79Jezikoslovni zapiski 22  2016  1 tJaša Jakop pRislOv v sRednjesavinjskem naRečju cobiss: 1.02 Prispevek obravnava prislove v govoru Ložnice pri Žalcu (Slovenski lingvistični atlas – SLA, T324), ki spada v srednjesavinjsko narečje štajerske narečne skupine. Prislovi so analizirani po metodologiji, uporabljeni pri obravnavi oblikoslovja v Toporišičevi Slovenski slovnici (2000). Prislovi v ložniškem govoru so pospremljeni tudi s primerjalnim gradivom za nekatere druge zahodne štajerske govore (srednjesavinjske, zgornjesavinjske in srednještajerske). Različne vrste prislovov so ponazorjene z obsežnim besednim gradivom in odlomki iz besedilnega korpusa, ki je nastal v pogovorih avtorice članka s številnimi informatorji. Ključne besede: narečno oblikoslovje, nepregibne besedne vrste, prislov, srednjesavinjsko narečje Adverbs in the Central Savinja dialect of Slovenian This article deals with adverbs in the local dialect of Ložnica pri Žalcu (Slovenian Linguistic Atlas / SLA data‑point 324), which is part of the Central Savinja dialect of the Styrian dialect group. The analysis of the adverbs in the dialect was carried out following the methodology used in the presentation of morphology in Jože Toporišič’s Slovenska slovnica (Slovenian Grammar, 2000). Various types of adverbs are exemplified using extensive dialect text material and extracts from a text corpus created through the author’s conversations with many informants. Keywords: dialect morphology, uninflected parts of speech, adverb, Central Savinja dialect uvod Oblikoslovje srednjesavinjskih govorov je malo raziskano, zato na razpolago ni prav veliko literature. Ložniški govor je prvi opisal Viljem Kralj v svoji diplomski nalogi iz leta 1961 in ga zapisal tudi po vprašalnici za Slovenski lingvistični atlas (SLA), na oblikoslovni ravnini pa večjih raziskav pred avtoričinim delom (Jakop 2001a in 2003) ni bilo. Primerjava njegovih zapisov z novejšimi (Jakop 2001a; 2001b; 2003; 2010; 2011) kaže na določene spremembe govora v kratkem voka‑ lizmu,1 kvantitetnih razmerjih in samoglasniških kvalitetah ter zlasti v naglasnih paradigmah. Kralj (1961) ima zapisanih tudi še nekaj starejših oblik za O ed. ž. sp. (s kọstˈjȯːj, s kərvˈjȯːj, z nočˈjȯːj), ki se danes ne uporabljajo več. Precej hitro 1 Kratki naglašeni i se je v preteklosti reduciral v ə; ostanke najdemo še v nekaterih besedah (npr. ˈnəč) in v Kraljevem zapisu (ˈməš, ˈnət, ˈtəč), zaradi težnje po podaljševanju kratkih naglašenih samoglasnikov pa se danes spet vzpostavlja nereduciran samoglasnik – ˈmiš ˈmiši, ˈnit ˈniti, ˈtič ˈtiča. 