našem primeru za štiri po kvalifikatorjih neusklajene vire, bi se avtorji OS znašli pred nepremagljivo oviro in nevarnostjo, da ne bi namesto jasne informacije o vrednosti besede navedli večkrat nasprotujoče si oznake. Novi ruski OS pomembno leksikalno delo, ki združuje številne informa- ci je in omogoča raznovrstne osvetlitve ruskega besedišča in drugih jezikovnih področij . Franc Jakopin Filozofska fakulteta v Ljubljani ROCZNIK SLAWISTYCZNY, XXXIV, 1973. št. 1 Prva številka prinaša poleg kritičnega dela, kjer so ocene v zadnjem času izdanih del in posamezna pregledna poročila, tudi zanimive samostojne pri- spevke, med katerimi številčno prevladujejo bolgaristični. F. Slawski (Nad pierwszym tomem Slownika praslowianskiego) razlaga načela, po katerih je slovar sestavljen. — H. Leeming (Spostrzeženia nad termi- nologi j dotyczqcq pisma v jçzyku praslowianskim) ugotavlja tri stopnje v raz- voju pisanja. Na prvo kaže leksem pbsati, ki je dobil »pisati« iz »krasiti, slikati« ob stiku Slovanov z Iranci, na drugo buky/bukurb (ob stiku z Germani) in na tretjo kbniga/kbnigbčii (ob stiku z azijskimi plemeni na Balkanu ali v Pano- niji). — W. Kuraszkiewicz (Ruskie koncôwki -t', -t, zero w formach 3. osoby praes.) se opira na statistično ugotovitev, po kateri so pogosteje uporabljane oblike preprostejše in krajše, in pa na ugotovitev, da se -t ponekod izgovarja brez eksplozije, ter tako pojasni odpad -tb v nekaterih vzhodnoslovanskih na- rečjih. Izguba palatalnosti pa naj bi bila posledica onemitve polglasnikov oz. stabilizacije polmehkih soglasnikov. — B. Simeonov (Strukturno-fonologična i distributivna interpretacija na bï.lgarskite sonantni foneini) določa njihova medsebojna razmerja in poudarja njihovo posebno mesto v bolgarskem fonolo- škem sistemu. — Sledita dva dialektološka prispevka: V. Koseska, Uwagi o wymowie psi. в w gwarach zachodniobulgarskich, in M. Mladenov, Infinitivni formi v govora na s. Cerovo, Blagoevgradsko. — W. Budziszewska (O niektörvch slawizinach w dialektach nowogreckich) se je lotila ugotavljanja tistih slaviz- mov v jeziku grških kolonij na Poljskem, ki so jih priseljenci prinesli še z Bal- kana. — W. Boryé (Praslowiaiiskie prefiksy imienne pa-, pra-, so-, о- w jçzyku serbochorwackiin) obravnava pogostnost in produktivnost predpon v posamez- nih obdobjih. — J. O. Dzendzelïvsbkij (Listuvannja K. Niča z O. O. Saxmato- vim) priobčuje nekaj v leningrajski knjižnici ohranjenih pisem med velikima jezikoslovcema. Posebej bi omenila še članek H. Orzechowske (Spôjnikowe za- stosowanie pzryimka ot — przeoczony balkanizm w historii bulgarskiego jçzyka literackiego), ki opozarja na sestavljeni veznik ot da (poleg znanih za da, bez da) za uvajanje podrednih stavkov. Prvi opaženi primeri so iz leta 1753, zadnji pa iz leta 1907. Avtorica meni, da je vzrok treba iskati v prehodu s sintetizma na analitizem (predlog dobi vlogo veznika, pri tem pa ne izgubi svoje prisamo- stalniške rabe). Ta razlaga je prav gotovo mogoča, bolj pa bi bilo treba upo- števati, ali pa pojasniti, čemu so taki zgodnejši primeri pogostnejši v prevodni literaturi, kasneje pa se pokažejo v izvirnih bolgarskih besedilih. Morda ne bi smeli popolnoma izločiti tujega vpliva. Po mojem mnenju je najbolj novatorski