Pedagoški tečaj v Ljubljani (Konec.) V pctek, 23. avgusta, dopoldne je prvi predaval naš znani psihotehnik in pedolog dr. Vlado Schmidt, ki vodi že tri leta zelo uspešno toliko potrebno Banovinsko poklicno posvetovalnico. Iz svojih bogatih izkušenj je iznesel razna konkretna vprašanja o naši poklicni problematiki in je pod naslovom »Poklicna vzgoja« skušal nanje odgovoriti. Iz pregleda odgovorov na vprašanje, kaj žele naši otroci postati v življenju, sledi, da hočejo biti naši fantje mehanikarji, ključavničarji, piloti, mornarji, uradniki itd., dekleta pa šivilje, trgov.ke sotrudnice, frizerke in uradnice. Vse preveč je želja po uradniških poklicih. Iz pregleda, koliko absolventov meščanskih šol gre v poklice in koliko v nadaljnji študij, vidimo da gre v Ljubljani meščanskošolcev le 9%, splošno iz Slovenije pa le 20% takoj v poklice, medtem ko ostale štiri petine nadaljujejo študij. Stališče, s katerega pri nas gleda mladina na poklice, je zelo zgrešeno, razlogi, zakaj si izbere ta ali oni poklic, so včasih od sile čudni. Zato pa je tako malo takih, ki bi bili s svojim poklicem zadovoljni. Zgrešcn poklic pa pomcni zgrešeno življenje in nezadovoljstvo, kajti zgrešen poklic zahteva po eni strani preveč sil, po drugi pa razpoložljivih sposobnosti ne absorbira. Pravi poklic pa mora izpolniti človeka in mora biti življenjsko važno opravilo. Učitelji naj posvečajo svoje sile tudi vzgoji za poklice. To mora biti sestavni del, če že ne vsebina celotne vzgoje, ki naj iztrga otroka iz zakrknjencsti in utesnjenosti ter ga vzgaja v življenjskem optimizmu in pogumu za razne delovne napore v raznih poklicih. Tudi pri izbiri učiteljskih kandidatov naj bi Banovinska preizkuševalnica sodelovala. Na ljubljanski učiteljski šoli leži baje preko 300 prošenj za sprejem. Od prosilcev bi se lahko izbralo najboljše in res ne gre, da bi kot kriterij in merilo služilo prej strankarsko mišljenje kandidatovih staršev kot pa stvarni in objektivni motiv sposobnosti za ta poklic. Za svoja jedrnata in jasna izvajanja je žel predavatelj buren aplavz, ki je pričal, kako zna učitcljstvo ceniti delo poklicne posvetovalnice in njenega vodje. Isto dopoldne je sledilo predavanje profesorice ljubljanske učiteljskc šole ter znane pedagoginje in pesnice Anice Černejeve o občem kultiviranju učitelja. V zgodovinskem pomenu nam znači bebeda kultura celokupnost stvaritev človeškcga duha. Zato govorimo o kulturi kakega naroda, če mislimo pri tem na množino in kakovost njegovih kulturnih del. V življenjskem, torej v dinamičnem in psihološkem Smislu pa nam pomeni ta pojem živo kulturnost Ijudi in ljudskega občestva sploh. Civilizacija praktično izrablja enkratne kulturne stvaritve tako, da jih pospeši in razširi ter skrbi tako za čim udobnejše in lažje in za čim bolj urejeno ter prijetno življenje. Kulturnost kakega naroda je pravo merilo za njegovo zmogljivost. Po dovršenem šolanju stopimo v življenjsko šolo, kjer šele notranje dozorimo. Le tisto, kar smo izmed spoznanj kritično prečistili v nas samih, nas kultivira. Kajti tako pridobljeno spoznanje smo zopet osebno doživeli z vso resničnostjo, pomembnostjo in vrednostjo prvega doživetja. Učitelj mora ostati še posebno kulturno živ in tvoren. Poglobitev v svoj poklic ga ne more ovirati na pc-ti do prave kulturne širine. Nasprotno. Kulturno globok človek bo dovzeten tudi za druge kulturne vrednote, ki jih bo, če že ne spoznaval, vsaj spoštoval. Že po svojem poklicu