ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO.
Štev. 4. V Ljubljani 1. aprila 1881. Leto XI.
Yzpo
Spet sc je blag ti. v rulla vzpomläd, Mògia zbežala, izkòpnel je snég ; Kmetič pripravlja se, iti oràt.; Kós nam prilètel prepevat je v brćg.
Diha vijóla, napénja se brst, Léska odcvita, a drèn rumeni; Jàgelce zläte rodila je prBt; Vrbova piščal uié se glasi.
Léstvo je k déblu prislonil vrtàr. Véjice reže in trébi in igè; Snaži drevesa, odvrača jim kvàr; Cépi divjake, zasaja peókè.
Trüdi se zgódaj, o déte ljubó ! Jablane sädi in druge cepé, Da razgosté se v košato drevó, Tebi na stdrost ovòcja dadé.
lä d i.
Vidiš Ii zdolaj pred sob o j polja ? Žito vsejäli na to smo ravàn, Pa mu po zimi odéja snegà Bila v dobrotno in töplo je bràn.
Ozelenéva se tukaj in tàm, Solnce mu gréje perésca in kfil; Zlata pšenica obéta se nam, Ječmen veselo poganja od t ài.
Tjàkaj oarì se na vrsto holmóv! Jagod rudečih podä ti njih vrt; A na podkrilji se vinskih grozdóv Polno obési jeséni od trt.
Zàbiti Bòga nikóli ne sméS! Klanjaj se zjutraj, zvečer mu lepó; Sreča te čaka v molitvi, saj véà; Sam ti ponuja presvéto nebó.
J. K.
Mali godec.
(V frnucoSčini spisala madama Evgouija Fon.) (Konec.)
Vil
I!», gospod Bautru, ali bomo imeli necoj malega Mihaela ?" reče go-(®>lt spodična, odgovarjajo s temi besedami globocemu priklonu, ki ga je napravil ta gospod.
„Videl sem ga danes zjutraj, visokočestiti gospà," odgovori gosp. Bautru, „in on mi je obljubil, da bode tukaj uicoj ob šestih."
„Zdaj je že sedem, gospod," odvrne mu živahuo gospodična.
„A kdo je ta mali Mihael ?" vpraša vojvoda Guiški pristopivši. „Odkar sem se vrnil iz Italije, ne slišim drnzega govoriti nego o tem originalu."
„Ali ste ga slišali peti?" vpraša ga nekdo iz družbe.
„Do zdaj še ne," reče vojvoda, „ali lehko si mislim" —
„Nič si ne morete misliti," seže mu gospodična v besedo, „kdor ni slišal peti Lamberta, ta ni nič slišal; vsaj jaz bodem vsa nesrečna, ako ne pride uicoj."
„Mislim, da ne zamudi časti, katero mu izkazuje vaša Visokóst" odvrne vojvoda Guiški.
„Vidi se, da ga ne poznate, gospod," reče gospodična.
„če mali Mihael, idoč k meni, naleti ua kako krčmo ob cesti, in ako ga kdo vanjo kliče, ne pozabi samo mene in mojega povabila, nego on bi pozabil še celč kralja, ali da se kratko izrazim: 011 bi pozabil na vse"...
„To je tedaj hudobnež, ta mali Mihael ?" reče vojvoda Gniški.
„Moj Bog ! on je le posebnež, to je vse," reče gospod Bautru.
„A kaj je ta mladi človek? Čigav je?"
„Tukaj je! tukaj je!" podviza senazuaniti mlad gospod, ki je, da bi se prikupil gospodični, gledal skozi okno, da bi prvi ugledal mladega pevca.
„Dokler ne pride tu sem, povejte mi hitro, gospod liautru, kdo je ta človek ?" reče gospodična, „kajti jaz, razven tega, da čarobno poje, ne vem ničesar o njem !"
Vsa družba se zbere okolu Bautru-a iu ta zaènè pripovedovati tako-le:
„To se pripoveduje o njem," reče Bautru, obrnivši se k gospodični: „Mali Mihael Lambert je rojen v Vivonu na Poitouvskem, kakor se mi zdi 1610 1. Njegova mati, uboga priprosta žena, ljubila je tako strastno godbo, da se ni ganila iz cerkve, dokler so pobožni ljudje k orglam peli v njej. To je morda svojo moč imelo na tega dečka; kajti še ne celò deset let star, že je hotel po vsej sili ua koru peti iu njegov glas in njegovo petje je bilo tako čudovito lepo, da je zasliivel po vsej deželi, in da so od daljnih krajev prihajali ga ljudjé poslušat." V tem trenotji nastane nekak nemir v sprednjih sobanah, in mislili so, da pride pričakovani pevec, o katerem so govorili. Gospod Bautru omolkne; ali kmalu je bilo ondu zopet vse tiho; od gospodične poklican, pripoveduje dalje:
„Mouliniez, kapelnik v prinčevej kapeli, slišal ga je po naključji peti in je bil tako očaran, da ga je prosil, naj bi vstopil med prinčeve pevce. Deček
sprejme to ponudijo in s tem se je začela njegova sreča v Parizu. Vaja visokost ni poznala mojstra Nierta, starega strežaja gospoda Crequi-a, poslanca ; ta jo bil sel z gospodom svojim v Kim in se je ondu lotil novega načiua v petji, ki je tedaj veliko brupa napravil na dvoru Ludovika XIII. ; ta mojster Niert se je ponudil za učitelja malemu Mihaelu, ki se je okoristil tega uka, kakor bode vaša visokost precej imela priliko presoditi."
In gospod Bautru je zopet prenehal, kajti iz posebnega hrupa, ki so je slišal iz palače, dalo se je sklepati, da je prišla imenitna osoba.
„Pa tu ni prišel Lambert, vi ste se menda zmotili gospod Bensarade," reče gospodična obruivši se k mlademu gospodu, ki se je priklonil in odgovoril :
„Zagotavljam vas. vaša visokost, da sem ga spoznal natančno."
„In kaj počenja z mojimi ljudmi ?" vpraša vojvodinja.
„Kolikor ga poznam, bilo bi pač mogoče, da pije z njimi in jim kaj lepega póje; on je teh misli, da le prosto ljudstvo znd ploskati, kakor se spodobi, in se nič ne boji, da bi ondu poškodoval svojo obleko ali pa zgubil, kar ima."
„Nu, poslušajte, kakšen hrup je tu doli! Ali slišite gospodje?" reče gospodična.
