KiBiilriKA SVETOVALNEGA IN TtRAPgVTSKEGA RAZGOVORA 81 | KIBERNETIKA SVETOVALNEGA IN TERAPEVTSKEGA RAZGOVORA Lea Šugman Bohinc KLJUČNE BESEDE: kibemetika drugega reda, teorija konverzacije, interpretativna (mentalna) aktivnost, rekurzivnost, komunikacija, razgovor, dogovor, učinkovitost razgovora, razumevanje razumevanja KEYWORDS: second-order cybernetics, conversation theory, interpretative (mental) activity, recursivity, communication, conversation, agreement, efficiency of conversation, understanding understanding POVZETEK Avtorica uporabi konceptualni oicvir kibernetike drugega reda in znotraj nje teorijo razgovora (Pask, zadnja različica, 1992). Mentalno aktivnost razume kot interpretativno, pri čemer se interpretacije kot proizvodi vsakega procesa interpretiranja rekurzivno vnašajo v nadaljnji proces interpretiranja. Avtorica opredeli razlike med konceptoma komunikacije in konverzacije. Definira osebni in skupni koncept, udeležence v razgovoru, rekurzivni razvoj razgovora med dvema in več udeleženci razgovora. Nadalje opredeli začetek in konec razgovora, neizogibno (medosebno interpretativno) konfliktnost v razgovoru ter njegove možne proizvode: strinjanje, sporazum o nestrinjanju, nova skupna analogija. Navedeno prikaže na primeru svetovalne in terapevtske interakcije, kjer ohranjanje razgovora ob omenjenih njegovih proizvodih vzpostavlja in zagotavlja kriterij učinkovitosti svetovalnega ali ~a2 PSIHOLOŠKA OBZORJA- HORIZOM$ OF i>$yCHOLOGY 98 / 4 terapevtskega razgovora. Ob kibernetski epistemološki predpostavki udeleženih opazovalcev je temeljnega pomena hermenevtična epistemološka predpostavka, ki vpelje razumevanje razumevanja drugega na podlagi vsakokratnega dogovarjanja o skupnih pomenih interpretacij, ki jih udeleženci podelijo in razvijajo skozi razgovor do točke, na kateri se strinjajo, da je njihovo sodelovanje v svetovalni ali terapevtski interakciji uresničilo dogovorjeni namen. ABSTRAa The authoress uses the conceptual frame of Second-Order Cybernetics and within it the Conversation Theory (Pask, last version, 1992). Mental activity is understood as interpretative, with the interpretations, as the products of each process of interpretation, being recursively included into the next process of interpretation. The authoress defines the differences between the concepts of communication and conversation. She defines a personal and a common concept, the participants in a conversation, the recursive unfolding of conversation between two or more participants in a conversation. Further, she defines the beginning and the end of conversation, the inevitable (interpersonal interpretative)conflictness in a conversation as well as its possible products which are: agreement, agreement on disagreement, new common analogy. All this is shown in the context of counselling and therapeutic interaction where the maintainance of conversation, along with the conversation products mentioned, constitutes and provides the criterion for the efficiency of counselling or therapeutic conversation. Beside the cybernetic epistemological premise of a participant observer, the hermeneutic epistemological preposition is essential which introduces understanding the understanding of the other, on the basis of each respective negotiating upon common meanings of interpetations that the participants share and unfold in a conversation until the point is reached where they all agree that their cooperation in a counselling or a therapeutic interaction has fulfilled the (previously) defined purpose. KIBERNEriKA SVETOVALNEGA retativne, saj je vsako spoznavanje izraz spoznavalčevega posebnega