Mladenič začne težko sopsti. Sledil je staremu prosjakii Na poKopališču v Fremicourtu. Prokleta...! III. zvezek. Roman Spisal Emile Richebourg. Po E. Vacanooi priredifoi prosto o poslooenil Danko Leban. a w< 1909. Zaloill in prodaja Viljem Polgaj v Kranju. T7atisnil Iv. Pr. Lampret v Kranju. * === II. del. i. Majevo solnce sveti na modrem nebu. Poletne ptice so se povrnile ter se veselijo v brsteČem zelenju. Dolina sablenseška, vsa polna cvetlic, je istinito krasna. Reka se vali kakor srebrn trak po pašnikih, krasno blesteč se. Na pristavi seuillonski se ni izpremenilo nič. Črede žvenkljajo na pašnikih, petelini poj o, jagnjeta mekečajo; golorok dečak vz-diguje senene vile ter si pri tem poje v skednju staro narodno pesmico. Na enem oknu se prikaže vesel radoveden dekliški obrazek. Ta deklicam več Lucila, nego Blanche. Lucila je bila črnolasa, ta je pa plavo-lasa, kakor Cera, boginja žetvi. Pa kakor nekdaj Lucilo, nazivljejo tudi njo „ gospodično seuillonsko". Tajnost njenega rojstva so varovali. Rekli so jej, da ji je mati mrtva, druzega 12* nič. To je vse, kar deklica ve. Ona ima Jacquesa Melliera za svojega očeta. Pierre Rouvenat ji je boter. Ime Jean Renaudovo morda še nikdar ni bilo izgovorjeno pred njo. In v istini, to ime se je že pozabilo; jedra da se še v Civryu ali Fremicourtu, kak starejši človek spominja »volčjega ubijalca*. Odkar se je prigodi! bil umor v noči 24. junija 1850.1., je sneg že mnogokrat pobelil zemljo. Koliko se je v tem času novega prigodilo ter zopet pozabilo. Stara generacija se je umaknila novi. Starčki od takrat so v grobu, a takratni otroci so danes dorasli. In ti nič ne vedo o tistih časi. Le časih rekajo, korakajoč po cesti proti Fremicourtu, na nekem mestu: „Tu so človeka ubili". Ce te besede tujec sliši, in bi rad izvedel strar bolj natanko, potem dobi odgovor: „Nič natančnejšega ne vemo . . . pač je že dolgo tega !u Blanche ni še devetnajst let stara; a izgleda, kakor da je stara jedra petnajst, tako rožnat je njen obrazek, tako nežno in mično nje telo, tako sveže in otroške nje smehljanje, nje p J^dovanje! Saj ji je življenja potekalo kakor lep sen: vse vile so jo bile obdarile v zibelki: narava ji je dala razuma, lepoto, melodičen glas, ljubeznivost, milino in dobrotljivost; skratka vse, kar more očarovati! Pohlevnost in nežnost ji odsevata iz krasnih veselih oči. Kako rožnata so ji ustna, kako lepo se ji dela jamica na licih, kadar se smehlja! Kakor krona se ji ovijajo zlate kite okolo glave! Jacques Mellier le malokrat ostavlja svojo izbo. Jedra ga je več poznati. Nesreča ga je potrla in zaznamovala; zlodejstvo se ne učini brez kazni. Bolj še ko leta, ga je potrl in ponižal kes. Nima nobene volje več, nima vpč želja, nima več upanja. Brez moči je. Ne hodi več, nego se vlači kakor senca. Pa še more misliti, še se more spominjati. In spomin je njegov mučenik, mišljenje njegova največja muka! Prečuja cele noči in, če zadreralje, tedaj ga mučijo strašne sanje. Potem se probuja hropeč, pot ga zalija in zaman poizkuša, da bi odvalil s svojih prsi breme, o katerem se boji, da ga vsak hip zmane. Njegova izba se napolnjuje s strahovi njegovih žrtev. Oni le-tam ima prestreljene prsi, in kri, ki mu lije iz rane, poplavlja izbo; ta tukaj zre ga očitajoč: zelena numerirana kaznjeniška kapa mu pokriva do kože ostriženo glavo. Votlim glasom kliče: „Kaj li si storil z mojo ženo?" Tu se odpira krsta pred njegovimi nogami, mrliški prt se strga in Jacques Mellier zagleda od črvov razjedeuo, gnijočo ženo, katere mrtve ustni mu vendar molče tro-bentajo: „Morilec! . . In — o največje gorje! V teh od žalosti razritih prsih živi poleg kesa še žgoče čutilo: na novo vzbujena ljubezen do izpo-jenega otroka, hrepenenje po Lucili! Kakor je bil Rouvenat izprevidel, tako se je zgodilo. Jasques Mellier ga je nekega dne s trepetajočim glasom zaprosil: »Veš-li, kje mi biva otrok? Pojdi, poišči ga, pripelji ga zopet v moje naročje!" — Stari je povesil glavo ter žalosten tožil: „Ne vem, kje biva. Odkar sem vzadnje videl Lucilo in njenega otroka t Saint-Irunu, sta oba izginila, ona in otrok! Lucila je nameravala, kakor mi pravila, povrniti se y gorovje Jura; pi sem v vas, kjer je pet let preživela; tam niso več videli. Kaj se je zgodilo iz obeh? Sta li še živa, ali mrtva? Tega ne vem! Po teh besedah Jacques Mellier milo zaječi, lase si ruje iz glave in nikdar se ne more utolažiti. Vse svoje premoženje bi sedaj dal, da vidi svojega otroka še enkrat, da ga more blagosloviti, spraviti se ž njim! Zaman! In zmerom votlo doni v njegovih ušesih, kakor mrtvaško zvonjenje, ki nima ni konca ni kraja: „Sta-li še živa ali mrtva? Tega ne vem ..." Že dolgo je Pierre Rouvenat pravi voditelj gospodarstva. On vlada v hiši milo, pa krepko. Premoženje Jacques Mellie-rovo je še povečal in hrani ga zvesto. V teh devetnajstih letih se jemalo izpremenil. Še zmerom se drži pokonci, močan je, delaven, previden in vsem v zgled. Le lasje in brada so mu osiveli. Pa, četudi ga vest ne peče, spremlja ga vendar globoka žalost. Žaluje po Lucili, po njenem otroku, po Jeanu Renaudu. Že mnogo solza je pote čil po njih. Blancheo, ki jej je boter, ima rad; boža jo, stori jej vse, kar jej je ljubo. Vsak kamenček odstrani ra njeni cesti, da ne bi ranil nje nežne nožice; čuva jo kakor dragocen zaklad, ki mu je dan, da ga hrani in varuje. Pa pri vsem tem ne pozabi tudi obeh drugih izgubljencev! Kje li sta? Kaj-li de7ata? Ah, tega ne ve. Morda sta že davno umrla. A ne! on ju še vedno pričakuje ... Pierre Rouvenat si je osnoval velik načrt, ki ne bi ga opustil za ves štet! 2. Blanche je ljubila jutranje izprehode. Videvati jo je bilo po rosi korakajočo in cvetke trgajočo, skoro zmerom v družbi z botrom Rouvenatom, časih pod pazduho z Mellierom, čestokrat pa tudi samo. Nekega dne se zopet napoti na tak izprehod. Florentinski slamnik z vihrajočimi modrimi trakovi je koketno bil postavljen na njenih zlatolasih kitah. Ko se prikaže na pristavi, brzo stopi jej nasproti mlad, velik, dosti lep mladenič, a s precej hinavskim obrazom. »Lepa moja bratranka se podaja na izprehod?" dčje s sladkim, pa zaupnim smehljanjem krog usten. — „Da, ali nič ne veste, kje je moj