0.1 0 80 Tjaša Jakop  Prislov v srednjesavinjskem narečju spreminjanje nekaterih lastnosti govora bi lahko bila posledica živahne preteklosti kraja (s hmeljarsko, metalurško in tekstilno industrijo) in njegova lega ob glavni prometnici Celje–Ljubljana. Srednjesavinjsko narečje je v narečjeslovni literaturi na podlagi glasoslovnih značilnosti opredeljeno kot izrazito prehodno gorenjsko‑štajersko narečje (Logar 1968; Zorko 1999). Kot vsa štajerska narečja je izgubilo tonemska nasprotja. Ko‑ likostna nasprotja se zaenkrat še ohranjajo (dolgi samoglasniki so lahko le nagla‑ šeni, kratki pa naglašeni ali nenaglašeni), vendar se kratki naglašeni samoglasniki v zadnjem ali edinem besednem zlogu daljšajo (ˈkoːš), dolgi pa krajšajo (ˈmiza).2 Na glasoslovni ravnini tako ložniški govor kot celotno srednjesavinjsko nare‑ čje (gl. še Jakop 2001b) ohranja značaj prehodnega narečja, kar dokazujejo nasled‑ nje značilnosti: krajšanje vogelnih dolgih samoglasnikov i in u, ki se je iz zgornje‑ savinjskih govorov prek Vranskega razširilo tudi v ložniški govor (ˈxiša, ˈmuxa); a‑jevski refleks dolgega (ˈmaːša, ˈvaːs) in e‑jevski refleks kratkega naglašenega polglasnika (ˈpeːs); sovpad dolgih e‑jevskih in o‑jevskih samoglasnikov v (zelo) ozka monoftonga ẹː/ėː oz. ọː/ȯː,3 toda diftonga eː in oː za umično naglašena e in o (ˈseːstra, ˈnoːga);4 umik kratkega končnega naglasa v večzložnicah (ˈoːtrọk/ ˈvḁtrọk) in ohranitev dolgega (meˈsȯː) ipd. Sistem dolgih naglašenih samoglasni‑ kov je monoftongično‑diftongičen in vsebuje 7 fonemov (iː, ėː/ẹː, eː, aː/åː, oː, ȯː/ ọː, uː). Pri soglasnikih je ĺ je otrdel v srednji l (ˈpȯːle); ń je za samoglasniki izgubil nazalnost in se zlil z etimološkim j (sˈvija), ob soglasniku pa je lahko tudi otrdel v n (ˈlukna); skupini črě‑, žrě‑ sta večinoma ohranjeni (čˈrėːšja, žˈrebu); skupina šč se je asimilirala v š (kˈlėːše). Prislov v Slovenski slovnici Jožeta Toporišiča Po Toporišiču (1992: 190, 289) se besede delijo glede na pomen na polnopomen‑ ske oz. predmetnopomenske (samostalniška beseda, pridevniška beseda, glagol, prislov, povedkovnik) in nepolnopomenske oz. slovnične (veznik, predlog, členek in medmet). V slovnici (Toporišič 2000: 256) so besedne vrste razdeljene na pre‑ gibne in nepregibne; nepregibne so prislov, deloma povedkovnik, predlog, veznik, členek in medmet. Čeprav se lastnostni prislovi stopnjujejo (lepo lepše najlepše; zelo bolj najbolj), je prislov po definiciji nepregibna predmetnopomenska besedna vrsta (Toporišič 2000: 257 in 1992: 226), saj nima oblik za spol, sklon in število. Izraža okolnosti prostora, časa ter vzročnosti na eni in lastnostnosti na drugi strani. Prislovi so torej definirani kot nepregibne polnopomenske besede,5 večinoma nastale iz imenskih besednih vrst, nekaj pa jih je nastalo iz glagola in predložnih 2 Krajšanje dolgih samoglasnikov lahko kaže na nastajanje novih kvantitetnih nasprotij, do česar bi lahko prišlo, če bi se zelo ozka dolga e in o še naprej ožila. 