih izrazih in izrekih se ljubezen zrcali v vsej svoji lepoti in v vsej svoji dragocenosti, ker je ona jedro krščanskega življenja in je naj¬ krepkejša vez krščanske družabnosti. Zgoraj navedeno poglavje razlaga najjasnejše ves globoki pomen Pavlovega izreka: „Pleni tildo legis est — dilectio“. (Rimlj. 13, 10). Ko bi se dala ta ljubezen naslikati, moral bi slikar poteze za svojo sliko ali podobo iz Pavlovega lista do Korinčanov izposoditi. Ko je Peter Damijanski prebral to poglavje o ljubezni, vskliknil je ves za¬ vzet: O kako svetlo sobice je ljubezen, katerega petnajst žarkov našteva sin Sobica — apostol Pavel '). § 6. Sv. Pavel pa svobodnost in vsesplošnost nauka Jezusovega. M ■jfl živi veri, v krepkem upanju in močni ljubezni do Kristusa () ... v ' . ■v je Pavel iskal in tudi našel pravo, resnično svobodnost, po kateri je že poprej kot farizejec vzdihoval, a takrat ( še brez vspeha. In prav zato pa tudi sila rad premišljuje krščanstvo nasproti židovstvu s stališča svobode. V sveti veri biti Kristusu vdan in v ljubezni pokoren, ravnati se pri svojem dejanju in nehanju po neprevarljivi resnici in vedno delavni milosti Kristusovi, to je učitelju narodov, svoboden biti, to mu je vir vsaktere prostosti verske, nravne in društvene. ) Sermo 71. In dedicatione ecclesiae. —>o 30 Krščanstvo in svobodnost sta apostolu v nekom pomenu identna pojmova, sta eno in tisto, krščanstvo mu je libertas, prostost, za katero nas je Kristus rešil in poklical. In cerkev, v kateri sc hranita milost in resnica, ta mu je edina svobodna, libera, quae sursum est mater nostra — svobodna, ki jc od zgoraj naša mati. (Gal. 4, 2(5). Kjer veje duh Gospodov, tam je prostost, ubi spiritus Domini, ibi libertas. (II. Kor. 3, 17). Kjer vlada duh Gospodov, kjer kraljuje duh krščanske resnice, pravice in milosti, tam jc apostolu prostost doma. Kjer pa ne veje duh Gospodov, ne živi duh krščanske resnice in milosti, tamkaj ne stoluje prostost, tam vlada trinoštvo predsodkov, tam nevera in kriva vera ljudi v spone vklepa, greh jih v robstvo kuje, tani preti najgotovejsi pogin, preti neizogibna poguba. V Kristusu je Pavel našel pravo prostost in s to prostostjo našel je tudi pravi mir, pravo srečo svojej koprneči duši. Kristus mu je postal vse, da bi vse pridobil za vse, za Kristusa ali za vero njegovo. V krščanstvu je spoznal vzveličavno osre- čevalno moč za vse, ki sc ga zvesto oklenejo: za Grke in bar¬ bare, za učene in neučene, za omikane in neolikane, za više in niže, za bogatine in siromake. (Rimlj. 1, 16). Kakor mu je bil Kristus odrešenik sveta, tako mu je bilo krščanstvo vera sveta: primerna in pripravna za vse narode in za vsa ljudstva vseh časov in vseh krajev. Ta misel o vsesplošnosti ali univerzalnosti katoliške vere je, da tako rečem, glavna črta, ki se vije kakor rudcča nit in se plete kakor vidna vez po vseh junaških dejanjih junaškega apostola. Kristus križani, judom pohujšanje in paganom nespamet, tistim pa, ki so poklicani, božja moč in božja modrost (I. Kor. 1, 23. 24), ta Kristus, pravim, jc Pavlu, poklicanemu iz j udov, tajnost božje milosti, božjega usmiljenja, v katerem se kaže božja moč, modrost in previdnost in okrog katerega se suče vsa zgodovina človeškega rodu od začetka pa tje do konca. In najživahnejša želja je našemu apostolu, da bi se v imenu Jezusovem priklanjala vsa kolena in da bi vsi jeziki priznavali, da je Jezus Sin živega, večnega Boga, da je Vzveličar sveta; pa da bi tudi v tem spoznanju vsi slavili Boga, ter v njem — ^ | 0° mir iti svobodo iskali svojim dušam iu tudi našli za vse večne veke. Nedvomno! ves Pavlov trud in ves napor, vse prizadevanje in vse dejanje Pavlovega življenja je odločno vresničevanje misli, da so pagani kakor Izraelci poklicani k neposredni ude¬ ležiti vzveličanja, pridobljenega po Kristusu Jezusu. To je tudi vzrok, da mati cerkev stavlja sv. Pavla vedno zraven sv. Petra in se vedno obeli dveh ob enem spominja pri svojih nabožnih opravilih: Pavla kot reprezentanta svoje splošnosti in Petra kot skale svoje edinosti. Sploh sta v cerkvenem bogočastju ta dva prvaka in vodnika apostolov neločljiva. Zakaj cerkev omenja poleg Petra vedno tudi Pavla in poleg Pavla vedno tudi Petra. Na praznik sv. apostolov dne 29. junija govori cerkveni svetek več o Petru kakor o Pavlu, zato pa je brž drugi dan poseben oficij za Pavla odločen, kakor da bi so bala sv. cerkev, Pavlu kratiti čast in slavo. Da! kjer nahajaš Petra v molitvah ali na podobah, tam srečaš navadno tudi Pavla. Vcnancij Fortunat lepo primerja Pavla Petru in Petra Pavlu, pojoč: Coelorum portae, lati duo lumina raundi. Ore tonat Paulus, fulgurat arce Petrus. Inter apostolicas radianti luce coronas Doetior hic monitis, celsior ille gradu. Corda per hunc hominum reserantur et astra per illum: (juos docet ille stylo, suscipit ille polo. Pandit iter coelis liic dogmate, elavibus alter: Est via, cui Paulus; jarma fida, Petrus A facie hostili duo propugnacula praesunt, (juos fidei turres urbs, caput orbis, liabet. (Lib. III. Carinili.) Pa ne samo človeški rod, tudi vso ostalo prirodo opazuje bistri duh Pavlov v luči in svetlobi odrešenja, to pa takrat, ko prerokuje in naznanja osvobojenje iz sužnosti pogubljenja, ko napoveduje prilmdno udeležbo v prostosti in v odrešenju vsemu stvarjenju. „ Željno hrepenenje stvarij, piše Pavel tako sila lepo, čaka razodetja božjih otrok. Minljivosti so podvržene stvari, ne radovoljno temveč zarad Onega, ki jih je podvrgel, ki jih je podložne storil na upanje, da bodo tudi one oproščene —°o 3 2 'O 10 — robstva pogube k svobodi veličastnosti otrok božjih 14 . (Iiimlj. 8, 19—21). O tem vsega pozora vrednem in globokega pomena polnem stavku so učeni bogoslovci že napisali celo kopo znan¬ stvenih razprav. Med drugimi govori o tem Pavlovem izreku dobroznaui teolog in filozof o. Kleutgen iz družbe Jezusove v svoji teologiji starejše dobe. *) § 7. Sv. Pavel apostol vesoljnega sveta. M3, pogledom na Kristusa, odrešenika vsega sveta, in na vVf krščanstvo, vero vseli ljudi, bil je tudi Pavel navdan in j zavzet jasnega prepričanja o svoji apostolski nalogi, o svoji ] službi božji. Jezus je rešitelj sveta in Pavel učitelj sveta, Jesus salvator, Paulus doetor mundi. Vso vrednost in pred¬ nost te svoje vsesplošne službe nahaja imeuito v tem slučaju, da taiste ni prejel od ljudij, marveč od Boga samega in da je bil od Boga poklican: vsemu svetu oznanjevati Gospodov evan- gelj. O tem piše z vidnim ponosom Galačanom: „Pavel, apostol ne od ljudij in tudi ne po človeku nego po Jezusu Kristusu in Bogu Očetu .... na znanje vam dajem, bratje, da ovangelj, katerega sem jaz oznanil, ni po človeku; tudi ga nisem jaz od človeka prejel, niti se ga naučil, temveč je po razodetju Jezusa Kristusa 44 . (Gal. 1, 1. 11. 12). In dalje je izrekel o sebi veličastne besede: „Positus sum ego praedicator et apostolus, (veritatem dico, non mentior), doetor gentium in fido et veritate. Jaz sem postavljen oznanjevalec in apostol, (resnico ') Theologie der Vorzeit, I. toni. pag. 654 — G55. Primeri dalje: Katliolik, Zeitsehrift fiir kathol. Wissenschaft und kirchliches Leben. Jalir- gang 1S77. (Das organische Leben ant' der verkliirten Erde). — Scheeben, die Mystcrien des Christenthums. Freiburg in Br., 1865. (Die Verklarung der materiellen Creatur). —»■o 33 *°* 0 — govorim, ne lažem), učitelj narodov v veri in resnici". (I. Tim. 2, 7; II. r J 'im. 1, 11). On jc apostol Kristusov in učitelj narodov. Ker je bil teodidakt, bogouk, kakor sem zgoraj pripomnil, zato njegova gorečnost v izpolnjevanju dolžnostij apostolske službe ni poznala skoro nikakih mej ter ga je neprenehoma silila in priganjala, vedno dalje in dalje razglašati po svetu evangelj in vedno več in več duš pridobivati za Kristusa. In kakor bi bil brez telesnih spon in potreb, prehitel je bolj in predirjal, kakor pa prehodil pokrajine takrat znanega sveta; to pa samo le za čast božjo in za vzveličanje neumerjočih duš. Psalmist je menda Pavla mislil, ko je zapisal visokih mislij polni stavek: „Exultavit ut gigas ad currendam viam, a sunimo coelo egressio eius; et occursus eius usque ad summum eius. Padu j e sc kakor korenjak, da začne svoj tek po stezi, z višine neba je vzhod njegov; in tek njegov do krajev njegovih." (Pa. 18, 6. 7). Kakor brez pokoja, gnan od svetega nemira in svete lju¬ bezni Kristusove, prepotoval je blagi mož v čudežnih križpotih skoro ves tedanji omikani svet, le od prav pičlega števila v svojem početju spoznan, vsem tovarišem skoro neuganljiva uganjka, živa potujoča skrivnost. Prikazal se je sedaj v hrupu obljudenih slavnih mest in se je mešal v pogovore na najživah- nejših prostorih. Sedaj je izginila njegova pot v samotnih puščavah in temnili ječah, da se kmalu zopet pokaže jetnik, moker in od mraza se tresoč, iz morskih valov, po katerih se je vozil krščanski Odisej srečno in nesrečno. Niti trenotka ni mogel mirovati. Zapustil je ladijo in tovariše sopotnike, stopivši na suho, da za morskim obrežjem potuje in da stori še spotoma kaj dobrega. In šele po dalnjem pešpotu je stopil znovič na ladijo, da ne zamudi dohoda v mesto o pravem času, o katerem je želel dospeti. l)a! ako podčrtamo na zemljevidu pota našega apostola, kako jc hodil, došel in odšel, se pripeljal in odpeljal, skoro bi nam zmedlo pregled in pogled vzelo, tako se vlečejo črte šemo tamo, tamo šemo. Od Jeruzalema do Ilirije in od Galacije in Arabije, pa tjc noter do Italije, Hispanije, Galije in Britanije je raznesel z nedopovednim trudom in trpljenjem, z nepopisnimi nevarnostmi, notranjimi in vunanjimi, razširil je, 3 — o* 34 o c pravim, veseli glas o Jezusu Kristusu, odrešitelju vesoljnega sveta ter o milosti in resničnosti krščanstva. Vsepovsodi je vtemeljil in osnoval krščanske občine, kakor cvetoče in plodo- nosne zelenice v sredi žalostnih puščob nevernega sveta. Pač skoro vsa velika in slavna mesta starega veka so gledala v svoji sredini apostola paganov, so strme poslušala nove nauke iz ust glasovitega učitelja narodov. V Damasku je po svojem izpreobrnjenju takoj javno na¬ stopil v shodnici judovski, pa je prepričevalno dokazal strme¬ čemu ljudstvu, da je Jezus Kristus Sin božji. (Dejanj, apost. 9, 20). Toda moral se je brzo umakniti razkačenim rojakom, in da si reši življenje, bil je prisiljen, spustiti se v košu črez mestno ozidje. Petkrat je pridopotoval od raznih stranij v Jeruzalem, da se ali spozna s Petrom, prvakom apostolov, in se ž njim kot s poglavarjem vesoljne cerkve zjedini v svetem nauku; ali da prinese bogate darove, katere je nabral pri kristjanih v oddaljenih krajih za revne, stradajoče jndokristjane; ali pa da se udeleži darovanja v templju ter je pričujoč na prvem cerkvenem zboru, ki je postal vodilno pravilo za vsa prihodnja zborovanja; ali da praznuje v Jeruzalemu binkošti in si izprosi darov sv. Duha. In na vseh teh potih v Jeruzalem vodila ga je živa želja, da bi izpreobrnil svoje brate Izraelce h Kristusu, da bi pridobil jude za krščanstvo. V Antijohiji, v tem davnodobnem mestu ob potoku Orontu v rodoviti ravnici ležečem in v tej prestolnici sirskih kraljev in sedežu rimskih prokonzulov, tu se je trudil Pavel dolgo in mnogo, dokler ni postala Antijohija ognjišče krščanstva za pagane, kakor je bil Jeruzalem za Židove. In kakor v stolnem mestu Sirije, takisto ga nahajamo tudi v staroslavnih teniških mestih, v Tiru in Sidonu. Na prvem svojem apostolskem misijonu je obiskal Selevcijo, otok ciperski, je došel v Pizidijo, a je kmalu otresel prah pizidiški in je odpo¬ toval črez Ikonij v Listro likaonsko, kjer je čudežno ozdravil moža, že od rojstva sem kraljevega in tako hromega, da še ni bil nikoli stopil na noge. Tega je ozdravil v toliko začudjenje prebivalcem, da so vsi, od strahu in strmenja plahi, vpili: Ne¬ umrljivi bogovi so došli k nam v človeški podobi; in duhovnik Jovov je hotel z ljudstvom vred Pavlu in njegovemu tovarišu Barnabi darovati ovenčanih juncev. Dii similes facti honiinibus descendenint ad nos. Et voeabant Barnabam Jovem, Paulom vero Mcrcurium, quoniam ipse erat dux verbi. Sacerdos qnoque Jovis, qui erat ante civitatein, tauros et coronas ante ianuas afferens, cum populiš volebat saerificare. (Dejanj, apost. 14, 10 — 12 ). Na stari klasiški zemlji trojanski bilo je našemu misi¬ jonarju naročeno in velcvano po skrivnostni prikazni macedon- skega moža, ki je zaklical apostolu: „ Pojdi v Macedonijo in pomagaj nam“, naj se poda črez Helespont v Evropo, da prižge še tudi Evropejcem svetlo luč svetega evangelja. In podal se je brez dolgega premišljevanja v Macedonijo ter je obiskal macedonska mesta Filipe, Solun, nam Slovencem drago mesto, od koder sta dva Solunčana, prava dva Pavla potovalca, pri¬ nesla Slovencem veselo oznanilo svetega evangelja. Zatem je obiskal Berejo in je od tod dalje potoval črez livade tesalske mimo Helikona, Olimpa in Ete skozi sotesko termopilsko in tebansko ob Pireju v rojstno mesto Temistokleja, v slavne Atene. S Pavlom je prekoračila Dardanele kultura Azije, po novem nauku preobličene, in se je naselila pri Jafetitih, ki pre¬ bivajo o) Nekateri starinoslovci uče, češ, Sokrat je stal pred helijasti, ki niso sodili v areopagn. V odboru 500 mož je bilo 281 glasov proti Sokratu, 219 za Sokrata. .-o- 37 -O' domače bogove, da uči eno samo više bitje. Stal je tukaj še tudi govorniški oder, s katerega je gromel Demosten zoper svoje in svoje domovine nevarne sovražnike. 1 ) Na tem staročastitem kraju obstal je torej Pavel in je gledal na krasno, v marmoru se lesketajočo akropolo s sijajnim Partcnonom, to najlepšo stavbo helenskega sveta, na tempel Tezejev in druge zdaj že preminile lepotije. S pogledom na brezbrojne slike in podobe praznih bogov, ki so zaljšale Atene in vso Atiko, začel je Pavel svoj nagovor kakor Demosten: „Možje Atenci! Po vsem vas vidim, da ste nekako preveč verni. Ko sem se namreč sprehajal in sem ogledoval svetišča vaša, našel sem altar, na katerem je napisano: Nepoznanemu Bogu. Kogar torej častite, dasi- ravno ga ne poznate, tega vam oznanjujem jaz. Bog, kateri je vstvaril svet in vse, kar je na njem, ta, ki je gospod neba in zemlje, ne prebiva v templjih, ki so narejeni z rokami. In ne streže se mu s Človeškimi rokami, kakor da bi česa po¬ treboval, saj on sam daje vsem življenje in dihanje in vse. In on je vstvaril iz enega ves rod človeški, da prebiva po vsem površju zemlje, in je odločil odmenjene čase in meje njegovega prebivanja. Da bi iskali Gospoda, ne bi li ga kako otipali in našli, dasiravno ni daleč od nobenega izmed nas. Zakaj v njem živimo in se gibljemo in bivamo, kakor so tudi nekateri izmed pesnikov vaših rekli: Zakaj tudi rodit njegovega smo. Ker smo torej božjega rodit, ne smemo misliti, da je božje bitje enako zlatu ali srebru ali katnenu, izrezanemu po umetnosti in iz- mišljenju človeškem. Bog torej, ne glede na čase nevednosti, oznanjuje sedaj vsetn ljudem povsodi, naj delajo pokoro. Zato ker je odločil dan, ko bode sodil ves svet po pravici po Možu, katerega je postavil, podavši vero vsem s tem, da ga je obudil od mrtvih." (Dejanj, apost. 17, 22—32). Ta slovesni govor, v katerem je apostol narodov oznanjal temeljne dogme katoliške cerkve kakor, postavim, resnico o enem edinem Bogu, o vstvarjenju, o izvirnem grehu, odrešenju, vstajenju in sodbi — ta govor, mislim, je podoben potoku, v katerem odseva vsa zgodovina razodetja in prevelikih dobrot ‘) Pri drugih poročevalcih bereš, da je imel Demosten svoje politiške govore v narodnem zboru (šx%XY]aia). božjih od dobe paradiške pa tje noter do dneva poslednje sodbe. O teni govoru na areopagu bode človeški rod vedno govoril, kakor ne bode pozabil Aten in Rima. Kil je ta Pavlov govor blisk in grom v temni noči. Mnogo časa je trebalo, da so se oči Atencev privadile tej svetlobi. I'a napočil je vendarle dan, prav jasni dan. Zares! besede, na areopagu govorjene, so bile kakor bliski v krilu globocih tmin, daleč na okrog noč duhov in brezd.ua src razsvetljujoči. Pavlov prihod v Ateno in njegovo tamošnjo vedenje ostane za vse čase občudovanja vredno. To dejanje in nehanje kaže moža v vsej njegovi gorečnosti, moči in splošnosti. Kje, vprašam, bil bi najti v onem času mož, ki bi sc drznil kot tujec v sredi najomikanejšega naroda javno nastopiti ter njegove preučene in prebrisane voditelje poučiti v vse- drugačnih resnicah, kakor so jih doslej verovali? Toda apostol paganov, dospevši v mesto grških muz, ni miroval niti trenotka, nemudoma si ogleda paganske altarje, na katerih je zapazil resnobnega pomisleka vreden napis: Diis Asiae et Iiuropac et Africae. Diis ignotis et peregriuis. Kako primerno, kako pametno je zasukal Pavel in porabil po svojem ta napis, vzemši jednino za množino, ker mu ni bilo govoriti o nepoznanih bogovih, marveč le o enem edinem meščanom še neznanem Bogu, da dokaže Atencem, da je ta edini v napisu še med neznano bogove šteti Bog njegov že zdavna poznani Bog, vstvarnik nebes in zemlje. Pač vrlo dobro je duhoviti Hijeronim ocenil to Pavlovo postopanje, ko je svojemu prijatelju Pamahiju pisal: „Voditelj krščanske armade in nepremagljivi govornik Pavel se je tam, kjer je šlo za reč Gospodovo, poslužil prav slučajnega napisa z modrim zavinkom v dokaz svete vere. Zakaj naučil se je od pravega Davida, sovražniku meč iz roke izviti in oholemu Go- lijatu z njegovim orožjem odsekati glavo' 1 . Pač nenavaden in dotlej še nikoli slišan je bil nauk, ka¬ terega je krščanski modroslovec iz Tarza v Oiliciji učil filozofe atenske. Ko njim je med drugim napovedal vstajenje in sodbo sveta, morala je gotovo mogočen vpliv in vtis na poslušalce delati ta napoved občne, pravične sodbe božje ravno na naj¬ slavnejšem sodišču starega sveta: na areopagu. Pač se ve, da — °-o- 39 O' — niso Atenci takoj umeli novega nauka. Nekateri poslušalci so se pri besedah o vstajenju celo smejali, čemur se ni čuditi, ker njim je manjkalo vsakošnega pojma o tej prevažni resnici ka¬ toliške cerkve. Vendar pa je govornik /.a svoj nauk pridobil več oseb, kakor je to razvidno iz Lukeževega poročila: „Ko so pa slišali o vstajenju mrtvih, so se nekateri posmehovali, drugi pa so rekli : O tem te bodemo slišali drugič ... A ne¬ kateri možje so se mu pridružili in so verovali; med temi je bil Dijonizij areopagita in neka žena po imenu Damara in še drugi ž njima.“ (Dejanj, apost. 17, 32—34). Ker imenuje sv. Lukež posebič Dijonizija in Damaro, ni dvomiti, da sta bili te dve osebi odlični. O tem Dijonizija gre glas, da jo bil areopagu predsednik in da je besede: umira ali Bog ali pa vsa narava trpi, zaklical, ko je na veliki petek ob uri Jezusove smrti mrknilo solnce in se je tresla zemlja. Veroval je pač prvo ter se je dal po Pavlu spreobrniti k veri na Kristusa, ki je takrat umiral. Pravijo dalje, da je ta Dijonizij postal pozneje škof atenski in da je spisal mnogo učenih del modro- slovnih. V enej teh razprav imenuje Pavla: communem nostrum solem, sapientiae abvssuin, skupno naše solnce, modrosti glo¬ bočino. ') Vsekakor je izpreobrnitev teh dveh odličnih Atencev na areopagu o priliki Pavlovega govora prečuden dogodek in preredka prikazen. Čudno je tako to izpreobrnjenje, kakor je ta govor na areopagu čuden, o čegar vsakem stavku so učeni bogoslovci napisali učene razprave, ker so posamezne besede velevažne vsebine, so bogatega obsega. 2 ) Iz Aten jo maline Pavel ravnim potom v Korint, v to ne manj čudno mesto Ahaje od onega Atike. Kdo bi pač uganil, kake misli so prihajale našemu potovaleu, ko je gledal ta v ’) De divinis nominibus. Pag. 7. 2 ) Primeri med drugim: Potite commentaire philosophique du discours de saint Paul a 1’ areopagc. (Kevue catholique G livrai sou 15. juin. 1879). — Seliast. Brunner, Paulus in Athen. 2. Aufl. Regensburg, 1857. — J)r. Joh. Km. Veitb, Die Siiulen der Kirche. Wien, 1849. (Paulus in Athen. Pag. 136 seq). — Dr. Sepp, Geschichte der Apostel. 2. Aufl. Schatfhausen, 1866. (Pag. 121 144. Paulus in Athen). — Dr. Math. Eberhard, VortrSge iiher den Aufonthalt deš AposteTs Paulus zu Athen. (Kanzel-Vortrage. Trier, 1877. I. Bnd. Pag. 135—202). — 40 •°“ ! gnusobne hudobije zakopani kraj? V Korintu se je gojila bo¬ gatija, nevkrotna oholost in ošabnost. Korinčani so se radi imenovali otroke Jova; samopašnost, mehkužno,st in pohotnost, poleg teh pa tudi umetnost, učenost in zgovornost — Ciceron ne zove brez razloga Korint luč Grecije — vse to in še mnogo več si našel v tem mestu. Vsled blagostanja in dobrega živ¬ ljenja je nastala prislovica: non cuivis contingit homini adire Corinthum, ne pripeti se vsakemu, da bi došel v Korint, to je, da živi v obilnosti, sreči in v razkošju. In v to bogato, ob dveh morjih ležeče mesto, kamor so dohajale ladije Britanije in Hispanije, Egipta in Azije, v to Sodomo in Gomoro grško med lahkoživi in mehkužni narod je stopil Pavel s svojimi treznimi resnicami in z vzvišenimi nauki. Pri dohodu si je poiskal službe pri Akvili tkavcu, kjer si je kot rokodelski pomagač služil vsakdanji kruh. Korinčani niso bili pregostoljubni nasproti oznanjevalcu sv. evangelja. Pustili so Pavla stradati, moža dobrotnika, ki se je vendar tako dolgo pri njih mudil in s pridigovanjem trudil, kakor skoro nikoli nikjer, če izvzameš mesto Efez. Zato je smel po vsej pravici tožiti: ,, Do te ure stradamo in žejamo in smo nagi . . . in nimamo stalnega prebivališča. In mi delamo in se trudimo z lastnimi rokami.“ (I. Kor. 4, 11; II. Kor. 11, 27). Pri vsem tem siromaštvu pa je vendar med judi in pagani pridigoval tako vspešno, da ga je predsednik židovske sinagoge Sosten in so ga drugi judje v Korintu z vso silo gnali pred sodni stol rimskega prokonzula Galijona, brata filozofu Seneki, in so ga tam hrupno in burno tožili. Ali ta krivična zatožba je za Pavla vnete pagane razsrdila tako, da so po končani seji, v kateri je Galijon jude z nepošteno tožbo odpravil, da so, pravim, še v sodnijski dvorani napadli Sostena in njegove pristaše, pa jih pretepli; a ne da bi se bil Galijon, nevoljen nad predrznimi tožniki, vstavljal temu početju, češ, našli so, česar so iskali. (Dejanj, apost. 18, 1 — 17). Kakor v glavnem mestu Ahaje v Korintu, istotako in še mnogobelj se je Pavel trudil in delal v glavnem mestu male Azije v Efezu, kamor je sleharnega dne mnogobrojna množica tujcev prihajala zarad znamenitega svetišča, ki je bilo boginji —o 41 •0*0 Dijani posvečeno, in zavoljo cvetoče kupčije. Tukaj na obrežju potoka Rajštra je pridigoval Oilicijanec božjo besedo črcz dve leti ukaželjiicinu ljudstvu, ki je od vseh koncev prokonzularske Azije bralo v zalo mesto efežko. In iz Efeza je zasvetila luč sv. evangelja črcz vsa ona davna središča grške omike in olike, črez vse one krasne otoke, mesta in prokrajine stare Jonije, kjer je pesnik Homer svoj junaški spev sestavil, kjer je Ana- kreon peval, Mimnerem svoje elegije izumil, in kjer so Tales, Anaksimander in Anaksimen svoj čas premišljevali uganjke tega življenja. In daleč preko mej stare Jonije do najdalnjili delov maloazijskega polotoka se je razširila luč večnih resnic božjih. Ko jo pa Pavel obiskal vsa veča mesta rimskega orijenta, potem je obrnil svojo bistro sokolsko oko na zapad, kamor se je sčasoma preselila vsa omika, a tudi vsa nevera in nenrav¬ nost. V rimsko mesto, katero zove Ciceron „emporium gentium populorumque“ ali „lucem orbis terrarum et arccm omnium gen¬ tium" l ), v večno mesto Rim, pravim, silil ga je duh in gonilo ga je srce, da tudi v metropoli vsega nevernega sveta oznanjuje nauk Jezusov ne samo z besedo, marveč tudi po železnih sponah, katere je kot jetnik za Kristusa, vinctus Christi, nosil in vrhu tega še po svojem mučeništvu. Noge in roke so mu nasprotniki sicer vklenili, ali jezika mu niso zmogli zavezati, besed mu niso premogli odvzeti; in tako je\ govoril in pričal o Jezusu vselej in vsepovsodi. In prav zato je smel in mogel pisati: verbum Dei non est alligatum — beseda božja ni vklenjena (II. Tim. 2 , 9 ). Pa kakor v Rimu in v Korintu, v Atenah in v Efezu, v Jeruzalemu in v Antijnhiji, v Damasku in v Tiru in Sidonu, tako nahajamo divnega Pavla tudi na ulicah Mileta, Soluna, Filipov, kjer izpreobrne Lidijo, imenovano prvo kristjanko v Evropi, na ulicah Cezareje, Ptolomajide, Tarza, svojega rojstnega mesta, in Nikopola, pa tudi na otokih, iz sredozemskega morja se vzdigujočih. Na Cipru, Rodu in na Kosu, rojstnem kraju naj¬ slavnejšega zdravnika starega sveta Hipokrata, na Kreti in na ') In Catil. IV. c. 0. § 11. — *o 42 o Malti in Siciliji, povsodi pridiguje Kristusa, vsepovsodi je delaven /,a razširjanje božjega evangelja, za izpreobračanje nevernikov. Res! poprej bi delaželjnctnu Pavlu bilo zmanjkalo zemlje kakor pa oznanjevanja gorečnosti. In ko je apostol ob koncu tretjega svojega misijonskega potovanja od Jeruzalema v okrogli do Ilirije srečno dovršil veselo oznanilo in ker v bližini ni našel več kraja, kjer bi bil potreben, takrat ga je sililo in napotilo, sv. evangelj do najzapadnejših mej rimskega cesarstva tje do stebrov Herkulovih v Hispanijo zanesti, kar je nedvomno storil po svoji rešitvi iz prvega rimskega zapora. Učenjaki ne dvo¬ mijo več danes, temveč že zdavna resnijo, da je sv. Pavel na svojih apostolskih poslanjib prispel gotovo v Hispanijo, morebiti še celo v Galijo in v Britanijo. Saj vendar sam piše v listu do Rimljanov (15, 24), da hoče Rim le nekako mimogrede na potu v Hispanijo obiskati. Da je ta svoj veliki načrt izvršil, potrjuje pred vsem rimski papež sv. Klement v prvem listu do Korinčanov v petem poglavju, kjer omenja, da je Pavel prišel do mej zapadne Evrope, širi to tspp.a tSuasog. ') In vsemu učenemu svetu dobro znani fragment Moratorijev določno govori o nekem potu Pavlovem iz Rima v Hispanijo —• profectio Pauli ab urhe ad Hispaniam proliciscentis. Tema dokazoma še dodaj ustmeno sporočilo v Hispaniji, in vzdignila bode tehtnica, v zmago in na korist spomenjenemu mnenju. 