boter?" — ,Mislim, da je odšel v Fremicourt." — »Potem počakam, dokler ne pride." — „Ako vam ljubo, spremim vas." — „Ne, hvala," odgovori malo suho; „če boter predolgo izostane, grem raje sama." Mladenič stisne tanki ustnici in zdajci mu jeza zažari v očeh, pa to samo le za trenotek. „Kaj pa imate z mano?" vpraša. „Že davno opazujem to. Menite li, da sem navaden hlapec tukaj — ne veste li, da sem z Mellierom tako blizu v sorodu?" — „To vem prav dobro. Pa o čem se imate pritoževati pravzaprav? Kaj vam li delam?" — „Nu. . . nič, Blanche. Le . . . le . . . ljubite, mene/' — „Jaz ne sovražim nobenega človeka, Frane." — „Vendar tajiti ne morete, da vam nisem všeč!" — „Kdo to pravi? In, če bi tudi bilo ..." — „Vidite! In jaz, jaz vas ljubim, Blanche; in če bi le hoteli, da . . . če bi le hoteli, bi obhajali na Seuil-lonu lepo ženitovanje še pred žetvo." Blanche močno zapeče v lice. Hotela je ravno precej ostro odgovoriti, ko se pri- kaže Pierre Rouvenat. Staremu je bilo čelo mračno. Slišal je bil vse. „Ah, tukaj je moj boter!" zakliče Blanche. In takoj skoči k njemu, ne da bi se dalje brigala za zaljubljenega sorodnika. Rouvenat jo je moral poljubiti na čelo. „Greš li z mano," ga povpraša. — „Ne, danes ne. Le pojdi naizprehod, draga moja. Samo predaleč ne hodi, ker je vse mokro od rose. Jaz hočem s Franom nekaj tukaj govoriti." Mlada deklica ga ogrli ter mu zašepne y uho: „Si li slišal, kaj mi je rekel?" — 9a>» — „Potem odgovori mu ti namesto r ae. Tega da bi jemala! Rajši ostanem aa vse svoje žive dni." To rekši poljubi starca na lice ter odide skakljaje kakor srnica. Fran je hotel tudi oditi. Rouvenat ga ustavi. „Imam nekaj resnega z vami govoriti, Frane," deje. — „Kaj takega?" — »Kar je nekaj časa, si dovoljujete z Blancheo reči, ki mi ne ugajajo," reče starec resno. — „Morda ne smem več govoriti ž njo?" povpraša mladenič. „Sicer sem dovolj vljuden 3 nj0.« _ Tako mora tudi biti!" jezi se Rouvenat. „Če bi kdaj drugačni bili, vas Tržem takoj iz hiše!" Fran prebledi ko stena in grd nasmeh se mu poziblje na ustnih. »Meni se zdi, da je moj bratranec Mellier malo več gospodar tukaj nego vi!" — »Jaz prav dobro vem, kaj je Jacques Mellier, in tudi, kaj sem jaz. Vi pa ste tukaj hlapec in le s tem naslovom sem dovolil,, da vas tukaj sprejmo. To si zapomnite. Jaz vam povem izlepa, da vprvič ko z Blancheo drzno izpregovorite, poberite šila in kopita ter vas zapodim k vašemu očetu v Vogeze. * — »Morda mi hočete zapovedati, da ne smem ljubiti gospodične Blancheo, gospod Pierre Rouvenat?* — »Pazite se!" — »Moji nameni so pošteni, ni mi jih treba zakrivati. Jaz hočem poročiti Blancheo." — »Pa Blanche vas noče!" — „To se pokaže." Rouvenat jeze vzkipi tako, da mladenič plašno odskoči. A starec ga srdito prime za roko: »Slišiš, ne ti, ne nobeden drugi, ki je že prosil mene roke, ne bode mož Blan-chein!" — »Kaj li me brigajo drugi! Jaz sem si prvi! Ne vem, zakaj bi mi bratranec Mellier branil, da vzamem deklico. In, a1! nisem baš toliko vreden kakor ona!" — »Kaj li hočete s tem reči?" — »Dosedaj ima baš toliko kakor jaz. Če pa morda računa na del premoženja mojega bratranca,, potem imava jaz in moj stari — dovolite, gospod Ruvenat, da to izrečem — vsaj tolika pravice do tega denarja kakor ona!" Rouvenatovo oko se zablisne. Križem dene roki ter odgovori s prisiljenim glasom i „To je pač poštena govorica! Pa, ljubeč moj, jaz že davno poznam tvoje račune. Po denarju Jacques Mellierovem hrepeni tvoj oče. To sem videl koj prvi trenotek o vajinem prihodu. Tvoj stari si je mislil: „Lucila je izginila, Lucila je mrtva, sedaj priteče Se-uillon meni, Seuillon in vse premoženje Jac-quesa, mojega dobrega bratranca. Pa tvoj oče se je bal, da ne bi dobri in ljubi ta Jacques svojega premoženja zapustil mali Blanchei — ker do tega ima pravico! In tako je dalje špekuliral: »Moj Fran naj poroči deklico!" — In zato si vstopil kot ''apec le sem. Nu, ljubeč moj, računanje Ta starega je pač zvito dovolj; le pravo Aajti Blanche ne bode tvoja žena, in ne a, ne tvoj stari ne bode imel nikdar niti vinarja od premoženja Jacquesa Melliera! s tem bodi dovolj!" „Slišal sem," zavrne mladenič, jezo težavno premagavši. „In vi, gospod Rouvenat,. ,pošteni mož', naju izdedinite?" — „ Gospodi Rouvenat se nima nikomur drugemu odgovarjati, kakor le našemu gospodu Bogu." »Seveda! In vaše fine namene, te naj se prijavijo šele kasneje. Ne-li? Vi sami niste željni denarja, in nikdar se ne izve,, kaj vas naganja toli k temu, da hčer ujet-nikovo tako jemljete v svoje varstvo!" Pri teh besedah, ki so žalile Blanchea in njega, je Rouvenat občutil, da mu vsst- kri sili v glavo; občutil je, da mu možgani plamene. Obraz se mu krčevito zategne, njfgov pogled postane strašen. ,Ah, malovrednik!* zakriči. Molči, molči! Še eno besedo in ne vem, kaj se godi s tabo!4 -„0, jaz sem dovršil!" odgovori zaničljivo mladenič ter se hitro odstrani. „Prismoda, ti!" zamrmra Rouvenat tamolklo. „Naposled si krinko potegnil s sebe. Dobro. Jaz te ne pustim več iz oči. Poizkusi ostrupiti — poteptam te!" — Dočim se je to godilo na pristavi, je tekala Blanche, vsa srečna radi krasnega jutra, po travnikih. Napoti se čez Sableuseo ter prične potem na bregu svojo cvetlično žetev. Vonj in daljno, veselo šumotanje je L2 pelo v zraku, solnce se je krasno zlatilo čez gorske vrhove v dolino; mrčesi so brenčali, ptički poskakovali od vejice do vejice, škr-janček je pel veselo svojo jutranjo pesmico v zraku; sladak, voljan dih je prehajal svet. Blanche je šla zmerom dalje, šopek v roki postajal je zmerom večji. Zdajci preplašena vikne in obstane. Mož je stal pred njo. Bil je videti jako sumljiv. V eni roki je imel cepec, v drugi star strgan klobuk. Njegove hlače so bile raztrgane. Njegov rdeče progasti telovnik so sklepali motvozi, ki so nadomeščali manjkajoče gumbe. Iz njegovih čevljev so gledali prsti. Cunja, ki je nekdaj bila modra, je objemala njegov vrat. Ob pasu mu je visela beražka bisaga. Dolgi, skoro beli lasje so mu padali na tilnik in deloma črez bledi, silno suhi obraz, ki ga je objemala negojena, kuštrava, siva brada. Kako star bi utegnil pač biti ta mož? Najmanj 70 let! 3. Blancheo je ta nenavadni pogled silno