Urbani izziv, posebna izdaja, 2011 24 Janez VUK Normativna ureditev področja urbane prenove Urbana prenova postaja v globaliziranem svetu vse pomembnejši dejavnik gospodarskega in splošnega družbenega razvoja urbanih regij ter zagotavljanja njihove mednarodne konkurenčnosti. Sloveni- ja tudi na tem področju zaostaja za sodobnimi tokovi. Procesi urba- ne prenove ne sledijo tempu fizičnega propadanja in tehnološkega zastarevanja objektov ter odpravljanja motenj v funkcijah naselij, ki omogočajo njihov kvalitativni in kvantitativni razvoj. V splošnem so projekti urbane prenove primerljivi s projekti komunalnega opre- mljanja stavbnih zemljišč. Opremljanje zemljišč je pri nas zakonsko relativno dobro urejeno, medtem ko izvajanje urbane prenove za- konsko praktično ni urejeno. Normativna ureditev urbane prenove bi morala po primerljivih tujih zgledih urejati zlasti pristojnosti in obveznosti javnega sektorja v projektih urbane prenove, pravice in obveznosti udeležencev, zlasti lastnikov nepremičnin in najemnikov, ter nacionalni sistem financiranja projektov urbane prenove. Ključne besede: urbana prenova, normativna ureditev, konkurenč- nost, razvoj (družbeni, gospodarski, tehnološki), rast BDP 1 Uvod Pojem urbane prenove (sanacije, regeneracije, revitalizacije) je širši od običajnega pojmovanja prenove kot fizične prenove objektov in naselij zaradi ohranjanja funkcionalne uporab- nosti in kulturnih vrednot stavbne in naselbinske dediščine. Vključuje tudi preurejanje, preoblikovanje in oživljanje gospo- darskih in drugih družbenih funkcij mest in regij s pomočjo preurejanja fizične infrastrukture mest. Pojem ne vključuje le urejanja materialne infrastrukture, temveč tudi urejanje druž- bene superstrukture mest,[1] ki ji je materialna infrastruktura namenjena. »Urbana regeneracija je sklop politik, ki skušajo vrniti opuščena in prazna stavbna zemljišča in zgradbe v po- novno uporabo, ustvariti nove oblike zaposlovanja namesto izgubljenih delovnih mest, izboljšati urbana okolja, in se do- tikajo množice socialnih urbanih problemov.«[2] Navedena opredelitev se nanaša na prenovo materialne, gospodarske in socialne strukture urbanih naselij. Tehnična dimenzija urbane prenove je sredstvo za doseganje širših družbenih ciljev. Urbana prenova se začne kot premislek o odpravljanju motenj v širših družbenih funkcijah urbanih prostorov, zlasti bivalne in delovno-poslovne, kar seveda zah- teva določene, ciljno usmerjene fizične posege v fizično me- stno tkivo ali materialno infrastrukturo. Urbana prenova je multidisciplinarna, družboslovna, ekonomska, tehnična in umetniška dejavnost, tesno povezana s prostorskim načrto- vanjem, usmerjena pretežno v regeneracijo obstoječih urbanih tkiv, ampak se ne izključuje niti z novogradnjami oziroma po- segi greenfiled, če gre za odpravljanje motenj v mestotvornih funkcijah na ravni mesta oziroma širše urbane aglomeracije in za zagotavljanje pogojev za rast in razvoj. Prve urbane prenove moderne dobe so se pojavile kot posledi- ca industrijske revolucije in hitre rasti mest, kar je povzročilo sistematično izgradnjo kanalizacij, vodovodov in prometnic. Tak primer urbane prenove je bila na primer Haussmannova prenova Pariza v drugi polovici 19. stoletja[3], ki je dala zgo- dovinskemu mestnemu jedru današnjo obliko. Z razvojem in- dustrializacije so urbane modernizacije v Evropi postale stalen pojav, ki je svoj vrhunec dosegel v drugi polovici 20. stoletja. Deloma je