2 ) Če naposled še enkrat v duhu pregledamo vse, kar je bilo v tem oddelku povedano, moramo reči, da je sv. Pavel kakor deroč potok, ki oplodi livade, poplavi dežele, podere, kar sc maja in stoterim in tisočerim donaša hrano, da je Pavel, pravim, nalik deročemu potoku prepotoval kraje, povsodi razširjajo kraljestvo Kristusovo. In od koder se je ločil, tam je zapustil blagoslov in ’) Dr. Andreas Briill, Der erste Brief des Clemens von Rom an die Korinther und seine geschiehtliche Auffassung. Frcilmrg in lir.. 1883. Dr. Karl \Verner, Ueber die Reise Pauli nacli Spanien und dessen zweite rijmisehe Gefangenscbaft. (Oesterr. VierteljaJiresschrift fiir katb. Tbeologie. AVien, 1863. Pag. 321 seq. et 1884. Pag. 1. seq). — Tudi najnovejši avktor, ki je opisal novi testament, Oornely S. J. uči, da je Pavel obiskal Ilispa- nijo. (Historia et critica Introductio in II. T. libros sacros. Volum. III.). 2 ) Primeri: Carl Meister, Kritisehe Ermittelung der Abfassungszeit der Briefe des bi. Paulus. Regensburg, 1875. (Pag. 48 71). —o- 43 -o- srce svoje, in je skušal po prijateljih, znancih ali pa po listih in večkratnem obiskovanju si ohraniti nagnjenost svojih občin. Raz¬ merje Pavlovo do njegovih občin se kaj lepo pokazuje in prijetno odseva v nastopnih odstavkih: „Ne pišem tega, da hi vas sra¬ motil, temveč, da vas kakor svoje ljubljene otroke svarim. Zakaj če imate deset tisoč učenikov v Kristusu, ali nimate mnogo očetov, ker v Kristusu Jezusu po evangelju sem vas jaz rodil. Prosim torej, bodite moji posnemovalci, kakor sem jaz Kristusov.“ (1. Kor. 4, 14—1 (j). „Naša usta so odprta k vam, Korinčani! Naše srce je razširjeno. Vam ni tesno v nas, ali vam je tesno v vaših srcih. Pa da nam tisto povrnete, kakor otrokom govorim, razširite se tudi vi.“ (II. Kor. G, 11 — 13). n Boj im se za vas Galačani, da ne hi se bil nekako zastonj trudil med vami. Bodite kakor sem jaz, kor sem tudi jaz kakor vi, bratje! prosim vas, nobene krivice mi niste storili.“ (Gal. 4, 11. 12). Kakor v teh srčno ljubezen dihajočih besedah, tako sc v mnogih drugih stoterih malih potezah, kakor na primer v pozdravih na začetku in oh koncu listov, sploh v naglaševanju osebnih razmer tako se, pravim, razodeva tesna zveza med Pavlom pastirjem in njegovo duhovno čredo. tako tudi med vsakovrstnimi ljudmi sejal seme nebeških i naukov. Resnico mu je prerokoval Ananija, rekoč: „Eris testis illius (Uhristi) ad onmes homines bodeš mu priča pri vseh ljudeh.“ (Dejanj, apost. 22, 15). V Jeruzalemu in Damasku je imel opraviti s sovražnimi« Židovi, v Atenah s filozofi Epikurja in Stoje. Boril se je s pagani, kakor piše Lukež: „ln govoril § 9. Sv. Pavel in pagan Seneka. >-o- 44 o°— je z neverniki in se prepiral z Grki; a oni so gledali, da bi ga umorili.“ (Dejanj, apost. 9, 29). In v strmih hribovih Galacije je pridigoval surovim Galačanom, potomcem iz Evrope do.šlih keltskih rodov Trokmov, Tolistobojev in Tektozagov, kateri so še za dobe apostola Pavla govorili tisti keltski jezik, ki se je razlegal okoli mesta trijerskega. To okolnost potrjuje učena glava sv. Hijeronim, ki se je sam mnogo časa mudil v Trijeru in je torej poznal jezik, ki se je govoril ondukaj; na svojih potih po vzhodnih deželah je pa imel ugodno priložnost, spoznavati jezik galatski ter ga s trijerskim narečjem pri- spodabljati. Verovati mu je potemtakem, kar piše v komen¬ tarju Pavlovega lista do Galačanov: „Unum est, quod inferi- mus et promissum in exordiis reddimus, Galatas exem])to sermone graeco, quo omnis oriens loquitur, propriam linguam eandem paene habere quam Treviros, nec referre, si aliqua inde corruperint. “ ’) Se več, tudi daleč tam na odprtem morju in v hrupapolnih pristaniščih stoji Pavel pri mornarjih in izvedenih trgovcih, trudeč se, da pridobi vse za sveto vero. Povsodi po mestih izpreobrača bogatine in siromake, mlade in stare, gospodarje in služabnike, na stotine in stotisoče. On izpreobrača sužnje in jetnike, izpre¬ obrača kupovalce in prodajalce, kakor je med ostalimi izprc- obrnil v Filipih Lidijo, eno najplemenitejših žen, katero ime¬ nujejo v knjigah novega zakona. „In v sobotni dan“, piše Lukež tako lepo, „smo šli iz mesta k vodi, kjer je bil na¬ vadni kraj molitve, in ko smo sedli, smo govorili ženam, katere so se bile zbrale. In neka žena po imenu Lidija, ki je prodajala škrlat, iz mesta tijatirskega, bogaboječa, je poslušala. In odprl jej je Bog srce, da je pazila na to, kar je Pavel govoril. Ko je pa bila krščena, prosila je, rekoč: Ge mislite, da sem Go¬ spodu verna, vnidite v hišo mojo in ostanite. In primorala nas je.“ (Dejanj, apost. 16, 13—15). In koga ne presune globoko v duši izpreobmjenje jetničarja v tistem macedonskem mestu. Ko je bil sv. Pavel iz neke deklice izgnal nečistega duha vedc- ') Comment. in epistolam ad Galatas in prooemio. Primeri še : Pr. Carl Wieselcr, tlie deutsche Nationalitat der kleinasiatiselicn Galater. Gutersloli, 1877. -*> 45 — zevanja., zgrabili so njega in njegovega tovariša »Silo, pretepli ju in vrgli v ječo ter naročili varilni ječe, naj ju skrbno straži. „Ali o polnoči sta Pavel in Sila molila in hvalila Boga. In jetniki so ju poslušali. Kar naenkrat nastane tolik potres, da se je temelj ječe zmajal. In pri tej priči so se odprla vsa vrata in je vsem odpadlo železje. Ko se je pa varili ječe pre¬ budil in videl vrata ječe odprta, izdrl je meč in se jc namer- jal umoriti, misleč, da so jetniki pobegnili. Pavel pa zakliče z močnim glasom, rekoč: Ne stori si nič žalega, vsaj smo vsi tu! On pa dobivši luč, leti noter in pade trepetaje Pavlu in Sili pred noge. In ko ju jo vun pripeljal, reče: Gospoda! kaj mi je treba storiti, da se vzveličam? Ona pa rečeta: veruj v Gospoda Jezusa Kristusa in vzveličal se bodeš ti in tvoja hiša. In govorila sta mu besedo Gospodovo in vsem, ki so bili v njegovi hiši. In vzel ju jo še tisto uro po noči in izmil jima je rane in dal seje krstiti on in vsi njegovi precej. In od- peljavši ju v hišo svojo, postavil je mizo in veselil se je, da je z vso hišo veroval v Boga. Ko se je pa zdanilo, pošljejo poglavarji biriče, rekoč: Izpusti te ljudi. In varih ječe spo¬ roči te besede Pavlu: Poslali so poglavarji, da se imata izpustiti; izidita tedaj in pojdita v miru ... In ko sta bila izšla iz ječe, prišla sta k Lidiji. In ko sta videla brate in jih poto¬ lažila, sta odšla.“ (Dejanj, apost. 16, 25—36. 40). Komu se ne priljubi Pavel v svoji vnemi za izpreobrnjcnje nevernikov? V Atenah izpreobrne modrijana in prisednika areo- pagu slavnega Dijonizija, poznejšega škofa atenskega; v Korintu predsednika sinagogi vrlega Krispa, v Solunu veljavnega Jazona, na otoku Cipru rimskega prokonzula Sergija Pavla, ki si je naj¬ brž od našega apostola izposodil drugo ime svoje, ker je pač sv. apostol bil že poprej hebrejsko ime Savel spremenil v novo ime Pavel, to pa zaradi Grkov. V Kirnu dospe Pavlov nauk celo v palače cesarske na dvor po neslavnih delili slavnega cesarja Nerona. In kdo bi smel naravnost zanikati, daje Pavel, če ne neposredno vsaj posredno, blaženo vplival na učitelja cesarja Nerona, na resnobnega filozofa »Seneko? Kar zadeva to prijetno vprašanje, nečem trditi svoje, povedati hočem samo, kar sem pri različnih pisateljih slučajno bral. Toda za svojo osebo —°o 46 Oo- sem prepričan, da je Pavel nedvomno občeval s filozofi, kjer¬ koli in kaderkoli jih je našel. Kar zadeva apostolovo spoznanje s Seneko, moramo na¬ stopne dogodjaje prevdariti. Meseca januvarija leta 60 po Kri¬ stusovem rojstvu dospel je Pavel prvikrat v Rim po apijski cesti, via Appia. Verniki, učenci Petrovi, so mu do apijskili vrat pritekli nasproti v bratski pozdrav. Dobri dve leti je ne¬ umorno sejal seme božjih resnic s tolikim vspehom, da je smel poročati Filipljanom: „Veditc pa, da to, kar se godi nam, služi v razširjanje evangelja, da so moje vezi v Kristusu že znane vsemu dvoru in vsem drugim.“ (Filiplj. 1, 12. IB). In ta svoj najnežnejše ljubezni polni listič končuje, rekoč : „Pozdravljajo vas bratje, ki so pri meni. Pozdravljajo vas vsi verniki, po¬ sebno pa tisti, ki so cesarjeve biseri (Filiplj. 4, 22). Te vrste spričujejo neoporečno, da je bil Pavel dobro znan na dvoru Neronovem. Kot jetnik je bil izročen poveljniku cesarske straže, Afranijn Burrhu, ki je bil približno leta 62 s pota spravljen. Dvomiti ni lahko, da seje poveljnik seznanil z novim nau¬ kom svojega jetnika, duhovitega Pavla. Afranij Burrhus pa je bil prijatelj Seneki, odgojitclju Neronovemu, kateremu je morebiti vendar le kedaj pripovedni o čudnem možu iz dežele palestinske. Ako pa to ne, izvedel je Seneka vsekako za Pavla pri sodnijski preiskavi in konečni obravnavi. Zakaj Burrlms in Seneka sta bila prisednika sodišču, ki je štelo dva konzula in več sena¬ torjev. Seneka pa je bil konzul ob času, ko se je moral apo¬ stol zagovarjati pred Neronom, da je „lev“ vtilmil. Dostavi naj se temu, da je bil v Korintu prokonzul Senekin brat, Mark Anej Galijon, pred katerim se je Pavel zagovarjal tako moško, da ga je mili sodnik Galijon nekrivega spoznal, osvobodil in prijazno odpustil. Čuditi bi se pač ne bilo, ko bi bil brat, po- vrnivši se v Rim iz Korinta, kjer mu podnebje ni ugajalo, opozoril brata na tako izrednega moža, kakoršen je bil Pavel, o katerem je slul glas po vsem ogromnem grško-rimskem svetu.') ') Seneka je iskreno ljubil svojega brata Galijona, kateremu je po¬ svetil svoje delo „De ira“ s pristavkom Dulci, Sladkemu ali Milemu. In na drugem mestu piše kaj pohvalno o njem: „Solebam tibi dicere, Gallionem fratrem meum, quem nemo non param amat, etiam — že v starem času marsikateri cerkveni pisatelj. Tertulijan in Laktancij še ne omenjata ožjega občevanja Seneke s Pavlom, ali sv. Avguštin že govori določno v svojem listu do Mace- donija o dopisovanju med Seneko in Pavlom. (Epist. 153, 14). In glasoviti Stridovčan, sv. Hijeronim, je v svojem zapisniku kristjanskih slovstvenikov odločil Seneki posebno poglavje, v katerem govori o medsebojnem dopisovanju naših dveh slavljen¬ cev, rekoč: „Lucius Annaeus Seneca Cordubensis, Sotionis stoici discipulus et patruus Lučani poetae, continentissimae vitae fuit, quem non ponerem in catalogo sanctorum, nisi me epistulae illae provocarent, quae leguntur a plurimis Pauli ad Senecam et Senecae ad Paulum, in quibus, cum esset Neronis magister et illius temporis potentissimus, optare se dicit, eius esse loči apud suos, cuius sit Paulus apud christianos. Hic ante biennium, quam Petrus et Paulus martyrio coronaretur, a Nerone inter- fectus est.“ (Catal. de viris illust. c. 12). Ohranilo se je še štirinajst pisem, katerih osem bi bil Seneka poslal Pavlu in Pavel Seneki šest. Zgodovinarji skoro soglasno resnijo, da so pričujoči listi apokrifni in to pred vsem drugim zaradi vsebine in oblike, neprimerne takima možema, in da so poskus sedmega veka, da nadomestijo prava pisma, ki so se po nesreči izgubila. In tako kaže siva starost, katere tem listom nikdo ne odreka, resnico, da so bili cerkveni pisatelji že davno prepričani o med¬ sebojnem poznanju krščanskega in paganskega modrijana. 1 ) *) Kogar zanima vsebina omenjenih listov, naj bere : Dor Briefweelisel Pauli und Seneka. Von Dr. Ffanz Xav. Kraus. (Theolog. Quartalschrift. Tiibingen, 1867. Heft IV. Pag. 603—624). 4 * -°o 52 •°' c — § 10. Sv. Pavel apostol za vse stanove. 1 > -jt 9 0 teh, kakor upam, koristnih ovinkih treba, da se zopet vrnem k vsesplošni delavnosti apostola Pavla za vse ljudi? | za vse stanove. Kot jetnik v okovih in sponah oznanjuje ! božjo resnico v Jeruzalemu pred višini duhovnikom v zboru sanhedrinu. Način, kako se je Pavel obnašal pred to skupščino? je svedok njegove mirne premišljenosti in krščanske modrosti. S prostim pa z bistrim pogledom, v katerem je odsevala nje¬ gova dobra, mirna, čista vest, s tem presunljivim pogledom na zbornike, pravim, je pričel svoj prepričevalni zagovor. „In Pavel, pogledavši na zbor, reče: Možje bratje! jaz sem z vso dobro vestjo živel pred Bogom do današnjega dne.“ In pri teh be¬ sedah udari na povelje velikega duhovnika Ananije eden okolo stoječih sv. apostola, kije sedaj zažugal Ananiji, rekoč; „ Udaril te bode Bog, stena pobeljena! in ti sediš, da bi me sodil po postavi, in zoper postavo me veliš biti ?“ Kmalu zatem jo Pavel nenadoma spretno zavije. In ta zavinek je dosegel čudovit vspeh. Nastali sta brzo dve stranki, ki sta zašli v medsebojni prepir in medtem je Pavel všel njihovim pestem. „Vedoč pa Pavel, da je eden del saducejev in drugi farizejev, zavpije v zboru : možje bratje! jaz sem farizej, sin farizejev, zavoljo upanja in vstajenja mrtvih sem na sodbi. Ko je pa to rekel, nastane razpor med farizeji in saduccji in množica se razdeli. Zakaj saduceji pravijo, da ni vstajenja in tudi angelja in duha ne; a farizeji trde oboje. In nastal je velik krik. In vstali so pismarji od strani farizejske in so se upirali, govoreč: Nič hudega ne nahajamo na tem človeku; če mu je pa duh govoril ali angelj, ne nasprotujmo Bogu. Ko je pa nastal razpor, bal se je tisočnik, da ne bi Pavla raztrgali, zato ukaže, da snidejo vojaki in ga potegnejo izmed njih in odpeljejo v grad.“ (Dejanj, apost. 23, 1 — 10). Na to ga pošlje tribun ali tisočnik Klavdij Lizija v spremstvu dveh sto vojakov, sedemdeset konjikov in dveh sto strelcev (Dejanj, apost. 23, 23) v Cezarejo Filipovo, da se tu pred rimskim prokonzidom zagovarja. In ta Pavlova apologija 53 '°' a — v Cezareji pred lahkobnim sicer ali lakomnim prokonzulom Porcijem Festom ni manj čudovita in spomina vredna. Kako izvrstno je umel apostol porabiti vsako priliko! Vsako njegovo dejanje kaže moža premodrega in prebrisanega. Govoril je sv. mož pred Feliksom, ki ga je prišel poslušat s svojo ženo Družilo prešestnieo, toli resno o pravici, čistosti in prihodni sodbi, da je prokonzul trepetal in da mu je naposled preplašen dejal: o tem te hočem vdrugo zaslišati. (Dejanj, apost. 24, 24. 25). Ne dolgo za tem dogodkom se je naš Pavel zagovarjal pred Feliksovim naslednikom, Porcijem Festom, pred- kraljem Agripo in njegovo sestro Bereniko in mnogobrojnim občin¬ stvom. Govoril je zatoženec tako ognjevito in krepko, da mu je Fest v besedo posegel in vmes zaklical: Pavel! tebi se meša. Velika učenost tvoja ti jemlje um. Na to odvrne Pavel: jaz nisem blazen o vrli Fest! marveč jaz govorim besede resnice in treznosti. In ko je to izrekel, nagovoril je nepričakovano, kakor bi blisknilo, pred vsem zborom kralja Agripo s povzdignje¬ nim glasom, veleč: „Veruješ kralj Agripa prerokom? Jaz vem, da veruješ!“ S tem pomenljivim, odločnim in nepričakovanim vprašanjem je predramil zaspanega kralja, da je strme odgovoril: „Malo manjka in pregovoril bi me, da postanem kristjan." In kako resno in slovesno mu odvrne vrli apostol: „Da! pač bi prosil Boga, naj bi manjkalo malo ali mnogo, da ne bi le samo ti, temveč tudi vsi, ki me danes poslušajo, postali takošni, ka- koršen sem jaz, izvzemši te-le verige." (Dejanj, apost. 26, 27—29). O kaka gorečnost in kaka apostolska odkritosrčnost go¬ vori iz teli prisrčnih besed, in kako sila primeren, prikupljiv in pridobljiv je pristavek: Trapezi6? -c a vel, ta zvezda prve velikosti in svetlosti na obnebju cer- V kvenem, pa ni le po svojih daljnih in težavnih potovanjih r : apostolskih in po ustmenem oznanilu nebeškega evangelja razodeval svojega poklica kot učitelj narodov, temveč on je to pričal tudi po svojih izvrstnih, nedosegljivih listih, katerih se je še štirinajst ohranilo v katoliški cerkvi. Pavel je kolikor listov pisal, toliko menda tudi prejel, le škoda, da so se izgubili. Tudi več njegovih ni več. Trije so se nedvomno poizgubili. V novem testamentu je Pavel največ napisal. In iz teli neprecen¬ ljivih pisem odseva mogočni duh in vzorni značaj slavljenega Tarzana. Ona so v najožji, so v najtesnejši zvezi z njegovim življenjem in so kakor dušni stržen njegov, medulla spiritualis. Nauki in resnice, o katerih govori v svojih spisih, so novi do¬ kazi za vseobsežnega, nebeške in človeške ljubezni polnega duha apostolovega. Dajmo in pojasnimo posamezne liste! V listu do Rimljanov, ki je dragocen zaklad globokega in dozorelega spoznanja skrivnostij božjih in ki se po vsej pravici imenuje svetišče v poslopju krščanske teologije in je krasen portal h krasnemu svetišču Pavlovih listov, v tem pismu opisuje Pavel v krepkih potezah hojo večnega Boga v zgodo¬ vini sveta in veliko spravno daritev Sinu božjega na Golgoti kot središče zgodovine in kot vir vseh milosti j in vse sreče za grešni rod človeški. Ta list do Rimljanov je po obliki in po vsebini velikansko mojstersko delo, ki ga je vstvarila Pavlova globoka modrost in vzvišena zgovornost. Ta, list nima vrstnikov, le list do Hebrejcev se mu bliža glede na visoke misli in jasne do¬ kaze. Bil je pač primerno pisan ta list za metropolo takrat omikanega sveta. V Rimu so se križali poti vseh narodov, tamo so se stekali vsi zakladi. Rim je bil sredotok vere paganske, ki ni le trpela vseh krivih ver, marveč jih je še gojila in združe¬ vala, tako da se sme in more imenovati panteon paganstva. V Rimu nahajaš glavo in srce krivoverstva. In to, kar je bil Rim dosehdob za paganstvo, to„ pravim, naj bi bil odslej za kr¬ ščanstvo, in ravno to je nameraval Pavel s svojim premodro —o- 58 -o- 0 — ubranim listom do Rimljanov. Kjer je bilo največ ljudstva in sicer raznovrstnega in raznovernega ljudstva najti, tam je pretila tudi najhujša borba, pa je tudi sijala najsijajnejša zmaga veri katoliški. In v dosego vsega tega je Pavel položil temelj s svojim vekovitim listom do Rimljanov. Pač le cerkvi, ki je bila sama tolike važnosti in tako velikanska po svojih zmožnostih in po svojem poklicu za vseobčnost krščanstva, le taki cerkvi je hotel apostol sveta odkriti globočine svoje modrosti, jej pokazati višine svoje vednosti. Ker jo je postavil pred naj- viša vprašanja človeškega uma, krščanske vere in božjega upanja, podal jej je tudi ključ do pravega razuma lastne bodočnosti kot vrhovne glave in matere cerkve vseh časov in vseh rodov. To pismo, ki nam kaže pisatelja na slemenu duševne moči in v polni krepkosti njegovega značaja in nam dopušča globoke poglede v delavnico njegovega duha, to pismo, velim, je vsled važnosti predmeta, ki ga obravnava, in vsled formalne dovrše¬ nosti, v kateri je pisano, med vsemi pismi najviše cenjeno in slavljeno. Ali tudi moč v njem razvite dijalektike, globokost in bogastvo idej, jasnost sloga, iskrenost izrazov: vse to in še drugo bode vselej napolnjevalo bralce z občudovanjem, s pravim strmenjem. Človeku čitalcu se dozdeva, da je Pavel pri teh ostroumnih premišljevanjih v listu do Rimljanov srce popolnoma odložil na stran in da je delal le samo s svojim velikim duhom. Um in srce sta pri Pavlu velika, a ta list dopričuje, da je imel njegov pisatelj hladno glavo, kakor pričajo drugi listi, da je imel vroče srce. Ta prekrasni list so tolmačili najizvrstnejši eksegeti kakor postavim Origcn, oče svetopisemske eksegeze, Teodoret, Teodor Mopsvestenski in drugi. >Sv. Krizostom je leta 391 govoril dvaintrideset homilij o listu do Rimljanov v Antijohijski baziliki sv. Petra. Globokost in veličava tega najobširnejšega pisma Pavlovega je najodličnejšega cerkvenega očeta, sv. Avguština, do cela omamila in prevzela. Da razloži vvod temu listu, na¬ pisal je sloviti Hiponec še kot presbiter posebno knjigo, toda pozneje je opustil pričeto delo, ker je uvidel, da nima potrebnih močij za tako početje. „Coeperam, pripoveduje sam v po¬ pravkih' 1 , sed (juoniam si perficeretur, plures futuri erant libri, —°o 59 ,o '°' et ipsius operiš labore ac magnitudi ne deterritus in alia faciliora deflexus sum. 141 ) In sv. Hijeronim, odlično nadarjen in globoko učen mož, ki se ni lahko zadovolil z vsakim spisom in je bil v tem oziru sila izbirčen, ta lev krščanske kritike in polemike, pravim, je priznal odkrito, da nikakor ne zadošča jedna knjiga za dobro razlago tega lista, tu treba več debelili zvezkov. In o težkoči tega lista je bil tako prepričan, da ga je čitajoč mnogokrat odložil, globoko vzdih ni vsi„Pavel, Pavel, ti pač nečeš biti razumljen, nečeš biti raztolmačen." To sodbo najostrejšega presojevalca med cerkvenimi očeti potrjuje tudi globokoumni Avguštin s pridevkom, daje Bog zategavoljo dopustil to težkočo, da poniža oholost uma človeškega. — Ker Pavel v tem delu razpravlja temeljne resnice in poglavitne nauke katoliške vere, srne se list imenovati: surnma theologiae sv. Pavla, ali kakor sv. Avguštin veli: centimu et fundamentum christianismi, središče in temelj krščanstva. Ne spodobi se morebiti, da citujem tukaj nekatoličana, vendar prav zanimiva je sodba Martina Lutra o tem listu Pavlovem : „l)ieser Brief ist das rechte Hauptstuck des N. T. und das allerlauterste Evangelium, welches vvohl \viirdig und wert ist, dass es eiu Christenmensch nicht allein von Wort zu Wort auswendig wisse, sondern taglich damit um- gehe als mit taglichem Brod der Seele.“ Pa hitimo dalje za Pavlom pisateljem, o katerem je veselo, vedno več in več izvedeti. V listu do Hebrejcev črta Pavel večno božje veličje in božje više duhovstvo Kristusa Jezusa. — V pismu do Filipljanov riše neizmerno ponižnost Jezusovo v skrivnosti njegovega včlovečenja in njegove smrti na križu; pa tudi po včlovečenju in po smrti na križu pridobljeno visokost in zasluženo čast v nebesih in na zemlji. Ta listič do Filipljanov je pač najmilejši in najljubeznivši. V njem ne najdeš nikakega očitanja, ne nahajaš ni kake nezadovoljnosti. List kipi prisrčne tolažbe, tako da prešine in vznese dušo in srce bralčevo. Ko je bil Pavel v Rimu jetnik prvikrat, poslala mu je prva, v Evropi od njega ustanovljena cerkev Filipljanov, njegovo ve- ’) Lih. I. Retract. C. 25 in epist. ad Romanos. ——o 60 o’— sel.jc in njegova krona, po svojem predstojniku Epafrnditu denarno podporo. In za to plemenito radodarnost se je Pavel zalivali! /. najiskrenejšo ljubeznijo. V listu do Kološanov slika od Boga navdahnjeni avktor božjo vzvišenost krščanstva nad vso vkanljivo človeško modrostjo; in v listu do Efežanov proslavlja sveto cerkev kot skrivnostno telo Kristusovo in kot najmočnejšo hrambo zoper krive vere in nevero. Pač prav velika je bila vrednost, velik je bil pomen teh dveh listov za prvi čas, a je tudi za sedanjo in ostane za vsako dobo. Kaj bi bilo tudi koristilo, temelj položiti cerkvi, ako hi nje ne bil ob enem Pavel branil in varoval zoper krive, sleparske nauke? In tega varstva in te obrambe viden vzgled je list do Kološanov kakor list do Efežanov, in to ostaneta oba za vse veke. Ona sta apostolski paladij, sta cerkvena pa naceja zoper vse herezije vsake dobe in vsake oblike, sta, da tako dem, summa contra haereticos, sestavljena od Pavla apostola sveta in učitelja narodov. Poleg tega sta omenjena lista dva svetla žarka apostolove luči in obsezata najbogatejši zaklad verskih ved in bogoljubnega življenja. Ze zlatoustni Janez, patrijarh konstantinopelski, je občudoval vzneseni jezik pisma do Kološanov ter se je divil brezmejni ljubezni do Gospoda Jezusa Kristusa, katero diše vsaka beseda in vsaka vrsta v tem listu. V listu do Galačanov opisuje Pavel svobodo, po Kristusu nam pridobljeno in prisluženo; opisuje na vcličajni način s po¬ gledom na Kristusovo priliko o očetu in dveh sinovih, katerih je bil eden poslušen, a drugi nepokoren (Mat. 21, 28); opisuje razmerje nove in stare zaveze pod podobo dvojnega zakona Abrahamovega, pod podobo »Sare in Hagare. In to vse kako krepko! List do lahkovernih Galačanov je glede na formalni značaj najodličnejše, je najizbornejše delo sv. apostola. V no¬ benem drugem spisu se ne kažejo Pavlovi občutki tako krepki in tako neposredni, kakor v tem; v nobenem niso izrazi tako jedroviti in ognjeviti, ni polemika tako pogubna za nasprotnike. Pavel ne preneha boja, dokler ne vidi zopernika pobitega od strele svoje vojevitosti. Kakor strela za strelo, grom za gro¬ mom padajo udarci po protivnikih. Posamezni izreki so kakor —o- (31 -o— blisk, ki udari v človeka, in ta stoji v dimu, pa ne ve, od kod in kako je udarilo. V listili do Korinčanov povdarja pisatelj tistega duha, kateri naj bi prešinjal vse vernike in napolnjeval vso sveto cerkev. V prvem pismu kaže jezik in kaže slog veliko spre¬ minjanje v občutkih: od globoke žalosti do velike radosti, od najvcče resnobe do najmilejše prijaznosti. Zapovedljiva beseda oblasti apostolove, ki naznanja kratke ali jasne določbe, menja sc s prisrčnimi obravnavami, v katerih se poduk spušča v naj¬ manjše posameznosti in podrobnosti, ali se kmalu zopet po¬ vzdigne do najvzvišenejšega, čisto pesniškega jezika. Prvi list do Korinčanov nam more služiti v dokaz in v vzgled za raz¬ prave o raznih potih, odnošajih in zmešnjavah v krščanski cerkvi — o stvareh, ki so skoro že vse našle svojo pred podobo v tem, kar je ponujala korintska cerkvena občina in kar se je pozneje tolikokrat ponavljalo v raznoličnih podobah. Kar zadeva drugi list do Korinčanov, ta nam odpira, nam dopušča najgloblji pogled v preblago in plemenito dušo apostolovo. Ni je strune človeškega srca, katere bi se ne bil dotaknil modri mož. Vse done brez izjeme. Sicer tudi v druge liste, a posebno v ta list je položil Pavel svoje preživo srce, svojo mogočno dušo. Izrazi so čuda lepi in primerni menjajočim se čustvom, sedaj žalobno tožeči, potem mirno tekoči v razpravi in zopet v strašni resnobi se vzdigujoči in zopernike pogubljajoči. V dušnopastirskih listih našteva pastir narodov ona veko- večna pravila, po katerih naj bi vladali predstojniki sveto cerkev. Pač krasno je opisal Pavel v pismih do Tita in Timoteja vse one čednosti in prednosti, ki naj zalšajo duhovnika. Pa nisem s tem izrekom povedal neresnice za resnico, prispodobi čislani čitalee nekatere odlomke v dotičnih listih, tako n. pr. 1. Tim. 3, l—4, 7; II. Tim. 3, 10; Tit. 1, 7 -9. Kaj čuda, da so bili ti zlati nauki sprejeti kot zakoni v zbornik kanoničnega prava, v corpus iuris canonici: Dist. 23—50 v dekretu Graci- janovem; lib. lil. tit. 1, X. in Vl'° ; ('lem. Xtravag. Com- mun. l ) V obče bodi povedano, da hranijo vsi trije pastirski listi ‘) O teh razpravah v zbornTku kanoničnega prava piše Pr. S. Aichner „In C. J. 0. prolixi traetatus de vita et honestate clericorum non sunt nisi —>o 62 o— v sebi nepremembno-veljavne zakone in vodilna ravnila za dušne pastirje. Ti listi so nevsahljiv vir najbolj zanesljivih nasvetov za vse člane cerkvene hierarhije. Oni so bogat rudnik modrosti in previdnosti, ki naj bi rokovodili dušne pastirje. Da! zrkalo in ogledalo so, katerega si ne more dušni pastir prepogosto stav- ljati pred oči ter se va-nje ozirati in v njem ogledovati. V teh treh listih je sestavil Pavel onih trinajst zapovedij, onih trinajst pravil za škofe, katera je pravnovedni Gracijan sprejel v svoj dekret, počenši pri 25. distinkciji. In tako so Pavlovi izreki v resnici postali kanoni; vendar že poprej je bila Pavlova želja prijateljem zakon in kanon. Njegovo vedenje v raznih odnašajih in slučajih je postalo zanesljivo pravilo za sv. cerkev. V cerkveno pravo se je sprejelo tudi njegovo obnašanje glede na zločine. x ) Drugi list do Timoteja pripada s ozirom na obliko naj- vzglednejšim delom Pavlovim. Pisava kaže nenavadno energijo mislij in veliko živahnost izrazov. Posamični odlomki, posta¬ vim 4, 1—8, smejo in morejo se prištevati najbolj srce p re¬ ši nj a j oči m odstavkom, ki so potekli iz peresa Pavlovega. Ta list zgrabi in premaga čitatelja, četudi ni rahlega srca, brez usmiljenja. Zakaj v njem veje neka otožnost, ki sega bralcu do srca, to pa zato, ker jemlje v njem ljubljeni in ljubeči apostol slovo od tega sveta. Ta list je testament, je poslednje naročilo, katero daje najboljši oče najljubšemu sinu. Pavel prosi Timoteja, tega svojega dolgoletnega spremljevalca in zvesto udanega prijatelja, prosi, pravim, svojega Benjamina, naj ne¬ mudoma pride k njemu v Rim, da mu še morda skaže zadnjo čast. Pa naj mu tudi prinese plašč, ki ga je pustil v mestu Trojadi, zraven pa še tudi knjige in pergament. „Jaz bodem skoro žrtvovan in ločitve moje čas je blizu. Bojeval sem dobri boj, dopolnil tek, ohranil sem vero. Že mi je pripravljen venec pravice, katerega mi podeli Gospod tisti dan, pravični sodnik . . . Prizadeni si, da prideš skoro k meni . . . Plašč, ki sem ga pustil uberiores expositiones doctrinae a s. Paulo in suis epistolis pastoralibus pro viris ecclesiasticis in specie destinatae. 