prestrašil. Strahu pa je sledila kmalu radovednost. "°-;*.ne opazovati starca, ki je čudeč se ozrl x Zdajci zapazi ona, da mu je pogled hoten in mil, in čutila je, da mora biti čen. Sočutje in usmiljenje hipoma na-ita njeno srce. Mož stopi proti njej, ona mu ide naproti. „Vi se me bojite, lepi moj otrok?" pravi starec milo in tiho. — „Ah ne; le bila sem tako iznenadena." — „Da, vi izvestno niste se nadejali, da dobite tukaj tako ubogega moža, kakor sem jaz. O, to vem. Moja prikazen utegne pač otroka, ki me ne pozna, prestrašiti. Prav lepo vas prosim oproščenja, gospodična; pa umirite se, jaz nisem slab, hudoben človek." — „To vidim. Ne, hudobni niste, le nesrečni ste." — „Silno nesrečen." — „In vi beračite?" — „Moram, če nočem um*"iti od gladu." — „Odkod li prihajate, da vas še nikoli nisem videla ? Vendar poznam vse ubožčke v občini." — „0!" jekne berač vidno ganjen. „Vi poznate vse ubožčke tukaj ? To£dokaiuje, da se vsi obračajo do vas." Mlada deklica zardi. „Dovolj je, da vas kdo^le pogleda, gospica, da ve, da ste ravno tako dobri kakor lepi. Vi me seveda ne poznate. Nisem od tukaj. Prihajam od daleč in romam že več dni. Danes zjutraj sem bil že tako truden, da sem mislil, da se zgrudim. Nato sedem pod to staro vrbo, pomočim si kos kruha v vodo ter ga pojem. Kmalu za-dremljem v travi. In, ko se vzbudim, stali ste vi pred mano, kakor da bi stal angelj pred mano! Ah, gospodična, gotovo mi prinesete srečo." „Ali vam je še daleč potovati?" — „Ne, ne več daleč." — „Če hočete iti z mano na pristavo — prav bUzu je, vidite li streho ? — morete se lam uro odpočiti. Vsak, ki tjakaj pride, se lahko okrepča. In kozarec vina vas poživi za daljno potovanje." „Hvala lepa, gospodična, hvala lepa. Ni mi treba dalje potovati . . ." Mlada deklica potegne nekaj drobiža iz žepa, ki ga poda beraču besedeč: „Le to Imam pri sebi." Oči starčkove se napolnijo s solzami. „In vendar ne bi hotel česa odtegniti ubožčkom, ki jih že poznate," deje. — „Ah, ne bojte se tega; če nimam več denarja, pa zahtevam drugega. In jaz ga dobim zme- rom. Ce kdaj pridete tod mimo, morate vse-kako priti na pristavo." »Vi tedaj stanujete na pristavi?" — „Da!" — »Kako ljubeznivi ste, gospodična! Smem li poljubiti vašo roko? Tako! Seveda pridem na pristavo, že zato, da vas bodem ge enkrat videl." — »Hočem vas pričakovati!" odgovori ljubezniva deklica, ki je čudno sočutje občutila do nepoznanega starčka. — »Kako li se zovete?" — »Blanche." — »Lepo ime!" — »In vi?" — »Jaz sem stari Mardoche." — »Imate morda otroke?" Starec se zgane. Potem reče obotavljaje — • „Jaz ... jaz ne vem." — »Razumem," ilada deklica žalostno. »Vi ste bili , niste mogli obdržati svojih otrok pri _ i, in sedaj ne veste, kaj je iz njih." »To je, gospodična, tako je. Uganili ste." — „Iz srca vas omilujem!" — „Da, omilovanja sem res vreden. In vendar, odkar me pogledujete vi, zdi se mi, da sem manj nesrečen. Gotovo mi prinesete srečo, to čutim. Ce ostanem v tem kraju, pridem k vam, gospodična, ter prosil bom, da me vzamete v svoje varstvo." — „Ah, jaz malo morem, pa če potrebujete pomoči, rečem le besedo in takoj imata dva prijatelja na pristavi: mojega očeta in botra." — „Ali ni več pristava Jacques Mellierova?" — „Vi tedaj poznate Jacquesa Melliera?" — „N... e. Pa pred dolgim časom sem slišal gororiti o njem." — „Nu tedaj, Jacques Mellier j{ še zmerom na pristavi, on je moj oče." -„Vaš oče!" — „Seyeda, ker jaz sem nje gova hči." Berač si položi roko na čelo ter jams premišljevati. „Če me spomin ne vara," reče potem „mora Jacques Mellier biti star okoli pet inšestdes«t l»t." —„Tako je." —„In vi, go. spodična, utegnete imeti petnajst let." -„lmajo me zmerom za mlajšo, ker sem majhna Kmalu bodem imela devetnajst let." — „De-vetnajst let," opetuje starec kakor da govori sam sebi. „Oprostite, gospodična, če se čudiir in sem radoveden; vedel sem pač, u gospod Mellier hčerko in da je vdovec. -« vi ne morete biti ta hči, ker je bila že pred dvajsetimi leti na možitvi.' — „To je bila Lucila." — „Istina, Lucila; sedaj se sporni-njam njenega imena." Mlada deklica reče žalostno: „Jaz je nisem nikdar poznala. Ni je bilo več na pristavi, ko sem se rodila. Šele lansko leto sem izvedela, da je Lucila nekega dne — ne ve se zakaj, bila odšla ter se ni več vrnila. Mislijo, da je mrtva." Srce beračevo zatrepeče. „Gospodična,* reče, „smem vas vprašati le še nekaj?" . .. Vaša mati . .. je-litudi na pristavi?" — „Ah ne. Z mojo materjo je kakor z Lucilo. Tudi nje nisem nikdar poznala; umrla je, ko sem prišla na svet." — Kako čudno vse to zveni!" misli si berač. Potem pristavi glasno: „ Takrat je bil star čvrst služabnik na pristavi. Pierre Rouvenat mu je bilo ime. Ali ge živi?" — „Gotovo. In tudi nima veselja, da bi še umrl. On mi je boter." — „Ah! Pierre Rouvenat je vaš boter?..." — „Da. In če boste kdaj potrebovali najboljšega, najprisrčnejšega, najdobrohotnejšega moža, potem se obrnite do njega. Česarkoli ga poprosite, bode vam dal, samo če je stvar pravična. O, moj boter je najboljši človek na svetu! On živi zmerom le za druge. Qh, ti moj Bog, kako ga jaz rada imam! . . . Le žalosten je večkrat. In tedaj moram tudi jaz jokati. In od, on me ima tudi tako rad! Časih se mi dozdeva — ni li to čudno? — da ga bolj ljubim kakor svojega očeta. To pač ni lepo, ne-li? Pa on je tako silno dober! . . . Tu! vidite li tam moža, ki prihaja sem? To je on. To je moj boter. Izvestno sem mu izostala predolgo, in skrbi ga zame. Z Bogom! Ne zabite in pridite na pristavo. Povedati mi morate, če sem vam res prinesla srečo!" To rekši mlada deklica odhiti. Hipec pozneje je bila v naročju Rouvenatovem. »Kdo li je bil človek, s komur si govorila?" povpraša. — „ Tisti ni od tukaj. Prihaja od daleč, kakor mi je pravil." — Prokleta III. 13 „ Previdno ni, s komursibodi kramljati, Blanche." — „Si li jezen?" — „Ne. Dajem ti samo dober svet. Dosti zlih ljudi je na svetu". — „Tisti tam pa je dober. In tako star, tako ubog, tako nesrečen! Dala sem mu svoj denar." — „To si storila prav." — »Ste-li zopet dobri z manoj, gospod boter? — ,Da in poljubiti vas hočem, gospodična Dobrota!" 