to treba pripisati dejstvu, da so bila v drugi svetov- ni vojni mnoga evropska mesta razrušena in je to narekovalo njihovo celovito prenovo, še pomembnejše pa je bilo, da so hitra industrializacija, koncentracija prebivalcev v mestih in hitre tehnološke spremembe zahtevale prilagoditev posame- znih objektov, mestnih predelov ter celih mest in urbanih regij spremenjenim razmeram. V zadnjih desetletjih urbano prenovo narekujejo procesi eko- nomske globalizacije in strukturne spremembe, ki jih oblikuje poindustrijska družba. Nekdanja industrijska mesta se hitro deindustrializirajo in postajajo središča terciarnih in kvartarnih dejavnosti, klasična proizvodna industrija pa se seli v okolico mest ali na druge, oddaljene destinacije, kjer je delovna sila cenejša. Razvil se je nov tip urbanizacije, tako imenovana periurbanizacija, v kateri urbane aglomeracije nimajo več le klasičnega urbanega središča, ki ga obdaja kmetijsko podeželje, Urbani izziv, posebna izdaja, 2011 25 temveč se v okolici mest pojavi več »perifernih središč«, ki imajo značilnosti urbanega in podeželskega okolja, obenem pa so funkcionalno vpeta v osrednje mestno urbano jedro, ki je nekakšno gravitacijsko središče celotne urbane aglomeracije. Klasična delitev na mesto in podeželje vse bolj izginja. Širino problematike urbane prenove opisuje na primer ta na- vedba: »Mesta kakor tudi regije so se v zadnjih dvajsetih letih soočile z izzivi kot so globalizacija, prestrukturiranje, preha- janje prebivalstva iz ruralnih v urbana območja, visoka brez- poselnost, povečanje konkurenčnosti med mesti in regijami ter nizka kakovost življenja. Nekatera mesta na Zahodu so se spremembam prilagodila, in zanje velja visoka produktivnost, inovativnost, izobražena delovna sila, visoka gospodarska rast, visoka dodana vrednost na zaposlenega ter s tem dvig kakovosti življenja. Slovenija za tem trendom zaostaja in vedno bolj se kaže potreba po prestrukturiranju mest iz ,mest preteklosti‘ v ,mesta prihodnosti‘, saj bodo le tako mesta in s tem tudi regije ostala konkurenčna in bodo pritegnila visoko izobražene kadre, kapital in projekte.«[4] Avtorica navedbe, mag. Petra Grah, v nadaljevanju ugotavlja, da »prestrukturiranje mest« (urbana prenova) vključuje postavljanje in uresničevanje splošnih ra- zvojnih ciljev urbanih naselij in regij, od katerih je bistveno odvisna kakovost življenja prebivalcev v njih v vseh mogočih vidikih. Pomanjkljivosti, s katerimi se srečujejo slovenska mesta in regije, so predvsem nizka gospodarska učinkovitost in niz- ka sposobnost pritegnitve kapitala od drugod. V 21. stoletju potrebujejo mesta izobraženo delovno silo in delovna mesta z visoko dodano vrednostjo, ne le slabo plačanih delavcev v delovno intenzivnih panogah. Razvoj mest lahko temelji samo na znanju oziroma izobraženosti ljudi. Človeški viri so temeljni za razvoj ustvarjalnih mest. Slovenska mesta oziroma Slovenija nasploh konkurenčno zao- staja za mednarodnim okoljem, v katero je vpeta. Konkurenč- nost nekega območja je predvsem odvisna od njegove infra- strukture (fizičnih dejavnikov) ter superstrukture (človeškega dejavnika), v tem okviru zlasti znanosti in tehnologije, ki sta glavno gibalo gospodarskega razvoja in s tem blagostanja pre- bivalstva. Po World Competitiveness Yearbook za leto 2011 je Slovenija po konkurenčnosti na 51. mestu, za Madžarsko (47. mesto), Slovaško (48. mesto) Rusijo (49. mesto), Romunijo (50. mesto) ali Estonijo (34. mesto) in