11 (Compendium Juriš eccl. Brixinae, 1890. Edit. 7. Pag. 243 not. 1 & 2). ') Devoti, Institutiones lib. IV. tit. 1. § 3. 4. — Fessler, Der kano- nische Process. —°o O o '°‘ z ' v Trojadi pri Karpu, prinesi grede in pa knjige, zlasti per¬ gamente . . . Prizadevaj si, da prideš pred zimo.“ (II. Tim. 4, 6. 7. 8. 9. 13. 21). To točko o Pavlu pisatelju naj končam še z opombo, da opisuje v listih do Solunčanov konec sveta, splošno vstajenje in pa Gospodov častni prihod k zadnji vseodločilni sodbi. In tako bodi ta betva o Pavlovih listih zadosti v dokaz, da je naš apostol tudi s pogledom na svoje duševne proizvode apostol univerzalnosti, da je apostol katolicitete. M JLllakor so nauki občečlovečanski in so občeveljavne res- ,4\ niče, katere obravnava globokoumni mož v svojih listili z globokostjo in akribijo učenega teologa, z močjo in avkto- riteto apostola, z vsem navdušenjem srca. pregorečega za vero in cerkev, takisto je velikanski in vsesplošen tudi zapo- padek in jezik Pavlovih spisov. Kako čudovito razumejo, večne resnice in vedne potrebe človeške duše pojasnjevati z raznega stališča; vse plemenite nagibke vporabljati in vse strune dušine napenjati, da doseže breztrudno najviše in najveličastnejše, a tudi zajedno najniže in najneznatnejše reči, namene, učinke in vspehe. Da! Pavlov jezik ni jezik človeški, jezik je božji in jezik duha, prenapolnjenega z naj bogatejšimi naravnimi in nad¬ naravnimi darovi. Posamezni stavki in neredkokrat pojedine besede hranijo v sebi cele svetove najkrasnejših mislij, cele svetove najvzvišenejšili idej. Čisto resnico je povedal neki du¬ hovit pisatelj, ko je dejal: „Sv. Pavel je mož čudovite zgo¬ vornosti. V enem samem stavku njegovem je mnogokrat več moči in več krepkosti, nego podrugod v celem kupu knjig, § 12. Sv. Pavla slog. —o- 64 -o— Malone vsaka beseda v njegovih listih je živ ogenj, ki je gorel nekdaj v srcu njegovem in ki sedaj greje in užiga duše naše in naša srca.“ Vsi Pavlovi listi so po duhu, ki je preveva, povsem enovito delo; poleg tega pa sc vendar ločijo ne le posamezni listi, ločijo se se m ter tj e celo posamezni odlomki v istih pismih razmerno med seboj. Vsak list in v listih skoro vsak odstavek ima svojo posebno lepoto. Kdo, vprašam, ne občuduje daru zgovornosti v dogmatiškem oddelku in ne občuduje obsežnosti in bogastva najmočnejših in najpripravnejših opominov v nravo- slovnem odlomku lista do Rimljanov? In kako veličasten duh umovanja veje v dogmatiškem in kako prisrčni opomini se vijejo po moralnem pododdelu lista do Kološanov. Kako žarovita, omamljiva in uničujoča, a poleg tega vendar ljubezni in milobe polna polemika se razsteza po krepkem listu do Galačanov. tn kako globoka mistika mislij in kako vznesen slog odlikuje list do Efežanov, o katerem je prav sodil veljavni humanist llugon Grocij, pišoč: „Rcrum sublimitatem adaequans verbis sublimioribus, quam alia habuit unquam lingua humana?" In zatem kako prisrčen značaj imade list do Filipljanov; in kaka miloba in prijaznost sta v lističu do Filemona, v katerem prosi iz svoje rimske ječe Pavel za ubogega roba odpuš-enja, pri¬ zanesljivosti in milosti pri njegovem gospodarju in to s tako pri¬ merno dostojnostjo! To pisemce ni sicer dogmatiške važnosti, ali glede na umetnost je živ vzgled prikladnega ravnanja, ki je združeno z atiško dvorljivostjo. Pisan je listič s čudežno nežnostjo, ki kaže, kako dobro je umel Pavel, kar je priporočal Kološanom (4, 6). Umel je namreč vrlo dobro vtisniti, vedel je vdihniti svojim govorom, svojim besedam ljubeznivost, prijetnost, milino in blagoto. Vse redi, katerih je sicer le petindvajset, prekvašene so z najčistejšim duhom krščanske ljubezni. V tem pismu je apostol razkril pravo prostost, to je prostost, katero poveličuje in glasno oznanjuje krščanstvo. Pavel je izprosil svobodo sužnju Onezimu, in ta povrnivši se k svojemu gospodu o kolikim sužnjem je pač prinesel zlato svobodo, svobodo duše in telesa! In tako je v resnici ta listič do Filemona svetlo ogle¬ dalo apostolovega sloga in je s pogledom na priprosto veličast- nost svoje osnove, kakor s pogledom na ličnost razvitka posa¬ meznih stvarij, je ta list, pravim, ne manj jasen dokaz visoke duševne nadarjenosti pisateljeve, kakor je list do Rimljanov. Tako je sodil o našem lističu dr. Aberle, mož, ki je hodil svoja pota pri oceni sv. knjig - novega testamenta.*) Primerno je ocenil to delce profesor Wildschut, rekoč: „List do Filemona je vzor dvorljivosti in milobe, pa je tudi izraz pravega razuma krščanskih dolžnostij ter duhovite, ljubeznive in pridobljivc šegavosti. “ * 2 ) In da započeto razpravo o slogu Pavlovem nadaljujemo, prevdarimo zopet, kako slovesen in blagodejen mir je od kraja do konca razlit črcz vsa poglavja lista do Hebrejcev. V obče pa so vse te reči takošne, da nje bolje v samoti pri branju čutimo in se jih v premišljevanju veselimo, nego jih s peresom na mrtvem papirju z mrtvimi pismenkami popisati zamoremo. Rad prav rad podpišem pohvalno sodbo, katero je o Pavlovih listih objavil Brnski profesor Sušil, tako se glasečo: „Cenm so podobne Pavlove besede, morju ali nebu? Morje so glede na globokost in nebo so glede na čistost svojo. Blažen, kdor plava v tem morju. Tu ni nevihto niti pogube, tukaj veje sveti Duh. Njegova voda je čista in pristanišče njegovo je varno in mirno.“ Da je temu tako, ne spričuje le vsaka stran Pavlovih listov, to potrjuje tudi sad, ki prihaja od njih, to dokazuje pomen, ki so si ga pridobili za cerkev in za življenje toliko krščanskih narodov. Kakor je Pavel po svojem javnem oznanjevanju evangelja veliki apostol grško-riinskega sveta, tako je po svojih zlata vrednih listih veliki učitelj, je slavni teolog krščanske teologije in krščanskega življenja za vse čase in vse rodove, je doetor gentium ali po besedah sv. Janeza Zlatousta tuba evangelii, ti umen eloquentiae ehristianae, orbis terrarum rhetor. Vsi cerkveni možje od dobe apostolskih očetov pa do današnjega dne so zajemali in še zajemajo iz nepotekljivega vira vedno novih listov ') Einleitung in das jST. T. Herausgegeben von Dr. Paul Schulz. Freiburg in Bi\, 1877. Pag. 222. 2 ) D. H. Wildsehut, De vi dictionis et sermonis elegantia in epistola ad Philemonem. Trai., 1809, 5 njegovih. Brez Pavlovih listov ne bi imela katoliška cerkev svojega Krizostoma, kralja cerkvene zgovornosti, ne bi imela Avguština, najduhovitejšega cerkvenega očeta in učenika, niti pisatelja „IIojc za Kristusom", katere če je Tomaž Kempčan avktor, tako je še ta slavni mož spisal posebni sestavek pod naslovom: Gloriosus apostolus Paulus. ') Brez Pavlovih listov ne bi imela cerkev, pravim dalje, svojega Tomaža Akvinca, prvaka sholastikov in največcga krščanskega modroslovca, niti ne Belarmina, Bossueta, Bourdalou-a, Massilijona, Segneri-ja, Vieire, Juan d’Aville-a, Lacordaire-a in zadnji ni poslednji Slomšeka ter še drugih vzornih govornikov, ki so vsi prav skrbno študirali svetega Pavla in so ga stokrat in stotisočkrat navajali v svojih govorih. Krizostom je razložil vse Pavlove liste in je devet homilij napisal o proslavi in hvali Pavla, na duhu veli¬ kana. Tudi slavni Slomšek, doslej še ne doseženi a tem manje preseženi pisatelj slovenski, zapustil je potomcem divno lepih pridig o Pavlovih listih. Če so vsi spisi Slomšekovi podobni zlatemu prstanu, ki ga je poklonil zvesti sin svoji preljubljeni materi, zapuščeni domovini svoji, no tedaj pa naravnost rečemo, da je Slomšekovo razlaganje Pavlovih listov, da je »apostolska brana" dragocen dijamant v zlatem prstanu divnih spisov nje¬ govih. Brez sv. Pavla bi torej tudi mi Lavantinci Slomšeka ne imeli in če bi ga imeli, bi se ne bil nikdar tako lepo razcvetel nego je cvel in zorel v solnčnih žarkih učenosti in modrosti sv. apostola Pavla, učitelja vseh narodov. Ni, da bi ne omenil še tega, kako izborno in izvrstno se je po Pavlu izobrazil slo¬ viti škof Mihael Sailer. * 2 ) Toda ne le v slovstvenih delih slovečih bogoslovcev in cerkvenih knjižnikov živi sveti Pavel; on živi tudi na vseh katedrah in vseh lečah katoliškega sveta. In prav poredkoma se sliši pridiga ali homilija, v kateri ne bi odmevala božja modrost apostolova. Pavel uči, svari, opominja, tolaži, povzdiguje ‘) Prim. Opp. edit. Henri d Sommalii S. J. Antvverpiae, 1607. Pag. 865, kjer najdeš spis r Gloriosus ap. Paulus. 2 ) Primeri njegovo delo: Blicke des hi. Paulus in die Tiefen der Weisheit. Ein Versuch den Sinn und Geist des Apostels in christlichen Reden zu enthiillen. Miinchen, 1813. 4 Theile. —»•€>■ ( ) 7 **>°— in navdušuje, on strahuje in plačuje iz ust vseli krščanskih učiteljev, govornikov in pastirjev po vsem širnem svetu. Vzemi dogmatiko, moralo, pastirno, cerkveno pravo, za dokaze in raz¬ loge katerih verskih resnic in naukov ali moralnih dušepastir- skih vodil ne navaja se naš Pavel? Njegovi izreki podpirajo teologijo v vseh predmetih. Zakaj Pavel je razpravljal o milosti, o predestinaeiji ali prisojenosti, odrešenju, o včlovečenju, o zakonu in o pravicah zakoncev, o devištvu, o zakramentih; in o nalogi cerkvene hierarhije ni nikdo tako popolnoma jasno, določno in modro pisal vsestranski kakor bistroumni Pavel. Pomislimo, kako je cerkev porabila Pavlove liste v hrevi- ariju in v rnisalu. Vzemimo na primero list sv. maše, ki se služi za srečno izvolitev novega papeža, berilo, ki je posneto iz lista do Hebrejcev in ki začenja s povabilom: „Stopimo zaupljivo k tronu milosti, da dosežemo usmiljenje in najdemo milost v pomoči o pravem času.“ Na to pa slika v najlepših potezah velikega duhovnika, kakoršen mora biti tudi rimski papež po duhu in v smislu apostola narodov: „Od ljudij vzet, postavljen je za ljudi v vsem, kar zadeva Boga; da žrtvuje darove za grehe; da ima usmiljenje z grešniki in z nevednimi, ker je sam slabostim podvržen. In nikdo si ne daje časti sam, le oni, ki je od Boga poklican, kakor Aron.“ (Hebr. 4, 16; 5, 1 — 4). Ker so Pavlovi izreki porabili za razne bogoslovne predmete, ni čuda, da se je že mnogo mož potrudilo, da zberejo in vre- dijo Pavlove nauke v pregledno sestavo, kakor je to med dru¬ gimi storil Bonski profesor dr. Simar.') Da! Pavel še vedno uči in razlaga teologijo in jo bode razlagal do sodnega dne. Kdo pač more povedati, koliko blagoslova, koliko luči ter moči in tolažbe je prihajalo nad osemnajst sto let in še vedno prihaja iz listov Pavlovih? Ni li mar tako? Poglejmo! Oni edini stavek Pavlov: „Non sunt condignae passiones liuius temporis ad futuram gloriam, quae revelabitur in nobis. .. Si ') Die Tlieologie des lil. Paulus iibersiclilicli dargestellt von Dr. Ilub. Theophil Simar, Professor der katliol. Tlieologie zu Bonn. 2te. Aufl. Frei- burg in Br., 1883. 8° Str. 284. .. Primeri še: L. Usteri, Entwiclčiung des Panlinišchen Lelirbegriffeš Zlirieli. 1851. 6. Aufl. 5* —o- 68 -o«— tamen eompatimur, nt et conglorificemur. Trpljenje sedanjega časa nima vrednosti proti slavi, ki se ima nad nami razo¬ deti. . . Ako s Kristusom trpimo, bodemo ž njim tudi proslav¬ ljeni." (Rimlj. 8, 17. 18). Te priproste, tako tje vržene besede apostola Pavla, koliko solz so že posušile, koliko užaljenih src potolažile, obupujočih okrepile? Pisatelju samemu so bile sladko tolažilo, so bile mehek in hladen prt, s katerim si je brisal z vročega čela obilni gosti znoj in si je otiral z lica pogoste solze. In prvih sedem vrst v trinajstem poglavju lista do Rimljanov, kjer naglasa apostol državno oblast kot božjo napravo in zapoveduje pokorščino tej oblasti kot sveto dolž¬ nost, za katere spolnitev je odgovoren človek ne človeku tem¬ več Bogu, teh sedem vrstic, pravim, koristilo je več državnim oblastim in potemtakem mirnemu razvijanju človeškega rodu, nego so koristile vse inodroslovne in vednostne razprave o državi in o pravicah države sem od Platona in Aristotela pa tje do Hugona Grocija in Pufendorfa, do Stahla in Bluntschlija in noter do Schulteja ali katerega koli novejšega pravnika. Toda takih in enakih monumentalnih odlomkov nikakor ne manjka v spisih Pavlovih. Grške in rimske književnike po- prek občudujemo zastran njihovih krepkih in kratkih, globoko v človeško življenje segajočih, veleveljavnih izrekov. Pa res? ne da se tajiti, da je nesrečni Ovidij prav točno četudi le kratko označil boj med mesom in duhom, ta neprestani boj v srcu človeškem: „Sed trahit invitum nova vis; aliudque cupido, mens aliud suadet. Video meliora proboque, deteriora sequor.“ Vendar bistrooki Pavel jc še bolje ali vsaj tako dobro in tudi tako določno in umljivo opisal ta notranji boj v človeku, ko je dejal: „Non enim, quod volo bornim, boe facio; sed quod nolo malimi, hoc ago. Dobrega, kar hočem, ne delam; marveč hudo, česar nočem, to počenjam." (Rimlj. 7, 19). Sploh celo sedmo poglavje lista do Rimljanov govori v zlatih pregovorih o slabosti in grešnosti človeški. A še več. To poglavje podaje čitatelju tudi zdravilno sredstvo, da pomiri in vpokoji silni boj notranji. Kako so vendar stari modrijani ugibali in ugibali, toda vseh sedem grških modrijanov ni uganilo, četudi so imeli Edipov bistri um za razvozljanje uganjk, niso uganili, ponovno pravim, —»o* 09 -o«— kdo hi mogel nesrečnega človeka rešiti strašnega boja notra¬ njega, bi ga mogel oprostiti nemira perečega. Čutili pa so vsi, da treba pomoči; toda kakošne in od kodi, to njim je ostala nerešljiva nganjka. Nasvetovali so sicer mnogokaj, a dosegli niso prav ničesar, ter še sami niso zaupali svojim nasvetom. Pa tudi naš Pavel jo čutil v svojem oprsju veliko nagnjenje k hudemu, tako da je vskliknil, milo tožeč: „Jaz nesrečni človek, kdo me bode otel iz telesa te smrti?.(Rimlj. 7, 24). Kdo? Res velevažno in velepomenljivo vprašanje, na katero še ni nobeden umoslovee doslej odgovoril pametno in polnoveljavno. Vendar veleumni Pavel ga je rešil z dvema besedama: Gratia Dei! (Rimlj. 7, 25). Ko so ga namreč priložnostno napale hude skušnjave, pomolil je k Bogu, iskreno ga trikrat proseč, naj ga vendar reši hudega satana. In na to ponižno prošnjo je prošnik prejel večnega spomina vredni odgovor: Sufticit tihi gratia mea. Zadoščuje ti milost moja. (II. Kor. 12, 9). Znano je dalje, kako čislajo Sokratov izrek: Vem, da nič ne vem; in le tisti, ki ve, da nič ne ve, ta je pravi modrijan. A Pavel je morebiti isto resnico povedal še modrejše pa kračje: „Če misli kdo, da je kaj, ko vendar nič ni, slepi sam sebe/ (Gal. d, 3). Pač ista resnica, le samo da je povedana drugače, gotovo krepkeje. Komur pove prejšnji stavek premalo o vred¬ nosti domišljavega znanja, naj premisli drug Pavlov izrek: „Če kdo misli, da kaj ve, nikakor ni spoznal, kako je treba spo¬ znati/ (I. Kor. 8, 2). Toda pojdimo dalje! Tu opozarjam vnovo na prekrasno poglavje trinajsto prvega lista do Korinčanov, kjer opeva Pavel lepoto in vrednost krščanske ljubezni; ni ga skoro lepšega poglavja v svetopisemskih knjigah. — Res! človek ne veruje prav lahko, da najde v Pavlovih listih veli¬ častne, resnomile in miloresne izreke, ki mu takoj pretresejo dušo in srce. Komu, prašam, ne ugaja nastopni odlomek? „Nikomur ne dajajmo v ničemer spodtike, da se ne graja naša služba. Marveč v vsem se izkazujmo kakor božje služabnike v mnogem trpljenju, v stiskah, v potrebah, v težavah, v udarcih, v ječah, v sporih, v trudili, v bedenju, v postu, v čistosti, v znanju, y prizanesljivosti, "v dobrotljivosti, v duhu svetem, v nehinavski ljubezni, v besedi resnice, v moči božji, z orožjem —o 70 "O" - pravice na desno in na levo, s slavo in z nečastjo, s slabim in z dobrim imenom, kakor polnijšljivci in resnični, kakor neznani in znani, kakor umirajoči in glej! mi živimo, kakor kaznovani pa ne umorjeni, kakor žalujoči a vedno veseli, kakor siromaki a mnoge bogateči, kakor ničesar ne gleštajoči in vse imajoči. Naša usta so odprta k vam, Korinčani! in srce naše je razširjeno. Vam ni tesno v nas, ali tesno vam je v vaših srcih. Pa da nam tisto povrnete, kakor otrokom govorimo, razširite se tudi vi.“ (II. Kor. 6, 3—13). Tako govori in piše le blagodušni Pavel. To je njegov slog. V takih odstavkih zrcali se vsa lepota in blagota Pavlovega srca in vsa divnost njegove pisave. Ker so besede kakor plamen, kakor strele švigale iz ust Pavlovih, kaj čuda potem, da so občudovali njegovo zgo¬ vornost tudi pagani ter so ga imeli za boga Merkurija, ki je bil poslanec olimpskili bogov, kakor uči grško bajeslovje. Barnabo so imeli za Jupitra in Pavla za Ilermeja in to zavoljo zgovor¬ nosti, ker je imel prvo besedo, bil je 6 -r^objisvoc - ton /.0700, dux verbi. Krepek je dalje ves oni oddelek lista do Efežanov, kjer Pavel podaje, ali bolje rečeno, kjer nekako kristjana v roko tišči orožje, s katerim naj bi se vojskoval na življenje in smrt zoper svoje zopernike. „Bratje! ojačite se v Gospodu in v kre¬ posti moči njegove. Odenite sc z orožjem božjim, da bodete mogli stati zoper zvijače hudičeve. Kajti borba nam ni zoper meso in kri, nego zoper poglavarstva, zoper oblasti, zoper mo¬ gočnike tega temnega sveta, zoper hudobne duhove pod nebom. Zato pa zgrabite orožje božje, da bodete mogli vstavljati se v hudem dnevu in stati, vse premagavši. Stojte torej, ledje svoje opasavši si z resnico in oblečeni z oklepom pravice in na nogah obuti s pripravljenostjo evangelja miru. Pred vsem pa zgrabite ščit vere, s katerim bodete mogli ugasiti vse goreče strele hu¬ dobca skušnjavca. In vzemite čelado blagosti in meč duha, ki je beseda božja.“ (Efež. 6, 10—17). I11 komu ni, vprašam, kakor iz srca vzet tako resnični opis vednega nemira in vodnega boja v človeški duši'? „Vem, da je postava duhovna, ali jaz sem mesen, suženj pod oblastjo greha. Zakaj kar delam, ne mnejem; dobrega namreč, kar hočem, tega ne delam, temveč kar sovražim —-o- 7.1 ,o, °— hudo, to delam. Ce pa to delam, česar nečem, pritrjujem postavi, da je dobra. Sedaj pa že nič več jaz ne delani tega, nego v meni prebivajoči greli. Zakaj jaz vem, da ne prebiva v meni, to je v mojem mesu, dobro; ker hoteti, to je pri meni, ali dovršiti dobro, tega ne nahajam. Kajti dobrega, kar hočem, ne delam, temveč hudo, česar nečem, to delam. (Je pa delam, česar nečem jaz, nič več ne delam jaz tega, marveč v meni prebivajoči greh. Na¬ hajam torej postavo, kadar hočem delati dobro, da se me hudo drži. Zakaj veselim se postave božje po notranjem človeku, ali v svojih udih vidim drugo postavo, ki se vstavlja postavi uma mojega in me spravlja pod jarem grešne postave, katera je v mojih udih. O jaz nesrečni človek! kdo me bode otel iz telesa te smrti? Zahvaljujem Boga po Jezusu Kristusu Gospodu našem. Tako torej le sam jaz služim z duhom postavi božji, a z mesom postavi greha. “ (Rimij. 7, 14—25). Gredoč pri¬ pomnim, da gledamo v Pavlovih iz vsakdanje skušnje in iz božjega razsvetljenja zajetih besedah kakor v gledalu svojo lastno revščino, in da naj iščemo ravno v tej shrambi po¬ trebnega orožja, s katerim lahko branimo sami sebe in vse te svoje. § 13. Nastavek o slogu sv. Pavla. JLildor želi še več slično krepkih odlomkov čitati v Pavlovih (' v listih, tisti naj sam na tihem bere petnajsto poglavje prvega lista do Korinčanov, imenito od vrste 32 pa tje do zadnje i 58, kjer govori apostol z vsem povdarkom o vstajenju mesa. In prav krasno je nadalje tudi tretje poglavje drugega lista do Korinčanov,- katere tukaj imenuje svoje priporočim pismo, kakor zove na drugem mestu Filipljane svojo krono. »Začenjamo li zopet sami sebe hvaliti, ali potrebujemo kakor nekateri drugi priporočnib pisem do vas ali od vas? Pismo naše ste vi, pisano —O 72 •CK— v naših srcih, poznano in brano od vseh ljudij; vi, ki se poka¬ pljete, da ste pismo Kristusovo, izdano od nas, pisano ne s črnilom, temveč z duhom Boga živega, ne na kamenitih ploščah, marveč na mesenih plateh srca.“ (II. Kor. 3, 1—3). Slično hvali Pavel tudi Solunčane, ko jim v prvem listu, ki je naj¬ starejša listina nove zaveze, piše: „Mi pa bratje ! ločeni od vas malo časa po obličju ne po srcu, prizadevali smo si toliko bolj, videti obličje vaše v mnogem poželenju. In zato smo hoteli priti k vam, jaz Pavel, enkrat in dvakrat, pa branil nam je satan. Zakaj kdo je upanje naše ali veselje naše ali naše slave venec? Ali ne vi pred Gospodom našim Jezusom Kristusom o prihodu njegovem.“ (I. Tesal. 2, 17 — 20). In ljubljenim Filip- ljanom kliče: „Zatorej bratje moji ljubljeni in zaželeni, veselje moje in moja krona! Stojte trdno v Gospodu ljubljeni. . . Veselite se vedno v Gospodu, še enkrat rečem, veselite se! In skromnost vaša bodi znana vsem ljudem!“ (Filiplj. 4, 1. 4. 5). Semkaj spada pač tudi častno in pohvalno spričevalo, katero je Pavel napisal Galačanom, rekoč: „Pričam vam, da bi si bili, ko bi možno bilo, izkopali svoje oči in jih dali meni.