Poštnina plačana v gotovini
Cena:	Posamezna štev. L 25
Naročnina :	Mesečna	L	110
Za inozemstvo :	Mesečno	L	190
Uredništvo in uprava: Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 Poštno ček. račun: štev. 24 12410
Leto V. - Štev. 9
Gorica - 26. februarja 1953 - Trst
Izhaja vsak četrtek
NAŠE TEŽAVE
Ko človek’ motri življenje naše narodne manjšine na Tržaškem in Goriškem, vidi, koliko silnih težav mora prebroditi dan na dan. Kljub temu smo zapisali, da slovenski katoličan ne klone zato, ker veruje v svoje ideale. Pri tem nas je zelo razveselilo in iznenadilo pismo, kt smo ga prejeli iz Trsta, pismo, ki govori ravno o težavah tržaških ka--toliških Slovencev in kako jim oni kljubujejo. Da bo razveselilo tudi druge, ga tu vsaj deloma priobčujemo.
LEPI OBETI V TRSTU
Za pustno nedeljo so nas Sveto-ivančani v Trstu presenetili z imenitno uspelo dramatsko predstavo. Šele ob tej priliki smo zvedeli, da že nekaj mesecev deluje v okraju nova mladinska organizacija — Slovensko društvo. To novo kulturno ognjišče zbira čedno skupino somiš-ljenikov na tedenske izobraževalne sestanke, ima že tudi neke odseke, teh eden je igralska družina. Koliko ti mladi igralci in igralke zmorejo in obetajo, je pokazal baš njih prvi nastop. V nabito polni dvorani so dali Moliere-ovo komedijo Namišljeni bolnik in občinstvo je imelo sijajen umetniški užitek. Četudi .ne naštevamo posameznih vlog in njih nositeljev, ne bo pretirano,. ee vsem od kraja priznamo odličen u-speh in nadpovprečne igralske sposobnosti. Ponovitev so določili na pustni torek. Vredno pa bi bilo ponesti to uprizoritev tudi izven mesta po vaseh, kjer imajo kako dvorano. Za osnovanje in delovanje novega društva in za vodstvo dramatskega odseka posebej gre glavna zasluga izkhšenemu prosvetnemu delavcu gospodu profesorju R. Fajsu, ki je predstavo režiral in sam igral eno izmed vlog.
Sveloivanski mladini je treba čestitati k uspehu in jo postaviti za zgled drugim mestnim okrajem. Na Tržaškem smo vajeni slišati jalovo pesem, da se zaradi izredno razširjene pokvarjenosti, zmaterializirano-sti in politične zagrizenosti med našim ljudstvom ne da nič zgraditi na krščanskih temeljih. Toda marsikje so poskusi organiziranja že ovrgli ta pesimizem — tako na Bazovici in v Mačkovi j ah, tako tudi lepo se razvijajoča Vincencijeva konferenca v mestu, pod vodstvom neutrudne prof. dr L Abramove, dalje krožki Katoliške akcije dijakov in dijakinj, pod vodstvom duhovnikov-profesor-jev Vrečarja, Jamnika, Prešerna zadnji čas celo skavtsko gibanje med mlajšimi pod vodstvom prof. dr.ja Berceta. Končno je zdaj tudi pri'Sv. Ivanu led prebit. Vsi ti uspehi do-kazujejo, da imamo sredi sodobne Sodome in Gomore vendarle še nekaj zdrave in pogumne mladine, ki je pripravljena hoditi in kulturo graditi po preizkušenih izročilih °četov. Ta izročila so krščanska.
OVIRE IN TEŽAVE V TRSTU
Žetev hi bila lahko kljub obilju
julke precejšnja, le delavcev-or-
gamzatorjev je premalo, še večji
^ P" je s lokali. Polno delavolj-
HI S'^ TnfJd našimi sposobnimi in
r;z/Vln.lj intelektualci ostaja neizkoriščenih ••» ..	■	,
* »tir j ih tepejo razne social-ne na	slasti stanovanjska sti-
ska. Kako boš izven poklicne zapo-s itii si' aj delal v organizacijah, ee leta in leta zgubljaš čas z iskan-njem kvari,rja ali če imaš kak brlog na enem koncu mesta, menzo na drugem koncu, službo pa v tretjem koncu'!1 Ali če ti je pri sedanjih
plačah neredko že par tramvajskih listkov prevelik strošek. Druga težka ovira za kulturno in vzgojno delo med Slovenci je pomanjkanje lokalov. Predno začneš kje kaj zbirati in organizirati, moraš imeti prostorček, za nastope celo velik prostor. Kje naj ga iztakneš? Italijani jih imajo na pretek — od velikih gledališč, kinomato grajskih dvoran, dvorišč in igrišč in oratorijev — do intimnih društvenih lokalov za najrazličnejše vzgojne in nevzgojne organizacije, za šolarčke in odrasle sloje. Le za Slovence ni ničesar — ne lokalov, ne kulis, ne igrišč ne denarja za nabavo takih reči. Veliki petdesetmilijonski narod ne čuti niti sramu, da je mali peščici Slovencev požgal en narodni dom in drugega (baš pri Sv. Ivanu) ukradel. Srce boli človeka, ko gleda, kako se zbira italijanska mladina v športnih in vzgojnih lokalih po vseh koncih mesta, vsepovsod postrežena z vsemi vzgojnimi sredstvi, medtem ko za Slovence ni pametnega prostorčka, kjer bi najmlajšo ali odraslo mladino mogli zaposliti z vzgojnim razvedrilom, da bi jo odtegnili kvarnemu vplivu ceste in plesišč. Niti za slovenske otroške vrtce ni dobiti dovolj prostorov. In vendar je v občinskih, župnijskih in organizacijskih igriščih ali dvoranah velik delež slovenskega denarja iz davkov ali darov...<i
V	GORICI Tako tržaško pismo, ki nqs je razveselilo in obenem odprlo staro rano v srcu. Razveselilo nas je, ker vi-
dimo, da vera v ideale ni še umrla pri naši mladini. Odprlo pa je staro rano, ker je pokazalo, kako nič razumevanja ni za potrebe katoliških Slovencev tudi pri večini sicer katoliško mislečih Italijanov ne samo v Trstu, nego povsod. Saj isto, kar je tu pisec navedel za Trst, velja za Gorico. Tildi tukaj čutimo skoro iste težave: delavcev-organizatorjev je premalo, lokalov za naše organizacije, za naše prireditve ni, podpor, ki so jih sodržavljani italijanskega porekla deležni v toliki meri, ni za Slovence niti trohice. Nasprotno, še to, kar nam je ostalo, si lasti italijanska večina (Alojzijevišče in Sirotišče).
HOČEMO VZTRAJATI
Če bi ne bila v nas vera v krščanske in narodne ideale tako velika, bi gotovo vrgli puško v koruzo. Toda tega ne storimo in nočemo storiti. Poiskati si hočemo pomoči. Nekateri zgledi so nam že pokazali, kje jo je najti: predvsem v samopomoči. Naši predniki v Trstu in v Gorici so zgradili ponosne stavbe za svoje organizacije predvsem iz lastnih sredstev:	zrno	k	zrnu	pogača.
Potem pa se hočemo nasloniti tudi na pomoč naših sorojakov po svetu in pa prijateljev, ki jih kljub vsemu še vedno imamo. Pravičnost ni še umrla. Tudi med italijanskim narodom je je še vedno nekaj; tudi med zavezniki v Trstu se najde še kdo, ki ima čut za trpljenje Slovencev v preteklosti in v sedanjosti.
V	veri v svoje ideale in v zaupanju na samopomoč in na pomoč sorojakov in prijateljev po svetu hočemo graditi krščansko in slovensko kulturo na tem koščku naše zemlje vsem oviram nakljub.
EVROPSKA SKUPNOST
Različno stališče med Francijo in Nemčijo
Vprašanje evropske skupnosti postaja vedno bolj pereče. Združene države so dale razumeti, da je skrajni čas, da se ta skupnost uresniči, ali pa da bodo porabile svoje težke fiiilijone v kake druge, vse bolj koristne namene. Prizadeti evropski narodi so te vljudne, a povsem jasne grožnje Združenih držav dobro razumeli ter se začeli diplomatsko bolj gibati, da bi zamujeni čas vsaj nekoliko nadomestili.
Kmalu po obisku ameriškega zunanjega ministra Dullesa so se podali v London francoski ministrski predsednik Mayer, zunanji minister Bidault in minister za gospodarstvo Buron. Odšli so, da bi pred ratifikacijo evropske obrambne pogodbe dobili od Angležev bolj izdatnih garancij. Francozi se namreč bojijo, da skriva ta pogodba mnoge nevarnosti z^nje. Bojijo se, da bi utegnila Nemčija vsled svoje industrijske moči zavzeti vodilno vlogo v evropski skupnosti ter potegniti evropske naiode v kake nevarne pustolovščine napram Poljski, oziroma Sovjetski zvezi. Kakor je znano, Zapadna Nemčija noče priznati sedanjih vzhodnih mej, ki so bile v Potsdamu v resnici le provizorično določene.
To je glavni razlog, ki sili Francijo, da zahteva od Anglije bolj trdno povezanost z evropsko o-brambno zvezo, ker upa, da bo na ta način mogla odtehtati nemško premoč. Tudi na gospodarskem področju želi Francija tesnejšega sodelovanja z Anglijo, posebno pa želi, da bi Anglija revidirala svoje izvoz-niške odnose ter bolj na* široko odprla vrata francoskim izdelkom.
Zdi se, da Francija pri teh razgo-
Na Daljnem Vzhodu
postaja položaj zopet negotov
Vprašanje, o katerem se posebno na Angleškem veliko razpravlja in piše, je vprašanje Daljnega Vzhoda, ki je postalo vsled Eisenho\verjeve deblokacije otoka Formoze posebno aktualno.
Angleže je deblokacija Formoze zelo neprijetno razburila. Njihov tisk je začel takoj opozarjati na nevarnost, da se utegne zaradi te nepremišljene poteze razširiti vojna na Daljnem Vzhodu. Angleži so mnenja, da boj na Koreji in sploh v Aziji ni samo vojaškega, ampak tudi političnega značaja. Strategija, ki bi bila morda na Koreji najboljša, bi postala lahko drfigod naravnost
vorib ni veliko dosegla. Anglija noče o kakem vstopu v evropsko o-brambno skupnost ničesar slišati, izgovarjajoč se z dolžnostmi, ki jih ima do svojega imperija. Poleg tega garantira za varnost Francije že kot članica atlantske zveze. Pripravljena je nadalje nuditi svojo pomoč pri izvežbanju evropske vojske ter držati nekaj svojih sil na evropskem kontinentu. Zdi se, da je tudi voljna, podpreti Francijo pri zahtevi, da bi se veljavnost atlantske zveze podaljšala od 20 let na 50 let, torej na dobo, ki jo predvideva evropska obrambna pogodba.