„Rekel bi, nekaka igra na zvončke," reče vojvoda Guiški ter vleče na uho.
„Nekaka mačja godba," reče neka druga osoba.
„Ne, to je glasbeno orodje, ki ga ne poznam," reče gospod Bautru.
„Poslušajte! poslušajte!" seže v besedo gospodična.
Zdajci se zasliši prav razločno nekak hripav glas, kričeč : „Moje ponve, deček, moje ponve !"
VIII.
„Za Bòga, to je čudno!" reče vojvoda Guiški, približavši se k vratom, ki so držala na vélike stopnice, „pripeljal sem bil necega dečka iz Florence, katerega je moral moj kuhar zapoditi, ker ni nobene ponve več našel na svojem mestn, ker deček je delal godbo na kuhinjsko posodo."
„Tega dečka sem jaz našla neko noč na ulici, pa sem ga popolnem pozabila," reče gospodična, vstane ter se približa velikim stopnicam.
Ko je družba krenila za gospodično, prikazal se jim je prizor, kakeršnega še nikoli niso videli.
Obdan od mnogobrojnih ponev, ki so bile simetrično po palačiuej veži razpostavljene, trudil se je po kuharsko oblečeni deček, paličico v rokah držeč, da bi napravil godbo. Stopal je od ponve, potrkaval tukaj, potrkaval tam , pelje po taktu ter je v resnici napravil nenavadno lepo muziko. Malo dalje, sredi dvojne vrste strežajev, kričal je nadkuhar, ognjevitega pogleda, žugajočega čela iu s skrčenimi pestmi: „Moje pouve, deček, moje ponve!" in je brezvspošno skušal planiti nad njega iu se izviti iz rok malega grdega človeka, ki gaje zadržaval, dopovedajoč mu z bolj tihim glasom : „Tiho, nesrečni človek, večerjalo se bode, če bode mogoče, ali zdaj ne moti dečka... Kaka natančnost! kako lepó po taktu! Te pouve govorijo, imajo glas, — imajo dušo!"
„Oh izpustite me, gospod, vi ste norec," jezno mu odvrne kuhar, „na mesto glasd in duše bi pač bolje bilo. da bi dajale jedila — s ponvami delati godbo ! — ali se je še kdaj kaj tacega slišalo ?"
„Ker nimam več svojih gosli, ti Midovo uhé ti," reče zopet mali kuhar, jezno se obmivši k svojemu mojstrn, „moram si gosti s tem, kar mi pride pod roke."
„Ali znaä na gosli igrati, mali kuhar?" vpraša Baptista majhen mož, katerega smo že spoznali za onega Mihaela, katerega je vsa družba tako željno pričakovala.
„Nekoliko znam že, gospod !" odgovori Baptist, „in ako bi poznal necega Mihaela Lamberta, bi že znal, kaj bi mu rekel."
„Nu jaz sem Mihael Lambert, kaj bi mi rekel, mali poštenjak ?"
„A — vi ste Mihael Lambert?" reče Baptist približavši se mu in debelo ga gledajoč — „tedaj poslušajte me : Jaz nimam denarja, zato vas ne morem prositi, da bi me redno podučevali v godbi; če mi pa dovolite, da smem včasih priti in vas poslušati, ali pa, da smem z vami, kadar bosto šli po-dučevat po mestu, obetam vam, da boste imeli v kratkem učenca, ki vam bode čast delal."
„Hočem te izkusiti; na, vzemi moje gosli in igraj!"
Mali Baptist si tega ni dal dvakrat reči; vzel je od Lamberta mu podane gosli, globoko ganen jih nasloni na svojo ramo in reče: „Vendar enkrat zopet držim lok v roci !"
Ko je prve glasove krepko io po taktu potegnil, začel je Lambert svoje oči upirati v malega kuharskega dečka, ki je ravnal lok z lehko, izurjeno roko in natančnostjo čudovitega sliiha.
Čim dlje je godei deček, tem bolj je bil zamaknen umételjnik vanj. Poslednjič, ko je Baptist, vesel iznenàdenja, ki ga je provzročil, povesil lok in gosli, rekel mu je s šaljivim iu tresočim glasom :
„Nu, gospod, kaj se vam zdi ?"
Lambert od začudenja ves iz sebe pohiti k Baptistu, prime mu glavo z obema rokama in poljubivši mu večkrat čelo, reče :
„To je čudovito, to je prekrasno ; ti si godec, deček, ti si ves ustvarjen za godbo. Pusti kuhinjo, pusti kotle, pusti svoje ponve, pridi k meni, pridi, ti si moj učenec, ti si moj otrok, pridi ! Jaz bom skrbel za tebe, za tvojo odgojo, ter zato, da prideš med svet; hočem da bodeš hodil slavno pot skozi življenje, in ti jo tudi bodeš hodil. Kje je gospodična, kje ?" povprašuje in pohiti po stopnicah za seboj vlekoč malega Baptista.
Kmalu je našel vojvodinjo Montpensier, ki je kakor vsa družba zgoraj na stopnicah mirno stoječ bila priča vsemu temu, kar je videla in slišala.
„Madama," reče Lambert, pogumno gledajoč v lepo princezinjo in sijajno gospodo, ki je bila omolknila, da bi ga slišala — „deček takč darovit, kakor ta" — reče ter Baptista pred se porine — „ne sme ostati zakopan v vaših kuhinjah — jaz prosim vašo visokost zanj, da napravim iz njega glasbenega umeteljnika, umeteljnika slavnega, na inojo vero !"
„Napravite iz njega vrlega godca, gospod Lambert," odgovori gospodična dobrohotno; „veselilo me bode zelò, ako iz ubozega dečka naredimo dobrega in pametnega človeka; zatorej mu dovolim hoditi k vam, kolikor se mu poljubi in naj se uči godbe, ker ga toliko veseli ; jaz hočem plačati vse zanj in ako se deček res kaj prida izuči, veselilo me bode v srcé.
Potem obrnivši se k Baptistu pristavi z izrazom polnim dobrote: „Odloži svoj zastor (predpasnik) ter obleci gosposko obleko, in — idil"
Šest mesecev pozneje je Baptist Ltilli nosil črno suknjo, kakeršno sO nosili tajniki, in je imel pod seboj 12 goslarjev, katere je ravnal in s ka' terimi je godei takó lepe arije, od njega samega zložene, da je Njega Veli' častvo, kralj Ludvik XIV., gospodično zanj poprosil in ga postavil na čelo svojim štirindvajseterim góslarjem, ki so v ónem času malu ne po vsen* svetu sloveli.