“ (Gal. 4, 15). Medtem pa ko ne bi imeli od Pavla druga nič kakor le mali listič do Filemona, smeli bi že soditi o njegovi plameneči ljubezni do bližnjega. Komu se ne prikupi ta miljena pisava? V deveti vrsti imenuje sebe sivega starčka, da najde tem goto- vejše usmiljenje pri Filemonu za Onezima sužnika. Kje je pač najti v onem času pisatelj, ki bi bil o robih trpinih pisal jed- nako? V pismu veliko in kratko poročati in reči vkljub vsej kratkosti v pravo luč postavljati, k temu treba velike spretnosti. Sv. Pavel je narisal v majhnem listu do Filemona naj popol¬ nejši vzor, kako mora pisatelj z nežno rečjo nežno postopati in ravnati rahlo. S kako milim slogom, s kako srečno izbranimi izrazi in kako jasno in rahločutno umeje Pavel, sam vzdihujoč pod jarmom tujih verig, zagovarjati uhežnega sužnja. Ponosa velikih in malih nasilnikov tedanjega časa ni razžalilo nič tako hudo, kakor upornost njih robov. Bistrogledni apostol je znal to dobro in od ondot njegova modra, opazna, previdna pisava, kjer govori suženj o sužnjih za sužnje. Taki zgovornosti se pač —°o 7 3 ,( > o — niti še kamen nc bi mogel zmagal no vstavljati. Res! listič do Filemona je magna eliarta libertatis za siromašne sužnje. V tej listini je objavil Pavel postavo, po kateri mora cerkev s suž- niki ravnati in je v resnici tudi vsa stoletja sem vestno ravnala. Ker menda ni, da bi ves list semkaj postavil, naj pripomnim, da se našega Pavla nežna ljubezen lepo izraža v besedah, ki kažejo na pomen imena sužnjevega '(hrpvt.o^ v. 10 — tov jtotš aot ayprpTov. vovi §s toi y,al spol Bo/jjrjnrov (v. 11). Sicer pa morda ustrežem marsikateremu čitatelju, ako ves miljeni listič poslovenim po vulgati, po kateri sem navadno slo¬ venil tudi druge v tej knjižici navedene posnetke iz Pavlovih pisem. „Pavcl jetnik Jezusa Kristusa in Timotej brat Filemonu ljubljencu in pomočniku našemu in Apiji sestri predragi in Arhipu soborilcu našemu in cerkvi, katera je v tvoji hiši: Milost vam in mir od Roga našega Očeta in od Gospoda Jezusa Kri¬ stusa! Zahvaljujem svojega Boga, vedno se spominjajoč tebe v svojih molitvah, ko slišim o tvoji ljubezni in veri, katero imaš v Gospoda Jezusa in do vseh svetih, da bi vkupnost tvoje vere razvidna bila v spoznanju vsakega dobrega dela, ki je med nami za Kristusa Jezusa. Veselje namreč veliko sem imel in tolažbo v tvoji ljubezni, ker so si srca svetih odpočila po tebi, brat. Zato, dasi imam veliko zaupnost v Kristusu Jezusu, ukazati tebi, kar spada k stvari, prosim te vendar raji zavoljo ljubezni, ker si takošen, kakoršen Pavel starček, ki je sedaj pa tudi jetnik Jezusa Kristusa. Prosim te za svojega sina, katerega sem rodil v vezeh, za Onezima, ki je bil tebi nekdaj nekoristen, sedaj pa je tudi meni in tebi koristen, katerega sem ti nazaj poslal. Ti pa ga sprejmi kakor moje osrčje. Njega sem hotel jaz pri sebi obdržati, da bi mesto tebe služil meni v sponah radi evangelja; toda brez volje tvoje nisem hotel ničesar storiti, da ne bi kakor po sili bila tvoja dobrota, nego kakor rado- voljna. Morebiti je namreč zato pobegnil nekaj časa od tebe, da bi ga navečno sprejel, že nc kot sužnja, nego mesto sužnja kot predragega brata, najbolj meni, koliko bolj pa tebi v mesu in v Gospodu. Ge imaš torej mene za tovariša, sprejmi ga kakor mene; če ti je pa kaj škodoval ali ti dolguje, tisto vštej meni. Jaz Pavel sem pisal s svojo roko, jaz bodem plačal; da ti ne —7 4 *°* c — rečem, da ti tudi samega sebe meni dolguješ. Tako brat! jaz se naj po tebi okoristim v Gospodu: pokrepčaj moje osrčje v Go¬ spodu. Zaupajoč v tvojo pokornost sem ti pisal, vedoč, da bodeš še več storil, kakor kar pravim. Zajedno pa mi pripravi tudi gostišče; kajti upam, da vam bodem po molitvah vaših podarjen. Pozdravlja te Kpafra sojetnik moj v Kristusu Jezusu, Marko, Aristarh, Doma in Lukež, pomočniki moji. Milost Gospoda našega Jezusa Kristusa z duhom vašim. Amen“. (Filem. 1 — 25). Kdo, prebravši to ljubeznivo pisemce, ne ljubi tem srčneje njegovega pisatelja, o katerem se tukaj menda prav dobro pri¬ lega opomba, da se je sv. P-avel z združnim ali soeijalnim vprašanjem pečal že pred osemnajstimi stoletji in da je tudi sedaj rešitev upati samo v nauku Jezusovem, katerega je oznanjal slavni poslanec iz Tarza. Gotovo more le krščanstvo povoljno rešiti pekoče vprašanje družabno in ga je že rešilo. Treba samo, da se ljudje vestno ravnajo po krščanskih za¬ konih, katere je v ta namen izdal največi socijolog Kristus Jezus in kateri se med ostalimi glase: „Ljubi svojega bliž¬ njega, kakor samega sebe. (Mark. 12, 31). Vse, kar hočete, da ljudje vam store, storite njim tudi vi tako. (Mat. 7, 12). Ubožcev bodete vedno imeli, da njim morete storiti dobro. (Mark. 14, 7). Amen vam povem, karkoli ste storili enemu izmed teli najmanjik mojih bratov, storili ste meni. (Mat. 25, 40). Blagor ubogim v duhu, ker njih je nebeško kra¬ ljestvo. Blagor usmiljenim, ker oni bodo usmiljenje našli". (Mat. 5, 3. 7). Tako je učil Jezus in delal. In njegov apostol sv. Pavel je ta nauk o srečnem in mirnem življenju v človeški družbi še dalje pojasnjeval, ko je na primer izrekel nauk o bratstvu in sorodstvu vseli ljudij — nauk, katerega ni mogel in ko bi ga bil mogel, ne bi ga bil upal oben modroslovec izreči. „Kakor imamo v enem telesu mnoge ude, ali vsi udje nimajo ravno tistega opravka, tako smo mnogi eno telo v Kristusu, a posamezni smo drug drugega udje." (Rimij. 12, 5. 6). Tu je izpovedan nauk o krščanski družbi. Oe hočejo člani človeške družbe znati in vedeti, kako se morajo med seboj podpirati in streči si drug drugemu, naj premišljujejo in posnemajo Pavlove nauke, kakoršni so med —°o i o -o°-— drugimi tile nastopni: „Nihčer izmed nas ne živi za-se in nihče ne morje za-se . . . Ti pa, kaj sodiš svojega brata; ali ti, kaj zaničuješ svojega brata? Saj bomo vsi stali pred sodiščem Kristusovim . . . Nič več torej ne sodimo medsebno, ampak to presodite bolje, da ne storite spodtikleja bratu ali pohujšanja. (Rindj. 14, 7. 10. 13). Zato pa. sprejemajte drug drugega, kakor nas je Kristus sprejel v čast božjo". (Rimlj. 15, 7). In če nadalje opeva sv. Pavel krščansko ljubezen kot popolnost postave in vez popolnosti (Rimlj. 13, 9. 10; Gal. 5, 14; Kol. 3, 14); če govori o Ijubavi do ubogih, če piše o bo¬ gatinih, če ocenja človeško življenje, če odpira človeku grob, kažoč mu, kaj ga čaka onkraj groba, prepričamo se jasneje in jasneje, da je Pavel, ki je sam pravi dar božje ljubezni, po¬ stavil družabno življenje na resnico in pravico, na vsaksebno spoštovanje, na ljubezen, dobrotnost in usmiljenost krščansko. Kako pač blaženo in povsem srečno življenje bi živeli med seboj ljudje, ko bi hoteli vse svoje dejanje in nehanje ravnati po zlatih opominih, katere je sporočil sv. Pavel Kološanom, ko še niso poznali delavne vere in ljubezni krščanske: „Mrtvite svoje zemeljske ude, (poželjivost, ki je v njih), prešestovanje, nečistost, nesramnost, hudo poželjivost in lakomnost, ki je ma¬ likom služabnica; po katerih prihaja jeza božja nad otroke ne¬ vere, med katerimi ste tudi vi hodili nekdaj, ko ste živeli med njimi. Sedaj pa odložite tudi vi vse: jezo, nevoljnost, hu¬ dobnost, kletev, grdo govorjenje svojih ust. Ne lagajte med seboj; slecite starega človeka z dejanji njegovimi in oblecite novega, njega, ki je prenovljen v spoznanju po podobi tistega, ki ga je vstvaril; kjer ni pogana in juda, ni obreze in nc- obreze, ni divjaka in skita, ni sužnika in svobodnjaka, nego kjer je vse ino v vseh Kristus. Oblecite torej vi kakor izvoljenci božji, sveti in ljubljeni: prisrčno usmiljenost, do¬ brotljivost, ponižnost, skromnost, potrpežljivost, prenašajoč drug drugega in odpuščajoč si med seboj, če ima kdo zoper koga pritožbo; kakor je tudi Gospod odpustil nam, tako tudi vi. Nad vse to pa imejte ljubezen, ki je vez popolnosti, in mir Kristusov naj povzdiguje vaša srca, h kateremu ste tudi po¬ klicani v enem telesu. In bodite hvaležni. (Beseda Kristusova prebivaj med vami obilno), v vsej modrosti učite in opominjajte sami sebe s psalmi, hvalnicami in pesnimi duhovnimi, v milosti pojoč v srcih svojih Bogu. Vse, karkoli delate v besedi ali v dejanju, delajte vse v imenu Gospoda Jezusa Kristusa, zahva¬ ljujoč Boga in Očeta po njem. Žene! bodite podložne možem, kakor se spodobi v Gospodu. Možje! ljubite svoje žene in ne bodite hudi nad njimi. Otroci! bodite pokorni starišem v vsem, zakaj to je prijetno Gospodu. Očetje! ne dražite svojih otrok, da ne postanejo malosrčni. Hlapci! poslušajte v vsem telesne gospodarje, ne služeč na oko, kakor ljudem ugajajoč, marveč v priprostosti srca, boječ se Boga. In karkoli delate, delajte iz srca, kakor Gospodu in ne ljudem; vedoč, da bodete od Go¬ spoda prejeli plačilo dedščine. Gospodu Kristusu služite. Kdor pa krivico dela, bode prejel, kar je krivičnega storil; in ni ga oseb sprejetja pri Bogu. Gospodarji! kar je pravično in primerno, izkazujte hlapcem, vedoč, da imate tudi vi Gospoda v nebesih. V molitvi ostajajte in čujte v njej z zahvaljevanjem . . . V modrosti hodite ž njimi, ki so zvunaj, čas vporabljajoč. Go¬ vorjenje vaše bodi vselej prijazno, s soljo soljeno, da veste, kako vam je treba vsakemu odgovarjati“. (Kol. 3, 5—25; 4, 1. 2. 5. 6). Krasni in koristni so ti nauki sv. Pavla, o katerem zdravitelju človeške družbe bi lahko napisal posebno točko, ko ne bi moral tukaj nadaljevati svoje razprave o Pavlovem slogu. Zares! Pavel govori v svojih spisih z ono prešinljivo močjo, ki naša srca premaguje, govori z užigajočo gorečnostjo, ki nas prevzema, nas za seboj poteguje, da se jej moramo vpogniti bodi si na milost ali nemilost. Zanaša nas v višave, da daleč v pozemeljskem prahu ostajejo za nami vsakdanje ničemurne stvari in da se bližamo nebeškemu stvarniku. Daši le nekoliko besed Pavlovih kje beremo, mahoma spoznamo, da so njegove. Ex ungue leonem, iz ene stopinje spoznaš leva mogočnika. Izrazi so večinoma krepki, vedno misli polni, so vselej dobro premišljeni. Pisal je Pavel, kakor je govoril, naglo prehajajo od predmeta do predmeta, urno dalje hiteč, kakor kdo ne more in ne sme ničesar zamuditi. Prispodobimo na primer Gal. 5, 1 „Ako drug druzega grizete in ujedate, gledite, da drug dru- zega ne pojeste in ne iztrebite.“ In Rimljane budi in bodri prav krepko: „Ura je udarila, da se že iz spanja zbudimo; zakaj sedaj nam je vzveličanje bliže, kakor kadar , smo sprejeli vero, Noč jc minila in dan je napočil. Vrzimo torej od sebe dela teme in oblecimo sc v orožje svetlobe. Hodimo kakor po dnevu spo¬ dobno, ne v pojedinah in v pijančevanju, ne v nečistosti in pohotnosti, ne v prepiru in v zavisti. Marveč oblecite Gospoda Jezusa Kristusa in ne delajte si skrbi za meso v poželenju.“ (Rimlj. 13, 11—-14). In nekoliko više daje tistim Rimljanom lepe in modre nauke, ki morajo človeku um, srce in voljo vneti za dobro. „Z bratovsko ljubeznijo drug drugega srčno ljubite, s častjo drug drugega prelikajte. V opravku ne bodite leni, v duhu bodite vroči, Gospodu služite. V upanju se veselite, v stiski bodite strpljivi, v molitvi stanovitni. V potrebah svetim pomagajte, gostoljubnost iščite. Blagoslavljajte tiste, kateri vas preganjajo, blagoslavljajte, a ne preklinjajte. Veselite se z veselimi in jokajte z jokajočimi. Bodite ene misli med seboj; ne mislite na visoke stvari, marveč z nizkimi se zlagajte; ne bodite razumni sami v sebi. Nikomur hudega za hudo ne vračajte. Premišljujte to, kar bi bilo dobro vpričo vseh ljudij. če je mogoče, kolikor je v vaši moči, imejte mir z vsemi ljudmi. Ne maščujte se sami, ljubljeni! nego dajte mesto jezi, kajti pisano je: Moje je maščevanje, jaz bodem povračal, govori Gospod. Če je torej lačen tvoj sovražnik, nabrani ga, če je žejen, napoji ga; kajti to delajoč kopičil mu bodeš žarjavo oglje na glavo. Ne daj se hudemu premagati, temveč v dobrem premaguj hudo.“ (Rimlj. 12, 10—21). Pa poslušajmo še dalje mogočni glas mogočnega apostola, kako navdušuje Pilipljane za vse čednosti in za vse blaginje krščanskega življenja. „ Bratje! kar jo resnično, kar pošteno, kar pravično, kar čisto, kar ljubeznivo, kar sloveče, kar je čednost, kar je hvale vredno, to gojite, to premišljujte". Ta izrek je kakor kažipot delovanja Pavlovega, je kakor napoved njegovih osnov, je njegov šibolet. In zato po vsej pravici dostavlja: „Kar ste se učili in ste prejeli in slišali in videli na meni, to delajte in Bog miru bode z vami". (Filiplj. 4, 8. 9). Sicer pa bi moral vse izpisati, tako čudno lepi so listi Pavlovi. Vsaka beseda je kakor svete! žarek, ki prežene senco dvoma, prepodi tenjo zmote in težkoče, in nam pridobi jasno spoznanje. Mnogo je 78 izrazov, ki so tako (jo vrženi brez natanjih pojasnil, ki pa zato tem silneje zgrabijo čitatelja in ga pretresejo: ,,1’raeterit figura liuius mundi. Podoba tega sveta premine". (I. Kor. 7, 31). Ni li s temi kratkimi besedami postavil Pavel vsemu svetu grob¬ nega napisa? „Oportet autem Christum regnare super nos. Kristus mora kraljevati črez nas.“ (I. Kor. 15, 25). Pavel je pač tu mislil na klic nehvaležnih judov: „Nolumus hunc reg¬ nare super nos. Nečemo, da bi nam ta kraljeval." (Luk. 19, 14). Kristus nam mora vladati, kamo bi sicer prišli, ko bi Kristus nehal vladati v cerkvi, v državi, v šoli, v družinah! „Seientia inflat, charitas aedificat. Znanost napihuje, ljubezen povzdiguje". (I. Kor. 8, 1). Ni li s temi četirimi besedami resnično označil vse praznote človeške vednosti brez božje ljubezni? In je li kdo pohvalil krajše in zajedno zdatnejše svoje ljubljence, kakor je pohvalil Pavel svoje Galačane? „Pričam vam, da bi bili, ko bi le možno bilo, izkopali svoje oči in je darovali meni". (Gal. 4, 15). Moža resnicoljuba je označil z enim edinim verzom: „Non possumus aluptid adversus veritatem, sed pro veritate. Mi ne moremo ničesar zoper resnico, marveč le za resnico". (II. Kor. 13, 8). Pavlove ljubezni duh veje in hlidi prijetno v verzu: „Nikomur ničesar dolžni ne ostanite, razvun ljubezni". (Rimlj. 13, 8). Toda dosti. Rečem še samo: Žal pa ne trikrat žal, marveč milijonkrat žal, da mnogi bogoslovci ne preučevajo vedno bolj in bolj Pavlovih listov. »Svoje dni je bila Pavlova knjiga cerkvenim služabnikom vsakdanja medosladka hrana. Ali o tem več niže zdolaj. Tukaj še pripomnim, da je bila celo posebna kongregacija ustanovljena, Barnabitov namreč, katerim je bilo pred vsem naloženo, da javno čitajo liste Pavlove in da ž njimi dramijo, bude, vodijo in silijo kristjane k bogo- ljubnemu, pobožnemu življenju. Da, da! iskra čednostnega živ¬ ljenja tli vedno vidno v tistem, ki se greje pri Pavlu ognjeniku, ki njegove nauke v svojem srcu hrani in premišljuje. -*«> 79 -o— § 14. Posebnosti sv. Pavla pisatelja. I? -L. I raztegnil sem morda že preveč govor o Pavlovem slogu, vendar se ne morem ločiti od Pavla pisatelja, da bi o njem ne izrekel še nekaj podučljivih besed. Kaj čuden in res prav čuden človek je ta Pavel. Takega književnika nima nobeden narod na svetu. V nobeni književnosti ne na¬ hajaš slovstvenih del, kakoršna so pisma Pavlova. Ali pretira¬ vam neopravičeno? Poglejmo! Listu do Rimljanov mora se vsakdo, tudi najduhovitejši in od Boga obilno obdarovan pisatelj čuditi. Vznesenim idejam odgovarja veličastna oblika, ki sedaj s slovesnim korakom na¬ preduje, sedaj biti kakor deroč potok, tu povzdigujoč duha in ga z nebeško svetlobo oblivajoč, tam budeč mila in nežna čustva. Jezik je neporedkoma kakor zanemarjen in zveza perijod je sem ter tam pretrgana s tem, da potok idej prestopa pre¬ tesne in prenizke bregove, da kipi črez preozko strugo. Slog ni vselej vglajen, kar se pa da pametno razložiti. Pavel je namreč navadno narekoval svoja pisma in je ob koncu pozdrave pod- pisaval lastnoročno, kakor zatrjuje v drugem listu do Solunča- nov, rekoč: „Moj pozdrav z lastno roko: Pavel. To je znamenje v vsakem pismu. Tako pišem jaz 11 . (II. Tesal, o, 17). Od tod izvira malo vglajen slog, izvirajo anakoluti ali presledki in razsežne parenteze, vrinki. Živahni, ognjeviti duh je silil Pavla dalje in dalje, medtem ko je pisar slikal svoje pismenke in je izgubil nit in stik mislij. List do Galačanov je najbolj premišljen, in Pavel ga je bržkone pisal s svojo roko in z velikimi črkami, TCTjkr/totc Ypa;Ap.aot. (Gal. 6, 11). Pa četudi Pavlova pisava ni dovršena, bil je paganski jezik po Pavlovem duhu krščen pa prešinjen z neko nadnaravno milobo, da je zamogel potem služiti oznanjevanju božjega evangelja. Pavel je vtisnil grškemu jeziku krščanski pečat in je tako vstvaril poznejši cerkveni jezik. Apostol Pavel je enkrat za vselej določil pomen raznih izrazov, ki so odločilni v bogoslovnih vedah. Po Pavlu so prejeli stalni pomen izrazi: jrta«?, '/j.t/.z, arcokotpMatc, Kpiatoc, acma, —o 80 •O'- ■ftavato?, toirj, vdu.oc, jcvsop/z, 7 pau.;j,a Sotaioai?. Grški, pagan- ski jezik je prevstvaril Pavel v cerkveni, krščanski jezik. Tajiti se ne da in tudi nobeden natančen poznatelj Pav¬ lovih listov ne taji, da je Pavel poznal, da je prebiral in pre¬ učeval grške pisatelje. To potrjujejo izpiski, posneti po pesniku Menandru iz njegovega dela „Thais“ (I. Kor. 15, 33): „Dobre navade pačijo slabi pogovori". Potem citati povzeti od Epinie- nida, ki je živel za dobe Solona Atenca okoli leta 650 pred Kristusom in se prišteva sedmerim grškim modrijanom. Po smrti so mu Krečani izkazovali čast božjo. Ali ravno ta lastni njihov prerok njim je postavil ne prečastui spomenik, ko je pisal v svojem delu jrspi yyrp\u&v, o vedeževanju: „Krečani so vselej lažniki, so grde zveri in leni trebušni k i.(Tit. 1, 12). V svojem govoru na areopagn se je sklicaval Pavel v dokaz, da je človek vstvarjen za Boga, na izreke tudi grških pesnikov in sicer na svojega rojaka Arata iz Cilicije, živečega v tretjem veku in potem na Kleanta iz Aten, rekši: „V njem, namreč v Bogu, živimo in se gibljemo in smo, kakor so tudi nekateri vaših pesnikov rekli: „„Zakaj tudi rodu njegovega smo.““ (Dejanj, apost. 17, 28). Razvidno je povsem tem, da je Pavel poznal grške pisatelje, pesnike, govornike, zgodovinarje. In prav zato je dobro pogodil učeni Dionizij Longin, da je Pavla pri¬ števal grškim govornikom in to najslavnejšim, kakoršni so med ostalimi Demosten, Lizija, Eshinej, Izokrat. In sv. Krizostom v tretji homiliji o prvem listu do Korinčanov pripažuje: „Apud ethnicos disceptatum fuisset, an Paulus Platoni, cuius doctrinae gravitatem ct subtilitatem illi imprimis venerantur, praeferendus esset".*) Navzlic temu pa pisava Pavlova ni morebiti pisava naj- izbornejših Grkov in Rimljanov. Osnovanega reda ne najdeš pri njem, kakor ga nahajaš pri govornikih, izobraženih v kla- siskih šolali. Stavki so kakor pretrgani, tu in tam prerazsežni, v katerih se urno menjajo misli. Vendar pa vse te nepopolnosti izginejo kakor dim pred živim ognjem njegovega duha, vsled katerega želi vse ob enem povedati tako živo, kakor sam ’) Primeri Dr. Sepp, Op. cit. pag. 49. -—•o- 81 'Od¬ misli v svojem notranjem. Ena misel podi drugo, da za govor¬ nikom težko slediš, da ga s težavo dohajaš. Čuditi se moraš njegovim zavinkom: on opominja, žuga, kaznuje, tolaži, na¬ sprotnike lmdo prijemlje; pa kmalu govori zopet prijazno, seza do srca, razodeva svoje sočutje in sožalje za tujo srečo in ne¬ srečo, pokazuje skrb in nežen strah, da bi kogarkoli razžalil. Vede se sedaj kakor oče, sedaj kakor oster, strašen sodnik ; toda zmirom kaže se dobrohotnega, milega, prizanesljivega, ni¬ koli slabotnega, v mukah in tugah vedno krepkega, plemenitega. In tako je slog v Pavlovih listih zanesljiv in resničen odsev osobnosti Pavlove. Pomanjkanje klasične pravilnosti in govorniške vglajenosti nadomešča bogati jezik in pa vrlina izrazov. Pretrgani stavki, izpustki, vrinki, skoki v dokazovanju, prilike, govorniške podobe izrazujejo nespremembno vse položaje živahnega, temeljito izobraženega duha, vse afekte bogatega in globokega čustva, in pričajo o drznem, za naglo mišljenje prepočasnem peresu. Po¬ goste antiteze, mnogobrojni klicaji, neprestana vprašanja vzbu¬ jajo v bralcu pozornost; ganljiva govorica pa mu zavzema in mami srce. Bistrovidni Hijeronim je kaj dobro ocenil Pavla pisatelja, ko je pisal prijatelju Pamahiju: „ Pavel, posoda iz¬ voljena, je glasna piščalka, je prava trobenta evangelja, on je lev Juda, je potok krščanske zgovornosti, ki sili človeka bolj z občudovanjem kakor z besedami k premišljevanju najglobljih, vsem prošlim vekom nepoznanih tajnostij vere krščanske. Kadar¬ koli berem Pavla, zdi se mi, da ne slišim človeških besed, marveč gromove.“ (Epist. 61). Umel je razsvetljeni blagovestnik tudi najvišje skrivnosti in resnice v prijetnih podobah in lepih prilikah ne le prav jasno predstavljati, temveč tudi v čarodejni in mikavni lepoti slikati duhu te podobe, da so se globoko vtisnile v srca človeška. To pa se dogaja tem lažje, ker je ta daroviti slikar kratek v besedah ali je dolg in širok in globok v mislih, kakor je dejal slavnoznani Stfidovčan: Brevis in verbis, longus in sententiis. V posamičnih izrazih tiči obilokrat cela kopa krasnih idej. Pavlovi listi so podobni ognjenikom, ki pošiljajo med strmeči svet sto in stotisoč isker, pošiljajo cvetoče in žareče G 82 -o— vence najlepših mislij. Od haklje Pavlovega duha so padale in še padajo na desnico in na levico iskre, ki so užigale in še vedno nžigajo, da njih ogenj ne bode nikoli ugasnil. Čitajoč liste Pavlove potuje človek po duhovni Kaliforniji, povsodi nm blišči nasproti zlata ruda izbornih mislij. Kakor ostro prirezani dragoceni kamni vrste se globoki, vsebine polni a vendar jasni stavki; v kratkih vrsticah nahajaš shranjene odločilne poteze, naslikane najdeš poglavite obrise obširnih, temeljitih razprav in obravnav. Pri Pavlu je pač skoro kolikor besed toliko mislij in kolikor mislij toliko zmag. To stoji nepremično in zato je krščanski Demosten, sv. Krizostom, storil prav dobro, da je liste apostolove zarad čudežne moči in divne lepote primeril zidu, ki je sestavljen z dijamantov in kateri obkroža cerkev in državo. J ) Jemlji zatorej mili mi čitatelj, pogostem v roke pisma Pavla Tarzana; ti ne bodeš sicer prebiral Justinijana, zakone zbirajočega, niti Hipokrata, zdravila telesna pripravljajočega, niti Aristotela, silogizme učečega; toda čital bodeš pisatelja, resnico učečega, resnico večno, resnico zdravo, resnico zmogljivo, resnico tvojemu srcu ljubo in drago, resnico vodiljo v rajsko radost, v večno življenje. Pavlova pisava ima toliko moči v sebi, da je nemožno, da bi se bralec Pavlovih listov ne čutil vzbujenega, plamtečega, vznesenega. Sam sv. Avguštin, glasoviti učitelj klasične zgovor¬ nosti v Kartagini, v Rimu in v Milanu, študiral je marljivo liste Pavlove, predno je še bil krščen od sv. Ambroža, škofa čednosti. Povedati ni lahko z besedo, kako mogočno so vplivali ti spisi na učenega pagana, ki je bil vestno preučil klasike latinske in grške: Vergilija, Cicerona, Horacija, Platona, Aristotela, Demostena. V svojem devetnajstem letu je že bil pre¬ bral Ciceronovega „Hortenzija“, v dvajsetem letu kategorije Aristotelove in skoro vse važnejše spise o modroslovju in o umetnosti. Pa šele ko je dobil v roke dela Pavlova, začelo mu je svitati, jelo se mu je daniti. Stresal ga je strah in obšla ga jc groza, ko je našel svojo osebo le prenatanko popisano v teh listih. Žarke besede trinajstega verza v trinajstem poglavju 'J De Sacerdotio lib. IV. C. 7. —o- 83 •če¬ lista do Rimljanov zbodle so nevernika v globini srca. ko jih je bral v vrtu ležeč pod figovim drevesom, tako silno, da ni bral dalje, a duh njegov je bil spremenjen in Avguštin spreo¬ brnjen. Prebravši Pavlov opomin: „ Bratje! ura je udarila, da se iz spanja zbudimo. Noe je minila in dan se je približal. Vrzimo torej od sebe dela teme in oblecimo se v orožje svet¬ lobe. Kakor po dnevu bodimo spodobno, ne pa v požrešnosti in pijančevanju, ne v nesramnosti in pohotnosti, ne v prepiru in zavisti, marveč oblecite Gospoda Jezusa Kristusa in ne de¬ lajte si skrbi za meso v poželenju 11 (Rimlj. 13, 12—14), pre- čitavši, pravim, ta resnobni opomin apostolov, ni bral dalje in in tudi ni bilo treba; zakaj na koncu teh besed razlila se je nagloma, kakor luč, resnica v njegovo srce in stara tema dvoma je izginila, kakor sam piše. Vstal je nevernik ves predrugačen in je nemudoma poprosil sv. Ambroža, da ga milostno sprejme v družbo, ki se more ponašati s tako sijajnim, nad vso hvalo in slavo vzvišenim značajem, s svetim Pavlom. To svojo pre- čudežno, tako podučno spremembo pripoveda zanimivo sv. Avguštin v osmi knjigi vsebine in poduka polnih izpovedij svojih. In tako je resnica! Ko bi Pavlovi listi ne bili dosegli ničesar druga, kakor da se je po njih izpreobrnil bistroumni Avguštin, po dulm in po zmožnostih svojih podoben Pavlu, bilo bi njim pač že dovolj slave. Zakaj sv. Avguštin je, da tako rečem, nekako drugi Pavel katoliške cerkve, ki je nepopisno veliko storil za razvoj krščanstva, da ostane za vse čase luč in steber teologije. Največ! veleumi so slastno prebirali in marljivo študirali pisma Pavlova, vendar popolnoma umeti jih niso mogli zbog preglobokih mislij. Veleznani modroslovec angleški Locke (reci Lok) piše, da je Pavlove liste sicer tako pazno preučeval kakor vse ostale svetopisemske knjige, ali uveril se je, da jih nikakor ni razumel, eas minime intellexi. In res! kdo bi smel drzno trditi, da umeje sv. Pavla, ko je še prvak apostolov sv. Peter v svojem drugem listu priznal modrost Pavlovo, s katero je pisal liste svoje, a je tudi pristavil, da so težko razumljivi, zato nje nekateri tolmačijo krivo in pogrešno. „Propter quod, carissimi, . . satagite immaeulati et inviolati ei inveniri in pace, 6 * — »o 84- *°*°— et Domini nosfri longanimitatem salutem arbitremini, sieut. et caris- simus frater noster Paulus, seeunduiu datam šibi sapientiam scrip- sit vobis, sieut, et in omnibus epistolis, loquens in eis de his, in quibus snnt quaedam difficilia intellectu, quae indocti et insta- biles depravant. Zato ljubljeni! trudite se, da bodete brez madeža in brez hibe najdeni v miru pred njim; in potrpežljivost Go¬ spoda našega imejte za blaginjo, kakor vam je tudi ljubljeni brat naš Pavel pisal po dani mu modrosti; kakor tudi govorec o tem v vseli listih, v katerih je nekatero težko razumljivo, kar ncvcdneži in omahljivci zavijajo, kakor tudi ostala pisma, v lastno pogubo. “ (II. Petr. 3, 14—16). Tudi apostol Jakob je hotel v svojem listu zabraniti, da ne bi kdo krivo razlagal Pavlovega lista do Hebrejcev glede na opravičevanje in ne bi iz tega izvirala zloraba krščanskega življenja. ] ) Blagi Fenelon, duhoviti pisatelj vsemu učenemu svetu znane knjige „Dogodki Telemakovi", listka! je noč in dan po knjigi Pavlovi in to z najslajšim veseljem. In še neposredno pred svojo smrtjo dal si je glasno prebrati četrto in peto poglavje drugega lista do Korinčanov. Kako primerno je bilo pač to početje, nmeje, kdor pozna življenje Fenelonovo. — Naj¬ dragocenejše homilije Janeza Zlatousta so nedvomno tiste, v katerih je razlagal vernemu ljudstvu liste Pavlove. Pa kaj čuda temu? Saj je bilo branje pisem Pavlovih veleslavnemu govor¬ niku najljubše in najprijetnejše vedrilo. Ker je noč in dan pre¬ biral Pavla, postal je toliki pridigar, pravi eklezijastes nove za¬ veze. Modrost Pavlova v njegovih pismih je bila Krizostomu veča od katerega koli čudeža. Zakaj čudeže zamorejo trdo¬ vratni neverniki tajiti, ne pa modrosti Pavlove, ki nikakor ne more biti plod njegovega človeškega modrovanja, nego zajel jo je iz razodetja božjega. Te prekrasne homilije hvalil je ne¬ malo že Izidor Peluzijota. Njih vrednost ocenil je kratko pa točno, ko je rekel: „Jaz mislim, ko bi se bil Pavel razložil sam v atiškem jeziku, raztolmačil ne bi se bil drugače, kakor je to storil vse slave vredni Krizostom. Tako lepa in dobro zadeta je njegova razlaga v mislih, vglajenosti in točnosti izrazov." ’) Prim. Dr. Sclianz, Jacobus und Paulus. (Tiibingor Tfieolog. Quartal- schrift. Ileft I. 1880 ). —°o =— na duhu že preveč ponehala dandanes. Pa ako prebiraš njegove liste in morda le odlomke teh listov, moraš, hočeš nočeš, Pavla rad imeti; še več, občudovati ga moraš in pa ljubiti prisrčno. Pripomnim še, da stavljajo učeni bogoslovci glede na retoriko na prvo mesto prvi in drugi list do Korinčanov. Za tem ome¬ njajo list do Rimljanov, do Galačanov, do Hebrejcev. 