malce pred Bolgarijo (55. mesto), Ukrajino (57. mesto) in (Hrvaško 58. mesto). Po konkurenčnosti nas daleč prekašajo ne le razvite zahodnjaške države, temveč celo države, kot so Indija (32. mesto), Kazah- stan (36. mesto) ali Mehika (38. mesto). Iz navedenih podatkov o nizki mednarodni konkurenčnosti Slovenije lahko sklepamo, da zahteva položaj zavestne ukre- pe tudi na področju urbanega razvoja. Stalna urbana prenova mest in regij, usmerjena v zasledovanje strateške razvojne vizije mesta oziroma regije, je tako nujna funkcija gospodarskega in splošnega družbenega razvoja ter ohranjanja in višanja kvalitete življenja v mestih in širših regijah (urbanih aglomeracijah). 2 Urbana prenova v domačih strateških dokumentih Politika urejanja prostora Slovenije, ki jo je vlada RS spreje- la decembra 2001, naglaša, da sta se v tranzicijskem obdobju pri posegih v prostor uveljavila samovolja ter zanemarjanje skupnih in dolgoročnih interesov. Brez zavestnega in hitrega ukrepanja se bodo negativne težnje nadaljevale. Tak razvoj bi pomenil nadaljevanje stihijske razpršene gradnje z vse večjo obremenitvijo okolja, višjimi stroški za infrastrukturno opre- mljanje in s potratno energetsko oskrbo. Pogoj za izvajanje politike urejanja prostora je pravno in odgovorno ravnanje državne uprave, lokalne samouprave ter vseh drugih javnih in zasebnih uporabnikov prostora. Pri tem se bodo upoštevala načela prednostnega uveljavljanja javnega interesa. V mestih je treba pospeševati reurbanizacijo, ki pomeni smotrno rabo površin, ter revitalizacijo degradiranih urbanih območij kot neizkoriščenih notranjih prostorskih možnosti v mestih in nji- hovi okolici. Ustanoviti je treba namenske sklade in razviti davčno politiko ter oblikovati druge oblike spodbud in nado- mestil, ki bodo spodbujali želeni prostorski razvoj. Spodbujati je treba naložbeno partnerstvo javnega in zasebnega sektorja kot eno od pomembnih sodobnih oblik financiranja zahtevnej- ših razvojnih projektov. Zagotoviti je treba pripravo celovitih razvojnih ali prenovitvenih načrtov mest in naselij ter z njimi uskladiti naložbe v infrastrukturno opremljanje. Žal je mogoče ugotoviti, da je po desetih letih od sprejetja Politika urejanja prostora še vedno enako aktualna, kot je bila v letu sprejetja. Tudi Strategija prostorskega razvoja Slovenije (Ur. l. RS, št. 76/2004), ki jo je državni zbor sprejel leta 2004 (Ur. l. RS, št. 76/2004), podaja usmeritve glede urbane prenove, ki je opredeljena kot prednostna razvojna usmeritev, ki vključuje poleg prostorskih ciljev tudi možnosti za gospodarski razvoj, reševanje socialnih problemov in kvalitetnejše bivanje. V strategiji je prenova očitno pojmovana v smislu celovi- te prenove naselij, ožjih območij, objektov in funkcij, ki jih opravljajo. Žal pa niso bili oblikovani izvedbeni mehanizmi in instrumenti strategije, v tem okviru pa tudi strategija v delu, ki zadeva urbano prenove, ni bila dovolj inkorporirana v realne politične in druge (sektorske) izvedbene agende. Normativna ureditev področja urbane prenove Urbani izziv, posebna izdaja, 2011 26 Podobna strateška izhodišča glede urbane prenove so poudar- jena tudi v Prostorskem redu Slovenije (Ur. l. RS, št. 122/04) in Strategiji razvoja Slovenije (2006–13). V zvezi z navedenimi dokumenti je mogoče ugotoviti, da v praksi niso zaživeli do te mere, da bi na področju urbane pre- nove prišlo do potrebnega preboja v praksi. Vzrok za to je treba pripisati neurejeni normativni podlagi za izvajanje projektov urbane prenove. 