O sijajnih slavnostih, ki so se vrstile druga za drugo na dvoru Ludvika XIV., imel je Lulli mnogokrat priliko pokazati svoj talent za lirično dramo, zlagal je glasbo za medigre in balete, v katerih so kralj sam ni sramoval ; prevzeti kake naloge, in Moliere se je zaradi spevnega in plesnega dela svojili iger na njega obračal. Da-si je bil zelò veselega in originalnega duhi vendei je tudi pokazal, da zna izraževati velike dušne občutke. Gospa Sevigne, ko pripoveduje o pogrebu kancelarja Séguier-a, pravi o Lulii-ji: „Kar se njegovi muzike tiče, to je stvar, ki se ne da primerno povedati. Baptist je poslednjih povzdignil vso kraljevo godbo. Lepi „Miserere" je bil tu še pomnožen, iu ko se je slišal njegov „Libera", so se oči poslušalcem s solzami polnile, mislim, da v nebesih nimajo lepše godbe."
Ludvik XIV. je hotel na sijajen način priznati zasluge Lnllijeve in mu jc dal privilegij kraljeve akademije za glasbo, ki ga je dozdaj imel abb^ Perrin. Od tega časa se šteje ustanovitev francoske velike opere, in to slavci si delita Guinault in Lulli.
Leta 1687. se je Lulli nevarno v nogo ranil, ko je takt dajal s svojo paličico, in čutil je, da mu je umreti. Takó rekoč ua smrtnej postelji zložil je pesem : „Umreti ti je ribič moj," in jo je še sam pel s slabéóim glasom. Nekoliko dni pozneje je umrl. Njegova vdova, hči Mihaela Lamberta, prveg» njegovega mojstra, dala mu je napraviti veličasten spominek v cerkvi „malih batov," tj,« i,«, tstel biti ysti^m. KsuitoiU. y> iVjffl. v^/gw gwtsai. Mjjis v šestih latinskih verzih, katerih zapopadek je ta:
O smrt, da si slepa, to znamo; ali ko si nam pobrala Lullija, znamo še le, da si gluha.	i
v	U inožičkn in levn.
V #	(Basen.)
iÖivel je možiček na simoči blizu gozda. Sekal je drva in zemljo oral. je" Ondu je prebival tudi lev ter mu teptal žito iu klal čredo na paši. Mo' i žiček se je zaradi tega začel razno kaj umišljati, kakó bi ga ulóviL A j kadar lev zapazi, da ne bode uhajal tacim umétalnim zvijačam, pobere svoje dòte, sina leviča, ter pobegne v druge kraje. Levič je vzrastel in po' vprašal očeta: „ali sva iz té dežele domi?" Lev odgovori: „ne iz té dežele, nego semkaj sva pribežala od možička zelò razumnega, ki zna toliko zvijič, da ti ne morem povedati." Levič bi rad bil zvedel, kdo in kakšen si je ti» možiček ; a lev mu reče : „néma télike telesne sile, kólikersno ima naš rod ; a zvit je, kakor ovnov rog." Levič odgovori: „pojdem ter mu povrnem žat za sramoto !" Lev mu reče : „ne hodi ! Možiček je premeten, pa bi te naglo njél in ubil." A levič odgovori : „takó mi glavó, da pojdem I" Lev mu zopet
reče: „kesàl se bodeš, ako nehčeš poslušati." Levič je preslišal te besede in Sel za možičkom. Mej pótjo vidi na paši konja, slócega na hrbtn, in g» povpraša : „kdo te je takó pohàbil?" Konj odgovori: „možiček. Želžza je naredil, jermenje in pletene konópce, da me zveže ter ni-me sède, pa me goni, kamor hoče, in zató je moj hrbet slók." Levič ma reče: „plčnt vzemi tega možička! Ali nijsi ti mojega očeta leva živil?" Konj odgovori: „tvojega očeta žival sem in tvoja tudi." Levič ga potolaži: „taki mi glavé, povrniti hočem jaz možičku sramoto in krivico, katero ti je stvóril!" Potem levič otide in skóraj najde vola, ki je grmovje obiral, ves prógast od samih udarcev in za róge privezan k deblu. Povpraša ga levič: „kdo ti je takó nahiidil?" Vol odgovori: „možiček me vkléplje v jarem ter poganja 9 težkimi udarci brézove šibe, da mu vozim, brazde režem in izoravam kàmenje." Leni mu ■. ..k.Ma<K toli pridem., povsod možiček ili rnjsi d mojega očeta leva žival ?" Vol odgovori ! „tvojega očeta žival sem in tvoja tndi, ako Bog hoče." Levič jezen zavpije : „kóliko krivice vzprijémljemo od tega možička, a ne mi samó, nego vsak. kdor je naš! Žal mu bodi. kdér ga najdem!" Oziràje se ugleda na tleh človeško stopinjo ter vola povpraša: „kdo je semkaj stopil?" Vol odgovori: „možiček." Levič iztégne pedAnj, izmeri stopinjo ter se začndi : „mala stopinja a velika zlobinja ! Pokaži mi tega možička !" Vol mu odgovori : „evo ga tam !" Levič pogleda k višku, a možiček stoji na hribu in sekiro brusi. Levič nanj zakriči: „možiček! ti si obilo sramote in krivice stvóril očetu in vsem našim živalim. Zakiij si tak?" Možiček, drzak in hraber, pokaže kij, sekiro in dolg nož, rekčč: „po odgovor si pridi semkaj g6ri, ako želiš, da te s kijem zatolčem, z nožem oderein in z nabrušeno sekiro na drobne kosce razčetrtim." Levič se nekoliko ustraši njega drznosti in reče: „pojdi z menój k očetu levu, da on razsodi, ker je sodeč nad zivàlimi." Možiček odgovori: „prisezi, da se me ne dotakneš ter ini žalega ne stvoriš, dokler ne bodeva pri tvojem očetu levu. Tudi jaz ti hočem takó priseči." Potlej oba prisežeta in se upótita k levu. A možiček. ne dolgo hodèó, króne s ceste po stezàh, kdér je bil nastavil prógle in zidrge. Levič mu reče: „oplčtaj, koder hočeš, jaz pojdem za tobój." Možiček odgovori: „hodi ali ne hodi, kakor so ti zdi." Skfiraj potem se levič zamotä v zidrgo, ki mu je obé prednji nogi takó zažćla, da nij mogel prestopiti. Zatorej zavpije, kolikor more: „možiček, na pómoS !" Možiček povpraša: „kaj ti je ?" Levič odgovori : „kaj si vóm, kaj mi je prednji nogi takó zvezalo, da ne morem nikamor geniti. Pomozi mi, prosim te!" Možiček reče: „prisegel sem, da so te ne dotaknem, dokler ne bodeva pri levu, tvojem očetu. Ne morem ti pomoči." Levič. je ob samih zadnjih nogah skakucal, kakoT je vedel in znal. A skòraj potem se je v drugo zanko ujél za obé zadnji nogi, da zopet nij mogel prestopiti, in je zavpil : „možiček, na pđmoč !" Možiček povpraša: „kaj ti je spét, ka vedno kričiš ?" Levič odgovori: „kaj si vém, kaj mi je tndi zadnji nogi takó na tósuo zvezalo, da morem zdaj Se menj geniti, nego li poprej." A možičelc useka v grmu Ml ter ga začne krepko udrihati. Levič, raznmévSi, daje ujét, zaprosi: „možiček moj ljubi! ne tolci po glavi, ni po hrbtu, ni po rébrih, nego tepi me po ušesih, ki 80 bila gluha mojega roditelja prepóvedi, ne k tebi hoditi, da me ne njameš, ker si zvit, kakor ovnov rog; nabijaj me tndi po srci, ki je preziralo očetove
besede. kadar je dejđl: kesàl se hodeš. ako nebčeš poslušati." Možfčku se je to pristojno zdelo, in zató je mahal po ušesih in po srci, dokler ga je do-tolkel. Zadnje levičeve besede so bile : „takó bodi vsacemu, kdor presluša roditelja !"	pup«h.
