TONE GASPARI:
Matjaževi hajduki.
Enodejanka s petjem in godbo za 10. oktober in 12. november. .   Osebe: Hajduk, Peter, Ivan, Ciril, Pavle, mladi vojaki.
PROLOG. Naš največji dan.
Lepše bi bilo, kb l>i praznovali cas našega vstajenja tedaj, ko se tudi v prirodi vse zbuja, ko vstaja zemlja vsa mlada, živa in radostna v prelepem svatovskem oblačilu.
Naš veliki dan, naš praznik prihaja vsako leto k nam preko za« puščenih gričev, prihaja k nam sko>zi prazne gaje in spremlja ga tisti jesenski veter, ki tako žalostno toži, da je človeku težko v srcu.
To riam pravi, da ni naš veiiki dan dan rajanja in brezskrbnosti. Tudi ni za nas še dan veselja; ta dan nam je še vedno tiKo prazno« vanje, potopljeno v misli na bodočnost. Ali nam je treba lepše bo« dočnosti? Ali je treba, da praznujemo ta dan res z rajanjem?
Treba nam je našega največjega praznika, ki pride k nam tedaj, ko bo zadehtelo belo cvetje v Gorici, ko bo zazelenelo Gosposvetsko polji in ko bo zabučalo morje ilirsko pesem.
Pojdemo si iskat tega cvetja, pojdemo k vojvodskemu stolu, po= slušat pojdemo pesem našega morja.
To bo naš največji dan!
Kdaj pride ta dan?
Ne pozabimo, da se je gora za kraljem Matjažem zaprla; ne po? zabimo nikoli, da smo mi vsi njegova vojska! Zato ne čakajmo nanj: delajmo v njegovem imenu; lajšajmo gorje našim bratom; vzpodbu* jajmo drug drugega, da bo stal vsak vztrajno pri delu, ki mu je od= kazano!
Ko pa pride prava ura, pojdemo sami klicat kralja Matjaža. Alenčici bomo dali lepo solnčno Gorico, kralju vojvodski stol, nam pa
9
ostanejo zelene, rodovitne ravnine, pojoče širne šume, bogati rudo« kopi in sinje, bisere in dragulje skrivajoče morje!
Vse ozemlje bo ena sama zadruga; vsi bratje v eni sarni hiši; starejšina naš bo — kralj Matjaž!
To bo naš največji dan!
IGRA. Pozorišče: pašnik ali gozd; v ozedju planine.
I. PRIZOR. Ivan, Pavle.
(Še preden se dvigne zastor, se začuje zvonkljanje in klici pastm jev daleč v ozadju. — Ivan in Pavle sedita na desni sfrani pozornice ob pojemajočem ognju.)
Pavle (piha v žerjavico): Kako praviš, Ivan, da ni kralja Matjaža?
Ivan (leži stegnjen): Saj ga ni! Kako pa naj spi toliko vojske pod goro... pa že toliko časa? Pravijo, da premaga kralj Matjaž vse sovražnike —
Pavle (ga prekine): — in da bo tedaj tako dobro Slovencem, kakor ni bilo še nikoli!
Ivan (važno): Če je to res, potem mora imeti kralj Matjaž vojakov kot je kapljic v morju!
Pavle (se zlekne po tleh): Eh, kai boš! Ali nisi slišal Petra?
(Začuje se pesem deklet, ki gredo s planin):
Na panin'cah lušno biti, tam je dosti mleka piti...
Ivan: Dekleta gredo s planine. Prav je, da so prišle, bodo poma* gale nocoj pri kresu.
II. PRIZOR. Prejšnja; Peter.
Peter (priteče zasopljen iz ozadja na desni s šibo v roki): Ivan, vaša Lisa pa kar zmerom v deteljo sili! Boš šel sam zavračat!
Ivan: O, zdaj pride Pavle na vrsto!
Peter (sede k ognju): No, kje smo prej nehali?
Oba (hkrati): Veš, pri meji...
Peter (hitro): Aha, že vem! Tako so bežali opolnoči skozi temen gozd. Ko so prekoračili pod Peco mejo, pa so sedli pod smreko, da si nekoliko oddahnejo. Vodil jih je Malgov Jozej.                              ;.
10
Pavle (dregne v ogenj): To je tisti, ki zdaj služi za hlapca pri Štacnarjevih.
Peter (prikima): Tisti ja! Saj ga poznata; močan je, kajne!
Ivan in Pavle: Take roke ima kot vesla! Če ta udari!