4. Stari berač se zopet počasi napoti ob bregu proti Civryu. Mislil je na Blancheo. »Ne!" vikne sam tja predse. „Ne, to ni mogoče. Ljubeznivi ta otrok ne more biti hči Mellierova. V devetnajstem letu je, pravi. Pred devetnajstimi leti pa Mellier ni bil oženjen. Ne, njegova hči ni. Pa imenuje ga vendar svojega očeta. Pierre Rouvenat je njen boter. Ne utegne li biti hči Lucilina? Njena mati je umrla pri porodu in Lucila je izginila. Da, da, tako je: hči Lucilina je. In Lucila je mrtva." In berač koraka dalje, še hitreje, nego li prej. Ugledavši kraj Civry — se prične ustavljati. Bilo mu je, kakor da ga izpreletava nenaden strah. Jame drhteti, ko zagleda vrh topolov cerkveni zvonik, težko diše ter bilo je, kake bi zatiral jok. Kmalu pa se osrči in pride do prvih hiš v kraju. Kmetje so gledali za njim s pragov. Ne da bi se za to kaj menil, prehodi vas do konca. Pred hišico, kjer je nekdaj bival volčji ubijalec s svojo ženo, se ustavi. Palica mu pade iz rok. Hišica je bila le še razvalina, groblja... * Pierre Rouvenat je bil na korist deklici, ki jej je bil boter, prodal vso opravo v hišici. Za hišico samo pa se ni našel noben kupec, dasi so ceno že v drugo bili znižali. Saj je v njej Genevieve umrla v obupu in v njej je bival svoj čas ubijalec! Ali ni tu moralo strašiti? — Tako je sčasoma vihar odnesel streho, dež malto, sneg in zmrzdl zidovje, in tako je tekom let postala borna zapuščena hišica podrtina. Berač zmedeno pogledava okrog sebe. Ni videl nobenega človeka. Priplazi se okoli zidovja. Vse je bilo razpalo, bruna so bila segnila. Berač zastoče. Stopi skozi okno v razpokano notranjost. Poskoči na sipino in prod. Čez gnila bruna stopi v drugo sobo. Kaj je upal najti? Nič. Hotel je le — pogledati. Zdajci pade na kolena, pokrije si obraz z rokami ter zastoče kakor otrok. Nato skoči pokoncu. „0, vse moram izvedeti?" zamrmra. Že je hotel iti, ko mu pride misel. Po-tiplje na steno. Pripogne se. Na nekem 13* mestu de: „Tu je. Če bom potreboval stvar, hočem zopet priti.* Potem zapusti razvaline ter stopa zopet ▼ vas. Takrat se ustavi pri hišah. »Miloščine prosim!* deje pri prvih vratih, kjer je predla stara žena. Imel je pri tem pravi tožeči beraški glas. Stara vzdigne glavo, kolo se ustavi. »Sem ne prihajate prav," reče žena. „Jaz sem gotovo starejša od vas in jedva imam toliko, kolikor potrebujem. Pojdite k bogatim." — „Tako sem truden. Ali bi mi dovolili, da sedem ter se spočijem?" — »Tega vam ne morem odreči, stari." On sede. Kolo se zopet zavrti. Pri njegovem rahlem brnjenju reče stara: „Ste li iz tega kraja? — „Ne. Prihajam sem, saj veste, koliko sveta obhodi ubog, star berač !" — „ Potem gotovo nimate rodbine?* — ,0 Bog, ne. Starega tovariša bi pač še imel, če bi le-ta živel. Bil je iz teh krajev doma. Saj se temu kraju pravi Civry, jelite? — „Da, da!" — „Nu, in ta tovariš je bil v Civryu." — „Tako?" — „ Jaz sem namreč prej bil vojak, služil sem v Afriki. Pri polku sva se bila spoznala. Da, če stari še živi, izvestno mi odmeri prostorček za počitek v svoji hišici. Saj sem mu nekdaj tudi rešil življenje." — „Kako se li zove vaš tovariš?" — „Jean Renaud." Kolo se mahom ustavi. »Svetamati božja!" zakričistara. »Kako ste li rekli? Jean Renaud se je zval vaš tovariš? Bog nam pomagaj! Potem zaman upate na prostorček za počitek, ubogi mož! Jeana Renauda ni več.' — „On je tedaj mrtev!" — »Skoro gotovo." — ,Ali tega ne veste gotovo?" — »Vemo li morda, kaj se godi na galejah? Kajti Jean Renaud je na galejah, ker je ubil človeka, da bi ga oropal. Da, da. Ubogi umorjenec je zakopan na našem pokopališču, a Jean Renaud je obsojen k dožitnemu prisilnemu delu." — »Nesrečnik!" — »Nesrečnik? Istina; pa tudi hudobnik! Ubogega popotnika je ustrelil sredi prsi, zavratno, ponoči. . . Stvar se je tukaj že pozabila, pa jaz imam dober spomin. In potem zakaj bi lagala? Jaz sem bila prijateljica njegovi ženi." Oči prosjakove zažare. »V istini!" deje s tresočim glasom, »Jean Renaud je bil oženjen." — „Z brhko ženo, to mora vsak priznati. Genevieve je bila poštena, delavna, varčna, ljubila je svojega moža, česar je on bil tako malo vreden." — »Živi li še v Civryu?" — „Kdo? Genevieve?" — »Da, Genevieve, žena Jean Renaudova." Stara žena zmaje z glavo. »Genevieve je mrtva," deje. Berač, skočivši pokoncu, zakriči. Potem potrt pade zopet na svoj sedež ter s hripavim glasom jadikuje: ,Mrtva! mrtva!...* Stara kmetica je osuplo gledala svojega poslušalca; v istini ni mogla razumeti vzroka njegovemu ravnanju. »Pripovedujem vam tu žalostne dogod-bice, ne-li?" reče ona zopet. — „Da, žalostne, silno žalostne!" — »Verjemite ali ne, verjemite mi, istina je: ko se domislim vseh teh reči, tedaj mi še zdaj mrzla groza šumi po kosteh." — „In ali je že dolgo, kar je umrla uboga žena Jean Renaudova?" — »Hudobnik je pokopal tudi njo!" Prosjak se zgane. Stalo ga je dosti, da je premagal samega sebe. „Kajti Genevieve je umrla dva, tri dni po njegovi obsodbi," nadaljuje kmetica. „Jaz sem bila pri njeni smrtni postelji ..." — „Ah! vi ste bili pri njej, ko je umirala!" — „V mojih rokah je vzdihnila dušo." Prosjak sklene roki ter mrmra tja pred s6. Njegovo mrmranje je bilo podobno molitvi. Nato prične zopet: »Povejtemi, dobra žena, ali ni bila uboga Genevieve noseča." — „To je bila." — „Potem," deje počasno, »je otrok izvestno prišel mrtev na svet?" — »Nič vsega tega, živ je prišel na svet." »Sveti Bog!" — »Da, bilje tudi čudež!" — »In ta otrok — o povejte mi, govorite! — ta otrok; ali še živi?" — »Živi." — Jezus!" zakriči berač, zastoče ter solze mu napolnijo oči. In zopet ga je motrila stara žena začudeno. „Glejte, glejte, stari, kako ste milo-čutni! . .." Berač poizkusi hitro se pomiriti. „Saj sem vam povedal, da sem Jeana Renauda ljubil kot svojega najboljšega tovariša. In potem... jaz sem tudi enkrat imel ženo, otroka. Rad sem ju imel, a izgubil sem ju . . . Ali ne bi jokal pri tem ?. . In zopet se razjoče. — „Ubogi mož !" zašepeče žena. — „Tu se pa ne gre za mojo žalost," nadaljuje on, „in za mojo bridkost, ampak za otroka uboge Genevieve. Je-li deček?" — „Ne, deklica." — „Ah! deklica torej! Velika, močna, lepa je, ne-li? .. ." „Lepa? To je v istini. Velika, močna? ne zelo. Pa je najbrhkejša stvarica na tem božjem svetu." — „Ona je gotovo zelo nesrečna, grdo jo gledajo, ne-li? Seveda! Otrok kaznjenčev je!" Da jo grdo gledajo? Tega pa ne! Cenijo jo, spoštujejo in ves svet jo ljubi!" — „To je prav, to je prav! O pač imamo še dobrih ljudi na svetu. Navzlic temu pa ne more biti hči uboge Genevieve srečna, dobra ženica." „Zakaj ne?" — „Četudi utegne biti prav krasna; ali je ne žali misel, da je hči ubijalčeva?" — „To se vč, če bi ji to bili povedali. Pa jaz sem tega gotova, niti imena Jean Renaudovega ne pozna." »Kako ? Niso li ji poyedali, kdo je njen oče?