Sicer pa je ta pogodba še vedno na visokem morju in je vprašanje, če bo sploh prispela kdaj srečno v pristan. Dodatni predlogi k tej pogodbi, ki so jih izdelali Francozi, so baje taki, da jih Nemci ne bodo hoteli podpisati. Z nemške strani se namreč trdi, da so ti protokoli obrambno pogodbo bistveno spremenili.
Kaj več jasnosti v tem oziru bo prinesla, kakor upamo, konferenca zunanjih ministrov šestih držav, ki pripadajo k evropski obrambni skupnosti. Ta konferenca se je pričela zadnji torek (24. 2.) v Rimu.
NAMESTNIKI ZUNANJIH MINISTROV Grčije, Jugoslavije in Turčije so začeli pretekli teden sestavljati prijateljsko pogodbo med temi tremi državami. O tej pogodbi se govori, da ne bo vsebovala nobenih vojaških določil in da bodo pristopile k njej tudi druge države. Pogodbo so skončali v torek v Atenah, v petek 27. t. m. jo bodo pa podpisali v Ankari.
Nedeljske volitve v Avstriji
Preteklo nedeljo so se vršile v Avstriji državnozborne volitve; katerih se je udeležilo enajst strank oziroma skupin. Do sedanjih volitev je prišlo zaradi nesporazumov v vladni koaliciji, ki sta jo tvorili avstrijska ljudska stranka (krščanski socialci) in socialistična stranka. Nesporazume pa je zakrivilo različno gledanje obeh strank na nekatere notranje probleme. Šlo je, kakor se je izrazil znani kancler Figi, za to, ali naj se vodi politika valutne stabilnosti ali pa politika kontrolirane inflacije. Valutno stabilnost so zagovarjali krščanski socialci, medtem ko so drugo politiko zagovarjali socialni demokrati. Vsaka, tudi kontrolirana inflacija (prevrednotenje denarja) zadene v prvi vrsti srednje sloje z majhnimi prihranki, medtem ko velike kapitaliste, ki imajo svoje imetje naloženo predvsem v nepremičninah, komaj oplazi. Tudi u-radniki in delavci nimajo od inflacije nobenega dobička, ker cena blagu hitreje narašča od njihovih plač. Toda to so stvari, ki jih masa ljudstva ne razume.
In tako so pridobili pri zadnjih volitvah socialisti šest mandatov več, kot so jih imeli prej; krščanski socialci pa so izgubili tri mandate. Kljub temu bodo imeli prvi v zbornici enega poslanca manj kot kršč. socialci, to je 73 proti 74. Stranka neodvisnih je precej nazadovala, medtem ko so komunisti (ljudska opozicija), ki so jih Sovjeti v svojem področju na vse načine podpirali, ohranili svoje dosedanje pozicije (okoli 6% glasov).
Na Koroškem je pri deželnozbor-skih volitvah dobila slovenska krščanska demokratska stranka 3700 glasov. Uspeh bi bil lahko veliko boljši, če bi demokratska fronta ne vršila pravega terorja v slov. vaseh. Pri tem so ji seveda pomagale tudi razne nemške stranke. — Katoliškim Korošcem samo čestitamo pri njihovem pogumnem nastopu.
porazna, posebno v Indiji in Maleziji, kjer bi sc javno mnenje obrnilo nedvomno sovražnikom v prid.
Poleg tega smatra Velika Britanija, da se koristi rdeče Kitajske nikakor ne krijejo s koristmi Rusije, kar bi se pa gotovo zgodilo, ko hi rdečo Kitajsko napadli.
Zunanji minister Eden je poudaril v spodnji zbornici, da smatra britanska vlada, da hi bila blokada kitajske obale velik pogrešek.
Združene države niso zaenkrat glede blokade rdeče kitajske obale še ničesar sklenile in najbrže tudi ne bodo, ne da bi se prej posvetovale s svojimi zavezniki. Odpoklic 7. brodovja se je izvršil sicer brez obvestitve zaveznikov, a ne smemo zabiti, da je tudi Truman kar na svojo odgovornost nevtraliziral For-mozo. tako da je Eisenhower preklical le to, kar je Truman na svojo roko ukrenil.
Na vsak način je sedanje stanje na Koreji naravnost nesmiselno. Le pomislimo: Rdeča Kitajska se bori na Koreji ramo oh ramenu s severnokorejskimi vojaki proti južnim Korejcem, Amerikancem, Angležem in raznim drugim zavezniškim četam, medtem pa uvažajo nekatere države, in med njimi tudi Anglija, v rdečo Kitajsko razno in tudi za vojaške namene uporabljivo blago ter večajo s tem odporno silo rdeče Kitajske, da more ta še bolj korajžno tolči po glavah južnokorejskih in ameriških vojakov, ki tvorijo glavne sile zavezniških čet na Koreji. Toda kakor kaže, bo te dvojne igre sedaj konec. Četudi ne bodo Združene države proglasile blokade kitajske obale, bodo pa gotovo zahtevale, da se trgovina z rdečo Kitajsko popolnoma ustavi.
Zadnja poročila pravijo, da je Čang - Kaj - Šek odpovedal mirovna določila s sovjetsko Rusijo iz leta 1945.
Resolucija o zasužnjenih narodih
Predsednik Eisenliovver je 20. febr. predložili ameriškemu kongresu resolucijo, ki zavrača tako tolmačenje dogovorov iz druge svetovne vojne, ki so dovedli do podjarmljenja svobodnih narodov. Resolucija navaja, da so voditelji sovjetske komunistične stranke kršili jasne namene medvojnih dogovorov ter podjarmili cele države svojemu totalitarnemu imperializmu. Resolucija zahteva za narode, ki jih je podjarmil sovjetski despotizem, pravico samoodločbe.
Anglija in Egipt
Kakor sporočajo, se bodo pričeli v kratkem angloegiptovski razgovori o umiku angleških vojaških sil z ozemlja sueškega prekopa. General Naguib je v enem svojih zadnjih govorov poudaril, da je ta umik sveta dolžnost, ki jo je tudi Velika Britanija sedaj priznala. Obenem je izjavil, da so se o umiku načelno že sporazumeli in da se bodo zaradi tega prihodnji razgovori omejili na bolj postranska vprašanja, to je na razpravljanje o času in načinu, kako naj bi se ta umik izvršil. Ali bo šlo v resnici vse tako gladko, kakor si Naguib predstavlja, je težko prerokovati. Angleži in tudi drugi narodi imajo velik interes na tem, da ne ostane sueški prekop, ki ni samo trgovskega, ampak tudi strateškega pomena, nezavarovan.
V	RIMU JE UMRL pretekli teden v starosti 84 let znani italijanski državnik senator Francesco Nitti. Bil je večkrat minister in enkrat celo ministrski predsednik. Ministrski predsednik je postal po prvi svetovni vojni (1919-1920) in sicer v času, ko je D’Annunzio zasedel s svojimi legijonarji Reko in Zader. Ko je prišel fašizem na vlado, se je umaknil najprej v Švico, nato v Pariz, kjer so ga Nemci 1. 1943 aretirali ter poslali v Nemčijo. Po koncu zadnje vojne se je vrnil v Italijo ter začel zopet politično delovanje.
Stran 2.
KATOLIŠKI GLAS
Leto V. - štev. 9
Druga postna nedelja
ZA KATOLIŠKI DOM
Iz svetega evangelija po Mateju (17, 1-9)
Tisti čas je vzel Jezus s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza, jih peljal posebej na visoko goro in se pred njimi spremenil: obraz se mu je zasvetil ko sonce, in njegova oblačila so postala bela kakor sneg. In glej, prikazala sta se mu Mojzes in Elija in sta govorila z njim. Oglasil pa se je Peter in rekel Jezusu: »Gospod. dobro je. da smo tukaj; ako hočeš, naredimo tukaj tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.a — Ko je še govoril, glej, jih je obsenčil svetel oblak in glej, glas iz oblaka je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, 'njega poslušajte.d — Ko so učenci to slišali, so padli na svoj obraz in st? silno bali. Jezus pa je pristopil, se jih dotaknil ter jim rekel: »Vstanite in ne bojte se.a — Ko so pa oči povzdignili, niso videli nikogar razen Jezusa samega. Ko so šli z gore, jim je Jezus zapovedal: »Nikomur ne pravite tega, kar ste videli, dokler Sin človekov od mrtvih ne vstane.«
*
POVELIČANI KRISTUS
Saj bi človek alelujo zapel, ko ne bi bili v polnem postnem času. Jezus se je spremenil. Noč je prešla, nebo je zažarelo, v ozračju je bobnelo, zemlja se je tresla, ko je Jezus med nebom in zemljo bil ves bli-ščeč in spremenjen na gori. Jezus kakor sonce lep, Jezus odsev Očeta, žar večne luči, kralj veličastva, sonce pravice. Je to še Jezus?
Neposredno pred spremenjenjem na gori je Kristus govoril učencem o trpljenju in križu. Luka v poročilu pravi, da je bilo osem dni po govoru o njegovem in našem križu. Znamenje, kako je trpljenje povezano s poveličanjem.
V	tretje stoletje sega izročilo, da se je spremenjenje Gospodovo izvršilo na gori Tabor, katero evangelij preprosto imenuje »visoko goro«. Sredi Galileje stoji, v severozapad-nem oglu Ezdrelonske planote, vzhodno od Nazareta. Kakor mogočen oltar stoji.
Krasen poletni večer je. Nebo brez oblaka, sonce se po vročem dnevu polagoma bliža zahodu, hribi v daljavi so vijolično pobarvani in polagoma se zgibljajo v večernem mraku. V tej večerni tihoti se dviga na goro mala skupina ljudi. V takih idiličnih trenutkih je duša še posebej razpoložena za pogovor z Bogom, za duhovne stvari.
Samo tri učence je Gospod za ta večer izbral kot spremljevalce na
Dne 15. oktobra 1952 je italijansko komunistično glasilo »Unita« pisalo, da so številne osebe, ki so prišle v Rim na zborovanje Katoliške akeije, obiskale pri tej priliki sedež komunistične stranke. Časopis dostavlja, da so vse te osebe prijazno sprejeli in jim zagotovili, da »komunistična stranka spoštuje vsa verska prepričanja«.
Ta članek je izšel v okviru splošne komunistične kampanje, s katero si skušajo pridobiti določene kroge katoliške Cerkva, da s tem povzročijo v njej razkol. V' okvir te kampanje spada tudi pojav, ki ga opažamo v vseh komunističnih državah, ko nastopajo razni »patriotični« in »miroljubni« duhovniki, ki se' pritožujejo nad zatiranjem eerkvenih oblasti, ki pa v bistvu podpirajo samo komunizem. Marksizem je v resnici popolnoma materialističen in odklanja vsako obliko vere.