3 Urbana prenova v obstoječih predpisih Zakon o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt, Ur. l. RS, št. 33/07, 70/08 – ZVO-1B, 108/09, 80/10 – ZUPUDPP) v drugem členu navaja opredelitev urbane prenove, ki se gla- si: »Celovita prenova je zbir različnih dejavnosti, s pomočjo katerih se z ustreznim prostorskim načrtovanjem izboljšajo funkcionalne, tehnične, prostorsko-oblikovalske, bivalne, gospodarske, socialne, kulturne in ekološke razmere na do- ločenem območju, s pomočjo katerih se ponovno zagotovi ohranitev grajenih struktur in oživi urbana in druga obmo- čja. Celovita prenova se na območjih kulturne dediščine izvaja ob ohranjanju prepoznavnih značilnosti prostora in kulturnih vrednot varovanega območja.« ZPNačrt vsebuje še nekaj na- čelnih opredelitev v zvezi z urbano prenovo, vendar dalj od načelnih stališč ne gre. Dva člena nameni urbani prenovi tudi Zakon o urejanju prostora (ZUreP-1, Ur. l. RS, št. 110/02, 8/03), v delu, ki še velja. Občina in lastniki nepremičnin na območju prenove uredijo medsebojna razmerja na podlagi pogodbe; če se preno- va financira z javnimi s sredstvi, lahko občina med trajanjem prenove začasno omeji pravico uporabe nepremičnine. S po- godbo med lastnikom in občino se določi odškodnina lastniku zaradi motenja uporabe nepremičnine, lahko pa tudi višina in način povrnitve vloženih občinskih sredstev v prenovo njegove nepremičnine. Glede na kompleksnost problematike urbane prenove je uredi- tev področja v okviru ZUreP-1 vsekakor preskromna. Prenovo v šestem členu omenja tudi Zakon o graditvi objek- tov (ZGO-1, Ur. l. RS, št. 110/02 s spremembami), ki določa, da občina v določenih primerih zaradi zavarovanja javne koristi lahko zaveže lastnika, da izvede nujno potrebna vzdrževalna dela. Gre za fragmentaren poskus pravne ureditve akutnega problema, ki ga predstavljajo zanemarjeni objekti, vendar je to še vedno daleč od celovite ureditve kompleksne problematike urbane prenove. Z urbano prenovo je povezan tudi Zakon o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1, Ur. l. RS, št. 16/2008, spremembe: Ur. l. RS, št. 123/2008), ki ureja tudi varstvo stavbne in naselbin- ske kulturne dediščine, kar je seveda pomemben vidik urbane prenove, vendar pa je le fragment v mozaiku kompleksne pro- blematike urbane prenove. Stanovanjski zakon (SZ-1A, Ur. l. RS, št. 69/03, 57/08) med drugim ureja tudi pogoje za vzdrževanje stanovanjskih stavb zaradi zagotavljanja javnega interesa na stanovanjskem področju. Iz pregleda zakonov, ki se nanašajo na urbano prenovo, je razvidno, da se noben ne ukvarja posebej oziroma celovito z urejanjem urbane prenove, prav tako skupna rezultanta pred- pisov ne daje ustrezne podlage za izvajanje projektov urbane prenove v praksi. Obstoječa pravna ureditev, kljub siceršnjim strateškim državnim usmeritvam glede urbane prenove, ne ure- ja urbane prenove v celovitem smislu, in predstavlja normativ- no vrzel. Posledično ritem prenov v praksi nikakor ne dohaja potreb. Urbana prenova v splošnem ne dohaja niti fizičnega propadanja objektov niti njihovega tehnološkega zastarevanja niti prenova mest ne dohaja funkcionalnih potreb zaradi spre- minjajočega se globalnega okolja. 