* — „Ne, in tudi ne, kdo ji je bila mati. Vse so ji zamolčali." „Pa zakaj pač to?"— „Da bi je to ne žalilo." — ,0, razumem!" — „In ona tudi nikdar ničesar ne bode izvedela. Nihče bi si ji ne upal ziniti niti besedice, ki bi jo žalila." — „Kdo li skrbi za-njo?" — »Bogatejši ljudje nego li sva midva, dobri mi mož." — „Ali stanuje v Civryu?" »Ne. Tukajšnja žena bila ji je le doj-nica. Že dve leti staro so odpeljali." — „Kam-li?" — „Čemu naj vam to pravim? Saj vi je tako ne morete obiskati." „To je res. Pozabil sem . .. predstaviti se ji ne morem kot tovariš njenega očeta,, ker ne ve, da ji je bil Jean Renaud oče . .. Dve leti staro so torej že odpeljali, pravite ?" „Da. In ker je že takrat bila lepa kakor angelj, koj so jo imeli radi in so jo na rokah nosili, kakor da bi bila mala knje-ginja. Ne-li, lepo zares zanjo. Ona ni nikdar čutila, da nima matere. Tako je vzrastla v veselju in sreči, kakor dragocena rastlinica pod grejočim solncem. In danes je hči Ge-nevievina in Jean Renaudova plemenita gospodična." Stari je poslušal poželjivo z razprostrtima rokama, z žarečimi očmi in odprtimi usti; on je okušal besede starkine kakor krepčalno studenčnico! „In ona tudi zasluži to srečo," nadaljuje starki, „kajti je ramo tako dobra kakor lepa." „Ti ljubi Bog!" zašepeče berač. »Nikoli ne bi bil verjel, da bo tako ubog človek užival še toliko srečo!" Vstane ter stisne stari roko. „Le eno mi še povejte, dobra žena. Kako se zove hči Genevievina?" — „Ona se imenuje Blanche." — „Blanche!" zakriči starec po-loživši si roke na srce. „0!" pristavi drhteč, „ne čudite se, da.. . da moram zopet jokati ... Jaz ... jaz sem tudi imel malo deklico, ki se je zvala Blanche!. . . Tako, sedaj sem se spočil, zdaj hočem zopet dalje potovati. Lepa hvala, moja dobra žena; lepa hvala na vaši prijaznosti!" In vzel je klobuk, pritisne si ga čez oči in se pripravi na odhod. Odhajaje se še enkrat obrne rekši: „Lepa hvala!" „Z Bogom, stari! Pa predno odidite, povejte mi še, kako se zovete!" „Jaz? Jaz se zovem Mardoche." In prosjak je potoval dalje, dalje v vas. Stopil je v krčmo ter želel nekaj jesti. Krčmar pogleda nenavadnega gosta postrani. „Vi pač mislite; da ne morem plačati?" reče Mardoche žalostno ter potegne nekaj srebrnjakov iz žepa. „Tu, poglejte, lahko si privoščim kos kruha in kozarec vina, česar sem zelo potreben. Seveda ne pijem ga vsak dan. In denar ta sem dobil od dobre gospodične seuillonske; ona mi je darovala denar." Krčmar se je sramoval, zajeclja par besed ter posluži berača. Ko je le-ta pojedel in spil, povpraša, koliko je dolžan. Krčmar pa ni hotel ničesar vzeti ter je rekel v pojasnilo: „Le hranite denar ter si kupite zanj par novih črevljev, ker za to vam je gotovo gospodična Blanche dala denar. Kajti tukaj pri nas, moj dragi, je dovolj, da kdo izgovori ime gospodične seuillonske, in že so mu odprte vse duri. Hranite torej denar in če še enkrat pridete skozi Civry, le zopet pridite k meni." — „Vi imate torej gospodično seuillonsko vsi prav radi?" — „To pa to. Jaz jo imam še veliko rajši od drugih." — „Zakaj pač?" — „Zato, ker ji j e moja stara mati, ki, hvala Bogu! še živi, botra." Berač omahne ter solze mu stopijo v oči. Njegovo srce je živahno bilo. A pre-magavši svojo žalost in radost, žapusti krčmo kratko zahvalivši se. Ubere pot pod noge proti gozdu sueureškemu. Hodil je gotovo, poznati je moral kraj. Pozno je že bilo, ko dospe tjakaj. Zleze v goščavo, ter se spusti pod hrast. In iznova mu olajšajo srce solze! Česa je iskal v gozdu? Je-li se hotel skriti? Čemu? On je dobro vedel, kako raz-(jrta in nepoznata je postala njegova vnanjost tsled dolgoletne reve, tako da nihče ne bi spoznal v beraču Mardochu nekdanjega — jeana Renauda! . . . Ali se je morda mož, ki je bil obsojen k dožitnemu prisilnemu delu, bal žandarjev? Ne! — 6. ,Tedaj sem jo videl!" si misli in zakrije glavo z roko. „Ona se me ni bala; z mano je govorila, slišal sem sladki nje glas, njene mile oči so me gledale in ona me je obdarila; ves denar, ki ga je imela, dala je meni! Jaz sem poljub pritisnil na njeno roko, in ona je to dovolila. In ko je odhajala, je dejala: »Pridite zopet, da mi poveste, če sem vam prinesla srečo!" In ta angelj, ki sem ga občudoval, je Genevievin otrok, moj otrok! In moje srce ni tega uganilo? Saj mi je vendar tako utripalo! Pravijo, da jo ves svet ljubi. To rad verjamem! ..." ,Pierre Rouvenat je svojo obljubo možato držal; on ni zapustil sirote, on ji je hotel postati boter, in če Blanche gospoda Melliera zove svojega očeta, je izvestno Rouvenat to tako uravnal! On ji je ime njenih staršev zakril, zastor so razprostrli črez njeno rojstvo ... To je bila srečna misel, to je bilo dobro! In jaz naj bi ji vzel zmoto? Jaz naj bi ji rekel: Tvoj oče je Jean Renaud, morilec je, kaznjenec, tvoj oče sem jaz? Kakor vsi drugi, kakor Gene-vieve bi me pahnila od sebe, proklinjala bi me, ker tudi danes ne morem še reči, ne morem dokazati, da nisem ubijalec! Ne, ne, rajši umrjem, kakor da to storim! — Umrjem? Kakor da nisem že mrtev! Saj Jeana Re-nauda ni več, jaz sem prosjak Mardochet...