230
Zdraviteljske pisma
od kolere.
2. pismo.
V 1. pismu smo govorili od kolere iz svojih lastnih skušinj na Dunaji in v Krajnu, in dostavili smo dobre svete, ki jih slavni dunajski profesor zdravilstva dr. Opolzer priporoča. Danes bomo povedali, kaj ravno tako imenitni profesor dr. Pfeufer v Monakovem svetuje zoper kolero, o kteri je knjižico spisal, ki tako lepo po domače razlaga vse, česar je ljudem vediti potreba, da jo kupujejo povsod z velikim poželjenjem.
Tudi dr. Pfeufer razlaga naj poprej, kako naj se živi ob koleri. To se popolnoma vjema s tem, kar smo že v 1. pismu povedali; ne bomo tedaj ponavljali se enkrat. Potem govori od driske, ki pogostoma ob koleri napada ljudi, brez da bi za kolero zboleli.
wČe človeka — pravi — takrat, kadar kolera]kje razsaja, driska napada, naj se nikar ne boji, da že kolero ima; v Monakovem (Muochen) je v letu 1836 ob koleri 12.000 za drisko bolnih bilo, kterih se pa vendar kolera ni lotila. Treba je pa, da se ne zanemarja nobena driska ob času kolere. Po mojih mislih je ta driska velika sreča za ljudi, da jih opominja, naj se varujejo hoje bolezni; gotovo je ona že tiauč in tisuč ljudem življenje otela. Ce človeka ob času kolere driska napade, naj gre berž v posteljo, in če tudi poželi jedi, naj ne je nič merzlegain nič terdega; naj bolje je prav mehko kuhan, redek rajž alije-šprenj, ali še bolje le rajževa ali ješprenjeva juha (župa), tudi prežgana redka juha je dobra. Za pijačo je dobra prav gorka kamiljčna, melisna ali metna voda (čaj ali tej), in če se človek potiti začne, naj nikar ne zatare potu, ampak naj bo lahko odet, da se po malem poti. (Presilna soparica v izbi, skupoma težka odeja, da človek komaj diha, pa je bolj škodljiva kot koristna).
Po zdravnika naj pošlje, kterega pa naj bolnik brez strahu pričakuje, če tudi berž ne pride, ker se mu ni ničesa bati, ako je storil, kar sem ravno svetoval.
Na deželi, kjer ni lahko zdravnika k malo dobiti, je pametno, če se človek preskerbi z dvojnim zdravilom, namreč s štupo bljevnega korena, ki se ipeka-kuanha (Brechwurzel) imenuje, in pa s Hofmanovim cvetom (HofFmann'sche Tropfen), Al vediti je treba, kdaj se sme to ali uno jemati.
Kdaj se sme ipekakuauha rabiti? Ipekakuanha je korenina, ktera naredi, da človek bljuje (kozla) in si želodec izprazne. Očitno je tedaj, da je to zdravilo le takrat dobro in koristno, če je človek v jedi ali pijači se kaj pregrešil in želodec pokvaril, da ga teži ali če se mu za tega voljo tudi včasih riga. To je znamenje, da naj se izprazne. Tudi jeza in togota včasih pokvarja želodec, ako se — kakor navadno pravijo
—  žolč izlije v želodec;  tudi  zdaj   ga je treba izprazniti.
—  To pa stori ipekakuanha. Ipekakuanho ima apotekar v štupo zmleto, in take šlupice naj se na enkrat vzame 10 granov na žljici vode; če čez četertinko ure človek ne verze ničesa iz sebe, naj vzame še eno tako štupico; In če bi še zmiraj ne vzdignil želodec, naj čez četert ure vzame tretjikrat jo. Prav je tedaj, ako so ljudje deleč od zdravnika, da se oskerbijo s kakimi 4 takošnimi štupi-cami, vsako po 10 granov. Da pa človek lože iz sebe iz-meče, naj pije po vzeti štupici tople kamiljčne vode ali tople navadne vode (kropa), če kamiljc nima. — Po bljuvanji naj pričakuje potu.
Kdaj se pa sme H of mano v cvet jemati? Ce driska izvira od tega. da se je človek prehladil, naj se so-greje s pijačo gori imenovane kamiljčne   ali  melisne   vode,
— naj da reno, kamen ali cegel v žerjavici sosrreti, v cunjo zaviti in s tem naj si greje trebuh, noge itd. Ako na vse to ne jenja driska, naj — dokler zdravnik na pomoč ne pride — vzame Hofmauovega cveta, vsako uro po 15 kapljic na cukru ali s kamiljčno vodo. — Kdor paHofmanove kapljice jemlje, mora biti prepričan, da le iz prehlajenja izvira driska, zakaj če bi te kapljice jemal, kadar si je po jedi, pijači ali tos:oti želodec pokvaril, bi si večkrat škodoval kakor koristil; to bi bilo ravnanje ravno narobe.
Sploh pa moramo resno opominjati, da zdravila v rokah druzih ljudi, kakor zdravnikov, so nevarne, ker se v zdravilstvu neveden človek lahko zmoti o spoznanji bolestine natore in potem tudi lahko seže po napčnem zdravilu. To velja tudi od Hofmano-vih kapljic; če je namreč driska združena s stanovitnimi, neprenehajočimi bolečinami v trebuhu, je to znamenje vnetih čev, — za take bi pa bile Hofma-nove kapljice olje v ogenj! Le ce človeka z drisko vred včasih po trebuhu popade ali pokolje, potem pa začasno spet bolečine (kerč) minejo, takrat se smejo Hofmanovo kapljice jemati kakor smo gori rekli.
Nevarno je tedaj jemati tudi sto druzih zdravil, ka-frovca itd., ktere ljudje svetujejo; gotovo je, da nato r a sama lože premaga bolezen, če se človek le sicer tako obnaša, kakor smo svetovali, kakor če ji z na p č ni mi raa-zarijami overa zdravilno moč.
Nikoli pa v driski in koleri ne škoduje in vselej je dobro, če čez trebuh položimo bolniku ženofov močnik. Ta močnik (Senfteig) se lahko napravi, če se za kaka 2 krajcarja ženofove moke v apoteki kupi, v skledico dene in gorke vode čez vlije, da se naredi gost močnik, ki se zavije v velik pert ali veliko ruto, in s tisto stranjo na nagi trebuh položi, skozi ktero ženofov močnik solzi. Ta ženofov okladek naj leži na trebubu tako dolgo, da prav hudo skli; če je tudi pol ure ali celo uro, prav je*.