Posamezni Izvod 30 grošev, mesečna naročnina Y Silfng
TEDPIK Zfl SLOVEIISKO KOROŠKO
LETNIK I.
DUNAJ, V PETEK 2. VIII. 1946
21 narodov na konierenci v Parizu
V ponedeljek se je pričela v Parizu konferenca 21 narodov, ki bodo obravnavali osnutke mirovnih pogodb z Italijo, Romunijo, Bolgarijo, Madžarsko in Finsko. Ves svet! napeto pričakuje., kako bo opotekala ta konferenca in kakšni bodo njeni uspehi. Ali bodo upoštevane upravičene zahteve na primer Jugoslavije, ki je postala žrtev brezobzirne napadalnosti in v tej vojni v vsakem oziru doprinesla tako ogromna žrtve. Najbrž se ne bomo zmotili, če bomo upoštevanje jugoslovanskih zahtev vzeli kot merilo, v kolikor so zbrani narodi pripravljeni graditi bodoči mir na trajnih in pravičnih osnovah.
Konferenco je otvoril francoski ministrski predsednik Bidault kot predstavnik naroda gostitelja. Po uvodnih besedah, ki so izražale upanje na
uspešno delo konference, je bil Bidault imenovan za začasnega predsednika konference. Generalni tajnik organizacije Združenih narodov Try-gve L i e ie bil povabljen ina konferenco kot častni gost.
Sestavili so odbor, ki bo odgovoren za poslovni red. Za predsednika tega odbora je bil izvoljen belgijski zunanji minister Spaak, vodja jugoslovanskega odposlanstva Edvard Kardelj pa je podpredsdnik. Odbor za poslovni red bo odločal, če bo dnevni red konference potekal tako, kakor so si ga zasnovale štiri velesile. Glavna načela poslovanja konference so po osnutkih štirih velesil sledeča: 1. Konferenca določi pet delovnih komisij, ki bodo poslovale istočasno. Vsaka komisija bo obravnavala eno mirovno pogodbo. 2. O
vseh stvarnih vprašanjih se sklepa % dvotretjinsko večino bodisi v komisijah ali na plenarnih sejah.
Sklepi komisij bodo predloženi glavni skupščini konference v odobritev. Če jih tudi ta sprejme z dvotretjinsko večino, potem bodo v dokončno odobritev predloženi tistim od štirih velesil, ki so podpisale osnutek mirovne pogodbe.
Zaradi bolezni Bevina vodi angleško delegacijo sam ministrski predsednik A t 11 e e. V zvezi z Bevinovo boleznijo so se takoj pojavile govorice o njegovem odstopu, vendar je predstavnik angleške vlade te govorice uradno zanikal in izjavil, da se bo Bevin kmalu pridružil angleškte-mu odposlanstvu v Parizu.
Sodijo, da bo konferenca trajala nekaj tednov.	,
Bevin o Avstriji
V zvezi z vprašanjem 150 parlamentarcev, ki so zahtevali pojasnila o Južni Tirolski, je angleški zunanji minister Bevin izjavil, da bi želel dopovedati, da je tirolsko vprašanje z manjšimi obmejnimi popravki dokončno rešeno. V nadaljevanju svojega govora se je dotaknil tudi zahtev 'Jugoslavije in Češkoslovaške po avstrijskem ozemlju in dejal dobesedno; »Še zmeraj ni mogoče vedeti, če ne bo morda vzhodna Avstrija odcepljena.« Ugledni dunajski list »Neues 'Oesterrreich« prinaša v tej zvezi poročilo svojega londonskega dopisnika, (kjer je rečeno med drugim, da je ta izjava poznavalce srednjeevropskih razmer močno presenetila, v Avstriji sami pa da ,je povzročila pravo
» »
razburjenje. List .dalje poroča, da je njegov londonski dopisnik izvedel iz najzanesljivejšega vira, da se je Bevin v ognju debate enostavno zagovoril. Hotel je reči .južna Avstrija in je pri tem mislil na jugoslovanske zahteve po obmejnih pasovih južne Koroške, ki že dalj časa niso bile omenjene. Tako »Neues Oesterreich«.
Po zagotovilih omenjenega londonskega dopisnika bi se moral torej gornji stavek glasiti pravilno: »Še zmeraj ni mogoče vedeti, če ne bo morda južna Avstrija odcepljena.« Glasilo amerikanske zasedbene sile »Wiener Kurier« izraža mnenje, da bo Jugoslavija že na sedanji mirovni konferenci v Parizu postavila zahteve po popravi meje na Koroškem.
Uspeh Sovjetsko - češkoslovaških razgovorov
Razgovori so bili končani 25. julija. Češkoslovaško vladno odposlanstvo je poročalo o svojih predlogih za mirovno konferenco s posebnim ozirom na mirovno pogodbo z Madžarsko. Sovjetska vlada je pokazala veliko razumevanje za predloge češko-
slovaškega vladnega odposlanstva. Rešena so bila prav tako vprašanja, ki so se pojavila v zvezi s končano vojno in bivšim vojaškim sodelovanjem med obema državama. Sovjetska zveza je odobrila Češkoslovaški kredite za oskrbo češke armade.
NASAJENOTNOST
Vsi poznamo nešteto narodnih pregovorov, ki nas uče. da je v enotnosti naša moč. Opozarjajo nas tudi, da si v bratskem sporu tretji kuje svoj dobiček.
Mnogi hočejo danes odločati o naši usodi. Vsi se trkajo na prsi, da bi s tem izpričali, kako pošteno in iskreno čutijo z nami. Nas ne morejo več zapeljati še tako »lepe besede«. Preveč nas je trda resničnost udarila v obraz, kadar smo nasedli besedam. Svojo usodo moramo reševati sami, ljudje iste krvi. O tem mislimo vsi enako. Toda volk se priklati med ovce v ovčjem kožuhu. Šepeče nam: Zadovoljite se s kulturnimi pravicami in dali vam bomo enakopravnost. Toda enakopravnost niso kulturne pravice. To smo spoznali skozi desetletja, vemo danes in zato zahtevamo — samo naše pravice, pravice slovenskega ljudstva na Koroškem. Lepe besede o enakopravnosti v kulturnih stvareh žal prerade najdejo odmev v nekaterih naših srcih. Dobro bi bilo, če bi se spomnili pri tem našega narodnega pregovora. Ta nas vprašuje: Ali ni obljuba o kulturnih pravicah samo rokavica spora, ki nam jo je spretno vrgel tretji, da bi nastal razdor v bratskih vrstah?
Pretekla leta smo spoznali, da je naša usoda tesno povezana z življenjem in dihanjem vsega slovenskega naroda. Ko so rjavi rablji pritisnili slovenski narod na kolena, so nas isti trenutek vrgli v grob. Ko so oni uporno dvigili glavo, smo tudi mi tostran začeli, sicer mukoma in krčevito, toda vztrajno loviti sapo.
Slovenski narod je samo v borbi videl rešitev. Mnogi od njih so dejali, da je borba za Slovence smrt. Pri različnih tujcih so iskali delnih pravic, ker niso verovali v končno zwago pravice. Sovražnik je spretno izrabljal te »naivne politike«, dokler jih ni dokončno izvabil na stran narodnih izdajalcev. Začeli so z »ni še čas:, »potrebno je izrabljati nasprotnika« in z »zmerno politiko moramo dqpeči vsaj nekaj pravic«, končali so v vrstah borcev proti pravi demokraciji, izdajalcev lastnega naroda in končno so se s kljukastim križem na rokavih zvalili y grob, ki SO' ga kopali slovenskemu narodu z Osvobodilno fronto na čelu. Med tema dvema taboroma so se v začetku skušali držati »sredinci«. Borba je zahtevala po njihovem preveč žrtev. V resnici pa so se le balLda bi morali tudi sami nositi žrtve, ki, jih nalaga borba. Bali so se zase. za svojo usodo. Na drugi strani pa so govorili, da bo »lojalno« sodelovanje z okupatorjem vendarle prineslo Slovencem nekaj pravic, ali pa vsaj milejše* postopanje. Zgodilo pa se je tretje. Ali so spoznali svojo zmoto in se priključili Osvobodilni fronti ali pa vztrajali pri svojem in se vedno bolj nagibali k tujcem in domačim izdajalcem, dokler se niso znašli z njimi v skupnem objemu. To so neizprosni nauki iz zgodovine slovenskega naroda.
Toda še nekaj smo spoznali. Nastal 5e bratski spor, ki je terjal mnogo več žrtev. Mnogo sil je moral slovenski narod porabiti zanj, takrat ko je dragocene sile rabil za ustvaritev nove državnosti in za obrambo svojih pravic na mejah. Toda enotnost se kuje samo v prečiščenju. Poizkušali so razdvojiti ljudstvo, dosegli pa so, da je slovenski narod le izločil in iz-
pljunil iz sebe narodne izdajalce. Tudi to je železni zakon zgodovine.
Izkušnje, ki si jih je pridobil naš matični narod, morajo voditi tudi nas koroške Slovence, če bomo hoteli nekoč uživati pridobitve, ki jih že ima večina slovenskega naroda.
Koroški Slovenci smo v preteklosti vodili politiko, ki se je opirala na politiko bivših slovenskih in jugoslovanskih politikov. Iskali smo zaveznikov v enako mislečih politikih prejšnje Avstrije. Nazadnjaška Jugoslavija je takrat nastopala proti pravicam delovnega ljudstva. Jasno je. da smo tudi mi doživeli, da so naši delavci iskali pravic drugje, ne pa v naših vrstah. Naša borba takrat ni bila povezana s socialnimi prizadevanji naprednega ljudstva. V teku osvobodilne borbe proti nacizmu pa so se naše vrste združile, enotno je nastopal slovenski kmet in delavec ter avstrijski antifašist v boju za osvoboditev in socialne pravice.
Danes skušajo rušiti našo enotnost na ta način, da so nam postavili slamnato lutko, ki nikogar ne predstavlja:
»Prisezite nanjo!« so dejali, »in dali vam bomo pravic.« Toda mi zaupamo živim, našim ljudem, ne nagačeni koži.
Pozabiti pa pri vsem tem ne smemo sledeče: Naša pot se ne sme oddaljiti Od poti, ki jo hodi večina slovenskega naroda. Z njim vred moramo tudi mi zastopati napredne pridobitve, če hočemo, da bo tudi delavec stopal z nami z ramo ob rami. Nekateri vidijo rešitev v kulturnem »životarjenju«, ki nam ga bodo dali podobni politiki kakor v letih po 1930. To je pot uspavanja naših zahtev; to se pravi sprijazniti se z vsem, kar koli bodo počeli z nami in odpovedati se svojim pravicam. To je pot »spretno vržene rokavice«. Skrita misel je v tem. namreč ta, cepiti naše vrste, in potem... polomljeno orodje mečejo med staro Saro. Kdo si upa prevzeti nase to odgovornost? Zgodovina slovenskega haroda in vsega naprednega sveta bo pisala o njem, kakor pišemo o takih izgubljenih sinovih.
Izkušnje slovenskega naroda nas namreč uče:
PIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIM
I IZ VSEBINE:	|
MLADINSKA PRILOGA |	NOV ZAKON O NACISTIH	|
KAKO JE S POLITIKO IZ SPOMINOV MAKSIM GORKI MATI
|	PRIMORCI ZA PRAVICO	|
GEOGRAFSKI POSKUSI
H	=
fiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiit
ŠTEV. 8
Nadalje so sklenili, d;, bo odstopila Sovjetska zveza Češkoslovaški velike kemične tovarne »Stalin« v Mostih (Brtixu), ne 'da bi zahtevala za to kakršno koli povračilo. Prav tako bo lahko Češkoslovaška razpolagala s stroji vseh drugih nemških podjetij, ki so po potsdamskih sklepih ruska last. Podjetja »Stalin« v Mostih so zgradili med vojno Nemci in so postala po svoječasni sovjetsko-češko-slovaški pogodbi last SZ.
Na sejah so reševali tudi vprašanje češkoslovaške imovine na sovjetskih zasedbenih področjih v tujini. Dosegli so popoln sporazum, s katerim priznava sovjetska vlada imovino češkoslovaških pravnih in fizičnih oseb, neo'dvisno od tega, 'kakšne narodnosti so.
V nadaljnjih pogajanjih so sklenili, da se sedanja kratkoročna trgovska pogodba nadomesti z dolgoročno, in sicer zaradi potreb Češkoslovaške V zvezi z njenim dvoletnim gospodarskim načrtom.
Prav 'tako so podpisali pogodbo o razširjenju medsebojnega zračnega in železniškega prometa.
Pogajanja so se vodila v duhu ozke povezanosti in prisrčnega prijateljstva.
Ali stojimo odločno v vrstah naroda ali pa na nasprotni strani. Kdor koli išče rešitve v sredini, išče podpore pri tistih, ki jih nikoli ne briga iskreno usoda koroških Slovencev in je zadovoljen s kulturnim »životarjenjem«, ta mora slej ko prej izbirati; ali z narodom ali proti njemu. Če se bo zvalil na zadnjo pot, tedaj bo pričel prisegati na iste misli in pravice, ki nam jih danes ponuja usiljeni manjšinski referat brez slovenskega član-stVa ali pa bo prisegel celo na njega samega.
Pribijemo torej še enkrat: Vsaka rešitev, ki jo iščemo koroški Slovenci, nas izroči poginu, ako je ne najdemo na skupni poti z našim matičnim narodom.
Gradili smo enotnost, prekalili jo v b,orbi in jo navezali na ves slovenski narod. Ohranimo in poglobimo jo tudi v teh bridkih urah. Razvijajmo jo še naprej, skupno z delavci in avstrijskimi antifašisti, da bodo nase vrste enotne, ko bomo reševali našo usodo in se borili za naše pravico pred zeleno mizo.
MORILCA UJETIH PARTIZANOV OBSOJENA
) Pred senatom ljudskega sodišča v Celovcu je 'bila preteklo STedo razprava proti bivšemu orožniškemu poročniku J. Felcfnerju in orožniškemu naredniku G. Hartlu. Oba sta bila obtožena zavratnega umora dveh slovenskih partizanov.
Omen jena zločinca sta skupaj z nekim orožnikom, ki je pozneje pobegnil v Nemčijo, 4. aprila 1945. leta odvlekla dva ujeta partizana zvezana v gozd pri Svincu in ;ju tam ustrelila. Oba morilca sta sc izgovarjala, dasta izvršila zločinski umor na 'povelje SS-vodje Rbscncrja.
Svet ljudskega sodišča je ugotovil krivdo obeli zločincev in 'obsodil Feidnerja na smrt na vešalih, llartla pa na 10 let težke ječe.
V zvezi z obsodbo! je dunajski list Avstrijske ljudske stranke (OeVP) »Das kletne Volksblatt« napisal kratko pioročilce, v katerem brez pomisleka govori o slovenskih partizanih kot o »banditih«. »Oestereichische Zeitung«, glasilo Rdeče armade za Avstrijo, pod naslovom »Avstrijci ali ytuji 'banditi « odgovarja na to poročanje uracinega glasila OeVP in pravi dobesedno:
»Takrat, ko je Gbbbels imel'še oblast nad avstrijskimi časopisi, je bila urednikom raba nekaterih izrazov prav predpisana. Da bi prikrili prebivalcem, da so bile na Koroškem in Štajerskem horbe med slovenskimi partizani in Nemci, so Tabili za partizanske operacije izraz »borbe z ro-•kovjnaškimi tolpami«, pri čemer so partizane ražvpili kot rokovjnače (»bandite«).