3 To je sicer značilno za gorenjsko narečje. 4 Enako kot v zgornjesavinjskem in posavskem narečju. 5 Prislovi in členki imajo podobne pregibanjske značilnosti (nepregibnost), a različne pomenske in skladenjske značilnosti. Prislov je – v primerjavi s členkom – predmetnopomenska beseda, ⏷ 0.2 81Jezikoslovni zapiski 22  2016  1 zvez. Glede na izvor so prislovi samostalniški, pridevniški in glagolski. Zaimenski prislovi so razdeljeni v 11 razredov: vprašalni, oziralni, nedoločni, poljubnostni, mnogostni, oziralnopoljubnostni, totalni, nikalni, drugostni, istostni in kazalni. Glede na vrsto se delijo na okoliščinske (prostorske, časovne) in svojstvenostne (lastnostne, vzročnostne) prislove. (Toporišič 2000: 406) 0.3 Prislov v ložniškem govoru V srednjesavinjskem narečju se prislovi po obliki in pomenu od knjižnih prav veli‑ ko ne razlikujejo. Najpogosteje se uporabljajo krajevni prislovi. Ti se lahko pojav‑ ljajo tudi v (stalnih) besednih zvezah – kot prosti glagolski morfemi ob glagolih, ki kažejo na gibanje v določeno smer (npr. ˈdoːl bˈrisat/pobˈrisat ‘(po)čistiti’, ˈgoːr ˈraːst/zˈraːst ‘(od)rasti, odraščati’, ˈgoːr usˈtaːt ‘vstati’, ˈmẹːt čˈrẹːs ‘upravljati’). Poleg krajevnih so v govoru pogosti tudi časovni in lastnostni prislovi (načinovni, kolikostni in kratnostni).6 Prislovi so v članku razvrščeni v posamezne skupine po že uveljavljeni delitvi glede na različne vprašalnice (Toporišič 2000: 406). Zbiranje gradiva je potekalo z metodo snemanja prosto govorjenih pripovedi starejših informatorjev (rojenih od leta 1915 do 1949)7 in z metodo terenske ankete (gramatični del vprašalnice za Slovenski lingvistični atlas) pri informatorjih vseh treh generacij (rojenih od leta 1922 do 1990), in sicer najbolj intenzivno v letih 1999–2001. vRste pRislovov Krajevni prislovi Krajevni oz. prostorski prislovi (Toporišič 1992: 231) so mestni prislovi (po katerih se sprašujemo s kje), ciljnostni prislovi (po katerih se sprašujemo s kam) ter prislovi poti in razmeščenosti (po katerih se sprašujemo s kod). Mestni prislovi (Toporišič 1992: 226) označujejo mesto dogajanja ali stanja nekaterih vrst dejanj.8 v stavku je samostojni stavčni člen (prislovno določilo), zato ima svoje vprašalnice (kje, kdaj, zakaj, kako ipd.); členki tega nimajo (Jakop 2000/01: 306). Členke je od prislovov prvi ločil Toporišič v svoji Slovenski slovnici leta 1976. 