1 ) Mislim, da je tu pripravno mesto še za nastopno opombo. Apostolski vladika vrli Ketteler je primerno sodil skrb, previd¬ nost in gorečnost Pavlovo, ko je rekel: „Ako bi v naših časih živel sv. Pavel, bil bi vrednik dobremu katoliškemu listu, v katerem bi branil Kristusovo vero.“ 2 ) Pavel je v resnici vedel in znal, računiti z vsakim položajem, z vsemi razmerami, z vsako dobo. In prav zato bi bil slavni Tarzan najboljši varih in zaščitnik krščanskih časnikarjev. Saj je rekel sam, da je postal vsem vse, da bi vse pridobil za Kristusa. Mar li ne V Pavel, ki je vse počenjal in umel vse, ki je bil povsodi in nikjer, ki je jude karal in Rimljanom ni prizanašal, ki se je prepiral z Grki in Galačani; Pavel, ki je pošiljal, da se vmakne rimskim knjigotržnim postavam, zanesljive pismonoše na vse kraje in konce sveta; on, ki je bil sam pisatelj v odličnem pomenu, ni li, vprašam, takošen mož sijajen vzgled in mogočen branitelj vseh pisateljev katoliških? Medtem pa se hvalo Bogu! že časti kot duhovno-vrhovni poglavar vernih pisateljev v Franciji, v Švici, v Italiji in Hispaniji. V Friburgu izhaja poseben časnik pod napisom: Die Annalen des hi. Paulus. Kakor Pavel sme in more tudi krščanski književnik naglašati v boju za resnico, pravico in prostost: Verinim Dei uon est alligatum. Beseda božja ne da se vklepati, ona stopa prosta na dan. *** ’) A. ThoJuck, Bas Studium der Paulinischen liriefo. (Vermiselite Schriften. Hamburg, 18:10. H. Thl. pag. 272— 329). *) Ko bi pa sv. apostol Janez živel v naših dueli, vrejeval bi katoliški list, v katerem hi proslavljal Jezusovo ljubezen. —°o 87 •°* e — § 15. Sv. Pavla trpljenje. r olgo sem se mudil pri Pavlu pisatelju in sicer s tem na¬ menom, da bi vzbudil pri svojib duliovskili bratili in de¬ lavcih v vinogradu Gospodovem še večc veselje in v e če zanimanje za preučevanje listov Pavlovih. Če sem dosegel to svojo namero, vem, da sem nekaj za čast božjo storil, da sem svojim sobratom koristil in da bodem torej enkrat lažje odgovor dajal Jezusu Kristusu, najvišemu pastirju naših duš. Toda sedaj preidimo k premišljevanju o trpljenju sv. Pavla apostola. Življenje tega izrednega moža, ki je bil za tako velike reči poklican in ki je dovršil toliko dobrega, življenje tega moža, pravim, pa ni bilo življenje mirno in veselo in ugodno, bilo je od dneva njegovega poklica pred Damaskom pa tje do dneva njegove silovite smrti ob Tiberi, življenje polno nadlog, težav in križev, polno najbridkejšega trpljenja. Preživel je nedolžnik skoro pet let v temnih ječah, a poleg tega je bil še večkrat ujet, vklenjen, pred sodnijo gnan in tožen krivično. Nekatere krati je bil od lastnih rojakov, nestrpljivih Židov, bičan do krvi in vrhu tega še od paganov trpinčen različno. Kdo bi pač vedel povedati, kolikokrat je bil prezaslužni mož tepen in šiban in kaj je vse prebil in pretrpel žalega? Pa bolje bode, da pre¬ pustimo besedo njemu samemu. „V vsem nas stiskajo, ali nismo na tesnem; v zadregah smo, ali ne omagujemo. Pre¬ ganjajo nas, ali nismo zapuščeni; pobijajo nas, ali ne ginemo. Vsekdar rane Gospoda Jezusa na telesu s seboj nosimo, da bi sc tudi življenje Jezusovo na našem telesu pokazalo. Zakaj vedno se mi, živi, v smrt izdajemo zavoljo Jezusa.“ ( 11 . Kor. 4, 8 — 11). Ko je s temi stavki le površno opisal svojo bedo, pojasnjuje malo pozneje natanje vse bridkosti svoje, pišoč: „Od judov sem jih dobil petkrat po eno manj ko štirideset; trikrat sem bil šiban, enkrat kamenjan; trikrat se je z menoj razbila ladija in sem prebil noč in dan na globočini morja. Potoval sem mnogikrat, bil sem v nevarnostih na vodah, v nevarnostih pred razbojniki, v nevarnostih pred rojaki, v nevarnostih pred pagani, >o- 88 v nevarnosti v puščavi, v nevarnosti na, morju, v nevarnosti med krivimi brati. V trudu in težavah, dostikrat brez spanja, v lakoti in žeji, veli krat v postu, mrazu in v goloti. K temu. kar trpim od zvunaj, prihaja še vsakdanja opaznost, skrb za vse cerkve; kajti kdo oslabi, da bi tudi jaz ne oslabel ? Kdo se pohujšuje, da bi tudi mene ne skelelo? In če je potrebno, hvaliti se, bodem se hvalil s svojo slabostjo. Bog in Oče Gospoda našega Jezusa Kristusa, kateri bodi slavljen na veke, ve in zna, da ne lažem. V Damasku je ukazal namestnik kralja Areteja stražiti mesto damascensko, ker me je hotel ujeti. In skozi okno v košarici so me nizdol po zidu spustili in pobegnil sem iz njihovih rok.“ (II. Kor. 11, 24—33). To bi bila le samo ena stran od Pavla samega sestavljenega zapisnika njegovih notranjih in vunanjih težav, katere niso pre¬ tirane, marveč so nekatere še izpuščene, kakor pripažuje Krizostom: plura praetermissa quam enumerata. Bil je torej blagi dobrotnik človeštva edenkrat kamenjan do smrti, drugi¬ krat se je nahajal v smrtni nevarnosti na morju, da je moral vslcd hudega viharja, ki je podil ladjo, trinajst dni in nočij tavati po penečem, razburkanem morju. Prenašal je žejo in glad, zimo in vročino, moral si je s svojo roko služiti vsakdanji kruh. Od lastnih bratov Židov je bil preganjan, zalezovali in skoro v vseh mestih, kamor je došel ali se pripeljal, skušali so mu škodovati na kakoršenkoli način. Stregli so mu neprenehoma po življenju. Ko se je leta 58 o binkoštih z dolgega potovanja vrnil v ljubljeni mu Jeruzalem, zgrabili so ga jeruzalemski rojaki nemudoma v templju ter so ga zavlekli na ulice, kjer bi ga bili hipoma umorili, da ga ni krutim pestem divje d ni¬ hali izvil poveljnik rimske posadke na trdnjavi Antoniji. In ko je modri junak z dovoljenjem rimskega stotnika razjarjeno množico nagovoril raz stopnice omenjenega gradu v domačem, hebrejskem jeziku, potihnila je sicer za trenotek rabuka in po¬ legla se je nevihta; ali ko se je pričel Pavel zagovarjati in pogumno opravičevati, zagromel je med krepkim zagovorom kakor iz enega grla strašen vik in krik: proč s takim človekom iz sveta, ne spodobi se, da še dalje živi — levaverunt vocem suatn dicentes: tolle de tena liuiusmodi; non-enim fas est, eum —o 8 n -c-"— vivere. In med vpitjem so besni Židovi lneali cestni prali v zrak in so si trgali obleko raz život. (Dejanj. apost v 22, 22. 23). Kaj čuda, da jo v takem položaju opelinilo življenje in ogrenilo blagemu apostolu, kakor priznava sam, rekoč : „Neeemo, da ne bi vedeli vi, bratje, za stisko našo, katera se je dogodila v Aziji, ki nas je črcz moč preobtežila tako, da smo celo nad življenjem obupali. Non enim volumus iguorarc vos, fratres, de tribulationc nostra, quae facta est in Asia, cpioniam supra modum gravati sumus supra virtutem, ita ut taederet nos etiam vivere.“ (II. Kor. 1, 8). In kakor od strani svojih sodeželanov, trpel je preblagi blagovestnik mnogo in mnogo celo od kristjanov, ki so hoteli najbolj cvetoče cerkve, katere je on utemeljil, premotiti, razrušiti, k odpadu pripraviti. Ali pri vseh teli nezgodah in stiskali, v vseli teli skrbeh in pri vsem tem trudu ni izgubil naš mož pogumnosti, srčnosti, nevstrašljivosti. Zmagonosno je vskliknil: V vsem smo preganjani, toda nismo bojazljivi; smo v zadregah, a nismo brez poguma; smo trpinčeni, pa ne zapuščeni; potrti, pa no izgubljeni (11. Kor. 4, 8. 9) — quasi morientes et ecee vivimus, kakor umirajoči in glej, mi živimo. (II. Kor. 6, 9). In Rimljanom je pisal: „Kdo nas bode ločil od ljubezni do Kristusa? Žalost ali pregoni, sila ali glad, nagota ali nevarnost ali meč ? V vsem tem se proslavljamo po tistem, ki nas je ljubil“. (Rimlj. 8, 35, 37). Nobene tudi najbujše in največe nevarnosti ni se vstra- šilo srce Pavlovo. Ljubezen do nasprotnikov je rastla v tej meri, v kateri je rastlo sovraštvo in je rastel srd preganjalcev. Bila je jednaka plamenu, kateri, od burje pretepan, le tem više vzdiga in spenja svoje jezike. (Hom. 7. de laudibus Pauli). Šel je vsem tudi smrtnim nevarnostim mirno in kakor že zmage gotov nasproti, vselej in povsodi pripravljen, ne le vklenjen biti, marveč tudi umreti za resnico in pa za pravico, za presveto in presladko ime Jezusovo. In ta misel bodi prebod k nastopni točki. —o- 90 •CK- § 16. Sv. Pavla nevstrašljivost. M J-^ojee Pavel nikoli ni bil; šele takrat ko je premagal nevar¬ nost, polastil se ga je morebiti strah. Plašljivei so boječi pred nevarnostjo, strašljivci v nevarnosti in pogumneži po nevarnosti. Pavel je sicer imel navado, da je svaril pred nevarnostjo; ali ko je nastopila nevarnost, pogledal jej je resno in brez strahu v obraz in je postopal, kakor da je ni. Temu je priča junaško obnašanje apostola Pavla pri barkolomu v jadran¬ skem morju. ,, Ko se pa niti solnce niti zvezde niso pokazale več dni in ni majhna burja pritiskala, izginilo je že vsako upanje, da bi se oteli. In ko že dolgo časa niso nič jedli, tedaj stopi Pavel v njih sredo in reče: Imeli bi bili o možje! mene po¬ slušati in ne odriniti od Krete in obvarovati se te nevolje in zgube. A sedaj vas opominjam, da ste srčni; kajti nobeno živ¬ ljenje od vas se ne bode izgubilo, razvun edino le ladija. Prikazal se mi je namreč to noč angelj Boga, čegar sem in komur služim, govoreč: Ne boj se Pavel! pred cesarjem imaš stati in glej, podaril ti je Bog vse, ki se peljejo s teboj. Zato bodite srčni možje! ker verujem Bogu, da se zgodi tako, kakor mi je bilo rečeno. . . In ko se je že danilo, prosil je Pavel vse, da naj vzemo jedi, govoreč: Štirinajsti dan je danes, od kar čakate in živite brez jedi, ne zavživši ničesar. Zato vas prosim, da vzemite jedi; kajti to je za vaše zdravje; ker nikomur od vas ne bode las z glave padel. In ko je to rekel, vzel je kruh in zahvalil je Boga pred vsemi, in prelomivši, začel je jesti. Tedaj so vsi srčnejši postali in vzeli so tudi oni jedi. Bilo nas je pa vseli duš na ladiji dvestošestinsedemdeset. In ko so sc nasitili jedi, olajšali so ladijo, izmetavši žito v morje. Ko se je pa zdanilo, niso poznali dežele; zagledajo pa neki zaliv, ki je imel breg, na katerega so mislili izvleči ladijo, ko bi mogli. In ko so bili sidra vzdignili, prepustili so ladijo morju, odvezavši ob enem vrvi krmil; in razpeli so prednje jadro po vetru in vozili so se proti bregu. Ko so pa naleteli na kraj, ki je imel na obeh straneh morje, zadeli so z ladijo ob pečevje; in prednji konec se je nasadil in je trdno obtičal, a krmilo se je razbilo od sile -»•o- 9 1 ‘ o '°— valovja.. Vojaki pa so se dogovorili, da bodo jetnike pomorili, da ne bi kateri izplaval in pobegnil. Stotnik pa, hoteč Pavla ohraniti, prepove njih naklep ter ukaže, naj tisti, kateri znajo plavati, najpoprej izskočijo in izidejo na suho, drugi pa na deskah in nekateri na kosovih od ladije. In tako se je zgodilo, da so vsi prišli živi na suho“. (Dejanj, apost. 27, 20 — 44). Koga ne gane pri tem dogodku nevstrašljivo, skrbno, previdno in ljubeznivo obnašanje velikodušnega Pavla? Pa idimo dalje. Kadar je bilo treba, zagovarjal je plemeniti Tarzan svoje podedovane pravice pogumno brez boječnosti pred vsem svetom. Opustil ni nikoli, da se opre na svoje osebno pravo, kjerkoli in kadarkoli se mu je to dozdevalo primerno in koristno. (Dejanj, apost. 16, 37). Kaj? meni nič tebi nič naju hočejo izpustiti, potem ko so naju, dva rimska državljana, poprej pretepli. Javno in brez sodbe bičali so naju in vrgli v tamnico; ali sedaj naju odpravljajo skrivši in natihoma, sedaj ko so že storili to, kar ostro prepoveduje lex Porcia in Sempronia, namreč šibanje rimskega državljana, kakor pravi Ciceron: Faeinus est, vinciri eivem Romanum; scelus, verberari; prope paricidium, necari; (piid in erucem tolli? (De suppl. c. 66). In na drugem mestu pravi: Porcia lex virgas ab omnium civium Romanorum corpore arnovit. Porcia lex libertatem civium lictori eripuit. (Pro Rabir. perduell. c. IV). Sedaj torej, ko so že protipostavno ravnali, naju hočejo mirno odpraviti. Ne tako, marveč oni morajo sami priti in naju očitno posloviti. Ko so služabniki ta Pavlov odločni ugovor sporočili oblastnikom, trepetali so ti od strahu, zaslišavši, da sta jetnika rimska državljana. In zato so nagloma došli, so prosili za odpuščenjc, so obadva do mestnih vrat spremili in še lepo naprosili, da naj mirno zapustita mesto. (Dejanj, apost. 16, 23—40). Zares moško postopanje. Vigilantibus iura. 1 ) In zopet o drugi priložnosti je naznanil sv. Pavel svoj priziv na rimskega cesarja, ko je sprevidel dobro, da bi ga bili drugače nedvomno Židovi obsodili na smrt, da bi ga bili na kosce raztrgali, če ga le dobe v svoje pesti. Semkaj spada tudi odločno vedenje opreznega Pavla, ko je bil v jeruzalemskem templju ') I)er Apostol Paulus als Politiker. (I)er Ete rus und die \Vahlen, Wien, 1885. Pag. 13—19). —92 ' 0 °— nenadoma ujet, v grad Antonijev odpeljan in tamkaj bičan na povelje tisočnika, kateri bi bil rad izvedel, za kakošno krivico vpijejo meščani nad njim. „Ko so ga pa z jermeni pritegnili, reče Pavel stotniku, ki je stal tam: Smete li človeka Rimljana in neobsojenega bičati ? Ko pa stotnik to sliši, pristopi in sporoči tisočinka, rekši: Glej! kaj bodeš storil? Ta človek jc Rimljan. Pristopivši pa tisočnik vpraša Pavla: Povej, če si ti Rimljan ? On pa odvrne, da. In tisočnik odgovori: Jaz sem za veliko denarja pridobil to državljanstvo. A Pavel odvrne: Jaz sem se pa tako rodit. In tedaj so precej odstopili od njega, ki so ga imeli pretepati; a tudi tisočnik se jc bal, ko je izvedel, da je Rimljan in da gaje bil vendarle dal zvezati 11 . (Dejanj, apost. 22, 25—29). In ne dolgo za tem dogodkom kako odločno je zavrnil nepostavno postopanje višega duhovnika Ananije, ki je pred velikim zborom ukazal stražnikom, da naj Pavla udarijo po ustih. „Udaril te bode Bog, stena pobeljena! Ti tu sediš, da bi me sodil po postavi, pa me zoper postavo veliš biti“. (Dejanj, apost. 23, 2. 3). Bojazljiv ali boječ torej Pavel ni bil, kar tudi sam priznava, rekoč: „In quo quis audet, audeo et ego. V čemer si kdo kaj upa, upam si tudi jaz“ (II. Kor. 11, 21); vendar pa sc tudi predrzno ni zanašal na svoje moči. Mislil nikoli ni, da je treba prav njega, da se razširja in množi sveta vera. Takisto pa mislijo mnogoteri možje sedanjega časa, da je neizogibna potreba, da so oni v cerkvi. Pa kdor si kaj takega domišljuje, moti se prav hudo. Pavla je trebalo gotovo, a bil je dve leti zaprt v Cezareji Stratonis (ne Filipovi, kakor je krivo tiskano na strani 52 v drugi vrsti od spodaj) in dve leti v Rimu ko bi bil medtem lahko že sto in stotisoč paganov izpreobrnil. In umorjen je bil v najhujših časih, ko se je krvolok Neron zaklel, da bode uničil in pogazil krščansko vero, da bode izbrisal iz človeškega spomina ime Jezusa Kristusa. Navadnega strahu in trepeta ni poznal Pavel. Česar pa se je močno bal, bilo je edino to, da ne bi pogubil duše svoje. In res! kaj bi mu bilo pomagalo, ko bi bil vzveličal vse duše, če bi pa bil svojo v"pekel pahnil? In zato ne najdeš lahko v celem svetem pismu resnejših besed, kakor so besede: Ne forte, quum aliis praedicaverim, ipse reprobus eibciar. (I. Kor. 9, 27). Ta —O- 93 '0'=—r otožni vzdih in vsklik je dostavil apostol, ko je govoril o zata¬ jevanju samega sebe. Toda kaj? če je trepetal Pavel, ta mo¬ gočna cedra na visokem Libanonu, kako naj mirno stoji trstika, slaboten grešnik, tam doli v viharni in nevarni nižavi! S kakim pogumom je pač moral nastopiti ta božji bojevnik svojo prvo misijonsko pot leta 45. Šel je iz Antijohije črez Sclcvcijo na otok ciperski, kjer je obiskal mesti Salamine in Pafos. In tukaj seje sešel s prokonzulom, deželnim namestnikom Sergijem Pavlom, kateremu je brez vsega odlaganja oznanjeval besedo božjo. In Pavel ves vnet in goreč in navdušen za svojo sveto reč, kaj je storil? Raztogotil se je in prav močno se je razsrdil. Zgrabila gaje sveta nevolja. Tu je stal on, tam Sergij Pavel in na sredi Klima, zviti vražar. Sedaj si ogleda Pavel Klimo od glave do nog in od nog do glave — intuen.s eum, pravi sv. pismo. Kako je pač moral zapeljivec trepetati pred poslancem božjim, ko ga je ta gledal in šele ko ga je z očmi prebodel, ko mu je tje doli v sovražno srce pogledal, rekoč: „0 polni vsake zvijače in vsake hudobije sin hudičev, sovražnik vsake pravice! ali ne bodeš nehal prevračati potov Gospodovih? In sedaj glej! roka Gospodova je zoper tebe in slep bodeš in videl ne bodeš solnca do časa“. (Dejanj, apost. 13, 10. 11). Ti miruješ mili mi čitatelj in strmiš nad tem kletve in kazni polnim stavkom. Le strmi, tukaj je gromela božja jeza iz ust sv. apo¬ stola Pavla, in Bog bode udaril, ne, da bi grešnika pogubil, marveč da ga reši. In v tistem trenotku, ko je izrekel apostol to strašno kletev, pal je na Klimo mrak in pala je tema in mož je bil slep; mutast pa .je najbrž že poprej postal, ko gaje meril Pavel z ostrim okom svojim. In tako je Pavel svoje zlovoljne nasprotnike zasledoval po vseh kotih, kamorkoli so se poskrili; spodil jih je z dvoreznim mečem svoje besede iz zakotja. Rabil pa je Pavel v vseli bojih le eno edino orožje: križ, o katerem enajstkrat govori v svojih listih in pred katerim je pridno priklanjal svoja kolena, premišljujoč širokost in dolgost, visokost in globokost skrivnosti odrešenja, katero prihaja, človeštvu z lesa svetega križa. (Kfež. 3, 14. 18). Križ mu je bil popolno orožje in ves zaklad, druga ni imel, ni hotel imeti. „Meni pa ne bodi, hvaliti se, kakor v križu Gospoda našega Jezusa Kristusa, po —o- 94 « — katerem je meni svet križan in jaz svetu 11 . (Gal. 6, 14). V križu mu je vse: modrost, učenost, previdnost, krepost in srčnost in samo¬ zavest. On ne oznanja in ne kaže strmečim poslušalcem druga, kakor le sveti križ. In vspeh? Vse pada na kolena, sinagoga je splašena, maliki so zdrobljeni, filozofija molči osramočena, pagani molijo pravega Boga. In tajnostna moč prapora, ki nosi v svoji sredi križ in krono, ta je dosegla vse te čudovite prc- membe. Zato sv. Avguštin pravi pravo, da je krščanstvo pre¬ magalo paganski svet z lesom in ne z železom. § 17. Sv. Pavla čudeži. m življenju Pavlovem je vse zelo čudovito. Naj čudovitejši V so pa čudeži, katere je slavni apostol doprinašal v obilnem številu na raznih krajih. Dolgoletni spremljevalec Pavlov i sv. Lukež je z lastnim okom gledal te prečudne reči in govori o njih splošno, pišoč: „ln čudeže ne male je delal Bog po rokah Pavlovih, tako da so na bolnike pokladali potne prte od njegovega života in opasnike, in popuščale so jih bolezni in hudobni duhovi so izhajali iz njih 11 . (Dejanj, apost. 19, 11, 12). Čudno je dalje, da se je Pavel odlikoval z darovi mnogo¬ terih jezikov, katere je potreboval oznanjujoč sv. evangelj po Siriji, Maliaziji, Macedoniji, v Peloponezu, v Iliriji, Italiji in Hispaniji. Daje bil poliglot, spričuje sam, ko prisrčno zahvaljuje Boga za veliko dobroto, rekoč: »Zahvaljujem svojega Boga, da bolje od vseli vas jezike govorim". (I. Kor. 14, 18). Največo milost pa mu je Jezus Kristus razodeval nedvomno s tem, da se mu je večkrat prikazal in da ga je nekako osobno tolažil, budil in krepil. Prikazal se mu je osebno že na potu iz Jeruzalema v Damask, kakor uči sv. Tomaž Akvinec. 1 ) Jezus ‘) Sum. theol. III. q. 57. art. 6 ad 3. Primeri tudi Kornelija a Lapide in Act. apost. 7, 5. —o- 95 Ot — .je zapustil nebo in stopil na zemljo, da sc prikaže svojemu preganjalcu, pozneje oznanjevalcu, kakor seje prikazal po svojem vstajenju Petru, Jakobu in drugim. (I. Kor. 15, 5 — 7). To potrjuje Pavel sam, ko piše: ^Naposled pa za vsemi se je pri¬ kazal tudi meni kakor prezgodaj rojenemu". (I. Kor. 15, 8). Nadalje ga je Gospod obiskal v Korintu po noči in mu je rekel: „Ne boj se, temveč govori in ne molči. Zakaj jaz sem s teboj in nihče te ne bode napadel, da bi ti storil kaj; ker veliko ljudstva imam v tem mestu". (Dejanj, apost. 18, 9. 10). V Jeruzalemu je vsem nevarnostim srečno všel, ker ga je Jezus sam podpiral, svaril in vodil. „Zgodilo se pa je, pripoveduje sam, ko sem se bil vrnil v Jeruzalem in sem v templju molil, da sem se zamaknil. In videl sem Gospoda in rekel mi je: Pohiti ter izidi nagloma iz Jeruzalema, ker ne bodo sprejeli tvojega pričevanja o meni. In jaz sem rekel: Gospod! ti vedo, da sem jaz zapiral in po sinagogah tepel tiste, kateri so verovali v tebe, in ko se je prelivala kri Štefana, pričevalca tvojega, stal sem tudi jaz zraven in privolil sem v smrt njegovo in varoval sem oblačila tistih, kateri so ga pobijali. In reče mi: Pojdi, kajti jaz te bodem daleč poslal med pagane". (Dejanj, apost. 22, 17—21). In ko je bil apostol ujet v gradu Antoni- jevem v Jeruzalemu, obiskal ga je zopet Vzveličar, ali kakor pravi Lukež, pristopil je Gospod k njemu in gaje tolažil, rekši: „Ne boj se Pavel! zakaj kakor si v Jeruzalemu pričal za me, tako moraš pričati tudi v Rimu". (Dejanj, apost. 23, 11). In ko je na jadranskem morju pretil ladiji, na kateri se je Pavel peljal v Italijo, polom, tolažil je sopotnike s pogledom na ponočno prikazen angelja božjega, to je, Gospoda samega, kakor sc je pač tudi v stari zavezi z vala druga oseba presvete Trojice, angelj Jehove. „A sedaj vas opominjam, da ste do¬ brega duha, zakaj nobeno življenje od vas ne bode se izgubilo, izvun ladije. Prikazal se mi je namreč to noč angelj Boga, čegar sem in komur služim, govoreč: Ne boj se Pavel! pred cesar¬ jem imaš stati in glej ! podaril ti je Bog vse, ki se peljejo s teboj. Zato bodite srčni, možje! verujem namreč Bogu, da se bode zgodilo tako, kakor" mi je bilo rečeno". (Dejani, apost. 27, 22—25). -o- 96 •'>=— Po vrhu vsega tega premi lost nega občevanja z Gospodom prejel je še mnogo razodetij in raznih prikaznij, <> katerih je popolnoma molčal. Korinčanom piše: „Prišel bodem na prikazni in razodetja Gospodova 11 , in zatem govori o svojem zamaknjenju v tretje nebo in na koncu pravi: ,,Ko bi se hotel pohvaliti, ne bi bil nespameten, ker bi le resnico govoril; vendar se tega varujem, da ne bi kdo mislil o meni več, kakor vidi v meni, ali kar sliši o meni. In da bi se v obilnosti razodetij ne prevzetoval, dal se mi je trn v meso, angelj satana, da me bije za uho, da se ne prevzamem 11 . (II. Kor. 12, 1. 6. 7). l)a je bival v njem duh proroštva, ni, da bi še posebič naglasa!, ali spodobi se, da povdarjam Pavlove največe čudeže. In med te štejem njegovo moč, obujati mrtve k življenju. Na potu iz Evrope v Azijo prispel je apostol s svojimi tovariši v Trojado, kjer se je mudil sedem dni. In podaljšal je nekega večera svoj govor do polnoči. „Bilo pa je dosti svetilnic, poroča Lukež, v zgornji sobi, kjer smo bili zbrani. In sedel je neki mladenič po imenu Evtih na oknu, premagan od trdega spanja. In ko je Pavel dolgo govoril, omahnil je mladenič v spanju in je pal s tretjega nadstropja na tla in vzdignili so ga mrtvega. Pavel pa ide vun in se sklone k njemu, ga objame ter reče: Umirite se, zakaj duša njegova je v njem. In odšel je nazaj gori in je prelomil kruh, ga okusil in potem je govoril mnogo noter do jutra in tako je izšel. A mladeniča so bili pripeljali živega; in vtolažili so se ne malo.“ (Dejanj, apost. 20, 8 — 12). Ni dvomiti, da Pavel na slične čudeže misli, ko pravi Korinčanom: „Zna- menja apostolstva mojega so se storila med vami v vsakem po¬ trpljenju, v znamenjih, čudežih in v močeh.“ (II. Kor. 12, 12). Pa kdo se z Likaonei vred ne čudi čudežu, ki ga je Pavel storil v Listri? ,,ln sedel je v IAstri mož, bolan na nogah, hrom iz telesa matere svoje, kateri ni sprehodil nikdar. Ta je po¬ slušal Pavla, ko je govoril. In on pogleda na-nj in videč, češ, da ima vero, da bode ozdravel, reče z mirnim glasom: stopi na noge svoje po koncu! In skočil je na noge ter hodil. Ljudstvo pa, ko je' videlo, kar je storil Pavel, povzdigne glas svoj in kliče likaonski: bogova sta v človeški podobi došla k nam. In imenovali so Barnabo Jova in Pavla Mcrkurija, ker je bil on načelnik besede. Duhovnik pa Jovov, ki je bil pred mestom, pripelje juncev in prinese vencev pred vrata in hotel je njima z ljudstvom darovati. Ko sta apostola to slišala, raztrgala sta oblačila svoja in skočila sta med ljudstvo ... in s težavo sta vstavila ljudstvo, da njima ni darovalo.