položaja, s katerega opazuje in spoznava, funkcija njegovega specifičnega razumevanja, 84 PSIHOLOŠKA OBZORJA-HORIZONS OF PSYCHOLOGY 9»/m interpretiranja. Pask zavzema stališče, da s teorijo konverzacije oziroma njeno sodobno izpeljanko - teorijo interakcij akterjev - in razvijanjem ter proučevanjem njune široke uporabe v najrazličnejših dinamičnih sistemih sodelujemo v splošnem, sirom po svetu razprostirajočem se "novem valu" in v pomembnem "novem valu" raziskovanja. KOMUNIKACUA IN KONVERZACIJA Pask (1980: 999) jasno razlikuje med pojmoma komunikacije in konverzacije. Komunikacijo opredeljuje v skladu s teorijo komunikacije kot prenos in transformacijo signalov in v tem okviru je vrednost komunikacije v njeni "točnosti" ter "verodostojnosti", ki ju ugotavljamo (ali, točneje, konstruiramo) z zamišljanjem "pravilnih" in "napačnih" vrednosti v kontekstu propozicionalne ali opisne in verjetnostne logike. Po teoriji komunikacije temelji prenos informacij na selekciji stanj enoznačno opredeljenih oddajnikov in prejemnikov. Za razliko od tega je po Pasku vrednost konverzacije v sporazumu, ki ga dosežejo udeleženci razgovora na različne načine, na primer na podlagi spraševanja in odgovarjanja ipd., pri čemer pa vprašanja in odgovori nimajo in ne predpostavljajo nobene "dejanske" resničnostne vrednosti. Sporazum si lahko predstavljamo kot usklajene resničnostne vrednosti znotraj logike samega postopka konverzacije, v katerem udeleženci ragovora skozi delitev konceptov dosežejo nek dogovor. Za udeležence v razgovoru je značilno (za razliko od vnaprej nedvoumno opredeljenih oddajnikov in prejemnikov), da je njihov razgovor sicer odvisen od njihove avtonomnosti in medsebojnega razlikovanja, vendar hkrati ustvarja tudi nova razlikovanja. Iz opisanih razlik je razvidno, da "komunikacija ni nujno tudi konverzacija" (Pask, 1980: 1001), četudi konverzacija vedno zahteva vsaj nekaj komunikacije. Tako je, na primer, sprejemanje odločitev o določenih poslovnih vprašanjih v nekem podjetju največkrat rezultat ene same (vodilne) osebe ali (vodilne) skupine, ne pa dogovor kot proizvod razgovora vseh udeležencev, ki so izmenjali oziroma drug drugemu razložili svoje koncepte in obenem ohranili medsebojno različnost. Poleg tega, meni Pask, lahko govorimo o življenjsko nujni komunikaciji na primer med deli človeškega organizma in viri hrane ipd., nikakor pa v tem kontekstu ne moremo govoriti o opisani komunikaciji kot o konverzaciji. Podobno velja za komunikacijo na primer posameznika z ustanovo - podjetjem, državo, "šolo mišljenja", šolsko zbornico ali kolegijem itn., kar gotovo ni razgovor v smislu Paskove definicije. KiBERNSriKA SVETOVALNEGA IN TERAPEVTSKEGA RAZGOVORA 85 Seveda meja med komunikacijo in konverzacijo v opisani situaciji ni jasna in enoznačna. Tako se lahko, na primer, z metodo biološke povratne zanke naučimo "pogovarjati", barantati, dogovarjati s svojimi telesnimi organi in njihovimi fiziološkimi funkcijami. Ali pa se pogovarjamo s svojo družino, skupino prijateljev itn. na način Paskovega razumevanja razgovora. Pask in Gregory opredeljujeta konverzacijo kot "naravni jezik v dejanju - proces, s katerim namerno uporabljamo jezik, da bi naredili sebe in svet razumljivega eden drugemu" (Pask, Gregory, 1986: 204), torej sogovornik sogovorniku, Konverzacija torej (v skladu s Paskovo definicijo) ni komunikacija podatkov niti ni sredstvo nadzora vedenja enega udeleženega akterja nad drugim ali drugimi. Konverzacija je prav nasprotna nadzoru in vodi k zmanjševanju urejenosti, pravilnosti. Skozi razgovor lahko vsi udeleženi akterji povečajo bogastvo svojih (osebnih) konceptov