Ker so nekatere države pod komunistično oblastjo pretežno katoliške in je za nje komunistična diktatura sorazmerno nova zadeva, so komunisti prisiljeni uporabili različne metode, da si pokorijo prebivalstvo. Zapreti eerkve in prepovedati bogoslužje bi pomenilo odtujiti si preveliko število tistih industrijskih in kmetijskih delaveev, katerih delo režim nujno potrebuje.
goro. Njegovi prvi prijatelji so: Peter, prvi po oblasti, Jakob, prvi v mučeništvu, Janez, prvi po ljubezni. Ti trije so smeli edini biti priča obujenja Jajrove hčerke in priča Jezusovega smrtnega boja na Getse-manskem vrtu. Samo ta je resnično pravi prijatelj, ki more z drugim nositi največjo srečo in največje trpljenje. Slede mu v velikem pričakovanju nekaj velikega.
Učenci zaspijo. Skozi priprle veke jih zdrami jarka svetloba in močno se prestrašijo. Kaj je? Sredi teme velika luč ob Kristusu. Ob njem dva moža, osvetljena od blišča Gospodovega. Mojzes, postavodajalec Judom, Elija njih največji prerok. Sredi Jezus. Globoko se sklonita v pozdrav pred Kristusom, zakaj »samo ti si sveti, samo ti največji, samo ti Gospod, Jezus Kristus!« Nad Gospodom se napravi oblak, iz njega pa zadoni prečudna beseda: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!«
*
Poleg vstajenja je spremenjenje največ ji dogodek v Kristusovem življenju. Apostoli sami nimajo poleg vstajenja nobenega drugega večjega argumenta za dokaz Gospodovega božjega poslanstva kakor spremenjenje. Sam Peter piše: »Na lastne oči smo videli njegovo veličino. Ko je namreč od Boga Očeta prejel čast in slavo, mu je ob veličastnem sijaju došel glas: ’Ta je moj ljubljeni Sin. nad katerim imam veselje,’ in ta iz nebes došli glas smo mi slišali, ko smo bili na sveti gori« (2 Petr 1,16).
Iz evangelija je jasno, da je spremenjenje v ozki zvezi z njegovim trpljenjem. Pri Cezareji Filipovi je apostolom napovedal svoj veliki petek. Mlada vera učencev, ki so verovali v Mesija, Sina živega Boga. je bila tako pretresena, da se je bilo bati najhujšega. Gospod, ki je dober v svojem usmiljenju in moder v vodstvu svojih, jim je dal pokazati tudi luč velike noči v svojem spremenjenju. Njegovi izbranci so videli vso luč božanstva na Gospodu, ki »mora veliko trpeti in umreti.« Mojzes in Elija sta z njim govorila o njegovem koncu, o smrti. Tako največji osebi SZ spoznata v nasprotju z ljudstvom, zveličavni pomen trpečega Zveličarja.. Nebeški Oče sam poseže vmes z jasno besedo, da je od ljudi zavrženi Kristus resnično njegov Sin. »Poslušajte ga/« Tudi tedaj, če vase zemsko pričakovanje razočara in zahteva vere in hoje za njim za svojo težko skrivnost trpljenja: »Poslušajte ga!«
Z ozirom na to spremljata protiversko propagando domnevna strpnost in zatrjevanje verske svobode. Pri tem zaplenjujejo cerkveno premoženje, cerkvene voditelje pa zapirajo in obsojajo pod raznimi izmišljenimi obtožbami ter z raznimi metodami prisiljujejo, da na skrbno pripravljenih procesih priznavajo svoje »izdaje«. Cilj vsega tega je oslabiti hierarhično vodstvo Cerkve in izpodkopati zaupanje vernikov vanjo.
ZA »AVTONOMNO CERKEV«
Ustvarili so tudi razna gibanja za sejanje razdora med klerom in verniki, separatistična gibanja, ki slonijo na načein »divide et impera«. Postavili so trditev, da lahko katoliške cekve obstojajo ločeno in delujejo neodvisno od svete stolice in podprli to svojo tezo z izjavami raznih duhovnikov in laikov, ki podpirajo režim.
V	tem boju proti veri igrajo »patriotični« duhovniki važno vlogo. Uporabljajo jih, da oslabijo vpliv škofov, da nasprotujejo Vatikanu, da ustvarjajo shizmo in pripravljajo pot »avtonomni Cerkvi«, ki jo bodo komunistične vlade trpele, dokler jim bo to pač prav.
Rimsko-katoliška cerkev je vedno trdno vztrajala na odklanjanju komunizma, ki
sam poudarja svoje brezverstvo. Katoliška cerkev je mednarodna in je vedno uspela s svojim nasprotstvom proti raznim poskusom za duhovno podjarmljenje njen’h duhovnikov in vernikov; njeni stiki s tujino ji dajejo moč, ki je »narodne« cerkve ne poznajo. Vera katoliške Cerkve ni nobeno vprašanje geografije.
V	katoliških cerkvah onstran železne zavese je ustanavljanje organizacij duhovnikov odpadnikov za komunistične vlade nad vse važna stvar. Komunistični režim se trudi, da te duhovniške organizacije podpirajo njegovo zunanjo in notranjo politiko, z njihovo pomočjo upa, da bo lahko zavladal nad njihovimi verniki.
Stališče rimsko-katoliške cerkve do od-*
padnikov je objavil vatikanski radio 19. oktobra 1951.
»PATRIOTIČNI« DUHOVNIKI NA OGRSKEM
Na Madžarskem so ustanovili Narodni odbor »Miru« katoliških duhovnikov v avgustu 1950, v trenutku, ko so se vršila pogajanja med episkopatom in vlado glede odnošajev med Cerkvijo in državo. Odpadle duhovnike so imenovali na visoka mesta ravnateljev škofijskih uradov (ki opravljajo korespondenco škofov) in gene-lalnih vikarjev, katerih dolžnost je zastopanje škofov. Na ta način je komunistična vlada dobila kontrolo uprave Cerkve. Odpadniki izdajajo po navodilih vlade pastirska pisma v imenu škofov, v katerih pozivajo vernike k podpisovanju posojil »miru«, k pokorščini vladnim odlokom in k plačevanju davkov. Ti vikarji so tudi sestavili brzojavke, s katerimi so podprli sovjetske obtožbe bakteriološke vojne in protestirali proti procesom, v katerih so bili v tujini obtoženi komunisti. Neizogibna posledica tega je bila, da so zanesli v katoliško Cerkev onstran železne zavese razdor, zmedo in razočaranje. Kljub vsem grožnjam in nasilju pa so resnični duhovniki pokazali in kažejo še vedno ogromen pogum ter se stanovitno protivijo vsem poskusom zlorabe njihove moralne moči. Številka 5. glasila »duhovnikov miru« »A Kereszt«, z dne 6. marca 1952 piše, da je kljub vsemu pritisku generalnega vikarja in ravnatelja škofijskega urada (ki sta bila oba imenovana od komunistov) Szombat-helyjski škof odklonil podpiranje gibanja »za mir« in izrabljanje pastirskih pisem za tako propagando. Isto glasilo tudi piše, da škof v Vacu noče podpisovati raznih podpisov. Razumel je hitro, da bi komunisti izrabljali njegovo ime.
»A Kerszt« se nadalje 15. maja 1952 pritožuje, da izvaja dekan v Csakvarju, da mu je postalo nemogoče vršiti pastirske dolžnosti, da se preganjajo škofje, duhovniki in verniki, da poskušajo določeni duhovniki napraviti iz samega Kristusa političen lik, da bi duhovniki ne smeli spreminjati krščanstva, da ga prilagodijo spremenjenim prilikam, temveč skušati spremeniti te prilike, da jih prilagodijo krščanstvu. »A Kereszt« tudi poroča, da je neki duhovnik kritiziral slavospev gibanju odpadlih duhovnikov, in zahteva ostre ukrepe proti nekemu drugemu duhovniku, ki ni hotel podpisati protesta proti »bakteriološki vojni«, kar da je enako odobravanju kliconosne vojne. Ta epizoda pac jasno kaže, pod kakimi grožnjami so dobivali take podpise.
NA POLJSKEM IN ČEŠKOSLOVAŠKEM
Na Poljskem vrši kontrolo nad podobnim gibanjem duhovnikov »Odbor katoliških intelektualcev in aktivistov«, ki je podrejen komunističnemu »Društvu borcev za svobodo in demokracijo«. Odboru so na čelu skoraj samo duhovniki, ki so se proslavili z napadi na Cerkev, kot je to razvidno iz energičnega protesta poljskih škofov pri predsedniku Bierutu. Iz protesta je tudi razvidno, da izdajajo tako imenovani »patriotični duhovniki« glasilo »Glas kaplana«, ki izhaja brez škofijskega odohre-nja, čeprav je namenjeno duhovnikom. To glasilo vodi kampanjo proti papežu, sveti stolici in episkopatu, izpodkopuje disciplino Cerkve in širi herezijo. Proglasa tudi moralna in verska načela, ki so v popolnem nasprotstvu s katoliško Cerkvijo. In tem možem, ki so v Cerkvi na najslabšem glasu, poverja država nalogo »reformiranja« Cerkve. Eden teh voditeljev je na prvem »mirovnem« kongresu napadel papeža. Protest cerkvenih oblasti upravičeno vprašuje: Ali zasluži vojak, ki žali svojega poveljnika, spoštovanje?
Na Češkoslovaškem je podobna organizacija katoliških duhovnikov sodelovala pri »narodnem katoliškem kongresu duhovnikov«, ki je bil 23. septembra 1951 v Pragi. Odpadli duhovniki, ki so jih imenovali za generalne vikarje in ravnatelje škofijskih uradov, skoraj niso imeli druge naloge, kot da so obsojali tako imenovane »agente Vatikana« na Češkoslovaškem, to
Vzgledi vlečejo
Vsak teden berem v »Katoliškem glasu« imena oseb, ki pomagajo pri gradnji »Katoliškega doma« z lepimi prispevki.
Tudi jaz pristavim k temu znesku svoj edini dolar, ki sem ga prejela kot božično darilce od svoje tete iz Clevelanda. Je prav malo, a darujem ga iz celega srca. da bi čimprej mogli imeti Slovenci v Gorici svoj dom, kateri naj bi v resnici bil ka-toliški dom, dom kulturnih in poštenih ljudi.
Mogoče bom tudi jaz čez leto dni že med vami in še večje bo moje veselje, če bom v vašem »Katoliškem domu« našla tudi jaz svoj drugi dom.
Tudi moj stric in teta, pri katerih živim, vam pošiljajo skupaj z mojim dolarjem 1000 lir.
Z iskrenimi voščili poklanjam ta dar. Pozdravljam vse drage rojake in zveste borilce za »Katoliški dom« v Gorici.
Nada S.
Darovi za Katoliški dom
V.	P. -	Gorica	....	Lir	500.—
Po 1000 lir:
Sirk Jožef, Krmin; N. N. -Gorica; Milkovič, Krmin; Č.