mora biti učitelj obče kulturen človek. Samo čim večja kulturna razgledanost mu bo pripomogla do prave osebne avtoritativnosti. Učitelj mora ostati v stiku z živim kulturnim dogajanjem in življenjem zlasti svojcga naroda, pa tudi vsega človeštva. Nikdar ne sme nehati z lastnim spoznavanjcm ter s svobodnim kritičnim preizkušanjem, overavljanjem, raziskovanjem in odkrivanjem resnice in lepote. Stvarem mora priti do jedra in mora gjaditi solidno in temeljito zgradbo lastnega znanja. Iz samohotnega in smotrnega spoznavanja službenega kraja in vaščanov bo nastala povezanost med učiteljem in podeželjem! Učiteljevo delo pa bo dobilo tako stvarne življenjske temelje. Ti pa so potrebni za razgibanost, za dinamiko njegovega dcla. Mark Avrelij pravi: Sramotno je, če duša utrne prej, preden je telo mrtvo. Učitelj ljubljanske poiskusne šole Miroslav Zor je prcdaval v petek popoldne o modernih učilih v ljudski šoH. Uvodoma je poudaril žalostno stanje scdanjih učil in učnih pripomočkov po naših šolah. Mnogo je pokvarjenega, kar pa je še celega, se ne da uporabljati zaradi zastarelosti, krajevne in časovne neprimernosti. Vse skupaj še spada v staro verbalistično šolo. Sodobna delovna in življenjska šola zahteva povsem drugačna učila pri svojem delu. Izbor učil se mora ozirati na različne tipe učencev, ki si ne prisvajajo snovi le akustično, temveč tudi vizuelno in še bolj motorično. Cim slabše nadarjeni so učenci ali čim težje zapopadljiva je učna snov, tem več različnih vtisov moramo dati učencem. Beseda, slika in model ali preparat so prevladovali v verbalistični šoli, karakteristični za sodobno delovno šolo pa so otrokovi poskusi i*.i samolastni doživljaji. Posamezna učila so tesno navezana na določenc metode pa tudi na učiteljevo osebnost. V drugih rokah ne bi ustrezala svojemu namenu. Zato se mora izbor učil prepustiti vsakemu učitelju posebej, ne pa jih avtoritativno odkazati od zgoraj navzdol. Gospodarsko in metodično so najboljša prcprosta učila, ki so nastala pred očmi in ,s sodelovanjem učcncev ter so zgrajena iz preprostega, cenenega, povsod dosegljivega gradiva. Seveda bi bilo potrebno, da je tudi učitelj usposobljen sproti si izdelati taka učila. Bolje bi bilo prirediti praktičen tečaj za izdelavo učil, nego prirejati razne tečaje za rokotvorni pouk. Seveda ni mogoče vseh učil izdelati doma in je zato potrebno, da jih založi kaka tvrdka. Držati pa se mora domačega trga, kajti importirana učila so oovečini za nas neprimerna in pretirano draga. Učila so lc pomožno sredstvo za ponazoritev in pridobivanje rcsnice, ne pa obratno. Najpotrebnejši ponazoritve in učil kot spominske opore s pomočjo tega ali onega čutila so abstraktni predmeti n. pr. slovnica, računstvo itd. Za slovnico nimamo še skoraj nič učil, zato je z njo taka težava. :r-' .'. \ Predavatelj je nato pokazal nekaj učil za slovnico, ki so bili izdelani po idejah tav Zmaga Breganta, ki je sploh mojster v ustvarjanju takih učil. Pokazal pa je tudi mnogo učil lastne izdelave, takc, da so navzoči spoznali vse mogoče možnosti ponazoritve. V$a razredna in šolska oprema bi morala biti smotrno podrejena šolskemu delu in prirejena za učno pomoč, nikakor pa ne bi smela biti odvisna od kapric raznih stavbenikov. Zadnji dan tečaja, v soboto 24. avgusta, je prvi predaval prof. dr. R. Kolarič o pouku materinščine v ljudski šoli. Podal je več lepih misli za izboljšanje dela pri jezikovnem pouku. Ob pregledu učenčevih zvezkov z