Preživetje in podjetnost Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes Uredila Aleksander Panjek in Žarko Lazarević preživetje in podjetnost imensko kazalo uvod preživetje in podjetnost doi: https://doi.org/10.26493/978-961-7023-81-7. 362 363 9 6 preživetje in podjetnost Preživetje in podjetnost Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes Uredila Aleksander Panjek in Žarko Lazarević 2018 Znanstvena monografija Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes Uredila ¦ Aleksander Panjek in Žarko Lazarević Recenzenta ¦ Darja Mihelič in Jurij Perovšek Slika na ovitku ¦ Anton Repnik, zasebna zbirka Lektor ¦ Davorin Dukič Oblikovanje, prelom in priprava na izdajo ¦ Jonatan Vinkler Izdala in založila Založba Univerze na Primorskem (zanjo: prof. dr. Dragan Marušič, rektor) Titov trg 4, SI-6000 Koper Glavni urednik ¦ Jonatan Vinkler Vodja založbe ¦ Alen Ježovnik Koper 2018 ISBN 978-961-7023-80-0 (tiskana izdaja) Naklada tiskane izdaje ¦ 180 izvodov ISBN 978-961-7023-81-7 (pdf) http://www.hippocampus.si/ISBN/978-961-7023-81-7.pdf ISBN 978-961-7023-82-4 (html) http://www.hippocampus.si/ISBN/978-961-7023-82-4/index.html DOI: https://doi.org/10.26493/978-961-7023-81-7 © 2018 Založba Univerze na Primorskem Izdano v imenu Fakultete za humanistične študije, Univerze na Primorskem Publikacija je rezultat projekta Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem (16.–19. stoletje) (ARRS J6-6831), ki ga je financirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna. Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=293545216 ISBN 978-961-7023-81-7 (pdf) ISBN 978-961-7023-82-4 (html) Vsebina Aleksander Panjek 7 Uvod I. Izzivi integrirane kmečke ekonomije Aleksander Panjek 15 Od kmečke trgovine do integrirane kmečke ekonomije Ines Beguš 51 Integriranje dohodkov v kmečki ekonomiji v zgodnjem novem veku: historiografski pregled po slovenskih pokrajinah Katja Hrobat Virloget 75 Kmečka »gospodarska prizadevnost« v slovenski etnologiji (19.–20. stoletje) Štefan Bojnec 91 Integriranje dohodkov v sodobni kmečki ekonomiji II. Konteksti integrirane kmečke ekonomije Matjaž Bizjak 127 Integriranje dohodkov v kmečki ekonomiji v poznem srednjem veku Aleksej Kalc 155 Prebivalstvo in gospodarski viri v tržaškem kraškem zaledju (16.–20. stoletje) Žarko Lazarević 189 Integriranje dohodkov v kmečki ekonomiji v dobi industrializacije III. Prakse integrirane kmečke ekonomije Ines Beguš 219 Gostišče podjetne vaške skupnosti v Nadiških dolinah (Ažla, 18. stoletje) Petra Kavrečič 249 Jamski turizem kot vir dohodkov na podeželju: Kras in Postojna (17.–19. stoletje) Tanja Gomiršek 279 Integriranje dohodkov in socialni položaj: kmečka gospodinjstva v Goriških brdih (19. stoletje) Nataša Kolega 305 Prostorska analiza prebivalstva in živinoreje na Primorskem na podlagi franciscejskega katastra (1827) 361 Imensko kazalo 5 Uvod Aleksander Panjek V zadnjem času se je v mednarodnem okolju ponovno okrepilo zanimanje za raziskovanje zgodovine podeželja (rural history). Kmečko prebivalstvo vidimo kot ekonomsko dejavno, podjetno in prizadevno. Gospodinjstva na podeželju se niso le pasivno prilagajala zunanjim razmeram in pritiskom, temveč so bila dejaven akter v širši sferi proizvodnje in porabe, z organiza­cijo dela in razmerij znotraj družine je kmet sooblikoval družbene in gos­podarske procese in spremembe. Močnejši poudarek je na sistematičnem primerjalnem pristopu na evropski ravni. Tovrstno usmeritev smo posku­sili aplicirati na eno najizrazitejših značilnosti v ekonomski zgodovini slo­venskega podeželja, to je na razširjeni pojav kmečke trgovine in udejstvo­vanja v neagrarnih panogah nasploh. Čeprav je ta značilnost v slovenskem zgodovinopisju najbolj znana ravno pod navedenim splošnim poimeno­vanjem »kmečka trgovina,« vemo tudi, da kmet na Slovenskem ni bil deja­ven le v različnih oblikah trgovine, temveč je posegal tudi po drugih vrstah dejavnosti in virov dohodka. Vključevanje kmeta v širok splet raznolikih dejavnosti je nedvom­no predstavljalo potrebo: pridobivanje neagrarnih dohodkov je namreč omogočalo tako doseganje ravni preživetja kakor tudi plačevanje daja­tev in davščin. A da je to bila potreba, samo po sebi še ne pomeni nujno tudi tega, da je šlo za pasivno sprejeto rešitev. Nasprotno, naraščanje števila gospo­dinjstev preko ravni preživetja, ki ga je lahko zagotavljalo samo kmetijstvo, kaže na to, da je podeželsko prebivalstvo računalo in izkoriščalo možnost dostopa do alternativnih dejavnosti kot virov dohodka. Nekoliko presene­tljivo je, kako slovenska zgodovina po eni strani poudarja neagrarne de­javnosti, po drugi pa v kmečki ekonomiji še vedno prevladujoče vidimo stvar­nost, v kateri preživetveno kmetijstvo igra osrednjo vlogo. Ali se tu ne skriva protislovje? Tako smo kmetu in njegovi ekonomiji na Slovenskem poskusili vdah­niti – ali bolje in točneje – povrniti, priznati duha podjetnosti in priza­devnosti, vlogo dejavnega akterja, sposobnega odločitev in izbir, prilaga­janj in sprememb. Ravno to je bil eden glavnih naporov, ki smo ga vložili v delo v sklopu temeljnega raziskovalnega projekta, ki ga je financirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije, Integrirana kmeč­ka ekonomija na Slovenskem v primerjalni perspektivi: kmečko ekonomijo smo želeli postaviti v središče pozornosti, raziskati njeno notranjo logiko in v ta namen zavzeti gledišče iz njene notranjosti, na stvari (po)gledati s perspektive kmečkih gospodinjstev, skupnosti in kmečke ekonomije kot celote. Tak prenovljeni pogled in sistem, ki se nam je na ta način razgrnil, smo poimenovali integrirana kmečka ekonomija. Pomemben del tega ra­ziskovalnega in konceptualnega procesa je predstavljal primerjalni pris­top, saj tudi na mednarodni ravni obstaja razpoznavna tradicija obravnave vprašanja samozadostnosti kmečkih obratov in neagrarnih dejavnosti, kakor je razširjen tudi pojav raznolikosti dejavnosti in dohodkov v kmečki ekonomiji. To seveda ne predstavlja prvega tovrstnega poskusa v zgodovi­nopisju, a kljub temu koncept integrirane kmečke ekonomije premore ne­kaj izvirnosti, saj z njim zajamemo vse tri gospodarske sektorje obenem in jih razumemo kot enakovredne sestavine neke celote, pri čemer pod vprašaj postavljamo prevladujočo predpostavko, da je kmečka ekonomija stremela izključno k preživetju gospodinjstva in da so bile dejavnosti onk­raj samooskrbnega kmetijstva izraz gole potrebe. Več o konceptu in njegovem razvoju je mogoče prebrati v prvem po­glavju te knjige, zato tega na tem mestu ne bomo dalje povzemali. Smotrno pa je poudariti, kako se je koncept, razvit na podlagi slovenskega primera, iz­kazal kot uporaben in ustrezen tudi pri obravnavi in opredeljevanju kmečke ekonomije drugje v Evropi, in sicer tako v širšem prostoru južnih Alp, v sredozemskem hribovju apeninskega polotoka ter v Skandinaviji in drugje, kar smo že predstavili v knjigi Integrated Peasant Economy in a Comparative Perspective. Alps, Scandinavia and Beyond (Panjek, Larsson in Mocarelli 2017). Preživetje in podjetnost je namreč druga knjiga v nizu rezultatov pro­jekta Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem v primerjalni perspek­tivi, v kateri se osredotočamo le na slovenski prostor v daljšem razponu od zadnjih stoletij srednjega veka vse do današnjih dni. Posamezna poglavja v tej knjigi so le v manjši meri slovenske različice prispevkov, ki so bili ob­javljeni v pravkar navedeni publikaciji v angleškem jeziku,1 saj so v pretež­nem delu izvirni prispevki, bodisi bistveno dopolnjeni, nadgrajeni in pri­lagojeni ali pa povsem novi. Njena objava predstavlja rezultat večletnega obsežnega projektnega dela z znanstveno literaturo, izvirnimi arhivskimi viri in v mednarodnem okolju, v katerega je bilo vključenih veliko število slovenskih in tujih sodelavk ter sodelavcev in čigar rezultati so vidni v ob­liki prispev­kov v tej, slovenski knjigi kakor tudi v predhodni angleški pub­likaciji. Nekaj dela seveda ostaja tudi nevidnega, zato bom tu posebej ome­nil vsaj to, da je bil sistematičen pregled slovenskega zgodovinopisja, ki ga je pripravila Ines Beguš, osnova za poglavje »Od kmečke trgovine do integ­rirane kmečke ekonomije« (A. P­anjek), nabor podatkov iz Franciscejskega katastra, do katerega so prišli Ines Beguš, Petra Kavrečič in Hrvoje Ratkajec, je ustvaril podlago za poglavje »Prostorska analiza prebivalstva in živinore­je na Primorskem« (N. Kolega), nabor podatkov iz registrov rojstev in smr­ti, ki ga je deloma izdelala Petra Kavrečič, pa je pripomogel k oblikovanju podatkovne baze za prispevek »Prebivalstvo in gospodarski viri v tržaškem kraškem zaledju« (A. Kalc). 1 To so prispevki Ines Beguš o slovenskem zgodovinopisju, Katje Hrobat Virloget o slovenski etnologiji in Petre Kavrečič o turističnih dejavnostih v kmečki ekonomiji. V projekt Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem v primerjal­ni perspektivi so bile vključene tri slovenske ustanove, to so Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem kot vodilna ter Inštitut za novejšo zgodovino z Žarkom Lazarevićem in Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU z Matjažem Bizjakom kot partnerja, in več zunanjih part­nerjev iz tujine: Luca Mocarelli (Univerza Milano Bicocca), Luigi Lorenzetti (Italijanska univerza v Švici), Alessio Fornasin (Univerza v Vidmu), Jesper Larsson (Švedska univerza kmetijskih znanosti) ter Mednarodno združen­je za zgodovino Alp. Koncept integrirane kmečke ekonomije in rezulta­ti istoimenskega projekta so nastajali, se razvijali in preverjali na različnih znanstvenih dogodkih v Sloveniji in tujini. Poleg zgodnejših predstavitev2 velja omeniti tekom projekta izvedene primerjave in razprave, ki so poteka­le na sledečih konferencah: Forum Alpinum (Boario, Italija, 2014), svetov­na konferenca ekonomske zgodovine (Kyoto, Japonska, 2015), mednarod­na konferenca evropske zgodovine podeželja (Girona, Španija, 2015) ter mednarodni projektni delavnici (Koper in Uppsala, Švedska, 2016).3 Na teh 2 Mednarodna znanstvena konferenca Gospodarska in družbena zgodovina med retro­spektivo in perspektivo, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, ZRC SAZU, Ljubljana, 16. november 2012 (org. Darja Mihelič); mednarodna delavnica Participation in Rural Land & Credit Markets and Inequality, a Self-Sustaining Process? Workshop on Fac­tor Markets and Their Impact on Social and Economic Processes in Europe between 1300 and 1800, Ghent University, 25.–26. april 2013 (org. Michael Limberger); med­narodna znanstvena konferenca Rural History 2013 – International Conference Euro­pean Rural History Organization (EURHO), University of Bern, 19.–22. avgust 2013, panel 8.2: Social and Economic Convergences and Divergences in the Rural World: The Alpine Space (16th–19th Century) (org. Luigi Lorenzetti, Luca Mocarelli), in panel 9.1: Land- and Credit-Market Participation and Inequality – A Self-Sustaining Pro­cess? (org. Michael Limberger). 3 Mednarodna konferenca Forum Alpinum 2014: Alpine Resources: Use, vValorisa­tion and Management from Local to Macro-Regional Scale, International Scientific Committee on Research in the Alps, 17.–19. september 2014, Darfo Boario Terme (Brescia), delavnica 2.2: Natural Asset in the Alps. Social and Environmental Susta­inability of Community in the Past (org. Luigi Lorenzetti); mednarodna znanstvena konferenca 17th World Economic History Congress, Kyoto, 3.–7. avgust 2015, session S20026: A World Apart? The Eurasian Mountains and Modern Economic Growth (org. Jon Mathieu, Luca Mocarelli, Satoshi Murayama); mednarodna znanstvena konfe­renca Rural History 2015 – International Conference EURHO, University of Girona, 7.–10. september 2015, panel 22: Integrated Peasant Economy: The Uplands of Euro­pe Compared (org. Aleksander Panjek in projektna skupina); mednarodna znanstve­na delavnica Integrating Income Sources in Peasant Economies: Evidence and Rese­arch Questions from Slovenia, Italy and Japan, Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije, Koper, 26. februar 2016; mednarodna znanstvena delavnica Integrating Income Sources in Peasant Economies: Scandinavia and the Alps Compa­red, Swedish University of Agricultural Sciences, Royal Swedish Academy of Letters, History and Antiquities, Uppsala, 1. junij 2016 (org. Jesper Larsson, Mats Morell, Aleksander Panjek). posvetih so se nam pridružili novi sodelavci in sodelavke, katerih prispev­ki so objavljeni v knjigi Integrated Peasant Economy in a Comparative Perspective. Na zaključnem projektnem znanstvenem posvetu Vprašanje dohodkov (Koper, 2017) pa so se nam pridružile še nekatere raziskovalke, ki so predstavile del rezultatov svojega dela, opravljenega na različnih stop­njah študija na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem, in katerih prispevki so deloma vključeni v to knjigo. Tedaj sta se nam v diskusiji pridružila tudi Stane Granda in Marko Štuhec. Vsem poimensko in posredno navedenim se želim tudi na tem mes­tu iskreno zahvaliti za sodelovanje v različnih oblikah, za njihov prispe­vek k izostritvi in nadgradnji koncepta integrirane kmečke ekonomije in nenazadnje za sooblikovanje rezultatov. Jesper Larsson, Žarko Lazarević in Luca Mocarelli pa so deležni posebne zahvale zaradi dragocene strokovne in prijateljske podpore pri projektu, vsak na svoj način so tudi pomemb­no prispevali k širini in h kakovosti opravljenega dela ter predstavljenih rezultatov. S knjigo Preživetje in podjetnost. Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes želimo predstaviti prenovljen po­gled na eno osrednjih in obenem klasičnih tem v slovenski agrarni zgodo­vini, ki ji lahko v nekoliko širšem smislu rečemo tudi zgodovina podeželja. Izhajajoč iz že predstavljenega gledišča in pristopa vprašanje dohodkov na slovenskem podeželju obravnavamo v treh sklopih, ki združujejo različne oblike soočanja z raziskovalnimi problemi in zgodovinsko stvarnostjo. V prvem delu so v ospredju metodološki in konceptualni izzivi integrirane kmečke ekonomije, kjer svoje poglede z vidika zgodovinopisja, etnologi­je in ekonomike predstavljamo Aleksander Panjek, Ines Beguš, Katja Hrobat Virloget in Štefan Bojnec. V drugem delu je z Matjažem Bizjakom, Aleksejem Kalcem in Žarkom Lazarevićem v ospredju preizpraševanje umeščenosti kmečke ekonomije v različne časovne in pojavne kontekste srednjega ter novega veka, industrializacije in zgodovinske demografije. V tretjem sklopu pa so skozi primere kmečkih praks v ospredje priteg­njene nekatere od možnih pojavnih oblik kmečke ekonomije, pri čemer se z Ines Beguš, Petro Kavrečič in Tanjo Gomiršek posebej osredotočamo na pri­morski prostor. Tu nas s kartografsko ponazoritvijo prostorskega odti­sa kmečke ekonomije in družbe skozi temeljne kazalnike, kot sta gostota prebivalstva in živinoreje, Nataša Kolega še zadnjič v knjigi tudi vizualno opozori na neukrotljivo raznolikost podeželja, na potrebo po doslednem upoštevanju tako makro kot mikro ravni, na stalno napetost med splošnim in partikularnim, med skupnimi in dolgoročnimi potezami ter lokalno in časovno pogojenimi specifikami. Knjiga torej ni strukturirana kronološko, temveč problemsko in konceptualno, a kljub temu – ali prav zato – se mi zdi, da prinaša dokaj širok in svež pogled na kmečko ekonomijo na Slovenskem skozi dolga stoletja od konca srednjega veka do sedanjosti. doi: https://doi.org/10.26493/978-961-7023-81-7.7-12 7 Slika 0.1: Kako gledamo na integrirano kmečko ekonomijo: kot na celoto I. Izzivi integrirane kmečke ekonomije 1 Od kmečke trgovine do integrirane kmečke ekonomije Aleksander Panjek Fakulteta za humanistične študije Univerza na Primorskem Titov trg 5, 6000 Koper aleksander.panjek@fhs.upr.si Uvod Slovensko zgodovinopisje že več desetletij ugotavlja, da je ena izrazitejših značilnosti zgodovine slovenskega podeželja ta, da so kmetje veliko pose­gali v neagrarne dejavnosti in da v velikem številu od kmetovanja na svoji kmetiji niso mogli preživeti. O tem razpolagamo s komaj pregledno mno­žino drobnih informacij in raztresenih podatkov, pri čemer na polju zgo­dovinske rekonstrukcije in interpretacije ostajamo na pretežno narativni ravni s šibkejšim povezovanjem posameznih znanih elementov. Veliko je primerov navedb in opisov raznih oblik neagrarnih dejavnosti, pri čemer se je slovensko zgodovinopisje posebej osredotočilo na t. i. kmečko trgovi­no in na z njo povezano tovorništvo. Pojavlja se mnenje, sicer doslej nepodprto z dokazi, da je bil ta po­jav na Slovenskem posebej izrazit tudi v primerjavi s sosednjimi dežela­mi, alpskim in celo evropskim prostorom nasploh. Tako je že Žontar iz­razil oceno, po kateri je »kmečka trgovina obstajala tudi v drugih alpskih deželah, toda nikjer ni bila tako močno ukoreninjena kot na Kranjskem« (Žontar 1956, 92). Navedel je tudi, kako so predstavniki mest v 16. stolet­ju trdili, da »so kmetje na Kranjskem odvzeli meščanom toliko trgovske­ga prometa kot v nobeni avstrijski deželi« (Žontar 1956–57, 53). Jože Šorn je pojav postavil v še širši okvir, ko je ugotavljal, kako je »to trgovanje [...] bilo sicer splošen evropski pojav, toda v habsburških alpskih deželah je po širini in globini slovelo zlasti kmečko trgovanje na Kranjskem« (Šorn 1984, 40). Ta značilnost in interpretacija sta našli svoje mesto tudi v najnovejšem pre­gledu slovenske zgodovine, v katerem beremo: Posebnost kmetov v slovenskem prostoru je bila prej v tem, da so kot tovorniki in vozniki (furmani), pa tudi kot prekupčevalci in obrt­niki svoje delo na kmetiji združevali z nekmečkim gospodarstvom. Kolikšen del kmetov se je ukvarjal s temi dejavnostmi, je težko reči, ni pa dvoma, da so bile zelo razširjenje. Zato so bili mnogi med njimi kvečjemu manj kmetje kot povprečen tip evropskih kmetov. (Štih in Simoniti 2010, 154) Pri nekaterih zgodovinarjih je zaznati večjo skrb za opredelitev ob­močij znotraj slovenskega prostora, kjer so kmetje intenzivneje posegali po neagrarnih virih dohodka. Šorn je na primer izrazil mnenje, da je večjo in­tenzivnost pojava zaslediti v zahodnem delu slovenskih dežel, in sicer zara­di priložnosti, ki so jih nudila jadranska pristaniška mesta (Šorn 1984, 40, 43). Do splošnega pomena in obsega neagrarnih dejavnosti je bil morda še najbolj kritičen Valenčič, ki je opozoril na možnost precenjevanja in pri tem izpostavil, da sta bila kmečka trgovina in tovorništvo posebej koncentrira­na »na ožjih območjih in v posameznih krajih, kjer so bile večje možnosti za povezavo z drugimi gospodarskimi dejavnostmi, na primer s solno trgo­vino ali z domačo obrtjo in prodajo njeni izdelkov« (Valenčič 1981, 255–6). Kljub tem smotrnim opozorilom lahko trdimo, da tudi novejše raziskave kažejo na to, da je bilo poseganje po neagrarnih virih dohodka, ki seveda poleg tovorništva vključuje tudi druge dejavnosti, razširjeno v zahodnem, a tudi v osrednjem slovenskem prostoru, ki zajema Kranjsko v celoti.1 Prav tako je mogoče opaziti, da v navedenem prostoru beležimo močno razšir­jenost in veliko raznolikost dejavnosti, v katere so se vključevali kmetje, tudi v primerjavi z bistveno obsežnejšim alpskim in evropskim območjem.2 V tem prispevku v središče obravnave postavljamo kmečko ekonom­ijo kot celoto in si pri tem zastavljamo nekatera vprašanja, ki so po mojem prepričanju temeljnega pomena za prenovljeno in celovitejše razumevan­je njene izrazite značilnosti, to je poseganja po neagrarnih virih dohod­ka s strani kmečkega prebivalstva. V ta namen se bomo najprej posvetili vprašanjem opredelitve tega pojava, njegove periodizacije in kvantifikaci­je, nato bomo pozornost usmerili k interpretacijam pogojev, dejavnikov in 1 Beguš 2017, zdaj glej tudi njen prispevek o neagrarnih dejavnostih v slovenskem zgodovinopisju v tej knjigi. 2 Panjek 2014, 2015 in 2017, a zdaj glej tudi zadnji del tega prispevka. vzgibov, ki so ga omogočali in uresničevali, kakor izhajajo iz slovenske­ga zgodovinopisja. Zaključni del je namenjen predstavitvi predloga nove konceptualizacije, ki gradi na slovenskem zgodovinopisju in primerjalnem pristopu ter je namenjen tako celostni obravnavi kmečke ekonomije kot iz­boljšanju primerljivosti med različnimi stvarnostmi v prostoru in skozi čas: ta koncept je integrirana kmečka ekonomija. 1. Vprašanja opredelitve, periodizacije in kvantifikacije Za začetek si bomo ogledali, o čem govorimo, ko v slovenskem zgodovino­pisju pišemo o kmečki trgovini in drugih neagrarnih dejavnostih, in kdaj so se različne oblike pojavile, čeprav je jasna razmejitev med opredelitvami in periodizacijo nekoliko nehvaležna naloga, saj sta oba vidika precej tes­no povezana in so ju zaradi tega zgodovinarji večkrat obravnavali skupaj. Potrebo po opredelitvi terminologije kot pogoj za razumevanje poja­va in njegovih podzvrsti je verjetno najodločneje izrazil Ferdo Gestrin in temu vprašanju posvetil tudi nekaj pozornosti, pa čeprav v splošnem sis­tematičnost morda ni bila ravno njegova največja vrlina (in verjetno niti namen). Pojem podeželska trgovina je »v najširšem pomenu besede pome­nil vsako trgovanje na podeželju, toda sodobniki so ga pogosto uporabljali tudi za označevanje kmečke trgovine, torej za tisti del podeželske trgovine, ki so ga imeli v svojih rokah podložniki« (Gestrin 1973a, 73). Na tej osno­vi gre torej razumeti kmečko trgovino kot dejavnost izključno agrarnega prebivalstva, medtem ko so se v podeželsko trgovino vključevali tudi dru­gi sloji. Gestrin je opozoril tudi na »nujno vprašanje terminologije, še pose­bej podrobne terminologije znotraj tovorništva, ki je nujno potrebna prav zavoljo jasnosti glede na razne oblike te dejavnosti. […] Za vso to različno tovorništvo je treba uporabljati ustrezne pojme, oz. je treba najti ustrezne opise«. Kmečko tovorjenje svojega lastnega blaga na prodaj je imenoval »kmečko tovorništvo«. Tovorjenje proti plačilu za potrebe poklicnih mest­nih trgovcev je opredelil kot »kmečko plačano tovorništvo«. Tovorjenje, ki so ga podložniki opravljati kot obveznost do svojih gospodov (in za kar so včasih prejemali odškodnino), pa je poimenoval »tlaško tovorništvo«. Poleg teh kmečkih oblik je navedel še dve in ju označil s terminoma »tovorniš­tvo trgovcev« ter »poklicno tovorništvo« (Gestrin 1982a, 347). Drug prispe­vek k razčlenjevanju tipologij in posledičnemu opredeljevanju izrazov nam je zapustil Jože Šorn: Torej moramo zelo širok pojem kmečko trgovanje specificirati in reči: O pravi kmečki trgovini, o kmečki trgovini v ožjem smislu be­sede smemo govoriti, kadar je kmet unovčeval svoje lastne izdelke; kadar je kupčeval z južnim sadjem, rižem in podobnimi dobrinami, v nasprotno smer pa dobavljal drugačno blago, potem je posnemal trgovca na velike razdalje in se nekvalificirano vsiljeval v te posle; pri soli gre za oskrbo z elementarno dobrino. (Šorn 1984, 43) A v resnici se je s soljo tudi trgovalo in ne le zadoščalo domači potre­bi. Opirajoč se na zgoraj omenjeno Gestrinovo delitev, a tudi na Valenčiča, je v novejšem času Miha Kosi razločil štiri »oblike« tovorništva »glede na okoliščine organizacije«, in sicer na tovorjenje, ki je potekalo »kot tlaka«, »kot pomembna dodatna gospodarska dejavnost podložnikov za plačilo«, »kot kmečka trgovina«3 in »kot poklicno tovorništvo za potrebe trgovine v trgih in mestih«, pri čemer je utemeljeno opozoril, da so se »oblike kmeč­kega tovorjenja […] prepletale med seboj« (Kosi 1998, 139). Iz teh razčlenitev lahko izluščimo, da je kmečko trgovino v ožjem smislu razumeti kot trgovanje z lastnimi pridelki in izdelki, ki pa zahte­va tudi tovorjenje svojega blaga. Trgovanje s tujim blagom se od tega raz­likuje, a tudi v tem primeru je bilo treba obenem tovoriti. V ekonomskem smislu spet drugačna dejavnost je tovorjenje za nekoga tretjega (pri če­mer je razlika, če je to trgovec ali fevdalec). Dejstvo pa je, da so se te različne oblike dejavnosti prepletale, saj jih je na isti poti kmet lahko izvajal hkra­ti. Verjetno se tudi zaradi tega, kljub upoštevanju obstoja različnih oblik tovorništva in njihovega le delnega prekrivanja s kmečko trgovino v ož­jem smislu, izraz »kmečka trgovina« še vedno lahko razume tudi v širšem pomenu, kot skupek kmečkih dejavnosti na področju trgovine in prome­ta.4 Vsekakor pa je z ekonomskega vidika in zavoljo natančnejšega razume­vanja pojava (ter kmečke ekonomije nasploh) po mojem mnenju smiselno izhajati iz osnovne ugotovitve, da gre v vseh navedenih primerih za de­javnosti iz terciarnega sektorja, ki sodijo na področje trgovine in prome­ta. Zaradi tega bi k tej skupini veljalo dodati še druge oblike dejavnosti, ki so tesno povezane s tem področjem, kot je na primer nudenje vprežne ži­vine za transport ter krme in drugih sorodnih storitev (hlev, gostišče). Isto 3 Z ekonomskega in tudi širšega vsebinskega vidika bi težko rekli, da kmečka trgovina predstavlja obliko tovorjenja, temveč prej obratno, da je tovorjenje lastnih pridelkov in izdelkov del procesa v kmečki trgovini. 4 Tako se ta izraz na primer uporablja v Štih in Simoniti 2010 in s tako rabo je mogoče soglašati. velja za popotno trgovanje v obliki nosaštva (krošnjarjenje, kramarstvo) in nenazadnje za tihotapstvo (ki ga upošteva tudi Gestrin). Zato bomo tu med kmečkimi dejavnostmi na področju trgovine in prometa razlikova­li med sledečimi tipologijami: trgovanje z lastnimi pridelki in izdelki (ki vklju­čuje preprodajo nabavljenega blaga ter transport), transport (tovorjen­je in prevozništvo) tujega blaga, storitve na področju trgovine in transpor­ta (oddaja vprežne živine, prodaja krme, nudenje namestitve), krošnjarjen­je ter tihotapstvo. Gestrin je predlagal tudi periodizacijo kmečke trgovine in razvoja njenih oblik med poznim srednjim in zgodnjim novim vekom, njene za­četke pa je postavil v 13. stoletje. Opredelil je dve obdobji, in sicer prvo in drugo »stopnjo komercializacije zemljiškega gospostva«, ki jima po njem odgovarjajo tudi različne stopnje razvoja kmečkih dejavnosti na področ­ju trgovine in tovorništva. V prvem obdobju, od 13. do sredine 14. stoletja, je razvoj mest, rudarstva, fužinarstva in trgovine ustvarjal ugodno okolje za kmečko udejstvovanje na trgu. Trgovina na podeželju ni bila več ome­jena na menjavo blaga na vaških sejmih in proščenjih, temveč so kmetje presežke svojih kmetijskih obratov prodajali v mestih, trgih in na sejmih, in sicer tudi na nekoliko večje razdalje. Avtor je izpostavljal menjavo žita, ži­vine in drugih živil s Kranjske za sol v primorskih mestih. Po Gestrinovem mnenju naj bi kmete v to »silile« zahteve po denarnih dajatvah s strani zemljiških gospodov po razkroju pridvornega gospodarstva, z uveljavitvijo denarnih dajatev pa naj bi »proces komercializacije precej na široko odprl vrata v okvire zemljiških gospostev in dobil mnogo širše družbene osnove. Zato so v trgovino posegajoči podložniki začeli kmalu prebijati meje vel­javne družbene delitve dela«, saj so prevzemali dejavnosti, značilne za dru­ge družbene stanove (Gestrin 1973b, 45–6). Matjaž Bizjak pa nas spominja, kako je prva znana omemba dajatev v denarju, ki kaže na obstoj kmečkih stikov s trgom, po Blazniku zabeležena že pred 13. stoletjem, in sicer v škof­jeloškem urbarju iz leta 1160.5 Začetek drugega obdobja je Gestrin postavil v drugo polovico 15. sto­letja, ko je zaznal nove razvojne težnje, ki jih je zaslediti do konca nasled­njega stoletja: Od začetka prve večje krize fevdalizma in zemljiškega gospostva posebej proti koncu srednjega veka in dalje skozi XVI. stoletje se je podeželje še v povečanem obsegu usmerjalo v trgovino. Podeželska 5 Bizjak 2017, 89, zdaj glej tudi njegov prispevek v tej knjigi. trgovina je v obravnavanem obdobju, ki ga označuje druga stop­nja komercializacije zemljiškega gospostva, prehajala v svoj višek. (Gestrin 1973a, 74; Gestrin 1973b, 45) En del povečanega obsega podeželske trgovine je odpadel na zemljiške gospode, ki so izhod iz »krize zemljiškega gospostva« iskali v povečanem trgovanju. Tu Gestrin sicer navaja težnje in ukrepe gospodov, ki so ogrožali samostojno kmečko trgovanje (na primer določbe, da lahko kmetje proda­jajo izdelke samo njim, nalaganje podložnikom obveznosti tlaškega tovor­ništva in prodaje gosposkega blaga; Gestrin 1973a, 74; Gestrin 1991, 224–6, 235). Kljub temu je kmečka trgovina v tem obdobju doživela razmah: Kmečka trgovina je ob tem dobivala nekatere nove značilnosti. Poleg tega, da je v nasprotju s prejšnjim obdobjem kmet sedaj v vedno večjem obsegu posegal v trgovino z blagom poklicne, meščan­ske trgovine […] in s tem še v povečani meri rušil tedaj veljavno družbeno delitev dela, je naraščalo tudi prekupčevanje kmetov z najrazličnejšimi pridelki in izdelki drugih [kmetov]. Kot tretja značilnost v kmečki trgovini pa se je tedaj pojavljalo to, da se je podložnik, med drugim tudi zaradi naraščajočih trgovsko-promet­nih pristojbin, kolikor bolj gremo h koncu XVI. stoletja v tem večji meri zatekal v tihotapsko trgovino. (Gestrin 1973a, 74–5) V periodizaciji in sistemizaciji oblik neagrarnega delovanja kmečke­ga prebivalstva se je preizkusil tudi Grafenauer, pri čemer velja poudari­ti, da je za razliko od Gestrina, ki se je osredotočil predvsem na dejavnosti, povezane s trgovino, v svojo shemo vključil tudi dejavnosti sekundarne­ga sektorja, torej industrijske. Tako kot Gestrin je prva pričevanja o udej­stvovanju slovenskega kmeta v trgovini zaznal v 13. stoletju na osnovi in­formacij iz Pirana o obstoju naturalne menjave žita za morsko sol (1274), ki je po njegovem predstavljala »temeljno podlago« za kmečko trgovino. Nato je kmečko trgovanje zajelo raznovrstno blago ter vse slovenske dežele, o čemer je prve pokazatelje videl v meščanskih pritožbah na ta račun iz 14. stoletja, ki so jim sledili spori o podeželski trgovini v 16. in 17. stolet­ju. Še kasneje, sredi 18. stoletja, »kmečka trgovina ob razvoju primorskih pristanišč zraste v prevozništvo«. Sicer je Grafenauer uzrl še dve povezavi med kmečko ekonomijo in neagrarnimi dejavnostmi: »Druga povezava z neagrarno dejavnostjo je bilo tovorništvo blaga za fužine« in »končno se pri vaškem prebivalstvu uveljavlja tudi založniško razmerje z velikimi trgovci, ki organizirajo podeželsko obrtno proizvodnjo« (Grafenauer 1970, 627–8). Dejansko lahko proteste mestnih trgovcev in ponavljajoče se prepove­di kmečke trgovine razumemo kot potrditev njenega obstoja in morda celo živahnosti skozi daljše obdobje. Tovrstne pritožbe so segale v pozni sred­nji vek in »v glavnem pojenjale šele v šestdesetih letih 18. stoletja«. Povzročile pa so niz pravnih prepovedi kmečke trgovine na Kranjskem skozi ves zgod­nji novi vek (1552, 1568, 1602, 1661, 1691, 1725), vendar so v vseh primerih kmalu zatem sledile sprostitve. Zadnja od slednjih iz leta 1737 je določa­la vrste blaga, dovoljene za kmečko trgovino, in jih opredeljevala kot vse, »kar je proizvedel kmet sam«, pri čemer je navajala kar štirideset (!) možnih izdelkov. Nasploh so v 18. stoletju merkantilistični in fiziokratski ukrepi habsburške države v svojem procesu modernizacije pripomogli k uveljavit­vi obdobja gospodarske rasti, ki je prinesla nove in širše priložnosti tudi tržnim dejavnostim kmetov (Šorn 1984, 40–3). Tako lahko tudi po Šornu ugotovimo, da je 18. stoletje prestavljalo obdobje okrepljenega poseganja kmetov v trgovino. Kot je bilo že omenjeno, tržno usmerjena kmečka aktivnost v slo­venskih deželah ni bila omejena na dejavnosti v terciarnem sektorju, po­vezane s transportom v terciarnem sektorju, saj so se kmetje udejstvova­li tudi na industrijskem področju. Čeprav to velja tudi za 16. in 17. stoletje, je fazo znatnejše rasti kmečke industrijske proizvodnje zaznati v drugi polovici 18. stoletja, torej enako kot pri kmečki trgovini. Za slednje obdob­je je Šorn previdno ocenil, da je 29 % industrijske proizvodnje na trgu vo­jvodine Kranjske izviralo od kmetov. Ta številka ne zajema kmečke pro­izvodnje v samooskrbne namene, kar je pozitivno za našo obravnavo tržno usmerjenih dejavnosti. Po drugi strani pa ne upošteva velikega rudni­ka v Idriji, katerega proizvodnja bi, če bi bila vključena, zmanjšala nave­deni delež »kmečke proizvodnje« (tabela 1.3). 6 Pri tem pa je smiselno opo­zoriti, da so številni idrijski rudarji izhajali iz kmečkih gospodinjstev in svoje delo v rudniku združevali z obdelovanjem majhnih parcel v okoli­ci Idrije ter s sodelovanjem pri opravilih na domačih kmetijah, iz kater­ih so izvirali (Verbič 1952–53, 534–5; Valentinitsch 1981) – to pa bi ponovno povečalo delež kmečke proizvodnje v industriji. Šornov poudarek, da njegove vrednosti predstavljajo le oceno, ki temelji na lastnih poglobljenih raziskovalnih izkušnjah, »ker kljub pregledanemu arhivskemu gradivu še 6 Razlog za tako izbiro je, da je Idrija predstavljala upravni otok, ki ga neposredno upravlja finančna zbornica države. Kljub temu, da je zaradi tega v strogo zgodovin­skem smislu izločitev pravilna, se ta izbira zdi manj smiselna, če želimo regionalno gospodarstvo razumeti kot celoto, nenazadnje zato, ker je idrijski rudnik vplival na gospodarske priložnosti tudi izven svojega upravnega ozemlja. nismo izsledili stvarnih podatkov, ki bi pomagali zaokrožiti podobo do verjetnosti«, in to ravno v knjigi, polni številk in posebej posvečeni »začet­kom industrije«, nazorno priča o težavnosti kvantificiranja pojavov v slov­enski zgodovini podeželja (tabela1.3). Razlog za tako stanje moremo le del­no iskati v sposobnosti in pristopu zgodovinarjev, saj pomembno vlogo pri tem igrajo viri: celo pri zbiranju podatkov ter kategoriziranju industrijskih in obrtnih panog v drugi polovici 18. stoletja je avtorjem državnih pregle­dov v različnih deželah uspelo aplicirati različne kriterije in s tem ustvari­ti zbirke kvantitativnih vrednosti za Štajersko, Koroško, Kranjsko, Goriško in Trst, ki med seboj niso povsem primerljive (Šorn 1984, 62, 74–5). Na temo kvantifikacije neagrarne dimenzije kmečke ekonomije je Gestrin v svojih delih prispeval veliko količino podatkov in informacij o posameznih primerih, ki pa jih je težko povezati v koherentno celoto, ki bi ne bila le narativne narave, temveč tudi kvantitativno osnovana. Da mu je bil ta problem znan, je razvidno iz temu vprašanju posebej posvečenega prispevka, ki ga je sam opredelil kot »prvi poskus« v tej smeri »oz. poskus prikaza metode za izračun, ali bolje, za približno oceno obsega kmečke tr­govine« (Gestrin 1978, 169). Čeprav tega vprašanja in tudi ne posebej pred­lagane metode na tem mestu ne moremo poglobljeno prikazati in še manj obravnavati, vseeno velja vsaj omeniti, da je na podlagi rezultatov svojih ra­ziskav v Gestrinovo oceno podvomil Vlado Valenčič, po mnenju katere­ga tovorništvo ni imelo tolikšnih razsežnosti (Valenčič 1981, 251). Gestrin je ocenil, da je obseg »kmečke trgovine« v 16. »in še deloma v prvi polovi­ci 17. stoletja« na Slovenskem dosegal »do 550.000 in več tovorov letno«. Za lažjo predstavo: to bi pomenilo skoraj 100.000 ton (tabela 1.2)7 na območju, ki je zajemalo približno 24.000 km2 (kar naj bi ustrezalo obsegu slovenske­ga »etničnega ozemlja« v zgodnjem novem veku) in za katero je predlagal oceno do 800.000 prebivalcev.8 Gestrin je zatrdil, da je »brez pretiravan­ja in z vso gotovostjo« navedeni obseg presegal količino blaga, s katero so tedaj trgovali poklicni meščanski trgovci (Gestrin 1978, 169, 177). Kmečka trgovina in tovorništvo sta po njegovem mnenju močno vplivala na celotno gospodarsko-družbeno in preostalo dogajanje na Slovenskem: »Prinašala sta kmetu ne ravno majhen vir dohodkov in sta ugodno vplivala na razvoj 7 Za pretvorbo tovora (nem. Saum) uporabljamo težo dunajskega tovora, tj. 168 kg (Panjek 2002, 16). 8 Gestrin 1991, 13. Tako oceno potrjuje novejši izračun, po katerem je bilo za današnje ozemlje Slovenije (20.000 km2) število prebivalstva ocenjeno na 662.000 – če bi Ges­trinovo oceno preračunali za območje 20.000 km2, bi bilo namreč število zelo po­dobno, in sicer do 675.000 prebivalcev (Makarovič 2003, 390–1). blagovno denarnega gospodarstva in širjenje trga na slovenskem ozemlju ter povečevala njegovo gospodarsko moč« (Gestrin 1991, 288). Z drugimi besedami bi lahko rekli, da sta imela po Gestrinu kmeč­ka trgovina in tovorništvo pozitivne makroekonomske učinke, še posebej v 16. stoletju (tabela 1.2). Obenem smo že ugotovili, kako je tudi v sklopu sekundarnega sektorja kmečko industrijsko proizvodnjo mogoče izraziti v makroekonomskem obsegu, in sicer vsaj za obdobje proti koncu 18. sto­letja (tabela 1.3). Če upoštevamo, da je okoli 30 % industrijske proizvod­nje izhajalo iz kmetov in je okoli 50 % izmenjanega trgovskega blaga šlo sko­zi kmečke roke (saj so trgovali v obsegu, primerljivem z mestnimi trgovci), lahko zaključimo, da so kmečke tržno usmerjene dejavnosti v sekundar­nem in terciarnem sektorju v zgodnjem novem veku na Slovenskem dose­gale makroekonomske razsežnosti in učinke. Vmesno obdobje med začetkom 17. stoletja in drugo polovico 18. verjet­no predstavlja glavno vrzel v poznavanju slovenske gospodarske zgodovine v novem veku, predvsem kar zadeva širša ekonomska gibanja in posebej di­namike v kmečki ekonomiji (Gestrin 1982b, 207). Kljub temu je med sloven­skimi in avstrijskimi zgodovinarji mogoče zaznati neko splošno interpre­tativno konvergenco, ki jo lahko povzamemo, kot sledi: na t. i. Ljubljanski cesti, ki je preko slovenskih dežel habsburške Avstrije povezovala Panonsko nižino z Jadranskim morjem in severno Italijo, je po ekspanzivnem ob­dobju v 16. stoletju opaziti znake gospodarske upočasnitve med koncem 16. in začetki 17. stoletja.9 Takšna periodizacija ekonomske dinamike se dob­ro sklada s prehodom iz faze rasti v obdobje »krize« ali vsaj »stagnaci­je« v italijanskem gospodarskem prostoru, kar je bil izraz splošnega pre­mika gospodarskega težišča iz sredozemske v severozahodno Evropo, ki je zajel tudi sosednjo Beneško republiko (Romano 1992, Malanima 1998, Tenenti 1961). Kljub temu pa še ne premoremo trdnejših temeljev za po­trditev take interpretacije. Na podlagi regresije industrijskih dejavnosti je Žarko Lazarević nedavno identificiral »dve obdobji izrazite diskontinu­itete,« ko je v slovenskih deželah potekal proces (protoindustrijske) »dein­dustrializacije« in »reagrarizacije«, to sta ravno 17. stoletje in kasneje še 19. Morda je še pomembnejši njegov poudarek, da tukajšnje razmeroma maj­hno gospodarstvo ni zmoglo ustvarjati zadostnega domačega povpraševan­ja, ki bi moglo podpreti ekonomski razvoj na osnovi internih dejavnikov. Zato sta bila sekundarni in terciarni sektor na Slovenskem »v tesni kore­ 9 O tem glej Pickl 1971; 1977 in 1983; Valentinitsch 1973; 1975 in 1989; Hassinger 1987; Gestrin 1991 in v drugih delih; sintetično povzeto v Panjek 2002, 139–43. laciji z obsegom zunanjega povpraševanja in drugih eksogenih dejavnikov« – v zgodnjem novem veku pa so zunanji trg, ki je poganjal slovensko gos­podarstvo in bil »gibalo storitvenih in protoindustrijskih dejavnosti v slo­venskem prostoru,« sestavljale ravno italijanske države in posebej Beneška republika (Lazarević 2015, 27–9, 35–6), katerih ekonomsko krivuljo v tem obdobju smo pravkar očrtali. Če to ugotovitev povežemo z zgoraj nave­denimi makroekonomskimi učinki kmečkih dejavnosti v sekundarnem in terciarnem sektorju, je mogoče predlagati interpretacijo, po kateri ima­mo v predindustrijskem obdobju na Slovenskem opraviti z izvozno gnano kmečko ekonomijo (export-led). Vprašanje kvantifikacije je seveda mogoče prenesti z makro ravni in si ga zastaviti tudi na mikro ravni kmetije oz. posameznega kmečkega gospodinjstva, a tudi na tem področju še ne moremo računati na oprijem­ljive osnove. Zato je z oceno, po kateri »se je gmotni položaj podložnikov večji del 17. stoletja poslabševal« (Štih in Simoniti 2010, 269), mogoče soglašati bolj po občutku in analogiji z ekonomskimi dinamikami v širšem regionalnem prostoru, kot pa jo podpreti s podatki in dokazi. Na težavnost rekonstrukcije gospodarskega računa posamezne kmetije je opozoril že Grafenauer v svojem najbolj problemsko naravnanem prispevku h kmečki ekonomiji, v katerem je posebej lucidno predstavil metodološke izzive in problematičnost virov za obdobja pred 19. stoletjem, začenši s pomanjkan­jem poznavanja dejanskega obsega zemljišč posameznih kmetijskih obra­tov (Grafenauer 1970, 619–51). Tu je poleg na težavnost izračuna, za katerega je predlagal uporabo retrogradne metodologije, ki jo je izdelal tedaj aktu­alni (in pomembni) nemški agrarni zgodovinar Wilhelm Abel, z vidika vprašanj, ki jih obravnavamo v tem prispevku, pomenljivo opozoril še na to, da bi tovrstna analiza morala zajeti tudi »neagrarne zaslužke kmečkega prebivalstva, zadolžitev, davke ipd.«. In tudi v tem primeru lahko rečemo, da vsaj do pred kratkim še nismo začeli premoščati težav z uporabnostjo virov, in sicer tako o dohodkih od kmetijstva kot o »postranskih dohodkih iz neagrarne aktivnosti«, kot jih je opredeljeval Grafenauer, pa tudi ne iz­rabljati njihovih potencialov, ki jih je pravilno nakazal. Sicer je Grafenauer trdil, da ima »skoraj do konca srednjega veka […] kmetijski obrat zaprt, avtarkičen in naturalen značaj« in da je »kmečka življenjska raven skoraj izključno odvisna od pridelkov lastnega gospodarskega obrata«. Kako pa naj se to sklada z njegovo lastno ugotovitvijo, da je »že sedaj mogoče trditi, da se v pogojih natriletnega kolobarjenja […] na kmetijah s 6–10 ha površine […] ni bilo mogoče preživljati le s poljskimi pridelki«? To pa so kar velike mere za slovenske razmere. Odgovor je sam iskal v tem, »da je bilo mogoče manjšo prehranjevalno možnost […] majhnih kmetij v slo­venskih pokrajinah dopolnjevati ali z večjim številom živine ali z drugačno gospodarsko dejavnostjo (s pridelkom vinograda!)« (Grafenauer 1970, 625–6). Čeprav sta živina in vino povsem upravičeno upoštevana kot vir kalorij za kmeta, se velja vprašati, ali živina, mlečni izdelki in vino ne predstavlja­jo tudi tržnega blaga. Zaradi tega se je smotrno povrniti h Grafenauerjevi ugotovitvi, da je za razumevanje kmečke ekonomije na Slovenskem v gos­podarski račun gospodinjstva potrebno zajeti vsaj še neagrarne vire do­hodka. Vprašanje izračuna zaslužka od kmečkega tovorništva je eksplicit­no postavil Valenčič, pri čemer je izrazil mnenje, da je pomen tovorništva kot vira kmečkega dohodka precenjen. Potem ko smo obravnavali razširjenost in obseg tovorništva, je treba tudi, da si postavimo vprašanje, kakšen je bil gospodarski pomen tovorništva in kakšne so bile koristi za tovornike. Mnoge dosedanje sodbe so prikazovale tovorništvo v zvezi s trgovanjem kot važno pridobitno panogo, ki je bila na splošno pomemben vir zaslužka, brez katerega kmečko prebivalstvo v deželi ne bi ime­lo gospodarskega obstoja. V tem je veliko pretiravanja. (Valenčič 1981, 272) Na to vprašanje tudi tu še ne moremo odgovoriti na podlagi dovolj zanesljive kvantitativne opore, je pa mogoče reči, da so zneski tovornin, ki so jih prejemali tovorniki in jih je navedel sam Valenčič, razmeroma visoki v primerjavi z obsegom zemljiških dajatev. Podobno je mogoče ugotoviti, če primerjamo tovornino, ki jo navaja, z rudarsko mezdo, kakršno omen­ja Marija Verbič. Tako je bila v letih 1534–1536 tovornina za tovor živega sreb­ra iz Idrije v Trst, ki je znašala 1,27 goldinarjev, višja od tedanje teden­ske mezde navadnih delavcev v idrijskem rudniku, ki so prejemali od 0,75 do 1 goldinarja, kar pomeni, da je z vsakim natovorjenim konjem tovornik prejel več, kot je znašalo tedensko delavsko plačilo (in sicer od 27 do 69 % več).10 V novejšem času je za oris pomena dohodkov od tovorništva nekaj podatkov o njegovi donosnosti, poleg dnevnega dosega in trajanja poti na določenih relacijah, združil Miha Kosi, pri čemer se je oprl zlasti na naved­be v slovenskem in avstrijskem zgodovinopisju. Na tej osnovi je zaključil, da je bila »očitno […] tovorniška dejavnost relativno donosna in vabljiva zlasti za kmečko prebivalstvo« (Kosi 1998, 138). 10 Podatek za tovornino v Valenčič 1985, 273, za mezde pa v Verbič 1952–53, 539. 2. Pogoji, dejavniki in vzgibi: preživetje ali podjetnost? V tem razdelku se bomo posvetili interpretacijam kmečke dejavnosti v ne­agrarnih panogah, in sicer s pregledom pogojev in dejavnikov, ki naj bi pri­vedli do razširjenosti tega pojava, predvsem pa z obravnavo kmečkih vzgi­bov za vključevanje v različne dejavnosti poleg kmetijstva. Kot osrednje vprašanje si postavljamo to, ali je vzgibe za poseganje po neagrarnih pano­gah in virih dohodka izven kmetije treba iskati v potrebi po preživetju in v zunanjih pritiskih ter prisilah ali pa jih je mogoče identificirati v kmečki podjetnosti, lastni izbiri in želji po izboljšanju življenjskih pogojev. Če se navežemo na zgoraj omenjeno ugotovitev o povezanosti slovenskega gospodarstva in tudi kmečke ekonomije s tujimi trgi, kmalu ugotovimo, da tako rekoč vsi slovenski zgodovinarji poudarjajo pomen slovenskega prostora kot prometne povezave med panonskim in italijanskim prostorom. Za nekatere to predstavlja temeljni pogoj za razmah kmečkih neagrarnih dejavnosti, kar je posebej razvidno pri obravnavah tovorništva, za druge pa bolj neke vrste osnovno značilnost območja, ki pomeni ugodno okoliščino z vidika možnosti vključevanja v trgovske posle. Posebej prepričljiva ostaja lucidna razlaga izstopajoče kmečke vloge v transportu, ki jo je Sergij Vilfan izpeljal iz značilnosti prometa v zgodn­jem novem veku na Slovenskem. Medtem ko je velik del trgovinskih tok­ov potekal na osi severovzhod – jugozahod (med deželami srednje- in ­vzhodno­-evropskega zaledja na eni strani ter jadransko obalo in italijan­skimi deželami na drugi), so vodne poti večinoma tekle v drugo smer, pro­ti jugovzhodu, to je iz slovenskih dežel proti Balkanu in Črnemu morju. Zaradi tega najcenejše oblike transporta, kar so bile tedaj vodne poti, v ve­liki meri niso bile uporabne in je bilo treba posegati po tovorjenju in pre­važanju po kopnem, ki je bilo bistveno dražje in je zato pomembno vplivalo na sestavo končne cene blaga. Posledični »razmeroma visok delež trans­portnih stroškov ni koristil vključevanju v promet trgovcem z blagom niz­ke specifične vrednosti« (žito, sol ipd.). Na ta način »so bile dane možnosti, da so se kmetje kot transporterji s konji, torej kot tovorniki« vključevali v promet in trgovanje, »saj so lahko tako delali z razmeroma majhno vložbo denarja in je bil velik del cene v namembnem kraju sestavljen prav iz trans­portnih stroškov, torej iz tega, kar so sami prispevali. Zato pa so se lah­ko zadovoljili z manjšim profitom« od prodaje samega blaga.11 Ekonomska racion­alnost kmečke trgovine in tovorništva v predindustrijskem trans­ 11 Vilfan 1978, 79. Na to pronicljivo in prepričljivo Vilfanovo interpretacijo se opira tudi Kosi 1998, 143. portnem sistemu na Slovenskem je bila torej pri blagu z nizko enotno ceno v tem, da je kmet lahko zaslužil tako od samega transporta, ki je bil drag in zato dobičkonosen za tovornika, kot od prodaje na primer žita in soli, med­tem ko je trgovec imel dobiček le od prodaje samega blaga, transport pa mu je predstavljal čisti strošek, ki je najedal profitabilnost kupčevanja. Na drug temeljni pogoj za razmah kmečke trgovine na Slovenskem je opozoril Grafenauer z ugotovitvijo, da je bila »temeljna podlaga za kmečko trgovino […] naturalna menjava žita za sol v istrskih mestih«. V primor­skem prostoru je bil »obseg žitnega pridelka […] skromen, […] zato je trgo­vina nujno vodila v posredniško trgovino med žitorodnimi pokrajinami na vzhodu in proizvajalci soli na zahodu« (Grafenauer 1970, 627–8). Kaj pa je slovenskega kmeta gnalo na trg? Gestrin je izpostavil dva de­javnika, oba s priokusom nuje. Na eni strani je videl kmetovo potrebo po denarju za odplačevanje zemljiških dajatev v denarju in drugih povečanih gosposkih bremen ter naraščajočih državnih davkov. Na drugi strani so mu stale majhne kmetije, premajhne, da bi lahko preživljale kmečka gospodinj­stva in omogočale plačevanje naraščajočih davkov in dajatev (Gestrin 1991, 248). Svojo interpretacijo je podkrepil z mnenjem, ki so ga sredi 16. stolet­ja izražali kranjski deželni stanovi, da na Kranjskem in posebej na Krasu kmetje ne bi mogli obstati na svojih kmetijah ter plačevati dajatev in dav­kov, če bi ne trgovali in tovorili. Razlog za proces delitve kmetijskih obra­tov, ki je drobil kmečko posest, pa je videl v naraščanju prebivalstva, saj je zapisal, da je bil »populacijski razvoj […] eden poglavitnih vzrokov za proces delitve kmetij na manjše enote in za začeto diferenciacijo na vasi« (Gestrin 1973b, 47). Lahko bi torej rekli, da je Gestrin tretji, vsaj posreden dejavnik povečane kmečke dejavnosti na trgu videl v demografski rasti. Ta interpretacija, ki jo je izrazil tudi v drugih svojih delih, je bila in je še ved­no zelo vplivna v slovenskem zgodovinopisju in jo v taki ali drugačni obli­ki srečamo v marsikaterem znanstvenem, strokovnem in poljudnem delu. To tudi pomeni, da Gestrin ni bil nujno edini in niti prvi, ki je to trdil. Tako je na primer že Žontar menil, da je imela posebej močna ukorenin­jenost kmečke trgovine na Kranjskem »svoje vzroke deloma v neposred­ni soseščini laških in ogrsko-hrvatskih dežel, predvsem pa so silili majhni in malo donosni grunti kmečke podložnike, zlasti še kočarje in gostače, da so iskali zaslužka med drugim tudi v prekupčevanju« (Žontar 1956, 92–3). Tovrstna interpretacija izpostavlja dejavnike, ki izvajajo pritisk na kmeta od zunaj. Povečevanje (denarnih) dajatev in višanje davkov sta zu­nanja dejavnika. Drobljenje kmetij deluje kot neizogibna posledica demo­grafske rasti. Lahko bi rekli, da gre za determinističen pogled, saj kmetu ne pušča in ne priznava možnosti izbire, razen morda v fazi razmnoževanja. Na tej točki si vedno znova zastavim isto vprašanje: ali je pojmljivo, da bi kmetje delili svoje kmetije in s tem naravnost ogrožali svojo eksistenco, ne da bi sprejemali ukrepe na področju dedovalnih praks in uravnavanja roj­stev vsaj z načrtovanjem porok svojih dedičev? S tem ne želim zagovarjati stališča, da je ekonomska racionalnost edino gibalo človeka, a vendar – ali je zamisljivo, da bi slovenski kmet skozi stoletja vztrajno ravnal ekonomsko neracionalno? Ali ni morda pričakovanje virov dohodka onkraj samooskr­bnega preživetvenega kmetovanja omogočalo in spodbujalo delitev kmetij, ki je vendarle zavestno dejanje? Poraja se torej vprašanje o razumevanju kmeta kot pasivnega sprejemnika, ki ga poganjajo le zunanji impulzi, ali kot aktivnega akterja na področju kmečke ekonomije. Zato bomo najprej predstavili krajši izbor primerov bolj deterministične interpretacije in nato več prostora namenili drugače naravnanim poudarkom. Gestrin je menil, da so po razkroju pridvornega gospodarstva do kon­ca 13. stoletja in odtlej s spreminjanjem naturalnih dajatev v denarne (zara­di česar »bi mogli reči, da do srede 14. stoletja na slovenskih tleh skoraj ni bilo podložnika, ki ne bi dajal svojih obveznost vsaj deloma v denar­ju«) »fevdalci z zahtevo po denarni renti pravzaprav prisilili kmeta kot ce­loto, kot družbeni razred, da se je vključeval v blagovno-denarne odnose« (Gestrin 1978, 170). Tudi za kasnejše obdobje, ki sovpada z njegovo »drugo stopnjo komercializacije« zemljiškega gospostva od konca 15. stoletja dalje, je Gestrinov poudarek podoben. Komercializacija zemljiškega gospostva se je pri nas v obravnava­nem obdobju – v nasprotju z razvojem v precejšnjem delu sred­nje in v vzhodni Evropi – izvršila v manjši meri s povečevanjem dominikalne zemlje in prehajanjem denarne v naturalno ren­to, kakor pa z večanjem neizmerjene tlake v veliki meri za pri­silno tovorjenje ali pa za denarno odškodnino in z vključevanjem podložnikov v trgovske posle zemljiškega gospostva. Kmet v zve­zi s spremembami na zemljiškem gospostvu seveda ni bil potisnjen iz blagovno-denarnega gospodarstva. Nasprotno, v procesu druge stopnje komercializacije zemljiškega gospostva se je še v povečani meri vključeval v neagrarno proizvodnjo, to je v trgovino, v vaško domačo obrt, v promet (tovorništvo), torej v blagovno-denarne odnose. Opisani proces komercializacije zemljiškega gospostva je kmeta sam po sebi potiskal v neagrarno področje dejavnosti in zlas­ti v trgovino. Tako so povečane denarne dajatve kmeta mnogokje nujno silile v kupčevanje. (Gestrin 1973b, 48) Kmeta zunanji dejavniki »silijo« in »potiskajo«. Ne trdim, da navedeni dejavniki niso odigrali nobene vloge, prej nasprotno. To, kar želim pouda­riti, je vprašanje, ali res moremo kmeta obravnavati tako, kot da bi ne imel svojih namer in pričakovanj? Kot da bi ne bil dejaven? Navkljub tako jas­no izraženi interpretaciji o prevladi zunanjih dejavnikov je treba pristavi­ti, da majhnost kmetij in nuja po dodatnem viru dohodka v denarju zaradi davkov in bremen po Gestrinovem mnenju vendarle nista bila edina vzroka za širjenje kmečke trgovine. Posebej tovorništvo je razumel kot pomemb­no »dodatno« gospodarsko dejavnost podložnikov, pri kateri se kažejo »us­pešnost, rentabilnost in deloma celo uveljavljanje podjetniškega duha«. Kot je navedel, »so posamezni kmetje na leto prodali po 500–1.000 tovorov bla­ga in cela krdela živine. Znani so tudi primeri, da so kmetje prodali kmeti­je (ki so jih imeli v dednem zakupu) in se začeli poklicno ukvarjati s trgo­vino« (Gestrin 1962, 17). To pomeni, da je Gestrin kmetom priznaval nekaj samoiniciativnosti in obenem težnjo po izboljšanju svojih življenjskih po­gojev. Niso bili povsem pasivni členi, ki bi se enostavno in avtomatično le odzivali na zunanje okoliščine in pritiske, temveč jim je Gestrin pripisal »uspešnost« in »celo uveljavljanje podjetniškega duha«. Podobno je mogoče ugotoviti tudi pri Grafenauerju. Po eni strani je ekonomsko stanje kmečkega gospodinjstva v zgodnjem novem veku skle­nil s sledečo mislijo: Edina sodba, ki si jo danes že moremo dovoliti, je trditev, da sta poznali graščinska in državna omejitev pri obremenitvi podložni­ka le eno mejo: skrajno možnost njegove poprečne gospodarske ek­sistence. Zato tudi v tem času živi poprečni vaščan prav na robu možnega obstoja. […] Kmet je vsako leto živel iz rok v usta, ob naj­težjih delih z najslabšo prehrano. (Grafenauer 1970, 629) Poleg tega pri njem zasledimo mnenje, v katerem je poudarjena nuj­nost, saj naj bi bilo kmečko trgovanje »spričo strukture kmečkih posestev nujno za gospodarski obstanek«, zaradi česar je zajelo raznovrstno bla­go ter vse slovenske dežele (Grafenauer 1970, 627–8). Po drugi strani pa je mogoče zaslediti vsaj dve interpretativni potezi, ki sta po mojem mnenju pomembni in sodobni. Že s svojo sistematizacijo »povezav« med kmetijskim in neagrarnim delom kmečkih dejavnosti med koncem srednjega in zgodnjim novim vekom (Grafenauer 1970, 627–8) je nakazal, da sta obe dimenziji tesno po­vezani. Od tod do ugotovitve, da je kmečko ekonomijo smotrno obravna­vati (in razumeti) kot celoto, je le še korak, ki ga je Grafenauer tudi storil, ko je razmišljal o našem nezadovoljivem poznavanju delovanja »gospodarske­ga obrata kmetije«. Kot smo že omenili, je namreč pomenljivo in prepričlji­vo opozoril na to, da bi morala analiza ekonomskega računa kmetije zajeti tudi »neagrarne zaslužke kmečkega prebivalstva, zadolžitev, davke ipd.«. Kljub temu je v istem zamahu pisal o »postranskih dohodkih iz neagrarne aktivnosti« (Grafenauer 1970, 619–51) – a če želimo na kmečko ekonomi­jo gledati kot na celoto, ki zajema tako kmetijske kot neagrarne dejavnosti, lahko še vedno govorimo o »postranskih« dohodkih? Drugi zanimiv vidik Grafenauerjevega branja je poudarek na di­namičnosti v kmečki družbi in ekonomiji, povezani s poseganjem po raz­ličnih virih dohodka (v trgovini, tovorništvu, prevozništvu in vključevanju v založniške oblike industrijske proizvodnje), ko je predlagal interpretacijo, da »le takšen gospodarski razvoj vasi od 15. stol. naprej razlaga tako struk­turo prebivalstva kot tudi nastajanje drobne vaške posesti« (Grafenauer 1970, 627–8). To pomeni, da je že nakazal možnost kompleksnejšega ra­zumevanja razmerja med dejavniki, ki so ta pojav omogočali in spodbuja­li, in sicer da sta bila naraščajoča razslojenost na vasi in povečevanje števila majhnih kmetijskih obratov bolj posledica obstoječih priložnosti prido­bivanja dohodkov na trgu (kmetje so si lahko privoščili življenje na malih kmetijah zaradi drugih virov dohodka) kot pa obratno (kmetje so se mora­li udejstvovati v drugih dejavnostih, ker so bile njihove kmetije premajhne). Dejansko tudi pri Grafenauerju obenem najdemo dopolnjujočo možnost. Hkrati z naraščanjem »tiste skupine prebivalstva, ki je pose­bej tesno zvezana s podeželsko trgovino in obrtjo« v 16. stoletju, »se je ob tem gospodarskem razvoju na vasi razvijala tudi druga, čeprav redkejša in maloštevilnejša skupina kmetov, ki so si s trgovanjem pridobili precejšnje premoženje in se vzdignili nad povprečje svojih sovaščanov« (Grafenauer 1974, 133–4). To pomeni, da je Grafenauer upošteval tudi možnost, da bi neagrarni viri dohodka ne predstavljali le načina za doseganje ravni golega preživetja in da preživetje vendarle ni bilo edino zamisljivo gibalo kmečke ekonomije – kmetje so z neagrarnimi dejavnostmi vsaj v nekaterih pri­merih tudi izboljševali svoje gmotne pogoje in življenjski standard, dvi­govali svoj družbeni položaj ter (nenazadnje) k temu tudi zavestno težili. Tako gledanje se nekako potrjuje v avtorjevem branju ekonomskih ozadij kmečkih uporov. Ta gospodarski razvoj v smereh zgodnjega kapitalizma je deloval na osebni položaj podložnikov v smislu sprostitve […]. Gospodarske možnosti so praktično nudile mnogo možnosti za premik pod­ložnikov. Posebno tovorništvo je čedalje bolj odpiralo podložnikom in njihovim sinovom vrata v poslovno življenje in v svet, kamor ni segala moč njegovih gospodov. Tudi kolikor so sinovi ostali v do­mačih krajih, so nekateri postali kajžarji ali gostači in jih zeml­jiški gospodje očetove domačije niso mogli pripraviti do tega, da bi služili njim. […] Še tedaj [1570] so podložniški sinovi dejansko odhajali, kamor so hoteli. […] Prav ko si iščejo kmetje večje do­hodke v svojem trgovanju, so nastajale od srede 16. stoletja naprej nove mitnice in pregraje trgovanja, združene tudi s povečevanjem mit­ninskih tarif […]. Zato pač ni slučajno, da je v široki vstaji naj­večkrat poudarjena uporniška zahteva odprava mitnic in mitnin na poti »proti morju«, boj za svobodo cest in kmečkega trgovanja ter da je puntarski nastop proti mitnicam in mitničarjem ostrejši kot njihov nastop proti graščinam. (Grafenauer 1973, 27, 29) Na tej točki smo ponovno pri temeljnem vprašanju o genezi poseganja kmeta na trg, ki kaže na nekakšno dvojnost, na dve vzporedni interpreta­ciji, ki soobstajata druga ob drugi pri istih avtorjih. To je obveljalo vse do današnjih dni. V novejšem preglednem delu se sicer najde sistematizaci­ja »razlogov« za večjo koncentracijo tovorništva v nekaterih krajih, ki jih Miha Kosi identificira štiri, med katerimi sta tudi »možnost kmečke trgo­vine« in »razvoj fužinarstva […], ki je terjal transport«, ki bi ju bilo mo­goče drugače ubesediti tudi kot zavestno izkoriščanje priložnosti s stra­ni kmetov, vendar ob razlogu, ki se mu pravi »stanje kmetijstva (predvsem majhna posest in slabši naravni pogoji za kmetijstvo, ki so silili prebival­stvo k postranskemu zaslužku)«. Prvi razlog pa naj bi bila »bližina pomem­bnih tranzitnih poti«. Tako se soočamo z nekakšno nerazrešeno dvojnos­tjo, kjer kmečka podjetnost in vzgibi ostajajo implicitni, medtem ko je element prisile izrecen, ne­agrarna dejavnost pa »postranska« in posledi­ca majhnih kmetij: »Tovorjenje se je razvilo tudi kot pomembna postranska dejavnost, posebej pri kmetijah, ki so se težko preživljale z lastnimi pridel­ki« (Kosi 1998, 139, 142). Tudi najnovejša sinteza upošteva oba momenta, tako da ob pehanju za preživetje v siromaštvu h kmečkim vzgibom prište­va še željo po dobičku, »iznajdljivost« in »podjetnost«. Kljub temu, da ob že znanem upoštevanju naraščajočih obveznosti prevlada ocena, ki bi ji lahko rekli pesimistična, in da se podjetniški duh ter vzgib po izboljšanju življenj­skih razmer nekako izgubita v teku interpretacije, pa je po mojem mnenju pomemben interpretativni premik pri Štihu in Simonitiju ta, da so kmečki agrarni in neagrarni dohodki vendarle razumljeni kot celota: Kmeta sta gnali v posel tako borba za preživetje kot tudi želja po dobičku. Iznajdljivost in podjetnost sta omogočili, da so se nekat­eri prebili med bogatejše kmete in celo uspešne meščane, vendar pa je večina ostala v mejah tiste siromašnosti, ki je zagotavljala zgolj preživetje. […] Povečane državne davke in močno narasle zahteve zemljiške gosposke je podložnik le stežka prenašal. Le redko jih je uspešno presegel z dodatno neagrarno dejavnostjo. […] Enostavna enačba, ki jo je moral reševati kmet iz leta v leto, pa je bila, da je z agrarno (in neagrarno) dejavnostjo zagotovil dovolj zase in za ob­vezno oddajo: kmet = samooskrba + dajatve. (Štih in Simoniti 217–8, 269, 317) Postavil bi si vprašanje o zaporedju, o tem, kaj je vzrok in kaj posle­dica. Ali so res zunanji pritiski v obliki dajatev in davkov tisti, ki poganjajo kmeta na trg v iskanje denarnih dohodkov, ali ni morda predhodna in sa­mostojna kmetova vključitev v trgovinsko menjavo tista, ki sploh omogo­či nalaganje in stopnjevanje tovrstnih bremen? Ali ni šlo morda vsaj za vza­jemno učinkovanje? Enako velja za demografsko rast in drobljenje kmetij kot njeno neizogibno posledico – ali pa, obratno, drobljenje kmetij in de­mografska rast kot posledica tržnih priložnosti. Podobno bi lahko rek­li o kmečki »podjetnosti«, ki ne najde trajnega mesta med razlogi ali de­javniki pomena in razmaha neagrarnih dejavnosti v kmečki ekonomiji. Ob natančnejšem pregledu del, mnenj in ocen slovenskih zgodovinarjev pa je dejansko mogoče sestaviti dokaj dolg niz interpretacij, ki upoštevajo in poudarjajo kmetovo željo po dobičku, katere obstoj seveda predpostav­lja bistveno zavestnejše in samostojnejše kmečko odločanje. Ravno zato, ker se kmetovi samostojni vzgibi nekako izgubijo v interpretacijah, a ig­rajo pomembno vlogo v konceptu integrirane kmečke ekonomije, ki ga predstavljamo v naslednjem razdelku, bomo temu vidiku posvetili še ne­kaj odstavkov. Za začetek bomo podvomili v uveljavljeno paradigmo, da so bile (pre)majhne kmetije, njihovo drobljenje in ustanavljanje novih enot z zelo malo obdelovalne zemlje posledica pritiska demografske rasti, kar je za posle­dico imelo prisilno poseganje po »dodatnih« dohodkih. Marsikaj se po­jasni že z Žontarjevo predstavitvijo diskusij o določilih policijskega reda za Kranjsko sredi 16. stoletja, objavljeno v petdesetih letih prejšnjega stolet­ja. Po tem, ko jim odvzamemo polemični in negativni predznak, je iz ar­gumentacij plemstva mogoče izluščiti sliko procesa vzpostavljanja novih kmečkih enot in gospodinjstev na slovenskem podeželju, ki zelo jasno pri­kazuje, kako je bilo osamosvajanje mladih kmečkih mož in vzpostavljanje novih gospodinjstev brez zadostne zemlje za preživljanje prej kot posledi­ca zunanjega (demografskega ali drugega) pritiska stvar proste in zavestne izbire, ki je slonela na predpostavki, da je mogoče živeti tudi od drugih vi­rov dohodka poleg kmetovanja. »Na Kranjskem obstaja občutna težava [z vidika plemstva] v tem, da na kmetih skoraj noben mlad kmečki fant noče služiti, marveč se oženi, si postavi hišico na gmajni, postane podružnik ali gostuje pri podložnikih, dela v dnini in se ukvarja z raznim kupčevan­jem, pogosto bolj kot naseljeni podložniki.« Pri tem so kmečki fantje raje zapuščali domača gospostva in odhajali v »tuje službe«, kot pa delali na družinski kmetiji, očetje podložniki so po lastni presoji svoje sinove po­ročali in jih dajali »učiti kakšne obrti« ter pod svojo streho prosto jema­li poročene in samske gostače. Podružniki so si na gmajni gradili hišice, urejali in ograjevali vrtove ter sejali žito, in to z dovoljenjem gosposke ali pa kmečkih podložnikov, ki so jim pri tem tudi pomagali. Podružniki in gostači so se ukvarjali z »dninarskim delom in svojim rokodelstvom«, a tudi z drugimi dejavnostmi, ki so bile dovoljene le »naseljenim kmetom«. Kmečki sinovi, podružniki in gostači so v obdobju poletnega dela na polju odhajali »iz dežele na mlatev, trgatev ali drugo delo« (Žontar 1956–57, 80–1). Tudi interpretacija samega Josipa Žontarja potrjuje, da je razloge za kmečko poseganje po virih dohodka na trgu treba iskati bolj v kmečki podjetnos­ti pri izrabi tržnih priložnosti kot pa v zunanjih dejavnikih prisile in da je pri »kmečkem sloju […] mogoče govoriti o delnem gospodarskem, čeprav ne družbenem dvigu«. Že v prvi polovici 16. stoletja je bilo na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem opaziti »močno diferenciacijo« med kmeti. Na kmetih se je položaj pravih kmečkih gospodarstev gotovo ne­koliko poslabšal zaradi zvišanja naturalnih in denarnih dajatev, davkov in raznih pristojbin […]. Dasi je naraslo število prebival­cev, je na kmetih manjkalo poslov. Močno pa je naraščal sloj kaj­žarjev, ki so krčili gmajno in si izbrali kako gosposko za zaščitnico. Omenjeni kajžarji pa so bili tudi pomembni za razvoj platnarstva ter trgovine z živino in platnom. Tretjo plast kmečkega prebival­stva so tvorili gostači, ki so se zaposlili kot posli in dninarji. […] Zaradi pogostih slabih letin so bile razmere na tržišču živil v 16. stoletju stalno zelo napete. To je dajalo tudi manjšim kmetom obi­lo možnosti dobrega zaslužka. Kot tovorniki in prevozniki so uži­vali polno svobodo gibanja, ki so jo znali izkoristiti za kupčevanje. Tako ni manjkalo kmečkemu človeku tedanje dobe možnosti, da si pridobi boljši gospodarski položaj. […] Med podjetniki so bile zas­topane mnogo širše plasti prebivalstva, kakor so doslej domnevali: poleg meščanov je poudariti zlasti trgovanje kmetov [ter plemstva in rokodelcev]. (Žontar 1956–57, 119–20) Z upoštevanjem tegob kranjskega plemstva zaradi samoiniciativnos­ti kmečkega prebivalstva in Žontarjevim branjem se slika nedvomno pre­cej drugače zariše in obarva, celó globlje vzročno-posledično sosledje med majhnimi kmetijami in neagrarnimi dohodki se drugače osvetli. Zavestne izbire kmečkega prebivalstva se pokažejo kot precej izrazit dejavnik v zgodovinskem procesu. V nadaljevanju bomo navedli še nekaj primerov in­terpretacij, ki gredo v to smer, in sicer da je bil vzorec ‚majhna kmetija plus neagrarna dejavnost‘ izbira kmečkega prebivalstva, da sta bili kmečki giba­li podjetnost in želja po dobičku (ne pa le potreba) in da je to lahko privedlo do ekonomskega ter tudi socialnega dviga posameznih kmetov ravno pre­ko neagrarnih panog. Glede relacije med majhnimi kmetijami in neagrarnimi dejavnostmi se je morda najeksplicitneje izrazil Ignacij Voje, ki je jasno zatrdil, da je bila v razmerah zgodnjega kapitalizma konec 15. in začetek 16. stoletja delitev hub izbira kmeta, ne pa posledica zunanjega pritiska. V bližini mest, trgov, poti in gospodarsko pomembnih kmečkih središč kmetu cela, nedeljena huba ni bila več potrebna. Dohodek je lahko poiskal tudi zunaj nje. To velja tudi za tista območja, kjer se je kmet začel ukvarjati s tovorjenjem trgovskega blaga v karava­nah. (Voje 1978, 149) Enako je treba tolmačiti Šornovo ugotovitev za obdobje 18. stoletja, da so kmetje raje plačevali kot popravljali ceste: Vse kaže, da je bilo res tako, da so kmetje čedalje raje plačevali cestni davek, odkupnino od tlake, cestni prispevek ali kakorkoli že hočemo imenovati predpisano vsoto. Vključevanje kmetov v neag­rarno proizvodnjo in v promet je bilo iz leta v leto opaznejše […]. Poznamo veliko dokazov o tej resnici. (Šorn 1979, 160–2) Svoj čas so kmetje raje namenjali pridobitnim dejavnostim v neag­rarnih panogah, ki so jim nosile denar. Razpolagamo tudi z interpretacijami, po katerih sta med kmečkimi vzgibi pomembno mesto zasedali podjetnost in želja po dobičku, ne pa pot­reba po golem preživetju, kar je seveda povsem v skladu z zgornjo ugotovit­vijo, da je bila tovrstna kmečka ekonomija izraz kmečkih izbir in ne le zu­nanjih prisil. »Da je bilo vse opravljeno z željo po dobičku, z voljo po tem, da pokažejo svoje sposobnosti trgovskega tveganja (zaplembe dobrin) in tako dalje, se razume samo po sebi in ni treba dokazovati posebej«, je ocen­jeval Šorn, ko je opredeljeval vrste »kmečkega trgovanja« (Šorn 1984, 43). Tu je pri kmetih uvideti tudi nekaj ambicioznosti. Tudi Valenčič je poudar­il, kako nekateri kmetje niso trgovali iz nuje, temveč zaradi izkoriščanja priložnosti zaslužka. Bili so še drugi primeri kmečkega trgovanja, ki jih niso vzpodbudile male kmetije in potreba po dodatnih zaslužkih, temveč trgov­ska podjetnost in želja po pridobivanju denarja. […] Sorazmerno ve­liko število živine pri kmetih loškega območja kaže, da so bile kmetije gospodarsko trdne in so brez dvoma mogle preživljati last­nike in njihove družine. K tovorjenju jih ni naganjala toliko gospo­darska nuja in borba za življenjski obstanek, kolikor tamkaj­šnje gospodarske razmere, razširjeno platnarstvo in fužinarstvo ter prodaja izdelkov teh dejavnosti. […] Na Gorenjskem je bilo precej­šnje število takih podeželskih trgovcev. Ker pa je bil kritičen do količin, ki so jih kranjska mesta navajala kot obseg letnega pretovora posameznih kmetov (v tem primeru žebljev), je Valenčič menil, da so taki primeri sicer obstajali, a »tovorniki z nad­povprečnim prometom so bili le redke izjeme v kmečkem tovorništvu; šlo je za posamezne podeželske trgovce, ki so imeli dovolj kapitala za trgovan­je v večjem obsegu«. Tako je okoli leta 1700 tudi ljubljanski magistrat raz­likoval med kmeti, ki občasno trgujejo z lastnimi pridelki, in »tistimi pre­možnimi kmeti, ki so na podeželju vse pokupili ter stalno trgovali zunaj dežele« (Valenčič 1981, 252, 260). S tem pa smo že pri pojavu ekonomskega in socialnega dviga med kmeti, kjer ne najdemo le primerov velikih kmetov, ampak tudi kajžarjev, ki se s pomočjo neagrarnih dejavnosti povzpnejo na raven srednje veli­kih kmetov. Zelo mnogo kajžarjev se je ukvarjalo z obrtjo, v nemajhni meri pa tudi s podeželsko trgovino in tovorništvom. Med slednjimi so si mnogi s podjetnostjo ustvarili trdno gospodarsko podlago in prenekateri med njimi niso po imetju kar nič zaostajali za gruntar­skim življem. Blaznik je pokazal na loške primere dviga tudi onkraj meja kmečkega stanu, ko je omenjal veletrgovce, ki niso samo trgovali, ampak so bili tudi založniki izdelkov podeželske obrti. Ti založniki so prihajali iz vrst do­mačega, kmečkega prebivalstva: kmečki sinovi so se preselili v Škofjo Loko in se sčasoma dvignili nad povprečne loške trgovce ter se začeli ukvarjati z založništvom (Blaznik 1973, 201, 289). Zelo podobno je ugotavljal tudi Šorn, čigar interpretacija na to temo je nekoliko bolj artikulirana in ne zajema le ene lokalne stvarnosti, temveč širši slovenski prostor. Spoznali bomo […], da je kazal kmečki trgovec podobne ambicije kot trgovec v mestu, da se je določeno število kmečkih trgovcev, ki so obogateli, enostavno naselilo v mestih in po nekaj letih uspešnega delovanja težilo za tem, da bi jih sprejeli v gremij grosistov. Videli bomo, da je prenekateri mestni trgovec za vedno ostal trgovec ali celo nazadoval na stopnjo trgovčiča, da pa je temu nasproti dokaj kmečkih trgovcev še precej pred naselitvijo v mestu organiziralo v svojem okolju založniški način proizvodnje, da so svoj akcijski radij tako zelo povečali. (Šorn 1984, 38) Zdi se mi, da smo do te točke zbrali dovolj argumentov, ki oporeka­jo interpretaciji, da so se kmetije drobile in kajže ustanavljale enostavno (in vzročno enosmerno) zaradi povečevanja števila prebivalstva ter da so tako nastale nesamozadostne kmetijske enote kmečki živelj silile v neagrarne dejavnosti, kar naj bi dodatno pospeševali naraščajoči davki in dajatve. K povedanemu je vredno dodati še nekaj sklepov, ki so po mojem pre­pričanju velikega pomena tako za dojemanje kmečke ekonomije kot take kakor tudi za razumevanje vloge, ki jo je s svojim ustrojem imela ne le v zgodovini podeželja, temveč tudi v širši ekonomski in siceršnji sloven­ski zgodovini zgodnjega novega veka. Gre za to, da je bil slovenski kmet zagovornik liberalizacije trgovine, da je izvor ekonomske modernizacije na Slovenskem treba iskati na podeželju ter da je pri nas podeželje prevladalo nad mestom – v ta namen pa nazaj h Gestrinu. Poleg teh družbenih premikov na podeželju pa se je v tem [16.] sto­letju bistveno spremenilo tudi kmetovo mišljenje. S posegi v neag­rarno proizvodnjo, zlasti v trgovino in promet, se je večalo njegovo znanje izven kroga vasi. […] V njem se vse bolj jasno oblikuje zahte­va po prosti trgovini in je bil kmet pri nas vsekakor prvi pomembni pobornik svobodne trgovine. To je bila vsekakor ena važnih pobud, ki so ga tirale v velike upore. (Gestrin 1962, 22) Gestrin je izrazil tudi mnenje, da je »ena izmed poti« za razrešitev problema »prehoda iz fevdalizem v kapitalizem« oz. nastopa modernej­ših oblik ekonomije »prav študij procesa komercializacije (podeželja pose­bej) in vsega, kar je z njim v zvezi«. To svojo tezo je utemeljeval z ugotav­ljanjem razlik med zahodno in vzhodno potjo, po katerih je šel »globalni razvoj v kapitalizem v evropskem prostoru«, torej z umestitvijo slovenske­ga primera v evropski kontekst. »V Zahodni Evropi, kjer je proces komer­cializacije v njeni drugi fazi v veliki meri vključeval tudi kmečko pre­bivalstvo podeželja, širil bazo razvoja kapitalističnih elementov […], sta se kapitalistična proizvodnja in kapitalizem sploh hitreje razvijala oz. uvel­javljala«. Slovenski primer naj bi bil nekje vmes (Gestrin 1982b, 209), a kar želim poudariti na tem mestu, je ravno namig, da naj odgovor na vprašan­je prehoda v dobo industrializacije na Slovenskem iščemo kar na podežel­ju (komercializacija podeželja), kjer ga danes tudi iščejo najnovejše inter­pretacije v mednarodnem zgodovinopisju.12 Ker se v tej razpravi skušam čim bolj osredotočiti izključno na kmečko ekonomijo, še nisem opozoril, da zunaj obravnave ostajata vsaj dva pomem­bna interpretativna momenta, povezana s kmečkim delovanjem v trgo­vini in tovorništvu, in sicer po eni strani interesna razmerja med kmeti in plemstvom ter t. i. »boj« med mestom in podeželjem na področju trgovine. Žontarjeva ocena diskusij ob oblikovanju policijskega reda za Kranjsko v 16. stoletju in Gestrinovo mnenje, izraženo v več delih, sta si enaka v ugoto­vitvi, da so vsi poskusi preprečevanja in zamejevanja kmečkega udejstvo­vanja v trgovini in prometu, ki so jih zagovarjala mesta, ostali neuspešni skozi ves zgodnji novi vek. Na ta način je kmečko prebivalstvo uspešno posegalo na področje, ki je bilo osrednjega pomena za obstoj, rast in razvoj mest. Lahko bi rekli, da je s tem na Slovenskem podeželje prevladalo nad mestom. To pa bi že bila pomembna razlika na primer s sosednjim italijan­skim prostorom, kjer so imela mesta s komunsko tradicijo jasno prevlado nad podeželjem, ki jim je pripadalo. 12 Na primer de Vries 2008. 3. Konceptualizacija in primerjava Doslej smo predstavili glavne raziskovalne rezultate in načine obravna­ve kmečkih neagrarnih dejavnosti ter njihove povezave s kmetijstvom v slovenskem prostoru, pri čemer smo ob nekaterih kritičnih pripombah in vprašanjih, s katerimi smo že deloma napovedali svojo interpretativno na­ravnanost, posebej izpostavili tiste poglede in interpretacije, ki so že prisot­ni v slovenskem zgodovinopisju in na katerih je mogoče graditi drugačno razumevanje ter novo konceptualizacijo kmečke ekonomije. Kako po vsem navedenem še vedno moremo, ko se oziramo v stoletja novega in tudi sre­dnjega veka, imeti v mislih kmeta, ki se (dokaj neuspešno) samooskrb­no preživlja s kmetijstvom, in obenem videti kmeta, ki se podi na trgu, ne da bi obe strani iste stvarnosti združili v koherentno celoto? Ali ni verodostoj­no razmišljati v smeri, da kmetijske in druge dejavnosti tvorijo zaokro­žen sistem? K razumevanju domačega sistema kmečke ekonomije lahko po­membno prispeva primerjava z drugimi prostori, saj je na ta način mogoče ugotoviti podobne vzorce, ki nam pomagajo pojasniti domače značilnosti, obenem pa identificirati razlike in s tem opredeliti morebitne specifike slo­venskega primera, kolikor so ugotovljive. Tem vprašanjem se bomo posve­tili v tem zadnjem razdelku. Opazili smo, kako se pri označevanju kmečkih dejavnosti v sekunda­rnem in terciarnem sektorju v slovenskem zgodovinopisju uporabljajo iz­razi, kot so kmečka trgovina, kmečka proizvodnja in neagrarne dejavnosti, ki so praviloma opredeljene kot dopolnilne, dodatne ali postranske de­javnosti, iz katerih kmečko prebivalstvo pridobiva dodatne ali postran­ske dohodke in zaslužke. Tovrstna opredelitev pomeni, da se te dejavnosti in iz njih izvirajoči dohodki razumejo kot nekaj, kar predstavlja dopolni­lo kmetijstvu. Če izvzamemo pojem komercializacije, ki ga uporablja zlas­ti Gestrin (a se z njim ne nanaša le na kmete), je mogoče sprevideti, kako že samo uporab­ljeno izrazje kot pojmovno orodje kaže na to, da se na ta način kmečka ekonomija ne obravnava kot celota in niti kot specifičen predmet raziskovanja.13 Na to kaže tudi redkost, če že ne odsotnost pojma »kmečka ekonomija« v slovenski zgodovinski literaturi. Kaj pa je slovenske kmete spodbujalo k temu, kar zgleda kot sploš­na usmerjenost na trg? Njihovo vključevanje v preplet industrijskih, trgov­skih in transportnih dejavnosti je nedvomno predstavljalo nujo: za večino kmetov je bilo pridobivanje neagrarnih dohodkov sestavni del strategije za 13 Med izjemami je Grafenauer 1970. doseganje ravni preživetja in plačevanje zemljiških, deželnih in cerkvenih dajatev ter državnih davščin. Vendar ugotovitev, da je bilo tako poseganje po neagrarnih virih dohodka nujno, še ne pomeni nujno tudi tega, da stoji­mo pred pasivno sprejeto rešitvijo, in niti tega, da imamo preprosto opravi­ti z izhodno strategijo iz gole potrebe. Na tej točki je treba vzeti v poštev dejstvo, da je bil velik del kmečkih gospodarstev majhnega obsega. Kmečka družba je bila v predindustrij­ski Sloveniji precej razslojena, predvsem pa je bilo najkasneje od 16. sto­letja dalje vse večje število kmečkih gospodinjstev, ki niso premogla ve­liko zemljišč, zaradi česar je skozi zgodnji novi vek naraščal delež kmečkih gospodarstev, ki niso bila dovolj velika, da bi gospodinjstvom omogoča­la preživljanje samo na osnovi svoje zemlje. Pravzaprav je v tem obdobju opaziti stopnjevanje v procesu ustanavljanja kmetijsko nesamozadostnih gospodinjstev, in sicer tako v obliki kajž in drugih enot z malo ali nič zem­lje kot tudi s postopnim drobljenjem starejših in večjih kmetijskih obratov (hub oz. gruntov). Pred tem smo že izpostavili vprašanje, ali je pojmljivo, da so kmet­je skozi več stoletij sistem peljali v smeri svojega gospodarskega propada, ne da bi kakorkoli ukrepali, na primer s prilagoditvijo starosti ob poroki in vzorca dedovanja. Ali bi lahko – nasprotno – razumneje domnevali, da množenje gospodinjstev preko ravni preživetja, ki ga je zmogla zagotovi­ti sama kmetijska zemlja, nakazuje, da je podeželsko prebivalstvo računalo na in izkoriščalo možnost dostopa do alternativnih dejavnosti? To pome­ni, da je ekonomsko racionalnost drobljenja kmetijskih gospodarstev tre­ba iskati v pričakovanjih in priložnostih, ki so jih nudile tržno usmerjene dejavnosti. V tem smislu so prisotnost (čeprav majhnih) lokalnih urbanih središč, trgov in industrijskih centrov, bližina (razmeroma močnih gospo­darstev in širokih trgov) severnoitalijanskih držav in predvsem Beneške re­publike kakor tudi utečeni trgovinski tokovi na dolge razdalje, ki so italijan­ski prostor povezovali s srednje- in vzhodnoevropskimi deželami ravno preko slovenskega ozemlja, kmečkemu prebivalstvu predstavljali zagoto­vilo, da obstajajo priložnosti za delo in dohodek zunaj kmetijskega obrata. To pa pomeni, da so na sistemski ravni nekmetijski in nasploh tržni viri dohodka predstavljali gradnik v kompleksnejši in celoviti ekonom­ski strategiji. Kmetje so računali na ter aktivno in sistematično uporablja­li možnost dostopa do drugih dejavnosti. Ta možnost je bila očitno eden od vidikov, ki so jih upoštevali pri načrtovanju gospodinjstev – če bi temu ne bilo tako, bi ne naleteli na tolikšno število kmetijsko nesamozadost­nih enot. Raznolika paleta nekmetijskih virov dohodka je kmečki družbi omogočala strukturno preseganje okoljskih, tehnoloških in drugih možnih omejitev, kar podpira interpretacijo, da nekmetijske in tržno usmerjene de­javnosti niso bile nujno v podrejeni vlogi v razmerju do samooskrbnega kmetovanja. Ali je potemtakem v takih okoliščinah upravičeno in (ekon­omsko) pravilno govoriti o »dodatnih« dejavnostih? Ali je o teh »dodatnih« dejavnostih sprejemljivo razmišljati zgolj kot o ukrepu za premagovanje primerov trenutnega pomanjkanja ali slabe konjunkture, ko kmetijski viri niso zadoščali za preživetje? Moj odgovor je nikalen. Zaradi tega menim, da je smiselno narediti temeljni obrat v perspektivi, in sicer od interpreta­cije, da so se tržno usmerjene in nekmetijske dejavnosti opravljale zato, ker so bila kmečka gospodarstva premajhna in kmetijski dohodki posledično nezadostni, k spoznanju, da so bila kmetijska gospodarstva majhna zato, ker so kmetje razpolagali z različnimi viri dohodka. Ravno to predstavlja pomemben vidik tega prispevka, s katerim si prizadevamo postaviti kmečko ekonomijo v središče pozornosti in dosled­no s tem obravnavati njeno inherentno ekonomsko racionalnost, to pa sto­riti tako, da skušamo zavzeti gledišče od znotraj, na stvari gledati s pers­pektive kmečkih gospodinjstev, skupnosti in kmečke ekonomije kot celote. Čeprav to še zdaleč ni prvi tovrsten poskus v mednarodnem zgodovinopis­ju, vseeno vsebuje nekaj izvirnosti: tu upoštevamo vse tri gospodarske sek­torje obenem in jih obravnavamo kot enakovredne sestavine celote, hkra­ti pa pod vprašaj postavljamo prevladujočo predpostavko, da je ekonomija kmečkih gospodinjstev stremela le k samooskrbi in preživetju, kakor tudi da je poseganje po dejavnostih, različnih od kmetovanja na svoji kmeti­ji, izviralo samo iz potrebe. Relevantnost teh vprašanj izhaja nenazadnje iz dejstva, da tovrstne okoliščine niso bile izključna značilnost predindustrij­skega podeželja na Slovenskem. V mnogih evropskih regijah kmečka gosp­odarstva niso zmogla zagotavljati zadostnih sredstev za preživljanje svo­jih gospodinjstev le na osnovi kmetovanja. To je dobro znana in razširjena značilnost zlasti na številnih hribovitih in goratih območjih, kjer se je z na­menom pridobivanja večjega dohodka prebivalstvo poleg poljedeljstva in živinoreje ukvarjalo z raznovrstnimi dejavnostmi. Dejansko se doslej na slovenskem primeru obravnavani sistem zelo sklada s »splošnimi značilnostmi alpske ekonomije zgodnjega novega veka«, ki jo je italijanski zgodovinar Gauro Coppola imenoval »integrira­na ekonomija«, pa čeprav le v naslovu svojega (osvetljujočega, a sintetične­ga) članka, v katerem jo je povezal s »skromnostjo virov« – taka »integrira­na ekonomija« je zagotavljala »gospodarsko ravnotežje« tudi takrat, ko se je soočala s »spremembami« (Coppola 1991, 203). Izhodišče mu je bila ugot­ovitev, da je glede na razmere in značilnosti kmetijstva alpski prostor »na makro nivoju, to je glede na skupno število prebivalstva«, trpel za »kro­ničnim prehranskim primanjkljajem, posebej žita«. Če tak »sistem stoji«, je sklepal Coppola, »to pomeni, da so dohodkovne integracije iz drugih de­javnosti in sektorjev veliko večjega pomena od samega obdelovanja njiv«. V alpski ekonomiji je obstajalo »kompleksno ravnotežje«, v katerem se je »gos­tota posameznih komponent« (to je dejavnosti) lahko razlikovala v prosto­ru in spreminjala skozi čas, saj so se »šibkejši členi« opuščali in zamenje­vali z drugimi panogami in viri dohodka. »Organska komplementarnost proizvodnih sektorjev, varovanje in integriranje virov, procesi zamenjave krhkej­ših in šibkejših delov celote« so po njegovem mnenju tvorili »sistem, ki je […] sposoben zagotavljati ustrezne procese oblikovanja dohodkov« in »prilagajanje spremembam tržnih razmer«. Na ta način v alpski in pre­dalpski ekonomiji »oblike integriranja dobijo primarno podporno funk­cijo in zagotavljajo trdnost konteksta« (Coppola 1991, 213–4, 221–2). Poleg razvidnih podobnosti s slovenskim primerom je pomemben poudarek v Coppolovem branju ta, da je alpska »integrirana ekonomija« z ohranjanjem ravnotežja med številnimi različnimi viri dohodka vzdrževala višjo raven prebivalstva in da je bilo to ravnotežje dovolj prožno ne samo za prilagajan­je spremembam razmer na trgu, ampak tudi širšim spremembam razmer­ja med številom prebivalstva in razpoložljivimi (naravnimi in tržnimi) viri dohodka. Dejavnosti so se lahko uvajale ali opuščale, krepile ali krčile, nji­hov sorazmerni pomen v strukturi dohodkov kmečkega gospodinjstva pa se je lahko spreminjal skozi čas (in seveda prostor). Toda v vsakem prime­ru so »dohodkovne integracije iz drugih dejavnosti in sektorjev« ohranjale svojo temeljno vlogo. Že v zgodnji fazi oblikovanja in opredeljevanja koncepta integrirane kmečke ekonomije sem z namenom, da bi določil, v kakšni meri je kmečka ekonomija na Slovenskem vključevala različne vire dohodka, posegel tudi po primerjalnem pristopu ter sestavil shemo dejavnosti, ki so prinašale povečanje in diferenciacijo dohodkov v odnosu do samooskrbne kmetijske proizvodnje. Namen te sheme je bil omogočiti prvo primerjavo slovenskih razmer v predindustrijskem obdobju s širšo alpsko in zahodnoevropsko stvarnostjo. V ta namen sem povzel dejavnosti, ki jih je omenjal Coppola v razpravi o »integrirani ekonomiji« v italijanskih (južnih) Alpah, in jih združil s tistimi, ki jih Jan de Vries navaja v svoji obravnavi »prizadevnos­ti« (industriousness) na podeželju zahodne Evrope (Coppola 1991; de Vries 2008, 71–121, 169). Tipologije dejavnosti sem razvrstil in združil po gos­podarskih sektorjih, tako dobljeni seznam pa vzporedil z dejavnostmi, ki so zgodovinsko izpričane v zahodnem slovenskem prostoru (Panjek 2014, 203). Tovrstna primerjava je že na prvi pogled pokazala, kako je bila veči­na dejavnosti, omenjenih na ravni zahodne Evropi in južnih (italijanskih) Alp, prisotna tudi na zahodnem slovenskem območju (ki prav tako sodi v sklop južnega alpskega in predalpskega prostora). To ne pomeni, da so bile vse tam navedene dejavnosti enakomerno razporejene po celotni zahod­ni Sloveniji, saj so obstajale lokalne posebnosti, specifike in specializacije. Njihova prisotnost, kombinacija in vloga so se poleg tega lahko spreminjale skozi čas, tako na lokalni ravni kot na celotnem območju, nenazadnje zara­di odzivanja na širšo ekonomsko konjunkturo ali spremembe. Posamezne tipologije je smotrno tudi postaviti v razmerje do različnih družbenih slo­jev podeželskega prebivalstva. Kljub temu je mogoče upravičeno trditi, da je bila v zahodnem slovenskem prostoru, ki obsega bistveno manjše območ­je v primerjavi z italijanskimi Alpami in zahodno Evropo, med kmečkim prebivalstvom prisotna velika večina različnih tipologij neagrarnih de­javnosti. To pomeni, da so bile njihova raznolikost, razširjenost in gostota na Slovenskem primerjalno zelo visoke. Integrirana kmečka ekonomija je predlagani koncept za takšno st­varnost. To je ekonomija, v kateri so se kmečka gospodinjstva in prebival­s­tvo preživljali s kombiniranjem samooskrbnega kmetijstva in tržno us­merjenih dejavnosti. Dejansko so bile celo kmetijske dejavnosti (vsaj delno) tržno usmerjene. Druga značilnost je ta, da kmetijstvo ni nujno predstav­ljalo njene podlage, tržne dejavnosti pa niso bile preprosto dopolnilne. To pomeni, da kmetijska proizvodnja, usmerjena v lastno porabo, ni bila nuj­no osnova ekonomije kmečkega gospodinjstva in da so tržne dejavnosti predstavljale enakovreden vir dohodka. Bistvenega pomena je tretja značil­nost, ki opredeljuje integrirano kmečko ekonomijo in predstavlja tudi raz­log, zakaj smo ta sistem poimenovali »integriran« – to je dejstvo, da je združevala dejavnosti in dohodkovne vire iz vseh treh ekonomskih sektor­jev obenem, in sicer iz primarnega, sekundarnega in terciarnega. To pome­ni, da se ne ukvarjamo enostavno s kmeti, ki so porabljali lastne pridelke, v zimskih mesecih pa so dodatno opravljali nekaj industrijskega dela (če­prav tudi ti sodijo v naš koncept) ali so se s kakšno »dodatno« dejavnostjo ukvarjali le ob slabih letinah, temveč s kmečkimi gospodinjstvi, ki so sis­tematično uporabljali plug (ali samo lopato), se ukvarjali z obrtnimi de­javnostmi, se podajali na pot ter katerih viri dohodka so segali od dninars­kega dela v kmetijstvu do nezakonitega prekupčevanja, preko industrijskih in transportnih dejavnosti. Nazadnje še nekaj, kar je morda bolj posledi­ca kot značilnost, vendar kljub temu predstavlja izstopajočo potezo inte­grirane kmečke ekonomije: kmečki družbi je omogočala premagovanje naravnih in tehničnih omejitev ter znatno povečanje nosilnosti okolja, v katerem je živela, saj je zagotavljala preživljanje populacije, ki je po številu presegala raven, kakršno bi dopuščali sama kmetijska zemlja in samopora­ba iz nje izvirajočih pridelkov. K navedenim je smotrno dodati še potezo, ki jo je poudaril Coppola, in sicer fleksibilnost sistema, s čimer imamo v mis­lih to, da so se posamezne dejavnosti lahko prevzemale, krepile, krčile ali opuščale, njihova vloga v strukturi dohodkov kmečkih gospodinjstev pa se je lahko spremenila skozi čas in prostor. Na tej podlagi je bil skiciran prvi seznam značilnosti, ki označujejo integrirano kmečko ekonomijo (Panjek 2015, 203–4). Pravkar navedena opredelitev je prestala tudi poskusno apliciranje na druge stvarnosti skozi širši nabor študij primera, ki sega od sredozemske­ga hribovja Apeninskega polotoka preko Alp do severne Skandinavije, s pomočjo katerih jo je bilo mogoče ne le potrditi, temveč tudi nadgraditi in še natančneje profilirati.14 Tovrstni primerjalni pristop je namreč opozo­ril na še neupoštevane vidike in dejavnosti tako lokalnega kot splošnejše­ga značaja, obenem pa pokazal, da je koncept integrirane kmečke ekono­mije uporaben v res različnih delih Evrope in zgodovinskih obdobjih, in sicer vsaj od zadnjih stoletij srednjega veka do vključno 20. stoletja ter vse do današnjih dni. Izkazalo se je, da integrirano kmečko ekonomijo pogosto zasledimo v hribovitih okoljih, a obenem tudi v nižinskih predelih, večkrat v sklopu majhnih kmetij, a obenem tudi pri gospodinjstvih, ki so razpo­lagala z veliko zemlje. Potrdilo se je, da je integrirana kmečka ekonomi­ja fleksibilen in prilagodljiv sistem, da so se kmetije delile in drobile, ker so drugi viri dohodkov zmanjševali odvisnost gospodinjstev od kmetijskih zemljišč, da so povečane priložnosti za zaslužek zunaj kmetije pospeše­vale rast prebivalstva in ne obratno ter da so kmetje po neagrarnih virih do­hodka posegali tudi v želji po izboljšanju svojih življenjskih razmer in ne le zaradi preživetja. Med dejavnosti, po katerih so posegali v ta namen, je bilo 14 Natančen seznam znanstvenih srečanj, v sklopu katerih je potekalo to delo, je nave­den v uvodu k tej knjigi. Omenjene študije primera so objavljene v Panjek, Larsson in Mocarelli 2017. mogoče dodati uradna zaupna dela (cenilci ipd.), ribištvo in celo turizem (na Slovenskem najkasneje od 17. stoletja dalje), če naj omenimo le najbolj izstopajoče dopolnitve seznama kmečkih dejavnosti (Panjek, Larsson in Mocarelli 2017, 41–2). Nenazadnje smo dopolnili tudi temeljne značilnosti integrirane kmečke ekonomije, s katerimi je le-ta še natančneje opredeljena. Študije primera in primerjave so pokazale vpliv zunanjih trgov in zunanjega pov­praševanja ter drugih dejavnikov, ki so izvirali zunaj lokalne kmečke ekonomije ter podeželja, kakršni so na primer lahko bile spremembe v času industriali­zacije ali ekonomske politike. Podobno lahko rečemo za pomem­bno vlogo, ki jo je marsikje mogoče pripisati srenjski zemlji in rabi njenih virov v namene integriranja kmečkih dohodkov, čeprav ni predstavljala pogoja za obstoj integrirane kmečke ekonomije. Zaključili bomo z ugoto­vitvijo, da sta tako koncept integrirane kmečke ekonomije s svojimi (dos­lej sedmimi) značilnostmi kot tabela dejavnosti (tabela 1.4) izkazala svo­jo pripravnost in učinkovitost pri zagotavljanju primerjalnosti v obravnavi kmečke ekono­mije skozi prostor in čas, in sicer tudi v primerjavi s starej­šimi in z novejšimi, bolj ali manj uveljavljenimi izrazi, modeli in koncep­ti, kakršni so »kmečka družinska ekonomija« (Čajanov), protoindustrija, »pluriaktivnost« (v italijanski in francoski različici), »prizadevnost« (de Vries) in »preživetveno komercialna ekonomija« (Thoen).15 Na ta način je bilo mogoče na osnovi slovenske stvarnosti oblikovati koncept, ki je upo­raben tudi v širšem evropskem prostoru, in ga predlagati mednarodnemu zgodovinopisju. Sedem značilnosti integrirane kmečke ekonomije (nadgradnja) 1 Kmetje kombinirajo kmetijstvo in tržno usmerjene dejavnosti za preživljanje in/ali dvig svoje življenjske ravni. 2 Tržno usmerjene dejavnosti predstavljajo enakovreden (lah­ko manjši ali večji) vir dohodka v primerjavi s samooskrbnim kmetijstvom. 3 Izbrane dejavnosti in viri dohodka pripadajo vsem trem ekonom­skim sektorjem (primarni, sekundarni, terciarni). 4 Sistem je dinamičen in fleksibilen, prilagaja se spremembam raz­položljivih virov dohodka in stanja na trgu kakor tudi prebi­valstva in družinske strukture skozi čas. 15 Glej njihovo obravnavo in primerjavo (ter navedeno literaturo) v Panjek 2017, 26–39. 5 Nosilnost okolja je povečana preko števila prebivalstva, ki bi ga omogočila sama kmetijska zemlja. 6 Viri dohodka, ki izvirajo iz rabe srenjske zemlje, imajo pomemb­no vlogo (vendar ne nujno). 