S.,	Gorica............................ »	t.000. - •
Družina	Ž. - Gorica	-	-	-	»	5.000.—
Č.	O. -	Gorica	-	-	-	-	»	5.000—
Pred novim nasiljem na Poljskem
Komunistični radio je v ponedeljek 8. t. m. hudo napadel istočasno pet katoliških škofov Poljske: nadškofa msgr. Baziaka, ki je že v ječi, nadškofa Romualda Jalbrzy-kowskega iz Wilne, ki je bil že izgnan iz svoje škofije, škofa Ignacija Swirskega iz Siedlice, pomožnega škofa v Gnjeznu, msgr. Bernakcija in msgr. Venceslava Majewske-ga, drugega pomožnega škofa iz Varšave. Edinstvena in edina obtožba:	sovražniki
ljudstva. Ta napad, prav v duhu sovjetskih načinov, da slutiti trdo pot poljskih katoličanov in morda tudi kak senzacionalni proces proti poljskemu episkopatu, pač posledica vedno bolj divjega napadanja katoliške Cerkve na Poljskem.
Sv. oče na okrevanju
Kot ste že slišali, je koncem januarja sveti oče obolel. Bolezen ni bila ravno lahke narave, a skrb zdravnikova in pa močna narava sv. očeta sta bolezen zmagali ter je sedaj sv. oče na poti popolnega okrevanja. V avdijenci še ne sprejema nikogar, a vedno opravlja glavne posle svoje vzvišene službe, daje navodila in ureja najnujnejše zadeve. Po vsem katoliškem svetu so se opravljale molitve zanj, pisma in brzojavi z najboljšimi željami za njegovo skorajšnje zdravje so prihajali od vseh strani svobodnega sveta. Upamo, da bo skoraj sv. oče zopet v popolnem zdravju začel opravljati svoje vzvišeno delo za v>e človeštvo!
je tiste resnične duhovnike, ki priznavajo avtoriteto svete stolice in ki nočejo postati propagandisti komunistične države.
V	JUGOSLAVIJI
Podobno vlogo imajo v Jugoslaviji zveze duhovnikov, ki so si izbrale za svoje ime apostola svetega Cirila in Metoda in o katerih smo že pisali.
Napačno bi bilo podcenjevati škodljivost teh dobro organiziranih in dobro financiranih separatističnih gibanj. Komunistični korak, s katerim dajejo slabo plačanim duhovnikom boljše prejemke, če obljubijo zvestobo komunistom, je dosegel omejen u-speh. Toda Cerkev in verniki poznajo bolje svoj narod in komunistične oblasti si samo škodujejo s tem, da uporabljajo za svoje namene najslabše elemente Cerkve. Ti »patriotični« duhovniki se bodo mogoče že kmalu kesali, da so odkrito podpirali komunistično diktaturo. Marksizem je sovražnik vsem veram in nedvomno jih bodo v primernem trenutku postavili na hladno. Madžarski časopis »Szabad Nep« z dne 29. junija 1952 piše:
»... Poleg tega da razkrinkujemo mračnjaško reakcijo, moramo podpirati duhovnike, ki so zvesti državi; vključiti jih moramo v gibanje za mir, čeprav se moramo istočasno odreči vsem iluzijam o njihovem političnem ali verskem delu.t
(Dennis Bardcns)
P. E. - Gorica -	-	-	.
Mazora Kristina ....
M. F. - Gorica, za mesec december in januar ...
Neimenovani iz Gradeža Delavec za januar -H. K. - Gorica, za december januar, februar 10 dolarjev:
Karl Kovačič, Penna.
Po 5 dolarjev:
J. Ovsenek, Cleveland; Leopold Simčič, Ca-nad; Ludvik Vesel, Milwaukee; Frane Terčon, Detroit; Frank Klaus, Ohio; Jože Kozjek, Milwaukee; Avgust Cebron. Cleveland; John A. Ribic, N. J.; Mary Laurske, Colo.; Rev. dr. Milan Kopušar, Nebraska; Ivan Zorman, Cleveland; Ana Ahačič, Chicago; Mathias Klobučar, Chicago; Ana Lim, California — lir 43.400.
3 dolarje:
Rudolf Novak, Chicago -	-	=	»	1.860.__
Po 2 dolarja:
Jože Marko, Canada; Mrs. A. Planinšek, Cleveland; Frank Vavpotič, Chicago; Frank Škerjanc, Pa.; Marjana Tominc, 111.; John Debeljak, Minn. ----- lir 7.440.— Po 1 dolar:
Mrs. J. Logar, Wash.; Štefan Podgornik, Ul.; John Primozich, Ohio; John Miklav-sic, Euchid.; Iv. Peterca Košenina. Pa.; N. N. Cann.; Mrs. Agatha Antolič, Cann.; Jakob Patrieh, Utah; J. Habjan, N. J.; Mrs. A. Luin, Pa.; Mrs. A. Levar, Milwaukee; Frances Suhadolnik, Ohio; = lir 7.440.
Vera in psihiatrija
Pred 500 zdravniki velike bolnice Monte Carmelo v Detroitu je govoril msgr. Avricij Sheehi, dekan pedagoške fakultete na katoliški univerzi v Washingtonu, o odnosu med vero in ■ psihiatrijo (duševnem zdravilstvu) ter je prišel do zaključka, da je neobhodno potrebno sodelovanje zdravnika in duhovnika, to je vere in znanosti, če hočemo ozdraviti šediinj! rod.
Versko zanimanje v ZDA
Ameriška mesečna revija »Catholic Di-gest« prinaša rezultate zanimivega poizvedovanja o veri in verskih problemih. 90% mož in 97% žena je izjavilo, da je treba vero vzeti kot resno zadevo; zanimanje za verske probleme narašča med ljudmi, ki so dosegli 65 leto. Nad 75% vprašanih ljudi je izjavilo, da vera pomeni nekaj življenjskega v življenju vsakega človeka; samo 24% ljudi zagovarja mnenje, naj otroci svobodno izberejo vero, ko bodo sposobni za tako važno opravilo. Med inteligenco velika večina nima posebnega zanimanja za verske probleme, dočim je tegai zanimanja veliko med delavci in sploh ljudmi z majhno kulturo. Žal pa 24% staršev sploh ne skrbi za versko vzgojo svojih otrok in tu nastaja veliki problem o splošno verski vzgoji naroda. Velik napredek pa pomeni v zadnjih letih verska strpnost med različnimi veroizpovedmi.
Katol. Cerkev v Franciji
Sedanji predsednik Združenih ameriških držav je v enem svojih volilnih govorov izjavil, da je Francija polovico brezverna. Poseben Institut za javno mnenje je zato naredil posebno preiskavo, iz katere so znani naslednji podatki:	vseh	Francozov
je -42 milijonov, od katerih je 33 milijonov katoličanov, 800 tisoč protestantov, 300 tisoč muslimanov, 7 milijonov in pol pa je ateistov ali brez vsake vere. Od katoličanov jih je 14% res gorečih, 37% srednje gorečih, 17% hladnih, 26% pa jih je opustilo vsako versko življenje. Revija »Realites«, ki je te številke objavila, izjavlja, da je katoliško življenje dobro in da je Francija v glavnem le katoliška. Eisenhovver pa je izjavil, da mu je prve podatke dal neki član francoske socialistične stranke.
Tita ne marajo
Nemška katoliška poročevalska agencija (KNA) poroča, da je Zveza katoliških delavskih organizacij v Angliji vložila formalen protest pri vladi v Londonu proti obisku maršala Tita v Angliji. Že v preteklih tednih je posebna deputacija angleških katoličanov, v kateri sta bila tudi Lord Pakenham in pisatelj Graham Green,. predložila zunanjemu ministru Edenu posebno pritožbo proti verskemu preganjanju v Jugoslaviji in proti prihodu Tita v London.
VLOGA JATRIOTIČSir DUHOVNIKOV
v komunističnih državah
Iz življenja Cerkve
»	1.500,—
»	3.000.
» 2.000.— »	3.000.
» 600—
»	3.000—
K1U1L1T1U1R1A |
Koledar Svobodne Slovenije
Koledarji so posebno poglavje slovenske kulturne zgodovine. Morda ga ni naroda, pri katerem bi imel zadnjih sto let sem tako važno vlogo. Že sami Mohorjevi koledarji raznih izdaj so bistveno pripomogli k dvigu izobrazbe povprečnega slovenskega človeka. V njih pa je tudi nakopičenega veliko kulturnozgodovinskega gradiva, ki bi ga vesten zgodovinar ne mogel pogrešali.
V	družbo slovenskih koledarjev se je častno uvrstil »Koledar — zbornik Svobodne Slovenije«, ki izhaja v Buenos Airesu. Sedaj je izšel petič; ima bogato in tehtno vsehino. V njem srečamo že znana imena argentinskih slovenskih koledarnikov, kot so: dr. Al. Odar, dr. Tine Debeljak, dr. Vinko Brumen, prof. Lojze Gerzinič, Stanko Kociper, dr. Ivan Ahčin in še mnogo drugih. Zastopani so tudi slovenski književniki od povsod, kjer so se ustavili slovenski begunci: s Tržaškega, s Koroškega, iz Rima, iz ZDA.
Dobra je bila misel, postaviti za uvodnik članek »Emigracijska slovenska knjiga — naša ljubezen in ponos«. Rdeči »kulturni-ki« še sedaj odrekajo Slovencem, ki so proti njim, vsako ljubezen do slovenstva, in do slovenske kulture. Člankar J. K. je u-einkovito zavrnil to bedasto udrihnico za-slepljenih duš. Prijeten vtis napravi na bralca Krekova poslanica »V znamenju zmage naprej!« Trezno, brez olepšavanja, skoraj suhoparno slika mednarodni položaj, ki ni rožnat, zlasti za Slovence ne; toda iz njegovih besed diha vedra vera v končno zmago resnice in pravice. Škof dr. Rozman pa iz Razodetja črpa za nas vse upanje in moči. Zlata vreden je njegov st«, vek: »Božje nevidne sile delujejo za nase pojmovanje prepočasi, a delujejo do zadnjega vlakna dosledno.« Iz političnega dela za osvobojenje narodov, katere je zasuž-njil komunizem, je poročilo o zborovanju v Williamsburgu v juniju 1932. Slovence je tam zastopal dr. Miha Krek. ki je na zborovanju imel lep govor. Koledar ga objavlja skupaj z williamsburško protikomunistično izjavo. Razmerje izseljencev do domovine obravnava v čisto filozofskem smislu iz preteklosti in sedanjosti dr. Al. O-dar, ki prihaja do zelo pozitivnih zaključkov. Globok in lep je članek dr. V. Brumna »V krepkih dušah je usoda«. Dr. Brumen je s svojim dvoletnim delom tudi v Gorici zapustil lep in še živ spomin; zato bodo naši ljudje radi brali njegove misli, zapisane v poljudnem tekočem jeziku. Prof. Gerzinič nadaljuje razpravo »Naša kulturna preteklost v luči obletnic« z zanimivim poglavjem o slovenskih misijonarjih. Dr. Al. Odar je postavil spomenik dvema velikima možema, bratoma Alešu in Francetu Ušeničniku, ki sta umrla lansko pomlad v kratkem presledku 16 dni drug za drugim. Aleš Ušeničnik je velikan duha. Pisec ga je spoznal zelo dobro; orisal ga je kot ideologa, znanstvenika, jezikovnega tvorca, umetnika. Ta razprava je dokumentarne važnosti, to tem holj, ker v domovini noben list ni napisal besede oh smrti člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Prav tako dokumtitaričen je članek o »Prosveti v begunstvu«, ki ga je napisal Franc Pemišek. Opisal je delo v taboriščih V Avstriji. Marijan Marolt pa poroča o » Kulturnem delu v italijanskih
Debevca, izdajatelja velikega slovenskega dnevnika v Ameriki »Ameriška domovina«. Dozdaj neobjavljene podatke iz slovenske zgodovine v prvih letih zadnje vojne prinaša Vauhnikov članek »Grožnje in spletke proti obstoju Slovenije«. Dr. Ivan Ahčin, ki je eden najboljših sodobnih slovenskih sociologov, poroča »Kje smo v socialnem gibanju danes«. Spoznavanju slovenske po- • litike v preteklosti služi razprava »60 let dela za slovenski narod«, na katero opozarjam zlasti naš mlajši rod, ki malo ve
o	trdem političnem in gospodarskem delu,
ki so ga morali opravljati prednamci, zadnja desetletja zlasti pod vodstvom Slovenske ljudske stranke. Koledar prinaša na kratko očrtan lik pisatelja sedemdesetletnika dr. Ivana Preglja, potem poročilo o prosvetnem in verskem delu na Goriškem in Koroškem, o katoliškem shodu Slovencev v Argentini, prispevke o gledališču, o moderni tehniki in še mnogo drugega.