Peter (važno): Mene pozna, ker sva iz istega kraja doma, zato mi je tudi to povedal. (Začuje se močno zvonkljanje čisto v bližini.)
Pavle (skoči do konca pozornice, tako da se ga še nekoliko vidi, pa zakriči): Lisaaa — boš šla! (Začuje se oddaljujoče zvonkljanje.)
Peter (ko se vrne Pavle): Ko so tako sedeli pod smreko, so vsi od utrujenosti zadremali, le Jozej je premišljal o svojih domačih. Nena* doma pa začuje za seboj stopinje. Počasi se okrene, napne oči in vidi, kako se vlečeta dve orjaški postavi, kakor bi se premikali dve smreki. Pridržal je sapo.
Ivan: Kajne, ga je bilo strah!
Pavle (ga zavrne): Jozeja pa strah!?
Peter: Senci sta se ustavili. Tedaj je Jozej dobro čul, kako je rekel eden: »Lani sva našla sled, letos pa kar ne moreva. Kaj bo dejal kralj Matjaž, če se šele ob eni vmeva!« Nato sta postavi izginili v temi.
Pavle (s pritajenim glasom): Kaj misliš, kaj je bilo to?
Peter (važno): O, ogleduha Matjaževe vojske! (Iz daljave se zat sliši petje prve kitice »Mladih vojakov«. — Vsi trije skočijo pokonci in hite v ozadje.)
Peter (veselo): Oho, naši gredo! (Zvonkljanje utihne.)
Pavle: Poglej, kako v vrsti korakajo!
Ivan (smehljajoče): Pa kako jih naša Lisa debelo gleda!
(Petje se čuje vedno močneje. Mladi vojaki pripojo že treijo ku tico na oder.)
III. PRIZOR.
Prejšnji; mladi vojaki; Ciril; najmanjši vojak.                  .
Mladi vojaki (pojo in korakajo po pozornici):
Ko bomo pa kedaj dorasli,                                ;
železo bo, kar zdaj  je les; ko bodo drugi krave pasli, vojaki bomo mi zares!
(Ko odpojo, zavpijejo »Živiol« in se med seboj pomesajo. Neka* teri sedajo okrog ognja.)
Ivan (najmanjšemu vojaku): Ti boš vojak! Saj si zmerom manjŠi!
11
Najmanjši. (užaljeno): Glej, Ciril, zopet me Ivan draži!
Ciril (poveljnik vojakov; preteče): Ivan, ne draži! Te bom, boš videl!
Ivan (razžaljeno): Kaj boš ti, ko si gostač! Kar nazaj pojdi k Lahom! (Oba si stopita bliže. Vsi se pridrenjajo mednju.)
Nekateri: Oho, Ivan, te ni sram! .    Peter (stopi k Ivanu): Takega te nisem poznal, Ivah! To je grdo!
Ciril (žalostno, a odločno): Le naj me podi! Če dorastem, pojdem sam k Lahom — pa s puško in z mečem!
Vsi (živahno): Tako je! Sram te bodi, Ivan! Ciril je sirota, brez staršev je!
Pavle: Nič se ne bosta kregala! Mrak bo že, domov poženemo. Kar pobotajta se!                                                                             .
Ivan (popuščajoče): Zakaj pa pravi, da me bo?
Ciril (tudi tiše): Saj nisem tako mislil! Ti preveč dražiš!
Peter (pomirjajoče): Veš, Ciril, saj Ivan tudi ni tak kot govori. Saj se spominjaš, kako je lani pletel vence za veselico Jugoslovenske Matice; to je bilo vse za naše neodrešene brate.
Nekateri (hitro): In pirhov je tudi dasti nabral.
Ivan (Cirilu): No, vidiš! — (Kratek odmor.)
Giril (odločno): Daj mi roko, Ivan!
Ivan (hitro): Na!
Vsi (veseli ploskajo): Živio! Tako je prav!
Ciril (poveljujoče): Nastop v — red! — Preden odženemo dotnov, pa zapojmo še tisto o kralju Matjažu! (Na oder leze prvi mrak.)
Vsi (pojo):
Gorica, Trst in  Gospa Sveta te kličejo, o kralj Matjaž; daj, da spet bosta nam oteta Koroška naša, Jadran naš!
(Ko končajo, zakličejo »Živio!« in odkorakajo. — Hipoma vrišč; vsi dečki se razbeže; Peter in Ciril se stisneta ob debla. Tišfna; le od daleč se čujejo klici.)