in morda na koncu delijo kak (skupni ali javni) koncept. Tako kot konverzacija ni komunikacija, tudi prenos informacij ni tak, kot ga opredeljuje komunikacijska teorija, saj pomen informacije ni vsebovan v sporočilu, ki ga posreduje odpošiljatelj, temveč je pomen vsakokratna interpretacija tistega, ki sporočilo prejema, torej interpretira. V tem pomenu mora razgovor vključevati neke vrste vzajemno razumevanje, nekakšno usklajenost med udeleženci - ti morajo po Pasku (1987: 18-19) razviti, oblikovati dogovor, sporazum, strinjanje (pa četudi "strinjanje glede nestrinjanja", po R. D. Laingu, 1977). Tako je, na primer, izobraževanje (za razliko od šolanja) mogoče le, če se učitelj nauči prav toliko ali še več od svojega učenca, kot naj bi se učenec naučil od svojega učitelja (menim, da to velja tudi za vsako supervizijo, pri kateri se supervizor uči od svojega supervizanta in obratno). Nedvomno lahko enako trdimo za svetovanje in psihoterapijo, ki sta uspešna in učinkovita le toliko, kolikor omogočata vzajemno spoznavanje, učenje in spreminjanje obeh udeleženih akterjev, torej tako svetovalca oziroma terapevta kot klienta (klientskega sistema). UDELEŽENCI V RAZGOVORU Kdo vse je lahko udeleženi akter v konverzaciji^ Pask opredeli udeleženca kot "P-posameznika" oziroma "psihosocialno individuacijo" (Pask, 1992: 26-31), ki je zelo splošna oznaka za najrazličnejše entitete - ustrezen se mi zdi izraz psihosocialna kontinuiteta (strnjenost, ki se nanaša na organizacijsko sklenjenost, kot jo opredeljujem v nadaljevanju) - od posameznikove "8^ PSIHOLOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOLOGY 98/4 "podosebnosti" ali različnih sistemov prepričanja do posameznika v običajnem pomenu osebe oziroma osebnosti pa skupine ljudi, družbe, kulture ali naroda in analogno do kakršnega koli biološkega podsistema v smislu imunskega ali hormonalnega idr. sistema organizma. Vsaka od teh entitet (konceptualnih organizacijskih sklenjenosti) je upravičena do opazovanja in samoopazovanja, opredelitve in samoopredelitve meja opazovane in samoopazovane entitete. Značilnosti P-kontinuitete so: organizacijska sklenjenost oziroma zaprtost (avtonomnost), informacijska (strukturna) odprtost (Humberto R. Maturana, 1975, govori o avtopoiesis in strukturni odprtosti, Francisco J. Várela, 1975, pa o organizacijski zaprtosti oziroma sklenjenosti in koontogenezi) in samoorganiziranost (avtopoiesis). Samoorganiziranost je raziskoval Heinz von Foerster (npr. v Self-Organization, 1994). Naj na kratko opišem organizacijsko sklenjenost sistema kot njegovo avtonomnost, takšno organiziranost njegove strukture, na podlagi katere se sistem identificira kot tak oziroma ga kot takšnega identificira drug sistem (tako, na primer, organizacijsko sklenjenost jezika določa njegova sintaksa, organizacijska zaprtost neke teorije se kaže v njeni strukturi, po kateri to teorijo identificiramo kot kategorijo, razred zase). Informacijska odprtost sistema zagotavlja njegovo zmožnost sprejemanja informacij in spreminjanja strukture, kar (in dokler to) ne ogroža integritete njegove organiziranosti. Samoorganiziranost sistema pomeni njegovo značilnost, da sam organizira (upravlja s) svojo organizacijo. Soroden, skoraj zamenljiv pojem v kontekstu živih organizmov je avtopoiesis treh čilenskih avtorjev Maturana, Várela in Uriba, 1974 (po von Foerster, 1990). Avtopoiesis se nanaša na organizacijo živih organizmov in pomeni organizacijo, ki se z vsako operacijo znova vzpostavlja, rekonstituira, obnavlja. Delovanje takšnega sistema se razlikuje od delovanja po običajnem modelu input/ transformacija/ output (z vgrajenim