Listek. 251 za dijaka pa je vedno manj. Povsod na svetu je običaj, da skupna alma mater veže svoje sinove tudi v poznejših letih. Porabljajoč »Slovenijino« spomenico o njeni petin-dvajsetletnici, pošiljamo torej svoje letošnje poročilo bivšim »Slovenijanom« z upanjem, da pristopijo sami med podpornike, in da bedo širili zanimanje za naše piepotrebno društvo v svojih krogih.« Darovi naj se pošiljajo prvemu društvenemu blagajniku, vč. gospodu dr. Frančišku Sedeju, c. in kr. dvornemu kapelami in ravnatelju v Avgustineju na Duuaju, I., Augustinergasse 7. Drugi koncert »Glasbene Matice«. Dne 18. aprila t. 1. poteče četrto leto, odkar je nastopila »Glasbena Matica« prvič v javnosti z lastnim zborom, ki se je zbral pod njenimi krili in pod vodstvom rajnega dr. Frana Grossa. Zbor je vzbudil takoj s prvim nastopom občno in trajno pozornost po svoji odličnosti, i kar se tiče mogočnosti in moške lepote glasov, i kar se tiče točnosti in resnosti v izvajanju. Če pregledamo danes po štirih letih dosedanje delovanje rečenega zbora, ki je sedaj impozantno pomnožen z ženskim zborom, moramo pripoznati, da si je s tem razširila »Glasbena Matica« izdatno svoj delokrog, ki je bil dotlej omejen na izdavanje slovenskih skladb in na vzdržavanje šole na društvene stroške, in da se je povzdignila do višine koncertnega zavoda »par excellence«. Kot koncertni zavod je zadobila »Glasbena Matica« ugled kot boriteljica za pro-sveto slovenskega naroda; narod ji je za to hvaležnost dolžan, ker ga kliče občno kulturno gibanje na tekmovanje z bratovskimi, a tudi z drugimi narodi tudi na glasbenem polju. Zadnji, to je drugi redni koncert letošnje sezone, ki ga je priredila »Glasbena Matica« v ponedeljek, dne ir. marcija t. 1. v redutni dvorani v Ljubljani, je posebno znamenit za zgodovino glasbenega, hkrati tudi duševnega delovanja med Slovenci, to pa, ker se je glasila pri tem koncertu raz slovenski koncertni oder prvič orkestralna simfonija. Minili so časi. ko smo se veselili tako zvanih »besed« in se zadovoljili z njih malenkostnimi vzporedi. Večji ali manjši zbori, previdno izbrani, kar zadeva tehnične težkoče, mični četverospevi, tu in tam solopetje, časih tudi kaka kompozicija za to in ono glasbilo, so se menjavali, da so nas nekako homeopatičuo seznanjali z vrlinami posameznih skladateljev. Vse priznanje tem »besedam« ; kajti ni smeti prezreti, da so nas one izobraževale in pripravljale polagoma k intenzivnejšemu zanimanju za glasbo, katero rodi zahtevo po koncertih višje in najvišje stopnje. Nasprotno pa tudi ne smemo prezreti, da je skok k velikim koncertom »Glasbene Matice« od bivših »besed«, ki smo jih imeli ravnokar v mislih, velik, in da smo s tem skokom preskočili mnogo, mnogo vmes se nahajajočih razredov glasbene vzgoje. Da je zvršilo slovensko občinstvo ta skok uspešno, in da je našla »Glasbena Matica« za svoje velike produkcije, kakor n pr. za Dvofakov »Stabat mater«, Haydnovo »Sivarjenje« ali pa za Gallusu posvečeni koncert ne le navdušen zbor v potrebno velikem številu in s požrtvovalno vztrajnostjo, ampak tudi paziio zani-majoče se in hvaležno občinstvo> vse to kaže, da se je ugodilo s preustrojitvijo »Glasbene Matice« v koncertni zavod nujni potrebi slovenskega naroda, in da je le-tega duševni napredek že dolgo hrepenel po izdatnejši mu/.ikalni hrani, nego se mu je ponujala do zadnjega časa. Z uvedbo orkestralne simfonije smo se osvobodili povsem vsakega malenkostnega duha, ki bi nam hotel braniti višji vzlet. V tem je pa zgodovinski pomen, katerega smo že zgoraj pripisovali zadnjemu Matičiuemu koncertu Vršil se je rečeni koncert v razprodani dvorani. Na podlagi nalašč izdanega navodila za razumevanje glavnih motivov in priloge, obsegajoče motive v notah, je zasledovalo občinstvo s slastjo glasbeni kras dr. Antona Dvof aka simfonije