4 Preboj iz »preteklosti« v »prihodnost« O urbani prenovi v smislu prenove družbenih, gospodarskih in drugih splošnih funkcij urbanih prostorov v skladu s spre- minjajočimi se potrebami, ki jih narekuje globalno okolje, se sicer veliko govori v različnih teoretskih študijah in nacio- nalnih strategijah, manjka pa »implementacija teorije«. Zdi se, kot da ni zadostne povezave med urbanistično teorijo in prakso oziroma da teorija sledi zahtevam praktikov, katerih stremljenja niso vedno skladna z objektivnimi potrebami v smislu javnega interesa. Zastavlja se vprašanje, ali je Slovenija uspela razviti urbani- zem kot operativno multidisciplinarno stroko v teoretičnem in praktičnem smislu do primerljive evropske ravni, ki zagotavlja tudi primerljive družbene in gospodarske učinke. Odgovor je najbrž negativen. Tako kot smo zamudniki na področju teh- nološkega razvoja, smo zamudniki tudi na področju urbanega razvoja. Predvsem nam manjka aplikacija teoretičnih spoznanj v realno prakso. Razvoj potrebnih teoretičnih znanj in njihovo implementacijo zavirajo tudi parcialni interesi lobijev, ki obvla- dujejo »urbanistične prakse«, v nasprotju z javnim interesom. Širši družbeni vidiki in implikacije urbane prenove lobijev ne zanimajo, če so v nasprotju z njihovimi interesi. Država, lokal- na raven in stroka pa so v veliki meri ujetnice vplivnih lobijev in J. VUK Urbani izziv, posebna izdaja, 2011 27 kot take ne sledijo dovolj širšemu javnemu interesu. Posledica tega je relativna stagnacija oziroma zaostajanje »prostorskega razvoja« glede na mednarodno okolje, zlasti glede ekonomskih učinkov, kar pa seveda potegne v negativno spiralo še vse ostalo. Ob množici pojavnih oblik urbane prenove, ki vključuje pre- novo družbenih funkcij (nadgradnjo) in prenovo materialne infrastrukture (podlage) zaradi večanja blagostanja prebival- stva, se zastavlja vprašanje: kako področje urbane prenove nor- mativno urediti oziroma kaj naj ureja zakon o urbani prenovi, da bodo državne strateške usmeritve postale operativne. Ob tem je razumljivo, da bi moral zakon o urbani prenovi urejati predvsem to, kar predstavlja izvedbene mehanizme za dejansko izvajanje družbeno oziroma politično deklariranih strateških ciljev urbane prenove: urejati bi moral tisto, kar je skupno vsem projektom urbane prenove, ne glede na siceršnjo zvrst ali vsebino posamičnega projekta prenove. Zastavi se vprašanje, kaj je to. V splošnem so projekti urbane prenove metodološko primer- ljivi s projekti komunalnega opremljanja zemljišč za gradnjo. Komunalno opremljanje zemljišč je v javnem interesu in zato zanj skrbi občina. ZPNačrt natančno ureja pristojnosti občine in pravice ter obveznosti ostalih udeležencev v zvezi s komunal- nim opremljanjem zemljišč, to je zavezancev za plačilo komu- nalnega prispevka, ki predstavlja večji del sredstev za financi- ranje projektov komunalnega opremljanja zemljišč. Analogno bi moral zakon o urbani prenovi oziroma o izvajanju projektov urbane prenove določati predvsem pristojnosti in obveznosti občine v projektih urbane prenove, zlasti njeno pristojnost, da v javnem interesu vodi projekte urbane prenove. Nadalje bi moral zakon urejati pravice in obveznosti ostalih udeležencev v projektu urbane prenove, predvsem lastnikov nepremičnin in najemnikov na območju prenove, zlasti njihovo obveznost, da sodelujejo kot soinvestitorji v projektu urbane prenove pri deležu stroškov, ki pripadajo prenovi njihove nepremičnine. Projekt urbane prenove v javnem interesu pomeni namreč določen poseg v lastninsko pravico udeležencev, ki je mogoč samo na podlagi zakona. Zakon bi moral prav tako opredeliti način financiranja pro- jektov