Gbbbels je mrtev, toda zdi se1, da je spoštovanje pred njim v mnpgih avstrijskih uredništvih še vedno >tako globoko ukoreninjeno, da se še danes zvesto ravnajo p,o njegovih poveljih. Pred nekaj dnevi ije bil v Celovcu obsojen na smrt neki žandarmerij-ski oficir, ki je spomladi 1945. leta na jzverinski način umoril dfva ujeta
ZASEDANJE AVSTRIJSKEGA PARLAMENTA KONČANO
V	teku zadn jega zasedanja je bilo odobrenih več zakonov, ki so bili skoroVsi soglasno sprejeti. Med najvažnejšimi je zakon o nacistih, o katerem , poročamo na drugem mestu, zakon o delavskem dopustu in zakon o podržavljanju nekaterih industrijskih podjetij. Posebno pri zadnjih dveh je bila debata zelo živa. Pri zakonu o delavskem dopustu sta socialistična in komunistična stranka zahtevali, naj bi veljal tudi za poljedelske in gozdarske delavce in vseboval določbo o 4-tedenskem dopustu za mladino pod 18 let. OeVP se je temu predlogu uprla in tako ti predlogi niso bili .sprejeti.
Proti zakonu o podržavljanju in socializaciji, ki je bil zadnji odobren, ugovarjajo tako Francozi kakor Rusi. Rusi se ne strinjajo s podržavlje-njem nekaterih podjetij, ki po potsdamskih sklepih 'predstavljaj.o »nemško imovino« in so potemtakem ru-rfka last. Iz istega vzroka francoska zasedbena sila ugovarja proti podr-žavljenju tako imenovane »Liindcr-bank«. Vsekakor pa je zanimivo, da vsebuje lista za podržavljenje skoro samo podjetja, pri katerih lastninske pravice po potsdamskih sklepih mednarodno še niso razčiščene.
ZVIŠANJE PLAČ ZA 82 OD-, i STOTKOV
V	sovjetskih podjetjih za pridobivanje mineralnih olj so avstrijski delavci prejeli znatno več*je plače poleg drugih socialnih izboljšanj. Pred kratkim so sklenili sovjetska uprava in avstrijski zastopniki delavskih sindikatov novo tarifno pogodbo. Ta predvideva zvišanje dosedanjih plač za različne delavske kategorije od 22 do 82 odstotkov, pri čemer dobe bolj usposobljeni delavci temu primemo večjo plačo. Ne glede na zvišanje plače bodo še vnaprej dobivali dodatna živila. Delo moških delavcev je enakovredno ženskemu in tudi enako plačano, s čimer je uresničena davna
slovenska partizana. Večina listov je obširno poročala o tem procesu. List *Das kleine Volksblatt« mu je posvetil celih 13 vrstic v malem tisku. O umorjenih partizanih piše takole: ,Oba mrliča sta: bila tujca, ki š»ta bila zajetai za času bojev z rokovnjaškimi tolpami na Koroškem.« Nato pristavlja list čisto na kraftko, da je bil v; zvezi Is tem umorom aretirani orožnik obsojen na smrt.
Na ta način povezuje »Das kleine Volksblatt« to, kar njemu godi, s tem, kar koristi reakciji. List ne obrekuje samo dvph žrtev slovenskega osvobodilnega gibanja, ampak vzbuja pri nedolžnem bralcu celo vtis, kakor bi v .'Celovcu obešali pridne orožnike, ki so se z 'vso vestnostjo bojevali z rokovnjaškimi tolpami, l
Kadar v svojem političnem Idelu »Das kleine Volksblatt« govori o Slovencih, zanj ni noben izraz ‘dosti prisrčen. O Slovencih govori kot o »Avstrijcih«, ki so !»z ostalim avstrijskim narodom »bratsko združeni s isto let starimi vezmi«. Po mnenju tega lista slovenskega Vprašanja v Avstriji sploh hi, ker nihče ne misli, da bi delal razliko med Slovenci in drugimi prebivalci. Toda medtem ko je politični članek na prvi strani namenjen za najširši krog bralcev, je poročilo s sodišča pisano za domačo uporabo čitateljev (lista »Das kleine Volksblatt«. Zato ni čudno, če se Slovenci na poti od prve do deVete strani neopaženo 'iz »Avstrijcev« prelevijo v »tujce« in »bandite«. Dobro je, če »Das kleine Volksblatt« ne beleži vedno samo visoko uradnega mnenja v. debelih črkah, ampak da! v malem tisku spregovori tudi tako, kakor mu narekuje srce.«	>
K temu pripominjajmo, da tudi za celovškega zagovornika dr. Grientsch-niga očividno še vedno veljajo navodila dr. Gbbbelsa, kajti v svojem zagovoru glavnega obtoženca je vedel zelo veliko povedati o »banditih«.
žel ja: delavk*. Zboljšali so tudi 'pogo je za dopust in povečali število dopust-nih dni. Ustvarili so možnost, da se bo avstrijski delavec lahko izobraževal, mladi vajenci pa izučili svojega (poklica.
Po Vseh podjetjih je priredilo delavstvo navdušena zborovanja, da bi tako pokazalo svojo hvaležnost sovjetskim oblastem. Zastopniki sindikatov so ob tej priliki izdavili, da še nikoli do sedaj niso prisostvovali takim pogajanjem, kjer podjetnik ne bi poskušal čimbolj ožeti delavstva. Tu pa je vladalo jpravo razumevanje in skupna želja, čimbolj izboljšati delovne in življenjske pogoje avstrijskega delavstva.
INDIJSKI MUSLIMANI PRETIJO Z ODRPTIM ODPOROM
Po dunajskem listu »The Morning News« posnemamo:
Iz Bombaya poroča Reuter, da je ■svet Vseindijske muslimanske zveze sklenil, da prekliče svoj pristanek na predloge britanskega vladinega odposlanstva o ureditvi indijskega vprašanja. Ta odločitev je bila izglasovana po dveurni seji.
Vodlja Zveze Jinnah, ki je zatrjeval, da je muslimanska zveza doslej vedno uporabljala ustavna sredstva pri reševanju indijskega vprašanja, je na seji izjavil: »Danes kličemo tem ustavnim sredstvom zbogom!« Dodal je, »da sta med pogajanji tako britansko vladino odposlanstvo kakor tudi kongres imela vsak zase orožje v rokah, in sicer odposlanstvo orožje oblasti, kongres pa orožje borečih se množic za pravice. Skovali smo orožje in ga bomo znali tudi uporabljati.«
Jinnah je končal svoj, govor z besedami perzijskega pesnika: »Nočemo vojne, toda če jo vi želite, jo bomo sprejeli brez obotavljanja.«
RUSKO ŽITO ZA ČSR
Kakor poroča glavni stan UNRRA’ iz Washingtona, je dala Sovjetska zveza Češkoslovaški v preteklem tednu 20.000 t pšenice in 10.000 t rži.
F
VESTI IZ
T7r:rr7! SLOVENIJE
Maršal Tito svojemu ljudsivu
Maršal Jugoslavije Josip Broz-Tito se je mudil pred kratkim na obisku v krajih zapadne Srbije, Hercegovine in Črne gore. Obiskal je prebivalstvo pokrajin, ki Je največ pretrpelo v osvobodilni vojni in čigar doprinos k veliki zmagi jugoslovanskih narodov nad silami fašizma je bil največji.
Kakor poročajo, je ljudstvo spremljalo pot svo jega maršala z nepopisnimi manifestacijami. Z njimi je narod Srbije in Črne gore ponovno izkazoval vse priznanje in zaupanje svojemu prvoboritelju za pravice jugoslovanskega delovnega ljudstva.
Na veličastnih zborovanjih v Uži-cah, na Cetinju, v Podgorici in drugod je govoril zbranim množicam maršal Tito in poudarjal med drugim:
ENOTNOST LJUDSKE FRONTE
»Naša Ljudska fronta je zelo dobro prestala izpit v vojni,« je dejal maršal Tito. »Dobro pa tudi prestaja vse preizkušnje v času mirne izgradnje. Ali bi bili mogoči taki uspehi, kakršne imamo, brez enotnosti, kakršna obstoja znotraj Ljudske fronte? Ne, brez notranje enotnosti, bratstva in enotnosti naših narodov taki uspehi ne bi bili mogoči. Ti uspehi so bili mogoči zaradi velike sile, katero predstavljajo vsi narodi naših federalnih enot, ki kažejo velik ustvarjalni polet in ki dajejo vsak dan boljše ljudi, ki so nosilci tega poleta in ki ustvarjajo čudesa v današnji izgradnji prav tako, kakor so kazali svoje junaštvo na bojnem polju. Taka enotnost ljudstva v Ljudski fronti je poroštvo, da bomo izvršili vse naloge, ki nas čakajo pri izgradnji naše dežele in pri
ustvarjanju nečesa novega, kar doslej naši narodi niso imeli, kar pa si sedaj lahko ustvarijo.«
SVOJE PRAVICE DO TRSTA IN PRIMORJA BOMO BRANILI
»Kadar gre za Slovensko Primorje, Istro in Trst, gre iza Vprašanje, ki je naše. Če to ozemlje do te vojne ni bilo naše, to ni bila krivda naših na-i rodov, pač pa krivda onih, ki so nam to odvzeli in dali Italijanom. To jo krivda onih, ki inam hočejo tudi danes odtrgati del ozemlja in nagraditi onega, ki nas je napadel. Tu ne gro za to, da bi zahtevali nekaj tujega ali nemogočega. Zahtevamo samo to, 'kar je našega in ničesar več. Svojo pravice bomo braftili tudi v bodoče, Branili jih boirto Jako dolgo, dokler ne bodo združeni vsi naši bratje nekega dne v okviru naše lepe domovine, ki se imenuje Federativna ljudska republika Jugoslavija.«
BORILI SE BOMO ZA MIR
»Kaj bi bilo z nami, če naši narodi ne bi prijeli za orožje leta' 1941 in če ne bi oprali sramote, ki so nam jo povzročili notranji izdajalci? Bili bi igračka v rokah raznih imperialističnih sil. Danes pa smo svobodna, neodvisna država, trdna na zunaj in zgrajena na novih socialnih in političnih temeljih, povezana z velikimi in iskrenimi zavezniki, pri čemer sei ,opira na zvestega zaveznika — Sovjetsko zvezo. Trdno'smo odločeni, da! bomo v miru prav tako združeni, kakor 'simo' bili v vojni. Odločili smol se, da bomo branili svoje in da se bomo 'borili za mir, ker to želi jo narodi Jugoslavijo, ki bodo pri tem tudi V bodoče vztrajali.«
Odhod jugoslovanske delegacije v Pariz
1 V preteklem ttedhu je odpotovala n,a mirovno« konferenco 21 narodov v Parizu jugoslovanska delegacija.
Šef jugoslovanske delegacije je podpredsednik zvezne vlade Federativne ljudske republike Jugoslavije Edvard Kardelj. Njegov namestnik je minister za zunanje zadeve FLR Jugoslavije Stanoja Simič.
Ostali člani delegacije pa so: Boris Kidrič, Drago Marušič, dr. Jože V i 1 f a n mlajši, dr. A. Bebler, Sava Kosanovic, Moša P i j a d e , Dimitar Vlahov. Vladimir Simič, Siniša Stankovič. Vladimir Ba-k a r i č, Miloš R a š o v i e, Avdo H u m o, mnsgr. dr. Svetozar R i t -t i g , dr. Zlatan S r e m a c , Srečko Manola, dr. Ljubo Le on tič in Marko Ristič.
Jugoslovansko časopisje posveča vso pozornost pomenu odhoda delegacije narodov Jugoslavije na mirovno konferenco v Pariz.
Ljubljanski list »Slovenski poročevalec« objavlja poleg slik jugoslovanskih odposlancev pomemben uvodnik, iz katerega posnemamo med drugim:
»Že dolga leta sklepa človeštvo po končanih vojnah vsemogoče vrste miru in jih olepšava s slovesnimi zagotovili, da bo ta mir, sklenjen tega in tega leta, večen in da se človeške roke ne bodo nikoli ve,č omadeževale s prelivanjem krvi. —- Stoletja in stoletja se je tako godilo in danes, po končani vojni, stoji svet pred pričetkom nove mirovne konference. Vse žrtve, vsi mrliči, vsa kri, vse solze, ruševine, vnebovpijoče krivice' in vojne grozote vseh štirih let, vse to je videti, da so nekateri že zdavnaj pozabili in da hočejo določiti svetu tak mir, ki se ne more dobro končati.
V Pariz ne odhaja samo odposlanstvo toliko in toliko članov, danes odhaja in bo ostala v Parizu do konca prav za prav vsa Titova Jugoslavija. Že dolgo ne more m'irno spati mrtvi partizan na Kozari, ne v Sremu, ne
y. Bosni, ne v Dalmaciji, ne v Istri, n$ pred Trstom, kajti gre tudi za njegovo partizansko čast in njegovo največjo žrev. Vzdignili se bodo vsi sto tisoči slavni in ponosni čuvarji svoje ljubljene domovine in ves čas konference zahtevali, zahtevali samo: svobodo in pravico zemlji, za katero so umrli. In umreti ni lahko in ni nekaj vsakdanjega. V Pariz se bo dvignilo vse delovno ljudstvo. Ogromno romanje bo to, a ne božja pot po milost, ■pa drobtinico kruha od bogataševe mize, temveč pot poštenih in iskrenih delavcev po točno zasluženo plačilo, Ta je: pravica, m i r i n sreča. Ves ogromni napor delavcev, dnevni žul ji in znoj naših kmetov, neugnana sla in želja po (obnovitvenem delu naših mladinskih brigad, vse to se danes dviga na pot in bo v Parizu neuklonljivo zahtevalo svoje.
Ko se v teh dneh poslavljamo od svojih poslancev, jim vsi kot eden naročamo: Vsi bomo z vami! Naša zemlja ne more sprejeti nobene krivice, kajti svobodno sonce, ki smo ga prižgali z lastnimi silami in krvjo, bo z našo pomočjo pregnalo vsako sled po suženjski senci.«
ELEKTRIFIKACIJA BELE KRAJINE
Elektrifikacija Bele Krajine se je pričela že med osvobodilno vojno leta 1944, ko je predstavljala deželica onstran Gorjancev jedro osvobojenega ozemlja. Dela se sedaj nadaljujejo in pri tem prostovoljno pomaga vse prebivalstvo. V prvi vrsti bo elektrificirana črnomeljska okolica, kjer bo osredotočena važnejša belokranjska industrija. Dosedaj so priključili na električno omrežje že 22 vasi.
50 m e t r o v visoko železobetonslčo pregrado, ki se bo naslanjala na obeh straneh na skalnate stene savske soteske, bodo postavili v Mostah pri Žirovnici na Gorenjskem. Gradili bodo novo veliko elektrarno. To bo najvišja dolinska pregrada na Balkanu.
5ter. 8
Ves siamski naecd ottcžu je \
MATER - KAIBITSCHA
Maier-Kaibitsch ie bil od leta 1919 dalje glavni tajnik pangermanistič-nega društva »Heimatdienst« v Celovcu, ki se je leta 1924 preimenovalo v »He'imatbund«. To društvo si je postavilo za nalogo popolno iztrebljenje in ponemčenje koroških Slovencev.
Ko je aprila 1941 Nemčija zasedla jugoslovanski del Koroške in Gorenjsko, je bil za to okupirano ozemlje kot pooblaščenec državnega komisarja za utrjevanje nemštva postavljen načelnik civilne uprave na Bledu. Dejanski vodja tega urada pa je bil od začetka do konca okupacije Maier-Kaibitsch. Urad državnega komisarja za utrjevanje nemštva je bil ustanovljen s Hitlerjevim odlokom dne 7. oktobra 1939 in za državnega komisarja je bil 'imenovan SS-Reichs-fiihrer Heinrich Himmler. Naloge tega urada so bile, pripraviti preselitev nemških narodnostnih skupin iz inozemstva v Nemčijo, utrditev vprašanja raznih narodnih manjšin v nemški državi in ureditev zasedenih ozemelj, določenih za nemško naseljevanje.
Iste cilje je zasledoval ta urad tudi na okupiranih ozemljih Gorenjske in Koroške. Sedež urada je bila 1. 1941 na Bledu, v letu 1942 pa je bil preložen v Celovec.