za veliki orkester v D-duru op. 0 O. Prav po sreči je bilo izbrano to velikansko 252 Listek. delo instrumentalista, čegar ime je prestopilo že davno ožje meje domovine skladateljeve in tudi meje kulturnih držav starega sveta, instrumentalista, kateri slavi v zadnjem času posebno v Ameriki, novem 'svojem bivališču, prave triumfe. Omenjeno vodilo za razumevanje motivov karakterizuje jako prikladno pojedine stavke simfonije. Prvi stavek »allegro non tanto« pripominja nam čarobni kras gozdne veličastnosti. Ta nazor nam opravičuje intenzivna uporaba lesnih trobil za glavno temo, značilno spremljanje in izvajanje motivov po gozdnih rogovih, prvi klicni motiv z odgovarjajočim odmevom in idilska piščal s svojo pastirsko melodijo. Drugi stavek »adagio« s čuta polno liriko speva o krasu gozdne tišine. Blaženost nam širi srce in vzbuja tiho radost. Tretji stavek »scherzo« nas zvabi v vrtinec bujnega življenja med rajajoči narod (češki ples »Furiant«), da nam srce vzkipi k jednakemu veselju, da se tudi mi oživimo z veseljaki okoli nas; oblada nas razkošna radost. V četrtem stavku »allegro con spirito« uživamo veličastvo in mogočnost absolutne umetne glasbe. Organski zvršuje le-ta zadnji stavek celokupnost s prvim stavkom, s katerim je soroden v temah. Stopnjevani so tu motivi v velikansko celoto. Razpeljava tega stavka je absolutno tematna, organski jednotna, blesteča in genijalna. Igraje se uporabljajo v sijajnih oblikah najtežja kontrapunktna sredstva. Simfonija ta je umotvor; organska in tematna jednola ji daje značilo klasičnosti; kajti le ono delo je klasično, ki je vseskozi jedinstveno. Motivi poetične invencije in čudovite milobe navzlic svoji izvirnosti ne zatajujejo sorodnosti s češko narodno pesnijo; na nje podlagi so vzrasli kakor cvetke iz plodovitih tal in ravno s tem dajejo celemu delu oni slovanski značaj, ki čini Dvofčikovo glasbo originalno, s tem pa prikupljivo vsem narodom. Da zna Dvorak v vsaki fazi duhovitega simfonijskega razvoja, v zoževanju, v razširjanju, v spletanju in stopnjevanju, v ritmizovanju, frazovanju ter vračanju vedno ohraniti jasnost in ves čar nežnosti, to svedoči o njega ingenijoznosti, in to ga stavi med skladatelje, katerim je usojeno, da jih prežive dela do najpoznejše bodočnosti. Sledila sta tej monumentalni simfoniji dva ženska zbora, dra. Ivana Brahmsa »Glasovi s strun polno done"« in pa »Vrtnar« s spremljevanjem dveh rogov in harpe. Združenje le-teh sonornih glasbil z nežnim ženskim glasom je kaj nenavadno. Nenavadna je tudi melodija. Posebno melodija prvega zbora v miksolidičnem tonovem načinu je zanimiva in jo je smatrati kot duhovito označevanje »razdrtega življenja« in »potrtega srca«, o kojem govori uglasbena beseda. Iz obeh milobnih skladb veje melanholija ali vsaj sentimentalnost, kakeršna se rodi v mladi sanjajoči glavici v tihi pozni noči. Plodoviti češki skladatelj Karol Bendl nas je razveselil tudi v tem, kakor že v mnogih prejšnjih koncertih, z jednim svojih mnogih zborov, namreč s »Tamborjem«. Kakor v vseh doslej proizvedenih, podaje nam tudi v zadnjem moškem zboru značilna faktura Bendlove muze v krepkih, a tudi v liriških odstavkih obilo spretno in melodijozno obdelanega blaga, kateremu treba priznati veliko muzikalno vrednost. Domače skladatelje je zastopal to pot Stanko Pirnat, za širšo javnost nov talent. Upajmo, da bode ta talent tudi toli plodovit, kolikor je nadobuden. V Pirnatovem mešanem vokalnem zboru »Žalost« nas je posebno to razveselilo, da je zložen v pristnem narodnem duhu. Milina narodne pesni klije ljubko iz Pirnatovih strun, prijazno nas pozdravljajoča. S svojo priprostostjo si je pridobil ta najnovejši pojav med domačimi skladbami hipoma naše simpatije, in radosten sprejem mu je zagotovljen povsodi, kjerkoli se bode glasil. Invencija je plemenita, kolorit vselej prikladen besedi. Globoko vpliva na poslušalca stopnjevanje prvotnega motiva pri zadnji kitici, izražujoči žalost po izgub- Listek. 