članek V. Mažiulisa Proisxoždenie balto-slavjanskix tematičeskix form instr. pl. Zato bi ga bilo treba nadrobneje pregledati. Pisec je že leta 1970 v Vilniusu izdal knjigo z naslovom Baltu ir kitu indoeuropiečiau santykiai, v kateri je na vzhodnobaltskem narečnem gra- divu skušal na novo osvetliti nekatera glasoslovna vprašanja, vprašanje sklon- skih končnic in razmerij med skloni. Največ novega je pri tematski sklanjatvi; njegove ugotovitve se večkrat ločijo od dosedanjih, ki jih srečujemo tudi v naj- novejši literaturi, in se dotikajo prav vprašanj ievr. dialektologije. Omenjeni prispevek je le izvleček iz te njegove knjige, v njem pa se omejuje na končnice bait. oz. slov. mestnika in orodnika. Pridružuje se mnenju jezikoslovcev, ki zavračajo osemsklonsko ievr. rekonstrukcijo, češ da skloni še niso bili vsi paradigmatski. V. N. Toporov to trdi za lokativ, Mažiulis tudi za instrumental. Kot je znano, je litovska končnica za instr. pl.-aïs (oilk-aïs; letščina ima tu ino- vacijo); doslej so jo povezovali s slov. instr. pl. na -y (оь1к-у) in jo kljub fonetič- nim težavam izpeljevali iz ievr. instr. pl. *-öis (Szemerényi, Einführung in die vergleichende Sprachwissenschaft, 1970, 171; Endzelin, Comparative Phonology and Morphology of the Baltic Language, 1971, 137, paragr. 189; Bagmut, Vstup do porïvnjalbno-ïstoricnogo vivčennja slovjansbkix mov, 1966, 262). Mažiulis je pritegnil lit. narečno prie ežer-als (predlog + instr. pl.: *prei ežer-aisu) s čistim lokativnim pomenom; to se popolnoma ujema s slov. lokat, pri jezer-ёхъ (doslej so končnico -ёхъ pojasnjevali iz pronom. *-oi- + -su). Mislim, da bi bilo treba omeniti tudi krajevni in časovni pomen slov. instr., npr. rus. polem, nočami, le da je nagnjen k pomenu okoliščin. Pisec meni, da je treba izhajati iz sta- rega lokat. *-ois + - u (iz *-su). Ob tem trdi, da je končnica *-öis za instr. pl. nastala šele po indoiranskem, in ne po ievr. vrddhiju. O tem vprašanju bo verjetno treba še spregovoriti, že zato, ker iz tega *-öis izpeljujejo tudi miken- sko končnico za instr. pl. Ob tem tudi ni povsem razvidno, ali je in v kakšnem razmerju je ta lokat, končnica *-ois do lokat. sg. (prim, drugo končnico *-us, ki jo izvaja iz lokat. sg. *-o + pluralni -s). Nasprotno pa so pri vzhbalt. lokat. pl. (lit. -uosè, let. -uôs) skoraj vsi izha- jali iz akuz. pl. *-öns + -en. Le Stangu (Vergleichende Grammatik der baltischen Sprachen, 1966, 186) — ta navadno strogo upošteva tudi pomen — se je zdelo primerneje domnevati ievr.*-oiau. Mažiulis pa izhaja iz dejstva, da je v drugih sklanjatvah lok. pl. iz lok. sg. - f -en, in upošteva težave pri izpeljavi inesivnega pomena iz ilativnega, zato sklepa, da gre za končnico instr.-lokat. *-os + -en. Končnica *ds naj bi dala tudi slov. -y v instr. pl. Prav gotovo je ta preprosta in duhovita razlaga sprejemljiva, izpeljevanja pa vsaj s slov. in bait, stališča fonetično prepričljiva. Škoda le, da pisec ni posvetil dovolj pozornosti pomenski plati takega neparadigmatskega instr.-lok., saj ima zlasti instr. več pomenov. Neskladja z doslej upoštevanimi mnenji, ki pa se v nadrobnostih tudi razhajajo, bodo vsekakor prispevala k oblikovanju naše predstave o ievr. dialektologiji. Alenka Šioic-Dular Filozofska fakulteta