T	Kamenje za kosilo.
^omažek se je igral na cesti. Mimo njega pride ubog. star človek, ki je oŠ? bil hrflm in se jn moral opirati na brle. Siromak je molil klobuk od & sebe, da bi mu kdo kaj vbogajme dal, in Se mu je kdo kak krajcar ali I kosec kruha vrgel vanj, lepo se mu je zahvalil in mu prosil blagoslova od Bogi Ali Tomažek ni imel usmiljenja z ubožnim človekom: ne samo. da mn ni nič dal vbogajme. nego zagrabil je polno pest kamenja in ga vsipal prosjiilui v klobuk. Starec na vse to ničesar ne reče, globoko vzdahne in izsiplje kamenje iz klobuka. Hudobnega Tomažka je to mirno starčknvo obnašanje zelò razjezilo. Zdajci pristopi k prosjäku, udari mn po klobuku, da mu ga izbije iz rok.
Vse to so videli Tomažkov oče, ki so stali na vrtu za ogrado. Pokličejo starega človeka v hišo in mu rekó. da naj sède za inizo na Tomažkovo mesto. Starček to stor! in oče mu dadO pladnik in žlico Tomažkovo. Mati prinesti kosilo na mizo in oče rekó prosjikn, da si naj zajame in naj jtS s Tomažkovo žlico. Tomažek je pa moral v kotu ua tléh sedeti in oče so mu dali kamen za kosilo, ker je tudi on dal siromaku kamenja mesto kruha. Tomažek se je zelò jokal in prosil očeta, naj bi mu ta pregrešek odpustili. Ali oče tega niso hteli. Še le. ko se je ubogi starček zanj potegnil, dopustili so mu oče, da je smel k mizi sèsti zraven prosjaka. Tomažek je obljubil s solzami v oeéh, da ne bode nikdar več razžalil kacpga siromaka.
. ^ Veseli in žalostni dnevi drobne cvetlice.
//ny~3	(Pripovedka.)
vetlica je tožila zemlji. da je premrzla. Zemlja odgovori: „Cvetlica ljuba! jaz te ne morem greti, kajti sever ljuto piha; a tvojo bćdo potožim oblakom uad nami." In zemlja je govorila oblakom: „zakaj mi zakrivate solnce? Uboga cvetlica trepeče od mraza." A sivi oblaki so prošnjo matere zemlje povedali nóbn, in rekli, naj se usmili cvetlice. A nebo je solncu velelo topleje sijati in ogréti ubogo cvetlico. Solnce to slišavši poprosi Bogà, da bi mu svobodno bilo, ogróti zemljo.
V tem je otrpla cvetlica zadremaia. a mrzli séver je nanesel listja in oblaki so jo ogrnili z belim plaščem ter jo oddli, da bi gorkéje počivala, dokler ne pride drugo vreme.
Bog se napósled usmili cvetlice in veli solncu topléje sijati, a mrzli sever pošlje v ledéne dfžele ter oblake nad zemljo, da bi cvetlici plašč odgrnili.
Sedàj se cvetlica vzbudi ter pomoli preljubo lice iz črne zemlje, na katero je solnce sijalo in prijazno kimalo cvetlici, ki se je polagoma izstegnila in pozdravljala njega nebesko svetlobo.	Jo,. Lamie
Starec Mraz odhaja, — vzpomlad priliaja.
Ali ga vidite starca Mraza, kak6 stresa svojo jezo, ker je njegovo gospodarstvo zdaj že pri kraji in mora oditi? Le poglejte ga, kakó se jezi ! — V star zimski plašč zavit, z debelo palico v roci, stresa svojo jezo nad suhim listjem, ki je še sèm ter tji obvi-sélo na kacej jablani ali hruški ter je vrti kar čez glavo v urnih vrtincih po še vedno ruj avi h travnicih in livadah. Vihar mu pomaga vršeč skozi vrhove golega drevja. A le naj se jezi, malo nam je mar za neprijetnega zimskega starca. Ne bojimo se ga, uimikniti se mora veselej in pri-jetnej vzpomlädi, ki se začenja z diiém BI. marca. Solnce se vedno više vzdiguje na nebu, in zdi se nam, kakor bi imelo daljši pot, ter je zaradi tega tudi dalje na nebu. Dan in gorkota rasteta. Tudi vihar, zvesti tovdriš starca Mraza, naj še tako zlóbno razsaja in briše suho listje z dreves, to nič ne dé, saj vzpomlad že komaj čaka, da se drevje popolnem osnaži in obriše, ker hoče novo listje obešati po vejah. Solnčni žarki gorkeje pritiskajo na zemljo ; po ozirah je vedno več drobnih travnih listkov ; po ledinah se rujava tla skrivajo bolj in bolj pod rastlinsko zeleno odejo, ki je vsaki dan gostejša. Travniki že zelené in raznovrstne travice in pisane cvetlice se podvizajo, da odpravijo zamazano zimsko odejo. In kako lep božji dan je denes 1 Odšel je neprijetni nam gost, čmerikavi starec Mraz, in solnčna gorkota je razkadila mokrotne megle, ki so se dolgočasno vlačile po dolinah od gozda do gozda. Tudi mrzlotni vetrovi so utihnili in tihi mir kraljuje v zraku. Davno že ni sijalo solnce tako prijazno na zemljo, in njegovi topli žarki vzbujajo povsod novo življenje. Nešteta množica bilek in trav, brstov in cvétov rije izpod zemlje. V novo, živo zelenje se odevajo gozdi in livade, katere je bil neusmiljeni starec Mraz tako žalostno opustošil.