korektivnim mehanizmom povratne zanke). Značilnost samoorganizirajočega sistema namreč je, da vsak output (na primer nek proizvod, tudi sam konceptj, uporabe določenega koncepta,) uporabi kot novi input (proizvedeni koncept, znova uporabimo), s čimer se delovanje sistema krožno sklene, zapre (bodisi da se razvijajo vedno novi koncepti^ ali pa se koncept, samoproizvaja, obnavlja). Vsaka organizacijska oblika kot produkt procesa organiziranja sistema postane podlaga, izhodišče za nov proces organiziranja. Zaradi opisane lastnosti samoorganiziranosti je delovanje takega sistema netrivialno (von Foerster, 1991), saj se vzorec (algoritem) njegovega delovanja spremeni z vsako izvedeno operacijo in ga je praktično nemogoče "preračunati" ter napovedati. KiBERNETIKA SVETOVALNEGA IN TERAPEVTSKEGA RAZGOVORA 87 Za namen pričujočega prispevka se bom omejila na običajno predstavo psihosocialne kontinuitete kot posamezne osebe, pomembno pa je, da pri svojem konkretnem delu upoštevamo prepletanje najrazličnejših udeleženih akterjev v interakciji psihosocialne pomoči, torej tudi akterjev-sistemov v smislu družine, raznih ustanov, družbe itn., pa tudi podsistemov znotraj posameznika (konverzacijo med njimi imenujem "notranji razgovor"; glej Sugman Bohinc, 1996a, magistrsko delo). KONCEPT KONCEPTA Za Paska sta osebi A in B, na primer svetovalec oziroma terapevt in klient, "v" konverzaciji takrat, kadar skozi aktivno jezikovno interakcijo izmenjujeta svoje osebne koncef^te (T^ in T^) tako, da je rezultat razgovora obogatitev njunih osebnih konceptov kot tudi njuna delitev enega ali več skupnih konceptov, pri tem pa obe osebi ohranita medsebojne razlike (osebno interpretativno različnost). Očitno je, da Pask izraza koncept ne opredeljuje v skladu z uveljavljeno psihološko konvencijo (psihologi običajno pozabljamo, da so vsi psihološki pojmi rezultat dogovora), ki razlikuje hierarhični razvoj spoznavnih procesov in njihovih proizvodov - kategorij zaznave, predstave, pojma (koncepta). Takšno razumevanje koncepta se je po Paskovem mnenju oblikovalo na podlagi predpostavljanja splošnega pomena kot nekakšnega univerzalnega kalupa ali vzorca, zgoščenega (skozi hierarhični proces razvoja kognicije) in shranjenega (v skladu s splošno sprejeto, a zaradi njenih objektivističnih predpostavk vprašljivo teorijo spomina) v posameznikovih možganih, s čimer se avtor ne strinja in uporablja izraz koncept v skladu z lastno definicijo. Zanj je torej koncept dinamična (kinetična, ne statična) entiteta, ki jo nek procesor (kot na primer možgani) uporabi kot proces (skupek postopkov), da bi proizvedel določen (intelektualni ali otipljiv) proizvod (ki je lahko mentalna predstava ali razvidno vedenje) (Pask, Gregory, 1986: 205). Osebni koncept lahko opišemo kot proces interpretiranja, ki vodi do določenega proizvoda, interpretacije, kar je značilno kibernetsko razumevanje na način krožne oziroma rekurzivne povezanosti razlikovanih delov v celoto. Kaj to pomeniOsebni koncept, uporabljen kot proces, omejen na notranjost osebe, proizvede določen produkt (opis) v smislu predstave (na primer predstave o vožnji s kolesom), uporabljen kot proces med dvema ali več osebami, pa proizvede produkt (opis) v smislu vedenja (abstraktno jezikovno vedenje kot, na primer, govorjenje o vožnji s kolesom; izgradnja ali reprodukcija nečesa 88" PSIHOLOŠKA OBZORJA - HOMZONS ÖF PSY€H0U)6Y 98 / #! konkretnega kot, na primer, konkretna vožnja s kolesom). Omenjeni postopki osebnega koncepta proizvajajo tudi proizvode vrste osebnega koncepta (kot je, na primer, osebni koncept vožnje s kolesom), ti proizvedejo nadaljnje osebne koncepte