Bogat je tudi pesniški del. Izmed mnogih imen naj navedem Balantiča, Tineta Debeljaka, Marjana Jakopiča, Slavka Srebrniča, Mirka Kunčiča; je pa še veliko drugih. Pripovedništvo, ki ga je v knjigi najmanj, zastopa zlasti Stanko Kociper.
V	kratkem poročilu ni mogoče vseh prispevkov niti omeniti. Lahko se pa reče, da je Koledar smotrno urejena, tehtna knjiga, katero preveva od začetka do konca vodilna misel — ljubezen do svobode in do lepe slovenske domovine.
A. I.
[Toioisipioidiairisitivioi
Setev jare pšenice
taboriščih. N. N.
se je spomnil pok. Jaka
naj bo izvršena najpozneje do 10. marca. Ker pri nas nimamo posebnih jarih sort, sejemo sorto »mentana«, ki uspeva tako kot ozimna pšenica, kakor tudi kot jara, to je pomladanska.
Glede priprave zemlje, gnojenja in nege jare pšenice velja približno isto kot glede ozimne:
Najbolje bo uspela jara pšenica na njivi. kjer je bil lansko leto krompir, kateremu je sledila potem repa. Taka zemlja je navadno dovolj rahla, posebno če smo jo tekom zime enkrat preorali. V taki zemlji so tudi še ostanki lanskega gnojenja in zato ji gnojimo samo z umetnimi gno.
jili.
Umetna gnojila, ki pridejo v poštev za jaro pšenico, so ista kot za ozimno: Na vsakih 100 m- raztrosimo pred pobrana-njem njive po 1 kg žveplenokislega amo-nijaka (solfato amonico), po 5 kg super-fosfata (perfosfato) in po 1 kg kalijeve soli (sale potassico). Žveplenokisli amoni-jak lahko nadomestimo — kar se celo priporoča — z amonijevim solitrom (nitrato ammonico), ki je sicer dražji, a tudi več kot še za polovico bogatejši na gnojilni moči. Amonijev nitrat vsebuje namreč en del dušika v amonijakalni, to je pozneje delujoči obliki in en del v takoj učinkoviti ali solitmi obliki. Ker pri jari pšenici ne moremo računati s pretrgano rastjo, kot pri ozimnih sortah, temveč raste jara pšenica nepretrgoma od izkalitve do zorenja, se okoristi komaj izkaljena rastlinica z dušikom v solitrni obliki. Mlade rastlinice .postanejo močne in take lahko dajo obilen pridelek. — Kdor pa bi gnojil z žvepleno-kislim amonijakom in ne z amonijevim nitratom, naj raztrosi na vsakih 100 m-Pšeničnega polja po 1/2 kg apnenega (nitrato di calcio) ali čilskega solitra (nitrato di soda), čini bo pšenica pognala drugi list.
Ce le moreš uporabljaj za setev sejalko! Taka njiva je lepša, ker je setev izvršena holj enakomerno brez praznih oplazov in ker na taki njivi mnogo lažje zatiraš ple-vel. Saj ves, da moramo tudi pšenico pleti. Pa tudi na semenu prihraniš, a pomni, <Ja moraš od sorte »mentana« posejati na vsakih 100 m-' po najmanj P/, kg zrnja, ka- . terega prej razkužiš z modro galico, še praktičnejše pa s prahom »Caffaro«, vsakih S kg zrnja premešaj z 10 grami tega prahu.	,
Železne galice prašičem!
Mnogo mladih prašičev crkne na splošni oslabelosti, katero često povzroča bela driska. Mnogi poskusi so dokazali, da bela driska ne napade prašičev, ki dobivajo redno med krmo nekoliko železne galice (zelena galica — solfato di ferro). Železno galico lahko premešamo med krmo in zadostuje mala čajna žlička te soli za 10 prašičkov. Lahko pa železno galico tudi raztopimo v vodi, in sicer 25 gramov železne galice v litru vode in od te raztopine damo prašičku dnevno po eno čajno žličko.
Simodolska pasma
oziroma furlanska cikasta se vedno bolj širi v Južni Italiji, kjer so z njo zelo zadovoljni. Seveda jo redijo samo dobro organizirana kmečka posestva. Tudi oblast podpira širjenje te pasme.
Vedno manj prašičje masti,
vedno več pa olja in masla se zavžije v Italiji, skoraj nikjer pa ne v taki meri kot ravno v naših krajih: poraba prašičje masti pada. Med olji pa prevladuje vedno bolj olivno olje na škodo semenskega (iz sezama, soje, oreškov, itd). Človek se sprašuje, ali imamo res že vsi pokvarjene želodce, da ne zdržijo malo močnejše hrane?
Največja žival na svetu
Vsako toliko časa odkrijejo ostanke mnogih predpotopnih živali, ki so bile ogromne. Velikanski so bili dinosauri: dolgost nekaterih računajo na 25 in več metrov, njih težo pa na 400 do 500 kvintalov.
Vendar izgleda, da največja žival, ki je sploh kdaj živela na svetu, živi še danes, in to je plavi kit. Dolgost tega presega večkrat 30 metrov, njegova teža pa tudi 1000 q.
STROJ
Prostor pred našo tiskarno, kjer je prej bila vojašnica oziroma vojaška bolnica, je postal gradbišče. Mislijo zgraditi dve poslopji z menda 26 stanovanji.
Zelo posrečena zamisel. Stanovanja so v Gorici nujno potrebna, saj premnogi stanujejo v kleteh in podstrešnih luknjah.
Začeli so delati, predvsem odstranjevati materijah: zemljo, gramoz, kamenje in skale. Vedno je tam okoli vse polno ljudi,
ki gledajo in občudujejo, kako gre delo hitro izpod rok.
Mnogi gledalci pa tudi preklinjajo. Saj mnogi brezposelni pozdravijo vsako novo delo z veseljem, ki vzbudi v njih srcih trohico upanja, da bo mogoče tam delo tudi za njih, da bo prišel v njih družino vsak dan redni kos kruha, da bo mizerije konec.
Pa ti od nekod privlečejo stroj, ki nadomešča več kot 50 delavcev. Na goseničarju je vrtiljak z močnim mačkom. Iz tega pade na tla jekleno korito, ki ti ruši, grebe in vrta ter se napolni z zemljo, z gramozom in kamenjem. Maček dvigne, vrtiljak napravi nekaj obrata in korito se izprazni na tovorni avto. Če so ugodne prilike, je tovorni avto z nosilnostjo od 50 <j poln v 4 minutah.
Brezposelni gledajo in preklinjajo peklenski stroj, ki jim jemlje delo, ki jih meče na cesto, ki jim odjeda kruh, ki jim redi otroke z vdrtimi očmi in velikim trebuhom in jetiko na pljučih.
*
Pa če bi delali na roko, kdaj bi končali? Kako drago bi to bilo posebno danes, ko je delovna sila tako draga?
*
I	stroj dela. Za koga dela, komu nosi dobiček? Umljivo da dela za tistega, ki si ga je nabavil in vložil vanj precej sto-tisočakov. In njemu nosi dobiček.
*
Zakaj niso vsi delavci zidarske stroke organizirani v zadrugah in bi bili lastniki takih strojev? Dobiček od stroja bi bil njihov. Tako pa?!
IZ SLOVENIJE
Duhovnik obsojen
Okrožno sodišče v Solkanu je pretekli petek 20. 2. obsodilo na pet let zapora župnika v Cerovem v Brdih č. g. Ludvika Rusjana. Obtožba je bila tako ničeva in smešna, da ljudje, ki so prisostvovali razpravi, ob koncu niso niti vedeli, zakaj so g. Rusjana pravzaprav obsodili na tako težko kazen.
Ta obsodba je zopet nov dokaz, da komunistični režim v Sloveniji obsoja duhovnike ne zaradi njihovih zločinov, temveč le zato, ker so mu v napotje pri njegovem brezbožnem delu.
Darovi za sklad L. Kemperla
N. N. Sv. Anton - Trst 2000.— lir
Za SLOVENSKO ALOJZIJEVIŠČE
N. N. Sv. Anton - Trst 5000.— lir.
Za SLOVENSKO SIROTIŠČE
N. N. Sv. Anton - Trst 5000.— lir.
Odgovorni urednik: Stanko Stanič Tiska tiskarna Budin v Gorici
Mož, ki vse obljnbi
Ko so jeseni prevzeli nekatere panoge tržaške uprave funkcionarji, katere je imenovala vlada v Rimu, je prišel na Tržaško za predstojnika prosvetnega oddelka neki prof. Fadda. Slišati je bilo, da je' kmalu po prihodu sklical najprej italijanske, potem pa slovenske šolnike na raport. Kaj je prof. Fadda povedal italijanskim šolnikom, ne vemo. Pač pa so začele med tržaškimi Slovenci krožiti besede, katere je na tistem sestanku rekel slovenskim šolnikom. Pri-znati je treba, da z njimi ni napravil slabega vtisa. Kot se sliši, je slovesno obljubil za slovenske šole in šolnike absolutno in popolno objektivnost in nepristranost. Rekel je, da ne bo trpel nobenega zapostavljanja slovenskih šol in šolnikov. Kaj takega vsakdo rad sliši, posebno še Slovenci v Trstu, ki besedo »objektivnost« poznajo komaj še iz slovarja tujk; na lastni koži je namreč že nekaj desetletij niso občutili. Marsikdo si je rekel: Morda misli zares! Nič se ne ve! Počakajmo malo, nikar ga ne obsojajmo, čeprav so nam ga dali nesrečni londonski dogovori!
