KRONIKA
Razmišljanja ob 8. marcu
Tovarišice
in tovariši
Spet je pred nami (oziroma za nami — odvisno pač od prizadevnosti raznašalcev na vašem terenu) praznik, ki je bolj kot katerikoli drugi značilen po tem, da ga še vedno »praznujemo« najraje le enkrat na leto. Bodimo odkriti — čeravno smo sko-raj dve leti praznovali »mednarodno leto žena«, se le-to v tistih povsem konkretnih posledicah, ki nas navadno najbolj zani-majo, ne odseva preveč. Res smo marsi-kaj spremenili — tako, na splošno — toda najrazličnejši utrinki iz življenja okoli nas in pa ta brezobzirna statistika, ki ne po-zna »objektivnih in subjektivnih težav«, ampak nam le suho pripoveduje o najraz-ličnejših plateh življenja, nas prepričuje-jo, da bi morali še marsikaj storiti, pred-no bi lahko zadovoljno zaspali na lovori-kah.
žal pa se marsikje in marsikdo še da-nes ni prav ujel pri razpravah o 8. marcu. Na sestankih, na katerih računajo, kakšno darilo bi lahko kupili sleherni zaposleni, ali bi jim postavili na mizo šopek rož ali lak za lase — ali pa bi kar vso kvoto za-pravili na skupni požrtiji, so že čisto po-zabili na besede, ki smo jih v teku med-narodnega leta žensk nekoliko močneje poudarjali. Da naj bi imel ta praznik pred-vsem razredno obeležje, revolucionarno vsebino, saj je kot takšen tudi nastal, smo rekli. In da naj bi ga letos praznovali v znamenju pomembnih jubilejev, ki dajeta ton vsem letošnjim prireditvam in akci-jam. Pa da bi kazalo ob tej priložnosti spet pogledati — v vseh sredinah — kakš-ne uspehe smo pravzaprav že dosegli in kaj bi še morali storiti, smo se tudi zme-nili. S tem, s takšnim načinom praznova-nja, seveda ne bi krnili tistih človeško-in-timnih sestavin tega praznika, zaradi ka-terih je le-ta postal doživet, vseljudski. Rekli bi lahko celo — enega obeležja brez drugega niti ne more biti ...
No, in če že govorimo o praznovanju 8. marca, potem moramo pač ugrizniti v kislico in pripomniti, da bi ob tej prilož-nosti (v nekaterih sredinah) tudi žene sa-me lahko rekle besedo ali dve o ustrezno-sti praznovanja in reševanja njihovegapo-ložaja v tej sredini nasploh. Kdo, namesto njih, naj, recimo, udari po mizi in vrže direktorju, ki je prišel lansko leto v neki tekstilni tovarni v obrat s polnitn naroč-jem lično zavitih sprejev, njegovo kramo v glavo ali kam bi pač zadela? Zakaj? Za-to, ker te iste, na ta veseli dan obdarova-ne ženske, vsak dan delajo v tako neznos-
nih klimatskih razmerah, da se »tisti iz pisarn« le redko prikažejo v dvorani, ker sta tu pač neznosen hrup in vročina. In ker za ureditev tega problema nikdar ne ostane dosti denarja, čeprav ... No, pu-stimo to.
Hočemo samo reči: dejstvo, da vsi go-vorniki takrat, ko nagovarjajo poslušalce, vedno postavijo »tovarišice« na prvo me-sto, dosledno vedno pred tovariši, še ni dokaz enakopravnosti žensk. Marsikje se namreč zadovoljijo samo s tem ...
Z.Š.