itn. ter se na ta način obnavljajo oziroma reproducirajo, ohranjajo svojo organizacijsko sklenjenost in samostojnost (Pask, 1984: 9). Pomembna značilnost koncepta je njegova stabilnost, kar Pask opredeljuje kot njegovo "zapomnljivost" in "povrnljivost" zaradi lastnosti produktivnosti in reproduktivnosti, definiranosti in redefiniranosti, naučenosti in ponovne naučenosti - koncepta se naučimo, nato pa ga obnavljamo, utrjujemo, reproduciramo. Na opisani značilnosti konceptov temelji stabilnost naše osebne resničnosti kot rezultat našega kognitivnega (konceptualnega) "preračunavanja" (von Foerster, 1974: 5) sveta v smislu samoobnavljanja, samoorganiziranja. Glede na to, kar vem o povezanosti von Foersterjeve epistemologije z Wittgensteinovo (o tem piše von Foerster v mnogih svojih člankih), sklepam na podobnost von Foersterjeve opredelitve "preračunavanja" (komputacije) z Wittgensteinovim konceptom "kalkuliranja", ki ga Andrej Ule (1990: 60) obrazloži kot "sleherno dejanje, ki ga lahko razumemo kot operacijsko, tj. kot možno sekvenco v zaporedju nekih operacij". Navedeni matematično računalniški metafori osebno raje nadomeščam z metaforami, kot so razlikovanje (Spencer Brown, 1971), opisovanje, interpretativna aktivnost (Barnes, 1994), interpretiranje. Pask opozarja pred zamenjavanjem med statičnim simbolom, ki ga ponazarja skupno ime koncepta T, in filozofskim "pomenom T". Zanj so koncepti kinetični. Avtor (Pask, 1984: 9) svoj kinetično pojmovani koncept primerja z zelo podobnim Bartlettovim (1932) pojmom veščine in sheme pa z izvirnim Kellyjevim (1955) in dopolnjenim Shawovim (1980) pojmom osebnega konstrukta, deloma pa tudi s Scandurasovim pojmom pravil. Podobnost najde tudi z Wertheimerjevim (1961) pojmovanjem produktivnih misli in z nekaterimi drugimi avtorji. Razliko med skupnim (javnim) in osebnim konceptom T si lahko zamislimo kot razliko med statično denotacijo T in dinamično konotacijo T. Zahodna analitična filozofija kljub hermenevtiki, ki sta jo razvijala Heidegger in Gadamer, vztraja pri pojmovanju "pomena kot fiksnega odnosa med besedami in svetom" (Johnson v: Várela, Thompson, Rosch, 1992: 149), ker predpostavlja, da le takšno stališče zagotavlja potrebno "objektivnost". Neobjektivistična, konstruktivistična, novejša hermenevtična perspektiva pa pojmuje spozna(va)nje kot proces in rezultat nenehnega interpretiranja, ki izhaja iz naše sposobnosti razumevanja. Te sposobnosti koreninijo v biološki KIBERNETIKA SVET0VALNK5A )N TERAPEVTSKEGA RAZGOVORA 89 strukturi našega organizma, a jih živimo in doživljamo na ravni konsenzualnih dejanj in kulturne zgodovine. Omenjeno konsenzualnost razumem kot proizvod procesov dogovarjanja (v kontekstu skupine ali skupnosti ljudi) o določeni interpretaciji in njenem razumevanju (interpretaciji interpretacije). Po Pasku lahko torej razumemo koncepte kot komplementarnost procesa in proizvoda, kot vrsto ali kombinacijo postopkov oziroma opažanj ter opisovanj, interpretiranj, ki vodijo k nekemu opisu (ali opisni kategoriji) oziroma interpretaciji - vedenju, predstavi, čustvu, misli, kakor koli že kategoriziramo opise opažanj. REKURZIVNI RAZVOJ RAZGOVORA Za izhodišče pogovora lahko osebi A in B, na primer svetovalec oziroma terapevt in klient, vzameta nek skupni koncept T (Pask uporablja tudi izraza tarčni ali ciljni koncept kot analogijo med skupnim konceptom - procesom in proizvodom postopkov kognitivnega "preračunavanja" - in ciljanjem oseb A in B na dogovorjeno tarčo; Skupni ali tarčni koncept T je lahko karkoli: rojstvo otroka, ljubezen, razočaranje, šolski neuspeh, poroka, samomor, nezaposlenost ...) določenega