“ (Dejanj, apost. 14, 7 — 13. 17). Naj omenim, da so Listričani imeli Pavla za boga Merkurija, da so ga pa kmalu za tem skoro do smrti kamenjali — mutabile vulgus! A da hitimo dalje, koliko prečudnih dogodkov pove sv. Lukež le v prvih desetih vrsticah 28. poglavja Dejanja apostolov? Naj ima besedo Lukež sam, ki zna tako mično, ki umeje tako kratko in krepko pisati. „ Prebivalci na otoku Meliti pa so nam izkazovali ne malo ljudoljubnost. Zakaj naložili so grmado zavoljo deža, ki je šel, in zavoljo mraza, in sprejeli so nas vse. Ko je pa Pavel zgrabil kup boste in jo dal na ogenj, izleze gad vsled vročine in se mu obesi na roko. Ko so pa videli seljaki, da mu zver visi od roke, govorili so med seboj : Ta človek je gotovo ubijalec, katerega četudi otetega iz morja ne pušča živeti pravica maščevalka. On pa otrese zver na ogenj in nič hudega se mu ni prigodilo. Oni so pa čakali, da bode otekel ter h krati pal in umrl. Ko so pa dolgo čakali in videli, da se mu ničesa hudega ne pripeti, preverili so se in pravili, da jc bog. Okoli tega kraja pa so bile pristave poglavarja otoka po imenu Publija, kateri nas je sprejel in tri dni prijazno gostil. Namerilo se je pa ravno, da je oče Publijev od mrzlice in griže bolan ležal. K temu vnide Pavel in moleč položi na-nj roke in ozdravil ga je. In ko se je to zgodilo, dohajali so tudi drugi, ki so imeli bolezni na otoku, in ozdravljali so se; nekateri so nas tudi z veliko častjo odlikovali, in ko smo odhajali, so naložili, kar je bilo potrebno.“ (Dejanj, apost. 28, 1 — 10). Kakor Listričani čudili so se tudi Melitenci junaku Pavlu in so ga imeli za više bitje, za boga. On pa je pohlevno odklonil vsako čast in je gostoljubnost Publiju in ljudoljubnost Meliteneem povrnil in poplačal s tem, da je prvemu ljubega očeta, drugim pa mnogo bolnikov ozdravil. Pa kakor je Pavel mrtve oživljal in bolnike ozdravljal, mogel je tudi zdrave z boleznimi kaznovati, kakor je na otoku ciperskenr vražnika Klimo oslepil telesno, da bi ta zvijačnež ne oslepil duševno .Sergija Pavla. 7 —>o 98 o° Toda bodi dovolj govora o čudežih, ki jih je storil Pavel. Mnogo se jih je dogodilo, dokler je živel, a še obilo več se j ib je pozneje dogodilo na krajih, katere je on bil posvetil s svojo pričuj očnostjo. In kdo naj bi povedal, koliko čudežev se je do danes prigodilo vsled mogočne priprošnje mogočnega apostola 1 § 18. Sv. Pavla ponižnost. ^udežne reči je Pavel doprinašal, ali pri teni je z nevpogljivim j,' pogumom združeval kakor ljubezen matere tako ponižnost P device. Veliki je bil sicer naš slavljenec v vsem, kar je 1 storil in kar je pretrpel, in ni ga človeka, ki ne bi glasno priznaval zaslug Pavlovih, ki ne bi občudoval lieroiškib dejanj njegovih. Glede na slavo in livalo Pavlovo sta prijatelj in neprijatelj zložna, oba glasujeta za proslavljenje Pavlovo. Jaz vsaj nisem nikdar in nikoli niti bral niti slišal, da se kje odreka Pavlu zaslužena hvala. Vendar ta toli veliki in slaviti mož je mislil o sebi prav skromno, malovredno. Bil je veliki, pa vedel ni, da je veliki. Bil je pač resnično ponižen, pa tudi tega ni vedel. Kdor ve, da je ponižen, tega ponižnost je goli napuh. Prava ponižnost je ena najglavnejših potez kremenitega značaja Pavlovega. Iskal ni nikoli lastne slave; iskal je samo le čast božjo. Gratia Uei sum id, quod sum, po milosti božji sem to, kar sem, piše tako lepo, et gratia eius in me vacua non fuit, in milost njegova v meni ni bila prazna, brezkoristna. (I. Kor. 15, 10). Kaj je Pavel? prašal je Korinčane in je tudi sam hitro odgovoril: ne ta, ki sadi, je kaj, niti ne tisti, ki zaliva; marveč le taisti, ki daje rast, Bog. (I. Kor. 3, 4. 7). In kakor spričuje ta izrek, tako dopričujejo tudi drugi stavki globoko skromnost Pavlovo, -*> 99 O'- On ne govori rad osebi, in ako .ježe prisiljen od nasprotnikov na primer od židovskih Kopernikov, ki so nasprotovali njegovim naukom, čutimo ročno iz njegovih ust, s kako notranjo nevoljo in silo, s kakim notranjim zatajevanjem to počenja. Napol ironično in napol nejevoljno vsklikne ob koncu takošne mu zelo neljube razprave in neprijetne govorice: Factus sum insipiens, postal sem nespameten, da o sebi tako govorim. Sed vos me coegistis, pa vi ste me prisilili, in mahoma dostavi: tametsi nihil sum, vendar nisem jaz nič. (II. Kor. 12, 11). Kjer se hvali, ne dela toga iz lastnega nagona, brez raz¬ loga, temveč primoran se poda v boj, kateremu se ni mogel izogniti. V drugem listu do Korinčanov ponavlja sedemkrat, da jo nespamet, da je prava norost, samega sebe hvaliti; toda on mora sedaj, ne sicer zavoljo svoje osobe marveč zaradi dobrega, zaradi svojih prijateljev sotrudnikov, mora, pravim, tako nespa¬ metno. narobe in nemodro počenjati. (II. Kor. 11, 19—38; 12, 1—11). Pa kakor se loči beli dan od črne noči, takisto se loči Pavlova pohvala samega sebe od napuha onih, ki vedno le o sebi govoriti hote! Kjer se nad vso hvalo povišani apostol hvali, ne navaja praznih, lepih mislij o svojih vspehih, o svojih zaslu- ženjih, sklicuje sc samo le na dejanja, na dogodjaje, na učinke in nasledke. Tu sem bil, to sem storil, trpel, skusil, prestal, opravil, to sem dosegel in nič več in nič manje. Udarek na udarek, dejanje na dejanje, skušnja na skušnjo, dogodek na dogodek, to je ves oni celi, dolgi, krepki odlomek, jedrnata obramba Pavlova. Naj opomnim, da je ta odstavek v drugem listu do Korinčanov (11, 18 nsl) lep vzgled, kako naj govornik zbere vse sile in moči, da pojasni kako resnico prav krepko in neoporečno svojim poslušalcem. Pavel se zmagonosno zagovarja nasproti židovskim neprijateljem, povdarjajoč, da njim je v nekih rečeh enak, a da je v drugih zadevah mnogo višji od njih. Sv. Avguštin navaja ravno ta odlomek, da pokaže pred¬ nosti lepega govorniškega jezika: „Kaka modrost je skrita v teh beseflah, pravi med ostalim sv. škof, to razvidi vsak, ki ima odprte oči; in kaka zmagalna zgovornost kipi iz njih, to čuti vsak, če je tudi v globokem" spanju, a (De doctrina clirist. lib. IV. c. 7. num. 12), 7 * —O- 100 Oe- Pavel se nalašč pogoje spominja svojega poprejšnjega življenja, ko je še preganjal cerkev, in to zato, da ponižuje samega sebe. Imenoval je sebe prvega grešnika, primimi pecca- torem; najnevrcdnejšega apostola, minimum apostolorum; naj¬ manjšega vseli kristjanov, minimum omnium sanctorum. Komu, vprašam, se ne usmili ponižni mož, ko tako poniževalno piše o sebi dragemu Timoteju : „Zahvaljam onega, ki me krepča, Jezusa Kristusa Gospoda našega, ki me je za zvestega imel in postavil v službo — mene, ki sem bil poprej preklinjalec in preganjalec in silovitež, ali zadobil sem usmiljenje." (I. Tim. 1, 12. 18). Slično piše tudi Korinčanom: „In izmed vseli najzadnje kakor kakemu prezgodaj rojenemu, prikazal se je Jezus tudi meni, ki sem najmanjši izmed apostolov in nisem vreden, imenovati se apostola, ker sem preganjal cerkev božjo — rpioniam persecutus sum ecclesiam Dei.“ (I. Kor. 15, 8. 9). Ljudje naše dobe trdijo, da je le osemnajsto in devetnajsto stoletje odgojilo može z velikimi idejami in načrti. Vprašam pa, najdeš li mnogo mož, ki bi bili mislili vzvišenejšo misel, bi bili na- črtali obsežnejši načrt, kakor jo je mislil in gaje osnoval Pavel, kateri je Azijo, Afriko in Evropo združil v eni veri? Imamo li čistejše namene pri svojih osnovali? Kaj hočejo novodobni veli¬ kani, kadar vresničujejo prijetno njim misel? Slavo in bogastvo. In kaj je njih najmočnejši nagibek? Slavohlepje in gospodstvo. Pavel pa je gojil eno edino željo: blagostanje sv. cerkve. In res je! Pavel je bil tako ponižen in mi smo tako ničemnrni; on je bil tako globok mislec in mi smo tako površni; on je imel tako gorečo ljubezen do sv. rečij, mi pa smo tako mrzli iu malomarni do njih; on je bil tako učen v sv. pismu in mi živimo v tako grajevredni nevednosti; on je bil tako veličasten v svoji skromnosti in mi smo tako pritlikavi navzlic svoji domišljavosti; on je bil tako ljubezniv in mi smo tako trdosrčni; on je bil poln vere in mi smo tako slaboverni. Da, mi skoro ničesa nimamo tega, kar je imel pohlevni Pavel! Kdo se smo ponašati, da je svoje dni preživel koristneje od krotkega Pavla? Kdo si upa reči, da si je večih zaslug nabral za rod in dom človeški, kakor si jih je pridobil ponižni Pavel? —O 101 •o°— Te črtice, (lasi so površne, menda vendar dovolj jasno dokazujejo pohlevnost in ponižnost Pavlovo, ki v novo potrjuje staro resnico, da mora preko doline ponižnosti potovati, kdor želi na goro popolnosti dospeti. Ker je Pavel poniževal sebe, bil je od Boga poviševali, da pač malokdo na takosen način. Ako je bilo kedaj kakemu človeku dovoljeno, na zemlji videti mimo¬ grede obličje božje, tako pripisuje sv. Tomaž Akvinec 1 ) to milost le svetemu Pavlu in pa .Mozesu, opiraje se na II. Kor. 12, 4 in II. Moz. 33, 11, kakor tudi na sv. Avguština, Bazilija, Ambroža in Anzelma. O Mariji, deviški materi božji, trdijo slo¬ veči bogoslovci, da je to milost dosegla v trenotku spočetja božjega Sinu. § 19. Sv. Pavla zdržljivost. -J- L dor stoji vrb visokega hriba, vidi vse to, kar spodaj leži ' v znožju, prav majhno in nizko ter še marsičesa ne zapazi, kakor da bi tega ne bilo. Slično je bil sv. Pavel vzvišen nad vse posvetne reči, da so mu bile malovredne ali pa popolnoma nične, kakor to sam trdi, ko pravi: „Mi ne gledamo na to, kar se vidi; marveč kar se ne vidi; zakaj kar se vidi, je časno; kar sc pa ne vidi, je večno.“ (11. Kor. 4, 18). Pavlov duh je bil samo le za nebeške stvari vnet in zavzet, tako da mu je vse pozemeljsko nekako izginilo izpred očij. „Naše živ¬ ljenje je v nebesih, od koder tudi Vzveličarja pričakujemo Gospoda našega Jezusa Kristusa." (Filipij. 3, 20). Iz te ločitve od zemlje in iz tega vzvišenja do nebes je izvirala Pavlova izredna zdržljivost v vseh rečeh, ki morejo dušo in telo človeško vezati na ta svet. Oglejmo si pobliže to Pavlovo apostolsko čednost v raznem oziru in našli jo bodemo v naj¬ lepšem cvetu. ') S. Thomas in II. acl Cof. 12 <\. 125. —oO 102 •o=— Sv. Pavel je ži-vel v rado voljnem uboštvu in je kot apostol sveta potoval vedno, ali je vendar sebi in svojim vsakdanji kruli služil z delom svojih rok. Iz tega že razvidimo njegovo zdržljivost v jedi in pijači. V tem oziru ni bilo za-nj poljubnega izbiranja ali prijetne obilnosti, temveč njegov delež je bil pogosti post: „Fui ... in labore et aerumna, in vigiliis multis, in farne et siti, in ieiuniis multis, in frigove et nuditate 11 , toži neumorno delavni blagovestnik svojim Korinčanom. (11. Kor. 11, 27). Naš apostol ni jedel mesa niti ni pil vina, ker je napravil Nazarejcev obljubo, ki je zabranjevala to zauživanje. In Pavel te obljube ni hotel prelomiti, marveč je zagotovil vernike, da bi se zdržal mesa, ko bi se le eden brat pohujšal. „Če pohujša jed mojega brata, ne bodem jedel mesa na večno, da svojega brata ne pohujšam.“ (I. Kor. H, 13). Judje niso mesa s paganskega trga uživali, da bi tako ne okušali mesa, prepovedanega po Mozesovi postavi. Bojazljivi židokrisfjani so se tudi po tej šegi ravnali ter so se hudovali nad verniki, kateri jih niso v tej zadevi hoteli posnemati. Pavel je posvaril take kristjane, češ, da naj iz ljubezni do tako slabotnih bratov ne jedo mesa, da odstranijo pohujšanje. Glede na to zadevo piše Rimljanom: „Eden misli, da sme vse jesti; a kdor je slaboten, da naj Ic sočivje je. Ta, ki je, naj ne zaničuje tistega, ki ne je; in on, ki ne je, naj ne sodi tistega, ki je. . . Ako je zavoljo jedi žalosten tvoj brat, ne hodiš ti nič več v ljubezni. Ne pogubljaj s svojo jedjo tistega, za katerega je Kristus umrl. Naj se ne preklinja naše dobro. Zakaj božje kraljestvo ni jed in pijača, temveč pravica in mir in radost v svetem Duhu. Za rad jedi im razdiraj dela božjega. Vse je sicer čisto, ali hudo za človeka, kateri je na spodtiko. Dobro je, mesa ne jesti in ne piti vina. nad čimer bi se spodtikal tvoj brat ali pohujšal ali bi oslabel. “ (Rimij. 14, 2. n. 15—17. 20. 21). • Iz doslej povedanega loliko .sklepaš, kaj je bila apostolu jed in pijača in kaj zakrivijo tisti, kateri ne samo da se ne zdržujejo dovoljenega radi pohujšanja, ampak še cehi prestopajo prepovedano'ter se jeze, ako tudi drugi ne delajo tega. Sv. Pavel je nadalje sam najvestnejše izpolnjeval, kar je drugim svetoval in priporočal. Bil je sebi oster, mil pa drugim, kakor to spri- —°o 103 'O* 0 — čuje nasvet, dan Timoteju: „Ne pij več vode, marveč uživaj po malo vina radi želodca svojega in radi pogostih slabostij svojih." (I. Tini. 5, 28). Neobhodno potrebna je zdržljivost kristjanu, ki hoče čisto, sveto živeti, ki hoče doseči krščansko popolnost. Kdor je zdržljiv in trezen, lahko brzda vunanje čute in notranje nagone svoje. Ako pa postane nezmeren, oslepi sčasoma na duhu in oslabi na volji, da hlapčuje poniževalni poželjivosti. Luxuriosa res — vimun. (Pregov. 20, I). Zatorej bratje moji ljubljeni in zaželeni, stojmo trdno v Gospodu in posnemajmo sv. Pavla v zdržljivosti, pa ne lomimo starodavnih koristnih postav, katere je vsedobra naša mati sv. cerkev priobčila glede na nepotrebno obiskovanje zabavišč. „In katerikoli po tem vodilu hodijo, mir črez nje in usmiljenje božje!“ (Gal. 6, 16). Sv. Pavla zdržljivost se je raztezala še tudi na spanje. Predolgo spanje stori človeka nepripravnega za vaje v čednostih, dela ga lenega in malomarnega. Trezni Tarzan nam je tudi tukaj vzoren vzgled, ker je po svoji lastni izpovedi živel v raznoterih bedenjih, in vigiliis multis. (II. Kor. II, 27). Pridi- goval je ]H> cele noči in opravljal službo božjo, kakor potrjuje to sv. Lukež, ko piše: „Prvi dan po soboti, ko smo se zbrali, da lomimo kruh, govoril jim je Pavel, hoteč drugi dan oditi, in podaljšal je govor do polnoči. Bilo pa je dosti svetilnic v dvorani, kjer smo bili zbrani ... Ko je pa razlomil kruh, ga okusil in ko je potem dosti govoril do jutra, je tako odpotoval." (Dejanj, apost. 20, 7. 8. II). Vsled obilnih potov po mokrem in po kopnem, vsled neprestanega poslovanja in nevtrudnega prizadevanja je moral mnoge noči prebedeti, kakor poroča Korin- čanom, rekoč: „Trikrat sem trpel polom ladije in sem noč in dan prebil na globočini morja." (II. Kor. 11, 25). Ker je po¬ dnevi učil in ni mogel zato moliti veliko, ali ker je molitev silno potrebna k vspešnemu delovanju, moral si je blagi mož pritr- govati pri spanju in porabljati noči, da je opravljal še tudi molitve in pobožnosti svoje. n O polnoči pa sta Pavel in .Sila, poroča sv. Lukež, molila in hvalila Boga; in tisti, ki so bili v ječi' so ju slišali." (Dejanj, apost. 16, 25). Po dokončani mo¬ litvi je pa še tisto noč jetničarju in njegovim domačim ozna¬ njeval besedo božjo in je vse krstil. In tako je vso to noč pre- 104 o— bedel Pavel med molitvijo in doprinašanjem dobrih del. Zato seje pač smel od škofov in duhovnikov v Efezu posloviti, rekoč: „'- k Bogu; da se rešim nevernikov v Judeji in da moja služba za Jeruzalem prijetna postane svetim in da v radosti pridem k vam po volji božji in si skupaj z vami odpočijem." (Rimlj. 15, 30 — 32). Modro je nasvetoval Kološanom, rekši: ,, V molitvi bodite stanovitni in čujte v njej v zahvaljevanju. Molite tudi za nas, da nam Bog odpre vrata besede, da govorimo skrivnost Kristusovo, za katero sem tudi zvezan." (Kol. 4, 2. 3). Skušnja uči, da ugasne luč, če nima snovi, ki naj jo redi. Tudi čednost pojemljc, če se zanemarjajo pomočki k pobožnemu življenju. Megla brez vode, drevo brez soka, katero je Gospod preklel, to je duhovnik, ki zanemarja molitev. Riba umerje zvunaj vode, duhovnik brez molitve pa hira. Potreba molitve je tolika, da brez molitve po nauku sv. cerkve nikdo vzveličanja doseči ne more. „Deus impossibilia non iubet, sed iubendo monet et taeere, quod possis, et petere, quod non possis, et adiuvat, ut possis." (Cone. Trid. sess. VI. cap. 11). Duh namreč živi le v duhu. „V duhu pa živeti ne more nobeden, kdor ne hrepeni po njem, kdor ne povzdiguje svojega duha k njemu, kdor ne moli Boga", —- tako argumentujc mož blaženega spomina, slavni Alojzij Schliir. Nedvomno je to, da ne more nikdo vzveličan biti, katerega ne podpira milost božja. Podporo milosti božje pa le molitev izprosi, kakor uči večna resnica, veleč: „Prosite in dalo se vam bode, iščite in našli bodete; trkajte in odprlo sc vam bode. . . Oče naš bode z nebes podaril Duha dobrega onim, ki ga za-nj prosijo." (Luk. 11, !). 13). „Z besedami ne moremo dopovedati, pravi sv. Avguštin, kako je naši duši koristno in pa primerno naši veri, ki nas navdaja, in za pobožnost, s katero častimo Boga, pripravno, da hvalimo, prosimo in molimo Boga." Gotovo! nobeden kristjan ne bode dvomil o potrebi molitve, katero povdarja tolikokrat sv. pismo, naglašuje tolika množica svetih očetov in učenjakov cerkvenih. O veliki koristi molitve prepričane, so vse svete duše molile od dne do dne tem gorečnejše, čim popolnejše so pri¬ hajale. To našo trditev dokazuje vzgled sv. Pavla, katerega gorečnost v molitvi izraža opomin doKološanov: Orationi instate, vigilantes in ea. (Kol. 4, 2). Kakor je bil Pavel v vsem delovanju za čast Kristusovo in vzveličanje duš nevtruden, 11?, -O*— tako je bila njegova gorečnost v molitvi neodjenljiva. Hvalil in molil je apostol sveta rečnega Boga, kjer koli se mu je po¬ nudila priložnost — v templju in pod milim nebom, na morju in na obrežju, v ječi in na potu, po mestih in po krajinah, v sreči in nesreči. Ko je bil v Filipih šiban in v temno ječo vržen, privezan na nogah h kladi, ni nehal moliti, kakor bereš v De¬ janju apostolov 16, 25: „0 polnoči sta Pavel in Sila molila in hvalila Boga; in jetniki soju poslušali". In v mestu Tiru je na morski obali pokleknil s svojim spremstvom, da pomoli in se poslovi v molitvi. „Ko so sc pa dnevi izpolnili, izšli smo in spremljali so nas vsi z ženami in z otroki do predmestja, in poklcknivši na bregu smo molili". (Dejanj, apost. 21, 5). Za prejete dobrote božje in za dobljene nebeške moči je neprenehoma zahvaljeval Boga, kakor sam piše Timoteju, rekoč: ,,Zahvaljujem njega, ki me krepča, Kristusa Jezusa Gospoda našega, da me je za zvestega imel in me postavil v službo." (1. Tim. 1, 12). Molil je za svojo srečo in za tuji blagoslov, kakor sem pojasnil že zgoraj. Poleg tega pa je živo želel, da molijo verniki za vse ljudi. In v tem pomenu piše Timoteju: „Opominjam pred vsem, naj se opravljajo prošnje, molitve, kli¬ canja, zahvaljevanja za vse ljudi, za kralje in vse predstojnike, da živimo mirno in tiho v vsej pobožnosti in poštenosti." (I. Tim. 2, 1. 2). Vse to pač dovolj jasno kaže, kolika gorečnost do molitve je navdajala dušo Pavlovo. Kaka vnetost za molitev prešinja, vprašam, naša srca v Gospodu mi mili bratje? Pogovarjamo se li radi pobožno in ponižno z Bogom ? Prizadevamo si na vso moč, da svoje in svojih vernikov vzveličanje tudi z molitvami omogočujemo? Posnemajmo v prihodnje vzglednega Pavla v načinu in v vnemi za sveto molitev; vtisnimo si globoko v srce njegov apostolski opomin: Orat ioni in st a te, vigilantes in e a. (Kol. 4, 2). 8 — o '°' 114 — § 21. Sv. Pavla srce. [jubeče srce Pavlovo je bilo vedno na stežaj odprto, ono je bilo dohodno tujemu veselju in pristopno tujemu žalovanju. „Cor nostrum dilatatum cst. Non angustiamini in nobis, I angustiamini autem in visceribus vestris", piše tesnosrčnim Korinčanom. (II. Kor. 6, 11. 12). To občutljivo srce je bilo Pavlu vir najslajšega in najčistejšega veselja, katero ga ni tolažilo malo. Pa čim veče je bilo trpljenje, tem hujše so bile tudi bolečine, ki so to nežno srce zadevale in je trpinčile. Smel je rahlo čuteči apostol po vsej pravici vprašati svoje dnhovske sinove: „Quis infirmatur et ego non iufirmor? Quis scandalizatur et ego non uror?“ (II. Kor. 11, 29). Ni ga bilo trpljenja pri vernikih, katerega ne bi bil Pavel občutil sam, niti ne pohuj¬ šanja, katero ne bi bilo z bridko ostrostjo ranilo milega srca Pavlovega. Pretrpel je pač mnogo Pavel znotraj v svojem srcu, ki je bilo polno ljubezni, rahločutnosti in milobe. Sv. Krizostom si je celo upal reči: srce Kristusovo je bilo srce Pavlovo — Xp'.oToo xap8ta fjV vj Ilaokao zapSta, cor Christi erat cor Pauli. (Hom. 32 in epist. ad. Rom.) ’). Da čitatelj prijatelj spoznaš resnico tega izreka, prispodobi med ostalim odlomek v listu do Rimljanov, kjer apostol izraža svojo notranjo otožnost tako od¬ kritosrčno, ko pravi: „Resnico govorim v Kristusu in ne lažem, to mi spričuje moja vest v Duhu svetem, da čutim veliko žalost in neprestano bolečino v svojem srcu . . . za svoje brate, kateri so mi v rodu po mesu." (Rimlj. 9, 1—3). Primeri dalje II. Kor. 11, 29: „Kdo oslabi, da bi tudi jaz ne oslabel? Kdo se po¬ hujšuje, da bi tudi mene ne skelelo?" Potem premisli izpoved v II. Kor. 7, 5.: „Nobenega počitka ni imelo meso naše, temveč v vsem smo bili stiskani; zvunaj boji, znotraj strahi." In na¬ posled prevdari ljubi bralec te le besede Pavlove: „Vedite bratje! za stisko našo, katera se nam je dogodila v Aziji, da '■) Kdor se zeli o srcu Jezusovem prav dobro poučiti, ta beri vsega priporočila vredno knjigo: I)as Herz des Dottmenschcn im tVeltplane. Ftiv Freund und Feind von Dr. Portzgen. Trier, 1890, Str. 286. »O* 1 15 -o- nas jo obtežila in obložila črez moč. tako da se nam je življenje že pristudilo.“ (II. Kor. 1, 8). Vprašam, ni li to mučeništvo srca? Tako mučeništvo poraja tudi mučence in morebiti pogu urnejše in stanoritnejše, kakor je vstvarja telesno mučenje. Božjo mater in devico Marijo je t&košno mučeništvo povzdignilo do časti kraljice mučenikov in mnčcnk. Kdo dopove primerno, kako bridko muče¬ ništvo je prestalo sveto srce nebeškega Vzveličarja, ki je vedno v dulm gledal svoje prihodnje, bolečin polno trpljenje? 1 ) Kaj čuda, da sv. evangelisti nikoli nikjer ne poročajo, da bi se bil Jezus kedaj pošalil, nasmejal ali posebno razveselil? Tega ni mogel storiti. Edino le enkrat, mislijo nekateri tolmači, se je Jezus nekako ironično pošalil, to pa takrat, ko so nekateri farizeji k njemu pristopili, veleč mu: „Izidi in odidi odtod; kajti Herod te hoče ubiti. Pa njim reče: Pojdite in povejte temu lisjaku: Glej! izganjal bodem hudiče in ozdravljal bodem danes in jutri, a tretji dan bodem končal.“ Vendar že v tem odgovoru se spominja trpljenja in še določnejše v nastopnem verzu: „Ali danes in jutri in pojutranjem moram iti, ker pre¬ roku ni možno umreti zvunaj Jeruzalema. Jeruzalem, Jeruzalem, ti, ki ubijaš preroke in kamenjaš tiste, ki so k tebi poslani 1“ (Luk. 13, 31—-34). Ta izrek Gospodov nas spominja besed, ki stoje v knjigi Pregovorov: „Despexistis omne consilium meum et inerepationes meas neglexistis. Ego quoque in interitu vestro ridebo et subsannabo, cum vobis id, quod timebatis, advenerit.“ (Preg. 1, 25. 26). Kako je pač moralo srce Pavlovo kipeti najtoplejše ljubezni, kadar je pridigal, ko so vendar še dandanes njegove besede, pisane na mrtvem papirju, tako žive, iskrene, plameneče, da še zmirom užigajo srca človeška v sveti ljubezni. Ker so besede sv. Pavlu iz globine srca prihajale, vhajale so tudi in še vhajajo v globine src in so pretresale in še pretresajo človeška srca v njihovih globočinah. Ko ima že mrtvi govor Pavlov še danes tako moč do src čitajočih ali branje poslušajočih, kaj bi se pač ‘) .Primeri'o tem podučno razpravo: Das Martyrium des gottlichen Herzens Jesu und das Martyrium des Herzens seiner Kirche. (Tbeol, prakt, Quartalseh, Linz, 1879, Hft. II. Str. 177 nsl), S* — *o 116 o«— zgodilo, ko bi kdo slišal ne Demostena, kakor ga je slišal Eshinfej, marveč Pavla govorečega živo besedo s svojim živim duhom in s svojim gorečim srcem! Nadalje je Pavel kazal blago srce do svojih krščanskih občin tudi v tem, daje nabiral darove po Grškem, po Aziji in podrugod, da jih razdeli med Palestince rojake. (I. Kor. 16, 1. 2). In ker je imel Pavel sam toli ple¬ menito srce, pač ni čuda, da je dobro poznal srce človeško in ga je preiskal v vseh njegovih gubah in kotih. Imel ga je v svojih rokah in počel je ž njim, kar mu drago in ljubo. Kakor je Demosten poznal Filipa, poznal je Pavel sploh človeka v vseh njegovih zvitostih. Pa kdo ne ve, kako prijetna čednost je gostoljubnost? Človeka globoko v srcu veseli, kadar dojdo k gostoljubnemu sobratu. In sv. Pavel! kolikokrat je pač v svojem ljubečem srcu naglašal, naj ne pozabijo kristjani, gostoljubni biti. „Brato- Ijubje naj ostane in gostoljubnosti ne zabite“, opominja Hebrejce. (Hebr. 13, 1. 2). Podrugod pa ponavlja: Charitate fraternitatis invicem diligite, lionore invicem praevenite. (Rom. 12, 10). Če se ne motim, rekel je Rimljan Chremes pri Terenciju: Honm sum, humani nihil a me alienum puto (Heautontimorumenos 1, 1. 25), kateri izrek priča, da povzročuje v človeku sočutje s človeškim rodom ali žalost ali veselje — sreča in gorje. Smel bi tako reči tudi Pavel, ker ga je vse zanimalo in se je on udeležil vsega: sreče človeške in gorja človeškega. Toda Pavel bi rekel: Christianus sum, Christiani nihil a me alienum puto. Tako je ravnal, tako se je vedel. To vroče srce povsem razlaga zadržanje Pavlovo pred krstom in po krstu. Kakor je bil Savel poprej vnet za židov- stvo, tako in še mnogobolj je gorel Pavel pozneje za krščan¬ stvo. (Dejanj, apost. 