__ Kot vod ja tega urada je Maier-Kaibitsch zasnoval in organiziral akcijo množičnega izseljevanja Slovencev s Koroške in Gorenjske. Poleti 1942 je imel pred ljubljanskimi kul-turbundovci v hotelu Miklič v Ljubljani predavanje o izseljevanju Slovencev in za končno likvidacijo slovenskega vprašanja na Koroškem.
Po dolgem razpravljanju s sodelovanjem vseh strank je avstrijski parlament končno odobril mnogokrat glasno napovedani zakon, ki naj dokončno reši problem nacistov v Avstriji. S tem je postal veljaven zakon. ki pač zanima v prvi vrsti tiste, ki so najbolj občutili na sebi krivice nacističnega nasilja. Le oni lahko tudi sodijo o izčrpnosti ali pomanjkljivostih zakona, ki naj tvori podlago za tako važno rešitev, kakor je ravno problem nacistov.
Glavni cilji zakona so sledeči: Zaščita in zagotovitev svobodnega razvoja demokracije, uničenje močne družbene postojanke nacizma, delitev nacistov v obremenjene in manj obremenjene in dokončna določitev kazenskih posledic za naciste. Dalje predvideva zakon splošen postopek z nacisti, ker je osebno obravnavanje dejansko nemogoče, čeravno bi bilo pravičnejše. Trajalo bi po mnenju strokovnjakov 10 do 15 let in tako nidar ne bi prišlo do prepotrebnega notranjega pomirjen ja. Končno novi zakon ne pozna več razlike med ilegalci in poznejšimi nacisti, ampak skuša z razdelitvijo v obremenjene in manj obremenjene ločiti odgovorne od navadnih strankinih pripadnikov.
Ilegalci sicer ostanejo pod kazensko grožnjo, so po zakonu krivi veleizdaje, vendar se bo proti njim kazensko postopalo samo v primeru, če to odredi zvezna vlada zaradi množečih se veleizdajalskih zločinov ali v primeru, da se ilegalec tudi po sprejetju tega zakona udejstvuje v smislu NSDAP.
Za n e p o b o 1 j š 1 j i v c e , ki bi poskušali ohraniti organizacijo naci-
rcnjske, in sicer deloma v Srbijo, deloma na Hrvatsko in deloma v Ukrajino in na Krim. Med Nemčijo in Paveličem je bila sklen jena pogodba, da se izseli na Hrvaško 80.000 Slovencev.
Vsem 'izseljencem je bilo ob izselitvi zaplenjeno tudi vse njihovo premoženje in izročeno Maier-Kaibi-tschu kot vod ji urada državnega komisarja za utrjevanje nemštva. Mai-er-Kaibirsch je poverjal upravo tega premoženja raznim svojim zaupnikom in sodelavcem v »Heimatbun-du« in drugim nacistom s Koroške, ki so to premoženje plenili, grabili, razprodajali in ga odvažali na Koroško in druge dele bivše Avstrije. Okoristili so se s tem premoženjem zgolj koroški, nacifašisfi in nacisti iz Avstrije.
Razen Maier-Kaibitscha kot glavnega krivca so za opisane zločine soodgovorni tudi vsi takratni politični in občinski komisarji, šefi gestapa in drugi upravni organi, ki so podpirali te zločinske akcije. Vsi so bili skoro izključito nacisti s Koroške in Štajerske ter ostalih delov predvojne Avstrije.
Maier-Kaibitsch je pa poleg tega upravljal premoženje tistih oseb, ki so bile nasilno deportirane ali internirane v Nemčijo in so jim nemške oblasti odVzele premoženje. Tudi s tem premožen jem .so se obogateli koroški in štajerski nacisti.
Maier-Kaibitsch je iod aprila 1.1942 dalje organiziral in izvajal nasilno izseljevanje Slovencev na Koroškem, jim zaplenil vse njihovo premoženje; in je samo z zaplembo imovitie povzročil nad 3 .milijone šilingov efektivne škode.
stične stranke ali kakšne njene formacije, predvideva zakon smrtno kazen in zaplembo celotnega premoženja.
Obvezna registracija ostane za vse člane in kandidate nacistične stranke. Izvzeti so le kandidati in člani, ki niso bili sprejeti ali so bili iz stranke iz političnih razlogov izključeni ali zaprti, in taki, ki so se borili s puško v roki v kaki zavezniški armadi. Poleg tega lahko v nekaterih priVnerih državni prezident oprosti obveznosti registracije.
Registrirani nacisti se pa delijo v obremenjene in manj obremenjene. V vrsto obremenjenih spadajo vse osebe, ki so bile tako imenovani »Hgcheitstragerji« od celičnega vodje navzgor, pripadniki SS, člani SA, NSKK. NSFK s činom »Sturmfuhrerja« in više, funkcionarji drugih nacističnih organizacij s činom odgovarjajočim činu »Kreislei-terja«, člani odlikovani s krvnim redom, zlatim častnim redom in podobnimi odlikovanji in končno osebe, obsojene zaradi §§ 10, 11, 12 tega zakona. Vsi drugi registriranci spadajo v vrsto manj obremenjenih.
Vzporedno s to delitvijo v obremenjene in manj obremenjene so tudi predvidene kazni različne. Prizadetim se lahko krajšajo nekatere politične pravice (na primer se jim odvzame aktivna in pasivna volivna pravica ali možnost sodelovanja v kateri koli politični stranki), lahko se jim prepoveduje izvrševanje nekaterih poklicev (odvetniškega, zdravniškega, pisateljevanja, davčnega svetovalca, časnikarja itd.) in nekaterih
cev v nemška koncentracijska taborišča.
Vse to zločinsko delovanje Maier-Kaibitscha je imelo namen uničiti obstoj slovenskega prebivalstva v okupiranem ozemlju Gorenjske in Koroške.
Medtem ko čaka Maier-Kaibitsch v zaporu na zasluženo kazen, je večina njegovih pomagačev, ki so prav tako
. .?1,	v,-.,	v.v,.	r v	"T*"*;-*
f	v::":	4
1:
Drava pri Velikovcu
odgovorni za skupne zločine, na prostosti in zaradi naklonjenosti deželne vlade v Celovcu zopet na mestih v politični upravi, pri policiji in orož-'ništvtr Koroške.
Zahteva koroškega ljudstva je, da se jih sodi tako, kakor je treba soditi Maier-Ivaibitscha.
obrti (gostilničarske, veletrgovine z živili), lahko se izključijo iz državnih služb in iz vodstva obratov, ki presegajo določeno velikost. Poleg tega se določa stalna davščina, ki dosega do 20 odstotkov dohodnine in enkratna globa, ki je odvisna od velikosti premoženja in lahko doseže 50 odstotkov celega premoženja. Premoženje obremenjenih nacistov do S 5.000 vrednosti in pri manj obremenjenih do S 10.000 z dodatkom S 2.000 za vsakega otroka pod 18 let ostane nedotaknjeno. Vse te kazni se končajo za obremenjene naciste s 30. aprilom 1950, za manj obremenjene pa s 30. aprilom 1948, denarni davek pa k koncem leta 1950 oziroma 1948.
Te kazni ne prizadenejo vseh tistih, ki so bili med 1938 in 1945 avtomatično prepisani iz LIJ ali BdM v NSDAP in ob času prepisa še niso dosegli 20. leta, dalje manj obremenjene osebe nad 70 let in težki vojni invalidi. Kljub temu se računa, da je v Avstriji približno 450.000 oseb. ki so obvezane, da se registrirajo.
Do novega zakona so stranke in časopisi zavzeli različno stališče. Vsi so si edini v tem, da bo z novim zakonom na nek način rešen problem nacistov v Avstriji. Stališče avstrijske KP je orisal narodni svetnik Ernst Fischer, ki je dejal med drugim: »Zakon ni brez pridržka zadovoljiv in tudi ne more biti, a je največ, kar je bilo mogoče doseči in v svojih osnovnih črtah je neoporečen. Pomagal nam bo, da pridetno z zavožene poti, seveda samo tedaj, če se bo tudi resnično izvajalo. To ie treba posebej poudariti, ker je marsikateri zakon in marsikateri sklep na poti
obležal in našel svoj nepričakovani grob v ministrskih pisalnih mizah.
Demokracija ni samo diskusija, ampak je treba tudi dejanji
Odločeni smo. da očistimo Avstrijo domačih fašistov, toda kaj je s tujimi? V Avstriji-živi nad 400.000 nezaželenih tujcev,, suličar jev in pustolovcev, ki so pribežali iz vseh krajev sveta v to alpsko pribežališče. Rotimo zaveznike: odrešite nas teh sovražnikov demokracije, te stalne vojne nevarnosti, zagotovite nam mir! Brez očiščenja naše domovine teh tujih fašistov bi bil novi zakon le polovično delo. Prav tako ne bo dosegel svojega namena, če se sami ne odločimo za celo vrsto že davno potrebnih ukrepov. Kako je z zakonom za pomoč žrtvam fašizma? Ničesar se še ni zgodilo! Govorimo v zvenečih govorih o avstrijskem deležu pri osvoboditvi, toda tisti, ki so k tej osvoboditvi resnično prispevali, katerih očetje in sinovi so umrli za svobodo, morajo danes prositi miloščine pri onih, ki so preživeli nacistični zlom za istimi pisalnimi mizami. Za naciste, ki se pritožujejo in tarnajo, je na razpolago cela legija angelov varuhov, trpeče žrtve nacizma pa tekajo-od urada do urada, kjer jih odpravljajo z ledeno brezbrižnostjo in često tudi s surovim roganjem. To ie sramota za novo Avstrijo.
In kako je z zakonom o prevedbi uradnikov? Ta zakon je sklenila že provizorična vlada. Na stotine mladih Avstrijcev, ki so se borili za svoJ bodo in bili pripravljeni na žrtve, je stavilo svoje sile mladi državi na razpolago za naravnost smešno denarno podporo. Zahvala republike je izostala. Zakon o prevedbi uradnikov pa je obležal v predalu pisalne mize in se enostavno ni izvedel. To ni bila nikaka častitljiva malomarnost, to je bil čisto zavesten odpor proti novemu duhu demokracije. Kazni za fašiste in nekdanje naciste so nujno potrebne, toda samo s kaznimi tudi ni mogoče premagati protiljudskega duha preteklosti. Treba nam je novega duha demokracije, delazmožne, borbene in ustvarjajoče, da bomo ohrabrili ljudi, v katerih se je zrušilo sta-ro/za nove 'cilje, da' jih bčfrfo' pridobili za ideje resnice in svobode, demokracije in socializma.«
Tudi naši izseljenci, interniranci, partizani, vdove in sirote bi lahko še marsikaj povedali o »zahvali« domovine! K novemu zakonu lahko še pripomnijo, daj je med našimi nacisti precej težko delati razliko, ker so več ali manj vsi sokrivi zločinov, ki smo jih doživeli, kajti vse te grozote ne bi bile mogoče, če ne bi bil del ljudstva pri njih aktivno sodeloval in če ne bi bile ostale široke plasti naroda na Koroškem — bodisi zaradi svoje strahopetnosti ali zaradi nerazumevanja k vsem molčale. Pri osnutku novega zakona žal nismo sodelovali in nas tudi nihče ni vprašal za svet. Novi zakon ne omenja posebej nacističnih županov in ne nacističnih kmečkih vodij, ki so bili v prvi vrsti krivi naše izselitve. V stranki sami navadno niso imeli ne čina in ne večje odgovornosti, kljub temu pa so mogli postati župani in kmečki vodje le zato, ker so nadvse pridno in vestno delali za stranko! Novi zakon tudi ne ve za tiste male naciste in še celo ne za »ne-naci je« — stare pristaše »Siidmarke« in »Heimatbunda«, pomagače in priganjače vojnih zločincev Maier-Kaibitscha in Fritza, ki so v svojem sovraštvu do Slovencev često tekmovali z nacisti in jim na Koroškem pripravljali pot. Vsi ti pa imajo na vesti zločine proti našemu narodu!
Da, ljudska sodba bi bila v marsičem drugačna in pravičnejša. Naše ljudstvo se je borilo proti nacističnemu nasilju, zato bi znalo vse bolj stvarno urediti z njimi račune, prav tako, kot se je zgodilo povsod tam, kjer se je narod sam osvobodil fašističnih zajedavcev. Avstrijo so osvobodili zavezniki, zato tudi ni našla prave notranje sile, da bi se odločno lotila tega vprašanja. Počakati bo treba, da se bo videlo, v koliko bo novi zakon razčistil to vprašanje« Naša zahteva k izvedbi novega nacističnega zakona je nadvse enostavna: Pravična in dosledna kazen nacistom. praVico in svobodo narodu!
Takoj po nemški zasedbi je zasnoval in organiziral nasilno preselitev Slovencev iz zasedenih slovenskih •ozemelj v Srbijo, Ta izseli lev! 2.560-Slovencev v Srbijo pa naj bi bila samo uvod in začetek popolne izselitve vseh Slovencev s Koroške in Go-
MaiertKaibitsch pa ni-samo odgovoren za-nasilno izseljevanje Slovencev in za zaplembo njihovega premoženja, temveč tudi za prisilno interniranje tisočev in tisočev Sloven-
NOVI ZAKON 0 NACISTI
Kako je s politiko
V preteklem tednu jeJbiL' v avstri jskem parlamentu končno sprejet zakon O; nacional socialistih. O Vsebini tega zakona in njegovi vrednosti poročamo na ;d.rugem mestu. Za nas koroške Slovenca je važna ugotovitev, da niti ta zakon niti kateri koli idrugi ne izbriše miselnosti, ki je svoj čas prepeljala Avstrijo k nacizmu in ki se danes pod raznimi kožuhi in plaščki že zopet nemoteno uveljavlja. Nekateri reakcionarni listi, ki včasih zastopajo tudi različne svetovne nazore, vedo danes spet veliko poviedati o nekem dozdevnem »poslanstvu« Avstrije nasproti vzhodu in jugovzhodu, pri tem pa zavestno pozabljajo- da je bilo pravkar s Hitlerjevim zlomom podobno »poslanstvo« že pokopano. To je ista miselnost, ki je pred trinajstimi stoletji gnala tedanje nemške napadalce, ki so pod prčtvezo »krščanskega poslanstva« širili z ognjem in mečem svojo oblast na,d poganskimi Slovenci in Slovani.
Koma j je bil sprejet zakon o nacistih. ko nasledniki enake, če ne iste miselnosti kujejo na podobnih podlagah zakone, ki naj bi Slovencem na zakonit način vzeli še tiste skromne možnosti javnega izživl janja, ki so si jih s tako krvavimi žrtvami priborili. iTi nasledniki Maier-Kaibitscha. ki uživajo vso podporo šedanje deželne vlade, so naenkrat ugotovili, da za slovenskega človeka ni politika. Takole modrujejo: Slovenci ,so' hribovci in kmetje in samo tu pa tam nekaj poljedelskih in drugih delavcev. Pa kaj bo kmet s politiko! Kmet naj dela od 3 zjutraj do 11 zvečer, potem ga bo.minila.valja za politiko!. Za kmeta je nedeljska poboanoisfc;in
nekaj zabave na vrhu, tudi kakšno spodobno igrico si lahko pogleda, a vse drugo ni ne za kmeta in še man j za poljskega idelavca. Politiko naj pa prepušča gospodi, ki se na take reči razume! Tako mo,'d,ruje ta gospoda in kuje načrte, kako bi obvarovala našega kmeta pred nevarno politiko.