7 Integrirana kmečka ekonomija je povezana z zunanjim pov­praševanjem in zunanjimi priložnostmi ter eksogenimi dejavniki. Tabela 1.4: Kontrolni seznam dejavnosti v integrirani kmečki ekonomiji (nadgradnja) Sektor Dejavnost Prisotnost v zahodni in osrednji Sloveniji I. Specializacija kmetijske proizvodnje . Povečana intenzivnost kmetijstva (brez prahe, mešana kultu­ra …) . Dninarsko delo v kmetijstvu in dolgotrajnejše pomožno delo na večjih kmetijah (dekle, hlapci …) . Razširjanje/intenziviranje živinoreje . Povečana intenzivnost izkoriščanja gozdnih površin (z dejavnostmi iz primarnega sektorja, a tudi sekundarnega in terciarnega) . Širjenje obdelovalne zemlje (krčenje srenjskih in gozdnih površin) . Kamnolomi, premogovniki ipd. . Ribištvo . II. Predelava primarnih virov/pridelkov (vino, sir, mesni izdelki, oglje, apno …) . Podeželska obrt . Založništvo (protoindustrija) . Delo v osredotočenih obratih (manufakture, fužine, rudniki …) . Migrantni/mobilni obrtniki (zidarji …) ? Mezdno delo v modernem industrijskem sektorju . III. Storitve na področju trgovine na srednjo in dolgo razdaljo (najem vlečne živine, krma, gostilne in prenočišča …) . Transport blaga drugih lastnikov na kratko in srednjo razdaljo . Trgovanje z lastnimi pridelki in izdelki (vključno z nabavljenim blagom) na kratko in srednjo razdaljo . Krošnjarstvo (kramarstvo) . Tihotapstvo . Migrantni/mobilni delavci (pristaniški težaki ...) . Uradna, zaupna dela (merilci, cenilci, priče …) . Turizem . Literatura Beguš, I. 2017. »Peasant Income Integration in Early Modern Slovenia: A Historiographical Review.’« V Integrated Peasant Economy in a Comparative Perspective. Alps, Scandinavia and Beyond, uredili A. Panjek, J. Larsson in L. Mocarelli, 51–81. Koper: Založba Univerze na Primorskem. Bizjak, M. 2017. »Integrated Peasant Economy in Medieval Slovenia: A Preliminary Study.« V Integrated Peasant Economy in a Comparative Perspective. Alps, Scandinavia and Beyond, uredili A.Panjek, J. Larsson in L. Mocarelli, 83–93. Koper: Založba Univerze na Primorskem. Blaznik, P. 1973. Škofja Loka in loško gospostvo (973–1803). Škofja Loka: Muzejsko društvo. Coppola, G. 1991. »Equilibri economici e trasformazioni nell’area alpina in eta moderna: scarsita di risorse ed economia integrata.« V Lo spazio alpino: area di civilta, regione cerniera, uredila G. Coppola in P. Schiera: 203–22. Napoli-Pisa: Liguori. de Vries, J. 2008. The Industrious Revolution: Consumer Behavior and the Household Economy, 1650 to the Present. New York: Cambridge University Press. Gestrin, F. 1973a. »Boj za podeželsko trgovino med mestom in vasjo od konca 15. do srede 17. stoletja.« Jugoslovenski istorijski časopis 12: 72–80. Gestrin, F. 1973b. »Kmečka trgovina kot ozadje kmečkih uporov.« Situla 13: 45–67. Gestrin, F. 1978. »Prispevek k kvantifikaciji kmečke trgovine v poznem sred­njem veku in 16. stoletju.« Jugoslovenski istorijski časopis 17 (1–4): 169–78. Gestrin, F. 1982a: »Marginalije k Valenčičevi razpravi o tovorništvu na Kranjskem.« Zgodovinski časopis 36 (4): 347–54. Gestrin, F. 1982b. »Nekaj pogledov na gospodarsko zgodovino v slovenskem zgodovinopisju.« Zgodovinski časopis 36 (3): 205–11. Gestrin, F. 1991. Slovenske dežele in zgodnji kapitalizem. Ljubljana: Slovenska matica. Gestrin, F.1962. »Gospodarstvo in družba na Slovenskem v 16. stoletju (Oris razvoja).« Zgodovinski časopis 16: 5–24. Grafenauer, B. 1970. »Gospodarski obrat kmetije.« V Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog, zv. 1, uredili P. Blaznik idr., 619–51. Ljubljana: Slovenska akdememija znanosti in umetnosti in Državna založba Slovenije. Grafenauer, B. 1973. »Kmečki upori na Slovenskem do 18. stoletja.« V Položaj kme­ta in kmečki upori od 15. do 19. stoletja / Bauernstand und Bauernaufstände vom 15. bis 19. Jahrhundert. Mednarodni kulturnozgodovinski simpozij Modinci / Internationales kulturhistorisches Symposion Mogersdorf, ure­dil A. Leskovec, 19–33. Maribor: Združenje visokošolskih zavodov. Grafenauer, B. 1974. Boj za staro pravdo v 15. in 16. stoletju na Slovenskem: slov­enski kmečki upor 1515 in hrvaško-slovenski kmečki upor 1572/73 s pose­bnim ozirom na razvoj programa slovenskih puntarjev med 1473 in 1573. Ljubljana: DZS. Hassinger, H. 1987. Geschichte des Zollwesens, Handels und Verkehrs in den östlichen Alpenländern vom Spätmittelalter bis in die zweite Hälfte des 18. Jahrhunderts. Stuttgart: Steiner Verlag. Kosi, M. 1998. Potujoči srednji vek. Cesta, popotnik in promet na Slovenskem med antiko in 16. stoletjem. Ljubljana: Založba ZRC. Lazarević, Ž. 2015. Spremembe in zamišljanja. Gospodarsko-zgodovinske refl­eksije. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino. Makarovič, G. 2003. »Retrogradna konstrukcija podobe gibanja prebivalstva na Slovenskem pred 18. stoletjem.« Etnolog 13 (1): 351–410. Malanima, P. 1998. La fine del primato. Crisi e riconversione nell‘Italia del Seicento. Milano: B. Mondadori. Panjek, A. 2002. Terra di confine. Agricolture e traffici tra le Alpi e l’Adriatico: la contea di Gorizia nel Seicento. Mariano del Friuli (Gorizia): Edizioni della Laguna. Panjek, A. 2014. »Integrirana ruralna ekonomija v zahodnem slovenskem pros­toru v zgodnjem novem veku.« V Vizija raziskav slovenske gospodarske in družbene zgodovine, uredila D. Mihelič, 199–205. Ljubljana: Založba ZRC. Panjek, A. 2015. »Integrated Peasant Economy in Early Modern Slovenia. The Institutional Framework and the Concept.« Histoire des Alpes 20: 187–207. Panjek, A. 2017. »Integrated Peasant Economy as a Concept in Progress.« V Integrated Peasant Economy in a Comparative Perspective. Alps, Scandinavia and Beyond, uredili A. Panjek, J. Larsson in L. Mocarelli, 11–49. Koper: Založba Univerze na Primorskem. Panjek, A., J. Larsson in L. Mocarelli, ur. 2017. Integrated Peasant Economy in a Comparative Perspective. Alps, Scandinavia and Beyond. Koper: Založba Univerze na Primorskem. Pickl, O. 1971. »Die Auswirkungen der Türkenkriege auf dem Handel zwis­chen Ungarn und Italien im 16. Jahrhundert.« V Die wirtschaftlichen Auswirkungen der Türkenkriege. Die Vorträge des 1. Internationalen Grazer Symposions zur Wirtschafts- und Sozialgeschichte Südosteuropas, uredil O. Pickl, 71–129. Graz: Universität Graz. Pickl, O. 1977. »Das Mautbuch von Vransko/Franz von 1584/85. Zur Geschichte des Handels auf der ‚Laybacher Strasse‘ in der 2. Hälfte des 16. Jahrhunderts.« V Erzeugung, Verkehr und Handel in der Geschichte der Alpenlaender. Tiroler Wirtschaftsstudien 33: 307–29. Innsbruck: Universitätsverlag Wagner. Pickl, O. 1983. »Die Rolle der Habsburgischen Ostalpenländer im Ost-West-Handel von der Mitte des 15. bis zur Mitte des 17. Jahrhunderts.« V Domus Austriae. Eine Festgabe Hermann Wiesfläcker zum 70. Geburtstag, ure­dili W. Höflechner, H. J. Mezler Andelberg in O. Pickl, 303–20. Graz: Akademische Druck- und Verlagsanstalt. Romano, R. 1992. Opposte congiunture. La crisi del Seicento in Europa e in America. Venezia: Marsilio. Šorn, J. 1979. »Zanimivosti z naših cest v 18. stoletju.« Kronika 27 (3): 157–67. Šorn, J. 1984. Začetki industrije na Slovenskem. Maribor: Založba obzorja. Štih, P., in V. Simoniti. 2010. Na stičišču svetov: slovenska zgodovina od praz­godovinskih kultur do konca 18. stoletja. Ljubljana: Modrijan. Tenenti, A. 1961. Venezia e i corsari. Bari: Laterza. Valenčič, V. 1981. »Tovorništvo na Kranjskem.« Zgodovinski časopis 35 (3): 243–77. Valentinitsch, H. 1973. »Der ungarische und innerösterreichische Viehhandel nach Venedig in der ersten Hälfte des 17. Jhs.« Carinthia 1 (163): 213–47. Valentinitsch, H. 1975. »Ferdinand II., die innerösterreichischen Länder und der Gradiskanerkrieg 1615–1618.« V Johannes Kepler Gedenkschrift 1571–1971, uredila P. Urban in B. Sutter, 497–539. Graz: Leykam. Valentinitsch, H. 1981: Das landesfürstliche Quecksilberbergwerk Idria 1575–1659. Graz: Historische Landeskommission für Steiermark. Valentinitsch, H. 1989. »Die Verpachtung von Handelsmonopolen durch den Landesfürsten in Österreich von der Mitte des 15. bis zum Ende des 18. Jhs.« V Menschen, Münze, Märkte, uredil G. Schöpfer, 85–95. Judenburg: Steieirische Landesaustellung. Verbič, M. 1952–53. »Idrijski delavec v 16. stoletju.« Zgodovinski časopis 6–7: 531–50. Vilfan, S. 1978. »Transportni stroški okrog leta 1600.« Acta historico-oeconom­ica Iugoslaviae 5: 79–88. Voje, I. 1978. »Upliv puteva (saobračajnica) na raslojavanje slovenačkog sela u logaškom vlasteništvu.« Jugoslovenski istorijski časopis 1–4: 149–57. Žontar, J. 1956. »Platnarstvo in sitarstvo v loškem gospostvu v 18. stoletju.« Loški razgledi 3: 89–102. Žontar, J. 1956–1957. »Nastanek, gospodarska in družbena problematika polici­jskih redov prve polovice 16. stoletja za dolnjeavstrijske dežele s posebnim ozirom na slovenske pokrajine.« Zgodovinski časopis 10–11: 32–121. doi: https://doi.org/10.26493/978-961-7023-81-7.15-50 15 Tabela 1.1: Oblike, značilnosti in kronologija kmečke trgovine in tovorništva po Gestrinu, Grafenauerju in Šornu 1.1. ekspanzivna faza: sredina 13.–sredina 14. stol. 2.2. ekspanzivna faza: sredina 15.–konec 16. stol. 3.3.33. ekspanzivna faza: sredina in pozno 18. stol. 1. Z lastnim blagom 4. Z blagom poklicne trgovine 7. Prevozništvo 2. Za trgovce 5. Z blagom drugih kmetov 3. Za tovorno tlako 6. Tihotapstvo Na kratke razdalje, v trgih in mestih Na daljše razdalje (medregio­nalna in mednarodna, tudi po morju); v lokalne fužine Izvoz preko morskih pristanišč; ekonomsko-politični ukrepi Opomba: Oblike in značilnosti kmečke trgovine iz vsake faze so prisotne tudi v naslednjih fazah. Viri: glej besedilo. Tabela 1.2: Letni obseg kmečke trgovine na Slovenskem med zgodnjim 14. in zgodnjim 17. stoletjem – Gestrinova ocena Obdobje Letna kmečka trgovina Ocena prebivalstva Obseg tovora na gospodinjstvo Zgodnje 14. stoletje 110.000 tovorov (18.500 ton) 90.000 kmečkih gospodinjstev 0,21 tone Pozno 15. stoletje 400.000 tovorov (67.200 ton) 120.000 kmečkih gospodinjstev 0,56 tone 16. in zgodnje 17. sto­letje 550,000 tovorov (92.400 ton) 800.000 prebivalcev v celoti 0,62 tone Viri in pretvorba: Glej besedilo ter opombi 7 in 8. Tabela 1.3: Delež industrijske proizvodnje za trg na Kranjskem v obdobju 1760–1775 po Šornovi oceni (brez idrijskega rudnika) Oblika proizvodnje Delež bruto domačega proizvoda (%) Kmečka proizvodnja (delno vključena v založniške oblike organizacije) 29 Obrt (vključno s podeželskimi obrtniki in založniškimi proizvodnimi mrežami) 25 Osredotočeni obrati v lahki industriji 25 Osredotočeni obrati v težki industriji (rudniki in fužine) 21 Skupaj 100 Vir: Šorn 1984, 62–3. 2 Integriranje dohodkov v kmečki ekonomiji v zgodnjem novem veku: historiografski pregled po slovenskih pokrajinah Ines Beguš Goriški muzej Grajska cesta 1, 5000 Nova Gorica ines.begus@goriskimuzej.si Fakulteta za humanistične študije Univerza na Primorskem Titov trg 5, 6000 Koper ines.begus@fhs.upr.si Uvod Poseganje kmečkega prebivalstva v neagrarne dejavnosti je bilo v sloven­skem prostoru precej razširjeno. Že v zgodnjem novem veku se je namreč velik del slovenskega agrarnega prebivalstva s svojimi pridelki, izdelki in storitvami vključeval v lokalne in čezmejne trge ter trgovske tokove na kraj­še in daljše razdalje. Zametki znanstvenega preučevanja tega pomembne­ga dela agrarne zgodovine se umeščajo v čas raziskovanja mestnega oz. ne­agrarnega gospodarstva v prvi polovici 20. stoletja (Gestrin 1982b, 205), ko je bilo aktualno obravnavanje »boja« meščanstva proti podeželski trgovini (na primer Zwitter 1929; Žontar 1939, ponovna izdaja 1982). Poglobljenejše raziskave na temo kmečke trgovine in tovorništva v slovenskem prostoru je v slovenskem zgodovinopisju prispeval Gestrin v šestdesetih letih prej­šnjega stoletja. Vzporedno z njegovimi raziskavami so nastajala še druga dela, ki posredno obravnavajo tudi »dopolnilne« dejavnosti kmečkega pre­bivalstva. Tu mislimo predvsem na dela na temo lokalne zgodovine, študi­je drugih področij slovenske zgodovine in na splošne zgodovinske pregle­de v obliki enciklopedičnih izdaj (na primer Blaznik 1973; Grafenauer 1962; Blaznik idr. 1970; 1980; Čepič in Nećak 1979). V zadnjem času je opaziti po­noven interes za raziskovanje tega dela agrarne zgodovine, ki se ga razisko­valci lotevajo z novimi metodološkimi pristopi in primerjalnimi analizami z alpskim in zahodnoevropskim prostorom (Panjek 2011; 2014; 2015a; 2017). V tem prispevku obravnavamo prisotnost neagrarnih dejavnosti na slovenskem podeželju na podlagi zgodovinarske literature. V ta namen so najprej predstavljene nekatere osnovne poteze in problemski pristopi zgodovinarskih obravnav, za prikaz njihovih izsledkov in ugotovitev, s ka­terim smo želeli izpostaviti izrazito raznolikost dejavnosti, ki jih izpričuje­jo številni članki in knjige, pa smo imeli na voljo več poti, pri čemer smo se odločali predvsem med dvema: predstavitev po panogah ali na regional­ni osnovi. Odločili smo se za slednjo, ker ob upoštevanju sektorske pri­padnosti in ohranjanju poudarka na pestrem naboru kmečkih neagrarnih dejavnosti, značilnem za slovensko podeželje, omogoča hkraten vpogled v lokalne specifike in primere specializacije, ki so pomemben element za poznavanje in interpretacijo praks integriranja dohodkov med kmečkim prebivalstvom. 1. Uvod v slovensko zgodovinopisje o kmečki trgovini in drugih neagrarnih dejavnostih Kot prvega, ki v svojem delu opisuje gospodarske dejavnosti, s katerimi se je kmečko prebivalstvo ukvarjalo v novem veku, lahko štejemo kranjske­ga plemiča Janeza Vajkarda Valvasorja. V svojem obsežnem delu Slava voj­vodine Kranjske iz leta 1689 je temeljito popisal in raziskal naravne, zgodo­vinske in kulturne elemente v posameznih regijah takratne Kranjske. Med drugim je v svoje opise zajel tudi aktivnosti, s katerimi so kmetje integrira­li svoje vire dohodka. Ti opisi so še danes pomemben vir preučevanja v slo­venski zgodovini in jih bomo kasneje tudi natančneje predstavili. Temeljne študije o zgodovini neagrarnih dejavnosti kmečkega pre­bivalstva ter »zgodnjem kapitalizmu« na Slovenskem je opravil Ferdo Gestrin.1 V okviru preučevanja gospodarstva in družbe v slovenskih deželah v zgodnjem novem veku se je v svojih delih posvetil trgovini, na­ložbam trgovskega – predvsem tujega – kapitala, trgovskim izmenjavam med slovenskimi zalednimi in primorskimi mesti, vrstam trgovskega bla­ga in trgovskim potem, ki so že v novem veku povezovale slovenske dežele z Jadranom in alpskim prostorom ter ogrskimi in italijanskimi deželami. Precejšen poudarek je namenil tistemu delu trgovske dejavnosti, ki je bil v domeni agrarnega prebivalstva, to je kmečki trgovini z lastnimi ali tujimi pridelki in izdelki, tovorništvu in tihotapstvu. Za kmečko oz. podeželsko 1 Glej Gestrinova dela 1962; 1963; 1965; 1972; 1973a; 1973b; 1973c; 1973d; 1982a; 1982b; 1991 idr. trgovino in tovorniško dejavnost je kot prvi tudi definiral terminologijo, ob njem pa velja na to temo omeniti še Šorna.2 Razvoj kmečke trgovine od 13. stoletja do začetka novega veka je Gestrin opredelil v dveh časovnih obdobjih, ki sovpadata z obdobji pro­diranja blagovno-denarnih odnosov na zemljiško gospostvo in ju označuje kot prva in druga stopnja komercializacije zemljiškega gospostva. V prvem obdobju, ki traja od 13. do sredine 14. stoletja, je z uveljavitvijo denarnih da­jatev »proces komercializacije precej na široko odprl vrata v okvire zemljiš­kih gospostev in dobil mnogo širše družbene osnove. Zato so v trgovino posegajoči podložniki začeli kmalu prebijati meje veljavne družbene del­itve dela« (Gestrin 1973b, 45–6) z vedno bolj razširjenim trgovanjem mimo mest in trgov, kar je pričelo ustvarjati trenja med mesti in vasjo. V dru­gi polovici 15. stoletja je po mnenju Gestrina zaznati nove razvojne težnje. Podeželska trgovina je v tem obdobju, ki ga označuje druga stopnja komer­cializacije zemljiškega gospostva, prehajala v svoj »višek« (Gestrin 1973a, 74; 1973b, 45). Prisotnost blagovno-denarnega gospodarstva v zemljiškem gos­postvu je bila po njegovem že tako velika, da je vplivala na odnose v celot­ni fevdalni družbi. Posledice so se kazale v spremembi strukture zemljiš­kega gospostva in njegovi vedno večji komercializaciji. Fevdalci so izhod iz »krize zemljiš­kega gospostva« iskali na različne načine. Med drugim so pričeli izrazito posegati v blagovno-denarne odnose, pri čemer so kmete vključevali v trgovske posle, uvajali določbe, da lahko kmetje prodajajo pridelke in izdelke samo njim in si s tem lastili kmečko trgovino ter nala­gali podložnikom obveznost tlačnega tovorništva in prodaje gospodovega blaga (Gestrin 1973a, 74; 1991, 224–6, 235). Zahteve fevdalcev so sicer ome­jevale trgovanje kmetov z lastnimi pridelki in blagom, a kljub temu se je kmečka trgovina že zelo razmahnila tudi z vključevanjem kmetov v trgo­vino meščanov. Razlogov za poseganje kmečkega prebivalstva v trgovsko dejavnost je bilo po mnenju Gestrina več. Prvi je bil potreba, ki je izvira­la iz teženj zemljiških gospodov po odplačevanju fevdalne rente v denar­ju ter večanju davčnih bremen s strani deželne uprave in države. Poleg tega vidi dodaten razlog v majhnosti kmetij, katerih donosnost ni zadostova­la za poplačilo naraščajočih davkov in fevdalne rente (Gestrin 1991, 248). Vendar majhnost kmetij in nuja po dodatnem viru dohodka v denarju po Gestrinovem mnenju nista bila edina vzroka za širjenje kmečke trgovine. V poseganju kmetov v trgovsko dejavnost vidi tudi željo po pridobivanju 2 Gestrin 1973a, 73; Gestrin 1982a, 347; Šorn 1984, 43; o terminološkem vprašanju glej prispevek A. Panjeka v tej knjigi. denarja in trgovsko podjetnost kmetov – temu vidiku je več pozornosti na­menjene v prvem poglavju, zato ga tu le omenjamo. Kot smo že omenili, je poseganje kmečkega prebivalstva v trgovino in širjenje blagovno-denarnih odnosov po Gestrinovem mnenju pričelo načenjati takratno družbeno deli­tev dela, kar pa se ni kazalo samo v odnosih znotraj zemljiških gos­postev, torej med fevdalcem in podložnikom, temveč tudi med mestom in podeželjem (Gestrin 1973a, 74–5). Ta tematika je bila v slovenskem zgodovi­nopisju pogosto obravnavna, in sicer kot boj meščanstva proti podeželski trgovini oz. kot boj za podeželsko trgovino med mestom in vasjo. Temeljni vir avtorjem pri preučevanju tega vprašanja so bili predlogi in sprejeti akti policijskih redov za dolnjeavstrijske dežele iz prve polovice 16. stoletja, ki jih je kot prvi prevedel in objavil Josip Žontar.3 Kot je razvidno iz njihove vsebine, se je pri sestavi aktov deželni knez opiral na deželne stanove, ki so bili zlasti predstavniki plemstva in zemljiških gospodov, in na predstavni­ke mest slovenskih dežel. Meščanstvo si je prizadevalo omejiti oz. odpraviti poseganje kmečke­ga prebivalstva v trgovsko dejavnost, ki naj bi bila v domeni mest. Vendar so bili podložniki pri tem deležni podpore deželnih stanov, ki so zagovar­jali njihovo poseganje po dopolnilnih dejavnosti, saj naj bi s tem lažje od­plačevali fevdalna bremena. Tu se razkrije dvojna vloga plemstva v odnosu do podložnika. Po eni strani so predstavniki zemljiških gospodov podpirali poseganje kmečkega prebivalstva v podeželsko trgovino, kot zaznamo tudi že iz obravnave Gestrina (1991, 251), po drugi strani pa so težili k povečan­ju »fevdalnega izkoriščanja do skrajnosti« in monopolu presežkov kmečke proizvodnje. Mestom je v tem boju sprva uspelo omejiti podeželsko trgo­vino. Že leta 1525 so koroška mesta predlagala, da se duhovščina, plemstvo in kmetje ne bi smeli ukvarjati »s prekupčevanjem, ker se jim ne spodobi. Saj morejo živeti duhovniki in plemiči od svojih rent in dednih dohodkov, kmetje pa so preskrbljeni s hrano od letnih plodov« (Žontar 1956–57, 47). Tudi v kasnejših predlogih iz leta 1542 najdemo zahteve, naj »noben du­hovnik, plemič, meščan in kmet« ne trgujejo ali prekupčujejo z blagom, kmečko trgovino pa naj bi se omejilo le na prodajo lastnih presežkov na se­jmih v mestih in trgih. Deželni stanovi se s takimi določbami niso strinjali in sčasoma dosegli, da so dežele prejele nekatere olajšave v prid podeželske trgovine, ter s tem vsaj navidezno stopili tudi v bran svojim podložnikom. 3 Žontar 1956–57. Obravnave boja mest in vasi na podlagi omenjenega vira sicer zasledimo že ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja (Vrhovec 1886; Zwitter 1929). Za nadaljnje analize in povzetke teh dokumentov glej na primer Grafenauer (1962), Gestrin (1991, 191; 1973a, 72) idr. Na stanovskih deželnih zborih so kot razlog, da kmetje ne morejo odplače­vati davkov, navedli, da se »revnim ljudem« preprečuje vsako kupčevanje; »brez njega pa se pri svojih drobnih, malo rodovitnih 'gruntih' ne morejo prehraniti in vzdrževati. Ako nimajo kmečki podložniki zaslužka, zem­ljiški gospod ne more dobiti dajatev in davkov« (Žontar 1956–57, 73). Tudi leta 1552 so zatrjevali, da se kmetje ne bi mogli obdržati na kmetijah, če se ne bi ukvarjali s tovorništvom na Goriško, Vipavsko, v Trst in na Laško ter tam trgovali ter da posebej na Dolenjskem in na Krasu kmetje ne bi zmog­li ostati na svojih kmetijah, če ne bi trgovali in bili dejavni v prevozništvu (Žontar 1956–57, 114). Žontarja je sicer v obravnavanih virih bolj kot težnje mest po odpra­vi podeželske trgovine zanimalo, kakšne so bile gospodarske in družbene spremembe po posameznih slovenskih pokrajinah na prehodu iz srednjega v novi vek. Zanj najpomembnejša ugotovitev, ki so mu jo posredovali policij­ski redovi, je diferenciacija v vseh slojih prebivalstva. Pri kmečkemu sloju je zasledil delno gospodarsko in ne toliko družbeno rast. Zaradi višanja da­jatev, davkov in drugih pristojbin se je položaj nekaterih pravih kmečkih gospodarstev nekoliko poslabšal. Kljub temu je na podeželju zaznati kmete, ki so imeli tudi po tri kmetije. Bistveno je narasel sloj kajžarjev, to je kmetov z malo zemlje, ki se je pretežno vključeval v platnarstvo ter trgovino z živi­no in platnom. Tretjo plast kmečkega prebivalstva so tvorili gostači, ki svo­je zemlje niso imeli in so se preživljali pretežno kot dninarji. Z analizo in objavo policijskih redov je dal Žontar pomemben prispe­vek tako k spoznavanju razmerij med različnimi družbenimi sloji takratne­ga prebivalstva kot tudi poznavanju vzrokov, obsega in raznolikosti neag­rarnih dejavnosti kmetov. Kasnejšim avtorjem, med katere spada tudi že predstavljeni Gestrin, je s tem dal kar nekaj izhodišč, ki so jim bila v pomoč pri razvijanju interpretacij o pomenu neagrarnih virov dohodka za kmečko prebivalstvo in položaju kmečkega prebivalstva na Slovenskem v zgodnjem novem veku. Položaju kmečkega prebivalstva v 16. stoletju in pomenu neagrarnih dejavnost se je v svojih delih posvetil tudi Bogo Grafenauer. Tudi njega so zanimali vzroki in položaj kmečke trgovine in obrti v času razvoja mest­nega gospodarstva v novem veku ter boj meščanstva proti podeželski trgo­vini. Po njegovem mnenju vzrokov za dvig kmečke trgovine ne gre iskati samo v majhnosti kmečkih obratov, v katerih kmetje niso uspeli pridelati zadostne količine hrane, temveč tudi v mestni omejitvi maksimalnih od­kupnih cen poljskih pridelkov, po katerih so plačevali kmetom. Zatem so meščani žito prodajali naprej po bistveno višji ceni in na ta način zadrža­li zase velik del dobička. Temu so se kmetje želeli izogniti in žito prodaja­ti drugje, kjer bi lahko dosegli višje prodajne cene (Grafenauer 1962, 61–2). Te ugotovitve je Grafenauer kasneje v svojem raziskovalnem delu integ­riral s študijami kmečkih uporov na Slovenskem. Pri obravnavi vzrokov kmečkih uporov izpostavlja omejevanje kmečkega trgovanja s strani meš­čanstva in zemljiških gospodov – kot ga obravnavata tudi Gestrin in Žontar – ter deželnega kneza. V programih kmetov je namreč jasno zaznati, da je v kmečko trgovino posegala tudi država z vedno strožjim mitninskim in cestnim režimom. Med pritožbami in zahtevami kmetov v kmečkih upo­rih je bilo pogosto izraženo nezadovoljstvo z uveljavljanjem prisilnih poti in novih mitnic ter uveljavljanjem in večanjem mitnin, ki jih je odrejala drža­va. Konjiški kmetje so na primer v kmečkem uporu leta 1514 v eni od dva­najstih točk oz. zahtev, namenjenih cesarju, navedli, da jih na raznih krajih »obtežujejo z nenavadnimi cestami (pač glede obvezne poti pri kmečkem trgovanju!), ki jih po starem nikoli ni bilo in ki bi jih tudi radi naznanili« (Grafenauer 1974, 60–1). V programu hrvaško-slovenskega kmečkega upo­ra leta 1572/73 Grafenauer ugotavlja, da je imelo podeželsko trgovanje že iz­jemno velik pomen med vzroki za upor. Argumenti pa so bili tudi tokrat nove oz. zvišane mitnine in carine, ki so bremenile trgovanje kmeta v slo­venskih deželah (Grafenauer 1974, 155–6). Po mnenju Grafenauerja je pot do uporov odprl tedanji gospodarski razvoj v smeri zgodnjega kapitalizma, ki je deloval »na osebni položaj pod­ložnikov v smislu sprostitve ter s tem zaostril družbena nasprotja«4 (1973, 27). Iskanje virov dohodka tudi zunaj zemljiškoposestnih razmerij, bo­disi v trgovini in tovorništvu bodisi v fužinarstvu, podeželskem obrtništvu ali založniških razmerjih, je po njegovem mnenju spodbudilo mobilnost kmečkega prebivalstva, ki naj bi bila do tedaj precej omejena s strani dežel­nega plemstva. »Posebno tovorništvo je čedalje bolj odpiralo podložnikom in njihovim sinovom vrata v poslovno življenje in v svet, kamor ni sega­la moč njihovih zemljiških gospodov« (Grafenauer 1973, 27), medtem ko je trgovina znatno »vplivala na notranje razslojevanje vaškega prebi­valstva«. Predvsem na Kranjskem se je posebej hitro večal sloj kajžarjev, ki zara­di majhnih zemljiških posesti »niso mogli živeti brez vaške obrti, prometa in trgovine, zlasti pa ne brez zaslužka v zvezi s fužinarstvom« (Grafenauer 4 Grafenauer se pri tej trditvi naslanja na S. Vilfana, ki pravi, da je »zgodnji kapita­lizem načenjal v bistvenih temeljih fevdalno družbo in deloval na osebni položaj (podložnikov) v smislu sprostitve« (citat v Grafenauer 1974, 20). 1974, 133–4). Istočasno se je na podeželju razvijala sicer manj številčna skupina kmetov, ki je s trgovanjem pridobila precejšnje premoženje in se z odkupovanjem zemljišč osvobodila dolžnosti, ki so jih vezale na zemljiške­ga gospoda, kot ugotavlja tudi Žontar. V zadnjih letih se temi neagrarnih virov dohodka z novimi pristopi in raziskovalnimi vprašanji posveča Aleksander Panjek. Ugotoviti skuša vzro­ke za poseganje kmetov po neagrarnih virih dohodka, pri čemer izha­ja iz tu že obravnavanih značilnosti kmečke ekonomije na Slovenskem. Pri svojih obravnavah je prišel do dveh ključnih ugotovitev. Pri prvi pri­trjuje interpretacijam Gestrina in Grafenauerja, da se je kmečko prebival­stvo vključevalo v neagrarne dejavnosti iz potrebe, saj mu je to omogoča­lo doseganje ravni preživetja in sposobnost plačevanja davkov. Vendar po Panjekovem mnenju to še ni pomenilo, da je pri tej potrebi šlo tudi za pa­sivno sprejeto rešitev. Razdrobljenost in majhnost kmetij, ki niso uspele zagotoviti preživetja samo s kmetijsko dejavnostjo, kažeta na to, da je lah­ko podeželsko prebivalstvo tudi računalo na možnost dostopa do alterna­tivnih dejavnosti. Sčasoma je postal pojav drobitve in razslojevanja prebivalstva posle­dica obstoječih neagrarnih virov dohodka ter neagrarnih dejavnosti, zara­di česar so si kmetje lahko privoščili živeti na manjših kmetijskih obra­tih, ki jim sicer niso omogočali samozadostne oskrbe (Panjek 2015a, 202; Panjek 2017, 15, 22–3). Druga ugotovitev ravno tako izhaja iz slovenskega zgodovinopisja, ki ugotavlja, da je znotraj sicer precej razslojenega kmečke­ga prebivalstva poleg kmetov z malo ali nič zemlje obstajal tudi delež pre­možnejših in podjetnejših kmetov, ki so ravno tako posegali po neagrarnih dejavnostih. To dokazuje, da se teh dejavnosti niso posluževali samo naj­revnejši sloji kmečkega prebivalstva za doseganje ravni preživetja, ampak tudi bogati kmetje, katerih cilj ni bil preživetje, temveč želja po izboljšan­ju življenjskega statusa in podjetniška sposobnost. Na podlagi teh inter­pretacij Panjek razvija koncept integrirane kmečke ekonomije kot sistem, za katerega je značilno integriranje kmečkih in neagrarnih virov dohodka iz primarnega, sekundarnega ter terciarnega sektorja (Panjek 2017). 2. Pregled po deželah in pokrajinah osrednje in zahodne Slovenije Poglejmo si bolj podrobneje gospodarske dejavnosti, s katerimi je sloven­sko kmečko prebivalstvo integriralo svoje dohodke od kmetijstva. Pred tem je potrebno dati nekaj pojasnil o tem, katera območja in panoge niso bile vključene v analizo in zakaj. Najprej gre za številčnost zgodovinopisnih del, ki omenjajo kombiniranje kmetijstva z neagrarnimi panogami. Čeprav se, z izjemo zgoraj obravnavanih avtorjev, ostalo slovensko zgodovinopis­je ni posebej posvetilo tu obravnavani tematiki, je v številnih delih mogoče zaslediti neposredne omembe posameznih neagrarnih panog, v katere so se vključevali kmetje. Zato je razumljivo, da ni bilo mogoče zajeti čisto vseh avtorjev, ki so kdajkoli omenjali kmetijsko dejavnost v kombinaciji neag­rarno. Prav tako ni bilo mogoče obravnavati vseh neagrarnih dejavnosti, ki jih je bilo v novem veku izredno veliko, zato so v nadaljevanju obravnavane pretežno tiste, ki so bile na določenem območju posebej razširjene in uve­ljavljene. Tretje pojasnilo se nanaša na omembe obrtnikov ali nosilcev dru­gih dejavnosti (mlinar, sodar, fužinar), za katere ni vedno jasno, ali gre za specializirane poklice ali za podložnike, ki so kmetijsko dejavnost kombi­nirali z neagrarno. Taki primeri zato v prispevku tudi niso obravnavani. V analizo je vključena približno polovica današnje Slovenije, in sicer osred­nje in zahodne slovenske dežele in pokrajine, to so Kranjska (brez današ­njega hrvaškega dela Istre), Goriška grofija in podeželsko območje severno­istrskih obmorskih mest, izpuščeni pa bodo deželi Koroška in Štajerska ter Prekmurje, ki je v novem veku spadalo pod Ogrsko kraljestvo. Te vzhodne regije bi zaslužile enako pozornost kot ostale, vendar bodo zaradi preobšir­nosti dejavnosti v ostalih deželah in omejenosti z obsegom tega prispevka tokrat izpuščene. Opuščena bo tudi predstavitev zahodnih območij s slo­venskim prebivalstvom zunaj današnjih meja (tedaj Beneška republika)5. 2.1 Gorenjska Začnimo pri Gorenjski, kjer so bile dejavnosti kmetov, s katerimi so integri­rali svoje dohodke od kmetijske dejavnosti, precej raznovrstne. Poglejmo, kako to deželo in njene ljudi opisuje Valvasor v 17. stoletju. Med prebivalci omenja veliko tovornikov, »ki s konji tovorijo blago tja in spet sem; pa tudi veliko rudarjev ter tudi veliko tkalcev in trgovcev, ki z vsemi mogočimi deli skrbijo za svoje preživljanje in posel«. V vasi Bitnje so večinoma živeli »iz­delovalci sit, ki pletejo mreže za sita iz žime […] ti isti kmetje pa redijo tudi veliko lepih konj, ki jih večinoma vodijo na pašo v Italijo in tam prodajo«. V skoraj vsaki gorenjski vasi so za prodajo izdelovali tudi mezlan (tkani­na iz lanene osnove in volne), kupčevali so z volno in ovčjimi siri, s črnim in rdečim usnjem ter celo s škorpijoni, iz katerih so v lekarnah izdelova­ 5 Temu prostoru je namenjeno posebno poglavje v tej knjigi; glej Beguš, »Gostišče podjetne vaške skupnosti v Nadiških dolinah«. li škorpijonovo olje. Kot pomembni gospodarski panogi Valvasor omenja tudi pridobivanje in predelavo železa. V Bohinjski Bistrici je zabeležil pri­sotnost »številnih rudarjev, ki kopljejo železovo rudo, ali kako drugače naj­dejo svoje preživljanje v rudarski dejavnosti« (Valvasor 2009–13, 110, 117–8). Železarstvo oz. kovaštvo se je na območju Gorenjske razvilo že v sred­njem veku. Kmetje so sprva sami pridobivali in talili rudo, iz katere so nato izdelovali izdelke za svojo porabo (Blaznik 1959, 93; Mohorič 1955, 25–6; Gašperšič 1959, 5). S priseljevanjem fužinarjev in kovačev iz bližnjih dežel (Koroške in Furlanije) se je iz domače obrti pridobivanja železa pričelo raz­vijati bolj modernizirano fužinarstvo. Ponekod so imeli fužinarji »več hub zemlje s pašniki in planinami, kjer so pridobivali živež za fužinarsko nasel­je rudarjev, talilcev in kovačev, ter gozdove, kjer so žgali oglje in jemali jam­ski les« (Mohorič 1969, 30). V Železnikih so fužine zaposlovale kmete in dninarje kot rudoslede, kopače rude, oglarje, tovornike in delavce v obra­tih (Mohorič 1954, 96; Blaznik 1973, 88; Mohorič 1969, 39). Razvoj fužinar­stva je v 16. stoletju na nekaterih območjih Gorenjske povzročil tudi hit­er porast kajžarskega in gostaškega prebivalstva. Gašperšič omenja, da naj bi bil prav razcvet fužin pod Jelovico, v Kropi in Kamni Gorici poglavitni ­vzrok za nastanek kajžarstva in bajtarstva na tem območju (Gašperšič 1959, 98). Na fužinskih območjih so kajžarji delovali zlasti kot fužinski delavci ali oglarji, mnogi drugi pa so se ukvarjali tudi z obrtjo, s podeželsko trgovino in tovorništvom (Blaznik 1973, 201). Poleg fužinarstva je bilo na tem območju precej razširjeno platnarstvo, kot omenja tudi že Valvasor. Trgovina s platnom je bila precej živahna že v 15. stoletju, posluževali pa so se je tako njeni glavni proizvajalci – kmetje kot tudi poklicni trgovci. V 16. stoletju so se v vaseh okoli Kranja že uveljavi­li založniški odnosi v platnarstvu pa tudi sitarstvu in železarstvu (Žontar 1982, 161), v 18. stoletju pa naj bi bili po pisanju Žontarja v loškem gospost­vu že »skoraj vsi kmetje producenti platna, saj je imela skoraj vsaka hiša statve«, zelo prisoten pa je bil tudi že založniški sistem produkcije noga­vičarstva (Gestrin 1965, 194; Žontar 1956; Blaznik 1973, 289; Šorn 1984, 87–8, 98; Čepič in Nećak 1979, 339). Na Gorenjskem velja poleg naštetih podeželskih obrti omeniti še kro­jaštvo, tesarstvo, zidarstvo, sodarstvo, gostilničarstvo in mlinarstvo, ki so bile v glavnem v domeni kajžarskega in gostaškega prebivalstva (Blaznik 1973, 280–4; Hodnik 1995a 34, 36; Mihelič 1999, 659). Močno se je razvilo tudi tovorništvo, toda, kot navaja Valenčič, je to »tovorništvo imelo dru­gačen značaj, služilo je predvsem prodaji izdelkov tamkajšnjega železar­stva in platnarstva. Deloma je bilo tudi v zvezi s kmečko trgovino. Tovorniki železnih izdelkov v Trst in Italijo so se vračali s tovori vina, gotovo ne le za lastne potrebe, temveč za prodajo« (Valenčič 1981, 251). Ena pomembnih prometnih povezav, ki so se je posluževali, je vodila preko Škofje Loke čez Poljansko dolino, mimo mitninske postaje v Bači proti Čedadu in naprej v Furlanijo v Beneški republiki6. Po tej poti je »silno cvetelo« tudi tihotap­stvo (Blaznik 1973, 224). V Gorico in furlanska mesta so vozili platno, vino in živino. Slednjo so kupovali na Ogrskem, jo vzredili na svojih kmetijah in jo nato prodajali preko Tolminske v Beneško republiko (Blaznik 1973, 223; Gašperšič 1960, 152; Gestrin 1965). Nezanemarljiva je bila tudi tovorniška dejavnost, ki so jo podložniki opravljali za potrebe fužin.7 2.2 Goriška grofija Pomaknimo se proti Goriški grofiji, obmejni regiji z Beneško republiko. Integrirani kmečki ekonomiji na tem območju se je v slovenskem zgodo­vinopisju posvetil predvsem Panjek. S prometnega vidika sta po njegovem mnenju Zgornje Posočje in Kanalska dolina predstavljala osrednji pre­hod čez alpsko gorovje med srednjeevropskim in sredozemskim prosto­rom v najvzhodnejšem delu Alp (Panjek 2002a, 217). Po bovški poti, ki je iz Furlanske nižine in doline Soče vodila prek Kobarida v Bovec in dalje čez Predel proti Trbižu na Koroškem, so bovški in tolminski kmetje preva­žali vino, živino, mesne izdelke in sir. Bili so tudi glavni oskrbovalci mes­ta Gorice, svoje izdelke in živino pa so prodajali tudi čez mejo v beneški Čedad. Panjek izpostavlja vino kot »bogastvo Goriške grofije« (2015b, 60), ka­terega glavno tržišče je bila Koroška. Vinska trgovina s Koroško je temelji­la na vrsti sporazumov, po katerih so Korošci morali primarno odkupovati goriška in tržaška vina. Na Koroško so sladka goriška in tržaška vina (reb­ula, prosek) dobavljali preko koroških prevoznikov, krčmarjev, trgovcev, a tudi lokalnih tovornikov – slednji so bili pretežno kmečkega porekla. Med Koroško in Goriško je potekala tudi izmenjava vina za železo (Panjek 2015b, 59–79; Gomiršek 2007, 59). Poleg tega je 17. stoletju čez Kanalsko dolino 6 Več o tej prometni povezavi in drugih zvezah glej na primer v Blaznik 1966, Rajšp 1994. 7 S fužinarstvom so bili tesno povezani na primer tovorniki, ki so v Železnike pre­važali rudo in oglje, iz Železnikov pa fužinarske izdelke (Blaznik 1973, 180). Fužine izpod Jelovice so svoje izdelke največ tovorile čez Bačo proti Gorici, Devinu in Vid­mu ali čez Col proti Trstu in Reki. V glavnem so tod tovorili kmečki tovorniki in fužinarji (Šmitek 1989, 27, 30). v Goriška brda in Furlanijo prihajalo »veliko število Korošcev« na sezon­sko delo, da bi se »v tamkajšnjih vinogradih začasno zaposlilo pri trgatvi« (Panjek 2002a, 218; Panjek 2015b, 102–3). Na območjih Goriške, Tolminske in spodnje Vipavske doline je pre­bivalstvo posebej intenzivno izkoriščalo gozdne vire. Gorica se je zara­di plavljenja lesa po Soči v 16. stoletju razvila v središče lesne industrije (Gestrin 1965, 195). Kmetje so gozdove primarno izkoriščali za pridobivanje lesa in prosto pašo živine. V višjih alpskih legah je potreba po lesu nasta­jala predvsem zaradi izgradnje staj za živino na planinah ter pridobivanja kurjave za predelovanje mlečnih izdelkov. Tudi na planotah Trnovskega gozda so bližnji podložniki in kajžarji izkoriščali cesarske gozdove za pašo ovac in koz ter košnjo. V vasi Lokve so se poleg paše ukvarjali tudi s pokli­ci, vezanimi na gozdarstvo, kot so sekači, oglarji, tesarji in vozniki. Tu se je v 18. stoletju razvila steklarska obrt, pri kateri so sodelovali tudi domačini, ter škafarstvo, s katerim so se ukvarjali pretežno moški v zimskem času (Kolenc 2011, 97–9; 2012, 131). Gozdni les so domačini izkoriščali tudi za pot­rebe domače industrije. Iz njega so izdelovali kmetijska orodja in opre­mo tako za domačo uporabo kot prodajo v obliki suhorobarstva (Panjek 2015b, 107). Porabnik lesa goriških in posoških gozdov so bile poleg glažut fužine, ki so delovale na Bovškem, Ajdovščini in v Idriji. Izrazito razvita je bila na obravnavanem območju lesna trgovina, vezana predvsem na mesta Videm, Gorica in Trst. Prebivalci Trnovskega gozda so kot kmetje-gozdarji znaten del dohodka pridobivali s sečnjo, prevozom (furmanstvo) ter proda­jo lesa v Gorico (Panjek 2015b, 110–1; Kolenc 2012, 206). Kot industrijska dejavnost se je na Goriškem precej razvilo svilarstvo, za katero je bil les pomemben energijski vir in je nase vezalo dejavnosti, ki so se pretežno nahajale na podeželju v obliki založništva (Panjek 2015a, 103–5). Gojenje sviloprejk je v 18. stoletju postalo »poleg vinogradništva važna panoga kmetijstva na Gradiščanskem in v delu Goriške«, bilo pa je v dome­ni pretežno »revnih prebivalcev vasi« (Žontar 1957, 16). Listje murv, s kater­imi so hranili sviloprejke, so kmetje sprva kupovali in se za nakup močno za­dolževali. Zato je država spodbujala zemljiške gospode, da kmetom nar­ekujejo in omogočajo sajenje murv na njihovih zemljiščih, sama pa je kmete oproščala dajatev od te dejavnosti ter jim obljubljala nagrade. Prepoved grofa Attemsa v Sv. Križu iz leta 1768, da podložniki pošiljajo svoje otroke na delo v goriške delavnice, kaže na to, da so v svilarskih predilnicah delali tudi otroci kmečkega prebivalstva (Žontar 1957, 54–5, 70, 76), sicer pa je delo v predilnicah slonelo predvsem na tujih mojstrih-svilarjih. Dejavnost, ki je bila na tem območju precej razširjena, je bilo tudi tihotapstvo. To je bilo po mnenju Panjeka »sestavni del prometa in vsesplošen pojav«. Posebej živahno je bilo čezmejno tihotapstvo živine. Kako je potekalo, je razvidno iz spomenice kranjskih mest iz leta 1548: Ko peljejo konja na Laško, mu naložijo majhen tovor, kakor da bi hoteli iti po vino ali sol. […] Ko pa dospejo na Beneško, proda­jo konja s tovo­rom vred. […] V bližini beneške meje dajo kmetom zemljiški gospodje za denar dovolilnice, kakor da bi šlo za hišne potrebe. Tako priženo kmetje vole in drobnico, ne da bi plača­li mitnino, ponoči pa tihotapijo živino preko gora na Beneško. Blaga, ki ga prineso kmetje v zameno iz Benečije, ne prodajajo samo v deželi pri svojih domovih in neposredno pred mestnimi vrati, marveč ga tovorijo dalje v tretjo ali četrto deželo. (Žontar 1956–7, 85)8 Za tihotapljenje je veljalo tudi izogibanje predpisanim trgov­skim potem, s čimer so se tovorniki izmikali plačilu mitnin in carin. Iz Kranjske prek Vipavske doline in Krasa na Goriško ter s Krasa v Tržič (na beneškem ozemlju) so na ta način tihotapili vino, žito in živino. Skozi Posočje, čez bohinjske gore proti Kobaridu in z Bovškega so tihotapi­li predvsem mast, sir in v veliki meri že omenjeno živino. V večini pri­merov je bila končni cilj Beneška republika (Panjek 2002a, 221–2; Panjek 2015b, 102). Na Goriškem je potrebno kot pomemben vir dohodka kmečkega pre­bivalstva posebej izpostaviti rudnik živega srebra v Idriji, ki je bil v novem veku največji rudnik živega srebra na svetu za španskim Almadnom. Rudnik je kmečke sinove zaposloval v obliki mezdnega in pogodbenega dela kot kopalce in žgalce rude ter črpalce vode iz rudnika (Verbič 1952–3, 534, 538). Transport so opravljali idrijski podložniki ter podložniki so­sednjih gospostev, predvsem loškega (Verbič 1963, 98). Glavni izdelovalec in dobavitelj lončenih posod za taljenje rude so bili v prvih dveh stolet­jih delovanja rudnika kmečki lončarji z območja Škofje Loke. Posode so izdelovali izključno za potrebe rudnika, kar nakazuje že na industrijsko proizvodnjo oz. obliko založništva (Verbič 1963, 99; Blaznik 1973, 222; Kavčič 2010, 144; Panjek 2015b, 108). Očitno neizogibno je bilo tudi tih­otapstvo z živosrebrno rudo, ki so se ga posluževali pretežno podložni­ 8 Podobno izkoriščanje dovolilnic za čezmejno prodajo je v arhivskih virih zasledil tudi Panjek s strani bovških podložnikov (Panjek 2000, 162; 2002b, 221). ki-kramarji idrijskega, tolminskega in loškega gospostva, ki so v Idrijo prihajali pod pretvezo, da prinašajo živež v zameno za čipke, ki so jih na­kupovali od idrijskih klekljaric. Tradicija izdelovanja idrijskih čipk, ki so se ga posluževale kmečke žene in dekleta, sega že v 16. stoletje. Laneni sukanec in platno so v zameno za čipke nabavljale v Škofji Loki (Verbič 1969, 157; Hodnik 1995a, 1995b; Terpin 2007, 84). 2.3 Notranjska, Vipavska dolina in Kras Z vzhoda je v Gorico in dalje v beneško Furlansko nižino vodila cesta čez Vipavsko dolino in Notranjsko, ki je prihajala s Kranjske. Na Notranjskem so se odcepile še druge poti, ki so čez Kras vodile proti obalnim mes­tom Trst, Štivan, Koper, Izola, Piran ter Reka. Poglejmo kako je območje Notranjske, Vipavske doline in Krasa opisal Valvasor. Na Krasu, kjer je »zemlja kamnita«, kjer »primanjkuje lesa« in vode in kjer »nimajo nobene­ga žita in jedo zelo suh kruh«, vendar pa zori »prekrasno vino«, omenja, da je rasla »najlepša in najbolj plemenita trava«, ki je služila za pašo in vzre­jo živine. Na območju Notranjske in Krasa je zaznal tudi veliko tovorni­kov s konji. V Zgornji Pivki se je veliko prebivalcev preživljalo z lesom, ki so ga vozili do morja, kjer so iz njega izdelovali »vse mogoče reči, potrebne za velike ladje«. V Vipavski dolini je poleg sadja zelo dobro uspevala vin­ska trta, vino, ki so ga pridelali, pa so dobičkonosno prodajali v »tuje deže­le« (Valvasor 2009–13, 263–5). Zaradi prehodne lege proti obalnim mestom so bile na Notranjskem in Krasu najbolj razširjene panoge, v katere se je vključevalo kmečko pre­bivalstvo, trgovina, tovorništvo in tihotapstvo. Ta tematika je v slovenskem zgodovinopisju najbolj obdelana s strani že obravnavanega Gestrina (1962; 1969; 1963; 1991). Iz obalnih mest proti notranjosti dežel Kranjske, Štajerske pa do Hrvaške sta potekala kmečka trgovina in tovorništvo s soljo, z vinom in oljem. V obratni smeri, v primorska mesta, je s kmečko trgovino potova­lo »žito vseh vrst in moka, živina in mesni izdelki, sir in mast, kože in us­nje in domače sukno ter platno, med in vosek, les in lesni izdelki ter drugi proizvodi domače dejavnosti« (Gestrin 1965, 42). Kmetje so tovorili lastno ali tuje žito, ki so ga kupovali na trgih ali tovorili in prodajali za zemljiške gospode v okviru tlačnega tovorništva. Voje je za logaško gospostvo ugo­tovil, da so najmočnejše kajžarske naselbine ležale prav ob poti Ljubljana–Trst, kar nakazuje na prisotnost tovorništva. Vendar sklepa, da so kajžarji služili kot tovorniki – dninarji za gruntarje (večje kmete), ki so imeli svoje konje (Voje 1952–3, 661). Kot smo že omenili, sta v Vipavski dolini in na Krasu dobro uspeva­la tudi sadje in trta. O kmečki prodaji vina in sadja najdemo v objavljenih arhivskih virih več zapisanega kot v literaturi. Po zapisih v ljubljanskem tržnem redu iz leta 1571 so bili Vipavci (in Tržačani) med glavnimi proda­jalci sadja na ljubljanskem trgu, svojega in tujega (Blaznik idr. 1980, 321). Istega leta predlagajo kranjski deželni stanovi, da se kmetom dovoli izvaža­ti »vipavca, rebulo in druga laška sladka vina« iz dežele, saj zamenjava soli ni bila več docela prosta in je bilo to »do sedaj« v domeni tujcev (Žontar 1956–7, 78). Tudi Notranjska (Kras in Vipavska dolina), je bila po Valvasorju »blagoslovljena z zelo številnimi vini, ki so najboljša in povsod dobro zna­na […] kajti vinska trta poganja roke in noge ne le s čašami, polnimi rados­ti, temveč tudi z dobrim upanjem na lep dobiček, ki ga bo prevažanje vina pripeljalo v mošnjiček« (Valvasor 2009–13, 255, 269). Pridelava vina in sad­ja ter njuna prodaja oz. menjava sta bili torej v novem veku pomembni in tradicionalni panogi, ki se ju je posluževalo kmečko prebivalstvo. Podobno lahko trdimo tudi za rejo živine, ki jo omenja Valvasor. To naj bi po bese­dah stanov leta 1531 kmetje redili »za delo in ne za zakol, saj se Kraševci preživljajo z rejo vlečnih volov (ziehochsen), ki imajo neužitno, trdo meso«, zato je bila izvzeta iz prepovedi izvoza iz dežele (Vilfan 1962, 139). Kraški les je predstavljal blago, po katerem je povpraševanje prihaja­lo predvsem iz bližnjih mest, v času rasti v 18. stoletju pa še posebej Trsta. V omenjeno mesto so v 18. stoletju prihajali vaščani iz bližnjih kraških gos­postev z lesom za kurjavo, gradnjo in trte (Gestrin 1965, 195; Panjek 2015b, 109–10). V notranjskih gozdovih so kmetje lovili tudi polhe. O lovu na polhe na Javorniku nam priča delo naravoslovca Franza Antona Steinberga iz leta 1758. Po njegovih besedah je polhovo krzno kmetom prinašalo velike dobičke: Polšje kože prinašajo (na Javorniku) zelo dober profit; prodajajo jih krznarjem, ki jih izdelajo in šivajo v četverokotne tablice ter jih prodajajo v velikih količinah […] pošiljajo jih tudi v tuje dežele. Tukajšnji deželani jih poleg škorpijonovega olja in drugega drob­nega blaga pošiljajo na Holandsko, od koder jih prodajajo celo v Indijo. Ker so ti polhi zelo mastni, razpustijo kmetje njihovo mast, meso pa uživajo z zeljem in repo. (Baš 1981–3, 44) Omenimo še tihotapstvo, ki je na tem območju doseglo svoj višek konec 16. stoletja, posluževali pa so se ga tako kmetje kot meščani. Še pose­bej se je razmahnilo po uveljavitvi tržaške prisilne poti in ukrepov, s ka­terimi je država uredila način plačevanja mitnin in predpisov na postajah v Ložu, na Planini, v Postojni in Podkraju v smeri proti Tržaškemu zalivu (Jadranskemu morju) in okrepila nadzor na poteh ter sejmih s cestnimi pat­ruljami (iblajtarji – Überreiter). Kmečki trgovci so se ukrepom in nasil­nim »iblajtarjem« upirali tako, da so se posluževali drugih, neobičajnih poti in se tako izogibali mitnic oz. so mitnice prehajali nasilno (Gestrin 1963, 78–9; 1965, 81–2; 1991, 277; Vilfan 1963, 2–4; Panjek 2002b, 162–3). 2.4 Severna Istra Tržaška prisilna pot in tihotapstvo sta prizadela predvsem severno Istro (obmorska mesta Koper, Piran in Izola ter njihovo podeželje), ki so spa­dala pod Beneško republiko. Najhuje je bilo po mnenju Gestrina v Piranu. »Že od srede XV. stol. dalje je začela upadati v njem trgovina z lesom iz za­ledja. Po letu 1500 [je še vedno morala] biti živahna le kmečka, tudi tiho­tapska trgovina, s katero je v Piran še vedno prihajalo žito in druga živila ter predmeti kmečke trgovine, a v notranjost je šla zlasti sol« (Gestrin 1963, 79).9 Avstrijski (habsburški) državni ukrepi so poleg Pirana močno priza­deli tudi Koper. Koprski podestat, lokalni predstavnik beneške države, sre­di 17. stoletja omenja, kako je bila v preteklosti trgovina s habsburškim za­ledjem živahna, zdaj pa zamira. Dnevno naj bi bili habsburški podložniki prihajali v Koper tudi s po 200 do 300 konji, »v zameno za istrske proizvo­de pa so prinašali žita, sir, volno, kože, železo, meso, zlasti goveje za potre­be mestnih mesnic, in razne izdelke, predvsem iz lesa, kot so sodi, kadi, če­bri, škafi, omare ipd.« (Darovec 2004, 178). Izvozno blago iz primorja v zaledje daje razumeti, da so bile na pri­obalnih beneških območjih razvite agrarne panoge, od katerih bi presežek pridelave kmetje lahko prodajali in prejemali dodaten vir dohodka. Med temi lahko naštejemo solinarstvo, ribištvo, oljarstvo in vinogradništvo. Vendar to domnevo le težje potrdimo, saj so z izjemo solinarstva10 ostale naštete panoge za območje Istre v slovenskem zgodovinopisju slabše ra­ziskane. Poleg tega se težava pojavi tudi pri prepoznavanju slojev prebival­stva v mestih in zaledju. Znotraj mest so poleg plemičev živeli populari, tj. mestno prebivalstvo nižjih slojev, med katere so sodili »solinarji, ladjedel­ci, mornarji, ribiči«, obrtniki, trgovci ter kmetje. Literatura jih največkrat na­vaja po imenu mesta ali obrti, ki jo opravljajo (na primer Pirančan, 9 O tihotapljenju koprske in piranske soli glej Žitko 1979; Bonin in Bonin 2015, 189–206. 10 Glej na primer Pahor 1957; 1972; Vilfan 1962; 1963; Z. Bonin 2005; 2009; F. Bonin 2016 idr. Koprčan, solinar), in ne po sloju, ki mu pripadajo. Po pisanju Pahorja naj bi bilo v Kopru leta 1610 »izrazitih mestnih kmetov-popularov« mnogo, med­tem ko naj bi jih bilo v Piranu zelo malo ali nič.11 Populare tako srečamo kot na primer poklicne solinarje, ki so kot zakupniki (koloni) obdelovali solne fonde meščanov in plemičev, ali kot lastnike (običajno zelo majhnega) dela solnih fondov (Pahor 1972, 32, 34, 57). Poglejmo na kratko druge naštete panoge: ribištvo, vinogradništvo, ol­jarstvo in svilarstvo. Za piranske ribiče je znano, da so se ukvarjali s tiho­tapskim ribolovom in prodajo rib zunaj mesta (Pahor 1972, 61). Svilarstvo se je v severozahodni Istri pričelo razvijati ob koncu 17. stoletja, že prej pa sta bila prisotna tkalstvo in predilstvo. Leta 1763 sta dva podjetnika iz Kopra postavila predilnice svile, da bi s prodajo svile »v Avstrijske dežele« zagoto­vili delo in preživetje »tukajšnjemu ubogemu prebivalstvu«. Tako kot že na Goriškem, so bili tudi v obmorskih mestih aktualni predlogi s strani oblas­ti in posameznikov, da bi kmete usmerili v to donosno kulturo s sajenjem in z gojenjem murv za sviloprejo. Vendar so bili kmetje bolj naklonjeni tradi­cionalni istrski kmečki panogi, vinogradništvu (Darovec 2004, 244, 247, 280), katerega pridelek je bil eden glavnih izvoznih artiklov obmorskih mest. 2.5 »Srednja Kranjska« in Dolenjska Ozrimo se še k zadnji tu obravnavani regiji, ki je bila v Valvasorjevem času deljena na dva dela, »Srednjo Kranjsko« in Dolenjsko, v današnjem času pa zajema vzhodni del Notranjske in Dolenjsko. Valvasor je tu zaznal ve­liko tovornikov, rokodelcev in trgovcev, ki so trgovali s platnom, z vol­mi in drugo živino, medom ter s polšjimi kožicami, pozabil pa ni omeni­ti niti »mogočnega gozda pri Snežniku« in prehvaliti »zdravega dolenjskega vina« (Valvasor 2009–13, 174, 188–92, 223). Posebej je omenil suhorobarsko obrt na območju Ribnice in Kočevja ter tovorništvo preko Cerknice pro­ti Ljubljani in tudi proti morju. Tovorili niso samo po kopnem, ampak so tudi plavili po reki Savi, po kateri je tovor prihajal s Štajerske, z Dolenjske in s Hrvaške. Valvasor je na Dolenjskem, tako kot na Gorenjskem, zaznal tudi vasi, specializirane v neki dejavnosti. Na primer, omenja, da je v vasi­ci Šmartno na štirih kmečkih hubah prebivalo »veliko tovornikov in vseh mogočih rokodelcev, zlasti 'veliko usnjarjev', ki so izdelovali črno usnje«. Drugi primer je kraj Perišče, ki je ime dobil prav zaradi »peric, in žensk, 11 Po podatkih proveditorja iz leta 1626 naj bi večina koprskega prebivalstva živela od obdelave zemlje in pridelave soli, saj naj bi se vsak večer vračalo v mesto 1.500 ljudi (Darovec 2004, 175; Bonin 2005, 291; 2009, 100). ki belijo perilo in hodijo vsak teden v Ljubljano po umazano platno ter ga operejo. V vasi pa obelijo tudi veliko platnenega blaga in platnene preje« (Valvasor 2009–13, 180–1, 218–9). Kot lahko vidimo iz Valvasorjevih opisov, je bilo obravnavno območje izredno dejavno z vidika obrti in tovorništva. Slednje je značilno predvsem za okolico Cerkniške doline, ki se povezuje s kraškim in notranjskim tovor­ništvom proti obmorskim mestom oz. zaledju in smo ga torej že obravna­vali. Iz Novega mesta je namreč vodila prometnica proti Notranjski prek Rašice. Še pomembnejša prometna povezava je potekala ravno tako prek Novega mesta, in sicer iz Ljubljane proti hrvaškemu Zagrebu (Gestrin 1991, 105–6; Kosi 1998, 235), podložniki iz Bele Krajine in s Kočevskega pa so se vključevali v kmečko trgovino proti Reki (Gestrin 1972, 57). Kot omenja Valvasor, je trgovina potekala tudi po reki Savi, po kateri so plavili »vso robo iz Hrvaške, pa tudi del robe iz Štajerske in Dolenjske, proti Ljubljani« (Valvasor 2009–13, 158). Čolnarjenje »je bilo za večino čolnarjev postransko delo, ki so ga opravljali tedaj, ko niso bili vezani na delo na lastni kmetiji ali na zemljiškem gospostvu« (Umek 1999, 276). Kmetje so torej dohodke od kmetijstva integrirali z dohodki od trgovine in čolnarjenja, v mejah višnje­gorskega deželskega sodišča pa tudi od zakupa mitnic. V 16. in 17. stoletju so podeželske, »manjše mitnice praviloma zakupili kmečki ljudje«, v trgu Litija pa njeni prebivalci in sodniki (Golec 1995, 84). Kot večina ostalih že opisanih regij je bil tudi današnji del Dolenjske v novem veku vinoroden okoliš. Tu so kmetje obdelovali vinograde bo­disi kot podložniki bodisi kot zakupniki »gorskih vinogradov«, za katere so plačevali v naravi ali denarju. S širjenjem prebivalstva v 16. stoletju srečamo še druge vrste podeželskega prebivalstva, kajžarje ter gostače, ki »stanuje­jo pri drugih kmetih ter trgujejo s platnom in drugim« (Vilfan 1952, 112; Granda 2005, 287). Območje Ribnice in Kočevja je še posebej poznano po suhorobarski obrti. Valvasor je za Kočevsko polje zapisal, da je tu najti veliko lepih in velikih vasi; njihovi prebivalci so zelo bogabo­ječi in delovni. Vsi bodisi izdelujejo škatle, stružijo krožnike in sklede, izdelujejo žlice, rete in sita; tudi sicer delajo še vse mogoče izdelke iz lesa; svoje izdelke pa tudi raznašajo in razvažajo ne samo po vsej deželi, temveč tudi v sosed­nje dežele; pa svoje izdelke tudi precej daleč razpošiljajo. Prodajo tudi veliko polhovih kožic. Tudi v Ribniški dolini je med prebivalci »veliko lončarjev in izdeloval­cev ret, obročev, skled, krožnikov, škafov, in še vseh mogočih drugih posod iz lesa, pa strugarjev in mizarjev, ki vozijo in prodajajo svoje izdelke tako doma po deželi kot tudi v tujini« (2009–13, 218–9). Večje zanimanje za te dejavnosti je zaznati v etnološki stroki, ki se je tej temi posvetila predvsem za obdobje 19. in 20 stoletja (Bras 1982; Drnovšek 2007; posamezni članki v Orel in Matičetov 1951 idr.), manj pa v zgodovinar­ski stroki. Kljub temu lahko orišemo nekatere prvine te dejavnosti že za ob­dobje zgodnjega novega veka. O trgovanju s suho robo priča že sejemska listi­na iz leta 1492, ko je cesar Friderik III. kočevskim in ribniškim podložnikom podelil privilegij, s katerim jim je dovolil trgovati »s svojo živino, platnom in drugim, kar sami vzgojijo in pridelajo« na Hrvaško in v druge dežele, s čimer je želel pomagati od turški vpadov uničenim ribniškim in kočevskim vasem. Ta privilegij je postal osnova tamkajšnjega krošnjarstva (Otorepec 1982, 83; Gradišnik 2012, 13). V 16. stoletju je bilo trgovanje z lesnimi izdelki že tako razširjeno, da ga je želela oblast obdavčiti. Sčasoma se je iz prvotne stroke razširilo več bolj specializiranih panog, kot so škafarstvo, žličarstvo, posodarstvo idr. (Trošt 1950–1, 36–7). Suhorobarji so svoje izdelke prodajali tudi kot krošnjarji, kot omenja že Valvasor, »tako po domači deželi kot tudi v tujini«. Lesno surovino so dajali prostrani snežniški in kočevski gozdovi. Kmetje pod Snežnikom so imeli v snežniških gozdovih služnostno pravico do merkantilnega lesa za prodajo in trgovanja z lesnimi proizvodi. Podobno kot so kočevski podložniki prejeli privilegij za prodajo lesnih izdelkov, so omenjeno pravico prejeli tudi kmetje loškega gospostva z namenom, da si ekonomsko opomorejo od turških vpadov v 16. stoletju (Kačičnik Gabrič 2004, 48–9). Med podložniki na gospostvu Snežnik mimogrede še ome­nimo, da zasledimo v 18. stoletju poleg tovornikov sezonske migrante, ki so »hodili poleti kosit, pozimi pa mlatit na Hrvatsko« (Valenčič 1981, 254). V gozdovih »Srednje Kranjske« so, tako kot v javorniških gozdovih, kmet­je lovili tudi polhe, njihove kožice pa so »nosili v zelo oddaljene dežele kot na primer v Holandijo ter celo v Anglijo in Španijo« (Valvasor 2009–13, 211). Zaključek Za zaključek poskusimo preveriti, ali lahko v prispevku obravnavane gos­podarske dejavnosti vzporedimo s shemo dejavnosti, prisotnih v integri­rani kmečki ekonomiji, kot je bila predstavljena za zahodno Slovenijo v primerjavi z alpskim in zahodnoevropskim prostorom (Panjek 2014, 203; 2015a, 199). Na ta način bomo ugotovili, ali je omenjeno shemo mogoče raz­širiti tudi na osrednjo Slovenijo. Iz nabora gospodarskih dejavnosti, s katerimi se je novoveško kmečko prebivalstvo v večini slovenskih dežel ukvarjalo poleg kmetijstva, je mo­goče ugotoviti precejšnjo raznovrstnost in gostoto panog. Te so sodile v vse tri ekonomske sektorje: primarnega, sekundarnega in terciarnega. Trdimo torej lahko, da je bila raznolikost in razširjenost dejavnosti v obravnavanih deželah precej velika. Težko bi sicer opredelili, katera od dejavnosti je bila najbolj razširjena oz. katera manj. Lahko pa rečemo, da je bila večina ter­ciarnih dejavnosti (trgovina, tovorništvo, prevozništvo, tihotapstvo) zas­topanih v vseh regijah. Nekaj je tudi takih, ki so lokalna specifika: na pri­mer čipkarice na območju Idrije, ki so še danes svetovno prepoznavne, ali pa sviloprejstvo na Goriškem in v obalnih mestih, ki se je tam razvilo pred­vsem zaradi ugodnih pogojev za rast murvinih dreves. Na razširjenost določenih dejavnosti so tako vplivali tudi naravni pogoji, poleg že omenje­nega svilogojstva omenimo še, recimo, solinarstvo v obmorskih mestih. Primerjava zahodnega slovenskega prostora s celotnim alpskim pros­torom in z zahodno Evropo je pokazala, da je bilo pri nas »prisotno in razšir­jeno veliko število različnih neagrarnih dejavnosti oz. kar večina izpričanih tipologij« (Panjek 2014, 203; 2017, 21–2). To izkazuje tudi naša analiza, ki po­leg zahodnega prostora vključuje še osrednji slovenski prostor. Na podlagi ugotovljene številčnosti in raznovrstnosti gospodarskih panog torej lahko potrdimo, da je koncept integrirane kmečke ekonomije mogoče aplicirati v večjem delu slovenskih dežel v obdobju (zgodnjega) novega veka. Nazadnje namenimo še nekaj besed slovenskemu zgodovinopis­ju. Pregled slovenske literature je pokazal, da v obdobju od zadnjih del F. Gestrina v devetdesetih letih prejšnjega stoletja do pojavitve koncepta in­tegrirane kmečke ekonomije nismo bili deležni novih obsežnejših študij o kmečkem poseganju v neagrarne dejavnosti na Slovenskem. V vsakem pri­meru je mogoče zaključiti, da je še največ raziskovalne pozornosti sloven­skih zgodovinarjev pritegnilo širše področje »kmečke trgovine«, ki je tudi konceptualno bolj dodelano in periodizirano do prehoda iz 16. v 17. stoletje, in sicer zahvaljujoč Gestrinu. Tudi za Grafenauerja in druge avtorje iz prej­šnjega stoletja lahko trdimo, da so ustvarili zelo dobro osnovo za nove raz­iskave, čeprav nekoliko neenako po posameznih področjih in z nekaterimi težavami, na katere so tudi že sami opozarjali. Literatura Baš, A. 1981–83. »Polšji lov na Slovenskem.« Traditiones, zbornik inštituta za slovensko narodopisje 10–2: 35–60. Blaznik, P. 1959. »O podeželski obrti na loškem ozemlju do začetka 16. stolet­ja.« Loški razgledi 6: 91–7. Blaznik, P. 1966. »Prometne zveze preko Poljanske doline v freisinški dobi.« Loški razgledi 13: 37–43. Blaznik, P. 1973. Škofja Loka in loško gospostvo (973–1803). Škofja Loka: Muzejsko društvo. Blaznik, P., idr. 1970. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog, zv. 1. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umet­nosti in Državna založba Slovenije. Blaznik, P., idr. 1980. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog, zv. 2. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umet­nosti in Državna založba Slovenije. Bonin, F. 2016. Belo zlato krilatega leva: razvoj severnojadranskih solin v obdob­ju Beneške republike. Piran: Pomorski muzej.  Bonin, Z. 2005. »Koprske soline v poročilih beneških uradnikov.« Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino 53 (3): 283–300. Bonin, Z. 2009. »Koprske soline.« Studia Iustinopolitana: Revija Osrednje kn­jižnice Srečka Vilharja Koper, 2 (1): 95–120. Bonin, Z., in F. Bonin. 2015. »Tihotapljenje koprske in piranske soli v obdob­ju beneške republike.« V Upor, nasilje in preživetje, uredila F. Bianco in A. Panjek. Koper: Založba Univerze na Primorskem. Bras, L. 1982. »Ribnica, njena suha roba in lončarstvo.« Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino 30, (2): 144–151. Čepič, Z., in D. Nećak. 1979. Zgodovina Slovencev. Ljubljana: Cankarjeva založba. Darovec, D. 2004. Davki nam pijejo kri. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče; Zgodovinsko društvo za južno Primorsko. Drnovšek, M. 2007. »Podoba kočevskih in belokranjskih krošnjarjev v očeh javnosti do začetka 20. stoletja.« Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino 55 (3): 387–404. Gašperšič, J. 1959. »Gorenjsko železarstvo v XIV. in XV. stoletju.« Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino 7 (1): 5–10. Gašperšič, J. 1960. »Ferdinandejski rudarski red za fužine pod Jelovico.« Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino 8 (3) 149–158. Gestrin, F. 1962. »Gospodarstvo in družba na Slovenskem (Oris razvoja).« Zgodovinski časopis 16: 5–24. Gestrin, F. 1963. »Trgovina slovenskega zaledja s primorskimi mesti od XIII. do konca XVI. stoletja.« Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovi­no 11 (2), 73–85. Gestrin, F. 1965. Trgovina slovenskega zaledja s primorskimi mesti od 13. do kon­ca 16. stoletja. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Gestrin, F. 1969. »Oris gospodarstva na Slovenskem v obdobju zgodnjega ka­pitalizma.« Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino 17 (1): 1–8. Gestrin, F. 1972. Mitninske knjige 16. in 17. stoletja na Slovenskem. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti.  Gestrin, F. 1973a. »Boj za podeželsko trgovino med mestom in vasjo od konca 15. do srede 17. stoletja.« Jugoslovenski istorijski časopis 12: 72–80. Gestrin, F. 1973b. »Kmečka trgovina kot ozadje kmečkih uporov.« Situla 13: 45–67. Gestrin, F. 1973c. »Kmečka trgovina in upori.« Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino 21 (1): 1–4. Gestrin, F. 1973d. »Trgovina in kmečki upori na Slovenskem in Hrvatskem v XVI. stoletju.« Zgodovinski časopis 26 (3–4): 207–17. Gestrin, F. 1982a. »Marginalije k Valenčičevi razpravi o tovorništvu na Kranjskem.« Zgodovinski časopis 36 (4): 347–54. Gestrin, F. 1982b. »Nekaj pogledov na gospodarsko zgodovino v slovenskem.« Zgodovinski časopis 36 (3): 205–11. Gestrin, F. 1991. Slovenske dežele in zgodnji kapitalizem. Ljubljana: Slovenska matica. Golec, B. 1995. »Trgovski promet na širšem območju Višnje gore do konca 18. stoletja v luči deželskosodnih in mestnih mitnic.« Zgodovinski časopis 49 (1): 75–98. Gomiršek, T. 2007. Rebula nekoč in danes. Nova Gorica, Goriški muzej. Gradišnik, M. 2012. »Obdobje petnajstega in šestnajstega stoletja – med novo vero, božjo šibo in krošnjarjenjem.« V Križem svajt so se podal pa sujo ruobo ponujal: pregled ribniškega krošnjarjenja od patenta leta 1492 do danes, uredili M. Gradišnik idr. Ribnica: JZ Rokodelski center – zavod za rokodelstvo, muzejsko in galerijsko dejavnost: 8–15. Grafenauer, B. 1962. Kmečki upori na Slovenskem. Ljubljana: Državna založ­ba Slovenije. Grafenauer, B. 1973. »Položaj kmeta in kmečki upori od 15. do 19. stoletja.« Mednarodni kulturnozgodovinski simpozij Modinci, Maribor 1973. Grafenauer, B. 1974. Boj za staro pravdo v 15. in 16. stoletju na Slovenskem: slov­enski kmečki upor 1515 in hrvaško-slovenski kmečki upor 1572/73 s pose­bnim ozirom na razvoj programa slovenskih puntarjev med 1473 in 1573. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Granda, S. 2005. »K zgodovini cvička.« V Ad fontes: Otorepčev zbornik, uredila D. Mihelič, 281–301. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Hodnik, M. 1995a. »Kraja živosrebrne rude in kaznovanje tatov iz loškega gos­postva.« Loški razgledi 42 (1): 31–7. Hodnik, M. 1995b. »Tihotapci živosrebrove rude v 18. stoletju.« Idrijski razgle­di 40: 22–27. Kačičnik Gabrič, A. 2004. O kmečkih dolgovih nekoliko drugače: problem servi­tutnih pravic na posestvu Snežnik. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije; Arhiv Republike Slovenije. Kavčič, I. 2010. »Petsto dvajset let vezi med Idrijo in Škofjo Loko.« Loški razgl­edi 57 (1): 135–47. Kolenc, P. 2011. »Med glažutarji na robu Trnovskega gozda: razvoj steklarske obrti med Gorenjo Trebušo, Lazno in Lokvami v letih od 1722 do 1825/30.« Goriški letnik: zbornik Goriškega muzeja 35: 95–125. Kolenc, P. 2012 »'V osrčju brezmejnega gozda'. Raba, izkoriščanje in gospodar­jenje s Trnovskim gozdom od naselitve do konca 19. stoletja.« Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino 60 (2): 203–20. Kosi, M. 1998. Potujoči srednji vek: cesta, popotnik in promet na Slovenskem med antiko in 16. stoletjem. Ljubljana: ZRC SAZU, Založba ZRC. Mihelič, D. 1999. »Zgodovina sodarske obrti na Slovenskem.« V Vilfanov zbornik: pravo, zgodovina, narod, uredila V. Rajšp in E. Bruckmüller, 659–79. Ljubljana: ZRC SAZU, Založba ZRC. Mohorič, I. 1954. »Zgodovina plavža v Železnikih.« Kronika: časopis za sloven­sko krajevno zgodovino 2 (2): 95–100. Mohorič, I. 1955. »Zgodovina fužin ob Bistrici pri Kamniku.« Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino 3 (1–2): 25–32. Mohorič, I. 1969. Dva tisoč let železarstva na Gorenjskem. I. del. Ljubljana: Mladinska knjiga. Orel, B., in M. Matičetov, ur. 1951. Slovenski etnograf 3–4. Ljubljana: Etnografski muzej. Otorepec, B. 1982. »Doneski k zgodovini Ribnice in okolice v srednjem veku.« Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino 30 (2): 79–87. Pahor, M. 1957. »Statuti Izole, Kopra in Pirana ter istrski zakoni o solarjih, so­larnah in tihotapcih.« Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino 5 (3): 123–34. Pahor, M. 1972. Socialni boji v občini Piran od XV. do XVIII. stoletja. Ljubljana: Mladinska knjiga; Piran: Pomorski muzej »Sergej Mašera«. Panjek, A. 2002a. »O gospodarskem pomenu meje za prebivalstvo Vzhodnih Alp s posebnim ozirom na zgornje Posočje: (16 –18. stoletje).« V Soški razgovori I: zbornik za domoznanstvo Zgodovinske sekcije KD Golobar, uredil J. Kunaver, 215–26. Bovec: Zgodovinska sekcija Kulturnega društ­va Golobar. Panjek, A. 2002b. Terra di confine: agricolture e traffici tra le Alpi e l'Adriati­co: la contea di Gorizia nel Seicento. Mariano del Friuli (Go): Edizioni del­la Laguna. Panjek, A. 2011. »Not Demesne but Money: Lord and Peasant Economies in Early Modern Western Slovenia.« Agricultural History Review 59 (2): 293–311. Panjek, A. 2014. »Integrirana ruralna ekonomija v zahodnem slovenskem pros­toru v zgodnjem novem veku.« V Vizija raziskav slovenske gospodarske in družbene zgodovine, uredila D. Mihelič, 199–205. Ljubljana: Založba ZRC. Panjek, A. 2015a. »Integrated Peasant Economy in Early Modern Slovenia: The Institutional Framework and the Concept.« Histoire des Alpes 20: 187–207. Panjek, A. 2015b. Vzhodno od Benetk, slovenski obmejni prostor: gospodarst­vo, družba, prebivalstvo in naravni viri v zgodnjem novem veku. Koper: Univerzitetna založba Annales. Panjek, A. 2017. »The Integrated Peasant Economy as a Concept in Progress«. V Integrated Peasant Economy in a Comparative Perspective: Alps, Scandinavia and Beyond, uredili A. Panjek, J. Larsson in L. Mocarelli, 11–49. Koper: Založba Univerze na Primorskem. Rajšp, V. 1994. »Obsoška cesta v prometni politiki avstrijske države.« Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino 42 (1) 1994: 46–51. Šmitek, J. 1989. »Fužinsko tovorništvo (Mitnice v Bači 1536).« Loški razgledi 36 (1): 23–31. Šorn, J. 1984. Začetki industrije na Slovenskem. Maribor: Založba obzorja. Terpin, M. 2007. »Marina Melhiorca – pomočnica tatov: proces proti tolpi ta­tov in tihotapcev 1729–1731.« Idrijski razgledi 52 (2): 84–99. Trošt, J. 1950–51. »Ribniška suha roba v lesni domači obrti.« Slovenski etnograf 3–4: 28–67. Umek, E. 1999. »Promet po Savi in Ljubljanici.« V Gestrinov zbornik uredila D. Mihelič, 271–8. Ljubljana: ZRC (ZRC SAZU). Valenčič, V. 1981. »Tovorništvo na Kranjskem.« Zgodovinski časopis 35 (3): 243–77. Valvasor, Janez V. 2009–13 . Čast in slava vojvodine Kranjske. Faksimile – pre­vod. Izvirnik iz leta 1689. Ljubljana: Zavod Dežela Kranjska. Verbič, M. 1952–53. »Idrijski delavec v 16. stoletju.« Zgodovinski časopis, Kosov zbornik, 6–7: 531–51. Verbič, M. 1963. »Gospodarski stiki Loke z Idrijo v 16. in 17. stoletju.« Loški raz­gledi 10 (1): 97–103. Verbič, M. 1969. »O začetkih slovenskega čipkarstva s posebnim ozirom na Idrijo.« Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino 17 (3): 157–60. Vilfan, S. 1952. »Od vinskega hrama do bajte: (prispevki k zgodovini bajtarstva in gostaštva v dolenjskih vinogradih).« Slovenski etnograf 5: 107–42. Vilfan, S. 1962. »K zgodovini kmečkega kupčevanja s soljo: (gospodar­sko-pravne podlage povesti o Martinu Krpanu).« Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino 10 (3): 129–44. Vilfan, S. 1963. »K zgodovini kmečkega kupčevanja s soljo: (gospodar­sko-pravne podlage povesti o Martinu Krpanu).« Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino. 11 (1): 1–12. Voje, I. 1952–1953. »Kajžarstvo v logaškem gospostvu.« Zgodovinski časopis, Kosov zbornik, 6–7: 650–62. Vrhovec, I. 1886. Ljubljanski meščanje v minulih stoletjih: kulturhistorične študi­je zajete iz ljubljanskega mestnega arhiva. Ljubljana: Matica Slovenska. Zwitter, F. 1929. »Starejša kranjska mesta in meščanstvo.« Doktorska disertac­ija, Leonova družba. Žitko, S. 1979. »Solno tihotapstvo na območju piranskih, koprskih in miljskih solin v času Beneške republike.« Slovensko morje in zaledje: zbornik za humanistične, družboslovne in naravoslovne raziskave 2–3: 79–95. Žontar, J. 1956. »Platnarstvo in sitarstvo v loškem gospostvu v 18. stoletju.« Loški razgledi 3: 89–102. Žontar, J. 1956–57. »Nastanek, gospodarska in družbena problematika polici­jskih redov prve polovice 16. stoletja za dolnjeavstrijske dežele s posebnim ozirom na slovenske pokrajine.« Zgodovinski časopis 10–11: 32–121. Žontar, J. 1957. Svilogojstvo in svilarstvo na Slovenskem od 16. do 20. stoletja. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Žontar, J. 1982. Zgodovina mesta Kranja. Ljubljana: Muzejsko društvo za Slovenijo. doi: https://doi.org/10.26493/978-961-7023-81-7.51-74 51 3 Kmečka »gospodarska prizadevnost« v slovenski etnologiji (19.–20. stoletje) Katja Hrobat Virloget Fakulteta za humanistične študije Univerza na Primroskem Titov trg 5, 6000 Koper, Slovenija katja.hrobat@fhs.upr.si Uvod Prispevek obravnava dva problema, povezana s percepcijo in z raziskava­mi kmečkih gospodarskih aktivnosti v slovenski etnologiji. Prvo razisko­valno vprašanje je povezano z uporabo koncepta »gospodarska prizadev­nost« v slovenski etnologiji. Koncept je bil uporabljen v sodobni etnološki slovenski literaturi o gospodarskih agrarnih dejavnostih celo, preden je bil predlagan kot inovativna interpretacija na področju ekonomske zgodovi­ne (de Vries 1994 in 2008). Moj namen je preveriti, koliko so ta termin pre­mislili etnologi, ki so ga uporabili, kdaj in v katerem kontekstu je bil upo­rabljen. Glede na omejenost virov etnografske metode, ki se v največji meri osredotoča na ustne vire, sega čas analize v glavnem od 19. do prve polovi­ce 20. stoletja. Drugo raziskovalno vprašanje zadeva načine raziskovanja različnih gospodarskih panog agrarne družbe v slovenskem etničnem prostoru. Etnologi so bili pozorni na gospodarske agrarne dejavnosti, pri čemer so se osredotočali predvsem na poljedelstvo in živinorejo, vendar so pri tem vključevali t. i. »dopolnilne« gospodarske dejavnosti, kot na primer vrtnar­jenje, vinarstvo, sadjarstvo, hmeljarstvo, gozdarstvo, nabiralništvo, čebe­larstvo, solinarstvo, sviloprejstvo, ribarstvo, lov in različne oblike obrti, trgovine in transportnih uslug (furmanstvo, splavarstvo itd.). Ker je osred­nje vprašanje etnoloških raziskav način življenja, in se je v preteklosti et­nološke vede v Evropi osredotočalo na kmečko prebivalstvo, je namen član­ka preveriti, na kakšen način so etnologi raziskovali kmečke gospodarske dejavnosti, in izpostaviti določene zanimivejše študijske primere. 1. Koncept »gospodarske prizadevnosti« v slovenski etnologiji Medtem ko se je najprej zdelo, da je termin »gospodarska prizadevnost« med slovenskimi etnologi splošno razširjen in uporabljen, sem ob prebi­ranju poglavitne literature s presenečenjem ugotovila, da ga v resnici upo­rablja le en etnolog. To je Janez Bogataj (1992, 84), ki je izraz prvič upora­bil v naštevanju različne slovenske etnološke dediščine v naslovu poglavja njegove knjige Dediščina vsakdanjega gospodarskega prizadevanja. Avtor ne ponudi razlage o tem, kaj termin »vsakdanje gospodarsko prizadevan­je« pomeni, ampak je razlaga prepuščena bralcu glede na veje in dejavno­sti, ki jih avtor pod tem terminom navede. Edino pojasnilo, ki ga nave­de, je, da bo v »okviru dediščine vsakdanjega gospodarskega prizadevanja [...] preds­tavil le nekaj izbranih, najbolj pogostih oblik, panog in zvrsti. Dediščino domačih obrti, rokodelstev in drugih znanj pa obravnava [...] v posebnih poglavjih« (Bogataj, 1992, 84). Pod terminom »vsakdanje gos­podarsko prizadevanje« našteje sledeče kmečke aktivnosti: poljedelstvo, živinorejo, sadjarstvo, hmeljarstvo, vinogradništvo in vinarstvo, čebelar­stvo, nabiralniš­tvo, vrtnarstvo, lovstvo in ribištvo, gozdarstvo, industrijo. Gospodarske dejavnosti, ki jih poveže z dediščino gozdarstva, so na pri­mer žagarstvo, oglarstvo, apneničarstvo, splavarstvo, tudi fužinarstvo in rudarstvo itd.« (Bogataj, 1992, 84.141). Ločeno je našteta dediščina doma­čih mojstrov in obrtnikov, transportne in prometne kulture ter trgovanja (Bogataj, 1992, 222.69, 270.96). Poudarek knjige je na materialnih in (sicer manj) nematerialnih ostankih gospodarske prizadevnosti, kot so na primer (agrarnih) stavbah, hrani in drugih izdelkih ali surovinah zgoraj naštetih dejavnosti. Opazno je, da gospodarske dejavnosti niso klasificirane v skla­du s klasičnim razlikovanjem ekonomskih dejavnosti ekonomistov ali eko­nomskih zgodovinarjev, torej glede na primarni, sekundarni in terciarni sektor (Panjek, 2015, 199). Zavedati se je potrebno, da se je Bogataj osredo­točal na dediščino kot ostanke preteklosti v sedanjosti; torej glavni kriterij klasifikacije ni bil ekonomski vidik, ampak študije dediščine v interpreta­tivnem, aplikativnem in turističnem smislu, se pravi valorizacija dedišči­ne. Primarno vprašanje je bolj povezano s sedanjim stanjem dediščine z vprašanjem, kateri tip slovenske dediščine je vreden ohranjanja in prezen­tacije kot del narodne identitete. Opaziti je mogoče, da avtor uporablja ter­min »vsakdanja gospodarska prizadevnost« tudi v drugih delih, in sicer ko se nanaša na vsakdanji trud kmetov, da bi preživeli v ekonomskem smis­lu (Bogataj, 1989, 3). Kot bo razvidno v sledečem poglavju, nihče od pred­hodnih etnologov, ki je raziskoval agrarne gospodarske dejavnosti, termi­na »gospodarska prizadevnost« ni uporabljal. Ta kratka analiza uporabe obravnavanega termina v slovenski et­nološki literaturi je pokazala, da je bil uporabljen bolj naključno kot premišljeno. Ne glede na to je Bogataj z njegovo uporabo našel dober slo­venski prevod za bolj premišljen ekonomsko-zgodovinski koncept, ki je bil predlagan kasneje, še posebno v delu de Vriesa o »industrijski revoluciji« in prizadevnosti (de Vries 2008). Čeprav etnologi termina »gospodarska prizadevnost« niso premislili, saj so ostali bolj na opisni ravni, le-ta pred­stavlja dober slovenski prevod ekonomsko-zgodovinskega koncepta. 2. Etnološki pristop v raziskovanju kmečkih gospodarskih dejavnosti Kmečke gospodarske dejavnosti so etnologi preučevali preko material­ne kulture, medtem ko sta bila ostala dva stebra etnološke sistematizaci­je socialna in duhovna kultura (Slavec Gradišnik 2000, 458). Ingrid Slavec Gradišnik je v svoji študiji o razvoju etnološke vede na Slovenskem ana­lizirala osnovno literaturo o kmečkih gospodarskih dejavnostih, in si­cer v poglavju s pomenljivim naslovom: »Materialni svet in ljudje« (Slavec Gradišnik 2000, 475.84). Dva temeljna pregleda gospodarskih dejavnosti predstavljata knjigi Slovensko ljudsko izročilo v uredništvu Angelosa Baša (1980) in Kmečko gospodarstvo na Slovenskem Marije Makarovič (1978). V Baševi monografiji so gospodarske dejavnosti razvrščene v več poglavij gle­de na vrsto dejavnosti: poljedelstvo, živinoreja, vrtnarstvo, vinarstvo, sad­jarstvo, gozdarstvo, nabiralništvo, lov in ribolov, čebelarstvo, obrt in tr­govina. Podobne kategorije avtorica našteva v svoji knjigi, vendar dodaja aktivnosti, kot so hmeljarstvo, perutninarstvo, svilogojstvo, splavarstvo in oglarstvo. Ekonomske dejavnosti v teh delih niso povezane s celoto kmeč­kega življenja, čeprav Makarovičeva družbene odnose omenja prek med­sebojne pomoči med kmečkimi družinami in prek dnevnika enega kmeta (Slavec Gradišnik 2002, 475), ki pa je v očeh zgodovinarjev datiran v sodob­nost (od leta 1946 naprej) (Makarovič 1978, 244.92). Pomemben pregled kmečkih gospodarskih dejavnosti in načina živ­ljenja v 19. stoletju so objavili različni avtorji v reviji Slovenski etnograf (33–4), s poglavji o gospodarskih dejavnostih (Smerdel 1991), vinarstvu (Dular 1991), rokodelstvu in obrti (Bras 1991), vendar tudi o prehrani, oblačilni kulturi, stavbarstvu in bivalni kulturi, o družbeni kulturi, kmečkih pos­lih, ljudski umetnosti in zdravstveni oskrbi kmečkega prebivalstva. V is­tem časopisu je objavljena študija hišnih arhivov kmetije v Spodnji Šiški pri Ljubljani, ki temelji na arhivih kmetije od leta 1834 naprej in drugih virih, ki so datirani med 1761 in 1898 (Golob 1991). Avtor zgolj predstavlja materialne podatke in ne ponudi nikakršne globlje analize družbenega in gospodarskega stanja tega kmečkega gospodarstva. V razpravah tega tipa avtorji »izvabljajo govorico 'sestavin'; tako je bilo mogoče izrisati podobo preživetvenih naporov in družbeno zaznamovanost takratnega podežel­skega prebivalstva« (Slavec Gradišnik 2000, 476). V zadnjih desetletjih 20. stoletja so se etnološke raziskave kmečkih gospodarskih dejavnosti osredotočale na mikroregije in so bile usmerjene v študij načina življenja različnih poklicnih in družbenih skupin (na pri­mer s projektom slovenske etnološke topografije), ki so bile pogosto region­alno specifične, na primer omejene na solinarstvo in solinarje, splavarje, gozdne in žagarske delavce, planšarje, mlinarje, lončarje, rešetarje, ovčar­je, vinogradnike itd. Te raziskave so se osredotočale na veščine in predmete z dokumentiranjem podrobnosti. Glavna ideja je bila, da človeško delo določa posameznika in njegovo ali njeno skupino, torej so bile središče za­nimanja različne poklicne skupnosti in njihove dejavnosti (Slavec Gradišnik 2000, 476). Bile so narejene tudi nekatere lokalne raziskave kmečkega gos­podarstva, na primer Boris Kuhar (1965, 1972) o spremembah ljudske kul­ture v Škocjanskih hribih in Anka Novak (1974) o kmečkem gospodarstvu v Poljanski dolini (Slavec Gradišnik 2000, 476). Pri pregledu dela A. Novak (1958) o kmetovanju v Poljanski dolini je mogoče zopet potrditi, da je ra­ziskava osredotočena na vsakdanje kmečke dejavnosti, kot so poljedelstvo, živinoreja in gozdarstvo. Študij ekonomije v slovenski etnologiji je bil torej osredotočen na dve medsebojno povezani temi: »način življenja« in »kul­turne elemente« (Slavec Gradišnik 2000, 477). Kot ugotavlja Ivan Sedej, predmet govori o tehnikah, o stopnji obrt­nih veščin, o težavnosti posla, o življenju na intimen način – in to vključu­je tudi likovno obzorje in konzum (Sedej 1991, 13). V tem kontekstu je bil prvič uporab­ljen zanimiv koncept v slovenski etnologiji – »konzum«, ki se nanaša na umetnostni izraz hiše in pohištva t. i. deprivilegiranih razredov (Sedej 1991, 302, 317; Slavec Gradišnik 2000, 480). Kar ta metodologija izpušča z osredotočenjem na posamezne gos­podarske dejavnosti, je »način življenja« v odnosu na preživetje kmeta. Nisem zasledila nikakršne raziskave, ki bi bila posvečena vprašanju gosp­odarskega preživetja, preživetju samem ali izboljšanju življenjskega stan­darda posameznika, družine ali celotne vaške skupnosti. Raziskovalci se vsakič osredotočajo na posamične dejavnosti, ne da bi jih povezali v gos­podarski sistem ali razumljivo strategijo. Duška Knežević Hočevar in Majda Černič Istenič (2010), avtorici ene redkih sodobnih monografij o kmečkem človeku, s poudarkom na odnosih med generacijami in spoloma, opažata, da so raziskave o kmečki ekono­miji oz. kmetijstvu s perspektive kmetijskega podjetja v domeni agrarnih ekono­mistov, medtem ko so družinski posli ali družina v domeni et­nologov, ruralnih sociologov, geografov in drugih raziskovalcev huma­nističnih in socialnih ved od 60-ih let prejšnjega stoletja naprej. Nekatere (družbene) podatke o načinu življenja je mogoče najti v zbirkah življenjskih zgodb mikroetnoloških študij M. Makarovič (Knežević Hočevar in Černič Istenič 2010, 61.3). 3. Domače obrti z etnološke perspektive Problem preteklih etnoloških raziskav je v idealizaciji kmetov, ki so bili do­jeti kot temelj narodne mitologije (Sedej 1988-90, 9). Odnos do domačih obrti v etnologij se je spremenil iz predhodnega dokumentiranja izginja­jočih izvornih produktov in tehnik proti širšemu razumevanju njihovega zgodovinskega razvoja z ekonomske in družbene perspektive: tak primer predstavlja na primer Bogatajeva monografija (1989) o obrteh na sloven­skem ozemlju (Slavec Gradišnik 2000, 477). Enega pomembnejših etnoloških člankov o zgodovini kmečke ekonomije je napisala Inja Smerdel (1991, 25-60). Ta raziskava ima dru­gačno perspektivo kot doslej opisane, saj opisuje prelomne dogodke v slov­enski agrarni zgodovini v drugi polovici 18. in v 19. stoletju. Raziskava temelji na različni literaturi, od etnoloških člankov, arhivskih virov, časopi­sov, tedanjih raziskovalcev (Balthasar Hacquet) in romanopiscev do liter­ature zgodovinarjev, kot na primer temeljni (enciklopedični) deli o slov­enski agrarni zgodovini avtorjev Pavla Blaznika idr. (Blaznik idr. 1970) ter Boga Grafenauerja (1979).1 Po interpretaciji I. Smerdel (1991) so v okvi­ru fiziokratizma in agrotehnične revolucije glavne novosti, ki so odločilno vplivale na strukturo dveh temeljnih agrikulturnih dejavnosti v Sloveniji – polje­delstvo in živinorejo –, odprava prahe, boljše gnojenje in pridela­ 1 Zdi se, da I. Smerdel napačno navaja delo Ferda Gestrina in Vasilija Melika kot av­torjev poglavja z naslovom »Revolucionarno leto 1848 in program Zedinjene Slove­nije« v Zgodovini Slovencev (1979), ki je v resnici izpod peresa Boga Grafenauerja. va krompirja. Velike spremembe so bile narejene z izboljšavo poljedelske­ga orodja, opustitvijo pašne živinoreje in delitvijo srenjskih zemljišč, kar je prineslo spremembe v živinoreji. V povezavi z zemljo kot osnovnim sred­stvom agrikulturne proizvodnje je bila velika sprememba »zemljiška od­veza«, ki je bila povezana z odpravo fevdalnega sistema v Avstrijskem ce­sarstvu v letu 1848. Zemljiška odveza in druge zgoraj naštete novosti so prinesle spremembe posameznim vejam kmečkega gospodarstva, kot na primer sadjarstvu. Sprememba, ki označuje prehod v 20. stoletje, je vpelja­va kmetijske mehanizacije. V svojem pregledu rokodelstva in obrti Ljudmila Bras (1991, 207-8) omenja vse večji vpliv merkantilistične politike od začetka 18. stoletja. Z let­om 1732 se cehovska avtonomija okrni, leta 1765 pa se še zmanjšajo cehovske pravice z delitvijo obrti na komercialne obrti za trgovanje na daljavo (prek 40 obrti kot komercialne, na primer železarstvo) in policijske za krajevne potrebe (na primer lončarstvo, tiskarstvo, podkovsko kovaštvo, čevljarstvo, mizarstvo itd.). Poleg teh so bile proste obrti, med njimi predvsem predenje in tkanje. Te so že od nekdaj opravljali izven cehov, večinoma kot »postran­ske« dejavnosti kmečkega gospodarstva (Bras 1998–90, 210.4). Leto 1859 označuje konec cehovstva z novim zakonom, ki je slonel na liberalnih prin­cipih in enotnih pravilih (Bras 1998–90, 210; Bogataj 1989, 9). Glede na interpretacije zgodovinarjev, ki jih je predstavila L. Bras (in tudi Ivan Sedej) je imel liberalizem merkantilistične gospodarske politike negativen vpliv na rokodelce. Državna oblast se je zavzemala za načrtno in­dustrializacijo, za rokodelstvo se ni menila. Nastajali so novi manufakturni in industrijski obrati, medtem ko so mnogi obrtniki obubožali. Z izgrad­njo železnice leta 1857 je prišlo do propada različnih prevoznih storitev, kot na primer vozarstva (glej Novice kmetijskih, obertnijskih in narodskih reči 1852.53), brodarstva, gostilničarstva itd. Industrijski proizvodi iz tujine so bili cenejši. Domača obrt, ki je prinašala skromen zaslužek kmečkim družinam in edini dohodek kmetom brez posesti, je propadala. Dokaz teh težkih pogojev je ustanovitev društva za vzajemno pomoč za rokodelce, v katerega so slednje vabili v časopisu Novice leta 1857 (Bratovšina v denar­no pripomoč obertnikom in rokodelcem v Ljubljani). Istega leta je v istem časopisu moč zaslediti željo oz. potrebo po ustanovitvi hranilnic in poso­jilnic za kmete. Leta 1843 so v poskusu pospeševanja domače obrti in roko­delstva začele izhajati Kmetijske in rokodelske novice kot prvi periodični časopis za obrtniške in kmetijske zadeve v slovenskem jeziku. Leta 1884 so v deželnem zboru razpravljali o razvoju »hišne industrije«. Slovensko deže­lo je zajelo množično izseljevanje in kmetije so bile prezadolžene. Rešitev so videli v domači obrti. Zavzemali so se za ustanovitev šol za različne obrti, organizirali so in se udeleževali obrtno-industrijskih razstav na lokalni in mednarodni ravni z razpisom priznanj (na primer v Ljubljani leta 1844), sprejeli so zakone, ki so obrti oprostili plačevanja davkov (suhorobarstvo iz Ribnice je bilo oproščeno davkov že stoletja prej) (Bras 1998–90, 208.4; Sedej 1998–90, 18). Rekonstrukcija L. Bras temelji na delih nekaterih najpomembnejših zgodovinarjev druge polovice 20. stoletja, kot na primer Gestrina (1972) in Grafenauerja (1974), kot tudi na zgoraj omenjeni (enciklopedični) mono­grafiji o slovenski agrarni zgodovini (Blaznik idr. 1970; 1980) in Zgodovini Slovencev, preglednem delu Čepiča in Nećaka (1979). Kljub temu večino na­vedenih del predstavljajo dela slovenskih etnologov, kot so Vilko Novak (na primer 1960), Boris Orel (na primer 1951), Angelos Baš (1987), Franjo Baš (na primer 1951) in Rajko Ložar (1944; 1959). Bogataj poudarja, da se termin domača obrt ustali šele v drugi polo­vici 19. stoletja, ko je bila ta veja videna kot zelo pomembna. Pred tem so domačo obrt dojemali samo kot »postransko« kmetovo delo na podežel­ju. V nasprotju s sodobnim razumevanjem obrti kot različnih del in izdelkov, ki so narejeni doma ali v domačih delavnicah za lastne potrebe ljudi ali za prodajo, je bilo po Bogatajevi interpretaciji dojemanje obrti v preteklosti povezano s podeželskimi gospodarskimi dejavnostmi. Danes je element podeželja izpuščen, saj veliko obrti izhaja iz urbanih in drugih ­okolij. Današnja stereotipna povezava domačih obrti s tradicijo izhaja iz avstro-ogrske zakonodaje iz leta 1883, v kateri so bile domače obrti ali hišne industrije (Hausindustrie) razumljene kot obrtne produktivne dejavnosti, ki so jih ljudje izvajali na domu, vendar »po krajevnih šegah«. Tudi poveza­va s tradicijo je danes opuščena, saj se postavlja poudarek na razvoju obrti, ki se ne omejuje zgolj na posnemanje dediščine. Zaradi povezave z meha­nizirano proizvodnjo (kar danes predstavlja potrebo) je termin hišne in­dustrije že takrat prinašal nezadovoljstvo glede terminologije, ki je zamen­jala prejšnji termin »postranska hišna opravila« (Bogataj 1989, 3.5, 229). Te gospodarske dejavnosti so bile namreč prej definirane kot »domača ali hiš­na delavnost« (izhajajoč iz nemške besede Hausfleiss, ki je označevala način proizvodnje različnih predmetov na podeželju, ki jih je kmet sam ali nekdo drug sam ali s pomočjo družine naredil za lastno rabo). Iz te oblike hišne de­javnosti naj bi se razvile domače obrti, ki pa so že pomenile delo za zaslužek (Bogataj 1989, 3.5). V tej interpretaciji je mogoče opaziti velik vpliv etnološ­kega osredotočanja na ruralno okolje, ki zanemarja urbano okolje, kjer so bile obrti ravno tako prisotne (Valenčič 1972), in Bogatajevo osredotočan­je na dediščinska bolj kot na zgodovinska vprašanja, kar pa je s stališča et­nologa povsem razumljivo. Po Bogatajevem mnenju velja, da bolj ko so se družbene razlike na podeželju poglabljale, bolj ko so se kmetije drobile, bolj se je obrtna proizvodnja večala. Domače obrti so za večino kmetov pred­stavljale preživetje, še posebno za t. i. »ruralni proletariat« - za kajžarje, ba­jtarje, gostače in male kmete itd. Domače obrti so zagotavljale dopolnilni zaslužek in so kmetom izboljšale ali vsaj zagotavljale minimalni življenjski standard, omogočale so preživetje. Celotne vasi, kmetije, družine in ozeml­ja so se usmerili v eno obrt, na primer tkanje v vaseh med Krajem in Škofjo Loko, sitarstvo v vasi Stražišče itd. (Bogataj 1989, 7.8). V 18. in 19. stoletju je mogoče ločiti tradicionalne obrti od uvedenih, ki niso imele povezave s tradicijo. Prve so bile prenašane iz generacije na generacijo in surovina je bila pri roki. Taki primeri so lončarstvo, izdelovanje suhe robe, pletarst­vo, žebljarstvo v Kropi, žimarstvo v Stražišču itd. Uvedene domače obrti so bile vpeljane v okviru prizadevanj gospodarske politike, še posebno od druge polovice 18. stoletja naprej, kot na primer čipkarstvo v Idriji, ki je bilo namenoma vpeljano iz Holandije v Idrijo, da bi omogočalo revnim rudar­skim družinam dodaten zaslužek, ali slamnikarstvo, ki se je razširilo iz Italije ter se prepletlo z industrijo, podobno kot t. i. »delo na domu«. Večina teh izdelkov je bila namenjena izvozu za stranke privilegiranih razredov (Bogataj 1989, 8.9; Sedej 1991, 15). V tem primeru je go­vora o »protoindus­trijski« obliki proizvodne organizacije (Kauf- oz. Verlag-System, čemur kot gospodarsko-zgodovinarski slovenski izraz ustreza založništvo). 4. Nekaj primerov domače obrti in drugih kmečkih neagrarnih gospodarskih dejavnosti v etnološki literaturi Kot že povedano, je bil velik delež preteklih etnoloških študij usmerjen v domače obrti, vendar so se raziskovalno osredotočale na razvoj posamez­ne domače obrti in na njeno sodobno stanje, niso pa bile povezane v okvir kmečkih gospodarskih dejavnosti kot celote ali v okvir kmečkega gospo­darstva. V tem poglavju bom na kratko navedla nekaj neagrarnih gospo­darskih dejavnosti, ki nam dajejo slutiti svojo veliko raznovrstnost v slo­venskih regijah, še posebno v 19. stoletju, ampak tudi prej in kasneje, v začetku 20. stoletja. Gospodarska dejavnost, ki je bila povezana z obrtjo in bila precej raz­vita, ampak kot taka ni bila dojeta s strani oblasti, je bilo potujoče obrtniško delo, imenovano tudi »delo na domu« ali »ambulantna obrt na podežel­ju«. Starejše ime, ki so ga uporabljali Slovenci, »delo na štero«, je primarno označevalo izvajanje domače obrti brez oblastnega dovoljenja (»štera« izha­ja iz nemške besede Störer, ki v slovenščini označuje šušmarja). Potujoči do­mači obrtniki so potovali od hiše do hiše, kjer so izdelovali naročene stva­ri, na primer, klali so živino in jo predelovali v mesne izdelke, izdelovali ali popravljali so obleke ali čevlje za celotno družino itd. (Bogataj 1989 10.1, 232). V etnološki stroki za najstarejše domače obrti veljajo lončarstvo, lesne obrti (suha roba) in pletarstvo (Bogataj 1989, 235; Bras 1991, 214). Izdelovanje suhe robe predstavlja najpomembnejšo neagrarno dejavnost na območju Ribnice in Kočevja, ki je dopolnjevala prihodke malih razdrobljenih kmetij z malo ali brez rodovitne zemlje – malih kmetov, kočarjev in gostačev (Bras 1991, 214.6). Že Janez Vajkard Valvasor je v svojem monumentalnem delu Slava vojvodine Kranjske leta 1689 pisal, da se ljudje iz Kočevja v glavnem preživljajo z izdelovanjem suhe robe (Bogataj 1989, 8). Dejavnost je bila oproščena davkov že leta 1492, vladarica Habsburškega cesarstva Marija Terezija je obnovila patent (1780), podobno kot dva patenta iz 19. stoletja, ki sta to obrt oprostila davkov, tako da trgovci niso nikoli uspeli ukini­ti teh privilegijev. Zaradi te obrti so se migracije v Ameriko upočasnile v 80-ih letih 19. stoletja. Držali so se zanimivih nenapisanih pravil, kot, reci­mo, dedovanja družinskih pravic, tako da je vsak imel pravico do prodaje v svojem teritoriju, ki ga je dedoval po svojem sorodniku. Zanimiva je prim­erjava časa, namenjenega tej dejavnosti, ki so jo izvajali vsi člani družine: 200–250 dni je bilo potrebnih za pripravo in obdelavo lesa, medtem ko je za poljedelstvo ostala le tretjina leta (Bras 1991, 214.6). Pri veji pletarstva je zanimivo omeniti, da obrtniki niso bili nikoli združeni v cehe, kar po mnenju L. Bras nakazuje, da je bila vedno »dodat­na« gospodarska dejavnost za kmete in povezana s poljedelstvom. Ponekod so celotne vasi izdelovale pletene koše in zibelke. Tudi to aktivnost naj bi iz­vajali gospodarsko šibkejši kmetje: »Posebno tam, kjer je primanjkovalo ro­dovitne zemlje, so si z dodatnim zaslužkom izboljševali življenje, včasih si pa celo pomagali iz gmotnih stisk.