« ,0 čem se pritožujem? Ali ni ljubi Bog imel usmiljenja z manoj? On mi je ubogo Genevievo vzel, pa za to mi je dal njenega otroka, mojega otroka. Jaz svojo hčerko večkrat lahko vidim, živa duša mi ne bode tega branila, in ne da bi s'utila, jo lahko ljubim iz vse svoje duše. In laž ne bo, če naznanim: Gospodična Blanche, vi ste staremu Mardochu prinesli srečo!" Vzame malo zvito ruto iz žepa, ki jo skrbno razvije. Zlato se zablišči. Prešteje majhni zaklad: bilo je osemindvajset frankov. „Da bi se ne dotikal denarja, ki so mi .ga dali tu doli, sem beračil vso pot. Hranil sem ga za Genevievo. Zdaj imam pravico, porabiti ga. Jaz hočem poslušati svet civry-skega krčmarja, črevlje in hlače si kupim. Moram biti v redu, ko obiščem svojega otroka!" Zopet skrije denar, in ker se je naredila bila noč, si napravi ležišče iz vej. Drugo jutro ga najde vzhajajoče solnce Da skalovju, odkoder je lahko pregledoval' dolino sableuseško, ki jo je zakrivala jutranja^ megla. Na levi je spoznal Fremicourt, na. desni Civry, in ravno pred sabo visoka drevesa seuillonske pristave. ,Da," zamrmra, »tukaj se hočem naseliti. Tu hočem stanovati; ko se bode dan zaznaval, tedaj se splazim iz svoje luknje ter bom gledal streho, ki pod njo ona spava. Jama med skalami bode stanovalo staremu^ Mardocheu. »Tu bom vsaj sam svoj gospod," deje sam sebi. »To je bolje, kakor spati pa skednjih in hlevih." Umirjen zaradi bodočega svojega domovanja, se Mardoche napoti zopet v gozd, kjer si natrga šopek divjih cvetlic. Obkroži ga z zelenimi listi, poveže ter se ž njim spusti v dolino. »Ona ljubi cvetlice," reče sam sebi. »Ko se vzbudi, najde ta šopek." Hotel ga je izročiti dekli ali hlapcu blizu pristave. Ker pa ni našel nikogar, je moral sam stopiti na pristavo. Tam najde Rouvenata, kadečega iz svoje pipe. Mardoche se strese in hoče oditi. Pa Rouvenat ga je že videl. Moral je iti mimo njega. »Gospod!" dejal je, »prinašam tale šopek tu." — »Tako?" reče Rouvenat. — »In komu pač?" — »Gospodični, ki ima tako rada cvetlice." — »Tedaj ste vi oni mož, ki ga je srečala- včeraj gospica Blanche ob reki?* — »Da to sem bil jaz." — »Povedala mi je o tem Veselila se bo teh cvetlic. Pa ona ni š< vstala. Če hočete * počakati, lahko ji šope! sami izročite." — »N . .. e. Hvala. Čakati ne morem. Morda bi vi bili toli dobri, . ., da bi ji vročili šopek . . . starega Mardochea! In neli, da smem časih prihajati sem?" -J »To se ume, stari; kolikorkrat hočete." -»Se-li ne motim? Ste-li morda vi boter go. spodični ?" — „Vam li je gospica Blanche pravila o meni?" — „Da. Rekla je, da ste najboljši človek na svetu. Poljubljam vam roko, gospod Rouvenat. Na svidenje!" S tem se oddalji Mardoche brzo. „Ni me spoznal!" zamrmra ter po-mirjen vzdihne. Rouvenat se vrne s cvetlicami v roki v hišo, stopi v prvo nadstropje ter rahlo potrka na Blancheino sobo. Mlada deklica se prikaže v beli jutranji obleki na pragu. Bila je ravno vstala. Radosti poskoči ugle-davši cvetlice. Mislila je, da jih je natrgal Rouvenat. Ta pa ji smejoč se pove, da je je cvetlice prinesel stari Mardoche ter zopet odšel. „Pa zopet pride?" povpraša vesela deklica. — „Dejal je, da. Ti se torej zanimaš zanj?" — „In še kako! Včeraj sem vedno mislila na-nj, in danes ponoči se mi je prikazal v grdem snu." — „Ti imaš tedaj gestokrat grde sanje, mala?" — „Ah ne, ljubi boter. Pa danes ponoči. . . poslušaj pje: Sanjalo se mi je, da se nahajam na rekinem bregu ter si nabiram cvetlic. Zdajci ogledam kače, grde kače, k meni lezoče. Zakričala sem ter hotela ubežati. Pa strašne Živali so se mi bile že ovile okoli nog. jo njih telesa so rastla višje in višje in njih glave so se dotikale že mojega obraza. Mislila sem, da sem izgubljena. Zdajci pride stari prosjak ter odbije kačam glave s palico . . . Nato sem se vzbudila, vse je bilo minulo, in jaz sam ležala v postelji. Kmalu sem zopet zadremala. Tedaj se mi je zdelo, kakor da greš, ti boter, preko travnikov. Človek, ki ga nisem mogla spoznati, je lezel za teboj ter privzdignil roko. Imel je v njej nož, ki te je ž njim hotel zabosti. Pa zopet je bil stari Mardoche tu ter je s palico pobil hudobnega človeka na tla! . . . To so bile moje sanje, boter! Grde sanje, ne-li?" „Da, res, moje dete. Kako dobro je, da redko sanjaš!" reče, poljubivši jo na čelo. — „Ne li res, boter, če stari prosjak pride, moramo ga dobro sprejeti?" — „To se ve, ker je tvoj varovanec!" — „In moj prijatelj. Le pomisli, rekel, da mu prinesem srečo!" — „Kakor sploh donašaš srečo vsem, ki se ti bližajo, moja draga, saj tvoj nasmehljaj budi veselje, tvoj pogled osreča človeka. Pa sedaj se obleci! Na svidenje!" In Rou- venat zapusti sobo. Mlada deklica poduh^ sveže gozdne cvetlice. „Ubogi Mardoche!« mrmra. „On je mislil na-me . . . Sem lj mu že prinesla srečo?" 7. Nekega dne dobi gospod Nestor Du« moulin, jeden najslavnejših pravdnikov iz Pariza, sledeče pismo: „Dragi mi prijatelj! „Te vrstice ti povedo, da ne bivam več pri antipodih ali na severnem morju; pet dni je poteklo, kar sem zopet na Francoskem, od včeraj sem v Parizu. Naredi mi to ljubav in pridi danes na zajutrk k meni, če te sploh kaj ne zadržuje. Tako rad bi te videl. Tudi te imam prositi neke ljubavi. Tvoj stari prijatelj grof Bussieres." Podpisanec in slavni odvetnik Dumoulin sta si bila istinita prijatelja, nekdanja sošolca. Različno njiju življenje ju je skozi ločevalo mnogo let; pa nikdar nista zabila drug druzega in yzvidevala sta se zmerom radostna. Točno o poldvanajstih stopi odvetnik v palačo grofa Bussieresa v Rue Bellechasse. Ta ga je že pričakoval. Miza je bila pogrnjena. Prijatelja se objameta ter srčno poljubita. Po tem drug drugega opazujeta nekoliko časa. „V istini, ljubi Nestor," deje grof, „ti se nikakor ne staraš; zdiš se mi ravno tak, kakršen si bil, ko sem te zapustil pred štirimi leti." — Nu, ljubi Adolfe, mislim, da se glede tega nimaš tudi ti pritožiti; izgledaš kakor življenje samo. — „To dela veselje, da te zopet vidim, ljubi moj. Nikari se mi ne laskaj. Prav dobro vem, kako je z mano. Da-si sem jedva petinšestdeset let star, to je tri leta mlajši od tebe, nisem niti napol tako močan kakor ti. Hitro se staram." — , Zakaj pa zmerom po svetu kolovratiš in ne živiš rajši mirno v enem svojih gradov?" Obličje grofovo takoj zatemni. „Ti povprašuješ, in vendar poznaš del moje skrivnosti!" — »V istini, moj prijatelj, odpusti mi. Ti bi rad pozabil ..." — „Da! O pozabite?! Povsodi sem je iskal, pa našel sem povsod le žalostne spomine na svoje gorje. Kakršen sem odhajal, takšen se povračam: potrt, nezadovoljen z vsem in sam s seboj navskriž! Zdaj se več ne bodem trudil. Ali trpim tukaj ali tam, to je vseenako. Ne bodem več potoval. Umreti hočem v svoji domovini!" — „Imaš li kako vest o gospe gro-finji