-----    324    -----
Podučne stvari.
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Pr. Jaroslav. (Dalje.)
192.
Waimiri. Nelson. Otago. Maori.
Na vse zgodaj smo bili gotovi za pot. Stopali smo cel ljubi dan po groznih močarinah, sem in tje smo prišli k gorskim jezerom in bistricam, preko katerih smo
z veliko težavo prešli. Ako bi bil nerodno stopil, po meni bilo. Na večer smo dospeli v dolino, v katerej je osem Ircev že peti mesec zlato pralo. Postavili smo stane in sklenili, cia se nekaj dni tu pomudimo.1
Ti kraji so močvirni, gore in doline pa so z gostimi pralesi odete. Novozelandski les je veličastnejši na pogled od samega pralesa ameriškega. D;evje gre prav do orjaške višine; po deblih in po vejah se plazijo razne ovijalke, ki se spenjajo prav do vrhov, in vse je tako spleteno, da ni moči skozi preriti. Tu rasto tudi razne do 15 črevljev visoke praproti, in v objemu imajo po jeden črevelj; perje jim je razpeto kot orjašk dežnik, in vsako leto oktobra in novembra na novo požene. Sredi lesa je tiho kakor da je vse življenje izmrlo. Nikjer ne ugledaš metulja, nikjer zverine, samo ne-številni murni lazijo po vlažnej zemlji. Kedar drevo doide, ne usiha tako kakor v Avstraliji, temveč gnjije dalje, kajti solnce s svojimi žarki v les ne prodira, in dežja je tu izredno mnogo vsakega leta. Dosta pa je ptičev na Novem Zelandu, zlasti mnogo izbornih pevcev, posebno na glasu sta „Kokorimoko* in „tuiu. Tudi divji i kokošij je mnogo, dasi se ne morejo tako lahko ploditi radi premnojih murnov, ki jim jajca pij o.
Tri dni smo stiisali po tej krajini, kopali tu pa tam, da bi se prepričali, ali je kaj prida zlata. Zlato smo dobili povsodi kjer smo kopali, ali tako malo, da se nam je trudapolno delo le slabo povračalo. Četrtega dne smo prišli v dolinico, V4 nre oa reke, ki jej vele Waimire ; tu smo nakanjali dalje se pomuditi. Postavili smo oa navršju dva utrjena stana, napravili lesen pod od šibkih dreves in stolkli tudi posebno shrambico za moko in in slanino. Mimo tega smo postavili visok dimnik od praproti, in smo po dnevu in po noči kurili.
Zlato se pere tu kakor drugej. Da bi si mogli napraviti potrebnih korit, morali smj najpreje dobiti desak, ali nikjer jih ni bilo moči kupiti. Treba je bilo nastopiti težaven pot pet angleških milj k samotuej naselbini, kjer so v globokem lesu Irci že dalje časa hlode žagali. S temi deskami smo lezli nazaj, gori in doli brodili v vedoem deževju, tako da smo vsi utrujeni, premočeni in blatni še le tretjega dne se privledi k svojemu stanovanju.
V okolici waimirskej je bilo raztreseno na sto av« stralijskih diggerjev, kateri so že dalje časa tu delali. Delo je zelo mučno, in zato so mi skoro vsi tožili, da ni dobro tu. Hrana se s težavo dobiva, zlasti meso, dežuje v enomer, podnebje je nezdravo, po vrhu so še druge nadloge in težave, toraj ni čudo, da mnoge dige-je otožnost napade.
Doline in gore so z gostim lesom odete, treba toraj najpreje prostor posekati, in po tem še le kopati, preden je moči do zlata priti. Na vrhu leži plast čroe prsti, pod njo do tri črevlje debela plast želte ali bledo-sive ilovice, potem  še  le je  trdina, v katerej   se zlato
nahaja. Največja nadloga diggerjem v teh krajih pa so neizmerne množine selečih murnov. Ni ga kota, ni ga mesta, kamor bi človek glavo položil, da bi ga te ži-valice ne nadlegovale. Povsodi jih je dosta, kar mrgoli od njih, tudi na človetsa se spravijo. Bil sem priča takemu dogodku. Blizu reke so kopali štirje Holštinci; eden je bolan ležal v stanu. Ker je bila perilnica zlata skoro angleško miljo daleč od stana, odhajali so vsakega dne zjutraj tje in zvečer še le so se vračali domov. Nekega dne po storjenem delu vrnejo se domov in najdejo svojega bolnega druga na postelji pokritega s samim murni. Koj začno murne z njega grebsti, bolnik se ne gane, začno ga tresti, ali bil je mrtev. Ujedla ga je ogromna množina murnov, katerim se ni mogel ubraniti.
Ta kraj gre k provinciji canterburškej. Kakor je Amerika razdeljena na države in Avstralija na kolonije, tako se deli Novi Zeland na provincije. Tukajšnjo okrožje aazivajo domačini „Kanerie." Veliko pogorje, ki se vleče od juga po vsem Novem Zelandu, ima v tej provinciji najvišje vrhove in se naziva južne Alpe. Mej temi gorami je zlasti očiten Mount Cook, ki je z večnim snegom odet. V gorah je mnogo jezer in bistric, v vodah pa živi izredno mnogo jegulj.