IV. PRIZOR. Peter; dril; hajduk.
Hajduk (nastopi hitro, se ozira okrog. Visoka v plašč zavita po* siava; govori z nizkim glasom): Ne bojta se me, dečka! Nisem/raz* bojnik! Stopita sem k meni!
12
Peter (prestrašeno jeclja): Kdo pa*pa si? Jaz se bo«jiin!
Hajduk (prijazno): Pridita bliže in poglejta me! (Odgrne plašč. V desnici ima debelo palico; irhaste hlače, škornje, polhovko z zirri' zeienom; v obraz je zagorel in bradat.): Jaz sem stražar Matjaževe vojske!
Ciril In Peter (se pomikata bliže; začudeno): Stražar kralja Ma« tja*ža?
Hajduk (kaže z roko na desno proti planinam): Ob pečini stojim vsak kresni večer med polnočjo in eno, ko se kralj Matjaž prebudi.
Ciril in Peter (začudeno): Kakooo? Kralj Matjaž? (Oba posfajata zaupnejša in opazujeta stražarja. V ozadju se prikaže Ivun. Gleda, potcm namigne drugim. Počasi pristopajo z velikimi očmi drug za drugim.)
Hajduk: Kralj Matjaž se tedaj zbudi in pošlje v dolino svoje ogleduhe, da mu poročajo, kako se godi slovenskemu ljudstvu.
Ciril in Peter in nekateri (začudeno): A=a*a*a!?
Hajduk (glasneje): V duplini pa tedaj oživi vsa vojska. Nekaj vojske je na iskrih konjih: ti imajo meče in sablje; drugi tisoči pa nosijo kose, sekire, gorjače in cepce. Vsi nosijo polhovke, irhaste hlace in visoke škornje.
Vsi (se čudijo): Škornje? Polhovke? Cepce? Peter (zaupno): Kje pa spi ta vojska? Povej nara! Vsi (tudi zaupno): Da, povej nam!
Hajduk (prijazno): Sedite in čujte me! (Dečki posedejo po tleh. Hajduk sede na parobek.)
Hajduk (kaže na desno proti planinam): Pod goro Peco, lia ko* roški meji, spi polovica Matjaževe vojske, pod Krimom pri Ljubljani pa polovica. Vsako leto na kresni večer pošlje kralj Matjaž straže, ki jezdijo v divjem diru od ene vojske do druge, da preneso kraljeva povelja. Vsako tretje leto na kresni večer med polnočjo in eno pa izjaše sam kralj Matjaž —
Vsi (se začudijo in se spogledajo): Sam — kralj — Matjaž?!
Hajduk (važno): Da, sam kralj Matjaž! Tedaj jašem jaz z njim, da mu pokažem tukaj do meje pot. Zdaj je spal kralj Matjaž tri leta pod goro Peco; nocoj opolnoči pa se kralj zbudi, da odjaše k vojski pod Krimom.
:      Vsi (se začudijo in se spdgledajo): Nocoj?
'             13
Hajduk (prikima): Poslal je mene prej, da izsledim tod mimo naj* krajši pot, ki gre ob novi koroški meji; zakaj v najhujšem diru bova jezdila, da naju ura ne prehiti!
Ciril: Kaj — tukaj mimo bo jezdil?
Hajduk: Da, slovenski kresovi mu bodo razsvetljevali pot.
Ciril (veselo): Naš bo svetlo gorel, kajne, Peter?!
Peter (dvigne kazalec): O, jaz bom pa pazil, kdaj bo kralj mimo jezdil!
Hajduk: Pa si tako pogumen?
Peter (prikima odločno): O, Korošci smo vsi pogumni!
Ciril (ga pogleda): Primorci pa še bolj!
Nekateri (menjajoče): Korošci in Primorci!
Hajduk (vprašujoče): Odkod pa sta vidva?
Peter (vstane, stopi v sredino pozornice; govori čuvstveno ob tihem spremljevanju godbe; na oder lega mrak):
l..............................:..................................................................•..................•................................................-i
TlltlllllllllllMOIIIIIKIIinillllllll.................llllll.................l|......Hlllllllllll.....t..........II..................I*.........ttlMMMIMt......"