Ta in oni je potem slišal, da je prof. Fadda zelo ljudomil človek, da vsakega sprejme in posluša. Pa je šel kdo k njemu in mu potožil kako staro ali novo bolečino v zvezi s tržaško birokracijo. Res je vsakega sprejel in poslušal. Pravijo, da zna odlično poslušati. Pa tudi obljubiti zna, tako obljubiti, kot trdijo izkušeni možje, da ti kar odleže pri srcu, ko odhajaš od njega v prepričanju, da si vendar enkrat našel človeka, ki razume tvoje težave in je pripravljen, da ti pomaga.
Počasi pa st: je pokazalo, da je obljub le nekam veliko. Zlasti pa so spoznali vrednost obljub prof. Fadda začasni profesorji na slovenskih srednjih šolah, ko so zadnjega novembra zaman čakali, da dobijo plačo, kot so jo dobivali že sedem let zadnjega vsakega meseca in kot jo dobivajo njihovi italijanski tovariši še sedaj. Čakali so pet, Šest dni. Več od njih so šli vprašat, zakaj taka sprememba; za odgovor so dobili, da tako določa zakon. Prav! Toda če je temu tako, se vprašujejo prizadeti, ali zakon za italijanske profesorje ne velja? In kako si prof. Fadda predstavlja »absolutno objektivnost« in e-nakost napram slovenskim in italijanskim profesorjem? Če je za slovenske profesorje zaukazal, da se pri izplačevanju prejemkov spoštuje zakon, kako da za italijanske tega noče zaukazati ? Ali pa morda ne moro ali se celo hoji? Ali pa ima vtis, da slovenski profesorji ne potrebujejo denarja? Kje je tista obljuba o nepristrano-sti? Odgovor na vsa ta vprašanja zanima mnogo ljudi.	Tonček	Obloški
Zobozdravnik
Dr. STANISLAV PAVLICA
TRST via Commerciale 10/11. - Tel. 31-8-13 sprejema od 9 - 13 in od 17 - 19
POZOR!
POZOR!
POZOR I
DARILNE POŠILJKE
Ali ste že naročili darilno poiiljko pri tvrdki
IMPORT CITRUS EXPORT
TRST - TORREBIANCA 27 - TELEFON 24467
Storite to čimprej, ker Vaši sorodniki, znanci in prijatelji nujno potrebujejo in pričakujejo Vašo pomoč.
WILHELM HUNERMANN:
©če ^amijart
Kakor v sanjah je Jožef našel prostor v svoji klopi. Z rokami si je zakril obi-a* m se. ves, z vsemi željami in mislimi poto« pil v božjo dobroto in vsemogočnost kakor v poln vodnjak.
Sele čez nekaj časa je Jožef mogel mo-*** 2 besedami.
da urnrjem. Pusti me umreti!« Na« *° ^ Se je sPomnil: »Ne, ne umreti! Daj, da živim zate! Vzemi me, Gospod! Vzemi vse, kar Je moje! Vzemi kozla Robesa, naj-jubše kar imam, če hočeš! Tebi ga poda« rim! Vse ti podarim!«
°tunr^e^k° Srce’ ki je jecljalo besede
ljubezni, je bilo le še čist žrtveni plamen i •	.
V	te* -8e JC dvigal k Bogu.
v- 1 l	dečku	prvič	kakor	blisk
J*m “ S 021 srcp misel, da se bo nekoč Bogu popolnoma posveti, ^ ^ a,. ^
duhovnik. Nikoli ni prej ^ ^ ^ A,. ga je Gospod poklical prav zJaj fco mu Je svetla luc razjasnila dušo? Bog ne govo-U s človeškimi besedami in vendar "duša nnti dih njegovega glasu.
Tedaj je Jožef izgovoril besede, ki naj bi jih pozneje pri svetih zaobljubah vnovič potrdil:
»Če hočeš, Gospod! Tukaj sem!«
Zvečer je mati spet prišla k postelji svojega otroka. Skoraj spoštljivo ga je poljubila na čelo in rekla:
»Jožef, tega dne ne pozabi nikoli!«
I'ant pa se, je z obema rokama oklenil matere okoli vratu, njen obraz tesno privil k sebi in rekel:
»Mati, zaupani ti skrivnost. Pa samo tebi!«
»Kaj pa imaš, otrok moj ?« je vprašala kmetica.
»Mati!« je šepetal deček z vročimi ustnicami. »Mislim, da me je Bog danes poklical. Morda bom duhovnik!«
Tedaj je mati vzdihnila in rekla:
»Kakor Bog hoče, moj fant. Toda najprej hodi dober otrok!«
Nato ga je pokrižala in odšla v izbo. Pred razpelom je sklenila roki. Bolečina se ji je zarezala v srce, ko je pomislila, kako Bog kliče njene otroke drugega za drugim spet nazaj. Osmim je podarila življenje. Dva ji je smrt ugrabila, ko sta bila še v zibeli. Najstarejša hči Marija Evge-nija je bila že več let v samostanu. Pavlina
je hotela za njo. To je bila otrokova najbolj vroča želja. Avgust je šel po veliki noči v šolo k loevenskim patrom, ker jo hotel postati menih- In njen najmlajši! Njen ljubljenec! Njen Benjamin! Tudi njega je Gospod poklical!
Mati se je ozrla na Križanega in rekla:
»Glej, dekla sem Gospodova. Zgodi se mi po tvoji besedi!«
ROMANJE V SCHERPENIIEUVEL
Dolge, pisane svilene zastave so plapolale vzdolž reke Dyle ob poti, ki drži v Scher-penheuvel, in za njimi je romala beda. Trudni in razgreti so ljudje vlačili svoje trpljenje, da bi pri Naši ljubi Gospe našli tolažbo. Nebo je bilo en sam temnomoder plamen. Izsušene ustnice so s težavo izgovarjale molitve. Za vsakim korakom se je dvignil oblak prahu.
Vso težo tega utrudljivega romanja pa so ljudje rudi prenašali, da bi le milostna Mati imela za vsakega besedo tolažbe in bi pomagala njim, ki so zdaj na poti k prestolu milosti.
»Da bi moj otrok spet ozdravel! Da bi moj otrok ozdravel!« je neprenehoma šepetala neka žena. Njene oči so bile polne
strahu in polne upanja.
Mlada kmetica poleg nje je tiho molila za srečen porod.
»Potolaži me, Mati, potolaži!« je moledovalo dekle, ki je zgubila svojega fanta in zdaj v srčni bridkosti ni vedela druge poti kakor k Materi.
Na koncu procesije je neka kmetica v ročnem vozičku peljala svojega protinaste-ga moža. Ženi je pot curkoma lil s čela Kmet je tiho stokal predse. Sedmič sta že tako romala k Naši ljubi Gospe. Nekoč se gotovo zgodi čudež, ali pa ho Mati s sedmerimi meči, polna bolečin, vlila novo upanje v srce. Upanje je vedno živelo v srcih. Kadar ni bilo nobene druge pomoči, kadar zdravnik in ranocelnik nista poznala nobenega sredstva več, kadar se je obup kakor črn ptič hotel vgnezditi v duši, je ostalo vendarle še eno: pot k Materi.
Tu in tam je bil med procesijo obteženih tudi kak vesel božjepotnik. Romal je v Seherpenheuvel, da se Materi zahvali za milost in uslišanje. V zahvalo je hotel zlato srce obesiti na njeno sliko.
To leto sc je udeležilo romanja mnogo kmetov. Tudi oni so s težkimi akrbmi šli k Materi.
Že več tednov ni niti kapljica dežju padla na zemljo. Mlada setev je ovenela in rastlinice so bolno povešale svoje liste.
Otožno je gledal kmet Franc de Veuster preko žarečih polj.
»Vse je razžejano. Vse je požgano,« je rekel mlademu krepkemu fantu, ki je stopal ob njegovi strani. »Ne bomo imeli krme za živino in ne kruha za ljudi. To leto nam prinese lakoto, Jožef!«
»Na poti k Materi smo,« je odvrnil fant. »Mati božja lahko pošlje dežja nad deželo. Moliti moramo, oče!« In spet so se njiju glasovi zgubili v enakomernem mrmranju rožnega venca.
Že pred dvema letoma je Jožef odrastel šoli. Od tedaj je pomagal očetu pri delu na polju in v trgovini s semeni, s katero se je kmet de Veuster mimogrede ukvarjal. Njegove roke so postale močne. Udje so se mn nategnili in okrepili. Očeta in brate je prerastcl za celo glavo. Dva centa težko vrečo žita je smeje se vrgel prek močnih ramen.
Jožef je postal kmet, kmet z dušo in s telesom, kmet, ki ljubi svojo zemljo, ki jo goji in neguje kot lastnega otroka.
(Nadaljevan je)
S TRŽAŠKEGA
Sv. Vincencij
V	dneh 1., 2., 3., 4. marca, t. j. od nedelje do srede, se vrši v naši župniji 40 urna pobožnost na čast Sv. R. Te fesu. Za sloven. vernike bo v teh dneh vsakikrat ob 5. uri popoldne ura češčenja. V skupni molitvi z Jezusom bodo naše prošnje za velike zadeve gotovo uslišane!
Vse nedelje sedaj pred Veliko nočjo imamo pobožnost križanega pota ob 5h popoldne. Vsaj od tistih družin, ki še krščansko žive, naj pridejo otroci in kdo starejsih z njimi.
Tudi nedeljska maša ob 7h prijazno vabi k številnejši udeležbi sedaj, ko zima odhaja! Vsak pridobi eno družino!
Tržaški Breg prepeva
Zadnjo nedeljo se je vršil že tretji velik koncert vaških zborov v Tržaškem Bregu. Prvi nastop je bil na Štefanovo v Boljuncu, drugi 18. januarja v Borštu in tretji zadnjo nedeljo 22. februarja v Dolini. Pri koncertu v Dolini so nastopili sledeči zbori: iz Mačkovelj, iz Boršta, iz Boljunca in domači iz Doline. Dajemo vse priznanje gostom iz drugih vasi, a kot pevce omenjamo na prvem mestu dolinske može in fante. Reči moramo, da je bil najlepši začetek in konec koncerta, ko je prepeval dolinski moški zbor. Med mešanimi zbori zasluži vso pohvalo zbor iz Mačkovelj. Ima svojevrstno barvo, tako da je zopet res: vsaka vas ima svoj glas. Petje tega zbora je izredno nežno, prijetno, tako da nam je samo žal, da je zapel ta zbor le štiri pesmi. Zdi se nam, da je ta zbor v zadnjem letu pod vodstvom novega dirigenta g. Fabrisa zelo napredoval. Če še pomislimo na to, da je moral radi odsotnega dirigenta v zadnjem trenutku nastopiti drug dirigent, tedaj imamo pri mačkovljanskem zboru največ upanja, da bo sčasoma dosegel dolinski moški zbor. O boljunskem in borštanskem zboru smo mnenja, da preglasno pojeta, da zlasti ženski glasovi pokrivajo ostale, kar je zlasti škoda pri bo-ljunškem zboru, ki ima odlične base in tudi tenorje. Vsem zborom priporočamo veliko več pažnje na izgovarjavo, na dihanje, na dinamiko in disciplino petja.