« (Bras 1991, 220) Najstarejši pisni vir o lončarstvu leta 1340 omenja lončarje iz Drete, veliko pa je pisnih virov iz 16. stoletja v zvezi s cehi. Tudi Valvasor (1689) omenja kraje, kjer je bila večina prebivalcev lončarjev. Pisni vir iz leta 1782 omenja, da ni nikjer toliko lončarjev kot na Kranjskem. Proti koncu 19. sto­letja je dejavnost začela upadati zaradi uvajanja štedilnikov in kovinske ku­hinjske posode ter je postala le še dopolnilna dejavnost malih kmetov (z iz­jemo pečarjev iz urbanih okolij) (Bras 1991, 223.8). Etnološka literatura je polna vseh vrst obrti, preveč, da bi jih naved­la in opisala v tem kratkem članku. Izpostavila bom le gospodarsko de­javnost, ki je bila običajno povezana z dobrim dohodkom, tj. splavarstvo, ki sodi v okvir gozdnega gospodarstva. Polagrarni splavarji so pripravljali les, medtem ko so ga lastniki gozdov prodajali. Splavarji so izhajali iz »ru­ralnega proletariata«. V 16., 17. in še v 19. stoletju je bila to še vedno prev­ladujoča dejavnost v okolici Ljubnega, Gornjega Grada in Mozirja v severni Sloveniji. Večina se je preživljala s splavarjenjem, s prodajo lesa na daljave, na primer vse do Beograda v Srbiji. O konkretnih dohodkih priča podatek izpred 2. svetovne vojne, ko je nekdo v samo dveh do treh delovnih dneh zaslužil 6.000 dinarjev poleg oskrbe s hrano in plačanega prevoza do doma (Makarovič 1978, 197.9). Za primerjavo, v istem obdobju je imel industrijski delavec letno plačo v višini okrog 9.000 dinarjev (glej Lazarević v tej knjigi). V povezavi s to dejavnostjo je Baš ločeval med dvema kategorijama kmetov po zemljiški odvezi (1848), ki ju je imenoval »patriarhalni« in »del­no urbanizirani« kmeti. Delno urbanizacijo kmetov v drugi polovici 19. stoletja in v 20. stoletju sta omogočila promet in razvoj tehnične kulture v bližini mest, industrijskih naselij in večjih prometnih poti, na primer okrog Ljubljane, Maribora, Celja, v regijah z industrijskimi rastlinami, kot je hmelj v Savinjski dolini, ali v krajih, kjer se je razvil promet na daljše razdalje, kot v primeru transporta lesa v Dravski dolini ali v Zgornjesavski dolini. Ta tip kmetov je bil v manjšini in med njimi so bili tudi premožnejši kmetje, ki so bili »vas ali sosesko obvladajoči veljaki«. Po drugi strani naj bi »patriar­halni« kmetje živeli v kontinuiteti s predfiziokratsko preteklostjo (na ob­močjih Dolenjske, Bele Krajine, za Sotlo, v Halozah, Podravju, Prekmurju in na hribovitem Gorenjskem, v zahodnem okolici Kranja). »Urbanizirani« kmetje naj bi imeli prehrano, oblačilno in bivalno kulturo (hiša z ločenimi sobami, posteljami, boljšo higieno) ter duhovno kulturo (branje časopisov) podobno mestnim prebivalcem. Konzumirali naj bi kavo in meso tudi med delovnimi dnevi in imeli naj bi precej mešano prehrano, medtem ko naj bi »patriarhalni« kmetje imeli enako in nezadostno prehrano s pomanjkan­jem mleka, masti itd. »Polurbanizirani« kmetje so si izboljševali življenjski standard z dodajanjem »urbanih« gospodarskih dejavnosti kmetijskim de­javnostim, od obrti do trgovine (Baš 1984, 172.3). Na koncu bom med tem velikim številom kmečkih gospodarskih ak­tivnosti predstavila primer ledeničarstva na območju Krasa, ki sem ga raz­iskovala pred leti in pred nedavnim, ko sem pripravljala dediščinsko pot. Ta gospodarska dejavnost je bila povezana z rastjo Trsta kot urbanega središča in njegovega gospodarskega zaledja, ki je skrbelo za blago za pot­rebe mesta. Z vsakdanjim trgovanjem z različnim trgovskim blagom so bili prebivalci kraškega zaledja močno povezani s Trstom in kot rezultat teh tr­govskih poti je vzniknilo veliko gostiln. V drugi polovici 19. stoletja so vse večje potrebe po konzerviranju mesa, rib, piva in drugih hitro pokvarljivih izdelkov pripeljale do priprave ledu za prodajo na množičen način. Led, ki so ga Kraševci izdelali, je bil izvažan tudi v Benetke in Koper in je bil med drugim uporabljen za industrijsko izdelavo piva v Senožečah na Krasu. Ledenice so bile specifične (večinoma okrogle) zgradbe iz suhega zidu, ki so bile za 2/3 vkopane v zemljo in imele le majno odprtino, da ne bi vanje uhajala toplota. Predpogoj za pripravo ledu so bile deževne mrzle zime (< 0°C), ki so napolnile umetno narejene kale za pobiranje ledu. Kal je lahko dal za dve ledenici ledu (ali približno 70 ton). Zanimiv način pobiranja ledu je bil zabeležen v vaseh Velike Loče, Male Loče, Slivje, Brezovica in Slope v Matarskem podolju, kjer je bila voda spuščena po travnikih v dolinah, tako da so rezali led iz zamrznjene poplavljene vode (Bugarič in Hrobat 1994a; 1994b; Belingar 2005, 343.51; Klemenčič 1959, 135). Ledenica je lahko bila last dveh kmetov, lahko pa so jo zgradili in je bila v lasti celotne vaške skupnosti. Na primer, samo v majhni vasi Vrhpolje (ob glavni trgovski cesti Reka.Trst) je bilo registriranih 23 ledenic, od ka­terih so bile štiri v lasti po dveh vaščanov skupaj (Belingar 2005, 365.8; Bugarič in Hrobat 1994a, 26.7). Jasno je, da je skoraj vsak kmet iz te vasi izvajal ledeničarsko dejavnost in celo najrevnejši so združili moči, da so zgradili skupno ledenico (Bugarič in Hrobat 1994a, 26.7). V Krvavem Potoku je bilo dokumentiranih 11 in na Kozini 9 ledenic; obe vasi se naha­jata v neposredni bližini Trsta in ob glavni cesti, ki vodi do njega (Belingar 2005, 357.8; Bugarič in Hrobat 1994a, 20.2; 1994b). Po ustnih informacijah je bilo do leta 1930 na Kozini le 9 družin in le ena ni imela lastne ledenice (Bugarič in Hrobat 1994a, 20). V sosednjem Rodiku je bilo zabeleženih 32 kalov za pobiranje ledu. Največja ledenica, 19 metrov globoka in premera 17 metrov s središčnim stebrom, visokim 32 metrov, se je nahajala v Kačičah. Bila je v posesti nekega Mušiča iz Trsta, ki jo je zgradil z idejo »tovarne« ledu. Proti koncu 30-ih let 20. stoletja je na celotnem Matarskem podol­ju (dolžine približno 20 kilometrov) delovalo prek 100 ledenic. Z razvojem elek­tričnih hladilnikov je ledeničarska dejavnost začela izgubljati donos­nost in je počasi izumrla. Zadnja ledenica je delovala leta 1961 v Krvavem Potoku (Bugarič in Hrobat 1994a, 24; 1994b; Belingar 2005, 351.5). Ledeničarska dejavnost je bila kmetom vir zaslužka. Po besedah mo­jih sogovornikov so bili kmetje z ledenicami premožnejši. Z zaslužkom so si lahko zgradili novo hišo, vodnjak ali »porton« (Bugarič in Hrobat 1994a, 9). Še leta 2005 so ustni podatki potrdili, da je led prinašal dober zaslužek. Ko je lastnik ledenico zapolnil in zaprl, je rekel: »Ne bomo lačni kruha« (Belingar 2005, 350). Sogovornik je povedal, da je pred 1. svetovno vojno zaslužil 20 goldinarjev na voz ledu, v najtoplejših poletjih do 25 in 30 goldinarjev (Belingar 2005, 351, n. 13). Za primerjavo, povprečna letna plača običajnega delavca v rudniku v Idriji je leta 1891 znašala 212 goldinarjev (glej Kavrečič v tej knjigi). Če primerjamo s časom, ki je verjetno bližje so­govornikovemu, je bila plača tovarniškega delavca leta 1913 3 do 3,4 krajcar­jev na dan za moškega, kar bi znašalo 1,5 do 1,7 goldinarjev, in 2 do 2,3 kra­jcarjev, v znesku 1 do 1,15 goldinarjev, za žensko na dan (za deset ur dela).2 Po drugi svetovni voj­ni sta vrednost ledu in donosnost njegove proizvod­nje in prodaje padli, saj se je za stot ledu v Trstu dobilo 4 lire (25 ali 30 vozov ledu je zapolnilo lede­nico s 25 do 35 kg stotov na voz, Belingar 2005, 350). Za primerjavo, v tem času je bilo tele vredno okoli 120 lir in odrasla kra­va 200.300 lir (Klemenčič 1959, 136), medtem ko je bil voz ledu vreden stot moke (Belingar 2005, 350). Potrebno je navesti, da se za led ni plačevalo carine, pa čeprav se plačilu carine ni izognilo drugo trgovsko blago, kot je meso, žgana pijača, živina, kokoši in poljski pridelki (Belingar 2005, 351; Bugarič in Hrobat 1994a, 15). Ledeničarstvo je predstavljalo majhen dohodek tudi za najete delavce. Sogovorniki so se spominjali, da je bila dnevnica oz. žrnada za najete delavce pozimi za spravljanje ledu okrog 10 lir, kar je veljalo za dobro plačilo med 1. in 2. svetovno vojno. Za ta denar so si kupili delavske hlače (Bugarič in Hrobat 1994a, 23). Plačilo delavcem poleti, ko je bilo potrebno spraviti led iz ledenice, je bilo v višini 5.6 lir na delavca, le najtežje delo, to je nošnjo ledu iz ledenice, je bila plačano 10 lir (Belingar 2005, 350; Bugarič in Hrobat 1994a, 25). Zaključne ugotovitve Etnologi so v kmečkih gospodarskih dejavnostih, ki niso bile povezane s poljedelstvom, videli »dopolnilne« ali »dodatne« dejavnosti osnovnemu 2 Slovenec, 29. 9. 1913, 5; http://www.rtvslo.si/kultura/razglednice-preteklosti/kaj-in-kako-so-oglasevali-pred-sto-leti/318891, 20. 12. 2016. agrarnemu gospodarstvu (glej Makarovič 1978, 8; Sedej 1991; Bras 1991, 208; Bogataj 1992, 86.141). Janez Bogataj pa vendarle opozarja, da z vpeljavo ter­mina »hišna industrija« leta 1883 obrt ni bila več dojeta kot dopolnilna de­javnost, temveč kot glavni poklic (Bogataj 1989, 10). Kakorkoli, M. Makarovič predstavi nekaj zanimivih podatkov in regijskih specifik kmečkega gospodarstva, iz katerih je mogoče sklepati o pomenu trgovine kmečkih izdelkov. V 17. in 18. stoletju je doma pridela­na koruza v Istri zadostovala le za štiri mesece v letu, manjkajoča koru­za je bila uvožena, medtem ko je bilo 4/5 oljčnega olja in vina izvoženo. Na Gorenjskem, slovenskem Koroškem in zahodnem Štajerskem je doma pridelana koruza zadostovala za domače potrebe, medtem ko so na vzhod­nem Štajerskem koruzo uvažali in vino izvažali. Po avtoričinem mnen­ju so se kmetje v 19. stoletju vse bolj usmerjali napram drugim gospodar­skim dejavnostim. Poročilo o gospodarski strukturi Kranjske iz leta 1811 iz časa francoskih oblasti omenja, da je regija pasivna v pridelavi koruze in ži­vine, ampak imajo presežno proizvodnjo lanu in železa. V drugem poroči­lu piše, da so prebivalci Notranjske angažirani pri transportu dobrin ali pa so zaposleni kot lesni delavci. Poročilo iz leta 1838 za Ribnico trdi, da zaradi prenaseljenosti domači izdelki ne zadostujejo za preživetje, zato so se ljud­je prisiljeni preživljati s trgovino v drugih regijah (Avstrijskega ­c­esarstva). Glede vrtnarstva kot dopolnilne dejavnosti (v Ljubljani, Prekmurju, na Primorskem) se omenja, da so prebivalci Ospa začeli gojiti radič okrog leta 1900 zaradi vse večjega povpraševanja po zelenjavi iz Trsta in mno­gi domačini povedo, da je v tem času veliko hiš »zraslo na radiču«. Na Primorskem je bilo v 18. in 19. stoletju močno tudi gojenje sviloprejke, ki je predstavljalo »dopolnilno« dejavnost in za nekatere celo glavni vir dohod­ka (Makarovič 1978, 9, 70, 188). Zanimivo je opaziti, da v glavnih etnoloških pregledih kmečkih gos­podarskih dejavnosti pogosto spregledano solinarstvo. Predlagala bi, da se ga vsaj omeni, saj predstavlja jasen primer dejavnosti, ki je bila prepletena s poljedelstvom in obliko integriranega kmečkega dohodka. Kmetje so nam­reč skoraj pol leta preživeli pri delu na solinah, od konca aprila do prvega deževja jeseni.3 Moja zaključna razmišljanja izhajajo s pozicije etnologinje, ki se je prvič raziskovalno znašla v okviru ekonomske zgodovine, kar mi je dalo 3 Kot je razvidno iz Registra nesnovne kulturne dediščine Ministrstva za kulturo (http://www.mk.gov.si/fileadmin/mk.gov.si/pageuploads/Ministrstvo/Razvidi/RKD_Ziva/Rzd-02_00042.pdf, 7.10.16). drugačen pogled. Po listanju teh stotin etnoloških študij o kmečki gos­podarski dejavnosti sem ugotovila, da obstaja velika vrzel med tema dve­ma vedama, etnologijo in ekonomsko zgodovino. Glavna razlika izha­ja iz temeljnega raziskovalnega vprašanja: medtem ko poskuša ekonomski zgodovinar spoznati gospodarske dejavnosti tako, da jih umesti v širši kon­tekst ekonomije, ostaja temeljno etnološko vprašanje bolj v tehničnem opisu posameznih gospodarskih dejavnosti, njihovih orodij in izdelkov, ali v »načinu življenja« na sploh, vendar ne da bi upoštevali vprašanje ekono­mije. Po pregledu nekaterih temeljnih etnoloških pregledov različnih ti­pov agrarnih in neagrarnih kmečkih gospodarskih dejavnosti se postavlja vprašanje, zakaj avtorji konstantno uporabljajo izraz »dopolnilne« kmečke dejavnosti, če istočasno dokazujejo, da so te vrste gospodarskih dejavnos­ti predstavljale osnovo preživetja družin ali celo celotnih vaških skupnosti. Viri in literatura Viri Slovenec: Slovenec, Političen list za slovenski narod, 29. 9. 1913, L. 41, št. 223. Literatura Baš, A., ur. 1980. Slovensko ljudsko izročilo. Ljubljana: Cankarjeva založba. Baš, A. 1984. »Življenjski nivo kmeta.« V Stavbe in gospodarstvo na slovenskem podeželju, uredil A. Baš, 168.74. Ljubljana: Slovenska matica. Baš, A., 1987. Oblačilna kultura na Slovenskem v Prešernovem času. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Baš, F., 1951. »Cehovsko tkalstvo v Dravski dolini.« Slovenski etnograf 3–4: 159.79. Belingar, E. 2005. »Ledarstvo v Matarskem podolju in delu Krasa / Ice Trade in Matarsko podolje and Part of Karst.« V Voda in življenje v kamniti pokrajini / Water and Life in a Rocky Landscape, uredil A. Mihevc, 341.68. Ljubljana: Založba ZRC. Blaznik, P., idr., ur. 1970. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog, zv. 1. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti inDržavna založba Slovenije. Blaznik, P., idr., ur. 1980. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog, zv. 2. Ljubljana: Slovenska akademija znanos­ti in umetnosti in Državna založba Slovenije. Bogataj, J. 1989. Domače obrti na Slovenskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Bogataj, J. 1992. Sto srečanj z dediščino na Slovenskem. Ljubljana: Prešernova družba. Bras, L. 1991. »Rokodelstvo in obrt.« Slovenski etnograf 33.34: 207.46. Bugarič, B., in K. Hrobat. 1994a. »Opis ledeničarske dejavnosti v okolici Hrpelj in Kozine: etnological work.« Koper: Gimnazija Koper (ni objavljeno). Bugarič, B., in K. Hrobat. 1994b. »Opis ledeničarske dejavnosti v okolici Hrpelj in Kozine.« Annales: anali za istrske in mediteranske študije 4 (5): 267–74. Čepič, Z., in D. Nećak, ur. 1979. Zgodovina Slovencev. Ljubljana: Cankarjeva založba. de Vries, J. 1994. »The Industrial Revolution and the Industrious Revolution.« Journal of Economic History 54 (2): 249.70. de Vries, J. 2008. The Industrious Revolution: Consumer Behavior and the Household Economy, 1650 to the Present. New York: Cambridge University Press. Dular, A. 1991. »Vinogradništvo na Slovenskem v 19. stoletju.« Slovenski etno­graf 33.34: 61.82. Gestrin, F. 1972. Mitninske knjige 16. in 17. stoletja na Slovenskem. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Golob, F. 1991. »Hišni arhiv in podoba četrinske kmetije iz Spodnje Šiške v 19. stoletju.« Slovenski etnograf 33.34: 83.126. Grafenauer, B. 1974. Zgodovina slovenskega naroda 2. Ljubljana: Kmečka knjiga. Grafenauer, B. 1979. »Revolucionarno leto 1848 in program Zedinjene Slovenije.« V Zgodovina Slovencev, uredili Z. Čepič in D. Nećak, 442.67. Ljubljana: Cankarjeva založba. Klemenčič, V. 1959. Pokrajina med Snežnikom in Slavnikom. Gospodarska geo­grafija. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Knežević Hočevar, D., in M. Černič Istenič. 2010. Dom in delo na kmetijah: ra­ziskava odnosov med generacijami in spoloma. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Kuhar, B. 1965. »Ljudska materialna kultura v škocjanskih hribih s posebnim ozirom na spremembe po osvoboditvi.« Doktorska disertacjia, Univerza v Ljubljani. Kuhar, B. 1972. Odmirajoči stari svet vasi. Poljudnoznanstvena razprava. Ljubljana: Prešernova družba. Ložar, R. 1944. Narodopisje Slovencev I. Ljubljana: Klas. Ložar, R. 1959. »Ljudska obrt in trgovina na Slovenskem.« V Zgodovinski zbornik, uredil M. Marolt, 70.131. Buenos Aires. Makarovič, M. 1978. Kmečko gospodarstvo na Slovenskem. Ljubljana: Mladinska knjiga. Novak, A. 1958. »Nekaj posebnosti v kmetovanju Poljancev.« Loški razgledi 5 (1): 137.43. Novak, A. 1974. Kmečko gospodarstvo v Dolini: Vodnik po razstavi. Kranj: Gorenjski muzej. Novak, V. 1960. Slovenska ljudska kultura. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Orel, B. 1951. »Domača delavnost in obrt v etnografiji.« Slovenski etnograf 3–4: 3.4. Panjek, A. 2015. »Integrated Peasant Economy in Early Modern Slovenia.« Histoire des Alpes 20: 187.208. Zürich: Cronos Verlag. Sedej, I. 1991. »Vsakdanje življenje večinskega prebivalstva na Slovenskem v 19. stoletju.« Slovenski etnograf 33.34 (1988.90): 7.23. Slavec Gradišnik, I., 2000. Etnologija na Slovenskem. Med čermi narodopisja in antropologije. Ljubljana: ZRC, ZRC SAZU. Smerdel, I. 1991. »Prelomna in druga gospodarska dogajanja v zgodovini agrarnih panog na Slovenskem.« Slovenski etnograf 33.34: 25.60. Vajkard Valvasor, J. 1689, Die Ehre dess Hertzogthums Crain. Ljubljana: zu fin­den bey Wolfgang Moritz Endter, Buchhändlem in Nürnberg. Valenčič V. 1972. Ljubljanska obrt od srednjega veka do začetka 18. stoletja. Zbornik razprav. Ljubljana: Mestni arhiv ljubljanski. Spletni viri Register of Intangible Cultural Heritage on Ministry of Culture. http://www. mk.gov.si/fileadmin/mk.gov.si/pageuploads/Ministrstvo/Razvidi/RKD_ Ziva/Rzd-02_00042.pdf. http://www.rtvslo.si/kultura/razglednice-preteklosti/kaj­-in-­­kako-so-oglasevali-pred-sto-leti/318891. doi: https://doi.org/10.26493/978-961-7023-81-7.75-90 75 4 Integriranje dohodkov v sodobni kmečki ekonomiji Štefan Bojnec Univerza na Primorskem Fakulteta za management Cankarjeva 5, Koper stefan.bojnec@fm-kp.si Uvod Integriranje dohodkov v kmečki ekonomiji je bila zgodovinska stalnica (Panjek, Larsson in Mocarelli 2017). V prispevku se osredotočamo na integ­riranje dohodkov kmečkih in podeželskih gospodarstev v sodobni kmeč­ki ekonomiji. V zadnjih dveh desetletjih so se v evropskem in v slovenskem kmetijstvu zgodile pomembne strukturne spremembe. Med njimi je upad števila kmetij. Povečala sta se število večjih kmetij in njihova povprečna ve­likost (Bojnec in Latruffe 2013). Ne samo odkup zemljišča, temveč zlasti za­kup zemljišč je postal pomemben dejavnik za povečanje števila večjih kme­tijskih gospodarstev in povečanje njihove povprečne velikosti. V Sloveniji to kaže na tržno sprostitev tradicionalno močne povezave med družinskim lastništvom kmetijske zemlje ter njeno lastno obdelavo ter obratovanjem na družinskem zemljišču. Zaradi tega so se povečale transakcije na trgu zemlje in zakupa zemljišč. Porast zakupa zemlje je osredotočen na obdelavo zemlje več kmetij, ki so prenehale kmetovati. Za sodoben razvoj je značilno večje število lastnikov zemljišč, kot je upravljavcev in obdelovalcev zemljišč oz. tistih kmetij, ki dejansko obdelujejo zemljo. Ta razvojni vzorec je podo­ben nekaterim državam v zahodni Evropi, kot sta Belgija in Francija, kjer je delež rabe zemljišč na najetih zemljiščih precejšen. Velik delež kmetijskih gospodarstev na slovenskih podeželskih ob­močjih je tradicionalno združeval zaposlitvene in dohodkovne dejavnos­ti na kmetiji in zunaj nje (Knific in Bojnec 2015). Ti vzorci zaposlovanja in raznovrstnosti v dohodkih kmetijskih gospodarstev v gospodarskem raz­voju so v skladu s podobnimi gibanji v nekaterih razvitih državah, kot so Francija (Campagne, Carreere in Valceschini 1990), sosednja Italija (Bull in Corner 1993), Japonska (Francks 1995), Irska (Kinsella idr. 2000), kakor tudi v državah v razvoju (Ellis 1998; 2000) in na Kitajskem (van der Ploeg in Jingzhong 2010). Zato je zaposlovanje na kmetiji in zunaj nje s povezanimi dohodkovnimi viri na kmetiji in zunaj nje postalo ena bistvenih značilnos­ti pri razvoju več delovnih mest v kmetijskih gospodarstvih in na podežel­ju v njihovih strategijah razvoja v konkurenčnem lokalnem in globalnem gospodarskem okolju. Teoretična, konceptualna in empirična literatura ter prakse so se raz­vile na različnih konceptih in značilnostih pluriaktivnosti, kmetovanja s krajšim delovnim časom (angl. part-time farming), diverzifikacije kmetij ter integriranega in vključujočega razvoja podeželja v sodobni ekonomiji. V več državah, med njimi tudi v Sloveniji, je družinsko kmetijstvo oz. kmetija opredeljena z zakonom (Graeub idr. 2016). Definicije družinskih kmetij se med državami razlikujejo (Davis idr. 2010; Graeub idr. 2016). Obstaja tudi velika raznolikost družinskih kmetij na svetovni ravni. Na splošno družin­ska kmetija opravlja kmetijske dejavnosti predvsem za samoobdelavo: v lasti ima zemljišče, kjer proizvajajo družinski člani, zagotavlja minimal­ni dohodek iz kmetijskih dejavnosti in opravlja večnamenske (angl. multi­functional) vloge na podeželju. Sodoben razvoj družinske kmetije v razvi­tih državah pa vse bolj temelji tudi na obdelavi najete zemlje. Prispevek se osredotoča na oblike in vsebine integriranja dohodkov v sodobni kmečki ekonomiji. Pri tem so prikazane strukturne spremembe v kmetijstvu in na kmetijah ter v sodobni podeželski ekonomiji, ki so pov­ezane z večfunkcionalnostjo kmečkih gospodarstev in kmetijstva s podežel­sko ekonomijo, družbo in okoljem, smeri razvoja kmečkih gos­podarstev in njihova pluriaktivnost, diverzifikacija kmetijske dejavnosti na različne proizvodne usmeritve in integriranje dohodkov kmečkih gos­podarstev v sodobnem razvoju kmetijstva in podeželske ekonomije. Pregled predhodne literature kaže na interdisciplinarnost analiziranih vprašanj, kar izhaja tudi iz same narave in načinov integriranja dohodkov v sodobni kmečki ekonomiji. Gre za vprašanja, ki so povezana z zgodovinsko-antropološko evolucijo pojava, s pravno-organizacijskimi, z agrarno-ekonomskimi in s podjetniškimi vidiki ureditve in razvoja dopolnilnih dejavnosti na kmeti­jah, zaposlovanja in dohodkov izven kmetij ter s tem integriranja dohod­kov v sodobni kmečki in podeželski ekonomiji. 1. Večfunkcionalnost kmetijstva in smeri integriranja dohodkov kmečkih in podeželskih gospodarstev Večfunkcionalnost kmetijstva in kmečkih gospodarstev je postal interdis­ciplinarni in agrarno-politični slogan v svetovnem kmetijskem razvoju ter v razvoju podeželja z zelo različnim pomenom in pojmovanjem (Bojnec 2017). Poleg različnih načinov in virov integriranja dohodkov kmetij lah­ko v širšem smislu med cilje vključuje prehransko varnost, varno prehrano, blaginjo živali, vrednote na področju kulturne in zgodovinske dediščine, kakovost na področju okolja, podeželske pokrajine, biološko raznolikost in razvoj podeželja kot samo nekatere od rezultatov, ki se povezujejo z več­funkcionalnostjo kmetijskega sektorja in kmečkih gospodarstev v sodobni podeželski ekonomiji. Implikacije za posamezne vladne in lokalne politike, ki se povezujejo in izhajajo iz večfunkcionalnosti kmetijstva ter kmečkih gospodarstev v podeželski ekonomiji, se prav tako precej razlikujejo med posameznimi državami, kar ponazarja, vendar ne presenetljivo, stališča posameznih ekonomskih politik do kmetijske pomoči, subvencij in zaščite kmetijstva. Med več skupinami držav so nekatere države EU-28, vključno Slovenija, tiste, ki so vsaj na formalni ravni močni zagovorniki večfunkcio­nalnosti kmetijstva in kmečkih gospodarstev v sodobnem razvoju podeže­lja. To so države, ki, na splošno gledano, zagotavljajo visoke ravni državne pomoči, subvencij in zaščite za domače kmetijske sektorje. Glede na speci­fičnosti pojava po posameznih državah, regijah in v ožjem lokalnem raz­voju obstaja literatura o specifičnih teoretičnih in empiričnih vidikih več­funkcionalnosti kmetijstva ter kmečkih gospodarstev v razvoju podeželja. Večfunkcionalnost kmetijstva in kmečkih gospodarstev v razvoju podeželja se povezuje tudi v krožnem gospodarskem razvoju s posebnim odnosom in povezavami med ekonomijo, družbo in naravnim okoljem. Različne vloge, ki jih kmetije in kmetijstvo igrajo na podeželju, se poleg pridelave hrane povezujejo z različnimi pozitivnimi učinki oz. pozitivnimi eksternalijami, ki so pomembne za naravno okolje (prst, voda in zrak) in prispevajo druge storitve čistega naravnega okolja in urejenosti krajine, kar je pomembno za rekreacijo, razvoj turizma in podobno. Reforme skupne kmetijske politike v Evropski uniji v zadnjih dveh desetletjih so bile osre­dotočene na preusmeritev ukrepov in subvencij od intervencij in posegov na trgu in v mednarodni trgovini na direktna plačila za enote kmetijske zemlje ali posamezne živali, ki so postala proizvodno nevezana (steber 1) ter na politike in ukrepe trajnostnega razvoja kmetijstva in podeželja (steber 2) (Bojnec in Fertő 2017). Steber 2 – skupne kmetijske politike v Evropski uniji – vključuje tri skupine ukrepov in povezanih subvencij: kmetijsko-okoljske ukrepe, ukrepe, usmerjene na območja z omejenimi dejavniki za kmetijsko proizvodnjo, in ukrepe za naložbe v prestrukturiranja kmetijstva in po­večanja konkurenčnosti ter razvoja podeželja. Proizvodno nevezane sub­vencije kmetom naj bi tako bile v funkciji plačila za pozitivne eksternali­je za družbo, ki so usmerjene v vzdrževanje kulturne krajine, poseljenosti podeželja in perifernih hendikepiranih območij, ohranjanje naravnih in okoljskih dejavnikov in podobno, ne pa v samo povečevanje obsega kmetij­ske proizvodnje. Razvoj kmečkih gospodarstev gre v smeri diverzifikacije virov zapos­litev, povečane vloge in odvisnosti od državnih in drugih transferjev ter s tem povečanega integriranja dohodka kmečkih gospodarstev in podeželske ekonomije, kjer je kmetijstvo pomembno, vendar ne nujno glavni vir zapos­litev in dohodkov. Več ustvarjenih zaposlitev v kmečkih gos­podarstvih in v podeželski ekonomiji lahko zmanjša migracije – kot strategija za ohran­janje in razvoj v konkurenčnem lokalnem in globalnem ekonomskem okol­ju. Pri tem so lahko uporabljeni različni koncepti in značilnosti integriran­ja dohodkov kmečkih gospodarstev: pluriaktivnost, kmetovanje s krajšim delovnim časom, diverzifikacija kmetij ter integrirani in vključujoči razvoj kmečkega ter podeželskega gospodarstva (Bojnec 2017). Pluriaktivnost kmetij, z določenimi specifičnostmi med državami in znotraj med regijami, je prisotnejša v severni kot v južni Evropi. Kmetije s prisotnimi drugimi koristnimi dejavnostmi (angl. farmers with other gain­ful activities) v državah EU-28 so močno zastopane na Švedskem, v južnem delu Finske, v Veliki Britaniji, na Irskem, v južnem delu Nemčije in Avstrije ter v Sloveniji. Manj zastopane so v delih Grčije, južnem (valonskem) delu Belgije, obmejnih območjih med Francijo in Italijo ter v nekaterih drugih delih Francije in Španije (Eurostat 2017). Razviti so bili različni koncepti diverzifikacije kmetijske dejavnosti in razvoja podeželskih nekmetijskih dejavnosti v različne smeri, tako v okvi­ru kot zunaj okvira kmetijske zaposlenosti in diverzifikacije ter integ­riranja dohodkov kmečkih in podeželskih gospodarstev. Različni koncepti so bili razviti v različnih državah, za njihova posamezna območja in za različna časovna obdobja. To pomeni, da gre pri integriranju dohodkov kmečkih in podeželskih gospodarstev za kompleksen in dinamičen koncept, ki se lahko prostorsko in časovno razlikuje. Zato med državami obstajajo ve­lika teoretična kompleksnost in praktične različice v evoluciji (Bojnec 2017). Povezanosti med kmetijskimi in nekmetijskimi dejavnostmi na kmečkem gospodarstvu in dejavnostmi razvoja podeželja se lahko ustvar­jajo v različnih smereh. Med najpomembnejšimi smermi razvoja diverzi­fikacije kmetijskih dejavnosti, zaposlenosti in dohodkov je pluriaktivnost kmečkih gospodarstev kot povezanosti med kmetijskimi in nekmetij­skimi dejavnostmi, ki so se spremenile v smeri večje kompleksnosti povezav z različnimi oblikami zaposlenosti in diverzikacijo virov dohodkov. Nato je tu kmetovanje s krajšim delovnim časom (angl. part-time farming) kot (začasna) strategija preživetja kmečkega gospodarstva – v Sloveniji v času socializ­ma imenovana tudi kmet-delavec ali mešano kmečko gospodar­stvo –, ki je povezana s pluriaktivnostjo kmečkega gospodarstva z dvotirno zaposlenostjo dela: redna zaposlitev izven kmetije in zaposlitev na kmetiji po redni zaposlitvi izven kmetije (Krašovec 1982). Diverzifikacija kmečkega gospodarstva skozi različne oblike diverzifikacije z zaposlenostjo na kmeti­ji in izven nje ter s tem diverzifikacijo dohodkov predstavlja pomemben instrument večfunkcionalnosti podeželskih območij. Številna podeželska gospodarstva, ki so bila včasih kmečka, ostajajo podeželska z nekmetijsko zaposlenostjo in diverzifikacijo dohodkov izven kmetijske dejavnosti. Nekmetijska zaposlenost kmečkim in nekmečkim podeželskim gos­podarstvom prinaša redni mesečni dohodek, kot je plača in pozneje pokoj­nina. Nekmetijska samozaposlenost lahko predstavlja način podeželske­ga podjetništva, ki prispeva več delovnih mest in dohodkov v podeželskih vaseh. Povezanosti med podeželsko in širšo urbano (globalno) ekonomijo predstavljajo različni medsebojni krožni tokovi, kot so povezava zaposle­n­osti in tokovi dohodkov med mesti in podeželjem, ki vodijo do prilivov na­kazil v podeželska območja. Različni motivi in determinante so lahko pomembni za nekme­tijsko zaposlenost kmečkih in podeželskih gospodarstev, kot so višji don­osi dela in/ali kapitala v nekmetijskem gospodarstvu, večji riziki, poveza­ni z zaposlitvijo dejavnikov kmetijske proizvodnje, in nepopolni trgi za ­kmetijsko-živilske proizvode, ki vodijo v večje nestabilnosti kmetijskih do­hodkov v primerjavi z nekmetijskimi dohodki. Na ponudbeni strani se je zaradi tehnološkega napredka v kmetijstvu močno povečala produktivnost dejavnikov zaposlenih v kmetijstvu, kar omogoča, da precej manj zapos­lenih lahko ohranja ali celo povečuje kmetijsko proizvodnjo, pri čemer se z ukrepi kmetijske politike poskušajo ohranjati obdelana tudi območ­ja, ki bi v večji meri lahko prešla iz kmetijske proizvodnje v zaraščanje. V Sloveniji naj bi se površine kmetijskih zemljišč v zaraščanju in neob­delanih ­kmetijskih zemljišč v zadnjih letih zmanjšale. V letu 2010 naj bi bilo zaraščenih in neobdelanih 32.659 hektarjev (ha) kmetijskih zemljišč, medtem ko v letu 2016 okrog 15.060 ha kmetijskih zemljišč. Večji delež ­kmetijskih površin v zaraščanju so imela kmetijska gospodarstva, ki so opustila kmetijsko dejavnost ali niso izpolnjevala zahtevanih statističnih meril za njihovo spremljanje. Del kmetijskih zemljišč v zaraščanju pa so postala gozdna zemljišča (SURS 2017). 2. Integriranje dohodkov kmečkih gospodarstev z dopolnilnimi dejavnostmi na kmetiji Pri vprašanju integriranja dohodkov kmečkih gospodarstev z dohodki od kmetovanja, prejetimi subvencijami in dohodki od dela izven kme­tijskih dejavnosti kakor tudi pri vprašanju obdavčenja posamezne dejavnosti in dohodkov na kmetiji se postavi tudi vprašanje opredelitve kmetije oz. kmečkega gospodarstva. Podobno kot ni enotno urejena definicija in opre­delitev kmetije, tudi ni enotno urejena opredelitev dopolnilne dejavnosti na kmetiji. Dopolnilna dejavnost na kmetiji je po »Zakonu o kmetijstvu« (Uradni list RS, št. 45/08, 57/12, 90/12, 26/14, 32/15) s kmetijstvom oz. goz­darstvom povezana dejavnost, ki kmetiji omogoča boljšo rabo njenih pro­izvodnih zmogljivosti in delovne moči kmetije ter pridobivanje dodatnega dohodka na kmetiji. »Zakon o kmetijstvu« določa najvišji možni letni do­hodek iz dopolnilne dejavnosti – oz. iz vseh registriranih dopolnilnih de­javnosti – na polnoletnega cˇlana kmetije, ki ne sme preseči treh povprečnih letnih plač zaposlenega v Sloveniji v preteklem letu, pri čemer so izjema ob­močja z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost, kjer je omejitev pet povprečnih letnih plač zaposlenega v Sloveniji. V praksi je takšna opredeli­tev precej ohlapna, da definira in zajame kompleksna vprašanja, ki so pove­zana z motivi in aktivnostmi dopolnilnih dejavnosti na kmetiji. Opredelitev dopolnilnih dejavnosti na kmetiji tudi ni enotno ureje­na med državami EU-28 glede obsega, pogojev in integriranja dohodkov, opravljanja dopolnilnih dejavnosti na kmetiji in diverzifikacije dohodka ter razmejitve med kmetijsko dejavnostjo, dopolnilno in drugo podjetniško dejavnostjo na kmečkem gospodarstvu in na podeželju. Gre za dejavnos­ti in subjekte, ki so registrirani kot dopolnilna dejavnost na kmetiji, in sub­jekte, ki so registrirani kot gospodarske družbe, ki vključujejo razne vrste podjetij in samostojnih podjetnikov. Razmejitev med kmetijsko dejavnos­tjo in dopolnilno dejavnostjo je pomembna s pravno-organizacijskega in z ekonomskega vidika z možnimi vzroki in posledicami ter učinki za razvoj števila kmetij, ki se ukvarjajo z dopolnilno dejavnostjo, in najpogostejših tipov ter obsegov posameznih dopolnilnih dejavnosti. Sam razvoj je lah­ko povezan z obdavčitvijo in obremenitvijo s prispevki za socialno varst­vo ter njihovim vplivom na dohodek iz dopolnilnih dejavnosti. Sam razvoj dopolnilnih dejavnosti na kmetiji je lahko povezan še z drugimi dejavniki, kot sta ciljno usmerjeno trženje in promocija, ki prispevajo k razvoju do­polnilnih dejavnosti na kmetijah z možnostjo diverzifikacije dohodkov od prodaje diverzificiranih in trgu zanimivih produktov ali storitev. 3. Strukturne spremembe na kmetijskih gospodarstvih, v kmetijstvu in na podeželju Kmetijska gospodarstva, kmetijstvo in podeželska gospodarstva doživljajo občutne strukturne spremembe, ki se kažejo v spremenjeni uporabi dejav­nikov kmetijske proizvodnje z manj dela in več kapitala ter v spremenjeni strukturi proizvodov in storitev. V preteklosti so na strukturne spremem­be v kmetijstvu pomembno vplivale kmetijsko-zemljiške reforme, ki so bile povezane s političnimi in institucionalnimi spremembami; na primer, v le­tih po drugi svetovni vojni in v začetku devetdesetih let prejšnjega stole­tja na današnjem ozemlju Slovenije. Na družinskih kmetijah je bila posebej močna družinska povezanost med lastništvom in obdelavo zemlje. Hkrati so v času socializma obstajale institucionalne omejitve glede velikosti dru­žinske kmetije. Najnovejše strukturne spremembe na kmečkih gospodarstvih in v kmetijstvu so povezane z razvojem trga zemlje in trgom zakupa zem­lje, kar vodi do pomembnega razlikovanja med lastništvom in obdelavo zemlje na družinskih kmetijah. Prevzemi kmetij v opuščanju obdelave in zakup obdelave zemlje s strani mlajših, vitalnejših kmetij so postali pomembna značilnost najnovejših strukturnih sprememb v kmetijstvu in na kmetijskih gospodarstvih. Opuščanje kmetovanja je poleg izstopanja iz kmetovanja zaradi demografskih razlogov (starost in smrtnost) povezano tudi z novo strukturo zaposlenosti na kmečkem in drugem podeželskem gospodarstvu v nekmetijskih dejavnostih in s povečano zaposlenostjo v raz­ličnih dejavnostih izven kmetije. Različne vrste zaposlenosti vodijo do različnih novih virov dohodkov, povezanih z razvojem novih dejavnosti na podeželju, ki ustvarjajo nove vrste dohodkov za kmečka in druga podežel­ska gospodarstva. Strukturne spremembe v kmetijstvu in spremembe v velikostni struk­turi kmetij se lahko merijo na različne načine. V preteklosti je bila to zlas­ti velikost kmetijske zemlje ali pa obdelovalne kmetijske površine, ki jo kmetija ima v lasti ali pa jo obdeluje. V primeru kmetij, usmerjenih v živi­norejo, je lahko pomembna tudi velikost črede, ki je običajno izražena v enotah živali ali pa v posameznih vrstah rejenih živali. V novejšem času se velikost kmetije pogosto izraža v ekonomski velikosti oz. v enotah evrop­ske velikosti (angl. European Size Unit, ESU, pri čemer en ESU predstavlja 1.200 evrov standardne bruto marže, angl. Standard Gross Margin, SGM). Mogoči so še drugačni načini merjenja velikosti kmetij, na primer glede na število zaposlenih ali pa glede velikosti kapitala, ki ga uporablja kmetijsko gospodarstvo. 4. Kmetijska proizvodnja in spreminjanje števila kmetijskih gospodarstev Velikost kmetijske proizvodnje v posamezni državi je poleg same razvito­sti kmetijstva in konkurenčnih prednosti države za kmetijsko proizvod­njo odvisna od velikosti države. Med državami EU-28 je bil standardni proizvod velikosti vrednosti kmetijske proizvodnje v letu 2013 največji v Franciji (56,9 milijarde evrov), sledijo Nemčija (46,3 milijarde evrov), Italija (43,8 milijarde evrov), Španija (36,0 milijard evrov), Velika Britanija (21,9 milijard evrov), Poljska (21,8 milijarde evrov), Nizozemska (20,5 mi­lijarde evrov) in Romunija (12,0 milijard evrov). Slovenski standardni proizvod kmetijstva znaša nekaj več kot eno milijardo evrov in se uvr­šča na 23. mesto, pred Estonijo, Ciprom, Latvijo, Luksemburgom in Malto (Eurostat 2017). Tabela 4.1: Število kmetijskih gospodarstev v Sloveniji 2000 2003 2005 2007 2010 2013 2016 Kmetijska gospodarstva 86.467 77.149 77.175 75.340 74.646 72.377 69.902 Kmetijska podjetja 131 112 133 131 221 201 231 Družinske kmetije 86.336 77.037 77.042 75.209 74.425 72.176 69.671 Vir: SURS 2017. Med državami EU-28 obstajajo razlike v spreminjanju števila kme­tijskih gospodarstev. V letu 2013 je bilo v državah EU-28 10,84 milijona kmetij. Od tega jih je bilo največ v Romuniji (3,63 milijona), na Poljskem (1,43 milijona) in v Italiji (1,1 milijona) (Eurostat 2017). V Sloveniji jih je bilo 72.400. Iz tabele 4.1 je razvidno, da se je število kmetijskih gospodarstev v Sloveniji od leta 2000 do leta 2016 zmanjšalo zaradi zmanjšanja števila družinskih kmetij, medtem ko se je manjše število kmetijskih podjetij po vstopu Slovenije v Evropsko unijo po letu 2004 povečalo. Če so bile strukturne spremembe na kmetijskih gospodarstvih po vstopu Slovenije v Evropsko unijo občutnejše v vzhodni kot pa v zahod­ni slovenski kohezijski regiji, so v najnovejših letih opazne strukturne spremembe tudi v zahodni kohezijski regiji (tabela 4.2). To velja tako za zmanjševanje števila kmetijskih gospodarstev kot tudi za zmanjševanje kmetijskih zemljišč v uporabi, ki so se v zadnjih letih povečale v vzhodni Sloveniji in zmanjšale v zahodni Sloveniji. Ekonomska velikost kmetijskih gospodarstev je precej večja v vzhodni kot pa v zahodni kohezijski regiji. Podobno velja za polnovredne delovne moči (PDM), ki se ciklično sprem­injajo s tendenco zmanjševanja, kar velja tako za vzhodno kot za zahod­no kohezijsko regijo. Tabela 4.2: Kmetijska gospodarstva po kohezijskih regijah v Sloveniji Slovenija Vzhodna Slovenija Zahodna Slovenija 2007 Število kmetijskih gospodarstev 75.340 53.657 21.683 Ekonomska velikost (SGM v ESU) 447.743 331.356 116.387 Polnovredne delovne moči, PDM 83.950 59.842 24.108 Kmetijska zemljišča v uporabi, ha 488.774 340.014 148.761 2010 Število kmetijskih gospodarstev 74.646 52.647 21.999 Polnovredne delovne moči, PDM 77.012 54.781 22.231 Kmetijska zemljišča v uporabi, ha 474.432 337.389 137.043 2013 Število kmetijskih gospodarstev 72.377 50.580 21.798 Polnovredne delovne moči, PDM 82.746 58.963 23.783 Kmetijska zemljišča v uporabi, ha 477.023 336.508 140.515 2016 Število kmetijskih gospodarstev 69.902 49.448 20.454 Polnovredne delovne moči, PDM 79.967 57.295 22.673 Kmetijska zemljišča v uporabi, ha 479.589 342.895 136.694 Vir: SURS 2017. 5. Povprečna velikost in struktura kmetijskih gospodarstev Strukturne spremembe v kmetijstvu v splošnem potekajo v smeri zmanj­ševanja števila kmetij in povečevanja njihove povprečne velikosti, pogos­to merjeno kot velikost kmetijskih površin na kmetijsko gospodarstvo. V letu 2013 je povprečna velikost kmetij po velikosti kmetijskih površin v dr­žavah EU-28 znašala 16,1 ha. Največje kmetije po površini obdelovalnih/­kmetijskih površin so na Češkem (133 ha), v Veliki Britaniji (92,3 ha), na Slovaškem (80,7 ha), na Danskem (67,5 ha), v Luksemburgu (63 ha), v Franciji (58,7 ha), v Nemčiji (58,6 ha) in v Estoniji (49,9 ha). V Sloveniji je bila pov­prečna velikost 6,7 ha, kar je daleč pod povprečjem za EU-28 in Slovenijo uvršča na 25. mesto. Manjša povprečna velikost kmetij je na Cipru (3,1 ha), Malti (1,2 ha) in v Romuniji (3,6 ha) (Eurostat 2017). Razlike v velikosti kmetij so tudi znotraj posameznih držav po regijah, posebej pri večjih državah z določenimi razlikami v zgodovinsko-insti­tucionalnem razvoju, kot to na primer velja med nekdanjo vzhodno in za­hodno Nemčijo, saj je povprečna velikost kmetij glede na število hektar­jev kmetijske zemlje v uporabi na kmetijo na območju nekdanje vzhodne Nemčije precej večja kot v zahodni Nemčiji. Različna povprečna velikost kmetij je lahko povezana tudi z različno organizacijsko obliko kmetij, kjer praviloma velja, da so družinske kmetije v zahodni Nemčiji v povprečju precej manjše velikosti kot korporativna podjetja, ki so pomembno zasto­pana v kmetijski strukturi na ozemlju nekdanje vzhodne Nemčije. Poleg same povprečne fizične in ekonomske velikosti kmetij je pomembna porazdelitev v velikostni strukturi kmetij. Glede na fizično velikost kmetij v primeru kmetijske zemlje spada Slovenija v skupino držav z velikim deležem kmetij, ki so manjše od 5 ha kmetijske zemlje v uporabi, in z relativno majhnim deležem kmetij z več kot 100 ha kmeti­jske zemlje v uporabi. Gre za t. i. bimodalno velikostno strukturo kmetij, ki je podobna tudi v nekaterih drugih tranzicijskih srednje- in vzhod­noevropskih državah (Bolgarija, Hrvaška, Latvija, Litva, Madžarska, Poljska, Romunija in Slovaška) in v mediteranskih državah (Grčija, Ciper, Malta, Portugalska ter delno Italija in Španija). V nekaterih mediteran­skih državah so zato posebej razvite različne oblike združenja proizva­jalcev in zadruge, s pomočjo katerih poskušajo odpraviti pomanjkljivosti majhnosti kmetij in povečati ekonomije obsega, ki jih pogosto zahtevajo vertikalno povezani ponudbeni kanali, ki so pod posebno močnim vpli­vom velikih trgovskih verig. Tabela 4.3: Število kmetijskih gospodarstev in površina kmetijske zemlje v uporabi po velikostnih razredih v Sloveniji 2000 2003 2005 2007 2010 2013 2016 Število kmetijskih gospodarstev SKUPAJ 86.467 77.149 77.175 75.340 74.646 72.377 69.902 brez KZU 44 23 34 43 191 100 83 več kot 0 do pod 0,5 ha 3.307 2.198 2.682 2.956 3.969 2.475 2.888 0,5 do pod 1ha 4.692 3.177 3.049 4.011 4.061 3.970 2.708 1 do pod 2 ha 14.999 11.894 12.210 11.617 12.372 12.109 11.904 2 do pod 3 ha 12.256 10.326 10.996 10.496 10.201 10.551 10.485 3 do pod 5 ha 18.130 16.777 16.868 15354 14.934 14.579 13.851 5 do pod 10 ha 22.058 20.633 19.775 19.143 17.530 17.207 16.174 10 do pod 15 ha 6.928 7.049 6.386 5.897 5.784 5.489 5.415 15 do pod 20 ha 2.237 2.646 2.433 2.652 2.316 2.393 2.507 20 do pod 30 ha 1.264 1.648 1.709 1.895 1.916 1.956 2.100 30 do pod 50 ha 377 555 723 888 920 1.043 1.195 50 do pod 100 ha 101 149 210 290 358 394 480 100 ha ali več 74 75 101 98 94 112 113 Površina (ha) SKUPAJ 485.879 486.473 485.432 488.774 474.432 477.023 479.589 brez KZU 0 0 0 0 0 0 0 več kot 0 do pod 0,5 ha 1023 684 782 801 1136 679 776 0,5 do pod 1ha 3.444 2.365 2.255 2.986 2.925 2.864 1.954 1 do pod 2 ha 21.932 17.690 17.746 16.970 17.989 17.456 17.054 2 do pod 3 ha 30.237 25.403 26.921 25.769 24.985 25.889 25.643 3 do pod 5 ha 70.875 65.713 66.151 60.145 58.127 56.284 52.891 5 do pod 10 ha 155.278 145.170 139.239 134.180 122.842 120.317 113.081 10 do pod 15 ha 82.872 85.031 76.638 71.078 69.650 66.154 64.634 15 do pod 20 ha 38.191 45.230 41.504 45.387 39.841 40.850 42.864 20 do pod 30 ha 29.927 39.233 40.452 45.228 45.939 47.318 50.454 30 do pod 50 ha 13.805 20.660 26.345 32.945 34.250 38.955 45.169 50 do pod 100 ha 6.361 9.647 13.841 19.266 23.978 26.339 31.710 100 ha ali več 31.933 29.647 33.558 34.021 32.772 33.919 33.359 Vir: SURS 2017. Tabela 4.3 potrjuje zmanjšanje števila kmetijskih gospodarstev v Sloveniji in spremembe v velikostni strukturi kmetijske površine v upo­rabi na kmetijsko gospodarstvo. Zmanjšano število je opazno za majhna ­kmetijska gospodarstva (brez kmetijske zemlje in v velikosti do treh hek­tarjev) in posebej za srednje velika kmetijska gospodarstva med 3 in 10 ha kmetijske zemlje v uporabi ter tudi med 10 in 15 ha površine kmetijske zem­lje v uporabi. Povečanje števila je opazno za kmetijska gospodarstva, ki so večja od 15 ha kmetijske površine v uporabi. Spremembe so še opaznejše v površinah kmetijske zemlje v uporabi, ki jo obdeluje posamezna velikostna struktura kmetijskih gospodarstev. Zmanjšanje kmetijskih površin v uporabi je za kmetijska gospodarstva v velikosti do vključno 15 ha in povečanje velja za velikostne skupine nad 15 ha. Posebej viden je upad kmetijskih površin v uporabi za srednje ve­likostne razrede kmetijskih gospodarstev med 3 in 10 ha kakor tudi za velikosti do 15 ha kmetijske zemlje v uporabi na kmetijsko gospodarst­vo. Največji porast kmetijskih površin v uporabi je za velikostne razrede kmetijskih gospodarstev med 20 in 100 ha, kakor tudi med 15 in 20 ha in delno nad 100 ha. Po ekonomski velikosti se število kmetijskih gospodarstev v Sloveniji zmanjšuje zaradi zmanjševanja števila kmetijskih gospodarstev, ki so ­manjša od 4.000 evrov (tabela 4.4). Na drugi strani se število kmeti­jskih gos­podarstev posebej povečuje za velikostni razred nad 25.000 ev­rov. Z izjemo dveh najmanjših velikostnih razredov manj kot 4.000 ev­rov se eko­nomska velikost kmetijskih gospodarstev povečuje. Nadalje se – z izjemo ­kmetijskih gospodarstev, večjih od 50.000 evrov – kmetijska zemljišča v uporabi zmanjšujejo. Poleg opuščanja obdelave in zaraščanja kmetijskih zemljišč so lahko razlogi za zmanjševanje kmetijskih zemljišč v uporabi tudi drugi, na primer širjenje mest in vasi na nekdanja kmetijs­ka zem­ljišča, izgradnja cestne (na primer avtocestni križ) in druge infra­strukture. Podobno kot pri kmetijskih zemljiščih v uporabi se – z izjemo kmetijskih gospodarstev, večjih od 50.000 evrov – število glav velike ži­vine zmanjšuje. Zmanjševanje PDM na kmetijskih gospodarstvih ni linearno. Med letoma 2007 in 2010 je opazno zmanjšanje PDM za ekonomske velikostne razrede kmetijskih gospodarstev do 25.000 evrov. Med letoma 2010 in 2013 je – z izjemo ekonomskih velikostnih razredov do 4.000 evrov in delno za velikostni razred med 8.000 in 15.000 evrov – za druge ekonomske ve­likostne razrede opazno povečanje PDM na kmetijskih gospodarstvih v Sloveniji. Tabela 4.4: Kmetijska gospodarstva po ekonomskih razredih velikosti Velikostni Število Ekonomska Kmetijska Število glav Polnovredne 2007 Skupaj 75.340 884.996 488.774 433.382 83.950 manj kot 2.000 EUR 16.969 20.279 27.704 5.706 9.397 od 2.000 do manj kot 4.000 EUR 16.851 48.903 51220 22.268 13.785 od 4.000 do manj kot 8.000 EUR 18.447 105.721 94141 60.715 20.480 od 8.000 do manj kot 15.000 EUR 11.051 119.612 85811 72.987 15.383 od 15.000 do manj kot 25.000 EUR 5.366 102.859 61964 59.866 9.088 od 25.000 do manj kot 50.000 EUR 4.296 149.911 73064 84.284 8.182 od 50.000 do manj kot 100.000 EUR 1.634 109.404 46909 59.230 3.854 100.000 EUR ali več 724 228.306 47961 68.328 3.783 2010 Skupaj 74.646 913.194 474.432 421.553 77.012 manj kot 2.000 EUR 15.691 18.970 22.942 5.112 7.404 od 2.000 do manj kot 4.000 EUR 17.650 51.757 49.103 21.538 127.53 od 4.000 do manj kot 8.000 EUR 18.120 103.055 85.235 55.140 17.593 od 8.000 do manj kot 15.000 EUR 10.648 114.507 80.072 66.241 13.193 od 15.000 do manj kot 25.000 EUR 4.996 96.202 53.654 51.188 7.634 Velikostni Število Ekonomska Kmetijska Število glav Polnovredne od 25.000 do manj kot 50.000 EUR 4463 156.163 68.502 76.792 8.337 od 50.000 do manj kot 100.000 EUR 2.170 147.273 54.852 70.410 4.957 100.000 EUR ali več 908 225.267 60.071 75.131 5.143 2013 Skupaj 72.377 1.009.230 477.023 399.349 82.746 manj kot 2.000 EUR 12.202 15.125 16.771 3.371 6.136 od 2.000 do manj kot 4.000 EUR 15.372 44.778 37.177 14.060 11.959 od 4.000 do manj kot 8.000 EUR 19.284 111.052 81.659 48.531 21.153 od 8.000 do manj kot 15.000 EUR 11.434 124.360 80.731 586.93 15.341 od 15.000 do manj kot 25.000 EUR 5.850 111.972 61.073 50.997 8.964 od 25.000 do manj kot 50.000 EUR 4.702 164.859 69.658 72.227 8.787 od 50.000 do manj kot 100.000 EUR 2.408 165.489 59.598 69.779 5.318 100.000 EUR ali več 1.126 271.595 70.355 81.691 5.087 Vir: SURS 2017. 6. Delovna sila v kmetijstvu Za delovno silo v kmetijstvu so značilni migracijski tokovi znotraj nacional­nega gospodarstva (industrijske in storitvene dejavnosti), zaradi brezposel­nosti in upokojevanja (Bojnec in Dries 2005) ter v tujino. Največ delovne sile, neposredno zaposlene na kmetijah, je na Poljskem (1,9 milijona letnih delovnih ekvivalentov) in v Romuniji (1,6 milijona letnih delovnih ekvi­valentov) (Eurostat 2017). Obe omenjeni državi sta novi članici Evropske unije iz srednje in vzhodne Evrope. Med starimi članicami Evropske uni­je je število letnih delovnih ekvivalentov največje za Italijo (0,82 milijona), Španijo (0,81 milijona), Francijo (0,72 milijona), Nemčijo (0,52 milijona) in Grčijo (0,46 milijona). Slovenija je z 82.500 letnih delovnih ekvivalentov na 18. mestu med državami EU-28. Z manj zaposlenimi v kmetijstvu so še Belgija, Danska, Estonija, Ciper, Latvija (za malenkost manj kot Slovenija), Luksemburg, Malta, Slovaška, Finska in Švedska. Ker so nekatere od teh držav po kmetijskih površinah v uporabi in po številu enot živine precej večje, to kaže, da je slovensko kmetijstvo relativno delovno intenzivnejše in glede na obstoječe strukturne in dane geografske pogoje manj produktiv­no. Zato ima večjo vlogo pri zaposlovanju v kmetijstvu in pri poseljenosti na podeželju. Glede na velikost kmetij, organizacijsko obliko kmetije in na prevladu­jočo usmeritev v proizvodnji oz. tip kmetovanja se praviloma razlikuje tudi vrsta delovne sile, ki je angažirana pri delu v kmetijstvu. Več kot tri četrtine delovne sile v kmetijstvu v državah EU-28 predstavlja lastno delo družine na kmetiji. Temu sledi redna zaposlitev dela nedružinskih članov (več kot 15 %) in neredna zaposlitev nedružinskih članov (okrog 8 %) (Eurostat 2017). Ob Poljski je Slovenija na vrhu držav EU-28, kjer večino delovne sile v kmetijstvu predstavlja lastna delovna sile družine na kmetiji. Podobno vel­ja tudi za druge države EU-28, ki imajo manjšo velikostno sestavo kmetij, na primer Hrvaška, Irska, Romunija, Malta in Grčija. Na drugi strani so države EU-28 z največjimi kmetijami oz. kmetijskimi podjetji in podobni­mi organizacijami, ki v večji meri uporabljajo redno zaposleno nedružin­sko delovno silo, na primer Češka, Slovaška, Francija in Estonija. Delež neredno zaposlene nedružinske delovne sile v nobeni od držav EU-28 ne presega 20 % in je med največjimi v Španiji, na Nizozemskem in v Italiji. Pomembno vlogo pri tem igrajo sezonska dela v času setve in žetve ter dru­ga občasna priložnostna dela, ki so poznana tudi v slovenskem kmetijstvu. V Sloveniji se vložek dela na kmetijskih gospodarstvih, izražen v PDM, zmanjšuje zlasti zaradi zmanjševanja družinske delovne sile, in sicer gos­podarjev-upraviteljev in drugih članov gospodinjstev, ki živijo na družin­ski kmetiji (tabela 4.5). Zmanjšujejo se tudi število redno zaposlenih v kmetijskih podjetjih in zadrugah ter strojne storitve na družinskih kmeti­jah. Ciklično tendenčno zmanjševanje je opazno za sezonsko in priložnost­no delo na družinskih kmetijah. Povečano število, ki pa je med manjšimi v velikostni strukturi, je opazno za redno zaposlene na družinskih kmetijah, za sezonsko in priložnostno delo v kmetijskih podjetjih in zadrugah ter za strojne storitve v kmetijskih podjetjih in zadrugah. Tabela 4.5: Vložek dela na kmetijskih gospodarstvih (v PDM) po izvoru delovne sile v Sloveniji 2000 2003 2005 2007 2010 2013 2016 Izvor delovne sile – skupaj 107.809 95.605 95.263 83.950 77.012 82.746 79.967 Družinska delovna sila – gospodar-upravitelj 44.690 38.763 40.912 36.816 34.645 38.866 36.609 Družinska delovna sila – drugi člani gospodinj­stev, ki živijo na družinski kmetiji 55.028 48.978 45.846 40.581 34.037 38.420 36.978 Redno zaposleni – na družinskih kmetijah 156 167 221 175 225 246 359 Redno zaposleni – v kmetijskih podjetjih in zadrugah 4.032 3.104 3.124 2.445 2.610 1.942 2.078 Sezonsko in priložnostno delo – na družinskih kmetijah 3.622 4.081 4.558 3.253 4.686 2.658 3.255 Sezonsko in priložnostno delo – v kmetijskih podjetjih in zadrugah ... 273 315 449 573 389 494 Strojne storitve – na družinskih kmetijah 281 233 277 222 227 210 177 Strojne storitve – v kmetij­skih podjetjih in zadrugah ... 6 10 9 10 15 17 Vir: SURS 2017. Primerjava tabel 4.5 in 4.6 pokaže razlike v vložku dela na kmetijskih gospodarstvih, ki je izraženo v PDM in v številu oseb. Večje število oseb glede na PDM kaže na to, da je sodelujoče število oseb pri delih na kmetij­skih gospodarstvih večje, kot če se delo izrazi v PDM, kar pomeni, da šte­vilni med njimi niso polno zaposleni v kmetijstvu in na kmetijskem gos­podarstvu. Splošne tendence in struktura števila oseb glede vloženega dela na kmetijskih gospodarstvih (tabela 4.6) pa ostajajo podobne kot pri PDM (tabela 4.5). Večina vloženega dela na kmetijskih gospodarstvih v Sloveniji je družinska delovna sila, in sicer gospodar oz. upravitelj ter drugi člani gospodinjstev, ki živijo na družinski kmetiji. Delež družinske delovne sile (ene in druge) se zmanjšuje. Nova tendenca je porast redno zaposlenih na družinskih kmetijah in povečana pomembnost sezonskega ter priložnost­nega dela v kmetijskih podjetjih in zadrugah. Na drugi strani pa se zmanj­šuje število oseb, ki so redno zaposlene v kmetijskih podjetjih in zadrugah. Tabela 4.6: Vložek dela na kmetijskih gospodarstvih v PDM po izvoru delovne sile (število oseb) 2000 2003 2005 2007 2010 2013 2016 Družinska delovna sila – gospodar-upravitelj 86.336 77.037 77.042 75.209 74.425 72.176 69.671 Družinska delovna sila – drugi člani gospo­dinjstev, ki živijo na družinski kmetiji 166.192 130.706 126.975 122.286 130.820 125.822 123.498 Redno zaposleni – na družinskih kmetijah 197 268 283 247 352 354 544 Redno zaposleni – v kmetijskih podjetjih in zadrugah 4.058 3.234 3.271 2.853 2.896 2.279 2.322 Sezonsko in priložno­stno delo – na družin­skih kmetijah - - - - - - - Sezonsko in priložno­stno delo – v kmetijskih podjetjih in zadrugah ... 998 1.195 1.664 2.698 2.987 3.036 Strojne storitve – na družinskih kmetijah - - - - - - - Strojne storitve – v kmetijskih podjetjih in zadrugah - - - - - - - Vir: SURS 2017. Družinska delovna sila – gospodar-upravitelj in drugi družinski člani – se zmanjšuje po spolu in po dveh kohezijski regijah v Sloveniji (tabela 4.7). Povprečna starost gospodarja-upravitelja je na podobni ravni, ki je 57 let. Ta je podobna ali nekoliko nižja v vzhodni kot v zahodni slovenski kohezij­ski regiji. Povprečna starost moških gospodarjev-upraviteljev je nekoliko nižja kot žensk, kar velja za vzhodno in zahodno kohezijsko regijo. Drugi družinski člani so v povprečju mlajši kot gospodarji-upravitelji. Število drugih družinskih članov se je zmanjšalo in njihova povprečna starost se je zvišala, zlasti v zadnjih letih. Število drugih družinskih članov se je bolj zmanjšalo v vzhodni kot pa v zahodni kohezijski regiji. Povprečna starost drugih družinskih članov je podobna med vzhodno in zahodno kohezij­sko regijo. Kljub povečanju povprečne starosti moških – drugih družin­skih članov ostaja ta precej nižja kot pri ženskah, katerih povprečna sta­rost se prav tako povišuje. Gibanja v povprečni starosti drugih družinskih članov so podobna za vzhodno in zahodno kohezijsko regijo. Razlike so v gibanju števila drugih družinski članov. V vzhodni kohezijski regiji se je število moških zmanjšalo, medtem ko se je v zahodni kohezijski regiji po­večalo. Število žensk kot drugih družinskih članov se je zmanjšalo v vzhod­ni in zahodni kohezijski regiji. 7. Spreminjanje kmetijskih zemljišč v uporabi Celotna velikost kmetijske zemlje v uporabi je odvisna od velikosti države in njenih geografsko-klimatskih značilnosti. Med državami EU-28 je naj­več zemlje v uporabi v Franciji (27,7 milijona ha), v Španiji (23,3 milijona ha), v Veliki Britaniji (17,1 milijona ha), v Nemčiji (16,7 milijona ha), na Poljskem (14,4 milijona ha), v Romuniji (13,1 milijona ha) in v Italiji (12,1 milijona ha). Slovenija se uvršča na 25. mesto (Eurostat 2017). Za njo so le Luksemburg, Ciper in Malta. Kot je razvidno iz tabele 4.8, se kmetijska zemljišča v uporabi v Sloveniji iz leta v leto spreminjajo s tendenco njihovega zmanjševanja. To velja tako za prevladujoče družinske kmetije kot tudi za kmetijska podjetja. Tabela 4.8: Kmetijska zemljišča v uporabi v Sloveniji (v ha) 2000 2003 2005 2007 2010 2013 2016 Kmetijska gospodarstva 485.879 486.473 485.432 488.774 474.432 477.023 479.589 ..Kmetijska podjetja 29.664 26.895 25.447 25.593 26.581 26.077 25.528 ..Družinske kmetije 456.215 459.578 459.986 463.182 447.851 450.946 454.060 Vir: SURS 2017. 8. Spreminjanje števila živine in kmetijska gospodarstva z živino Med državami EU-28 je največ enot živine v Franciji (21,9 milijona), v Nemčiji (18,4 milijona), v Španiji (14,5 milijona), v Veliki Britaniji (13,3 mi­lijona), v Italiji (9,4 milijona), na Poljskem (9,2 milijona), na Nizozemskem (6,6 milijona) in na Irskem (5,9 milijona). Slovenija je s 488 tisoč enotami živine na 23. mestu. Za njo so Estonija, Ciper, Luksemburg, Malta in z ne­koliko manjšim številom živine kot Slovenija tudi Latvija (Eurostat 2017). Podobno kot se je razrahljala tradicionalna povezanost med družin­skim lastništvom kmetijske zemlje in njeno obdelavo z lastnim delom na družinski kmetiji, se je zmanjšal tudi delež reje živine na družinskih kmeti­jah. V letu 2016 se je v Sloveniji z živinorejo ukvarjalo okrog 80 % kmetij­skih gospodarstev: okrog 54 % kmetijskih gospodarstev je redilo perutni­no, 47 % govedo, 32 % prašiče, 9 % ovce, 8 % konje in 7 % koze. Zanimivo je, da se je število kmečkih gospodarstev s kravami zmanjšalo bolj – v letu 2016 je le nekaj več kot 35 % kmetijskih gospodarstev – kot to velja za go­vedo (SURS 2017). Tabela 4.9: Število kmetijskih gospodarstev in število živine po kohezijskih regijah v Sloveniji Število kmetijskih gospodarstev Število živali 2007 2010 2013 2016 2007 2010 2013 2016 Slovenija Število glav velike živine (GVŽ) 63.551 58.648 57.749 55.782 433.382 421.553 399.349 418.684 Govedo 40.842 36.119 34.087 32.805 472.363 472.333 462.066 486.014 Prašiči 31.690 26.441 23.700 22.649 544.405 382031 287498 273.359 Perutnina 39.786 36.240 36.657 37.840 5.364.220 4.900.990 4.858.025 6.222.661 Konji 5.081 5.948 6.029 5.766 19.623 22.673 21.832 194.53 Ovce 5.923 6.181 6.243 6.150 135.887 137.737 130.657 134.929 Koze 4.133 4.214 4.022 4.598 34.593 34.864 34.542 38.564 Vzhodna Slovenija Število glav velike živine (GVŽ) 46.133 42.570 41.307 40.550 310.017 295.773 277.048 294.535 Govedo 27.733 24.675 23.136 22.865 322.747 320.960 313.997 338.114 Prašiči 29.456 24.366 21.895 20.938 485.819 327.049 244.881 235.328 Perutnina 29.616 27.159 26.600 28.108 4.583.709 4.087.141 3.851.768 5.02.1597 Konji 3.354 3.875 3.960 3.508 12.680 14.530 13.974 11.482 Ovce 4.370 4.613 4.564 4.533 94.304 95.336 89.089 90.607 Koze 2.401 2.607 2.241 2.857 17.008 19.388 18.381 21.399 Število kmetijskih gospodarstev Število živali 2007 2010 2013 2016 2007 2010 2013 2016 Zahodna Slovenija Število glav velike živine (GVŽ) 17.418 16.078 16.442 15.232 123.366 125.779 122.301 124.150 Govedo 13.109 11.444 10.952 9.940 149.615 151.373 148.069 147.900 Prašiči 2.234 2.075 1.804 1.711 58.586 54.982 42.617 38.030 Perutnina 10.170 9.081 10.057 9.732 780.511 813.849 1.006.257 1.201.064 Konji 1.727 2.073 2.069 2.258 6.943 8.143 7.858 7.971 Ovce 1.553 1.568 1.679 1.616 41.583 42.401 41.567 44.322 Koze 1.732 1.607 1.781 1.741 17.585 15.476 16.161 17.165 Vir: SURS 2017. Medtem ko se število kmetijskih gospodarstev in število glav velike živine zmanjšuje, obstajajo razlike v spreminjanju strukture živine (tabe­la 4.9). Padec števila kmetijskih gospodarstev in števila živine je zlasti opa­zen pri prašičih, pri kozah pa je opazen porast. Pri govedu in perutnini se je zmanjšalo število gospodarstev in povečalo število živali. Pri konjih in ovcah se je povečalo število gospodarstev in delno zmanjšalo število ži­vali. Večji del slovenske živinoreje je v vzhodni kohezijski regiji v Sloveniji, kjer so smeri razvoja števila kmetijskih gospodarstev in števila živali dokaj po­dobne strukturi in gibanjem, ki veljajo za celotno Slovenijo. Z manjšimi iz­jemami so strukture živali in njihove tendence podobne tudi v slovenski zahodni kohezijski regiji. Med izjemami v tej regiji je zmanjšanje števila goveda in povečanje števila konj in ovc. Posebej zanimiv je primer števila krav molznic in njihovega števila na kmečko gospodarstvo. Krave molznice so imele včasih na slovenskih družinskih kmetijah pomembno vlogo kot vir doma pridelane hrane za kmečko gospodarstvo (mleko in pozneje meso telet oz. goveda), kot vir denarnega dohodka od prodaje mleka in goveda prek tržnih kanalov ter kot pomoč pri določenih fizičnih delih na kmetiji. Če je v preteklosti vel­jalo pravilo, da ima slovenska družinska kmetija vsaj eno kravo za preh­rano z mlekom in morebitno pomoč pri delu, kot je bilo na primer oran­je pred uvedbo traktorjev in sodobne kmetijske mehanizacije, je sodoben razvoj šel v smeri, da je večina kmetijskih gospodarstev opustila rejo krav molznic in lastno proizvodnjo mleka. Na primer, v letu 2000 je imelo krave molznice 28.588 kmečkih gospodarstev, medtem ko jih je bilo v letu 2016 le še 9.572 (tabela 4.10). Največji upad kmečkih gospodarstev pri reji krav molznic je za manjše črede, posebno z eno do dvema kravama, sledijo čre­de s tremi do štirimi kravami, s petimi do devetimi kravami in z desetimi do štirinajstimi kravami. Število kmečkih gospodarstev s petnajstimi ali več kravami pa se je povečalo. To kaže na občutne strukturne spremem­be v tradicionalni kmečki ekonomiji, ki je bila ne glede na velikost kmeti­je močno vezana na pridelavo mleka. Zaradi uvedbe zahtevnejših in zaos­trenejših standardov kakovosti pri odkupu in prodaji mleka ter mlečnih izdelkih je postala reja mleka na manjših kmetijah nekonkurenčna, kar je posledično vodilo v opuščanje reje krav molznic na manjših kmetijah in v občutno zmanjšanje števila kmetijskih gospodarstev s kravami molzni­cami. Na drugi strani pa je bilo opazno povečanje koncentracije z večjim številom krav molznic na manjšem številu kmečkih gospodarstev, njihova specializacija in komercializacija v mlečno proizvodnjo na večjih kmetijah. Prelom med zmanjševanjem in povečevanjem števila gospodarstev pri reji krav molznic nastopi pri 15 kravah, kar vodi do popolnoma nove strukture v reji krav molznic in prodaji mleka s slovenskih kmetij. Tabela 4.10: Število kmetijskih gospodarstev in velikostni razredi števila krav molznic v Sloveniji Velikostni razred krav molznic 2000 2003 2005 2007 2010 2013 2016 SKUPAJ 28.588 17.189 19.711 19.196 10.953 9.770 9.572 1– 2 12.970 4.759 7.927 8.044 3.454 3.037 2.842 3–4 5.906 3.361 3.457 3.535 1.298 1.028 1.144 5–9 5.973 4.709 4.256 3.702 2.412 2.103 1.754 10–14 2.187 2.170 1.803 1.772 1.454 1.323 1.277 15–19 822 1.015 926 908 891 848 970 20–29 520 789 867 759 822 757 810 30–49 161 293 354 365 450 463 512 50–99 37 83 108 104 159 189 228 100 in več 12 11 13 8 13 22 35 Vir: SURS 2017. 9. Pretežni namen kmetijske pridelave na družinskih kmetijah Zelo opazna je sprememba v pretežnem namenu kmetijske pridelave dru­žinskih kmetij v Sloveniji z »za lastno porabo« na »za prodajo« (tabela 4.11). Čeprav velik delež manjših družinskih kmetij v večji meri prideluje za lastno porabo, večje kmetije, ki uporabljajo večino kmetijskih zemljišč, pri­delujejo za prodajo. To spet potrjuje strukturne spremembe znotraj družin­skih kmetij, katerih število se zmanjšuje, vendar se hkrati povečuje število družinskih kmetij, ki v pretežni meri pridelujejo za prodajo na trgu. Zaradi vse večje komercializacije družinskih kmetij je prodaja za trg s treh četrtin kmetijskih zemljišč v uporabi v Sloveniji. Tabela 4.11: Pretežni namen kmetijske pridelave družinskih kmetij v Sloveniji 2005 2007 2010 2013 2016 Število kmetijskih gospodarstev Za lastno porabo 52.767 45.574 44.426 42.976 40.149 Za prodajo 24.274 29.635 29.999 29.200 29.523 Kmetijska zemljišča v uporabi (ha) Za lastno porabo 207.106 158.257 127.564 127.822 115.819 Za prodajo 252.880 304.925 320.286 323.124 338.242 Vir: SURS 2017. 10. Integriranje dohodkov v sodobni kmečki ekonomiji Integriranje dohodkov v sodobni kmečki ekonomiji je močno poveza­no in odvisno od prodaje kmetijskih proizvodov s kmetije, od zaposlitev v ne­kmetijskih dejavnostih in od subvencij, ki so povečevale neto dohodek kmetije. Slovenija se poleg Luksemburga, Češke, Finske in Švedske uvršča med države z največjimi subvencijami v neto dohodku kmetije, ki presega 150 % neto dohodka kmetije (OECD 2016). Slovenske družinske kmetije, ki so relativno majhne, so v povprečju visoko subvencionirane. Bojnec in Latruffe (2013) sta ugotovila, da je bila pred vstopom Slovenije v Evropsko unijo in po njem tehnična učinkovitost slovenskih kmetij pozitivno povezana z velikostjo kmetije. Majhne kmeti­je so tehnično manj učinkovite, so pa bolj alokativno učinkovite in do­bičkonosne. Obstoj majhnih kmetij bi lahko bil povezan s subvencijami, ki so negativno povezane s tehnično učinkovitostjo, toda pozitivno z njihovo dobičkonosnostjo. Zmanjšanje števila srednjih kmetij po vstopu Slovenije v Evropsko unijo bi lahko pojasnili z dejstvom, da srednje kmetije vključu­jejo vse pomanjkljivosti glede obnašanja: so premajhne, da bi bile ekonom­sko učinkovite, toda prevelike, da bi bile dobičkonosne. Družinske kmetije še zmeraj v večji meri delujejo z zaposlovanjem lastne delovne sile, medtem ko podjetja in korporacije v glavnem deluje­jo na zaposlovanju delovne sile izven kmetije oz. korporativnega podjetja. Čeprav so tako družinske kmetije kot korporacije močno odvisne od sub­vencij, večji delež subvencij konča v velikih družinskih kmetijah in pred­vsem v velikih korporacijah, ki imajo poleg večjega deleža kmetijske zem­lje v uporabi in večjega števila živine, na kar so vezana direktna plačila, tudi večje človeške in druge vire ter znanja, da se uspešno prijavijo in pridobijo javna sredstva oz. različne možne subvencije. 11. Statistično spremljanje integriranja dohodkov v sodobni kmečki ekonomiji Za statistična spremljanja integriranja dohodkov v sodobni kmečki eko­nomija je pomembna EU-tipologija kmečkega gospodarstva, ki jo upo­rablja uradna statistika za tekoče statistične podatke, popise kmečkih gospo­darstev (angl. Farm Structure Survey, FSS) in za spremljanje računo­vodskih podatkov za vzorec kmetij (angl. Farm Accountancy Data Network – FADN). Kljub neenotnim teoretičnim pogledom in posamez­nim ne­rešenim vsebinskim vprašanjem glede integriranja dohodkov v sodobni kmečki ekonomiji je za potrebe statističnih spremljanj definirano kmečko gospodarstvo ali tipologija kmetije kot enotna klasifikacija kmečkih gospo­darstev v Evropski uniji (Eurostat 2017). EU-tipologija za ­FADN-podatke in statistične podatke vključuje klasifikacijsko spremenljivko druge pridobit­ne dejavnosti (angl. other gainful activities, OGA), ki so direktno povezane s kmečkim gospodarstvom. FSS pluriaktivnost opredeljuje kot koncept, ki se nanaša na gospodar­ja-upravitelja kmetije z obstojem dopolnilne dejavnosti na kmetiji, ki ni de­javnost, povezana z delom v kmetijstvu, ki se izvaja za plačila, kot so zu­nanja zaposlitev in ustanovitev turističnih dejavnosti. Leta 2005 je bilo 36 % gospodarjev-upravljavcev družinskih kmetij v državah EU-27 vključenih v pluriaktivnost, kar je bolj posebnost malih kmetij (Barthomeuf 2008; Eurostat 2017). Tabela 4.12: Število družinskih kmetij z dopolnilno dejavnostjo na družinskih kmetijah 2000 2003 2005 2007 2010 2013 2016 Dopolnilne dejavnosti – skupaj 3.987 2.867 3.146 3.116 12.517 11.676 12.486 Predelava mesa 221 101 189 68 155 337 257 Predelava mleka 247 115 185 129 242 241 264 Predelava sadja in zelenjave 394 354 390 525 502 342 403 Druge dejavnosti, povezane s predelavo hrane 172 104 200 219 1637 1135 623 Predelava lesa 699 508 449 398 513 520 415 Opravljanje storitev s kmetijsko mehanizacijo za druge 750 905 796 689 310 262 243 Turizem na kmetijskem gospodarstvu 692 675 628 655 642 726 665 Domača obrt (ročno delo) 268 130 171 165 167 181 153 Ribogojstvo 75 13 13 z 28 61 20 Gozdarske storitve 200 98 300 360 173 239 153 Gozdarstvo in trgovina z lesom (prodaja lesnih izdelkov) 104 26 80 28 9078 8705 9809 Komunalne storitve (javne gospodarske službe) 330 149 297 491 328 391 626 Proizvodnja in trženje energije iz obnovljivih energetskih virov ... 38 79 58 78 96 167 Drugo ... 17 16 174 407 81 303 Vir: SURS 2017. FSS diverzifikacijo dejavnosti kmetije opredeljuje kot koncept, po­vezan s kmetijskim gospodarstvom, z ustvarjanjem kakršnekoli pridobitne dejavnosti, ki ne zajema kmetijskega dela, temveč je neposredno poveza­na s kmetijskim gospodarstvom. Leta 2005 je bilo v državah EU-2712 % kmetijskih gospodarstev ali kmetij, ki so se ukvarjale z diverzifikacijsko dejavnostjo kmetije, kar je odvisno od velikosti kmetijskega gospo­darstva in vrste kmetovanja. Diverzifikacijska dejavnost je bolj razširjena na ve­likih kmetijah. Predelava kmetijskih proizvodov je najbolj razširjena de­javnost diverzifikacije, in sicer na 55,8 % kmetijskih gospodarstev v držav­ah članicah EU-27, na primer v Italiji na 84,0 % kmetijskih gospodarstev in na Madžarskem na 62,7 % kmetijskih gospodarstev. Poleg tega je 7,1 % kme­tij­skih gospodarstev z diverzifikacijsko dejavnostjo v državah članicah ­EU-27 to razvijalo v turizmu, na primer v Avstriji 35 % kmetijskih gosp­odarstev, na Švedskem 22,8 % kmetijskih gospodarstev in v Sloveniji 20,0 % ­kme­t­ijskih gospodarstev (Barthomeuf 2008; Eurostat 2017). V letu 2016 je bilo v Sloveniji 12.486 družinskih kmetij z dopolnilno ali drugo pridobitno dejavnostjo na družinskih kmetijah (tabela 4.12). Kljub zmanjševanju števila družinskih kmetij se je njihovo število z dopolnil­no dejavnostjo v zadnjih letih precej povečalo. Največ družinskih kmetij z dopolnilno dejavnostjo je bilo vključenih v gozdarstvo oz. v prodajo les­nih proizvodov. Na slovenskih družinskih kmetijah so bile pomemb­ne tudi druge dopolnilne dejavnosti, povezane s predelavo hrane, s turizmom na kmetijskem gospodarstvu, s predelavo lesa, s komunalnimi storit­vami, s predelavo sadja in zelenjave, s predelavo mesa, s predelavo mleka, s ­kmetijskimi in gozdarskimi storitvami za druge, z obrtjo, s proizvodnjo obnovljive energije, z ribogojstvom in z drugimi pridobitnimi dejavnostmi na družinskih kmetijah. 12. Subvencije in državni transferji pri integriranju dohodkov v sodobni kmečki ekonomiji Reforme skupne kmetijske politike v Evropski uniji so spremenile vsebine in ukrepe kmetijskih subvencij, saj so neposredna plačila po površini ali na glavo živine nevezana na obseg proizvodnje. Državne subvencije so posta­le pomemben element prihodkov kmetij in kmetijskih gospodarstev v dr­žavah članicah Evropske unije (European Commission 2015). Na primer, v letu 2014 je bila odstotna ocena podpore pridelovalcev (angl. % Producer Subsidy Equivalent), ki predstavlja transferje politik za kmetijske proizva­jalce, izražena kot delež bruto prejemkov kmetij, 18,1 % za države EU-28, 49,5 % za Japonsko in 60,2 % za Norveško (OECD 2016). Razvoj ­kmetijskih gospodarstev in kmetijstva ter raznolikost dohodkov kmetijskih gospo­darstev sta pomembno povezana s subvencijami pri integriranju dohod­kov kmečkih gospodarstev in s subvencijami za prestrukturiranje ter di­verzifikacijo dejavnosti kmečkih gospodarstev in za naložbe v razvoj na podeželju. Delež nekmetijskih dohodkov v celotnem dohodku kmečkih gospo­darstev se je povečeval v razvitih državah in znaša okrog ali več kot 75 % na Švedskem in Finskem. Tudi v Veliki Britaniji, na Irskem in Danskem je de­lež večji kot 50 %. Približno toliko znaša tudi na Madžarskem konec 90. let prejšnjega stoletja (Eurostat 2017). Kmetijske subvencije in subvencije za razvoj podeželja v Sloveniji pred­stavljajo približno enak delež celotnega prihodka kmetij kot tisti del, ki ga kmetijska gospodarstva dosežejo s prodajo kmetijskih proizvodov (Bojnec in Fertő 2017). Razvoj kmečkih gospodarstev in njihova življenjska raven sta tako pomembno odvisna od diverzifikacije dohodkov kmečkih gospo­darstev, ki jih dosegajo z dohodki izven kmetijstva in subvencij, ki so po­vezane z reformami kmetijske politike in politike razvoja podeželja ter s strukturno-kohezijskimi sredstvi, namenjenimi za uravnoteženejši regio­nalni razvoj. Med dohodki izven kmetijske dejavnosti pa so predvsem po­membni nekmetijske dopolnilne dejavnosti na kmečkem gospodarstvu in nekmetijske zaposlitve ter s tem povezani dohodki na kmečkem gospodar­stvu in izven njega. Subvencije naj bi v večji meri prispevale k pozitivnim eksternalijam oz. pozitivnim učinkom za družbo z večfunkcionalnostjo kmečkega gospodarstva in kmetijstva ter trajnostno naravnanim razvojem podeželja, in sicer z različnimi proizvodi in storitvami, povezanimi s kul­turno krajino in zgodovinsko dediščino na vaseh ter na podeželju, z boljšo kakovostjo kmetijskega in življenjskega okolja (zemlja, zrak in voda), več­jo urejenostjo in obdelanimi kmetijskimi površinami v podeželski pokraji­ni in z biodiverziteto. Dolgoročni trajnostni razvoj kmetijstva in podeželja se osredotoča na ekonomske, socialne in okoljske vidike dolgoročnega raz­voja, pri čemer lahko vključuje še druge vidike trajnostnega upravljanja, na primer povezanost s kulturno-zgodovinskimi dogodki in z danostmi v po­deželskem okolju, ki pa se lahko financirajo še iz drugih zasebnih in jav­nih virov. Sklep Iz prispevka izhaja pomanjkanje teoretičnih in strokovnih spoznanj pri raziskovanju integriranja dohodkov v sodobni kmečki ekonomiji. Zaradi večje razpložljivosti podatkov se to pogosto osredotoča na raziskovanje do­polnilnih dejavnosti na kmetiji. Zato so ključnega pomena opredelitev in definiranje dopolnilnih dejavnosti na kmetiji ter učinki, ki so s tem po­vezani. Gre za interdisciplinarna raziskovalna vprašanja, ki so preplete­na z ekonomijo, agrarno ekonomiko, s podjetništvom in z razvojem pode­želja, pravno-organizacijskimi in drugimi interdisciplinarnimi vprašanji trajnost­nega razvoja kmečkih gospodarstev in razvoja podeželja. Predstavljene so hitre strukturne spremembe v kmetijstvu, na ­kmetijskih gospodarstvih in na podeželju v državah EU-28, med katere spa­da tudi Slovenija: upad števila kmetij oz. kmetijskih gospodarstev, po ob­segu uporabljenih dejavnikov in po velikosti proizvodnje povečanje njihove povprečne velikosti, povečana specializacija in komercializacija proizvod­nje ter hiter porast integriranja dohodkov kmečkih in tudi nekmečkih gos­podarstev na podeželju. Znotraj držav EU-28 in med njimi soobstajajo raz­like v strukturi kmetij. Razlike so med državami z notranjo dualnostjo s številnimi malimi in z nekaj velikimi kmetijami. Soobstoj teh razlik in nji­hova evolucija se lahko pojasnijo z njihovo različno ekonomsko, socialno in okoljsko vlogo ter učinki, ki jih različne strukture kmetij igrajo ne samo pri proizvodnji hrane, ampak tudi v ohranjanju kulturne krajine in naravnih vi­rov, podeželskih skupnosti, kulture in tradicije v podeželski ekonomiji, kar naj bi se posebej spodbujalo s subvencijami za kmetijstvo in razvoj podeželja. Prispevek je osredotočen na integriranje dohodkov v sodobni kmečki ekonomiji na podeželju s poudarkom na državah EU-28 in znotraj tega posebej na analizo ter mednarodne primerjave obstoječega stanja s Slovenijo. Diverzifikacija dohodkov kmečkih gospodarstev je odvisna od strukture kmetijske proizvodnje in s tem od prestrukturiranja znotraj kmetijske proizvodnje, drugih pridobitnih dejavnosti na kmečkem gos­podarstvu in dohodkov od izvenkmetijske zaposlenosti v državi ter izven nje, ki so po­vezani z dnevnimi, občasnimi in stalnimi migracijami ter s tem povezanimi nakazili na kmečko gospodarstvo. Evidence o prilivih iz tu­jine so omejene in jih nismo posebej analizirali, kar je možnost za nadalj­nje raziskovanje. V novejšem času to še posebno velja za vzhodno kohezij­sko regijo v Sloveniji, kjer so številne dnevne migracije na delo zlasti na avstrij­sko Štajersko. Različne dopolnilne dejavnosti so v kmečkih gospodarstvih razvite kot lokalna ponudba proizvodov in storitev, v povezavi z nekmetijskimi podjetniškimi dejavnostmi izven kmečkega gospodarstva in pri zagotav­ljanju storitev trajnostnega razvoja podeželja. Vse pomembnejši vir dohod­ka kmečkih gospodarstev so vladni transferji z različnimi implikacijami za kmetije, kmetijstvo in gospodarstvo na podeželju. Integriranje dohod­kov z nekmetijskimi dohodki in subvencijami lahko prispeva k ohranit­vi kmetijstva in obdelovalnih površin na območjih z omejenimi dejavni­ki za kmetijsko proizvodnjo ter k zmanjšanju odhajanja mladih s kmetij. Zmanjševanje števila kmetij in porast njihove povprečne velikosti s pove­čano specializacijo in komercializacijo kmetijske proizvodnje je mogo­če pričakovati tudi v prihodnje. Če je bilo za slovenske družinske kmeti­je tipično, da je imelo vsako kmečko gospodarstvo vsaj eno ali dve kravi za hrano, pridelano na kmetiji, in za občasno uporabo za razna kmečka dela na kmetiji, kot sta krajši prevozi in oranje, je vse bolj, zlasti v posameznih vaseh v ravninskem delu Slovenije, kjer so različne subvencije za mleko niž­je, težko najti kmečko gospodarstvo, ki ima v hlevu krave, seveda ne več za delo na kmetiji, ampak za prodajo mleka in telet ter goveda. Nadaljnji raz­mah strukturnih sprememb in s tem povezanega integriranja dohodkov na kmečkih gospodarstvih je mogoče pričakovati od nadaljnjega razvoja na trgu najema zemlje, katerega pomen narašča in tako je razlika med lastništ­vom in obdelavo zemlje vse večja, kar je tudi tipično za nekatere stare član­ice Evropske unije, kot so Francija in države Beneluksa. Obstoj in nadaljnji razvoj kmečkih gospodarstev s kmetijsko proizvodnjo pa je vse bolj odvis­en od subvencij, medtem ko so za poseljenost podeželja vse pomemb­nejša nekmečka gospodarstva, ki predvsem integrirajo dohodke iz ne­kmetijskih dejavnosti na podeželju in iz dela v mestih ter v tujini. Ustrezna ureditev in učinkovito delovanje dopolnilnih dejavnosti na kmetiji je še zmeraj odprto vprašanje ekonomske in kmetijske politike. Gre za interdisciplinarno raziskovalno in strokovno praktično vprašan­je s pravno-organizacijskega in ekonomskega vidika ter vprašanje agrar­no-ekonomskih posledic za razvoj kmetij z dopolnilnimi dejavnostmi in za razvoj podeželja. Iz pravno-organizacijskega statusa dopolnilnih de­javnosti na kmetiji izhajajo tudi ekonomske posledice za dohodek kmeti­je, socialno varnost zaposlenih, razvoj podeželja in na davčnem področ­ju. Dopolnilne dejavnosti na kmetiji se pogosto prepletajo in konkurirajo s podobnimi dejavnostmi drugih udeležencev na lokalnem trgu, in sicer s samostojnimi podjetniki in podjetji. Pogoji med različnimi subjekti, ki so registrirani kot dopolnilna dejavnost na kmetiji, in subjekti, ki so registri­rani kot podjetja oz. gospodarske družbe in samostojni podjetniki, se lahko razlikujejo, kar lahko vpliva na konkurenco med njimi in s tem na razvoj podjetništva na podeželju, kot na primer turizem na kmetijah in turizem pri drugih ponudnikih turističnih storitev na podeželju. Ekonomski po­goji za poslovanje se zlasti razlikujejo zaradi različnih obdavčitev in obre­menitev s prispevki za socialno varstvo dopolnilnih dejavnosti na kmetiji z enakimi dejavnostmi drugih udeležencev na lokalnem trgu, kot so samos­tojni podjetniki in podjetja. V zadnjih letih se posebna pozornost posveča evidencam, ki bi prika­zale dopolnilne dejavnosti in integriranje dohodkov kmečkih gospodarstev. Med te statistične podlage se lahko uvrstijo nacionalne in Eurostatove statis­tike za države EU-28, vključno s popisi kmečkih gospodarstev in podatki FADN. Za sam razvoj in integriranje dohodkov kmečkih in podeželskih gospodarstev so pomembni spodbuden pravno-institucionalni okvir glede pogojev in mehanizmov upravljanja dejavnosti, odstranjevanje adminis­trativnih težav in ureditev statusa dopolnilnih dejavnosti na kmetiji za nji­hov lažji razvoj ter nove vstope v dejavnost in posledično s tem ustvarjanje novih delovnih mest ter dohodka na kmetijah in na podeželju. Pomembno pa je tudi ciljno usmerjeno trženje proizvodov in storitev dopolnilnih de­javnosti na kmetiji ter promocija za doseganje večje učinkovitosti dopol­nilnih dejavnosti na kmetijah ter s tem posledično dolgoročneje in traj­nostneje umerjeni razvoj dopolnilnih dejavnosti na kmetijah. Dopolnilne dejavnosti na kmetijah so pomemben vir zaposlitev in dohodka za števil­ne kmetije in s tem prispevajo k poseljenosti krajine ter trajnejšemu razvo­ju podeželja. V primeru novih naložbenih dejavnosti je lahko njihov razvoj pomembno povezan tudi s strukturno-kohezijskimi politikami in njihovi­mi naložbenimi ukrepi za bolj usklajen regionalni razvoj. Literatura Barthomeuf, L.-T. 2008. Other Gainful Acitivites: Pluriactivity and Farm Diversification in EU-27. Brussels: European Commission – AGRI G2. Bojnec, Š. 2017. »Pluriactivity, Part-Time Farming, Farm Diversification, Integrated and Inclusive Rural Household Development in Contemporary Economics.« V Integrated Peasant Economy in a Comparative Perspective: Alps, Scandinavia and Beyond, uredili A. Panjek, J. Larsson in L. Mocarelli, 415–36. Koper: University of Primorska Press. Bojnec, Š., in L. Dries. 2005. »Causes of Changes in Agricultural Employment in Slovenia: Evidence from Micro-Data.« Journal of Agricultural Economics 56 (3): 399–416. Bojnec, Š., in I. Fertő. 2017. »The Impact of CAP Reform on Farm Household Income in Slovenia.« Prispevek na 15. European Assocation of Agricultural Economists Congress, Parma, 28. avgust–1. september 2017. Bojnec, Š., in L. Latruffe. 2013. »Farm Size, Agricultural Subsidies and Farm Performance in Slovenia.« Land Use Policy 32: 207–17. Bull, A., in P. Corner. 1993. From Peasant to Entrepreneur: The Survival of the Family Farm in Italy. Oxford: Berg. Campagne, P., G. Carreere in E. Valceschini. 1990. »Three Agricultural Regions of France: Three Types of Pluriactivity.« Journal of Rural Studies 6 (4): 415–22. Davis, B., P. Winters, G. Carletto, K. Covarrubias, E. J. Quinones, A. Zezza, K. Stamoulis, C. Azzarri in S. Digiuseppe. 2010. »A Cross-Country Comparison of Rural Income Generating Activities.« World Development 38 (1): 48–63. Ellis, F. 1998. »Household Strategies and Rural Livelihood Diversification.« Journal of Development Studies 35 (1): 1–38. Ellis, F. 2000. Rural Livelihoods and Diversity in Developing Countries. Oxford: Oxford University Press. European Commission. 2015. EU Agriculture Spending: Focused on Results. Brussels: European Commission – Agriculture and Rural Development..http://ec.europa.eu/agriculture/cap-funding/pdf/cap-spending-09-2015_en.pdf. Eurostat. 2017. Agriculture Database. Luxembourg: Eurostat. http://ec.europa.eu/eurostat/web/agriculture/data/database. Francks, P. 1995. »From Peasant to Entrepreneur in Italy and Japan.« The Journal of Peasant Studies 22 (4): 699–709. Graeub, B. E., M. J. Chappell, H. Wittman, S. Ledermann, R. Bezner Kerr in B. Gemmill-Herren. 2016. »The State of Family Farms in the World.« World Development 87: 1–15. Kinsella, J., S. Wilson, F. De Jong in H. Renting. 2000. »Pluriactivity as a Livelihood Strategy in Irish Farm Households and Its Role in Rural Development.« Sociologia Ruralis 40 (4): 481–96. Knific, K., in Š. Bojnec. 2015. »Agricultural Holdings in Hilly-Mountain Areas in Slovenia before and after the Accession to the European Union.« Eastern European Countryside 21 (1): 19–34. Krašovec, S., ur. 1982. Part-Time Farmers and Their Adjustment to Pluriactivity: Proceedings of the Seminar on Mixed Households, held on 21th–24th June 1981 at Ljubljana. Ljubljana: Slovenian Academy of Sciences and Arts. OECD. 2016. Producer and Consumer Support Estimates Database. Paris: Organisation for Economic Cooperation and Development. http://www.oecd.org/tad/agricultural-policies/producerandconsumersupportesti­ matesdatabase.htm. Panjek, A., J. Larsson in L. Mocarelli, ur. 2017. Integrated Peasant Economy in a Comparative Perspective: Alps, Scandinavia and Beyond. Koper: University of Primorska Press. SURS. 2017. Statistični urad Republike Slovenije, portal SI-STAT. Ljubljana: Statistični urad Republike Slovenije, http://pxweb.stat.si/pxweb/dialog/statfile2.asp. van der Ploeg, J. D., in Y. Jingzhong. 2010. »Multiple Job Holding in Rural Villages and the Chinese Road to Development.« The Journal of Peasant Studies 37 (3): 513–30. »Zakona o kmetijstvu.« Uradni list RS, št. 45/08, 57/12, 90/12, 26/14, 32/15). 91 doi: https://doi.org/10.26493/978-961-7023-81-7.91-123 Tabela 4.7: Delovno aktivni družinski člani na družinski kmetiji po spolu in kohezijski regiji v Sloveniji 2000 2003 2005 2007 2010 2013 2016 Število Starost Število Starost Število Starost Število Starost Število Starost Število Starost Število Starost Gospodar-upravitelj Skupaj Slovenija 86.336 57 77.037 57 77.042 57 75.209 58 74.425 57 72.176 56 6.9671 57 Vzhodna 61.625 56 54.699 57 54.830 57 53.578 58 52.508 57 50.447 56 49.292 57 Zahodna 24.711 58 22.338 58 22.212 58 21.631 59 21.917 58 21.730 56 20.379 58 Moški Slovenija 63.013 55 57.747 56 56.853 56 55.446 57 54.125 56 55.730 55 55.575 56 Vzhodna 43.658 55 39.878 56 39.016 56 38.169 56 36.880 56 37.476 55 38.530 56 Zahodna 19.355 57 17.869 57 17.837 57 17.277 58 17.245 57 18.253 56 17.045 57 Ženske Slovenija 23.323 60 19.290 61 20.189 61 19.763 61 20.300 60 16.447 58 14.096 59 Vzhodna 17.967 60 14.821 60 15.813 60 15.409 61 15.628 60 12.970 58 10.762 58 Zahodna 5.356 62 4.469 63 4375 62 4.355 63 4.672 61 .3476 60 3.334 61 2000 2003 2005 2007 2010 2013 2016 Število Starost Število Starost Število Starost Število Starost Število Starost Število Starost Število Starost Drugi družinski člani Skupaj Slovenija - - 130.706 43 126.976 42 12.2286 43 130.820 43 125.822 43 123.498 46 Vzhodna - - 93.183 42 89.634 42 86.899 43 91.881 42 88.574 43 86.909 46 Zahodna - - 37.523 43 37.341 43 35.387 43 38.939 43 37.248 44 36.589 46 Moški Slovenija - - 53.246 38 52.798 37 51.011 38 56.784 38 53.657 39 53.511 42 Vzhodna - - 38.663 38 38.029 37 36.501 38 40.282 38 38.495 39 38.021 42 Zahodna - - 14.583 36 14.770 36 14.510 37 16.502 38 15.162 38 1.5490 42 Ženske Slovenija - - 77.460 46 74.177 46 71.275 47 74.036 46 72.165 47 69.988 49 Vzhodna - - 54.521 46 51.606 46 50.398 47 51.599 46 50.079 46 48.889 49 Zahodna - - 22.940 47 22.572 47 20.877 47 22.437 47 22.086 47 21.099 50 Opomba: Število oseb in povprečna starost Vir: SURS 2017. II. Konteksti integrirane kmečke ekonomije 5 Integriranje dohodkov v kmečki ekonomiji v poznem srednjem veku Matjaž Bizjak Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU Novi trg 2, Ljubljana matjaz.bizjak@zrc-sazu.si Uvod Kmečka trgovina in široka paleta drugih neagrarnih dejavnosti sloven­skega kmečkega prebivalstva, ki so v vsej svoji pestrosti dokumentirane v zgodnjem novem veku, se niso nenadoma pojavile šele takrat. Zametke teh pojavov gre iskati v srednjem veku. Za pravilno razumevanje preu­čevanih pojavov je nujno poznavanje vzrokov, ki so privedli do njih, in razmer, v katerih so se izoblikovali. Med njimi lahko vsekakor izposta­vimo uvedbo denarnega gospodarstva, ki je bilo – vzporedno z natural­nim – pri nas v veljavi vsaj od 12. stoletja dalje, demografske in klimatske spremembe, zaostrovanje makroekonomskih razmer v poznem srednjem veku, predvsem pa vlogo zemljiškega gospostva kot iniciatorja presežne kmetijske proizvodnje, podeželske obrtne dejavnosti in kmečke trgovine. Na osnovi dosedanjih raziskav in poznavanja konkretnih zgodovinskih virov je mogoče postaviti hipotezo, da ima večina neagrarnih dejavno­sti, dokumentiranih v zgodnjem novem veku, svoj izvor oz. neke predho­dne faze v srednjem veku. Namen tega prispevka je preveriti in v konč­ni fazi potrditi ali ovreči omenjeno hipotezo v splošnem kot tudi v vseh posamez­nih segmentih. Pomemben vidik tega raziskovalnega problema je vpliv zemljiškega gospostva na kmetijsko proizvodnjo. V obravnavanem prostoru si je za ob­dobje srednjega veka, vsaj nekje od 12. stoletja dalje, pravzaprav težko pred­stavljati kmetijsko dejavnost zunaj okvirov zemljiškega gospostva; če pa že, je le-ta tvorila zelo majhen delež celotnega sektorja. Kmečko prebival­stvo se je v veliki večini uvrščalo v diferenciran podložniški sloj ljudi, pod­rejenih neki pravni ali fizični osebi iz višjih družbenih slojev. Te pravne ali fizične osebe (plemiči od najnižje rangiranih do vladarjev, cerkvene in­stitucije, kot so škofije, samostani, župnije pa tudi posamezne cerkvene stavbe in bratovščine, vezane na določen oltar v neki cerkvi) oz. njihovo oblast nad kmetijskimi obrati, vključno z na njih nastanjenim prebival­stvom, lahko enačimo s pojmom zemljiško gospostvo. Gledano z ekonom­skega vidika lahko ta gospostva obravnavamo kot širše organizacijske enote ali obrate kmetijske proizvodnje, ki so z zahtevami do neposrednih proiz­vajalcev – te pa so temeljile na spreminjajočih se potrebah višjih družbe­nih slojev – pomembno vplivale na kmetijsko proizvodnjo in jo v bistvu do neke mere tudi usmerjale. V grobem so se posledice teh zahtev kazale v povečevanju obsega kmetijske proizvodnje, njeni specializaciji za potrebe gos­postva, gospoda in tudi trga ter vstopu podložnikov na trg kot posledici vedno močnejših tendenc po denarnih dajatvah. A kazale so se tudi v raz­vijanju lastne infrastrukture, kar je usmerjalo kmečko prebivalstvo v ne­agrarne dejavnosti, spet sprva za lastne potrebe gospostva in pozneje tudi za pot­rebe trga. Tipičen primer tega pojava je vznik naselbin s poudarjeno ne­agrarno dejavnostjo v neposredni bližini gradov kot centrov zemljiških gospostev, ki so se lahko – ne pa nujno – sčasoma razvile v urbana naselja. Neagrarne in druge dejavnosti, s katerimi so kmetje presegali samooskrbno kmetovanje in katerih korenine gre iskati v srednjem veku, je mogoče najti v različnih sferah gospodarstva. Tako je med dejavnostmi pri­marnega sektorja zaslediti povečano intenzivnost koriščenja gozdnih pov­ršin in krčenje novih obdelovalnih površin ter tudi primere specializaci­je, zlasti živinorejo in vinogradništvo. V sklopu sekundarnega sektorja je mogoče navesti oblike predelave pridelkov in naravnih virov (vinarstvo, sirarstvo, apnarstvo in oglarstvo) ter različne obrti, med dejavnosti ter­ciarnega sektorja pa vsaj prodajo kmetijskih pridelkov na trgu, tovorništvo in prevozništvo na kratke in srednje razdalje in kot nekakšno krono vsega povedanega, zadnji stadij v razvoju, kmečko trgovino. 