nekaterih šol je spoznal, da se pri pouku materinščine v mnogočem greši in napačno postopa. Pri sprejemnih izpitih za srednje šole se opaža, da učenci mnogo slabše čitajo kot svoj čas. Temu je kriva globalna metoda, ki je uvedena po naših šolah. (Zelo redke so šo!.e, kjer je že uvedena! Opomba poročevalca.) Učiteljstvo se mora v slovnico bolj poglobiti in jo bolj metodično poučevati, potcm bodo tudi rezultati na srednjih šolah boljši. Kot zadnji je prcdaval na tcčaju univ. prof. dr. K. Ozvald o izbiri izredno nadarjenih otrok. Na njegovo željo so bili k predavanju povabljeni tudi gg. ban, načelnik prosvetnega oddelka ter srednješolski in meščanskošolski ravnatelji. Predavatelj se je v svojih izvajanjih naslanjal na izjave raznih angleških, švicarskih in drugih pedagogov. Z njihovo pomočjo je razmotrival vprašanja, kaj je nadarjenost in koliko se ta razlikuje od inteligentnosti. Inteligentnosti ne smemo zamenjavati z nadarjenastjo. Inteligentnojt se sicer vsekdar udejstvuje, ko kdo v srednji šoli nedvomno očituje nadarjenost. Odnos med tem, kar otrok zmore v šoli, in pa med tem, kar sicer zmore na osnovi svoje inteligentnosti, ni tako trden, da bi dober učencc hkrati moral biti nadpovprečno inteligenten. Šolski tispeh ne zavisi samo od učenčeve inteligentnosti, ampak še od drugih činiteljev kakor dober pomnež, zanimanje, pažnja, pridnost, vestnost, reden šolski obisk, zdravje, urejen dom in še kaj. S tcstovno metodo, ki se je poslužujejo psihotehniki, se da le približno ugotavljati, na kakšni stopnji razvoja se nahaja otrok glede svoje razumnosti. Inteligentnostne preizkušnje nam podajo le diagnozo, ne pa tudi prognoze. Nato je predavatelj polemiziral s člankom dr. Vlada Schmidta, vodje ljubljanske poklicne svetovalnice, ki je izšel v »Kroniki slovenskih mest« v 3. številki. Miselno jedro članka, da je piškavo, ker preveč poudarja važnost eksperimentalne pedagogike. Vsekakor pa je odločilna tudi duhoslovna psihologija. Dr. Schmidt, da preizkuša dijake s testi, ki so le rahla revizija ameriških testov, s katerimi so v svetovni vojni pred 20 leti gledfc na njihovo inteligentnost preiskušali ameriške vojake in častnike. Na ta napad predavatelja na dr. V. Schmidta in njegovo mlado ustanovo (poklicno svetovalnico) v pričo g. bana in drugih v prosveti odločujočih faktorjev, je dr. Schmidt odgovoril, da uporabljajo psihoitehniki vsaj 15 psihodiagnostičnih metod, ki pa kritiku dr. Ozvaldu niso znane. Testiranje pa je le ena izmed njih. Uporabljeni testi so na Angleškem, na Češkem in tudi pri nas tcmeljito predelani in so se izkazali kot prav primerni, saj je ugotavljanje z njihovo pomočjo v 90% prineslo prave rezultate. Mučni vtis, ki ga je tak zaključek pedagoškega tečaja zapustil, je omilil svetnik prof. Planina, ki jc obširno razložil, zakaj je bilo pri izbiri izredno nadarjenih otrok treba poslušati poklicno svetovalnico. H koncu tečaja je Pedagoška centrala brzojavno čestitala k izrednemu uspehu tečaja, saj so slušalci v polnem številu vztrajali do konca. Anketa, ki je bila izvedena zadnji dan med tečajniki, je dala nad 150 odgovorov in smernic za smotrnejšo ureditev bodočih pedagoških tečajev, ki naj bi se še pogosteie prirejali. Z lepimi poslovilnimi besedami je zaključil tečaj prof. V. Čopič, učiteljstvo pa se je vrnilo na svoja službena mesta, da prične z novim delom. Pcdagoškemu društvu pa želimb še mnogo takih uspehov, ki so nam v največjo korist in vzpodbudo. M. Z.