urbane prenove oziroma bi moral oblikovati nacional- ni sistem financiranja projektov urbane prenove, ki bi moral vključevati državo, občino, gospodarske javne službe, lastnike nepremičnin na območju prenove in morebitne komercialne investitorje ter finančno pomoč institucij EU. Opredeliti bi moral tudi pomoči udeležencem prenove v obliki podpor, po- sojil, jamstev in podobno. Brez urejenega sistema financiranja projektov urbane prenove ta ne bo dosegla potrebne intenziv- nosti. Zakon bi moral urediti tudi organizacijsko plat vodenja projektov urbane prenove in ugotavljanje potreb po urbani prenovi na podlagi objektivnih kazalnikov urbanih motenj, ki bi zajemali fizično stanje objektov in urbanih območij ter stanje glavnih družbenih funkcij naselij, zlasti bivalnih in de- lovno-poslovnih. 5 Odnos med projektom urbane prenove in občinskim prostorskim načrtom Zastavlja se vprašanje, ali je normativna ureditev izvajanja pro- jektov urbane prenove samo poseben vidik ureditve prostor- skega načrtovanja, ki spada v tematiko, ki jo pokriva ZPNačrt v poglavjih o občinskem prostorskem načrtu in občinskem po- drobnem prostorskem načrtu, ali gre za vsebine, ki ne sodijo v celoti v postopkovni prostorsko-načrtovalski vidik. Spet si lahko pomagamo z analogijo na komunalno opremljanje ze- mljišč. ZPNačrt v 70. členu določa, da je opremljanje stavb- nih zemljišč projektiranje in gradnja komunalne opreme ter objektov in omrežij druge gospodarske javne infrastrukture, ki so potrebni, da se lahko prostorske ureditve oziroma objekti, načrtovani z občinskim prostorskim načrtom ali občinskim podrobnim prostorskim načrtom, izvedejo in služijo svojemu namenu. Podobno so tudi projekti urbane prenove namenje- ni uresničevanju prostorskih ureditev, določnih v občinskih prostorskih načrtih. Kvalitativna razlika med prostorskim načrtom in izvedbenim projektom urbane prenove v okviru tega načrta je očitna. Tako kot ZPNačrt posebej ureja speci- fično tematiko opremljanja stavbnih zemljišč v samostojnem poglavju, tako bi moral zakon posebej urejati tudi izvajanje projektov urbane prenove. Če si lahko prestavljamo, kakšno neurejeno stanje bi imeli na področju komunalnega opremljanja zemljišč za gradnjo, če to področje ne bi bilo zakonsko urejeno, lahko dobimo sliko, kakšno je danes stanje na področju urbane prenove. Posledica zakonske neurejenosti področja urbane prenove je prevlada stihijskih procesov, ki pa ne zadovoljujejo realnih po- treb po urbani prenovi glede na fizično propadanje objektov in urbanih območij ter pešanje njihovih družbenih funkcij – v nasprotju z začrtanimi družbenimi razvojnimi smernicami iz različnih nacionalnih strategij, vključno z občinskimi prostor- skimi akti. Javni sektor, predvsem občina, ki je poklicana, da v javnem interesu vodi projekte urbane prenove, preprosto nima pravnih in finančnih mehanizmov, da bi lahko učinkovito iz- vajala projekte urbane prenove. 6 Normativna ureditev urbane prenove v nekaterih drugih državah EU Mnoge evropske in druge države imajo materijo izvajanja Normativna ureditev področja urbane prenove Urbani izziv, posebna izdaja, 2011 28 (projektov) urbane prenove urejeno v posebnem zakonu ali v sklopu drugih zakonov. Nemški gradbeni zakon (zvezni uradni list ZRN, 8. 12. 86, 25. 7. 