Bussieresovi?" — »Da." — „Dobro ali slabo?" — „Ona nikdar ne toži." — »Živi li še zmerom na svojem posestvu v Niver-cais-u?" — „Da, še zmerom je tam in Prokleta III. 14 spoštujejo in ljubijo jo vsi. Od onega tre-notka, ko naju je usoda ločila, ni več zapustila starega gradu, ki je v njem ugledala luč sveta. Svetu se je popolnoma odpo-vedala. Samovoljno samotari zmerom enako že skoro štirideset let. O, grofinja je čudna ženska!" „Gotovo se hoče za svoj pregrešek po-gumno pokoriti." — »Za svoj pregrešek!" zamrmra grof. »Hočem ti nekaj zaupati. Dvomim, da bi bila Valentina resnično kriva. In ta dvom me jako vznemirja." Odvetnik je molčal. Menil je zmerom, da sta oba, grof in njegova soproga, žrtva medsebojne pomote. Žalibog je bil le zaupnik soprogov; za nedolžnost grofinje ni imel nobenega dokaza. »Ali vidi mladi grof časih svojo mater?" povpraša gospod Dumoulin po kratkem molku. — »Baš tako malo kakor svojega očeta. Nesrečen sem v ljubezni do Valentine in do svojega sina. In vendar, sam Bog zna, kako zelo mil in skrben sem do tega otroka. Dobro veš, kako mi moj sin vrača ljubezen in skrb! On ne ljubi ne očeta, ne matere svoje; on ne ljubi niti samega sebe! Ni dobrega čuvstva več v njem! Hlapec je svojim hudim strastem in svojemu slabemu nagnenju; tem bi žrtvoval vse. Ko sem ga svoj čas ločil od njegove matere, sem ga hotel imeti sam v popolni opasti. Mislil sem, da ravnam prav; a taral sem se .. . Nobena reč na svetu ne more otroku nadomeščati matere! Jaz imam veliko premoženje, slavno ime, in to vse moram zapustiti človeku, ki ni tega vreden! Koliko ponižanje je to zame, ponosnega moža!" — „Ti si jako oster proti svojemu sinu." Grof se grenko nasmehlja. „ Oster proti temu nesramnemu, razbrzdanemu pohotnežu, čegar življenje je brezkoristno in dolgočasno?" — „Zakaj ga nisi oženil?" — „Da, misliš, da je to hotel? Zakon nalaga dolžnosti, a moj sin noče poznati nikake dolžnosti. Životariti hoče raji po budearjih lahkomiselnih žensk in za gledališčnimi kulisami, kjer nesramne deklice kažejo slepivo svojo krasoto! Igra, ženske in druge lahkomiselnosti, to je svet za grofiča Bussieresa! Moralno propal, nespoštovan, pred časom postaran — to je dedič mojega bogastva in mojega imena! Kaj hočem storiti? Ne vem. Blagor prednikom, ki ležijo v grobovih! Ne, ljubi prijatelj, ni več n&deje. Nesrečnik je izgubljen! Izgubljen je za družbo, zd-se, zd-me; ne morem mu druzega želiti, kakor, da ne bi predolgo živel! Pa dovolj o tej žalostni stvari. Pojdi, miza je pogrnjena; čaka naju zajutrk." Grof in odvetnik stopita v jedilnico. Sodeč po visoki njega postavi in po finih obraznih potezah, moral je biti grof Bussieres nekdaj prav lep mož. Navzlic temu, da se mu je poznalo, da veliko trpi, vendar mu je bil obraz dokaj plemenit. To, kar bi kdo na njem imel za napuh, je bila le prava dostojnost; v njegovem nasmehlje-vanju in v njega pogledu se je izraževala prava pravcata dobrina. Že način, kakor je on prožil roko, je kazal, da je pravi ple-menitaš. Po zajutrku pelje grof svojega prijatelja v kadilnico, kjer sta pušeč izborne ha-vane, kramljala o različnih stvareh. „V svojem pismu do tebe sem omenil, da mi lahko napraviš ljubav," reče grof. — „Jaz sem ti na razpolaganje," odgovori odvetnik. „Česa se pravzaprav tiče?" — j. Tiče se nekega človeka, ki je obsojen v dožiten zapor v bagnou, in to zaradi nekega umora." Odvetnik pogleda grofa začudeno. „In ti želiš?..." — „Jaz želim, izprositi mu milost". — „To pojde težko. Če je kaznjenec vreden sočutja, če se dobro včde in odkritosrčno obžaluje svoje zlodejstvo — potem se lahko nadeja, da se mu kazen zmanjša, nikoli pa popolnem odpusti." — „Če je pa nedolžen! Ali misliš, da ni takih v bagnu?" — „Žalibog, to dokazujejo mnogi slučaji. Odkar pa imamo porotna sodišča, težko se kdo po krivem obsodi. Če je pa dotičnik prišel v zapor po pravni pomoti, zahteva se vsekako lahko revizija vse obravnave." — »Oni nesrečnik je bil obsojen vsled mnogih neutajnih dokazov. On ni poizkušal, da bi jih pobijal, nego se je zadovoljil le s tem, da je trdil svojo nedolžnost. Rekel je, da ga neka okoliščina, ki je noče iskati, zadržuje, da bi sodnikom pojasnil vse potrebno." — »Kako dolgo je že v bagnu." — »Osemnajst let; zdaj se nahaja v naši kazenski koloniji v Gruvani." — »In kako se zove?" — »Jean Renaud." — »Jean Renaud! Zdi se mi, da se spominjam tega imena. Ali ga niso obsodili porotniki Haute-Sadneski?" — »Da. Kako izvrsten spomin imaš!" — »Moja služba zahteva, da se poučim o važnejših pravnih slučajih. Jean Renaudov slučaj me je takrat zanimal in to zato, ker je nekaj skrivnostnega bilo v njem." — „Ali bi mi ne mogel o tem slučaju spisati nekak memorandum za mojega prijatelja, pravosodnega ministra?" — „Prav rad. A prej moram iti v Vesoul, da pregledam dotične pravdne spise". — „Nu, in potem?" — Ali ti je res mnogo na tem, da pomoreš kaznovancu." — „Da." — „V tem slučaju opravim le še najnujnejša svoja opravila, in tako bodem že pojutranjem v Vesoulu." — „Hvala ti lepa," de grof. „Zdaj ti hočem pojasniti, odkod prihaja, da me zanima ta ubogi revež. Pred svojim povratkom na Francosko sem potoval po Guyanah. Francoska naša kolonija je silno zanemarjena. Med 35.000 stanovniki ima komaj 4000 »belih", vračunavši tudi kaznjence. Cayenue, glavno mesto, je majhen kraj brez posebne zanimivosti; stanovnikov ima po priliki toliko kakor kak francoski trg. Kolonija ima več veletokov in štiri lepe reke, med njimi Sinnamaryo. Vodja kazenski koloniji me je sprejel jako prijazno ter mi o vsem, karkoli sem ga vprašal, prav rad in natanko odgovarjal. Vprašal sem ga tudi, ali nima med kaznjenci koga, ki bi bil vreden, da bi ga vrnivši se domov, priporočil milosti svojega prijatelja, pravosodnega ministra. Imenoval mi je Jeana Renauda ter mi prav gorko govoril o njem. Renaud ni ves čas, kar je v ječi, zaslužil kazni ali graje. Nikoli se še ni pritoževal; njegova udanost je občudovanja vredna. O neki kužni bolezni je bolnikom najbolje in najneutrudnejestregel. Bil je nesrečnikom varuh, zdravnik in duhovnik, vse obenem! Neko mlado žensko je obvaroval nekega dne, da je ni požrl velikanski krokodil; pri tem je bil sam v nevarnosti življenja; branil se je junaško le z lopato. Tako mi je opisoval vodja kaznjenca. Želel sem govoriti ž njim, in reči moram, da sem našel v Jeanu Renaudu jako odkritosrčnega, poštenega, simpatičnega moža. Vprašal sem ga, kaj je naredil, da je prišel v ječo. Odgovoril mi je, da se pokori IX zlodejstvo nekoga drugega. „Vsi dokazi pa so bili zoper mene; jaz nisem mogel go-yoriti in zato sem bil obsojen!" Vprašal sem ga, ako pozna pravega krivca. Pritrdil mi je, a potem ni hotel več govoriti o tem. Ko sem mu govoril o njegovi domovini, o njegovih ljudeh, je bridko jokal — in v istini, to niso bile licemerske solze! Skratka, dragi mi prijatelj, nesrečnik je vzbudil popolno moje sočutje, in jaz bi, ne vem kaj, plačal, da bi ga le mogel rešiti. Izpričevala, ki mi jih je dal kaznilnični vodja o Jeanu Renaudu, bodo nama pri tej zadevi dobra opora. 