Naši ljudje pa v teh rečeh drugače mislijo. Predvsem so mnenja, da (je že okrajni čas, da se preneha z naduto douiišlljijta o »nadčlovaku« in ^podčloveku«. Kajti nič drugače si ni mogoče tolmačiti po jmovanja, da za Slovence ni politika. Tisti ljudje torej, ki si še do danes v sVoji notranjosti niso čisto na jasnem, ali naj enostavno posnemajo Maier-Kaibi-tscha ali pa maj si izmislijo inove na-čiine zatiranja s tem, da Slovencem odrekajo pravico do besede v javna m življenju, ti ljudje si lastijo izključno pravico do odločanja v javnih vprašanjih, Slovenci pa naj razpravljajo o kulturnih zadevah. Nekako tako (je bilo tudi pred prihodom paaizma. In kakšni so bili uspehi takega naziran ja? Nič več in nie manj kakor nacistično nasilje: izseljevanje, zapori, koncentracijska taborišča, vešala in vojna! Naš (kmet se res ne zanima 'preveč za politiko, a vseeno ve prav dobro: če bo tej gospodi prepuščal javno življenje, ga bo ifripeljala navsezadnje tja kakor pred desetimi ali osmimi ali sedmimi leti. Naše ljudstvo pa hoče mir, zares trajen mir, in tega j.e mogoče graditi’ samo na pravičnih temeljih. Zato se b:o 'borilo za svoje pravice, pa naj gospoda to Imdnuje politiko . ali,dJH&&S gs-Mfflfe mnenja, da je „to b(^S*a a8i«Jtnjcnjc,
minu kot trajna vzpodbuda za boj za narodne pravice.
Dne 4. julija smo imeli v Podl jubelju dva pogreba. Nesli smo k večnemu počitku dve slovenski mamici — Ano Schwairzovo in Trezo Potiskovo, matere slovenskih delavcev, ki so kakor vse matere delavcev živele in zorele v skrbeh, delu in trpljenju in dozorele v svojem šest in sedemdesetem letu, dokler jih ni odtrgala od drevesa življenja božja dlan. Župnik T. O,
ŠKOCJAN V PODJUNI
KUTEJEV SLUČAJ V
Anton Kutej je bil rojen 13. julija J909 v Celovcu, dokončal je gimnazijo ip semehišče in je bil kaplan v Šmihelu pri PlibSkii/Dne 26. tharca 1940 je bil aretiran. Povod aretacije .je bil, da je pri naboru izjavil, da »AVehrpassa« ne podpiše. Najprej je bil v celovških zaporih, nato pa je bil brez zaslišanja skupaj z rajnim dekanom Singerjem odpeljan v dachausko taborišče. Od tam so ga poslali v taborišče Mauthausen, kjer je moral opravljati težka in nevarna dela v kamnolomih. Decembra 1940 so ga ponovno prepeljali v Dachau. Bil je krepke narave in železnega zdravja, 'toda nečloveško ravnanje, mučenje, težka dela, lakota in pomanjkanje so zlomili njegove mlade moči. Njegovi sotrpini iz taborišča pripovedujejo, da so morali rajnega zadn jih 14 dni nositi k vsakdanjemu »apelu«, ker zaradi oslabelosti sam ni mogel več hoditi. Umrl je v Dachau. Na željo njegove matere so prepeljali njegov pepel v Škocijan. Čeprav pogreb ni bil naznanjen in sc ga duhovniki, razen domačih, niso udeležili, se je 3. marea 1941 zbralo ogromno ljudstva na škocijanskom pokopališču, da izroči pepel kaplana Kuteja Toneta ob strani rajnega župnika Poljanca domači zemlji.
Po triletni službi in po1 težkem križevem potu skozi ječe in koncentracijska taborišča je odšel mladi, čvrsti in zmožni Tone Kutej iz naše srede.
M. P.
Z ŽILE i
Videti je, kakor bi bili Slovence pri Žili v teh letih pregnali, tako malo se ganemo. Pa smo le ostali kljub 'strašnemu pritisku, ki je bil v naših krajih .še posebno hud. Sa.j tudi na nas niso pozabili, ne pri izselitvi in ne pri ječah. Danes seveda nihče ničesar ni kriv in Vsem nacistom, ki jih je zasedbena oblast zaprla, se godi »strašna krivica!« Čudno, prej, so se širo-koustili, in grozili z izselitvijo vsakemu. ki se ni hotel pokoriti, sedaj pa
so naenkrat nedolžne žrtve! Podpisi na raznih listinah izseljencev in onih, ki so morali umreti v celovški hiralnici, vsebujejo Vsekakor dos*ti obre-mcnihlih' dokazov. Čudimo se le. da se nekateri goreči funkcionarji še vedno sprehajajo lepotna svobodi, kot bi se .ne, bilo ničesar zgodilo!
Drugače prehajamo polagoma spet v več ali manj urejeno življenje. Po planinah .se pase naša živina, a se je Žal prece j izgubi. Vse sledi kažejo v Italijo: čim je mimo Vidma, je za vedno izgubljena. V zadnjem času nam celo grozijo, da bo Italija vso žfvino enostavno zaklenila, češ ker nismo prosili za dpVoljenje, da bi lahko pasli. Pa res ne vemjb, kdo je prav za prav gospodar v Kanalski dolini! Amerikanci 'so dali dovoljenje, Ida lahko pasemo, Italijani pa o ‘tem nočejo ničesar ve'deti. Upamo, da se bo avstri jska’Vlada, ki se poteguje za priključitev Kanalske dbline, zavzela Vsaj za to, da nam povrnejo naše po fašistih razlaščene planinske pašnike in gozdove. — Do danes tudi še niso porušene ogromne .trdnjave, 'ki grozijo ob vsej meji ,in nas še vedrto spomljanjo na strašno vojno. Upamo, da v P.arizu ne bodo pozabili teh strahotnih vojnih naprav na naših mirnih planinah!	i
Našega lista smo nadvse veseli, pri poročilih iz drugih krajev naše zemlje pa smo razočarani nad mrtvilom naših ziljskih prosvetnih društev. Kje si mladina z Brda, iz Melvič in Dol, kje ste dekleta Jin fantje iz Bistrice, Zahomca in Gori j? Kar 'pridno in korajžno na delo1, stari bomo že po-magalil	'
PODLJUBELJ
»Slovenski vestnik« nam daje prvo priložnost oznaniti koroškim Slovencem heroično in mučeniško smrt dveh partizanov iz Podljubelja — Franca Graflinger ja in Ignaca Weisa, ki so ju ju 10 maja 1945 združeni SS-ovci in belogardisti na živinski način ubili v domačem kraju, kamor sta se vrnila. Podljubeljčanom bosta ostala v spo-
J
Majhna, a vendar kot biser je lepa koroška zemlja. Včasih se človeku zdi, kot bi narava hotela s to zunan jo lepoto zakriti vse one strašne rane in udarce, ki jih mora že stolet ja prenašati ljudstvo na tej zemlji. Tako majhni, kot smo, in vendar smo vsem v spotiko, vsem v napotje. Naša zgodovina je pisana s krvjo zatiranega, naš vsakdanji kruh je bil bič in nasilje. Toda narod ob Dravi ni klonil, čeprav je tekla kri, čeprav so goreli slovenski domovi, čeprav so se polnila taborišča. Nasilnik je moral vedno znova poln besa zatuliti: »Umreti nočejo!« Da, narod naš umreti noče. Če-prav stokrat tepeni in preganjani, čeprav pribiti na križ. povemo vsemu svetu: V nas gori luč zaupanja v življenje, S trdo pestjo in železno voljo hočemo zgraditi sebi in zgodovini .nov dom, dom svobode in bratstva! Naše delo, ki ne bo štelo ne žrtev ne udarcev, naše bridke preizkušnje v krvi in smrti pridobljene, naša srca polna ljujbezni do naroda in njegovih tisočletnih vrednot, naše mlade moči v trpljenju prekaljene so nam porok za nove zarje, nove dni.
Ta ogeni, ta silna moč tudi v nas Skocjanarjih gori. Res je morda naš ' slbves o ti Poljančevih Tasov nekoliko obledel, res smo morali v letih nacizma marsikdaj skriti svojo željo in slovenska beseda nam je morala večkrat zamreti na ustih. Toda žrtve, ki smo jih dali: Dobrovnikova. Komarjeva družina in druge, jasno pričajo, da nas niso strli. Umorili so ljudi, njihovega duha pa niso mogli zatreti, ampak je zaživel še jasneje.
In polni tega ,duha smo se vrgli na kulturno delo. O tem dovolj zgovorno govori cela vrsta kulturnih prireditev v preteklem letu. Pa večkrat ni lahko to delo. Kot povsod, tako je tudi pri nas prenekatera suha veja na narodnem telesu, marsikdo se je udinjal tujcu-sovražniku, ki je širil svoj severni evangelij sovraštva, in mu za skledo leče prodal sebe in svoj rod. In vsi i še danes niso spoznali, da so njihove zarje za vedno utonile, da bodo tudi oni sami danes ali jutri poteptani, ker so zavrgli najvišjo vrednoto .— svoj narod in pljunili na svoj slovenski ponos.
Kot pri skoraj vseh naših dosedanjih kulturnih prireditvah, ki so bile Cisto nepolitične, pač pa slovenske, tako se je tudi pri zadnji 16. junija pokazal ves gnev ne samo domačih odpadnikov, ampak tudi odgovornih oblasti. Res smo revni in ubogi, nimamo ne dvorane ne odra in za vsako prireditev moramo vse to posebej narediti. V novi šoli je pa krasna telovadna dvorana, res še nedodelana, vendar primerna za vsako prireditev. Na vse strani, na šolske in politične oblasti, so romale prošnje, da bi smeli za slovensko igro »Z lastovkami« uporabiti te prostore, pa vse zaman. Sklep gospodov je bil: Slovencem ne damo dvorane! Tako torej: na slovenskih tleh, v prostorih, ki so jih slovenski kmetje pozidali s svojimi žulji in svojimi davki, na popolnoma slovenskem ozemlju ni prostora za nedolžno slovensko igro »Z lastovkami! Kadar pa razni »Almrauschi« prodajajo svojo puhlo in ovenelo »umetnost« in »kulturo« ter uvažajo tujo učenost na slovenska tla, tedaj pa se vrata v dvorani škocjanske šole od-pro na stežaj.
Vajeni smo že krivic, toda povemo, da jih bo nekoč konec. Povemo, da nas t6 prav nič ne plaši pri'našem delu, kar je jasno pokazala lepo uspela prireditev 16. julija', ki je bila kar na skednju. Nad 700 ljudi jc vneto in š solzami v očeh poslušalo lepo slovensko besedo, Tako igralci kot pevci so odlično rešili svojo nalogo in s tem pokazali, kako resno so se lotili prosvetnega dela.
Naš sklep ob tej novi preizkušnji je samo eden: s pota, ba katerega smo stopili, ne gremo za nobeno ceno, od bo ja za svobodo slovenske besede in pesmi ne odstopimo, žrtev so ne bojimo, mačehovskega kruha pa bomo kmalu siti. \	T..
ŽVABEK
Od nekdaj je bil običaj, da se je v Uknarjevi dvorani od časa do časa zbirala žvabeška slovenska narodna družina. Prisostvovala je slovenskim ■ prireditvam in poslušala pesmi in govore ter se veselila mladine in njenih odrskih nastopov. Le v preteklih letih velike vojne so nacisti zatrli vse narodno življenje. Toda nasilje traja le nekaj časa in brezprimerni odpor in junaštvo svobodoljubnih narodov sta zopet odorla vrata v lepšo, bolj svobodno bodočnost. Že drugič v tem letu se je 30. junija napolnila Uknar-jeva dvorana starih in mladih Žvabe-karjev, ki so prihiteli na prireditev. Domači pevci in pevke so podali nekaj prelepih pesmi. Po govoru je sledila igra in je vžbudila mnogo zdravega smeha. Posrečene so bile deklamacije in prisrčni nastopi najmlajših* Ljudje so se razšli z željo, da bi kmalu zopet doživeli kaj podobnega L. P,
SPOMIN
NA ANINO GODOVANJE NA HESSELBERGU
Prišel je predvečer sv. Ane 1. 1942. Nič manj ko 23 Nanijev in Ančk jc bilo v našem taborišču in zraven še naš Jaka iz Lipe pri Vrbi. Pri tej rekordni številki je bilo skoro nemogoče zapeti vsaki posebej, ker bi to tra-jaltfftaljotm. Naši taboriščniki so-«ir< pritrgali vsak nekaj, ženske so spekle kolače, pogrnile mize v dvorani, v sredini šopek cvetlic in k čašici kave je prisedlo 23 Anušk in en Jaka. Zbor ie zapel zdravico. V svojem zahvalnem govoru je naš Jaka omenil, vi kakšnih okoliščinah obhajamo to go-dovanje. Obudil je. spomin na naše domove in na naše rojake doma in svoj govor končal z besedami: »Vzeli so nam naše domove, oropali so nas vsega, vendar zemlje, domače zemlje nam nc morejo odnesti!« In tako je tudi -bilo. Vrnili, smo se žal ne več vsi in naša zemlja nam je ostala zvesta.	Foiti.
VRH MACNA
Zegnanje iv višini 1.600 metrov res ni nekaj vsakdanjega. V imirnih časih so bili na Rutah godci in topovi z Macna so naznanjali celemu Rožu* da je na Anin god tsapi gori največji praznik. V uti poleg cerkvice si lahko dobil, kar si si poželel: pivo, kava, čaj 'n tudi prigrizek. Tega letos seveda še ni bilo in vsak je moral prinesti prigrizek s seboj. Toda praznik je bil, da malo takih. Gotovo so je zbralo letos okoli 600 ljudi na tiem Vrhu in kar štiri 'božja službe so se darovale v prijazni cerkvici. Posebno je ugajalo tokrat slovensko petje pri glavni maši, saj je pelo vse, staro in ml ajd o in s tem ,je bilo tudi nehote ploVedano, da 'Stoji Maccn na slovenski zemlji.	l
Slovenska prosvetna zveza naznanja
tele občne zbore za nedeljo 4. 8. 1946:
»Zvezda« v Hodišah ob 8.30 dopoldne v društvenih prostorih; |	1 I
»Bilka« iv Bilčovsu ob 15 p ti Miklavžu;
Podljubeljsko 'društvo V Kapli na Dravi ob 15 v društvenih prostorih;
»Danica« v Št. Vidu v Podjuni ob 9 /pri Rutarju;	i I
»Peea» v Šmihelu ob 9 pri Šercerju.
i
[I
m
TONE JELENj
IZ SPOMINOV
Mislil sem, da bo vsa j ponoči mir. Pa sem se zmotil.
Zopet ropot in vpitje. Strašni glasovi, tuljenje in ječanje. Vmes razlo-ičim vedno besedo »bandit«. Kaj neki more biti? Stražarji tekajo po hodniku, vrata se odprejo in v celico mi vržejo mladega fanta.
»Kaj se godi? Povej, tovariš!« ga nagovorim.
»Na hodniku v kleti strašno pretepajo. Kar s puškinimi kopiti po glavah. Pripeljali so kakih 30 moških. Dva poznam. Partizani so. Ubogi fantje, težke ure jih čakajo. Tovariš, ali nimaš ničesar za jesti ali vsaj požirek vode? Že dva dni nisem dobil niti vode. Še en dan bo tako. Ne vem, če bom zdržal.«
»Zakaj ti ne dajo hrane?« ga vprašujem.
»Ker nisem hotel priznati, kar so hoteli zvedeti. Pojutrišnjem bom zopet zaslišan, takrat bom jedel. Če ne bom priznal, pa zopet tri dni brez hrane. To bo že tretjič. Tudi tebi se bo tako godilo, če ne boš priznal, kar oni hočejo, seveda če boš sploh zaslišan!«
Na hodniku je potihnilo. Najbrž so jih zaprli v klet. S tovarišem sva se skušala umiriti in sva tolažila drug drugega.
»Nocoj ne bova spala,« mi pravi.
»Zakaj ne, saj se bo vendar umirilo!«
Ni mi več odgovoril. Zopet zaslišim šum in korake po hodniku. Med surovim vpitjem slišim, da se nekje v kleti odpirajo težka vrata, ki se čez čas zaprejo. Iz iste smeri prihajajo glasovi, ki se mi zdijo kot glasovi iz podzemlja. Ne morem razločiti, ali je molitev ali je pesem. Vmes pa kakor kletev in jok. Vprašam tovariša, kaj je to. Ne da mi odgovora. Leži na trebuhu, pesti ima pod obrazom in telo mu drhti kot v krčih.
