196 Stanovi, kteri morejo slovenščini dosti koristiti. Iz govora „o duševnem razvitku Jugo s la vj a n o v", ki ga je imel g. Fr. Zakrajšek veliki pondeljek t. 1. v Gorici. Castitim gospodom duhovnikom in učiteljem na deželi nočem njih slave krajšati s tem, kar bom tukaj omenil; ker dobro vem, da slovenski duhovniki so možje, kterim v pospeševanji našega napredka največa hvala in slava gre. Oni so poklicani ljudstvo ne samo v duhovnem ali cerkvenem, temuč tudi v posvetnem smislu izobraževati in osrečevati. Duhovnikova beseda je ljudstvu sveta in posebno slovenskemu; duhovnik ima gotovo najlepšo nalogo na svetu, ktere pa ue sme rešiti le enostrano. Jaz bi trdil, da je ta naloga posebno pri duhovnikih na slovenski zemlji dvojne nature, glede na dušo in glede na posvetno, se ve da pošteno in katoliško izomiko. Nekteri gospodje duhovniki na deželi bi se tedaj morali takošnega dela bolj resno poprijeti in ne samo prebirati časnikov slovenskih, temuč tudi, kolikor čas pripusti, ukaželjnim kmetom osobito pa mladenčem razlagati jih. Na tak način bo še le sprevidel kmet svojo veljavo sploh človečno, posebno pa narodsko. Zraven gospodov duhovnikov moralo bi pa tudi učiteljem na kmetih bolj mar biti za tako ravnanje. Z dopisovanjem v naše časnike ni še vse pri kraji, k večemu pišeš ali v zabavo ali v resni poduk že izurjenih bravcov. Ze sv. pismo veli, nevedne podučevati in jim dobre svete dajati. Kdo je pa nevedniši od bornega kmeta, ki skoro še ne zna ceniti svojega jezika, ki se oslepariti da goljufom iz zgolj nevednosti in prevelike boječnosti. S pošteno omiko raste tudi svoboda v dobrem pomenu. Poglej premožnega kmeta, ki je že nekterekrate polukal v časnike; kako pametno se on vede, njegova beseda in vsa obnaša očitno kažete nekako omiko , kako je zdaj zgovoren , pameteu v razsojevanji in malo da ne celo — politikar! To zgovornost, to lepo obnašo in sploh narodne veljave občut nakloniti prostim ljudjem na slovenski deželi, ne bodi nikar zadjna skrb njih učenikom. Iz leče naj doni lepša slovenska beseda, v spovednici podučujte pred vami klečejočega in pazljivega grešnika v mili čisti slovenščini; visoke nebeške misli vašega nauka vredne so boljega jezika; drage tekočine in dragocenosti hranimo v zlatih posodah! Prazen je izgovor, da vas čisto slovenščino govorečih ne razumejo kmetje in prosti ljudje. Tudi se nauk v lepem dostojnem jeziku menda brže zasadi v proste srca. Toda kam sem zašel? kaj govorim? kaj terjam? Kje bi se bili čiste slovenščine naučili, če se niso sami? Morda v nižjih šolah? Ne, tu je bila še nedavno „gmejn sprana1,4 za „pavre!" Morda pa v semeniščih? Tudi tukaj ne, ker drugi predmeti veliko važnejšega zapopadka niso tega pripustili. Po vsej pravici bi me vi, od kterih tukaj govorim, zavrniti mogli: „Za materni jezik nismo imeli časa, ker smo se hebrejščine s kervavim potom učili, da smo bili v stanu h koncu celega, pouavljam celega, v toliko muko pre-stanega leta komaj nektere črke poznati. Na gimuazii so nas do sitega pitali z grščino, ki nam je toliko skrbi in trpljenja prizadjala, toliko noči vkradla, toliko časa nam snedla in na vse zadnje, če nismo vseh žil napeli, smo še le „Zeugniss der zweiten Klasse" dobili! Celo kramljati po slovenski je bila pregreha, in če nas je v tem kak učitelj zasačil, imel nas je za večne čase na ^špici". Tako bi me vi, ktere tukaj menim, zavračati uteguili. Vendar, če prav premišljujem te sicer neugodne okol-nosti, opravičiti vendar ne morete svoje nemarnosti za materni jezik. Koliko jih je morda še med vami, ki godete s tujščiuo, akoravno je slovenščina že tako imeuitnost dosegla, da se lahko ponašamo ž njo? Glejte, zdaj so vsi drugi časi, „tempora mutantura ; treba tedaj , da se resno poprimete maternega jezika, da boste zidali, ne pa podirali. Poglejte enmalo na goriško semenišče. Kako je tukaj vse drugač! mladi naši slovenski bogoslovci se kaj možato obnašajo glede na njih materni jezik, in vendar ne zauemar-jajo družin jim predpisauih predmetov, in vendar jih nihče v to ne sili. Od takih mladenčev je kaj pričakovati. Ti bodo