1. Primarni sektor 1.1 Koriščenje gozdnih površin Gozd je bil od vsega začetka kmetov najpriročnejši vir raznovrstnih suro­vin. V njem se je oskrboval z gradbenim in s kurilnim lesom, raznimi plo­dovi za prehrano in krmo, z listjem in s praprotjo za steljo kot tudi lovil manjšo divjad. Regulacija izkoriščanja gozdnih virov je že v srednjem veku dosegla precej visoko raven; pojavi se z vznikom oz. uveljavitvijo zemljiških gospostev. Na ozemlju današnje Slovenije se je ta proces odvijal predvsem od konca 10. (v obdobju po madžarskih vpadih na ozemlje cesarstva) pa do konca 11. stoletja (Vilfan 1980, 106–7). Pravni temelj regulativi sta ned­vomno predstavljala pojmovanje in praksa, po katerih je vse do tedaj nepri­laščeno ozemlje pripadlo vladarju. S tem je dejansko vladar avtomatično pridobil obsežna neposeljena, skoraj izključno z gozdom pokrita območja (Vilfan 1980, 108). Gospodarski pomen omejevanja izkoriščanja gozdov je bil zagotavljanje naravnih virov zemljiškim gospostvom, ki so jih v tem času intenzivno ustanavljali prejemniki obsežnih površin kronske zemlje (Vilfan 1980, 133–41; Štih 2005, 37–53; Štih 2006, 24–30). V tej prvi fazi se je omejevanje izkoriščanja v pretežni meri skoncentriralo na lov divjadi, kar je dokumentirano v številnih podelitvah lovske pravice (=Wildbann), s ka­terimi je bila le-ta izključno pridržana prejemnikom, tj. zemljiškim gospo­dom (Dasler 2001, 13 sl). Vsekakor je bilo v pristojnosti zemljiških gospostev tudi reguliranje ostalih vrst koriščenja gozda (sečnja gradbenega in kuril­nega lesa, šibja, kolov in vejevja, gozdna paša in krčenje gozdnih površin s požigom za kmetijsko obdelavo), ki pa je bilo v skladu s potrebami in z gos­podarskimi koristmi – seveda pod nadzorom – prepuščeno podložnikom gospostva (Blaznik 1970, 151–2). Nenazadnje v ta sklop sodi pomemben pro­ces trajne preobrazbe določenega deleža gozdnih površin v obdelovalne, ki ga je povzročila kolonizacija (Kos 1970, 69–70; Zwitter 2013, 85–98). Povedano razmeroma dobro opisuje stanje na območju zemljiških gospostev, ki so nastala na pretežno neposeljenih, kolonizacijskih ozem­ljih – izrazit primer v slovenskem prostoru je Škofja Loka (Blaznik 1973, 11–6; Štih, 2005, 44–5). Nekoliko manj takšna razlaga ustreza gospostvom, ki so nastala s podelitvami pretežno že poseljenih območij, kjer so bile vsakršne podelitve v veliki meri odvisne od praktične sposobnosti uveljavl­janja podeljenih pravic nasproti obstoječim pravnim subjektom. Na ozem­lju blej­skega briksenskega gospostva je, denimo, v drugi polovici 11. stolet­ja dokumentiran primer posedovanja lovske pravice (bannum ferrarum) s strani lokalnega nižjega plemstva v mejah ozemlja, nad katerim je škofija že nekaj desetletij pred tem prejela izključno lovsko pravico (Redlich 1886, 108). V naslednjih stoletjih je prišlo do diferenciacije med eksplicitno lovsko in splošnejšo gozdno pravico (ius forestum, forstrecht), ki je pokrivala vsa druga področja izrabe gozdnih virov razen lova (Blaznik 1980, 250). Od 13. stoletja dalje obe postaneta predmet pravnega prometa (fevdne podelitve, prodaje, zastave in zakupi) med imetniki zemljiških gospostev, ki so bili v glavnem omejeni na cerkveno in posvetno plemstvo (Otorepec 1995).1 Proti koncu srednjega veka, v manjši meri in le na najnižjem nivoju so se v ta pro­ces vključevali tudi nekateri meščani. Tekom srednjega veka je nadzor nad izkoriščanjem gozda večinoma ohranjalo zemljiško gospostvo preko svojega upravnega aparata (v loškem gospostvu ima na primer vsak zemljiški urad svojega gozdarja – vorstar­ius). V obliki podložniške tlake – sečnja, plavljenje in odvoz gradbenega in kurilnega lesa, žganje apna, sekanje šibja in kolov (Blaznik 1963, 219–21) – ali pa dajatev – oddaja klanih desk oz. skodel, kolov za vinograde, šibja za obroče sodov (Bizjak 2006b, 60, 77; Bizjak 2007, 88, 122; Bizjak in Žižek 2010, 36–7; Bizjak 2013, 88)2 – so bila običajno regulirana dela, ki so se nanašala na črpanje gozdnih surovin za potrebe gospostva. Poleg tega so gospostva svojim podložnikom dovoljevala koriščenje omenjenih surovin za lastne potrebe, praviloma posameznim soseskam na določenem ozem­lju. Slednje je razvidno iz listin, ki regulirajo spore med podložniki ra­zličnih gospostev, ki so nastali na mejnih ozemljih oz. tam, kjer je po prin­cipu fevdalnega partikularizma prišlo do nastanka oz. odcepljanja novih gospostev iz okvira prvotnih.3 Vsekakor pa se podložniki niso vedno držali omejitev, ki so pogojeva­le zgolj njihovo lastno uporabo v okviru kmečkega gospodarstva. V spo­rih med radovljiškimi podložniki in blejskim oskrbnikom s konca 15. stoletja je omenjeno, da kmetje plavijo iz gozdov več lesa, kot ga sami potrebujejo (Kaspret 1889, 90). Že v urbarjih s konca 15. stoletja najdemo ponekod ur­barialno oddajo različnih lesnih polizdelkov (žagane in klane deske, sko­dle, hlode), včasih kot nazivno dajatev, včasih pa kot nadomestilo oz. pro­tivrednost za neko drugo obveznost (Kos 1954, 252). Oboje kaže na presežno izkoriščanje lesa, ki se je v končni fazi znašel tudi na trgu.4 Že od konca 14. stoletja dalje obračuni škofjeloškega gospostva izkazujejo znatne izdatke za gradbeni les, ki je nedvomno izviral z ozemlja gospostva (Bizjak 2013, 88). Iz podrobnejših virov iz devetdesetih let 15. stoletja je razvidno, da so za ta 1 Številni primeri so v obliki regestov zbrani v Otorepec (1995). 2 K temu še DAK, HS 122, fol. 119. Prim. tudi Bizjak (2013, 88). 3 Tipičen primer je več kot stoletje trajajoč spor med gospostvom Škofja Loka in mes­tom Kranj, ki je nastal zaradi konfliktov v zvezi z izkoriščanjem obmejnega gozda v Besnici; obširno o tem Žontar (1939, 79–88). Razen tega še nekaj izbranih primerov: ARS, AS 1063, 1402–VII–29; AS 1063, 1437–VI–22; AS 1063, 1459–VIII–4. 4 Na primer les, ki so ga ob koncu 15. stoletja sekali in splavljali bohinjski podložniki (Zwitter 2013, 96). les plačevali določenim podložnikom iz posameznih uradov gospostva (na primer koroški in brodski).5 Takšen notranji odkup se gotovo ni nanašal na surovino, ki je že tako pripadala gospostvu, pač pa na delo podložnikov, ki so les posekali, predelali v polizdelke (deske, skodle …), ga dostavili na želeno lokacijo in si s tem pridobili dodaten zaslužek. Zadevni seznam iz leta 1491 navaja 20 podložnikov, ki so za lesene polizdelke skupaj prejeli 46 mark in pol (zneski za posamezne podložnike so se gibali med pol in šesti­mi markami), kar je, za primerjavo, predstavljalo vrednost 23.000 strešnih skodel.6 Vseskozi je bilo prisotno tudi nabiranje različnih plodov v gozdu, ven­dar je v srednjem veku le redko dosegalo pomen gospodarske dejavnosti, ki bi imela komercialni potencial ali bi bila vsaj zanimiva za zemljiško gos­postvo. Takšno izjemo predstavlja na primer kostanj, ki so ga kot cenzual­no dajatev oddajali nekateri podložniki dolenjskih gospostev Kostanjevica in Štatenberk ter števerjanski podložniki goriškega gospostva (Bizjak 2016, 85–6, 120; Pavlin 2006, 141–4). Dejstvo, da je bil kostanj predmet urbari­alne oddaje, kaže na to, da je nabiranje teh plodov že zelo zgodaj doseglo občuten obseg. Nedvomno so del te bere podložniki prodali tudi na trgu. Podobno je bilo verjetno tudi z nabiranjem žira in želoda za prašičjo krmo oz. pašo prašičev v gozdovih, za kar so podložniki gospostvu plačeva­li določeno odškodnino v obliki dajatve, imenovane žirnina (aßrecht).7 V vaseh radovljiškega gospostva v okolici peračiškega gozda je v letih, ko je obrodil žir, vsak podložnik, ki je v gozdu pasel prašiče, oddajal gospostvu po eno svinj­sko pleče. Tudi splošna dajatev za uporabo gozda (vorstrecht) je bila (verjetno v teku časa) prilagojena svinjereji; poravnavali so jo s pečeni­cami.8 Težko bi razumeli zavestno odločitev plačevanja takšne odškod­nine s stra­ni podložnikov, če ne bi mogli pričakovati povrnitve, denimo, s prodajo mesa, niti ne bi bila takšna dajatev smiselna s strani gospostva, če bi bila svinjereja v zadostni meri regulirana z oddajo prašičev oz. svinjs­kega mesa. Verjetneje je pobiranje žirnine odraz povečanega obsega pod­ložniške svinjereje, ki je bila vsaj deloma tudi tržno usmerjena. Pravice do lova so bili kmetje deležni le v zelo omejenem obsegu. V najboljšem primeru jim je bilo dovoljeno loviti malo divjad, le izjemoma tudi kaj večjega. Zemljiška gospostva so pravico do lova običajno podelje­ 5 Register izdatkov 1491, AEM, Heckenstaller's Frisingensia 164, fol. 5. 6 Za ceno glej Bizjak 2003, 105–6. 7 Posamezni primeri v škofjeloških urbarjih (Blaznik 1963, 145, 191, 202, 365). 8 Urbar Radovljica 1498, AS 174, šk. 246, p. 102. vala samo določenim skupinam podložnikov, ki so jim praviloma nalagala tudi urbarialne dajatve od te dejavnosti. Soseska v Selu v Vipavski dolini je bila, denimo, dolžna goriškemu gospostvu oddajati jerebice (Pavlin 2006, 68, 171), podobno posamezne kmetije v Čiginju in Volčah na Tolminskem jerebice in kljunače (Kos 1948, 64–5), škofjeloški urbar iz leta 1318 pa navaja celo vrsto vasi v Selški in Poljanski dolini, ki so oddajale ujede – sokole in jastrebe (Blaznik 1963, 213). Blejske podložnike v Gorjah, Rečici, Žirovnici in Dvorski vasi je bremenila dajatev kunjih kož (Bizjak 2006b, 188, 196–9). Posebno pravico do lova na gamse so uživali bohinjski podložniki ra­dovljiškega gospostva v Studorju, domnevno kot odškodnino za straženje deželne meje proti Beneški republiki (Kaspret 1889, 95). Kmetom je bil do­voljen tudi lov na zveri, ki so jim povzročale škodo. Znan je primer s kon­ca 15. stoletja, ko so blejski podložniki uplenili štiri medvede, ki so dalj časa pustošili njihove črede. Ko je oskrbnik od njih terjal določen delež izple­na za grajsko kuhinjo, se je izkazalo, da so kmetje celoten ulov že prodali v Radovljico, kar prej kot ne kaže na neko utečeno prakso zalaganja lokalne­ga trga z divjačino (Kaspret 1889, 83). Nekaj podobnega je veljalo za ribolov. Tudi ribolovna pravica je prvot­no načeloma pripadala gospostvu; tako jo je, denimo, freisinška škofija na škofjeloškem ozemlju pridobila z darovnicami v 10. stoletju, vendar so škof­je v poznem srednjem veku posamezne revirje podeljevali svojim urad­nikom oz. lokalnemu plemstvu. Ob koncu 15. stoletja je bil le še ribolov v Sori od sotočja do meje gospostva pridržan škofu, Poljanska Sora in neka­teri potoki v Selški dolini so pripadali oskrbniku gospostva, Selška Sora pa gospodarskemu upravniku, kaščarju (Bizjak 2013, 87). V nekaterih primer­ih pa so pravico do ribolova prejeli tudi podložniki. Takšna je bila situacija na ozemlju radovljiškega gospostva v Bohinju. Tamkajšnji kmetje so lovi­li ribe v Bohinjskem jezeru, v Savi Bohinjki do Bohinjske Bele ter v potokih Velika in Mala Suha ter v Radovni. Ta pravica je bila povezana z urbarial­no oddajo rib, nedvomno pa podložniki pri tej dejavnosti niso zapostavljali lastnih koristi, na kar je mogoče sklepati iz ogorčenega boja, razvidnega iz pritožb, ki jih je povzročilo kratenje teh pravic s strani oskrbnika blejskega gospostva (Kaspret 1889, 91–5). Podložniško ribolovno pravico najdemo še v goriškem gospostvu, in sicer v Podgori pri Gorici, Orehovljah, Vogrskem, Čepovanu in Prvačini (Kos 1954, 155, 158, 161, 165, 188) in verjetno še kje. Nenazadnje je nanjo mogoče sklepati iz praktično vsakotedenskih izdat­kov za nakup rib v registru gornjegrajskega gospostva s konca 15. oz. z za­četka 16. stoletja (Bizjak 2013, 87). 1.2 Specializacija kmetijske proizvodnje V srednjeveških virih je na nekaterih območjih opaziti specializacijo kme­tijske proizvodnje, ki je karakteristična za določene kmetijske panoge (ži­vinoreja, vinogradništvo). Specializacija kmetijske proizvodnje favorizira pridelavo določenega proizvoda na račun ostalih in s tem prisili kmeta v menjavo oz. prodajo presežkov. Pridelava na takšnih obratih je zaradi učin­ka specializacije običajno učinkovitejša, kar prinaša večji donos zemljiške­mu gospostvu, v končni fazi pa dotičnega podložnika postavlja v boljši eko­nomski položaj. Specializirana živinoreja (švajge). V tradicionalnem kmetijstvu je ime­la živinoreja na območjih, primernih za poljedelstvo, specifično vlo­go. Domala vse kmetije so gojile delovno (vprežno) živino – na pretež­nem delu slovenskega ozemlja predvsem govedo, v manjši meri tudi kon­je in osle (Novak 1970, 367–8) – in male živali, na primer perutnino, ki so služile prehrani. Medtem ko so kokoši in jajca bolj ali manj redna postav­ka podložniške oddaje, ostale živalske produkte oz. živino srečujemo le na območjih, specializiranih za živinorejo, tj. predvsem v hribovitih prede­lih alpskega in predalpskega sveta ter na Krasu. Poleg živinorejskih dvo­rov (curtes stabulariae), ki so jih vzdrževala gospostva v lastni režiji oz. v ok­viru pridvornega gospodarstva, so med specializirane živinorejske obrate sodile švajge oz. sirnice. Švajga je pravni termin za gospodarsko enoto, pogojno rečeno kmetijo, kjer so gojili molzno živino (v slovenskem pros­toru pretežno ovce, ponekod tudi govedo) in pridelovali sir. V primerja­vi z običaj­nimi kmetijami, hubami, so zemljiški gospodje v upravo švajg posegali nekoliko intenzivneje. Običajno so jih vzdrževali v okviru gos­postva v stalnem številu, ki je ohranjalo stabilno proizvodnjo sira, in v pri­meru zapletov po potrebi status švajge podeljevali primernejšim kmeti­jam.9 Skrbeli so za optimalen stalež goveda ali drobnice, v škofjeloškem gospostvu denimo okoli 25 ovac (Blaznik 1963, 122), čemur je bila običaj­no namenjena spomladanska (ob svetem Juriju) dajatev ovce z jagnjetom, ovis cum agno (Blaznik 1963, 122; Bizjak 2006b, 76; Bizjak 2006a, 40). Sir je imel pomembno mesto v srednjeveški prehrani, predstavljal je glavni vir maščob. Zato ne preseneča, da je bila proizvodnja na ozemlju gospostev z večjim živinorejskim potencialom tudi komercialno usmerjena. Med vodilne proizvajalce sira sta se v 14. in 15. stoletju uvrščali gornjegrajsko 9 Tak primer zasledimo v škofjeloškem obračunu iz let 1400–1401, ko sta propadli dve švajgi v Žireh in je uprava gospostva njuno dejavnost prenesla na dve drugi kmetiji (Bizjak 2006a, 40). Prim. tudi Gestrin 1952–53, 482–3. in škofjeloško gospostvo s povprečno letno proizvodnjo okoli 12.000 sirov (Blaznik 1963, 122; Novak 1970, 374). Nekoliko manjša je bila proizvod­nja na tradicionalno sirarskem območju lociranega tolminskega gospostva, in sicer okoli 5.000 sirov letno.10 Škofjeloški obračuni s konca 14. stoletja iz­kazujejo razvito prodajno mrežo; med kupci sira se omenjajo stiški opat, oskrbnik blejskega gospostva Kraig in okoliško plemstvo. Preostalo količi­no sira je ob koncu obračunskega leta odkupil škofjeloški kaščar in ga dal­je prodajal v lastni režiji (Bizjak 2005, 2–3, 11, 17, 19; Bizjak 2006a, 30, 41). Omeniti velja še vitanjsko gospostvo krške škofije, kjer so švajge v hribo­vitem predelu (swaygen an dem perg) z letno proizvodnjo 2.700 hlebcev za­lagale upravni sedež škofije v Straßburgu na Koroškem.11 Vinogradništvo in pivovarstvo. Vinogradništvo je ena od tistih ­kmetijskih­ panog, v katerih je zelo zgodaj prišlo do specializacije. Obseg proizvodnje vina v srednjem veku nikakor ni bil majhen, saj je vino v ok­viru proizvodnje oz. donosa zemljiških gospostev predstavljalo drugi naj­pomembnejši artikel, takoj za žitom. Vinogradništvo je bilo razvito v vseh okoljih, ki so tudi danes tradicionalno vinorodna – ohranjeni podatki za srednjeveško obdobje se nanašajo na posamezne predele vseh treh sloven­skih vinorodnih regij: Goriška brda, Vipavsko dolino in Kras v primor­ski regiji (goriška gospostva), dolenjski (gospostva Mokronog, Klevevž, Štatenberk in Kostanjevica) in bizeljski vinorodni okoliš (Bizeljsko) v posavski regiji ter Vitanje in gospostva v zgornjem Posotelju, ki spada­jo v štajerski okoliš podravske vinorodne regije. Med vrstami vin, ki so poznane iz 15., nekatere pa že iz 14. stoletja,12 se v goriških obračunih omen­jata teran in rebula (Kos 1954, 123–9), v freisinških rebula in muškat (Bizjak 2009, 144), v celjski poleg rebule tudi malvazija in pinela (Bizjak in Žižek 2010, 4–5, 60–1, 68–9, 88–9, 126–7). Predvsem rebula je predstavljala nad­vse pomembno tržno blago, ki, denimo, ni bilo nepoznano na Bavarskem in celo Pomorjanskem.13 Vinogradništvo je bilo v srednjem veku razširjeno tudi na za to panogo manj ugodnih območjih, denimo na Gorenjskem. 10 Kos 1948, 36. Tolminski urbar sir sicer meri v funtih, ki pa so cenovno (in posledično vsaj okvirno tudi količinsko) primerljivi s kosi/hlebčki, ki jih navaja škofjeloški urbar; Tolmin 2 pfeniga za funt, Škofja Loka 2 do 4 pfenige za hleb (Blaznik 1963, 107, 153, 197, 271; Zahn 1871, 125, 128). Za Gornji Grad Gestrin (1952–53, 482) navaja težo za hleb sira med 1,5 in 3 funti ter ceno 3 pfenige. 11 DAK, HS 122, fol. 124'–126; HS 106, fol. 113. 12 Dokumentirano rebula, vipavec in ljutomerčan leta 1377 (Paravicini 1989, 293; 1995, 129). 13 Ob koncu 14. in v začetku 15. stoletja na primer pogosto srečujemo rebulo na ozem­lju nemškega viteškega reda ob Baltiku (Erich 1896, 10, 55–6, 103, 235, 286, 314, 368, Medtem ko imamo za blejsko gospostvo zadnje podatke o gojenju vinske trte iz sredine 13. stoletja (Bizjak 2006b, 188), pa se je na škofjeloškem ozem­lju ohranilo do začetka 16. Obračuni s konca 14. stoletja beležijo še redno urbarialno oddajo vina, v prvi polovici 15. pa je ta dejavnost, najverjetne­je zato, ker na teh legah pridelano vino ni dosegalo zadovoljive kakovosti, za gospostvo postala nezanimiva in so jo začeli postopno opuščati (Blaznik 1963, 121; Bizjak 2005, 6, 12, 22). Skoraj povsod, kjer srednjeveški viri omenjajo vinogradništvo, nale­timo na specializirane kmetijske obrate, ki so se ukvarjali s to dejavnost­jo. Že zgodaj so zemljiška gospostva razvila posebno kategorijo t. i. viničar­ske hube, podložniškega kmetijskega obrata, ki se je v pretežni meri, če že ne izključno, ukvarjal z gojenjem vinske trte in s proizvodnjo vina. Takšne viničarje najdemo na primer na ozemlju freisinškega loškega gospostva – v Stražišču in okolici (Blaznik 1963, 121, 131, 181; Blaznik 1973, 69), freisinškega klevevškega gospostva – v Beli cerkvi (Blaznik 1963, 214, 175; Blaznik 1958, 76–7) in vipavskega gospostva – v Vrabčah in Planini (Kos 1954, 254, 256). Škofjeloški primer kaže izrazito specializacijo; poglavitna zadolžitev tam­kajšnjih viničarjev je bila obdelovanje dominikalnih vinogradov, medtem ko je bila sama huba bolj kot ne namenjena lastni oskrbi in podvržena le minimalnim dajatvam (Blaznik 1963, 131, 181, 220–1). Specializirana proiz­vodnja vina je bila lahko organizirana tudi v okviru urbarialnih hub. Milko Kos navaja, da so posamezne kmetije v okolici Tomaja in na Vipavskem oddajale izključno vino (Kos 1954, 79). Tudi pivovarstvo je moralo biti v srednjem veku precej razširjeno. Podložniško oddajo hmelja in piva zasledimo predvsem v zgodnejših ur­barjih; v Škofji Loki v letih 1160 in 1291 (Blaznik 1963, 128) ter na Bledu v le­tih 1253 in 1306–1309 (Bizjak 2006b, 185–8, 191, 192), v nekoliko mlajših pa le še denarno nadomestilo za pivo, na primer v Tolminu leta 1377 (Kos 1948, 56, 58). Plemstvo v poznem srednjem veku očitno ni več kazalo tako močnega interesa za doma varjeno pivo, kar pa ne pomeni nujno, da je ta dejavnost na podeželju zamrla. Podložniki krške škofije iz Metniza na Koroškem so, denimo, v 15. stoletju prodajali pivo na trgu v bližnjem Gradesu, zahodno od Brež (Wiessner 1951, 165). Poleg teh najbolj razširjenih specializiranih kmetijskih panog je bila običajna praksa, vsaj v bolje organiziranih zemljiških gospostvih, ustanav­ljanja manjšega števila specializiranih hub z nalogo opravljanja različnih 404, 456–7, 459, 470, 474, 477; Hirsch, Toppen in Strehlke 1965, 147; prim. Paravicini 1989, 222, op. 229, 293, op. 256). Glede Bavarske glej spodaj, op. 50. 1318 v tem kontekstu navajata kovaške, tesarske in pekovske hube, ki sodidejavnosti v interesu zemljiškega gospoda. Škofjeloška urbarja iz let 1291 in jo v sklop kmečkih obrtnih dejavnosti, pa tudi lovske in ribiške hube, ki jih gre obravnavati v sklopu kmetijske specializacije. Podložniki na teh hu­bah so oskrbovali grajsko kuhinjo z mesom oz. ribami, medtem ko so ob­delovali zemljo zgolj za lastno preživljanje.­14 2. Sekundarni sektor 2.1 Predelava pridelkov in naravnih virov Opredeljevanje neagrarnih kmečkih dejavnosti sekundarnega sektorja je do neke mere oteženo, saj se predelava določenih kmetijskih pridelkov v ve­liki meri navezuje na specializirane panoge poljedelske ali živinorejske pro­izvodnje, na primer sirarstvo na živinorejo in vinarstvo na vinogradništvo (obravnavano v ustreznih gornjih razdelkih). Podobno se predelava neka­terih drugih naravnih dobrin na eni strani navezuje na intenzivno izkoriš­čanje gozda (oglarstvo, apnarstvo in izdelava lesnih polizdelkov), na drugi strani pa lahko sodi v okvir obrtnih dejavnosti in je deloma obravnavana v omenjenem sklopu. Medtem ko o oglarstvu v srednjeveških virih nimamo prav veliko po­datkov – pojavljati se začnejo nekoliko pozneje v kontekstu fužinarskih in­dustrijskih obratov –, smo nekoliko bolje obveščeni o apnarstvu. Apno je v srednjem veku predstavljalo nepogrešljiv material pri gradnji kamnitih stavb, ki so se – razen v okoljih, kjer je primanjkovalo lesa – poleg sakral­nih objektov večinoma omejevale na gradove, stolpe, obzidja in druge utr­jene, obrambi namenjene objekte. Zato ne preseneča, da so bila zemljiška gospostva eden glavnih porabnikov in obenem tudi pobudnikov proizvod­nje apna, ki je bila običajno organizirana na ozemlju, z naravnimi viri in delovno silo gospostva. Podrobnejšo organizacijo apnjekuhe v 14. in 15. sto­letju je mogoče opisati na podlagi dobro ohranjenega gradiva za škofjeloško gospostvo. Opisi, ki so se ohranili v gospoščinskih obračunih (Bizjak 2009, 128–9) in urbarjih (Blaznik 1963, 219, 351) kažejo, da je vsaj do neke mere v osnovi šlo za tlačansko obveznost, ki so jo opravljali podložniki posameznih uradov. Celoten delovni proces je v virih natančno razčlenjen, pri čemer posamezna opravila bremenijo podložnike različnih urbarialnih uradov (delo v kamnolomu, sečnja lesa, transport kamenja, kurilnega lesa, 14 Blaznik 1963, 167, 213; posamezni primeri ribiških hub v Blaznik 1963, 130; Bizjak 2006, 188, 196, 199; posamezni primeri lovskih hub v Blaznik 1963, 131; Kos 1954, 55. apna, nadziranje in oskrbovanje apnenice). Že sredi 15. stoletja je moralo gospostvo določena opravila v procesu apnjekuhe (predvsem delo mojstrov, pa tudi nekatera fizična dela: transport, kuhanje apna) plačevati. Očitno je obseg del zaradi naraščajočih potreb po apnu prerasel okvire, ki jih je bilo mogoče kriti s tlaškimi obveznostmi, in določenim podložnikom omogo­čal dodaten zaslužek (Bizjak 1997, 41–2). 2.2 Obrtna dejavnost Izdelovanje vsakdanjih potrebščin (orodja, posode, oblačil …) za lastno uporabo človeka spremlja od najzgodnejših časov. Čeprav je do pozne­ga srednjega veka na obravnavanem ozemlju že v veliki meri prevladala osnovna diferenciacija gospodarskih dejavnosti (kmetijstvo, obrt, trgovi­na), je povsem razumljivo, da so podložniške kmetije v okviru zemljiških gospostev še ohranjale določeno stopnjo samooskrbe tudi v tem pogledu. Izdelovanje predmetov za lastno rabo je bila tista osnova, iz katere se je lah­ko razvila obrtna dejavnost, ki je bila sprva morda usmerjena v blagovno menjavo, pozneje pa je lahko prerasla v neagrarno dejavnost, namenjeno trgu. Zemljiška gospostva so tovrstno dejavnost spodbujala, na eni strani in sprva kot odjemalci določenih obrtnih izdelkov, na drugi strani in s ča­som vedno intenzivneje pa preko zahtev po denarnih dajatvah, ki so pod­ložnike silile v trgovino. Kmetje so poleg viškov poljedelske in živinorejske proizvodnje na trg dostavljali tudi obrtne izdelke. Prve vesti o obstoju kmečke obrti najde­mo v urbarjih, kjer se ponekod med dajatvami pojavljajo posamezni obrtni izdelki (Blaznik 1980, 249). Omenjajo se izdelki tekstilne obrti: vreče in vrvi (Blaznik 1963, 127; Bizjak 2006b, 186), platno, loden; lesarske obrti: palice,15 hlodi, deske,16 sodi, sklede (Pavlin 2006, 159); železarske obrti: surovo žele­zo (Blaznik 1963, 130, 166, 180, 211) in podkve (Kos 1954, 303–5). V doslej edini specialni študiji o podeželski obrti na Slovenskem Blaznik za ozemlje škofjeloškega gospostva ugotavlja, da so se podložni­ki ukvarjali pretežno z živilskimi in oblačilnimi obrtmi ter s tesarstvom in kovaštvom (Blaznik 1959, 93). Na vrste obrti na podeželju je do neke mere mogoče sklepati tudi na podlagi obrtniških priimkov, ki jih najdemo v ur­barjih pri posestnikih kmetij. Priimke v urbarjih prvič bolj sistematično navajane srečujemo od sredine 15. stoletja dalje. Priimki so namreč zače­li nastajati šele v tem času oz. malo prej. Eden od tipov se nanaša na de­ 15 Urbar Polhov Gradec 1498, ARS, AS 1, šk. 74, fol. 40. 16 Orožen 1876, 234; Kos 1954, 265; Urbar Radovljica 1498, ARS, AS 174, šk. 246, p. 98. javnost oz. poklic, ki ga je dotični opravljal. Ker gre za čas nastajanja priim­kov, je velika verjetnost, da le-ti še dokaj verodostojno odražajo dejansko dejavnost, ki so jo z njimi zabeleženi ljudje opravljali. Ker gre za posestnike hub, torej ljudi, ki so bili v prvi vrsti kmetje, lahko analiza obrtniških priim­kov pokaže na vrste obrtnih dejavnosti na območju gospostva. Tudi tovrst­na analiza kaže predvsem na živilske, oblačilne, lesarske, železarske obrti in lončarstvo. Živilske panoge zastopajo poklicni priimki, kot so Mülner, Mulnerčič (mlinar)17 in Fleischhaker (mesar),18 med oblačilnimi najdemo tkalce (Weber, (T)Kalec, Kalczicz),19 krznarje (Kursnar, Kursner),20 krojače (Schneider),21 čevljarje (Calcifex, Schuster)22 in klobučarje (Glubutzar).23 Med tistimi, ki so se ukvarjali z lesnopredelovalnimi obrtmi, se navaja­jo tesarji (Carpentarius, Zimmerman, Czymerman),24 mizarji (Tischler),25 žagarji (Sager),26 izdelovalci desk oz. skodel (Prettner, Skodlar),27 strugar­ 17 Blaznik 1959, 93; Orožen 1876, 227, 267, 272, 277, 287; Urbar Polhov Gradec 1498, ARS, AS 1, šk. 74, fol. 3'; Urbar Šumberk 1463, HHStA, FAA, A 15/113, fol. 21'. 18 Urbar Polhov Gradec 1498, ARS, AS 1, šk. 74, fol. 4; Urbar Šumberk 1463, HHStA, FAA, A 15/113, fol. 10. 19 Blaznik 1959, 92–3; Orožen 1876, 230, 236, 239, 240, 246, 247, 252, 254, 255, 280, 294, 295; Pavlin 2006, 94, 116; Urbar Radovljica 1498, ARS, AS 174, šk. 246, p. 2, 32, 33; Urbar Polhov Gradec 1498, ARS, AS 1, šk. 74, fol. 1; Urbar Gamberk 1498, ARS, AS 1, šk. 81, p. 59; Urbar Rihemberk 1502, ARS, AS 1, šk. 105, fol. 16', 18'; Urbar Turjak 1464 HHStA, FAA, C 55/1, fol. 59, 67; Urbar Šumberk 1463, HHStA, FAA, A 15/113, fol. 3, 26', 34'. 20 Urbar Rihemberk 1502, ARS, AS 1, šk. 105, fol. 3', 38; Urbar Turjak 1464 HHStA, FAA, C 55/1, fol. 13'; Urbar Šumberk 1463, HHStA, FAA, A 15/113, fol. 67. 21 Blaznik 1959, 95; Orožen 1876, 222, 239, 252, 263, 265; Pavlin 2006, 126, 144, 150, 166; Urbar Radovljica 1498, ARS, AS 174, šk. 246, p. 39, 55; Urbar Polhov Gradec 1498, ARS, AS 1, šk. 74, fol. 1, 22; Urbar Gamberk 1498, ARS, AS 1, šk. 81, p. 67; Urbar Šumberk 1463, HHStA, FAA, A 15/113, fol. 3, 18, 20, 20'. 22 Blaznik 1959, 95; Kos 1948, 60, 70; Kos 1954, 115, 211, 218, 219; Orožen 1876, 245, 248, 260, 270, 273, 297) Bizjak 2006, 193, 218; Pavlin 2006, 139, 152, 160, 167; Urbar Polhov Gradec 1498, ARS, AS 1, šk. 74, fol. 2, 14; Urbar Gamberk 1498, ARS, AS 1, šk. 81, p. 60; Urbar Naklo 1498, ARS, AS 1, šk. 100, fol. 13; urbar Križe 1498, ARS, AS 1, šk. 75, fol. 5'; Urbar Kamnik 1494, ARS, AS 1074, 80u, fol. 8; Urbar Rihemberk 1502, ARS, AS 1, šk. 105, fol. 36', 37, 37'; Urbar Turjak 1464 HHStA, FAA, C 55/1, fol. 27; Urbar Šumberk 1463, HHStA, FAA, A 15/113, fol. 2. 23 Pavlin (2006, 152; Urbar Rihemberk 1502, ARS, AS 1, šk. 105, fol. 19. 24 Blaznik (1959, 93; Bizjak 2006, 186; Orožen 1876, 224, 234, 253; Pavlin 2006, 135, 138, 153; Urbar Radovljica 1498, ARS, AS 174, šk. 246, p. 2; Urbar Turjak 1464 HHStA, FAA, C 55/1, fol. 37. 25 Urbar Naklo 1498, ARS, AS 1, šk. 100, fol. 10'. 26 Blaznik 1959, 95. 27 Urbar Radovljica 1498, ARS, AS 174, šk. 246, p. 27, 34; Urbar Naklo 1498, ARS, AS 1, šk. 100, fol. 5. ji (Draxel),28 kolarji (Kolar, Wagner),29 sitarji (Sitar)30 in sodarji (Sodar, Pinter).31 Od kovinskopredelovalnih panog so se kmetje ukvarjali predvsem s kovaštvom; v urbarjih pogosto naletimo na priimek Smid, Schmid,32 tudi Faber,33 redkeje pa se omenjajo kovačnice.34 Dokaj pogost je v urbarjih tudi priimek Ha(f)fner, ki kaže na lončarsko obrt,35 nekoliko redkeje naletimo na zidarje (Mawrer, Sydar),36 pečarje (Petschar)37 in opekarje (Farnasar).38 Do neke mere – sicer v zelo omejenem obsegu in z rezervo – je na pod­lagi teh podatkov mogoče sklepati tudi na obseg posameznih obrti v nekem okolju. Za takšno oceno morajo biti izpolnjeni trije temeljni pogoji: a) vir (urbar) poleg osebnih imen bolj ali manj sistematično navaja tudi priim­ke podložnikov, b) okolje, naklonjeno načinu dodeljevanja priim­kov glede na opravljanje poklica/dejavnosti, c) izvor vira iz časa nastajanja priim­kov (čas okoli sredine 15. stoletja), ko se le-ti večinoma še dejansko ujemajo s poklicem/z dejavnostjo njihovih nosilcev. Te tri pogoje v celoti izpolnjujeta le urbarja za posest plemiške rodbine Turjaških iz šestdesetih let 15. stolet­ja. Na podlagi teh dveh (urbarja za Turjak 1464 in Šumberk 1463)39 je mog­oče izdelati vzročno študijo. Rezultate je potrebno jemati z določeno mero rezerve, saj je kljub navedenemu še vedno treba upoštevati možnost, da vsi, ki so se z neko dejavnostjo ukvarjali, niso nujno nosili ustrezajočega priim­ 28 Urbar Gamberk 1498, ARS, AS 1, šk. 81, p. 67; Blaznik 1963, 307, 323. 29 Blaznik 1959, 95; Urbar Gamberk 1498, ARS, AS 1, šk. 81, p. 36; Urbar Naklo 1498, ARS, AS 1, šk. 100, fol. 13; Urbar Rihemberk 1502, ARS, AS 1, šk. 105, fol. 15. 30 Urbar Rihemberk 1502, ARS, AS 1, šk. 105, fol. 39', 41'. 31 Blaznik 1959, 96; Orožen 1876, 252; Urbar Polhov Gradec 1498, ARS, AS 1, šk. 74, fol. 1; Urbar Rihemberk 1502, ARS, AS 1, šk. 105, fol. 31', 36'; Urbar Turjak 1464 HHStA, FAA, C 55/1, fol. 68; Urbar Šumberk 1463, HHStA, FAA, A 15/113, fol. 53 32 Blaznik 1959, 95; Orožen 1876, 222; Kos 1954, 133, 139, 140; Pavlin 2006, 94, 116, 120, 132, 160, 166; Urbar Radovljica 1498, ARS, AS 174, šk. 246, p. 34, 38, 54, 82; Urbar Polhov Gradec 1498, ARS, AS 1, šk. 74, fol. 22'; Urbar Križe 1498, ARS, AS 1, šk. 75, fol. 3; Urbar Rihemberk 1502, ARS, AS 1, šk. 105, fol. 12, 36'; Urbar Turjak 1464 HHStA, FAA, C 55/1, fol. 5', 6, 7'; Urbar Šumberk 1463, HHStA, FAA, A 15/113, fol. 19. 33 Kos 1954, 61, 64, 65, 66; Orožen 1876, 262, 291; Bizjak 2006, 193. 34 Urbar Rihemberk 1502, ARS, AS 1, šk. 105, fol. 4. 35 Blaznik 1959, 95; Kos 1954, 135, 224; Orožen 1876, 256, 258; Pavlin 2006, 94, 116; Urbar Radovljica 1498, ARS, AS 174, šk. 246, p. 13, 16, 54; Urbar Kamnik 1494, ARS, AS 1074, 80u, fol. 13; Urbar Rihemberk 1502, ARS, AS 1, šk. 105, fol. 8', 18'. 36 Blaznik 1959, 93; Kos 1954, 211, 219, 260; Pavlin 2006, 95, 118, 127, 167. 37 Urbar Naklo 1498, ARS, AS 1, šk. 100, fol. 6. 38 Pavlin 2006, 95. 39 Urbar za Turjak 1464, HHStA, FAA, C 55/1; Urbar za Šumberk 1463, HHStA, FAA, A 15/113. ka. Urbarja sta razdeljena na urade, ki obsegajo po nekaj vasi, v vsakem od uradov pa se dokaj enakomerno pojavljajo priimki, ki kažejo na obstoj najrazličnejših, za življenje v tedanjem okolju potrebnih obrti (omenjajo se krznarji, usnjarji, tkalci, krojači, čevljarji, kovači, kolarji, tesarji, sodar­ji, lončarji, zidarji, mlinarji, peki in mesarji). Delež obrtniških priimkov v posameznih uradih gospostva se giblje med 5,7 ter 26,9 odstotki – pov­prečni odstotek za obe gospostvi je okoli 13 oz. 8 (gl. tabelo 5.1). Tabela 5.1: Pojavljanje obrtniških priimkov v urbarjih a) Gospostvo Turjak 1464 Urad Rob Št. kmetij 96 Delež obrtniških priimkov Mullner 2 9,4 % Schuester 1 Smid 3 Stopar 1 Kursner 1 B(W)eber 1 Urad Brate Št. kmetij 67 Delež obrtniških priimkov Sneider 2 26,9 % Kolar 1 Mulner 6 Phister 1 Schuester 1 Vischer 2 Czymerman 1 Hafner 2 Golobar 2 Urad Bloke Št. kmetij 46 Delež obrtniških priimkov Sneider 1 10,9 % Mülner 1 Kamenar 1 Schuester 2 Urad Metlika Št. kmetij 105 Delež obrtniških priimkov Weber 2 5,7 % Smid 1 Pinter 2 Mülner 1 Delež v celem urbarju: (41/324) 12,7 % a) Gospostvo Šumberk 1463 Urad (Šumberk) Št. kmetij 123 Delež obrtniških priimkov Schuester 1 8,1 % Weber 3 Sneyder 2 Led(r)er 1 Mawrer 1 Fleischhacker 1 Kursner 1 Urad Suha Krajina Št. kmetij 72 Delež obrtniških priimkov Sneyder 4 9,7 % Smid 1 Mulner 2 Delež obrtniških priimkov Urad Mokronog Št. kmetij 94 7,4 % Mulner 3 Weber 3 Smid 1 Delež v celem urbarju: (24/289) 8,3 % Utečena obrtna dejavnost se je ob stalnem večanju podložniških bre­men in sočasnih tendencah po vedno večjem deležu denarnih dajatev postopno preusmerjala na trg. Sprva je bil domet izdelkov domače obrti lokalno tržišče, bližnja mesta in trgi ter podeželski (letni in tedenski) sej­mi ob proščenjih. Posledično so posamezni podeželski obrtniki lahko razmeroma prosperirali. Enega od dokazov za to spet najdemo v urbar­jih; zaslediti je namreč ne preveč redek pojav, ko so posamezni obrtni­ki uživali po dve ali celo tri hube. Na Rašici na Dolenjskem je imel leta 1464 neki kovač dve hubi, poleg tega pa v najemu še lokalno mitnico.40 V Polhovem Gradcu je imel leta 1498 neki krojač dve hubi in en domec (hof­stat),41 v bližnjem Selišču pa neki mesar dve hubi.42 Istega leta v Strahinju pri Kranju naletimo na pečarja s tremi hubami,43 v Kovorju pri Tržiču pa na kovača z dvema.44 40 Urbar za Turjak 1464, HHStA, FAA, C 55/1, fol. 6. 41 Urbar Polhov Gradec 1498, ARS, AS 1, šk. 74, fol. 1. 42 Urbar Polhov Gradec 1498, ARS, AS 1, šk. 74, fol. 4. 43 Urbar Naklo 1498, ARS, AS 1, šk. 100, fol. 6. 44 Urbar Križe 1498, ARS, AS 1, šk. 75, fol. 3–3'. 3. Kmečka trgovina Tekom srednjega veka je diferenciacija dejavnosti med agrarnim podežel­jem in tržno-obrtnimi urbanimi središči dobila trdni pravni okvir, ki pa je – na obravnavanem ozemlju – že ob koncu 14. stoletja začel popuščati pod pritiski dejanskih razmer. Že leta 1389 zasledimo prvo deželnoknež­jo prepoved kmečke trgovine na Kranjskem, ki je po ugotovitvah vojvode Alberta III. škodovala tako mestom in trgom kot tudi deželnoknežjim mit­nicam.45 Tovrstne prepovedi so postale stalnica v drugi polovici 15. stoletja, ko je problem postajal vedno bolj pereč. Ponavljajoče se uredbe46 nazorno razkrivajo srž problema: po ustaljenih običajih so bili kmetje dolžni proiz­vodne viške svojih kmetij ponuditi trgovcem (in drugim kupcem) na lo­kalnih tržiščih (trgih in mestih). Pri tem so bili primorani plačevati mitni­no ob vstopu v mesto, lokalni trgovci pa so lahko blago nakupili po nizkih cenah in služili s preprodajo. V želji za boljšim zaslužkom so kmetje svo­je pridelke raje prodajali neposredno tujim trgovcem, ki so prihajali na po­deželje in zaradi izogiba mitnin in vsaj enega posrednika dosegali boljše, a še vedno konkurenčne cene. Prisotnost na lokalnih tržiščih je kmetom nu­dila vpogled v razmere na trgu, na drugi strani pa so preko obveznosti to­vorjenja, ki so jim jo nalagali zemljiški gospodje, postajali vedno mobil­nejši ter spoznavali poti in pomembnejše centre v ožji ter širši okolici. Kot logična posledica tega so se nekateri posamezniki od srede 14. stoletja dalje vedno bolj vključevali tudi v trgovino na daljše razdalje; najprej so poveča­li domet presežkov svoje proizvodnje, ki so jih začeli tovoriti preko dežel­nih meja, kar pa je v končni fazi pripeljalo do precej obsežnejšega trgovanja na daljše razdalje, saj so kmetje svoje blago zamenjevali za drugo (na pri­mer železo, žito, sol, vino …), tega pa prodajali doma na Kranjskem ali celo tovorili v druge dežele. Postopno so prevzemali vedno večji delež trgova­nja s proizvodi podeželske obrti v smislu sistematičnega odjema pri proiz­vajalcih in rednega zalaganja trga, v končni fazi pa tudi posegali v trgova­nje­ z ostalim blagom. V začetku devetdesetih let 15. stoletja je permanentni konflikt, na ka­terega so neprestano opozarjala mesta in trgi, privedel tako daleč, da je 45 Klun 1855, št. 17. Iz listine je razbrati, da ne gre za prvo tovrstno prepoved, ampak se izstavitelj sklicuje na predhodno podobno prepoved, ki sta jo izdala skupaj z bratom Leopoldom, torej v času pred dedno delitvijo (1365–1379); glej Schwind in Dopsch 1895, št. 138. 46 Poznamo naslednje prepovedi kmečke trgovine in obrti: 1428–II–10, 1461–XII–15, 1461–XII–16, 1488–III–7, 1491–V–14; Otorepec 1958, 45, 68, 71, 72; Otorepec 1959, 19, 25. deželni knez posredoval za dosego sporazuma med njimi in deželnim plemstvom (zemljiška gospostva so bila namreč v veliki meri iniciator in tudi zaščitnik kmečke trgovine) glede kmečke trgovine in obrti na podežel­ju. Sporazum, ki ga je 23. marca 1492 objavil kranjski deželni glavar Vilijem Turjaški,47 je bil zasnovan kot celostna ureditev razmerij med mesti in podeželjem, ki je sicer ščitila pravice prvih, vendar ne več v obsegu, ki ga odsevajo starejše prepovedi, pač pa je uzakonila določene kmečke »uzur­pacije«, ki jih ni bilo več smiselno niti mogoče zatirati. Sporazum je v šes­tih členih obsegal naslednje določbe: 1) Na podeželju je v krogu razdalje ene milje od večjih mest (Ljubljane, Kranja, Kamnika in Novega mesta) oz. v krogu pol milje od ostalih mest in trgov dovoljeval le po enega kovača, čev­ljarja in krojača ter eno taverno (z izjemo starih, ustaljenih, ki že plačujejo dajatve v urbar). 2) Prepovedoval je vsako obrt in trgovanje (z oljem, živino, žitom, usnjenimi izdelki, s kramarijo in z ostalim blagom) pri župnijskih cerkvah v obliki oz. času tedenskih sejmov; izjema so bila le (let­na) proščenja na določenih ustaljenih lokacijah. 3) Kmetom je dovoljeval trgovanje z vinom, pri čemer so lahko briško, kanalsko in dolenjsko »kislo« vino uvažali, prodajali na Kranjskem kot tudi izvažali, železo, ki so ga pri tem pridobili z menjavo, pa so lahko uvažali nazaj na Kranjsko in ga prodajali v mestih in trgih, ne pa na podeželju. V nasprotju s tem sladkih vin, kot so vipavec, rebula in italijanska vina, niso smeli izvažati, pač pa so jih lahko prodajali samo na Kranjskem. 4) Kmetom je dovoljeval trgovanje s soljo v deželi in zunaj nje, prav tako z žitom in vinom, ki so ju zamenjevali za sol (z upoštevanjem zgornjih omejitev glede vin). 5) Kmetom je dovoljeval kupovanje živine na Ogrskem in prodajan­je le-te na Kranjskem, prepovedoval pa izvoz v Italijo, medtem ko jim je dovoljeval izvažanje v Italijo le na lastnih kmetijah vzgojene živine in živinorejskih izdelkov (kože, mast). 6) Kmetom je načeloma prepovedoval preprodajati t. i. trgovsko bla­go: olje, železo, živino, kože (z zgoraj omenjenimi izjemami). 47 Sodoben (istočasen) prepis dokumenta v ZAL, objavljen v Otorepec 1959, 28. Spora­zum je januarja 1494 potrdil kralj Maksimilijan, ARS, AS 2, št. 940. Vendar tudi ta sporazum ni mogel zaustaviti začetih in dobro utečenih procesov oz. vedno večjega obsega kmečke trgovine. Že v dvajsetih letih 16. stoletja so zemljiške gospode in mesta na Kranjskem razmere ponovno privedle za pogajalsko mizo, kjer je bilo sporazum iz leta 1492 potrebno revidirati v korist kmečke trgovine (Žontar 1956–57, 35 sl.). Glede na naved­be meščanov iz približno istega časa je imelo kmečko trgovanje med vsemi deželami ravno na Kranjskem največji obseg (Gestrin 1965, 42). 3.1 Trgovina s soljo Trgovina s soljo je bila v slovenskem prostoru od nekdaj zelo specifična. Načini oskrbe s to esencialno življenjsko potrebščino so se na starih pose­litvenih območjih razvili že v davnini in v srednjem veku niso bili podvr­ženi kakim korenitim spremembam. V grobem je bil slovenski prostor tra­dicionalno razdeljen na vplivni območji kamene soli iz alpskih rudnikov (Aussee, Hallein) in jadranske morske soli. V 14. stoletju se je med tema ob­močjema izoblikovala solna meja, ki je potekala vzdolž Karavank, zajela Savinjsko dolino in se spustila na Savo (Vilfan 1962, 133; Gestrin 1965, 153). Zahodni in osrednji slovenski prostor se je tako oskrboval z jadransko soljo, ki pa je odjemalce kljub prepovedim dostikrat našla tudi severno in vzhod­no od solne meje (Gestrin 1965, 153). Ker je mreža vodotokov na tem ozem­lju za rečno plovbo proti Jadranskemu morju zelo neugodna in je bila že tako razmeroma cenena sol prepuščena dražjemu tovorniš­tvu po kopnem – kar je posledično prinašalo visoke stroške transporta za količinsko obsež­no in za trgovino malo donosno blago –, se z vznikom mest poklicni trgov­ci na tem področju niso mogli uveljaviti in trgovanje s soljo je ostalo tradi­cionalno v rokah kmečkega prebivalstva (Vilfan 1962, 134). Gornjegrajski urbar iz leta 1426 navaja seznam podložnikov, ki so bili dolžni za potrebe gospostva tovoriti sol iz Slovenskega primorja. Letno so izvedli okoli 36 ob­veznih tovorniških poti (»voženj«), pri tem pa je zanimivo, da so podložni­ki vsako tovorjenje lahko kompenzirali z enim tovorom soli, kar kaže na to, da so sol tovorili tudi v lastni režiji (Gestrin 1952–53, 505, 506; Orožen 1876, 320–2). Podobno je 75 podložnikov stiškega samostana iz Trsta letno tovo­rilo po en tovor soli (Kosi 1998, 72; Grebenc 1973, 112). 3.2 Trgovina z drobnico z Visoke Gorenjske v Furlanijo V dokumentaciji v zvezi s sporom med podložniki radovljiškega gospostva in blejskim oskrbnikom Hartmanom Kreigom s preloma 15. in 16. stoletja so se ohranila poročila o trgovanju tamkajšnjih kmetov z živino v Italijo, proti Bovcu, Tolminu in Čedadu. V pritožbi, ki so jo radovljiški podložni­ki naslovili na cesarja, navajajo, da jim je Kraig prepovedal goniti črede ži­vine, namenjene prodaji, v Italijo, po običajnih poteh; posluževati se mora­jo brezpotij, zaradi česar se veliko živali pobije in podložniki tako utrpijo precejšno škodo. Kraig je v svojem zagovoru pojasnjeval, da radovljiški podlož­niki svoje ogromne črede koštrunov, ki štejejo po tisoč in več ži­vali, gonijo skozi Bohinj v času najboljše paše in s tem opustošijo pašnike podlož­nikov blejskega gospostva (Kaspret 1889, 77, 98–9, 121–2). 3.3 Vozna tlaka oz. urbarialna obveznost tovorjenja kot odskočna deska za »poklicno« trgovino na dolge razdalje Posamezna zemljiška gospostva so nekaterim svojim podložnikom nala­gala obveznost tovorjenja blaga, ki so ga za svoje potrebe uvažala iz sosed­njih dežel. V Gornjem Gradu je poleg omenjenih tovornikov s soljo obsta­jala skupina podložnikov, ki jih je bremenilo tovorjenje olja in špecerije iz Italije. Tovorniško pot z enim konjem je bilo mogoče odkupiti z denarjem v višini ene marke in pol (Gestrin 1952–53, 505, 506; Orožen 1876, 320–2). Stiški menihi so na svoji razprostranjeni posesti tovorniške obveznosti raz­poredili po geografskem načelu; podložnike iz širše okolice Domžal so bre­menile tovorniške poti na Štajersko (v smeri Ptuja in Radgone), kmetje na Dolenjskem (v zaledju Turjaka) pa so oskrbovali samostan z dobrinami iz primorja (Grebenc 1973, 112). Še izpovednejše podatke imamo za škofje­loško gospostvo. Freisinški škofje so se v poznem srednjem veku redno oskrbo­vali z vinom iz Slovenskega primorja, predvsem z rebulo, ki je predstav­ljala nadvse pomembno tržno blago.48 Bavarska škofija, ki je leta 1067 sicer od kralja Henrika IV. prejela posest v zaledju Kopra, ki pa je, kot kaže, os­tala nerealizirana (Štih 2005, 44), v poznem srednjem veku ni posedovala zemljiških kompleksov v Sredozemlju, kjer bi lahko v lastni režiji pridelo­vala visokokakovostna vina. Zato pa je izkoriščala neposredno bližino svo­jih kranjskih gospostev in preko Škofje Loke letno uvažala občutne količine rebule, občasno tudi muškata (musskatel; Bizjak 2009, 144), iz Trsta (ome­nja se tudi Vipava). Pošiljko, za katero so običajno potrebovali deset konj (10 tovorov rebule je obsegalo med 23 in 30 urn vina49), so v Škofji Loki pre­tovorili in poslali naprej, navadno do Oberwölza na Zgornjem Štajerskem, kjer je uprava tamkajšnjega freisinškega gospostva poskrbela za nadaljnji transport. Vino so tovorili podložniki v okviru svojih delovnih obveznos­ 48 Glej zgoraj, op. 13. 49 Prostornina tržaške urne je znašala okoli 65 litrov, Herkov 1982–85, 463–4. ti in celotni stroški so se gibali med 25 in 45 markami oglejskih pfenigov letno.50 Urbar iz leta 1501, denimo, konkretno navaja, da so bili podložni­ki iz bitenjskega urada dolžni tovoriti vino na relaciji med Škofjo Loko in Mauterndorfom (Blaznik 1963, 114, 352). Blaznik v svoji študiji predlaga možnost obstoja kombiniranih tovornih karavan, sestavljenih iz trgovcev in podložniških tovornikov. V tem primeru bi bilo uvajanje podložnikov v trgovanje še toliko lažje in očitnejše (Blaznik 1973, 93). Kmečki tovorniki so s časom prevzemali vedno večji delež tovorniš­kega prometa tudi kot najemniška delovna sila v službi poklicnih trgovcev. Mitninske knjige s konca srednjega veka kažejo, da je večina tovorniške­ga prometa na Kranjskem oz. s Kranjske v sosednje dežele potekala v času mrtve sezone kmečkih del (od novembra do januarja) oz. tik pred žetvijo in po njej (junija in avgusta), kar jasno kaže, da je bila ta dejavnost v veliki meri odvisna od kmečkega prebivalstva (Kosi 1998, 141). Zaključek Trgovanje kmetov je bilo torej ob koncu srednjega veka dodobra razvejana dejavnost v polnem razmahu. Ko iščemo vzroke za njen vznik, ne moremo mimo organizacije in ustroja zemljiškega gospostva, ki je ves čas delovalo kot njen spodbujevalec. Eden poglavitnih vzrokov, ki je kmete silil v trgo­vanje, so bile denarne dajatve. Kdaj točno so zemljiška gospostva v slovenskem prostoru začela uva­jati prve denarne dajatve, je težko ugotoviti. Pojav je pogojen z denarnim obtokom, reorganizacijo zemljiškega gospostva iz pridvornega v hubni sis­tem ter z obstojem lokalnega trga, ki pa se zopet navezuje na obstoj urbanih naselij. Denarni obtok je v zahodni Evropi po kolapsu v 7. začel okreva­ti že v 10. stoletju (Spufford 1988, 12 sl.). Čeprav je v jugovzhodnem delu cesarstva zaznavna določena zamuda, pa je bližina Italije ugodno vpliva­la na ponovno oživitev vsaj že v prvi polovici 12. stoletja, ko se v bližnjem sosedstvu dodobra uveljavijo posamezne kovnice (Oglej, Breže), v začetku 13. stoletja pa pride do razmaha kovnic tudi na slovenskem ozemlju (Kos 1996, 158–74). Ustanavljanje zemljiških gospostev se je pri nas pomembne­je začelo uveljavljati šele po končanih madžarskih vpadih, ob koncu 10. sto­letja (Vilfan 1980, 111), ko je v srednji Evropi že začel prodirati – v 11. in 12. stoletju pa prevladal – hubni sistem. Že prva zemljiška gospostva pri nas so bila verjetno kombiniranega tipa, pridvorni sistem pa domnevno ni 50 Obračuni redno vsebujejo razčlenjene postavke o nakupu vina, Bizjak 2007, 86–7, 101–2; Bizjak 2008, 110, 120; Bizjak 2009, 127–8; prim. Blaznik 1968, 50–2. dosegel občutnejših razsežnosti (zadnji znani ostanki so dokumentirani v blejskem urbarju iz l. 1253; Bizjak 2006b, 158, 188). Čeprav je bila notran­jost slovenskega ozemlja v pretežni meri ruralna, se vendar že zgodaj po­javijo posamezni urbani oz. predurbani centri, katerih poglavitna funkci­ja je lokalna trgovina (Ptuj, Kranj, Slovenj Gradec, Škofja Loka, Ljubljana; Kosi 2009). Vsi ti argumenti kažejo na to, da so morala zemljiška gospostva vsaj že nekje ob koncu 11. ali v začetku 12. stoletja del dajatev pobirati v de­narju. Tezo potrjuje dejstvo, da so denarne dajatve dokumentirane že v na­jstarejšem ohranjenem urbarju za slovensko ozemlje – freisinškem urbarju za Škofjo Loko iz l. 1160 (Blaznik 1963, 127–8). Obseg denarnih dajatev se je do konca 15. stoletja v nekaterih gospost­vih postopno povečeval. Tako na primer na ozemlju freisinškega loškega gospostva: 1310 55 %, 1396–1400 65 %, 1437–1500 75 % (Zahn 1871, 127–8; Bizjak 2003, 182, 184), ali pa na ozemlju gornjegrajskega gospostva ljubljan­ske škofije: 1426 44 %, 1490–1500 58 % (Bizjak 2003, 218). Vendar pa nale­timo tudi na primere z drugačnim trendom, na primer briksensko blejsko gospostvo: 1253 51 %, 1309 19 %, 1464 30 % (Bizjak 2006b, 166). Čeprav je na prelomu iz 15. v 16. stoletje v nekaterih okoljih še prevladovala natural­na renta, je bil odstotek denarnih dajatev v večini gospostev večji od 50 % (Jablje 1493 12 %, Gamberk 1498 34 %, Križe 1498 46 %, Kamnik 1493 50 %, Rihemberk 1502 50 %, Gorica 1507 51 %, Naklo 1498 59 %, Kostel 1494 69 %, Radovljica 70 %, Kočevska Reka 76 %, Ljubljanski stolni kapitelj 1499 81 %, Polhov Gradec 87 %).51 Na podlagi tega lahko trdimo, da so ob koncu sred­njega veka kmetje vsaj polovico tistega dela svoje produkcije, ki ni bil na­menjen samooskrbi, sami neposredno dostavljali na trg. Območja z visokim odstotkom denarnih dajatev se v veliki meri pokrivajo z območji, ki jih historiografija prepoznava kot tista, na kate­rih sta se zaradi ugodne prometne lege v večji meri kot drugod razvi­la kmečko tovorništvo in kmečka trgovina. Kosi kot take navaja nasled­nje predele: Kras Čičarijo, Pivško, okolico Loža in Cerknice, Bloke, Velike Lašče, Dobrepolje in Suho krajino, dalje Ribnico, Ortnek in Kočevsko, na 51 Podatki so izračunani na podlagi originalnih urbarjev, ki se vsi razen enega (Ljubljanski stolni kapitelj 1499 – NŠAL, KAL, U1) nahajajo v Arhivu Republike Slovenije: Gamberk 1494 – ARS, AS 1, Vic. a., šk. 81; Križe 1498 – ARS, AS 1, Vic. a., šk. 75; Kamnik 1493 – ARS, AS 1074, Zb. Urbarjev, 80u; Naklo 1498 – ARS, AS 1, Vic. a., šk. 100; Kostel 1494 – ARS, AS 1, Vic. a., šk. 83; Radovljica 1498 – ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 246; Kočevska Reka 1498 – ARS, AS 11, Komisija za fevdne zadeve za Kranjsko, št. 23, fasc. 15; Polhov Gradec 1500 – ARS, AS 1, Vic. a., šk. 74; Rihemberk 1502 – ARS, AS 1, Vic. a., šk. 105. Urbarja za gospostvi Jablje 1493 in Gorica 1507 sta preračunan po edicijah, Kožuh idr. 2014, 217–32; Pavlin 2006, 107–202. Notranjskem okolico Postojne, Planine, Logatca, širšo okolico Ljubljane in Vrhnike, na Gorenjskem pa ozemlje gospostev Smlednik, Škofja Loka in Radovljica (Kosi 1998, 143). Slika 5.1: Delež denarnih prihodkov v izbranih slovenskih zemljiških gospostvih med letoma 1490–1510 Viri in Literatura Arhivski viri AEM: Archiv der Erzdiözese München und Freising Heckenstaller's Frisingensia 164, Register izdatkov Škofjeloškega gospost­va 1491 ARS: Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana AS 1: Vicedomski urad za Kranjsko škatla 74, Urbar gospostva Polhov Gradec 1498 škatla 75, Urbar urada Križe 1498–1501 škatla 81, Urbar gospostva Gamberk 1498 škatla 100, Reformirani urbar urada Naklo 1498 škatla 105, Urbar gospostva Rihemberk 1498 AS 2: Deželni stanovi za Kranjsko AS 11: Komisija za fevdne zadeve za Kranjsko, št. 23, Urbar Kočevska Reka 1498 AS 174: Terezijanski kataster za Kranjsko, škatla 246, Reformirani urbar urada Radovljica 1498 AS 1063: Zbirka listin AS 1074: Zbirka urbarjev, 80u, Urbar deželskega sodišča Kamnik 1494 DAK: Diözesanarchiv Klagenfurt: HS 106: Obračuni krških gospostev v Marki 1425–1437 HS 122: Obračuni krških gospostev v Marki 1438–1452 HHStA: Haus-, Hof- und Staatsarchiv, Dunaj FAA: Fürstlich Auersperg'sches Archiv A 15/113, Urbar za gospostvo Šumberk 1463 C 55/1, Urbar za gospostvo Turjak 1464 NŠAL: Nadškofijski arhiv Ljubljana KAL: Kapiteljski arhiv Urbar 1 Objavljeni viri Bizjak, M., ur. 2005. »Srednjeveški obračuni freisinške škofije 1. Obračuni gos­postev Škofja Loka in Klevevž 1395–1401.« Loški razgledi 52: 11–28. Bizjak, M., ur. 2006a. »Srednjeveški obračuni freisinške škofije 2. Obračuni gospostev Škofja Loka 1399–1401 in Klevevž 1395–1400.« Loški razgledi 53: 315–68. Bizjak, M., ur. 2006b. Urbarji briksenske škofije (Die Urbare des Hochstifts Brixen): 1253–1464. Srednjeveški urbarji za Slovenijo 5. Thesaurus memoriae. Fontes 3. Ljubljana: Založba ZRC. Bizjak, M., ur. 2007. »Srednjeveški obračuni freisinške škofije 3. Obračuni gos­postva Škofja Loka 1437–1439.« Loški razgledi 54: 353–80. Bizjak, M., ur. 2008. »Srednjeveški obračuni freisinške škofije 4. Obračuni gos­postva Škofja Loka 1439–1442.« Loški razgledi 55: 435–58. Bizjak, M., ur. 2009. »Srednjeveški obračuni freisinške škofije 5. Obračuni gos­postva Škofja Loka 1441–1478.« Loški razgledi 56: 435–62. Bizjak, M., ur. 2016. Deželnoknežji obračuni za Kranjsko (Landesfürstliche Abrechnungen für Krain) 1436–1448. Srednjeveške računske knjige za Slovenijo 1. Thesaurus memoriae. Fontes 12. Ljubljana: Založba ZRC. Bizjak, M., in A. Žižek, ur. 2010. Knjiga obračunov celjskih mestnih sodnikov 1457–1513. Celje: Zgodovinski arhiv Celje, Založba ZRC. Blaznik, P., ur. 1963. Urbarji freisinške škofije. Srednjeveški urbarji za Slovenijo 4. Viri za zgodovino Slovencev 4. Ljubljana: SAZU. Erich, J., ur. 1896. Das Marienburger Tresslerbuch der Jahre 1399–1409. Ko¨nigsberg i. Pr.: Verlag von Thomas & Oppermann. Hirsch, Th., M. Toppen in E. Strehlke, ur. 19652. Scriptores rerum Preussicarum: Die Geschichtsquellen der preussischen Vorzeit. Bd. III. Frankfurt am Main: Minerva GMBH. Klun, V. F., ur. 1855. Diplomatarium Carniolicum I. Laibach: Ign. v. Kleinmayr & Fedor Bamberg. Kos, M., ur. 1948. Urbarji Slovenskega primorja 1. Srednjeveški urbarji za Slovenijo 2. Viri za zgodovino Slovencev 2. Ljubljana: SAZU. Kos, M., ur. 1954. Urbarji Slovenskega primorja 2. Srednjeveški urbarji za Slovenijo 3. Viri za zgodovino Slovencev 3. Ljubljana: SAZU. Kožuh, T., N. Merljak, M. Mezek in M. Bizjak, ur. 2014. »Seminar iz temeljnih zgodovinskih ved, UNG 2012–2013: Urbar deželnoknežjega urada Jablje 1493.« Arhivi 37 (1): 217–32. Orožen, I., ur. 1876. Das Benediktiner-Stift Oberburg. Das Bistum und die Diözese Lavant II.1. Marburg: samozaložba. Otorepec, B., ur. 1958. Listine mestnega arhiva ljubljanskega 1320–1470. Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku III. Ljubljana: Mestni arhiv Ljubljanski. Otorepec, B., ur. 1959. Listine mestnega arhiva ljubljanskega 1471–1521. Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku IV. Ljubljana: Mestni arhiv Ljubljanski. Otorepec, B., ur. 1995. Izbrano gradivo za zgodovino gozdarstva na Slovenskem v srednjem veku. Viri za zgodovino gozda in gozdarstva na Slovenskem 8. Ljubljana: Gozdarska založba. Pavlin, V., ur. 2006. Goriško gospostvo ob prehodu pod Habsburžane na osnovi urbarja iz leta 1507. Nova Gorica: Goriški muzej. Redlich, O., ur. 1886. Die Traditionsbücher des Hochstifts Brixen vom zehenten bis in das vierzehnte Jahrhundert. Acta Tirolensia 1. Innsbruck: Verlag der Wagner'schen Universitäts-Buchhandlung. Schwind, E., in A. Dopsch, ur. 1895. Ausgewählte Urkunden zur Verfassungs-Geschichte der deutsch-österreichischen Erblande im Mittelalter. Innsbruck: Wagner’sche Universitäts-Buchhandlung. Wiessner, H., ur. 1951. Gurker Urbare (Bistum und Kapitel) im Auswahl aus der Zeit von 1285 bis 1502. Österreichische Urbare III. 3. Band. I. Teil. Wien: Verlag Adolf Holzhausens Nachfolger. Zahn. J, ur. 1871. Codex diplomaticus Austriaco-Frisingensis III. Fontes rerum Austriacarum II. 36. Wien: Karl Gerold’s Sohn. Literatura Bizjak, M. 1997. »Apnarstvo na loškem ozemlju v luči srednjeveških virov.« Loški razgledi 44 (1): 34–45. Bizjak, M. 2003. Ratio facta est: Gospodarska struktura in poslovanje poznosred­njeveških gospostev na Slovenskem. Ljubljana: Založba ZRC. Bizjak, M. 2012. »Grad kot središče zemljiškega gospostva.« Kronika 60 (3): 433–42. Bizjak, M. 2013. »Srednjeveške računske knjige kot vir za okoljsko zgodovino.« Ekonomska i ekohistorija 9 (9): 81–96. Blaznik, P. 1958. Zemljiška gospostva v območju freisinške dolenjske posesti. Ljubljana: SAZU. Blaznik, P. 1959. »O podeželski obrti na loškem ozemlju do začetka 16. stolet­ja.« Loški razgledi 6 (1): 91–7. Blaznik, P. 1968. »Stare prometne povezave med Škofjo Loko in Freisingom.« Loški razgledi 15: 49–55. Blaznik, P. 1970. »Kolektivna kmečka posest.« V Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog, zv. 1, uredili P. Blaznik idr., 149–60. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti in Državna založba Slovenije. Blaznik, P. 1973. Škofja Loka in loško gospostvo (973–1803). Škofja Loka: Muzejsko društvo Škofja Loka. Blaznik, P. 1980. »Podložniške obveznosti do zemljiškega gospostva.« V Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog, zv. 2, uredili P. Blaznik idr., 241–78. Ljubljana: Slovenska akademi­ja znanosti in umetnosti in Državna založba Slovenije. Dasler, C. 2001. Forst und Wildbann im frühen deutschen Reich. Die königli­chen Privilegien für die Reichskirche vom 9. bis zum 12. Jahrhundert. Köln, Weimar, Wien: Böhlau. Dopsch, H. 1999. Die Länder und das Reich: Der Ostalpenraum im Hochmittelalter. Österreichische Geschichte 1122–1278. Wien: Ueberreuter. Gestrin, F. 1952–53. »Gospodarska in socialna struktura gornjegrajske posesti po urbarju leta 1426.« Zgodovinski časopis 6–7: 473–514. Gestrin, F. 1965. Trgovina slovenskega zaledja s primorskimi mesti od 13. do kon­ca 16. stoletja. Ljubljana: SAZU. Gestrin, F. 1978. »Prispevek k kvantifikaciji kmečke trgovine v poznem sred­njem veku in v 16. stoletju.« Jugoslovenski istorijski časopis 6–7: 169–78. Grebenc, J. M. 1973. Gospodarska ustanovitev Stične ali njena dotacija 1135. Samostan Stična: Cistercijanski samostan v Stični. Herkov, Z. 1982–85. »Dodatak uz stare mjere hrvatskog primorja i Istre.« Jadranski zbornik 12: 459–521. Kaspret, A. 1889. »Ueber die Lage der oberkrainerischen Bauernschaft im Ausgange des XV. und im Anfange des XVI. Jahrh.« Mittheilungen des Musealvereines für Krain 2: 69–148. Kos, M. 1970. »Kolonizacija in populacija v srednjem veku.« V Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog, zv. 1, uredili P. Blaznik idr., 67–88. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnos­ti in Državna založba Slovenije. Kos, P. 1996. »Der Friesacher Pfennig und seine Nachprägungen in slowenis­chen Gebiet.« V Die Friesacher Münze im Alpen-Adria-Raum: Akten der Friesacher Sommerakademie, Friesach (Kärnten), 14. bis 18. September 1992. Grazer Grundwissenschaftliche Forschungen 2. Schriftenreihe der Akademie Friesach 1, uredil R. Härtel, 157–90. Graz: Akademische Druck- u. Verlagsanstalt. Kosi, M. 1998. Potujoči srednji vek: Cesta, popotnik in promet na Slovenskem med antiko in 16. stoletjem. Ljubljana: Založba ZRC. Kosi, M. 2009. Zgodnja zgodovina srednjeveških mest na Slovenskem: Primerjalna študija o neagrarnih naselbinskih središčih od zgodnjega sred­njega veka do 13. stoletja. Ljubljana: Založba ZRC. Novak, V. 1970. »Živinoreja.« V Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog, zv. 1, uredili P. Blaznik idr., 343–94. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti in Državna založba Slovenije. Paravicini, W. 1989. Die Preussenreisen des europäischen Adels 1. Beihefte der Francia 17/1. Sigmaringen: Thorbecke. Paravicini, W. 1995. Die Preussenreisen des europäischen Adels 2. Beihefte der Francia 17/2. Sigmaringen: Thorbecke. Spufford, P. 1988. Money and Its Use in Medieval Europe. Cambridge: Cambridge University Press. Štih, P. 2005. »Izvor in začetki škofijske posesti na današnjem slovenskem ozemlju.« V Blaznikov zbornik (= Loški razgledi. Doneski 11), uredil M. Bizjak, 35–48. Ljubljana-Škofja Loka: Založba ZRC, Muzejsko društvo Škofja Loka. Štih, P. 2006. »Der bayerische Adel und die Anfänge von Laibach/Ljubljana.« Zeitschrift für bayerische Landesgeschichte 69 (1): 1–52. Vilfan, S. 1962. »K zgodovini kmečkega kupčevanja s soljo.« Kronika 10 (3): 129–44. Vilfan, S. 1980. »Zemljiška gospostva.« V Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog, zv. 2, uredili P. Blaznik idr., 75–239. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti in Državna založ­ba Slovenije. Zwitter, Ž. 2013. »Krčenje in agrarna raba gozdov na Gorenjskem v času višin­ske kolonizacije.« Gorenjska v obdobju glokalizacije, uredili B. Rogelj, I. Potočnik Slavič in I. Mrak, 85–98. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Žontar, J. 1939. Zgodovina mesta Kranja. Kranj: Muzejsko društvo za Slovenijo. Žontar, J. 1956–57. »Nastanek, gospodarska in družbena problematika polici­jskih redov prve polovice 16. stoletja za dolnjeavstrijske dežele s posebnim ozirom na slovenske pokrajine.« Zgodovinski časopis 10–11: 32–121. doi: https://doi.org/10.26493/978-961-7023-81-7.127-153 127 6 Prebivalstvo in gospodarski viri v tržaškem kraškem zaledju (16.–20. stoletje) Aleksej Kalc Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU Novi trg 2, 1000 Ljubljana AKalc@zrc-sazu.si Fakulteta za humanistične študije Univerza na Primorskem Titov trg 5, 6000 Koper aleksej.kalc@fhs.upr.si Uvod V razvoju prebivalstva na Slovenskem so v novem veku in do konca avst­rijskega obdobja opazne nekatere deželne razlike in specifike. Za ozemlje Avstrijskega primorja so značilne višje stopnje poročnosti in natalitete ter živahnejša rast prebivalstva kot v drugih slovenskih deželah (Blaznik idr. 1970; Zwitter 1936). Zgodovinarji to pripisujejo zemljepisni legi tega prosto­ra na stičišču s Furlanijo in bliže morju, kjer sta intenzivnejša trgovina in promet ustvarjala ugodne predpostavke tako za tržno agrarno ekonomi­jo kot za neagrarne oblike gospodarskega udejstvovanja. Od 18. stoletja da­lje je imel pri tem pomembno vlogo Trst, bodisi kot neposredni trg za pro­izvode in usluge bodisi kot pospeševalec gospodarskih dejavnosti v svojem neposrednem in širšem zaledju. Demografija mesta je bila tesno povezana z zaledjem, saj je rast tržaškega prebivalstva slonela na množičnem priselje­vanju, ki je v veliki meri izviralo iz sosednih dežel (Kalc 2008). Ekspanzija Trsta pa se je bolj ali manj poudarjeno odražala v razvoju prebivalstva in v demografski fiziognomiji prostora, ki ga je obdajal. Ta prispevek obravnava značilnosti razvoja prebivalstva v neposredni tržaški okolici od srede 16. stoletja do prve svetovne vojne. Ta območja so bila v starejši fazi obravnavanega obdobja povezana z ekonomijo komunske­ga Trsta, nato pa posredno in neposredno zajeta v proces nastajanja in raz­voja glavnega avstrijskega pristanišča ter enega največjih avstrijskih mest. Namen je ugotoviti kontinuitete in premike v demografiji ter izpostaviti razmerja med demografskimi tendencami in značilnostmi ter ekonomi­jo tega dela podeželja. Upoštevani sta dve območji, in sicer podeželski del tržaškega občinskega ozemlja, ki se razteza okrog mesta, in območje ne­posredno za tržaško občinsko mejo, točneje ozemlje prafare Povir. Podeželje tržaške občine, imenovano »teritorij« (territorio) in v 19. sto­letju v slovenščini »okolica«, je bilo sestavljeno iz dela na flišnatem in nap­lavinskem svetu pod kraškim robom in dela na kraški planoti. Del pod kraškim robom je tvoril zgodovinski tržaški ager, kjer so imeli mestni posest­niki svoje vinograde, oljčne nasade in druge agrarne površine, ki so skupaj s solinami predstavljale pomembne postavke tržaške ekonomi­je. Ta del teritorija je bil do 19. stoletja redko poseljen z razpršenimi hišami ali manjšimi gručastimi zaselki. Prebivalstvo so sestavljali mali kmečki posestniki in predvsem kmetje, ki so obdelovali zemljo mestnih posest­nikov na podlagi kolonatskih ali drugih zemljiških najemniških razmer­ji in kot kmečki delavci. Prebivalstvo je v tem delu podeželja, imenova­nem »soseske« (it. contrade), začelo naraščati v 18. stoletju s priseljevanjem kmetov iz zaledja, ki so od mestnih lastnikov prevzemali zemljišča in si ustvarjali lastna posestva. Ker je bila večina naseljencev iz slovenskega ob­močja in se je slovenska posest razširila vse do mesta, so ta proces tržaški italijanski zgodovinarji opredelili kot »slavizacijo« tržaškega podeželja. Soseske so bile Barkovlje, Kjadin, Spodnja in Zgornja Čarbola, Kolonja, Greta, Vrdela, Rojan, Rocol, Škorklja in Spodnja ter Zgornja Sveta Marija Magdalena. V območje sosesk se je v 18. in 19. stoletju s svojimi novimi četrtmi širila tudi mestna naselbina in premikala mejo med urbaniziranim območjem in podeželjem. V celoti pa je večinoma ohranjalo podeželski in kmečki značaj, s tem, da je s časom družbena struktura v kmečkih zaselkih dobila polkmečke poteze (Kalc 2009, 3–4). Poselitev zunanjega dela tržaškega teritorija so sestavljale sklenjene kmečke vasi na kraški planoti, na nadmorski višini od 290 do 350 metrov, in sicer Križ, Prosek, Kontovel, Opčine, Bani, Trebče Gropada, Padriče, Bazovica in Lipica. V ta del teritorija, imenovan »vasi« (it. ville), je sodil zaradi enake naselbinske tipologije in statusa tudi Škedenj, ki je bil vaš­ka enklava na flišnatem svetu na območju sosesk tik ob morju. Večina vasi je nastala v srednjem veku, ko so si tržaški nemški škofje prizadeva­li kolonizirati ozemlje škofije in so nanj naseljevali slovansko prebival­stvo. V zgodovinskih dokumentih so prvič omenjene v 13. in 14. stoletju. Samo Kontovel in Bani sta z začetka 15. stoletja, nastanek Padrič pa sega na začetek 17. stoletja (Krajevni leksikon 1990). Prebivalci vasi so bili mali kmetje, povezani v vaške skupnosti. Z izjemo Škednja, ki se nahaja bliže mestu in je v drugi polovici 19. stoletja na njegovo območje segla industri­alizacija, je ostalo območje vasi izvzeto iz procesa urbanizacije. Njihovo gospodarstvo, demografski in družbeni razvoj pa so bili tesno povezani z mestom (Kalc 2009, 3–4). Ozemlje prvotne župnije Povir, ki nam služi za primerjavo, je glede tipologije poselitve podobno kraškemu delu tržaškega podeželja, le da je bolj oddaljeno od mesta. Za razliko od tržaških vasi tudi ni sodilo pod ne­posredno mestno upravo ter pod pravni red prostega pristanišča. To ozem­lje s 16 vasmi so po letu 1784 cerkvenoupravno reorganizirali in razdeli­li med župnijo Povir, pod katero so spadale še Brestovica, Gorenje, Merče, Plešivica in Žirje, dušnopastirske postaje Sežana s Šmarjami, Danami in Orlekom, Divača z Ležečami in Štorje s Podbrežami, Senadolami in Majcni. Tudi te vasi so srednjeveškega izvora. Sežana, Šmarje in Dane so prvič omenjene v 11. stoletju, Ležeče, Dolenje in Gorenje v 13., Divača, Štorje, Podbreže in Senadole pa v 15. stoletju,1 so pa tudi te starejšega datu­ma. To cerkvenoupravno ozemlje smo izbrali zaradi obstoja kolikor toliko nepretrganega niza podatkov o rojstvih in smrtih od srede 17. stoletja do prve svetovne vojne. 1. O virih Preučevanje razvoja prebivalstva v večstoletni časovni perspektivi se vselej sooča s pomanjkanjem, z nedoslednostjo in ozemeljsko neprimerljivostjo podatkov. To velja posebno za čas do 18. stoletja, preden je država začela bolj ali manj redno popisovati prebivalstvo po enovitih kriterijih in na ce­lotnem državnem ozemlju. V tem stoletju so tudi cerkvene matrike posta­le nazornejše in teritorialno usklajenejše s popisnimi teritorialnimi enota­mi. Pogosto pa so od štetij znani le rezultati za dežele ali večje teritorialne enote, medtem ko so se podatki za manjša upravna območja in posamezne kraje skupaj s popisno dokumentacijo izgubili. Tako na primer za ljubljan­sko škofijo razpolagamo s podatki prvega vsedržavnega avstrijskega štetja iz leta 1754 in za Kranjsko s podrobnimi podatki konskripcije iz leta 1778 (Valenčič 1962; Valenčič 1996). Za Avstrijsko primorje pa so se ohranili le podatki o številu hiš po okrajih na Goriškem iz leta 1754 (Della Bona 1856; Iancis 2001, 25). Ohranil pa se je, na primer, popis duš za Goriško iz leta 1 Kos, Gradivo za historično topografijo Primorske, Rokopisna zapuščina M. Kosa, ZIKM ZRC. 1566, ki ponuja sliko prostorske, demografske in družbene strukture prebi­valstva (Panjek 2012). Podobni problemi se postavljajo tudi pri območju, ki je predmet te obravnave. Za srednjeveško obdobje in večji del novega veka so na vol­jo občasni in delni podatki o prebivalstvu, in to le za nekatere kraje. Za tržaški teritorij sta za zgodnji novi vek pomembna dva vira, in sicer t. i. »pertikacije« (it. perticazioni). Gre za izmere agrarnih površin, ki jih je opravila tržaška mestna občina leta 1525 in v letih 1647–48, da bi ugotovila stanje vinogradov in obdelanih kmečkih zemljišč v okoliškem delu občin­skega ozemlja (Pahor 1987; Merkú 1994). Izmero je narekoval »nered«, ki je nastajal, ker so okoliški kmetje širili svoje vinograde in zanemarja­li vinograde, ki so jih obdelovali za mestne lastnike, najbrž pa tudi, ker sta širjenje vinogradniških površin in večanje proizvodnje povzročala padanje cen vina in škodila gospodarskim interesom mestnih lastnikov vinogradov. Oba registra pertikacij, ki ju objavlja Montanelli (1905), nava­jata tudi kmečke posestnike, na podlagi katerih je mogoče oceniti število prebivalcev posameznih vasi. Prvi podrobni popisi prebivalstva tržaškega teritorija so šele konskrip­cije iz sedemdesetih let 18. stoletja. Prva je iz leta 1773, ko so na tržaškem podeželju tudi oštevilčili hiše, in od nje so se ohranili podatki za območje sosesk. Druga, podrobnejša, je iz let 1777–78 in predstavlja prvi zgodovin­ski vir z enovitimi podatki o prebivalstvu celotnega tržaškega teritorija. Ohranile so se tudi populacijske knjige, to so registri prebivalstva z ime­ni in strukturnimi podatki popisancev, s pomočjo katerih so vodili evi­denco vojaških zavezancev (Kalc 2008). Od konskripcijskih popisov, ki so jih izvedli v letih 1800, 1810, 1818 in 1846, so se za tržaški teritorij ohrani­li le sumarni podatki za posamezne vasi, medtem ko so od leta 1857 na vol­jo podatki modernih štetij (Montanelli 1905). Za območje povirske župni­je se naši popisni podatki o prebivalstvu začnejo šele v 19. stoletju. Prvi so iz operatov franciscejskega katastra in se nanašajo na konskripcijo iz leta 1827, nadaljnji pa so iz ljudskih štetij od leta 1869 do 1910. Tako na območ­ju vasi tržaškega teritorija kot na povirskem območju se cerkvenoupravne meje v glavnem ujemajo s političnoupravnimi, tako da je mogoče pri­merjati razpoložljive popisne podatke s podatki o naravnem gibanju iz cerkvenih matičnih knjig. To ne velja za območje sosesk tržaškega teritori­ja, ki je cerkvenoupravno spadalo pod mestne župnije in na njem ni mo­goče usklajevati podatkov iz cerkvenih matrik s podatki štetij. Zaradi pro­diranja urbanizacije in spre­minjanja upravnih mej v popisnih podatkih ni mogoče niti ločevati podeželskega od ostalega prebivalstva in ga primerja­ti v času. Zato se demografska analiza osredotoča na obe kraški območji, s poudarkom na tistem v tržaški občini. Dogajanje na povirskem območ­ju bo upoštevano predvsem za primerjavo in ugotavljanje podobnosti oz. razlik v demografskem dogajanju na posameznih delih tržaškega kraške­ga zaledja. Območje sosesk bo zajeto v razpravo o vprašanjih integrirane kmečke ekonomije, za kontekstualizacijo demografske analize pa bodo pri­kazane tudi demografske razvojne poteze mestne naselbine.2 2. Demografski razvoj v kraškem delu tržaškega teritorija Prvi zanesljivi podatki o prebivalstvu celotnega kraškega dela tržaškega te­ritorija segajo v leta 1647–48. Takrat so ob izmerah obdelovalnih zemljišč popisali tudi 309 kmetov družinskih poglavarjev. Če domnevamo, da so družine štele povprečno po pet članov, smemo število prebivalstva v tistem obdobju oceniti na 1.545, prebivalstvo po posameznih krajih pa, kot je nave­deno v tabeli 6.1. Za vasi Križ, Prosek in Kontovel lahko na enak način oce­nimo prebivalstvo tudi za leto 1525, ko se je popis nanašal samo na te kraje. Te tri vasi v severozahodnem delu teritorija so bile tisti čas najobljudenej­še. To je povezano z vinogradništvom, ki je bilo najpomembnejša agrarna kultura in ena pomembnejših ekonomskih panog na Tržaškem. Ti kmetje so obdelovali svoje vinograde in vinograde mestnih lastnikov na najrodo­vitnejši zemlji, v bregu pod kraškim robom, ki strmo pada do morske oba­le. Zaradi ugodnih klimatskih in pedoloških pogojev je bila tu vinska trta prisotna že v rimskem času in obrodila znamenito vino, imenovano puci­num (Pahor 1987) Od srednjega veka dalje so tukajšnje terasaste vinogra­dniške površine širili z nadaljnjim sistematičnim paštnanjem in na njih se je rojevalo najboljše tržaško vino, ki je šlo v promet tako v mestu kot na tu­jem (Kalc 2005). Na kraški planoti so se prebivalci teh vasi ukvarjali s polje­delstvom in živinorejo, v Križu in na Kontovelu pa tudi z ribolovom ob se­verozahodnih obalah tržaškega zaliva. Preostali, obsežnejši del ozemlja kraškega dela tržaškega teritorija, ki je bil zelo kamnit in pust, delno tudi poraščen z gozdom, pa je bil v 16. stoletju zelo redko poseljen. Tu ni bilo pogojev za kvalitetnejše kulture kot v strmih in za delo napornih, a zavetnih in močno osončenih legah 2 Neobjavljeni viri, uporabljeni v tem prispevku, so iz: ZAŽB; ŠAK, Župnija Povir, Župnija Sežana, Župnija Divača, Kaplanija Štorje; AGT, Archivio Magistratuale. Za demografske podatke iz franciscejskega katastra glej prispevek Nataše Kolega v tej knjigi. pod kraškim robom. Kmetje so večinoma razpolagali samo z zemljišči na kraških tleh. Nižje letne temperature, izpostavljenost burji, tanka zemelj­ska plast, omejen obseg agrarnih površin, ki jih je bilo treba pridobivati s trebljenjem kamenja, in pomanjkanje vode, vse to ni dopuščalo bogatejših kultur in boljšega trženja pridelkov, pač pa le pridelavo poljščin in skrom­no živinorejo. Vse to se odraža tudi v manjšem številu prebivalstva na tem delu tržaškega teritorija. Obdobje od srede 15. do začetka 17. stoletja je bilo za Trst sploh zelo viharno, čemur je pripisati nihanje števila prebivalstva mesta in njegove okolice. Območje je bilo pod stalnimi napadi Benečanov, ki so obvlado­vali Jadransko morje in večkrat poškodovali Trst in njegovo okolico. Ti spopadi so se končali z mirom med Benetkami in avstrijskim cesarjem, sklenjenim leta 1617. Na začetku 17. stoletja so dosegli svoj višek in takrat je število mestnega prebivalstva padlo na najnižjo stopnjo (okrog 3.000). Pomorska dejavnost in trgovina mesta sta bili zaradi tega prizadeti in sta nihali. Na število prebivalstva so vplivale tudi razne lakote in epidemične bolezni. Kuga je periodično terjala svoj smrtni davek. Podatki, ki so nam jih zapustili sodobni kronisti, in ocene na podlagi dinamike rojstev kaže­jo, da je bila v 16. stoletju amplituda nihanja števila prebivalstva zelo izrazi­ta. Z nastopom mirnejšega obdobja po letu 1617 so se gospodarske razmere izboljšale, čeprav se je še naprej čutil negativni vpliv Benetk, ki so tržaško trgovino in pomorstvo na razne načine omejevale. Prav to je spodbujalo rast agrarne ekonomije, predvsem vinogradništva, in solinarstva, ki sta bili nosilni panogi tržaške ekonomije (Montanelli 1905, 16–22). Po letu 1617 je število prebivalstva mesta začelo naraščati in doseglo v štiridesetih letih okrog 5.000 prebivalcev. Nato dinamika rojstev sredi sto­letja ponovno upada, kar je bilo povezano s takratno veliko lakoto. Sledila je ponovna rast, proti koncu stoletja pa spet upadanje in nato stagnacija števila prebivalstva, ki je trajala vse do proglasitve prostega pristanišča leta 1719 (Montanelli 1905, 26–33). S tem se začne nova doba demografskega raz­voja mesta, ki jo označuje nepretrgana in vse večja rast prebivalstva, pov­ezana s prostim pristaniščem. Glavni dejavnik te rasti je bilo množično priseljevanje iz ožjega in širšega zaledja mesta, ki je ponujalo gospodarske priložnosti za najrazličnejše poklicne in delovne profile ter ki ga je oblast spodbujala s posebnimi privilegiji in namenskimi politikami (Kalc 2008). Priseljence iz širšega zaledja in oddaljenejših krajev je pritegovalo pred­vsem mesto. Ugodne razmere za naseljevanje pa so z gospodarsko ekspan­zijo mesta nastale tudi v njegovi agrarni okolici. Zaradi širjenja poselitve in povečanja števila prebivalstva so v soseskah v šestdesetih letih uvedli tudi funkcijo župana, ki je v kraškem delu teritorija načeloval vaškim skupnos­tim in bil vezni upravni člen s tržaško občino že v srednjem veku (Navarra 1993; Kalc 2009). V prvi polovici 16. stoletja je bilo, kot rečeno, prebivalstvo tu malošte­vilno in razporejeno podobno kot sredi 17. stoletja. Najbrž je bil delež prebivalstva v zahodnih vaseh Prosek, Kontovel in Križ še večji, če pomis­limo, da v vzhodnem delu še ni bilo Padrič. Na podlagi razmerja med zahodnim in preostalim kraškim delom iz leta 1648 smemo sklepati, da je v srednjem in vzhodnem delu ozemlja v prvi polovici 16. stoletja žive­lo kakih 200 prebivalcev. Do srede 17. stoletja pa je prebivalstvo celotne­ga kraškega območja kljub negativnim vplivom zgoraj opisanih dogajanj živahno naraščalo in se, kot kažejo podatki druge pertikacije, potrojilo. V tem času je prihajalo do priselitve novih kmečkih družin, ki so se nasel­jevale tudi na območju pod kraškim robom. Ker so priseljenci uvajali živi­norejo, ki je bila po mestnih statutih pod kraškim robom prepovedana, so jih mestne oblasti včasih tudi odgnale (Montanelli 1905, 34–5). Občutno demografsko rast je v tem dolgem obdobju doživljalo tudi širše tržaško zaledje. V drugi in tretji četrtini 16. stoletja ji je botrovala repopulacija ob­močja, ki so ga prizadeli zadnji večji turški vpadi konec 15. stoletja (Panjek 2015, 100). Naslednji in prvi natančni podatki o številu prebivalstva celotne­ga tržaškega teritorija so iz let 1777–78. Konskripcijski popis je takrat na območju kraških vasi naštel 2.775 prebivalcev (Kalc 2008). Ker razpola­gamo od srede 17. stoletja s podatki naravnega gibanja prebivalstva vasi (Montanelli 1905, 80–7), lahko ocenimo število in razvoj prebivalstva v dol­gem obdobju od srede 17. do sedemdesetih let 18. stoletja. Ocena temelji na statistiki rojstev oz. rodnosti, ki se v dolgem obdobju giba okrog dokaj kon­stantnih povprečnih stopenj. Na podlagi števila rojstev lahko izračunamo približen obseg prebivalstva v posameznih obdobjih. Ocena razvoja pre­bivalstva od srede 17. stoletja do druge polovice sedemdesetih let 18. stolet­ja je prikazana v grafu 6.1. Izračunana je na podlagi povprečnega števila rojstev po petletjih s pomočjo razmerja 1 rojenega na 27,59 prebivalcev, ki odgovarja stopnji rodnosti 36,25 promila. Koeficient je pridobljen na pod­lagi razmerja med številom prebivalstva iz let 1647/48 in povprečnim šte­vilom rojstev petletja 1658–62, najbližjega, za katerega so v nizu rojstev na voljo verodostojni podatki. Graf 6.1: Ocena števila prebivalstva kraškega dela tržaškega teritorija na podlagi povprečnega števila rojstev (1656–1775) Vir: Montanelli 1905. Gibanje števila prebivalstva sovpada s prej opisano dinamiko demo­grafskega razvoja mesta. Za prvo polovico 17. stoletja nimamo podatkov o rojstvih. Sklepati pa smemo, da je od konca vojn z Benetkami in z mad­ridskim mirom 1617 tudi v tržaški okolici, kot v mestu, število prebivalcev naraščalo vse do srede stoletja. Leta 1650 je območje pestila velika kriza in lakota, ki je nedvomno negativno vplivala na demografski razvoj. Trend naraščanja se je nato nadaljeval do konca šestdesetih let, vendar je bila v nadaljevanju rast zelo nihajoča in negotova. V sedemdesetih letih je pre­bivalstvo nazadovalo, v osemdesetih spet naraščalo, v devetdesetih pa zo­pet upadlo. Na začetku 18. stoletja je obseg prebivalstva vasi, kljub pe­riodičnim vmesnim naraščanjem, ostajal bolj ali manj enak obsegu sredi 17. stoletja. Močnejša rast je nastopila v prvih desetletjih 18. stoletja, zlasti po us­tanovitvi prostega pristanišča leta 1719, ko se za Trst začenja nova zgodovin­ska doba. V prvi polovici 18. stoletja je prebivalstvo naraščalo za povprečno 8,5 promilov na leto. Že v drugi polovici tridesetih in prvi polovici štiride­setih let pa je nastopil krizni moment, ki je prizadel tudi rast mesta in je bil povezan z vrsto težav upravne narave ter samih institucionalnih nastav­kov prostega pristanišča. Z reformo uprave Avstrijskega primorja in uved­bo ustanov za razvijanje prostega pristanišča (Faber 1995) je v petdesetih le­tih skupaj z mestnim zopet naraščalo tudi prebivalstvo okolice in kraških vasi v njej. V drugi polovici šestdesetih let je spet nastopil krizni moment, ki se odraža v razvoju prebivalstva. Šele v sedemdesetih letih se nato začne močnejša demografska rast. Ocenjevanje obsega prebivalstva s pomočjo podatkov o rojstvih daje za sedemdeseta leta višje vrednosti od rezulta­tov konskripcije iz leta 1777–78. Domnevati smemo, da je bilo tudi v prej­šnjih desetletjih dejansko število prebivalstva nižje od prikazanega v grafu, ker se je v tem obdobju nekoliko spremenilo razmerje med prebivalstvom in rojstvi. Na podlagi podatkov konskripcijske statistike izhaja, da je na koncu sedemdesetih let prišlo po eno rojstvo na vsakih 22,75 prebivalcev. Stopnja natalitete se je torej dvignila na okrog 44 promilov. Rodnost je v 18. stoletju močno narasla tudi v mestu. Tu je v prvih desetletjih 18. stoletja znašala okrog 32 promilov, po zagonu proste luke pa 40 promilov. To je bilo povezano s priseljevanjem in povečanjem segmenta prebivalstva v demo­grafsko aktivni starosti. Koeficient, veljaven sredi 17. stoletja, smo uporabili vse do sedemdesetih let 18. stoletja kot pomagalo za prikaz dolgoročne di­namike rasti števila prebivalstva. Nadaljnja razprava temelji na podatkih štetij, do leta 1846 konskripcij­skih, od leta 1869 dalje modernih popisov. Rezultati konskripcij so zara­di metodoloških razlogov izkazovali nekoliko nižje število prebivalstva od dejanskega (Zwitter, 1936, 37). Kljub temu podatki obravnavanih vasi bist­veno ne odstopajo od realnosti. Za določena obdobja imamo na voljo tudi statistiko naravnega gibanja prebivalstva. V zadnjih treh desetletjih 18. stoletja se je povprečno število rojstev stopnjevalo in naraslo za skoraj 60 % (od povprečno 103, 8 do 161,6 na leto). Ta trend pa se ne odraža v enakovrednem naraščanju števila prebival­stva. To je naraslo za slabih 11 %, ali povprečno 4,6 promila na leto. Iz arhivske dokumentacije izvemo, da je bila konskripcija za leto 1800 posebno proble­matična in rezultati so pomanjkljivi (Montanelli 1905). Realno število pre­bivalstva je bilo zanesljivo višje, vendar ne toliko, da bi se povsem sklada­lo z rastjo rojstev. Graf 6.2: Razvoj števila prebivalstva kraškega dela tržaškega teritorija v obdobju 1778–1910 Vir: Kalc 2008; Montanelli 1905; Brodmann 1821; Državni popisi prebivalstva 1869–1910. Tabela 6.2: Število in stopnja povprečne letne rasti prebivalstva kraškega dela tržaškega teritorija 1648–1910 (v promilih) Leto Prebivalcev Letna stopnja rasti 1648 1.545   1700 1.540 –0,1 1750 2.351 8,5 1778 2.775 5,9 1800 3.073 4,6 1810 3.564 14,8 1818 4.083 17,0 1846 6.452 16,3 1869 7.284 5,3 1880 7.680 4,8 1890 7.950 3,5 1900 8.158 2,6 1910 9.375 13,9 Razloge je treba iskati v razgibanih dogajanjih na koncu 18. stoletja. Od leta 1789 do 1800 je število umrlih v tržaški občini znatno presegalo število rojenih. Naravna bilanca je bila pozitivna samo v letih 1791 in 1799. Skupno je v tem obdobju umrlo 16 % ljudi več, kot se jih je rodilo. Vrhunci smrtnosti so bili v letih 1794, 1796 in predvsem leta 1800, ko je število smr­ti za 50 % presegalo število rojenih. To desetletje je bilo za Trst in njegovo ekonomijo zelo razgibano. V prvi polovici je mesto občutilo učinke vojne med Avstrijo in revolucionarno Francijo, v drugi pa francoske zasedbe. Na visoko umrljivost so vplivale predvsem črne koze, ki so se pojavljale skoraj vsako leto. Najmočneje so razsajale v letih 1789, 1792, predvsem pa v letih 1796 in 1800, ko je za boleznijo umrlo 485 oz. 439 oseb. Skupno je bolezen v obdobju 1789–1800 pobrala 1.404 življenj. Širila se je predvsem v mestu, v manjši meri pa je prizadela tudi okolico. Kljub visoki umrljivosti je preb­ivalstvo mesta od srede sedemdesetih let zaradi množičnega priseljevanja hitro naraščalo (po ocenah 25 promilov na leto). Tudi obračun naravne ras­ti je bil zaradi dotoka mladega prebivalstva v reproduktivni starosti pozi­tiven (Breschi, Kalc in Navarra 2001, 95). Kaj pa okolica? Za devetdeseta leta nimamo podatkov o rojstvih in smrtih za celotno kraško območje. Iz posameznih primerov vasi se vseka­kor kaže, da umrljivost ni tako močno pogojevala naravne rasti prebival­stva kot v mestu. Število rojenih je v tem desetletju krepko preseglo število umrlih. Učinek naravnega prirastka na število prebivalstva pa je zmanj­ševalo izseljevanje. V tej fazi je mesto poleg priseljencev iz širšega zaledja pritegnilo tudi okoliške prebivalce. Tudi prvo dvajsetletje 19. stoletja je bilo za Trst in njegovo okolico zelo razgibano, in sicer zaradi mednarodnih političnih in vojnih dogajanj, ki so posredno in neposredno vplivala na gospodarske razmere in razvoj pros­tega pristanišča. Padec Beneške republike leta 1797 je okrepil pomorski in trgovski položaj Trsta. Mesto je pritegnilo številne poslovneže in dru­go prebivalstvo iz bivših beneških ozemelj. Njegova rast pa je poznala tudi več zastojev, predvsem za časa tretje francoske zasedbe in Ilirskih pro­vinc. Takrat je Trst izgubil status prostega pristanišča in pomorsko-trgov­ski promet je močno upadel zaradi kontinentalne in pomorske blokade. V zadnjih dveh letih francoskega obdobja je mesto z izselitvijo več kot tret­jine prebivalstva doživelo pravi demografski kolaps (Kalc 2011). Po odhodu Francozov pa so se izseljenci vrnili in z njimi so prišli novi priseljenci. Na koncu tega obdobja je tako mesto vseeno beležilo močno demografsko rast, ki se je nadaljevala do srede stoletja (Breschi, Kalc in Navarra 2001, 95). Graf 6.3: Rojstva in smrti v župnijah Opčine, Prosek, Bazovica, Križ in Kontovel v letih 1815–1850 (absolutne vrednosti) Vir: Montanelli 1905. Tržaške kraške vasi so v prvi polovici 19. stoletjem doživele najhitrejšo rast prebivalstva celotnega obravnavanega obdobja. V prvih desetih letih je bila stopnja letne rasti nekoliko nižja od izkazane v tabeli 6.2 (14,8 promi­la), ker je podatek o prebivalstvu iz leta 1800, kot rečeno, prenizek. Tempo rasti pa je bil v primerjavi s prejšnjim obdobjem trikrat večji in se je nato še stopnjeval. Spremembe oblasti in upravnega sistema, davščine in služnosti, ki so jih nalagali Francozi, vojne razmere in drugi dejavniki so se odraža­li tudi tu. Kmetje so morali s svojo vprežno živino služiti francoski vojski in za druge potrebe administracije. Pogosto so bili na poti ne samo v mes­to in po ožjem teritoriju, ampak vse do Ljubljane, kar je oteževalo njihove običajne gospodarske dejavnosti. Vendar okolica za časa Ilirskih provinc ni utrpela množičnega izseljevanja. Po odhodu Francozov je splošno krizo spremljala povečana umrljivost. Ta je dosegla višek leta 1816 in predvsem 1817 ob drugi zaporedni slabi letini, ki je bila posledica nenavadnih vre­menskih pojavov, povezanih z izbruhom vulkana Tambore leta 1815. Tega leta je na Tržaškem število smrti v primerjavi z letom 1816 naraslo za 76 % (Brodmann, 102). Naravni prirastek na kraškem območju je bil vsekakor, z izjemo par let, v tem desetletju znatno pozitiven (graf 6.3). K rasti pre­bivalstva, ki je znašla povprečno 17 promilov, pa je v tej fazi prispevalo tudi priseljevanje. Po letu 1818 se je rast nadaljevala s skoraj enakim tempom (16,3 promi­la) do srede štiridesetih let. Tudi v tem obdobju je bil naravni saldo znat­no pozitiven, kljub momentom visoke umrljivosti, zlasti ob epidemijah. Smrtnost je krepko presegla rodnost samo leta 1827 in manj izrazito leta 1843 ter 1849 (graf 6.3). Kolera leta 1836 v okolici ni imela tako tragičnih pos­ledic kot v mestu, kjer je terjala 1.700 življenj (Breschi, Kalc in Navarra 2001, 109). Število prebivalstva kraških vasi je med letoma 1818 in 1846 naraslo za skoraj 60 %, od začetka stoletja pa za 110 %. V drugi polovici stoletja je bil razvoj še dalje pozitiven, a veliko počas­nejši. Do štetja 1869 (podatki po vaseh za štetje leta 1857 niso na voljo) je prebivalstvo naraščalo za povprečno 5,3 promile letno, v naslednjih treh de­setletjih pa je rast postopoma pojemala. Sedemdeseta leta sta zaznamovali splošna agrarna kriza in hkrati kriza mestne ekonomije. Rast se je ponovno razživela šele v prvem desetletju 20. stoletja, ko se je dvignila na 13,9 promi­lov. Ta nihanja so odraz splošnih razmer, predvsem pa razvoja mesta. V drugi polovici stoletja je razvojni potencial proste luke, ki je omogočila razcvet tržaškega pomorskega in trgovskega emporija, začel slabeti in ka­zati, da je ta model za nove čase in razmere neustrezen. Zaradi tega so leta 1891 prosto luko ukinili in mesto se je spremenilo v pretovorno pristanišče. Hkrati je država podprla razvoj industrije. To je privedlo do nove gos­podarske eks­panzije in z njo do hitrejše demografske rasti (Breschi, Kalc in Navarra 2001, 161). Tej je ob naravnem prirastku spet botrovalo predvsem priseljevanje, ki je bilo v kriznih momentih manjše, ob prvih znakih gos­podarskega razvoja pa se je vselej močno okrepilo. V prvem desetletju 20. stoletja se je prebivalstvo tržaške občine dvignilo za skoraj 28 %, s 180.000 na 230.000. 2.1 Primer Bazovice Opisani demografski razvoj v kraškem delu tržaškega občinskega ozem­lja lahko dodatno analiziramo na primeru kaplanije Bazovica. Ta je poleg Bazovice obsegala še Gropado, Padriče in Lipico. Bazovska kaplanija je tvo­rila najvzhodnejši del tržaškega kraškega območja. Za čas od srede 17. sto­letja do osemdesetih let 18. stoletja, ko je njeno ozemlje cerkvenoupravno spadalo pod župnijo Dolina oz. njen vikariat Gročano, bomo uporabili sta­tistiko rojstev iz Montanellijeve zbirke krstnih podatkov (Montanelli 1905). Za čas od leta 1785 dalje, ko so jo ustanovili in ima svoje matrike, pa smo s pomočjo le-teh rekonstruirali statistiko rojstev in smrti. Razvoj števila pre­bivalstva vasi bazovske kaplanije se v glavnih obrisih sklada z razvojem te­ritorija, z nekaterimi odstopanji in specifičnimi potezami. Graf 6.4 ponazarja gibanje rojstev v bazovski kaplaniji od srede 17. do konca 18. stoletja. V tem primeru ni primerno ocenjevati števila prebival­stva na podlagi rojstev kot pri celotnem območju vasi, ker so številke pre­majhne. Dinamika rojstev na vsak način odraža glavne poteze in težnje razvoja. V drugi polovici 17. stoletja in do dvajsetih let 18. so se zvrstili tri momenti naraščanja in upadanja rojstev, ki jim nedvomno odgovarja tudi nihanje števila prebivalstva. Obseg pa je bil na koncu obdobja po vsej ver­jetnosti samo malo večji od obsega na začetku obdobja, to je okrog 300 ljudi. Prebivalstvo je občutno naraslo v štiridesetih in petdesetih letih. Na podlagi razmerja med rojstvi in prebivalstvom ob konskripciji leta 1778 moremo oceniti, da ga je bilo sredi stoletja okrog 530. Sledilo depresivno obdobje, ki je sovpadalo s krizo v mestu, v sedemdesetih letih pa ponovna rast, ki se je nadaljevala do 1810. Proti koncu 18. stoletja je tudi v Bazovici število umrlih preseglo šte­vilo rojenih, in sicer v letih 1789 in 1797 ob epidemijah črnih koz. V skup­nem seštevku pa je rodnost krepko presegala umrljivost, tako da je naravni letni prirast znašal 9,5 promilov. Kot na ostalem območju vasi pa je zaradi izseljevanja prebivalstvo naraščalo povprečno za 4,1 promila na leto. Tabela 6.3: Število in stopnje rasti prebivalstva v kaplaniji Bazovica v letih 1648–1910 Leto Število prebivalstva Dejanski prirast Stopnja rodnosti Stopnja smrtnosti Naravni prirast Selitveni saldo a b c d e = c–d f = b–e 1648 300           1778 567 4,9         1800 638 5,4 38,2 28,7 9,5 –4,1 1810 674 5,5 42,7 39,6 3,0 2,4 1818 748 13,0 35,9 31,5 4,4 8,6 1846 1.130 14,7 44,9 30,2 14,8 –0,2 1869 1.213 3,1 39,9 34,9 5,0 –1,9 1880 1.397 12,8 41,9 34,2 7,7 5,2 1890 1.452 3,9 39,7 29,3 10,4 –6,5 1900 1.473 1,4 35,5 30,2 5,3 –3,9 1910 1.688 13,6 38,4 22,0 16,5 –2,8 V bazovski kaplaniji je prišlo do hitrejše rasti prebivalstva kasneje kot na ostalem tržaškem kraškem območju. Začela se je šele po letu 1810 in se nato okrepila po letu 1818. Do tega leta je k njej prispevalo priseljevanje, do srede stoletja pa znatno povečan naravni prirastek. Domnevati smemo, da je tudi v drugih vaseh, predvsem v večjih, k rasti v prvem dvajsetlet­ju vplivalo priseljevanje. Razlike med Bazovico in ostalim območjem opo­zarjajo na večji razvojni potencial nekaterih drugih vasi, ki so imele ugod­nejši prometni položaj in tudi več priložnosti navezovanja na ekonomijo mesta. V drugi polovici 19. stoletja se je razvoj prebivalstva v Bazovici spet raz­likoval od ostalega kraškega območja. Medtem ko je bila rast v petde­setih in šestdesetih letih šibkejša, je močno izstopala v sedemdesetih letih. Najbrž je bilo to povezano z dejstvom, da je vas leta 1872 postala upravno središče vzhodnega kraškega okraja tržaške občine in to ostala do leta 1885, ko so okrajni sedež premestili na Opčine. V vasi sta bila ta čas tudi okrajni zdravnik in načelnik. 40 % rasti prebivalstva je v sedemdesetih letih prispe­valo priseljevanje. V osemdesetih in devetdesetih letih je demografska rast skladno s splošno tendenco pešala. V novem stoletju se je spet razživela in se izenačila s povprečjem celotnega območja. Od osemdesetih let dalje je podobno kot med letoma 1818 in 1869 rast spodbujal naravni prirastek. Obe obdobji je spremljalo tudi izseljevanje, ki je nastopilo po obdobjih povečane naravne rasti in ob kriznih momentih, ki so očitno spremenili razmerja med prebivalstvom in gospodarskimi viri. Izseljevanje je bilo najmočnejše v osemdesetih letih. Njegova stopnja je nato padala, in to tudi na začetku novega stoletja, ko je bila naravna rast prebivalstva najmočnejša in je abso­lutna rast beležila enega izmed najizrazitejših momentov. V 17. stoletju in še v prvih desetletjih 18. je bila nataliteta v tržaški občini dokaj nizka. Raziskave jo skupaj za mesto in okolico ocenjujejo na okrog 32 promilov (Montanelli 1905, 29; Breschi, Kalc in Navarra 2001, 93). V kraških vaseh se je po naših ocenah gibala okrog 36 promilov. Po progla­sitvi prostega pristanišča je začela naraščati: sredi 18. stoletja je znašala 38 promilov, ob konskripciji 1778 okrog 43 promilov, leta 1800 pa je presegla 50 promilov. V Bazovici je bila nataliteta vseskozi nižja, saj je še ob popisu 1778 znašala manj kot 30 promilov, do konca 18. stoletja pa se je dvignila na 44 promilov. To odstopanje od povprečja je bilo delno odvisno od Lipice, kjer so živeli večinoma samski delavci, in od prisotnosti večje skupine stražnikov v Bazovici. Lipica je začela prispevati k rodnosti šele v osemde­setih letih 19. stoletja. Kot je razvidno iz tabele 6.3, se je v 19. stoletju rod­nost v bazovski kaplaniji vrtela okrog 40 promilov. Šele v devetdesetih letih je začela upadati in kazati znake tranzicije. Tudi smrtnost je bila dokaj viso­ka, presegala je krepko 30 promilov in se v določenih obdobjih približala 40 promilom. Kot je tipično za režim starega reda, je šlo predvsem za otroško umrljivost, ki je na celotnem kraškem območju še sredi stoletja predstavlja­la več kot polovico celotne smrtnosti. V Bazovici je bilo v prvi polovici sto­letja 32 % vseh umrlih otrok mlajših od enega leta, 20 % pa otrok od enega do petega leta starosti.3 V teku 19. stoletja je smrtnost beležila mnogo izrazi­tih konic, ki so v letih 1807, 1817, 1835, 1849, 1866, 1870 in 1894 znatno prese­gle število rojstev. Ti momenti, sovpadajoči z raznimi epidemijami, pa niso ogrozili sicer nihajočega pozitivnega naravnega trenda. Temu je botrovala predvsem visoka rodnost, saj je smrtnost tranzicijsko upadla šele na začet­ku 20. stoletja. 3 Izračunanio na podlagi letnih poročil tržaških dušnopastirskih postaj, ki jih hrani Archivio Generale del Comune di Trieste, fond: Archivio Magistratuale, 1815 – 1852. 