88) opredeli urbano prenovo kot sanacijske urbanistič- ne ukrepe, ki jih je treba v javnem interesu enotno pripraviti in hitro izvesti v mestu ali na deželi. S sanacijskimi ukrepi se preoblikuje območje prenove tako, da se na njem odpravijo urbanistične nepravilnosti. Zakon podrobno ureja odnose med občino kot nosilko prenove in lastniki nepremičnin na obmo- čju prenove, ki nastopajo kot sofinancerji projekta prenove v delu, ki zadeva njihovo nepremičnino. Danski zakon o urbani prenovi (zakon o urbani prenovi in urbanem razvoju št. 1234 z dne 27. decembra 2003) določa, da lokalni svet lahko odloči, da se oblikujejo področja za izvedbo prenov posameznih območij, parcel oziroma nepremičnin, na katerih lokalni svet želi spodbuditi lastnike k prenovi stavb. Lokalni svet lahko sprejme odločitev o prenovi območja, ki je v slabem stanju, v stanovanjskih soseskah s socialnimi proble- mi in na degradiranih poslovnih/industrijskih ali pristaniških območjih. Tudi danski zakon podrobno določa pristojnosti in obveznosti lokalne skupnosti in države ter ostalih udeležencev v projektih prenove. Zakon določa tudi nacionalni sistem fi- nanciranja projektov urbane prenove, ki je v grobem tak, da država in občina vsaka do polovice financirata spodbude, po- sojila in jamstva, ki jih javni sektor da udeležencem prenove. Podobno ureditev imajo tudi Velika Britanija in mnoge druge evropske in neevropske države. 7 Sklep Temeljne strateške politične usmeritve v zvezi z urbano preno- vo so zapisane v različnih nacionalnih strategijah, vendar so te usmeritve ostale bolj ali manj le deklaracije, ker ni ustreznih zakonsko opredeljenih izvedbenih mehanizmov za izvajanje projektov urbanih prenov. Samo abstraktno opredeljena politi- ka urbane prenove brez zakonsko opredeljenih izvedbenih me- hanizmov in instrumentov ne more dati ustreznega rezultata. Normativna neurejenost urbane prenove v Sloveniji ima števil- ne neugodne posledice v konkretni praksi in prek zaostajanja ritma urbanih prenov za potrebami vpliva na konkurenčnost gospodarstva in splošno blagostanje prebivalstva, ki sta tudi zaradi tega nižja, kot bi lahko bila. Navedeno zahteva zavestne ukrepe na državni ravni, ki bi se na občinski izvedbeni ravni izražale v obliki intenziviranja izvajanja konkretnih projek- tov urbane prenove. Občinski urbanisti bi morali biti bolj kot doslej zavezani k iskanju in odpravljanju urbanističnih motenj v vseh pojavnih oblikah, v fizični infrastrukturi in družbeni nadgradnji, ki ji je infrastruktura namenjena, država pa bi morala oblikovati ustrezen sistem kontinuiranega financiranja urbane prenove. Zakonska ureditev področja urbane prenove bi blagodejno vplivala tudi na aktivnost gradbenega sektorja, ki je trenutno v globoki krizi. Denar, ki bi ga javni sektor vložil v projekte ur- bane prenove, bi se vrnil v javne blagajne prek povečanega BDP in povečanih prilivov v državno blagajno iz naslova davkov. Glede na neurejene pravne podlage, potrebne za kontinuirano izvajanje urbane prenove skladno s potrebami in strateškimi usmeritvami iz različnih državnih aktov, se zdi nujno, da se ta pravna vrzel odpravi.