6 Janko Potrata (1970: 63) v svojem seminarskem delu o govoru Slivnice pri Celju [T331, sred‑ nještajersko narečje – TJ] piše: »Prislovov je v govoru veliko in imajo v njem mnogo pomemb‑ nejšo vlogo kot v knjižnem jeziku. Preprosti ljudje, na eni strani redkobesedni, na drugi nagnjeni k jedrnatemu izražanju, spričo tega največ in najraje uporabljajo prislove, ki so v govoru in ljudski psihi globoko zakoreninjeni. Da uporabim prispodobo: če je celotna jezikovna zgradba skleda, so zrna v njej prislovi.« 7 Prosto govorjena narečna besedila, uporabljena v tem članku, so prispevali Ana Lešnik (roj. 1915), Marta Podobnik (roj. 1922), Ivan Štefan Zagode, po domače Jurčev Janez (roj. 1925), in Jože Lešnik (roj. 1949) ter Žan (roj. 1988) in Neli Gominšek (1990); zanje uporabljam kratice L, P, Z in Lj ter (za oba najmlajša informatorja) G. 8 Ta poimenovanja navajam po Toporišič 2000; pred tem je Toporišič (1992: 226, 231) uporabljal termine z desnim prilastkom (npr. prislov mesta, prislov smeri). 5 1 1.1 82 Tjaša Jakop  Prislov v srednjesavinjskem narečju Na vprašanje kje (ˈkėː/kiː) se odgovarja z naslednjimi mestnimi prislovi: bˈlis ‘bli‑ zu’, ˈdaːč9 ‘daleč’, ˈdoːl ‘doli’, dọˈmaː, glọˈboːk, ˈgoːr ‘gori’, ˈjuž ‘južno’, ˈkėː/ kiː, naˈvərx ‘zgoraj’, ˈnėːk ‘nekje’, ˈkiːr/nikˈjėːr ‘nikjer’, ˈnisk, ˈnȯːtər/ˈnȯːtḁr/ˈnətər ‘notri’, oˈkȯːl, pọˈsȯːt/pọˈsȯːt ‘povsod’, sˈpoːdi in ocˈpoːdi/ocˈpoːt ‘spodaj’, spˈredi in ocpˈrẹːdi/ocpˈrẹːt, ˈtəm/ˈtḁm in ˈtəmle/ˈtḁmle, ˈtu in ˈtuki, ˈtule/ˈtəle in ˈtuki- le, uštˈric ‘vzporedno’, viˈsoːk ‘visoko’, vizaˈvi ‘nasproti’, ˈzaːdi in ọˈʒaːdi ‘zadaj’, zˈgoːri in ọʒˈgoːri ‘zgoraj’, zˈnọːtri in oʒˈnọːtri ‘znotraj’, zˈraːn/zˈrḁm ‘zraven, poleg’, ˈzuni in ọˈʒuni ‘zunaj’.10 1.1.1.1 Za natančnejšo opredelitev kraja se govorijo še prislovne zveze ˈtəle ˈgoːr ‘tu gori’, təˈgoːr ‘tam gori’, teˈdoːl/tˈdoːl ‘tu doli’, təmˈdoːl ‘tam doli’, ˈtəle oˈkọːl, gˈlix ˈtḁmle ‘ravno tam’, ˈtuki zˈrḁm ‘zraven’ ipd.  Primeri: S na ˈtəto ˈroːko ˈpaːdla pa na ˈnoːgo, ˈtək de s si ˈroːko sˈtərla ˈtəle ˈgoːr – zˈdej je žẹ ˈbọːlš – ˈpoː pa ˈnoːgo. – ˈNi bˈlo ˈtək ˈkọkər zˈdej, ˈneː, kọ je təˈgoːr sˈkọːs, skor do Šemˈpeːtra so ˈse ˈxiše po ˈsaːki stˈraːni, ˈjaː. (L) ˈRọːjstna ˈxiša je pa ˈtḁm vizaˈvi gaˈsilga ˈdọːma al pa ˈtiste suˈšilce, ko so ne cipˈrẹːse oˈkȯːl. – ˈPoːl je pa ˈtọː ˈoːče zaˈčẹː ˈtukile ˈzidat, ˈkupu parˈcelo ˈtukile, za ̍ tọːle parˈcelo – no, ̍ seːj je sˈkȯːs ̍ doːl. – S pa gˈlix ̍ tḁmle šˈla ot friˈzeːrja, ̍ təm pər ˈHeːrman. – ˈPoːl je ˈreːkla – »ˈDej ˈtu sˈmọː pa ˈtəle ˈsoːbo ˈeːno narˈdil, ˈtuki bo pa ˈsaːm za ˈgọːste.« (P) Na vprašanje kam (ˈkaːm) se odgovarja z naslednjimi ciljnostnimi prislovi: bˈlis ‘blizu’, čˈrẹːs ‘preko’, ˈdaːč ‘daleč’, ˈdoːl ‘dol’, doˈmu/daˈmu ‘domov’, dərˈgḁm/dərˈgam, ˈgoːr ‘gor’, ˈkaːm, ˈkaːmər ‘kamor’, ˈkaːmərˈkọːl, napˈreːj, naˈ- zaːj, ˈnėːkam, ˈkåːmər/niˈkaːmər, ˈnọːt/ˈnọːtər, oˈkȯːl, ọˈʒaːdi ‘zadaj’, pˈreč/pˈroːč, ˈsəm, ˈteːj/tˈjeː ‘tja’ in ˈtaːjle/ˈteːjle ‘tjale’, na ˈtuj, ˈvən ‘ven’, zˈraːn/zˈrḁm ‘zraven, poleg’. Našteti prislovi označujejo smer gibanja.  