9, 1 nsl). Dovolj jasno piše o tem Pavel sam svojim ljubljenim Galačanom, rekoč: „ Slišali ste o mojem vedenju nekdaj v židovstvu, da sem črez mero preganjal cerkev božjo in jo zatiral, in sem napredoval v judovstvu bolje od mnogih vrstnikov svojega rodu in sem bil premočno vnet za očetovska sporočila. A ko se je dopadlo Rogu, kateri me je izbral iz telesa matere moje in poklical po milosti svoji, da razodene Sina svojega v meni, da ga z evangeljem oznanim —O- 117 -o— pred pagani, tedaj nisem hitro več vprašal za svet ne mesa in ne krvi." (Gal. 1, 13—16). Do pike se je o Pavlu Benjaminitu izpolnilo, kakor to resni jo Avguštin, Ambrož in Ilijeronim, pre¬ rokovanje Jakobovo: „Beniamin lupus rapax, mane comedet praedam et vespere dividet spolia. Benjamin je grabljiv volk, zjutraj je plen in zvečer deli ugrabcž." (Gen. 49, 27). Zakaj v jutro svoje mladosti lovil in preganjal je Pavel ves dan ovce Kristusove ter jih je mesaril do smrti. In tako je prav zgodaj pokazal, česar vsega je zmožen in sposoben, kakor piše sv. Avguštin v razpravi zoper Favsta (lib. 22, c. 70): „Animae virtutis eapaees ac fertiles praemittunt saepe vitia, quibus boe ipsum vindicent, cui virtuti sint potissimum accomodatae, si fuerint praeceptis excultae. Sic Moyses occidens Aegyptium vitiosa quidem, sed magnae fertilitatis signa fundebat; ita quoque Pauli saevitia Silvestre orat vitium, sed magnae fertilitatis erat indicium.“ In temu, iz vsakdanje skušnje od mnogoskušenega moža posnetemu izreku, dostavlja Kornelij aLapide: „Quis enim post¬ ni od um in evangelio toto orbe propagando animos et ignes Pauli aequavit? Quis in laboribus pluribus? Quis in carceribus abun- dantius ? Quis in crucibus et plagis maioribus ? Quis in periculis tam interritus? Quis in arduis tam audax et excelsus? Quis tanta non dicam moliri, sed et cogitare ausus fuit, quanta molitus est, fecit et confecit Paulus?" Vsak stavek je resničen in na vsako vprašanje se glasi odgovor: nikdo ne! V svoji gorečnosti bi bil blagi služabnik Kristusov objel ves svet, četudi je preziral stvari in ljubil le stvarnika. „Priča mi je Bog, kako želim po vas vseli v srcu Jezusa Kristusa.“ (Filiplj. 1, 8). Pač prav piše sv. Ilijeronim o gorečnosti Pavlovega srca, daje podobna goreč¬ nosti srca Jezusovega. In tudi sv. Krizostom se ni zmotil, ko je Pavlovo srce imenoval: krasen vrt čednostij in raj du¬ hovni. „Pavlovo srce je cvclo v milosti božji in se je svetilo v popolnosti, primerni tej milosti. Bil je sicer posoda izvoljena ali je tudi pridno skrbel, da se sam bolj in bolj spopolnjuje. In bogato je bil dar sv. Duha razlit nad njim." Nekako tako začenja Janez Zlatousti svetemu Pavlu v slavo svoje homilije, v katerih so vse čednosti Pavlove tako živo opisane, s toliko —'O 118 -O— duhtečimi cveticami ozaljšane in z (ličnim sadjem okrašene, da jih, razloženih od Krizostoma, ne občudujemo manje, nego jih slavimo oživotvorjene na apostolu. V teh hvalnih govorih je pokazal, je razkril sv. Krizostom vso moč in vso krasoto Pavlovih krepostij, § 22. Sv. Pavla ljubezen do naroda izraelskega. f JLLdor sestavlja življenjepis sv. Pavla, ne sme nikakor zamol- čati njegove ljubezni do izvoljenega ljudstva. Pavel je s j svojim duhom popolnoma živel v Bogu in za Boga, sploh I za drugi svet; vendar pa se ni povsem odpovedal tukaj¬ šnjemu svetu, on ni preziral dejanskih razmer, v katerih je živel. To je razvidno ne le iz njegovega ves svet obsegajočega delovanja in mišljenja, razvidno je tudi, kar je še posebič prav ganljivo in prikupljivo, iz nespremembne in nepreneldjive ljubezni do bratov po krvi, do izvoljenega ljudstva, do naroda izraelskega. Pavel je z vsemi žilami in silami ljubil svoj narod. Toda kakošna je bila ta njegova ljubezen? V r čem je koreninila? Nedvomno v ljubezni do Jezusa Kristusa, za ka¬ terega je hotel Pavel ves svoj ljubljeni narod pri¬ dobiti. In ta je edina prava ljubezen, iz katere izvirajo tudi druge državljanske čednosti, po¬ ganjajo tudi druge domovinske kreposti. Kdor dela za večno srečo svojega naroda, ta bode storil vse in počel vse, s čimer se da doseči večno blagostanje. Tega porok je sv. Pavel, kateri ni umel druge politike kakor le evangelj in Kristusa križanega. Navzlic temu pa vendar ni misliti in ni najti boljših domoljubov, nego sta bila učenik in učenec, Jezus in Pavel. Prvi, umirajoč na lesu svetega križa za vesoljni svet, ravno tisti čas ni pozabil na lastni četudi neskončno nehvaležni narod svoj. —O- 1 1 9 o— In drugi ga je nosil vedno v svojem srcu želeč mu večno stalno srečo. Mnogo se govori dandanes o domoljubni ljubezni. Nastalo je celo neljubo vprašanje, kaj naj pravemu domoljubu več velja, vera ali narodnost? Škoda, prav velika škoda, da je kedaj nastalo to vprašanje, ne bilo bi smelo nastati. Ali ker seje že sprožilo, naj se pa v prihodnje zakrije z vedno pozabljivostjo. Po mojih mislih ni dosedaj za ljubo našo domovino storil menda nikdo toliko, kakor njen prvi sin, pokojni knez in škof lavan¬ tinski Anton Martin Slomšek, in to po svojih podučnih spisih, nadalje po nedeljskih šolah, katerim so oni bili oče, posebej še pa po neprecenljivi družbi sv. Mohorja, katero so oni vzbudili. In kako so sodili v tej stvari od vseli, ki so dobre vesti in volje, enako občudovani vladika, ko so že več ko štirideset let za svoj narod neumorno pisali, istega modro učili in ko so nazadnje za svoj narod že tudi mnogo bridkega pretrpeli? Svarili so pred vsem pred praznimi besedami in malovrednim pričkanjem (Drobt. XXI. 91 v. 36) ter priporočali pohlevnost in pa modrost, prijaznost in miroljubnost: čednosti, ki so bile od nekdaj zvezde slovenske, naj ostanejo tudi naše vodilje. (Drobt. XXI. 92 v. 21). Vsem svojim rojakom so kot pravi krščanski rodoljub naročali: „Držimo se naše Avstrije trdno in domoljubno. Avstrija je bila in nam bode ostala edino zavetje . . . Ljubimo pa tudi svoj domači jezik in likajmo ga po svojih močeh.“ (Drobt. XXI. 96). Ker so nekateri začeli le preveč vihrati in narodnost brezmerno črez vse povzdigovati, užalilo je jih to tako, da so iz ljubezni do naroda začeli njemu, ki so ga srčno a ne slepo ljubili, vest izpraševati in mu tudi njegove slabosti očitati, kakor še nikdo pred njimi tega storil ni. Slomšek so svoj rod ljubili, zato so mu pa hoteli na noge pomagati ne s prazno hvalo nego s krščansko vzgojo, in mu tako nadelati pot tudi do zložnega življenja na tem svetu. „Kar je preveč, zdravo ni. Mojc grajilo ne bodi zamera, marveč zdravilo." (Drobt. XXI. 97 — 99). Dalje so kazali na to, da je Nemce tako tudi Slovane razcepilo v sovražne tabore in v krvave vojske zapletlo ravno to, ker sc niso trdno držal” sv. katoliške vere in so svojo trmo stavili nad nauk Kristusov. (Drobt. XXI. 102). -o 120 •»•— Kar zadeva prednost vere pred narodnostjo ali narodnosti pred vero, mora pač veljati to, da je vera svrha in narodnost sredstvo. Kdor želi prvo, mora naravno hoteti tudi drugo. Kdor tako uči, naj se vendar ne ima za brezdomovinca, katero oči¬ tanje dozdeva se vsaj meni najbolj abotno in najbolj prazno. Kdor se poslužuje tega oponašanja, temu ni verjeti betvice, ker mu ni resnobno za resnico. Razsvetljeni Taržan je imel na¬ rodnost, je imel, recimo, narodni jezik tudi le za sredstvo, katero pripomore v oznanjevanju svetih resnic. „Vsak jezik naj spo¬ znava, da je Gospod Jezus Kristus v časti Boga Očeta.“ (Filiplj. 2, 11). Pavel seje seveda kot Savel poganjal pred vsem za narodno reč, napredoval je, kakor sam piše, v židovstvu bolj od mnogih vrstnikov v rodu svojem in je bil preobilo vnet za očetovska svoja sporočila. Proficiebam in Judaismo supra multos coaetaneos roeos in genere meo, abundantius aemulator existens paternarum mearum traditionum (Gal. 1, 14) — ali ko se mu je zglasil Bog, razširilo se mu je srce, da je objemal vse narode v ljubezni božji, a pri tem ni trpela njegova narodnost, temveč je dokipela sedaj šele do vrha. In prav zato je krepko nasprotoval razvadi, da se po svetiščih in shajališčih govore jeziki, katerih ne umevajo verniki. Semkaj spada, kar piše apostol Korinčanom, hudujoč se nad nerazumljivimi jeziki: „ Za h valjam svojega Boga, da bolje od vseh vas govorim jezike. Toda v cerkvi rajši pet besed s svojim umom rečem, da poučim tudi druge, nego pa tisoč besed v jeziku, (katerega ne umejo poslušalci). Bratje! ne bodite otroci, le v zlobi bodite otroci, ali v umu bodite popolni. . . Ko bi se sešla vsa cerkev na enem mestu in bi vsi jezike govorili in došli bi tudi nepodučeni, ne poreko li, da se vam blodi ?“ (I. Kor. 14, 18 — 23). In nekoliko više pravi: „Sedaj pa, bratje, če pridem k vam, (tuje) jezike govoreč, kaj vam bodem koristil, ako vam ne bodem govoril v razodetju ... v nauku ... v znanju? Kakor brezdušne stvari, ki dajejo glas, bodi si piščal ali gosli, če razločka v glasovih ne dajo, kako se bode uinelo, kaj se piska ali gode? Zakaj če trobenta da nerazločen glas, kdo se bode pripravil na boj? In tako tudi vi, če z jezikom ne daste razumljive besede, kako se bode umelo, kaj pravite? -o- 121 O- Zakaj v zrak bodete govorili. Toliko vrst glasov je na svetil in nobeden izmed njih ni brez pomena. Če torej ne poznani moči glasa, bodem govorečemu mutec in govoreči bode meni mutce. . . Zato kdor govori v jeziku, naj moli, da bi tudi razkladal. . . Ker če blagoslavljaš v duhu, kako naj odgovori na tvoj blagoslov amen oni, ki je nepodučen, ki ne ve, kaj govoriš ?“ (1. Kor. 14, 6. 7. 11. 13. IG). Pa kaj, je li morebiti Pavel zanemarjal svoje brate, ko je bil, kakor je bil, goreč in vnet za sveto vero Jezusovo? Ali nikarte! Pravi katoličan je vselej bil in bode vselej tudi pravi narodnjak in treba mu ni, to še posebič naglašati. Resnica je sicer, da so prenapetneži tožili Pavla in ga dolžili, češ, on ne ljubi naroda. A ljubil ga je bolje, kakor so ga ljubili njegovi tožniki, njegovi sovražniki, ki so postali pogrebniki svoje domo¬ vine, prelepe Palestine, da še do tega trenljaja nimajo njihovi potomci lastovitili tal. Prenapeta struna rada poči. Čudno je pao.vsekako, da so judje tudi Gospoda tožili, daje upornik, da je vstaš, da je, recimo, brezdomovinec. (Luk. 23, 2. 5). In vendar je Gospod točil mile solze nad domovino, videč, da jej ni rešitve, da jej preti časna in večna poguba, ker zaničuje vsak opomin. Pa tudi Pavla in njegovega tovariša Silasa so Židje v Solunu krivili vstaje. (Dejanj, apost. 17, G. 7). In pozneje je sv. Pavla judovski odvetnik Tertul dolžil pred deželnim namest¬ nikom Feliksom silovite vstaje, lagajoč: „Našli smo tega človeka, da je prava kuga in da snuje upor zoper jude po vsem svetu in da je vodnik ločinki Nazaretski. On je tudi tempelj po¬ skusil oskruniti, pa smo ga zgrabili in smo ga po svoji postavi hoteli soditi.“ (Dejanj, apost. 24, 5. 6). Kdo je pač bil boljši domoljub Tertul ali Pavel? O hinavščina! O ti prezlobna in pre¬ drzna hinavščina! Krščanstvo se nikakor sovražno ne vstavlja, ono se nikakor škodljivo ne protivi domoljubnosti. Ne in milijonkrat ne! marveč krščanstvo je povzdignilo ljubezen domovinsko v sicer glavno, vendar ne v izključno državljansko krepost. Res žalostno, ko bi se moralo krščanstvo po preteku skoro dvajset sto let še braniti v tem oziru. Krščanska vera je edina in sicer prav krepka zaslomba za manjše narode v vseh onih državah, v —■•O’ 122 - katerih prebiva več narodov pod eno upravno streho. Sv. krščanska vera namreč uči, da je sam Bog' hotel, naj bode in naj ostane razlika med mnogovrstnimi narodi, ki so vsi njegovi ljubi otroci. Krščanstvo nalaga posameznim narodom, naj se med seboj bra¬ tovski ljubijo, kakor otroci enega očeta in naj drug drugemu krivice ne dela. ki bi nje sam od svojega soseda prenašati ne maral. Le poglejmo po naši ljubi mnogojezični avstrijski do¬ movini ! Kdo je bil šibkemu Slovencu od nekdaj zanesljiv pri¬ jatelj? Mar li nekatoličani katerekoli narodnosti? Ne! temveč sv. kat. cerkvi ter svetlemu cesarju zvesto udani katoličanje katerekoli krvi. Glej narod moj! to so pravi avstrijski domo¬ ljubi in tudi tvoji najboljši prijatelji. Pa da postane naša stvar jasnejša, ogledimo si pobliže Pavla iskrenega domorodca, navdušenega rodoljuba. Četudi od sobratov judov srdito preganjan na vseh potih in po vseh kotih, ter vedno kot neprijatelj narodnih, domačih naprav in izraelskega kraljestva zaničevan, tožen, sojen in trpinčen, vendar ni nehal nikoli ljubiti bratov svojih, naroda izraelskega, izvoljenca božjega. Misel, da pagani stopajo v obilnem številu v sveto cerkev, njegovo ljudstvo pa pred vrati edinovzveličavne cerkve pohaja in trdovratno postaja, ta misel, pravim, rajala mu jc bridko, globoko žalost. In kamorkoli je došel na svojih apostolskih potih v mesta, pridigal je najpreje judom, ne sicer iz pri¬ stranske ljubezni do judov, marveč ker jo to tisočletna božja priprava tako določila, ker je to božji sklep tako odredil; počenjal je tako po vzgledu Vzveličarja samega, naj bi sc izvoljeni narod ne mogel izgovarjati, češ, radi bi bili vstopili med delavce v vinogradu Gospodovem, pa nas nikdo ni povabil. Šele potem, ko so ga rojaki odpodili nehvaležno, podal se je k paganom. In čimbolj se jo prepričal, da je brezkoristen ves trud njegov, ljubil je tembolj nesrečni svoj narod in obžaloval je tembolj njegovo trdovratnost, njegovo nepokornost. Teh svojih otožnih čustev pa ni nikjer lepše razkril, ni vidnejše razodel, kakor je storil to v desetem in enajstem poglavju naj znamenitej¬ šega svojega pisma, katero je pisal ljubljenim Rimljanom. V predstoječih poglavjih jc opisal milost vzveličanja in odrešenja, po Jezusu Kristusu pridobljenega Človeškemu rodu. - 0-0 123 O* — Ali pri mislili na neskončno ljubezen odrešenikovo in na nedo- merno veličavo krščanstva ter na vse druge milosti, katere so nam po njem, v njem in ž njim podarjene, pri teli tolažbe polnih mislili, pravim, jele so se glasiti vse strune njegove ljubeče duše, prepolne svetega navdušenja, in njegovo blago srce se je topilo v nepopisnem veselju. Vendar sredi te rajskosladke radosti napolni strašna tmina njegovo dušo, to je namreč misel na njegove brate po materi, na njegov ljubljeni narod, ki nima deleža v tej ljubezni Kristusovi in v preobilnih milostih sv. vere krščanske. Mine mu veselje, in on, ves vtopljen v žalost, na¬ daljuje ganljivo: „Resnico govorim v Kristusu, jaz ne lažem, ko mi potrjilo daje moja vest v svetem Duhu, da je velika žalost in neodjenljiva bolečina mojemu srcu. 1 l'V/6[j.v]v 7 ). Mislim, da je tukaj primerno mesto še za to le pripombo. »Sokrat se je vedno veselil, ponašal in je bogove zahvaljeval, da je bil rojen v Atenah, sedežu in šoli grške modrosti. Platon je dan na dan hvalil bogove za tri reči in sicer, da je bil rojen kot človek in ne kot žival, da je zagledal luč sveta v mestu helenske modrosti in učenosti v Atenah, ter da je imel »Sokrata za učitelja. Kralj makedonski Filip se je radoval in hvalil, da je bil njegov sin Aleksander rojen v dobi, v kateri je živel modroslovec Aristotel, in je tako Aleksander mogel biti učenec Aristotelov in Aristotel učitelj kraljevemu sinu v vseh takrat poznanih vedah. Ako so se pagani zavedali posebnih dobrot, kolikor več moiamo mi kristjani ceniti srečo, da smo rojeni v sveti katoliški cerkvi in da imamo Kristusa učenika in mojstra v vsej modrosti, ki je naša luč, naša pot, naša resnica in naše življenje, in da imamo Pavla učitelja narodov za svojega učitelja! § 25. Velevažnost življenja in delovanja sv. Pavla. If ,. . JjLnoge krati v tem spisu omenjeni sv. Hijeronun sicer meni, » da je bolje molčati o Pavlu, kakor pa malo pisati, super Z' quo (Paulo) melius tacere p uto, quam palica seribere, vendar hoče glede na moje častite brate duhovnike in še morebiti za koga drugega bolje biti, da sem pisal o Pavlu malo, kakor pa ko bi bil o njem popolnoma molčal. „Quaecumque enim soripta sunt, a.d nostram doctrinam seripta sunt.“ (Rimlj. 15, 4). Moj opis je se veje kratek in površen obris življenja, mišljenja in delovanja enega onih stebrov, ki nosijo sveto kato- —°o 138 'O*®— lisko cerkev 1 ). Pa kaj sledi iz tega življenjepisa za mislečega človeka? Prav mnogo. Reč, za katero je sv. Pavel toliko trpel, za katero je vse, kar je imel, tudi drago svoje življenje žrtvoval, ta reč ne more biti človeška, minljiva, reč pozemeljska, ne ne, reč je sveta, nebeška, reč je božja. Kako pač veličastna ter moči polna mora biti katoliška cerkev, ki je zmogla takega velikana odgojiti, vzdržati ga in mu dovolj tečne hrane pri- skrbovati. Kaj bi bil ta mož vse lahko postal in dosegel pri farizejih. Koliko čast in slavo bil bi si pridobil z duhovitostjo svojo pri svojih rojakih. Da je pa vsemu temu dal slovo, da se je posvetil tako težavnemu poslu, da je zapustil svoje drage drugove in se napotil po širnem svetu poganskem; za to svoje prečudno početje moral je vendar dober, tehten, pravičen vzrok imeti, moral je biti prepričan o svojem božjem poklicu. Človek, kateri mirno in modro premišljuje življenje Pavlovo, prisiljen je in ne more drugače, kakor občudovati in čislati cerkev katoliško. Kjer se kaže tako krasen, žlahten sad, mora drevo, ki ga rodi in nosi, vsekako biti tudi dobro in žlahtno. Pač vrlo dobro so vkrenili dogmatiki katoliški, ki porabljajo življenje Pavlovo za dokaz svete cerkve kot božje naprave, božje ustanove, kot božjega kraljestva, ki sega z neba na zemljo in z zemlje v nebo. Ko bi Kristusova cerkev ne imela drugega moža, kakor le sv. Pavla, bilo bi že častno, pripadati taki družbi s tako solnčnočistim značajem, s tako duhovitim možem, veko- 1 ) Mnogo je slovstvenih del, s katerih pripomočjo se lahko vsak bogo¬ slovec, še natanje in širje poduči o velikem apostolu. Ni, da hi tukaj našteval imena hrezhrojnih tolmačev, ki so razložili Pavlova pisma in so pri tem poslu ocenili njegove zasluge, njegova dejanja, njegove vspehe. Tako na¬ števanje hi bilo pretežavno in prezannulno delo, ker je sv. Pavel, skoro hi človek lahko rekel, tolmačev našel menda več, nego štejejo vrst njegovi listi. Zakaj ne le o posameznih listih, marveč o posameznih vrsticah in stavkih nekaterih pisem so priobčili učeni interpreti temeljite razprave. Poleg že zgoraj na dotičnih prostorih omenjenih pripomočnih del bile hi še pozora vredne nastopne knjige: Giacomo Murena, Vita di san Paolo apostolo. Ferrara, 1880. Vrli pisatelj je prejel 1000 lir nagrade za ta živ¬ ljenjepis, ki ugaja učenim in neučenim čitalcem. — Cornelius a Lapide, De praerogativis s. Pauli. Opp. edit. Pariš., 1870. Tom. 18. Pag. 1 — 18. — Jakoba Benigna Bossuet-a slavnostni govor o Pavlu apostolu. — j-O 139 od¬ vitim veleumom. Francoski književnik Louis Veuillot poroča v svojem delu o Rimu 1 ), da je neki pridigar 18. veka z vsem povdarkom rekel: Meni treba le značaja in življenja sv. Pavla in jaz dokažem resnico cvangelja-). Pa res! v Pavlu je ves evangelj, jc vse njegovo veličjo, vsa njegova gorečnost, vsa ponižnost in vsa ljubezen evangeljska je v njem. Kako da ni evangelj od Boga, ko jc vendar odgojil tako velieajnega moža V Neresnice ni povedal za resnico angleški lord Hutcliinson {reci 1 Ictčinsn), ko je dejal: „Katoliška vera je vera največili in naj- izobraženejšili narodov evropskih in najplemenitejših značajev, ki so bili kedaj človeškemu rodu na čast.“ Spisi tega moža, tako bistrega uma, so nam verevreden porok in polnoveljaven dokaz, da je mitiško tolmačenje sv. evan¬ gelja prazno, brez temelja in podloga, da jc nespametno, da je preneumno. Mož takega duha, tako vzvišenega značaja ne bi bil svojega življenja daroval za praznih bajk in sanjarij poln evangelj. Vse drugo, samo tega ne. Učeni francoz Atanazij Co(|uerel govori čisto resnico o Pavlu, ko piše: „Sveti Pavel se mora na vse strani opažati, kakor je Izraelec in kristjan, apostol in pisatelj, preganjalec in mučenec; Pavel pri kamenjanju sv. Štefana in ko mu preti smrt obglavljenja; Pavel kot pisatelj hvalnice o ljubezni v listu do Korinčanov in ko primerja kot ostroumen, logičen mislec zakon stare zaveze z evangeljem nove zaveze v listu do Rimljanov; Pavel pred areopagom v Atenah, pred ljudstvom v Jeruzalemu, pred Festom in Feliksom, pred A gripo in Neronom — in človek se čuti globoko presunjenega od nauka in resnice učitelja narodov, apostola sveta. A da se jc dal odličnjak, kakoršeu je Pavel, prevaliti, ali da je hotel glede na vero, katero je s tal judovskih prenesel na tla pagan- ska, preveriti; da jc imel mož takega duha, da je držal pisatelj listov, katere imamo od njega v novem testamentu, da je imel in držal, pravim, Pavel stare pravljice, ki bi se bile za potrebo in za silo časa prigrele na novo, za resnične in natanko pre- ’) Rom. Speier, 1802. Str. 111 (nemški prevod). 2 ) Slično trditev sem bral tudi v knjižici: Saint Paul, einq discours par Adolplie Monod. Pariš, 1652. Monod ni sicer katoličan, ali je vendar precej dobro pojasnil ves pomen delovanja sv. Pavla. —»o 140 'O®— iskane dogodjaje, za pozitivne dogodke sedanjosti; ali da je mož takega značaja, medtem ko se je žrtvoval, kakor se je žrtvoval, kakor svedočijo njegova pisma, da se je Pavel, govorim, toli grozne in ogromne prevare storil krivega kot prevarjenec ali prevaritelj to sta dve moralni nemožnosti, kateri naravnost nasprotujeta človeški naravi, ki sta brez vzgledov v letopisih človeškega rodu in sta stotisočkrat neverjetnejši in negotovejši, nego bi bil sveti cvangelj. Ne! tako ni vstvarjen človek. Mož, kakoršen je Pavel, pač nikakor ni svedok, katerega smeš po- Ijubno odstranjati in ga meni nič tebi nič prezirati. Res! če je cvangelj zbornik ljudskih pravljic, ostane Pavel nerazumljiv bodi kot entuzijast, ki se je dal premotiti, a imel je preveč bistro¬ umnosti in znanstvene omikanosti, bodi kot prevarjenec, ki zopet prevari, pa imel je premnogo požrtvovalnosti in preobilo čed- nostnega, nravnega čustva. S kratko besedo. Razložite nam mitiško krščanstvo s Pavlom ali Pavla z mitiškim krščanstvom. Prvo je tako nemožno, kakor je nemožno drugo. In kaj torej preostane? To, da so Pavlovi listi živi, neovrgljivi in neoporečni dokaz, da so klasiška priča evangeljske resnice." 1 ) In eden naj¬ slavnejših zgodovinarjev naše dobe Dr. J. B. Weiss končuje svojo razpravo o Pavlu apostolu s pomembnim stavkom: „l)ie Schriften dieses Mannes von so scharfem Vcrstand bevveisen allein schon hinreicbend, dass die mvthische Erklarung der Evan- gelien haltlos ist. Eiu Mann von solchem Geuie, von soleher GrbUe des Charakters hiitte nicht sein ganzes Leben lur ein sagenbaftes Evangelium geopfert". 2 ) Tako je in drugače biti ne more! Resničen je sv. Hijeronima vsklik: „Nisi evangelium venim esset, nunquam sanguine defenderetur. “ Pavlu Taržanu ni lahko najti vrstnika. Sv. Krizostom zatrjuje v eni svojih homilij o proslavju slavitega apostola, da je Pavel nadkriljeval vse plemenite duše stare in nove zaveze. Krasni odlomek se glasi v latinskem prevodu: „Cui te, o sancte Paule, iustorum vel veteris testamenti vel novi audeam com- parare? Omnium quippe virtutem quasi in arca quadam sed ’) Primeri: Annales de philosophie rliretienne. III. serie. num. 70. Pag. 40—42. 2 j Lehrbuch der Weltgeschichte. Wien, 1862. 2. Bd. I, Thl. Pag. 141. —°*°* 141 ,o * e — cum umito prorsus cumulo condidisti. . . Paulus vere secundus Abel, venim non scmel sed pev dics singulos immolatnr. Paulus alter Noe, sed absquc arca insurgentes adversus se undas im- pietatis enavigans. Paulus alter Abraham, non modo a pa tri a vel gente sed post vocationem suam ab ipsa etiam vita prorsus abscissus. Paulus alter Jsaae, sponte in bostiam colligatus. Paulus alter Jacob, quasi pro uno quodam totius mundi grege semper invigilans. Paulus alter Joseph, spirituali farne tabescenti mundo veritatis alimenta distribuens. Paulus alter Moses, qui omnes gentes a tyrannide diaboli redemit ad Christum.“ Človek bi mislil, da bode tukaj nehal sv. patrijarh proslavljati apostola Pavla. Toda on nadaljuje in še ve mnogo več navesti, rekoč: „Paulus alter Aaron, totius mundi populiš inunctus sacerdos. Paulus alter Phinees, impietatcm Judaeorum atque gentilium quasi fornicationem mentium uno fidei mucrone confodiens. Paulus alter David, qui vel ut quendam Gobam in ecrtamen diabolum pro- vocat. Paulus alter Elias, clarius raptus in coelum. Paulus alter Elisaeus, qui gentes ab interiore Ieprae pollutione purgavit. Paulus alter Ezechias, qui ad unam fidem Christi diversos po- pulos attraxit. Paulus alter Isaias, qni abominationem gentilium dissipavit ae perdidit. Paulus alter Joannes, pro Christo eapite truncatus. Paulus alter Pctrus, de coelis vocatus ad Evangelium. Paulus alter Gabriel, qui Christi orturn cunctis gentibus nuntiavit. Paulus alter Michael, qui Christianorum dux essc sortitus est. Etiamsi angelorum, ctiamsi iustorum hominumcircumvolem choros, non invenio comparationem, ctii non cumulo meritorum Paulus occurrat.“ Pavel Tarzan nima vrstnika v stari dobi, ne med odličnimi Izraelci pa ne med pagani. 1 ) Če bi ga že komu prispodobili, bila bi mu prednika v modrosti Salomon in Solon, v vedno žejnem hrepenenju po resnici bil bi mu podoben slavni Sokrat, naj¬ plemenitejši človek paganskega starega veka; in v zgovornosti bil bi mu soroden vrli Pemostcn, katerega je stari svet občudujoč 1 ) Tudi v novem zakonu zavzema izredno mesto, o čemer primeri zanimivi spis: „Die eigenartige Stellung des lil. Apostels Paulus im Grund- plane der Kirche.