Kraj gozda se pase živinica. Pastir piska na piščalko, ki si jo je izvil iz vrhove šibe. Po njivah in po polji je vse živo. Kmetič orje in seje ; kopači delajo v vinógradih, skorjanček se vzdiga visoko v zrak ìd drobi svojo pesenco, slavček poje v grmovji, kukovica se glasi iz gozda in pridne bučeliee
gumé po cvetlicah. To novo in veselo življenje nam je prinesla vzpomlàd. Vse, bar koli more gibati, vse orje. seje, koplje, sadf in dela, kakor veleva v zraku skorjanček. ki nam póje : „Delaj, delaj, delaj, oiji, orji, orji, sej, sej, sej, vrzi, vrzi, vrzi !" Vse je zunaj, vse se veseli prijetnega vzpomlàdnega življenja, le stara Uolehna ženica je ostala ée domi. Vso zimo si je sirota želela, da bi jej ljubi Bog dal učakati vesele vzpomlàdi. In učakala jo je. Danes je prvič sedla na klopico pred hišo, mlado zelenje dobro dé njenim očem in solnce jej pregreva premrle ude. Ženica je vesela lepega dneva in hvali Boga in njegovo dobroto.
Ne daleč od hiše, ondu pod lipo sredi vasi, zbrala se je mladina z brstečimi šibami v roci, da odpodi neprijetnega starca Mraza, ter brezskrbna skače po mehkej travi igrajoč se, kakor se je igrala lani in predlani in kakor se je igrala pred sto in sto leti. Takó se je igrala njega dni tudi siva ženica, sedeč na klopi pred hišo, v <5nih letih, ki jej zdaj že uhajajo iz spomina.
In kdo bi ne bil vesel prijetne vzpomlàdi ? Polje in travnik se odeva v zeleno pisano obleko; vse plava v mladem evetji. Vsak novi dan prinaša nove lepote. Povsód se razodeva novo življenje in nad vso zemeljsko krasoto se razpenja jasno in módro nebó v neizinernej širjavi.
Ole raduj, raduj se mladina novega življenja vesele vzpomlàdi in navžij se vzpomlàdne dòbe svojega mladega Življenja.
Poglej, obrni se okrog.	Podaj mi bratec moj rokó
Zelena gora, iiv je log;	Pod milo pójdiva nebó,
Povsod je vzpomladanski cvet	Kjer njiva zopet zeleni
Vesoljni v svate vabi svet.	Nad njo skorjanček žvrgoli.
In v tem prijetnem vzpomlàdnem življenji, godujemo prevesel praznik, veselo veliko noč. Ta god in praznik je bil v katoliškej cerkvi vedno prvi in poglavitni dan, ali kakor ga sv. Gregor imenuje: „največji vseh praznikov celega leta;" kajti Jezusovo vstajenje je porok našemu odrešenju, podloga našej svetej veri in poroštvo našemu vstajenju.
Jezus Kristus, naš gospod in odrešenik, je po britkem trpljenji kot pre-magalec pekla in smrti veličastno in neumrjoč vstal iz groba, v katerem je ležal tri dni, vstal je iz trpljenja k večnemu veselju, iz smrtne temote k svitlemu jutru novega življenja, da je potrdil svoje svete nauke in pokazal svojo božjo moč. Praznik vstajenja Kristusovega je tedaj najveselejši dan za vsacega kristjana. A tudi otrokom prinaša velika noč še drugo veselje. Delé se jim v tem času lepi, rudeči pirhi, s katerimi se različno igrajo in kratkočasijo.
Vzpómlad mila Odklenila Svoj veseli uam je raj; Cvetje klije, Radost sije, Zeleni že vrt in gaj.
Zdaj le hiti Vence viti, O mladina! zdaj je čas. Dan zbeguje Cvet vsahuje. Kmalu mine rožni kras.
Zraven tudi Ne zamudi, Poiskati dušni sad! Vzpómlad ide, Zopet pride, — Čas mladost' je le enkrat.
Na domačem holmci in na visokej gori.
p| a holmci smo nad domačo vasj<5. Zlato solnce zahaja za sinje goré, rQdi se in žari oblačke samevajoče po sinjem neb«. Črnokrili kos prepeva
pesen večernico sedeč vrbu tenke smreke; drobni skorjanec hiti izpod
neba navzdol v zeleno žito. Lahen vetrič piše od juga. od gorkega juga,
ziblje mlado setev po poljanah, pripogiblje gibke bilke po pisanem travniku. Krepki smo na dnhu, krepki na telesu v svežem večernem zraku. Bistro nam zré okó na domač«* selo prostirajoče se pod hribcem, na bele hiše. na svitla okna. v katerih blesté se in odsevajo solnem žarki. Iz dimnikov se dviga zavišnel dim. k višku se popenja, vije . raztrgava in gine. Ljudjé se vračajo domóv s polja in travnikov, ki raznobojnemu vencu podobni obdajajo prijazno selo (vas). Kopdč nese motiko na rami in žvižga napev vesele ndrodne pesni, tesdr koraka veselo s sekiro na rami, dekleta plevice nosijo polne jerbase plevela na glavi in hlapec pelje voz dišečega send proti hlevu. Pastir goni vaško čredo, vole in krave, ovce in kozé. Cujejo se živinski zvonci. Mogočno in oblastno stopa pastir z bičem v roci in poka z njim, da odmeva daleč na okrog po dolini. A njegov tovdriš trobi na rog. Poje si in žvižga, škriplje in ropoče. In nad nepokojnim selom, nad ovočnim (sadnim) drevjem in ravnim poljem poletdva lastovka, striže na vse strani in žvrgolf pod jasnim nebom. Na nebo pa priplava izza gord na vzhodu srebrna Inna. Mrak preprćza dolino in goró, zvezde se užigajo na nebeškem oboku. Iti nam je domtfv, čaka nas gorka vpčerja in mehka postelja v di-šečej mrvi. Kako lep je pač dom, kako srečen je človek, da ga ima, tu živimo, tu trpimo, tu ninrimo !