Primeri: »ˈPeːjt səm, ˈte‑m pa ˈjəs ˈnėːsu.« (P) – ˈTəle so se pa ob neˈdėːlix sˈpraːl ˈpọːbi pa dekˈlėːte pọˈpọːg .., ko je sˈtər ˈoːče ˈjemu ˈtət ˈnọːgrḁt, pa so xoˈdil ˈgoːrta ̍ pit, takˈrḁt se je pa ̍ reːk ̍ pušˈšaːŋk – ̍ tak ̍ vinoˈtọːč bres oˈnėːga .. – ̍ Poːl pa – ̍ daːč je bˈlo ̍ goːr s koˈlėːsim ̍ jet təˈgoːr, po še pa kaka neˈvixta .. (Z) – .. ̍ un napˈreːj, ˈjəs  sˈrẹːdo, ˈun pa ọdˈzaːdi. (P) 1.1.2.1 Za natančnejšo opredelitev kraja so pogoste tudi prislovne zveze ˈtəle ˈsəm ali ˈtuki ˈsəm ‘semle’, ˈtəle ˈgoːr ali ˈtukile ˈgoːr ‘semle gor’, ˈgoːrta ali 9 V okoliških govorih najdemo oblike kot ̍deːlč (Vransko, T319), ̍deleč (Motnik, T317), ̍deːlȧč (Spodnje Kraše, T314), ˈdiẹleč (Meliše, T313). 10 V zgornjesavinjskem narečju ima veliko teh prislovov končaj ‑e: sˈpode/utsˈpode, zˈgọre/ udzˈgọre, ˈzaːde, zˈnọːtre/udzˈnọːtre (Meliše, T313); ˈdoːme, (ud)zˈgọːre, (ud)ˈzåːde, (ud) zˈnọːtre (Spodnje Kraše, T314); dȏme (Nizka, T315). V srednještajerskem narečju se pojavijo tudi oblike krajevnih prislovov na ‑ix, npr. v Šmarju pri Jelšah (ˈgoːre/ˈgoːrix, ˈdoːle/ˈdoːlix, ˈveːnix ‘zunaj’; sˈpoːdi/sˈpoːdix, fpˈraːdi/fpˈraːdix). Tudi v celjskem pogovornem jeziku uporabljajo oblike kot spˈrẹːdix/ocpˈrẹːdix, odˈzaːdix, odˈzuːnix. 1.1.1 1.1.2 83Jezikoslovni zapiski 22  2016  1 təˈgoːr ‘tja gor’, ˈsəmpaˈteːj ali ˈsəmpatˈjeː ‘sem in tja’, ˈtəle ˈdoːl ‘semle dol’ itd.  Primeri: Gˈdọː je pa sveˈtoːvu, de ˈtəle ˈsəm? (Z) – ˈTọː so bˈle, za ˈtuki ˈsəm so bˈle ˈbaːle, ˈtaːke, ˈkọk so. – ˈDeːkle pa ˈkər, ˈkər kọˈlȯː pa ˈkər, ˈkər po ˈveːs pa ˈlaːfat səmpatˈjeː. (P) – Še bote ˈkaːm dərˈgam šˈli? – In smo ˈtiste xmeˈlišče smo ˈmọg ˈse pˈreč ˈdaːt. (L) Redkeje se uporablja vprašanje kod (ˈKȯːt si xoːdu?), na katerega se ne odgovarja s prislovom tod ali ondod; uporabljajo pa se ˈkọːdər, ˈkọːdər ˈkọːl, ˈmim, ˈkȯːdər, oˈkȯːl, pọˈsȯːt/pọˈsȯːt, ˈtu, ˈtəm. 1.1.3.1 Na vprašanje od kod (otˈkȯːt) se odgovarja: od ˈdaːč/od ˈdeːleč,11 od ˈdȯːma, od druˈgọːt, ot ˈtaːm, ot ˈtuki, ot ˈtukile, od ˈsẹːx straˈni ‘od vseh strani’, od ˈsepọˈsȯːt.  Primeri: Ot ˈkȯːt ste pa doˈma? (L) – »ˈJes s is Šemˈpeːtra, ˈoːn je pa ot ˈtu- kile, is Šˈkaːfarjọga xˈriba.