Januš Golec: 15. nadaljevanje. KRUCI Ljudska povest po zgodovinskih virih. Treba še pribiti, da so upepelili Kruci p|o Ljutomerskih goricah 160 vinskih hramov, kleti ter prešnic. Mnogo ljutomerskih tržanov, Orraožanc^v, Velikonedeljčanov in Središčanov se ]e zateklo v Ptuj, Maribor in Rušc. V Rušah so bivali precej Časa kot begunci: ormoški župnik, velikonedeljski nadžupnik Maksimilijan Krajner in miklavški kaplan Jakob Kopriunšek. . '*¦"' ' . V Ptuju so se silno bali Krucev, vendar ti niso udarili na močno utrjeno ter zavarovano mesto. Strah pred Kruci je tako premajal nekatere Ptujčane, da je bilo ob vesti: Kruci so v Ormožu! v Ptuju vse na nogah in je uteklo mnogo meščanov v Maribor. Očetje minoriti so odpremili svojega na smrt bolanega gvardijana Gašparja Dietlna v vsej naglici iz ptujskega samostana na »Hamre« pri Monsbergu, kjcr je umrl še isti dan po prepeljavi. Bodi dovolj o grozodejstvih Krucev! Iz omenjenih najstrašnejših zločinov bo razumel čitatelj srditost muropoljske obrambe in maščevanja nad Kruci. II Čudno se bo zdelo čitateljem, ki so preleteli prvo poglavje krucevskih grozot, da se ne omenja nikjer med opustošenimi naselji Veržej. Ta je bil vendar Krucem najbližji in bil takorekoč obkoljen od sovražnih taborov. Veržejci s svojim staropreizkušenim stotnikom Karlom so vohali že precej pred usodepolnim vpadom, kaj bo doletelo prcj ali slej Mursko polje. V očiglcd madžarski opasnosti so si utrdili svojc gnezdo in ga preskrbeli z živežem tcr strclivom za slučaj oblege. Veržejski strelci so bili prvotno trdega mnenja, da bo pritisnil prvi naval na nje, saj na nje edine so lahko kuhali Kruci srd ter maščevalnost. Ko je bil enkrat zavarovan Veržej, preskrbljen In pripravljen za napad, je mislil dobri Ropoša tudi na sosede. Kakor potujoč pridigar je hodil od vasi do vasi in oznanjal prihod sovraga z onstran Mure, ki bo tokrat prifrčal in se spustil na bogato Mursko P^olj? kakor krdela požrešnih.kobilic^ Muropoljci Veržejcu niso verjeli. Celo smcjali so se mu nekateri, češ, da bi rad igral nekako večjo vlogo nego je položaj »hauptmana« pcščice veržejskih strelcev. Prigodilo se je, da so ga naravnost napodili z očitkom, da ga je strah za lastno kožo. On jc že dvakrat hudo razdražil sršenovo gnczdo onstran Mure. Naj le opikajo Kruci njegove Veržejce, kcr nad ostalimi Muropoljci se nimajo zakaj znašati. Povsod samo trmasta in gluha ušesa! Pri toliki kratkovidnosti je mislU stari Ropoša: Bog je sebi najprej ustvaril brado. Bom pač oskrbel ter zavaroval pred nevarnostjo to, kar mi nalaga dolžnost. Krenil je proti Jeruzalemu in k Sv. Miklavžu v prepričanju, da bi znala tokratna povodenj Krucev preseči muropoljsko ravan in se dvigniti v hribc. Podal se je k miklavškemu župniku g. Martinu Starihi, o katerem je šel glas, da jc bil oficir pred posvečenjem v mašnika ter se je boril neštetokrat proti Turkom. 2e starejši gospod je bil priljubljen ter spoštovan daleč na okrog. Radi njegove življenske izkušnje so se zatekali k njemu ljudje po nasvete. Slovel je kot ranocelnik in zdravnik. V sili jc bll takoj na uslugo^ če jc bilo treba še tako daleč pohiteti k bolniku. Pijanci in pretepači so imeli strah pred njegovo goljatsko roko. Ako je prestavil brez najmanjšega napora z rokami poln polovnjak z enega gantnerja na drugega, je dvignil liki pero v zrak nakresanega razgrajača in mu odmeril prosto med nebom in zemljo na neimenovani del telesa, kar mu je šlo in ne škodilo. Gospod Martin Stariha je poslušal pozorno starega stotnika, kaj da grozi Murskemu polju in najbrž tudi Ljutomerskim goricam. Takoj jc bil pridobljen za izpeljavo obrambnega načrta. Pri krucevskem navalu ni šlo samo za varnost njega ter faranov, predvsem za največjo dobrotnicb cerkve, revežev in cele miklavške župnije — za Vido na krasnem imanju na Jeruzalemskem griču! Vojna izkušnja mu jc narekovala, da v dolini in sploh nizko ležeči Miklavž ni za pretvorbo v tabor po tedanjih pojmih. Jeruzalem s svojim bajnim razgledom daleč na okrog je ustvarjen, da kljubuje sovražniku, če bi bilo treba mescce. Župnik in oče sta mahnila v Jeruzalem do Vide na določitcv bodočih utrdb in zakopov na licu mesta. ; Čisto smo pozabili na Vidovcga sinčka, katercga smo ostavili v Jeruzalemskih goricah kot sedemletnega