Glas iz kleti je postal močan, da lahko razločim pesem: »... slovenskih fantov grob«. Vso noč nisem zatisnil oči in nisem spregovoril besedice.
Zjutraj nas budi stražar z glasnim psovanjem. Zajtrk bo in pol litra vode za žejo in za umivanje za ves dan. Poleg tega košček kruha. Jaz sem dobil, moj tovariš ne. Stražar stoji pred menoj z naperjeno brzostrelko, da ne bi s tovarišem delila hrane. Ne bil bi več tako lačen, če bi mogel deliti s tem revežem. Vem kako strašen je glad.
Zdi se mi, da je prišel poveljnik
nadzorovat stražo v bunkerju. Slišim raportirati stražarja: »V celici št. 7 si je nekdo prerezal z žlico vrat. Poginil je.« »Spravite ga stran!« Drug za drugim gredo, vsak na svoj način, brez prestanka.
Moj tovariš je zopet spregovoril.
»Ali si slišal streljanje ob zori?«
»Slišal sem. toda to je bila najbrž strelna vaja s strojnicami.«
»Ne. ni bila vaja. Sinoči ti nisem mogel povedati. Bil sem še v skupnem zaporu št. 5, ko je prišel komandantov namestnik SS-ovcc Guck s še šestimi SS-ovci. Izbrali so 25 fantov, jih zvezali in odgnali v klet, odkoder sc je nato slišala pesem, molitev in kletev. Danes ob zori so jih odpeljali zvezane v Drago in postrelili kot razbojnike. Za Begunje ni to nič novega.
Take stvari se tu dogajajo vsak teden celo po večkrat.«
Stisnilo me je v grlu. Imel sem občutek, da me je zgrabila ledena roka za srce. Doživel sem že marsikaj, toda s tem, kar sem doživljal takrat, nisem našel primere.
Pripravljen sem bil na vse. Če pa le bom srečno preživel in prišel živ iz tega pekla, sem se zaklel, da bom uporabil vse svoje sile, da pomagam maščevati ta grozodejstva. Moje življenje je dolg, ki mi ga je naložila vaša smrt. Maščevali vas bomo s tem, ,da bomo ponesli vašega duha in vašo zavest v sleherno slovensko srce, ki mora zaživeti svobodno in prosto vseh fašističnih spon.
To je bil en dan od tisoč in dvestotih.
Preživel sem ga, kot sem preživel vse druge. Tovarišev, njihovega in svojega trpljenja pa nisem pozabil. Dolžan sem njim, da nosim v sebi njihovo zavest tako, kakor bi oni nosili mojo, če me ne bi več bilo.
(Konec)
Maksim Gorki:
Prinašamo odlomek Gorkijevega romana »Mati«. Rusko delovno ljudstvo proslavlja 1. maj. Mati Nilovna se je s svojim sinom udeležila delavskega pohoda. Carska policija je brezobzirno napadla mirno povorko, jo razbila ter odpeljala v zapore delavske voditelje. Med njimi je bil tudi njen sin.
Nekdo jo je sunil v prsi. Skozi meglo, ki ji je zagrinjala oči. je videla pred seboj oficirčka; njegov obraz je bil rdeč in napet.
»S poti, starka!« je kričal nanjo.
Od zgoraj navzdol se je ozrla nanj in zagledala pred njim na tleh drog zastave, prelomljen na dvoje — na enem izmed kosov je še visela krpa rdečega blaga. Častnik ga ii je iztrgal iz Tok, ga vrgel v stran in zacepetal z nogami, kričeč:
»S poti, pravim!...«
Sredi vojakov je zopet vzplamenela pesem:
»Pokonci, povzdigni se, delavsko ljudstvo...«
Vse se je sukalo, zibalo in trepetalo. Zrak je bil poln glasnega, razburjenega hrupa, podobnega zamolklemu brenčanju brzojavnih žic. Častnik je odskočil in togotno zavreščal:
»Petje še mora nehati! Narednik Krajnov!«
Mati je opotekaje se stopila h kosu
droga, ki ga je bil vrgel v stran, in ga vnovič pobrala:
»Zamašite jima gobce...«
Pesem se je zmešala, zatrepetala, se raztrgala in utihnila. Nekdo je zgrabil mater z$i ramena, jo zasukal in jo sunil v hrbet.
»Hodi, hodi...«
»Izpraznite ulico!« je kričal častnik.
Kakih deset korakov od sebe je mati spet zagledala gosto trumo ljudi. Rjoveli so, renčali, žvižgali, se počasi umikali po ulici in se razlivali na dvorišča.
»Hodi, vrag!« je zavpil materi prav na uho mlad, brkat vojak, ki jo je do-šel, in jo pahnil na pločnik.
Stopala je, opiraje se na drog, in noge so ji klecale. Da ne bi padla, se j je z drugo Toko oprijemala sten in plotov. Pred njo so se umikali ljudje, okoli nje in za njo So korakali vojaki in klicali:
»Hodi, hodi!. *.«
Vojaki »so jo prehiteli, obstala je in se ozrla. Na koncu ulice so stali v redki vrsti prav takšni vojaki in zapirali izhod na trg. Trg je bil prazen. Tudi spredaj so se zibale sive postave in se počasi pomikale proti ljudem... Hotela se je vrniti, a v tem je. sama ne vedoč zakaj, krenila dalje, prišla do vogala in zavila y tesno, zapuščeno stransko ulico.
Spet je obstala. Globoko je vzdihnila in potegnila na uho. Nekje spredaj je hrumelo.
Opiraje se na drog je stopala daljo in migala z obrvmi, vsa mokra od nenadnega potu in polna krikov; gibala je z ustnicami, mahala z roko okoli sebe in v njenem srcu so se kakor iskre ukresavale nekakšne besede, vzplamenevale. se nabirale in razvnemale v njej trdovratno mogočno željo, da bi jih izgovorila, zavpila...
Stranska ulica je ostro zavijala na levo in za vogalom je mati zagledala veliko, gosto gručo ljudi.
Sredi te gruče je nekdo z močnim, donečim glasom govoril:
»Iz objestnosti, dragi moji, se nihče ne zaganja v bajonete!«
»In kako so se držali, a? Proti njim korakajo — ti pa stojijo! Stojijo, ljube duše, brez strahu.«
»Da—a ...«
»Paša Vlasov, ta pa, ta!«
»In Malorus?«
»Na hrbtu je držal roke in se smehljal, da bi ga...«
»Ljube duše! Ljudje!« je zaklicala mati in se vrinila med množico. Gruča se je spoštljivo razmikala pred njo. Nekdo se je zasmejal:
»Gle j jo — z zastavo! Zastavo ima v i*oki!«
»Molči!« je strogo rekel drugi glas. Mati je široko razprostrla roke ... »Poslušajte ... za Križčevo voljo! Vsi, kar nas je — moji ljubi ... prisrčni moji ... pokažite se in poglejte brez strahu ... brez bojazni ... kaj se je zgodilo? Otroci gredo po svetu .. . Naši otroci gredo, naša kri, za resnico gredo ... pošteno odpirajo pot na novo pot ... na ravno, široko pot — za v,se! Za vas vse, za vaše otroike so vzeli nase to križevo pot ... in iščejo novega sonca ... novih, za zmerom svetlih dni ... Oni hočejo drugega življenja v resnici in pravičnosti ... vsem hočejo dobro!«
Srce se ji je trgalo, v prsih ji je bilo tesrto, v grlu suho in vroče. Globoko v njeni notranjosti so se porajale besede velike, vse in vsakogar objemajoče ljubezni; ki so jo pekl»-o»-4ettiku in delale, da je čedalje silneje, čedalje svobodneje ^gibala z njim.
Videla je, da jo vsi molče poslušajo, in čutila, da ljudje mislijo; tesno so stali okoli nje, in v njej je rasla in rasla želja — ki ji je zdaj že jasno prevzemala zavest — želja, da bi pognala ljudi tja, za sinom, za Andrejem, za vsemi, ki so bili padli vojakom v roke, za vsemi, ki so jih bili pustili same in so se ločili od njih.
Ozirala se je po mračnih, pazljivih obrazih, ki so jo obdajali, in z mehko
mnr.in in nadaljevala:
Primožič Franc-Marko:

KOROŠKA V BORBI
Slovenski narod na Koroškem se je boril v vrstah narodnoosvobodilne vojske jugoslovanskih narodov pod vodstvom maršala Tita. v neizprosni borbi 'za svoj obstoj. S svojo borbo in s krvjo svojih najboljših sinov in hčera, ki so v tem boju žrtvovali svoja življenja, je dokazal, da ga tudi stoletna sistematična germanizacija ni mogla uničiti. S svojo borbo je pred vsem svetom dokazal svojo živo povezanost z vsem slovenskim narodom.
II.
Čeprav je bilo jedro zavednih Slovencev izseljeno s Koroške že v aprilu 1942. leta, se je partizanstvo na Koroškem dokaj hitro razvijalo; to pa si lahko razlagamo predvsem s tem, da je vzporedno z vojaško borbo šla politična borba. Ljudstvo si je hitro •osvojilo besede o svobodi, ki jih je širila OF. Besede o enakosti in bratstvu med narodi so stopile v boj z nasilno miselnostjo zločinskega fašizma »o nadčloveku« in »o gosposkem narodu«.
Že avgusta 1942. leta je pričel svoje delo kot aktivist OF v rojstnem kraju Ivan Zupanc, doma z Obirskega pri Železni Kapli. Tovariš Zupanc je
pobegnil pred hitlerjevo mobilizacijo v Jugoslavijo. Bil je kmečki sin, vesele narave in narodno zaveden Slovenec. Po tistem dnevu, ko so fašistični roparji v celoti poteptali našo domovino in je deset dni nato OF slovenskega naroda pozvala vse poštene Slovence v boj, je naš tovariš Ivan Zupanc odšel k partizanom na Dolenjsko. V letu 1942 je prišel na Gorenjsko v Kokrški partizanski odred. Od tu je nadaljeval svojo pot v svoj rojstni kraj na Obirsko pri Železni Kapli na Koroškem. Že do novembra istega leta je imel velike uspehe v svojem političnem delu. V odbore OF je v najkrajšem času povezal nad dve sto koroških Slovencev. Fašistični čuvaji, gestapo in policija seveda niso mogli mirno gledati, kako se narod prebuja. Že 11. novembra 1942 je gestapo v teku enega dne aretirala 57 oseb iz Železne Kaple. Obirskega, Sel, Zitare vasi in Celovca. 13 od teh aretirancev so fašisti obsodili tna smrt in jih 29. aprila 1943 na Dunaju obglavili. Ostale so obsodili na dosmrtno ječo. Ta silni teror je močno škodoval političnemu delu 'ter vsemu narodnoosvobodilnemu gibanju, ker je od političnega de-
la zavisela prostovoljna mobilizacija y partizansko vojsko.
Novembra 1942. leta je prišel na Koroško tovariš Matjaž — inž. Pavle Žaucer, ki je takoj zasnoval obširno organizacijo OF na Slovenskem Koroškem. Pozimi, ki je močno ovirala razmah narodnoosvobodilnega gibanja, so se pričeli kazati prvi sledovi uspešnega dela prvih aktivistov OF na Koroškem. Že spomladi 1943. leta je skupina treh političnih aktivistov prodrla iz goratega predela v Podjuno. Na čelu teh treh tovarišev je bil tov. Gašper — Prušnik Karel, doma iz Železne Kaple. Uspehi v političnem delu so že v oktobru 1943. leta omogočili, da se je sestavil Okrajni odbor OF za okraj Velikovec.
V zahodnem delu Slovenske Koroške, predvsem v Rožu, je pričel s političnim delom kot aktivist OF tovariš Matija Verdnik, po poklicu delavec iz Bistrice v Rožu. Tov. Matija ;je navezal stike tudi z avstrijskimi antifašisti. Tudi v zapadnem predelu so se kmalu začeli kazati prvi sadovi predanega dela.
S tem pa, da se je delo političnih aktivistov razširilo na vzhod in na zapad ter da so bile vsepovsod postavljene osnovne organizacije — Krajevni odbori OF in da so navezali aktivisti OF stike s tistim delom avstrijskega prebivalstva, ki je bilo antifašistično razpoloženo, so bili dani potfoji, da je bilo mogoče pozimi
1943-44 sestaviti 6-članski Pokrajinski odbor OF za Slovensko Koroško.
Tako se je ustvarilo enotno politično vodstvo za vso Slovensko Koroško. Naloga politične organizacije je bila, da seznani zadnjega poštenega prebivalca Koroške z vsebino narodnoosvobodilnega gibanja. OF je odvračala vse ljudstvo od poslušnosti nacizmu, tako Slovence kakor tudi Avstrijce. Aktivisti OF so izvrševali naporno delo, ko so bili vedno v manjšini proti močnim fašističnim policijskim oddelkom. Kljub zasedam, stražam, policiji in gestapu so obiskovali dan na dan ljudi, jih prepričevali, kakor se je treba boriti proti fašizmu, ki hoče iztrebiti naš narod na Koroškem. Za to delo so prinesli s seboj dragocene izkušnje aktivisti OF — partizani, ki so se borili že v Jugoslaviji. Na teh izkušnjah so se šolali domačini. Vedno več novih borcev je prihajalo v narodnoosvobodilno vojsko. Ker so slovenski borci nudili pomoč tudi avstrijskim antifašistom. so pomagali, da se je v osrčju nemškega rajha začelo pojavljati antifašistično gibanje. Kljub temu, da je bila gestapo neprenehoma na delu, so se ustanavljali odbori OF in antifašistični odbori v Beljaku, v Celovcu, v Velikovcu in po vseh večjih in manjših krajih na Koroškem. Iz nemške vojske so vsak dan dezertirali vojaki Slovenci in njim so kasneje sledili v manjši meri tudi Avstrijci.
(Dalje)
r »Naši otroci gredo po svetu, rado sti naproti... šli so, za vse in za Kristusovo resnico — zoper vse tisto, s fcimer so nas zasužnjili, zvezali in potlačili naši hudobni, zavratni, lakomni Sovražniki! Ljubi moji — za vse ljudstvo se je dvignila ta naša mlada kri, za ves svet. za vse delavske ljudi ,,i Nikar jih ne puščajte samih, ne zatajite jih, ne zapustite svojih otrok na njihovi samotni poti — ki so krenili nanjo zato, da bi nam vsem pokazali cestno k resnici in nas privedli nanjo ... Imejte usmiljenje s seboj v ljubezni se jih oklenite ... razumite otroško srce in ver jemite srcem svojih sinov — zakaj oni so našli resnico in v njej gorijo in zaradi nje poginjajo. Verjemite jim!«
Glas se ji je utrgal, brez moči se je opotekla, nekdo ji je segel pod pazduho ...
»Božjast gOiVo.ri Iz nje!« je nekdo razburjeno, polglasno zaklical. »Bož-jast, ljudje krščanski! Poslušajte!«
Drugemu se je zasmilila.
»Eh, kako se muči!«
I Očitki so se usuli nanj.
»Ne muči se, le nas, bedake tepe, 8aj si dopovedati!«
Visok, trepetajoč glas se je vzvil nad množico.
»Pravoverniki! Moj Mitja — ta čista duša — kaj je pregrešil? Za tovariši je šel, za ljubimi ... Prav ima Ni-lovna — zakaj puščamo otroke na cedilu? Kaj so nam storili hudega?«
Mati je pri teh besedah vztrepetala In tihe solze so bile njen odgovor nanje:
»Pojdi domov. Nilovna! Pojdi, mati! Izmučila si se!« je glasno rekel Si-zov.