« – ˈNo, ˈpoːl, kọ je kˈmeːčk oˈbiraje bˈlo, je pərš ˈtọːlk ˈtistix oˈbirucọ – od druˈgọːt, ja. (P) 1.1.3.2 Podobno se odgovarja na vprašanje do kod (do ˈkȯːt), npr. do ˈtaːm itd. Časovni prislovi Časovni prislovi povedo, kdaj se kaj dogaja (Toporišič 1992: 16). So splošni (zve- čer, spomladi, poleti, zmeraj), sedanjostni (sedaj, danes, letos), preteklostni (vče- raj, davi, lani) in prihodnostni (jutri, drevi, prihodnjič). Na vprašanje kdaj (gˈdaːj) se v ložniškem govoru odgovarja z naslednjimi ča‑ sovnimi prislovi: ˈdoːns ‘danes’, dọˈpọːg ‘dopoldne’, ˈdəle ‘sedajle’, dˈrugič, ˈeːŋket ‘enkrat, nekoč’, gˈlix ‘ravno, pravkar’, greˈdọːč, ˈjutər ‘jutri’, ˈkər ‘takoj’, kˈmaːl, ˈlaːn ‘lani’, ˈlẹːtos/ˈlėːtus, naˈeːŋket ‘naenkrat, hkrati’, ˈnḁrpˈreːj ali ˈnarpˈreːj ‘najprej’, niˈkȯːl/ˈkọːl, noˈcȯːj/ˈcọːj,12 oˈpọːg ‘opoldne’, pọˈjutəršnim, pọˈlėːt ‘poleti’, naˈvaːd ‘običajno’, pọˈnoːč, pọˈpọːg ‘popoldne’, ˈpoːl/poː ‘potem, nato’, pọˈzim, pọzˈneːj, ˈpoːz, pˈreːj in pˈreːjle, ˈrȯːč ‘takoj, hitro’, sˈnọːč ‘sinoči’, sˈkȯːs ‘nenehoma, ves čas’, sˈpėːt/sˈpət, spomˈlåːt ‘spomladi’, ˈteːdi/ˈtẹːdi13 ‘tedaj, takrat’, takˈraːt/tḁˈkḁt ‘takrat’, ˈčaːs/ˈčaːsix14 ‘nekdaj, nekoč’, ˈčiːri,15 ˈzåːdč 11 Drugi zgornje‑ in srednjesavinjski govori imajo oblike ud ˈdiẹleč (Meliše, T313), ud ˈdeːlȧč (Spodnje Kraše, T314), ud ˈdeleč (Motnik, T317), ud ˈdeːlč (Vransko, T319). 12 V zgornjesavinjskem narečju se pred ‑c‑ vriva ‑h‑, npr. nəxˈcȯːj (Spodnje Kraše, T314). 13 Podobno obliko imajo tudi v zgornjesavinjskem narečju: ˈtiẹde (Meliše, T313), ˈteːde (Spodnje Kraše, T314). 14 Daljša oblika je novejša in jo uporabljajo samo mlajši govorci. 15 Tudi v drugih srednjesavinjskih govorih ima ta prislov končaj ‑i (uˈčẹːri – Motnik, T317), v zgornjesavinjskem narečju končaj ‑e (vˈčẹːre – Meliše, T313), v srednještajerskem pa končaj ‑a (fčra – Zibika, T334), tj. diahrono obliko brez ‑jь. 1.1.3 1.2 1.2.1 84 Tjaša Jakop  Prislov v srednjesavinjskem narečju ‘zadnjič’, ˈzaːdnokˈrḁt 1. ‘zadnjič, pred kratkim’, 2. ‘zadnjič’, zˈdeːj/ˈdeːj ali dəle16 ‘zdaj’, zˈdaːni ‘zdavnaj’, zˈgȯːdi ‘zgodaj’, zˈməri/zˈmeri17 ‘vedno, zmeraj, vselej’, ˈzutri,18 zveˈčėːr/zveˈčiːr.19 1.2.1.1 Pogoste so prislovne zveze, npr. čez ˈnȯːč, ˈdəle gˈlix ‘pravkar, ravnokar’ ˈkər napˈreːj, ˈlaːnsk ˈlėːt ‘lansko leto’, niˈkọːl ˈveːč, ot ˈčaːsa do ˈčaːsa, pˈrȯːki ˈzaːd ‘nazadnje’, ˈrọːč spomˈlåːt ‘takoj spomladi’, še zˈdeːj, teˈpəru ‘najprej, na začetku’, teˈzaːd ‘nazadnje, na koncu’, ˈun ˈdaːn ‘zadnjič’, za ˈrȯːjsni ˈdaːn, že sˈkȯːs ‘od nek‑ daj’; ˈcėː ˈtẹːd/ˈkẹːd, ˈsak ˈtẹːd/ˈkẹːd, ob neˈdėːlix, ˈsaːk doˈpọːg, ˈsaːk ˈdaːn.  