ravnokar pokristjanjenega Turčka. Franc je bil ob tokratnem posetu dedeka in g. župnika 17 letni mladenič. Materine visoko-krepke postave, očetove uprav turške odločnosti, ne baš lepega obraza, pač pa mu je žarela iz oči — nedolžnost — sad najskrbnejše vzgoje. Užival je domačo vzrejo pod skrbnimi očmi dobre matere. V predmetih, ki bi mu naj služili in ga pomagali preživljati v življenju, sta ga šolala domača gospoda. Gospod župnik ni pozabil, da je bil v tistih časih brez pravega pomena mladec, ki bi ne znal sigurno sedeč v sedlu sukati meča, metati kopja, streljati iz puške ter nabijati top in možnar. Franček — že takorekoč mali vitez po izobrazbi in vežbi — je pozdravil miklavška romarja in ju povedel v hišo k materi. Ta se je čudila obisku očeta, ki se je sicer držal doma in se ni podal dalje, nego je segal ropot veržejskega bobna. Pri Jeruzalemu sta kovala možakarja bojne načrte, ki so bili najlepša godba za Frančeka; Vidi pa so poživljali najbridkejše spomine na ugrabitev in turško sužnost. Naj bo Jeruzaiem ut.rdba za celo župnijo Miklavž, je bil zaključek obiska župaika Starihe in veržejskega »hauptmana«. Župnik bo najel ljudi ter vodil delo, Vida bo dala na razpolago svet in turško zlato, da najeti in prostovoljni robotniki ne bodo preklinjali utrdb, predno bodo gotove in pred njihovim izkušenim — dalekosežnim pomenom. Kar je miklavški župnik Veržejcem obljubil, je tudi držal. Na jesen leta 1703. je hodil po svoji župniji od hiše do hiše, od enega hrama po goricah do drugega. Povsod je govoril o preteči nevarnosti vpada Krucev in o potrebi samoobrambe, sicer bodo spremenili madžarski vragovi nemoteno Mursko polje v puščavo. Miklavčani so verjeli svojemu dušnemu pastirju ter obljubili prostovoljno roboto krog nove cerkvice žalostne Materc božje v Jeruzalemu (pozidana 1652), dasi je smešil gospod kaplan Jakob Kopriunšek župnikov strah, katerega mu je vcepil ono staro predcno in tarantalo iz Veržeja, ki vidi v vsakem prekmurskem kmctu tolovajskega Kruca! Ko so bili delavci deloma naprošeni in deloma najeti, je pomogel gospod Martin Ljutomeržanom, in sicer trgovcem tcr k"ovačem, do zaslužka. Pokupil j« vse motike in krampe. Radgona ni zmogla zanj dovolj smodnika. Iz Maribora in Gradca so bile naro" čene od orožarjev puške in razno drugo orožje. V zahvalo za takoj izplačana naročila je žel stari gospod pikre opazke na račun lahkovernosti, ker se je dal pretentati od pretepaškega Veržejca in še svoje župljane goni na brezmiselno delo. Veržejci niso mogli potegniti nikogar drugega z vojno nevarnostjo, so pač Šmiklavčane, ki so telebasti rovtarji in hvala Bogu, da samo gledajo Mursko polje! Nič boljše se ni godilo župniku in Ropošu kakor očaku Noetu. Tudi on je zbijal ter vezal barko in je bril tedanji izprijeni svet norca iz brodograditelja. Nikakor ne smemo misliti, da bi se bili lotili Šmiklavčani pri tolikem posmihanju od vseh strani z navdušenjem kopanja rovov, nametavanja nasipov, opletanja jarkov s šibjem ter izgrebanjem podzemeljskih shramb za: smodnik, smolo, orožje ter živila. Delali so iz uslužnosti do cenjenega gospoda župnika ter Vide. Revnejši so lepo zaslužili ob pomanjkanju dela na pozno jesen pri hrani in zadostni pijači. Jarki so se poglabljali krog cerkve, nasipi dvij|ali. Glavne točke iz zemlje nametanih in zbuntanih utrdb so bile med seboj zvezane s poprečnimi dohod- nimi grabami. Za nasipom po vsaki strani hriba se je morala umakniti vinska trta prikritim volčjim jamam, katere so nabili z navzgor zaostrenimi koli. Takele naprave so bile za napadalce pri nepazljivosti presneto nevirne. Zvozili so za nasipe velike kupe slame in čebeli i panje iz cele župnije. Ob koncu leta 1703. je priganjal gospod Stariha k delu. Stari veržejski »hauptman« si je bil prišel ogledat obrambne utrdbe. Klel se je na krščeno dušo, da je videl cela krdela Krucev, ki vršijo dobro preračunane priprave za vpad. Tokrat bodo vdrli v Medžimurje in od tam se bodo razpredli po Murskem polju in še dalje. Madžarska je izčrpana, da opustošena vsled neprestanih prask z Avstrijo. Krucevska krdela se nameravajo založiti z vsem potrebnim na račun Slovencev. Starec je napovedoval prebridko istino, katero jc posluhnil lc Šmiklavž na župnikov pritisk. (Dalje sledi.)