Na visocej gori smo. Jutro je. Težaven je bil pot do sèm : po večkrat smo viseli poleg globocega brezdna v smrtnej nevarnosti. A to nič ne dé. Nevaren je pot do slave; nevarno je plezati na snežnike. A zdaj smo na vrhunci in se oziramo okrog. Povsod, kamor se ozreš. povsod te obdajajo snežniki ; sive skale Strlé proti nebu in temna brezdna zévajo v nas. Vse je mrtvo, nič življenja. Le divja koza se plazi trtd. po bornej travi, rastočej po skalnatih razpoklinah, pase se, in predrzni lovec s puško v roci preži nanjo skrit za pečino. In nad pečevjem pluje kraljevi orel ter pazi, kdaj se zvrne skokonoga koza ali predrzni lovec v strmi prepad. Strahovit je res pogled na okoli, gròza nas sprehaja, a veličasten pri vsem tem. Snežniki. ki kipé s snegom pokritimi vrhovi k jasnemu nebu, hudourniki, ki se vale z vrhuncev gord po plazmah nizdolu, valé se in prekopicévajo, dokler ne izginejo penčč se in šum5č v nenasitnem gorskem žrelu: jezera, pogorska očesa, cvetlice, cvetoče in dehteče tod, vse to je krasno, vse veličastno. A v znožji visocih gord razprostira se široka ravdu. vidimo sela, vidimo mesta, temne gozde in zelene poljane. Iu po planjavi se vijó reke kakor srebrne niti po pisanej tkanini ter se izlivajo v mogočno morje. In v morji blisketd solnce, blisketd v snegu okoli nas. Širen je svet, prostrdna je zemlja. Glpdajočira vse to, izbujajo se nam v glavi misli, v i sokole teče misli. Ves svet hočemo prebroditi, biti povsod in biti nikjer; nabirati si želimo zlatd in srebrd, nabirati si slave in časti. Takó mislimo ter skoraj ne opazimo oblaka, ki visi
na gori ne daleč od nas: giri se. temni se. Bežimo od tód. bliskalo se bo,
grmelo in treskalo. Hitimo v vas pod goró !
*
» *
Mladi čitatelj ! Bila sva na prijaznem hólmci nad domačo vasjó, splezala sva na visoko gord. Kje ti je bolj dopalo ? Gledati s hribca na poznato selo in 9e vračati potem k domačemu ognjišči, k roditeljem, bratom in znancem, ali na visokej gori zreti na okrog, daleč po širocem svetu iskati si slave in bogastva ? Kaj bolj osrečuje človeka. da živi mirno v krogu svojih domačih, srečno iu zadovoljno, ali da blödi po svetu za nestanovito peno slave in časti, s praznim srcem in nemirnim duhom ?	Jo» Gradu&m.
Lončarstvo.
ončar je rokodelec, ki od gline (ila) zdeluje lonce in drugo posodo, „'j; »S. v katerej se kuhajo ter varé jedi in tekočine. Gliua je raznovrstne boje ; tudi je ali mastna ali žilasta in se dà mesiti, ako jo z vodo razmočimo. Lončar naredi posode v raznej obliki in velikosti in potem jih suši, ožiga, barva in losi (cinja). Zemlja za lonce treba da je čista, v njej ne sme biti nobenega kamena. Ravno zaradi tega jo je presojati skozi posebno reäeto. potem ngnjétati in razdrobiti, a nazadnje zopet z roko dobro iz-premešati, predno se posoda začne delati.
Najpoprej lončar potrebuje lončarskega srpa, rekši ostrega železa, podobnega polovici lune, s katerim se grudasta glina razreze v tenke platnice, da takó najde vs:ik najmanjši kamen.
Okroglo posodo lončar dela na lončarskem kolóvratu, a oglAsto s pomočjo lesónih ali sadrenih tvorilih (kalupih).
Ako hoče lončar lonec (pisker) narediti, vzame najpred kos vlažne in popolnem pripravljene gline (ila), dene ga na gorénjo kolut lončarskega ko-lóvrata, zavrti z nogo koló, z rokama pa stiskava glino; v tem, da se kolut vrti, daje glini podobo valjka. Potem vtakne palec v viiljek ter neprestano koló vrteč daje s palcem loncu óno obliko, kakeršno želf imeti. Kadar je lonec dogotovljen, izglàdi ga ter ga z medeno (mesingasto) žico odreže od koluti. Ročaj in drage lončeve dele. ki se na koluti izvesti ne dadó, naredi z rokó ter jih na lonec prilópi.
Takó se zdelujejo sklede, plädniki, skledice in drnge take posode. Samo to je treba póiuneti, da se take stvari dolbejo z okroglasto posodo, narejeno od lesi, pločevine, rogä ali pa od same gline.
Ko je posoda izgotóvljena, suši se v senci a nikoli ne na solnci, potem se takój pobarva, polčši in oigé. — Lončarska roba je navadno od slabejše gline, pološena je s svinčenim steklom, ali se pa še celò ne 10ši, kakor n. pr. lonci za cvetlice. Pri Mšenji (cinauji) to proste robe se dostikrat zgodi, da se ves svinčeni okis ne zveže s kremenioo, in v tacih posodah se jedi lehko navzamejo strupenega svinca. Izbirati je torej treba '/.mirom le dobro ožgano, jasno zvenččo robo s svetlim lošem.
Kamenina (Steingut), od katere se zdelujejo vodili vrši itd., poloäi se s tem, da se v razbeljeno peč vrže soli (Klornatrijum). Sol razblapi in pokrije posodo od zunaj in od znotraj z lehkotopoim natronovim steklom.