2.2 Prebivalstvo povirske prafare Gibanje in obseg prebivalstva povirske prafare do 19. stoletja moremo, ob pomanjkanju popisnih podatkov, od srede 17. stoletja v grobem oceniti na podlagi statistike rojstev. Pri tem smo se poslužili enakega količnika kot pri oceni kraškega dela tržaškega teritorija, to je razmerja enega rojstva na vsakih 27,59 prebivalcev. Iz urbarjev izvemo, da je bilo v 15. stoletju območ­je redko poseljeno. Prazne hube indikativno kažejo, da je prebivalstvo vsaj do začetka stoletja upadalo, do konca pa se nekoliko povečalo (Kos 1954). Večja rast je nastopila v obdobju do srede 17. stoletja, ko ocena izkaže prib­ližno 1.600 prebivalcev. V drugi polovici 17. stoletja je bila dinamika podob­no kot v tržaških vaseh nihajoča in število prebivalcev se ni bistveno spre­menilo. V 18. stoletju je opaziti tendenco naraščanja do kriznega momenta v štiridesetih letih in nato ponovno rast do sedemdesetih let. Dinamika je bila torej v glavnem enaka dinamiki tržaških vasi in Trsta. Graf 6.5: Ocena števila prebivalstva v povirski prafari na podlagi števila rojstev v letih 1656–1775 Vir: ŠAK, Župnija Povir, Župnija Sežana, Župnija Divača, Kaplanija Štorje, Knjige krstov. Graf 6.6: Razvoj števila prebivalstva na ozemlju povirske prafare v letih 1775–1910 (1775 in 18oo ocene) Vir: ŠAK, Župnija Povir, Župnija Sežana, Župnija Divača, Kaplanija Štorje, Knjige krstov; AST, CF. 1827; Državni popisi prebivalstva 1869–1910. Tabela 6.4: Število in stopnja povprečne letne rasti prebivalstva na ozemlju povirske prafare v letih 1775–1910 (v promilih) Leto Število prebivalcev Letna stopnja rasti 1775 2.544   1800 3.377 11,3 1827 3.256 –1,4 1869 3.983 4,8 1880 4.248 5,9 1890 4.470 5,1 1900 4.702 5,1 1910 4.545 –3,4 Od sedemdesetih let dalje pa so v razvoju povirskega in tržaškega kraškega prebivalstva vidne razlike. V zadnji četrtini 18. stoletja je pre­bivalstvo povirskega območja naraščalo veliko hitreje, čemur je botro­valo tudi priseljevanje. Sodeč po rojstvih je bila rast posebno živahna v devetdesetih letih. Nato je bila do konca šestdesetih let 19. stoletja v pri­merjavi s tržaškim kraškim območjem zelo skromna. Medtem ko se je na Tržaškem v tem sedemdesetletnem obdobju število prebivalstva podvoji­lo, je na povirskem območju naraslo le za okrog 20 %. Posebno kritična so bila prva tri desetletja 19. stoletja, ko je število prebivalstva, kljub viš­ji stopnji naravne letne rasti kot v devedesetih letih 18. stoletja (približno več kot 9 promilov), upadlo zaradi izseljevanja, katerega letno povprečje je znašalo 11 promilov. Izseljevanje (3,7 promila na leto) je pogojevalo tudi nadaljnji razvoj do konca šestdesetih let, v teku katerega se je stopnja na­ravne letne rasti znižala na 8,5 promila. Mortaliteta je le izjemoma prese­gala nataliteto, najizraziteje na začetku stoletja in v petdesetih letih, ko je razsajala kolera. V zadnjih tridesetih letih 19. stoletja je število prebival­stva naraščalo hitreje kot na Tržaškem in dokaj enakomerno, v prvem de­setletju 20. stoletja pa je nazadovalo, medtem ko se je v tržaških kraških vaseh znatno povečalo. V obdobju 1870–1910 se je število prebivalcev kraš­kega dela tržaškega teritorija povečalo za 29 %, na ozemlju povirske pra­fare pa za 14 %. Razlika je še očitnejša, če primerjamo obdobje med letoma 1818 oz. 1827 in 1910: prebivalstvo tržaških kraških vasi je naraslo za 130 %, v vaseh povirske prafare pa za 40 %. Tabela 6.5: Dejanski in naravni prirast ter selitveni saldo v okrajnem glavarstvu Sežana v letih 1870–19104 Leta Dejanski prirast Naravni prirast Selitveni saldo 1870-80 0,1 9,1 –9,0 1880–90 4,2 9,8 –5,7 1890–00 2,8 10,9 –8,1 1900–10 4,7 14,2 –9,4 1870–1910 12,2 45,5 –33,3 Vir: glej opombo 4. 4 Österreichische Statistik (1882-1914): Ergebnisse der Volkszählungen etc., Band I, Heft 1 (1880); Band XXXII, Heft 1, 2, 5(1890); Band LXIII, Heft 1, 2; Band LXIV, Heft 1, 2(1900); Band 1 Neue Folge, Heft 1, 2; Band 2 Neue Folge, Heft 1(1910). Wien, K.k. Statistische Central-Commission. Ker za zadnjih 30 let 19. stoletja nimamo statistike o naravnem gi­banju, ne moremo izračunati stopenj naravne rasti in selitvenega salda. O splošnih tendencah demografskega dogajanja pa jasno govorijo podatki za ozemlje okrajnega glavarstva Sežana, prikazani v tabeli 6.5. Za to območ­je, ki je vključevalo večji del tržaškega kraškega zaledja, je bila značilna zelo skromna rast prebivalstva zaradi izseljevanja, ki je bilo usmerjeno pred­vsem v Trst. V osemdesetih letih je pasivna migracijska bilanca znašala 58 % naravnega prirasta, v naslednjih dveh desetletjih pa 75 oz. 73 % (Kalc 2013, 691). V deželi Goriško-Gradiški je imelo okrajno glavarstvo Sežana najvišji pasivni migracijski saldo in v prvem desetletju 20. stoletja, ko se je tudi na hribovitem Tolminskem po dolgem upadanju obrnila v pozitivno smer, najnižjo rast števila prebivalstva. Tabela 6.6: Prebivalstvo in stopnje letne rasti v katastrski občini Sežana v letih 1827–1910   Število prebivalcev Absolutni prirast Letna stopnja rodnosti Letna stopnja umrljivosti Letni naravni prirast Letni selitveni prirast 1827 1.008           1869 1.663 11,9 43,7 31,9 11,7 0,0 1880 1.792 6,8 39,9 33,3 6,6 0,2 1890 1.779 –0,7 37,5 32,4 5,1 –5,8 1900 1.876 5,3 37,8 28,4 9,4 –4,0 1910 1.821 –3,0 37,3 23,3 14,1 –17,0 Podrobneje lahko o dejavnikih razvoja spregovorimo za katastrsko občino Sežana, ki je obsegala vasi Sežana, Dane, Orlek in Šmarje (tabela 6.6). Razvoj Sežane se je nekoliko razlikoval tako znotraj okrajnega glavar­stva kot tudi območja povirske prafare. Med letoma 1827 in 1910 se je pre­bivalstvo sežanske katastrske občine povečalo za 80 %, prebivalstvo ozem­lja povirske prafare pa za 40 %. Razlika je nastala predvsem v predmarčni dobi in do konca šestdesetih let, ko je kljub izseljevanju število prebival­stva v sežanski katastrski občini živahneje naraščalo. Rast se je nadaljeva­la v sedemdesetih letih in nato v devetdesetih letih, medtem ko je v osem­desetih in v prvem desetletju 20. stoletja število prebivalcev nazadovalo in to kljub padcu umrljivosti. Kot na ostalem ozemlju okrajnega glavarstva, tako je tudi tu rast omejevalo izseljevanje, ki je v osemdesetih letih in pred­vsem na začetku novega stoletja povzročilo upad števila prebivalstva. Za razliko od ostalega ozemlja sežanskega okrajnega glavarstva, kjer je izsel­jevanje zaznamovalo obdobje od sedemdesetih let 19. stoletja dalje, se je v katastrski občini Sežana v tej zgodovinski fazi pojavilo v osemdesetih letih in se močno razživelo v 20. stoletju. Tabela 6.7: Število in indeks rasti (1869 = 100) prebivalstva na ozemlju povirske prafare po katastrskih občinah   Povir Merče Štorje Divača Ležeče Sežana Leto Preb. Indeks Preb. Indeks Preb. Indeks Preb. Indeks Preb. Indeks Preb. Indeks 1827 743 100 454 100 555 100 244 100 252 100 1.008 100 1869 754 101 465 102 589 106 215 88 297 118 1.663 165 1880 727 98 483 106 550 99 374 153 322 128 1.792 178 1890 736 99 498 110 574 103 550 225 333 132 1.779 176 1900 762 103 486 107 613 110 644 264 321 127 1.876 186 1910 779 105 483 106 537 97 594 243 331 131 1.821 181 Vir: AST, CF 1827; Državni popisi prebivalstva 1869–1910. V razvoju vasi povirske prafare prihaja do izraza dvoje tendenc. V Povirju, Merčah in Štorjah se število prebivalstva od dvajsetih let do prve svetovne vojne ni bistveno spremenilo. Tudi naselja se niso bistveno poveča­la, saj je v Povirju število hiš naraslo za 27 %, v Merčah za 19 % in v Štorjah za 11 %. Večina novih hiš je bila zgrajenih do konca šestdesetih let. Nekoliko konsistentnejša je bila rast prebivalstva v katastrski občini Ležeče, izrazitej­ša pa v Sežani in še veliko bolj v Divači. V slednjih dveh je število hiš naras­lo za 92 oz. 89 %. Rast teh dveh občin je bila povezana z njuno upravno, tr­govsko oz. prometno vlogo in botrovala ji je v glavnem rast vasi Sežane in Divače, medtem ko je v drugih naseljih, razen izjem, ostajalo število preb­ivalstva in hiš skoraj nespremenjeno. Sežana se je kot že omenjeno razvi­la do sedemdesetih let, za razliko je Divača rasla v zadnjih tridesetih letih 19. stoletja. V obeh primerih je na začetku 20. stoletja prebivalstvo upadlo zaradi izseljevanja, ki je sicer pogojevalo gibanje števila prebivalstva v vseh katastrskih občinah. 3. Vplivi in učinki razvoja Trsta Če se vrnemo k tržaškemu teritoriju in splošnim potezam razvoja kraške­ga dela, opazimo v dolgem obdobju razne faze. V 125 letih do srede 17. sto­letja je prebivalstvo kljub občasnim zastojem hitro naraščalo, saj moremo povprečno letno rast oceniti na dobrih 9 promilov. Domnevati smemo, da je bilo dejansko gibanje zelo nihajoče, da je k rasti prispevalo priseljevanje kmečkih družin s slovenskega zaledja in drugih območij. Sklepati smemo tudi, da je bila rast najbolj poudarjena v prvi polovici 17. stoletja, zlasti po­tem, ko so se pomirile strasti z Benetkami in je zavladalo daljše obdobje miru. Druga polovica 17. stoletja je bila spet razgibana, vendar je na kon­cu obdobja bilanca rasti ostala bolj ali manj nespremenjena. Novo obdob­je rasti se je začelo v 18. stoletju, ko je Trst dobil status prostega pristaniš­ča in zaživel kot pomorsko ter trgovsko središče. Pravni režim prostega pristanišča je veljal v celotni občini, tako da je brezcarinske in druge pri­vilegije (vključno z oprostitvijo vojaške službe) uživala tudi kmečka oko­lica. Novi demografski trendi se v drugi polovici stoletja kažejo predvsem v stopnjevanju rodnosti. Ta prevladuje nad sicer visoko in mestoma pre­sežno smrtnostjo in spodbuja rast števila prebivalstva. Vendar so učinki pospešene naravne rasti delni, ker jih zlasti proti koncu stoletja zmanjšu­je izseljevanje. Posledice ugodnega razmerja med rodnostjo in smrtnostjo se jas­neje kažejo v rasti prebivalstva v prvi polovici 19. stoletja. To je obdob­je najhitrejše demografske rasti v celem slovenskem prostoru in zlasti na njegovem zahodnem delu. V kraških vaseh na Tržaškem tej živahni rasti v prvih desetletjih botruje spet priseljevanje, nato pa jo pogojuje izseljevan­je, ki je značilno, z izjemo sedemdesetih let, vse do prve svetovne vojne. Rast prebivalstva se v prvih dveh desetletjih 19. stoletja odraža v povečan­ju družin, na katere pride leta 1800 (kot tudi 1778) 5,1 člana, leta 1818 pa 5,6 člana. Do konca 19. stoletja se prebivalstvo tržaških kraških vasi raz­vija na podlagi demografije starega reda z značilno visokimi stopnjami rodnosti in smrtnosti. Naravno gibanje je v dolgem obdobju, kljub po­gostemu poskakovanju in presežkom smrtnosti, pozitivno, kar prispeva k stalnemu naraščanju števila prebivalstva. Demografska tranzicija se po­javi v prvem desetletju 20. stoletja z močnim upadom smrtnosti, medtem ko se rodnost še naprej ohranja na predmodernih nivojih. Tabela 6.8: Distribucija prebivalstva (a) in letne stopnje rasti (b) v kraškem delu tržaške občine v letih 1648–1910 a) Leto Zahodno območje Srednje območje Vzhodno območje Skupno 1648 60,5 16,8 22,7 100,0 1778 46,7 27,2 26,1 100,0 1800 44,8 28,8 26,4 100,0 1810 45,7 28,9 25,4 100,0 1818 45,8 30,4 23,8 100,0 1846 43,6 31,4 25,0 100,0 1869 44,1 31,2 24,7 100,0 1880 44,3 29,9 25,7 100,0 1890 44,5 29,8 25,7 100,0 1900 44,9 29,1 26,0 100,0 1910 41,9 32,0 26,0 100,0 b) Leto Zahodno območje Srednje območje Vzhodno območje Skupno 1648 9,2 1778 2,5 8,2 5,6 4,5 1800 2,7 7,3 5,2 4,6 1810 16,8 15,3 10,8 14,8 1818 17,4 23,2 8,8 17,0 1846 14,6 17,5 18,1 16,3 1869 5,8 4,9 4,8 5,3 1880 5,3 1,2 8,4 4,8 1890 3,8 3,0 3,4 3,5 1900 3,6 0,0 3,8 2,6 1910 7,0 23,7 14,0 13,9 Demografski razvoj tržaških kraških vasi je sledil splošnim trendom demografskega razvoja, hkrati pa je bil povezan z razvojem Trsta. To pride še bolj do izraza od podelitve statusa prostega pristanišča v 18. stoletju. Od takrat je na območju vasi tržaške okolice opaziti spremembo v distribu­ciji prebivalstva. Kot omenjeno, je bila v starejših obdobjih poselitev kon­centrirana v zahodnih naseljih kraškega območja. Še sredi 17. stoletja, ko se je v srednjem in vzhodnem delu število prebivalcev že povečalo, jih je 60 % živelo v Križu, na Kontovelu in Proseku. V drugi polovici 18. stolet­ja pa se je delež srednjega in vzhodnega območja dvignil na 55 % (tabeli 6.8a in 6.8b). Sprememba v drugi polovici 18. stoletja je bila strukturne narave. Prebivalstvo kraških vasi je bilo, kot rečeno, večinoma kmečko in kmeti­jstvo se je ohranilo kot primarna gospodarska dejavnost v celotnem obravnavanem časovnem loku. Kmetje so bili večinoma mali posestniki in gospo­darili so večinoma s pomočjo rodbinske delovne sile. Le nekoliko premožnejše družine so imele enega in redkeje po več poslov (leta 1778 13 % družin) (Kalc 2009). Agrarna struktura pa se je razlikovala po kulturah. Zahodne vasi so, kot rečeno, razpolagale z zemljišči na flišnatem bregu pod kraškim robom, kjer je stoletja potekalo intenzivno gojenje vinske trte. To je omogočalo razmeroma živahno tržno ekonomijo, tudi zaradi tega, ker je bilo to vino boljše kvalitete in so ga oddajali tako v mesto kot odjemalcem izven tržaškega ozemlja. V tržaški občini je med drugim veljal vinski pro­tekcionizem. Zaradi večjih proizvajalnih stroškov, povezanih z vzdrževan­jem vinogradov na strmih legah, naraščanja cene agrarnega mezdne­ga dela in splošnega varovanja interesov tržaške agrarne ekonomije pred konkurenco furlanskih in istrskih živilskih proizvodov je v mestu tržaško vino za konzum uživalo prednostno prodajno pravico. Trajanje vsakoletne­ga prednostnega obdobja, ko so v gostilnah smeli točiti samo tržaško vino, je bilo odvisno od tržaške vinske letine in povpraševanja (Kalc 2005). Tri zahodne kraške vasi so imele tudi ugoden prometni položaj ob cesti proti Beneški republiki. V Križu in na Kontovelu se je del prebivalstva ukvarjal še z ribištvom (Volpi Lisjak 1995). V srednjem in vzhodnem delu kraškega območja niso proizvajali viš­je cenjenih tržnih pridelkov. Ponekod so imeli manjša vinogradniška ob­močja in nekateri kmetje so najemali zemljišča na vinorodnih legah pod kraškim robom. V glavnem pa je bil svet kraški in agrarna ekonomija je temeljila na poljščinah ter na živinoreji. V starejših obdobjih so se ukvar­jali predvsem z ovčerejo, v modernejših pa z govedorejo. Bližina mesta je vsekakor tudi v teh vaseh omogočala nekaj prodaje in zaslužka od dopol­nilnih dejavnosti. Hitrejšo rast in spremembo v distribuciji prebivalstva v drugi polovici 18. stoletja moremo vzporejati s povečanim mestnim pov­praševanjem po prehrambenih pridelkih in povečanimi možnostmi za neagrarne dejavnosti (Kandler 1846; Dorsi 1989; Kalc 2009; Panjek 2015, 90, 101–2). Z rastjo pristanišča se je okrepila prometna vloga srednjega in vzhod­nega kraškega območja, predvsem pa Opčin in Bazovice. Mimo Bazovice je vodila cestna povezava med Trstom in Reko, ki so jo zgradili v šestde­setih letih 18. stoletja. Tržaška občina je zato v Bazovici postavila gostil­no s počivališčem za voznike in vprežno živino. Tu sta bili še carinarnica in postaja mejnih stražarjev, sredi osemdesetih let je postala vas sedež sa­mostojne kaplanije, proti koncu stoletja pa so odprli šolo. Bazovica je raz­polagala z obsežnim vaškim ozemljem, na katerem so kmetje pridobiva­li nove obdelovalne površine in travnike, velike pa so bile tudi pašniške in druge površine v skupni rabi. Še bolj so se okrepile prometna vloga in z njo povezane gospodarske dejavnosti na Opčinah. Skozi Opčine je tekla cest­na povezava Trsta s Kranjsko in z vzhodnejšimi ter s severnejšimi avstrij­skimi deželami. Ta se je ob vasi križala s cesto, ki je vodila v eni smeri proti Reki, v drugi proti Furlaniji. Ko so leta 1780 dogradili neposredni cestni od­sek, ki je skrajšal pot z Opčin v spodnje mesto, se je ponudila nova možnost zaslužka: podpora vozovom pri premagovanju strmine, ki je terjala do­datno vprego desetih in več volov. Ta dejavnost je openskim in sosednjim kmetom prinašala zaslužek, dokler niso leta 1830 zgradili nove, položnejše cestne povezave med mestom in kraško planoto (Zubini 2007) . Ekspanzija mesta je ponujala še druge vire neagrarnega zaslužka, na primer prevozne usluge v pristanišču in za potrebe vojske, delo v gradbe­nem sektorju in pri vzdrževanju javne infrastrukture. Vzdrževanje cest je spadalo med robotne obveznosti tržaških kmetov, ki so po opravljeni ro­boti delo nadaljevali proti plačilu. Nekateri so jemali vzdrževalna dela v zakup in pri njih zaposlovali sovaščane. Najbolj znana sta primera kmečkih in gostilničarskih družin Dolenc in Luxa s Proseka, ki sta v devetdesetih letih 18. stoletja tekmovali za tovrstni apalt. Posebno podjeten je bil dolgo­letni proseški župan in vplivnež Matija Dolenc, ki je za opravljanje svojih robotnih obveznosti najemal revne sovaščane, dokler ga ni policijska direk­cija prisilila k disciplini, ki je predvidevala neposredno opravljanje robotne dolžnosti. Bil pa je tudi poštni mojster v Sežani in Križu. Tu je na lastne stroške ob poštni postaji zgradil velik vodnjak za potrebe poštnih vpreg. Od kolektivnih gospodarskih pobud je zanimiv primer skupine kmetov iz Opčin, ki so v devetdesetih letih 18. stoletja vzeli v apalt tamkajšnjo občin­sko gostilno s prenočišči in počivališči za furmansko živino, na območju sosesk pod kraškim robom pa primer apalta za vzdrževanje mestne čistoče. Ta občinski apalt je bil dolgo v domeni Ivana Marije Merlaka iz Škednja, dokler ga ni na začetku devetdesetih let odkupila skupnost kmečkih po­sestnikov iz soseske Svete Marije Magdalene Spodnje. Vendar se mu je morala v kratkem odpovedati, ker dela ni bilo mogoče uskladiti z delom na kmetijah. Problem je bila razdalja do mesta, kjer so morali vsak dan počistiti iztrebke vprežne živine in drugo nesnago, ki so jo potem prodaja­li drugim kmetom. K neagrarnim dejavnostim so okoliške kmete spodbu­jale same oblasti, ki so skrbele, da bi ob slabih kmečkih letinah ne občutili pomanjkanja ali padli v revščino. Zato so imeli pri najemanju delovne sile za opravljanje javno koristnih gradbenih del v občini prednost tržaški oko­liški kmetje. V obdobjih hujšega pomanjkanja so jim oblasti priskočile na pomoč celo z namenskimi javnimi deli (Kalc 1999, 283–4; Kalc 2009, 75–6). V 19. stoletju, ko so se javne in zasebne gradnje še pospešile, so se okoliški kmetje ukvarjali s pripravljanjem, prevažanjem in prodajanjem gradbene­ga materiala in z vrsto drugih dejavnosti (Panjek 2015; Bufon in Kalc 1991). Ekspanzija mesta in hitra rast prebivalstva sta v 19. stoletju spod­budili spremembe tudi v agrarni ekonomiji. Neposredna mestna okolica pod kraškim robom se je ob vinogradništvu specializirala za proizvod­njo zelenjave. Kraške vasi pa so se vse intenzivneje usmerile v govedore­jo in mlekarstvo, medtem ko je ovčereja, ki je bila še na začetku 19. sto­letja zelo razširjena, postopoma izginila. Govedoreja je bila gospodarsko posebno pomembna na vzhodnem delu kraškega območja, kjer je predstav­ljala primarno agrarno dejavnost. Na zahodnem delu se je zaradi ugodne klime ob vinogradništvu in mlekarski govedoreji kot posebna niša razvi­lo cvetličarstvo (Bufon in Kalc 1991). Tako pri mlekarstvu kot pri cvetličar­stvu je imelo vidno vlogo žensko prebivalstvo, saj je bila prodaja mleka in cvetja v mestu skoraj izključno v domeni žensk. Zahodne tržaške vasi so imele vseskozi bolj artikulirano ekonomijo in v teku 19. stoletja se je ta raznolikost še povečala. Na Kontovelu in v Križu je ribištvo dobivalo vse večji pomen in se iz pretežno dopolnilne spreme­nilo v primarno dejavnost. Ribištvo je bilo po eni strani rezultat moder­nizacije in prilagajanja gospodarskim priložnostim, po drugi sad razsloje­vanja kmečke skupnosti. Sami ribiči so bili razslojena družbena kategorija. Sestavljali so jo lastniki bark, med katerimi so se nekateri povzpeli na pod­jetniško raven in posedovali večje in tudi po več bark, in ribiški delavci, ki so sodili med proletariat. Ta proces se je v drugi polovici stoletja izražal tudi v vaški arhitekturi z diferenciacijo med kmečkimi hišami in biva­lišči ribičev, ki so bila manjša in brez gospodarskih poslopij (Semerani, De Rosa in Celli 1970). Posebna vrsta lova je bil tunolov, ki je terjal kolektivno udeležbo vseh ribičev in pomoč širše vaške skupnosti za potegnitev polnih mrež na kop­no. V drugi polovici 19. stoletja so se širili tudi mornariški in drugi pok­lici, povezani z morjem (Volpi Lisjak 1996). V Križu se je hkrati uveljavilo kamnarstvo, ki so ga spodbudile mestne in infrastrukturne gradnje kot na primer železniška, in sama rast vasi, v katerih se je z življenjs­kim standar­dom dvigovala tudi gradbena raven bivališč (Brecelj, Legiša in Vogrič 1989). Zaradi diverzificirane ekonomije je bil Križ v 19. stoletju najobljudenejša vas kraškega dela tržaške občine. Potem so prvo mesto prevzele Opčine, ki so prometno vlogo okrepile s postajo in oskrbovalno točko južne železnice, medtem ko se je konec 19. stoletja okrog zgodovinskega vaškega jedra zače­la širiti povsem nova soseska s številnimi razkošnimi meščanskimi vilami. K gospodarski in rezidenčni vlogi Opčin je prispevala tramvajska proga številka 2, ki so jo predali prometu leta 1903. Ta proga, ime­novana »openski tramvaj«, je povezala kraški rob neposredno z mestnim središčem in s tem pospešila raznolikost openskega gospodarstva (Bufon in Kalc 1991). Manjše vasi, kot so bile Gropada, Padriče, Bani in Trebče, pa so ohranjale pretežno kmečki značaj in dohodek prebivalstva je temeljil na kombinaciji agrarnih dejavnosti ter zaslužka od dela v mestu. 4. Podobnosti in razlike na povirskem območju Kot smo videli, se je od konca 18. stoletja demografski razvoj na območju povirske prafare razlikoval od razvoja kraških vasi tržaške občine. V zad­njem dvajsetletju 18. stoletja je povirsko prebivalstvo naraščalo hitreje od tržaškega, v 19. stoletju in do prve svetovne vojne pa se je težnja obrnila. Rast prebivalstva tržaških vasi je bila trikrat večja kot v povirski prafari. Razliko je v glavnem pripisati izseljevanju, ki je bilo na povirskem, od mes­ta nekoliko oddaljenejšem območju večje kot na tržaškem. Prebivalstvo je občutneje naraslo le v nekaterih vaseh, predvsem v Sežani in Divači. Tudi v pomembnem regionalnem središču, kot je bila Sežana, pa je ostajala rast od sedemdesetih let stoletja skromna in znatno nižja od rasti celotnega po­virskega ozemlja. Prebivalstvo sežanske katastrske občine se je do zadnje­ga avstrijskega štetja leta 1910 povečalo le za 9 % nasproti 14-odstotni ras­ti celotnega območja in 12-odstotni rasti na ozemlju sežanskega okrajnega glavarstva. Iz sežanske katastrske občine, ki se je nahajala v najugodnejši prometni legi do Trsta, je bil očitno odliv prebivalstva izrazitejši. Podobno tendenco kažeta zlasti na začetku 20. stoletja tudi Štorje in Divača. Povirsko območje je bilo, podobno kot območje tržaških kraških vasi, zakoreninjeno v agrarni ekonomiji in tradicionalno povezano s Trstom. Povezano pa je bilo tudi z drugimi območji, ki so ponujala tržne možnos­ti kmetijstvu in hkrati priložnosti za neagrarne dejavnosti ter vire dohod­ka. Te različne gospodarske možnosti, povezane v integriran gospodarski sistem, je prebivalstvo izkoriščalo že v novem veku, v 18. in zlasti v 19. sto­letju pa so se znatno razširile. Kmetje so mesto oskrbovali z mlekom, s pol­jskimi in z drugimi pridelki, kot so češnje in orehi, trgovali so z živino za zakol. Med odjemalci je bila od srede 19. stoletja tudi avstrijska vojaš­ka mornarica. Že iz časov Beneške republike so imeli pomemben del do­hodka od prodaje hrastovega in orehovega lesa za ladjarstvo, gradbeništvo in izdelavo pohištva. S tem je bilo povezano tesarsko delo za grobo ob­delavo hlodovine in njeno prevažanje. Med neagrarnimi viri dohodka sta bila shranjevanje in prodajanje ledu za potrebe mestnih živilskih obratov in ladij ter kamnoseštvo. Med domačimi obrtmi je, na primer, v Povirju našlo pot do trga tudi izdelovanje vrvi iz konoplje za potrebe ladjarstva. V krajih ob trgovskih poteh in skozi katere je bila speljana železnica, pa je bilo raz­vito gostilničarstvo in druge usluge, povezane s prometom. V zadnjih de­setletjih 19. stoletja je območje postalo tudi letovišče in v Sežani je gostinski zaslužek prinašalo več hotelov (Pahor 1976; Skrinjar 2006) . Krajevne agrarne in neagrarne gospodarske dejavnosti, med katerimi je bilo tudi zaposlovanje pri železnici, pa so bili preskromni viri za potrebe prebivalstva. Povirsko in širše območje sežanskega okrajnega glavarstva je kljub napredovanju nekaterih gospodarskih branž, kot je bilo kamnoseš­tvo, ostajalo v osnovi ruralno in je gravitiralo na Trst ter druga bližja in­dustrijska središča. Izseljevanje je bilo zato pogosta izbira in je, kot kažejo statistike, močno vplivalo na demografski razvoj. Migracija je bila sestavni element ekonomske in družbene strategije. Že v 18. stoletju najdemo v Trstu številne priseljence iz povirske prafare. Moški so opravljali najrazličnejša, večinoma nekvalificirana dela. Ženske so prihajale v dekliških letih služit in na ta način razbremenile bilanco oz. prispevale k dohodku izvornih družin ter si prislužile sredstva za svoje življenjske načrte. Izseljevanje se je v teku 19. stoletja še povečalo, v zadnjih desetletjih pa se je obrnilo tudi proti drugim ciljem. Nekatere ženske so se priključile toku t. i. »aleksan­drinstva«, ki je v Egiptu našlo bolje plačan trg hišnega dela. Moški so se v začetku 20. stoletja, na vrhuncu prekooceanskega izseljevanja, odpravljali v Severno Ameriko (Skrinjar 2006). Prevladovale so vsekakor migracije na krajše razdalje, proti regionalnim središčem intenzivnega gospodarskega razvoja. Razširjeno je bilo zaposlovanje v pristanišču pri nakladanju, raz­kladanju in razvažanju ladijskih tovorov. Delali so tudi po ladjedelnicah v Trstu, Tržiču in Pulju kot poklicni delavci, na primer tesarji, kovači in mi­zarji (Pahor 1976). Pri tem je šlo za različne oblike mobilnosti. Eni so na delo odhajali sezonsko, drugi so bili stalno zaposleni v Trstu in so se domov vračali konec tedna, večji del izseljevanja pa je bil trajnega tipa. Izviralo ni samo iz omejenih perspektiv obstoja v okviru vaškega gospodarskega in družbenega sistema. Prehajanje v mesto je bilo tudi odzivanje na priložnos­ti, ki jih je mesto ponujalo, izbira v želji po družbeni mobilnosti in presto­pu iz tradicionalnega v modernejše, mestno življenjsko okolje. Priseljenci s Krasa so bili pomembna komponenta tržaškega prebivalstva in v desetlet­jih pred prvo svetovno vojno so bili dobro zastopani tako v delavskih kot v malomeščanskih slovenskih vrstah. Zaključek V svoji študiji o kulturni krajini Krasa Panjek izpostavlja, kako si kraške krajine in ekonomije, ki jo je oblikovala vsaj od novega veka dalje, ni mogo­če razlagati zgolj v luči agrarnega izkoriščanja teritorija. Upoštevati je tre­ba tudi neagrarne dejavnosti prebivalstva, ki so z agrarnimi tvorile integri­ran kmečki gospodarski sistem (Panjek 2015). Ta sistem je imel med svojimi najvplivnejšimi zunanjimi dejavniki mesto Trst, ki je prestavljalo trg agrar­nih proizvodov in hkrati s svojo trgovsko, pomorsko in drugo ekonomi­jo generator priložnosti neagrarnega dohodka. Potencial in vpliv mesta na raz­voj zaledja se je eksponencialno večal po proglasitvi prostega pristani­šča na začetku 18. stoletja. V tej luči si je treba razlagati tudi razvoj prebival­stva. Kraške vasi v tržaški občini so bile v kontekstu razmerja med mestom in njegovim podeželjem zaradi neposredne bližine in pripadnosti mestne­mu upravnemu ozemlju v privilegiranem položaju. V času proste luke je kmečko prebivalstvo uživalo carinske in druge pravne privilegije ter zaš­čito gospodarsko najdonosnejših proizvodov. Integracija med agrarno eko­nomijo in neagrarnimi dejavnostmi je tu lahko prišla logistično najbolje do izraza v najrazličnejših kombinacijah. Število prebivalstva je zahvalju­joč kombiniranju različnih oblik dohodka v povezavi z mestno ekonomi­jo presegalo gospodarsko nosilnost samih agrarnih virov. Tržaški policijski ravnatelj Antonio Pittoni je v zvezi s tem že leta 1786 poročal dvorni pisar­ni, da se kmetje tržaškega podeželja napajajo v mestnem bogastvu in da je v vaseh, kot sta Križ in Prosek, mogoče naleteti na hiše gosposkega izgleda. Prebivalci tržaškega podeželja naj ne bi poznali revščine in mnogi naj bi bili »bogati«. Temu bogastvu pa so botrovali neagrarni viri dohodka in kme­tijstvo naj bi bilo zaradi tega zanemarjeno (Dorsi 1989, 143–5). Ekspanzija mesta je, kot smo videli, spodbudila prestrukturiranje agrarnih dejavno­sti, njegova bližina in prometne povezave pa so dovoljevale dinamično igro kombiniranja agrarnih in neagrarnih virov. Ti so v zadnjem delu obrav­navanega obdobja v večjih vaseh pridobivali na pomenu in ustvarjali sloje nekmečkega prebivalstva. Tudi vasi povirske prafare so živele v simbiozi s Trstom in izkoriščale možnosti integracije med agrarnimi in neagrarnimi viri dohodka. Zaradi večje razdalje, pripadnosti drugim upravnim enotam in še drugih oko­liščin pa je bilo usklajevanje agrarnega dohodka z viri mestne ekonomi­je v pri­merjavi s tržaškimi kraškimi vasmi omejeno in nezadostno, da bi lahko nosilo težo tako živahne naravne demografske rasti. Zato se je ta v veliki meri pretvarjala v stalno izseljevanje, počasno rast, stagnacijo ali celo padanje števila prebivalstva. Tako je, na primer, v Povirju število preb­ivalstva v 19. stoletju ostalo nespremenjeno, Sežana pa je imela ­kljub vlo­gi regionalnega središča v desetletjih pred prvo svetovno vojno celo najviš­jo stopnjo izseljevanja. Tudi v kraškem delu tržaške občine so demografsko rast uravnavala migracijska gibanja, ki so bila odraz splošnih zgodovin­skih trendov in specifičnih faz tržaškega razvoja. V obdobjih rasti mesta in njegove ekonomije je priseljence pritegnila tudi njegova neposredna kmeč­ka okolica. Do srede 19. stoletja so ti zapolnjevali vrzeli negativnega narav­nega salda. Ko se je naravna rast stabilizirala in je smrtnost ni več ogrožala, pa je izseljevanje odnašalo del prebivalstva, ki v vaškem družbenogos­podarskem sistemu ni videlo zadovoljivih življenjskih perspektiv. Dejstvo, da je od osemdesetih let 19. stoletja in tudi v prvem desetletju 20. stolet­ja, ko se je število prebivalstva občutno povečalo, izseljevanje iz kraških vasi tržaške občine pojemalo, kaže, da je rast mesta v tem obdobju zagotav­ljala vzdržnost sistema integrirane ekonomije na njegovem neposrednem podeželju. Ob njej pa je rasel delež prebivalstva, pri katerem sta bili primar­na dejavnost in glavnina dohodka neagrarna. Viri in literatura Arhivski viri AGT: Archivio Generale del Comune di Trieste Archivio Magistratuale 1815–1852 AST, CF: Archivio di Stato di Trieste, Catasto Franceschino Divača Ležeče Merče Povir Sežana Štorje ŠAK: Škofijski arhiv Koper Župnija Povir, Krstne knjige 1623–1872 Župnija Povir, Smrtne knjige 1651–1915 Župnija Sežana, Krstne knjige 1778–1925 Župnija Sežana, Smrtne knjige 1778–1899 Župnija Divača, Krstne knjige 1786–1890 Župnija Divača, Smrtne knjige 1789–1890 Kaplanija Štorje, Krstne knjige 1802–1890 Kaplanija Štorje, Smrtne knjige 1802–1865 ZAŽB: Zgodovinski arhiv župnije Bazovica Liber baptisatorum 1786–1841 in 1842–1913 Liber defunctorum 1786–1841 in 1842–1943 Objavljeni viri Österreichische Statistik (1882–1914): Ergebnisse der Volkszählungen etc. Wien, K.k. Statistische Central-Commission. Band I, Heft 1 (1880); Band XXXII, Heft 1, 2, 5(1890); Band LXIII, Heft 1, 2; Band LXIV, Heft 1, 2(1900); Band 1 Neue Folge, Heft 1, 2; Band 2 Neue Folge, Heft 1(1910). Literatura Blaznik, P., idr., ur. 1970. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog, zv. 1. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti in Državna založba Slovenije. Brecelj, A., Z. Legiša in I. Vogrič. 1989. Nabrežinski kamnolomi. Trst: Založništvo tržaškega tiska. Breschi, M., A. Kalc in E. Navarra. 2001. »La nascita di una citta. Storia mini­ma della popolazione di Trieste (secc. XVIII–XIX).« V Storia economica e sociale di Trieste. I: La citta dei gruppi 1719–1918, ur. R. Finzi in G. Panjek, 69–237. Trieste: Lint. Brodmann, G. 1821. Memorie politico-economiche della citta e territorio di Trieste della penisola d'Istria della Dalmazia fu veneta di Ragusi e dell'Al­bania ora congiunti all'austriaco impero. Venezia: Tipografia Alvispopoli. Bufon, M., in A. Kalc. 1991. Krajevni leksikon Slovencev v Italiji. Tržaška pokra­jina. Trst: Založništvo tržaškega tiska. Della Bona, G. B. 1856. Osservazioni ed aggiunte sopra alcuni passi dell'Istoria della Contea di Gorizia di Carlo Morelli di Schönfeld. Gorizia. Dorsi, P. 1989. »'Liberta' e 'Legislazione'. Il rapporto del barone Pittoni sullo sta­to della citta di Trieste e del suo Territorio (1786).« Archeografo Triestino 97: 137–85. Faber, E. 1995. Litorale Austriaco: das österreichische und kroatische Küstenland 1700–1780. Trondheim, Graz: Historisk Institut, Steiermärkisches Landesarchiv. Iancis, P. 2001. »Manifattoti e lavoranzia«. Le forme del lavoro a Gorizia nel Settecento. Gorizia: Edizioni della Laguna. Kalc, A. 1999. »Tržaško podeželje in policijski red iz leta 1777. Kratek spre­hod med črko in stvarnostjo.« Annales. Series historia et sociologia 9 (2): 271–88. Kalc, A. 2004. »Žensko prebivalstvo v Trstu leta 1775: nekaj socialno-demograf­skih in gospodarskih vidikov ter metodoloških vprašanj.« Zgodovinski časopis 58 (3–4): 337–76. Kalc, A. 2005. »Vinogradništvo in trgovina z vinom na Tržaškem v 18. stoletju kot področje spora med 'tradicionalnim' in 'inovativnim'.« Annales. Series historia et sociologia 15 (2): 291–308. Kalc, A. 2008. »Konskripcija tržaškega Teritorija iz let 1777/78.« Zgodovinski časopis 62 (1–2): 29–44. Kalc, A. 2011. »Trst v času Ilirskih provinc: nekaj demografskih vidikov.« V Pirjevčev zbornik: poti zgodovine med severnim Jadranom, srednjo in vzhodno Evropo: ob 70. obletnici akad. prof. dr. Jožeta Pirjevca, ur. G. Bajc in B. Klabjan, 37–47. Koper: Univerzitetna založba Annales, 37–47. Kalc, A. 2013. »Vidiki razvoja prebivalstva Goriške-Gradiške v 19. stoletju in do prve svetovne vojne.« Acta Histriae 21 (4): 683–706. Kandler, P. 1846. »Del Territorio di Trieste.« L’Istria, 25. 6., 180–82. Kos, M. 1954. Srednjeveški urbarji za Slovenijo. Urbarji Slovenskega Primorja. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Merkú, P. 1994. Il »Libro di perticationi« del notaro Giusto Ravizza (1525): il te­sto e l'analisi dei nomi personali, di istituzioni e di luoghi. Trieste: Devin. Montanelli, P. 1905. Il movimento storico della popolazione di Trieste. Trieste. Navarra, E. 1993. Famiglie e terre a Barcola fra '700 e '800. Trieste. Pahor, M. 1976. »Kraška vas Povir. Primer simbioze med kopnim in morjem.« Goriški letnik 3: 97–123. Pahor, M., ur. 1987. L'uomo e la vite = Človek in trta. Trst: Provincia di Trieste. Panjek, A. 2012. »Goriške duše 1566: prostorska, demografska in socialna struktura prebivalstva v ekonomski konjunkturi.« Acta Histriae 20 (3): 459–84. Panjek, A. 2015. Kulturna krajina in okolje Krasa. Koper: Založba Univerze na Primorskem. Semerani, L., D. De Rosa in L. Celli. 1970. Il Carso Triestino: Santa Croce. Trieste: Libreria. Skrinjar, P. 2006. Sežana. Sonce nad prestolnico Krasa. Sežana: Ad Pirum. Valenčič, V. 1962. »Štetje prebivalstva leta 1754 v predjožefinski ljubljanski šk­ofiji in njegovi rezultati.« Zgodovinski časopis 16 (1–4): 27–53. Valenčič, V. 1996. »Prebivalstvo po župnijah na Kranjskem v letih 1778 in okrog 1780.« Zgodovinski časopis 50 (1): 53–63. Volpi Lisjak, B. 1995. Slovensko pomorsko ribištvo skozi stoletja od Trsta do Timave. Trst: Mladika. Volpi Lisjak, B. 1996. La spettacolare pesca del tonno attraverso i secoli nel Golfo di Trieste. Trieste: Mladika. Zubini, F. 2007. Opicina: ameno villaggio dell'altipiano, ai tempi dell'impero. Triste: Italo Svevo. Zwitter, F. 1936. Prebivalstvo na Slovenskem od XVIII. stoetja. do današnjih dni. Ljubljana. doi: https://doi.org/10.26493/978-961-7023-81-7.155-188 155 Tabela 6.1: Prebivalstvo kraških vasi tržaškega teritorija od leta 1525 do leta 1910 Leto Križ Prosek Kontovel Opčine Bani Trebče Padriče Gropada Bazovica Lipica Lonjer Skupno *1525 75 150 75                 500 *1648 375 280 280 155 5 100 25 65 205 5 50 1.545 1778 487 414 396 413 96 245 98 112 299 58 157 2.775 1800 566 482 328 478 112 295 97 135 355 51 174 3.073 1810 620 533 475 635 113 283 107 146 370 51 231 3.564 1818 724 629 518 779 130 332 116 160 421 51 223 4.083 1846 1.032 980 801 1.387 161 479 182 247 674   509 6.452 1869 1.223 1.136 852 1.458 183 630 182 330 701   589 7.284 1880 1.372 1.135 897 1.392 215 693 217 366 757 57 579 7.680 1890 1.503 1.102 931 1.441 211 718 246 390 742 74 592 7.950 1900 1.721 1.007 936 1.442 206 722 254 394 745 80 651 8.158 1910 1.778 1.148 1.003 1.977 235 792 301 422 872 93 754 9.375 * ocena Viri: Montanelli 1905; Brodmann 1821; Kalc 2008; Državna ljudska štetja 1869–1910. Graf 6.4: Rojstva v kaplaniji Bazovica v letih 1645–1800 (število in 5-letna premična sredina) Vir: ZAŽB, Knjige krstov in smrti. 7 Integriranje dohodkov v kmečki ekonomiji v dobi industrializacije Žarko Lazarević Inštitut za novejšo zgodovino Kongresni trg 1, Ljubljana zarko.lazarevic@inz.si Uvod Tema razprave je vprašanje integriranja različnih virov dohodkov v kmeč­kem gospodarstvu v času industrializacije, to je v času do druge svetovne vojne. Za slovenski prostor je od zadnjih desetletij 19. stoletja značilen po­časen proces industrializacije. Industrializacija je bila sestavni del druž­bene in ekonomske penetracije kapitalističnih odnosov. Kot taka počasi spreminja gospodarska in družbena razmerja. Tudi kmetijstvo ni bilo iz­ven tega procesa. Industrializacija in prodirajoči kapitalistični odnosi so na koncept kmečkega gospodarjenja vplivali večplastno (Gospodarska 1970, 619–51). Vplivi so bili tako ekonomski kot socialni. Ekonomski v smislu, da morajo kmetije in kmetje nastopati na trgu zaradi logike denarnega gospo­darjenja. Trg določa ceno kmečkih pridelkov in dela, ker je prostor menja­ve, prodaje in nakupov. Socialni vplivi so tudi večplastni. Na eni strani gre za kulturno preobrazbo podeželja z intenzivnim prodorom in uporabo poj­mov, kot so dobiček, kredit, obresti, kapital, vrednost dela in podobno, če navedemo le nekatere, se pravi kategorij, ki jih prinaša koncept kapitalistič­nih odnosov. Ko govorimo o kapitalizmu, se je vsekakor priročno nasloniti na Braudelovo razločevalno tipologijo. Avtor namreč loči med kapitalistič­nim in tržnim gospodarstvom (Braudel 2010, 64). Če ostanemo v okviru kmetijstva, potem lahko po Braudelu zatrdimo, da je vsak kmet odvisen od trga, saj svoje pridelke prodaja na trgu, pa zato še nima značaja kapitalistič­nega podjetja. Na drugi strani gre za procese socialne modernizacije, spre­minjanje življenjskih stilov po vzoru meščanstva in s tem povezanih rasto­čih stroškov na podeželju, ki jih je bilo potrebno financirati. Kmetje so bili na eni strani prisiljeni povečati tako ekonomijo obsega kot tudi donos na vložena sredstva in delo. Le tako so lahko sledili rasti življenjskih stroškov. Integriranje različnih tipov dohodkov oz. diverzifikacija dohodkov je bila v tem procesu izjemno pomembna. Zanašanje zgolj na rast dono­sa zemlje je bila predolga pot, pa tudi zemlja kot dobrina je bila omeje­na, o čemer priča razdrobljena posestna struktura. Zato nastopijo različne strategije in prakse maksimiranja dohodka oz. večanja ekonomije obsega, ko kmetje razvijajo tudi storitvene dejavnosti in proizvodnjo določenih ar­tiklov izven ozkega pojmovanja kmetijskih panog, to pa zato, da bi zagot­ovili dodatna sredstva ob golem preživetju, ki so ga nudile kmetije, ali pa je šlo za iskanje dodatnega zaslužka za dvig življenjske ravni, tudi za in­vesticije. Lahko je šlo tudi za izkoriščanje obstoječih poslovnih priložnos­ti. Motivi so bili različni, tako v pojavnih oblikah kot v različnih časovnih prerezih. Te strategije in prakse združujemo v pojmu integrirana kmeč­ka ekonomija, s katerim označujemo združevanje agrarnih in neagrarnih dejavnosti v okviru kmečke ekonomije moderne dobe kot zavesten proces širjenja ekonomskih potencialov kmetije in kmečkega dela. Gre za procese širših vsebinskih, zelo zapletenih, prav nič enoznačnih in predvsem dolgo­trajnih časovnih dimenzij. Pri tem je potrebno opozoriti, da je bila značil­na dvojnost podobe procesov diverzifikacije oz. integriranja različnih virov dohodkov. Priča smo tako spontanosti kot tudi načrtnemu spodbujanju in­tegriranja različnih virov dohodkov, a tudi regulaciji virov dohodkov prek primerov stimulacije določenih dejavnosti, kot je bilo denimo čipkarstvo. V moderni dobi, v dobi aktivne gospodarske politike, postane prin­cip integracije različnih tipov dohodkov eno temeljnih orodij dolgoročnega poslovnega prilagajanja kmečkih gospodarstev spreminjajočemu se okol­ju. Celo več, vzorec integrirane kmečke ekonomije postane jedro kmetijske politike do druge svetovne vojne. Dolgoročni koncept kmetijske politike lahko povzamemo v treh točkah: dvig izobrazbe podeželskega prebival­stva, subvencionirano uvajanje novih tehnologij in izkoriščanje notranjih rezerv. Določena raven znanja in izkušenj je nujno potrebna za uvajanje in obvladovanje gospodarskih procesov, zato tudi poudarek na izobrazbi. Že na prvi izobraževalni ravni, to je na ravni osnovne pismenosti prebival­stva, se s tem znižujejo stroški razširjanja informacij (Senjur 2002, 289). Izobraženo prebivalstvo je produktivnejše, učinkoviteje uporablja kapital, se lažje prilagaja novim tehnologijam in je sposobno sproti nadgrajevati obstoječe znanje (Samuelson in Nordhaus 2002, 542). Širjenje izobrazbene ravni prebivalstva oz. družbe kot celote ustvarja ozračje, naklonjeno raz­voju na vseh področjih, ne samo na ekonomskem. Hkrati pa se z dvigo­vanjem izobrazbene ravni tudi povečuje možnost inovacij tako na sploš­nodružbeni ravni, na ravni podjetniških strategij in praks kot tudi na ravni tehnologije gospodarskega razvoja (Senjur 2002, 289–91), torej tudi palete integriranja različnih dohodkov, kar je zajemala tretja točka pod imenom izkoriščanje vseh notranjih rezerv kmetij za povečanje dohodkov kmetij. S stališča logike poslovanja naj bi kmetje v tem procesu prešli na podjetniški princip, kmetija naj bi postala čista ekonomska enota s tržno proizvod­njo. Zato naj bi bilo na kmetijah nujno spremljati denarni tok z uvajanjem kmečkega knji­govodstva. Na tej poti prestrukturiranja v konceptualnem in tehniškem smislu naj bi kmetom ob strani stalo zadružništvo kot orod­je prilagajanja kapitalistični ekonomiji. Kmetom naj bi omogočalo orga­niziran vstop nas trg, da bi presegli omejitve in slabosti posamičnega vsto­panja v tržna razmerja. Kmetje naj bi na trg vstopali kot povezana socialna in ekonomska interesna skupina (prek zadrug in zadružnih zvez) in ne kot posamezniki. Ko govorimo o iskanju notranjih rezerv na kmetijah, se je v historični izkušnji kot najpomembnejša sestavina kazala t. i. domača obrt oz. hiš­na industrija. Gre za dva termina, bolje rečeno koncepta, ki sta v sloven­skem prostoru označevala lastnosti načinov gospodarjenja na slovenskih kmetijah. Bila sta tudi zakonodajno opredeljena zaradi davčnih razlogov. Kmečka neagrarna proizvodnja namreč ni bila obdavčena vse do druge svetovne vojne. Pot zakonodajnega definiranja kmečke obrtne proizvodnje ni šla hitro. Predvsem je bila posledica razvoja sistema obdavčenja. Obrtni zakon iz leta 1859, ki je uvedel splošno liberalizacijo gospodarske pobude, kmečke obrtne proizvodnje ni reguliral, štel jo je za »postranske obrti/hišna postranska opravila«, v kolikor so izvirala iz predelave pridelkov ali izdelkov iz virov na kmetiji in so jih opravljali člani kmečke družine. Čeprav ne v podrobnostih, pa je bil okvir definicije tak. V kasnejših letih je prišlo do natančnejšega definiranja obsega in značilnosti kmečke obrtne proizvodnje. Šlo je za enega od načinov pomoči kmetom. V kriznih raz­merah v kmetijstvu se je kmečka obrtna proizvodnja kazala kot pomem­ben prispevek k stabilizaciji razmer oz. izboljšanju dohodkovnega položa­ja kmetov. Leta 1883 so tako z novelo obrtnega zakona opredelili pojem »hišne industrije« (nem. Hausindustrie), z besedami, da gre za dejavnost, »ki jo ljudje opravljajo v stanovanju, po krajevnem običaju, kot glavni ali postranski posel, vendar tako, da pri tem ne uporabljajo nobenih tujih moči, marveč delajo le osebno ali pa kvečjemu s člani lastnega domačin­stva«. Pri opredeljevanju kmečke obrtniške proizvodnje sta bila pomemb­na dva kriterija, to je prostor delovanja in zaposlovanje. S tako omejitvijo so kmetom omejevali možnosti nelojalne konkurence. Enako dikcijo, le ne­koliko posodobljeno, je vsebovala tudi definicija iz leta 1931. Jugoslovanski obrtni zakon je opustil pojem hišne industrije, industrijo je zamenjal z delavnostjo. Hišna delavnost je bila opredeljena kot »opravilo, ki ga oprav­lja posameznik samostojno ali s svojimi družinskimi člani v prostorih svo­jega stanovanja«. Bistvena sestavina je bila torej še naprej omejitev glede prostora in zaposlovanja. Zakon je tudi prepoznal tehnološki napredek in kmečke obrti ni omejeval le na ročno delo, uporaba strojev ni bila ovira pri priznavanju statusa hišne delavnosti (Mohorič 1950–51, 12–6). S tem se je izpostavila tudi bistvena značilnost dejavnosti, štetih pod pojmi »delo na domu, hišna industrija, hišna delavnost, domače obrti ali postranske de­javnosti,« kakor so bili opredeljeni načini integriranja različnih virov do­hodkov na kmetijah v zadnjih dveh stoletjih. Te dejavnosti so bile del nefor­malnega sektorja, redkokdaj statistično spremljanega. Čeprav manj vidne, pa so močno vplivale na kakovost življenja na podeželju. O tem pričajo tudi vznesene besede Ivana Mohoriča (1950–51, 25), ki je zapisal: Domača obrt združuje deset tisoče pridnih rok pod krovi tisočerih kmečkih domov v tihem in skromnem delu, v borbi za obstoj in v plemeniti tekmi za izboljšanje življenjskih razmer. Njenih delovnih armad, ki prekašajo najmočnejše industrijske kombinate, statisti­ka ne more zajeti. Ostaja nevidna, nikjer reklamirana, zato pa tem aktivnejša. Kakor je v svojih tvornih oblikah in vrstah neizčrpna, je tudi njena dinamika živa in prebojna […] v svoji kompleksnosti je postala neobhodna komponenta nacionalnega dohodka in nar­odnega blagostanja. S temi besedami je Mohorič, ki ni skrival navdušenja nad delavnostjo in tvornostjo kmečkega prebivalstva, opozoril na fenomene ekonomizacije različnih potencialov kmečkega gospodarstva. 1. Strukturna neskladja V retrospektivi kmetijskega razvoja od srede 19. do srede 20. stoletja lo­čimo dve veliki strukturni kmetijski krizi, ko je bila prilagoditvena spo­sobnost kmetijstva na veliki preizkušnji. Ob tem imamo v mislih kme­tijski krizi v zadnjih desetletjih 19. stoletja ter v času prve jugoslovanske države. Ob upoštevanju geografskih in pedoloških značilnosti slovenskega ozemlja je potrebno izpostaviti, da sta bili obe posledici strukturne nepri­lagojenosti kmetijstva – razdrobljenost kmetij, nizka donosnost ter temu ustrez­na rentabilnost in prenaseljenost podeželja – oz, čedalje bolj uveljav­ljajoče se komercializa­cije v tem sektorju. Zato tudi ni presenetljivo, da sta se navz­ven odslikavali z enako merljivim pojavom, to je v visoki zadolže­nosti kmečkega prebivalstva. Krizne razmere v slovenskem kmetijstvu v drugi polovici devet­najstega stoletja niso bile samo slovenska posebnost, temveč je šlo za splošno evropsko agrarno krizo. Izhod iz te krize, ki smo jo poimenova­li prva strukturna kriza slovenskega kmetijstva, se je kazal samo v odpra­vi že omenjenih strukturnih neskladij in prilagoditvi proizvodne sestave kmetij denarnemu gospodarstvu. Obenem pa so kmetje z razvojem indus­trije in prometa, predvsem železniškega, čemur domača kmečka obrt in organizacija prodaje nista mogli konkurirati ne po ceni ne po kvaliteti in kvantiteti, izgubili pomemben vir dohodkov. Izpada tega dohodka ni bilo moč nadomestiti s povečano prodajo lastnih agrarnih produktov, kar je onemogočala slaba tehnologija pridelovanja in tuja konkurenca. Pri tem mislimo na dotok ameriškega in ruskega žita, ki je zniževalo cene na do­mačem avstrijskem tržišču. Zaradi tega je moral kmet prodajati čim več svojih proizvodov ali reducirati lastno porabo, če je hotel zadostiti vsem po­trebam po gotovini. Izpad dohodkov je bil mogoč s poglobitvijo diverzifi­kacije dohodkov dolgoročno ali kratkoročno, z zadolževanjem. Slednja pot je bila hitrejša. V osemdesetih letih 19. stoletja je bila približno petina slo­venskih kmetov prezadolžena, petina močno zadolžena in petina manj oz. znosno zadolžena. Preostalih 40 % slovenskih kmetov pa naj ne bi bilo za­dolženih (Trček 1963, 36). Tok dogodkov je ubral nekoliko ugodnejšo pot približno od začet­ka devetdesetih let 19. stoletja dalje. To je čas počasnega izboljševanja raz­mer v kmetijstvu in s tem na podeželju. Prišlo je do spremembe tehnologi­je kmetovanja, uveljavljati se je začela specializacija kmetijske proizvod­nje. Težišče slovenskega kmetijstva se je premaknilo s pretežne proizvod­nje žitaric na intenzivno živinorejo in je zato prišlo do povečanja deleža travnikov. Zunanji odraz tega je bil večinski prehod slovenskih kmetov na hlevsko živinorejo, v poljedelstvu pa zaradi razpoložljivega gnoja pre­hod na vrstenje poljščin. Razmah industrijske produkcije je omogočil po­cenitev orodja in strojev, ki so postali dostopni večjemu številu kmetov. Tako so že srednji in tudi mali kmetje začeli uporabljati železni plug in najosnovnejše stroje. Pri intenziviranju kmetijske produkcije so pred­njačile Koroška, Štajerska in deli Kranjske, predvsem Ljubljanska kotlina in Gorenjska. Zaznavali so povečano uporabo umetnih gnojil, pa čeprav omejeno na veleposest in velike kmetije. Dvignil se je tudi hektarski donos, ki pa je še vedno precej zaostajal za evropskimi dosežki. V tem času sta pos­tala pomembna obnovljeno vinogradništvo in sadjarstvo. Pomembno mesto je dobil tudi hmelj, zlasti v Savinjski dolini (Maček 1995). Pričeli so z uva­janjem novih pasem v živinoreji in z modernejšimi načini vzreje, kar je počasi povečalo stalež živine, ki se je dvignil za dobro petino (Trček 1963, 41). Najpomembnejši panogi sta še naprej ostali govedoreja in svinjereja. Znaten in stalen vir dohodkov je predstavljal gozd, ki pa so ga imeli v do­volj velikem obsegu le redki kmetje. K okrevanju kmetijstva je pripomogla tudi država s predpisovanjem zaščitnih carin za domače kmetijstvo, kar je zaradi višjih kmetijskih cen dvigovalo dohodke kmečkega življa. Naraščanje cen kmetijskih pridelkov – v povprečju so poskočile sko­raj za tretjino – ni samo pospeševalo intenziviranja proizvodnje, temveč je pripomoglo tudi k ustreznejšemu zadovoljevanju kmetovih potreb, pa če­prav so obenem z dohodki naraščali tudi stroški. Sočasno je popustilo tudi breme dolgov, ki so bili pred prvo svetovno vojno nominalno resda neko­liko, realno pa precej manjši kakor v predhodnih desetletjih devetnajstega stoletja. Izboljšanje razmer pa vendar ni bilo tolikšno, da bi si kmetijstvo v celoti opomoglo. Trček ga ocenjuje za tolikšno, da je večina kmetov lahko preživela na svojih kmetijah (Trček 1963, 40–1). Oteževalna okoliščina je bila tudi razdrobljenost kmečke posesti. Le-ta se je vedno znova drobila zaradi določil dednega zakona iz 1868. leta, ki je dovoljeval svobodno delitev kmečke posesti, kar je že do tedaj veljalo na območju Ilirskih provinc na osnovi francoskih uredb. Zaradi vtisa škod­ljive drobitve kmetij je država v letu 1889 sprejela poseben zakon, ki je v določenih primerih omejil delitev srednjih posesti. Podrobno naj bi to ure­dili v deželah samih glede na lokalne razmere, kar pa so na slovenskem et­ničnem prostoru 1903. leta storili samo na Koroškem. Tako so v letu 1902 na slovenskem prostoru prevladovale male kmetije. 12,5 % je bilo takih, ki so imele manj kakor pol hektarja zemlje in 23 % od 0,5 do 2 ha. Dobra petina (21,5 %) slovenskih kmetov je živela na 2 do 5 ha velikih kmetijah. Srednjih kmetij, med katere Gestrin in Melik prištevata tiste s 5 do 10 ha zemlje, je bilo 18 %, takih s prek 10 ha zemlje pa je bilo za četrtino. Med posamezni­mi pokrajinami so bile občutne razlike. Najbolj razdrobljeno posest so ime­li na Primorskem in severozahodnem Štajerskem, najmanj pa na Koroškem (Gestrin in Melik 1966, 164–5, 242–3). V tem obdobju beležimo tudi pomembno strukturno spremembo, ki se je odražala v znižanju števila kmečkega prebivalstva oz. uskladitvi s produkcijskimi potenciali. V devetdesetih letih je zaradi nezmožnosti zagotovitve zadovoljivih ali želenih življenjskih razmer prišlo do velikega izseljevanja 'odvečnega' kmečkega prebivalstva. Migracijski tok se je us­meril predvsem v tujino, v razne evropske države in Ameriko, predvsem v Združene države, pa tudi na obrobje slovenskega prostora. Pozitivni učinki teh strukturnih sprememb, pri čemer vprašanje raz­drobljenosti ni bilo odpravljeno, so se izčrpali v naslednjih desetletjih, tako da je slovensko kmetijstvo v času prve jugoslovanske države ponovno sta­lo pred enakimi dilemami kakor v drugi polovici devet­najstega stoletja. Te dileme smo označili za drugo strukturno krizo slovenskega kmetijstva. Z vstopom v jugoslovansko državo so se spreminjala medpanožna razmerja relativnih cen v korist industrijskih dejavnosti. S tem pa se je spremenil tudi makroekonomski položaj kmetijstva kot celote in tudi posameznih kmetij. V kombinaciji z mednarodnimi okoliščinami padajočih cen je bilo sloven­sko kmetijstvo v času med obema vojnama v krizi, celo pred veliko depresi­jo tridesetih let. Če je nastanek jugoslovanskega gospodarskega prostora vzpodbudil hiter industrijski razvoj Slovenije, pa na področju kmetijstva niso beležili tako ugodnih rezultatov, kljub izdatnemu trudu kmetijskopos­peševalne službe. Vzrokov konstantno kriznih razmer v kmetijstvu ni moč pripisa­ti izključno agrarni konkurenci novega gospodarskega prostora ali samo kmetijstvu nenaklonjenim splošnoekonomskim razmeram, čeprav jih ne gre zanemariti. Predvsem moramo vzeti v zakup dejstvo, da so se v dveh desetletjih pred drugo svetovno vojno znova zaostrovala notranja nesklad­ja slovenskega kmetijstva, ki so se zrcalila v veliki oz. prekomerni kmečki zadolženosti. Slovenija v obdobju med vojnama je bila še vedno pretežno agrarna dežela, kjer se je kar 60 % prebivalstva preživljalo s kmetijstvom (Ilešič 1940, 68). Obenem je bila Slovenija tudi dežela malih kmetij, saj je bilo kar slabih 60 % takih, ki niso presegale 5 hektarjev površine. Opazno nizek je bil tudi delež velikih kmetij, to je tistih s prek 50 hektarjev zemlje. Bilo jih je le za dober odstotek, pri čemer ne smemo pričakovati, da je šlo tu za obsežne veleposesti, saj je večina med njimi obsegala do 100 hektar­jev (Bilimovič 1939, 5). Neugodni posestni strukturi se je pridruževala znova aktualna pre­naseljenost podeželja. Svetozar Ilešič je v svoji izčrpni razpravi ugotovil, da je bila gostota kmečkega prebivalstva ena najvišjih v Jugoslaviji, saj je na kvadratnem kilometru obdelovalne zemlje živelo v povprečju 190 prebival­cev, drugje pa le 144. Poleg tega je bila obljudenost obdelovalne površine tudi ena najvišjih v Evropi, podobno razmerje je bilo tedaj moč najti samo še v Švici in deloma Italiji (Ilešič 1940, 62–3). Po gostoti in deležu kmečke­ga prebivalstva so zlasti izstopali štajerski in prekmurski okraji, za njimi pa belokranjski. Ni odveč pripomniti, da so bile v teh predelih obenem tudi najbolj razdrobljene kmetije (Statistični godišnjak 1939, 98). Preobljudenost slovenskega podeželja je bila posledica nezadostnega razvoja drugih gospodarskih panog, tehnološkega izpopolnjevanja in dvi­ga storilnosti dela v industriji, ki ni zmogla zaposliti vsega na kmetih 'od­večnega' prebivalstva. Obenem je bila tem ljudem zaprta tudi pot v tujino in so bili prisiljeni ostati doma. Prenaseljenost podeželja je imela negativni odraz tudi v tehnologiji kmetovanja, ker je ob obilici delovnih rok izosta­jal vzvod, ki bi kmete prisiljeval k modernizaciji proizvodnje (Gospodarska 1970, 218). V slovenskem kmetijstvu je tako še vedno prevladovalo ročno delo in s tem velika fizična obremenjenost kmetov (Maister 1938, 93–116), o čemer zelo nazorno pričajo Erjavčevi podatki iz leta 1925 o opremljenos­ti slovenskih kmetij s stroji in orodji, ki je bila, milo rečeno, še vedno zelo skromna (Erjavec 1928, 37). Pomanjkljiva opremljenost slovenskih kmetij z mehanizacijo, pozabi­ti pa ne smemo tudi na še vedno nezadostno uporabo umetnih in drugih gnojil, je imela posledico v neučinkoviti in zato nizkodonosni proizvod­nji, ki je jasno vidna v nizkem hektarskem donosu zlasti v primer­javi s širšim evropskim prostorom. Slovensko kmetijstvo je bilo v primerjavi z jugoslovanskim povprečjem resda veliko učinkovitejše, vendar je na dru­gi strani kazalo klavrne rezultate v primerjavi s kmetijsko in drugače raz­vitimi deželami. Trditev bomo ilustrirali na primeru pšenice, ki je bila najpomembnej­ši poljedelski pridelek. Slovenski kmetje so v obdobju med vojnama pove­čali pridelek pšenice za sedmino (z 8,4 na 9,6 q/ha) in tako uspeli zman­jšati prehrambni primanjkljaj Slovenije (Erjavec 1928, 17–34). A s tem še daleč niso dosegali povprečnega evropskega pridelka, ki je znašal 16,5 q/ha. Slovenija je bila v spodnjem delu lestvice v družbi s Španijo, Portugalsko, Romunijo, Bolgarijo, Grčijo in Turčijo. Sredi lestvice so se nahajale vzhod­noevropske, medtem ko so srednje- in zahodnoevropske države imele nad­povprečno učinkovito kmetijsko proizvodnjo. Kot primer navedimo, da so Danska, Nizozemska in Belgija, ki so že do tedaj imele najvišji hektar­ski donos v Evropi, le-tega v tridesetih letih še povečale. Konkretno so na Danskem poželi 29 q pšenice na hektar (Bilten 1937). Zgoraj smo rekli, da so se strukturna neskladja slovenskega kmetijs­tva kazala v veliki zadolženosti kmečkega življa, ki je bila obenem tudi posle­dica razdiralnih učinkov velike gospodarske krize, ko so se kmetijske cene znižale za polovico. Ravno v tej zadolženosti se je zrcalila podoba sloven­skega kmetijstva, saj so med zadolženimi prevladovale male kmetije, ki niso bile sposobne zadostiti pogojem tržnega gospodarjenja. V zadolženos­ti se je namreč odražal proces optimalizacije velikosti kmetij, narekovane s strani trga. Ko gledamo podatke o posestni strukturi zadolženih kmetij, ugotovi­mo, da je bilo med njimi kar 60 % takih, ki niso presegale desetih hektarjev. Ta delež postane veliko povednejši, ko mu pridružimo spoznanja iz ana­lize »bilanc poslovanja«. Na taki osnovi je moč sklepati, da v dvajsetih letih nikakor ni bilo mogoče preživeti na kmetiji, ki ni presegala petih hektarjev in je bilo zato nujno iskati zaslužek izven kmetijstva. Z izbruhom krize so v to kategorijo prišle tudi kmetije v obsegu desetih hektarjev, ki so v prvem desetletju jugoslovanske države še omogočale pokrivanje vseh izdatkov iz­ključno s kmetovanjem. K takemu sklepu nas poleg navedenega vodijo tudi podatki iz popisa prebivalstva v letu 1931, ko so ugotovili, da je na dob­ri petini slovenskih kmetijskih obratov kmetijstvo postranska dejavnost (Maister 1938, 94). Ta delež pa se po številkah približno ujema s številom zadolženih kmetij v obsegu do desetih hektarjev. Tako lahko zatrdimo, da je v tridesetih letih optimalna velikost kmetije, ki je ob nujni specializaciji proizvodnje poleg preživetja omogočala tudi določeno akumulacijo, že pre­segala deset hektarjev. Take tendence so seveda pretile z velikimi gospodarskimi, socialni­mi in tudi političnimi pretresi, kajti celovita razsežnost problema se nam pokaže ob zgovornem dejstvu, da je na slovenskem podeželju kar tri četr­tine kmetov svojim družinam zagotavljalo eksistenco na kmetijah, ki niso presegale desetih hektarjev in ob tem odmislimo še neugodno strukturo posesti. Še več, s spremembo vidika opazovanja, ko vključimo celotno šte­vilo zadolženih kmetij v Sloveniji – katerih delež se je približeval 40 % in med katerimi so prevladovale male kmetije –, ugotovimo, da je bila kar četrtina tedanjega prebivalstva Slovenije na poti zanesljivega ekonomske­ga propada. To pa je bila vsekakor odločno prevelika populacija, da bi drža­va ostala ravnodušna in ne bi posredovala. Še zlasti zato ne, ker je bila tem množicam pot v industrijo ali izseljenstvo zaprta. S proglasitvijo »Zakona o zaščiti kmetov« in z njim tudi moratorija za kmečke dolgove v letu 1932 ter s kasnejšo zakonodajo je bila konzervirana obstoječa posestna struktura. Male kmetije so se tako še naprej ohranjale pri življenju (Lazarević 1994). Zastavlja se nam tudi vprašanje, ali je bil drugačen razplet sploh mo­goč. Veliko število neuspešnih dražb v tridesetih letih kaže, da zaradi pre­polovitve dohodkov tudi večji kmetje med krizo niso razpolagali z zadost­nimi sredstvi za nakup bankrotiranih kmetij. Le tako bi namreč lahko nastajala večja kmečka gospodarstva, ki bi bila tržno naravnana. Tudi novo zadolževanje v ta namen je bilo izključeno, ker je bila kreditna sposobnost kmetov v temeljih omajana, svoje pa so pridodale tudi negativne izkušnje z moratorijem. 2. Pogledi in razprave Kot smo opozorili že zgoraj, je slovenska kmetijska politika slonela na treh stebrih: izobraževanju kmetov, uporabi notranjih rezerv in postopno sub­vencionirani tehnološki posodobitvi za dvig produktivnosti. Tako zas­tavljena strategija agrarne politik00e ni bila zgrešena. Njen osrednji cilj, konceptualno in tehnološko transformacijo kmetijstva, so zasnovali dolgo­ročno. Kot nosilce transformacije so določili srednje in večje kmetije, ki so izpolnjevale pogoje za prehod v podjetniški način poslovanja. Za te kmetije so pričakovali, da bi z dvigom ekonomije obsega oz. produktivnosti lahko upravičile vlaganja za potrebe prestrukturiranja. Taki ukrepi so bili v soz­vočju s stvarnostjo na podeželju, s strukturo v kmetijstvu. Narejene anali­ze so kazale, da je mogoče posplošeno razlikovati dve vrsti kmetij glede na princip poslovanja. Anton Jamnik je tako ločil »samooskrbne«, male kme­tije, katerih namen je zagotoviti osnovno preživetje družinskih članov, ki so edina delovna sila. Člani so bili fizično močno, tudi prekomerno obre­menjeni. Vstopanje na trg je bilo sporadično le toliko, kolikor je potrebno za zadovoljitev nujnih potreb po denarju (Jamnik 1931, 10). Za kaj več niti ni bilo možnosti, saj je šlo za majhne, celo zelo drobne kmetije, ki so prevla­dovale v tedanji kmetijski posestni strukturi. Tržno usmerjena proizvodnja na takih kmetijah je bila tako rekoč onemogočena, sredstev za investicije v rast produktivnosti ni bilo, pa tudi ekonomsko upravičiti jih je bilo težko. Gospodarji in njihove družine so bili ujeti v neke vrste začaranem krogu revščine, to je nizke produktivnosti, nizkih dohodkov, nizkega varčevanja in naložb, počasnega kopičenja kapitala. Drugi tip kmetij po Jamniku je vključeval kmetije, ki so bile vključene v »denarno gospodarstvo«, to je prevladujoče ali vsaj deloma navezane na trg. V ta krog lahko uvrstimo srednje (prek 10 ha) in velike kmetije. Te so bile v prevladujoče razdrobljeni agrarni posestni strukturi maloštevilne. Bile naj bi nosilec podjetniškega načina gospodarjenja. Jamnik je s svoji­mi sodbami merilo postavil zelo visoko. V to drugo skupino je tako uvrščal redke kmečke obrate, saj taka kmetija zahteva od gospodarja znatno povečano mero splošne in strokovne izobrazbe, sposobnosti, zmožnosti delitve dela, ra­cionalizacije, posesti denarja, špekulacijskega duha, podjetnos­ti, zmožnosti sestavljanja razmeroma kompliciranih gospodarskih načrtov za čim intenzivnejšo izrabo vseh proizvajalnih možnosti in sredstev, poznavanje tržne konjunkture, razumevanje in zmožnos­ti za pridelovanje kakovostno visoko vrednih, lahko in dobro vnov­čljivih dobrin. (Jamnik 1931, 12) Kljub temu, da je Jamnik navajal dva posplošena in tudi idealizirana tipa kmetij, dve skrajnosti, pa njegova analiza opozarja na globino ekonom­skih zadreg kmetijstva in socialnih stisk kmečkega prebivalstva. Naj zopet ponovimo, da je bilo kar 60 % kmetij tega časa manjših od 5 ha. Donos na teh kmetijah je bil zelo nizek. Podrobnejša razmerja so razvidna iz tabele. Tabela 7.1: Ocena povprečnega donosa kmetij v tridesetih letih v dinarjih Pod 2 ha 2–5 ha 5–10 ha 10–20 ha 20–50 ha Prek 50 ha Njive 1.150 3.700 7.100 10.700 14.000 31.000 Travniki in pašniki 240 1.430 2.800 5.300 11.000 41.500 Vinogradi 540 1.246 1.500 1.850 2.020 8.000 Vrtovi in sadovnjaki 180 432 750 1.020 1.380 8.000 Gozd 45 240 420 2.080 5.240 36.600 Skupaj 2.155 7.048 12.570 20.950 33.640 125.100 Vir: Uratnik 1938, 61. Vse tja do 10 ha je bila donosnost kmetij nizka ob močni razliki med posameznimi tipi kmetij. Skokovito je začel donos naraščati šele v prime­ru kmetij, ki so se bližale 10 ha ali pa presegale to velikost. Povednejša in stvarnejša postane dosežena raven donosnosti kmetij, ko jo postavimo ob bok povprečni letni delavski plači tega časa. Povprečna delavska plača v drugi polovici tridesetih let je bila približno 9.000 dinarjev (Kresal 1995, 13). Številke so zgovorne same po sebi in dajejo slutnjo globine, obsega ter sloj­ne razporeditve revščine na slovenskem podeželju. Še bolj se približamo stvarni oceni razmer značaja revščine, če v razmislek vključimo še povp­rečno število družinskih članov. Ocenili so, da kmečka družina v povpreč­ju šteje nekaj več kot 5 članov (Maister 1938, 94). Majhne kmetije razen go­lega preživetja, pa še to komaj, torej niso zagotavljale ničesar drugega. Ob teh podatkih se je kritičnim opazovalcem zastavljalo vprašanje, kdo sploh je kmet? Spraševali so se, če so uradne številke o 154.628 kmeti­jah v Sloveniji pred drugo svetovno vojno sploh stvarne. Kriterij, ki ga uporabijo pri določitvi, je ravno izvor dohodkov. Če večina teh izvira iz neagrarnih dejavnosti, potem se jim je zdelo povsem neupravičeno šteti lastnike teh »kmetij« in njihove družinske člane med kmete, med kmečko prebival­stvo. Pri tem so navajali podatke, da ima kar 20 % kmetij prven­stveni vir dohodkov izven kmetijstva. Dejstvo, da je bilo v Sloveniji skoraj 12 % kmetij z uradno do pol hektarja zemlje, jih je prepričevalo, da so po­datki o številu kmetij pretirani. Za teh 12 % so bili prepričani, da glavnino njihovih dohodkov predstavljajo mezdno delo, na drugih kmetijah ali iz­ven kme­tijstva, ter različne proizvodne dejavnosti. Na osnovi rentabilnos­tih računov in strukture kmetij so sodili, da je le 65.000 kmetij ali 42 % vseh statistično vodenih kmetij dejansko živelo od kmetijstva, kar je pomenilo 55 % vsega prebivalstva na podeželju. Menili so, da bi bilo ta dejstva nujno priznati, saj bi potem lahko oblikovali ustrezno kmetijsko in socialno poli­tiko (Bohinjec 1938, 236–7). Glede na predstavljene podatke ni presenetljivo, da je Anton Pevec zapisal, da je potrebno »odpraviti« polovico kmetij v Sloveniji, saj naj ne bi imele pogojev za ekonomsko preživetje (Pevec 1924). Vinko Möderndorfer pa je k temu dodal, da so mali kmetje, zlasti s kmetij obsega do 2 ha, zaradi odvisnosti od dela izven kmetijstva že zelo blizu položaju mezdnih delavcev (Möderndorfer 1938, 155). Članom kmečkih družin bi zaradi brezizhodnosti položaja v okviru kmetijskih dejavnosti morali omogočiti zaposlitev v in­dustrijskem in storitvenem sektorju. In ravno to se je dogajalo v času med obema vojnama. Število industrijskih zmogljivosti in delovnih mest se je v sorazmerno kratkem času podvojilo. Tako kakor drugod v vzhodni Evropi je bila v ospredju tekstilna industrija in tehtnica ustvarjenega domačega proizvoda oz. dohodkov se je že nagnila v prid neagrarnih dejavnosti. Tak tok dogodkov je veliko prispeval k lajšanju socialnega vprašanja, kajti od­prtje dobrih 50 do 60.000 novih delovnih mest v industriji (Križanič 1996, 39) je reševalo eksistenčna vprašanja okoli 250 do 300.000 ljudi. Mnogo članov kmečkih družin je našlo zaposlitev izven kmetije in njihovi do­hodki so često prispevali k lažjemu preživetju matičnih družin. Poučne so razmere iz prvega primera poslovanja kmetij, ki ga navajamo v nadalje­vanju. V bližini industrijskih centrov se je oblikovala tudi praksa dnevne­ga potovanja na delo v industrijske obrate. V primeru Ljubljane so doku­mentirana dnevna potovanja na delo v krogu 20 km, praviloma ob poteku železniških prog (Lazarević 2014a, 354). Navkljub napredku in številčnej­šim možnostim zaposlitve izven kmetijstva pa »kmečko vprašanje« še vedno ni bilo rešeno. Da bi bilo rešeno že pred drugo svetovno vojno, bi moralo slovensko gospodarstvo ustvariti še približno prav toliko dodatnih delovnih mest, kot jih je že, kajti podatki o zadolženosti kmetov iz tridese­tih let so kazali, da je na poti ekonomskega propada vsaj še 250.000 ljudi na slovenskem podeželju (Lazarević 2009, 106–21). Nujni so bili ukrepi, ki bi položaj kmečkega prebivalstva lajšali tudi kratkoročno. 3. Stvarnost – primeri bilanc gospodarjenja V ilustracijo razmer navajamo tri primere gospodarjenja na povsem različ­nih kmetijah po zemljiški in dohodkovni strukturi. Primeri, ki pričajo o te­meljnih dilemah kmečkega gospodarjenja, ilustrirajo uspeh gospodarjenja malih in srednjih kmetij. V razpravo vnašajo dimenzije študij primerov, ki s sumirano gospodarsko prakso posameznih kmetij dopolnjujejo konteks­tualno makroperspektivo. Primerjava dohodkov in izdatkov je več kot na­zorna in kaže temeljne dileme v kmetijstvu v času med obema vojnama. V prvem primeru gre za malo kmetijo, ki je izvirala iz Drašičev v Beli Krajini (Pirc 1938, 87). Skupno je obsegala štiri hektarje, od tega je bilo 2 ha njiv, 16 a vinogradov, preostalo pa so bili travniki in gozd. Preživetje je za­gotavljala sedmim osebam, med katerimi sta bila tudi dva otroka, mlajša od sedmih let. V letu 1936/37 je njihov pridelek v denarju znašal 8.780 di­narjev. Od tega so za lastne potrebe porabili dve tretjini, drugo pa proda­li. Prodajali so predvsem vino, sadje in jajca. Ta primer kaže, kako na mali kmetiji ni bilo mogoče udejanjiti specializacije proizvodnje, saj so mali kmetje morali pridelovati vse po malem, da bi zadostili lastnim prehramb­nim potrebam. Tako so na tej kmetiji pridelovali pšenico, ječmen, proso, ajdo, krompir, fižol in zlasti vino, vendar to ni bilo dovolj in so morali še dokupovati krušno moko. Redili so tudi prašiča, ki so ga posebej kupili, in kokoši, vendar jim pomije in lasten pridelek koruze niso zadostovali za vzre­jo teh živali, zato so koruzo morali dokupovati. Med tekočimi izdatki izstopajo zlasti stroški za obleko in obutev, ki so predstavljali kar četrtino vseh izdatkov. Ko k temu prištejemo še dru­ge izdatke v prehrambne namene, ki so predstavljali polovico v denarju izraženih izdatkov, ugotovimo, da so stroški zagotavljanja družinske ek­sistence malemu belokranjskemu kmetu predstavljale kar tri četrtine vseh izdatkov. Razumljivo je, da so morali nekaj nameniti tudi za proizvod­njo oz. za nakup modre galice, ki so jo potrebovali v vinogradu. Tako jim je za druge potrebe ostalo bore malo. Pravzaprav so v tej rubriki presenetljivi kar visoki izdatki za tobak, ki so v skupnih stroških predstavljali več kot stroški za sol, razsvetljavo in milo skupaj. Izstopa še naročnina na kmetom namen­jen časopis Domoljub. Primerjava dohodkov in izdatkov te kmetije pokaže pasivno bilanco poslovanja, saj so stroški preživljanja krepko presegali dohodke. Izdatki so bili kar za tri četrtine višji kot dohodki. Seveda se je ob tem takoj zastav­ljalo vprašanje kritja deficita. Obstajala sta samo dva načina: ali zadolžitev ali dodatni zaslužek. Obravnavana družina se je poslužila obeh. Z dninami pri drugih kmetih in z domačo obrtjo so pokrili večino primanjkljaja, pre­ostanek pa je primaknil gospodarjev brat, kar lahko štejemo za neke vrste zadolžitev. Primer te kmetije ponazarja, da na takem obratu ni bilo mogo­če pridelati dovolj niti za lastno prehrano, kaj šele da bi bilo z dohodki mo­goče širiti proizvodnjo. Taka kmetija je bila v perspektivi nujno obsojena na čedalje večje udejstvovanje izvenkmetijskih panog, ki bi tem ljudem pome­nile le dopolnilno dejavnost. Tudi drugi primer je iz Bele Krajine (Pirc 1938, 88–9), le da gre tokrat za strukturno drugačno kmetijo. Kmetija je skupno obsegala 9 ha, od tega 3 ha njiv, drugo so bili različni tipi zemljišč, pomembnejši so bili vinogra­di. Kmetija je preživljala sedem oseb, otroci so bili že odrasli in so lahko pomagali pri delu. Glavni pridelek je bilo vino, druge poljedelske dejavnos­ti so služile predvsem za zadovoljevanje prehrambnih potreb družine. Družina se je ukvarjala tudi z živinorejo, imeli so nekaj krav in prašičev. Skupna vrednost pridelave in prireje je znašala 23.708 dinarjev. Od tega pridelka so pridelkov (vino, žganje, krompir, fižol) in živali (2 prašiča, junec) prodali v vrednosti 12.421 dinarjev. K temu dohodku je bilo potreb­no prišteti še dodatni zaslužek z delom v trsnici v višini 3.600 dinarjev, kar je pomenilo četrtino čistega dohodka kmetije. Vsekakor je pomemben delež dohodkov izviral iz dodatne zaposlitve izven kmetije. Med stroški prevladujejo izdatki za obleko in obutev (skoraj polovica) ter različni gospodinjski izdatki (sol, petrolej, olje, sladkor, kava, cikorija ...). Med investicijske izdatke lahko vključimo galico in druge potrebščine za vinograd in nakup živine za nadaljnjo rejo. V tej kategoriji izdatkov je zanimiva postavka najemniškega dela. Sezonsko so najemali delavce za delo v vinogradu in tudi pri drugih poljskih opravilih. Na tej kmetiji hrane niso dokupovali, nasprotno, večino pridelanega vina in žganja so proda­li pa tudi 40 % pridelanega krompirja ter znaten delež fižola. Kot zanimiva postavka se pojavlja zavarovanje, ki ga pri manjši kmetiji ni bilo in priča o drugačnih materialnih zmožnostih, a tudi konceptih gospodarjenja. Stolpci stroškov in čistih dohodkov izkazujejo, da so glede na obstoječo produktivnost na tej kmetiji dosegali povsem izravnano bilanco. Kmetija je s svojim donosom zagotavljala osnovno oskrbo družine s hrano in z obleko; torej je zagotavljala preživetje družine. Višek sredstev, ki se je pojavljal v bi­lanci, je bil posledica dodatne ekonomske aktivnosti izven lastnega kmetij­skega obrata. In samo ta sredstva so bila na voljo za morebitne investicije v nove tehnologije ter postopke pridelave in prireje. Tudi tretji primer sodi v kategorijo srednjih kmetov, le da tokrat ne gre za Belo Krajino, temveč za kmetijo iz Slovenskih goric, ki se je nahaja­la dva kilometra severno od Ptuja (Bratko 1938, 396–7). Na 13 hektarjev ob­segajoči kmetiji se je preživljala šestčlanska družina, od tega štirje otroci. Obseg dela je bil že tolikšen, da ga družina sama ni zmogla. Pri tej kmeti­ji sta že opazni specializacija proizvodnje in navezanost na trg, saj je bila glavna panoga živinoreja. Tako so redili 4 krave, 2 vola, nekaj teličkov, več­je število prašičev, konja in kot dopolnilo tudi kokoši. Glavnina dohodkov kmetije je izvirala iz živinoreje, zlasti iz prodaje mleka, živine in jajc. V letu 1936/37 so dohodki iz živinoreje predstavljali kar 70 % vseh dohodkov. Vse ostale panoge na tej kmetiji so bile dopolnilne in so v bistvu služile za zado­voljitev lastnih potreb. Med poljedelskimi pridelki so prodajali predvsem krompir in nekaj malega pšenice, zelja in fižola. Enako lahko ugotavlja­mo tudi za sadjarstvo in vinarstvo, saj so prodali le majhen del pridelanega. Ravno pri tej kmetiji lahko zelo plastično ponazorimo razdiralne učinke velikega padca kmetijskih cen v času gospodarske krize, saj je ta kmetija v predkriznem letu 1929 z enako strukturo prodanega zaslužila za dobrih 40 % več denarja. Razlika v izpadu dohodkov je znatna pri prodani živini, mle­ku in vinu. Vzporedno opazovanje dohodkov in izdatkov v letu 1936/37, kljub drastičnemu padcu cen, pokaže uravnoteženo bilanco kmetovanja, a resda brez presežka. Če smo v prejšnjem primeru ugotavljali tako rekoč odsotnost stroškov za nadaljnjo proizvodnjo, tokrat ni tako. Temu srednjemu kmetu so tovrstni izdatki že predstavljali dobro šestino vseh stroškov. Med izdat­ki za gospodinjstvo, ki so skupaj pomenili sedmino, izstopajo zlasti stroški za razsvetljavo (petrolej!), sladkor in higienske potrebščine. Pomembno pa je poudariti, da na tej kmetiji hrane niso dokupovali, saj ne samo da so jo pridelali dovolj za lastne potrebe, temveč so jo še prodajali na Ptuj. Tudi v tej družini so imeli zelo veliko izdatkov z oblačili in obutvijo, v skupnem skoraj tretjino. Lastnik kmetije je bil zmerno zadolžen, odplačevanje anu­itet pa mu ni predstavljalo večjega bremena, poleg tega pa je imel sklenjeno tudi zavarovanje, verjetno hiše in drugih gospodarskih poslopij. S seštevkom vseh stroškovnih postavk in njegovo postavitvijo ob bok dohodkom se izpostavi, da naj bi na tej kmetiji gospodarili z izgubo. Izdatki naj bi za 7 % presegali dohodke. V pogojniku pišemo zato, ker so med odhodki navedeni stroški najetih delavcev v denarju, čeprav jih je ta kmet plačal v naturalni obliki. Za opravljeno delo so dobili hrano ali zem­ljo v najem. Nekaterim pa je za protiuslugo zoral njihove njive ali pa zvo­zil les iz gozda. Primerjava vzorčnih kmetij pokaže, da je delež stroškov z zagotavljan­jem osnovne eksistence, to je prehrane in oblačenja, pri srednji kmetiji že znatno nižji, namreč skorajda za polovico. Na srednji kmetiji delovna moč družinskih članov ni več zadostovala, v času sezonskih opravil so najema­li delavce. Stroški zanje so bili, navkljub nizkim urnim postavkam, precej­šnji. Med izdatki srednjih srečamo plačevanje zavarovalnih premij. Očitno so pri srednjih kmetih obseg gospodarjenja in razpoložljiva sredstva omog­očali tudi plačevanje zavarovalnine za poslopja, domnevamo lahko, da del­no tudi za živino. Videti je, da se je nujnost prakse vnaprejšnjega obvlado­vanje tveganja nepredvidljivih vremenskih in drugačnih spremenljivk že prijemala na podeželju. Primeri izpostavljajo logiko kmečkega gospodarjenja s poudarkom na preživetju lastne družine in na drugi strani nezadostnost dohodkov za nujno potrebne investicije za dvig produktivnosti v kmetijstvu. Primeri ­obenem kažejo različne strategije oz. načine maksimiranja dohodkov. V vseh treh primerih je jasno, da osnovna kmetijska dejavnost ni bila oz. je bila v manjši meri materialno zaledje, ki bi omogočalo povečano investicij­sko dejavnost na kmetiji. Manjkajoča sredstva je bilo potrebno pridobiti na drug način. Diverzifikacija virov dohodkov je bila nujnost. Male kmeti­je, ki so prevladovale na slovenskem podeželju, so že za osnovno preživet­je nujno potrebovale dodatne vire dohodkov, kmetijska proizvodnja je ko­maj zadostovala za lastno prehrano kmečke družine. Pri srednjih kmetijah pa so bili sodobniki soočeni z drugim pojavom, ki ravno tako ni bil spod­buden. Srednje kmetije po veliki gospodarski krizi, ki je povzročila skoraj­da prepolovitev kmečkih dohodkov, namreč niso več dajale tistega presež­ka v dohodkih, nujno potrebnega za povečanje proizvodnje s specializacijo in uvajanjem novih tehnologij ter s tem posledično tudi za dvig življenjske ravni kmečkega življa. 4. Prakse integrirane kmečke ekonomije V procesu lajšanja ekonomskih in socialnih tegob na kmetih lahko ločimo tri strategije, ki so jih uporabljali za razpršitev virov in obsega dohodkov. Te strategije in prakse integriranja dohodkov lahko opredelimo kot sploš­ne načine preseganja dohodkovne omejenosti kmetij. Prav tako moramo poudariti dodatno fenomenološko značilnost. Strategije diverzifikacije do­hodkov so bile praviloma vpete v okvire neformalne ekonomije, pobude in prakse so bile prostorsko razpršene, redkokdaj obdavčene in jih tudi niso statistično spremljali. Diverzifikacija dohodkov je imela občuten vpliv na lajšanje vsakodnevnih življenjskih tegob kmečkega prebivalstva, prispeva­la je k uravnoteženejšim bilancam kmečkih gospodarstev. Prvi način razpršitve dohodkov so bili začasno, najemniško delo (dnine) na drugih kmetijah, selitve v tujino in t. i. domača obrt, kmečka proizvodnja različnih artiklov. Prav gotovo lahko na tem mestu postavimo tezo, da gre v primeru teh strategij za komercializacijo obstoječih presežnih delovnih moči, prostega časa, določenih izkušenj in veščin (obstoječih ali sproti pridobivanih) ter lokalnih surovin. Domača obrt je slonela na teh­nologiji nizke zahtevnosti, z malo ali celo brez potrebnih veščin. Takim obrtem se je bilo sorazmerno lahko prilagoditi, dovolj je bilo že učenje z de­lom. Toda izdelki te proizvodnje so bili uvrščeni v nizke cenovne razrede, posledično je bilo tudi plačilo nizko. Kmetje so v dodatna dohodkovna raz­merja vstopali sorazmerno lahko, če so le bili izpolnjeni drugi pogoji, de­nimo povpraševanje ali trgovinski kanali v primeru proizvodnje, ki so po­vezali proizvajalce in potrošnike. Najemno delo v kmetijstvu je bil razširjen način pridobivanja dodat­nih dohodkov. Možnosti je bilo veliko. Na eni strani so kmetije s prek 10 ha že potrebovale dodatne delovne moči v času viška sezonskih del, saj družinski člani niso zmogli vsega opraviti sami. Na drugi strani pa je bil problem agrarne prenaseljenosti, zlasti na majhnih kmetijah je bilo obilje razpoložljive delovne sile. Zaradi pomanjkanja podatkov je težko natančno opredeliti dimenzije tega pojava. Po raziskavah Filipa Uratnika iz leta 1938, edinega, ki se je ukvarjal s temi vprašanji, naj bi si v času ob koncu tridese­tih let približno 50 do 60 tisoč ljudi zagotavljalo dodatni zaslužek z delom na drugih kmetijah, največ v bližnji soseščini. V globalnih razmerjih je to pomenilo desetino vsega kmečkega prebivalstva, z upoštevanjem odvisnih družinskih članov pa se številka dramatično poveča. V skladu s prevladu­jočim povprečnim nizkim donosom v kmetijstvu je bilo tudi plačilo na­jemnih delavcev primerno nizko. Tudi tukaj nas iz zagate rešuje Uratnik, ki je ocenil, da je povprečna dnevna plača najemnega delavca znašala polovi­co dnevnega zaslužka industrijskega delavca (Uratnik 1938, 12, 62–76). Drugi način iskanja dodatnih zaslužkov so bile migracije. V času pred prvo svetovno vojno se je iz slovenskega prostora izselila okoli tretjina pre­bivalstva (Lazarević 2015, 62–73). V času med obema vojnama je možnost selitev usahnila, aktualne so postale t. i. sezonske migracije. Ravno sezon­ske agrarne migracije so bile najbolj zastopana oblika med vsemi tipi mi­gracij pred drugo svetovno vojno. Znaten del prebivalstva se je spomla­di odpravil na delo na kmetijska posestva v zahodni Evropi, vračali so se jeseni, ko so bili pridelki pospravljeni. Sezonske migracije so bile tipične za vzhodne slovenske predele, zlasti je izstopalo Prekmurje, kjer so bile stop­nje prenaseljenosti najvišje, hkrati pa tudi najbolj razdrobljena zemljiška posest (Lazarević 1994, 74). Tretji način diverzifikacije dohodkov je bila domača obrt, to je obrtna proizvodnja v okvirih kmečkega gospodarstva, z izkušnjami in znanjem ter delovno silo družinskih članov. Pri tem se moramo zavedati kompleksnosti kmečkega gospodarjenja, ki že samo po sebi vključuje kombinacijo različnih komplementarnih znanj in izkušenj. S tem tudi nudi izhodišče za ekonomske pobude kmečkega prebivalstva v različnih smereh, če so le priložnosti na voljo. Kot vsaka de­javnost tudi kmetijstvo ni enostranska. Kmetije in vaški svet, kot občestvo, so mikrokozmos prepleta različnih ekonomskih, medpanožnih razmerij, ne le socialnih relacij, različnih pogledov in nasprotujočih si gmotnih as­piracij (iz nuje ali želje po posedovanju) ter socialnih interesov. V družbe­nem imaginariju se kmečki svet slika kot presečišče dveh kontradiktornih imperativov: med imperativom ekonomske modernizacije s preseganjem stanovske samozadostnosti in zamejenosti ter imperativom omejevanja socialne modernizacije, ki je dolgoročno rahljala tradicionalni družbeni model kmečkega sveta (Lazarević 2014b, 46–62). Implementirane politike diverzifikacije kmečkih dohodkov pa so nasprotno kmete kot skupnost in kot posameznike dodatno vpenjale v svet kapitalistične ekonomije, omo­gočale mišljenje sveta prek kmečke socialne samozadostnosti in odpirale prostor socialne modernizacije. Spontano, samodejno in počasi. Prostor kmečke obrtne proizvodnje je bil širok in je vplival na stabi­lizacijo dohodkovnih razmer in življenjsko raven podeželskega prebival­stva. Že leta 1875 je namreč kranjska Zbornica za trgovino, obrt in indus­trijo ugotavljala razširjenost in pomembnost kmečke obrtne proizvodnje (Statistischer Bericht 1878, 241–52). Slabih deset let kasneje se je zgodba pono­vila, naštete kmečke proizvodne dejavnosti pa so bile domala iste. V javni razpravi o problematiki kmetijstva v deželi Kranjski, ki so jo organizira­li pri deželnem zboru leta 1884, je bilo vprašanje integriranja kmečkih do­hodkov eno temeljnih v razpravi. Upad dohodkov iz teh dejavnosti (domača industrija!) je bil prepoznan kot pomemben vzrok slabšanja ekonomskega in življenjskega položaja kmetov. Zavedali so se, da so posamezne panoge hišnih industrij izpostavljene industrijski konkurenci in da je nujna prila­goditev. Ugotavljali so, da na Kranjskem v osemdesetih letih 19. stoletja ni bilo okraja, kjer na podeželju ne bi razvijali vsaj eno proizvodno dejavnost, ki bi jo lahko uvrstili v tedanji pojem kmečke hišne industrije. V pregledu dejavnosti so navedli le tiste, ki naj bi izstopale po obsegu ali kakovosti, druge, ki so bile redkeje omenjene, so izpustili. Zavedali so se, da podrob­nega pregleda ne morejo dati, ker statistično niso spremljali tega dela proiz­vodnje. Podatki so sloneli na ocenah stanja, ki so jih poslala občinska vod­stva. Na osnovi teh informacij so prikazali sliko raznovrstnih kmečkih praks in pobud za razpršitev in povečanje dohodkov. Prikazali so sliko neke vrste delitve dela in specializacije v različnih predelih dežele Kranjske. V Stražišču pri Kranju so izstopali s siti iz žime; čipkarstvo v Idriji in njeni okolici; slamnikarstvo v kamniškem okraju, pletenje peharjev in slamna­tih preprog v okolici Ljubljane; izdelki iz lesa v osrednjem delu dežele, zlas­ti na ribniškem in kočevskem območju; pletenje košar iz vrbovih vej je bilo široko razširjeno in razporejeno po deželi s surovinskim zaledjem ob Savi in Ljubljanici, deloma Bohinjskem jezeru; metle iz brezovega ali drugega lesa so izdelovali po celi deželi, bolj pa so izstopali na polhograjskem kon­cu. Opazna je bila tudi tekstilna proizvodnja, saj so kvalitetno sukno proiz­vajali na Idrijskem, preproge in odeje okoli Kranja, flanelo in volnene jo­piče pa v okolici Bleda. Platno so tkali po celi deželi, posebej so izstopali kraji med Kranjem, Škofjo Loko in Kamnikom ter na Kočevskem in okoli­ci Metlike. Kamniški okraj je bil tudi osrednja točka pletenja jopic, tudi peč in rut. Pri pečah in rutah so jim sledili tudi v okraju Radovljica in v krajih v okolici Ljubljane. Nogavičarstvo je bilo razširjeno v okrajih Idrija, Kranj, Tržič, Bled, Javornik in Jesenice. Povoji so zagotavljali zaslužek ljudem v Smledniku, Gameljnah in Mengšu, copati so prihajali iz kranjskega okraja, s krtačami pa so deželo in še čez zalagali Ribničani. Poleg tega so ugotavlja­li, da je bila na široko razprostranjena tudi proizvodnja kmetijskega orodja. Kot posebej perspektivne so izpostavili čipkarstvo, slamnikarstvo, lesno­predelovalne dejavnosti, pletarstvo in proizvodnjo keramike. Te dejavnos­ti so jim obetale največji donos in bi jih bilo z ustrezno podporo (oblik­ovanje in strokovno šolstvo) in z estetsko dodelavo mogoče dvigniti na višjo cenov­no raven. Splošno je bilo soglasje, da so neag­rarne dejavnosti na kmetijah nepogrešljive za znosno življenjsko raven na podeželju (Vošnjak 1884, 32–4; Bericht der K.K. Gewerbe-Inspectoren 1900, 317–45). Za čas pol stoletja kasneje je zelo ilustrativna študija Antona Markuna iz leta 1943, ki je natančno predstavil gospodarsko podobo velikolaškega okraja v času med obema vojnama. Velike Lašče lahko služijo kot vzorčni primer prepletanja agrarnih in neagrarnih dejavnosti za čas med obe­ma vojnama. Čeprav gre za lokalno omejen prikaz, pa ta primer ilustrira razmere v širšem slovenskem okolju. Markun je v prvem zvezku oris­al kmetij­ske dejavnosti, v drugem pa podrobno predstavil obrt in trgovi­no. S sta­lišča naše razprave je zanimiv drugi del, ki daje seznam in opise neag­rarnih dejavnosti na podeželju, konkretno v okraju Velike Lašče. Seznam nam zaokroža širok razpon mogočih ekonomskih pobud in raz­merij izven kmetijstva ali kot derivat kmetijskih dejavnosti. S tem dobi­mo na vpog­led paleto možnosti, ki so se kmetom ponujale v procesu diver­zifikacije dohodkov; paleto možnosti, ki so se jim ponujale kot vzporedna ali dopolnilna ekonomska aktivnost. Markun je pri svojem terenskem delu registriral naslednje gospodarske dejavnosti kmetov: platnarstvo, klobučarstvo, slamnikarstvo, krojaštvo in šiviljstvo, krznarstvo, mesar­stvo, usnjarstvo, čevljarstvo, mizarstvo, tesarstvo, kolarstvo, sedlarstvo, so­darstvo, mlinarstvo, ključavničarstvo, škafarstvo, obodarstvo, proizvodnjo zobotrebcev, izdelovanje košar, grabelj in vil, izdelovanje polhovk, žagar­stvo, kovaštvo, izdelovanje avb, pridobivanje apna, zidarstvo, oglarjenje, smolarstvo, pridobivanje pepelike, izdelavo obešalnikov, pletenje vrbovih košar, izdelovanje igrač in lutk, proizvodnjo glasbil, lesene obutve in vrvi, nenazadnje tudi krtač. Med trgovinskimi dejavnosti je navajal trgovanje z mešanim blagom, krošnjarjenje, prodajo na sejmih, trgovino z divjimi prtiči, gozdnimi sadeži, zdravilnimi zelišči, s polšjimi kožami, suho robo in navsezadnje tudi tihotapljenje. Markun je ostal na ravni podrobnega etnografskega opisa, zunanje pojavnosti, niso ga zanimala vprašanja delovanja kmetije kot zaokrožene gospodarske enote. A navkljub temu beleži, da je bilo kmečkemu prebival­stvu samoumevno vstopati na vsa našteta področja, ne nujno kontinuira­no, a vzporedno s kmetijskimi dejavnostmi. Raziskovalec slika ekonom­sko podobo vasi in kmečkega gospodarjenja velikolaškega okraja, kjer je prevladovala razdrobljena posest, kot večpanožnega ekonomskega pros­tora, kjer nuja ali pričakovana korist narekujeta izbiro panoge ekonom­skega udejstvovanja poleg kmetijstva. V ozadju njegove deskripcije se riše koncept kmečkega gospodarjenja, kjer se kmetje pragmatično oprijemajo različnih dejavnosti, da bi povečali in razpršili svoje dohodke, pri čemer niso pripravljeni samo delati in se učiti, temveč posegati tudi v organizaci­jo prodaje. Se pravi, da poskušajo vsaj delno nadzirati svoj položaj po nače­lu krajšanja poti med produkcijo in potrošnjo. Markun gre še korak dlje. Iz njegovih opisov posameznih obrtnih ali trgovinskih dejavnosti je razvid­no, da je v konceptu kmečkega sveta vgrajena tudi dinamika spremenlji­vosti. Avtor tako registrira pojave vznika in usihanja posameznih kmečkih obrtnih dejavnosti v odvisnosti od družbenega in ekonomskega konteksta širšega okolja v daljši časovni perspektivi. Tovrstna proizvodnja je bila na široko razprostranjena po podeželju, čeprav ni bila enakomerno razporeje­na, niti v smislu panog niti prisotnosti vseh dejavnosti. Podoba je bila silno raznolika in tudi disperzna, pogojena z lokalnimi gospodarskimi in social­nimi značilnostmi ter seveda iniciativami. Pri razpravi o domači obrti je nujno razlikovati dva tipa domačih obrti, bolj sofisticirane in manj zahtevne domače obrti. Prvi tip je imel več estet­skih prvin, deloma tudi umetniški značaj; drugi se je odlikoval predvsem po svoji utilitaristični naravi. V prvi tip tako lahko uvrstimo čipkarstvo, v drugega paleto vsakodnevnih izdelkov iz lesa (vedra, koši, zobotrebci, žlice, kuhalnice, rešeta …), slame (košare, podstavki …) ali lončarsko panogo, če naštejemo le nekatere. Očitno je, da je drugi tip kmečke proizvodnje temel­jil na lahko dostopnih in poceni surovinah, ki jih je bilo na podeželju ve­liko, dostopne pa so bile na sami kmetiji ali pa v njihovi bližini. Navsezadnje je bila Slovenija vendarle dežela, kjer je gozd prekrival več kot 60 % pov­ršine. Glina je enakomerno dostopna po vsem slovenskem prostoru. Slama pa je bila stranski produkt, saj so bile žitarice najpomembnejša skupina v poljedelstvu. Že ob koncu 19. stoletja so v Domžalah na tej osnovi začeli s proizvodnjo slamnikov. Po prvi svetovni vojni je proizvodnja na­rasla, kar je dajalo priložnost množici kmetov v osrednji Sloveniji, da se vklju­čijo v verigo kot pletilci slamnatih kit za slamnike (Moder 1962, 73–84). Kmečko domačo obrtno proizvodnjo je dopolnjeval distribucijski sistem, samodejno se je vzpostavljala funkcionalna delitev dela. Vloga lokalnih trgovcev kot posrednikov med kmeti/proizvajalci in potrošniki je bila nepogrešljiva. Bilo je sicer kar nekaj primerov kmečkih obrtnih za­drug (Mohorič 1950–51, 23), ki naj skrbele za skupno prodajo in dvignile ceno izdelkov. Vendar rezultati niso bili spodbudni, kljub primerom dob­rih praks in državni podpori. Tovrstne zadruge, ki so bile vse prevečkrat zaprte v lokalne okvire, niso dosegle potrebne ekonomije obsega, da bi nji­hov obstoj in poslovanje vplivala na spreminjanje vzpostavljenih distribu­cijskih in cenovnih razmerij. V tridesetih letih pa so se za nameček zaradi nenehno preteče nelikvidnosti ukvarjale predvsem same s seboj. Kmetje so dokumentirano deloma tržili svoje izdelke v lastni režiji, predvsem na sej­mih, katerih ekonomski pomen pa je, kljub njihovi številčnosti, v medvoj­nem obdobju že počasi zahajal (Zdovc 2006, 95–103). Še vedno pa je bila ohranjena praksa krošnjarjenja. V širšem smislu so bili krošnjarji lokalni agenti za distribucijo izdelkov, sodili so v sistem delitve dela v domači obrti. Tradicionalen primer so bili kmetje z ribniškega območja, ki so potova­li od vasi do vasi ali od sejma do sejma in prodajali drobne lesene pred­mete neposredno potrošnikom (Trošt 1950–51, 28–67). Pa tudi prekmur­ski lončarji so še v času med vojnama ohranjali to tradicijo (Novak 1950–51, 130). Keramična obrt oz. lončarstvo je bilo v vzhodnih predelih močno pri­sotno. Delovala je množica lončarjev, saj so bili vstopni pogoji nizki, poceni in lahko dostopne surovine pa je bilo na pretek (Karlovšek 1950–51, 87–111; Novak 1950–51, 111–30). Lončarstvo je bilo tipičen primer dejavnosti v pre­cepu časa, saj sta kovinska in porcelanasta posoda že izpodrivali domačo keramično posodo. To je bil samo specifičen primer splošnega trenda, ko je napredujoča industrializacija ožila tržne možnosti domače obrti. Kmečka tekstilna proizvodnja je bila že takšna, saj je razen redkih primerov, kot kaže natančno dokumentiran primer Bele krajine (Račič 1950–51, 142–58) praktično poniknila pred drugo svetovno vojno. Na drugi strani so domače obrti, ki so imele dodatno vrednost v obliki estetske ali celo umetniške konotacije, denimo proizvodnja čipk, še vedno cvetele. Širilo se je območje čipkarstva in tudi obseg proizvodnje. Dejavnost je imela že tradicionalno močno oblastno podporo prek organiziranega na­menskega izobraževanja in dobavljanja vzorcev ter organiziranega trženja (Kravos-Lombar 1938, 212–4; Račič 1938, 235–43). Čipkarstvo je imelo dolgo tradicijo, proizvodnja in prodaja sta bili dobro vpeljani, v času med obema vojnama so dejavnost razširili še na Gorenjskem. Čipkarstvo je bilo na nek način regulirana domača obrt, saj so čipkarice oskrbeli z vzorci in načr­ti čipk, ki so jih v skladu z modernimi estetskimi in umetniškimi merili ter s tržnimi zahtevami izdelovali strokovnjaki. Umetniki in profesionalne učiteljice čipkarstva so bili sestavni del procesa spodbujanja proizvodnje, oblikovanja in trženja čipk, vse skupaj z izdatno podporo oblasti. Nekoliko na daleč, a vendarle, je bil podoben primer pletarstva, ki dolgoročno kaže, kako učinkovite so lahko strategije in prakse diverzifikacije kmečkih do­hodkov v spletu lokalne pobude, lahko dostopnosti surovin ter državne podpore. Primera iz okolice Ptuja in Radovljice že kažeta tako (Ogorelec 1938, 233–4; Patik 1938, 251–6). Domača obrt je lahko tudi poniknila, kot kaže primer kmečke tekstilne proizvodnje, ali pa se vzpostavila povsem na novo, kar sodimo na primeru proizvodnje igrač v okolici Velikih Lašč po prvi svetovni vojni. Proizvodnja igrač se je začela načrtno zaradi pobude nekaj podjetnih trgovcev, ki so organizirali proizvodnjo na kmečkih domo­vih, priskrbeli vzorce in igrače prodajali na jugoslovanskem trgu (Markun 1943, 62). Domače obrti so gotovo predstavljale pomemben delež zaposlitve kmečkega prebivalstva, seveda z regionalnimi in s slojnimi razlikami. Za čas med obema vojnama obstajajo stvarne ocene, da je bilo stalno ali občas­no z delom v domači obrtni proizvodnji zaposleno najmanj 25.000 ljudi (Spominski zbornik 1939, 391), kar je pomenilo okoli 5 % vse kmečke popu­lacije. Ko k temu prištejemo še najemniško delo in sezonske selitve, lahko postavimo dodatno oceno, da je bila pred drugo svetovno vojno življenj­ska raven vsaj četrtine kmečkega prebivalstva močno odvisna od dodatnega zaslužka izvenagrarnih dejavnosti. Ti dohodki so bili zelo pomembni za uravnoteženje bilanc gospodarjenja, zlasti za majhne kmetije. Oblasti so s spodbujanjem dodatnega izobraževanja kmečke populacije, z različni­mi strokovnimi tečaji učinkovito podprle procese diverzifikacije dohod­kov (Pretnar 1938, 257–60). Ob tem je potrebno opozoriti še na dodaten vidik politik diverzifikacije dohodkov na kmetijah. V tem procesu so bile namreč močno soudeležene ženske. Sodobniki so ocenjevali, da je bil delež žensk prevladujoč tako v domači obrti kot tudi v najemniškem delu. Skupaj z aktivnostmi za izboljšanje dela v gospodinjstvu ter s predelavo in komer­cializacijo kmetijskih pridelkov že na sami kmetiji (Gosak 1939, 433–7) je to vplivalo na percepcije ekonomske vrednosti ženskega dela. Posledično je vplivalo tudi na socialno emancipacijo žensk v okviru tradicionalne ideologije odnosov med spoloma in delitve dela po spolu v kmečkem gospodarstvu. Zaključek V povzetku lahko strnemo, da je bila diverzifikacija dohodkov v kmetijstvu ekonomska in socialna nujnost v dobi industrializacije oz. do druge svetov­ne vojne. Razdrobljena posestna struktura je onemogočala kritje vseh živ­ljenjskih potreb kmetov in njihov družin ter življenjskih aspiracij izključ­no z dohodki iz kmetijstva. V precepu so bili zlasti kmetje s posestmi do 5 hektarjev. Vendar kmetje oz. kmečko prebivalstvo niso prakticirali diver­zifikacije oz. integracije dohodkov samo iz nujnosti. Še kako pomembni so bili momenti želja po rasti dohodkov oz. večji dohodkovni stabilnosti in iz­boljšanju življenjske ravni družine. Državne in lokalne oblasti so prepoz­nale resnost razmer in so aktivno podpirale politiko integriranja različnih virov dohodkov v kmetijstvu z vrsto strokovnih tečajev, zlasti v času med obema vojnama, ko je kmečko prebivalstvo dobilo priložnost pridobitve osnovnih rokodelskih znanj in izkušenj. V lastnike večjih kmetij so pola­gali upanje, da bodo nosilci podjetniške preobrazbe agrarne proizvodnje. Organizacijska struktura podpore procesu integriranja različnih virov do­hodkov na kmetijah je bila vzpostavljena že v času Habsburške monarhije. Slovenske oblasti v okviru jugoslovanske države so preprosto nadaljevale že preizkušene modele političnih, ekonomskih in socialnih ukrepov, da bi stvarno podprle diverzifikacijo dohodkov in znotraj tega okvira tudi doma­čo obrt kot pomemben dejavnik ekonomske in socialne stabilizacije kmeč­kega gospodarstva v času med obema vojnama. Literatura Bericht der K.K. Gewerbe-Inspectoren über die Heimarbeit in Österreich, 1900. Band III, Wien: Alfred Hölder, K. und K. Hof- und Universitäts Buchhändler. Bilimovič A. 1939. Agrarna struktura Jugoslavije in Slovenije v primeri z agrarno strukturo nekaterih drugih dežel. Ljubljana: Socialno ekonomski inštitut. Bilten Priviligovane agrarne banke 1937, 3–4. Blaznik, P., idr., ur. 1970. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog, zv. 1. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti in Državna založba Slovenije. Bogataj, J. 1989. Domače obrti na Slovenskem. Ljubljana: DZS. Bohinjec, J. 1938. »Socialni gospodarski ogledi po naši vasi.« Misel in delo 8–9: 233–45. Bratko, I. 1938. »Gibanje cen in naše kmetijstvo.« Obzorja 9: 396–7. Brojan, M. 2012. Slamnata sled Domžal – 300 let slamnikarstva. Domžale: Kulturni dom Franca Bernika. Braudel, F. 2010. Dinamika kapitalizma. Ljubljana: Sophia. Drnovšek, M. 1999. »Izseljevanje v razvite evropske države do leta 1940«. V Slovenska izseljenska književnost, Zvezek 1, uredili J. Žitnik Serafin in H. Glušič, 29–60. Ljubljana: Založba ZRC. Erjavec, F. 1928. Kmetiško vprašanje v Sloveniji. Ljubljana: Jugoslovanska kmet­ska zveza. Gestrin, F., in V. Melik. 1966. Slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do 1918. Ljubljana: DZS. Gosak, I. 1939. »Kmečko gospodinjstvo«. V: Za izboljšanje življenjskih pogojev našega kmetijstva – poročilo o kmetijski anketi, II. del. Ljubljana: kraljevs­ka banska uprava dravske banovine, 433–7. Idrijska čipka – z nitjo pisana zgodovina 2012. Idrija: Mestni muzej. Ilešič, S. 1940. »Agrarna prenaseljenost Slovenije.« Tehnika in gospodarstvo 3–4: 60–8. Jamnik, A. 1931. Vzroki našega siromaštva, Ljubljana: Tiskarna Slovenija. Karlovšek, J. 1950–51. »Lončarstvo na Slovenskem«. Slovenski etnograf 3–4: 87–111. Krajevni leksikon Dravske bano­vine. 1937. Ljubljana: Zveza za tujski promet. Kravos-Lombar, A. 1938. »Žensko obrtno šolstvo v dravski banovini.« V Spominska knjiga 1888–1938, 212–4. Ljubljana: Državna tehniška sredn­ja šola Ljubljana. Kresal, F. 1974. »Oris gospodarskega razvoja Slovenije in ekonomski položaj delavstva 1918–1941.« V J. Tedeško, Delavsko gibanje v Sloveniji 1918–1941, 80–115. Ljubljana: Center za obveščanje in propagando. Kresal, F. 1980. »Oris gospodarskega razvoja Slovenije 1918–1941.« Acta his­torico-oeconomika Iugoslaviae 7: 3–20. Kresal, F. 1995. »Mezde in plače na Slovenskem od novele obrtnega reda 1885 do kolektivnih pogodb 1991«. V: Prispevki za novejšo zgodovino, 1–2: 7–24. Križanič, F. 1996. »Gospodarska uspešnost slovenskih vlad«. V Prevrati in slov­ensko gospodarstvo v XX. stoletju, uredila N. Borak in Ž. Lazarević, 37–48, Ljubljana: Cankarjeva založba. Lazarević, Ž. 1994. Kmečki dolgovi v Sloveniji. Ljubljana: Znanstveno in publi­cistično središče. Lazarević, Ž. 1998. »Temeljne razvojne poteze v obrti od srede 19. stoletja do druge svetovne vojne«. V Obrt v našem kraju, uredil M. Štepec, 16–28. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine. Lazarević, Ž. 2009. Plasti prostora in časa. Ljubljana: INZ. Lazarević, Ž. 2014a. »Ljubljana kot gospodarsko središče.« Studia Historica Slovenica 14 (2–3): 339–56. Lazarević, Ž. 2014b. »Slovenski kmečki svet med fikcijo in gospodarsko zgodovino. Impresije iz imaginarijev kmečkega sveta do druge svetovne vojne.« Prispevki za novejšo zgodovino 54 (2): 46–62. Lazarević, Ž. 2015. Spremembe in zamišljanja. Ljubljana: INZ. Maček, J. 1995. »Uvajanje dosežkov agrarno-tehničnega prevrata v sloven­sko kmetijstvo v obdobju 1848–1941.« V Zbornik Biotehnične fakultete Univerze v Ljubljani, Suplement 21–Agronomija. Ljubljana: Biotehnična fakulteta. Maister, H. 1938. »Zaposlitev kmetskega prebivalstva.« V H. Maister in F. Uratnik, Socialni problemi slovenske vasi II, 93–116. Ljubljana: Socialno–ekonomski institut. Markun, A. 1943. Obrti in trgovina velikolaškega okraja, Ljubljana: Ljudska tiskarna. Moder, J. 1962. »Kitarji in slamnikarji v Dolu pri Ljubljani.« Slovenski etnograf ,15: 73–84. Mohorič, I. 1950–51. »Problematika domače obrti v zadnjem stoletju.« Slovenski etnograf 3–4: 9–27. Möderndorfer, V. 1938. Slovenska vas na Dolenjskem. Ljubljana: Tiskarna Merkur. Novak, V. 1950–51. »Lončarstvo v Prekmurju.« Slovenski etnograf 3–4: 111–31. Ogorelec, B. 1938. »Državna moška obrtna šola za pletarstvo v Ptuju in njen vpliv na pletarsko obrt kot domačo industrijo.« V Spominska knjiga 1888–1938, 233–4. Ljubljana: Državna tehniška srednja šola Ljubljana. Patik, L. 1938. »Bivša učna delavnica za pletarstvo v Radovljici.« V Spominska knjiga 1888–1938. 251–6. Ljubljana: Državna tehniška srednja šola Ljubljana. Pirc, I. 1938. »Prehrana prebivalstva.« V I. Pirc, F. Baš, H. Maister in F. Uratnik, Socialni problemi slovenske vasi I, 73–122. Ljubljana: Socialno–ekonom­ski inštitut. Pretnar, J. 1938. »Pospeševanje obrta in strokovni tečaji Zbornice za trgovi­no, obrt in industrijo.« V Spominska knjiga 1888–1938, 257–60. Ljubljana: Državna tehniška srednja šola Ljubljana. Račič, B. 1938. »Državni osrednji zavod za ženski domači obrt v Ljubljani.« V Spominska knjiga 1888–1938, 235–43. Ljubljana: Državna tehniška sredn­ja šola Ljubljana. Račič, B. 1950–51. »Domače tkalstvo v Beli Krajini.« Slovenski etnograf 3–4: 142–58. Samuelson, P., in W. Nordhaus. 2002. Ekonomija. Ljubljana: GV Založba. Senjur, M. 2002. Razvojna ekonomika: teorije in politike gospodarske rasti in razvoja. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. Spominski zbornik Slovenije. 1939. Ljubljana: Jubilej. Statistični godišnjak. 1937. Beograd: Opšta državna statistika. Statistischer Bericht der Handels- und Gewerbekammer in Laibach über die volkswirtschaftlichen Zustände in Krain für das Jahr 1875. 1878. Laibach: Handels- und Gewerbekammer in Laibach. Šorn, J. 1959. »Razvoj industrije v Sloveniji med obema vojnama.« Kronika 7 (1): 10–21. Šorn, J. 1997. Slovensko gospodarstvo v poprevratnih letih 1919–1924. Ljubljana: Cankarjeva založba, Ekonomska knjižnica. Trček, F. 1963. »Kmečki dolgovi v preteklosti.« Kmečki glas 20: 36, 40, 41. Trošt J. 1950–51. »Ribniška suha roba v lesni domači obrti.« V Slovenski etno­graf 3–4: 28 – 67. Uratnik, F. 1938. »Poljedelsko delavstvo v Sloveniji.« V H. Maister in F. Uratnik, Socialni problem slovenske vasi, II, 5–90. Ljubljana: Socialno ekonomski inštitut. Vošnjak, J., ur. 1884. Poročilo o kmetijski enketi dne 17. in 18. aprila 1884. Ljubljana: Narodna tiskarna. Zdovc, H. 2006. Sejmi na Celjskem v 19. in prvi polovici 20. stoletja. Celje: Zgodovinski arhiv Celje. 189 doi: https://doi.org/10.26493/978-961-7023-81-7.189-215 III. Prakse integrirane kmečke ekonomije 8 Gostišče podjetne vaške skupnosti v Nadiških dolinah (Ažla, 18. stoletje) Ines Beguš Goriški muzej Grajska cesta 1, 5000 Nova Gorica ines.begus@goriskimuzej.si Fakulteta za humanistične študije Univerza na Primorskem Titov trg 5, 6000 Koper ines.begus@fhs.upr.si Uvod Nadiške doline so imele v času Beneške republike svojevrstno upravno in sodno ureditev ter posebne privilegije, ki so bili za gospodarstvo dolin iz­rednega pomena, saj so po svoji vsebini predvidevali med drugim tudi dav­čne olajšave. Ti privilegiji so bili prebivalcem dolin podeljeni in tudi večkrat potr­jeni s strani države iz dveh razlogov. Prvi razlog so bile meje z »Germanijo« (beri: slovenske habsburške dežele), kar je postala njihova obveznost in obenem dolžnost, s katero so se izkazali v ključnih trenutkih, kot so bile vojne, bolezni in tihotapstvo. Drugi razlog sta bili »revščina« in »pomanj­kanje«, ki sta bili povezani z nerodovitnostjo območij hribovitega sveta. Takšne razmere so bile sicer razširjene tudi drugje v hribovitem in alpskem svetu in tudi v neposredni soseščini Nadiških dolin, na primer na beneški strani v Karniji in na Tolminskem na habsburški strani meje. Zaradi tega je po eni strani verodostojno sklepati, da gre v tem primeru utemeljevanja podelitve privilegijev za retorični argument. Različni viri pa nam izkazuje­jo, da je navajanje »revščine« mogoče deloma tudi resnično. V pričujočem prispevku bo najprej predstavljen ekonomski sistem Nadiških dolin, ki je primarno slonel na agrarnih panogah. Poleg teh so se kmetje posluževali tudi številnih neagrarnih dejavnosti, od katerih so pre­jemali dodatne vire dohodka. Kot lep primer posluževanja oz. integriran­ja kmetijskih in neagrarnih panog bo podrobno predstavljena zamisel o iz­vedbi izgradnje gostišča s strani izredno podjetne vaške skupnosti Ažla v 18. stoletju, ki je na ta način želela prodajati višek pridelave svojega vina ter oddajati gostišče v najem in tako pridobivati dodaten prihodek. V zaključ­ku bo primer gostišča postavljen v kontekst integrirane kmečke ekonomije, ki po svoji definiciji izhaja iz predpostavke, da so kmetje posegali po neag­rarnih virih dohodka ne le zaradi potrebe, ki je izvirala iz pomanjkanja vi­rov za plačevanje dajatev, pač pa tudi zaradi priložnosti, ki so jim jih ponu­jale ekonomske dejavnosti, razvite v njihovem okolju. Na tej podlagi bomo poskušali ugotoviti, ali območje dolin lahko umestimo v ostala območja predalpskega prostora, ki so se na enak ali podoben način in s podobnimi razlogi posluževala kombiniranja agrarnih ter neagrarnih dejavnosti. 1. Agrarno gospodarstvo Nadiških dolin in struktura posesti Gospodarstvo Nadiških dolin je deloma slonelo na različnih agrarnih de­javnostih. Na skoraj celotnem območju dolin so se prebivalci ukvarjali s poljedelstvom, za katerega sta bila značilna razmeroma skromen obseg in kmetijski prispevek. O tem nam pričajo nekatere navedbe čedajskih prove­ditorjev že iz 16. in 17. stoletja. Leta 1599 je proveditor Marcello za območje Nadiških dolin zapisal: ['Sklavonija'] skoraj v celoti leži v hribovitem in visoko goratem ob­močju […] in je zato nerodovitna za žita in vino, vendar obilna z živalmi zaradi prostranih pašnikov in količine sena, ki se tam pobi­ra, z živalmi in njihovimi pridelki, to so mlečni izdelki in sir, s ka­terimi se prehranjujejo ti prebivalci, kot tudi s kostanjem, lešniki in drugimi sadeži, ki jih je veliko skozi celotno leto (Tagliaferri 1976, 40). Prebivalstvo v gorskem območju čedajskega teritorija po opisu Zorzija iz leta 1620 »nikoli ne vidi pšeničnega kruha in veliko mesecev v letu ostane tudi popolnoma brez drugih žit; v tem času se prehranjuje ne toliko z mleč­nimi izdelki kot z zelišči in divjimi plodovi. Kljubuje vsakemu trpljenju in naporu in, ker se je prilagodilo naravi, glede na čas in neprilike uporablja tako meč kot plug« (Tagliaferri 1976, 102). Po besedah proveditorja Balbija iz leta 1637 v »Sklavoniji« ni bilo rodovitnih njiv, ki bi lahko obrodile večje količine žita, so pa zato bolje »uspevali […] vino, sadje, kozliči, les, seno, og­lje, sir in mast, in sicer toliko, da so jih dobavljali celo v Palmo in v Videm« (Tagliaferri 1976, 106). Težke življenjske razmere in slabšo rodovitnost polj opisujejo tudi zapisniki v franciscejskem katastru z začetka 19. stoletja in potrjujejo, da je bilo stanje enako, kot ga opisujejo čedajski proveditorji dve stoletji po­prej. Predvsem v višje ležečih območjih so naravni pogoji botrovali temu, da pridelek skoraj nobeno leto ni dozorel, tla pa so bila povečini ilovnata in kamnita, kar je oteževalo njihovo obdelovanje. V nižje ležečih predelih je bila klima sicer milejša, vendar so pridelek pogosto uničevali močni vetro­vi in reke s svojimi hudourniškimi tokovi. Zemljo so morali »v hribovitem svetu še posebej, vendar tudi na splošno drugod, zaradi neugodne izpostav­ljenosti terena in mraza, sejati prekomerno« zato, da je bila zemlja spom­ladi dovolj posejana.1 Žito, stročnice in krompir so zaradi slabo rodovitne prsti sadili vsakoletno brez prahe. Žito so sejali spomladi in želi jeseni, le redko pa so se odločili za drugi posevek, saj običajno ni dozorel oz. sta ga uničila predčasna slana in mraz.2 Poleg poljedelstva je bila v Nadiških do­linah razširjena panoga živinoreja, ki je v višje ležečih območjih slonela na sistemu planšarstva. Na Matajurju in Miji so si prebivalci dolin uredi­li planine s krčenjem gozdnih površin, značilna pa je bila tudi paša živine na pašnikih, ki jih je pokrival gozd. Gozdovi so prebivalcem dolin nudi­li možnosti paše, les in dračje za kurjavo ter živalsko steljo, hrano v obliki gozdnih plodov ter surovino za izdelavo oglja.3 Iz tega lahko predpostavljamo, da predalpski svet, v katerega se uvršča­jo Nadiške doline, ni nudil idealnih naravnih pogojev, ki bi kmetom zag­otavljali kmetijski pridelek oz. ekonomsko samozadostnost skozi celo leto. Poleg tega je na obravnavanem območju zaznati istočasno izrazito drobitev hubnih zemljišč in večanje števila njihovih posestnikov. Kot tak primer lahko navedemo trinajst hub na območju Gorenjega Barnasa, ki jih je kot fevdalni gospod posedoval samostan Santa Maria in Valle. Ohranjeni do­kumenti samostana nam omogočajo, da v kronološkem zaporedju od 14. do 18. stoletja sledimo razkrajanju hubnih enot in naraščanju števila (so)pos­estnikov ter deloma tudi vrstam in vrednostim dajatev. Hube so ime do­bile po posestnikih, katerih potomci so skozi stoletja ohranjali hubno pre­moženje in stvarne pravice dednega zakupa. Prvi zapisi o posestnikih hub in dajatvah izvirajo iz leta 1375, pri njihovih navedbah pa je mogoče opazi­ti, da sta na nekaterih hubah že bila zapisana po dva posestnika, vendar so 1 ASV CA, AP, šk. 279, Drenchia, Nozioni agrarie di dettaglio. 2 Glej na primer ASV, CA, AP, šk. 279, Ponteacco, Nozioni agrarie di dettaglio. 3 ASU, ANA, šk. 4364, not. reg. št. 3, 275r–275v; šk. 4439, not. reg. B, 3455r–3455v; ASV, CA, AP, šk. 279, Costne con Topolo; Grimacco; Cravero, Nozioni agrarie di dettaglio idr. hube s prehodom na naslednjo generacijo ostale nedeljene. Sredi 16. in v začetku 17. stoletja so se v zapisih poleg posestnikov pričeli pojavljati tudi soposestniki, ki so posedovali določen delež hube v zakupu in zanj plačeva­li dajatve. Zadnji popis vsake hube posebej iz leta 1764 izkazuje, da je eno hubo lahko obdelovalo tudi do 49 soposestnikov (tabela 8.1).4 Pri tem je sicer potrebno upoštevati sestavo hube glede na vrsto zemljišč (orna površi­na, travnik, gozd) in njihov obseg. Isti soposestnik je lahko imel svoja zem­ljišča tudi na več hubah. Takšno stanje v Gorenjem Barnasu nam torej iz­kazuje obsežno drobitev hubnih zemljišč najkasneje od 16. stoletja dalje ter izrazit porast števila njihovih obdelovalcev. Tabela 8.1: Velikosti hub in število soposestnikov v Gorenjem Barnasu leta 1764 Št. Ime hube Število soposestnikov Velikost cele hube         čampi quarti tavole hektar 1 Marino Blasin (Blažin) 20 14 3 43 5,18 2 Urban Blasutigh (Blazutič) 28 22 3 62 7,98 3 Simon Zurat 3 8 3 49 3,07 4 Huba Mlasigh (Mlasič) 13 13 0 209 4,58 5 Andrej Comino (Jakomin) 28 23 2 112 8,25 6 Luka Zanutigh (Zanutič) 19 33 0 116 11,58 7 Jernej Coceanigh (Kocjanič) 31 25 2 36 8,94 8 Kristjan Zuanigh (Zuanič) 39 37 2 12 13,15 9 Marino Coren (Koren) 10 28 1 92 9,91 10 Luka Zilii (Zili) 24 28 2 11 9,99 11 Matija Petricigh (Petričič) 33 48 2 60 17,01 12 Huba Blasiutigh, Colau, Muri­ach(Blazutič, Kolau, Muriak) 49 67 1 164 23,59 13 Leonard Coren (Koren) 9 6 3 186 2,39   Skupaj         125,63   Število posameznih soposest­nikov5 94         Vir: ASU, CRS, šk. 147, Stima, e Ratte …; Beguš 2015, 130. Podobno strukturo posesti in njene delitve, kot je bila prikazana na primeru Gorenjega Barnasa, zasledimo tudi drugod na furlanskem in 4 Dve hubi predstavljata izjemo, in sicer huba Blazutič, Kolau, Muriak, kjer so se tri hube združile v eno, ter huba Simona Zurata, ki se je razdelila na dva deleža in na kateri od 17. stoletja dalje poleg dednega zakupa zasledimo tudi kratkoročni zakup. 5 Nekateri soposestniki so imeli zemljišča na več hubah, vseh posameznih soposest­nikov je torej bilo 94. goriškem območju na habsburški strani. Kot pojasnjuje Bianco, je bila v Furlaniji do 17. stoletja dajatev določena izvornemu posestniku in nato njegovim dedičem. Sčasoma pa je možnost kmeta, »da prosto preda zem­ljišča svojim dedičem, jih proda, zamenja ali najame kredit, za katerega jamči s posedovanimi zemljišči, povzročila njihovo postopno delitev in drobitev hub in pravdnih dajatev, dokler ni postalo stanje tako zapleteno in prepleteno, da je že močno oteževalo izterjavo dajatev« (Bianco 2012, 215). Na območju večjih zemljiških gospostev v zahodni Sloveniji je posta­la delitev hub izrazita v 16. stoletju. Kot ugotavljata Vilfan in zatem Panjek,6 je tudi tu kmet zemljo dojemal kot svojo in jo prodajal, oddajal in z njo tr­goval, četudi jo je posedoval v obliki zakupa in ne na podlagi zakupnega prava. Na to kaže dejstvo, da je eno hubo naseljevalo več družin, kot se je tega zemljiško gospostvo zavedalo. Tako je na Krasu eno hubo obdelova­lo štiri, pet ali več družin, na Tolminskem pa je v 18. stoletju huba štela do osemnajst soposestnikov. Istočasno je bilo na omenjenih območjih mogo­če zaznati naraščanje števila prebivalcev z malo ali nič zemlje, kot so kaj­žarji in gostači. Velikost kmetij je bila zelo majhna in je le redko dosegla 5 ha, z izjemo kmetij v alpskih območjih, kjer so obsegale tudi prostrane pašnike. Ob upoštevanju pogojev, ki jih je nudila kraška zemlja, in pomanj­kanju obdelovalnih površin v alpskem svetu je Panjek za to območje prišel do sklepa, da večina kmečkega prebivalstva ni živela samo od kmetijstva in da za marsikoga kmetijstvo niti ni nujno predstavljalo osrednjega vira preživetja (Panjek 2011, 305; 2015, 192). Taka interpretacija ima oporo tudi v delih drugih slovenskih zgodovinarjev. Podobno lahko predvidevamo tudi za Nadiške doline. Kot kaže pri­mer hub v Gorenjem Barnasu, kmetije glede na svojo majhnost in razdrob­ljenost obdelovalnih površin niso mogle zagotavljati prehrambne samoza­dostnosti svojih obdelovalcev, pa čeprav je isti kmet posedoval več deležev različnih kmetij. Če pri tem upoštevamo še neugodne naravne pogoje pre­dalpskega sveta, lahko predpostavljamo, da kmetje v Nadiških dolinah niso živeli izključno od kmetijstva. Poglejmo še dajatve, ki so jih posestniki oz. posamezne hube plače­vale samostanu. Samostan je fiksne dajatve določil že v 14. stoletju, plačeva­li pa so jih v naravi in denarju na podlagi dednega zakupa. Skozi čas sta se vrsta in količina dajatev polagoma spreminjali. V 18. stoletju, ko je torej posamezno hubo obdelovalo več soposestnikov, so dajatve vsakega posameznika predstavljale delež od skupnih, fiksnih dajatev celotne hube. 6 Panjek 2017a; 2017b s tam navedeno slovensko literaturo. Preferenčni prejemek samostana v naravi je ves čas predstavljala pšenica, poleg nje pa se najpogosteje pojavljajo še kokoši, piščanci, kozlički in jajca. Leta 1764 je tako pšenica skupaj z ostalimi dajatvami v naravi predstavljala v povprečju približno 80 % denarne vrednosti celotne fevdalne rente vseh trinajstih hub, preostalih 20 % pa so predstavljale denarne dajatve. V slovenskem zgodovinopisju je obseg denarnih dajatev razum­ljen kot pokazatelj vključevanja kmečkega prebivalstva v tržne dejavnos­ti. Plačevanje rente v denarju je bilo posledica teženj zemljiških gospodov po pretvarjanju naravnih dajatev v denarne. Ta pojav je obravnavan v sklopu procesa komercializacije zemljiškega gospostva, v okviru katere­ga so težnje zemljiških gospodov po plačevanju dajatev v denarju kmete »silile« v vklju­čevanje v trgovske posle (Gestrin 1973, 73–4). V Furlaniji je bila sicer stvarnost nekoliko drugačna kot v slovenskem prostoru, tu so se zemljiški gospodje usmerjali v pridelavo bolj tržnih pridelkov na svo­jih gospostvih. To so dosegli s spreminjanjem zakupnih razmerij iz dol­goročnih zajmov, ki so predvidevali nespremenljivost zakupnin in ovirali povečevanje rente, v kratkoročne pogodbe, ki so omogočale spreminjanje dajatev ter večjo agrarno donosnost (Bianco 2011). Kljub temu pa lahko tudi za Nadiške doline sklepamo, da je tamkajšnje kmečko prebivalstvo denar­na sred­stva za poplačilo fevdalne rente v denarju pridobivalo iz neagrarnih viro­v dohodka. Poglejmo si v nadaljevanju, katerih neagrarnih dejavnosti so se kmet­je v Nadiških dolinah posluževali in zakaj. 2. Neagrarne dejavnosti v Nadiških dolinah Posebej zanimiv in poveden vir o neagrarnih dejavnostih v Nadiških doli­nah je zemljevid iz leta 1751 avtorja Janeza Batista Damianija. Ta upodablja vasi landarske in merške doline ter »skupnosti« Dreka, ki je imela z vidika sodne ureditve poseben status.7 Poleg naselij so posebej označene še reke, objekti in prelaz Podobnesec. Pod izrisom dolin so naštete izrisane vasi, število hiš v vaseh ter kratki zapisi o ekonomskih dejavnosti, ki so se tam izvajale (tabela 8.2). Predvidevamo lahko, da je avtor zemljevida vsaki vasi pripisal najznačilnejšo gospodarsko panogo, s katero se je ukvarjala večina njenih prebivalcev. To pomeni, da navedene dejavnosti niso bile nujno iz­ključne in edine dejavnosti, s katerimi so se prebivalci vasi preživljali, so pa bile prevladujoče oz. glavne. 7 Več o tem glej v Beguš 2015, 58–62. Iz zapisov panog je razvidno, da so se v nižinskih kot tudi pobočnih predelih prebivalci ukvarjali večinoma s poljedelstvom in/ali z živinore­jo. Na teh območjih so zemljišča označena kot »odlična« ali »dobra« za pridelovanje žita in vina. V vaseh oz. skupnostih Polava in Dreka so se prebivalci ukvarjali tudi s pridelavo sadja. Na teh območjih je torej prevla­dovala agrarna dejavnost. V krajih v bližini regionalne ceste ter v hribovi­tih in obmejnih območjih so se po zapisih na zemljevidu prebivalci ukvar­jali s kmetijstvom, z neagrarnimi dejavnostmi in živinorejo. Najpogosteje se omenja trgovina z živino in lesom, ki so ga prodajali v Videm. V vaseh Perati, Trčmun in Gorenji Barnas je bila razširjena prodaja sira, v Trčmunu je posebej zapisana še izdelava masti. Trgovsko dejavnost je omogočala cestna povezava skozi Nadiške doline od Čedada do Kobarida in dalje pro­ti Bovcu oz. proti furlanski nižini, po kateri je potekala tudi trgovina na daljše razdalje. V vaseh v najvišje ležečih predelih, kjer glede na rabo tal in nadmorsko višino poljedelstvo ni dobro uspevalo, je med agrarnimi de­javnostmi prevladovala živinoreja, na zemljevidu pa sta med neagrarnimi dejavnostmi največkrat omenjeni predvsem trgovina in obrtna dejavnost, vezani pretežno na les. V vasi Ložec so se na primer vaščani ukvarjali s tr­govino in si »prizadevali z izdelovanjem lopat, pezenalov (mernikov) itd. in drugih lesenih orodij«, v Matajurju so prav tako izdelovali orodje iz lesa, v Gorenjem in Dolenjem Mersinu pa so se ukvarjali z drvarjenjem in lesarstvom. Zemljevid tako obenem slikovito in shematično prikazuje osnovne poteze kmečke ekonomije v Nadiških dolinah sredi 18. stoletja. Povedni pa so tudi drugi viri, nastali sicer v začetku 19. stoletja, iz katerih lahko identi­ficiramo tiste vrste neagrarnih dejavnosti, za katere sklepamo, da so se raz­vile vsaj že v stoletju poprej. Tako na primer videmski geodet in javni iz­vedenec Rota leta 1807 na območju dolin, ki so bile takrat del Italijanskega kraljestva, omenja »odlične pašnike«, na katerih se pasejo voli, koze in ovce, od katerih pridobivajo mleko za izdelovanje »dobrih sirov« in volne. Poleg kvalitetnih pašnikov je tu zemlja dajala tudi »okusno sadje«, kot so ribez, maline in jagode, ki je drugod zaželeno na »razkošnih mizah bogatašev«, v dolinah pa so se z njim pasle koze. Z omenjenim sadjem so po njegovih pričevanjih veliko trgovali vse do Trsta. Poleg žita in sadja Rota omenja še pridelavo »odličnega vina, imenovanega rebula«, seno, »izdelke živalske­ga izvora, lesarstvo in oglarstvo«, ki so prebivalcem zagotavljali preživetje (Bianco 2003a, 124–5). Tu je potrebno opozoriti, da interpretacije v zapisu Rote niso skladne z interpretacijami v franciscejskem katastru oz. statistič­nem popisu iz istega leta. Slednji na primer za večino takratnih občin na­vaja, da primanjkuje določenih žitaric in živine oz. kmetijstvo ni zadost­no (Corbellini, Cerno in Sava 1992, 560–81). Tako lahko razlike v razlagah pripišemo različnim merilom med opazovalci oz. pisci zapisov. Poleg naštetih neagrarnih dejavnosti je obstajalo tudi mezdno delo, o katerem sicer zanesljivo lahko trdimo šele na podlagi pričevanj iz 19. sto­letja. Rota omenja, da so se le-tega poleg moških posluževale tudi ženske kot dninarke ali v obliki dela na domu premožnih. A tudi moški niso bili »povsem brez izseljenskega duha«, saj so se ukvarjali »z drobno trgovino lesenih gospodinjskih pripomočkov iz lastne obrti«, ki so jih izdelovali »za uporabo v kuhinjah revnih ljudi« (Bianco 2003a, 124–5). Tudi zapisi v fran­ciscejskem katastru omenjajo mezdno delo, v okviru katerega so kmetje spomladi in poleti za pomoč na polju najemali dninarje. Kataster omenja tudi tekstilno proizvodnjo v občini Dreka, kjer so ženske delale predvsem »kot šivilje, da so lahko nahranile otroke. Z materialom, lanom, konopljo in izdelki za prodajo so zalagale trgovce v Čedadu«.8 Kmetje so pridelke in izdelke prodajali na lokalnih trgih v Svetem Lenartu, Čedadu, Vidmu ter v nekaterih obmejnih slovenskih deželah.9 Po načelu izmenjave so iz nižin­skih predelov Furlanije dobavljali predvsem koruzo, tam pa prodajali oz. izmenjevali svoje izdelke. Na trg se je kmet vključeval tudi z morebitnimi presežki kmetijske proizvodnje. Kot je mogoče razbrati iz virov, so pomemben delež neagrarnega do­hodka prinašali gozdovi oz. les. Gozdovi sicer zaradi težje dostopnos­ti, neustrezne infrastrukture in oddaljenosti niso bili primerni za inten­zivnejše izkoriščanje. To so ugotavljali že izdelovalci katastra za hrastove gozdove leta 1744, ki ga je beneška država izdelala za potrebe vojaške mor­narice. Zapisali so, da zaradi težje dostopnosti in neugodnih razmer hras­tova drevesa niso zrasla do višine, ki je bila zakonsko predvidena za potrebe beneškega ladjevja.10 Enako so beležili izdelovalci franciscejskega katastra v začetku 19. stoletja za vse gozdove v Nadiških dolinah. Kljub temu so kme­tu nudili listje, dračje in male veje za živalsko steljo ter gnoj, prostor za pašne površine, prehrano v obliki gozdnih plodov ter surovino za gradnjo in izdelavo oglja. Med gozdnimi sadeži velja poleg že naštetih jagod, malin in borovnic omeniti še lešnike in kostanje. Kostanjeva drevesa so porašča­ 8 ASV, CA, AP, šk. 279, Drenchia, Nozioni generali territoriali. 9 ASV, CA, AP, šk. 280, Tarcetta, Nozioni generali territoriali. 10 ASV, PsB, registro no. 161. la skoraj večji del Nadiških dolin, les in plodove pa so prodajali na bližnjih trgih Čedada in Vidma.11 Planšarstvo in obdelava pašnikov sta bila poleg živinoreje ključna za pridelavo živalskih izdelkov (maslo) in sena, precej razširjena na območ­ju dolin pa je bila tudi trgovina z živino. To nam potrjujejo že obravna­van zemljevid iz leta 1751 pa tudi poročila o izbruhu goveje epidemije, ki je prizadela Nadiške doline sredi 18. stoletja. Širjenje bolezni je čedajski proveditor skušal omejiti z začasno zaporo trgovine z živino med Vidmom in dolinami, kot pojasnilo pa je navedel, da je bila »Sklavonija« ob začet­ku epidemije »tako bogata z govedom, da bi bilo mogoče samo iz teh kra­jev pridobiti in nadomestiti izgube na deželni ravni, (ki so nastale zaradi pomanjkanja goveda)«.12 O tranzitni trgovini z živino skozi Nadiške doline nam priča tudi mitninska knjiga postaje na Podbonescu, v kateri je zapisa­no, da je v obdobju od avgusta 1755 do julija 1756 čez mitnico šlo 567 glav goveda (Tagliaferri 1989, 62). Nadiške doline so se torej vključevale v med­narodno, to je habsburško-beneško trgovino z živino. Trgovina je v večji meri potekala po cesti skozi doline, ki je povezova­la Čedad in Videm s Koroško preko Kobarida, Bovca, Predela, Trbiža in Beljaka. S Kranjsko se je povezovala preko Škofje Loke in Tolmina mimo mitninske postaje v Bači (Šumrada 1987, 313; Blaznik 1973, 224). S prehodom zgornjega Posočja pod habsburške dežele v prvi avstrijsko-beneški vojni je Čedad izgubil pravico do uveljavljanja poti po t. i. 'bovški cesti'. S tem so v 16. stoletju začele slabeti trgovske povezave med Koroško in Čedadom, poleg tega so beneške oblasti prepovedale trgovino skozi Nadiške doline, s čimer naj bi omejile tihotapstvo. Čedadu so omejen promet z železom s Koroške dovolile toliko, kolikor ga je potreboval za svoje potrebe. Na dru­gi strani vzpostavljene meje so Habsburžani zgradili 'soško pot', ki je pelja­la iz Gorice čez Solkan, Kanal in Volče do Kobarida, kjer se je cesta združi­la s cesto iz Nadiških dolin in nato vodila proti Bovcu. Na ta način se je blago, med katerim se omenjajo železnina, tkanine, usnje, žito, svinec idr., iz bližnjih habsburških dežel izognilo mitnici v Nadiških dolinah ter po­tovalo neposredno proti Gorici in habsburškemu pristanišču Štivanu pri Devinu (Tagliaferri 1976, XLV, XLVII–XLIX: Gestrin 1991, 112). Z izgradnjo soške ceste so torej Čedad in Nadiške doline občutili velik padec trgovine in prometa po cesti skozi Podbonesec. Na to so večkrat opo­ 11 ASV, PsF, šk. 322, 3; ASV, CA, AP, šk. 279, S. Pietro, Nozioni generali territoriali; Cravero, Nozioni generali territoriali. 12 ASV, PaS, šk. 476, dok. dat. 10. september 1747. zorili čedajski proveditorji, ki so v svojih poročilih pisali o močnem upadu davka na izvoženo vino, ki ga je zaračunavala mitnica na Podbonesecu, ter soglasno zatrjevali, da je bilo zaprtje ceste zaradi strahu pred tihotap­stvom zelo neugodno za mestno in državno blagajno, negativno pa je vplivalo tudi na lokalno trgovino (Tagliaferri 1976, 15, 38, 94). Proveditor Pisani pa v svojem poročilu omenja še eno neagrarno dejavnost, s katero so se kmet­je ukvarjali pred omejitvijo trgovine, to je tovorništvo. Kot pravi, so kmet­je »zdaj najrevnejši izmed vseh v deželi Furlaniji, saj so [doslej] pomagali prevažati trgovsko blago s svojimi vozovi in z živalmi ter s prodajo svojega sena in na druge načine izdatno prispevali k zadovoljevanju svojih potreb« (Tagliaferri 1976, 82). Kot kaže, je preusmeritev trgovine na druge prometne povezave vplivala na upad tudi te dejavnosti. Omenjeno tihotapstvo ter druge nezakonite oblike trgovine so bili v hribovitih predelih vzhodnega predalpskega prostora sestavni del trgovine in prometa. Na habsburški strani je bilo precej razširjeno tihotap­ljenje ži­vine in blaga (Žontar 1956–57, 85; Verbič 1974, 14–5; Panjek 2002, 221), v vzhodni Furlaniji pa sta bila v 18. stoletju med donosnimi nelegalnimi de­javnostmi razvita tihotapstvo s soljo ter pridelava in prodaja tobaka, razšir­jeno pa je bilo tudi tihotapstvo z živino, oljem in žiti (Gestrin 1991; Bianco 1990; 1998; Castellarin 2001). V Nadiških dolinah lahko na podlagi ar­hivskih virov potrdimo tihotapljenje mesa in kož ter tobaka,13 glede na to, da je šlo za (pol)prikrito obliko trgovanja, pa lahko sklepamo, da so kmet­je kupčevali tudi z drugimi tržno zanimivimi izdelki, ki so jim prinašali dodaten vir dohodka. Primer tihotapljenja mesa in kože zasledimo v času goveje epidemije in poostritve trgovine z živino, ko so državne oblasti ugo­tovile, da »preveč zlahka lahko slaba nrav nekoga privede do tega, da izko­plje meso, ki je zakopano na poljih, ne preveč oddaljenih, saj se je na žalost tako hud prenos [bolezni?] zgodil tudi zaradi zaslužka s kožami«. V izogib temu je čedajski proveditor objavil odlok, v katerem je dovolil prodajo mesa izključno tistim mesarjem v mestu Čedad in na njegovem teritoriju, ki so prestali predvidene kontrole, ti pa so smeli prodajati meso samo v svojih mesnicah.14 Tudi dobiček od tobaka je bil manjšim tihotapcem pomem­ben vir dohodka, v gorskem svetu pa so takšno tihotapstvo tiho dopuščale tudi vaške skupnosti. Čeprav so lokalne in državne oblasti izvajale stroge 13 ASV, Inquisitori di stato, šk. 38, Lettere ai rettori …, 6. oktober 1795; ASV, PaS, šk. 476, dok. dat. 3. september 1747. 14 ASV, PaS, šk. 476, dok. dat. 3. september 1747. ukrepe proti ilegalni trgovini s tobakom, so včasih morale priznati nemoč v boju zoper tihotapskim skupinam (Bianco 1990, 101, 105). Še ena neagrarna dejavnost, ki so se je nadiški kmetje posluževali v sklopu trgovine na daljavo, je sezonska trgovina. Dodatne vire dohodka so služili kot potujoči trgovci oz. kot t. i. »guziranci« (kramarji), ki so v srednji in vzhodni Evropi prodajali okrasne predmete avstrijskih podjetij ter izdel­ke podjetja Remondini iz mesta Bassano del Grappa. Izseljevanje je bilo se­zonskega značaja in je potekalo od jeseni do začetka pomladi, kar je bilo vezano na manjšo intenzivnost kmetijskih opravil. Sčasoma je sezonska prodaja izdelkov med prebivalci dolin postala tako razširjena, da je druži­na Remondini v Špetru leta 1766 odprla svojo podružnico, preko katere so kramarji naročali in prejemali blago. Pred tem so naročeno blago dobav­ljali v Vidmu. Poleg Remondinijev se med dobavitelji blaga nadiškim kra­marjem omenjajo tudi habsburški trgovci. Glavne smeri prodaje blaga na­diških kramarjev so bile v prvi polovici 19. stoletja tri. Prva je vodila preko Avstrije do Moravske, druga je potekala ob reki Savi čez (današnje države) Slovenijo, Hrvaško, Srbijo, Bosno do Banata v Romuniji, tretja pa je sledila poti proti Madžarski in v smeri Ukrajine (Zanini 2009). Med blagom, ki so ga guziranci prodajali na tujem, lahko naštejemo različne vrste tiskovin,15 knjige, »svetnike, podobice in druge podobne predmete,« sicer poredko pa se med prodajnim blagom pojavljajo celo zdravila. Posledice razmaha sezonske trgovine v Nadiških dolinah so bile za prebivalce tako pozitivne kot negativne. Kramarji so likviden denar za na­kup trgovskega blaga največkrat pridobili tako, da so zastavili svoje pre­moženje oz. nepremičnino, ki naj bi jo ob prihodu domov ponovno odku­pili. V ta namen so z agenti podjetja Remondini ali drugimi posamezniki sklenili pogodbe tipa pensione livellaria francabile, o katerih bo več pove­danega v nadaljevanju. Drugi način, s katerim so si priskrbeli blago za na­daljnjo prodajo, je bilo sklepanje poroštev (pieggio). Le redki so s trgovino uspeli zaslužiti dovolj dobro, da so lahko svoje zemljišče odkupili oz. do­biček investirali v nov nakup. Včasih so tudi sami nastopali kot posojilo­dajalci in so s posamezniki sklepali pogodbe pensione livellaria francabile ter si tako zagotavljali rento. Bistveno več je bilo tistih, ki so se bili ob vr­nitvi domov primorani še dodatno zadolžiti ali pa so bili izterjani za dol­gove z rubežem oz. so za njihove dolgove morali odgovarjati poroki. Tudi 15 ASU, ANA, šk. 4434, not. reg. I, 262v–263r; 270r; šk. 1466, not. reg. za leta 1767–1769, 25r. O vrstah tiskovin in vzorcih podjetja Remondini glej Milano in Giacomello 2009, 107–236. življen­je kramarjev v tujini ni bilo lahko, veliko jih je umrlo zaradi bolezni ali pa so postali žrtve ropov in napadov oz. nesreč ali »svojega lastnega obu­pa« (Zanini 2009, 73). S sezonsko trgovino so Nadiške doline postale tr­govinsko bolj odprte ne samo bližnjim furlanskim trgom ter slovenskim deželam, ampak tudi širše, proti vzhodni Evropi. Naštete in opisane neagrarne dejavnosti, ki so se jih posluževali kmet­je v Nadiških dolinah, izkazujejo njihovo precejšnjo raznovrstnost. Gre za dejavnosti, ki jih srečamo tudi v slovenskih deželah in nasploh širše v vzhodnem predalpskem prostoru (Panjek 2014; 2015). Zasledimo pa v Nadiških dolinah tudi druge, ne toliko tipične načine pridobivanja dodat­nih virov dohodka, ki so se jih posluževale vaške skupnosti kot celota in ne posamezniki znotraj njih. Njihov glavni namen je bil, da določen delež de­narja pridobijo iz neagrarnih dejavnosti za poplačilo obveznosti ali za po­ravnavo raznih skupnih stroškov. Eden takih je primer upravljanja z gozdnim zemljiščem, ki ga je v 17. stoletju skupnost Arbeča podelila v koncesijo Valentinu Muschioneju iz Rubignacca za sečnjo lesa v gozdu, iz katerega bi izdeloval apno za grad­njo utrdbe v Palmi.16 Muschione je moral skupnosti oz. njenemu notarju s pisnim dokazilom oblasti v Palmi dokazati, da bo gozd res izkoriščal za potrebe gradnje utrdbe. Skupnost mu je nato dodelila bukov gozd za ob­dobje osmih let v višini 100 dukatov. Tega zneska pa Muschione ni izplačal neposredno skupnosti, temveč Giacintu Palinu iz Čedada, in sicer skupaj z zakupnino (affitto), obenem pa je moral od g. Palina pridobiti »osvobodi­tev« (francazione) v korist članov skupnosti za omenjen kapital. To verjetno pomeni, da je imela skupnost s Palinom sklenjen livello francabile za gozd, zdaj pa so izkoristili priložnost, da so se (vsaj delno) osvobodili plačevanja zakupnine. Tako je Muschioni z izplačilom zneska od oddaje gozda osvo­bodil skupnost od prejšnje pogodbe, poleg tega pa je moral dati še vsakemu članku skupnosti po en kvinč vina in hlebec kruha. Če se navedenih zahtev ne bi držal, bi bila pogodba šteta za nično. Dani primer pokaže, kako je skupnost pridobivala denar od enega in istega gozda s sklepanjem kredit­nih pogodb oz. oddajo v zakup in si tako zagotavljala dodaten vir dohod­ka. Tovrstno upravljanje s srenjskimi gozdovi je znana praksa v sosednji beneški Karniji (Bianco 2001; Bianco 2003b, 34–5). Drugi primer pridobivanja denarnih virov dohodka je podelitev peke kruha v affitto semplice krčmarici Ivani Šavli. Leta 1779 so na sosed­nji v Barnasu izbrali dva odposlanca, ki bosta predstavljala skupnost pred 16 ASV, ANA, šk. 4405, dok. št. 152. oblastmi v sporu z enim od članov skupnosti. Ta naj bi povzročil »izgubo« s prodajo kruha in s tem prizadejal škodo dacu od prodaje le-tega. Obenem so na skupščini izglasovali, da peko kruha podelijo »zanesljivi in odgo­vorni« krčmarici Ivani Šavli, vendar pod pogojem, da bo ta predala v pod­najem del omenjenega daca »osebam, živečim v (tej) vasi, in sicer za more­bitne potrebe in udobnost prebivalcev (te) vasi ter vernikov, ki prihajajo obiskat svetišče (te) častitljive cerkve Svete device Marije«.17 Na ta način so si vaščani zagotovili dohodek od obresti, ki so jih prejemali od kratko­ročnega zakupa, ter si hkrati pridržali možnost peke kruha za prodajo ro­marjem, s čimer so lahko dopolnjevali dohodke svojih gospodinjstev. Posebej zanimiv primer integrirane kmečke ekonomije in podjetnos­ti je gostilna v Ažli, ki jo je skupnost zgradila z namenom, da s ponujanjem nastanitev in prodajo presežkov vina, pridelanega v skupnosti, pridobi do­datne vire dohodka. 3. Gostišče vaške skupnosti v Ažli O tem, da bi zgradili stavbo, v kateri bi delovalo gostišče, so člani vaške skupnosti Ažla razmišljali vsaj že od leta 1768. Razprave in končne sklepe so vaščani obravnavali na sosednjah oz. vaških skupščinah, povzetek obrav­nav pa je v svoje knjige registriral notar Lovrenc Kukovac iz Špetra. Njegovi zapisi so glavni vir za rekonstrukcijo zgodbe o nastanku gostišča. Na skupščini dne 3. februarja 1768, ki so jo sklicali »na običajnem mes­tu, z udarjanjem na zvon«, so prisotni župan, zapriseženec, vaški glavarji in drugi vaščani razpravljali o izgradnji hiše »na mestu, imenovanem pri kamnitem mostu sv. Kvirina«. Hiša bi služila kot krčma v skupno »korist, uporabo in udobje popotnikom in tujcem, tako beneškim kot cesarskim, na stroške vaške skupnosti«.18 Zemljišče, na katerem so želeli zgraditi stav­bo, je bilo državno, v lasti »našega presvetlega princa«, zato so člani skup­nosti svoja sovaščana Antona Tropino in Mihaela Vinturina imenovali za odposlanca, ki bi v imenu skupnosti pristojne zaprosila za vsa dovoljenja in licence za izgradnjo stavbe na državnem zemljišču. Glasovanje je potekalo s kroglicami, in sicer je bilo 57 prisotnih za, proti pa le 1, in to župan. Kot kaže, takratna ideja skupnosti Ažla ni zaživela, saj so na skupščini avgusta leta 1780 (znova) razpravljali o izgradnji gostilne, pri čemer so izha­jali iz ugotovitve o tem, da »skoraj vsako leto in še posebej v obilnih leti­ 17 ASU, ANA, šk. 4436, not. reg. R, 1921v–1922r. 18 ASU, ANA, šk. 4434, not. reg. G, 142v–143r. nah« njihovo vino ostaja »neprodano, v hudo škodo članov vaške skupnos­ti«.19 Po zgledu »raznih drugih vaških skupnosti« so ponovno ugotovili, da bi bilo potrebno postaviti »manjšo zgradbo, ki bi se uporabljala za gostil­no na primernem kraju, v kateri bodo lahko člani skupnosti poskrbeli za prodajo svojega vina«. Soglasni so bili v mnenju, da bi bil najprimernejši kraj za njeno postavitev na stičišču dveh glavnih cest, ki peljeta proti Špetru oz. Svetem Lenartu. Za dovoljenje za izgradnjo so morali zaprositi Urad za državna srenjska zemljišča, saj je bilo zemljišče, na katerem bi postavi­li zgradbo, v lasti države in je že bilo »podeljeno [v uporabo] tej vaški skup­nosti, kot izhaja iz njene investiture«, vendar je bilo slabo rodovitno in v nobeno korist.20 V ta namen so zopet glasovali s kroglicami in za svojega prokuratorja izvolili gospoda Bernardina Torona, posrednika v Benetkah, ki naj bi pred Uradom za državna srenjska zemljišča predstavil njihovo žel­jo in v njihovem imenu zaprosil za dovoljenje, da zasedejo omenjeno srenj­sko zemljišče ter na njem sezidajo poslopje. Urad je omenjeno zemljišče skupnosti prodal po pogodbi z dne 6. septembra 1780. Cena je znašala 450 malih lir oz. 150 dukatov (po 6,2 liri za dukat) za (veliki furlanski) čamp.21 Po tem nakupu se je 25. septembra 1780 skupnost znova zbrala, da bi razpravljala o nadaljnji gradnji gostišča. Notarski zapis tokrat razkriva več podrobnosti o samem gostišču in njegovi postavitvi, kompleksnemu načinu financiranja ter posredno tudi o načinu delovanja vaške skupnosti.22 Kot je že bilo omenjeno, je skupnost od beneške države odkupila del srenjskega zemljišča v velikosti 600 tavol ob mostu pri sv. Kvirinu. Kot raz­log za postavitev gostišča so navedli, da bi ta služil za lagodje in nastanitev tujcev ter prebivalcev Nadiških dolin, ki prečkajo doline s svojimi vozovi in so namenjeni v Čedad, Videm, Palmo ter druge vasi v Furlaniji »prodajat mlečne izdelke, sadje in druge proizvode 'Sklavonije' ter po drugih nujnih opravkih«, hkrati pa želijo pridobiti »kakšen dobiček od najema te stavbe, s katerim bi bilo manj težko prenesti vsakoletna bremena in davščine, ki jim je podvržena ta vaška skupnost«. Ker pa vaška skupnost ni imela denarja, s katerim bi zgradila želeno gostišče, so se na skupščini dogovorili, da zanj zaprosijo brata Dominika in 19 ASU, ANA, šk. 4437, not. reg. S, 2107v. 20 ASU, ANA, šk. 4437, not. reg. S, 2108r. 21 ASU, ANA, šk. 4437, not. reg. T, 2275r. 22 Celoten notarski zapis, po katerem tu povzemamo in citiramo, je v ASU, ANA, šk. 4437, not. reg. S, 2124v–2126v. Matijo Mulloni iz skupnosti Šenčur. Predlagali so jima zapleten način fi­nanciranja, po katerem bi ob koncu gradnje od nje ter od oddaje gostilne imeli finančne koristi obe strani. Postavke so bile sledeče: 1. Po prvi postavki sta se brata Mulloni zavezala, da bosta prispeva­la, torej skupnosti oz. njenim predstavnikom izplačala ves potre­ben denar za izgradnjo gostišča. Ta naj bi imel v pritličnih pros­torih »kuhinjo, peč in klet ter ognjišče z napo, dimniško cevjo ter dimnikom, zgrajenim zunaj kuhinje«, tri sobe zgoraj ter svoje skladišče za žito. Ta del bi bil pokrit s korci, posebej pa bi ­imela še hlev za živino. Brata sta se še zavezala, da bosta sproti in pravočas­no izplačevala denar skupnosti, ki ga bo ta potrebovala med grad­njo za plačila mojstrom, zidarjem, delavcem, kamnosekom ter za nakup materiala, kot so železo oz. železarski izdelki, apno, tlakov­ci, korci idr., obenem pa bosta prevzela odgovornost za morebitne dodatne stroške, ki bi nastali zaradi nerednih izplačil. 2. Člani skupnosti so se v drugi postavki zavezali, da bodo na lastne stroške prepeljali dovolj zemlje, s katero bodo uredili vrt in ob­dali celotno zemljišče gostilne v obsegu 600 tavol ter na njem v naslednjih letih posadili ustrezno število kakovostnih murv. 3. Po tretji postavki bo skupnost bratoma Mulloni stavbo oz. gostišče, ki ga je potrebno še zgraditi, in pripadajoče zemljišče (600 tavol) z vsemi murvami, ki bodo zasajene na njem, ter vr­tom podelila v zakup v obliki affito semplice za obdobje pet let, z možnostjo obnovitve za nadaljnjih pet let. 4. Skupnost bo tu nastopala kot najemodajalec, brata pa kot najem­nika. Dogovorjena letna zakupnina bo znašala 300 lir. 5. Nepravično in nekoristno« pa bi bilo, če bi vloženi denar, ki ga bosta posodila brata za izgradnjo gostišča, ostal »neploden«, zato sta se pogodbeni stranki v peti postavki dogovorili, da bo skup­nost Mullonijema plačala 5 % obresti na vse zneske, ki jih bodo ti potrošili za financiranje gradnje. Mullonija bosta morala v ta na­men imeti točne izkaze za vsak strošek posebej, po katerih bodo lahko določili pravi končni znesek, ki ga bosta posodila za grad­njo. Stranki sta se tudi dogovorili, da se bo skupnost lahko osvo­bodila (affrancarsi) plačevanja obresti z izplačilom kapitala oz. končnega zneska (glavnice posojila), in sicer ali v celoti ali pa po letnih obrokih v višini 50 dukatov. V slednjem primeru se bo glavnica sproti ustrezno zmanjševala. 6. V šesti postavki so se dogovorili, da bosta morala brata Mulloni pravočasno plačevati znesek 300 lir za affito semplice ali pa ga del­no ali v celoti pobotati z obrestmi, ki jih bo prinesel prej (v peti postavki) omenjeni livello v njuno korist. Če bosta brata plačeva­la redno znesek zakupnine (in sicer v gotovini ali delno kompen­zacijo z obrestmi od posojila), jima skupnost ne bo smela odpove­dati najema oz. ju »odsaditi« (escomio), dokler jima ne bo povrnila celotnega zneska posojila s pripadajočimi obrestmi. Brata pa bos­ta lahko ob vsakemu izteku petletne zakupne pogodbe za gostil­no prekinila najem po svoji presoji, ne glede na to, ali je bil dotlej navedeni livello »osvobojen«, torej so bili glavnica in obresti v ce­loti izplačani, ali ne. 7. V zadnji postavki sta se stranki še dogovorili, da bosta določili tako datum nastopa v veljavo omenjenega affitta semplice v višini 300 lir za najem gostišča kot tudi datum, od katerega se bodo pričele zaračunavati obresti od livella za posojila v namen grad­nje. Ta datuma bodo določili glede na hitrost napredovanja grad­benih del, zadovoljstvo obeh strani ter likvidnostni potreb bratov Mulloni. Da bi gradnja stala čim manj in da bi bil s tem tudi omenjeni livel­lo čim manjši, so se člani skupnosti na isti skupščini med seboj dogovorili in izglasovali, da bodo tisti, ki razpolagajo z vozom oz. s plino in z živino, prispevali h gradnji tako, da bodo vozili kamenje in pesek na gradbišče, in sicer proti plačilu »samo« 10 soldov za voz. Pri tem jim bodo morali drugi vaščani pomagati pri nalaganju materiala, sicer bodo kaznovani z globo v višini 4 lir v korist gastalda bank Landarja in Merse. Prav tako so bili tisti, ki imajo pline, obvezani prevažati material iz peči, kar zadeva prevoz lesa, pa bi bili prevozniki za to delo plačani v celoti. Tisti člani skupnosti, ki niso posedovali voza, so se obvezali, da bodo pri gradnji pomagali kot fizični delavci zastonj in kot jim bo naročeno, sicer bodo vsakič kaznovani z globo 1 lire in 10 soldov. Na koncu so se člani vaške skupnosti še dogovorili, da se bodo sovaščani, ki niso bili prisotni na skupščini in se ne bodo strinjali s temi odločitvami, morali vključno s svojimi dediči za vselej odpovedati vsem prihodkom in stroškom, ki bodo nastali z omenjenim gostiščem, vrtom in murvami ter s sklenjenim livellom. Vaška skupnost je torej za izgradnjo gostišča sklenila dve pogodbeni razmerji z zasebnikoma, s katerima si je zagotovila potreben kapital za na­kup gradbenega materiala in poplačilo delavcev. Poglejmo si podrobneje ti dve pogodbeni razmerji. Prvo, ki ga omenjajo v obravnavanem dokumentu, je affito semplice. V splošnem gre za kratkoročni zakup, v katerem se je kmet zavezal, da bo za določeno obdobje (običajno do pet let) vsako leto plačeval fiksne dajatve. Tovrstne kratkoročne zakupne pogodbe zasledimo v italijanskem prostoru od 15. stoletja dalje, ko se je pričela pojavljati tendenca zemljiških gospodov po uvajanju modernejših načinov obdelovanja zemljišč ter organizaci­je dela z namenom, da bi si zagotovili višje dohodke. Takšne pogodbe so namreč od zakupnikov predvidevale sajenje novih kulturnih rastlin, izbolj­šavo zemljišč ter obnovo poslopij, do česar kmet po dolgoročnem zakupu ni bil obvezan. V nasprotju z dolgoročnim zakupom takšna pogodbena raz­merja kmetom ter njihovim družinam tudi niso zagotavljala stalnosti in samozadostnosti, saj so se običajno sklepala za posamezna zemljišča, zato so bili kmetje primorani vzeti v zakup po več zemljišč, ki so jih imeli v raz­ličnih zakupnih razmerjih. Kot druge oblike kratkoročnih razmerij lahko naštejemo še deležna razmerja (na primer spolovinarstvo, mezzadria) in mešane zakupe (na primer affitto misto) (Giorgetti 1974; Bianco 2011, 70–1). Podobno stvarnost zasledimo tudi pri eni od obravnavanih hub v Gorenjem Barnasu, kjer najdemo sicer edini tovrstni primer affitta sem­plice na vseh trinajstih hubah. Na hubi Simona Zurata se sklenitev tega zakupnega razmerja prvič omenja leta 1644. Samostan je namreč v 17. stolet­ju polovico hube po sodni poti odkupil od soposestnikov, s čimer so slednji izgubili dedne pravice na tem delu hube. Na novo pridobljeni delež hube je nato samostan ponovno podelil drugemu zakupniku, tokrat v kratkoročen zakup, in zanj predvidel vrsto novih dajatev, ki so bile izključno v naravi. Te so bile po sestavi raznovrstnejše in bi glede na svojo tržno vrednost za fevdalca predstavljale večji dohodek kot dajatve po dolgoročnem zakupu. Affitto semplice pa se v Nadiških dolinah ne pojavlja samo v primeru zakupov zemljišč – poleg Gorenjega Barnasa jih zasledimo tudi v drugih vaseh –, temveč se tovrstno pogodbeno razmerje uporablja tudi v drugih primerih, kot je že omenjen zakup pravice za peko kruha krčmarici Ivani Šavli, in za oddajo v zakup tu obravnavane gostilne v Ažli. Pri slednji gre prav tako za kratkoročni zakup, ki ga stranki skleneta za petletno obdob­je, z možnostjo podaljšanja za naslednjih pet let. Dajatev je fiksna in izkl­jučno v denarju, saj je prihodek od zakupljene stavbe z vrtom odvisen od denarnega zaslužka od oddaje prenočišč in prodaje vina. V primeru, da brata ne bi redno plačevala zakupnine, bi jima skupnost lahko zakup od­povedala.23 Izpostaviti velja kreativno uporabo pogodbene oblike, značilne za agrarna razmerja, v namene povsem drugačnih dejavnosti, kot sta peka kruha in najem gostišča. Drugo pogodbeno razmerje, ki so se ga poslužili brata Mulloni in vaška skupnost, je pogodba, ki se v zapisu skupščine omenja kot livello. S tem terminom so v Beneški republiki označevali pogodbe različnih oblik, v Nadiških dolinah in tudi Karniji pa se je v glavnem nanašal na pogod­be, ki so bile namenjene kreditiranju in zavarovanju terjatev. Institut livel­lo francabile (affrancazione pomeni osvoboditev, oprostitev) je bil sestavljen iz prodaje (običajno) nepremičnine in posoje denarja, čeprav le posredno. Z vidika zakonitosti in formalnosti so se temu namreč želeli izogniti, saj je Cerkev obsojala posojanje za obresti. Zato pri pogodbah naletimo na pre­cej kompleksno in zapleteno vsebino. Posojilojemalec oz. prodajalec je za vsoto, določeno v naprej in izplačano v denarju, prodal imetje posojiloda­jalcu oz. kupcu. To imetje je običajno predstavljala nepremičnina, v redkih primerih pa tudi premičnina. Kupec je isto nepremičnino istočasno podelil v zakup posojilojemalcu, od katerega jo je ravno pridobil, za dogovorjeno letno plačilo zakupnine, ki je predstavljala obresti. Po dogovorjenem ob­dobju je bil posojilojemalec upravičen lastnino ponovno pridobiti nazaj po enakem znesku, kot jo je zastavil (Corazzol 1979, 15–6; Fornasin 1998, 64; Monte 2000, 258). V Nadiških dolinah tovrstne institute najdemo pod nazivoma livello francabile in pensione livellaria francabile. »V ekonomskem smislu je bila vsebina obeh pogodb enaka, saj sta obe vrsti pogodb posojilodajalcu omo­gočali kreditiranje, na podlagi katerega je prejemal obresti, posojilojemalec pa je pri tem za vračilo glavnice jamčil z nepremičnino. Vsebina teh pogodb je predvidevala zapis sklenitve razmerja med prodajalcem – posojilojemal­cem (dolžnikom) in kupcem – posojilodajalcem (upnikom) za dogovor­jeno vsoto. Ta je predstavljala glavnico, do izplačila katere se je za posoji­lo plačevala letna zakupnina oz. obresti, ki so po pogodbah znašale med 5 in 7 %. V obeh primerih se je posojilojemalec lahko 'osvobodil' plačevanja zakupnine oz. obresti tako, da je izplačal glavnico in s tem prekinil sklen­jeno pogodbo«. Sklepanja pogodb tipa livello francabile so se na območju Nadiških dolin posluževale predvsem cerkve, s katerimi so upravljale vaške skupnosti, ter bratovščine. Pri tem so kot posrednika pri transakciji de­ 23 Te pravice so se lastniki zemljišč običajno posluževali pri sklepanju začasnih zakup­nih pogodb v primeru, ko je zakupnik kršil pogodbena načela oz. se jim izogibal, kot je na primer opravljanje izboljševalnih del na kmetiji ali polju (Bianco 2011, 71). narja vključevale posojilnico Monte di Pieta v Čedadu. Pogodbe tipa pen­sione livellaria francabile pa so pogosto sklepali potujoči trgovci »guziran­ci« s podjetjem Remondini za blago, ki so ga prodajali v tujino (Beguš 2015, 154–5, 170). Vendar pa je med institutoma tudi razlika. Obresti so se pri institu­tu pensione livellaria francabile obračunale neposredno na posojen kapital, medtem ko so pri institutu livello francabile predstavljale letno zakupni­no. Pri slednjem je namreč posojilojemalec prodal zemljišče za dogovor­jeno vsoto in jo nato prejel nazaj v zakup ter v obliki zakupnine dejansko plačeval letne obresti. V primeru instituta pensione livellaria francabile pa je posojilojemalec tudi pravno gledano plačeval obresti na posojen kapi­tal. V primeru instituta livello francabile je torej šlo za prikrito podeljevan­je in prejemanje posojila, medtem ko je bila pensione livellaria odkrita ob­lika posojilne pogodbe, ki bi jo lahko primerjali z današnjim hipotekarnim kreditom. V primeru obravnavane gostilne ugotovimo, da je pogodba, ki je bila sklenjena med upnikoma – Mullonijema in dolžnikom – vaško skupnostjo, tipa pensione livellaria francabile. Končni seštevek vseh stroškov v denar­ju je predstavljal glavnico, ki sta ga brata Mulloni vložila v izgradnjo gos­tilne. Skupnost se je pri tem zavezala, da bo plačevala 5 % obresti na končni znesek, plačevanja teh obresti pa naj bi se osvobodila s poravnavo glavnice v celoti oz. po obrokih. Izplačilo glavnice je jamčila z nepremičnino s tem, ko se je v 6. členu pogodbe zavezala, da bratov ne bo »odsadila« z gostilne, preden ne poravna končnega zneska posojila (glavnice). Leto kasneje, natančneje 2. oktobra 1781, je bilo gostišče že zgrajeno in dokončano. Brata sta v tem času spoštovala dogovor in prispevala ves de­nar, ki je bil potreben za izgradnjo gostišča ter poplačilo obrtnikov. Zato se je vaška skupnost odločila, da z njima sklene dogovorjen affitto semplice za obdobje in zakupnino, ki sta bila že dogovorjena poprej. Poleg tega so na tej skupščini obravnavali tudi skupni izračun nastalih stroškov gradnje, ki ga je pripravil javni izvedenec Karel Černoja. Ta je znašal 6.300 lir oz. 1.050 dukatov (po 6 lir za dukat).24 K notarskemu zapisu priložen popis stroškov izkazuje, da sta brata največ denarja izplačala za »razne« stroške, verjetno nastale predvsem za nakup materiala. Posebej so poplačali delo železarja, kamnoseka, tesar­ja ter zidarje. Slednji so bili poplačani za izgradnjo zidov gostišča, kriti­no, nanašanje malte ter izdelavo kamina, ki je obsegalo tlakovanje poda 24 ASU, ANA, šk. 4437, not. reg. T, 2273v–2276r. pod ognjiščem, izgradnjo peči, izdelavo nape, dimniške cevi in dimnika. Posebej so stroški nastali še za »lesene glave« pri kritini, štiri ogelnike, stek­lo za sedem letvanih oken v sobah zgoraj ter za štiri v kleti in sobi s pečjo spodaj, za dve okenski mreži v kleti ter mrežo ob ognjišču. Nekaj denarja so izplačali tudi trem prevoznikom (tabela 8.3). Tabela 8.3: Stroški izgradnje gostišča Vrsta stroška Lire   Lire Začetni stroški     1130,375 Razni stroški (nedefinirani)     3492,35 Mojster obdelovalec železa     114,00 Mojster kamnosek     200,00 Mojster tesar     259,9 Mojstri za izdelavo zidu, kritine in ­kamina   za izgradnjo zidov 494,75     za kritino 223,1     za izdelavo peči, kamina, ­tlaka pod kaminom, nape, dimniške cevi, dimnika, malte v sobi in spalnici zgoraj 90,00     za izdelavo lesenih glav pri kritini 12,00     za 4 vogelnike 44,00     dodatek k plačilu za storjene storitve 22,00 7 letvanih oken v zgornjem nadstropju 84,00     4 letvana okna in mreža v spodnjem ­nadstropju, kjer sta peč in klet 32,00     2 mreži za balkon v kleti 7,00     2 mrežni rešetki za kamin 12,00     Delno so bili ti stroški že šteti v »razne stroške« –48,1     Od tega ostane še 84,9   84,9 poplačilo 3 prevoznikov     3,5 »Temu se doda še …«     129,125 Skupni seštevek     6300 Vir: ASU, ANA, šk. 4437, reg. T, 2275v–2276r. Obe strani, tako brata kot prisotna skupnost, so izračun »popolnoma potrdili in odobrili«, kar je bil pogoj za sklenitev še drugega pogodbenega razmerja pensione livellaria francabile. Čeprav je bil dogovor, da se insti­tut sklene za 5-odstotno letno obrestno mero, sta brata odločila, da obrest­no mero znižata na 4 %. Na ta način sta želela nagraditi skupnost za trud in »velik napor, ki so ga člani vložili brez kakršnegakoli plačila [za delo] v no­vogradnjo«. Tako je vseh 51 poimensko zapisanih in tudi prisotnih članov vaške skupnosti Ažla z bratoma Mulloni sklenilo institut pensione livel­laria francabile za glavnico v višini 1.050 dukatov po 4-odstotni obrestni meri, ki je na leto znašala 42 dukatov. Obresti so bili po pogodbi obveza­ni izplačevati »leto za letom« do »osvoboditve« s poravnavo glavnice v ce­loti ali po obrokih v višini 50 dukatov. Skupnost je za poravnavo glavnice jamčila skupno (ippotecano in solidum) z zemljiščem v obsegu 600 tavol, ki ga je odkupila od Urada za državna srenjska zemljišča in je z njim lahko tr­govala, gostiščem in vrtom. S plačilom obresti po pogodbi pensione livellaria francabile je skupnost pričela na dan 11. novembra »naslednjega leta«, istega dne in istega leta pa je »pričel teči« tudi affitto semplice za naslednjih pet let za najem gostišča. Gostišče v lasti vaške skupnosti Ažla je tako dobro leto po svoji izgradnji pričelo obratovati. Enotna odločitev vaške skupnosti, da zgradi gostišče, tehtni razlogi za njegovo postavitev ter iznajdljiv način financiranja izkazujejo ekonomsko udejstvovanje te skupnosti v gostinski dejavnosti in dokazujejo, da se je ta zavedala možnosti dodatnega zaslužka v tej neagrarni panogi. Skrbno iz­brana lokacija postavitve objekta ob stičišču dveh glavnih cest, po katerih so potovali domačini in tujci, potrjuje zavestno in racionalno izbiro ugodne prometne lokacije tako za vključevanje v trgovsko dejavnost s prodajo svo­jih (pol)izdelkov kot z nudenjem storitev v trgovini in prometu (prehrane, prenočitve, hleva za tovorno in vlečno živino, verjetno krme). Z izgrad­njo gostišča so domačini prispevali tudi k udobnejši in privlačnejši trgovski poti skozi doline, ki je že od 16. stoletja beležila upad prometa. Poleg tega je samo gradnjo oz. gostinsko dejavnost podprla tudi drža­va s tem, ko je skupnosti prodala zemljišče. Republika je tudi sicer, že od pri­ključitve čedajskega območja in z njim Nadiških dolin v 15. stoletju, po­trjevala in podeljevala določene privilegije, s katerimi je prebivalce dolin oproščala plačevanja davkov in jim s tem omogočala vključevanje v ne­agrarne dejavnosti. Ti privilegiji so namreč zadevali tista področja, ki so prebivalcem Nadiških dolin predstavljala pomemben vir dohodka. Med njimi omenimo oprostitev od plačevanja mitnin na prehod živine skozi mesto Čedad, plačevanja daca na meso, daca na mletje, daca na uvoženo vino ter davka na prodan kruh idr. (Beguš 2015, 79–85). Beneška republi­ka se je torej zavedala, da se kmetje v Nadiških dolinah v svojem lokalnem okolju poslužujejo neagrarnih dejavnosti. To pa ne pomeni, da država ni skušala imeti nadzora nad gospodarskimi dejavnosti na svojem teritori­ju, ravno obratno. Z uvajanjem monopolov, na primer na prodajo toba­ka, organiziranjem policijskih enot ter s postavljanjem strogih kazni je Beneška republika skušala omejiti oz. odpraviti ilegalno trgovino, ki je bila v Furlaniji in gorskih območjih nasploh precej razmahnjena (Berengo 1956, 121–6; Bianco 1990). V primeru Nadiških dolin so bili davčni privi­legiji omejeni pretežno na lokalno ekonomijo. Za prebivalce dolin so bile torej te posebne pravice in tudi samoupravne pristojnosti izrednega pome­na, Republika pa si je na ta način pridobila njihovo brezpogojno lojalnost in varovanje mejnega območja s habsburškimi deželami. Drugi ekonomski vidik, ki ga izkazuje primer iz Ažle, je iznajdljiva in kompleksna oblika financiranja gradnje gostišča. Člani skupnosti so poiskali domiselno rešitev za pridobitev denarnih sredstev s sklenitvijo dveh pogodb med skupnostjo in zasebniki in s tem uspeli uresničiti svoj načrt. Pri tem so pokazali sposobnost posluževanja pogodbenih razmerij, ki so bila sicer na območju Nadiških dolin in v Furlaniji precej razširje­na. Enako lahko trdimo tudi za primera podelitve koncesije za upravljan­je z gozdnim zemljiščem ter podelitve peke kruha v kratkoročni zakup krčmarici. V splošnem gre za agrarne in kreditne pogodbe, ki so se jih v beneškem prostoru in tudi prebivalci dolin pretežno posluževali za zakup kmetijskih zemljišč oz. za izposojo denarja. V primeru gostišča pa je bil namen skle­nitve pogodb drugačen, čeprav sta po formulaciji predvidevali sestavne dele, kot so jih običajno vsebovale tovrstne agrarne pogodbe. Uporaba po­godb affitto semplice in pensione livellaria francabile za namene najema gostišča in financiranja gradnje nepremičnine ni običajna. Instituti pen­sione livellaria francabile kot tudi livello francabile so po svoji vsebini pred­videvali jamstvo posojilojemalca z nepremičnino do izplačila glavnice. Po teh pogodbah so torej nepremičnine predstavljale garancijo za posojen de­nar. V primeru gostišča v Ažli pa si je skupnost najprej morala zagotoviti denar za gradnjo gostilne, ki jo je šele po dovršeni izgradnji lahko zastavila kot jamstvo za poplačilo nastalih stroškov z obrestmi. Brez nepremičnine, ki bi jo zastavila, torej ne bi mogla pridobiti potrebnega kapitala za izvedbo svojega načrta. V primeru sklenjenega affitta semplice pa gre za to poseb­nost, da so tovrstno obliko pogodbe, ki je izvorno nastala in bila značilna za zakupe zemljišč v kmetijske namene, sklenili tudi za namene izvajanja neagrarne dejavnosti. Tako kažeta tako primer krčmarice Šavli, kjer je šlo za podelitev v zakup dejavnosti peke kruha, kot primer gostišča, kjer so v zakup dali nepremičnino, v kateri so izvajali gostinsko dejavnost. Kmetje iz Nadiških dolin so torej znali kreativno uporabiti pogodbena orodja, ki so jim bila znana iz agrarnega področja, v namene povsem drugačnih de­javnosti. Tudi s tem so izkazovali svojo podjetnost. Zaključek Na osnovi navedenega lahko trdimo, da tudi v Nadiških dolinah prebi­valci niso živeli ali mogli preživeti izključno od kmetijstva. To nam potr­juje tudi širok nabor neagrarnih dejavnosti ter vzroki za njihovo posluže­vanje, izpričani v številnih virih in omembah takratnih sodobnikov. Kot razkrivajo zapisi, so se nadiški kmetje neagrarnih dejavnosti posluževa­li predvsem zaradi preživljanja in zadovoljevanja svojih potreb ter prido­bivanja dobrin, ki jih sami niso uspeli pridelati (dovolj). Obmejna lega s habsburškimi deželami ter cestne povezave in trgovski tokovi, ki so do­line povezovali s furlanskimi, habsburškimi in z istrskimi mesti, pa tudi naravni viri, pri čemer mislimo predvsem na gozdove in les, ki so nu­dili surovino za izdelavo (pol)izdelkov, so prebivalcem dolin nedvom­no ponujali možnost dopolnilne zaposlitve in dostopa do dodatnih vi­rov dohodka. Dejavnosti, s katerimi je kmečko prebivalstvo v Nadiških dolinah širi­lo svoje vire dohodka in ga povečevalo, so sodile v vse tri ekonomske sek­torje, primarnega, sekundarnega in terciarnega. Nenazadnje spada v ter­ciarni sektor tudi gostinska dejavnost, ki so jo izvajali člani vaške skupnosti Ažla. Ta predstavlja zelo jasen prikaz integriranja kmetijskih in neagrarnih virov dohodka ter obenem izrazit primer prizadevnosti, podjetnosti, iznaj­dljivosti in iniciativnosti kmečkega prebivalstva v Nadiških dolinah. Tako v splošnem kot s tem specifičnim primerom stvarnost Nadiških dolin de­luje skladno s konceptom integrirane kmečke ekonomije (Panjek 2017a). Z zamislijo o postavitvi gostilne ter izvedbo njene gradnje in finan­ciranja so člani vaške skupnosti Ažla pokazali sposobnost posluževanja pravnih institutov in pogodbenih razmerij kot tudi izrazito povezanost in kohezivnost v doseganju skupnega cilja. Merske in denarne enote 1 lokalni čamp = 1 mali furlanski čamp (campo friulano piccolo) = 4 quar­ti = 840 tavole 1 lokalni čamp = 0,350583 ha 1 veliki furlanski čamp (campo friulano grande) = 1250 tavole 1 lira = 20 soldov = 12 dinaričev Viri in literatura Arhivski viri ASU: Archivio di Stato di Udine ANA: Archivio notarile antico CRS: Congregazioni religiose soppresse ASV: Archivio di Stato di Venezia CA, AP: Catasto Austriaco, Atti preparatori PsB: Provveditori sopra boschi PsF: Provveditori sopra Feudi PaS: Provveditori alla Sanita Inquisitori di stato Literatura Beguš, I. 2015. Avtonomija in ekonomija Nadiških dolin v Beneški republiki. Koper: Univerzitetna založba Annales. Berengo, M. 1956. La societa veneta alla fine del Settecento: ricerche storiche. Firenze: G. C. Sansoni. Bianco, F. 1990. Contadini, sbirri e contrabbandieri nel Friuli del Settecento (Valcellina e Valcovera). Pordenone: Biblioteca dell'immagine. Bianco, F. 1998. »La frontiera come risorsa. Il contrabbando di tabacco nella re­pubblica di Venezia in eta moderna.« Histriae der Alpes 3: 213–25. Bianco, F. 2001. Nel bosco. Comunita e risorse forestali nel Friuli in eta moder­na (secoli XV–XX). Udine: Forum edizioni. Bianco, F. 2003a. Riforme fiscali e sviluppo agricolo nel Friuli napoleonico. Francesco Rota pubblico perito e agrimensore con il coraggio della verita e nell'interesse della Nazione. Udine: Forum edizioni. Bianco, F. 2003b. Forestali, mercanti di legname e boschi pubblici. Candido Morassi e i progetti di riforma boschiva nelle Alpi Carniche tra Settecento e Ottocento. Udine: Forum edizioni. Bianco, F. 2011. Krvavi pust. Kmečki upori in plemiške fajde v Furlaniji med 15. in 16. stoletjem. Koper: Univerzitetna založba Annales. Bianco, F. 2012. »Economia e societa rurale nella bassa pianura del Friuli occi­dentale in eta moderna. Le rendite dell'abbazia di Sesto.« V L'abbazia di santa Maria di Sesto nell epoca moderna (secoli XV–XVIII), uredil A. Tilatti, 211–376. Pasian di Prato: Lithostampa. Blaznik, P. 1973. Škofja Loka in loško gospostvo (973–1803). Škofja Loka: Muzejsko društvo. Castellarin, B. 2001. Il contrabbando in Friuli durante il dominio del­la Serenissima con particolare riguardo alla bassa Friulana. Latisana: Edizioni la bassa. Corazzol, G. 1979. Fitti e livelli a grano. Un aspetto del credito ruralen el Veneto del '500. Milano: Franco Angeli. Corbellini, R., L. Cerno in C. Sava. 1992. Il Friuli nel 1807: dipartimento di Passariano. Popolazione, risorse, lavoro, in una statistica napoleonica. Udine: Societa Filologica Friulana. Fornasin, A. 1998. Ambulanti, artigiani e mercanti. L'emigrazione dalla Carnia in eta moderna. Verona: Ciere edizioni. Gestrin, F. 1973. »Boj za podeželsko trgovino med mestom in vasjo od konca 15. do srede 17. stoletja.« Jugoslovenski istorijski časopis 12: 72–80. Gestrin, F. 1991. Slovenske dežele in zgodnji kapitalizem. Ljubljana: Slovenska matica. Giorgetti, G. 1974. Contadini e proprietari nell'Italia moderna: rapporti di pro­duzione e contratti agrari dal secolo 16. a oggi. Torino: Einaudi. Milano, A., in A. Giacomello. 2009. »Gli ambulanti delle Valli del Natiosne e la diffusione delle stampe Remondini. Ipotesi per un catalogo illustrato; Stampe in rame; Stampe in legno; Carte decorate.« V Guziranje. Dal dalla Schiavonia veneta all'Ongheria con le stampe dei Remondini = Z Beneškega na Ogrsko s tiskovinami Remondini, 107–236. Stregna: Comunita mon­tana del Torre, Natisone e Collio. Monte, M. 2000. »Costo del denaro e tassi d'interesse nell'attivita di credito dei Regolari nel Friuli veneziano nel XVII e XVIII secolo.« Ce fastu? 76 (2): 253–84. Panjek, A. 2002. Terra di confine: agricolture e traffici tra le Alpi e l'Adriatico: la contea di Gorizia nel Seicento. Mariano del Friuli (Go): Edizioni del­la Laguna. Panjek, A. 2011. »Not Demesne but Money: Lord and Peasant Economies in Early Modern Western Slovenia«. Agricultural History Review 59 (2): 293–311. Panjek, A. 2014. »Integrirana ruralna ekonomija v zahodnem slovenskem pros­toru v zgodnjem novem veku.« V Vizija raziskav slovenske gospodarske in družbene zgodovine, uredila D. Mihelič, 199–205. Ljubljana: Založba ZRC. Panjek, A. 2015. »Integrated Peasant Economy in Early Modern Slovenia: The Institutional Framework and the Concept.« Histoire des Alpes 20: 187–207. Panjek, A. 2017a. »The Integrated Peasant Economy as a Concept in Progress.« V Integrated Peasant Economy in a Comparative Perspective: Alps, Scandinavia and Beyond, uredili A. Panjek, J. Larsson in L. Mocarelli, 11–49. Koper: Založba Univerze na Primorskem. Panjek, A. 2017b. »Intangible and Material Evidence on the Slovenian Peasant Economy: Custom and Land Market in the Karst Highland (17th–18th Centuries).« V Integrated Peasant Economy in a Comparative Perspective: Alps, Scandinavia and Beyond, uredili A. Panjek, J. Larsson in L. Mocarella, 229–57. Koper: Založba Univerze na Primorskem. Šumrada, J. 1987. »O popravilu bovške ceste na prelomu iz 14. v 15. stoletje.« Zgodovinski časopis 41 (2): 313–19. Tagliaferri, A. 1976. Relazioni dei rettori Veneti in Terraferma. V., Provveditori di Cividale del Friuli, Provveditori di Marano, vol. V. Milano: Giuffré editore. Tagliaferri, A. 1989. »Merci e mercanti alla muda di Pulfero in eta veneziana.« Memorie storiche forogiuliesi 68: 59–65. Verbič, M. 1974. »Gospodarski in socialni položaj tolminskega kmeta v začet­ku 16. stoletja in upori tolminskih kmetov v letih 1513 do 1515.« Zgodovinski časopis 28 (1): 3–44. Zanini, A. 2009. »Proti Nemčiji in Ogrski. Sezonsko izseljevanje iz beneške Schiavonie.« Guziranje. Dal dalla Schiavonia veneta all'Ongheria con le stampe dei Remondini = Z Beneškega na Ogrsko s tiskovinami Remondini, 67–84. Stregna: Comunita montana del Torre, Natisone e Collio. Žontar, J. 1956–57. »Nastanek, gospodarska in družbena problematika polici­jskih redov prve polovice 16. stoletja za dolnjeavstrijske dežele s posebnim ozirom na slovenske pokrajine.« Zgodovinski časopis 10–11: 32–121. doi: https://doi.org/10.26493/978-961-7023-81-7.219-247 219 Slika 8.1: Zemljevid Nadiških dolin iz leta 1751 Vir: Beguš 2015, 59. Tabela 8.2: Popis ekonomskih dejavnosti po posameznih vaseh v Nadiških dolinah na podlagi zemljevida iz leta 1751. 9 Jamski turizem kot vir dohodkov na podeželju: Kras in Postojna (17.–19. stoletje) Petra Kavrečič Univerza na Primorskem Fakulteta za humanistične študije Titov trg 5, 6000 Koper petra.kavrecic@fhs.upr.si Uvod Turizem danes predstavlja eno najhitreje rastočih gospodarskih panog na svetu. Na območju Krasa, ki je predmet obravnave, je bil turizem v svo­jih »predhodnih« oblikah – prototurizem – prisoten predvsem od zgodnje­ga novega veka dalje. Govorimo zlasti o popotnikih, tujih obiskovalcih, ki so se zanimali za nenavadne narave pojave in se podali v temno podzem­lje kraških jam. O »turistih« predmoderne dobe je na podlagi potopisov in popotniških dnevnikov zbranega in objavljenega precej gradiva (glej na primer Shaw 2008; Shaw in Čuk 2015; Kavrečič 2015a; 2016), kjer dobimo tudi drobce informacij o domačinih, ki so »turistom« omogočili obisk jam. Lokalni prebivalci so bili pogosto tudi edini stik, ki so ga imeli obiskoval­ci z okolico. Pred pojavom organizirane vodniške jamske službe in regulacijo cen za posamezne storitve so namreč popotniki, ki so želeli obiskati podzem­lje, najpogosteje prihajali v stik z domačini, to je kmeti iz okoliških vasi. Lokalni prebivalci so bili seznanjeni s podzemnim svetom – v bistvu so bili edini, ki so lahko obiskovalce pospremili po še neurejenih, temnih, spolzkih in zato nevarnih poteh. Ob vodenju so jim nudili tudi razsvetlja­vo. Te storitve so bile plačljive, kar pomeni, da so kmetje za to uslugo preje­li določeno finančno retribucijo. Prispevek se osredotoča na vprašanje, ali je potovanje v preindustrij­ski in industrijski dobi vplivalo na razvoj neagrarnih dejavnosti na Krasu. Preverja, ali je turizem (in njegove predmoderne oblike) vplival na ponud­bo storitev kmečkega prebivalstva, vezanih na to dejavnost, in sicer v okol­ici turistično atraktivnih krajev, ter v kolikšni meri je lokalno prebival­stvo izkoriščalo tovrstne priložnosti, se vključevalo v ponudbo kot vodniki in svetilničarji po podzemlju ter na ta način integriralo kmetijske vire dohod­ka s tistimi iz terciarnega sektorja. Večino podatkov o tej obliki kmečke ekonomije lahko razberemo iz potopisnih dnevnikov in sorodnega gradiva, ni pa to dejavnost, ki bi bila kjerkoli uradno registrirana. Ti zapisi najpogosteje omenjajo lokalnega kmeta (kmete) kot vodnika do in po jami ter svetilničarja. V industrijski dobi, ko pride do organizacije turistične ponudbe tudi na področju jam­skega turizma, je na razpolago nekoliko več virov, iz katerih lahko črpa­mo informacije, kot so lokalno časopisje, turistični vodiči oz. potovalni priročniki, poročila in objave upraviteljev jam ter razno promocijsko gra­divo, kjer so objavljene informacije o cenah za vstopnino, vodenje, razsvetl­javo, podatki o nastanitvah in ponudnikih gostinskih storitev. Omenjajo se tudi dos­topnost in možnosti obiska (urnik odprtja jam, plačilo za vodni­ka), nekateri potovalni priročniki poleg tega navajajo vključenost lokalne­ga podeželskega prebivalstva v turistično ponudbo (vodenje, preskrba ho­telov s hrano, sezonsko delo, prevozne storitve itd.). Kljub temu pa vse do strokovne organizacije turističnega sektorja s tečaji in z izobraževalnimi ustanovami s področja turizma, ki so oblikovali profile turističnih delavcev (natakar, kuhar, hotelski delavec …), ne moremo natančno določiti oz. kvantitavno opredeliti pomena teh dejavnosti v skupnem dohodku gospo­dinjstev. V tem primeru bomo analizirali, ali je bil interes za vključevan­je v ta proces s strani kmečkega prebivalstva prisoten v predindustrijski in industrijski dobi ter ali se je v obeh obdobjih interes za to dejavnost spre­minjal (naraščal, upadal). 1. Jamski turizem Kras že v svojem imenu nosi opis pokrajine, ki pomeni kamnit svet, sami opisi kraške krajine pa so v preteklosti označevali predvsem »veliko dela in truda, malo zemlje in veliko kamenja, preveč burje in premalo vode« (Panjek 2015, 21).1 Težki pogoji za obdelovanje zemlje in skromen pride­ 1 Prim. Louis-Francois Cassas, francoski krajinski slikar: »In these districts, high­ly-cultivated land is no longer to be seen: the soil is gravelly, dry, and barren, and from Senosequia to the valley of the Ruecca its appearance was melancholy in the ex­treme«, Lavallée 1805, 122. lek nista zadoščala za preživetje, zato so si kmetje vire dohodka iskali tudi drugje kot v prevozništvu, kmečki trgovini in tihotapstvu (Panjek 2014, 200–1). Ne glede na 'neprijazno' okolje je zlasti podzemni jamski svet že v preteklosti privabljal radovedne avanturiste in raziskovalce, zato lahko tr­dimo, da je ravno jamski turizem na obravnavanem območju najstarejša tovrstna dejavnost na svetu (Kavrečič 2015c). Ta izkazani interes je kmeč­kemu prebivalstvu na Krasu ponujal možnosti za dodatni vir dohodka iz terciarnega sektorja. Prebivalci, ki so živeli v bližini jam, so bili z okolico dobro seznanjeni. Nekateri so lahko obiskovalce tudi vodili po jamskem podzemlju. Vodniku je slednji uslugo povrnil z določenim plačilom. Bolj kot je bila jama poz­nana in dostopna, večji je bil obisk. Iz navedenih razlogov je največ podat­kov za zgodnji novi vek dostopnih za jamo Vilenico (Lokev pri Divači), ki je znana tudi kot najstarejša »turistična« jama na Slovenskem. Status naj­bolj znane in obiskane jame je ohranila do začetka 19. stoletja. V njenem primeru gre za prvo znano komercialno jamo, saj so njeni lastniki (grofje Petazzi/Petači) domnevno že leta 1633 uvedli vstopnino (Shaw in Čuk 2015, 397; Habe in Kranjc 1981, 29). Plačilo za vodnika, vodnike in svetilničar­je je bilo poznano tudi v drugih jamah, vstopnina pa ne. Razlogi za uved­bo vstopnine so bili večstranski, saj je bil del vstopnine namenjen blagajni lokavske cerkve (Petači so bili dolžniki cerkve, darovali so maše za varnost v jami; Puc 2000, 22; Agapito 1823), kljub temu pa gre zagotovo za komer­cialno aktivnost, ki je lastnikom prinašala dohodke. Poleg jame Vilenica so bile v predindustrijski dobi obiskane tudi Črna jama (Magdalena), Predjama, Zelška jama, Križna jama, Briška jama (Grotta Gigante), vendar je o obiskih ohranjenih manj poročil oz. obisk najverjetneje ni bil tako velik kot v primeru Vilenice. V dobi industrializacije pa pridejo v ospredje pred­vsem Postojnska in Škocjanske jame ter deloma tudi novoodkrita Divaška jama (Shaw 2008; Kavrečič 2015c). Jamskemu turizmu, kot eni izmed najstarejših in najposebnejših turis­tičnih dejavnosti na Slovenskem, je bila posvečena že precejšnja pozornost. Raziskave so (bile) osredotočene zlasti na razloge za obisk, obiskovalce same (objave popotniških dnevnikov), razvoj in postavitev turistične infrastruk­ture (zlasti v moderni dobi) in ponudbe ter statistiko obiska (Postojnska jama). Interes je bil namenjen tudi sami zgodovini raziskav podzemlja in urejanja poti po jamah (Škocjanske jame). Najpogosteje so obravnavane jame Vilenica (predindustrijska doba), Škocjanske in Postojnska jama (glej Čuk, Kavrečič, Kranjc, Puc, Savnik, Shaw in drugi), ki so turistično tudi najprepoznavnejše. Zanimanje za vpliv te dejavnosti na lokalno ekonomijo pa je zanemarjena tema, čemur je najverjetneje botrovalo tudi pomanjkan­je virov. V pričujočem prispevku me zanima, kolikšna je bila vključenost lokalnega kmečkega prebivalstva v ponudbo turističnih storitev. Osrednji storitvi, ki sta bili povezani z jamskim turizmom, sta bili vodenje in nuden­je razsvetljave. 2. Jamski vodniki pred organizacijo turistične infrastrukture V dnevnikih in sorodnih zapisih so popotniki poleg opisov podzemlja, krajine in načina življenja domačinov navedli tudi podatke o dostopnos­ti, poteh, poznavanju tujih jezikov s strani gostiteljev, nastanitvi, prehra­ni, morebitnih težavah in nevšečnostih ter nenazadnje o vodnikih in sve­tilničarjih, ki so jih pospremili v jame. Večinoma pridobimo le informacijo o tem, da so jih v jamo pospremili oz. po jami vodili domačini iz bližnjih vasi. Najpogosteje dobimo informacije o njihovem številu, vodniških kom­petencah in poznavanju podzemlja, vrsti nudene razsvetljave ter o komuni­kacijskih veščinah (jezik). Za nudeno uslugo so jim obiskovalci plačali, red­ko pa dobimo podatke o sami višini plačila. Zato lahko sklepamo, da so bili najverjetneje plačani na licu mesta. Čeprav ni mogoče oceniti, kolikšen del lokalnega prebivalstva se je ukvarjal z vodenjem, je bil vendarle za popot­nika zagotovo edini način, da je lahko obiskal podzemlje, ravno spremstvo lokalnega vodnika, dobrega poznavalca bližnje jame. Kot že omenjeno, je bila v predinustrijski dobi najbolj obiskana jama Vilenica, čemur sta botrovali dobra lokacija ter bližina leta 1580 ustanov­ljene kobilarne v Lipici. Do jame, ki je bila locirana ob glavni cesti iz Trsta pro­ti Ljubljani in Dunaju, je obiskovalec lahko prišel s poštno kočijo (Agapito 1823, 20). Beneški pisatelj, naturalist in kartograf Alberto Fortis je ob obisku jame leta 1777 ocenil, da je bila prva pomembna prednost jame njena lokaci­ja v bližini poštne poti, ki je olajšala precejšen del poti, ter lahek dostop, saj je bil vhod v jamo preprost in svetel (Kavrečič 2015a, 550). O tem, da je bilo vodnikov navadno več, saj so obiskovalca vodili po poteh in mu nudili tudi razsvetljavo, lahko preberemo v več potopisnih dnevnikih. Že omenjene­ga Fortisa so v jamo peljali domačini iz vasi Lokev, ki so bili »vajeni vodi­ti tujce v temne prostore in so za dostop v jamo uredili priročne kamnite stop­nice« (Shaw 2008, 82). Glede na to, da je omenil plezanje dveh od svojih vodnikov, lahko sklepamo, da so z njim odšli vsaj trije domačini. Podatkov o imenih vodnikov ali obliki plačila za njihove usluge v Fortisovih opisih ne dobimo. Najem vodnikov leta 1782 omenja tudi francoski krajinski slikar F. L. Cassas, ki jih je potreboval za dostop do bregov reke Reke.2 Joseph von Hammer-Purgstall, avstrijski »orientalist«, ki je bil zelo navdušen nad jamo Vilenica, je v svojih zapisih omenil več vodnikov, ki so njega in spremlje­valce leta 1798 vodili po jami ter jo razsvetlili z baklami in celo zažigali sla­mo za boljšo vidljivost. Nekateri vodniki so odšli po poti naprej, zato da so predčasno razsvetlili jamske prostore. Na podlagi njegovih opisov lah­ko sklepamo, da je bil z vodniškimi sposobnostmi domačinov zadovoljen (Shaw 2008, 90). Johna Russlla, škotskega pravnika, je leta 1822 do vhoda v Planinsko jamo vodil mlinar. Leta 1828 pa je angleški zdravnik John James Tobin z vodnikom odšel iz Trsta na ogled jame Vilenice. Za sam vstop v jamo je imel več spremljevalcev, človeka, ki je nosil veliko svetilko in nekaj fantov, ki so nosili sveče. Podobno ga je v Škocjanske jame vodil mladenič, ki je govoril malo nemško. V Postojnsko jamo pa so ga vodili trije vodniki, eden izmed njih je govoril nemško (Tobin 1828, 152, 154–5, 159, 168; Shaw 1997, 45). Nedvomno so bili njegovi vodniki in spremljevalci domačini, podrob­nejših informacij v svojem dnevniku pa Tobin ni zapustil. Tudi Edmunda Spencerja, nemškega kapitana, je leta 1836 iz Cerknice do Postojnske jame in Predjamskega gradu vodil najeti domačin, a podatka o višini plačila tudi v tem primeru ne dobimo. Eden redkih primerov je nemški pisatelj Johann Gottfried Seume, ki je v svojih zapisih omenil, da je po napornem iskanju razpoložljivih vodnikov oz. domačinov, ki bi ga lahko vodili po Postojnski in Črni jami, le-tem plačal nekaj grošev (Seume 1802, 69–71). Natančnejših podatkov o številu vodnikov pa ne dobimo. Ob pojavu turističnih vodičev, kot na primer Murrayevih in Baedekerjevih, se v njih omenjajo lokalni jamski vodniki. Baedekerjev iz leta 1873 navaja, da na Nanos vodi vodnik iz Razdrtega. Baedeker omenja, da so se poleg vodenja ukvarjali še z določenimi postranskimi dejavnost­mi, kot je bila prodaja človeških ribic (Proteus anguinus) in kapnikov iz Postojnske jame (Shaw 1997, 45–6), kar bo obravnavano v nadaljevanju. Pokazano je bilo, da so v predindustrijski dobi tuje obiskovalce vodili domačini, kar se je nadaljevalo tudi v 19. stoletju, ko se že prične spreminja­ti oz. organizirati ponudba turističnih storitev na tem območju. Ni dvoma, da sta vodenje in nudenje razsvetljave obiskovalcem jame predstavljala vir 2 Škocjanske jame so bile težko dostopne, saj pot ni bila urejena. Tako je do ureditve stopnic večina obiskovalcev ostala zgoraj in občudovala izginotje reke. To so bili, na primer, Kelsall, Hoppe, Hornschuch in Laurent. dohodka kmečkemu prebivalstvu, da sta izhajala iz neagrarne dejavnos­ti že v predindustrijski dobi ter na ta način vsaj deloma omogočila integ­racijo osnovnih dohodkov iz kmetijstva s temi iz »turizma«. Ta proces je bil pri­soten tudi v primeru drugih naravnih in kulturnih znamenitosti (na primer slapovi, gore). V tem obdobju pa je zaradi pomanjkljivih podatk­ov o višini dohodkov iz te dejavnosti ter sami pogostosti nudenja tovrst­nih storitev težko ovrednotiti njegovo vlogo. Višina retribucije za vodni­ke ni nikjer uradno zabeležena, kar se postopoma spremeni z regulacijo turistične dejavnosti v jamah: uvedbo vstopnine, cenika za razsvetljavo in vodnike. 3. Moderni jamski turizem Moderni turizem zaznamuje odnos med povpraševanjem in ponudbo sto­ritev na trgu, ki so namenjene turistični dejavnosti. Intenzivnemu razvoju turizma lahko sledimo v obdobju po industrijski revoluciji, saj je povezan z ekonomskimi, s tehnološkimi ter socialnimi in kulturnimi sprememba­mi, ki so ji sledile. Moderni turizem torej predstavlja nadgradnjo in inten­zifikacijo preteklih oblik potovanja, kar se je udejanjilo tudi na področju jamskega turizma. Tekom 19. stoletja je ta oblika turizma pridobila pomen na ekonomskem področju, posebej tam, kjer je potekala izgradnja turistič­ne infrastrukture. Razvoj oz. organizacija ponudbe in storitev na področju turizma je intenzivno potekala. Investicije v ta sektor so predstavljali pred­vsem izgradnja nastanitvenih in sprostitvenih kapacitet (hoteli, restavra­cije, parki, gledališča …) ter organizacija vodenja in upravljanja destinacij, kot so na primer jame. Slednje je na obravnavanem območju potekalo bodi­si preko jamskih komisij (Postojna) bodisi preko planinskih društev oz. nji­hovih jamskih sekcij (Vilenica, Divaška jama, Škocjanske jame). Upravitelji jam so urejali dostopnost v podzemlju (poti, zavarovanje nevarnih odse­kov, gradnja mostov), urejali jamsko razsvetljavo, vodniško službo, izdajali cenike za ponujene storitve in na splošno skrbeli za modernizacijo turistič­ne ponudbe. Uvedli so tudi turistično statistiko, ki so jo vodili z vpisnimi knjigami gostov. Dve turistično danes najprepoznavnejši jami, Postojnska in Škocjanske jame, sta na turistični ponudbi pričeli graditi ravno od začetka 19. stolet­ja dalje. Takrat je bil odkrit drugi del Postojnske jame in njenega jamske­ga sistema (Otoška in Črna jama) ter urejen dostop (stopnice) v Škocjanske jame, ki so bile pred tem večinoma občudovane le s površja. Obenem je obisk, zlasti prve, precej olajšala in popularizirala železnica, ki je bila leta 1857 speljana tudi skozi Postojno. Takrat so se kraju oz. prebivalcem po­nudile nove možnosti za pridobivanje prihodkov tudi iz neagrarne de­javnosti (Kavrečič 2015b). Poleg omenjenih dveh so na začetku 19. stolet­ja za javnost odprli tudi jamo Pečina na Hudem letu pri Padričah, ki jo je leta 1808 vzel v zakup bližnji gostilničar Josip Eggenhöffner, poznan tudi kot eden prvih raziskovalcev podzemlja v Škocjanskih jamah. Podjetni krčmar je tako turistom prvi ponujal ogled omenjene jame in bil hkrati de­javen pri raziskovanju drugih jam (sodeloval je s Svetino pri raziskovan­ju Škocjanskih jam) ter vodenju avstrijskih in nemških raziskovalcev po kraškem podzemlju (Savnik 1958, 138; Shaw in Čuk 2015, 355). V tem obdobju so se dogajale tudi nekatere spremembe v lastniški strukturi jam, ki so vplivale na nadaljnji razvoj turistične dejavnosti. V drugi polovici 19. stoletja se je namreč lastništvo nad podzemnimi jamami, ki so se najpogosteje nahajale na nekdanji srenjski zemlji, spremenilo. Pred zemljiško odvezo so bila ta območja v lasti fevdalnih gospodov, ki so, kot v primeru Vilenice, jamo tudi tržili. Po letu 1848 pa so pripadla lokalni vaški skupnosti, ki je tedaj lahko pričela upravljati z jamami. Nekatere skupnos­ti, kot so Vilenica (Lokev), Škocjan in Divača, so izkoristile naravne danos­ti območja in jame pričele tržiti v turistične namene. Pri tem so bile neka­tere bolj, druge manj uspešne. Ne glede na to pa je največji turistični razvoj tekom stoletja doživela jama v Postojni, ki je postala ena izmed osred­njih turističnih atrakcij tedanje Avstrijske monarhije (Avstro-Ogrske). Tako je bil na primer kapnik iz jame razstavljen tudi v najmondenejšem in naj­obiskanejšem zdraviliškem letovišču monarhije, Opatiji. Glede na nadaljnji razvoj tega segmenta turizma, ki se od začetka 19. stoletja dalje konstantno razvija in popularizira, lahko trdimo, da so tu­ristične destinacije že v tem obdobju odpirale nove možnosti lokalnemu prebivalstvu, da se je aktivno vključil vanje. Organizacija in ureditev in­frastrukture ter ponudbe turističnih storitev sta zahtevali precej investicij, angažma javnih in zasebnih akterjev ter seveda delovno silo, ki so jo ned­vomno pridobili tudi iz bližnje okolice. Kot bomo pokazali na nekaterih primerih, se je lokalno prebivalstvo na različne načine vključevalo v turis­tično dejavnost in si na ta način zagotovilo dodatne vire dohodka. 