L     •
14
Kdor še ni videl moje lepe domovine, naj gre na Peco ob solnč« nem vzhodu, ko pošilja jutranje solnce svoje žarke ob srebrni Dravi tja gori do Ziljskih snežnikov;
kdor še ni videl moje lepe domovine, naj gre ob solnenem zahodu na Stol, in videl bo, kako se blešči naša lepa slovenska Koroška; kako beže ceste preko zelenic; kako žare Slovencem oci;
kdor še ni videl Koroške, ni videl raja na zemlji! (Godba na* daljuje; Peter počasi, zamišljeno sede. Hajduk si podpre glavo. JVe* stopi Ciril.)
i Ciril (še bolj čuvstveno; razburjenje ga prevladuje): Moja zelena Soča! Moja bela Gorica, lepa kot golobica v solncu! Moje sinje, po« joče morje! Sladko trtje, smejoče sadje, toplo solnce, jasno nebo! Oči
velike in odkrite! Moja zemlja, moja nesrečna primorska zemlja------
(Skloni glavo.)
Vsi (s sklonjenimi glavami čakajo na konec godbe).
Hajduk (sočutno): Torej sta vidva begunca?
Nekateri: Da, pri nas v vasi služita!
Hajduk: Čujte! V naši vojski je tudi mnogo Korošcev in mnogo, mnogo Primorcev. Korošci čakajo pod Peco, Primorci pa pod Krimotn. Ko pride pravi čas, pa jih kralj združi — in tedaj----------
Ciril (žalostno): Saj je že časl Poglej, meni so Lahi očeta odgnali, mati somi zaradi tega umrli----------čisto sam sem ostal.
Pefer (žalostno): Meni so Nemci dva brata ubili — ^-----
Vsi (pogumno, očitajoče): Da, res je! Siroti sta oba!
Hajduk (odločno): To mora zvedeti kralj Matjaž še nocoj!
Vsi (veselo, škodoželjno): Le povej mu! Da jih bo! (Nekaferi si manejo roke.) Mi bomo pa pomagali.
Hajduk: Boste res? Pa vi vsi? . Vsi (odločno): Res! Le čakajo naj! Kar pripravite se, grdobe!
Hajduk (vstane in se ozre okrog sebe; dečki se razmaknejo): Po« vejte mi, kod gre tukaj pot skozi gozd! (Vsi dečki se zrinejo na levo stran in vsak hoče odgovoriti): Tamle, tamle!
Peter (glasno): Čakajte, bom jaz povedal! Tamle pri onemle hrastu zavije na levo v gozd in gre naravnost do glavne ceste. Ta gre potem čez novo koroško mejo; ti se moraš pa na levo izogniti! (Od* daleč se začuje pesem, ki pojema in narašča):
Hej Slovenci, kje so naše meje? Hej Slovenci, kje so naše meje? Hej Slovenci, kje so naše meje? Hej Slovenci, kje je naša kri?
*
15
Dečki (ko utihne prva kitica): To pojo naši ifantje, ki znašajo kres. (Petje se nadaljuje):
Tam za Celovcem, tam so naše meje, :
tam za Gorico, tam so naše meje,
tam za Trstom, tam so naše meje,
tam ob morju — tam je naša kri!         .             .
Hajduk (posluša; ko končajo): Torej, čujte me! Nocoj opolnoci bo pod gorama zarožljalo orožje vojske, ki bo prisegala kralju Ma= tjažu. Vsakemu bo dal kralj vršič zknzelena kot znak, da je njegov vojščak. Potem bodo zapeli vsi pesem domovini, da se bo gora tresla.
Ivan (hitro): Mi znamo tudi tisto pesem!
Peter: Tudi mi jo bomo zapeli!
Hajduk (se odkrije, potegne izza polhovke vršiče zimzelena): Tukaj dam jaz v imenu kraljevein vsakemu izmed vas vršič zimzelena! Odslej ste tudi vi v Matjaževi vojski! Zataknite si vršiče za klobuke in obljubite! (Hajduk govori prej, za njim ponavljajo odkriti dečki): Obljubljamo — zvestobo kralju Matjažu — in vsej njegovi vojski!—• Vse svoje življenje — hočemo žrtvovati — v blagor domovme. — Živia kralj!
Hajduk (se spet zavije s plaščem in stopi v ozadje): Zdaj, kb ste obljubili, pa zapojte še pesem dbmovini!
(Odkriti dečki zrejo na desno proti planinam in pojo. Na odru se posveti prvi odsvit kresa. Hajduk stoji v ozadju in posluša.)
Bože pravde, Ti što spase               '
od propasti do sad nas------:-----
(Obrazi otrok so vedno bolj rdeči od svita. Preden začne padati zagrinjalo, se počasi izgubi hajduk na levo s pozornice.)
Zagrinjalo počasi pade. 16