Dva mesec sem se pomudil v tej krajini, potem sem sklenil, da pojdem dalje na sever v provincijo Nelson, najlepšo krajino Novega Zelanda. Zloživši svoje reči sem se poslovil od drugov in se spustil sam k morskemu bregu od koder je vodila edina cesta na sever. Povsodi po bregu so ležali ostanki razbitih brodov in mnogo vsakojake robe, katero je voda na breg izmetala. Prebrodivši napeto Taramakau sem prišel k reki Grey, ki loči provincijo Canterbury od Nelsona. Ob tej reki stoji mesto, v katerem stanujejo sami trgovci, kajti v okolici dela na stotine diggerjev.
Šel sem pogledat glavno mesto Nelson. Vsa pro-vincija ima 10.000 duš, 5000 jih gre na mesto in okolico. Podnebje je prjetno, nebes jasen, in zemlja jako rodovita, zato Nelson „vrtu Novega Zelanda nazivajo. Zlata je tu tudi dosta, največ ob reki Aorere, kjer sta že 1857. 1. nek trgovec nelsonski in nek digger avstra-lijski zlate žile osledila. Nelson, kjer je 1842. 1. prva ladija z izselniki pristala, ni veliko mesto, ali ima jako lepo ležo. Krog in krog se širijo prijetni vrtovi z žlahtnimi hruškami in jablanami. Z juga drži pot k bogatim premogovnikom. Mesto samo ima ugledne hiše in dva mosta. V okolici stanuje mnogo Maorov, prvotnih sta-novnikov, ki imajo tu urejena stanovališča in svoja zem-lišča. Otesani so bolje od samih doselniKov, pa tudi marljivi so. Ukvarjajo se s poljstvom, z lovom, ki pa jim radi nedostatka divjačine ne vrže dosta.
Ko sem se odpravljal v Auckland, nenadoma se mi ponudi priložnost, da morem za malo ceno pogledati tudi v provincijG Otago. Ker sem imel dovelj časa in me sploh nič ni zadrževalo, sprejel sem ponudbo in šel. Glavno mesto te provinc je je Dunedin, stoji ob plovnej reki, ima izborno pristanišče,   znatno   trgovino in obrt-
nost, in dosta krasnih poslopij. Ves kraj je gorat, ali lesov nima dosta. Po lesu se rede prašiči, katere je tu kapitan Cook, ko je 8, oktobra 1769. 1. pristal na po-brežju Novega Zelanda, pustil s tega namena, da bi se zaredili, in bi divjakom ne bilo treba po človeškem mesu gledati. Res so se prašiči zaredili, in še dandanes vsak Maor s spoštovanjem ia hvaležnostjo omenja moža, ki ga je previdel s prašiči, krompirjem in zelenjavo, in tako konec naredil ljudožrstvu. Zal, da je zaupanje in spoštovanje do belcev kmalu ugasnilo radi surovosti francoskih kapitanov, kateri so z domačini nezaslišano grdo ravnali, in tako provzročiii poznejše hude prepire in poboje.
Tudi v tej provinciji stanujejo mnogi Maori in se ukvarjajo s poljstvom, živinarstvom, trgovino ia obrtom. Ali vkljub temu, da jih Angleška na vso moč, čuva, vendar čedalje bolje izumirajo. Maori so postavrJ, lepo rasli ljudje, in imajo nekaj prijetnega v govorjenju in vedenji. Tetovanja še niso opustili, zlasti rade se tetujejo ženske. Vse vedenje Maorov pa pokazuje nenavadno otožnost. Tudi so vrli kristjanje in aobro poučeni* Radi pripovedajo svoje domače pravljice in bajKe. VestLa praznujejo nedelje in praznike, in ne dovolijo ti take dni niti potovati. Obleko si krojijo z novozelandskega lanu, ki po vsem Zelaudu raste. Lan ta podelavajo co-mačini na razne načine in v razne svrhe; žene pleto z njega tudi košare, konopce in razne izgrače, z vlaken pa predejo robo za rute, plašče, odejo itd. Deca pije u bogatih cvetov medeni sok, in stari Novozelandčan z veliko slastjo živeči mlado perje mesto tobaka.
Ko sem nek pot hodil po lesu, naletel sem po na-* ključju na tropo domačinov pri ognju. Nekateri so imeli puške, nekateri tomijake iu kratko kopje. Ker jim s početka nisem zaupal, ogledal sem, da jim pred kot pred pridem izpred očij. To pa jih je zelo užalilo. Vzdignili so se nekaterniki, tekli za menoj in klicali po angleški: „Ne ogibajte se nas, saj smo prijatelji in kristjanje!4* No po pravici povem, da me je njihova uljudnost in gostoljubnost na vso moč presenitila.
Vsi drugačni pa so Maori po mestih. Klatijo se po ulicah vsi zamazani in raztrgani, in raje stradajo, kakor da bi šli delat.
(Dalje prihodnjič.)
-----    325    -----