253 ljeni sreči, do tragične višine. Prisrčna je bila ovacija, katero je naklonilo občinstvo navzočnemu skladatelju. Impozantuo se je končal koncert z zborom »Aleluja« iz Handlovega oratorija »Mesija«, spremljevanim z orkestrom Več kot poldrugo stoletje že vzbuja ta večno mlada skladba občudovanje širnega sveta. Mogočna ritmika, trdno in krepko napredujoči basi dajejo Handlovim skladbam značaj neustrašene odpornosti in resne možatosti. Handlov glas je kakor kladivo, ki drobi skale. Sedaj še nekaj o proizvajanju. Le-to je svedočilo znova o izbornosti neutrudnega vodje, gospoda Mateja Hubada in njega idealni smeri. Njegova navdušena euergija je žela nove uspehe in utrdila mu vnovič veliko spoštovanje, katero si je priboril mladi naš umetnik po resnosti in značajnosti svojega mišljenja. Vojaška godba je zvršila simfonijo pod gosp. Hubada vodstvom efektno in v vseh delih s točnostjo in nepričakovano razumnostjo. Jednako se je proslavil zbor. Obče priznaue vrline dičnega tega oddelka »Glasbene Matice« so tekmovale uspešno s sijajem, s katerim je očarala simfonija ves koncert. Naj nam ostane »Glasbena Matica« na taki zdravi podlagi, na kakeršni stoji sedaj. Geslo ji bodi: le vedno više, više, in izpolnila bode plemeniti poklic, da vzgajaj narodu srce in ponos. —oe— Ivan pl. Zaje, znameniti hrvaški skladatelj, je slavil pred malo dnevi svoj 60. rojstni dan in petindvajsetletnico svojega delovanja v Zigrebu kot ravnatelj opere in skladatelj. Njegovo delovanje v tej dobi je za hrvaško umetno glasbo velikega pomena ; kajti plodovit njegov genij je tačas ustvaril vsakovrstne miloglasne skladbe, ki so toliko uspešneje vplivale na hrvaško narodno življenje, kolikor bolj in bolj je skladatelj — sam hrvaški Primorec (Rečan) — porabljal resnično narodne motive. Zajčeva ljubka opera »Mesečnica« kakor tudi njegova živa opereta »Mornarji na krov« sta tudi ljubljanskemu gledališču že mnogo let privlačni sili. Do večjh Zajčevih oper se naše gledališče še ni popelo; toda kateremu slovenskemu pevcu, da, kateremu izobraženemu Slovencu sploh, navzlic temu niso znane veličastne njegove skladbe: »Bože živi, blagoslovi«, »Večer na Savi«, »Glasna jasna«, »Cmogorac Crnogorki«, »Nočni stražari«, ali najveličastnejše opere »Nikola Subič Zrinjski« vsaj imposantni konec »U boj!«? Te in jednake skladbe Zajčeve ne odmevajo samo pri javnih nastopih naših pevskih društev, temveč tudi v zasebni veseli družbi v mestu in na deželi. Rojaki so skladatelju hvaležni in slavili so ga prve dni m. m na dostojen način. »Narodno zemaljsko kazalište« v Zagrebu, za katerega muzikalne proizvedbe ima Zaje največjih zaslug, priredilo mu je 2. in j. dan m. m. »svečani predstavi«. Bila nam je ugodna prilika, biti pri teh predstavah, in reči nam je, da sta bili krasni, kakor je v Zagrebu ob jednakih prilikah navada, in točni, kakor je možno samo pod sedanjo vzorno intendanco. Za primernim proslovom pesnika A. Harambašiča, ki ga je govorila mojsterski znana tragediuja Strozzi, sledili so sami Zajčevi proizvodi za glasbila, za pevske zbore in za soliste. Najtočnejši so bili prizori iz opere »Nikola Subič Zrinjski« ; pevci in uprizorniki so se kosali, da bode predstava na isti višini, kakor umotvor sam. Med pevskimi društvi je manjkalo najstarejšega »Kola«, ne da bi le-to manj častilo slavljenca, kakor druga društva, temveč, kolikor je razvideti, je temu vzrok vodstvo —• torej osobne stvari — in morda nekoliko tudi politične diference teh društev. To bi se vsaj ob jednakih prilikah ne smelo kazati; in res se je tako početje kaznovalo nekako samo ob sebi: zbori se niso popeli do dovršenosti, zlasti ne zbor »Cmogorac Crnogorki«.