gotovo spolnovali svoj visoki poklic. Ceravuo pa dobro vem in sem popolnoma prepričan, da naš uzvišeni in viso-kospoštovani knez in nadškof*) moje očitne pohvale ne potrebujejo in posvetne slave ne iščejo, zamolčati pa vendar ne morem, kar Jim gre in v imenu vseh tukajšnih Slo-vencov Jim za to najsrčnišo zahvalo izrečemo, ter jih ponižno prosimo, naj bi slovenščino, ker tudi v tem oziru največ pomagati morejo, tudi zanaprej podpirati blagovolili. (Konec prihodnjič.) *) Bili so sami pričujoči. Pis. Stanovi, kteri morejo slovenščini dosti koristiti. \r, govora „o duševnem razvitku Jugoslavjanov", ki ga je imel g. Fr. Zakrajšek veliki pondeljek t. 1. v Gorici. (Konec). Za duhovniki in učitelji našimi, kteri so nedavno o posvetovanji, ali je slovenščina vredna, sprejeta biti v tu-kajšne normalke, dostojno pokazali, da so možje na pravem mestu in kterim se tukaj iz celega srca zahvalimo; za duhovniki in učitelji pravim, so najpopred naši gospodje župani na deželi, ki so v stanu veliko koristiti naši skupni materinščini. Kako? mi ni treba dopovedovati. Sam sem slišal od nekega pametnega župana, ki je menda najprvi vpeljal slovenščino v svojo pisarnico, kako so se kmetje veselili in mu enoglasno potrjevali, da je tako prav. Ako se pa ozremo po slovenski deželi, koliko jih najdemo takih županov? — Slovenski župani! 15. dan letošnjega marca so presvitli Cesar po Svojem ministru našim prošnjam, ktere tudi poznate, zelo ugodno odgovorili. Ta visoki odgovor odprl je izomiki in napredku slovenščine duri in vrata, osramotil, omolkniti je storil naše neprijatle. Imeli smo v svoji sredi sovražnike , ki so slovenski jezik kmečki jezik psovali in na vse usta so trdili, da je pomanjkljiv za šole in pisarnice, nas so panslaviste, cesarjeve neprijatle imenovali. Cesarjeva mogočna beseda tre-šila jih je z višave njih neumne oholosti, ko so se ravno najbolj veselili naše nesreče. Kaka sramota! Očitne pred svetom so njih laži, grdi hinavci so spoznani, ki so se visoki vladi hotli tako nepošteno prikupiti in priiizniti se ne-kterim prenapetnežem. Ta premodri odgovor naj tudi vas za slovensko reč še spijoče župane predrami, navdihne naj vas ljubezen do maternega jezika, ker drugač ne boste spolnovali županskega poklica. Bodite prepričani, čas terja to od vas. Res je morda, da vam bo čisti jezik, kakor ga v bukvah in časnikih pišemo, kako napotje delal; al tudi to zgine samo ob sebi, ako prebirate slovenske časnike. V njih najdete jezik, ki je potreben pri vasem uradovanji. Posebno pazljivo berite „Noviceu, ki so kakor ustvarjene za vas. Od vas ne terjamo jezikoslovcov, — ne terjamo, da bi se staroslovenščine poprijeli , sploh ne terjamo od vas globokega jezikoznanstva; to pa želimo in skor terjati bi imeli vso pravico, naj bi nikakoršnih over ne delali napredovanju slovenskega jezika, naj bi marveč povsod in posebno pri naših opravilih jo pospeševali; in to boste storili, ako se pri svojih uradniških spisih in pri dopisovanju 6renjčanom slovenščine poslužujete. Nikar ne mislite, da bi ne bili že zreli za to in da bi ne mogli pisati „dienstlichu, to je uradniško ali službeno po slovensko. To je gola domišljava! Govoril sem že z nekterimi izmed vas in se nisem mogel zadosti načuditi, kako dobro in gotovo bolje kakor nemščino govorite slovenski jezik. Naj vam bodo tisti pametni župani v izgled, ki so to delo že začeli. Kdo jih je silil? Le njih prava domoljubnost pa tudi spoznanje, da tako gre opravilo najbolje od rok, jih je prirnoralo, usmiliti se miloglasne slovenščine, maternega svojega jezika. Ako pa menite, da bi tako ravnanje svojemu prvotnemu opravilu škodo delalo, nemara, da bi se clo visoki vladi zamerili, se jako motite. Visoka vlada nam je prijatlica, kakor smo ji mi zvesto udani služabniki. To je sama razvidila, in zato nam je dala, za kar smo jo prosili. Duhovniki, učitelji in vi župani, imate narod v rokah; obrnete ga, kakor hočete. Delajte mu na dušno in posvetno srečo! — To so tisti stanovi, kteri, ako bodo zvesto dopolnovali svojo nalogo, slovenščini morejo veliko veliko koristiti. Bog daj ! 204