Bled rje bil, razmršena brada se mu le tresla. In zdajci je nagrbančil obr-
Maksim
vi, strogo spustil oči po ljudeh, se ves vzravnal in razločno dejal:
»Mojega sina Matveja je v tovarni zmečkalo ... kakor veste. A če bi bil živ, bi ga sam poslal v vrsto z njimi, s temi ... sam bi mu rekel: Pojdi tudi ti, Matvej! Pojdi, tako je prav tako je pošteno!«
Prenehal je in obmolknil; vsi so mračno molčali, čuteč mogočni ob jem nečesa neznanskega, novega, kar jih pa ni več plašilo. Sizov je vzdignil roko, jo potresel in nadaljeval: »Starec vam govori ... saj me poznate. Devet in trideset let delam tu ... tri in petdeset let živim na svetu. Mojega nečaka, čednega in pametnega fanta, slo. danes spet prijeli. Tudi ta je korakal spredaj, zraven Vlasova ... tik ob zastavi...«
Mahnil je z roko, zlezel vase, prijel mater za roko, rekoč:
»Ta ženska je govorila resnico ... Naši otroci hočejo živeti v časti in po pameti, pa smo jih zapustili ... in smo odšli, da! Pojdi. Nilovna...«
»Ljubi moji!« je spet izpregovorila in se z objokanimi očmi ozrla po ljudeh. »Naših otrok je življenje — njihov je svet!« -»Pojdiva, Nilovna! Na, palico vzemi ...« je rekel Sizov. moleč ji konec droga.
Množica je žalostno in spoštljivo zrla za materjo in hrup sočutja jo je spfemljal. Sizov je molče odrival ljudi s poti in ljudje so se molče umikali in pokorač se nejasni sili, ki jih je Vlekla za materjo, brez naglice šli za njo, razgovarjaje se s kratkimi, polglasnimi besedami.
Pred vrati svoje hiše se je obrnila k njim, oprta na okršek zastave, se priklonila in hvaležno, tiho dejala: »Hvala vam ...«
otki
co. V svoji »Pesmi o sokolu« kliče k junaškim dejanjem. Slavo poje »brezumju hrabrih«. Kajti: »V boju s sovragi ti je iztekla kri... Toda pride čas in kaplje tvoje vroče krvi bodo kakor iskre vzplamenele v mraku življenja in mnogo drznih ptic se bo užgalo od. brezumne želje po svobodi in pravici!«
Ljudstvo je žejno pravice, ne zato, ker je to lepa beseda; hoče svobode, ker bi sicer počasi umrlo. Ljudje čutijo vsak dan bolj krvavo jarem trpljenja, zatiranja in tlačanstva. Vedo,
Maksim Gorki
da je jarem treba odvreči, nasilno in v borbi, ker drugače ne gre. Gorki je to voljo po svobodi opeval v »Burje-vestniku«, ki naznanja vihar upora: »Bedasti pingvin med skalami svoj tolsti trup boječe skriva ... Samo drzni burjevestnik leta smelo in svobodno nad razpenjeno gladino.« Zaniče-
BOREC ZA PRAVI
Pred desetimi leti so na Kremlju pokopali ruskega pisatelja in pesnika Mal&ima G o, r k e g a. Molotov je tedaj dejal v svojem govoru:
»Ko se danes poslavljamo od Alekseja Maksimoviča, čutimo, mi njegovi tovariši in številni bralci-spošto-valci, da odhaja svetel drobec življenja slehernega izmed nas za vedno v preteklost. Milijoni ljudi doživlja jo sedaj to čustvo. Tako duševno globoko in neposredno blizu nam je bil Gorki, ljudem svoje dobe, ki jim je toliko dal z genialno umetniško besedo, s svojo neizmerno ljubezni jo do delavstva in borbo za svobodnega ‘človeka, z zgledom vsega svojega nenavadnega, edinstvenega življenja.«
Gorki ni bil osamljeni pisatelj, ki jadikuje nad usodo človeštva. Bil je človek iz ljudstva: vajenec pri ple-
IN SVOBODO
skarju, cunjar, kuharček na ladji, pevec na odru. vajenec pri podobarju, pekovski pomočnik, nočni čuvaj na železnici... Spoznal 'je trdoto življenja, vso njegovo krutost, ki je je polno življenje. A vendar je dejal: »Moja življenjska pot je bila težka; nihče med vami ni spoznal takšne bede, takšnega ponižanja in trpljenja kakor jaz — a življenje je vendarle krasno.« Voljo do življenjske sreče je iskal Gorki v ljudeh in jo našel. Vodila ga je silna vera v dobroto, v zmago pravice. Vse to je dal Gorki ljudem, da bi jih ohrabril v njihovem boju za pravico. Zato srečamo Gorkega v uporu proti krivični carski družbi. V revolucionarnih vrstah delovnega ljudstva koraka pesnik — borec.
Že leta 1895 poziva Gorki ponižno in teptano ljudstvo v borbo za pravi-
val je plašne pingvine, ki se skrivajo med skalami in se že vnaprej boje viharja!. Burjevestnikom — upornemu delovnemu ljudstvu pa je goreče zaklical: »Naj močneje zahrumi vihar!«
Mogočno je sklesal junake v svojih delih. Tiste ljudi, ki so popeljali ljudstvo v svobodo. Pokazal je, da morejo samo ti ljudje, hrabri, nespravljivi, skrajno vdani svoji dolžnosti, vedno tesno povezani z množico, privesti ljudi do zmage. Nepozabno stoje pred nami njegovi junaki iz knjige »Mati«: Pavel Vlasov, njegova mati Nilovna in vrsta odločnih in neupogljivih delavcev.
Vendar bi človek zaman iskal v njem in njegovi besedi strogega, brutalnega klica po krvi. Njegova beseda je topla, polna ljubezni; taka je lahko samo beseda človeka, ki pozna človeško bedo in krivice. Njegova neizprosnost in borbenost sta nastali V
globokem spoznanju, da lahko sarnO kri umije človeka, če hoče služiti po« tem v novem, svobodnem svetu pra» vice in ljubezni.
Zato je Gorki korakal v vrstah ruske revolucije. Rastel je v trpljenju skupaj z delovnim ljudstvom, skupaj z njim se je tudi boril. Voditelj de« lovnega ljudstva, Lenin, je bil njegov veliki prijatelj. Lenin pa je bil tudf njegov strogi učitelj, kadar je Gor« kega zapeljalo njegovo predobro srce. Molotov je de jal o Gorkem, da je »vpliv umetniške besede Gorkega na usodo naše revolucije neposrednejši in močnejši od vpliva katerega koli drugega našega pisatelja. Prav zato je tudi Gorki pravi oče socialistična književnosti v naši deželi in v očeh delavstva vsega sveta.« Gorki je glasnik upornega delavstva.
Po nastopu sovjetske oblasti se ja Gorki aktivno vključil v veliki ustvarjalni proces. Pisal je nova umetniška dola, nastopal kot publicist, kot or« ganizator najpomembnejših družbenih in književnih dejanj. V dobi stalinskih petletk je Gorki obiskoval tovarne, stavbišča, mladinske zbore, sledil slehernemu novemu koraku, ki jo pričal o kulturnem napredku, o hotenju množic po znanosti in tehniki« Občutek radosti, ker se njegova domovina preraja, občutek neskončne ljubezni do nje preveva celotno mno-gostransko delavnost in ustvarjalnost Gorkega.
Ljudje dela so vedno navduševati Velikega pisatelja. Vse svoje življenje je videl prave junake samo v ljudeh* ki ljubijo in znajo delati. Pesnik dela, Gorki, je posvečal vso svojo neizčrpno energijo delu za izgraditev novega življenja.
Ko so fašisti prišli na oblast v Nemčiji, se je Gorki zavedal nevarnosti, ki je začela groziti njegovi deželi ih vsem narodom. Po vsem svetu je od^< meval njegov glas, ki je klical na neusmiljen boj proti fašizmu: »Živimo* ,v vojnem stanju, to moramo pomniti, ne pozabiti niti trenutek. Sovražnika! je treba uničevati, neusmiljeno ii| brez prizanašanja, ne da bi se ozirali «a tožbe in vzdihovanja poklicnih humanistov.«
Gorkega ne imenujejo zaman »bur« jevestnika«, ptiča, ki oznanja vihar. Zatirano delovno ljudstvo je klical le življenju, k svobodi. Neštetim delavcem in kmetom je dajal moči in jih bodril s svojimi besedami. Njegov klic pa budi še danes vse tiste ponižane in trpeče, ki se bore za svoje pravice, za svobodo.
»Me matere smo močnejše od smrti, me, ki neprenehoma dajemo svetil modrijane, poete in junake, me, ki sejemo po njem Vse, zaroda česar 'je slaven.«	Gorki
Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor za Slov. Primorje in za Trst kot izvoljeni predstavniki vsega slovenskega in velike večine italijanskega ljudstva Slovenskega Primor ja in 1 r-sta, ljudstva, ki se je s svojo herojsko borbo plebiscitarno izreklo za združitev Julijske krajine in Trsta z Jugoslavijo, je naslovil na medzavez-niško komisijo za proučevanje vprašanja Julijske krajine spomenico, iz katere navajamo nekaj značilnih odstavkov:
V svetovnem spopadu med fašizmom in demokracijo je ljudstvo Julijske krajine takoj stopilo odločno na stran svetovnega demokratičnega bloka v prepričanju, da si bo z borbo pridobilo toliko zaželeno narodno svobodo in da bo končno združeno s svojo narodno državo Jugoslavijo.
Ko je v letu 1939 Nemčija začela novo svetovno vojno, se je ljudstvo Julijske krajine začelo pripravljati na oborožen odpor. Že v letu 1940 so se začele prve večje akcije (dne 25. februarja 1940 je bilo zažgano vojaško skladišče v Klani, severno od Reke; dne 5. junija 1940 je bilo izvršeno prvo rušenje železnice na progi Beljak—Videm pri Trbižu.) Da bi ustrahovala slovensko prebivalstvo, je fašistična vlada dala aretirati veliko število Slovencev in v letu 1941 proti šestdesetim pričela v Trstu znani ve-
PRIMORCI ZA SVOJE PRAVICE
liki proces Posebnega rimskega sodišča. Proces se je končal z ustrelitvijo Tržačana Pina Tomažiča in štirih njegovih tovarišev. Drugi obtoženci so bili obsojeni na težke zaporne kazni.
Pred napadom na Jugoslavijo so pričeli množično izseljevati obmejno slovensko prebivalstvo v notranjost Italije. Vendar so se že takoj po napadu na Jugoslavijo aprila 1941 po vseh krajih Julijske krajine osnovali odbori Osvobodilne fronte slovenskega in hrvatskega naroda. Borba je dobivala vedno večji obseg. V jeseni leta 1941 so vršile partizanske skupine sabotažne akcije na progah Št. Peter-Reka in Postojna-Trst, a že spomladi 1942 je borba dobila značaj splošne narodne vstaje. Gibčni partizanski odredi, ki jim je pomagalo vse prebivalstvo Julijske Krajine, so tako uspešno ogrožali 'italijansko zaledje, da je bila Italija prisiljena uvesti na ozemlju Julijske krajine še posebne ukrepe za zaščito komunikacij, svojih posadk, za zaščito varnosti svojega vojaštva (gradnja bunkerjev, utrjevanje posadk, gibanje vojaštva v večjih skupinah, zavarovanje železnic s posebnim utrdbenim sistem'om in s posebnimi četami). Italijansko vojaško poveljstvo je formiralo dva
posebna korpusa v Vidmu in Trstu, to je 23. in 24. korpus za 'obrambo pred partizansko delavnostjo. Tema dvema korpusoma sta bili dodeljeni dve diviziji za borbo proti partizanom. Prav tedaj, torej pomladi 1942, je zaman poskušalo nad 5000 italijanskih vojakov pregnati partizane z Nanosa.
Jeseni 1942 so italijanske edinice — 20.000 mož — izvedle veliko ofen-zivb na Banjško planoto in Vipavsko dolino, tudi brez uspeha. Dne 21. februarja 1943 je bila v Julijski krajini ustanovljena »Primorska operativna cona«. Iz novih borcev sta se formirali V. in VI. primorska brigada. Partizanske edinice so bile prisotne vsepovsod. Na skrajnem severu so ponovno porušile pontebsko železnico (25. 5. 1943), prešle vso Furlanijo m porušile 16. 6. 1943 železniško progo na Taljamentu (Tilment). V Istri so se osnovali v tem času novi bataljoni.
Splošna narodna vstaja in mobilizacija v partizane sta se razmahnili v trenutku italijanske kapitulacije. Samo v Julijski krajini je bilo razoro-ženih nad 70.000 italijanskih vojakov. Zasežen je bil ogromen vojni plen. Z novimi tisoči borcev so se formi-
rale nove brigade, iz novih in starih brigad so rasle divizije, ki so se formirale v slavni IX. korpus Jugoslovanske armade. Osvobojeno je bilaj vse ozemlje Julijske krajine z izjemni največjih mest (Trst, Gorica, Pulj, Reka, Postojna, Št. Peter).
Dne 11. 9. 1943 je bil ustanovljen Pokrajinski narodnoosvobodilni svet za Slovensko Primtorje, a 16. 9. 1943 odbor za Istro. Kot zhora odgovornih’ predstavnikov vseh krajev sta ugotovila, da se je narod osvobodil petindvajsetletnega tlačenja Italije in da; je prevzel oblast v svoje roke. Izrekla sta voljo vse Julijske krajine, da so priključi Sloveniji odnosno Hrvatski, in preko njiju Jugoslaviji. Vsa Julijska krajina je odmevala v vzklikih vesel ja in sreče: Jugoslavija.
Vse nemške ofenzive na osvobojenem ozemlju — samo velikih ofenziv je bilo sedem — so se končale z novo! okrepitvijo narodne vojske. V borbi je sodelovalo celotno civilno prebivalstvo. Pomembno vlogo v oskrbi vojske je imel Trst, v katerem je s pomočjo nad 500 mestnih, krajevnih in terenskih odborov protifašističnih organizacij aktivno sodelovalo vse slovensko in velika večina italijanskega prebivalstva v zbiranju in pošiljanju potrebnega blaga, denarja, hrane in zdravil za našo junaško partizansko vojsko.
GOSPODARSTVO
Skrb za mnogo dobre in tečne krme
i
Končno smo vendar dobili po vseh predelih Slovenske Koroške zadosti dežja. V posameznih krajih doživljamo mogoče celo poplave. Za dogleden tas bodo naše kulturne rastline dobro oskrbljene z vlago, mogoče celo preveč.
Druga košnja detelje sc lepo razvida, lucerna, ki jc celo pri prvi košnji za silo zadovoljila, obeta izredno dobro drugo košnjo in že čaka ria kosce. Če je še nismo kosili, jo moramo takoj. Pri lucerni ni na mestu čakanje, da se razcvete, ker potem daje krmo, ki je za naše krave pretrda, preveč olesenela. Če pa kosimo pravočasno, bo ,tudt tretja košnja obilna in če je njiva rodovitna in zemlja dobro založena s fosfatno kislino, bomo ob vsakokratni pravočasni košnji še četrtič lahko kosili.
Tudi rdečo deteljo pokosimo pravočasno. Kadar se je že večinoma razcvetela, nikakor nc smemo več odlašati s košnjo. Če pa polega, tedaj sploh ne odlagajmo več s košnjo, čeprav še ni v cvetu, ker poležena detelja izgubi sočne listke in ostanejo nam samo manj redilna stebla. Tudi pri detelji s pravočasno košnjo lahko pridobimo toliko na času, da si zagotovimo še prav dobro tretjo košnjo.
In naši men jalni travniki, naše tra-vine na polju, kakšno košnjo nam obetajo? Če potujemo širom Slovenske Koroške, srečavamo vedno in vedno znova travine, ki bi jih morali že pred leti preorati. Ne nudijo nam zadovoljive košnje in vendar se ne odločimo, da bi jih preorali in napravili na drugem mestu nove. Menjajmo naše travine pogostom^ in ne čakajmo na čas, ko postane pridelek čisto nezadosten.
Da ne bomo Krneli Vezav za nabavo Semen, pustimo vsako leto majhen košček travine za dozoritev in s tem postanemo od trga neodvisni. Vsi smo napravili to izkušnjo, da se nam na trg danes ni mogoče zanašati. Ne samo, da v teh letih na trgu ni bilo mogoče dobiti semen, tudi če smo jih dobili, so bila večinoma slabo kaljiva ali pa sploh nekaljiva in zemljišče, ki smo ga namenili za menjalni travnik, smo morali preorati.
