Povesti iz avstrijske zgodovine.
(PiSe Al. Stroj.) XV.
Jožefll.
p|b času,  ko je  vladal  cesar Jožef II.,  je bila  na češkem huda  lakota.
Skrbni vladar je ukazal po deželah,  kjer je bila dobra letina, nakupiti
žita, prepeljati je na češko in razdeliti stradajočim prebivalcem. Hotel se je pa tudi sara osebno prepričati, kako se spolnjuje njegovo povelje; vzel je torej s seboj samo jednega spremljevalca in se odpeljal v poštnetn vozu na češko.
Kamorkoli je prišel, srečaval je voznike, ki so vozili žito. Pred uradnim poslopjem v majhnem mestecu blizu Prage zapazi več voz, obloženih z vre-čami; okolo njih so stali vozniki in kmetje. Na obrazih se jim je videlo, da so nejevoljni, kar se je tudi spoznalo iz zabavljic, ki jih je cesar sam čul. Vladar stopi iz poštnega voza, poldiče jednega izmed kmetov in ga vpraša, zakaj je ljudstvo tako nejevoljno. Dobrosrčni kmet pač ni spoznal cesarja, ki je bil oblečen kot priprost častnik, in mu prostodušno odgovori: »Kdo bi ne bil nejevoljen ? Od jutra že tukaj stojimo in čakamo na milost gospoda cesarskega uradnika. Vozniki bi radi oddali žito, mi bi je radi nesli domov, pa ne smemo brez njegovega dovoljenja.«
»Da, prav ima raož, ker se pritožuje«, reče pisar, ki je čul zadnje besede in prišel bližje. »Ura bo že štiri, in gospod uradnik se še ne more Iočiti od vesele družbe.   Ljudje pa čakajo tukaj trudni in lačni.«
»Oglasite me gospodu!« pravi nato pisarju Jožef, ki je le težko prikrival svojo jezo.
»Oprostite, gospod častnik, tega sedaj ne smem storiti, sicer sem ob službo«, odgovarja pohlevno pisar. Cesar pa ni maral poslušati daljnih opra-vičevanj, ampak je šel naravnost v prvo nadstropje. Ne da bi potrkal, stopi v uradno sobo. Cesarski uradnik in njegovi prijatelji so igrali. Ko ugledajo tujega častnika, gre mu uradnik naproti in ga osorno vpraša: »Kdo ste ? Kaj želite?«
»Poročnik v cesarski službi sem in zahtevam, da takoj razdelite žito, ki so je pripeljali vozniki.  Lačno ljudstvo čaka na vas že od ranega jutra.«
»Naj čakajo kmetje!« odgovori uradnik, zaničljivo se posmehujoč. »Ako nimate drugega naročila, gospod častnik, se vam priporočam. Z Bogom!«
»Zdi se mi«, pravi nato prav mirno cesar, »da vi sploh nimate časa spolnovati svojih dolžnostij. In vendar je sedaj ob času tolike nesreče treba, da se vsi vestno trudimo, da polajšamo veliko bedo. Da vam pa vaša služba ne bode delala težave, zato od tega časa niste več cesarski uradnik v tukaj-šnjem mestu.« Pri teh besedah odpne cesar svojo vrhno suknjo; na prsih se mu zasveti svitlo znamenje viteškega reda, in prestrašeni uradnik spozna, da je pred njim sam cesar Jožef II.
Cesar pa gre nato takoj iz sobe in se ne poslovi niti z jedno besedico. Ko pride zopet na ulico, pokliče pisarja in mu pravi: »Vi ste odslej najvišji cesarski uradnik v tem mestu. Razdelite takoj žito raed stradajoče Ijudstvo. Tako hočem jaz, cesar Jožef.«
Pisar takoj prav izvrstno opravi prvi posel svoje nove službe, tako, da je bil cesar prav zadovoljen. Vladar se je kmalu vrnil na Dunaj; ljudstvo si je pa še dolgo časa hvaležno pripovedovalo, kako skrbi za podložnike cesar Jožef II.                                                                                                              J