“ (Der Kathdlik. Zeitschrift fiir katholisehe Wissenschaft und kii'ckljches Leben, Mainz, 1892. str. 421—428 in 481 — 491.) - 3 - 0 * 142 ' 0*3 imenoval živo postavo zgovornosti. Vendar tudi ta prispodoba kakor vsaktera druga nc velja zavsem, sosebno kar zadeva Demostena. Pavlovi listi, pisani ali narekovani s plameni ljubezni božje, ločijo se glede na jezik in globoke misli, pa glede na jasne dokaze od najlepših govorov Demostenovih, kakor se loči solnce od meseca, beli dan od črne noči. Ali je govoril kedaj kdo, kakor govori sv. Pavel V Če se obrne do Korinčanov, pravi: „Pavel, poklican apostol Jezusa Kristusa po volji božji, in Sosten brat. Cerkvi božji, ki je v Korintu, posvečenim v Kristusu Jezusu, poklicanim svetim z vsemi, ki kličejo ime Gospoda našega Jezusa Kristusa, na vsakem njih in našem mestu. Milost vam in mir od Boga Očeta našega in od Gospoda Jezusa Kri¬ stusa.“ (I. Kor. 1, 1 — 3). Kako priprosto in vendar kako veli¬ častno in kako dostojno je vse to! Rimljanom, temu tragiškemu ljudstvu, ki je hrepenelo le po vunanji moči in oblasti, piše: „ Pavel, služabnik Jezusa Kristusa, poklican apostol, odločen za evangelj božji, katerega je poprej obljubil po svojih prerokih v svetem pismu, o Sinu svojem, ki mu je bil rojen iz rodu Davidovega po mesu, ki je bil potrjen za Sina božjega v moči z Duhom svetosti po vstajenju od mrtvili, Jezusu Kristusu Gospodu našem; po katerem smo prejeli milost in apostolstvo, da bi. bili veri pokorni vsi narodi za ime njegovo, med katerimi ste tudi vi poklicani Jezusa Kristusa, vsem, ki so v Rimu, ljubljencem božjim, poklicanim svetim: Milost vam in mir od Boga Očeta našega in od Gospoda Jezusa Kristusa. 11 (Rimlj. J, 1-7). So li sanje? Je li resnica? Kako! Nepoznan človek govori tako z domovino Julija Cezarja, z domovino Katona! Neznanec, sam brez bogatstva in brez oblastva, kakor jednak jednakim, kakor viši nižini, z mestom, ki je najmogočnejše kralje sveta in najsilnejša ljudstva vpregalo pred slavnostni voz svoj ? Pa od kod ima Pavel to čudno moč besede? Odkod so ti resnobni, veličastni in zaupni izrazi? Ali bi se bil upal Demosten pri vsej moči svoje zgovornosti in Platon pri vsej vzvišenosti svojega duha, obrniti se' tako do kakega grškega, a kaj šele do tujega mesta? Imel je li Ciceron ali kateri drug modroslovec sv. Pavla trdno zanašanje, da razširi svoj nauk tudi črez meje svoje — =<>• 143 t> '— domovine? Ne. In zato ne, ker rimski ali grški filozofi niso mislili nikdar na ostale narode, niso mislili nikoli na človeški rod v obče. Ti možje so govorili in pisali le za svoj čas, kraj in rod, Pavel pa je delal za prihodnost kakor za sedanjost, za potomce kakor za sodobnike, za rojake kakor za inostrance. Zato pač res, čimbolj premišljuje človek liste Pavlove, tem večo razliko najde med sv. Pavlom in najimenitnejšimi možmi stare dobe. Resnica je sicer splošno priznana, da si je mnogo mož pridobilo necenljivih zaslug za človeški rod v obče; toda moža, kakoršen je Pavel, ne najdeš nikoli nikjer. Oče zgodovine, slavni Herodot, jc skoro ves tedanji svet prepotoval, ali nikoli s tolikim požrtvovanjem in zajedno s tolikim vspehom, kakor se to more in mora trditi o Pavlu, ki jc potoval iz Azije v Evropo in iz Evrope v Azijo z lahkobo, s katero napravimo mi sprehod od kraja pa tje na konec večega mesta. Da čudovita prikazen! Mož brez premoženja in slavnega imena, brez tako zvanc olike in vede sveta, vstane pa se meri s tremi najbolj omikanimi narodi, se poskusi z narodi z najslavnejšo zgodovino. Hebrejci so se imeli za ljudstvo vseli ljudstev. Pavel njim dokaže, da je zadnji čas, da očistijo svojo vero. Grki in Rimljani so mislili, da so dosegli vso velikost. Pavel njim dokaže, da niso okusili niti še kapljice mleka, ki daje narodom življenje. Blesk Atike in Italije obledi, ko se prikaže siromašni Izraelec iz Tarza in prevzame službo variha in svetovalca največih mest na zapadu. Toda pri vsem tem poslu, delu in trudu bil je Pavel popolnoma nesebičen. Da se borno preživi, pletel je šotore, katero roko¬ delstvo je bilo pač najprimernejši izraz njegovega življenja, ki ga je preživel brez stalnega doma na križema potih, kakor žive nomadje pod šotori. Navzlic temu pa je ljudem pripravljal šotore v nebesih za oni odločilni čas, ko se porušijo šotori tega živ¬ ljenja. (II. Pctr. 1, 13. 14). V prešinljivem govoru, ki ga je govoril v Miletu, drži in steguje zbranim svoje žuljave roke nasproti, rekoč: Zlata in srebra in obleke nisem od nobenega izmed vas terjal, kakor sami veste in dobro znate. Zakaj kar sem potreboval za sebe in-za svoje pomočnike in spremljevalce, to so pridelale in prislužile te le moje roke. —o-o 144 ‘O’ 0 — Sploh je ves la govor v Miletu kakor Mozesovo slovo, kakor odpoved Samuelova, nožen in prisrčen, je polu zavednosti in velieave pri vsej žalosti, ki veje v njem. Pa kaj hoče ta mrtva hvala, naj govori živi govor Pavlov: „In poslal je iz Mileta v Efez ter poklical starešine cerkve. In ko so prišli k njemu, reče njim: Vi veste od prvega dne, ko sem prišel v Azijo, ko sem ves. čas z vami bil, služeč Gospodu z vso poniž¬ nostjo in mnogimi solzami in skušnjami, katere so se mi dogo¬ dile vsled zalezovanja judov. Kako nisem ničesar koristnega opustil, da vam ne hi bil oznanil in vas učil javno in po hišah, pričajoč judom in paganom izpreobrnjenje k Bogu in vero v Gospoda našega Jezusa Kristusa. In sedaj glejte! Jaz zvezan v duhu potujem v Jeruzalem, ne vedoč, kaj se mi bode prigodilo v njem; izvzemši da mi priča sveti Duh po vseh mestih, govoreč, da me ječa in stiske čakajo v Jeruzalemu. Ali mene nič ne skrbi in tudi življenje moje mi ni drago, da le tek svoj dokon¬ čam radostno in pa službo, katero sem prejel od Gospoda Jezusa, da potrjujem evangelj milosti božje. In sedaj glejte! Jaz vem, da ne bodete več videli obličja mojega, vi vsi, med katerimi sem hodil, oznanjujoč kraljestvo božje. Zato vam pričam današnji dan, da sem čist od krvi vseh; kajti nisem sc vrni kal, da vam ne bi bil oznanjal v.se volje božje. Pazite torej na sebe in na vso čredo, v kateri vas je sv. Duh postavil za škofe, da vladate cerkev božjo, katero je pridobil s krvjo svojo. Zakaj jaz vem to, da bodo po mojem odhodu došli med vas grabljivi volkovi, ki ne bodo prizanašali čredi; in izmed vas samih bodo vstali možje, ki bodo govorili napačno, da bi potegnili učence za seboj. Zato pa čujte, spominjajoč se, da tri leta nisem ne noč ne dan nehal s solzami opominjati vsakega izmed vas. In sedaj vas bratje priporočam Bogu in besedi milosti njegove, kateri more sezidati in vam dati delež med vsemi posvečenimi. Srebra in zlata ali oblačila nisem od nikogar poželel; saj sami veste, da to, kar je bilo treba meni in tistim, ki so bili z menoj, da so to prislužile te-le roke moje. Vse sem vam pokazal, da je tako treba truditi' se in sprejemati slabe in spominjati se besed Gospoda Jezusa, ki je rekel: Mnogo bolje je dajati, kakor jemati.' 1 (Dejanj, apost. 20, 17—35). *o* 145 o*— Vmes pripomnim, da mora posebna lastnost vsakega človeka sploh in dušnega pastirja posebej biti nesebičnost. Samuel prerok, odloživši službo sodnika, je hotel še enkrat narod spodbuditi k zvestobi do Boga in do postav božjih. Da je opomin vspešen, vporabil je sv. mož dve sredstvi. Kateri? Storil je čudež (I. Kralj. 12, S) in poleg tega se je sklicaval še na svojo nesebičnost v službi svoji, na svojo nedobičkaželjnost pri poslovanju, rekoč: „Sedaj sem star in že siv. Jaz sem javno pred vami bodil od mladosti svoje do tega dne in glejte, tukaj sem! Recite o meni pred Bogom in pred njegovim maziljencem, če sem od katerega izmed vas vzel vola ali osla, če sem koga obrekoval ali tlačil, če sem iz katerega rok vzel darilo — zato se hočem danes pokoriti in želim vse povrniti. Odgovorili so na to: Ti nas nisi ne zaničeval, ne tlačil, niti nisi prejel daril iz kateregakoli rok. In odvrnil jim je: Priča je torej Gospod in priča je njegov maziljenec, da niste ničesar našli v mojih rokah. In rekli so: Priča.“ (I. Kralj. 12, 2—5). Vprašam, ali temu slovesu ni podoben krasni konec Pavlo¬ vega slovesa od Mileta? Nesebičnost pridobiva srca. Zal, da ne cvete bujnejše. Quidam, quae sua sunt, quaerunt, non quae sunt Jcsu Christi. (Filipij. 2, 21). O cives, cives! quaerenda pecunia primum. Virtus post nunnnos — posmehoval sc je rimski pesnik Horacij svojim rojakom. Pa še danes ni drugače. Vcr- gilijev vzdih: Quid non mortalia pectora cogis auri sacra fames! to je še danes začetek hudobije. „Korenina vsega zla je lakom¬ nost, uči tudi učeni učitelj narodov, in tisti, ki hočejo obogateti, padejo v skušnjave in mreže hudičeve in v mnoga poželenja nespametna in škodljiva, katera spravljajo ljudi v pogubo in propast. Lakomnosti vdani zabredejo od vere in se obložijo z obilnimi bolečinami." (I. Tim. 6, 9. 10). Kakor jo Pavel učil, tako je tudi živel. Zato se je lahko pri svojem slovesu pozival na nesebično delovanje. In to kako vspešno! Kakošen vtis so napravile na zbrane vernike Pavlove besede, slovesno govorjene v slovo, zapisal je vestno in spretno sv. Lukež, rekoč: „In ko je Pavel to povedal, pokleknil je na kolena svoja in je molil z vsemi njimi. I n v e 1 i k j o k- i n s t o k j e n a s t a 1 med vsemi in objemaj e Pavla, polj uh o v ali so ga, žalostni najbolj 10 —•o 146 •<>'-- zarad besede, katero je rekel, da ne bodo več videli obličja njegovega. In spremili so ga na ladij o ... In odtrgali smo se od njih in smo se odpeljali. “ (Dejanj, apost. 20, 36 nsl). Res! kdo se ne bi topil žalosti, ki je imel sladko srečo, poznati ta blagi obraz, gledati to milo lice, okušati to dobrotno srce, katero pa mora kmalu zgubiti za vselej na svetu. Sem spada tudi ganljivo slovo od (eniškega mesta Tira, kjer se je Pavel sedem dni mudil pri ljubljenih učencih. Pri odhodu seje vsa občina kaj ljubeznivo, vdano in pobožno poslovila od preljubljenega apostola. „ln prišli smo v Tir. In ko smo našli učencev, ostali smo tukaj sedem dni. Ti so govorili Pavlu po Duhu, naj ne hodi gor v Jeru¬ zalem. Ko so pa dnevi dotekli, izšli smo in spremljali so nas vsi z ženami in otroki tje do predmestja, in pokleknivši na bregu smo molili. In ko smo se poslovili drug od drugega, stopili smo v ladijo; a oni so se vrnili domov.“ (Dejanj, apost. 21, 3—6). Poleg nesebičnosti je posebnega spomina še vredno tudi prizadevanje, katero je sv. Pavel obračal na to, da si ohrani dobro ime, ker jo bil pač prepričan, da ni vspešnega delovanja brez časti, brez spoštovanja, brez dobrega glasu. Kdor jc za¬ pravil pošteno ime, naj ne upa blagoslova pri svojem truda- polnem poslu. Spoznavši to, zagotovil je naš apostol Korinčane: „Rajši bi hotel umreti, kakor da mi kdo uniči čast- mojo.” (I. Kor. 9, 15). Umel je dostojno ceniti dobro ime, ker je bral v knjigi pregovorov zlati nauk: „Boljše je dobro ime, kakor so mnoga bogastva. “ (Preg. 22, 1). Pavlova skrb za ohranitev čistega imena odseva iz zagotovila : „Mi si prizadevamo za dobro ne le pred Bogom, ampak tudi pred ljudmi. “ (II. Kor. 8, 21). Filipljanom pa je svetoval: „Bratje! kar je resnično, pošteno, pravično, čisto, ljubeznivo, kar je sloveče, kar je čednost in hvala, to prcvdarjajte.“ (Filiplj. 4, 8). In značajni mož se je ne¬ dvomno ravnal sam po naukih, katere je dajal drugim, govoreč: „Nikomnr v ničemer ne dajajmo spotike, da se ne graja služba naša; temveč izkazujmo sc v vsem božje služabnike v potrpljenju mnogem, v stiskah, v potrebah, v težavah, v udarcih, v ječah, v odporih, v trudili, v nespanju, v postu, v čistosti, v znanju, v prizanesljivosti, v dobrotljivosti, v duhu svetem, v nehinavski ljubezni.“ (II. Kor. 6, 3 — 6). —>*0' 14 / 'O -0 — Iz vsega tega je pač dovolj razvidno, kako potrebno je po nauku Pavlovem k blaženemu delovanju dobro ime, kako potrebno je spoštovanje, katero naj ima dušni pastir pri svojih ovčicah, katero naj ima vsak predstojnik pri svojih poddanikih. §9 § 26. Sv. Pavla mučeniška smrt. JLJ laženi Pavel je vodil ljudi v obljubljeno deželo, ali je tudi sam prišel v njo, ne kakor Mozes, ki je Izraelce spravil 7 ' tje, a sam se je v njo le z hriba Neba milo oziral. Opazni pač morajo biti dušni pastirji, da ne zaostanejo sami zvunaj nebeške Palestine, medtem ko druge vspešno tje pošiljajo. Kaj koristi, druge vzveličati, sebe pa pogubiti? Pavel ni pogubljal drugih in je rešil tudi sebe. Na večnega spomina vredni 29. dan meseca junija leta (i7 po porodu Device je bilo, ko so iz mamertinske joče v Kirnu odpeljali dva že sivolasa moža ne v prostost, marveč v bridko smrt. Peter iz Betzaide je moral za stražniki slediti na hrib Janikul, kjer so ga obsodili na nečastno smrt križa. Eno edino prošnjo je še imel osemdesetletni blagi starček, in sicer to, da ga naj križajo z glavo navzdol proti zemlji obrnjeno; kajti držal se je za nevrednega, križan biti na takošen način, kakor je bil križan njegov ljubljeni Gospod in mojster. Prošnjo so mu vslišali in prvak apostolov je v mukapolnem mučeništvu časno življenje zamenil z večnim veseljem. Marcel, njegov zvesti pri¬ jatelj in spremljevalec, je pokopal sv. truplo na onem kraju, kjer se sedaj proti nebu na kviško dviga najkrasnejša cerkev celega sveta, dom sv. Petra. — Pavel pa iz Tarza, mnogoslavni apostol sveta, ni bil sicer križan, saj je bilo vse življenje njegovo od izpreobrnjenja sem težek 'križ, na katerega je bil s Kristusom pripet (Gal, 2, 19), in na svojem telesu je nosil rane Gospoda 10 * —o 148 •<*— Jezusa (Gal. 6, 17) — toda bil je, oseminšestdeset let star, pri „Treh vrelcih in via Lanrentina“ ob cesti v Ostijo obglavljen z mečem in pokopan na mestu, kjer sedaj stoji uzorno lepa bazilika sv. Pavla. Pobožno sporočilo pravi, da se je od trupla ločena glava trikrat privzdignila od zemlje in da so usta vsetrikrat zaklicala presveto ime Jezus. Na prostorih, kamor je glava pala, nastali so trije studenci, kateri se še dandanes kažejo v srednji cerkvi izmed onih treh cerkvic, ki so bile postavljene na kraju obglavljenja. Rimski kristjani so kmalu prenesli del Pavlovih svetili ostankov v katedralo sv. Petra, tako da sta prvaka apostolov tudi po smrti združena, kakor sta bila prijateljski zvezana v življenju. Gredoč omenim, da počiva polovica sv. ostankov obeli sv. apostolov dandanes pri sv. Petru na Vatikanu, druga polovica se nahaja pri sv. Pavlu zvunaj mesta, glavi obeh sv. apostolov sta pa shranjeni v bal¬ dahinu nad konfesijo ali grobom sv. Janeza v Lateralni. Skupno sta Simon in Savel kot Peter in Pavel učila nauk Jezusov, skupno sta trpela, skupno sta umrla iu skupno počivata na hribu vatikanskem in skupno se radujeta v hiši Očeta svojega mojstra. Ničesar ju ni premoglo ločiti od medsebojne ljubezni in tudi ne od ljubezni do Kristusa, niti križ niti ne meč. Postojmo še nekoliko s pripognjeno glavo pred mrtvim Pavlom. Tako je tedaj dokončal veliki apostol svoj tek, ko je štiriintrideset let deloval za sveto stvar, ko je za božjo reč neizmerno veliko storil, nepopisno veliko prebil in pretrpel. Saj je bil trikrat bičan po židovski šegi, petkrat tepen po rimskem običaju, sedemkrat vkovan v žclezjc, enkrat skoro do smrti kamenjan, vendar judom jud, paganom pagan, vsem hlapec in postrežnik pa dolžnik: pridigovati evangelj vsem narodom. Dovršil je pet velikih misijonskih potovanj na morju in na suhem, katerih prva tri je nastopil iz Antijohije, četrto kot jetnik iz Jeruzalema v Rim in peto iz Rima po doseženi prostosti iz prvega zapora v tem mestu. Na teh misijonskih potih je preživel dvajset let, je videl okoli trideset raznih dežel in otokov, ter je v več nego štiridesetih mestih ustanovil in vtrdil krščanske občine. Vsi ti poti so bili neprenehljivo delovanje v vinogradu Gospodovem in vedna vojska, da se dežele in narodi rešijo kraljestva teme in greha ter se pridobe za kraljestvo Kristusovo, to kraljestvo — r».Q. 149 -°~ resnice, pravice in svetosti. Pač pravo trdi sv. Krizostom, češ, da je Pavel združeval v svoji osebi vse, kar je dobro, blago in lepo na ljudeh in na angeljib, da je obsegalo srce njegovo ves vesoljni svet. Gotovo! mnogoveč kakor so pokazali drugi svetniki, pokazal jc Pavel, kako sijajnih čednostij so zmožni ljudje, za kako veličajna in čarodejna dela so sposobni vsi tisti, ki pridno sodelujejo z milostmi, podeljenimi njim od Boga. Ob koncu svojega na dobrih delili prebogatega življenja smel sc je pač tolažiti s kraljem Davidom: „Custodivi vias Domini. Omnia enim iudicia eius in conspectu meo ct praecepta eius non amovi a me. Retribuet milii Dominus secundum iusti- tiam meam et secundum munditiam manuum mearum reddet milii.' 1 (II. Kralj. 22, 21 — 23). Jednako, pravim, smel je tudi Pavel apostol s pogledom na viharno življenje in vseobsežno delovanje svoje vzdihniti: „Ego enim iam delibor et tempus resolutionis meae instat. Bonum certamcn certavi, cursum con- summavi, fidem servavi. In relicjuo reposita est milii corona iustitiac, (piani reddet milii Dominus in illa die iustus iudex.“ (II. Tim. 4, 6—8). In iz ječe v znožju kapitela, ko mu je že mučeniška smrt trkala na dveri, pisal je svojemu učencu in desnemu prijatelju Timoteju tako zaupno in milo, rekoč: „Po- misli, da je naš Gospod Jezus Kristus od mrtvih vstal po mojem cvangelju, za katerega trpim do ječe in do verig. Ali beseda božja se no da vkleniti. Zato pretrpim vse zarad izvoljenih. 11 (II. Tim. 2, 8—10). Ta Pavel iz Tarza cilicijskega bi dal dovolj gradiva za junaško pesen, katera bi bila epos krščanske ljubezni. V apo¬ stolski svoji službi je bil dovršen služabnik, kakoršnega se je sam naslikal v svojih listovih, bil je popoln vzor najboljšega dušnega pastirja. Krščanska Odiseja sv. Pavla z vsemi premem- bami in različnimi dogodki in zanimljivimi pripetljaji, kako čudežna, mikavna in divna je vendar! Njen junak se bojuje zoper ves svet. V tej borbi pa je veličajen, je znajden in zveden, je pogumen in premeten; on ve vse porabiti. Hodeč po ravni stezi pozna tudi ovinke. On jc sicer odkritosrčen, pa vendar tudi previden bojevnik, ki- umeje, vsak udarec krepko odbiti. In še več, za vsaka vrata ima pripraven ključ. In vspehi nje- —>o- 150 o*— govega prizadevanja, neumornega delovanja, kako ogromni so vendar! Ko je Pavel umrl, bilo je krščanstvo že razširjeno v najslavnejših mestih treh delov sveta. Cerkvene občine so imela že mesta: Rim, Atene, Korint, Efez, Aleksandrija, Solun, Jeruzalem in Antijohija. Italija kakor Judeja, Egipet kakor Ma- cedonija, Grecija kakor Arabija in Sirija poznale, častile in molile so Jezusa iz Nazareta. In k temu prevratu je največ pripomogel Pavel. To je bil učinek onega pomenljivega trenotka, v katerem je zablisknilo in zagromelo pred Damaskom: Savel, Savel, zakaj me preganjaš? In pogled na tolika dobra dela, kako krepilna tolažba je to ob smrtni uri! Pavel je mogel, on je smel v očigled smrti, poln najtrdnejšega upanja, govoriti be¬ sede, ki so najslajša tolažba pa tudi najboljše pomnjenje za vsakega umirajočega: „Jaz sem dober boj bojeval, sem dopolnil tek in obranil vero. Zato pa mi je pripravljen venec pravice, ki mi ga bode dal Gospod, pravični sodnik." Ko bi me kdo vprašal, kakošen napis ali epitafij bi sodil za nagrobni spominek Pavlov, rekel bi, da si je Pavel sam omislil epitafij z zgoraj navedenim stavkom. Pavel, vzor in vzgled apostola, bil je dika svoje dobe in ostane za vse prihodnje čase. Tamquam prodigium faetus sum multis (Ps. 70, 7), smel je o sebi reči že v življenju, a po smrti mu še to tembolj velja. Četudi je bil obglavljen, umrl vendar ni, nikakor ne, on živi in bode vedno živel po svojih neumrljivih delili. Pozabljen je dan smrti najslavnejših vojskovodij, a dan smrti revnega' rokodelca šotorov je slavljen od nekdaj in bode slavljen vselej. Grobov mogočnih rimskih kraljev in cesarjev se nikdo ne spominja in nihče ne moli in ne hvali Boga pred posodami njihovega pepela. Grob Pavlov je pa češčen, kakor ni bil častit nobeden rimski cesar, ni v življenju ni po smrti. K Pavlovemu grobu so potovali cesarji, kralji, knezi in verniki vseh narodov in vseh stanov. Tam je že tisoč in tisoč svetnikov in svetnic kleče molilo, tam se je že milijonov in milijonov ljudi j vnelo za dobro. Pavlovo in Petrovo grobišče je za gro¬ bom Kristusovim najčudnejše, najčastitljivše mesto na zemlji, V mali Aziji je bil leta 1890 ustanovljen nov vikarijat, katerega sedež je mesto Tarz. V tem letu se je mnogo pobiralo, da se — •O* 11)1 -o-« — sezida katedrala, vredna in primerna Pavlu Tarzanu, ki doslej v svojem rojstnem mestu ni imel dostojnega spomenika. Dal Bog, da se kmalu zopet vrnejo časi sv. Pavla v mali Aziji! Pavel bode občudovan, dokler se ljudje ne odpovedo zdravemu umu ter se ne poslove od vneme za plemenita dela. Tako bode, ko bi tudi ne bila ustanovljena posebna kongregacija, ko ne bi bil poseben red vtemeljen v spomin in na čast ob¬ glavljenja sv. Pavla. Vstvarili so to društvo Anton Morigia, Jarnej Ferrari in Cabarija Kremonski. In leta 1890 so vneti duhovniki Gališki v Levovu osnovali družbo sv. Pavla z name¬ nom, da bi se pridno obhajali ljudski misijoni po duhovnijah. In tako se slavi in se bo slavil in hvalil apostol apostolov do sodnega dne. Sicer se pa že osemnajst sto let povišuje, kaj še treba novega poveličevanja tega največega učenca največega Učenika večne resnice. Pavel je sijal kakor svetlo sobice in je na zahodu zašel po vrlo dovršenem delu, kakor zaide solnce na zahodu, ki vzhaja v orijentu, kakor je vzhajal tudi Pavel v orijentu in je dokončal svoj tek v okcidentu. Medtem ko Pavlova duša vživa že nad osemnajst sto let veselje vzveličanih in se blišči v onem blesku, kakoršen je od Boga obljubljen tistim, ki so učitelji prave modrosti postali mnogim (Dan. 12, 3), žive še njegova dela, pisana in nepisana, živi še njegov vzgled vedno med nami in bode živel, dokler bo vzhajalo solnce. Ta vzgled naj bi imenito dušnim pastirjem bil vedno pred očmi, da ga posnemajo; in te spise naj bi pre¬ učeval sploh vsakdo, kdor išče modrost; kajti polni so modrosti božje. Zato vas prijazno vabim in opominjam dragi mi bratje in sinovi v Kristusu! posnemajmo čednosti sv. Pavla: njegovo živo vero, trdno upanje, gorečo ljubezen do Jezusa na križu, glo¬ boko ponižnost, zdržljivost, pravo pobožnost, pogumnost, krščansko domoljubnost, darežljivost, požrtvovalnost. Obračam se posebič do vas preljubi, ki ste učitelji krščanskih resnic in naukov, kličoč: To vam je vodnik, to je predpodoba, je vzgled in ravnilo za vaše učenje. Pavel je pred vsem vaš učitelj, učitelj po svojih delili, učitelj po svojih naukih, učitelj po svojem življenju in uči¬ telj po svoji smrti. Po njem sevzgojujte! Po njegovih stopinjah hodite! Skrbite, da svojo sveto službo skrbno opravljate, si tako —^ 152 *o°— mirno vest in pomot božjo pridobivate, in da si, goreči za vzve- ličanje neumerjočih duš, pletete večno nevenljivi venec. Gotovo! najlepšo oljko svoje borbe prejme tisti duhovnik, katerega ob smrtni uri obdajajo grešniki, otroci, reveži, jokaje in tarnaje: izgubili smo zdravnika najboljšega, očeta najmilejšega, dobrotnika najradodarnejšega; in kateremu pri vstopu v nebesa naproti bite svete duše s preveselim pozdravom, da njim jc le njega zahvaliti za neskončno srečo. Da dosežemo preljubi v Gospodu! vsi, duhovniki in svetovnjaki, zmage venec, bojujmo se previdno pod varstvom zmagovitega Pavla, ki nas tako prijazno opominja s Korinčani vred: „Zato bratje moji ljubljeni! bodite stanovitni, nepremakljivi, obilni vsekdar v delu Gospodovem, vedoč, da vaš trud ni prazen v Gospodu. “ (I. Kor. 15, 58). Ob koncu svojega spisa pa živo želim, da ne bi bil ž njim zmanjšal in skrajšal zaslužene slave Pavlu. Ena edina misel me tolaži prav sladko. Ako največa hvala ne more Pavlovi slavi ničesar pridodati, kako bi mogla moja slabost zasenčiti svetlobo njegovo. In ti o sveti Pavel! ti, ti mi hočeš blago- dušno prizanesti, ti mi hočeš blagovoljno odpustiti predrzno po¬ četje, to pa zato, ker sem želel samo le sebe in druge svoje drage sodelavce in ljube vernike v našem vere, upanja in ljubezni praznem času zagreti pri tvojih sijajnih čednostih, sebi in drugim razsvetiti pri tvojem zlatem nauku duha, ter se tolažiti s tvojimi zmagami črez zapeljivi svet in pogubonosno smrt. In stopivši prav zaupljivo tje pred tron milosti, da usmiljenje zadobimo in najdemo milost za pravočasno pomoč (Hebr. 4, 16), končujemo jaz pisanje in bralci čitanje z doksologijo Pavlovo: „Kralju svetov, neminljivemu, nevidnemu Bogu samemu čast in slava na vekomaj vse veke! Amen.“ (I. Tim. 1, 17). Kazalo. Na strani Predgovor 3 Predgovor k drugi izdaji ........ 7 Življenjepis. IPopravki. Ko sem tiskane pole zopet pregledoval, našel sem marsikaj, kar treba popraviti. Na strani 10 v prvi vrsti beri: ki je v drugem listu . .. quia legis et sanctarum scripturarum armarium est. (Ex editione Maurina. Pragae, 1785. Pag. 166). Na strani 23 v trinajsti vrsti od spodaj reci bolje: Njegovo upanje je torej toliko, kolika je ... Na strani 60 v tretji vrsti od spodaj beri: Pavel ne odjenja od boja. Na strani 66 v štirinajsti vrsti mora stati: sedem homilij; na strani 73 v deveti vrsti: vuvi; na strani 76 v petnajsti vrsti: oseb sprejemanja; na strani 89 v tretji vrsti: da se je . . . opelinilo; na strani 91 v devetnajsti vrsti: parri- cidium; na strani 96 v osmi vrsti izpusti: se; na strani 98 v deveti in sedemnajsti vrsti eitaj: velik; na strani 108 v šesti vrsti od spodaj: Vajen je bil svariti; na strani 112 v štirinajsti vrsti od spodaj: Oče vaš; na strani 124 v deveti vrsti: spoprijazniti. Na strani 127 se mora glasiti zadnji citat: Ca-veto omnes suspiciones, et quidquid probabiliter fingi potest, ne fingatur, ante devita. (Ex edit. Maurina. Pragae, 1785. Pag. 110).