enotno imenovanega dogodka ali problema, nato pa na zaporednih rekurzivnih ravneh opisujeta in s tem razvijata: 1. vsaka svojo interpretacijo koncepta T, torej A(T)) in B(T)); 2. A-jeve interpretacije B-jeve interpretacije T, torej A(B(T)), 3. ter B-jeve interpretacije A-jeve interpretacije T, torej B(A(T)); 4. A-jeve interpretacije B-jeve interpretacije A-jeve interpretacije T, torej A(B(A(T))), 5. B-jeve interpretacije A-jeve interpretacije B-jeve interpretacije T, torej B(A(B(T))); itd. Vsak razgovor začenjamo s posameznikovo interpretacijo določenega skupnega koncepta T, v svetovalni ali terapevtski konverzaciji (po modelu kibernetike drugega reda) je to običajno klientova interpretacija T (njegov osebni koncept T). Neizogibna osebna interpretativna različnost vseh udeležencev razgovora se izrazi v soočenju njihovih osebnih interpretacij (osebnih konceptov T), na primer klientove interpretacije T s svetovalkino oziroma terapevtkino interpretacijo T ali z njeno interpretacijo klientove interpretacije T. Na ta način postane razviden konflikt, katerega razrešitev kot proizvod takšnega razgovora je lahko: 90 PSIHOLOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOLOGY 98/4 a. dogovor oziroma strinjanje obeh (vseh) udeleženih akterjev glede določene obstoječe interpretacije koncepta T; b. njun (njihov) sporazum o nestrinjanju z določeno interpretacijo koncepta T; C. njuna (njihova) nova skupna analogija kot interpretacija, ki je s staro ohranila določeno podobnost, a hkrati vsebuje pomembno razliko. Gre torej za takšno spremembo oziroma pojav nove strukture osebnih konceptov in obenem udeleženih akterjev v razgovoru, da udeleženci še vedno ohranijo svojo organizacijsko sklenjenost in avtonomnost, obenem pa razvijejo kak nov skupni (javni) koncept, ki lahko postane izhodišče novega razgovora. Prav opisane značilnosti Paskove metode razgovora omogočajo njegovo vzdrževanje in nadaljevanje, kar je pomemben kriterij učinkovitosti psihosocialne pomoči, saj vzpostavlja in zagotavlja kontekst za reševanje problema v smeri želenega razpleta. Pask nazorno opredeli začetek in konec konverzacije. Zanj so razgovori tiste interakcije, ki imajo svoj začetek in konec, čeprav so lahko vmes prekinjene. Razgovor se, na primer, začne, ko se klient obrne na svetovalca ali terapevta po pomoč, ker želi rešiti določeno težavo. Pomemben del na začetku svetovalnega in terapevtskega razgovora je klientova opredelitev želene rešitve problema, saj ta služi kot odločilni kriterij učinkovitosti razgovora. Pri tem moramo upoštevati, da je definicija želene rešitve problema bolj dinamična metafora vizije ter možnega razpleta problema, ne pa statična metafora nekega fiksnega, končnega cilja. Konverzacija se konča takrat, ko se njeni udeleženci strinjajo, da je njihovo sodelovanje v svetovalni ali terapevtski interakciji uresničilo dogovorjeni namen, ali - če se ozremo na primer začetka razgovora - ko klient izrazi svoje doživetje razrešitve na začetku opredeljenega problema, uresničitev želenega razpleta težave, s katero se je obrnil na strokovnjaka. Z definicijo nove težave se začne nov razgovor. V opisanem pomenu je konverzacija kinematična (uokvirjena in zarisana v newtonskem času) za razliko od interakcije, ki je kinetična (giblje in nadaljuje se večno). HERMENEVnCNOST RAZGOVORA Že v uvodu sem opredelila resnico kot hermenevtično, kot nekaj, o čemer se oba udeležena akterja dogovorita oziroma strinjata, da je resnično - in v tem je vsa resnica ter edina resničnostna vrednost razgovora. Do resnice -dogovora pridemo z izčiščevanjem pomena (tako skupnega kot osebnega KIBERNETtKA SVETOVALNEGA