Lastnosti narodovega nčitelja. (Konec.) 4. Zdravje. Vsak bolehen clovek je maaj ali bolj nesposoben za delo, za svoj posel, lini npsposobnejši pa, da bi odgojal mladež. Bolestea učitelj je nesterpljiv; vsaka še tako majhaa reč mu težko de in ga razkači; opomiaja rad Ie z jezo, tako da je ves sad ali piškav, ali ga pa celd nič ai. Dostikrat so pa take opomiajevaaja še škodljive; ia zares — maogokrati je bolezen učiteljeva, če je zdrav pa prav jezaarit, pa jezaaritost kriva neposlušaosti, razuzdaaosti, samopašaosti otroški. Iz tega je jasno, da mora biti zdrav, kdor hoče biti za učitelja. Zdravi učitelj mora pa bolezai se varovati. Ucitelj naj je zato zmeren, aiiren, trezen; dela naj podnevi, poaoči pa naj spi ia v šoli varuje samega sebe ia otroke, ter odpira in vetri šolske izbe, kolikor treba, da niso zatuhle itd. 5. Dobrovoljnost. Učitelj, vedno vesel ia dobrovoljen, vspešno uči. Otroci so mu vdaai iz vsega serca, ia si vcepljujejo opomine ia aauke globoko v svoje serčica ia radi spolnujejo vse, kar se jiai veleva in priporoča. Se ve, mera mora biii pa tudi v dobrovoljaosti. Dobrovoljnega učitelja podučevanje je otrokom prijetao; igraje se tako rekoč uče ia dobro aauče vse. Prav vesele se tistega časa, ko morejo v šolo, da zbraai poslušajo učeaika. Kakov je pa napredek, to, to! — Čaieraega učeaika so pa učenci presneto kaiali siti in tedaj tudi naukov ae sprejemajo tako radi, ia v taki šoli je vedno rado veliko tepeža ali drugih kazen. 6. Zadostna omlkanost. Ako hoče učitelj popolaoma spolnovati dolžnosti ter dobro, kakor gre, odgojevati adadež, gotovo treba, da je sam dobro odgojen ia zadostao omikaa; zakaj, kar sam ne bi imel, tega tudi druzim ne bi mogel dati. XI zadosti, če se dobro zaveda ]e v šolskih rečeh, aego mora tudi sicer omikan biti v vedah toliko, kolikor je potreba vsakemu oinikanemu človeku. XTaj pervi predmet naj mu pa so pedagogični nauki; pri teh je napredek njegove šole. Marljivo naj se uči pa tudi drugih nau- kov in to tako, da se začae še le tadaj kaj novega učiti, ko je pervo že dobro dokoačal, ia vedao naj pazi, da se sorodaili naukov zapored uči, iaorodaih pa ae meša laed nje. Ako se nči' učitelj tako, ima pa dosti posla vse svoje žive dni, pa naj se ga ne prestraši, aaj ga ne zaaemarja, saj to tirjastaa, poklic njegov; kajti oa mora napredovati sam ia aapredovati z aarodoai, če ae, zaostaae. Posebae marljivosti treba daa danes, zato, ker so predaiki slabo učili aiorali. Ubijali so se z otroci vred s tujščino narodu na škodo in samiai sebi, ter so pustili toliko lerdili celia , ktere vse čakajo , da jili preorjemo ia potrebao posejaiao ia posajamo. Če pa tega ne bo, ostale bojo vse želje zastraa aarodaega napredka le golc želje in pnste sanje. 7. Domoljubnost. Domoviaa je zeailja, kjer smo rojeni ia odgojeai; zemlja, kjer prebiva aarod, ki govori isti jezik, iaia iste običaje ia zakone. Domoljubje je radost, ktera se razodeva aad srečo, in bolest, ktera se razodeva aad nesrečo drage aaoi očetajave. Doinoljubje je iskreaa vdanost krajiai, v kteri živimo; je posebaa skerb za srečo ia blagostaaje vseli ajeaih prebivavcov. Kdor iskreao Ijabi svojo domoviao, la skerbi, kakor ia kolikor more, za srečo ia vsako dobro svojim soprebivavcom; zakaj ¦/. njihovo srečo vred maoži se sreča iii slava očetajave. Važao sredstvo, s kteriia aioreiao osrečili domoviao, pa je dobro odgojevaaje ia mikanje aarodovo. Kdo pa jej lahko pomaga tako ? —¦ Kdor koli podpira šole ia pospešuje materialai ia dušni blagor aarodovi. Cerkve, šole, javae kajižaice, kajiževaost, gospodarske drnštva, moralno ia pobožao življeaje, plemenito obaašanje aarodu za dober izgled — to so sredstva, s kterimi labko koristiaio domoviai. Verli učitelji Iahko mnogo skerbe ia store za aarodovo blagostaaje. Kjer ni rodoljubaih učiteljev, tam, ni čuda! ako vlada nevera, prazaoverstvo, gljupost in razuzdaaost; ni čuda! ako se tam udomači goljufija, aečlovečaost; ni čuda! ako je pamet ia serce taaiošnjih staaovnikov napolajeno s sebičnostjo ia pohlepom po dobitku. Kjer ni domorodaih učiteljev, kteri bi Ijubili Boga, cerkev in človečaastvo, kaj se oiore pričakovati od mladega zarodka? — Kaj drugega, kot da otroci bogatih roditeljev bojo zapravljivci, nisčetje, okrutnici, kteri ae marajo nič ne za Boga, ne za vero, ne za človeštvo in doaiovino; 19* otroci ubozih roditeljev pa bojo pohajavci, daagubeži, ker no čejo in ne znajo delati, da bi si služili živež ia potrebao, pa brezibožaici. Zatoraj, učitelji! vcepljujete mladini v serca pravo kerščaasko domoljubje. Pa ae zadostuje že samo domoljubje, aego tudi Ijubiaio vse človeštvo, ker je vsakdo naš bližnji. Zato je dobremu učitelju veliko aa tem, da si otroci aeizbrisljivo v serca vtisnejo svete besede: ^Ljubite se med seboj!" in uči jih, da človeka, naj je ktere koli narodnosti, Ijubijo ia kadar morejo, če treba, mu poraagajo. Vsmiljeai Saaiaritan tudi ni vprašal, je li ranjeaec njegov narodaik, ali ne, nego pomagal mu je. — ,,Ljabite bližnjega kot samega sebe", ia ,,vsaki človek je tvoj bližnji", to uči Izveličar. Vi toraj, ki ste si izbrali učiteljski stan, vi zares in iskreno Ijubite Boga, aarod, domovino, ia budite narod naš. Maogo je, mnogo truda, obilo dela, al neomahljiva volja neumoraa aioč, ta vse prekosi. Skerbite za tega del neumorao za miadež, v kteri raste prihodnja sreča in nesreča domoviae; dobro odgojajte, ia ae pozabite nikdar, da je šola vaš vert, po kterem se seje ia kali za človeštvo najvažaiše, aaj pleaieaitaiše seme — pobožaost, krepost ia zaaaje. Odgojajte mladež tako, da bojo iz nje pobožni ia prihodnjega blažeastva vredai kristjaaje, verli ia poslušai podložaiki, domoviai verai siaovi, korislni udje občiaski, aiarljivigospodarji, skerbni, modri očetje in pametae matere! Podgoriški.