To lepo tekmovanje, ki se je letos začelo med vaškimi zbori v Tržaškem Bregu, naj se nadaljuje in poslej vsako zimo ponavlja. Zamisel je zelo lepa in prva izvedba srečno izpeljana.
Kakšen pa je namen pri teh nastopih? Uradno se piše in govori: zbližanje med vasmi, večja ljubezen do slovenske pesmi. Toda tu zapišemo premišljeno besedo: Pozor! Cerkveni pevci iz Boršta, iz Doline, iz Mačkovelj, ki ste nastopili pri tem ve. likem koncertu, se zavedajte, da je bila izvedba vseh treh koncertov v rokah Slo-vensko-hrvatske Prosvetne zveze, ki je komunistična. Če to ni Tes, zakaj je objavljal te koncerte samo »Primorski dnevnik«? Zakaj niso o teh koncertih prinašali obvestil vsi naši slovenski časopisi ? Zato rečemo ponovno številnim cerkvenim pevcem, pazite, da ne končate v Prosvetni zvezi, ki ni narodno slovenska, ampak strankarsko politična. O celotnem cerkvenem zboru, ki kar naprej hodi na pevska gostovanja in izlete v komunistično Jugoslavijo, smo mnenja, da ni na pravi poti in da spravlja ob slovenski ugled svojo domačo vas.
S tein opozorilom nikakor nočemo zmanjšati mogočnega vtisa, ki so ga naredili vsi trije koncerti na številno občinstvo. Hoteli smo samo namigniti cerkvenim pevcem, naj pazijo, da ne postanejo necerkveni! Tako prijazno opozorilo je več vredno kakor samo živio klici, ki lahko včasih več škodijo kakor koristijo. Če pa bo treba, bomo o tem novem sodelovanju cerkvenih in necerkvenih zborov in pevcev pod varuštvom Prosvetne zveze še pisali. Sicer pa mislimo, da bo končno obveljalo tudi pri teh nedolžnih vaških konccrtih staro in življenjsko pravilo, ki se glasi: komur je mar krščansko narodne kulture, ne bo nikoli sodeloval s komunisti!
Tržaški Pust - nepokopan!
Z mrličem, ki ga pravočasno in prav ne pokopljejo, je velik križ in resna nevarnost za žive. Tako se je letos zgodilo s tržaškim Pustom. Siromak je ostal nepokopan in sedaj dehni na vse strani. »Primorski dnevnik« in »Delo« kričita na cerkvene kroge, ki da — po njihovem — niso dovolili Pustovega pogreba. V Skednju, v Bazovici, v Boljuncu, v Dolini, v Žavljah itd., se dviga »ulica« proti domačim župnikom, ki da so krivi velike Pustove nesreče. »Primorski dnevnik« se spozablja eelo tako daleč, da proglaša stavko proti župnijskemu kinu v Bazovici, češ da je župnik zakrivil Pustovo sramoto. Podobne grožnje v raznih oblikah se slišijo v drugih vaseh. Kaj se je torej
zgodilo in kako bomo potolažili užaljeni »Primorski dnevnik«, ki zagovarja, širi in priporoča novo kulturo poganskega Pusta ? Dejstva so v kratkem sledeča:
V	vseh povojnih letih so začeli komunisti zlorabljati pustno veseljačenje za žalitev Cerkve, njenih obredov in predstavnikov. Tako smo videli na Tržaškem še lansko leto v pustnih sprevodih škofe z gotovim imenom, kardinale, križ, strežnike, duhovnike, farso s kadilnico in vodo. Videli smo nemarnega Pusta na mrtvaškem odru med svečami pod pravim križem; ljudje so hodili v neko hišo pri Sv. Ani in v Žavljah kropit mrtvega Pusta kakor pravega mrliča. Pri sežiganju in pogrebu Pusta so se vrstili javni govori, ki žalijo krščanski čut in sveto vero. Radi vsega tega je civilna oblast zaščitila državno priznano vero in je za to leto prepovedala pustne sprevode in pogrebe. To je prvo dejstvo.
Radi tega je na pepelnico po vseh vaseh izbruhnilo veliko vprašanje, kdo je vsega tega kriv? E, kdo drugi kakor župnik! Kadar v vasi ni kaj prav, tedaj je kriv župnik! Ta je tujec in najlaže prenese, zato udari po njem! In so letele psovke in klevete in pravo preklinjanje Boga vpričo policije(!) iz gostiln na vse strani in v petih minutah je znal ves Kras in Breg, da je zopet župnik vmes in zato ne bo Pustovega pogreba! Krasna logika, resnično zavidanja vredna modrost, prava deveta šola pod mostom! Ti Pustov bratec si norel na račun Pusta proti državni postavi in sedaj naj bo po tvojem in celo po mnenju kakšnega plitvega inteligenta vsega tega kriv najbližji duhovnik! Vsi pametni ljudje in teh je po zadnji Pustovi nesreči na Tržaškem kar veliko število, pa pravijo, da ste krivi vsega prav vi, pustni bratci, ki mislite, da na pustni torek ni Boga, ne kralja. Prav bi se obnašali v prejšnjih letih in bi lahko tudi letos proslavili in zakopali svoj ideal, poganski ostanek tolikokrat ozmerjanih starih Rimljanov! Tako pa je po vaši krivdi Pust nepokopan in sedaj je v nevarnosti mir na zemlji. Kdo zna, če ne pride celo do mednarodnega incidenta ali vsaj nedolžne zamenjave protestnih not? Iz časopisov smo celo zvedeli, da so v Boljuncu mrtvega Pusta kar resnično aretirali in ga odpeljali v policijski zapor. V Skednju je še menda danes vse v pripravnem stanju, v neki kraški vasi je zamera dosmrtna in vse kaže, da bo drugo leto za pustni torek velika reakcija. Kaj mislite, kar tako ne sme nihče uničiti
Števerjan
V	četrtek dne 19. t. m. je cerkveni pevski zbor priredil 2. kulturni večer, ki je bil posvečen 90-letnici rojstva Ivana Trinka.
Po kratkih otvoritvenih besedah nam je gospod predavatelj dr. J. Bitežnik prikazal slavljenca kot moža, ki ima ogromne zasluge, bodisi za beneške Slovence kakor tudi za celoten slovenski narod. Trinko, ki se je udejstvoval na skoro vseh poljih lepih umetnosti, je bil tudi brezkompromisen borec za pravice beneškega ljudstva. Gospod predavatelj nam je zlasti to poudaril v veliki meri ter dodal, da je monsignor Ivan Trinko tudi kot duhovnik osebnost, ki uživa spoštovanje vsega slovanskega sveta. saj ga je on pomagal seznaniti v rimskem svetu.
Res, lahko rečemo, da je govornik tako mojstrsko prikazal Ivana Trinka, da smo ga posebno mi mlajši s tolikim zanimanjem poslušali, da je večer minil res prehitro.
Zahvaljujemo se pevskemu zboru za tak izreden užitek, ki nam ga je nudil, in želimo še mnogo takih večerov.
Za Podgoro:
V	predpustni številki našega »Glasa« sem opazil prav sredi zadnje strani med raznimi drugimi oglasi in vabili tudi precej veliko obrobljeno vabilo na veselo prireditev v Podgori. Kaj ho pa tam? Saj že dolgo časa nismo videli ničesar pisanega o Podgori. »Ti, glej, glej!« pokličem prijatelja Toneta, ki je ravno vstopil v kavarno, »v nedeljo in na pust ponujajo nekaj tam v Podgori. — Naslovi raznih točk se mi zde čisto novi, nikjer jih še nisem videl. Ali greva pogledat?« — »Pa pojdiva!« pritegnem prijatelja. In tako sva se na pustno nedeljo popoldne, namesto na burji v Št. Mavru, znašla v Podgori, v zavetni dvorani. In ker je bila vsa stvar tako nova in privlačna, sva jo udarila tja dol tudi na pustni torek zvečer. In nisva se uštela: izvrstno in kar blaženo sva prebila tiste zares prijetne urice, prav dobro zamišljene
starih navad! Pust je bil od zmeraj in torej mir besed! — Da, da, Pust je bil vedno, je stara navada (čeprav je sežiganje in pokopavanje Pusta staro komaj 50 let!), zato mora ostati! Ali hočete, vi pustni bratci in veliki inteligentni zagovorniki pustnega pogreba, da vam omenimo, da je bilo tudi marsikaj drugega vedno in od zmeraj, a ste prav vi odpravili, osmešili, zapravili in izdali! In to lepo in staro je vsem pravim slovenskim katoličanom tako drago, da ga nočemo v zvezi s Pustom na tem mestu niti z besedico omeniti!
Vsi pametni smo tega mnenja: Pust na mrtvaškem odru v hiši ali celo na mrtvaškem odru na trgu sredi vasi je prava sramota za civilizirano ljudstvo! Kaj takega se more goditi samo v tržaških predmestjih in v vaseh, ki so bile včeraj krščanske!
Vse grožnje proti župnijskim dvoranam in proti procesijam pa so po našem mnenju otročarije in zamerice iz vrtca! Naj »Primorski dnevnik« malo povpraša, koliko ljudi je bilo zadnjo nedeljo v bazoviški dvorani!
Komunistični uredniki in vaški razgrajači pa naj si zapomnijo, da Primorci nismo nikoli trpeli radi slovenskih duhovnikov, ampak da smo trpeli in trpimo radi slovenskih fašistov in radi slovenskih komunistov !
*
Vsako smešenje vere, obredov, cerkvenih oseb je po zakonu prepovedano. Na ta državni paragraf naj mislijo tržaški pustovci in njihovi organizatorji, sicer bo drugo leto še večja žalost in jeza. Jeza in žalost pa lepoti škodita . . .
VIII. prosvetni večer
V	četrtek, dne 19. t. m., je bil v ulici Risorta 3 VIII. prosvetni večer, posvečen slovenski narodni pesmi. Dvorana je bila nabito polna. Ljubezen, ki jo gojimo Slovenci do svoje narodne pesmi, je prišla do polnega izraza na tem prosvetnem večeru.
O pomembnosti narodne pesmi, nje lepoti in melodijoznosti je govoril prof. Harej Zorko. Prikazal je, kako se je porajala v narodu in bogatila njegovo duševnost.
Nakazal je vse njene bistvene lastnosti.