Lončarski loš, s katerim se posoda loši, narejena je navadno iz 7 delov svinčenega prahu in 4 delov dobro izprane gline, vse to se dobro zmelje in z vodo tako razmoči da postane tekočina. V to smes se potem še kaka druga reč pridene, da se dobi različna boja (barva). Posode se potlej v tako zmes namočijo ali se pa ž njo polivajo.
Suhe posode se žgč v dolgej, četverooglatej, obokanej péòi, ki je nare. jena od same opeke. V to peč se toliko posod postavi, da je peč do vrha polna. Izprva se v peč le po malem kuri, potem pa bolj in bolj, dokler ni peč vsa razbeljena. Cez 18 do 20 ur so posode ožgane.
Takisto se zdelujejo tudi druge, draže in umételjuo narejene posode, ki pridejo v trgovino pod različnimi imeni, recimo: fajans, porcelan, kaolin itd.
Porcelan, Kinezom že davno znan, iznašel je na Nemškem še le 1703. I. kemik Böttcher, ki je dobil od saskega kneza Joachima povelje, da mora zlató delati. Mož je marsikaj poskušal, mešal in topil, napoäled je dobil — zna se, da ne zlati, nego neko lepo belo stvar, porcelan imenovano, ki je za mesto Meissen, kjer se je 1710. 1. ustanovila prva tovarna za porcelan, bila pravi vrelec obilega zaslužka.
Kazlično lončarsko posodo zdelovali so že v najstarejših časih, ter se je ta umételjnost dandanes že takó razvila, da je te vrste blagó postalo predmet okusa in razkošja (razsipnosti). Vzrok temu j» umételjua izdelava.
Da je lončarstvo zelò staro, to nam priča sv. pismo. Lončarje so Izraelci zelò spoštovali. Bila je jedna lončarska obitelj iz rodti Judinega, ki je samo za kralja zdelovala posodje in je tudi v kraljevem dvoru stanovala. Egipčani, Kitajci (Kinezi), Orki in Rimljani so se tudi pečali z izdelovanjem lončene posode. Lončarsko koló so ljudjé poznali in rabili že pred Kristovem rojstvom, a Ioš (oinj) izumili so Egipčani. Etrurske posode (v Italiji), katere še dandanes izkopavajo iz zemlje, znane so po vsem svetu.
Vse druge draže in umételjno narejene posode se zdelujejo v porcelanskih tovarnah (fabrikah), samo navadne posode zdelujejo naši lončarji. Ti poslednji zdelujejo tudi peči.	i. T.
Najlepše je doma.
Pri tebi le so misli moje, Na tvoje löke se želim.
r blaga kmetska vas domata! Jaz vea po tebi lirepwóio ;
Mej iiaiua jarki so globoki,
Polji široka, les teui&u, Strmine górske, rćke bistre ; Hodä je v té nekteri dita.
L L-],.; so tod vasi in mèsta.
Prijetna tuja so poljft; Lepi ljudjé so in bogati:
Najlepfie vender je doma !
J. 2.
Prirodopisno - natoroznansko pelje.
Kenguruj.
Peti del naše zemlje se imenuje Avstralija, ki so je sami otoki, katere so našli v novih časih mnogi pomorščaki; v tem delu sveti zivé rujavi in divji Malajci. Posebno čudno je pa to, da v Avstraliji ne najdemo nobene opice, nobene mačke, razven divjega psa nobene zveri in nobenega parkljarja, ki so po drugih delih sveta velikani med <inimi živalmi, ki je imenujerflo sesilce. Največja žival, ki jo najdemo v Avstraliji .je kenguruj, jako čudna in zanimiva žival, ki vam jo predstavlja denašnja podoba. V glavo je podoben kenguruj najbolj srni, ali od pleč daljo proti repu se začne truplo nenavadno širiti in debeliti. Tudi v nogah je velik razloček; prednji nogi ste kratki in tenki, drobnim ročicam podobni, a zadnji ste petkrat daljši, močni in debeli, zlasti v mesnatih bedrih. Rep ima blizu do jednega metra dolg in močan. Že iz tega se leliko sodi, da žival ne more hoditi po vseh štirih, nego skakati mora po zadnjih nogah.
Kenguruj je ovčje velikosti ; ako se pa postavi na zadnji nogi, visok je kakor kak človek. Na prednjih nogah ima po pet majhenih, a na zadnjih po 4 velike in ostre kremplje, s katerimi se brani v nevarnosti. Tudi s krepkim repom bije okolo sebe. — Kadar se pase, spusti se na prednji nogi; ter prav nerodno kobaci po vseh štirih in muli travo. Če mu preti kaka!
nevarnost, takój se spnè, pritegne prednji nožici k sebi, požene se in skoči malo ne dva metra visoko in sedem metrov daleč: kakor bi ga veter nesel skače preko grmovja in jarkov ter je na dveli nogah tako uren, kakor jelen na štirih. V begu rad postoji in se ozira nazaj za sovražnikom. Po ravnefli se več ur ne utrudi; hujše se mu godi, kadar mora bežati nizdolu, ker se lehko prekuene.
Največja posebnost, ki jo ima ta žival, je to, da ima samica na trebuhu med zgubano kožo neko torbo ali vrečo, kamor dene svojega mladiča, ki pride slep in gol na svet, ter ga v tej vreči nosi do 8 mesecev, dokler popolnem ne zgódi. Ko si je nekoliko opomogel, rad gleda iz torbe, kako se mati pase in sèni ter tja tudi on odgrizne kako bilko. Dorasel gre iz vreče in se pase z drugimi, a pri vsakej nevarnosti rad skoči nazaj v torbO in mati ga z urnimi skoki oduese v varno zavetje.
Vse take sesàlce, ki imajo na trebuhu tako vrečo za negodne mladiče, imenujemo vrečarje in Avstralija je domovina taeih živali. V južnej Ameriki jih živi le nekoliko, a Evropa, Azija in Afrika nimajo nobene take živali-
Kenguruj je mirna in boječa žival brez posebnih umnih zmožnosti Fo neizmernih ravninah Nove Holandije se jih pase navadno po 10—30 gl a v skupaj, ali ta družba ni stalna, ker prva nevarnost jih razkropi na vse vetrove in vsak se pridruži prvemu krdelu, na katerega naleti.
Kenguruja lové zaradi mesa in kože, posebno l'ep daje jako okusno jed. Star kenguruj dà 84 do 100 kilogramov dobrega mesà.