[5] Janez Vuk, dipl. ekon. Podsekretar v Ministrstvu za okolje in prostor, Ljubljana E-pošta: janez.vuk@gov.si Opombe [1] »S pojmom družbena infrastruktura zajamemo vse tiste ustvar- jene materialne pogoje, kot so ureditev zemljišča (regulacije, meli- oracije), prometne poti in komunikacije, komunalna opremljenost, stanovanja in podobno, ki so izhodišča in temelj vsaki drugi dejav- nosti. S pojmom družbena superstruktura pa opredeljujemo vso družbeno nadstavbo, ki se opira na družbeno infrastrukturo …« Navedba iz knjige Komunalno gospodarstvo, Ljubljana, 1997, avtor prof. dr. Tone Klemenčič, str. 40. [2] Urban regeneration in Europe, C. Couch, C. Fraser, S. Percy, Blackwell, Oxford, 2003, str. xv. [3] Baron Georges-Eugène Haussmann je bil župan Pariza, ki je pod pokroviteljstvom Napoleona III. med letoma 1852 in 1870 vodil izvedbo urbane modernizacije Pariza. Vir: Wikipedija. [4] Petra Grah, magistrsko delo, Oblikovanje strateških razvojnih vidikov mest, Maribor, 2009, str. 6. [5] Stališča, izražena v tem članku, niso uradna stališča MOP, temveč so avtorjevi pogledi na obravnavano tematiko. Viri in literatura Chris Couch, Charles Fraser, Susan Percy, Blackwell Publishing, Urban regeneration in Europe, Oxford, 2003. Danski zakon o urbani prenovi in urbanem razvoju št. 1234 z dne 27. decembra 2003. Mag. Petra Grah, Oblikovanje strateških razvojnih vidikov mest, magistrsko delo, Univerza v Mariboru, 2009. Informacija o pripravi strategije razvoja Slovenije za obdobje 2013– 2020, Služba Vlade RS za razvoj in evropske zadeve, Ljubljana, 2011 (http://www.planbzaslovenijo.si/upload/SRS/srs-dispozicija.pdf ). Prof. dr. Tone Klemenčič, Komunalno gospodarstvo, Ljubljana, 1997. Janez Koželj, Degradirana urbana območja, MOP, Ljubljana, 1998. Leipzig Charter on Sustainable European Cities, Leipzig, 2007. J. VUK Urbani izziv, posebna izdaja, 2011 29 Nemški gradbeni zakon, uradni list ZRN, 8. 12. 86, 25. 7. 88. dr. Breda Mihelič s sodelavci, CRP – Konkurenčnost Slovenije (2001–2006), Prenova mestnih središč: Metodologija za usmerjanje prenove in dolgoročni razvoj mestnih središč v slovenskih mestih, končno poročilo, Urbanistični inštitut RS, Ljubljana, 2004. dr. Breda Mihelič s sodelavci, Prenova mesta: metodološka orodja za določanje in vrednotenje prednostnih območij in tipov prenove, CRP – Konkurenčnost Slovenije (2006–2013), Urbanistični inštitut RS, Ljubljana, april 2007. dr. Breda Mihelič s sodelavci, Prenova središča Ljubljane: Metodolo- gija za izdelavo projekta prenove karakterističnih območij in pre- izkus metodologije na pilotnem projektu prenove Miklošičevega parka, Urbanistični inštitut RS, Ljubljana. Odlok o strategiji prostorskega razvoja Slovenije (OdSPRS), Ur. l. RS, št. 76/2004. Prostorski red Slovenije (PRS, Ur. l. RS, št. 122/04). Dejan Rebernik, Trajnostni prostorski razvoj in novejši procesi v prostorskem razvoju Ljubljane, Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2007. Metka Sitar, Dean Korošak, Kristijan Kranjc, Trajnostni vidiki preno- ve večstanovanjskih stavb, AR, 2005. Stanovanjski zakon (SZ-1A, Ur. l. RS, št. 69/03, 57/08 ). Strategies for upgrading the physical environment in deprived urban areas, Examples of Good Practice in Europe. Background Study on the »Leipzig Charter on Sustainable European Cities« of the German EU Council Presidency, BBR-Online-Publication March 2007 (http://www.bbsr.bund.de/cln_016/nn_168714/BBSR/EN/Pu- blications/OnlinePublications/2007/ON062007.html). Strategija razvoja Slovenije 2006–13, UMAR in Vlada RS, Ljubljana, 2005 (http://www.umar.gov.si/fileadmin/user_upload/projekti/02_ StrategijarazvojaSlovenije.pdf ). Urbani izziv, št. 16/17, letnik 1991, tematska številka o urbani pre- novi. Zasnova sanacij degradiranih območij v Sloveniji, Krajinska arhitek- tura in varstvo okolja, d. o. o., Novo mesto, 1994. World Competitiveness Yearbook, http://www.imd.org/research/ publications/wcy/in Normativna ureditev področja urbane prenove