3.1 Postojnska jama Naključno odkritje domačina Luke Čeča ob postavljanju razsvetljave v jami za namen obiska avstrijskega cesarja Franca I., ki se je zgodil leta 1818, je Postojno postavil na svetovni zemljevid jamskega turizma in pred­stavlja začetek uspešnega turističnega razvoja. Po odkritju drugega dela jame so domačini poskrbeli za ureditev ogledov in jamo prihodnje leto uradno otvorili za turiste (Čuk 2003; Kariž 2008). Jama je sodila pod postojnski okrajni urad, ki je tudi urejal njeno delovanje, leta 1823 pa je bila ustanov­ljena jamska komisija, to je upravni organ, ki je vodil jamo. Jamski komi­siji je načeloval vsakokratni okrajni glavar Postojne, tudi nekateri drugi člani komisije so bili iz vrst okrajnih uradnikov, in sicer komisar, blagaj­nik, inženir ter predstavnik postojnskega občinskega odbora. Upravljanje Postojnske jame je bilo torej zaupano javni sferi (Habe 1979, 177). Od leta 1848 pa je jama sodila neposredno pod državno last. Do tega je prišlo zara­di spora glede upravljanja dohodkov iz jamskega sklada. Le-ti so z leti znat­no naraščali. Za upravljanje sklada sta se potegovali občina in okraj, zato je vmes posegel cesarjev odlok in jamo podržavil. Jamska komisija je podobno kot v primeru zdravilišč zdraviliška komisija prevzela vlogo vodenja turističnega kraja, v tem primeru je skrbe­la za urejanje poti v jami, gradnjo mostov, odstranjevanje ovir, organizaci­jo vodniške službe (in plačevanje) in razsvetljave ter vodila knjigo gostov. Z letom 1824 je uradno uvedla jamske vstopnice (Savnik 1958, 142–4). Ključni moment za nadaljnji uspešni razvoj jamskega turizma v Postojni je bila izgradnja južne železnice, ki je skozi Postojno vodila pot­nike od Dunaja do Trsta. Že pred tem je bil kraj sicer na ugodni promet­ni lokaciji in dobro vključen v mrežo poštnih kočij, a vendarle je železni­ca iz leta 1857 omogočila hitrejši, cenejši in predvsem množičnejši pretok potnikov. Uspešen turistični razvoj je zahteval dodatne investicije v tu­ristično infrastrukturo: namestitvene kapacitete (Grand Hotel Adelsberg Franza Proglerja), ureditev okolice, predvsem parkov, drevoredov in spre­hajalnih poti za tujce, organizacija vodniške službe, vpeljevanje moder­nizacije v jamo (železniški tiri v jami leta 1872, električna razsvetljava leta 1884) (Kavrečič 2007; Postojinsko okrajno glavarstvo 1889, 2). Lokalni časopis Notranjec, ki je izhajal med letoma 1904 in 1909, je poročal, da je bilo lokalno prebivalstvo vključeno v ta proces. Poleg vodenja je oskrbovalo postojnske restavracije s pridelki, utrjevalo poti v jami ali izdelovalo mos­tove ter ponujalo prevoze za turiste (izvoščki; Čeč 2001; Savnik 1960, 103). Od razvoja turizma so prihodke pridobivali tudi prebivalci drugih kra­jev, kot na primer steklarna na Javorniku pri Suhem vrhu, ki je dobavljala svetilke in olje za potrebe jamske razsvetljave (Savnik 1958, 144). Če se osredotočimo na jamske vodnike, se že leta 1825 (ob prvi zaprise­gi osebja) omenjata dva, Franc Šibenik in Josip Vesel, ki sta hkrati opravlja­la tudi funkcijo nadzornika jame. Slednji je bil vodnik zlasti zaradi pozna­vanja nemškega jezika. Poleg njiju so omenjeni že pomožni vodniki in svetilničarji, prav tako domačini: Luka Čeč, Martin Berne, Miha Križaj, Anton Vuzler, Martin Smrekar in Franc Piskar. Če so pred imenovanjem jamske komisije in regulacijo cen vodniki vodili tujce v jamo po lastnih ta­rifah in po lastnem urniku, se to kasneje ni več dogajalo. Tarifa za vsako uro vodenja je bila določena na 10 krajcarjev (v nadaljevanju kr.) po osebi. V primeru treh vodnikov, Šibenika, Čeča in Berneta, izvemo, da je bil to njihov edini poklic. Najverjetneje so se zaposlili leta 1825, s tem pa so izgu­bili druge potencialne vire prihodkov, kar je z njihove strani sprožilo neje­voljo in pritožbe (na gubernij in celo cesarja). Zahtevali so dosmrtni mono­pol nad vodniško službo, ki bi jim lahko zagotavljal zadosten vir dohodkov za preživetje družine. Pri tem niso bili uslišani. Dodatni vir dohodka jam­skega vodnika je predstavljala še prodaja kapnikov, ki je bila zaradi veli­kega interesa po nakupu tudi legalizirana, kar pomeni, da so bili vodniki plačani tudi za lomljene kapnikov, ki so odšli v prodajo (Savnik 1958, 142–4). Primer postojnskih jamskih vodnikov kaže, kako se je ta poklic profesio­naliziral in ni več predstavljal dodatnega vira dohodka, ampak osrednjega. Edinega najverjetneje ne, saj se še sredi stoletja beleži ilegalno postransko dejavnost postojnskih jamskih vodnikov, to je lomljenje in prodaja kap­nikov ter človeških ribic na lastno pobudo (Savnik 1960, 102). Zaradi uspešnega turističnega razvoja, stalnih vlaganj v moder­nizacijo infrastrukture in naraščanja števila obiskovalcev so se tudi cene za storitve tekom stoletja spreminjale. Ravno na primeru turistične ponudbe Postojnske jame lahko sledimo precejšnji rasti cen. Ob prvi uradni uved­bi vstopnine leta 1824 je le-ta znašala 24 kr. za civiliste in 12 za pripadnike vojske in otroke. Brezplačno je vstopala spremljevalna služinčad. Vsakega obiskovalca sta poleg jamskega vodnika spremljala dva svetilničarja, za ka­tera so gosti plačali 2 goldinarja (v nadaljevanju gld.). Cena razsvetljave pa je glede na njeno razkošje tudi naraščala: velika razsvetljava je stala 45, mala pa 16 gld., posebna ob obisku cesarja je znašala 225, ob obiskih nadvojvod z Dunaja 180, za ministre in tuje poslanike pa 90 gld. (Savnik 1958, 142–3). Schaffenrathov vodič po jami iz leta 1834 že navaja dvig cene za vstop­nico, in sicer je le-ta znašala 30 kr. za civiliste in polovično ceno za vojake. Cena za razsvetljavo se je še naprej spreminjala glede na vrsto in dolžino obiska: 20 kr. so plačali turisti za dvourno razsvetljavo (svetilko), 30 kr. za triurno in 40 kr. za štiriurno (Schaffenrath 1834, 42; Shaw in Čuk 2015, 236). Nov cenik je jamska komisija izdala leta 1858 (Costa 1863, 47)3: vstopnica za v jamo je znašala 70 kr., vojaki so ponovno plačali polovično ceno, cena za vodnika je znašala 80 kr. (pred tem so za vodnika plačali 30 kr.). Ob plači­lu jamskega vodnika4 sta obiskovalcu pripadali dve milni sveči, vsaka na­daljnja libra (funt)5 milnih sveč pa je znesla 1,50 gld. Še naprej so ponuja­li več vrst razsvetljave: za nosilnico z dvema svečama so plačali 6,30 gld., za voščeno plamenico 2,63 gld., za manjšo razsvetljavo 2,10 gld., za večjo pa 5,25 gld. (slika 9.1). Pravilnik je za obisk jame določal obvezno spremst­vo vodnika. Konec 60-ih let je bila tarifa poenotena tudi za otroke (ki so prej plačevali polovično ceno) in služinčad (prej brezplačno). Za posebno razsvetljavo so bili na razpolago svetilničarji, ki so ravno tako pospremili obiskovalce. Nekateri vodiči so objavili tudi informacije o številu jamskih vodnikov, ki so spremljali skupine: dva vodnika sta spremljala skupino od enega do štirih turistov, če je bilo obiskovalcev več kot štiri, je bilo potreb­no plačati še enega (Edeles 1869, 12–3 Baedeker 1876, 341; Costa 1863, 47). Tabela 9.1: Cene za vstopnico in vodenje po Postojnski jami Leto Vstopnica za civiliste v goldinarjih in krajcarjih Vstopnica za vojake v goldinarjih in krajcarjih Vodenje v goldinarjih in krajcarjih 1824 24 12 12 1834 30 15 - 1852 30 15 30 1858 70 35 80 Vir: glej besedilo. Do druge polovice 19. stoletja je bilo jamo mogoče obiskati kadarko­li podnevi in ponoči (Costa 1863, 48), vendar je bil obisk vsaj od leta 1869 omejen na dva dnevna termina (Edeles 1869, 11). Če ponovno strnemo cene za jamskega vodnika, smo priča velikemu poskoku v ceni, zlasti po letu 1857: na začetku 19. stoletja je bil vodnik plačan 12 kr., leta 1852 30 kr. (Savnik 1960, 103) in 1858 80 kr. (Costa 1863, 47) (tabela 9.1). Temu naj bi botrovali visoki stroški, ki jih je imela jamska komisija ob pripravi veličastnega sprejema cesarskega para, ki se je leta 1857 z vlakom pripeljal 3 Murrayevi (1871) in Baedekerjevi (1876) vodniki so v 70-ih letih navajali enake tarife. 4 Prva znana pravila za jamske vodnike so bila izdana leta 1859. Izplačilo so dobili od dnevnega blagajnika, Shaw in Čuk 2015, 229. 5 Ena libra je 300 do 500 g. v Postojno. Naslednje leto so zvišali vse tarife (Savnik 1960, 103). Po uved­bi nove valute, krone (Krone) in vinarja (Heller), v letu 1892 so ponekod še naprej veljale cene v stari valuti, na začetku novega stoletja pa so bile že določene v kronah. Lokalni časopis Notranjec je leta 1906 objavil cenik in urnik obiskov. Takrat je bila jama odprta celo leto, pozimi je bil obisk mogoč enkrat dnevno (ob 11. uri), medtem ko je bil med 1. marcem in 31. oktobrom mogoč dvakrat dnevno (ob 11. uri in ob 15.30). Cena za vstop­nico je znašala 5 kron (2,5 gld.), ob nedeljah pa 3 krone (1,5 gld.) na osebo (slika 9.2). Slika 9.2: Oglas za Postojnsko jamo v lokalnem časopisu Notranjec, 11. 8. 1906 Primer Postojnske jame kaže na relativno zgodnjo ureditev turistične ponudbe z regulacijo cen za ponujene storitve. Glede na to, da so bili z od­prtjem jame za turiste in ustanovitvijo jamske komisije nekateri domačini v jami zaposleni kot vodniki, smo poskusili ovrednotili pomen in vlogo te dejavnosti oz. dohodka, ki je iz nje izhajal. Primerjali smo cenike za plačilo vodnika s povprečnimi cenami za kruh in meso v Ljubljani v enakem ob­dobju (tabela 9.2).6 Okrog leta 1834 je bil vodnik plačan 12 kr., kar pomeni, da si je glede na objavljene cene živil z enim vodenjem lahko kupil skoraj tri kilograme kruha. Od leta 1858 je bila vodniška tarifa 80 kr. Istega leta je 6 Glede na razpoložljive podatke smo naredili primerjavo z Ljubljano, ki pa je bila več­je urbano središče na regionalnem nivoju (Kranjska) in so bile cene živil nedvomno višje kot v Postojni, ki je status mesta dobila šele leta 1909. Cene za živila je mesečno objavljal okrajni urad, navedene pa so bile tudi sestavine kruha. Tako je bil kilogram kruha narejen iz 3 ržene in 1 pšenične moke. bila v Ljubljani cena za funt mesa 12,5 kr. (22,3 kr. za kg), kar pomeni, da si je vodnik z enim vodenjem lahko privoščil dobre 3 kilograme mesa.7 Tabela 9.2: Cenik za kruh in govedino v Ljubljani, prva polovica 19. stoletja Leto Cena za kilogram kruha (kr.) Cena za funt govedine 1820 3,4 6,0 1830 4,4 5,6 1840 4,7 7,7 1850 5,5 9,8 Vir: Melik 1981, 28–32. Cene so v goldinarjih in krajcarjih konvencijske valute (Conventionsmünze), ki je bila v uporabi do leta 1858. Poleg primerjave s cenami živil smo poskusili določiti relevantnost zaslužka z vodenjem v primerjavi s številom obiskovalcev. Z največ podatki o cenah razpolagamo za Postojnsko jamo, kjer je na tej podlagi mogoče vsaj v grobem oceniti letni dohodek od vodenja. Ker je en vodnik navadno vodil skupino od enega do štirih obiskovalcev (na ta način so si delili stroške, kar so jim svetovali tudi turistični vodiči), znano skupno število obiskovalcev razpolovimo in s tem pridobimo oceno števila vodenih obiskov. Vsak tak obisk je poleg vstopnice zahteval tudi plačilo vodnika, kar je stalo 80 kra­jcarjev, tako da je mogoče oceniti skupni letni dohodek od vodenj. Ob po­pisu prebivalstva leta 1869 je v Postojni živel 1.701 prebivalec (od tega 836 moških in 865 žensk) v 199-ih gospodinjstvih (Bevölkerung 1872). Tega leta je jamo obiskalo 3.927 turistov, kar pomeni, da je skupni letni dohodek od vodenj ocenjen na 157.080 kr. Da bi si laže predstavljali, koliko je to pomeni­lo za lokalne prebivalce, je mogoče skupni navedeni znesek deliti s takrat­nim številom postojnskih gospodinjstev. Rezultat tako izpeljanega izraču­na nam predstavlja oceno povprečnega letnega dohodka od vodenj v jami, če bi bila v to dejavnost vključena vsa tamkajšnja gospodinjstva, to pa je 789,35 kr. za leto 1869. Po enakem ključu izračunamo še dohodek za leto 1880, ko je v Postojni prebivalo 1.621 prebivalcev (773 moških in 848 žensk; Special-Orts-Repertorium 1884). Takrat je jamo obiskalo 4.547 turistov, kar je zneslo 7 Kljub temu, da je kmečko prebivalstvo, ki se je vključevalo v turistični sektor, te izdelke pridelovalo doma, je bila primerjava s cenami narejena zato, da na konkret­nem primeru pokaže, koliko si je posameznik lahko privoščil za plačilo, ki ga je pre­jemal ob vodenju. 181,880 kr. skupnega letnega dohodka od vodenj. Če navedeni znesek deli­mo s številom gospodinjstev (225), ponovno ob upoštevanju, da so bila v to dejavnost vključena vsa, je bil povprečni letni dohodek od vodenj po jami za vodnika 808,36 kr. (tabela 9.3). Če v primerjavo vzamemo še povprečni letni dohodek stalnega delav­ca v Idrijskem rudniku iz leta 1891, ko je ta znašal 21.200 krajcarjev (212 goldinarjev; Kmetijske, 1. 1. 1892, 4), je mogoče oceniti, da je dohodek od vodenja v jami (kljub desetletnemu zamiku) povprečnemu postojnskemu gospodinjstvu predstavljal le 3,72 % letnega dohodka delavca za leto 1869 in 3,81 % letnega dohodka delavca za leto 1880. Ob upoštevanju, da vsako gospodinjstvo ni bilo vključeno v ta pro­ces in se torej ni vsaj en član gospodinjstva ukvarjal z vodenjem ter da so bile skupine turistov lahko tudi manjše, kar je pomenilo vključevanje več­jega števila vodnikov, so zgornje ocene le površne. V kolikor jih vzamemo v poštev, ugotovimo, da je vodnik z zaslužkom vodenja lahko preživel le mesec ali dva. Če se pri tem vrnemo na omembo, da so bili v Postojnski jami tudi stalno zaposleni vodniki (vsaj omenjeni Čeč, Šibenik in Berne), glede na višino zaslužka ne presenečajo njihove pritožbe o nezadostnosti zaslužka in zahteve po dosmrtnem monopolu nad vodniško službo. Tabela 9.3: Dohodek iz vodenja na gospodinjstvo Postojne leta 1869 in 1880 Leto Število gospodinjstev v Postojni Število obiskovalcev v jami Letni dohodek na gospodinjstvo (ocenjena povprečna vrednost v kr.) 1869 199 3.927 789,35 1880 225 4.547 808,36 Vir: glej besedilo. Prikazana primerjava tarif za vodnika s cenami za živila, plačami, šte­vilom obiskovalcev in prebivalcev ne prinaša zanesljivih informacij o vlo­gi tega vira dohodka za kmečko prebivalstvo, ampak nam daje le približne ocene. Ne razpolagamo namreč s podrobnejšimi informacijami o social­nem statusu vodnikov, čeprav se že v predindustrijski dobi omenja, da gre večinoma za lokalne kmete iz okolice. V primeru Postojnske jame, ki je bila turistično dobro organizirana, lahko vidimo, da so bili nekateri vodni­ki redno zaposleni. O tem, da zaslužek rednega oz. poklicnega vodnika ni bil dober, pričajo tudi omenjene pritožbe. S podrobnejšimi podatki o vklju­čenosti domačinov v dejavnost, o pogostosti vodenja stalnih vodnikov, ki bi nam olajšali izračun, ne razpolagamo. 3.2 Jame Škocjan, Vilenica in Divača Če je Postojnska jama kmalu prišla v državno last, pa je lastništvo drugih kraških jam ostalo na lokalnem nivoju. Kot je bilo že povedano, je bila dru­ga jama, ki je v 19. stoletju beležila uspešni turistični razvoj, Škocjanska. Množičnejši obisk jamskega podzemlja je omogočila izgradnja stopnic leta 1823 (Müller 2013, 30). Na primeru Škocjanskih jam lahko od druge polovi­ce stoletja tudi sledimo aktivni angažiranosti okoliških kmetov pri razisko­vanju podzemlja in urejanju turistične infrastrukture. Domačini so, zlasti z jamarskim odsekom primorske sekcije Nemško-avstrijskega planinske­ga društva iz Trsta (Deutschen und Österreichischen Alpenverein, Section Küstenland – Abtheilung für Grottenforschung), ki je leta 1884 od občine Naklo prevzelo jame v najem, sodelovali pri raziskavah in odkrivanju še nepoznanih delov jam. Ko je jamarski odsek prevzel najem, se je namreč začela intenzivna faza raziskav, v katero so bili aktivno vključeni doma­čini, ki so okolico dobro poznali. To vlogo so jim pripoznali tudi ugled­ni člani planinskega društva, ki so podzemlje raziskovali »s pomočjo prid­nih delavcev in sodrugov naših jamskih voženj, Jurija Cerkvenika, Pavla Antončiča ter Jožeta Cerkvenika«; bili so označeni kot izredno dobri poz­navalci podzemlja, ki so bili vključeni v najzahtevnejše raziskovalne ekspe­dicije (Müller 2013, 39; Müller 1887, 9). Zakupna pogodba je bila sklenjena 7. 12. 18848 med posebno svetovalno skupino županstva (davčna občina Naklo, župan Rajmon Mahorčič), ki so jo sestavljali Jožefo Cerkvenik (Vncek) kot vodja skupine in člani Ivan Berkovc (Rakič), Jožef Mahorčič, Ignac Gombač, Jože Cerkvenik (Kosljevec) ter Jožef Antončič (Preloseč), in člani primorske sekcije Nemško-avstrijskega planinskega društva P. A. Pazze, Carl baron von Czoernig in P. Pignoli. Pogodba o zakupu je bila sklenjena in podpisana med predstavniki davčne občine Naklo ter planinskega društva. Pogodba je za datum začetka naje­ma določila 1. 5. 1885 in je bila sklenjena za dobo petih let. Planinsko društ­ 8 Že februarja istega leta so potekala pogajanja oz. sestanek med županstvom Škocjana (Naklega) in primorsko sekcijo Nemško-avstrijskega planinskega društva o bodoči ureditvi odnosov glede uporabe in raziskav jam. Prisotni so bili tudi lastniki vhodov v jame. Predsedoval je Jožef Cerkvenik, prisotni so bili solastniki zemljišč: Janez Bukovec, Jožef Cerkvenik iz Naklega, Jožef Mahorčič in vodja protokola Franc Remec. V pogodbi oz. protokolu je bilo sklenjeno, da lahko društvo na območju njihovih parcel gradi nove poti, odpira nove vhode, raziskuje itd., Puc 2015, 33. vo je za najem plačevalo letni tribut v višini 10 gld.9 Društvo si je prizade­valo, da bi pridobilo čim več sponzorskih sredstev za raziskave, predvsem od svojih premožnih članov, baron Czoernig je celo ustanovil sklad za ure­janje poti, Pazze plačal stroške za ureditev Pazzejeve poti (Velika dolina), gospa Oblasser pa financirala ureditev Oblasserjevega razgledišča (Miklov skedenj) (Pazze 1893, 165–6; Puc 2015, 34–7). Za primerjavo: v Postojni so si nekateri, predvsem podjetni hotelir Progler, prizadevali, da bi jamo dali v zakup zasebnikom. Med ponudniki za zakup je bila tudi družba Južna železnica, leta 1883 pa je ponudbo za 20-letni najem dal neimenovani kon­zorcij. Ponujena letna najemnina je bila 2.500 gld., kar je neprimerno več, kot je bilo sklenjeno med Naklim in planinskim društvom. Jamska komisi­ja je zasebnikov predlog zakupa jame zavrnila tako z vidika varovanja in ohranitve jamskega podzemlja (nenadzorovano trženje, prirejanje veselic, lomljenje in uničevanje kapnikov, preveč dima in razsvetljave s svečami) kot zaradi prenizke ponujene najemnine, saj naj slednja ne bi »dosegla niti polovice dotedanjih letnih dohodkov« (Savnik 1960, 109; Kranjc 2003, 27–8). Postojnski turizem je bil v 80-ih letih že precej uveljavljen in turistična destinacija je tedaj beležila povprečno 5.600 obiskovalcev letno (Kavrečič 2017, 313). Čeprav za Škocjanske jame ne razpolagamo z natančnimi po­datki o številu obiskovalcev (uničena vpisna knjiga), je ocenjeno, da je sre­di stoletja jamo obiskalo okrog 150 turistov letno, torej bistveno manj kot v Postojnski jami. Ob prevzemu upravljanja s strani nemško-avstrijskega planinskega društva je slednje z letom 1901 pričelo voditi statistiko turis­tičnega obiska. Med letoma 1901 in 1913 je bilo na letni ravni med 2.000 in 3.000 obiskovalcev (Kavrečič 2015a, 554; 558). S pogodbo se je planinsko društvo zavezalo, da bo po svojih najbolj­ših močeh skrbelo za ureditev poti in dostopa v jamo ter da bo slednjo v najkrajšem času odprlo za širšo javnost (Pazze 1893, 166). To dejanje jasno kaže, da so z jamo upravljali domačini iz okolice, kar pomeni, da je vsaj po zemljiški odvezi območje prešlo v upravljanje vaške skupnosti. Slednja je v tem primeru izkazala interes za izkoriščanje oz. trženje naravnih virov z namenom pridobivanja dodatnih virov dohodka iz neagrarne dejavnosti. Podoben proces je potekal tudi v jamah Vilenica in Divača. S pričetkom najema je jamarski odsek planinskega društva pričel z ure­janjem turističnih poti, gradnjo mostov, vodenimi ogledi ter uvedel vstop­nino (Müller 1887, 9–10; Pazze 1893, 207–12; Shaw 2008, 51–2). Jamarski odsek je kmalu po začetku zakupa izdal Razglas za Škocjanske jame 9 Katastrski občini Lokev naj bi vsakokratni najemnik plačeval 30 gld. letno. (Kundmachung, betreffend die Rekahöhlen von St. Canzian), ki je določil cenik za vstopnino in druge storitve. Vstopnica je stala 30 kr., enourno vodenje pa 20 kr. po osebi. Člani nemško-avstrijskega planin­skega društva so bili oproščeni plačila vstopnine. V primeru večjega števila obiskovalcev so si trije lahko delili enega vodnika10 in ga plačali 10 kr. po osebi. Za eno svečo so obiskovalci plačali 10 kr. (Illustirter Führer 1897, 91; Müller 1887, 108; Pazze 1893, 188). Vstopnico so obiskovalci kupili v Gombačevem gostišču v Matavunu »Pri Škocjanskih jamah« (Zu den St. Canzianer-Grotten), kjer so pridobili tudi informacije o cenah v treh jezikih (der Tarif für Führer und Beleuchtung in 3 Sprachen, deutsch, slavisch [slovenščini] und italien­isch). Informacije o vodnikih pridobimo v nekate­rih turističnih vodičih. Müllerjev vodič navaja imena naslednjih vodnikov, lokalnih pre­bivalcev bližnje vasi Matavun: Jože Antončič, Miha Gombač, Luka Gombač, Jože Cerkvenik (oče), Pavel Antončič, Juri Cerkvenik, Jože Cerkvenik. Z izjemo Jožeta Cerkvenika in Pavla Antončiča so vsi navedeni vodniki govorili vsaj osnovno italijanščino. Jože Antončič je govoril tudi malo nemško. V vodiču so omenjeni tudi drugi vodniki iz vasi Matavun in Škocjan, ki pa so govo­rilil le slovensko (Müller 1887, 9). Kljub temu, da je bilo tudi v tem prime­ru aktivno sodelovanje domačinov očitno, podrobnejših informacij, kot na primer podatkov o višini plačila, ki so ga morebiti prejeli ob raziskovalnih odpravah v jame, ter pogostosti vodenja, v omenjeni literaturi ne dobimo. Cene za turistične storitve so bile neprimerno nižje kot tiste v Postojnski jami. Pri tem je potrebno izpostaviti, da so bile v tem obdobju na območju Škocjanskih jam v ospredju raziskovalne ekspedicije planin­skega društva. Urejanje turistične dostopnosti v jamah je bilo precej zahtev­no, saj so sočasno potekala odkrivanja novih delov podzemlja. Postojnska jama je bila v tem pogledu nedvomno v prednosti, saj je urejanje podzemlja za tu­ristične obiskovalce potekalo že od začetka stoletja. Sicer pa so se, podob­no kot v Postojnski jami, cene za turistične storitve spreminjale. Slika 9.3 prikazuje cenik za vstopnino, ki je leta 1907 znašala 60 vinarjev, ter za na­jem vodnika, kjer se je cena spreminjala glede na dolžino obiska in število obiskovalcev. V turističnih vodičih poleg zgornjih dveh najdemo tudi kratke omem­be jame Vilenica pri Lokvi. Murrayev vodič poda informacije o dostopu in možnostih obiska. Navedena je bila lokacija lepe jame le 10 milj od Trsta. Obiskovalec je ključe dobil pri gostilničarju Muhi (Mukow), kjer sta se hra­ 10 Vodniški red za gorske in jamske vodnike Primorja je bil izdan 2. 8. 1884, Pazze 1893, 153–8. nila ključ in vpisna knjiga gostov (uvedena leta 1821). Cena za obisk je bila 15 kr. na osebo in po Murrayevem mnenju je za obisk zadostovala ena ura (Murray 1871, 458). Sicer je Murrayev edini vodič, ki je jamo sploh omenjal. Če je v tej izdaji namenil le nekaj informacij o jami, je bil v starejši (iz leta 1837) precej kritičen. Omenja jamo v bližini Lokve, vasi, kjer je obiskovalec lahko najel vodnika in razsvetljavo, a jo označi kot »far more inferior cav­ern« in poleg tega težko dostopno (spust je strm, na nekaterih delih težak, celo navaren) (Murray 1837, 294). Ta opis se precej razlikuje od Fortisovega, ki je nastal le šestdeset let prej. Jami Vilenica ni namenil prijaznih besed niti baron William Monson leta 1817, ki si je zaradi prevarantskih domači­nov ni ogledal. Po daljšem iskanju jame so domačini za obisk zahtevali plačilo petih forintov (goldinarjev), tarifo, ki je bila po njihovih besedah določena z zakonom. Potem ko je skupaj s sopotniki zahteval ogled urad­nega cenika, so domačini spustili ceno za polovico, cenika pa niso poka­zali, češ da je shranjen v Trstu. Plačilo za vodenje pa so celo zahtevali vna­prej (Shaw 2008, 119). Dogodek, ki se je pripetil Monsonu, kaže na to, da je poleg »uradne« dejavnosti sočasno potekala tudi manj legalna. V primeru Monsona domačinom prevara ni uspela, saj jame ni obiskal. Vstopnina za skupino obiskovalcev je leta 1809 res znašala 2 goldinarja (Agapito 1823, 22), tekom stoletja pa se je precej nižala. V Vilenici so vstopnino uvedli leta 1633, vhod pa so lastniki zaprli leta 1809. Takrat so bili vsi dohodki jame preneseni na lokavsko cerkev (Agapito 1823, 22). Domačini so bili vključeni v urejanje jamskega podzemlja, saj so leta 1815 odkrili nove dele jame in uredili nove poti za obisk.11 Tekom stolet­ja je v sodelovanju s tamkajšnjo cerkvijo z jamo upravljala in jo tržila lokav­ska skupnost. Ključ in jamsko knjigo (vpisna knjiga) je vsaj od leta 1839 hranil lokavski gostilničar Muha, kjer so obiskovalci najeli tudi vodnika. Podjetni gostilničarji so nekaj časa jamo tudi upravljali, med člani družine sta bila tudi dva vodnika (Vencel in Viljem Muha) (Puc 2000, 31–2). Kljub pohvalam, ki so jih bili deležni jamski vodniki (Knowledgeable Guides, Ready to Accompany Us with the Necessary Lights, J. G. Kohl 1850) (Shaw 2008, 196), in slovesu, ki ga je imela Vilenica, se je tekom 19. stoletja obisk manjšal. Na to kaže tudi konstantno nižaje cen za turistične storitve. Če je vstopnina (sicer za skupino) še na začetku stoletja znašala 2 gld., je bila v 70-ih letih le še 15 kr. V zapisih Virgila Ščeka iz časa, ko je služboval v lokavski kaplaniji, se pogosto omenja jama Vilenica, tako v povezavi z njeno slavno preteklostjo kot izvorom imena. Nekaj informacij je mogoče razbrati o do­ 11 AST, CF. hodkih od prodaje vstopnic in delitvi dobička z lokavsko cerkvijo12 na za­četku 19. stoletja, podrobnejših informacij o jamskih vodnikih in vlogi do­mačinov pri ponudbi turističnih storitev pa avtor ni navedel (Šček 1937). Kljub naporom jamske komisije italijanskega planinskega društva (Societa Alpina delle Giulie – Commissione delle grotte), ki je z lokavsko skupnostjo (katastrsko občino) leta 1886 sklenila najemno pogodbo, je bila turistična dejavnost v zatonu. Jamska komisija je za lažji dostop pričela urejati turistične poti v jami, ponudbo razsvetljave in vodenja. Znani ja­mar in tajnik (kasnejši predsednik) omenjenega planinskega društva, Eugenio Boegan, je v svojem poročilu13 o urejanju jame predstavil njeno »slavno« zgodovino, jo celo opisal kot eno izmed najlepših, najbolj obiska­nih, opisanih in opevanih jam v preteklosti, ki pa je ob odkritju druge­ga dela Postojnske jame, lažjemu dostopu v Škocjanske jame ter odkritju Divaške jame tonila v pozabo. Jama je bila sicer še naprej obiskana, kar do­kazujejo tudi vpisi v knjigo gostov, čeprav je obisk ne glede na ureditev poti in razsvetljave proti koncu 19. stoletja upadal (Boegan 1897, 10–16; Kavrečič 2015a). Slabšemu obisku naj bi botrovala tudi slaba prometna povezava, saj je bila s koncem 18. stoletja državna cesta (Trst–Dunaj) speljana izven Lokve (Puc 2000, 27).14 Slovenski časopis Edinost iz Trsta je prav tako po­ročal o slabem obisku: »Sredi jame je plešišče za veselice; te so se pa sedaj popolnoma opustile in zadnji čas jamo le malo kedo več obišče.« Slednje so pripisali predvsem slabemu upravljanju oz. najemnikom, ki so jo zane­marjali. Težava je bila torej v slabem upravljanju z jamo in nezadostni tu­ristični ponudbi. Gregor Lanthieri in Anton Muha sta omenjena kot dob­ra upravljalca, ki sta precej vlagala v posodobitev infrastrukture (ureditev dostopa) in z organizacijo družabnih dogodkov uspela privabiti številne obiskovalce. Ob dobrem obisku jame pa se je polnila tudi blagajna lokalnih gostincev. Najemnik Anton Muha »je priredil tri veselice v jami s čarobno 12 »Leta 1816 so tujci dali za obisk jame 99 goldinarjev, grof Adelmus Petazzi je dal 65 goldinarjev, skupaj 165 gold., leta 1817 so dali obiskovalci jame 71 gold., leta 1818 pa 41 gold«, Šček 1937, 79. 13 Poročilo o jami Vilenica, ki ga je na zasedanju društva predstavil E. Boegan, je bilo objavljeno tudi v obliki separata leta 1897. 14 Tudi trasa južne železnice ni potekala skozi Lokev, ampak skozi Divačo. Nekdaj na dobri prometni povezavi – poštna kočija – je bila v 18. stoletju pot preusmerjena dru­gam in oddaljenost od divaške postaje naj bi botrovala tudi slabemu obisku. Vendar to zagotovo ne more biti edini utemeljeni razlog, saj so Škocjanske jame na približno enaki razdalji od Divače, kot je bila Vilenica, v tem primeru pa ta razdalja očitno ni vplivala na slabši obisk. Razloge za upad obiska je potrebno iskati tudi v samem up­ravljanju jame (glej Kavrečič 2015, 553). svečavo in vsaki krat jo bilo na tisoče obiskovalcev. Kar so pa drugi manj umni in skrbni ljudje to jamo v najem vzeli, zaspale so vse te veselice in jama se je zelo zanemarila« (Edinost, 13. 4. 1881, 2). Krivdo za to so pripi­sali predvsem nezainteresiranosti in preslabi podjetnosti lokavske občine, ki ni izkazovala pretiranega interesa za vlaganja v poti, popravilo stopnic in nudenje ustrezne ponudbe. Pisec v časopisu je bil mnenja, da bi lahko z ureditvijo krepko povišali ceno letnega najema, vendar je glede na to, da so domačini opustili vlaganja v to dejavnost, na mestu vprašanje, ali so se jim že pretekle naložbe sploh obrestovale. V tem obdobju je bila v bližini odkrita nova jama, t. i. Divaška jama (Kronprinz Rudolf Grotto). Leta 1884 jo je odkril Gregor Žiberna skupaj s kmeti iz okolice Divače, Alojzom Obersnelom, Adalbertom Rebcem, Petrom Silo in Antonom Rešavrom (Edinost, 25. 6. 1884, 3; Puc 1999, 17). Kmalu je stekla ureditev za turistični obisk, ki jo je vodila divaška skup­nost (občina). Z ureditvijo jame za obisk (poti, vodniki, razsvetljava) so jo pričeli tudi tržiti. Turisti so vstopnico lahko kupili v gostilni Obersnel v Divači (v bližini železniške postaje), kjer so dobili tudi vodnika. Znan obis­kovalec jame je bil Sigmund Freud, ki ga je leta 1898 po njej vodil Gregor Žiberna.15 Kljub temu, da je slednjega Freud označil za posebneža, precej grobega, a sigurnega, dobrovoljnega in humornega, celo propadlega geni­ja in nevrotika, mu je namenil bogato napitnino (several Gulden) (Shaw 2008, 54, 292–3). Leta 1886 je jamarska sekcija Avstrijskega turističnega klu­ba (Österreichischen Touristen-Klub) od občine Divača (pod davčno obči­no Naklo) vzela jamo v najem za obdobje desetih let (Edinost, 23. 3. 1887, 2). Tudi v tem primeru je lokalna skupnost jamo tržila in s tem pridobiva­la dodatne vire dohodka. Zaradi slabega gospodarjenja, počasnega urejanja poti, slabega obiska in nerednega plačevanja najemnine (pomanjkljiv nad­zor s strani divaške skupnosti) se je pogodba leta 1890 predčasno prekinila. Tako kot v Vilenici in Škocjanskih jamah je tudi v tem primeru upravljan­je prešlo na planinsko društvo, kajti leta 1904 jo je v zakup vzela tržaška podružnica Slovenskega planinskega društva (slika 9.4). Vstopnina je bila določena na 1 krono (0,5 gld.); plačilo za vodnika in razsvetljavo je zneslo 3 krone (1,5 gld.; Planinski vestnik 1909, 99). Med jamskimi vodniki zasledi­mo le nekaj imen: Gregor Žiberna, ki je govoril tudi tuje jezike in dejansko živel od vodniške službe, ter Anton Obersnel, Valentin Rešaver in Ignacij 15 Žiberna je bil vnet raziskovalec podzemlja, ki je sodeloval tudi s člani Nemško-avstrij­skega planinskega društva. Hranil naj bi kjigo gostov, ki je bila kasneje uniče­na v požaru. Čelik (Puc 1999, 19, 23; Žiberna 1981, 148–9).16 Razlog za tako »skromno« ponudbo vodnikov je bila neangažiranost domačinov pri tej dejavnos­ti. Domnevni razlog za nezainteresiranost drugih domačinov je povezan s pomanjkljivim znanjem tujih jezikov. Matjaž Puc, avtor številnih pub­likacij o kraških jamah, je sklepal, da so bili za Divačane drugi viri do­ 16 Leta 1897 sta le prva dva omenjena kot sposobna vodnika, Puc 1999, 23. hodkov (iz agrarne in neagrarnih dejavnosti) pomembnejši ali da prepros­to niso bili zainteresirani za aktivno sodelovanje pri tej dejavnosti (Puc 1999, 25). Zakaj se torej domačini, z izjemo Žiberne, niso zanimali za vklju­čevanje v ponudbo rastočega jamskega turizma? Razlogov je lahko več in niso nujno povezani z nepoznavanjem tujih jezikov. Eden je lahko bila ne­varnost samega dela (na primer nesreče, ki so se dogajale tekom raziskav, tudi smrtne) ali finančno relativno skromen izkupiček. Težava je lahko bila tudi v neregulirani vodniški službi in nerednemu pobiranju vstopnine,17 kar lahko razberemo tudi iz korespondence nakelskega župana (Puc 1999, 23). Davčna občina Naklo je bila odgovorna tudi za upravljanje Škocjanskih jam, pri čemer je za razliko od jame v Divači precej uspešno prenesla uprav­ljanje na zunanjega ponudnika, planinsko društvo. V primerjavi z Lokvijo (Vilenica) in Matavunom (Škocjan) je bilo odkritje jame relativno pozno,18 pri tem je bilo potrebno šele urediti dostop in varne poti, kar je morda tudi botrovalo domnevni nezainteresiranosti domačinov. V tem obdobju se je Divača razvijala v moderno prometno vozlišče, ki se je povezalo s prestol­nico na Dunaju, osrednjim cesarskim pristaniščem v Trstu (južna železni­ca: 1857) ter sedežem vojne mornarice v Pulju (istrska železnica: 1876), kar pomeni, da so druge neagrarne dejavnosti kmečkega prebivalstva najver­jetneje predstavljale donosnejši posel. Sklep Jamski turizem velja za eno najstarejših turističnih dejavnosti na Slovenskem, saj je bil na območju Krasa prisoten že od zgodnjega novega veka. Posebna naravna privlačnost so podzemne jame, ki so že v preteklo­sti predstavljaje velik potencial za razvoj turistične atrakcije ter s tem odpi­rale možnosti novih virov zaslužka za lokalno kmečko prebivalstvo iz ne­ 17 V primeru Divaške jame vodniška služba ni bila regulirana (pravilniki, ceniki); ­edini dve določeni tarifi sta bili vstopnina in vodenje. Nakelski župan je priporočil, da se za ogled (vstopnino) pobira 60 kr., 10 kr. za sveče in 10 kr. za magnezij. Plame­nice niso bile dovoljene (Puc 1999, 23; Žiberna 1981, 149). Poleg tega so bili odnosi med Žiberno in lokalno oblastjo precej konfliktni. Žiberna, ki je odkril jamo, je sebe videl kot edina sposobnega jamskega vodnika. Imel je status nekakšnega »skrbnika in vodnika«, ki mu je za opravljeno delo plačevala uprava jame. Ker se mu skupnost ni na noben način oddolžila oz. mu poplačala za njegovo pomembno odkritje, so mu neuradno dovolili, da je postal glavni vodnik po jami. Težavni odnosi so se z ime­novanjem novega župana še stopnjevali (Žiberna 1981, 148–9). 18 Ni sledu o ljudski ali drugi obliki religionznih praks, ki bi bile povezane z Divaško jamo in bi lahko kazale na poznavanje jame pred njenim uradnim odkritjem (glej tudi Hrobat Virloget 2015). agrarnega sektorja. Povedali smo, da težki pogoji za obdelovanje zemlje na Krasu in skromen pridelek niso zadoščali za preživetje. Ob tem so si morali podjetni in iznajdljivi domačini iskati še dohodke v drugih dejavnostih, kot na primer prevozništvu, kmečki trgovini in tihotapstvu (Panjek 2014, 200–1). Poleg omenjenih so na tem območju ravno naravne privlačnosti pred­stavljale potencialni vir dodatnega zaslužka za domačine že v predmoderni dobi. Z razvojem moderne turistične dejavnosti pa je vpliv tega sektorja na­rasel. Pokazale so se potrebe po večji ponudbi nastanitvenih kapacitet, gos­tinskih storitev, vodniški službi in razsvetljavi, kar je bilo organizirano za namen razvijajoče se turistične industrije. V prispevku sem poskusila ugotoviti, ali je podeželsko prebivalstvo iz okolice najprepoznavnejših kraških jam, dane možnosti tudi izkoristilo. Je turistična atrakcija vplivala na lokalno kmečko ekonomijo in v kolikšni meri je bila relevantna za domačine? Se je v primeru jamskega turizma lokalno prebivalstvo vključevalo v ta proces oz. ponudbo? Na slednje lah­ko nedvomno odgovorimo pritrdilno, saj so bili domačini tisti, ki so dobro poznali svojo okolico in dejansko edini, ki so lahko obiskovalce vodili po podzemlju. Vključevali so se torej predvsem kot jamski vodniki in svetil­ničarji, tekom 19. stoletja pa tudi za prodajo hrane gostilnam in hotelom ter kot prevozniki turistov. Ta dejavnost iz neagrarnega sektorja je predstavlja­la integracijo z zaslužkom iz primarnega sektorja, čeprav je težko izsledlji­va. Na podlagi dostopnih virov ni bilo mogoče natančno kvantificirati do­hodka, ki ga je imel vodnik, ali pa ovrednotiti njegov prispevek družinski blagajni, ker ni podatkov o pogostosti vodenja ali načinu in stopnji vklju­čenosti lokalnega prebivalstva v ta proces. Okvirna ocena je bila narejena za Postojnsko jamo, kjer so se zaradi naraščajoče turistične popularnos­ti tekom celega 19. stoletja cene za ponujene storitve precej spreminjale in bile tudi redno objavljane. Vodniška dejavnost se je v nekaterih primerih celo profesionalizirala in je za nekaj posameznikov predstavljala tudi pri­marni poklic. Kljub temu, da so predstavljeni izračuni le okvirni, pa dejstvo, da so se lokalne skupnosti vključevale v turistični proces s svojo ponudbo jam­skega turizma, kaže, da je ta dejavnost imela določeno finančno težo. Vključevanje v turistično dejavnost je izrazitejše v drugi polovici 19. stolet­ja, ko so nekdanje posesti fevdalnih gospodov, kjer so se nahajale tudi jame, prešle v upravljanje vaških skupnosti. Tako se jim je ponudila priložnost za trženje jam v turistične namene, kar se je kot posebej učinkovito pokazalo na primeru Škocjanskih jam (res je tudi, da v primerjavi z drugimi jamami najemnina ni bila visoka). Sočasno so tu potekale raziskave in turistično urejanje poti ter ponudbe, kjer so bili v obeh primerih domačini aktivno vključeni. V jami Vilenica so nekateri drugi predstavljeni dejavniki vplivali na upad obiska, ki ga kljub vlaganju ni uspelo oživiti niti italijansko planin­sko društvo (najem leta 1886). Proti koncu stoletja cena za vstopnino tudi konstantno pada. Tu smo bili priča obratnemu procesu. Če je več podatk­ov o domačinih – vodnikih iz predindustrijske dobe, se jih v tem ob­dobju, predvsem proti koncu stoletja, skorajda ne omenja več. Ravno tako se ved­no redkeje pojavljajo v turističnih vodnikih. Po drugi strani pa narašča priljubljenost Divaške jame, ki se na začetku prejšnjega stoletja čedalje po­gosteje pojavlja v tiskanih medijih (časopisi, turistični vodiči).19 Lahko zaključimo, da je bil turizem že pred moderno dobo, torej pred pojavom specializiranih storitev in ponudbe na trgu, ena izmed neagrarnih dejavnosti, ki so kmečkemu prebivalstvu pomagale polniti domačo blagaj­no. Kmetje iz vasi v bližini jam, ki so dobro poznali svojo okolico, so po­potnikom nudili predvsem vodniške usluge in razsvetljavo po jamskem podzemlju. Tako so imeli koristi od jamskega turizma že v predindustrijski dobi ter v nekaterih primerih tudi v dobi modernizacije turistične ponud­be (poleg vodništva tudi prodaja pridelkov, prevozi), čeprav, kot je bilo po­kazano, je imel turizem v analiziranih primerih različno stopnjo učinka. V obeh obdobjih pa je omogočil integracijo kmečkega prihodka iz primarne­ga s tistim iz terciarnega sektorja. Viri in literatura Arhivski viri ŽAL: Župnijski arhiv Lokev Šček Virgil, Lokavske starine I in II, 1937. AST, CF: Archivio di Stato di Trieste, Catasto Franceschino, Elaborati catastali S 5.17.20.21 – Distretto di Sesana. Objavljeni viri Bevölkerung und Viehstand der die Reichsrate Vertretenen Königreiche und Länder nach der Zählung vom 31. December 1869. Bearbeitet und heraus­gegeben von der K. K. Statistischen Central-Commission, VI. Heft, Wien, 1872. 19 Pri tem igra vlogo tudi dejstvo, da je jamo v zakup vzelo ravno Slovensko planinsko društvo. Edinost: Edinost. Glasilo slovenskega političnega društva za Primorsko Edinost, 13. 4. 1881, l. 6, št. 15. Edinost, 24. 5. 1884, l. 9, št. 42. Edinost, 25. 6. 1884, l. 9, št. 51. Edinost, 23. 3. 1887, l. 12, št. 24. Kmetijske: Kmetijske in rokodelske novice Kmetijske, 1. 1. 1892, l. 50, št. 1: Govor državnega poslanca g. dr. Ferjančiča, 3–4. Notranjec Notranjec, 11. 8. 1906, l. II., št. 32. Planinski vestnik: Planinski vestnik. Glasilo slovenskega planinskega društva Planinski vestnik, 1909, l. 15, št. 5. Special-Orts-Repertorium von Krain. Herausgegeben von der K. K. Statistischen Central-Commission. / Obširen imenik krajev na Krajnskem. Na svitlo dan po C. Kr. statistični centralni komisiji, VI Krain, Wien, 1884. Literatura Agapito, G. 1823. Le grotte di Adlersberg, di S. Canciano, di Corniale e di S. Servolo, la miniera di mercurio d'Idria, il lago di Cirknitz, le terme di Monfalcone, antichita Romane d'Aquileja e Pola, ed altri notevoli oggeti nelle vicinanze di Trieste. Vienna: dalla tipografia di Antonio Strauss. Trieste: A spese di Paolo Schubart. Baedeker, K. 1876. Südbaiern, Tirol und Salzburg, Steiermark, Kärnten, Krain und Küstenland. Handbuch für Reisende. Leipzig: Verlag von Karl Baedeker. Boegan, E. 1897. La grotta di Corniale. Estratto dalla Rassegna bimestrale del­la »Societa Alpina delle Giulie« a. II, št. ri 2, 3, 4, e 5. Trieste: Stabi­limento Art. Tip. G. Caprin. Costa, E. H. 1863. Postojnska jama. Ljubljana: Založil Janez Giontini. Čeč, D. 2001. »Zakaj je Postojna hotela postati mesto?« Zgodovina za vse 8 (1): 36–51. Čuk, A. 2003. »Razvoj jamske železnice na primeru Postojnske jame.« Acta carsologica 32 (1): 225–42. Edeles, E. 1869. Description of the Grotto at Adelsberg in Carniola. Trieste: printed by the Austrian Lloyd's. Habe, F. 1979. »Anton Globočnik, narodni buditelj in pionir jamskega turiz­ma.« Loški razgledi 26 (1): 177–81. Habe, F., in A. Kranjc. 1981. »Delež Slovencev v speleologiji.« Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike 5–6: 13–93. Hrobat Virloget, K. 2015. »Caves as entrances to the world beyond, from where fertility derives. The case of SW Slovenia.« Studia mitologica Slavica 18: 153–63. Illustrierter Führer durch Triest und Umgebungen: nebst Ausflügen nach Aquileja, Görz, Pola, Fiume, Abbazia und Venedig, durch Istrien, im Quarnero, auf der Pontebbabahn, nach dem Wörthersee, Klagenfurt und Ober-Krain. 1897. Wien, Pest, Leipzig: A. Hartleben's Verlag. Kariž, S. 2008. »Od jamskih svetilničarjev do turističnih vodnikov.« Kras 88: 22–4. Kavrečič, P. 2007. »Parni stroj in turizem na Primorskem. Prometne poveza­ve kot dejavnik turističnega razvoja na primeru Postojne in Portoroža do prve svetovne vojne.« Annales, Series historia et sociologia 17 (2): 315–36. Kavrečič, P. 2015a. »Turistični razvoj jame Vilenica in Škocjanskih jam po po­ročanju planinskih društev in vodnikov v drugi polovici 19. stoletja.« Kronika, Iz zgodovine Krasa 63 (3): 547–60. Kavrečič, P. 2015b. Turizem v Avstrijskem primorju. Zdravilišča, kopališča in kraške jame (1819–1914). Koper: Založba Univerze na Primorskem. Kavrečič, P. 2015c. »Visiting the Karst Underground.« V Stone Narratives: Heritage, Mobility, Performance, uredili K. Hrobat Virloget, I. Weber, D. Fabjan in A. Preložnik, 65–76. Koper: Založba Univerze na Primorskem. Kranjc, A. 2002. »Short History of Cave Tourism in Slovenia.« V Use of Mo­dern Technologies in the Development of Caves for Tourism, 4th Interna­tional ISCA Congress, Postojna, 21st–27st October 2002, 55–60. Postojna: Postojnska jama, turizem. Kranjc, A. 2003. »1883 – prelomno leto za Postojno.« V Sprehod skozi čas. Ob 120-letnici Turističnega društva Postojna, uredili S. Šajn idr., 27–8. Postojna: Turistično društvo. Lavallée, J. 1805. Travels in Istria and Dalmatia Drawn up from the Itinerary of L. F. Cassas. London: Richard Phillips. Melik, V. 1981. »Ljubljanske cene kruha in mesa v predmarčni dobi.« Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino 29 (1): 27–33. Müller, F. 1887. Führer in die Grotten un Höhlen von Sanct Canzian bei Triest und Notizrn über den Lauf der Reka. Mit heliographischen Aus­ichten und einem Situationsplan. Triest: Verlag der Section Küstenland. Müller, F. 1890. Entdeckungsfahrten in den St Canazianer Höhler im Jahre 1890. Wien: Drück von Adolf Holzhausen. Müller, F. 2013. Škocjanski jamski svet. Škocjan: Park Škocjanske jame. Murray, J. 1837. A Handbook for Travellers in Southern Germany. London: John Murray and Son. Murray, J. 1871. Handbook for Travellers in Southern Germany. 11th ed. London:­ John Murray. Neuester praktischer Fremdenführer von Triest und Umgebung: mit Ausflügen nach Miramar, Opcina, Portorose, Sistiana, Duino, Grado, Aquileja, den Höhlen von Adelsberg, St. Canzian und der Kronprinz Rudolphsgrotte: mit Illustrationen und neustem Strassenplan. 7. Aufl. Around 1910. Triest: F. H. Schimpff. Panjek, A. 2014. »Integrirana ruralna ekonomija v zahodnem slovenskem pros­toru v zgodnjem novem veku.« V Vizija raziskav slovenske gospodarske in družbene zgodovine, uredila D. Mihelič, 199–205. Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU. Panjek, A. 2015. Kulturna krajina in okolje Krasa. O rabi naravnih virov v novem veku. Koper: Založba Univerze na Primorskem. Pazze, P. A. 1893. Chronik der Section Küstenland des deutschen und ös­terreichischen Alpenvereins, 1873–1892. Fest-Publication zur Vollendung des XX. Vereinsjahres. Triest: Selbstverlag der Section Küstenland. Pazze, P. A. 1907. Neuer kleiner Wegweiser für die Besucher der St. Kanzianer Grotten. S. Küstenland (Dr.: Meneghelli). Postojinsko okrajno glavarstvo. 1889. Zemljepisni in zgodovinski opis. Spisali in izdali učitelji v okraji. Postojna: Založil in tiskal R. Šeber. Puc, M. 1999. Divaška jama. Divača: Občina. Puc, M. 2000. Vilenica, zgodovina in opis kraške jame. Sežana: Kulturni center Srečka Kosovela. Puc, M. 2015. Škocjanske jame pri Divači: kronika raziskovanj in turističnega obiska. Škocjan: Park Škocjanske jame. Savnik, R. 1958. »Iz zgodovine Postojnske jame.« Kronika 7 (3): 138–45. Savnik, R. 1960. »Iz zgodovine Postojnske jame.« Kronika 8 (2): 99–101. Schaffenrath, A. 1834. Beschreibung der berühmten Grotte bei Adelsberg in Krain, nach allen ihren Verzweigungen, Ende und Klüsten; in Bezug auf Richtungen, Distanzen, Höhen und Sehenswerthe derselben, sammt ein­er vor dem Eintritte erwünschten Uebersicht, und einem die Eintrichtung und den P. T. Herren Grotten-Gast betreffenden Anhange: mit zwei litho­graphirten Zeichnungen. Ljubljana: I. A. v. Kleinmayr. Seume, J. G. 2004. Spaziergang nach Syrakus im Jahre 1802. Leipzig: Ph. Reclam jun., s. a., Ausgabe, © eBOOK-Bibliothek für diese Ausgabe. Shaw, T. R. 1997. »'Many Languages are Understood Here …' – Foreign Tra­vellers in Slovene Lands.« V Un-verständnis der kulturen, Multikul­turalismus in Mitteleuropa in historischer Perspektive, uredila M. John in O. Luthar, 31–51. Celovec-Ljubljana-Dunaj: Mohorjeva. Shaw, T. R. 2007. »The Classical Karst and Its Caves as Known to the Rest of the World Before 1914.« Atti e memorie della Commissione »E. Boegan« 41: 47–64. Shaw, T. R. 2008. Foreign Travellers in the Slovene Karst: 1486–1900. Ljubljana: ZRC SAZU. Shaw, T. R., in A. Čuk. 2015. Slovenski kras in jame v preteklosti. Ljubljana: Inštitut za raziskovanje Krasa, Založba ZRC SAZU. Tobin, J. J. 1832. Journal of a Tour, Made in the Years 1828–1829 through Sty­ria, Carniola, and Italy Whilst Accompanying the Late Sir Humphry Davy. London: W. S. ORR. Žiberna, J. 1981. Divaški prag. Divača: Svet krajevne skupnosti. doi: https://doi.org/10.26493/978-961-7023-81-7.249-277 249 Slika 9.1: Cenik za vstopnico, vodenje in razsvetljavo v Posotojnski jami po Costovem vodniku iz leta 1863 Slika 9.3: Cenik storitev v Škocjanskih jamah (Pazze 1907, 11) preživetje in podjetnost 266 9: jamski turizem kot vir dohodkov na podeželju: kras in postojna (17.–19. stoletje) 267 Slika 9.4: Oglas za Divaško jamo v Planinskem vestniku (časopis Slovenskega planinskega društva) 1905, 68 10 Integriranje dohodkov in socialni položaj: kmečka gospodinjstva v Goriških brdih (19. stoletje) Tanja Gomiršek Goriški muzej Grajska cesta 1, 5000 Nova Gorica tanja.gomirsek@goriskimuzej.si Uvod Kot ugotavljajo raziskovalci agrarne zgodovine, so bili v zahodnem slo­venskem prostoru kmečki obrati po obsegu večinoma skromni, razen v višjih legah, kjer so obsegali tudi velike travnate površine. Na kraških površinah so bili za kmetovanje neugodni pogoji, alpski prostor je pesti­lo pomanjkan­je orne zemlje (Panjek 2014, 200). Raziskava poskuša ugo­tavljati, kakšno je bilo stanje v majhnem, za današnje slovensko ozemlje najskrajnejšem zahodnem delu v Goriških brdih. Goriška brda (tudi Brda), ki se razprostirajo na gričevnatem zemljišču, so del geografskega območja Posočja na meji med Slovenijo in Italijo. Naravno so omejena z visokim sle­menom Korade (812 m) na severu, vzhodna meja je sleme med Korado in Sabotinom (609 m), ki Brda ločuje od spodnje doline reke Soče, na zahodu teče naravna meja po reki Idriji (Iúdrio), preko katere se začne Furlanska nižina (Pavlovec 1999, 9). Gričevnato pokrajino sestavlja pretežno fliš, ne­kaj je apnenca. Na podnebje v Goriških brdih vpliva le 20 km oddaljeno Jadransko morje. Severna slemena jih varujejo pred hladnimi severnimi vetrovi in ker so bolj izpostavljena proti jugu in zahodu, jih greje in vlaži to­pel jugozahodni veter (Rutar 1997, 37). Že Simon Rutar je leta 1892 omenjal v Brdih za kmetovanje ugodno podnebje. Bližnje gore zapirajo vhod mrzlim sapam, a mehki namorski zrak ima odprto pot čez spodej ležečo ravnino. Od gor prihajajoči tanjši zrak ga očisti nekoliko in naredi tako prav prijetnega. Tu se pride­luje izvrstno vino, najplemenitejše sadje in najmehkejše sočivje, pa tudi razna žita. Še celo oljka, cipresa in lovor rastejo tukaj. (Rutar 1997, 37) Za obdobje prve polovice 19. stoletja je za Brda značilen nizek demo­grafski prirast in s tem povezane majhne jedrne družine. Na podlagi izraču­na števila prebivalstva in števila družin, ki jih navajajo elaborati franciscej­skega katastra, je v posamezni družini v katastrski občini Števerjan živelo 5,3, v katastrski občini Cerovo 4,5, v katastrski občini Šentmaver 6,5 ter v katastrski občini Pevma 6,7 oseb (ASG, CS, Cerou, Piuma, San Floreano, San Mauro). Elaborat za Kojsko, Brestje in Hum (AST, CF, San Martino) ne navaja števila družin, tako da ne moremo izračunati števila članov na posamezno družino. Tako navajamo podatke iz statističnega popisa iz leta 1845, ki ga je naredila goriška Kmetijska družba. V kojščanskem okolišu, ki ga je sestavljalo 14 katastrskih občin, je živelo 4.899 moških in 4.979 žensk. Živeli so v 1.917 gospodinjstvih. Tako je bilo v gospodinjstvu v povprečju 5,2 oseb (Fanfani 1979, 426). Manjša povprečna velikost družin je bila, kot bomo v nadaljevanju pokazali, povezana z območji, kjer je bilo več zakup­nikov, in manjšimi kmečkimi obrati. Za Brda je bila tipična usmeritev v proizvodnjo in prodajo vina, ki je pomenila obdelovanje zemljišča v obliki teras. Terasirana pokrajina, ob­likovana zgolj z ročnim delom, in usmeritev v vinogradništvo, ki je ena delovno najintenzivnejših panog, je zahtevala ogromen vložek dela. Hkrati je sredozemska klima, za katero je značilna celoletna vegetacija, pome­nila možnost gojenja različnih sort sadja in zelenjave. Leta 1853 je Štefan Kociančič pridelke Brd opisal takole: Ta deželica je kaj rodovitna, posebno sadja in vina daje mnogo. […] Precej v zgodnji spomladi ima Bric že grah, ki ga je z veliko skr­bjo pod kako ledino in v zavetrji ovarval zimskega mraza, zato, da ga zmore prej v mesto znašati, in potrebnega dnarca pridobivati za hišne potrebe. Še preden preneha kupčija z novim grahom in drugo zelenjavo, dozorijo sladke črešnje, ali kakor jim Brici pravijo čereš­nje, katerih imajo več sort, debelih in drobnejših, in ki imajo poseb­no dober okus, potem fige in hruške in prve breskve ter prvo grozd­je, ki mu Lahi uva di Sant'Anna ali tudi Augustana in za njimi tudi Brici tako pravijo. Potem poletne fige, hruške, breskve, češpe, jabel­ka, itd. prav obično prihajajo. Češpe znajo Brici posebno lepo lu­piti, umetno sušiti in suhe lepo rumene potem drago prodajajo. To sadje oni nekaj na glavi in na ramah, nekaj pa z osli nosijo ne samo v bližnja mesta Videm, Čividad, Palmo, Oglej, Karmin, Gorico, Terst itd., temuč ga tudi zanašajo v vunanje dežele na Koroško posebno Kranjsko, Štajersko, Horvaško, Ogersko, Austriansko; ja še clo v Galicijo do Levova dohajajo z njim, do Krakove in čez Austrianske meje na Šlezko in Saksonsko. (Kociančič 1992, 10–1) Posamezne družine so bile tako same sposobne obdelati razmeroma majhno površino, zato je v prispevku obravnavana velikost kmečkih obra­tov Goriških brd v 1. polovici 19. stoletja. Družine z večjimi površinami so bile primorane najemati delavce, manj premožnim in zakupnikom pa površina, ki so jo uspeli sami obdelovati, kljub raznovrstnosti pridelkov po plačilu zakupnin ni zadoščala za preživetje. Na strategijo preživetja je po­leg velikosti obratov vplival tudi agrarno premoženjski položaj, zato so pri­kazane vrste zakupnih pogodb. Oboje je podlaga za razumevanje strukture kmečke družbe. Poskušali bomo ugotavljati, kako so posamezni socialni sloji znotraj kmečke družbe dopolnjevali svoje dohodke. Preverjali bomo, ali je tudi za sistem Goriških brd značilna strukturna integriranost dohod­kov od kmetijstva in različnih neagrarnih virov (iz sekundarnega in ter­ciarnega sektorja), za katerega je predlagano poimenovanje »integrirana ruralna ekonomija« (Panjek 2017, 11–50). 1. Struktura kmečke družbe na podlagi lastništva Za razumevanje strukture kmečke družbe Goriških brd ter poznavanje vi­rov dopolnjevanja dohodkov gospodinjstva je potrebno predstaviti ana­lizo posestne strukture, velikost kmečkih obratov ter pomen zakupnih pogodb. Socialna razvejanost kmečke družbe je bila namreč podlaga raz­ličnim načinom in strategijam, povezanim z dopolnjevanjem dohodkov. Za dva osnovna vira analize lastniške strukture smo izbrali katastrske po­pise ter gradivo zapuščinskih razprav. Pri obdelavi in uporabi izsledkov ka­tastrskih popisov je potrebna določena previdnost, saj popišejo zgolj las­tnike zem­ljišč. Dejstvo, da se je določen delež prebivalstva ukvarjal zgolj z nekmetijsko dejavnostjo, lahko nekoliko spremeni razmerja med posamez­nimi skupinami prebivalstva. Delež prebivalstva, ki se je ukvarjalo zgolj z obrtjo ali pa storitvenimi dejavnostmi, je variiral od kraja do kraja. V Kojskem je bil od leta 1788 sedež okrajnega sodišča z zapori in leta 1826 ustanovljena šola (Gomiršek 2009, 65, 75). Kraj je ležal ob glavni prome­tni povezavi med Gorico in Krminom in je bilo v njem več gostiln, zato je bil tu delež ne­kmečkega prebivalstva višji kot v ostalih okoliških vaseh. Katastrsko gradivo prav tako ne odgovarja na vprašanje, na kakšen način si je kmečko prebivalstvo dopolnjevalo dohodke. Analiza lastniške strukture na podlagi terezijanskega ter franciscej­skega katastra pokaže, da je bilo na območju Goriških brd nad 50 % družin zakupnikov (Gomiršek 2017, 180). Zakup je bil torej prevladujoča oblika agrarno premoženjskega razmerja območja. Prav tako ugotavljamo, kot bo razvidno iz nadaljevanja, da je imelo veliko kmetij premalo lastnega zem­ljišča in so ga delno imeli v zakupu. Tudi te so se med seboj socialno in družbeno razlikovale. Nekatere družine so obdelovale pretežno lastna, druge pretežno zakupna zemljišča. Prav tako so lahko živele bodisi v last­ni hiši bodisi so jo imele v najemu. Vsem pa je bilo skupno, da so imele del lastnih in del zakupnih zemljišč. Ta družinska jedra imenujemo s termi­nom polzakupniki. Kot že ugotovljeno, izračuni ne upoštevajo deleža tistih, ki so se ukvar­jali zgolj z nekmetijsko dejavnostjo, zato za natančnejšo sliko predstavljamo analizo gradiva zapuščinskih razprav. Slednje upošteva vse umrle moške osebe, ki so bili družinski poglavarji, ter tiste redke ženske, ki so po smr­ti moža prevzele vodenje družine in s tem tudi nepremičnine ali zakupne pogodbe. V celotnem vzorcu namreč od 213 oseb le 10 žensk, ki so vodile gospodinjstvo. Zapuščinske razprave nam pokažejo, da je bilo na območ­ju 111 ali 54,1 % družin zakupnikov, 66 ali 30,8 % družin polzakupnikov, 28 ali 13,1 % družin posestnikov ter 9 družin, ki se niso niti delno preživ­ljale z obdelovanjem zemlje. V slednjem gre za družine biriča, sodnega pi­sarja, grajskega oskrbnika, prekupčevalca z vinom itd. Izsledki se v več­ji meri približujejo rezultatom analize iz omenjenih katastrov. V Dolnjem Cerovem je bilo na podlagi analize terezijanskega katastra leta 1752 58,8 % družin zakupnikov, na Humu, v Kojskem, Brestju in Snežatnem pa 56 %. V Dolnjem Cerovem je bilo leta 1752 23,5 % družin polzakupnikov, na Humu, v Kojskem, Brestju in Snežatnem pa 33,3 % (ASG, CT, Cerou, Quisca). V Dolnjem Cerovem je bilo leta 1752 17,7 % družin posestnikov, na Humu, v Kojskem, Brestju in Snežatnem pa je bilo 10,5 % posestniških družin (ASG, CT, Cerou, Quisca). Na podlagi zakupnih pogodb, najdenih v sklepih sodišča v Kojskem, notarskih zapisov, zemljiškoknjižnih vložkov in župnijskih arhivov je raz­vidno, da je v prvi polovici 19. stoletja v Goriških brdih prevladovala obli­ka, imenovana affitto semplice ali preprosto affitto, ter tri manj razširjene oblike, affitto fermo, affitto fermo ereditario, in emfitevtični zakup ali em­fitevza. Vilfan (1980, 427) izraz affitto semplice prevaja kot »navadni zakup«, ki je bil kratkoročen. Enako povzema tudi Pavlin (2001, 289–302). Sama sem tipe pogodb razvrstila glede na njihovo trajanje. Tako imenujem af­fitto semplice – kratkoročni, affitto fermo – srednjeročni in affitto eredi­tario – dedni zakup. Prevladovalo je plačilo zakupnine v naturalijah, saj so bile vrste in višina zakupnih dajatev odvisne od vpliva tržnih in gos­podarskih razmer. Usmeritev v proizvodnjo in prodajo vina je pomenila interes lastnikov zemljišč po obvladovanju in sodelovanju pri prodaji tega komercialno zanimivega pridelka. V Goriških brdih so v obravnavanem obdobju ločili med tremi vrstami vina. Beli sta bili rebula in cividin, poleg teh pa še navadno rdeče vino. Rebula je bilo vino belih sort, ki so rasle na gričevnatem območju, ter je bila pridelana po posebnem postopku. Ločili so »vinski cvet« – rebulo, ki so jo dobili s tlačenjem grozdja, ter rožnato obarvano »prešanino,« pridobljeno s stiskanjem tropin, ki je bila nižje ka­kovosti in vrednosti (ASG, CS, Cerou, Piuma, San Floreano, San Mauro). Na enak način so predelali tudi cividin, ki so ga sestavljale bele sorte, posa­jene na njivah v ravnini. Mošta rebule niso do konca fermentirali, zato je vseboval še veliko sladkorja in ogljikovega dioksida. Vino je bilo tako pot­rebno porabiti tekom zime, saj je spomladi začelo ponovno vreti. Cividin, ki ga elaborati opisujejo kot »sveže in rezno« vino (ASG, CS, Cerou), pa se je popolnoma povreto pilo v poletnih mesecih. Obe beli vini sta bili pred­met živahnega vinskega trgovanja. Najbolj znano in cenjeno vino rebulo pa tudi cividin iz Goriških brd so v tem obdobju po visokih cenah prodajali kupcem iz Koroške in Kranjske. Zakupne dajatve so bile zato v Goriških brdih večinoma v vinu. Fiksna kvota je bila značilna za ugodnejše srednjeročne in dedne pogodbe, med­tem ko je bila dajatev v višini 2/3 pridelka vinskega cveta tipična postavka prevladujočih kratkoročnih zakupnih pogodb. Srednjeročne in dedne po­godbe so bile ugodne zaradi trajanja ter fiksne postavke zakupnine. Slednje je zakupniku dajalo večjo varnost, hkrati pa je fiksna zakupnina vinske­ga pridelka ob dobrih letinah pomenila višji dohodek zakupnika. Elaborati franciscejskega katastra so ugotavljali, da je ostali pridelek na gričevnatem področju zadoščal zgolj za 3- do 6-mesečne potrebe kmetove družine. S tem so mišljeni posevki, ki so bili namenjeni kmetovi prehrani ali prodaji na trgu. Usmeritev in prevladovanje obdelanih površin, povezanih z gojen­jem vinske trte, je pomembno zmanjšalo delež površin, ki bi bile namen­jene kmetovi prehrani ter krmi za vlečno in drugo živino. Tako so bile, kot ugotavlja za slovensko ozemlje Stane Granda (2014, 258), žrtev njivskih po­vršin in brajd travniki, ki jih je bilo premalo za živinorejo. Za krmo krave je bil namreč potreben 1 ha travniških površin. Tako lahko ugotavljamo, da je bilo glede na število družin goveje in druge živine malo (tabela 10.1). Najnižji delež glede na število družin ugotavljamo v Gornjem in Dolnjem Cerovem, Števerjanu in v Kojskem. Podatki iz elaborata za Kojsko poleg slednjega obsegajo Brestje, Hum, Snežatno, Vrhovlje, Gonjače in Šmartno. V arhivski mapi sta dva popisa, prvi iz leta 1824 in drugi iz leta 1830, zato v tabeli navajamo oba. Ker se številke v teh dveh popisih, ki sta nastala v raz­mahu 6 let, močno razlikujejo, za ilustracijo dodajamo še podatke iz popisa leta 1845 (Fanfani 1979, 426–7), ki je v okolišu Kojsko poleg že naštetih vasi zajemal še Kozano, Vipolže, Krasno, Višnjevik, Gradno, Vedrijan in Slavče, zato je skupno število prebivalstva in živine toliko višje. Tabela 10.1: Število živine po posameznih davčnih občinah v primerjavi s številom prebivalcev po podatkih elaboratov franciscejskega katastra in podatkov kmetijske družbe Kraj Število prebivalcev Število družin Voli Kra­ve Teleta Ovce Konji Osli Prašiči Gornje in Dolnje Cerovo 684 135 52 78 18 106 2 5 70 Pevma 450 67 80 25 - - 5 - 24 Števerjan 855 161 82 101 26 200 - - 110 Šentmaver 415 63 132 39 20 250 2 - 89 Kojsko 1824 1.323 217 128 91 38 96 2 6 177 Kojsko 1830 238 63 10 102 3 8 87 Okoliš Kojsko 9.878 1.917 1.140 755 - 879 28 - - Vir: ASG, CS, Cerou, Piuma, San Floreano, San Mauro; AST, CF, San Martino. Goveja živina je bila v tem obdobju ključen element kmečkega gos­podarstva, saj so jo nujno potrebovali za vprego pri oranju in prevozih. Za oranje trdega flišnatega zemljišča je bila potrebna vprega 6 volov. Prav tako so za manjše dvokolesne vozičke, s katerimi so vozili grozdje in dru­ge pridelke, potrebovali 2 vola. Večina prebivalcev je zato morala vlečno oz. vprežno živino najemati. Zakupniki so za njen najem in z njo povezanih delovnih uslug, za zakup hiše in drugih neobdelovalnih površin plačeva­li s preostalim deležem vinskega cveta in prešanino. Tako so zlasti tisti s kratkoročnimi pogodbami oddali celoten pridelek vina. Preostali pridelek je, kot že omenjeno, zakupnikovi družini zadoščal za največ pol leta, zato že kmalu postane jasno, da je moralo gospodinjstvo svoje prihodke dopol­niti na druge načine. Težnja lastnikov zakupnih kmetij, da so z zakupniki sklepali kratkoročne pogodbe, si s tem pridobili ves vinski pridelek ter tako obvladovali vinski trg, je privedla do prevladovanja kratkoročne zakupne pogodbe. To je razvidno tudi iz analiziranega vzorca gradiva zapuščinskih razprav. Evidentiranih je bilo 111 družin zakupnikov, od katerih so imele 3 dedno in 2 srednjeročno pogodbo. Od 66 družin polzakupnikov sta 2 ime­li zemljišča v dednem, 6 v srednjeročnem ter 1 družina del v srednjeročnem in del v dednem zakupu. Podatki jasno kažejo, da je bilo ugodnih pogodb razmeroma malo. Ob smrti so namreč popisali pokojnikovo premično in nepremično premoženje. Inventarni popisi nepremičnin obsegajo popis nepremičnin, ki jih je imel umrli v »polni lasti« (beni immobili di piena proprieta), ter »nepremičnine, na katerih so bile pravice tako razdeljene in je nekomu pripadal lastninski delež, drugemu pa uporabniški delež« (beni immobili su quali i diritti sono in tal modo divisi, che all'uno spetta il domi­nio diretto, ed all'altro il dominio utile). Podobno situacijo o dvojnosti pra­vic do zemlje prikazujejo avtorji raziskav o lastniških oblikah v S Franciji do 19. stoletja. Uporabljajo pa latinski pravni izraz dominium directum in dominium utile (Béaur in Chevet 2010, 113). 2. Velikost kmečkega obrata Majhna razdrobljena posest, ki je prevladovala konec 19. stoletja, ko je bilo v celotnih Goriških brdih nad 70 % kmečkih obratov manjših od 5 ha in kar 45 % manjših od 2 ha (Melik 1936, 452), je bila značilna tudi za predmarčno dobo. Tudi samostojni kmetje večinoma niso imeli velike posesti, saj so pred in po 1. svetovni vojni prevladovale 2 ha velike kmetije. Fragmentacija kmetijske zemlje v mnogo majhnih posestev je bila rezultat trajajočega pro­cesa, ki je kulminiral v 1. polovici 20. stoletja. Okoli leta 1850 je bilo 55 % vseh kmetij v Belgiji manjših od 1 ha. Ta delež je leta 1900 narastel na 66 % in do leta 1950 na 75 % (Brusse idr. 2010, 207). To kaže na dvoje: na intenzi­viranje kmetijske proizvodnje z modernimi načini gojenja in uvedbo novih kultur, ki so povišali katastrski dohodek, ter na povečanje možnosti za do­polnjevanje dohodkov iz drugih virov. Povprečna velikost zakupnih kmetij v JV Brdih v 1. polovici 19. stolet­ja, kot so zabeležili elaborati franciscejskega katastra ter zakupne pogodbe, je bila 8 čampov (1 čamp je znašal 0,36 ha, torej pribl. 2,8 ha) obdelovalne­ga zemljišča (ASG, GD, Contratti), če je bilo le-to na gričevnatem območ­ju. Elaborat franciscejskega katastra za Šmartno-Kojsko je poročal, da več­ji zakupnik obdeluje 8 čampov zemljišča, večji posestnik 20 čampov, mali zakupnik 6, mali posestnik pa 12 čampov (AST, CF, San Martino). V zahod­nih Goriških brdih, kjer je bil višji delež njivskih površin, so bile zakupne kmetije večje in so obsegale 15 (pribl 5,4 ha) čampov obdelovalnega zem­ljišča (ASG, CS, Medana). Torej je bila velikost kmečkega obrata poveza­na s tipom zemljišča ter vrsto kulture. Kmečka podložniška kmetija na osrednjem Slovenskem ozemlju, kjer niso gojili vinske trte, je bila velika 30 oralov oz. 16 ha. 7 do 8 ha njivskih površin so imele polovične kmeti­je. Gestrin (1991, 39) ugotavlja, da so bile kmetije v vinorodnih krajih in na manj ugodnih legah bistveno manjše. Pretežno ročna obdelava, ki je bila težja na gričevnatem območju, je pomenila relativno majhne kmečke obrate. To nam prikažejo tudi podatki analize velikosti lastniških deležev po posameznih skupinah. V primeru, da v poštev vzamemo lastništvo ce­lotnega obdavčenega zemljišča in hiše, ugotovimo, da je imelo 36 od skup­no 330 tukajšnjih gospodinjstev v lasti zgolj hišo, 77 hišo ter zemljišče v ve­likosti do 4 čampe, 117 pa jih je imelo zgolj do 4 čampe veliko zemljišče. Pod mejo 8 čampov je bilo še 53 gospodinjstev, ki je imelo v lasti tudi hišo, v ka­teri so prebivali, 19 pa jih je imelo zgolj obdelovalno zemljišče v velikos­ti med 4 in 8 čampov. V kategorijo družin, ki so imele nad 8 čampov zem­ljišča ter hišo, je spadalo 54 gospodinjstev. Še 10 družin pa je imelo zemljišče v tem obsegu, vendar niso imeli lastne hiše. Poleg teh družin je imelo ob­davčena zemljišča na območju še 77 posameznikov iz sosednjih vasi, 42 cerkva, bratovščin in verskih redov ter ustanov, 50 plemiških in 17 meščan­skih družin. V tem oziru je bilo pod mejo 8 čampov 80,6 % gospodinjstev. 16,4 % družin je imelo zemljišče in lastno hišo, 3 % pa zgolj nad 8 čampov veliko zemljišče. V primeru, da bi za mejo vzeli 8 čampov obdelovalnega zemljišča, pa se situacija za domača gospodinjstva še poslabša. Le 28 ali 8,5 % je bilo takih družin, ki so imele v lasti nad 8 čampov obdelovalnega zem­ljišča in hišo, ter 1 družina oz. 0,3 % s tako velikim lastnim obdelovalnim zemljiščem in brez hiše. 89 ali 27 % gospodinjstev je imelo manj kot 4 čam­pe obdelovalnega zemljišča in lastno hišo, 109 ali 33 % pa s tako majhnim zemljiščem, vendar brez lastnega bivališča. V kategorijo med 4 in 8 čampov lastnega obdelovalnega zemljišča je spadalo 52 družin ali 15,8 %, ti so imeli tudi lastno hišo, in 15 družin ali 4,5 % z enako velikim obdelovalnim zem­ljiščem ter brez hiše. Če za nujno spodnjo mejo vzamemo kmetijo, ki meri najmanj 8 čam­pov zemljišča, potem lahko ugotovimo, da je to mejo preseglo le 19,4 % oz. 64 od 330 kmečkih gospodinjstev tega območja. V primeru, da za meri­lo vzamemo zgolj obdelovalno zemljišče, pa v to kategorijo pade 8,8 % ali 29 od 330 družin. Skromen obseg kmečkih obratov ter plačevanje visokih zakupnin sta bila torej povezana s kmečko trgovino in nasploh z dopolnje­vanjem agrarnih virov dohodka z drugimi dejavnostmi. Vendar si dohod­kov niso dopolnjevala le tista gospodinjstva, pri katerih je šlo za vprašanje preživetja, temveč zlasti premožne družine, ki so si s tem dvigovale življenj­sko raven. Različen pravno-lastniški položaj, različen socialni in družbeni status je za posamezno gospodinjstvo praviloma pomenil različno pot oz. strategijo pa tudi možnost dopolnjevanja dohodka. Gospodinjstva so svo­je dohodke dopolnjevala z vstopanjem na bližnje lokalne trge, s povišan­jem vrednosti pridelkov ter zlasti z drugimi neagrarnimi viri. Kako so si posamezne plasti prebivalstva dopolnjevale dohodke, lahko ugotavljamo na podlagi analize inventarja pokojnih, zapisov o dolgovih in upih, sorod­nikov umrlega ter opisov v elaboratih franciscejskega katastra. Opravljanje sekundarne dejavnosti, ki je prineslo večje prihodke, pa je bilo tudi rezultat drugačnega načina razmišljanja in delovanja, ki ga Vries (2009, 122) v svo­ji študiji o potrošniškem obnašanju gospodinjstev opiše z izrazom industri­ousness in bi ga lahko prevajali kot podjetnost ali prizadevnost. Zahtevalo je začetni finančni vložek in povečano količino dela, vendar je posledično izboljšalo življenjski standard ter socialne pogoje. Prav ukvarjanje s sekun­darno ter kmetijsko dejavnostjo, ki je pridelkom ustvarila dodano vred­nost, je družini že v času življenja družinskega poglavarja prineslo spre­membo socialnega statusa. Primer socialnega dviga je na primer leta 1823 umrli gostilničar Ivan Graunar iz Števerjana (ASG, GD, VE, 83, inv. 6). Iz spodaj navedenega inventarnega popisa je razvidno, da se je umrli kot zakupnik začel najprej ukvarjati z gostinsko dejavnostjo in z dobičkom tekom 4 let pred smrtjo nakupil nepremičnine, ki jih je večinoma dajal v zakup. Sam se je posvečal gostinski dejavnosti, lastna zemljišča pa je ob­deloval z najeto delovno silo. Popis vseh Graunarjevih nepremičnin: – Zemljišča, kupljena 7. novembra 1819 od Antona in Uršule Mizerit in vpisana v zemljiško knjigo 13. 2. 1822: hiša št. 72, brajda, ime­novana Ragnajca, gozd Česnik, brajda Uratin, brajda in gozd Zadedno oz. Križenca. Vse nepremičnine se nahajajo v Števerjanu in so vredne 1.773 goldinarjev. – Zemljišča, kupljena 23. januarja 1821 od dedičev Mizerit: hiša št. 77 z dvoriščem in vrtom, brajda Ušje v Števerjanu ter brajda Kremen in gozd Majan v okolici Ločnika. Vse skupaj je bilo kup­ljeno za 620 goldinarjev. – Hiša z vrtom št. 46 v Števerjanu, vinograd Koznič z gozdičem, gozd Koznič. Vse je bilo kupljeno 28. januarja 1819 od Franca Lenardiča in Jožefa ter Marijane Maraž za 170 goldinarjev. – Vrt Pastin in brajda Palisaja, kupljena od Jurija Sosterčiča za 30 goldinarjev. – Brajda Draga, kupljena od Jurija Hledeta. – Hiša št. 43 v Gornjem Cerovem in zemljišča, imenovana Kožbansko in Podhišo, kupljena 11. aprila 1821 v vrednosti 500 goldinarjev. – Brajda in travnik v Števerjanu, imenovan Rauna, kupljen od ukin­jene bratovščine sv. Roka 10. avgusta 1818 v vrednosti 317 goldinar­jev in 28 krajcarjev. – Gozd v dveh kosih, imenovan Kromfernik in kupljen od Lovrenca Hledeta za 96 goldinarjev. – Gozd, prav tako imenovan Kromfernik, ki je bil prej občinski in je bil kupljen od Jožefa Terčiča za 54 goldinarjev ter 40 in pol krajcarjev. – Skupna vrednost nepremičnin je 3.591 goldinarjev ter 28 krajcar­jev in pol. Posojal je tudi sovaščanom ter dajal na up v gostilni, tako da so glavnino premoženja sestavljali še neplačani upi, katerih višina je znaša­la 2.997 goldinarjev. Njegovo premoženje je po odbitih dolgovih znašalo 4.793 goldinarjev in 6 1 krajcarjev. V lasti je imel za 1.773 goldinarjev ne­premičnin in 167 goldinarjev vredne premičnine (ASG, GD, VE, 83, inv. 6). Primer podjetnosti sta tudi leta 1828 umrla zakonca Anton in Agnes Marinič iz Kojskega, ki sta bila sicer zakupnika z lastno hišo. Njuna strategi­ja je bila povišanje vrednosti pridelkom ter storitvene usluge. Na dvorišču sta imela postavljeno edino dokumentirano zidano sušilnico za slive. Nekateri bogati posamezniki, ki so umrli brez mladoletnih otrok in so svoje pre­moženje že darovali potomcem, ob smrti niso imeli inventarnega popisa ne­premičnega in premičnega premoženja, tako da zanje ne moremo trditi, da takih sušilnic niso imeli. To kaže na povečan obseg predelave sliv z namenom prodaje (ASG, GD, VE, 84, inv. 99). Glede na to, da je bilo njuno premoženje manjše od dolgov, lahko rečemo, da sta umrla, preden bi z dobičkom pokri­la investicije. Pri nekaterih dejavnostih so bili začetni finančni vložki za rev­na gospodinjstva (pre)veliki. Popis premičnega premoženja kaže tudi, da sta se začela ukvarjati s prevozi, pri katerih je bil zaslužek večji od navadne dnine. V hlevu umrlih je namreč popisan par volov v vrednosti 48 goldinar­jev, za katera je zapisano, da sta bila kupljena z doto snahe Marijane Marinič. Pod nadstreškom na dvorišču je stal dvokolesni voziček ter štirikolesni voz z več različnimi nastavki, namenjenimi prevozu vina, sena, stelje in drugih pridelkov. Polzakupniki so imeli glede na skupno število vseh družinskih poglavarjev več ugodnejših srednjeročnih in dednih pogodb kot zakupni­ki. Hkrati je vidno, da se je v tej plasti prebivalstva več njenih pripadnikov ukvarjalo s sekundarno dejavnostjo (tabela 10.2), ki je, lahko bi rekli, značilna za sloj posestnikov. Zanimivo je torej dejstvo, da se je s sekundarno ali storit­veno dejavnostjo ukvarjala zlasti tista plast, ki je že bila premožna, medtem ko so revni sloji, ki niso mogli preživeti zgolj z obdelovanjem kmetije, iska­li druge vire zaslužka. Možnost opravljanja sekundarne dejavnosti za pre­možne ni pomenila dopolnitve dohodka iz kmetijske dejavnosti in s tem za­okrožitve sredstev, potrebnih za vzdrževanje obrata in gospodinjstva, temveč dodatni zaslužek, ki je premožne naredil še bogatejše«. Enak način delovan­ja opaža tudi Lazarević (2017, 370) na ozemlju medvojne Slovenije. V začetku 19. stoletja, leta 1808, je bilo tako v Kojskem kar 21 obrtnikov, in sicer 6 zidar­jev, mizar, 3 kovači, 3 krojači, 3 čevljarji in 5 krčmarjev. Omenjajo se zidarji Andrej Bandel, Jernej Bevčič, Martin Kumar, Anton Flajban, Anton Matjac in Valentin Tomažič, mizar Anton Korsič, kovači: Ivan Marušič, Anton Marušič in Anton Žigon, krojači Valentin Kumar, Anton Korsič Planišček in Jernej Zuljan, čevljarji Andrej Bevčič, Ivan Bole in Štefan Bole ter krčmarji Ivan Kumar, Štefan Lenardič, Franc Marinič, Peter Marinič in Anton Žigon (ASPG, ASP, sez. II, 555/2). Vsekakor je potrebno poudariti dejstvo, ki ga je prikazal že Lazarević (2017, 364), da vsi ti obrtniki ne pomenijo neke visoko specializirane panoge, temveč gre za v osnovi kmečko prebivalstvo, ki je za dodatni zaslužek poseglo še po obrti, katere se je priučilo z malo praktičnega pouka ter z navadno malo dodatnimi obratovalnimi sredstvi. Tabela 10.2: Sekundarna dejavnost glede na socialni status Poklicna opredelitev Število Odstotek Sekundarna dejavnost (št.) % sek. dejavno­sti v sloju % glede na število vseh Zakupnik 111 54,1 % 6 5,4 % 2,9 % Polzakupnik 66 32,2 % 6 9,1 % 2,9 % Posestnik 28 13,7 % 14 50 % 6,8 % Skupaj 205 100 % 26 - 12,6 % Vir: ASG, GD, VE, 83–7. 3. Dopolnjevanje dohodkov v sloju zakupnikov in polzakupnikov Kmetje z majhnimi ali zakupnimi kmetijami tako kot v celotni Evropi (Geremek 1997, 55) niso mogli preživeti od enega letnega pridelka do dru­gega, zato so v Goriških brdih zlasti spomladi v času lakote jemali kratko­ročna posojila, ki so bila povezana s prihodnjo trgatvijo. Za plačilo dolgov so pogosto hodili na dnino in tako svojih naporov niso uspeli usmeriti zgolj v obdelovanje zakupne kmetije. Kot je razvidno iz tabele 10.1 in zapisov v elaboratih franciscejskega katastra, velika večina tudi ni imela goveje živi­ne. Le v Pevmi so zapisovalci elaborata zabeležili, da so imeli na največjih zakupnih kmetijah po 2 vola in 2 kravi (ASG, CS, Piuma). V ostalih krajih pa so člani komisije v elaboratu pripomnili, da so le redki zakupniki ime­li kakšno glavo goveje živine (ASG, CS, Cerou, San Floreano, San Mauro). Zaradi pomanjkanja denarja so bili tisti, ki so premogli kravo, prisiljeni prodajati teleta (AST, CF, San Martino). Za vsa dela, od prevozov do oran­ja, so morali živino najeti in plačati. Za Gornje in Dolnje Cerovo je elaborat kot strošek pridelave posebej zabeležil, da je »v tej občini [...] 118 kmečkih družin in le 52 volov, ki večinoma pripadajo družinam posestnikov. Koloni morajo zato od njih najeti govedo in cena je enaka kot v Števerjanu« (ASG, CS, Cerou). Ker so zakupniki za plačilo najemnin navadno oddali ves vinski cvet, so morali oddati oz. lokalnim gostilničarjem in prevoznikom, ki so imeli v lasti tudi živino, prodati še prešanino ali pa poplačati z ustreznim številom dnin. Tako so poplačali prevoze in oranje (ASG, CS, Cerou, San Floreano, San Mauro). Vendar je bilo tudi ročno delo – dnina bistveno nižje ocen­jeno kot dnina za oranje in prevoze. Navajam cene za navadno dnino ter za dnine z živino: a) ročno delo: – odrasel moški 18,37 krajcarjev, – ženska in mladenič 13,71 krajcarjev, b) delo z živino: – dnina oranja s 6 voli in z 2 moškima znaša 5 goldinarjev in 19 1 krajcarjev, – dnina z vozom in s 6 voli ter z 2 moškima znaša 4 goldinarje in 19 1 krajcarjev, – dnina z vozom in s 4 voli ter z 2 moškima znaša 3 goldinarje in 13 krajcarjev, – dnina z dvokolesnim vozom s košem in z 2 voli ter 1 moškim znaša 1 goldinar in 36 1 krajcarjev (ASG, CS, Cerou, San Floreano, San Mauro). V boljšem položaju so bili zakupniki z zemljišči v ravnini, ki so se raz­tezala proti Gorici. Poleg večje površine, namenjene sajenju žitaric, je bilo tudi oranje lažje in zato potrebno manj volov. Potekalo je s 4 velikimi voli ali 4 majhnimi in 2 kravama (ASG, CS, San Floreano). Če primerjamo po­datke o cenah dnin, je moral zakupnik na primer za enodnevni najem 6 volov in 2 moških za oranje sam opraviti malo več kot 17 ročnih dnin. V primeru gnojenja pa ga je prevoz gnoja s košem oz. prevoz grozdja v gosp­odarjevo klet le za en dan stal nekaj več kot 5 ročnih dnin. Menjava proiz­vajalnih sredstev za delo je sicer temeljila na neenakovrednem medseboj­nem sodelovanju in so jo v preteklosti bolj kot za izkoriščanje imeli za dopolnjevanje življenjske ravni (Makarovič 1979, 137) kmečkih posestnikov. Revni zakupniki so morali tako poleg dela na zakupni kmetiji zaposlo­vati sebe, svoje otroke ter nuditi različne usluge (Geremek 1997, 56). Za eko­nomsko preživetje je morala namreč skrbeti vsa družina (Goody 2003, 182). Tako zakupniki kot tudi polzakupniki so bili v položaju, ko so si mo­rali z dninami na kmetijah premožnih članov skupnosti prislužiti sredstva za preživljanje ter poplačati dolgove. Pojavlja se vprašanje, v kolikšni meri so polzakupniki na lastnih pa tudi najemnih zemljiščih uvajali no­vosti, ki so jih vpeljevali premožni. Raziskovalci so za Furlanijo prikazali, da je ravno poceni delovna sila omogočala uvajanje novosti na zemljiščih velikih po­sestnikov (Barbina in Battigelli 1980, 347). Prav tako so z nakupom sren­jskega zemljišča in izkrčenjem le-tega ter spreminjanjem v brajde, to je mešano kulturo trte, sadnega drevja in posevkov v ročno izoblikovanih terasah, pomembno prispevali k podobi takratne agrarne pokrajine. Zapisovalci elaboratov so zabeležili, da »večino površine obdelujejo zakupniki, ki nimajo možnosti, da bi dobili tuje delavce in večkrat morajo sami oditi na delo k drugim, da preživijo, zato ne morejo opraviti določenih del, kot na primer okopavanje trt, ki bi sicer bila potrebna« (ASG, CS, Cerou, Piuma, San Floreano, San Mauro; AST, CF, San Martino). Kmetje na na­jemnih kmetijah so zlasti trte obdelovali le v najmanjši možni meri, saj so morali opraviti veliko dnin za pokritje obveznosti do premožnih vaščanov, ki so jim bodisi posojali denar bodisi nudili delovne usluge. Veliko potreb­nih dnin kaže na uboštvo sloja zakupnikov kot sektorja. Nekoliko bolj so se posvečali sajenju in obdelavi ravnih delov – plant med trtami, saj je bil ce­loten pridelek njihova last, ter gojenju sadnega drevja. Za Goriška brda je bilo ključno dejstvo, da ležijo v bližini mest Gorica in Krmin ter relativno blizu razvijajočih se Trsta ter Vidma. Potrebe mesta v smislu prehrane so se v preteklosti naslanjale na agrarno zaledje. Z razvojem prevoznih sred­stev so mesta postala manj odvisna od zaledja, saj so lahko zaradi hitrih vodnih in železniških povezav dobivala pridelke z bistveno večjega ozem­lja in s tem razvijala večjo neodvisnost od lokalnih trgov (Abel 1967, 343). Kljub temu pa sta na primer zelenjava ter tudi sadje še vedno prihajala iz neposrednega mestnega zaledja. Prodaja svežega sadja, mleka in vrtnin na lokalnih trgih je bila eden od virov potrebne gotovine, namenjene prehra­ni in nakupu oblek. Usmeritev v prodajo vrtnin na trgu nam potrjuje tudi delež vrtov, ki je bil na območju Kojskega, Gornjega in Dolnjega Cerovega, kjer je bilo naj­več zakupnikov, bistveno višji od ostalega območja. V Dolnjem Cerovem je znašal 1,3 %, v Gornjem Cerovem 1,0 %, v katastrski občini Kojsko, Hum, Snežatno pa 1,9 % (Gomiršek 2016, 39–42). Tudi skupni delež vrtov območ­ja, ki je znašal 0,7 % vseh obdavčenih površin, je bil višji kot v goriški oko­lici. Tu je po pomembnem povečanju konec 19. stoletja znašal 0,6 % (Bianco 1991, 35). To kaže na pomen te intenzivno obdelane površine v bližini hiše tako za pridelavo domače prehrane kot tudi tiste za prodajo na bližnjih trgih Gorice, Krmina, Vidma in Trsta. Prav bližina večjih mest je za agrar­no zaledje pomenila možnost prodaje svojih pridelkov. Tako za Goriška brda kot tudi za velik del Slovenskega ozemlja je imel pomembno vlogo od 18. stoletja dalje naglo razvijajoči se Trst (Granda 2014, 258). Za razliko od krajev v Furlaniji, kjer so bili mali kmetje in najemniki prisiljeni prodajati predvsem pridelke, s katerimi so se prehranjevali, so bili v Goriških brdih v drugačnem položaju, saj je prodaja obsegala tiste pridelke, ki niso pome­nili kmetove prehranske baze. Vino je bilo sicer del vsakodnevne preh­rane, pili pa so manj cenjeno prešanino in odcedek droži, imenovan sače. S prodajo dražjih povrtnin in sadja pa so prišli do gotovine za nakup ko­ruzne moke in repe, ki je bila dnevno na kmetovi mizi (ASG, CS, Cerou, Piuma, San Floreano, San Mauro; AST, CF, San Martino). Šorn (1984, 43) je prodajo kmetovih pridelkov na lokalnem trgu definiral kot kmečko trgovi­no v ožjem smislu. Postavlja se vprašanje, ali je bilo načrtno gojenje draž­jih vrst zelenjave, namenjene zgolj prodaji, dejansko trgovina v ožjem in ne v širšem smislu. Za vse kmete, ki so spomladi izčrpali svoje zaloge, je veljalo dejstvo, da so bili prisiljeni kupovati v času pomanjkanja, ko so bile cene visoke, in prodajati v času, ko so pobirali pridelke in je bila cena zato nižja. Kmet je moral, da je pokril dolg, prodati večjo količino pridelka in posegati po prodaji pridelkov, ki so pokrivali družinske potrebe (Bianco 1997, 122). Za območje Števerjana je zabeležena pripomba, da so, prav zaradi pomena, ki ga je imel dohodek od sadja, »zakupniki posadili sadna drevesa po celot­nem zemljišču, tako da so le-ta s krošnjo delala senco trtam in je bil zato pridelek grozdja dokaj majhen« (ASG, CS, San Floreano). Kljub dejstvu, da so pri sestavi elaborata sodelovali vaški veljaki, torej najvišja plast kmečke družbe, in so zato podjetnosti zakupnikov dali negativen prizvok, ne gre prezreti dejstva, da so bile količine in dobiček pri prodaji sadja pomem­ben faktor družinske ekonomije. Zapisali so tudi, da »v resnici, čim začne­jo zoreti češnje, vsi skupaj, moški, ženske in otroci, zapustijo obdelovan­je zemlje in si prizadevajo noč in dan, da dobijo denar, s tem da prinašajo sadje na glavi ali na hrbtu« (ASG, CS, Cerou, Piuma, San Floreano, San Mauro; AST, CF, San Martino). Pripomba, da so zakupniki večino denar­ja, pridobljenega s prodajo sadja in zelenjave, porabili takoj, kaže na tekočo potrebo po gotovini. Ob smrti pa so v inventarjih zabeleženi večji in manj­ši dolgovi pri goriških trgovcih in posojevalcih denarja. V interesu »mest« je bilo, da so kmetje tu porabili svoj denar (van Bavel in Hoyle 2000, 352). Redfield (1962, 49) pokaže na dva koncepta termina trg. S prvim opredel­jujemo stanje oz. način razmišljanja, z drugim pa prostor, kamor so kmet­je odšli trgovat. Vpraša se tudi, v kolikšni meri je sam nastop na trgu v vas prinesel spremembe. Sam zagovarja, da nobenih (Redfield 1962, 47) ter da sta bila svet vasi in mesta kljub stiku ločena. S to trditvijo bi se težko strin­jali, saj je tudi posrednik med mestom – trgom in vasjo s povpraševan­jem po določenih pridelkih lahko prinesel spremembo. Prav tako je mes­to s povpraševanjem po določenih produktih kmete stimuliralo h gojenju določe­nega tipa kultur, zlasti tistih, ki so imele višjo tržno ceno. Raggio (1990, 130) je pokazal, da so ekonomski odnosi z zunanjim svetom izhaja­li iz različnih ukrepov: od lokalnih iniciativ preko oblik in pritiskov oblasti do sprememb na mednarodnem trgu, toda oblike so bile vedno tesno pov­ezane in so se prepletale s socialno ureditvijo ter z lokalno kulturo. Prav tako pa niso mog­li biti povsem ločeni od skupka političnih, administra­tivnih in davčnih odnosov z zunanjimi centri (javne) oblasti. Raziskovalci so dognali, da so mesta podeželju nudila različne stimu­lacije, saj ni enotnih vzorcev (Hoyle 2010, 364). V delih Evrope, kjer je bila priklenjenost na kmetijo močnejša, je na primer slabo rodovitna zemlja kot alternativo za preživetje kmečkega prebivalstva stimulirala protoindustri­jo (Bavel,in Hoyle 2010, 2). Na območju Goriških brd je bila mobilnost pre­bivalstva velika, kar bi bil lahko, poleg celoletnega ciklusa dela na obratu, eden od možnih vzrokov, da se protoindustrija ni razvila. Obravnavano območje je bilo del vplivnega kroga omenjenih mest, ki je poleg trgovanja pomenil tudi stalna in začasna delovna mesta. Gradivo zapuščinskih raz­prav nam nudi vpogled v socialni položaj tistih, kjer so ob smrti evidenti­rani otroci, ki so takrat služili. Ne moremo sicer statistično obdelati, koliko otrok se je dejansko zaposlovalo, saj posamezniki niso umirali v isti starosti niti v istem ciklusu družinskega življenja. Ob smrti ostarelih staršev so bili lahko otroci že poročeni, ni pa nujno, da pred poroko niso služili. Zapisi, kjer je pri umrlih zabeleženo, da otroci služijo, ter finančno stanje pokoj­nika pa nam osvetlijo, pri katerih socialnih slojih so se njihovi potomci posluževali takšnega načina preživljanja. Razvidno je, da gre za družine revnih zakupnikov, ki niso bile sposobne preživljati večjega števila otrok. Prav tako so družine srednje premožnih kmetov JV Goriških brd s šte­vilnimi otroki le-te morale poslati služit, saj niso imele dovolj prihodkov za prehrano vseh. Podobno opažajo tudi raziskovalci v Avstriji in Nemčiji (Seiser 2000, 97). Poseben primer, ki osvetljuje fenomen služenja ne samo otrok, temveč tudi odraslih po poroki, je omemba dojenja v Trstu. Gre za v obravnava­nem gradivu edini primer smrti poročenega mlajšega moškega. Diagram umrlih po starostnih skupinah za briško župnijo Gradno v letih od 1850 do 1880 kaže, da je bilo največ umrlih otrok v skupini do prvega oz. četr­tega leta starosti. Nato je sledila skupina odraslih v starosti od 70 do 80 oz. od 60 do 70 let. Tako lahko rečemo, da so otroci od 10 let dalje ter odras­li do starosti 60 let umirali najredkeje v celotni populaciji (Gomiršek 1999, 105). V starostni skupini do 20 do 30 let so pogosteje umirale ženske, moški pa le izjemoma. Ob smrti Štefana Hledeta, starega 28 let, je zabeleženo, da se njegova žena Marijana nahaja v Trstu, kjer služi kot dojilja. Z umrlim je živel sin Jožef, ki je bil star leto in pol. Štefan Hlede je bil reven zakupnik, doma iz Kojskega, vendar je živel v Števerjanu, kjer je obdeloval zakupno kmetijo. Par si je zagotovil osnovo za poroko, to je bila zakupna kmetija, zaradi pomanjkanja sredstev pa je posegel po razpoložljivem viru redne­ga in visokega dohodka (ASG, GD, VE, 83, inv. 83). Ne vemo, kolikšna je bila plača žene Marijane. Dogovorjeno plačilo dojilji Antona Lenardiča, ki mu je po porodu umrla mati, je znašalo 3 goldinarje mesečno. Ob konča­nem dogovorjenem 10-mesečnem dojenju je oče dojilji obljubil še par rjuh, vrednih 4 goldinarje, ki naj bi dojiljo stimulirale k skrbi za otroka, saj bi v nasprotnem primeru prejela le plačilo, ne pa tudi nagrade (ASG, GD, VE, 83, inv. 97). Tako lahko rečemo, da so fenomen 'aleksandrinstva' oz. dojenja tujih otrok v Goriških brdih gotovo poznali že v 1. polovici 19. stoletja, le da je bil zaradi stanja transportnih sredstev omejen na bližnja mesta Gorico, Krmin in Trst. Mati tudi po moževi smrti ni prekinila službe in se vrnila v Brda, saj so zabeležili, da bodo otroka vzgajali in vzdrževali v hiši mate­rinega deda Antona Matjaca iz Kojskega (ASG, GD, VE, 83, inv. 83). Revna kmečka gospodinjstva ne samo, da niso zmogla obdelati večjih površin, temveč so računala tudi na druge vire prihodkov (Panjek 2017, 231). V družbi starega režima so bile najbolj zaželene dobrine tiste, ki so posamezniku oz. njegovi družini zasebno priskrbele »socialno varnost« (Vries 2009, 49). To so bile: posest, ugled, poročne povezave – zavezništva, sistem uslug – kreditiranja, dajanje v zakup. Pridiga župnika Mariniča iz Kojskega na prelomu stoletja kaže na vztrajanje teh nazorov: Ko bi vprašal posvetno mislečega: Ali poznaš kako srečno družino? Gotov sem, da bi mi začel kazati s prstom na hišo kakega bogatina. Prepričan sem, da bi ne kazal s prstom na pol podrte hiše, na hiše revežev [...] Zato ker meni, da le tam je sreča doma, kjer je veliko blaga in denarja. Ljudje menijo, da blago, denar in posestvo dajejo človeku pravo veljavo in ga povzdigujejo nad revne. (ŽAK, Pridige II, 241–4) Nakup in modernizacija kmečkega obrata v sloju polzakupnikov kot tudi v sloju zakupnikov sta bila v obravnavanem obdobju možna s kom­biniranjem tržne usmerjenosti obrata, protoindustrijske produkcije ter do­polnjevanjem dohodkov s sekundarno dejavnostjo in uslužnostnimi de­javnostmi. S slednjimi mislimo predvsem na visoko ocenjene dnine kot na primer oranje in prevozništvo, saj je bilo za to potrebno imeti neka osnov­na sredstva. Sama geografska mobilnost tako moških kot tudi žensk pred in po poroki zaradi nizkih dnin ni omogočila akumulacije kapitala, ki bi bil za to potreben. Slednje je prišlo do izraza zlasti z razvojem novih trans­portnih sredstev konec 19. stoletja v obliki trajne in začasne delovne mi­gracije. Tako v Brdih v predmarčni dobi nimamo opraviti s sezonsko mi­gracijo, temveč z migracijo, ki je povezana z življenjskim obdobjem. Veliko izseljevanje Slovencev, ki je potekalo v glavnem v ZDA, se je začelo sredi 19. stoletja in je doseglo višek od leta 1870 do začetka prve svetovne vojne. Posodabljanje kmetijstva, gradnja nove hiše ali nakup novega zemljišča, vse to je spodbujalo kmeta, da je iskal zaslužek najprej v bližjih rudarskih in industrijskih središčih Avstro-Ogrske, nato v Vestfaliji, potem pa celo v Severni in Južni Ameriki (Gestrin in Melik 1966, 243). 4. Integriranje dohodkov v sloju posestnikov Posestniki so bili statusna skupina, ki je imela v lasti zemljo in je sodelovala pri organizaciji vinskega trga. V takem stanju je bil posestnik na nek način majhen poslovodja, saj je kmečki obrat obvezoval lastnika, da je po potrebi najemal delovno silo, ji odrejal naloge, skrbel za prodajo pridelkov in obde­lavo ter pobiranje zakupnin z zemljišč, ki jih je dajal v najem. Sodeloval je kot posojilodajalec ter organiziral, izvajal in investiral v druge, sekundar­ne vire dohodkov. Usmeritev pretežnega dela gospodinjstev posest­nikov v sekundarne dejavnosti, ki so jim še dopolnjevale dohodke, kaže na preskok v načinu in možnostih razmišljanja v primerjavi z zakupniki. Skoraj vsi so redili vole in zato so se lahko ukvarjali z oranjem ter s prevozi za manj pre­možne sosede. Ti so jim plačevali z manj cenjenimi ročnimi dninami, torej z »menjavo dela« (Makarovič 1979, 165) ter posredno s prešanino, edinim vi­nom, ki je zakupniku še ostalo. Lastniki zemljišč in večji posestniki so svoje vino in presežke drugih pridelkov prodajali na dostop­nih trgih. Inventarni popisi kažejo, da so imeli ustrezno posodo in pros­tore za skladiš­čenja vina in so ga prodajali, ko je doseglo najvišjo ceno. Obravnavani vzorec 419 za­puščinskih razprav pomeni vse umrle odrasle osebe na preučevanem ob­močju. Le 103 osebe so imele premoženje, vredno popisa, ter le 37 posa­meznikov srednje velik sod. Tako lahko sklepamo, da so vino hranili le maloštevilni najpremožnejši in najpodjetnejši gospodarji. Ostali so ga mo­rali kmalu po trgatvi prodati. Članek v časopisu goriške Kmetijske družbe Gospodarski list z naslovom »V pomoč Brdom« piše: Vino in sadje to so edini pridelki kateri žive našega Brica. […] Trta je obilno rodila, ko je drugod uže grozdna bolezen parila in pokončevala trte in njih žlahtni sad, uže o času trgatve prihaja­li so takrat Kranjci od ene Korošci in naši gorjani od druge stra­ni in odvažali so za drage denarce nakupljeno sladko rebulo še kot mošt, preden je imel Bric čas pospraviti v svoje malovredne kleti, pa tudi v Videm in dotično okolico izvažali so mnogo briškega pridel­ka […] še kipeče blago iz čebra (bednja) in izpod stiskalnice so na­ravnost v sod in na voz, da je našel sv. Martin uže skoro vse prazne kleti. (Gospodarski list 1898) Število predmetov, povezanih s predelavo in hranjenjem vina, v luči racionalnosti nakupov premičnin kaže na prevladovanje vinogradništva kot dejavnosti na preučevanem območju (Gomiršek 2016, 141). Dejstvo, da je imelo določen predmet, povezan s predelavo grozdja in hrambo vina, majhno število posameznikov, kaže na omejenost 'večje' prodaje vina na kroge posestnikov. Eden od primerov povečanja bogastva je bila družina Antona Klanjščka iz Števerjana, ki je bil glavni dedič po očetu Luki. Z darilno po­godbo, sklenjeno v uradu v Kojskem 28. 8. 