Travne mešanice, lucernb, rdečo deteljo sejemo tudi še sedaj za ržjo, za jarco, oljnatimi rastlinami, med furo, ber ali med druge krmilne rastline, celo med ajdo. Na gnojenje zdaj prav tako kot pri spomladni setvi ne smemo pozabiti.
Gnojnice in straniščnika najbrž od spomladi nismo več razvažali. Med tem časom se je obojega nekaj nabralo. Ker moramo letos posvečati največjo skrb ravno pridelku krme, razvozimo sedaj1 gnojnico na naše travnike, bodisi naravne ali menjalne. Izkušn ja pravi, da gnojnica najbolj zaleže po prvi košnji. Seveda pa mora biti zemlja dosti vlažna oziroma mora dež zaprati gnojnico v zemljo in jo razredčiti. Zvozili jo bomo na tisti travnik, od katerega pričakujemo. da nam bo našo skrb najbolje poplačal. Razvažati gnojnico na kraj, kjer so nam ogrci uničili travne ruše
in se bohoti samo plevel, ali pa na prav slabe peščene zemljine, bi bilo škoda. Tudi po že, veliki otavi ne bomo razvažali gnojnice, ker vprežne živali in kolesa visoki travi preveč škodujejo.
Kar se tiče vremena pri škropljenju z gnojnico, naj ne pripeka tedaj ali kmalu nato letno sonce, ker bi se v tem primeru lahko zgodilo, da gnojnica travo ožge. Tudi izguba na. dušiku je na soncu veliko večja. Gnojnica so bo prav dobro obnesla tudi na polju, kjer smo se namenili sejati krmilne rastline (ber, sirk, mešanice žitaric itd.).
Straniščnika ne razvažamo samega,
temveč skupno z gnojnico, da ga razredči. Škoda bi bilo. če bi z njim pognojili samo majhen košček zemlje.
Inž. Marko Polcer.
Umetna gnojila ob dvanajsti uri
i Iz glasila Gospodarsko-gozdarske zbornice za Koroško posnemamo, da je prispelo precej umetnih gnojil, ki naj bi še ob dvanajsti uri skušala vsaj malo popraviti škodo, katero so povzročili letošnja suša in podjedci. Po poročilu zbornice so ta gnojila v prvi vrsti namenjena za poljsko sočivje kot repo, peso, kapus itd., in šele v drugi vrsti za letošnjo pozno setev, ki je bila po nalogu vlade vsejana v celine. V naših krajih so v ta namen prvenstveno sejali proso, ber, ajdo ali koruzo. Sedanja delitev umetnih gnojil je zamišljena kot nekakšna nagrada za trud in povečano delo, ki so ga imeli kmetje z obdelovanjem celine. Potemtakem imajo pri delitvi umetnih gnoijiil prednost tisti kmetje, ki so obdelali čim. več celin in travnikov.
Splošno je znano, da je južna Koroška že zaradi vrste tal vedno bolj izpostavljena suši kakor pa severna, posebno še letos, ko je suša vladala izredno močno v nekaterih krajih južne Koroške, dočim so severni kraji imeli obilo padavin. Temu je primerno tudi število kmetij, ki jih je prizadela suša in podjedci, v južni Koroški veliko večje kakor na severnih krajih. Kmet na južnem Koroškem je potemtakem že v lastnem interesu preoral celine. Po namenu, ki bi ga morala imeti gospodarska zbornica z razpoložljivimi umetnimi gnojili, bi morali biti ti kraji posebno upoštevani in bi jim morala biti dodeljena večja količina gnojil, ki bi se morala razdeliti hitro in pravično po ključu prizadetnosti. Ce bi se to zgodilo takoj in bi se uporaba gnojil dovolila tudi za gnojenje tako imenovane fure,
ki je namenjena za zimsko krmo, potem bi ta akcija dosegla svoj namen, ker bi začepila marsikatero praznino v kmečkih shrambah in na ta način pomagala prebroditi težke posledice letošnje suše.
Medtem pa čujemo, da se je tudi tu , pojavila stara bolezen »birokracija«, ki naredbe in zakone ne tolmači po cilju, temveč tako, kakor je všeč posameznemu nameščencu. Tako tolmačijo tudi odlok o delitvi umetnih gnojil, da jih dobijo samo tisti, ki jih rabijo za poljsko sočivje, dočim jih tisti, ki bi jih rabili za obdelane celine, oziroma fure, dobijo šele takrat in toliko, kolikor bo prvim kaj ostalo. Dejansko se to pravi, da je ta reč propadla zaradi »birokracije«, kajti s tem se gubi samo čas in ta je v tem primeru odločilen, ker v nekaj tednih bo za vse skupaj prepozno. Razen tega v naših krajih poljsko sočivje nima tistega gospodarskega pomena, da bi povečani pridelek na sočivju mogel nadomestiti škodo zaradi suše oziroma primanjkljaj zimske krme. Pri ys$m t,etp se sopjvje po navadi seje ali sadi na polje, ki je dobro obdelano in obilo pognojeno z domačim gnojem.
Prispele so ali bodo v najkrajšem času prišle sledeče vrste umetnih gnojil: apneni amononitrat, superfosfat in kalij. Za rvse tri -vrste bi bil še čas, če bi hitro prispele v prave roke. Posebno apneni amononirat bi mogel še znatno popraviti stanje v zalogah zimske krme, medtem ko bi kalij lahko pregnal podjedce s površine, ki so močno napadene.
Svetujemo, da zahtevate pri kmečkih svetovalcih čimprejšnjo razdeli-
tev umetnih gnoj ih po resničnih potrebah in v smislu prednjih navodil. Drugače se bo zgodilo to, kar se je dogajalo vsa zadnja leta, namreč da so umetni gnoj dobivali vedno eni in isti, dočim so se morali drugi zadovoljiti z drobtinicami in s tem, kar jc ostalo.	Inž. J. Oraš.
Pobirajmo ogrce,
Še iz svojih otroških let pred 40 in več leti se spominjam, da so ogrci (podjedje) včasih uničili vse žito.
Spominjam se, da je včasih dala državna oblast semensko žito najbolj oškodovanim kmetom, ker sploh niso ničesar pridelali, deloma pa pridelek ni bil sposoben za some. Državna oblast je potem pritisnila na kmete, da so morali na vsak ha zemlje pobrati določeno količino hroščev. Tudi šolska mladina na deželi je morala pobirati rjave hrošče in uspeh ni izostal: Ogrci niso več napravili toliko škode. Med zadnjo vojno pa nismo več pobirali hroščev in razmnožili so se tako nevarno, da kmalu ne bomo ničesar več pridelali v onih predelih Slovenske Koroške, koder so hrošči posebno močno razširjeni. Napeti 'bomo morali vse sile, da bomo kolikor mogoče zmanjšali škodo, ki jo povzročajo ogrci. Ker je letos in vse -do leta 1948 pri nas ogrčno leto, nikar ne smemo samo tarnati, temveč moramo pobirati ogrce za plugom. Saimo poletni čas -je za to pripraven. V jeseni se ogrci umaknejo v globino zemlje, da jih ne pokonča zimski mraz in tudi spomladi, ko orjemo, navadn-o še niso na višini ornice.	i	I
Vsi kmetje dobro vedo, da ajdova rastlina, katere se loti ogrc, gotovo pogine in da b-odo njive, kjer je veliko ogrcev, ostale kratko in malo gole. Pa tudi vse druge kulturne rastline na polju, ki se v začetku bolj počasi razvijajo, uničijo ogrci popolnoma, da ostane nazadnje njiva gola.
Naj navedem primer, ki sem ga -opazoval. Kmetje spomladi zoral lucerno in vsejal oves. Kakor nam je -vsem znano, hr-oščeve samice takšne celine posebno ljubijo in na njih rade zaležejo svoja jajčeca. Do srede junija je zmanjkalo ovsa, njiva je postajala čedalje bolj gola. Kmet prevleče njivo s kultivatorjem in jo nanovo zaseje z berom. Ker ni. preoral, ogrcev seveda sploh ni mogel pobirati. Ko je ber vzklil in so se pokazale male berove klice, so se ogrci seveda lotili takoj teh rastlin in njiva je ostala zopet gola. Pri beru so 'ogrci opravili .svolje delo tako hitro, da že nekaj korakov od njive opazovalec ni mogel opaziti, da je ber sploh .vzklil in ozelenel. Da se nam ne bo
»Hudabivška Meta je mlada in mislim, da bi se privadila na Karnice iu na Karničnike. Vi tudi sami veste, da na Karnicah že dolgo ni bilo tako pridne iberžnice, kot je bila Meta.«
»Ali je tako težko razumeti, kar sem ti ravnokar razlagal? Ali je tako težko razumeti, da hudabivška žvot ne spada na Karnice? Ne toliko zategadelj, ker bi ji moral za balo še spodnjo janko kupiti. To navsezadnje ni odločilno. Odločilno je, da je taki žvo-ti tuje naše hotenje. Meta bi se v naš nagon ne mogla vživeti. Njena kri ni in ni za Karnice. Ožbcj!----«
Skoraj proseče je izzvenel Karnič-nikov glas. Sinu se je zdelo, da razkriva oče neko dosle j še nepoznano nežnost. Zato je tudi on hitro razkril svo-[jc srce:
»Oče, meni se zdi, da bi bil srečen le z Meto, Meta pa z menoj. Že dvoje otrok imava, ker se je tako zgodilo. Jaz bi bil rad srečen, ali s svojo srečo bi ne bil rad na poti sreči Karnic. Če mi dovolite vzeti Meto, se Karnicam odpovem; dajte jih Volbenku, mojemu bratu, meni pa prepustite bajto na Malih Karnicah ali pa bajto na Pušči, Iče ne drugače, pa vsaj v dosmrtni užitek.-----«
»Sin!« rga 'je prekinil Karničnik z vo-
tlim, skoraj otožnim glasom. »Kar si zdaj spregovoril, je mnogo huje, ko pa to, kar si rekel malo poprej, da bi rad pripeljal Meto na Karnice. Tu pred menoj si se odpovedal Karnicam. 1 o moram slišati od lastnega sina! Ne, ne! Take čebezijo slabiči. Mi pa, Kar-ničniki, nismo slabiči. Ne dovolim ti, da postaneš slabič, ne dovolim ti, da postaneš zezejl Vidim, da te je strup, ki ti je bil zavdan, že daleč podlezel. Toda še je čas, da ozdraviš, da spregledaš, da se vzbudi v tebi karniški duh! Bridko je, Ožbcj, ko moram slišati, da hočeš pobegniti s Karnic, da jih hočeš zamenjati za janko. Ali nisi iz prahu, ki ga že stoletja nosi veter okrog Karnic, ali ne čuješ v sebi krvi, ki je tekla v naš rod po nevidnih žlebovih iz osrčja samega Obirja?-------
Ne vidiš tega, ne čutiš tega! Joj meni, joj Karnicam!...«
Karničnik se je popolnoma vdal težki, notranji tugi. N jegov obraz je postal poln skrbi, njegove oči vlažne in žalostne. To je Ožbeja zrušilo; očetov srd je laže prenašal kot pa njegovo tugo.	<
»Oče, napravite kakor hočete!«
Karničnik je sprevidel, da je treba hitro odločiti, kajti iz svojega poslednjega razgovora s sinom se je prepri-
čal, da je njegov najstarejši otrok res neodločen, mehak slabič. To je pripisoval strupu, ki mu ga jc po njegovem in po mnenju vseh Karnic za-vdala Meta in vsa hudabivška žvot. Zato je sklenil, da Ožbeja oženi. Sicer je bilo proti šegi Karnic, ženiti sinove, preden se jim je izročilo posestvo, ali sedaj je bil pri roki dober izgovor, da je Ožbej še mladoleten. Ožbeju so poiskali nevesto na oni strani Bele, na Jamnicah pri neki hiši, katere rod je že od pamtiveka razkopaval oplaze po brežinah svojih rod-mih njiv in je veljala ja bogato hišo. Dečva, ki mu je bila namenjena, je bila lepa, pa so vsi mislili, da ga bo mogla odvrniti od Hudabivnikov.
Ožbej se je spočetka branil, potem se je pa vdal v svojo usodo. Ni mu bilo lahko; odkar je poznal Meto, je bil v kleščah; na eni strani pritisk domačih. oziri na očeta, na drugi strani pa ga je neprenehoma grizla ljubezen do Mete. Odkar je bila Meta pregnana s Karnic, jo je le nekaj barti videl in še to z veliko tveganostjo. Ta duševni precep ga je stalno stiskal in mu lomil njegovo samostojnost; postajal je neodločen, prikrit in nezaupljiv.
Ko je Meta zvedela, da se Ožbej ženi, je dan na dan nestrpno čakala, ida se bo oglasil in ji vsaj razkril vse težke okolnosti, ki so ga pritirale do tega koraka in ki jih je tudi ona dobro slutila. Zdelo se ji je, da bi ji Ožbejev prihod mnogo olajšal muke,
ki jih je zategadelj morala prenašati. Toda čakala je zaman. Ožbeja ni bilo od nikoder. Da bi šla sama do njega, pa ji je branil skriti dekliški ponos, neka hudabivška trma, ki pa ni mogla posušiti solz, katere je pretakala mnogo svetlih noči.
Karničniki so pripravljali velikansko svatbo; klali so živino, Karničnik je šel sam po vino na Štajersko, ca-mar je navabil skoraj sto parov svatov. Čeprav je to ustrezalo starim šegam, je soseska vendarle zapazila neko pretirano, mrzlično napuhnjc-nost pri tem. Hudabivniki pa so se potuhnili.
Tedaj se je zgodilo nekaj nezaslišanega!
Na dan poroke, tako zgoda j, da sta Drava in Podjuna še ležali v somračni meglenosti in se je komaj na Karnicah začelo rahlo svitati, je prišel camar z godci pod Ožbejevo okno. da ga po stari šegi slovesno prebudi iz spanja poslednje noči njegovega fantovskega stanu. Vstajanje so prebujajočemu se svetu naznanili mož-narji, ki so zagrmeli doli za gorico. Godci so zagodli že tri podoknice, a Ožbeja še ni bilo na spregled. Ko je camar nato odprl njegovo kamro, je našel tam nedotaknjeno posteljo.<< ženina pa nikjer na vseh Karnicah
Nezaslišana sramota! Ženinovi svati so se zbirali na Karnicah. Ko so zvedeli, da ženina ni, da se je skril, so se osramočeni razbežali na vsč
pripetilo kaj podobnega* na.vsak način pobirajmo ogrce (»črve«) za plugom.
Nekateri kmet je se izgovarjajo, da pobiranje ogrcev itak ne pomaga, ker jih pri oranju samo nekaj zalotimo, še veliko več pa jih ostane nevidnih našim očem. Da jih vidimo samo en del i'n druge ne, je res. In vendar pametnejši ljudje pravijo: Ka.r jih bom po’bral in uničil, ti ne bodo Več žrli, torej bo toliko manj škode. Kadar se
bb zopet oralo, se bo zopdt pobiralo in jih bo čedalje mafij.
Res vzame pobiranje ogrcev mnogo časa, ker če jih je prav veliko, so pc/trebni za pobiranje 2—4 ljudje. Imamo pai sedaj z,a časa šolskih počitnic naše šolarje, ki prav lahko opravljajo tako delo. Naj nam pomaga tudi vaška skupnost: Danes naj sni pomagajo sosedje, prihodnje dni pa( jaz njim. Z dobro Voljo pojde vse	Inž. Marko Polcer.
NAŠA* ŽENA
Partizanska ti" \j
Ko greš z Dobrove proti Zavrhu, prideš v grapi čisto pod Macnom do razdrte hiše, ki ima le eno sobo po-rabno za stanovanje. Strmo se dviga pot, ki pelje iz doline v Zavrh, po grapi pa teče precej močan potok. Videti je, da je bila včasih tu žaga, ki pa jo je razdejalo neurje in zob časa.