Po predavanju smo pa občudovali lepoto njene melodije, ko nam je ak. pevski zbor Jadran pod vodstvom samega predavatelja zapel osem izbranih narodnih pesmi.
Občinstvo je tako pevce kot predavatelja nagradilo z burnim odobravanjem.
Prihodnji prosvetni večer bo v četrtek, 5. marca ob 19.30 v istem prostoru. Predaval bo dr. Turina Vladimir o slovenskem šolstvu na Tržaškem.
in izborno izpeljane vesele prireditve. Se je torej splačalo! Do tu sem napisal jaz, za uvod; sedaj pa pripoveduj dalje o vsej stvari cenjenim bralcem še ti, dragi Tone!«
»Dobro, Jože, prav rad! Posodi mi pero in dodam še jaz svoj delček, k temu spisu in poročilu, da bo bolj držalo.«
Obakrat je bila predstava z istim sporedom in programom, a užitek je bil vedno kar nov, saj so tudi gledalci zahtevali »bis!« in so morale točke še v torek kar po dvakrat na oder. Naravnost očarljivo lepa je bila prva točka »Zgodnja Danica«. Kako lepo je blestel Marijin kip na skali in modro ozadje s svetlimi zvezdami je kazalo na morje! Kako izvirno so med petjem, z ubranimi, natančnimi gestami nastopili mladi fantje, tako lepo in resnično napravljeni kot belo-uniformirani mladi mornarji! Prva točka je bila torej verska in tudi tako lepo izbrana za uvod — saj je ves izkupiček predstave in združenega srečolova bil namenjen za kritje stroškov zgraditve znane kapelice Matere božje, na katero se Podgorci že dalj časa pripravljajo. In zvedeli smo, da so z vso to obojno prireditvijo prejeli nekaj nad 50.000 lir: torej že visoka vsota sama kaže, da je vse bilo nekaj izrednega in jako lepega, ko je občinstvo toliko prineslo in dalo! — Prav prijeten je bil potem pogled na veseli pevski nastop in živi razvoj prizora se čisto mladih deklic kot imenitno ponujajočih prodajalk na trgu. Nato sta nastopila dva prefrigana čevljarčka v svoji »šoštariji« kot svojevrstna častilca čevljarskega patro-na sv. Krišpina. To je bilo smeha! Kar nagledati se nismo mogli obeh še mladih mojstrčkov, ki sta tako prijetno in skoro dovršeno prepevala. Ko bosta velika, bosta gotoVo postala še izborna pevca! — še sedaj so moram smejati, ko se spomnim, kako smo vsi zavzeti gledali nastop onih »junakov«, ki so se bali zamorca. Ne vem, koga bi bolj občudoval: ali Matevža, alf Blaža, ali krčmarja. Kar raznesti' pa nas je hotel smeh, ko smo gledali, kaj je uganjal in kako je nastopal policaj! Višek
\
smešnosti in nagajive brihtnosti pa je nudil zares originalni nastop županskega kandidata. Bilo je kar nekaj imeritnega! Še sedaj se smejem, ko pomislim na besedilo tistih 12 obsežnih kitic, ki jih je nataknjeni »župan« tako ubrano, objestno in zafrkljivo prepeval, samozavestno poudarjal in samega sebe ponujal!
In kdo je v Podgori vse to priredil? Marijin vrtec in člani novega in delavnega Mladinskega krožka fantov in deklet. Seveda smo izvedeli in tudi videli, da je izdatno obakrat pomagal pri vajah za lepo petje in pri izvedbi vseh glasbenih točk —-med drugimi — posebno požrtvovalni g. prof. Mirko Filej iz Gorice. —- Tako, sedaj pa za sklep vse skupaj pozdravljava in dosti dobrega ter novega napredka želiva vsem tudi midva oba :	Jože	in Tone
Oslavje - Pevma
Ker je bilo vreme lepo, sem zopet šel malo iz mesta, čez soški most, skozi Pevmo na Oslavje. V Pevmi sem ugotovil, da niso pri šoli še nič poskrbeli za dostojen vhod s ceste in tudi šolsko dvorišče je še takšno, kot je bilo za časa zadnjih občinskih volitev. Ob dežju je dohod in dvorišče pod vsako kritiko. — V krčmi blizu šole so gostje zabavljali in se jezili, ker ni v Pevmi telefona. Baje so ga nujno potrebovali. Dobro, da niso vedeli, da ni v vasi tudi brzojavnega urada. — Na Oslavju so mi pravili, kakšen veter je divjal v nedeljo 15. februarja zvečer. Stari ljudje ne pomnijo take sile. Napravil je precej škode. Ril je drevje, odkrival podstrehe, razmetaval in pobijal korce, itd. V Pevmi je bila sila malo manjša. Ljudje so imeli zaradi tega prošli teden precej skrbi in dela s popravljanjem.
Zamenjava bankovcev
Italijansko zakladno ministrstvo znova opozarja vse, da bodo bankovci AM — lire in oni, ki jih je izdala Banca dTtalia v kosih po 50 in 100 lir starega tipa (pred letom 1944), izgubili vso veljavo dne 15. aprila t. 1. Če jih ima še kdo kaj, naj jih torej čimprej zamenja.
Kriza tekstilne industrije
Predilnice v Podgori in v Ronkah preživljajo zopet svoje težke ure. Ravnateljstvo obeh tovarn je namreč sporočilo, da bo z 28. februarjem odpuščenih od dela nadaljnih 209 delavcev in delavk iz tovarne v Podgori, medtem ko grozi v Ronkah odpust 180 deavcem. Sindikalne organizacije se trudijo, da bi preprečile ta načrt, ki bi silno poslabšal že tako obupen gospodarski položaj na Goriškem.
Vojni upokojenci
Kakor smo že poročali, bodo pokojnine plačevali po novem sistemu po poštnem tekočem računu. Prvi so na vrsti vojni upokojenci, ki se morajo vsi javiti na
tajništvu vojnih pohabljencev v ulici Dante 10, da izpolnijo za to potrebne tiskovine. Kdor teh tiskovin ne bo izpolnil, bo prejel vojno pokojnino z zamudo.
Vojnim ujetnikom vojske ZDA
Opozarjamo vse, ki so služili pri ameriški vojski in so jih po 7. dec. 1941 zajele sovražne* sile (Italija, Nemčija in države, ki so se borile proti Ameriki) in jih poslale v taborišča ali prisilno delo, naj se obrnejo na ameriški konzulat v Benetkah S. Angelo 3565, ker imajo pravice do odškodnine za ves čas ujetništva.
Prihodnji teden v Gorici
V sredo 4. III. ob 8h zvečer bo mesečni sestanek za žene pri sv. Antonu.
V petek 6. III. ob 8. uri zvečer postna pridiga na Travniku. Ta se vrši vsak petek ob isti uri.
V nedeljo 8. III. ob 8h zjutraj sv. maša za može in fante s skupnim sv. obhajilom pri sv. Ivanu.
Radio Trst II.
Nedelja, 1. marca: 8.45 Kmetijska oddaja.
— 9.30 Vera in naš čas. — 11.30 Oddaja za najmlajše. — 12.15 Od melodije do melodije. — 13.00 Glasba po željah. —
16.00 Malo za šalo - malo zares. — 17.00 Koncert moškega zbora iz sv. Križa. —
18.00 Novice iz delavskega sveta. — 19.00 Iz filmskega sveta. — 21.30 Izbrana lirika.
— 22.00 Gounod: FAUST, 1. in 2. dejanje.
Ponedeljek, 2. 3.: 13.30 Kulturni obzornik.
—• 19.00 Mamica pripoveduje. — 21.00 Književnost in umetnost. — 22.00 Gounod: FAUST, 3. dejanje.
Torek, 3. 3.: 13.00 Glasba po željah. —
19.00 Tehnika in gospodarstvo. -	20.30
Aktualnosti. — 21.00 Čitamo za vas. — 21.30 Koncert komornega zbora Škrjan-ček. -	22.15 Gounod: FAUST, 4. dej.
Sreda, 4. 3.: 13.30 Kulturili obzornik. —
19.00 Zdravniški vedež. — 20.30 šola in vzgoja. — 21.30 Vokalni kvartet. — 22.30 Beethoven: Simfonija št. 7.
Četrtek, 5. 3.: 13.00 Pevski duet in harmonika. — 19.00 Slovenščina za Slovence.
— 20.40 Slovenski motivi. — 21.00 Radij- i ski oder - Philip Barry: POTOVANJE
V	PARIZ, komedija v 3. dejanjih.
Petek, 6. 3.: 13.00 Glasba po željah. —	;
18.15 Hacaturjan: Koncert za violino. — .f*i
19.00 Kiaji in ljudje. — 19.25 Angleščina po radiu. — 20.30 Tržaški kulturni razgledi. — 21.00 Slovenski motivi. — 21.20 Kako nastane zemljevid?. — 22.00 Iz londonskih koncertnih dvoran.
Sobota, 7. 3.: 13.00 Šramel kvintet iu pevski duet. — 13.30 Kulturni obzornik. - ‘
19.00 Pogovor z ženo. — 21.00 Malo za šalo - malo zares. — 22.45 Gerslnvin: A-meričan v Parizu.
V petek, dne 20. februarja t. 1. je v Trstu mirno v Gospodu za vedno zatisnila svoje oči najina ljuba mamica
Apolonija vd. Stanič
v starosti 91 let. — Pogreb se je vršil v nedeljo, 22. 2. t. 1.
Prečastiti duhovščini in vsem blagim osebam, ki so počastili na kateri si bodi način predrago pokojno, izrekamo najino iskreno zahvalo.
Hči MARIJA in sin ing. IVAN,
tudi v imenu ostulega sorodstva
NI RES,
da je »Duhovno življenje« najboljša revija na svetu, kot to ponavljajo druge revije o sebi,
da je »Duhovno življenje« nenadkriljiv časopis,
da je »Duhovno življenje« napol zastonj,
da »Duhovno življenje« bere pol sveta.
.j3&
:}r^	M
■	'>	L
& MB
Duuevop
ŽIVLJSnJ€
/ LA VID:0 '■e^Pi.Prrufii.
s j * xxi • jflhufip
RES PA JE,
da
»Duhovno življenje« močno
duhovno hrano, potrebno vsakemu, ke» j vsi imamo poleg tejesa tudi dušo, da daje to hrano v okusni obliki in obleki,
da je »Duhovno življenje« vedno moderno in aktualno,
da je »Duhovno življenje« brez dvoma vredno svoje cene.
VZEMI GA V ROKE,
kadar se ti upro kričeče revije; tako boš spet našel sam sebe, kadar si naveličan življenja, spet boš našel njegov smisel,
kadar se ti zdi, da si tako sam sredi tujine, našel boš spet svoj dom, svojo zemljo,
kadar si strt v spoznanju ničnosti vsega
bitja in žitja na zemlji,
odkril sc ti bo znova košček večnosti.
naroči
BERI
S l R 1
»DUHOVNO ŽIVLJENJE«
Z GORIŠKEGA