1820, je oče Luka sinu Antonu daroval navedene nepremičnine v Števerjanu: brajdo Kremen v velikosti 2 čampov in 2 četrtin, gozd v velikosti 4 čampov in grmičevno zemljišče v Ločniku št. 132, brajdo Velika brajda št. 269 v velikosti 3 četrtin, brajdo Podklanc št. 369 v velikosti 3 čampov in 2 četrtin ter vinograd Škerca v ve­likosti 1 čampa. Vir bogastva oz. možnost za praktično zaporeden nakup zemljišč od leta 1818 pa skoraj do Antonove smrti je bilo gotovo svilogoj­stvo ter zakupnine. Očitno je začel malo pred smrtjo gojiti večje število goveje živine, ker je zapisano, da je pred 3 leti kupil klet, ki je sedaj spre­menjena v hlev. V brajdi v velikosti 3 čampov, vredni 471 goldinarjev in 36 krajcarjev, in na travniku, imenovanem Podklanc, v velikosti 1 čam­pa, vrednem 16 goldinarjev in 33 krajcarjev, je bilo poleg 15 oljk v vrednos­ti 30 goldinarjev nasajenih 54 odraslih murv, še dodatno ocenjenih na 108 goldinarjev. Skupna vrednost obeh zemljišč je tako znašala 626 goldinarjev in 9 krajcarjev. Devet murv v vrednosti 18 goldinarjev je raslo tudi v braj­di, imenovani Skerca v velikosti 3 čampa in vredni 129 goldinarjev ter 28 krajcarjev, in na zemljiščih v Gornjem Cerovem in na Vrhovlju, ki jih je da­jal v zakup. Zemljišča v Gornjem Cerovem je skupaj s hišo, ki je bila ses­tavljena iz 2 prostorov v pritličju in kaščo nad eno od sob ter vredno 160 goldinarjev, dal v zakup Florijanu Koršiču, zemljišča na Vrhovlju pa v gra­divu neimenovanemu zakupniku. Zakupnika Petra Kumarja je imel tudi v Kojskem (ASG, Ventilazioni ereditarie, 83, inv. 36). Skupaj z očetom, pa tudi sam, je del dobička investiral v nadaljnji nakup nepremičnin, tako da je ob smrti imel v lasti: 1. gozd Koznik v velikosti 1 čampa v Števerjanu, ki ga je kupil 30. 1. 1818; 2. polovico nepremičnin v Gornjem Cerovem, ki jih je kupil skupaj z očetom Lukom Klanjščkom z dokumentom 20. 11. 1818, in sicer: brajdo Planta s priključenim vrtom, brajdo Stara voda in hišo št. 44, tako da polovica teh pripada Luki Klanjščku; 3. gozd Koznik v Števerjanu, kupljen z dokumentom 1. 3. 1820; 4. zemljišča v števerjanski okolici, dobljena z darilno pogodbo 28. 8. 1820: brajdo Kremen s priključenim gozdom, brajdo Velika Brajda, brajdo Podklanc in brajdo Škerca; 5. nepremičnine v kojščanski okolici, pridobljene s kupoprodajno pogodbo 8. 5. 1822, in sicer: hišo št. 3 z zemljiščem in pritiklinami, brajdo z gozdom, imenovanim Šeroka, polovico brajde Podpolja, brajdo z gozdom Na njivicah, gozd Podzahum, brajdo, spremen­jeno v pustoto, ki jo uporabljajo za pašnik, imenovan Tejca; 6. nepremičnine v kojščanski okolici, kupljene 8. 5. 1822: brajdo z gozdom Bolouh, brajdo Skrila, vrt, hišo št. 9 z zemljiščem in pritiklinami; 7. nepremičnine v vrhoveljski okolici, kupljene z dokumentom 6. 11. 1822 ter plačane z 2.000 goldinarji, kot je razvidno iz pobotnice, in sicer: hišo št. 1, vrt imenovan Goranji vrt, drug vrt, imeno­van Vrt dolanji, pustoto Brajda u bošku in gozd Bošk, oba kosa se imenujeta tudi Naveceh, gozd Teja, gozd brez številke, brajdo Robič v 4 kosih, imenovanih Mladica, Draga, Rauna in Polje, nji­vo in brajdo s travnikom, imenovani Opoka ali Njiva in Snežet na Postovim, srenjski gozd Podkapelo ali Ublince, kjer je imel pra­vico pobiranja drv; 8. kos gozda v Števerjanu, imenovanega Koznik, kupljenega 30. 12. 1824; 9. kos zemljišča v Števerjanu v affito fermo – srednjeročnem zakupu, kupljen 6. 3. 1823; 10. klet in kaščo št. 74 v Števerjanu, kupljeni 27. 12. 1819 (ASG, Ventilazioni ereditarie, 83, inv. 36). Ob poroki je pokojni Anton Klanjšček dobil v last nepremičnine v vrednosti 626 goldinarjev, ob smrti pa je aktiva premoženja, ki so jo v glav­nem sestavljale zemljišča in stavbe, znašala približno 4.900 goldinarjev. Njegovo premoženje se je tako sedemkrat povečalo. Inventarji pokojnih nas seznanijo s premičnim in z nepremičnim pre­moženjem, dolgovi ter upi, torej pasivo in aktivo. Povprečna vrednost pre­moženja iz celotnega vzorca zapuščinskih razprav, če upoštevamo dol­gove, je znašala 425 goldinarjev in 18 krajcarjev (Gomiršek 2016, 66). Tako nam analiza socialnega položaja lastnikov kotlov za žganjekuho pokaže, da so bili to pretežno lastniki zemljišč oz. posestniki, ki so se ukvarjali s sekun­darnimi dejavnostmi, torej tisti, katerih kmečki obrati oz. družine so si dohodke dopolnjevale z neagrarnimi viri ali pa so pridelkom ust­varjale še »dodano vrednost«. Kotel je bil inventariziran v 14 inventarjih pokojnih, od katerih lahko poleg grajskega oskrbnika 10 lastnikov opre­delimo za po­sestnike in 3 za polzakupnike. Kar 8 se jih je ukvarjalo z do­polnilnimi dejavnostmi. Žganjekuha se je po dosedanjih raziskavah med kmečkim pre­bivalstvom v Sloveniji začela širiti prav v prvi polovici 19. sto­letja (Makarovič 1978, 114). Tak način obnašanja ter delovanja, da so kmet­je poskušali na kmečkem obratu »ne samo pridelati za lastne potrebe, tem­več tudi pridobiti dobiček«, se je po mnenju Overtona (1996, 21) »razlikoval od prejšnjih, stoletja dolgo prakticiranih vzorcev«. Njegovemu mnenju bi se težko pridružili, če pomislimo na obseg in pomen kmečke trgovine v zgodnjem novem veku (Gestrin 1973). Kmečka družba nikoli ni bila pasiven ­element, temveč je bila vedno dinamična komponenta, ki se je prilagajala. Še več, v svoj prid je poskušala izkoristiti dane razmere. Tako zgodovinar­ji ugotavljajo, da neagrarni prihodki predstavljajo »element kompleksne in obširne ekonomske strategije«. Kmetje so se zanašali ter aktivno in sistem­atsko izrabljali možnost dostopa do drugih dejavnosti (Panjek 2017, 23). S kmečko trgovino se je v večji meri ukvarjalo prebivalstvo v zahodnem delu slovenskega ozemlja, k čemur je pripomogla bližina dveh pomembnih po­morskih pristanišč, Trsta in Reke (Šorn 1984, 43). Kotlov za žganjekuho je bilo v kmečkih domovih gotovo več, saj so nekateri te predmete že darov­ali nasledniku na kmetiji in zato niso bili popisani. Gotovo pa je bilo zelo malo kotlov za žganjekuho med slojem zakupnikov. Zakupne hiše, ki so jih na svoje stroške zgradili lastniki, so bile majhne in njihova vrednost niz­ko ocenjena. Kotel bi bil vreden toliko kot ves premični inventar, ki ga je zapustil pokojni zakupnik skupaj. Šlo je torej za premičnino, ki je bila z vi­dika izdatkov za revnega kmeta nedostopna. Premožni gospodarji so s posojanjem revne sovaščane zapletali v klien­telne mreže. Posojanje je bilo povezano z dobičkom od obresti, z odnosi med statusnimi skupinami v skupnosti (de Vries 2009, 175) ter s povrači­li v obliki uslug. Večina je posojala manjše zneske. Skupna vrednost posojil pri posamezniku je bila v večini primerov, razen pri prvih štirih, nižja od povprečja. Posojilodajalci so bili, razen dveh hlapcev, to je Ivana Jakina in Štefana Nikolavčiča, navadno imetniki premičnin. S posojanjem denarja se je ukvarjal tudi grajski oskrbnik Luka Komjanc. V inventarjih so popisani upi umrlih žensk, kot je razvidno iz zapisov, pomenili neizplačano doto in ne dejansko posojilo denarja. Premožni kmetje so se z zgodnjo zelenjavo in mlekom prav tako pojav­ljali na bližnjem trgu v Gorici, s sadjem pa so odhajali celo v Trst in Videm. V Trstu je bila cena določenega sadja trikrat višja kot v Gorici, vendar je za prenos sadja v Trst posameznik potreboval tri dni. To so zmogla le tis­ta gospodinjstva, ki so imela dovolj delovne sile ali pa so jo lahko zaposlila. Prav tako so govejo živino gojili le tisti, ki so imeli dovolj površin, namen­jenih krmi. Opravljanje komercialnih uslug, kot so bili prevozi in oranje, je bilo ena od aktivnosti, s katerimi je 14 gospodinjstev zaokroževalo in dviga­lo prihodke. Med njimi je bilo 11 posestniških družin, 2 družini polzakup­nikov ter zakupnik Franc Bensa. Oranje in prevozi so bili del vaške mreže medsoseskih odnosov, kjer so bili v prednosti tisti, ki so si lahko privošči­li nakup in vzdrževanje volov. Stroške so jim odtehtale visoke cene plačil za opravljene usluge. Za oranje s 6 voli sta bila potrebna dva odrasla moška, kar je skupaj s hrano zanju in za živino dnevno stalo 5 goldinarjev in 19 1 krajcarjev. Del medsoseskih odnosov na vasi je bila navada, da si osebo po najboljši možni moči pogostil. Tako je elaborat zabeležil, da morajo zakup­niki 4-krat dnevno dati hrano možem, ki so jim prišli orat, in vedno dodati toliko vina, kot so ga želeli. Zakupnik, h kateremu so prišli orat, je moral že pred delom napasti tudi vole in jih glede na letni čas nahraniti še 1-krat ali 2-krat. Hrana za orača je dnevno stala 1 goldinar, 1 4/5 stota sena za vole pa 1 goldinar in 19 1 krajcarjev (ASG, CS, San Floreano). Visoka cena dnevne­ga oranja je pomenila 17 moških dnin. Dnina in preostala prešanina sta bili plačilno sredstvo zakupnika. To ga je zapletlo v odnos odvisnosti in dolgo­vanja sovaščanu. Manj dokumentirano in raziskano je očitno zelo razvito tihotapljen­je ter prekupčevanje po Koroškem in Kranjskem. Očitno je bil obseg te dejavnosti na območju Kojskega tako velik, da so jo opazili in zabeležili popisovalci elaborata franciscejskega katastra (AST, CF, San Martino). Iz izbranega gradiva ne moremo ugotavljati, kdo se je s to dejavnostjo ukvar­jal in kolikšen je bil dohodek od te dejavnosti. Sklepali pa bi lahko, da so se s prekupčevanjem ukvarjali tisti posamezniki, ki so imeli doma dovolj delovne sile, torej premožnejši pripadniki skupnosti. Zaključek Obstoj majhnih kmečkih obratov v Goriških brdih je bil pogojen z za ta­kratne razmere intenzivno obdelavo terasirano oblikovanih gričev z meša­no kulturo vinske trte, sadnega drevja in žitaric. Gospodarji so poleg ob­delovanja kmetije opravljali številne dejavnosti, ki so jim prinesle zaslužek. Družine so tako razvijale dvojno ekonomijo. Družina srednjih in večjih last­nikov zemljišč je vstopala na bližnje in oddaljenejše trge z gojenjem ko­mercialno zanimivih pridelkov, s sadjem in zelenjavo ter na meddeželne­ga s prodajo vina. Zakupniki so se s prodajo drugorazrednega vina vpletali v vaške medsosedske mreže, s prodajo sadja pa, tako kot lastniki zemljišč, na bližnje trge. Intenziviranje in izboljševanje obdelovalnih načinov in teh­nik na podlagi spodbud trga ter tržnega kapitala so posamezniki dosega­li z dohodki od kmetovanja in z dodatnimi sekundarnimi dejavnostmi. Poleg omenjenih je v Goriških brdih obstajalo še veliko drugih obrtni­kov: pletarji, sodarji, pletilje, predice, prevozniki, žličarji, tkalci (Sirk 2012). Ukvarjanje z obrtjo ni pomenilo neke ozke specializirane dejavnosti, ki bi zahtevala dolgoletno učenje, temveč izdelovanje manj zahtevnih produk­tov za potrebe skupnosti. Premožna gospodinjstva so imela pri tem bistve­no prednost. Z najemom delovne sile so lahko svoje sile usmerila v izvaja­nje drugih dobičkonosnih dejavnosti, kot so bile obrt ter storitvene usluge. Manjša in revna gospodinjstva so bila v večji meri odvisna od domačega ženskega in otroškega dela, da so lahko z njim finančno preskrbela lastno gospodinjstvo. V primeru za preživetje premajhnega kmečkega obrata so mlajši stalno ali pa dnevno služili v vaški skupnosti ali pa v bližnjih mestih. Dohodke so na tak način dopolnjevali tako moški kot tudi ženske in dekle­ta. V odrasli dobi so si ob pridobitvi ekonomske osnove ustvarili družino. Družine so tako združevale več virov prihodka, in sicer iz agrarnih in ne­agrarnih dejavnosti. Tako so posamezni socialni sloji poiskali dodatne vire zaslužka, s katerimi so dopolnjevali dohodke iz kmetijske dejavnosti. Za revne je bila to potreba zaradi preživetja, za premožne pa dopolnjevanje in dvig življenjske ravni. Viri in literatura Arhivski viri ASG, CS: Archivio di stato di Gorizia, Catasti sec. XIX–XX, Elaborati Operato d'estimo della Comune di Cerou superiore ed inferiore, reg. 15. Operato d'estimo catastale del Comune di Medana, reg. 39. Operato d'estimo della Comune di Piuma, reg. 51. Operato d'estimo catastale della Sottocomune di San Floreano, reg. 66. Operato d'estimo della Comune di San Mauro e Podsenizza (con Podsabotino), reg. 69. ASG, CT: Archivio di stato di Gorizia, Catasto teresiano Cerou inferiore, reg. 17. Quisca, reg. 30. ASG, GD: Archivio di Stato di Gorizia, Giudizio distrettuale del circondario di Gorizia Contratti: Anteatti del Giudizio distrettuale di Quisca (tranne le localita di Visnovico, Vipulzano, Cosana, Vedrignano). Ceduti nel 1846 al Giudizio Distretuale del Circondario, Contratti degl'instromenti ut amichevoli con­venzioni dell'anno 1819, b. 87. ASPG, ASP: Archivio Storico Provinciale di Gorizia, Atti degli stati Provinciali, sez. II b. 555/2 AST, CF: Archivio di Stato di Trieste, Catasto franceschino, Elaborati catastali Operato d'estimo della Comune di San Martino (Quisca), 678. ŽAK, Pridige II: Župnijski arhiv Kojsko Pridige II (5. 5. 1901–1. 5. 1904). Gospodarski list Gospodarski list, 1898, 28. 2. 1898 9 (2): »V pomoč Brdom.« Literatura Abel, W. 1967. Geschichte der deutschen Landwirtschaft. Stuttgart: Eugen Ulmer. Barbina, G., in F. Battigelli. 1980. »Il paesaggio agrario friulano dal­la fine dell'amministrazione veneta all'annessione al regno d'Italia.« V Contributi per la storia del paesaggio rurale nel Friuli-Venezia Giulia: ricerche svolte per conto della Regione Autonoma Friuli-Venezia Giulia, 339–69. Pordenone: Grafiche Editoriali Artistiche Pordenonesi. Béaur, G., in J. M. Chevet. 2013. »Institutional Changes and Agricultural Growth.« V Property Rights, Land Market and Economic Growth in the European Countryside, uredili G. Béaur, P. Schofield, J. M. Chevet in M. T. Perez Picazo, 19–68. Turnhout: Brepols Publishers. Bianco, F. 1991. »L'armonia sociale nelle campagne: economia agricola e ques­tione collonica nella principesca Contea di Goriza e Gradisca tra '800 e '900.« V Economia e societa nel Goriziano tra 800 e 900: il ruolo della Camera di Commercio (1850–1915), uredila F. Bianco in M. Masau Dan, 33–66. Gorizia: Edizioni della Laguna. Bianco, F. 1997. Nobili castellani comunita, sottani: il Friuli dalla caduta della repubblica alla restaurazione. Monfalcone: Edizioni della Laguna. Brusse, P., A. Schuurmann, L. Van Molle in E. Vanhaute. 2010. »The Low Countries 1750–2000.« V Social Relations: Property and Power, uredila B. van Bas in R. Hoyle, 199–226. Turnhout: Brepols Publishers. de Vries, J. 2009. The Industrious Revolution: Consumer Demand and the Household Economy, 1650 to the Present. Cambridge: Cambridge University Press. Fanfani, T. 1979. Le Contee di Gorizia e Gradisca nel 19. secolo: per la storia del paesaggio agrario. Udine: Ufficio stampa e pubbliche relazioni della Regione Autonoma Friuli-Venezia Giulia. Geremek, B. 1997. A Poverty: A History. Oxford, Cambridge, Massachusetts: Blackwell. Gestrin, F. 1973. »Kmečka trgovina kot ozadje kmečkih uporov.« Situla 13: 45–67. Gestrin, F. 1991. Slovenske dežele in zgodnji kapitalizem. Ljubljana: Slovenska matica. Gestrin, F., in V. Melik. 1966. Slovenska zgodovina: od konca osemnajstega sto­letja do 1918. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Gomiršek, T. 1999. »Družinske strukture v luči župnijskih matičnih virov: od 1850 do 1910.« V Briški zbornik, uredil P. Stres, 89–115. Občina Brda: Dobrovo. Gomiršek, T. 2009. Brestje in Kojsko: upravni in kulturni center Brd do 1945. Nova Gorica: Goriški muzej. Gomiršek, T. 2016. »Gospodarska, socialna in kulturna zgodovina kmečkih družin v Goriških brdih v predmarčni dobi (območje Kojskega, Števerjana in sosednjih vasi).« Doktorska disertacija, Univerza na Primorskem. Gomiršek, T. 2017. »Vrste zakupnih pogodb v Goriških brdih v prvi polovici 19. stoletja.« Zgodovinski časopis 71 (1–2): 164–85. Goody, J. 2003. Evropska družina. Ljubljana: *cf. Granda, S. 2014. »Transformacija zemljiškega gospostva v kapitalistično vele­posest.« V Vizija raziskav slovenske gospodarske in družbene zgodovine, uredila D. Mihelič, 255–74. Ljubljana: Založba ZRC. Hoyle, R. 2010. »Conclusion: Reflections on Power and Property over the Last Millennium.« V Rural Economy and Society in North-Western Europe: Social Relations Property and Power, uredila B. van Bavel in R. Hoyle, 349–75. Turnhout: Brepols Publishers. Kociančič, Š. 1992. »Berde in Brici.« Etnolog 53 (2–1): 10–12. Lazarević, Ž. 2017. »Peasant Economy in Interwar Slovenia – Policies of Income Diversification.« V Integrated Peasant Economy in a Comparative Perspective: Alps, Scandinavia and Beyond, uredili A. Panjek, J. Larsson in L. Mocarelli, 351–73. Koper: Založba Univerze na Primorskem. Makarovič, M. 1978. Kmečko gospodarstvo na Slovenskem. Ljubljana: Mladinska knjiga. Makarovič, M. 1979. Medsebojna pomoč na vasi na Slovenskem. Ljubljana, Muta: Gorenje. Melik, A. 1936. Slovenija I, 2. zv. Ljubljana: Slovenska Matica. Overton, M. 1996. Agricultural Revolution in England: The Transformation of the agrarian Economy 1500–1850. Cambridge: Cambridge University Press. Panjek, A. 2014. »Integrirana ruralna ekonomija v zahodnem slovenskem pros­toru v novem veku.« V Vizija raziskav slovenske gospodarske in družbene zgodovine, uredila Darja Mihelič, 199–206. Ljubljana: Založba ZRC. Panjek, A. 2017. »The Integrated Peasant Economy as a Concept in Progress.« V Integrated Peasant Economy in a Comparative Perspective: Alps, Scandinavia and Beyond, uredili A. Panjek, J. Larsson in L. Mocarelli, 11–50. Koper: Založba Univerze na Primorskem. Pavlin, V. 2001. »Primer uveljavljanja kupnega prava in kolonata na Goriškem 16. stoletja.« Goriški letnik 28: 289–302. Pavlovec, R. 1999. »Geološke zanimivosti Goriških brd.« V Briški zbornik, ure­dil P. Stres, 9–19. Dobrovo: Občina Brda. Raggio, O. 1990. Faide e parentele. Torino: Giulio Einaudi. Redfield, R. 1962. The Little Community and Peasant Society and Culture. Chicago: University of Chicago Press. Seiser, G. 2000. »On the Importance of Being the Last One. Inheritance and Marriage in an Austrian Peasant Community.« V Dividends of Kinship: Meanings of Uses of social Relatedness, uredil P. Schweitzer, 92–123. London, New York: Routledge. Sirk, D. 2012. Devetindevetdeset meštirjev – sto mižerij: izročilo o briški rokod­elski ustvarjalnosti. Dobrovo: samozal. Šorn, J. 1984. Začetki industrije na Slovenskem. Maribor: Obzorja. van Bavel, B., in R. Hoyle. 2010. »Social Relations: Property and Power in the North Sea Area, 500–2000.« V Rural Economy and Society in North-Western Europe: Social Relations Property and Power, uredila B. van Bavel in R. Hoyle, 1–25. Utrecht University: The Netherlands. Vilfan, S. 1980. »Agrarna premoženjska razmerja.« V Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog, zv. 2., uredili P. Blaznik idr., 403–79. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti in Državna založba Slovenije. 279 doi: https://doi.org/10.26493/978-961-7023-81-7.279-304 11 Prostorska analiza prebivalstva in živinoreje na Primorskem na podlagi franciscejskega katastra (1827) Nataša Kolega Univerza na Primorskem Fakulteta za humanistične študije Titov trg 5, 6000 Koper natasa.kolega@fhs.upr.si Uvod Franciscejski kataster je bogat in še neizčrpan vir podatkov o življenju na območju Habsburške monarhije v 19. stoletju. S pomočjo geografskih in­formacijskih sistemov (GIS) smo v raziskavi, predstavljeni v nadaljevanju, poskušali na podlagi franciscejskega katastra (v nadaljevanju FK) analizi­rati in rekonstruirati nekatere vidike demografskega in ekonomskega sta­nja na Primorskem v prvi polovici 19. stoletja. Analiza je ozemeljsko obsež­na in predstavlja predvsem osnovo za nadaljnje raziskovanje na področju zgodovine ter izvedbo podrobnejših geografskih analiz na manjših območ­jih. Prav tako pa bi bilo v podrobnejših analizah potrebno upoštevati tudi druge ekonomske, demografske in ozemeljske značilnosti. Osnovni na­men raziskave je bil analizirati nekatere osnovne demografske in ekonom­ske podatke iz cenilnih operatov FK, ki omogočajo kvantitativno analizo. Prikaz rezultatov raziskave je sestavljen iz več delov: v začetnem delu je natančneje predstavljen FK in njegov nastanek, temu sledi analiza oze­meljskih značilnosti območja. Osrednji del prispevka je namenjen analizi osnovnih demografskih značilnosti ter prisotnosti posameznih vrst živine v obravnavanem prostoru. V sklepnem delu skušamo opredeliti območja, kjer prevladujejo skupne poteze. Franciscejski kataster je kataster, ki se ga na območju Slovenije najpo­gosteje uporablja za študije spreminjanja rabe tal in pokrajine v preteklosti. Je tudi najcelovitejši kataster oz. popis iz tistega časa in, kar je pomembno, razmeroma lahko dostopen, saj je v veliki meri digitaliziran in dostopen preko spletnih pregledovalnikov raznih arhivov. Vendar FK ni prvi kataster za slovensko ozemlje, pred njim jih je bilo še nekaj. Začetki zemljiškega katastra v Habsburški monarhiji, podobni današnji obliki, segajo v ob­dobje po letu 1714, ko je nastal milanski kataster (Čeh 2002), ki je bil prvi enovit sis­tem obdavčitve zemljišča v Evropi. Vsebuje tako grafični kot opisni del, os­novna prostorska enota pa so katastrske občine. (Ferlan 2005; Feucht 2008). Leta 1747 je cesarica Marija Terezija z zakonom odredila popis vseh zem­ljišč v cesarstvu , iz česar je nastal terezijanski kataster, ki je bil pravzaprav nadaljevanje milanskega katastra, le da ni vseboval grafičnih prilog. Zaradi ugotovljenih pomanjkljivosti skozi dolgoletno uporabo terezijanskega katastra in hkratne izboljšane organiziranosti državne uprave je cesar Jožef II. po smrti Marije Terezije naročil posodobitev evidence zemljišč. Nastal je jožefinski kataster, ki je vseboval tudi dokaj natančen grafični del (Ribnikar 1982; Triglav 2009; Verdeber 2013). Leta 1806 je cesar Franc I. izdal ukaz o vpeljavi skupnega, enako delu­jočega in stabilnega katastra za celotno državo. Dela so se pričela, vendar zaradi vojn z Napoleonom tudi prekinila do leta 1817. Konec istega leta je bil sprejet zakon o zemljiškem davku. Osnovne enote za izdelavo franciscej­skega katastra so bile katastrske občine, izoblikovane ob izdelavi jožefins­kega katastrskega operata, katastrska izmera pa se je morala navezovati na trigonometrično mrežo (Ferlan 2005; Triglav 2009; Verdeber 2013). Izmera zemljišč je bila je za takratne razmere izredno natančna, opravi­li pa so jo za to izšolani geometri. Najprej so morali določiti geodetsko os­novo za merjenje. Po določitvi koordinatnega sistema za vso Avstrijo in po določitvi koordinatnih točk, ki so bile za slovensko ozemlje na Schöcklu pri Gradcu in na Krimu pri Ljubljani, je bila izdelana podlaga za izvedbo trian­gulacije in za katastrsko izmero. Originalne katastrske mape in indikacij­ske skice so bile izdelane v merilu 1 : 2880; za merjenje v težko dostopnih krajih se je lahko uporabljalo merilo 1 : 5760, za merjenje v mestih pa tudi merilo 1 : 1440 ali celo 1 : 720 (Triglav 2009). Najprej so opravili popis meje katastrske občine, sledila pa je natanč­na izmera v njenem okviru. Območje izmere so razdelili na ledine in grupe. Hkrati z izmero sta se vodila terenska skica in dnevnik izmere. Meritve so izvedli z naslednjimi inštrumenti: merilna miza, terenska busola, libe­la, varovalna magnetna igla v posebnem ohišju, diopter z ravnilom, grezilo, deset setnjev dolga členasta merska veriga, merske zastavice, merske tarče in komplet šestil (Mlakar 1986, Ferlan 2005, Verdeber 2013). Franciscejski kataster sestavljata dva dela: grafični in opisni. Grafični del vsebuje originalno katastrsko mapo, indikacijsko skico, mapno kopi­jo in rektifikacijsko mapo. Originalna katastrska mapa je bila izdelana kot avtentičen prikaz stanja vseh zemljišč v katastrski občini v merilu 1 : 2880. Na njej je prikazana raba tal po vnaprej določenih barvah in kategorijah. Posebej so označene tudi stavbne in nestavbne parcele ter razni napisi, vse s strogo določenimi barvami in znaki. Originalna katastrska mapa vsebu­je naslednje podatke: številka zemljiške ali stavbne parcele, naris stavbe ali gradbenega objekta, zapis imena naselja, zapis imena ledine in zapis topog­rafskega znaka za določeno kulturo (rabo tal). Indikacijska skica je zelo po­dobna originalni katastrski mapi, le da vsebuje še podatke o lastniku in koristniku zemljišča, namenjena pa je komisijskemu preverjanju točnos­ti izmere na terenu. Mapne kopije so litografsko odlite kopije originalne katastrske mape, namenjene konkretni uporabi za upravne in druge pot­rebe, da se je original ohranjal. Nanje so tudi vrisovali kasnejše popravke in spremembe (Ribnikar 1982). Rektifikacijska mapa je bila izdelana v začetku 40. let 19. stoletja, torej približno 20 let po nastanku originalne mape, in predstavlja neobarvano mapno kopijo z izrisanimi vsemi popravki, delitvami in spremembami, ki so se v tem času zgodile. Popravki so bili vnešeni z rdečo barvo, nove šte­vilke parcel, kjer je bilo to potrebno, pa dodane kot ulomek k originalni šte­vilki. Rektifikacijska mapa je skupaj z originalno mapo služila kot osnova za izdelavo kasnejših reambulančnih katastrskih operatov (Ribnikar 1982). Opisni del franciscejskega katastra oz. operat sestavljajo: zapisnik zem­ljiških parcel, zapisnik stavbnih parcel, izkaz površine zemljišč po katastr­skih kulturah, abecedni seznam zemljiških posestnikov, popis mej katastr­ske občine, seznam neznanih lastnikov, zapisnik o izračunavanju površine zemljišč in pismena dokazila o imenovanju. Franciscejski katastrski operat za današnje slovensko ozemlje ne vsebuje zadnjih treh sestavnih delov, pač pa so mu priključeni t. i. cenilni operati (izračuni davkov glede na velikost in kvaliteto oz. donos zemljišč; Arhiv Republike Slovenije 2017). V uvod­nem delu cenilnega operata so med drugim podani podatki o številu in ses­tavi prebivalstva ter živine, ki so podlaga za to študijo. Zapisnik zemljiških parcel vsebuje podatke o parceli, lastniku, rabi tal, kakovosti parcele, vrednosti ipd. Zapisnik stavbnih parcel obsega podatke o zgradbah, kot so tip zgradbe in njene značilnosti. Obrazec za izkaz pov­ršine zemljišč po kulturah prikazuje seštevek površin parcel glede na kate­gorije kultur. Obrazec za abecedni seznam zemljiških posestnikov katastr­ske občine je namenjen pregledu lastnikov zemljišč in evidentiranju vseh parcel, ki jih je posedoval posamezen lastnik. Popis mej katastrske občine vsebuje podatke o razsežnosti občine v dolžino in širino, položaj katastr­ske občine v okviru okrajne gosposke ter opis meje s postavljenimi mejni­ki (Ribnikar 1982). Triangulacija in katastrska izmera sta bili najprej opravljeni v Slovenskem Primorju in Istri v letih 1817–1825, na Štajerskem v letih 1819–1825, na Kranjskem v letih 1822–1826 in na Koroškem v letih 1825–1828; ozemlje Prekmurja ni bilo zajeto v katastrsko izmero v času vladanja Franca I. (Ribnikar 1982). Katastrski operati so za zgodovinopisje in zlasti za gospodarsko zgodovino bogat vir informacij, saj vsebujejo številne podatke o gospodar­skem stanju v času njihovega nastanka, in sicer za mesta, trge in vasi, obrt­ništvo in manufakture, poleg tega pa podajajo celovite podatke o lastništ­vu zemljišč, iz česar je mogoče razbrati razslojenost posestnikov. Prav tako nudijo vpogled v agrarno gospodarstvo, način obdelave in rabe zemlje, uv­ajanje novih agrarnih kultur, stanje živinoreje, izkoriščanje servitutnih pravic, določanje cen kmetijskih pridelkov, uveljavljanje enotne vrednos­ti denarja in enotnih dolžinskih ter površinskih mer. Iz njih je mogoče raz­brati informacije o oblikovanju tržnih središč s posebnim ozirom na po­vezovanje urbanih naselij s podeželjem, stanju prometnih povezav, kmečki trgovini, o ledinskih in krajevnih imenih in še bi lahko naštevali. Katastri so pomembni tudi za zgodovino uprave. Posebno zgodovinsko in likovno vrednost pa predstavlja grafični del franciscejskega katastrskega opera­ta. Originalne katastrske mape in indikacijske skice nam dajejo vizualno podobo narisa kulturne krajine s posebnim ozirom na upodobitev zem­ljiških in stavbnih parcel. Grafični narisi v odmerjenem prostoru prika­zujejo stanovanjska in gospodarska poslopja, objekte sakralnega značaja, vodotoke, ceste, poti, razne naravne in druge posebnosti, zajete v krajini. Katastrska mapa je zgodovinski dokument zajetja agrarnega, geografskega in urbanističnega trenutka pokrajine (Ribnikar 1982). Podatki iz cenilnih operatov franciscejskega katastra, ki so podlaga za to raziskavo, so bili pridobljeni v treh arhivih: ozemeljsko najobsežnejši del v Državnem arhivu v Trstu, del v Arhivu Republike Slovenije v Ljubljani, del pa tudi v Državnem arhivu v Gorici.1 1 Nabor podatkov iz arhivskega gradiva, ki tvori podlago za to študijo, je izvedla Petra Kavrečič s sodelavci v okviru projekta Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem. 1. Metodologija 1.1 Vzpostavitev baze podatkov Slika 11.1: Primer združenih in obrezanih katastrskih map franciscejskega katastra za Kostanjevico Vzpostavitev prostorske baze podatkov je obsegala več različnih, ločenih korakov. Za prostorsko bazo podatkov je značilno, da so podatki v njej or­ganizirani na podlagi svoje lokacije v prostoru, kar omogoča njihovo na­daljnjo prostorsko analizo. Najprej je bilo potrebno od pristojnih arhivov (Državnega arhiva v Trstu, Državnega arhiva v Gorici in Arhiva Republike Slovenije v Ljubljani) pridobiti preslikane originalne katastrske mape oz. v nekaterih primerih preslikane mapne kopije franciscejskega katastra. Pridobljene podlage je bilo v prvi fazi potrebno urediti po regijah oz. ob­močjih, saj vsi trije arhivi ne uporabljajo enakega načina razvrščanja in poimenovanja. Osnovna prostorska enota za izdelavo franciscejskega katastra in prav tako za našo raziskavo so bile katastrske občine (v nadaljevanju k. o.). Zaradi velikosti k. o. in zadanega merila (1 : 2880) celotne k. o. niso mog­li narisati na en list, zato so jih razrezali na več listov, katerih število je večinoma med štiri in deset. Iz skoraj nepregledne gmote preslikanih pod­lag, pridobljenih iz arhivov, je bilo potrebno poiskati tiste, ki sestavljajo isto k. o., in jih sestaviti v enovito sliko, ki je obsegala celotno k. o., ter obreza­ti ozadje – list papirja. 1.2 Georeferenciranje katastrskih map franciscejskega katastra, vnos in sestava baze podatkov Sledil je najzahtevnejši in časovno najobsežnejši korak celotne raziska­ve, georeferenciranje podlag, ki si tudi na tem mestu zasluži nekoliko več pozornosti. Georeferenciranje, preprosteje povedano, pomeni umeščanje v prostor. To je digitalni postopek, pri katerem preslikane karte umešča­mo v prostor na osnovi podlage, ki je že umeščena v prostor. Gre za obi­čajen postopek, ki se ga uporablja za razne preslikane ali starejše karte. Umestitev v prostor izvajamo s pomočjo kontrolnih točk. Kontrolne toč­ke so prepoznavne točke, prisotne na obeh kartah, kot so na primer ces­te, mostovi, hiše, meje, rti, otoki ipd. Neko točko, ki jo prepoznamo na obeh kartah, s pomočjo kontrolnih točk povežemo. To preprosto pomeni, da neko prepoznano točko, ki se pojavi na obeh kartah, najprej označimo na še negeoreferencirani karti, nato pa še na že georeferencirani podlagi. Več kot je kontrolnih točk in bolj enakomerno kot so razporejene, bolj­ša je pretvorba. Rezultat je, da se karta ponekod raztegne, ponekod skrči, skratka, deformira glede na obstoječo podlago, ki je v prostor že umešče­na. Za dosego zadovoljivega rezultata je za umestitev v prostor ene podla­ge, v našem primeru ene k. o., potrebnih med 30 in 40 enakomerno raz­porejenih kontrolnih točk. Ker so katastrske mape franciscejskega katastra razmeroma stare in se je pokrajina od takrat do danes precej spremenila, je georeferenciranje v takšnem primeru lahko zelo zahtevno in dolgotrajno. Delno si je mogo­če pomagati z digitaliziranimi mejami današnjih k. o., ki slonijo na fran­ciscejskem katastru, vendar so te meje v nekaterih primerih spreminjale svoj potek, posamezne katastrske občine so se razdelile v več samostoj­nih, v nekaterih primerih pa so se deli k. o. priključili k sosednjim k. o. Zato uporaba mej današnjih k. o. omogoča zgolj orientacijo, ne pa dejan­sko umeščanja v prostor. Za umeščanje v prostor so se kot že umeščena podlaga najpogosteje uporabljali Digitalna topografska karta Slovenije v merilu 1 : 50000 in razni digitalni ortofoto posnetki. Ko je bila katastrska mapa k. o. iz franciscejskega katastra dokončno umeščena v prostor, se je glede na njene meje izdelal/popravil še sloj mej k. o. Ko so bile vse katastr­ske mape FK umeščene v prostor, smo na tak način posledično dobili še nov sloj mej k. o. v času franciscejskega katastra, ki je bil pravzaprav os­nova za nadaljnjo raziskavo. Za pridobitev demografskih in ekonomskih podatkov iz cenilnih opera­tov je bil ponovno potreben obisk arhivov oz. pregledovanje digitali­ziranih opisnih delov (cenilnih operatov) preko spleta. Zbrani kvantita­tivni podatki o prebivalstvu in živini se nahajajo v uvodnem delu cenilnih operatov. Podatke smo vnesli v podatkovno bazo in jih vezali na sloj k. o. iz časa franciscejskega katastra. Prostorska baza podatkov je tako na kon­cu obsegala naslednje podatke oz. prostorske sloje: rastrske podlage k. o. iz FK, katastrske občine iz FK, kvantitativne demografske in ekonomske po­datke iz cenilnih operatov, vezane na k. o. Vendar vzpostavitev prostorske baze podatkov ni potekala brez težav. Največ jih je bilo z georeferenciranjem, še prej pa s sestavljanjem k. o. iz FK. Meje posameznih k. o. se v nekaterih primerih niso ujemale, ponekod so se vmes pojavljale tudi praznine, kar je povzročalo težave pri izdelavi slo­ja k. o. iz FK. Posebna težava so bili tudi manjkajoči podatki. Nekateri listi ali katastrske mape za celotne k. o. so se tekom časa izgubili, zato so neka­tera območja brez podatkov. Še več podatkov manjka pri demografskih in ekonom­skih informacijah iz cenilnih operatov. Ponekod so se izgubili ce­lotni operati, ponekod le posamezni listi. Posebno težavo pa predstavlja dejstvo, da kljub razmeroma natančnim navodilom pri sami izdelavi FK (Ribnikar 1982) niso bili povsod popisani isti podatki ali ponekod določenih podatkov preprosto niso popisali. Vrste živine so se ponekod združevale, drugod so bile popisane ločeno, na primer, ponekod se pojavlja kategorija število ovc in koz skupaj, drugod so ovce in koze navedene posebej. Zaradi tega je bilo potrebno kategorije za nadaljnjo analizo poenotiti, kar v večini primerov pomeni združevanje v širše skupine (na primer, kjer so bile ovce in koze navedene posebej, jih sešteti v kategorijo ovce in koze skupaj, da so bili podatki primerljivi z drugimi k. o). S tako vzpostavljeno in poenoteno prostorsko bazo podatkov smo lahko pričeli s prostorsko analizo. 1.3 Analiza podatkov Analizirano območje obsega Primorsko, to je Posočje, Goriško, Vipavsko dolino, Kras, Brkine in severno Istro. Površina celotnega območja znaša 3.236 km2 in obsega 307 k. o. iz časa FK. Povprečna velikost k. o. znaša 10,5 km2 (slika 11.2). Analiza podatkov, zbranih v prostorski podatkovni bazi, je bila razdel­jena v šest sklopov: - značilnosti obravnavanega območja, - demografski podatki, - podatki o živini, - povezava med fizičnogeografskimi, demografskimi in ekonom­skimi podatki, - podrobnejša prostorsko-statistična analiza živine, - analiza števila živine na gospodinjstvo. Rezultati vseh naštetih prostorskih analiz so predstavljeni na kar­tografskih prikazih. Večina izdelane kartografije kot način prikaza razre­dov vrednosti uporablja metodo postavljanja naravnih meja med podat­ki (jenks), saj le-ta najnazorneje prikaže razporeditev vrednosti. Pri tem načinu določanja mej med razredi podatkov so si vrednosti v posamez­nem razredu čim podobnejše, standardna deviacija znotraj razreda je čim manjša, razlika med posameznimi razredi pa je čim večja. Meje razredov sovpadajo z velikimi skoki v vrednostih podatkov. Z drugimi besedami, metoda klasifikacije poskuša zmanjšati razlike znotraj razredov in poveča­ti razlike med razredi ter razlike v vrednostih podatkov čim nazorneje pri­kazati (ESRI 2008). 1.4 Značilnosti obravnavanega območja Preučevano območje se razteza od Jadranskega morja do Julijskih Alp in obsega zahodni del Slovenije. V severnem delu ga na zahodu omejuje današ­nja državna meja z Italijo, južno od Gorice pa se razteza tudi zahodno od današnje državne meje z Italijo, saj obsega zgodovinsko povezano ob­močje. Obravnavano območje pa ne vključuje mesta Trst z najbližjo (nek­raško) okolico, ker je bilo to že razmeroma visoko urbanizirano, pouda­rek raziskave pa je na podeželju. Na jugu se območje razteza do današnje državne meje s Hrvaško in obsega celotne Brkine do reke Reke. Vzhodna meja obravnavanega območja je najbolj razgibana, saj poteka zahodno od Ilirske Bistrice do Divače in Ajdovščine, vzhodno od Banjšic in Trnovskega gozda, vzhodno od Cerknega, jugozahodno od Bohinja do Trente ter na se­veru do Mangarta. Nadmorske višine se gibljejo med 0 in približno 2.800 m na skrajnem severu območja. Najnižje nadmorske višine so v obalnem delu, v Vipavski dolini in na Goriškem. Najvišje nadmorske višine so prisotne v Julijskih Alpah in Trnovskem gozdu (slika 11.3). Naklon je najvišji v alpskem delu območja, v splošnem pa bi lahko rek­li, da na približno polovici območja (južni) prevladuje teren z manjšimi na­kloni, na severni polovici pa teren z večjimi nakloni. Meja med njima pote­ka čez Gorico in Ajdovščino. V severnem delu tako razmejenega območja se pojavljajo nakloni tudi do 70°, prevladujejo pa nakloni med 20 in 40°. V južnem delu območja so nakloni veliko nižji, običajno ne presegajo 25°, pre­vladujejo pa nakloni pod 15° (slika 11.4). Katastrske občine so zelo različnih velikosti. Opazna je povezava med velikostjo k. o. in nadmorsko višino ter naklonom območja. Največje k.o. se pojavljajo na strmem goratem območju, najmanjše pa na Krasu in v kopr­skem zaledju. V strmejših goratih predelih je bilo obdelovalne zemlje malo, gostota prebivalstva pa manjša, k. o. pa zato obsežnejše. Največje so bile na bovškem in v Trenti, kjer njihova velikost znaša med 30 in 80 km2. Izjemo v velikosti k.o. predstavljajo obalne k. o., ki so prav tako nekoliko večje od povprečja, ki znaša 10,5 km2 (slika 11.5). Povezavo med velikostjo k.o. in nadmorsko višino ter naklonom potrjujeta tudi grafa 11.1 in 11.2, iz katerih lahko razberemo, da je velikost k. o. premo sorazmerna z nadmorsko viši­no in naklonom, kar pomeni, da so največje k. o. na goratem, višje ležečem in strmejšem ozemlju. To potrjuje, kar je razvidno tudi iz karte (slika 11.5), in sicer da so največje k. o. v Alpah. 2. Demografska slika V okviru analize demografskih značilnosti smo obravnavali število in gos­toto prebivalstva po k. o. (sliki 11.6 in 11.7). Po številu prebivalstva izstopa skrajni SZ del Slovenije, Posočje med Gorico in Tolminom, Goriška, manj­ši del Krasa in obalno območje. Območja, kjer prevladujejo k. o. z manjšim številom prebivalstva, so predvsem na Krasu, v koprskem zaledju, Čičariji in Brkinih. Na območju Trente se pojavljajo nekatere k. o., za katere nima­mo podatka o številu prebivalstva, zato dejansko ne gre za območje, kjer je prisotno izrazito majhno število prebivalstva, kot je videti na karti (slika 11.8). Število prebivalstva je največje v k.o. Gorica (8.284 ljudi), Piran (7.942 ljudi) in Koper (5.446 ljudi), najmanjše pa v k. o. Vrtoče (58 ljudi), Ritomeče (67 ljudi) in Gabrk (71 ljudi). Skupno število prebivalstva na celotnem preučevanem območju znaša 171.029 ljudi: tolikšno je torej bilo leta 1827 prebivalstvo Primorske brez Trsta. V kolikor izvzamemo izrazito mestne k. o. (Gorica, Koper in Piran), število prebivalstva na primorskem podeželju znaša 149.357 ljudi. Poleg skupnega števila je relevantna informacija tudi gostota pre­bivalstva na km2 za vsako k. o., nenazadnje zaradi tega, ker se velikosti posameznih k.o. med seboj zelo razlikujejo. V primerjavi s skupnim šte­vilom je slika gostote prebivalstva bistveno drugačna (slika 11.9): izstopata še vedno obala in Goriška, nato pa Kras, tržaško zaledje in okolica Tolmina. Gostota prebivalstva na km2 je največja v k. o. Koper (11.349 ljudi na km2), sledita Gorica (4.374 ljudi na km2) in Rupa (645 ljudi na km2). Razlog za iz­jemno gostoto v k. o. Koper je, da je obsegala samo otok, k. o. Piran, ki je po številu prebivalstva na drugem mestu, pa obsega tudi zaledje in Portorož. Podobno kot za k. o. Koper velja tudi za k. o. Gorica, saj tudi Gorica obse­ga le staro mesto brez zaledja. Najmanjša gostota se pojavlja v k. o. Gorenji Log (6 ljudi na km2), Trenta desni breg (6 ljudi na km2) in Čadrg (11 ljudi na km2). Razlika med k. o. z največjo in najmanjšo gostoto je zelo velika, v k. o. Koper je gostota kar 1891-krat večja kot v Gorenjem Logu in Trenti desni breg. Vse tri k .o. z najmanjšo gostoto se nahajajo v nizko poseljenem goratem skrajnem severovzhodu območja. Povprečna gostota prebivalstva na km2 za celotno območje znaša 56 lju­di na km2. Če tudi pri gostoti prebivalstva, podobno kot pri številu, iz analize izvzamemo urbane k. o. (Gorica, Koper in Piran), znaša povprečna gostota prebivalstva na podeželskem delu 50 ljudi na km2, iz česar izhaja, da je bilo v prvi polovici 19. stoletja primorsko podeželje razmeroma gosto poseljeno. V sklopu demografskih značilnosti smo analizirali tudi razmerje med moškimi in ženskami po posameznih k. o. (slika 11.8). Vrednosti, večje od 1, obarvane v vijoličasti in modri barvi, pomenijo več moških, vrednos­ti manjše od 1, obarvane z rumeno in oranžno barvo, pomenijo več žensk. Iz prostorske razporeditve števila moških in žensk po posameznih k.o. ni opaziti izrazitejših prostorskih zakonitosti ali izstopanja posameznih pre­delov ozemlja. Po številu žensk najbolj izstopajo k. o. Prosek (0,725 moških na 1 žensko), k. o. Rožar (0,732 moških na 1 žensko) in Gabrje ob Vipavi (0,766 moških na 1 žensko). Po številu moških najbolj izstopajo k. o. Gabrk (1,448 moških na 1 žensko), Šempeter (1,447 moških na 1 žensko) in Vrtoče (1,416 moških na 1 žensko). Tabela 11.1: Število in gostota prebivalstva po posameznih podobmočjih Število prebivalstva Gostota prebivalstva na km Julijske Alpe 604 11,6 Bovec, Trenta 5.626 29,0 Zg. Posočje 18.479 42,6 Sp. Posočje 12.340 53,6 Cerkljansko hribovje 9.979 46,4 Trnovski gozd 5.669 29,6 Goriška 33.190 123,1 Vipavska dolina 6.882 93,0 Kras 36.064 54,2 Brkini, Podgrajsko podolje 8.269 40,3 Čičarija 4.520 26,8 Koprsko zaledje 12.372 52,3 Obalno območje 17.035 200,0 Tabela 11.1 prikazuje gostoto in število prebivalstva po posameznih podobmočjih. Najvišjo gostoto dosega obalno območje, saj zajema sko­raj izključno mesta, najmanjšo pa območje Julijskih Alp, ki je zelo redko poseljeno. Podobno gostoto, kot je povprečje za celotno območje, dosegajo Kras, koprsko zaledje in Spodnje Posočje. Območja s podpovprečno gosto­to so Julijske Alpe, Bovec in Trenta, Zgornje Posočje, Cerkljansko hribovje, Trnovski Gozd, Brkini in Podrgajsko podolje ter Čičarija. Izmed pretežno podeželskih območij po razmeroma visoki gostoti prebivalstva izstopa Vipavska dolina. Za nekatere k. o. razpolagamo tudi s podatkom o številu gospodinjstev, ki pa ni bil popisan povsod, zato ne omogoča analize in primerjave za ce­lotno obravnavano ozemlje. Podatek je zajet pri 181 k. o., kar predstavlja 58 % vseh k. o. Ker pa je na njegovi podlagi možno izračunati povprečno šte­vilo članov gospodinjstev, smo ga kljub temu vključili v analizo. Slika 11.9 prikazuje tiste k. o., za katere je bil podatek o številu gospodinjstev popisan, in iz nje je razvidno, da manjka na območju Trnovskega gozda, Krasa, na obalnem območju ter delno v koprskem zaledju in Brkinih. Slika 11.10 pri­kazuje povprečno število članov gospodinjstva: po večjem številu izstopajo Cerkljansko hribovje, Julijske Alpe, Zgornje Posočje, Brkini s Podgrajskim podoljem in Čičarija. Da so demografske značilnosti tesno povezane s fizičnogeografskimi značilnosti, je bilo vidno že v predhodnih analizah, na tem mestu pa smo poskušali prikazati neposredno povezavo med gostoto prebivalstva po k. o., nadmorsko višino k. o. in naklonom k. o. Graf 11.3 prikazuje odnos med gostoto prebivalstva, naklonom ter nadmorsko višino in nam potrjuje, da je rast gostote prebivalstva obratno sorazmerna z rastjo naklona in nad­morske višine. Mejna vrednost nadmorske višine, po kateri se k. o. z večjo gostoto ne pojavljajo več, je okrog 400 m, naklon pa okrog 20°. Graf 11.3: Razmerje med gostoto prebivalstva, povprečnim naklonom in povprečno nadmorsko višino k. o. 3. Slika živinoreje Analiza ekonomskih podatkov se je osredotočila na analizo podatkov o po­sameznih vrstah živine, pridobljenih iz cenilnih operatov franciscejskega katastra. Izvedena je bila na 3 načine: - analiza števila posameznih vrst živine po k. o., - analiza gostote posameznih vrst živine na km2, - analiza števila živine na prebivalca. Za navedene tri analize in prikaze smo se odločili, ker smo želeli ugotoviti, kje je neka vrste živine prisotna ter s čim je povezana, bo­disi s fizično-geografskimi značilnostmi območja ali z gostoto prebivalstva. Enostavni prikaz na osnovi števila živine v posameznih k.o. namreč ne daje relevantnejših rezultatov, saj so k. o. zelo različno velike. Bistveno poved­nejša je prostorska slika, ki jo dobimo na osnovi informacije o gostoti ži­vine na km2, saj nam pokaže, kje se določena vrsta živinoreje izraziteje po­javlja, medtem ko nam število živine na prebivalca prikaže jasno sliko o tem, kje so se z njo intenzivneje ukvarjali. Ko med seboj primerjamo rezul­tate vseh treh analiz, lahko pojavljanje neke dejavnosti razumemo komp­leksneje in temeljiteje. Posebno težavo je pri tem predstavljala nedoslednost podatkov v ce­nilnih operatih, saj popisane vrste živine niso povsod iste, obenem pa so se ponekod različne vrste živine združevale (na primer ovce in koze). Zato je bilo za analizo potrebno kategorije poenotiti, sicer bi bili podatki neprim­erljivi. Naslednje vrste živine so bile v cenilnih operatih FK evidentirane in zavedene v naši bazi: konji, kobile, krave, mule, osli, ovce, ovce in koze, svin­je, voli, teleta, kobile, žrebički, kastrirani konji in kastrirani ovni. Ker pa se naštete kategorije niso pojavljale enotno v vseh k. o., smo v nadalj­njo ob­delavo podatke zaobjeli naslednje skupine živali: konje, kobile, krave, mule, osle, ovce, ovce in koze, svinje, vole in teleta. Za lažjo in smisel­nejšo obdela­vo, primerjavo in ponazoritve pa smo vpeljali še nekatere nove, združene kategorije. Gre za seštevke nekaterih vrst, ki se v FK pojavljajo samo pone­kod. Te so: živina skupaj, vsi konji (seštevek kategorij: konji, kobile, kastri­rani konji ter konji in kobile) in vse ovce in koze (seštevek kategorij: ovce, ovce in koze ter kastrirani ovni). 3.1 Analiza živine po k. o. Slika 11.11 predstavlja porazdelitev vse živine ne glede na vrsto. K. o. z naj­več živine se nahajajo predvsem na SZ, kjer so tudi največje k. o., med Tolminom in Cerknim, na Krasu ter v Čičariji. Gostota živine na km2 (sli­ka 11.12) nam prikaže precej drugačno razporeditev, saj največjo gostoto zaznamo v Brikinih in Čičariji ter v Cerkljanskem hribovju. Če v primerja­vo vključimo še število živine na prebivalca (slika 11.13), ugotovimo, da po­novno izstopata Čičarija in Trenta. Iz primerjave lahko zaključimo, da je v splošnem živinoreja najbolj izstopajoča na območju Čičarije. Ker se v posameznih k. o. pojavljajo dodatne kategorije, na primer ko­bile ali kastrirani konji, smo vse podkategorije združili v eno in jo poime­novali »vsi konji«. Gre za seštevek kategorij konji, kobile, kastrirani konji ter konji in kobile. Iz analize pojavljanja konjev po k. o. lahko razberemo, da se konji pojavljajo predvsem v okolici večjih mest, v Čičariji in Trnovskem gozdu, medtem ko nam njihovo število na prebivalca najbolj izpostavi pre­dele okrog Kobarida, Čičarijo in Trnovski gozd (slike 11.14, 11.15 in 11.16). Po številu krav na k. o. (slika 11.17) najbolj izstopajo višje ležeča ob­močja v Posočju, Trnovskem gozdu in v Cerkljanskem hribovju ter južni del Krasa in Vipavska dolina. Če analiziramo gostoto krav na km2 (slika 11.18), se slika bistveno ne spremeni. Ob upoštevanju števila krav na preb­ivalca (slika 11.19) pa se izpostavijo še zahodni del Krasa in Čičarija, Brkini ter Podgrajsko podolje. Mule se pojavljajo zgolj v nekaterih k. o., iz česar je mogoče sklepati, da pri popisovanju niso povsod obstajale kot samostojna kategorija pa tudi da na splošno niso bile zelo prisotne. Vse tri analize (slike 11.20, 11.21 in 11.22) pri pojavljanju mul izpostavijo ista območja; koprsko zaledje, Kras in delno Posočje. Najbolj zastopane so v k. o. Obrov. Osli se pojavljajo izključno v Primorju, na Goriškem in Krasu. Iz re­zultatov vseh treh analiz lahko razberemo, da se najmnožičneje pojavljajo v koprskem zaledju (slike 11.23, 11.24 in 11.25). Tudi pri ovcah in kozah so se kategorije popisovanja po različnih k. o. razlikovale. Najprej smo analizirali zgolj kategorijo ovce. Iz analize po k. o. razberemo, da se pojavljajo predvsem na Krasu, Čičariji, Posočju in Cerkljanskem hribovju. Analizi gostote ovc na km2 in na prebivalca nam po številu ovc najbolj izpostavita območje Čičarije (slike 11.26, 11.27 in 11.28). V nekaterih k. o. je bila uporabljena kategorija ovce in koze, zato smo kategorije ovce, ovce in koze ter kastrirani ovni sešteli v enotno kategorijo in jih analizirali (slike 11.29, 11.30 in 11.31). Poleg območij, ki smo jih našte­li že pri predhodni analizi, se sešteta kategorija ovc in koz pojavlja še v Julijskih Alpah. Na drugih območjih je slika zelo podobna predhodni, kar pomeni, da gre za popisovanje po različnih kategorijah v Alpah v primer­javi z drugod. Območja, kjer je ovčereja in kozjereja najbolj prisotna, so Čičarija, Kras, Bovško in Cerkljansko hribovje. Ker je slika za pojavljan­je ovc zelo podobna sliki pojavljanja ovc in koz za vsa območja razen Alp, lahko sklepamo, da se na teh območjih pojavlja predvsem ovčereja, ne pa tudi kozjereja. Iz analize števila svinj po k. o. (slika 11.32) razberemo, da se svinje naj­izraziteje pojavljajo na Krasu, v Posočju, v obalnem predelu, na Goriškem in v severozahodni Sloveniji. Analiza gostote svinj na km2 (slika 11.33) naj­bolj izpostavi osrednji del območja (Goriško, del Krasa, del Posočja in Cerkljanskega hribovja ter koprsko zaledje). Število svinj na prebivalca (sli­ka 11.34) pa pokaže precej enakomernejšo sliko; kot območja, kjer svinjereja ni prisotna, izstopajo le Julijske Alpe in delno obalno območje. Voli (slike 11.35, 11.36 in 11.37) se pojavljajo skoraj povsod razen v viš­jeležečem alpskem svetu in Posočju, nekoliko manj pa tudi v primor­ju. Analizi gostote volov na km2 in na prebivalca to potrjujeta, razpore­ditev pa je še enakomernejša preko celotnega območja, kjer se te živali pojavljajo. Glede telet (slike 11.38, 11.39 in 11.40) je iz rezultatov analiz možno pred­videvati, da niso bila povsod popisana kot samostojna kategorija, saj se na večjem delu ozemlja ne pojavljajo, ali pa da so bila dejansko prisotna samo ponekod. Sicer izstopajo Goriška, del Posočja in Cerkljanskega hribovja, Vipavska dolina in Brkini. 3.2 Povezava med fizičnogeografskimi značilnostmi in živinorejo V nadaljevanju smo poskušali analizirati povezavo nadmorske višine in pojavljanje posameznih vrst živine. Iz grafov 11.4 in 11.5 lahko razberemo, da je pojavljanje oslov in konjev obratno sorazmerno povezano z nadmor­sko višino. Posebej izrazito je to pri oslih, ki se pojavljajo zgolj v nižjeleže­čih, južnih predelih preučevanega območja. Grafa 11.6 in 11.7 prikazujeta, kako število krav, ovc in koz narašča pre­mo sorazmerno z nadmorsko višino. V najvišjih nadmorskih višinah pa se pojavljajo le še ovce in koze, število krav upade. Grafa 11.8 in 11.9 pri­kazujeta manj intenzivno, obratno sorazmerno povezavo med svinjami in voli ter nadmorsko višino. Svinje in voli se pojavljajo predvsem na nižjih in zmernih nadmorskih višinah. 3.4 Podrobnejša prostorsko-statistična analiza živine Pojavljanje živine smo analizirali tudi z dvema prostorsko statističnima metodama za naslednje vrste živine: konji (vsi), krave, ovce in koze (vse), svinje, voli ter osli. Izdelali smo elipso standardne deviacije, ki prikazu­je ponazoritev trenda razporeditve pojava v prostoru z elipso, izrisano na podlagi izračuna standardne deviacije po osi x in y Elipsa standardne de­viacije prikaže standardno deviacijo po osi x in y ter s tem ponazori trend razporeditve pojava v prostoru. V povprečju se znotraj elipse nahaja prib­ližno 68 % populacije, v našem primeru posameznih vrst živine (ESRI Inc. 2013). Elipse standardne deviacije smo izdelali za posamezne vrste živine glede na število živine po k. o. (slika 11.41), po gostoti živine na km2 (sli­ka 11.42) in po številu živine na prebivalca (slika 11.43). Po prostorski raz­poreditvi izstopa predvsem pojavljanje oslov, ki so zastopani samo na jugu, in krav, ki so zastopane predvsem v severno-osrednjem delu. V osrednjem delu, ki zajema del Goriške, Krasa in Posočja, se pojavljajo vse vrste živine z izjemo oslov, ki se pojavljajo le na Krasu. Med elipsami standardne devi­acije glede na število posameznih vrst živine po k. o., gostoti na km2 in na prebivalca ne prihaja do večjih razlik. Največja razlika se pokaže pri oslih, kjer se pri prikazu gostote na km2 skoncentrirajo na manj obsežno območ­je koprskega zaledja in Krasa. V nadaljevanju so predstavljeni rezultati še ene prostorsko statis­tične analize, in sicer analize hot spot ali analize vročih in hladnih točk. Analiza vročih in hladnih točk prikaže t. i. vroče in hladne točke pojav­ljanja posameznih vrste živine. Vroče točke so k. o., v katerih je število neke vrste živine veliko ter obkroženo s k. o., kjer je število prav tako veliko (na slikah obarvano z odtenki rdeče). Hladne točke pa so k. o., v katerih je šte­vilo neke vrste živine majhno ter obkroženo s k. o., kjer je število prav tako majhno (na slikah obarvano z modrimi odtenki). Statistično nepomemb­ne (na slikah obarvano z rumenimi odtenki) so pri tovrstni analizi k. o., kjer živalske vrste ni ali ne prihaja do območij zgoščanja visokih oz. nizkih vrednosti (ESRI Inc. 2013). Za razliko od zgolj ponazoritev števila živine po k. o., gostote po km2 in na prebivalca ter elips standardne deviacije pri analizi vročih in hlad­nih točk prihaja do večjih odstopanj in razlik. Dejansko nam šele analiza vročih in hladnih točk pokaže najintenzivnejša območja zgoščanja neke de­javnosti, kjer se je prebivalstvo z neko vrsto živinoreje intenzivneje ukvar­jalo, to je, kateri deli območja so bili izrazito usmerjeni v nek tip živinoreje. Posebej je potrebno omeniti, da območja, kjer med posameznimi k. o. pri­haja do velikih razlik v številu neke vrste živine, analiza vročih in hladnih točk ne izpostavi oz. takšna območja uvrsti v enako kategorijo kot tista ob­močja, kjer omenjene živalske vrste ni. Iz pregledov števila konjev na k. o., gostote na km2 in na prebivalca smo ugotovili, da se konji pojavljajo predvsem v okolici mest. Vroče točke (slike 11.44, 11.45 in 11.46) števila konjev na k. o. nam to potrjujejo. Največja gostota konjev je v okolici Kobarida, Gorice, na obalnem območju ter v Čičariji. Glede na površino imamo opraviti samo z eno vročo točko, to je Koper z okolico, posod drugod, upoštevajoč površino, ne prihaja do ob­močij zgoščanja. Vroče točke v razmerju do števila prebivalstva nam dajo popolnoma drugačno sliko. Izstopajo območja, kjer je prebivalstva manj, kot na primer okoli Kobarida, Trnovski gozd in Čičarija. Na območjih, ki so obarvana z rumeno, ne prihaja do območij zgoščanja visokih ali nizkih vrednosti, zato rumenih območij ne smemo razumeti, kot da se tam neka vrsta živine, v tem primeru konji, nujno ne pojavlja. Lahko gre le za to, da so k. o. z visokimi in nizkimi vrednostmi prostorsko mešano razporejene. Pojavljanje oslov je zelo prostorsko omejeno na nižja, južnejša in toplej­ša območja, zato tudi analiza vročih in hladnih točk ne pokaže veliko nove­ga (slike 11.47, 11.48 in 11.49). Vzreja oslov je prisotna predvsem v primorju. Na Goriškem so zastopani bistveno manj. Pri analizi vročih in hladnih točk (slike 11.50, 11.51 in 11.52) govedore­je je zanimiva delitev sever-jug, ki pade najprej v oči. Govedoreja je izrazi­to prisotna na severnem, višjeležečem delu območja, z izjemo alpskega sve­ta. Območja na Krasu, Goriškem in v primorju so prepoznana kot hladne točke, kar pomeni, da je govedoreja prisotna v enakomerno nizkem šte­vilu preko celotnega območja. Analiza nam potrjuje, da je govedoreja naj­prisotnejša predvsem v višjem hribovitem (ne goratem) svetu in na kraških planotah. Vroče točke ovčereje in kozjereje (slike 11.53, 11.54 in 11.55) so prisotne na severu in jugu: v Alpah, Trenti in na Bovškem, v Cerkljanskem hribov­ju ter v Čičariji, Brkinih, Podgrajskem podolju. Goriški in Vipavski dolini ter območju med Koprom in Trstom so prepoznane kot hladne točke, kar pomeni kontinuirano prostorsko prisotnost v majhnem številu. Velikih razlik v rezultatih vseh treh analiz vročih točk ni, iz česar lahko sklepa­mo, da sta ovčereja in kozjereja bolj povezani z ozemeljskimi značilnost­mi kot s prebivalstvom. Če karte vročih točk primerjamo s kartami števil, gostote in števila konjev na prebivalca, ugotovimo, da izstopajo tri območ­ja, na katerih se ovce in koze pojavljajo, vendar niso prepoznana ne kot vroče ne kot hladne točke. Gre za območja Krasa, Cerkljanskega hribov­ja in Spodnjega Posočja. Razlog je v tem, da se na teh območjih število ovc in koz med posameznimi k. o. zelo razlikuje, zato niso prepoznana kot ob­močja zgoščanja. Rezultati analiz vročih in hladnih točk pojavljanja števila svinj (slike 11.56, 11.57 in 11.58) na k. o., na površino in na prebivalca dajejo med seboj zelo različne rezultate. Vroče območje pojavljanja svinjereje je prisotno na juž­nem delu Posočja in v Cerkljanskem hribovju ter v okolici Kopra. Svinjereja je prisotna praktično povsod, ni pa zelo izrazitih območij zgoščanja, razen prej naštetih, zato se rezultati analize glede na površino in na število pre­bivalstva močno razlikujejo. Pri volih (slike 11.59, 11.60 in 11.61) ponovno ne prihaja do zelo veli­kih razlik med tremi analizami vročih in hladnih točk. Kot najizrazitejša vroča območja so prepoznani Goriška, južni del Posočja in Vipavska do­lina. Rezultati analize vročih točk pojavljanja volov glede na število pre­bivalstva pa pokažejo vroče območje tudi na Krasu. Prostorske analize so nam pokazale, da so nekatere dejavnosti oz. vrste živinoreje bolj povezane s poselitvijo, druge z geografskimi značil­nostmi območja, na primer nadmorsko višino, bližino mest ipd., vseka­kor pa vplivajo še mnogi drugi dejavniki, ki jih iz te analize ni mogoče raz­brati. V nadaljevanju bomo poskušali rezultate prostorskih analiz povzeti oz. združiti za posamezna območja. V preglednici 2 so z »X« označene ži­vali, ki se v večji meri pojavljajo na posameznih območjih, glede na rezul­tate vseh narejenih prostorskih analiz, tako glede na število po posameznih k. o., glede na površino na km2 in glede na število prebivalstva. Z »(X)« so označene tiste vrste, ki so razvidne samo pri prikazih števila, pri analizah vročih in hladnih točk pa niso izpostavljene kot vroča območja. Julijske Alpe so razmeroma redko poseljene zaradi visokih gora in skoraj edina vrsta živine, ki se tu pojavlja, so ovce in koze, medtem ko so vse ostale vrste skromno zastopane. Na območju Bovca in Trente se nad­morske višine nekoliko znižajo, vendar je večina območja, z izjemo dolin, še vedno težko dostopna in visokoležeča, kar otežuje živinorejo. Poleg ovc in koz so tu v večjem številu prisotni še konji. V zgornjem, severnem delu Posočja se ponovno in izrazito pojavljajo konji, še vedno je močno prisot­na ovčereja in kozjereja, ki pa se ji pridružuje govedoreja, v manjši meri pa naletimo tudi na svinje in vole. V spodnjem, južnem Posočju je v več­ji meri prisotna govedoreja, ki se dejansko izkazuje kot pomembna de­javnost za celotno območje Posočja. Svinjereja in voli so tu prisotnejši kot v Zgornjem Posočju. Za razliko od Zgornjega Posočja je tu ovčereja in koz­jereja pri­sotna bistveno manj izrazito. Podobno kot v Zgornjem Posočju je tudi na območju Cerkljanskega hribovja, saj gre za enotno območje, tako z vidika fizično-geografskih značilnosti kot glede vrst živali, ki se tam po­javljajo. Bistvena razlika v primerjavi s Spodnjim Posočjem pa je le to, da se kozjereja in ovčereja pojavlja izraziteje. Na redkeje poseljenem območ­ju Trnovskega gozda se pojavljata predvsem govedoreja in vzreja konj. Na ožjem goriškem območju so močno zastopani konji in voli ter tudi osli, iz­razita je tudi prisotnost svinjereje. V Vipavski dolini je močno zastopana govedoreja in voli, v manjši meri pa tudi svinjereja. Območje Krasa je z vi­dika zastopanosti živalskih vrst veliko pestrejše od severnejših območij. Z izjemo konjev so tu prisotne vse živalske vrste. Izrazito so zastopani ovčere­ja, kozjereja, svinjereja in pa voli, vendar sta ovčereja in kozjereja v primer­javi s Posočjem ali Čičarijo zastopani manj. Videti je, da so na osrednjem delu Krasa močno prisotne svinjereja in ovčereja oz. kozjereja, govedore­ja pa je prisotna le ponekod in manj izrazito kot na primer v Posočju in v Cerkljanskem hribovju. Prisotni so tudi osli, vendar ne tako izrazito kot v primorju. Brkini in Podgrajsko podolje so ponovno manj poseljeno območ­je, tu sta izrazito prisotni ovčereja in kozjereja, ki predstavljata osred­njo de­javnost v sklopu živinoreje. V manjši meri so zastopane tudi govedoreja, svinjereja in voli. Posebej zanimivo je območje Čičarije, kjer je močno pri­sotna vzreja konj, pomembno dejavnost predstavljajo še ovčereja in koz­jereja in pa voli. V manjši meri je prisotna tudi govedoreja. V koprskem zaledju z izjemo oslov ni močno zastopana nobena vrsta živine. Pojavljata se svinjereja in voli, a v manjši meri. Iz tega lahko sklepamo, da živinore­ja tu ni bila močno razvita. V obalnem območju so močno zastopani konji, kot v vseh ostalih mestnih območjih, ter osli, ki so tu dopolnjevali konje in služili kot delovne živali. Močno je zastopana tudi svinjereja Tabela 11.2: Območja pojavljanja posameznih vrst živine Konji Osli Krave Ovce, koze Svinje Voli Jul. Alpe X Bovec, Trenta (X) X Zg. Posočje X X X (X) (X) Sp. Posočje X (X) X X Cerkljansko hribovje X X X X Trnovski gozd X X Goriška X X X X Vipavska dolina X (X) X Kras (X) (X) X X X Brkini, Podgrajsko podolje (X) X (X) (X) Čičarija X (X) X X Koprsko zaledje X (X) (X) Obalno območje X X X Kot je bilo navedeno že pri analizi demografskih značilnosti, za neka­tere k. o. (58 % vseh) razpolagamo tudi s podatkom o številu gospodinjstev in za te primere smo lahko ugotovili tudi število živine na gospo­dinjstvo. Gospodinjstva z največjim številom glav živine (slika 11.62) se pojavljajo na območju Julijskih Alp in na Bovškem, v Posočju in v Cerkljanskem hri­bovju ter v Podgrajskem podolju in Čičariji. Najmanjše število živine na gospodinjstvo je zaslediti na Goriškem. Sklep Pričujoča študija prinaša prvi kvantitativni prikaz podatkov o prebival­stvu in živinoreji za celotno primorsko območje v prvi polovici 19. stole­tja, ki smo ga s pomočjo digitalizacije in georeferenciranja katastrskih map nadgradili s prostorsko analizo različno združenih in razčlenjenih podat­kov iz cenilnih operatov franciscejskega katastra. Analiziranih je bilo 307 k. o. oz. 3.236 km2 ozemlja. Skupno število prebivalstva na tem ozemlju je leta 1827 znašalo 171.029 ljudi, povprečna gostota prebivalstva pa je znašala 56,4 ljudi na km2. Najizraziteje poseljena območja so bila Goriška, Vipavska dolina in se­verni del Krasa, obalno območje in zaledje Trsta ter Spodnje Posočje. K os­novnim podatkom o številu prebivalstva smo dodali razmerje med moško in žensko populacijo, izračun gostote prebivalstva ter za del obravnavanega območja tudi povprečno število članov gospodinjstev. Zastopanost posameznih vrst živine je mogoče povezati s tipom površja, z nadmorsko višino ter bližino večjih mest in pomembnih pro­metnih poti. Analiza nam omogoča razmejitev območij, kjer prevladu­jejo posamezne vrste živine. Konjereja se pojavlja povsod v bližini več­jih mest in prometnih poti, najizraziteje na obalnem območju, Goriškem, Trnovskem gozdu, Čičariji in Zgornjem Posočju. Pojavljanje oslov je tes­no povezano s klimatskimi značilnostmi in je vezano na submediteran­sko podnebje. Pojavljajo se v obalnem območju in njegovem zaledju ter na Goriškem. Območja, kjer je govedoreja najprisotnejša, so vsa ruralna, hri­bovita (ne gorata) območja, v največji meri Spodnje in Zgornje Posočje, Cerkljansko hribovje, Trnovski gozd in Vipavska dolina. Ovčereja in koz­jereja se pojavljata na višjeležečih in bolj odmaknjenih območjih, v največ­ji meri so to Zgornje Posočje, Julijske Alpe, Bovško, Cerkljansko hribov­je, Kras, Čičarija, Brkini. Svinjereja je najprisotnejša na nižjih območjih in v bližini mest: Spodnje Posočje, Cerkljansko hribovje, Goriška, Vipavska dolina, Kras, Brkini, obalno območje in njegovo zaledje. Voli se pojavljajo predvsem na območjih Čičarije, Brkinov, Krasa, koprskega zaledja, Goriške, Vipavske doline, Cerkljanskega hribovja in Spodnjega Posočja. Območji, ki sta se z vidika pojavljanja vrst živine izkazali kot najpestrejši, sta Kras in Zgornje Posočje, najmanj pa območji Julijskih Alp in Trente. Skupno število živine na obravnavanem območju znaša 203.158 glav. Izmed ana­liziranih vrst živine so na splošno najštevilčnejše ovce in koze, ki s skup­nim številom 127.292 predstavljajo kar 58 % vse živine. Sledijo krave (27.303 ali 13,4 %), voli (21.187 ali 10,4 %), svinje (17.633 ali 8,7 %), konji (2.803 ali 1,4 %) in osli (2.577 ali 1,3 %). Tu izvedena analiza in prikazani rezultati dajejo le osnovno sliko stan­ja na celotnem ozemlju Primorske, saj gre za razmeroma obsežno območ­je. Možno bi bilo izvesti podrobnejše analize in primerjave za posamezne katastrske občine ali ožja območja, ki jih lahko prepoznamo kot zani­mive, posebne ali pomembne. S tega vidika so rezultati te analize uporab­ni predvsem kot podlaga in pomoč pri nadaljnjih raziskavah, in sicer ne le geografskega ampak tudi zgodovinskega značaja – za te bi bilo podatke smotrno umestiti v zgodovinski kontekst in jih povezati z drugimi zna­nimi informacijami z namenom poglobljenejše interpreta­cije. V vsakem primeru je bila vzpostavljena obsežna prostorska podatkovna baza, ki je poleg navedenega obenem lahko dobra osnova tako za vključitev zbranih podatkov v daljši časovni niz z zgodnejšimi in s poznej­šimi obdobji, ki bi pokazal na trende in spremembe skozi čas, kakor za primerjavo z drugi­mi slovenskimi in evropskimi območji v istem obdobju, to je v prvi polo­vici 19. stoletja. Priloge – kartografski prikazi Slika 11.2: Prikaz preučevanega območja (avtorica zemljevida: Nataša Kolega, vir podlage: GURS) Viri in literatura Arhivski viri ASG, C, Elaborati: Archivio di Stato di Gorizia, Catasti secc. XIX–XX, Elaborati (Catasto Franceschino) b. 5, Biljana, S/5.17.20.21 b. 15, Cerovo, S/5.17.20.21 b. 22, Doberdob, S/5.17.20.21 b. 23, Dolenje, S/5.17.20.21 b. 24, Fara ob Soči, S/5.17.20.21 b. 29, Gabrje S/5.17.20.21 b. 30, Gorica, S/5.17.20.21 b. 10, Kopriva, S/5.17.20.21 b. 20, Krmin, S/5.17.20.21 b. 36, Ločnik, S/5.17.20.21 b. 554, Martinščina, S/5.17.20.21 b. 39, Medana, S/5.17.20.21 b. 86, Dol/Valon, S/5.17.20.21 b. 93, Vipolže, S/5.17.20.21 b. 89, Vrtojba, S/5.17.20.21 b. 90, Vrtojba dolenja, S/5.17.20.21 ASG, C, Mappe: Archivio di Stato di Gorizia, Catasti secc. XIX–XX, Mappe (Catasto Franceschino) Biljana, 295 – 307 Cerovo, 662 – 670 Doberdob, 965 – 971 Dolenje, 1017 – 1031 Fara ob Soči, 1072 – 1086 Gabrje 1295 – 1297 Gorica, 1307bis – 1311bis Kopriva, 517 – 522 Krmin, 898 – 925 Ločnik, 1934 – 1954 Martinščina, 2989 – 2991 Medana, 2120 – 2127 Mirnik, 2229 – 2242 Moš, 2291 – 2301 AST, CF, Elaborati: Archivio di Stato di Trieste, Catasto Franceschino, Elaborati catastali (1818–1840) b. 8, Ajba, S 5.17.20.21. b. 10, Ajdovščina, S 5.17.20.21. b. 20, Anhovo, S 5.17.20.21. b. 30, Artviže, S 5.17.20.21. b. 14, Avber, S 5.17.20.21. b. 954, Bani, S 5.17.20.21. b. 714, Banjšice, S 5.17.20.21. b. 38, Barka, S 5.17.20.21. b. 40, Bate, S 5.17.20.21. b. 48, Breginj, S 5.17.20.21. b. 84, Brestovica pri Komnu, S 5.17.20.21. b. 82, Brezovica, S 5.17.20.21. b. 68, Brje pri Komnu, S 5.17.20.21. b. 60 , Bukovica, S 5.17.20.21. b. 536, Bukovo, S 5.17.20.21. b. 187, Cerkno, S 5.17.20.21. b. 183, Čadrg, S 5.17.20.21. b. 177, Čepovan, S 5.17.20.21. b. 164, Črnotiče, S 5.17.20.21. b. 488, Čezsoča, S 5.17.20.21. b. 185, Čiginj, S 5.17.20.21. b. 692, Črni kal, S 5.17.20.21. b. 160, Črniče, S 5.17.20.21. b. 251, Dane, S 5.17.20.21. b. 899, Dekani, S 5.17.20.21. b. 253, Deskle, S 5.17.20.21. b. 980, Devin, S 5.17.20.21. b. 257, Divača, S 5.17.20.21. b. 259, Doblar, S 5.17.20.21. b. 261, Dobravlje, S 5.17.20.21. b. 474, Dolenji in gorenji Novaki, S 5.17.20.21. b. 1024, Dolina, S 5.17.20.21. b. 269, Dolje, S 5.17.20.21. b. 452, Dornberk, S 5.17.20.21. b. 978, Draga, S 5.17.20.21. b. 275, Drežnica, S 5.17.20.21. b. 277, Dutovlje, S 5.17.20.21. b. 299, Gabrk, S 5.17.20.21. b. 301, Gabrje ob Vipavi, S 5.17.20.21. b. 982, Gabrovec, S 5.17.20.21. b. 106, Kamnje, S 5.17.20.21. b. 108, Kamno, S 5.17.20.21. b. 110, Kanal, S 5.17.20.21. b. 102, Kanalski vrh, S 5.17.20.21. b. 132, Kazlje, S 5.17.20.21. b. 179, Kneža, S 5.17.20.21. b. 116, Kobarid, S 5.17.20.21. b. 195, Kobdilj, S 5.17.20.21. b. 193, Kobjeglava, S 5.17.20.21. b. 201, Komen, S 5.17.20.21. b. 976, Kontovel, S 5.17.20.21. b. 114, Koper, S 5.17.20.21. b. 118, Kopriva, S 5.17.20.21. b. 205, Koritnica, S 5.17.20.21. b. 209, Korte, S 5.17.20.21. b. 136, Kostanjevica na Krasu, S 5.17.20.21. b. 221, Koštabona, S 5.17.20.21. b. 100, Kovčice, S 5.17.20.21. b. 211, Kožana, S 5.17.20.21. b. 213, Kozaršče, S 5.17.20.21. b. 217, Kozjane, S 5.17.20.21. b. 215, Kožbana, S 5.17.20.21. b. 895, Krajna vas, S 5.17.20.21. b. 229, Kred, S 5.17.20.21. b. 1030, Križ (pri Trstu), S 5.17.20.21. b. 233, Križ pri Tomaju, S 5.17.20.21. b. 122, Krkavče, S 5.17.20.21. b. 438, Kromberk, S 5.17.20.21. b. 225, Kubed, S 5.17.20.21. b. 368, Labinje, S 5.17.20.21. b. 370, Ladra, S 5.17.20.21. b. 382, Lazaret, S 5.17.20.21. b. 597, Orehovlje, S 5.17.20.21. b. 496, Osp, S 5.17.20.21. b. 500, Otalež, S 5.17.20.21. b. 271, Otlica, S 5.17.20.21. b. 1005, Padriče, S 5.17.20.21. b. 512, Pavlica, S 5.17.20.21. b. 516, Peč, S 5.17.20.21. b. 514, Pečine, S 5.17.20.21. b. 541, Piran, S 5.17.20.21. b. 545, Planina, S 5.17.20.21. b. 547, Plave, S 5.17.20.21. b. 1007, Plavje, S 5.17.20.21. b. 551, Pliskovica, S 5.17.20.21. b. 553, Podbeže, S 5.17.20.21. b. 528, Podbrdo, S 5.17.20.21. b. 532, Podgorje, S 5.17.20.21. b. 148, Podgrad, S 5.17.20.21. b. 914, Podgraje, S 5.17.20.21. b. 530, Podmelec, S 5.17.20.21. b. 571, Podpeč, S 5.17.20.21. b. 563, Police, S 5.17.20.21. b. 559, Poljane, S 5.17.20.21. b. 567, Poljubinj, S 5.17.20.21. b. 510, Pomjan, S 5.17.20.21. b. 502, Ponikve, S 5.17.20.21. b. 577, Povir, S 5.17.20.21. b. 579, Prapetno Brdo, S 5.17.20.21. b. 1009, Prebeneg, S 5.17.20.21. b. 581, Pregarje, S 5.17.20.21. b. 583, Prelože, S 5.17.20.21. b. 80, Prešnica, S 5.17.20.21. b. 1012, Prosek, S 5.17.20.21. b. 585, Prvačina, S 5.17.20.21. b. 786, Starod, S 5.17.20.21. b. 712, Stomaž, S 5.17.20.21. b. 57, Strmec, S 5.17.20.21. b. 716, Stržišče, S 5.17.20.21. b. 804, Susak, S 5.17.20.21. b. 683, Sv. Peter, S 5.17.20.21. b. 806, Sveto, S 5.17.20.21. b. 742, Šebrelje, S 5.17.20.21. b. 658, Šempas, S 5.17.20.21. b. 1028, Šempolaj, S 5.17.20.21. b. 450, Šentviška gora, S 5.17.20.21. b. 12, Škofije, S 5.17.20.21. b. 734, Škoflje, S 5.17.20.21. b. 732, Škrbina, S 5.17.20.21. b. 448, Šmarje (pri Kopru), S 5.17.20.21. b. 656, Šmarje (pri Sežani), S 5.17.20.21. b. 678, Šmartno pri Kojskem, wS 5.17.20.21. b. 660, Štanjel, S 5.17.20.21. b. 664, Štjak, S 5.17.20.21. b. 794, Štorje, S 5.17.20.21. b. 810, Tatre, S 5.17.20.21. b. 812, Temnica, S 5.17.20.21. b. 24, Tinjan, S 5.17.20.21. b. 818, Tolmin, S 5.17.20.21. b. 822, Tomačevica, S 5.17.20.21. b. 820, Tomaj, S 5.17.20.21. b. 823bis, Topolovec, S 5.17.20.21. b. 1051, Trebče, S 5.17.20.21. b. 829, Trenta desni breg, S 5.17.20.21. AST, CF, Mappe: Archivio di Stato di Trieste, Catasto Franceschino, Mappe catastali (1818–1840) Ajba, 4 Ajdovščina, 5 Anhovo, 10 Artviže, 15 Avber, 7 Bani, 652 Banjšice, 461 Barka, 24 Bate, 27 Batuje, 28 Bazovica, 654 Bilje, 39 Bodrež, 44 Boljunec, 651 Boršt (pri Kopru), 49 Boršt (pri Trstu), 687 Bovec, 353 Brdo, 30 Breginj, 33 Brestovica pri Komnu, 55 Brezovica, 54 Brje pri Komnu, 58 Bukovica, 42 Bukovo, 345 Cerkno, 122 Čadrg, 120 Čepovan, 116 Črnotiče, 447 Čezsoča, 316 Čiginj, 121, Hotična, 143 Hrastovlje, 150 Hribi, 290 Hrpelje, 178 Hruševica, 155 Hrušica, 154 Huje, 160 Idrija ob Bači, 230 Idrija pri Kanalu, 231 Idrsko, 228 Ivanji grad, 94 Izola, 235 Jamlje, 670 Javorje, 201 Jelovice, 198 Jesenica, 200 Kal nad Kanalom, 67 Kamnje, 70 Kamno, 71 Kanal, 72 Kanalski vrh, 565 Kazlje, 90 Kneža, 118 Kobarid, 79 Kobdilj, 126 Kobjeglava, 125 Komen, 130 Kontovel, 660 Koper, 78 Kopriva, 80 Koritnica, 134 Korte, 136 Kostanjevica na Krasu, 92 Police, 363 Poljane, 360 Poljubinj, 365 Pomjan, 332 Ponikve, 327 Povir, 372 Prapetno Brdo, 373 Prebeneg, 675 Pregarje, 374 Prelože, 375 Prešnica, 53 Prosek, 676 Prvačina, 376 Račice, 389 Rakitovec, 3 Ravnica, 392 Reka – Ravne, 393 Renče, 390 Repen, 679 Ricmanje, 682 Rihemberk/Branik, 394 Ritomeče, 396 Robidišče, 398 Ročinj, 402 Rodik, 399 Rožar, 403 Rut, 412 Sabonje, 500 Salež, 680 Sedlo, 478 Sela, 480 Sela na Krasu, 481 Selo, 482 Tinjan, 12 Tolmin, 531 Tomačevica, 533 Tomaj, 532 Topolovec, 534 Trebče, 693 Trenta desni breg, 538 Trenta levi breg, 538 Trnovo, 525 Truške, 543 Ukanje, 547 Utovlje, 553 Vareje, 561 Vatovlje, 594 Veliki Dol, 169 Vipavski Križ, 448 Višnjevik, 594 Vodice, 596 Literatura Arhiv Republike Slovenije 2017. »Franciscejski kataster za Kranjsko, 1823–1869 (Fond).« Dostop 15. avgusta 2017. http://arsq.gov.si/Query/detail.aspx?id=23253. Čeh, M. 2002. »Analiza geodetskih podatkovnih zbirk za potrebe kmetijstva.« Doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani. ESRI Inc. 2008. »Natural breaks (Jenks).« Dostop 9. septem­bra 2017. http://webhelp.esri.com/arcgisdesktop/9.2/index.cfm?­TopicName=Natural_breaks_(Jenks). ESRI Inc. 2013. »ArcGIS 10.2.1 Help.« ArcGIS 10.2.1. Ferlan, M. 2005. »Geodetske evidence«. Ljubljana: Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani. Feucht, R. 2008. »Flächenangaben im österreichischen Kataster«. Diplomska naloga, Technische Universität Wien. Fuhrmann, S. 2007. »Digitale Historische Geobasisdaten im Bundesamt für Eich-und Vermessungswesen (BEV): Die Urmappe des Franziszeischen Kataster«. V Vermessung & Geoinformation 1, uredil S. Klotz, 24–35. Wien: Österreichische Gesellschaft für Vermessung und Geoinformation. Geodetska uprava Republike Slovenije 2001. »Digitalni model višin – DMV 12,5«, območje Primorske. Geodetska uprava Republike Slovenije 2004–2015. »Državna topografska kar­ta 1 : 50.000.« Geodetska uprava Republike Slovenije 2009. »Digitalni ortofoto posnetki, 1 : 5000, območje Primorske.« Geodetska uprava Republike Slovenije 2014. »Digitalni ortofoto posnetki, 1 : 2500, območje Primorske.« Geodetska uprava Republike Slovenije 2016. »Državna pregledna karta 1 : 1.000.000.« Geodetska uprava Republike Slovenije 2017. »Podatkovni sloj Katastrske občine, območje Primorske.« Geografski inštitut Antona Melika SAZU 2016. »Podatkovni sloj mej katastr­skih občin iz časa FK«, delovno gradivo. Mlakar, G. 1986. »Kataster 1, Zemljiški kataster in zemljiška knjiga.« Ljubljana: Tehniška založba Slovenije. Ribnikar, P. 1982. »Zemljiški kataster kot vir za zgodovino.« Zgodovinski časop­is 36 (4): 21–337. Triglav, J. 2009. »Geodetsko-katastrski fondi Arhiva Republike Slovenije.« V Geodetski vestnik 53 (2): 347–361. Verdeber, D. 2013. »Študija možnosti uporabe arhivskih gradiv Franciscejskega katastra za analizo sprememb v prostoru.« Diplomska naloga, Univerza v Ljubljani. 305 doi: https://doi.org/10.26493/978-961-7023-81-7.305-359 Graf 11.1: Prikaz razmerja med površino k. o. in povprečno nadmorsko višino k. o. Graf 11.2: Prikaz razmerja med površino k. o. in povprečnim naklonom k. o. Graf 11.4: Razmerje med številom konjev k. o. in povprečno nadmorsko višino k. o. Graf 11.5: Razmerje med številom oslov po k. o. in povprečno nadmorsko višino k. o. Graf 11.6: Razmerje med številom krav po k. o. in povprečno nadmorsko višino k. o. Graf 11.7: Razmerje med številom ovc in koz po k. o. ter povprečno nadmorsko višino k. o. Graf 11.8: Razmerje med številom volov po k. o. in povprečno nadmorsko višino k. o. Graf 11.9: Razmerje med številom svinj po k. o. in povprečno nadmorsko višino k. o. Slike 11.3, 11.4 in 11.5: Nadmorske višine, naklon in površine k. o. (avtorica zemljevida: Nataša Kolega, vir podlage: GURS) Sliki 11.6 in 11.7: Prikaz števila prebivalstva in gostote prebivalstva na km2 po k. o. (avtorica zemljevida: Nataša Kolega, vir podlage: GURS) Slika 11.8: Prikaz razmerja med številom moških in žensk po k. o. (avtorica zemljevida: Nataša Kolega, vir podlage: GURS) Slika 11.9: Prikaz k. o., za katere obstaja podatek o številu gospodinjstev Slika 11.10: Povprečno število članov gospodinjstva Slike 11.11, 11.12 in 11.13: Število živine po k. o., gostota živine na km2 po k. o. in število živine na prebivalca po k. o. (avtorica zemljevida: Nataša Kolega, vir podlage: GURS) Slike 11.14, 11.15 in 11.16: Število konjev po k. o., gostota konjev na km2 po k. o. in število konjev na prebivalca po k. o. (avtorica zemljevida: Nataša Kolega, vir podlage: GURS) Slike 11.17, 11.18 in 11.19: Število krav po k. o., gostota krav na km2 po k. o. in število krav na prebivalca po k. o. (avtorica zemljevida: Nataša Kolega, vir podlage: GURS) Slike 11.20, 11.21 in 11.22: Število mul po k. o., gostota mul na km2 po k. o. in število mul na prebivalca po k. o. (avtorica zemljevida: Nataša Kolega, vir podlage: GURS) Slike 11.23, 11.24 in 11.25: Število oslov po k. o., gostota oslov na km2 po k. o. in število oslov na prebivalca po k. o. (avtorica zemljevida: Nataša Kolega, vir podlage: GURS) Slike 11.26, 11.27 in 11.28: Število ovc po k. o., gostota ovc na km2 po k. o. in število ovc na prebivalca po k. o. (avtorica zemljevida: Nataša Kolega, vir podlage: GURS) Slike 11.29, 11.30 in 11.31: Število ovc in koz po k. o., gostota ovc in koz na km2 po k. o. in število ovc in koz na prebivalca po k. o. (avtorica zemljevida: Nataša Kolega, vir podlage: GURS) Slike 11.32, 11.33 in 11.34: Število svinj po k. o., gostota svinj na km2 po k. o. in število svinj na prebivalca po k. o. (avtorica zemljevida: Nataša Kolega, vir podlage: GURS) Slike 11.35, 11.36 in 11.37: Število volov po k. o., gostota volov na km2 po k. o. in število volov na prebivalca po k. o. (avtorica zemljevida: Nataša Kolega, vir podlage: GURS) Slike 11.38, 11.39 in 11.40: Število telet po k. o., gostota telet na km2 po k. o. in število telet na prebivalca po k. o. (avtorica zemljevida: Nataša Kolega, vir podlage: GURS) Slike 11.41, 11.42 in 11.43: Elipse standardne deviacije za število posameznih vrst živine po k. o., gostota posameznih vrst živine na km2 po k. o. in število posameznih vrst živine na prebivalca po k. o. (avtorica zemljevida: Nataša Kolega, vir podlage: GURS) Slike 11.44, 11.45 in 11.46: Analize vročih in hladnih točk za število konjev po k. o., število konjev na km2 po k. o. in število konjev na prebivalca po k. o. (avtorica zemljevida: Nataša Kolega, vir podlage: GURS) Slike 11.47, 11.48 in 11.49: Analize vročih in hladnih točk za število oslov po k. o., gostota oslov na km2 po k. o. in število oslov na prebivalca po k. o. (avtorica zemljevida: Nataša Kolega, vir podlage: GURS) Slike 11.50, 11.51 in 11.52: Analize vročih in hladnih točk za število krav po k. o., gostota krav na km2 po k. o. in število krav na prebivalca po k. o. (avtorica zemljevida: Nataša Kolega, vir podlage: GURS) Slike 11.53, 11.54 in 11.55: Analize vročih in hladnih točk za število ovc in koz po k. o., gostota ovc in koz na km2 po k. o. in število ovc in koz na prebivalca po k. o. (avtorica zemljevida: Nataša Kolega, vir podlage: GURS) Slike 11.56, 11.57 in 11.58: Analize vročih in hladnih točk za število svinj po k. o., gostota svinj na km2 po k. o. in število svinj na prebivalca po k. o. (avtorica zemljevida: Nataša Kolega, vir podlage: GURS) Slike 11.59, 11.60 in 11.61: Analize vročih in hladnih točk za število volov po k. o., število volov na km2 po k. o. in število volov na prebivalca po k. o. (avtorica zemljevida: Nataša Kolega, vir podlage: GURS) Slika 11.62: Skupno število živine na gospodinjstvo po k. o. b. 42, Mirnik, S/5.17.20.21 b. 45, Moš, S/5.17.20.21 b. 40, Opatje selo, S/5.17.20.21 b. 49, Podgora, S/5.17.20.21 b. 51, Pevma, S/5.17.20.21 b. 61, Rupa, S/5.17.20.21 b. 64, Solkan, S/5.17.20.21 b. 75, Sovodnje, S/5.17.20.21 b. 71, Šempeter, S/5.17.20.21 b. 69, Šmaver, S/5.17.20.21 b. 73, Štandrež, S/5.17.20.21 b. 66, Števerjan, S/5.17.20.21 Opatje selo, 2335 – 2345 Podgora, 2434 – 2441 Rupa, 2751 – 2753 Solkan, 2836 – 2840 Sovodnje, 3137 – 3139 Šempeter, 3074 – 3079 Šmaver, 3036 – 3049 Štandrež, 3083 – 3086 Števerjan, 2920 – 2933 Dol/Valon, 3694 – 3701 Vipolže, 3916 – 3925 Vrtojba, 3765 – 3767 Vrtojba dolenja, 3772 – 3774 b. 42, Batuje, S 5.17.20.21. b. 959, Bazovica, S 5.17.20.21. b. 58, Bilje, S 5.17.20.21. b. 64, Bodrež, S 5.17.20.21. b. 952, Boljunec, S 5.17.20.21. b. 72, Boršt (pri Kopru), S 5.17.20.21. b. 1039, Boršt (pri Trstu), S 5.17.20.21. b. 549, Bovec, S 5.17.20.21. b. 46, Brdo, S 5.17.20.21. b. 303, Gabrovica pri Komnu, S 5.17.20.21. b. 327, Gojače, S 5.17.20.21. b. 329, Golac, S 5.17.20.21. b. 335, Gorenja vas, S 5.17.20.21. b. 339, Gorjansko, S 5.17.20.21. b. 337, Gorje, S 5.17.20.21. b. 343, Gradin, S 5.17.20.21. b. 349, Gradišče, S 5.17.20.21. b. 347, Gradišče, S 5.17.20.21. b. 341, Grahovo ob Bači, S 5.17.20.21. b. 311, Grgar, S 5.17.20.21. b. 989, Gročana, S 5.17.20.21. b. 987, Gropada, S 5.17.20.21. b. 223, Hotična, S 5.17.20.21. b. 231, Hrastovlje, S 5.17.20.21. b. 999, Hribi, S 5.17.20.21. b. 283, Hrpelje, S 5.17.20.21. b. 239, Hruševica, S 5.17.20.21. b. 237, Hrušica, S 5.17.20.21. b. 247, Huje, S 5.17.20.21. b. 359, Idrija ob Bači, S 5.17.20.21. b. 361, Idrija pri Kanalu, S 5.17.20.21. b. 357, Idrsko, S 5.17.20.21. b. 140, Ivanji grad, S 5.17.20.21. b. 366, Izola, S 5.17.20.21. b. 994, Jamlje, S 5.17.20.21. b. 319, Javorje, S 5.17.20.21. b. 313, Jelovice, S 5.17.20.21. b. 317, Jesenica, S 5.17.20.21. b. 102, Kal nad Kanalom, S 5.17.20.21. b. 386, Ležeče, S 5.17.20.21. b. 394, Lipa, S 5.17.20.21. b. 416, Livek, S 5.17.20.21. b. 414, Ljubinj, S 5.17.20.21. b. 86, Log pod Mangartom, S 5.17.20.21. b. 410, Loka, S 5.17.20.21. b. 400, Lokavec, S 5.17.20.21. b. 406, Loke, S 5.17.20.21. b. 203, Lokev, S 5.17.20.21. b. 402, Lokovec, S 5.17.20.21. b. 235, Lokve, S 5.17.20.21. b. 408, Lom, S 5.17.20.21. b. 961, Mačkolje, S 5.17.20.21. b. 406, Male Loče, S 5.17.20.21. b. 422, Marezige, S 5.17.20.21. b. 421, Markovščina, S 5.17.20.21. b. 426, Materija, S 5.17.20.21. b. 997, Mavhinje, S 5.17.20.21. b. 428, Merče, S 5.17.20.21. b. 1001, Milje, S 5.17.20.21. b. 430, Modrejce, S 5.17.20.21. b. 905, Morsko, S 5.17.20.21. b. 706, Most na Soči, S 5.17.20.21. b. 867, Movraž, S 5.17.20.21. b. 950, Nabrežina, S 5.17.20.21. b. 468, Naklo, S 5.17.20.21. b. 227, Novokračine, S 5.17.20.21. b. 480, Obloke, S 5.17.20.21. b. 482, Obrov, S 5.17.20.21. b. 484, Ocizla, S 5.17.20.21. b. 1003, Oltra, S 5.17.20.21. b. 1055, Opčine, S 5.17.20.21. b. 492, Orehek, S 5.17.20.21. b. 601, Račice, S 5.17.20.21. b. 6, Rakitovec, S 5.17.20.21. b. 605, Ravnica, S 5.17.20.21. b. 607, Reka – Ravne, S 5.17.20.21. b. 603, Renče, S 5.17.20.21. b. 1020, Repen, S 5.17.20.21. b. 1026, Ricmanje, S 5.17.20.21. b. 609, Rihemberk/Branik, S 5.17.20.21. b. 613, Ritomeče, S 5.17.20.21. b. 281, Rjavče, S 5.17.20.21. b. 617, Robidišče, S 5.17.20.21. b. 621, Ročinj, S 5.17.20.21. b. 619, Rodik, S 5.17.20.21. b. 623, Rožar, S 5.17.20.21. b. 638, Rut, S 5.17.20.21. b. 772, Sabonje, S 5.17.20.21. b. 1022, Salež, S 5.17.20.21. b. 744, Sedlo, S 5.17.20.21. b. 752, Sela, S 5.17.20.21. b. 750, Sela na Krasu, S 5.17.20.21. b. 748, Selo, S 5.17.20.21. b. 758, Sežana, S 5.17.20.21. b. 738, Skopo, S 5.17.20.21. b. 740, Skrilje, S 5.17.20.21. b. 764, Slap, S 5.17.20.21. b. 766, Slivje, S 5.17.20.21. b. 1049, Slivno, S 5.17.20.21. b. 768, Smast, S 5.17.20.21. b. 774, Soča desni breg, S 5.17.20.21. b. 774, Soča levi breg, S 5.17.20.21. b. 756, Srpenica, S 5.17.20.21. b. 454, Stara gora, S 5.17.20.21. b. 829, Trenta levi breg, S 5.17.20.21. b. 814, Trnovo, S 5.17.20.21. b. 839, Truške, S 5.17.20.21. b. 847, Ukanje, S 5.17.20.21. b. 857, Utovlje, S 5.17.20.21. b. 871, Vareje, S 5.17.20.21. b. 877, Vatovlje, S 5.17.20.21. b. 267, Veliki Dol, S 5.17.20.21. b. 696, Vipavski Križ, S 5.17.20.21. b. 927, Višnjevik, S 5.17.20.21. b. 929, Vodice, S 5.17.20.21. b. 1058, Voglje, S 5.17.20.21. b. 921, Vogrsko, S 5.17.20.21. b. 931, Vojščica, S 5.17.20.21. b. 933, Volarje, S 5.17.20.21. b. 939, Volče, S 5.17.20.21. b. 935, Volčji Grad, S 5.17.20.21. b. 853, Vrsno, S 5.17.20.21. b. 887, Vrtoče, S 5.17.20.21. b. 887, Vrtovin, S 5.17.20.21. b. 941, Zabiče, S 5.17.20.21. b. 943, Zajelšje, S 5.17.20.21. b. 646, Zakriž, S 5.17.20.21. b. 780, Zatolmin, S 5.17.20.21. b. 726, Zazid, S 5.17.20.21. b. 1047, Zgonik, S 5.17.20.21. b. 642, Žabče, S 5.17.20.21. b. 644, Žablje, S 5.17.20.21. b. 648, Žaga, S 5.17.20.21. Črni Kal, 447 Črniče, 108 Dane, 162 Dekani, 576, Deskle, 163 Devin, 662 Divača, 165 Dobravlje, 166 Dolenji in gorenji Novaki, 309 Dolina, 681 Dolje, 170 Dornberk, 293 Draga, 661 Drežnica, 174 Dutovlje, 175 Gabrk, 190 Gabrje ob Vipavi, 191 Gabrovec, 663 Gabrovica pri Komnu, 193 Gojače, 207 Golac, 208 Gorenja vas, 211 Gorjansko, 213 Gorje, 212 Gradin, 216 Gradišče, 219 Grawdišče, 218 Grahovo ob Bači, 215 Grgar, 197 Gročana, 666 Gropada, 665 Koštabona, 142 Kovčice, 66 Kozjane, 138 Kožbana, 137 Krajna vas, 574 Kred, 148 Križ (pri Trstu), 684 Križ pri Tomaju, 151 Krkavče, 82 Kromberk, 284 Kubed, 144 Labinje, 236 Ladra, 237 Lazaret, 245 Ležeče, 274 Lipa, 251 Livek, 266 Ljubinj, 265 Log pod Mangartom, 56 Loka, 260 Lokavec, 254 Loke, 256 Lokev, 132 Lokovec, 255 Lokve, 152 Lom, 258 Mačkovlje, 655 Male Loče, 256 Marezige, 271 Markovščina, 270 Materija, 276 Mavhinje, 669 Merče, 278 Sežana, 690 Skopo, 474 Skrilje, 476 Slap, 494 Slivje, 692 Slivno, 497 Smast, 498 Soča desni breg, 501 Soča levi breg, 501 Srpenica, 487 Stara gora, 294 Starod, 506 Stomaž, 460 Strmec, 56 Stržišče, 462 Susak, 522 Sv. Peter, 443 Sveto, 524 Šebrelje, 477 Šempas, 426 Šempolaj, 683 Šentviška gora, 292 Škofije, 6 Škoflje, 472 Škrbina, 471 Šmarje (pri Kopru), 671 Šmarje (pri Sežani), 425 Šmartno pri Kojskem, 437 Štanjel, 427 Štjak, 429 Štorje, 512 Tatre, 526 Temnica, 527 Voglje, 697 Vogrsko, 589 Vojščica, 599 Volarje, 600 Volče, 602 Volčji Grad, 604 Vrsno, 550 Vrtoče, 570 Vrtovin, 569 Zabiče, 414 Zajelšje, 608 Zakriž, 416 Zatolmin, 503 Zazid, 468 Zgonik, 691 Žabče, 606 Žablje, 415 Žaga, 417 Imensko kazalo A Abel, W. 25, 292 Agapito, G. 251, 252, 267 B Baedeker, K. 253, 259 Barbina, G. 291 Barthomeuf, L.-T. 115, 117 Baš, A. 64, 77, 81, 84 Baš, F. 81 Battigelli, F. 291 Béaur, G. 285 Beguš, I. 9, 11, 16, 222, 224, 227, 240, 242 Belingar, E. 85, 86 Berengo, M. 243 Bianco, F. 223, 224, 225, 229, 231, 232, 233, 238, 239, 243, 292, 293 Bilimovič, A. 195 Bizjak, M. 10, 11, 19, 130, 131, 132, 133, 134, 135, 136, 137, 138, 139, 145, 146, 147 Blaznik, P. 19, 37, 51, 59, 60, 62, 64, 79, 81, 129, 130, 131, 132, 133, 134, 135, 136, 137, 138, 139, 146, 147, 155, 230 Boegan, E. 268 Bogataj, J. 76, 77, 80, 81, 82, 83, 87 Bohinjec, J. 200 Bojnec, Š. 11, 91, 93, 94, 104, 114, 118 Bonin, F. 65 Bonin, Z. 65, 66 Bras, L. 68, 77, 80, 81, 83, 84, 87 Bratko, I. 203 Braudel, F. 189 Brecelj, A. 182 Breschi, M. 166, 168, 171 Brodmann, G. 161, 165, 167 Brusse, P. 285 Bufon, M. 181, 182 Bugarič, B. 85, 86 Bull, A. 92 C Campagne, P. 92 Carreere, G. 92 Castellarin, B. 231 Celli, L. 181 Cerno, L. 229 Chevet, J. M. 285 Coppola, G. 41, 42, 43, 44 Corazzol, G. 239 Corbellini, R. 229 Corner, P. 92 Costa, E. H. 259 Č Čajanov, A. V. 45 Čeč, D. 256 Čeh, M. 306 Čepič, Z. 51, 59, 81 Černič Istenič, M. 79 Čuk, A. 249, 251, 255, 256, 259 D Damiani, J. B. 224 Darovec, D. 65, 66 Dasler, C. 129 Davis, D. 92 Della Bona, G. B. 157 De Rosa, D. 181 de Vries, J. 38, 42, 43, 45, 75, 77, 299 Dopsch, A. 142 Dorsi, P. 180, 185 Dries, L. 104 Drnovšek, M. 68 Dular, A. 77 E Edeles, E. 259 Ellis, F. 92 Erich, J. 134 Erjavec, F. 196 F Faber, E. 139, 164 Fanfani, T. 280, 284 Ferlan, M. 306 Fertő, I. 93, 118 Feucht, R. 306 Fornasin, A. 10, 239 Francks, P. 92 G Gašperšič, J. 59, 60 Geremek, B. 290, 291 Gestrin, F. 17, 18, 19, 20, 22, 23, 24, 28, 29, 30, 37, 38, 39, 51, 52, 53, 54, 55, 56, 57, 59, 60, 61, 63, 64, 65, 67, 69, 79, 81, 133, 134, 144, 145, 194, 195, 224, 230, 231, 286, 295, 299 Giacomello, A. 232 Giorgetti, G. 238 Golec, B. 67 Golob, F. 78 Gomiršek, T. 11, 60, 281, 282, 292, 294, 296, 298 Goody, J. 291 Gosak, I. 211 Gradišnik, M. 68 Graeub, B. E. 92 Grafenauer, B. 20, 24, 25, 26, 28, 30, 31, 32, 39, 51, 54, 55, 56, 57, 69, 79, 81 Granda, S. 11, 67, 283, 292 Grebenc, J. M. 144, 145 H Habe, F. 251, 256 Hacquet, B. 79 Hassinger, H. 23 Herkov, Z. 145 Hirsch, Th. 135 Hodnik, M. 59, 63 Hoyle, R. 293 Hrobat Virloget, K. 9, 11, 85, 86, 271 I Iancis, P. 157 Ilešič, S. 195, 196 J Jamnik, A. 198, 199 Jingzhong, Y. 92 K Kačičnik Gabrič, A. 68 Kalc, A. 9, 11, 155, 156, 157, 158, 159, 160, 161, 162, 165, 166, 168, 171, 175, 179, 180, 181, 182 Kandler, P. 180 Kariž, S. 256 Karlovšek, J. 210 Kaspret, A. 130, 132, 145 Kavčič, I. 62 Kavrečič, P. 9, 11, 86, 249, 251, 252, 255, 256, 264, 268, 308 Kinsella, J. 92 Klemenčič, V. 85, 86 Klun, V. F. 142 Knežević Hočevar, D. 79 Knific, K. 91 Kociančič, Š. 280, 281 Kolega, N. 9, 11, 159, 328, 329, 330, 332, 333, 334, 335, 336, 337, 338, 339, 340, 341, 342, 343, 344, 345, 346, 347, 348 Kolenc, P. 61 Kosi, M. 18, 26, 27, 32, 67, 144, 146, 147, 148 Kos, M. 129, 130, 132, 134, 135, 136, 137, 138, 139, 146, 157, 172 Kožuh, T. 147 Kranjc, A. 251, 264 Krašovec, S. 95 Kravos-Lombar, A. 210 Kresal, F. 200 Križanič, F. 200 Kuhar, B. 78 L Larsson, J. 8, 10, 11, 44, 45, 91 Latruffe, L. 91, 114 Lavallée, J. 250 Lazarević, Ž. 10, 11, 23, 25, 84, 198, 201, 206, 289 Legiša, Z. 182 Limberger, M. 10 Lorenzetti, L. 10 Ložar, R. 81 M Maček, J. 194 Maister, H. 196, 197, 200 Makarovič, G. 22, 291 Makarovič, M. 77, 79, 84, 87, 296, 299 Malanima, P. 23 Markun, A. 208, 209, 211 Mathieu, J. 10 Matičetov, M. 68 Melik, V. 79, 194, 195, 261, 285, 295 Merkú, P. 158 Mihelič, D. 10, 59 Milano, A. 10, 232 Mlakar, G. 306 Mocarelli, L. 8, 10, 11, 44, 45, 91 Moder, J. 210 Möderndorfer, V. 200 Mohorič, I. 59, 192, 210 Montanelli, P. 158, 160, 161, 162, 163, 164, 165, 167, 168, 171 Monte, M. 239, 240 Morell, M. 10 Müller, F. 263, 264, 266 Murayama, S. 10 Murray, J. 259, 266, 267 N Navarra, E. 162, 166, 168, 171 Nećak, D. 51, 59, 81 Nordhaus, W. 191 Novak, A. 78, 81, 133, 134 Novak, V. 210 O Ogorelec, B. 211 Orel, B. 68, 81 Orožen, I. 137, 138, 139, 144, 145 Otorepec, B. 68, 130, 142, 143 Overton, M. 299 P Pahor, M. 65, 66, 158, 159, 183, 184 Panjek, A. 8, 9, 10, 11, 16, 22, 23, 43, 44, 45, 51, 53, 57, 60, 61, 62, 64, 65, 68, 69, 76, 91, 158, 162, 180, 181, 184, 223, 231, 233, 244, 250, 251, 272, 281, 295, 299 Paravicini, W. 134, 135 Patik, L. 211 Pavlin, V. 131, 132, 137, 138, 139, 147, 283 Pavlovec, R. 279 Pazze, P. A. 264, 265, 266 Pevec, A. 200 Pickl, O. 23 Pirc, I. 201, 202 Pretnar, J. 211 Puc, M. 251, 263, 264, 267, 268, 269, 270, 271 R Račič, B. 210 Raggio, O. 293 Rajšp, V. 60 Ratkajec, H. 9 Redfield, R. 293 Redlich, O. 129 Ribnikar, P. 306, 307, 308, 311 Romano, R. 23 S Samuelson, P. 191 Sava, C. 229 Savnik, R. 251, 255, 256, 257, 259, 260, 264 Schaffenrath, A. 257 Schwind, E. 142 Sedej, I. 78, 79, 80, 81, 82, 87 Seiser, G. 294 Semerani, L. 181 Senjur, M. 190, 191 Seume, J. G. 253 Shaw, T. R. 249, 251, 252, 253, 255, 259, 264, 267, 269 Simoniti, V. 16, 18, 25, 33 Sirk, D. 301 Skrinjar, P. 183 Slavec Gradišnik, I. 77, 78, 79 Smerdel, I. 77, 79 Spufford, P. 146 Strehlke, E. 135 Š Šmitek, J. 60 Šorn, J. 15, 16, 17, 18, 21, 22, 24, 35, 36, 37, 53, 59, 292, 299 Štih, P. 16, 18, 25, 33, 129, 145 Šumrada, J. 230 T Tagliaferri, A. 220, 230, 231 Tenenti, A. 23 Terpin, M. 63 Thoen, E. 45 Tobin, J. J. 253 Toppen, M. 135 Trček, F. 193, 194 Triglav, J. 306 Trošt, J. 68, 210 U Umek, E. 67 Uratnik, F. 199, 206 V Valceschini, E. 92 Valenčič, V. 16, 22, 26, 36, 59, 60, 68, 82, 157 Valentinitsch, H. 21, 23 Valvasor, J. V. 52, 58, 59, 63, 64, 66, 67, 68, 83 van Bavel, B. 293 van der Ploeg, J. D. 92 Verbič, M. 21, 26, 62, 63, 231 Verdeber, D. 306 Vilfan, S. 27, 56, 64, 65, 67, 129, 144, 146, 223, 282 Vogrič, I. 182 Voje, I. 35, 63 Volpi Lisjak, B. 179, 182 Vošnjak, J. 208 Vrhovec, I. 54 W Wiessner, H. 135 Z Zahn, J. 134, 147 Zanini, A. 232, 233 Zdovc, H. 210 Zubini, F. 180 Zwitter, F. 51, 54, 129, 130, 155, 164 Ž Žiberna, J. 270, 271 Žitko, S. 65 Žižek, A. 130, 134 Žontar, J. 15, 28, 34, 35, 38, 51, 54, 55, 56, 57, 59, 61, 62, 64, 130, 144, 231 361 Žarko Lazarević raziskuje na Inštitutu za novejšo zgodovino in kot redni profesor predava na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem. Ukvarja se z gospodarsko zgodovino, vsebinsko posega na različna področja gospodarskega razvoja, od razvoja kmetijstva, zadružništva in denarnih zavodov ter procesa industrializacije do dolgoročnega strukturnega spreminjanja gospodarsko-socialne podobe Slovenije. Aleksander Panjek je doktor gospodarske zgodovine in redni profesor na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem. Raziskuje ekonomsko in socialno zgodovino novega veka, vsebinsko se osredotoča na agrarno gospodarstvo, kmečko družbo, kulturno krajino in nasploh zgodovino podeželja posebej primorskega prostora. Je slovenski član strokovnega odbora Mednarodnega združenja za zgodovino Alp.