Mak.
ahovi so majhene, Ulične rastline, ki nimajo cvetja, kakor druge više rastline, a vendar imajo še pravo listje. Mahovi rastó ne samo pO zemlji, in to še posebno po senčnatih gozdih, nego tudi po drevesih, k-imeuji, skalovji, zidovih, strehah L t. d. Da-si štejemo mah med najmanjšo rastline, vendar ima to posebnost, da je vse leto zelen. V jeseni in koncem zime je mah najbolj razraščen ; v tem času je namreč najbolj vlažno, a ravno vlage je treba mahovom. Gozdna drevesa so posebno spodaj ua deblu obrasteiia z mahom in to še posebno na severo-zahodnej strani, ker ta stran je senčni hladna in vlažna. Ako je drevo preveč z mahom obrasteno, začnč drevesna skorja gnjiti in naposled celo drevo usahne. Ovočuemu (sadnemu) drevju jB mah zelò škodljiv, ker ne samo da ga dela nerodovitega, nego izpije mu tudi najboljši s5k in mu vzame rodoviti živež iz zraka. Tudi se v mahu zaredó škodljivi hrosti in druge škodljive žuželke, ki potem drevo objedajo. Mah raste najrajše po tacili drevesih, ki stojé v zamöklej zemlji ali pa v zatišju da veter in solnce mokroto sproti posušita. 'L mahom obrasteua drevesa je treba najpred mahu očistiti, ves mah po deblu in vejah s pripravnim železnim orodjem ostrgati in vse due veje odrezati, ki so z mahom preveč obr&stene. Potem je treba po več dni zaporedoma drevesno deblo z mrzlo vodo umivati iu s krtačo ali kaciui omelom čisto održati.
Mah rabimo namesto slame v nadévanju blazin, na katerih ležimo ; tudi izvrstno nastiljo daje domačej živini in prav dober gnoj. V gospodarstvu prirode pa so mahovi neobhodno potrebni, da se o Inani vlažnost zemlje, da se naruja prst in šota.	i t.
Drevesa.
Ilotovo radi ogledujete drevesa po vrtih in po gozdih. Kdor si hoće QivJ vzrediti drevé, mora vsaditi peško v zemljo. Čas nekaj časa pride * drevesce iz zemlje in varaste s časom veliko drevé. Nekatera drevesca imajo ovočje (sadje), kakor jablana, hruška, črešnja, češplja itd., a druga so nam koristna le s svojim lesom in listjem, kakor: bukev, lipa, hrast, smreka, jela. — Ako bi človek sam ne videl, gotovo ne bi verjel, kako čudno se godi ■i drevjem. Zavita v trdo lubje po deblu in po vejah stojé drevesa na vrtu. Jeséu jim je pobrala vse perje in vso lepoto. Vsa gola so in videti je, kakor bi bila suha in mrtva. Na vejicah so še majhena očesea, katerim se ne vidi, da imajo toliko v sebi. Kakor hitro vzpotnkdi gorkeje prihaja, razširijo in izpremenó se v popke. Popki se odpró in iz njih se izsnuje zeleno perje in pisano cvetje. Cvetje jim kmalu odpade in namesto cvetja se prikažejo lični sadki. V zadetku so zeleni iu majheni, a vsaki dan prihajajo večji in izpre-ininjajo večjidel tudi svojo barvo. Kako vabilno stojé na vrtu drevesa s svitlimi črešnjami, z zlatorumenimi hruškami, z rudečeličnimi jabolki ! Veselje jih je gledati.
IKazne st-vaxi.
Drobtina.
(Ljubljana iu nje prebivalstvo.) Po najnovejšem štetji ljudi šteje Ljubljana, poglavitno mesto Kranjske dežele, 24.618 prebivalcev. Med temi je 18.313 Slovencev, to je tacih, katerih občevalni jezik je slovenski; Nemcev je 5122. Ostali prebivalci so tujci, nekaj Čehov, Hrvatov iu Lahov.
Prigovori.
Dosti otrok, dosti očenatav ; dUbti otie-tlMev, dosti blagoslov* božjega.
Kar iz nebes pade. ne škoduje nikomur.
Komur je Bog prijatelj, temu se ai liuti Attesa.
Mrzla je zima, ;ik,j volk volka raztrga.
Dvanajst rokodelstev, trinajst warte.
Pred tatovi zapreS lahko vrata. pred goljufi jili ne
äiibo drevo poka. mlado se lomi. Ako bi ne bilo siromaštva iu trpljenja, bila bi vsak dan nedelja.
Kakeršeu kraj. Takšna šega (navada).
Kratkočasnice.
*	Učitelj: „Martinek, povédi mi, iz čtssa so tvoji čevlji '(" — M a r t i n 6 k : „Iz usnja." — Učitelj: „Iz česa je usnje?" — Martinek: „Usnje je iz volovskih kož. " — Učitelj: „Kako so tedaj imenuje óna žival, ki ti dajo čevlje in tudi mesé, ki ga tako rad ješ ?" — Martinek: „Moj oče."
*	Učitelj: „Jakec, danes se pa I zopet nisi niö učil, kaj bo vendar iz
tebe?" — Jakec: „Učitelj bom, I potlej se bodo drugi za mene učili."
3. I
zlas.
Glasowr.
2. Šolski zvonec.
(Besede A. Praprotnii-ove.) Allegretto. Vgìaabil dr. />'■ lpnrer. liji_ ___	_ mf >L S J J S
feri - J-
' 7 V
1.	Šol-ski zvo-nec gla-sno
2.	Cvet iu slad vmo-ilro-sii
3.	Lju-bi zvo-nec, zvo-ni
"i/ IJt Ä
	M Ì i *	Š — J '		
	* i *< <[f * rp	Wm	i j	: : .3 ; ^
po - je, k se-hi kli - je, In od zvo - ni! Mla-do
va - l»i mia-de ro - je, Da Iii šli na vi--ter kri-va le -po - ti - je, Ki jih svet ne u-moče - do všo-lo go - ui, Vgla-vo ài - ri re-sni
I

m
=FÄ

= ; ip
u T
»lat, kjer bli - Sèi jim cvet in slad; ri, Sr - ce do - liro ne zgu - bi ; glas: Mia-dih \et je kra-tek òasi
U	I
jim cvet in	slad.
jih ne zgu	- bi.
je kra-tek	časi
I
m

i j. ? s. i
i ' ' -

j

-J j a
1-thT