8. Šest dni kasneje pride gospod Dumoulin k grofu Bussieresu ter izpregovori: »Ljubi prijatelj, bil sem v Vesoulu ter verjamem na nedolžnost tvojega varovanca. Pa tega se nisem uveril iz pravdnih spisov, nego po tem, kar sem izvedel o njem. Dva, tri akte je namreč podpisal mirovni sodnik Geoffrey, ki sva se ž njim skupno učila prava. Obiskal sem ga v Saint-Irunu, kjer mirno živi. Vzprejel me je z odprtimi rokami. Ker mu nisem hotel povedati pravega namena svojega potovanja, sem mu le rekel, da spi-sujem obširnejše delo ,0 francoski sodnijski zgodovini", ki v njo mislim vzprejeti poleg drugih sonzacionalnih pravnih slučajev tudi afero Jean Renaudovo. „Prar imate!" mi reče Geoffrey nato. „ Kajti ta zadeva, ki ni vzbujala pozornosti izven naših mej, je vendar bolj vredna javnosti, kakor senzacionalna obravnava Lofarge, Bocarme, Fualdes in tako dalje." — »Vi ste Jeana Renauda natačnejše poznali, kakor se mi je povedalo?" — ,Poznal sem ga in spoštoval." — »Ali ste prepričani, da je kriv?" — „To pa to!" — »Tudi o tem, da je izvršil umor z roparskim namenom?" — »Ne. Jean Renaud je morilec, pa ne ropar! . . . Mnogo let je že minulo, kar se je zgodil zločin, pa vendar mislim na to zadevo še večkrat. Umeti nisem mogel nikoli, kako more postati ta pošteni, brhki, dobri mož kar čez noč tak izvržek Človeštva! Preiskaval sem torej stvar in našel, da je moral biti Jean Renaud orodje kaki drugi osebi. V okolici fremicourtski je lepa pristava seuil-lonska. Takrat — kakor tudi danes — gospodari na njej Jacques Mellier, silno bogat gospod. Ta Jacques Mellier je imel hčer, je-dino hčer, ki je tisto jutro, ko se je zlo-dejstvo zgodilo, izginila; od tedaj ni več na duha ne sluha po njej. To je lahko samo slučaj. Pa če pomislimo, da ubiti mladenič ni bil iz onega kraja doma; da se nikdar ni moglo doznati, kdo da je; da se njegovo dvomesečno bivanje v Saint-Irunu ni dalo pojasniti, še maoj pa, kaj ga je gnalo v bližino seuillonske pristave v taki ponočni uri; — če,arizel?" povpraša Rouvenat. »Dobro, to se :malu zgodi!" To rekši hiti iz sobe ter zakliče kolikor nore: »Blanche! Blanche! ..." Mlada deklica prihiti. Ugleda Parizlain touvenata, ki sta si stala drug drugemu lasproti in posestnika, ki je bil omahnil na uehki stol. Misleč, da se je poslednjemu kaj irigodilo, hiti k njemu ter vikne: »Oče, iubi oče, kaj pa imate?" — »Nič, otrok aoj," odgovori smehljaje se. Na to jo po-jubi na čelo. »Uboga moja mala trepeče 0 vsem životu." — »Prestrašila sem se lila, misleč, da ste bolni. Pa gospod boter ae je vendar klical; čemu li?" — »To irašaj njega." Deklica se obrne k Rouvenatu. »Blanche!" rečeta. »Stvar se tiče neke enitne ponudbe. Gospod Parizel te snubi vojemu sinu." Mlada deklica prebledi. »Povej gospodu 'arizlu sama, če ti je ponudba draga." — Pa saj jaz se nočem možiti, ne, nočem e! . . ." kliče deklica vsa zmedena s solz-imi očmi, opirajoč se na Rouvenata, kakor 1 pri njem iskala pomoči. Rouvenat pa izpregovori mrzlo: »Zdaj este, pri čem da ste, gospod Parizel." 'otem vede mlado deklico k vratom, ki so bila ostala odprta, ter jej reče: »Le pojdi \ svojo sobo, draga moja! Mi te nimamo česa več vprašati." Blanche odide. Zdaj se obrne Rouvenat k Parizlu govoreč: „Vi imate brez dvojbe še mnogo govoriti s svojim gospodom brat. rančem. Jaz Vas nočem motiti. Da ste mi zdravi, gospod Parizel." S tčmi besedami sledi Blanchei. Oče lepega Parizla je gledal, pesti sti. skajoč in jeze se peneč za odhajajočim. „L« počakaj!" to sta bili edini besedi, ki ji je zamrmral za njim! v II PROKLETfl ti izide v osmih zvezkih. Četrti zvezek tegj romana se nadaljuje pod naslovom: Nadaljni zvezki ^[izidejo približno na vsaki štirinajst dni. NflRODNFl lisah ziiptou stane 60 oitiarieu. i IN UNIVERZITETNA " KNJIŽNICA 00000289745 se dobivajo sledeče knjige: Kloni hitri račiinar. Praktična knjižica, ki ima vse, kar je pri kupu in prodaji potrebno, že zanesljivo izračunano. Cena K 1'20. Kubična knjiga za trgovce z lesom. Obsega rezan, tesan in okrogel les vseh debelosti, računan na čevlje in metre. Cena vezani knjigi K 5'—. > Velika, najboljša ilustrirana Sanjska knjiga. Cena 70 vinarjev. Deset krčmarskih zapouedi. Velika, umetno izdelana slika. Cena K 1'—. Pri telefonu resnična povest iz sedanjega časa z lično podobo. Cena 60 vinarjev. Hnmoristični leksikon. Zbirka najboljših satir in kupletov, ilustrirana. Cena K 1*20. Proftleta. Roman. Spisal Emile Richebourg, po E. Vacanovi prireditvi prosto poslovenil Janko Leban.^CJ Izide v osmih zvezkih. Tega romana so izšli dosedaj naslednji zvezki: Prekleta. Ifolčji ubijalec prijet. Ha pokopališču o Fremicourtu. Skriouosti starega IKIardochea. Vsak zvezek stane 60 vinarjev. Pri naročilu naj se pošlje svota naročene knjige in še 10 vinarjev za znamko. Knjigoveznica lfiljem PoigaJ o Kranju se priporoča za vezanje vsakovrstnih knjig. Vezava je lična, trpežna in cena. Poleg temeljite strokovne izobrazbe imam tudi knjigoveznico, ki je preskrbljena z vsemi potrebnimi stroji in pripravami in mi je tako mogoče, izvršiti vsa najfinejša dela kakor: mape za diplome In adrese, moderne krasne vezave revij, mlsalov, brevirjev, molitvenlkov I. t d., 1. t. d. Izdelujem tudi različna umetna galanterijska dela in okvirje za podobe. Bogata zaloga najmodernejših okvirjev. Zunanja naročila se točno in solidno izvršujejo.