Tu stanuje naša »mati«. Vedno smo ee ustavljali pri njej in prespali del noči, ki nam je ostala po obisku v dolini. Je čez štirideset let stara ženska, zavedna Slovenka, zgarane postave zaradi prenapornega'dela, obraz ima razoran od neštetih gub. Zelo dobra žena, nacistov ne more živih videti. Edini njen sostanovalec je majhen psiček, ki je tudi za hišnega čuvaja. Ta psiček je bil tako navajen partizanov, da ni na nas nikoli lajal, pač pa na policijo, če se je bližala hiši.
Neštetokrat se spomnim te naše postojanke in mislim, da bo ostala Vsakomur od naših tovarišev v dobrem spominu.
V hudi zimi smo se izmučeni in do kože premočeni oglasili pri njej in potrkali. Takoj se je oglasila, vstala in zakurila v štedilniku, da smo se greli in posušili. Pri njej smo ostajali vedno nekaj ur. Da bi lahko počivali, je Šla pogosto sama na stražo pred hišo in dejala: »Popazila bom, le odpočijte se.« Zaspali smo, saj smo jo poznali in ji zaupali. Z njo smo delili vse dobro in vse slabo. Ko pa jo je le preveč zeblo, je poklicala katerega izmed nas, da jo je zamenjal, a le toliko časa. da se je ogrela.
Policija je postavljala pogosto zasede na cesto, po kateri smo hodili. Naša dobra znanka nam je dejala: »Počakajte, grem naprej, pa bom pogledala, kje so zelenci.« Potem nas je opozorila, kje naj bomo posebno previdni.
Zapadel je debel sneg. Skoraj štirinajst dni nismo mogli do n je. Ko smo se nekega večera spet oglasili, je bila
vsa vesela. »Da ste le prišli. Bilo mi je že dolgčas po vas, pa tudi skrbelo me je, če se vam ni kaj pripetilo ...«
Policija je pripravljala ofenzivo. Naša znanka je to zvedela ter je šla !o,d doma srecff noči, v snegu in mrazu, da nam je to sporočila.
Včasih smo se greli in sedeli pri njej. Spraševala nas je o vojni in kaj bomo storili z nacisti, ki nas sedaj tako preganjajo. Dejali smo ji, da bodo že prejeli zasluženo kazen. Pomirila se je in dostavila: »Tedaj bom tudi jaz srečna.« Zanimalo jo je, kakšna bo svoboda. Povedali smo ji in je dejala: »Sedaj vem, zakaj toliko naporov in žrtev. Vredno se je bojevati zanjo, da le pride.«« Pomagala nam je še napre j in nikaka žrtev ji ni bila prevelika.
Peljal sem se pred nedavnim s kolesom iz Borovelj v Šmarjeto. Na njivi poleg ceste so žele žanjice pšenico. Naenkrat zaslišim: »Zdravo, tovariš!« Ozrem se in spoznam našo partizansko mater. Prav taka je bila, kakor predlansko zimo, le hrbet ji je bolj upognjen in lice še bolj nagubano in raz orano. Oči so ji sijale še v istem svetlem ognju kot tedaj, ko sem bil pri njej kot partizan. Vsa znojna je vezala v hudi vročini pšenično snop je. Stopim bliže. »Ali me še poznaš?« me je nagovorila. »Seveda. Ti si naša dobra, stara mamica. Kako ti gre?« »Že gre počasi, vroče je in dela je dovolj. Ali se še spominjaš, kako je bilo predlansko zimo? Hudo je bilo včasih, a vedno smo upali, da bo svoboda in da bo kuga pobrala naciste, ki so svetu prizadejali toliko gorja. In kdaj bo to, kdaj bo svoboda?« Pa sem jo potolažil: »Le počakaj, tudi to učakamo. Svoboda je zelo dragoceno jabolko, ki pa zelo počasi zori!« In pritrdila mi je: »Tudi sama vedno tako mislim in tega čakam. Naše trpljenje in žrtve bodo končno vendarle prinesle pravico!« Partizan Sep.
• ZANIMIVOSTI*!
M. Ujin:
GEOGRAFSKI POSKUSI
Sovjetski učenjaki so se rapršili po celem svetu. Šli so na lov za rastlinami. Iskali so najstarejše in najnovejše, najenostavnejše in najbolj sestavljene vrste najrazličnejših rastlin, ki kakor koli koristijo človeku. Kmalu so se pričele vračati znanstvene odprave, ki so nosile s seboj na tisoče vrst pšenice, koruze, krompirja, marelic, hrušk, orehov, južnega sadja, kvčukovca in bombaževca. Prinašale so rastline, katerih še nismo poznali. Iz vseh delov sveta so se zbirale rastline v Sovjetski zvezi. Sedaj je bilo treba preizkusiti njihovo življenjsko sposobnost v novem okolju in izbrati najboljše izmed njboljših.
Ti poskusi so taki: vsejejo na primer sto vzorcev pšenice na gori Aj-Pctri na polotoku Krimu. Drugih sto prav takih vzorcev vsejejo prav tako na Krimu, pa ne na gori, marveč spodaj ob morju. Pogoji so na obeh krajih popolnoma enaki, tla so enaka in dolžina dneva je ista. Razlika je le v tem, da je na gori hladno, spodaj pa toplo.
Semena vzklijejo in učenjaki začno opazovati, kako pšenica raste, kje uspeva bolje in kje slabše. Tako dela pšenica izpit za vročino in hlad. Prav tak izpit lahko napravimo tudi na severu, za tečajnikom, kjer so poleti dnevi znatno daljši kakor na Krimu. Sto vzorcev vsejemo na prostem, sto pa v rastlinjaku. Tudi tu so enaki vsi pogoji razen enega: v rastlinjaku je toplo, na prostem pa hladno. Tu dela pšenica izpit za vročino ali hlad pri dolgem dnevu.
Take skušnje morajo prebiti vse rastline, ki so prišle k nam iz daljnih dežel. In šele tedaj, ko napravijo izpit, jim lahko damo pravico bivanja in državljanstva v Sovjetski državi.
Na sto tisoče rastlin je delalo skušnjo, napravilo pa jih je le malo. Po izpitu ie bilo treba pogosto ugotoviti, da niti ena rastlina določene vrste ni odgovorila na vsa Vprašanja.
Neka rastlina je na primer prebila izpit v pogledu odpornosti proti mrazu, padla pa je v pogledu odpornosti proti boleznim.
Druga je sijajno premagala bolezni, a je pozebla že pri prvem mrazu.
Izpiti so bili težavni, vprašanj je bilo mnogo. Rastline so padale druga za drugo kakor učenci, ki so vso zimo lenarili.
Kaj je bilo početi?
Sklep je mogel biti samo eden: če na vsem svetu ni najti ustrezne vrste, jo je pač treba ustvariti.
strani. Stari Karničnik se je skril, ker ni mogel prenesti sramote. Karniška hiša je imela tudi ogromno škodo, ker je morala plačati vse priprave. Toda ta škoda ni bila še nič proti veliki sramoti, ki je padla na to staro domačijo.
Ožbeia ni bilo osem dni na spregled. Vrnil se je nekega dne. ko ie sedela družina ravno pri obedu. Po zalitih očeh in zabuhlem licu se mu je poznalo, da je preživel dolgo pijanost. Ko pa je stopil v dimnico, ni bil več pijan, temveč je prišel vdano in tako mirno ter smelo, da je vsej družini zastala sapa. Ni bil še sredi izbe, ko se je stari Karničnik kakor ris zakadil vanj. Vsa družina je s pridržano sapo pričakovala najkrutejši ob-račtfn, kajti Karničnik je bil vsem dobro znan kot človek, ki ne zna krotiti svoje jeze.
Toda namesto pričakovane tepežke se ie zgodilo nekaj drugega; Ožbej je kakor ukopan obstal na mestu, pokleknil sredi dimnice, sklenil roke k prošnji in mirno .ter odločno zaprosil:
»Oče — zaradi tega me ne boste tepli!« Nato se je obrnil proti družini, pogledal po vseh obrazih in nadaljeval prav tako mirno in preudarno: »Oče in mati, brat in sestra, vsa družina, vse Karnice, odpustite mi sramoto. katero sem vam nakopal s svojim dejanjem. Prišlo je na mene in nisem mogel ravnati drugače...«^
Nekaj hipov je vladal v sobi težak
molk. Vsi obrazi so bili bledi, na vseh se je poznalo, da se užaljena prevzetnost bori z občutkom odpuščanja. Materin obraz je bil najbolj bel; bila je silno prevzetna žena in njeno srce je (bilo težko ranjeno. Stari Karničnik ie ostrmel nad sinovo mirno odločnostjo, nad njegovo skesano prošnjo. Nevidna sila ga je potisnila stran od klečečega sina. Zrušil se je na klop, skril svoj obraz v dlani in dimnico ie napolnil njegov obupani, tuleči glas:
»Škot nesrečni.,.«
Ožbej je še zmeraj klečal in čakal na besede odpuščanja; njegove oči so romale od očeta do matere, od sestre do brata, do vseh hlapcev in do vseh dekel, se ustavile pri pastirju, ali nikjer na nobenem obrazu ni mogel zapaziti poteze, ki bi odkrivala to, kar je tako neutešljivo iskal in pričakoval. Nikjer ni zapazil odpuščanja. In tisti, kateremu je bil tako srčno vdan. katerega je tako neizmerno ljubil, tisti se je sklonjen na mizo zvijal v težkih bolečinah, ker ga ni razumel.
Tedaj je Ožbej .počasi vstal in rekel:
»Kar so imele Karnice zavoljo mene škode, odtegnite od moje dediščine.«
Potem je zapustil dimnico.
Ožbej je ostal doma in čakal, kaj bo prinesel čas. O njegovi skaženi ženitvi na Karnicah niso več govorili. Leto še ni bilo okoli, ko je Meta ne-
nadoma prišla domov k materi, kjer je zlegla novega — tretjega pankerta. Ta tretji otrok je bil krščen za Mohorja. Pri vpeljankah je morala Meta doživeti še eno sramoto; zaman je čakala po maši pri vratih, duhovnik je ni hotel vpeljati, kakor je pri porodnicah šega; Meta je morala z' novo sramoto zapustiti cerkev.
Rojstvo tretjega pankerta je pri Karničniku slednjič zazorilo sklep, ki ga je dotlej še vedno ‘odlagah. v upanju, da se bo ta stvar vendarle nekako preložila. Poleg nesrečne zveze z Meto je dala povod za njegov odločilni korak še pijača, kateri se je Ožbej v svoji razdvojenosti zmeraj bolj vdajal.
Karničnik se je torej odpravil na graščino v Dobrloves in izjavil:
»Primoran sem, da za čast naše hiše odvzamem Ožbeju prvorojenstvo. S tem pa razveljavljam tudi njegovo vojaško oprostitev. Vzemite ga k Soldatom, mogoče ga bo to izmodrilo. Grunt bo dobil mlajši sin.«
Graščina je storila po njegovi želji. Na Laškem je pravkar bila vojna in cesar je potreboval vojščakov. Kakor blisk se je raznesla po Podjuni in po Beli novica, da se je Karničnik •odpovedal svojemu sinu in ga dal v vojsko. Čeprav je mnogo ljudi prej odobravalo neizprosno stališče starega Karničnika, ki je hotel z vsemi sredstvi preprečiti zakon med Ožbe-jem in Meto, je bilo zdaj zmeraj več
NASVETI ZA DON IN SE KAI
ŠE O SADJU
Vkuhavanje sadja zahteva v sploš-nem precej sladkorja, zato bomo navedli nekaj nasvetov, ko ne porabit mo dosti sladkorja.
Mezga iz marelic in bre* skev (brez sladkorja); 5 kg popoL noma zrelih marelic ali breskev oči-stimo, obrežemo vse nagnite dele, izločimo koščice in jih kuhamo s četrt litra vode V čisti kozici, ki jo rabimo samo za 'vkuhavanje. Kozico postavimo na precej močan ogenj in neprenehoma mešamo, da se marelice ne pripečejo. Ko marelice zavro, jih pustimo vreti 35—40 minut. Še vrelo sadje pretlačimo skozi sito. Z mezgo napolnjujemo kar sproti zelo dobro očiščene in osušene kozarce ter jih neprodušno zapremo z dvojnim celo-fanom ali pergamentom. Še bolje pg je, če imamo Wockove kozarce. Dobro zaprte kozarce damo v lonec mlačne vode, ki naj sega le do treh četrtin višine kozarca. Pod kozarce damo kak lesen podstavek ali kako krpo. Lonec pristavimo k ognju. V. pollitrskih kozarcih pustimo vreti trj četrt ure. računano odtle j, ko je vodg. zavrela, v litrskih pa eno uro in četrt. Kozarce vzamemo, ko je voda že ohlajena, iz lonca in jih hranimo ng suhem ne hladnem prostoru. Pred uporabo mezgo razredčimo in jo kar sproti osladimo s sladkorjem ali § kakršnim koli umetnim sladilom.
Marelice in breskve z m a* 1 o sladkorjem: 3 kg zrelih, zdravih marelic ali hreskev oplaknemio V sveži vodi, jjiih razpolovimo, odstranimo koščice in jih damo v zelo čisto kozico. Potresemo jih s 25 dkg sladkorne sipe in jim pridenemo še soh in zelo drobno nastrgane lupinice polovice limone (seveda če to premoremo) ter pol litra vode, nakar pustimo, da zavre. Ko je sadje zavrelo, gg odmaknemo na rob štedilnika in pustimo, da se tam pari kakih 12 do 15 minut. 2e med tem segrejemo kozarce, da lahko damo še vrelo sadje vanje. Sadje v kozarcih dobro prekrijemo s sokom in ga ne zmečkamo^. Ko se je sadje v kozarcih dobro ohladilo, potem kozarce neprodušno zapremo ter jih kuhamo v sopari, kakor je popisano zgoraj. V pollitrskih kozarcih mora vsebina vreti 25 minut, v enolitrskih pa 40 minut.
Izdajatelj, lastnik in odgovorni urednik lista; dr. Matko Scharwitzl, Wien XVI., Ottakrina gerstrasse 83. — Tiska: »Globus«, Zeitungs«, Druck* und Vcrlagsanstalt G. m. b. HM Wien I, Fleischtnarkt 3—5.
Podružnica uprave »Slov. vestnika«, Klagenfurt, Volkermarkterstrasse 21*L
takih, ki Karničnikovega koraka nis® odobravali in so se zgražali.
»Sina je prodal...«
Ožbej fn Meta sta dobivala zmeraj več pristašev. Dočim je soseska gledala Meto doslej le kot veliko pre-šuštnico, veliko grešnico, je ta Kar-ničnikov korak povzročil, da je jelg imeti to zvezo za nekaj globljega, nekaj svetlejšega in lepšega. In že so s$ culi glasovi:
»Zakaj se ne bi vzela, če se imatg rada...«	*
V ljudski duši se je začel v prvih obrisih oblikovati trnjevi venec, ki ga je spletala ljubezen med tema dvema nesrečnima človekoma, od pokore, ki jo je morala Meta pretrpeti na Karnicah, do pretepanja na graščini. To privrženostvo je raslo počasi, kakor prihaja rosa na travnike; človek niti ne zapazi in mahoma se vse bliskg okoli njega.
Na dan Ožbe jevega odhoda na vojno se je že pokazalo, koliko ljudi je bilo na njegovi in Metini strani. Soldati so se zbirali v Dobrlivesi. odkoder so se potem odpeljali z vozovj do Celovca. Od vseh strani se je nabralo mnogo ljudstva, vsakogar je kdo spremljal, celo najbolj zapuščenega hlapca. Le Ožbej iz Karnic je prišel sam. Mogoče so Karničniki slutili, da se javno mnenje spreobrača proti njim, mogoče pa so tudi slutili, da bo Ožbeja spremila Meta, pa jim sovraštvo ni dalo, da bi šli še oni.