Primeri: Ko s ˈšo  ˈpəːru ˈråːzret, je ˈbi ˈtåːk sˈnẹːk, de so ˈmog ˈoːče pa oˈnẹː, pa ko so ˈmėːl še xˈlåːpce, so ˈmog ˈjet sˈnẹːk zoˈråːt teˈpəru ˈzutri, de smo ˈlḁxk otˈroːc  ˈšọːlo šˈli. – Ampak ˈsegˈlix, ˈjəs pˈraːm, ˈtək na bo niˈkọːl ˈveːč, kọ je bˈlo. (Z) – ˈNeː in kọ sọ na pˈrėːšo ˈdaːl, kọ so teˈzaːd ˈmisnal pərˈtisnat, s ˈjes ˈtizd ˈgoːr uˈsula. – ˈNo, taˈzaːdnokˈrḁt ko smo ga ˈmėːl, ˈteːdi je .. (P) – ˈMi smo ˈmėːl pˈrej zˈməri pˈseː. (L) – ˈJaː, gˈlix ob neˈdėːlix, ˈteːdi pəč ˈni noˈbeːd ˈdėːlu. – Smo tud ˈmėːl ˈnėːmške ˈuːre po dˈvaːkat na ˈkėːd, ˈtək de s ˈmaːl zasˈtȯːpla. (L) –  ˈcėːrkvo ˈtud  ˈŽaːc, ˈgoːr ˈžupk,  ˈšȯːl, ˈsaːk ˈtẹːd ˈeːŋkret,  ˈpẹːtkix je ˈbi, ˈkåː šej bˈlo ˈtaːga. (P) 1.2.1.2 Prislovov nekdaj in nekoč v govoru ne poznajo, nadomešča ju leksem ˈčaːs ali pa opisne zveze kot npr.  ˈtistix ˈcaːjtix. Prav tako ni znan prislov prècej, v govoru ga zastopa prislovna zveza gˈlix ̍ dəle. Prislov nedavno se v govoru nado‑ mešča z zvezo še ne ˈtək ˈdọk naˈzaːj. 1.2.1.3 Časovni prislov odkar je lahko nadomeščen s ˈkaːr.  Primer: ˈJe pa sˈkọːs, ˈkaːr s se roˈdi na kmeˈtiːji oˈziroma na ˈzeːmli in od takˈraːt napˈreːj, ko s ̍ lḁxk zaˈčẹː ̍ dėːlat na kmeˈtiːji al pa poˈmaːgu sˈtaːrš, ̍ tək se mi še ˈdoːns doˈgaːja, de še ˈmọːr pač na sˈtåːre ˈlẹːte sˈpət is kmeˈtijstvom se ˈbaːt pa poˈmaːgat, da prežˈvimo to ˈnaːšo oˈnẹː. (Z) Na vprašanje od kdaj (od gˈdaːj) se odgovarja z naslednjimi prislovi in zvezami: enˈcaːjt/ˈcaːjt ‘nekaj časa’, ot kˈraːja ‘od začetka’, od ˈrọːjstva, ot ˈteːdi ‘od tak‑ rat’, ot ˈtizga ˈcaːjta, od zˈdeːj ‘odslej’, po ˈtistim ‘po tistem’, že skȯːs ‘od nekdaj’. 16 Tudi v tem primeru drugo obliko uporabljajo predvsem mlajši. V T317 (Motnik) imamo zˈde, v T313 (Meliše) pa zˈdeːl’ȧ. 17 V zgornjesavinjskem narečju imajo obliko zˈmeːrəm (Meliše, T313; Spodnje Kraše, T314). 18 V zgornjesavinjskem narečju ima ta prislov končaj ‑e: zjȗtre (Nizka, T315) ali ˈzutre (Meliše, T313) in ˈzutrẹ (Spodnje Kraše, T314). 19 Prislovov kot davi ‘danes zjutraj’ in drevi ‘danes zvečer’ spodnjesavinjsko narečje ne pozna več (tudi v knjižnem jeziku njuna raba peša – po SSKJ, ohranjena pa sta v zgornjesavinjskem (ˈdåːv, dˈrẹːv – Spodnje Kraše, T314) in srednještajerskem narečju (dve, drȃve – Zibika, T334), kjer najdemo tudi prislov k večrki ‘zvečer’ (Zibika, T334). Za pomen ‘zvečer’ se v zgornjesavinjskem narečju (Spodnje Kraše, T314) poleg starejše oblike vẹˈčėːr govori še no‑ vejša zvẹˈčėːr. 1.2.2 85Jezikoslovni zapiski 22  2016  1 Našteti prislovi se večinoma uporabljajo v zvezi s prislovom naprej oz. v zvezi s prislovom že.  Primeri: Ot takˈraːt napˈreːj, ko s ˈlḁxk zaˈčẹː ˈdėːlat .. – Zagoˈdėːti so ˈdej .. ta faˈmilja je ˈtule žẹ ot ˈtaːžtˈọːsstodeˈvėːesedga ˈlẹːta. (Z) – ˈTọː je bˈlo od aˈgusta napˈrej. (P) Na vprašanje do kdaj (do gˈdaːj) se odgovarja z naslednjimi prislovnimi zvezami: do kˈraːja ‘do konca’, do zˈdeːj, še napˈreːj, do ˈteːdi. Vzročnostni prislovi Tudi skupine teh prislovov lahko oblikujemo glede na značilne vprašalnice (To‑ porišič 2000: 407–408). Vzročnih prislovov je malo. Na vprašanje zakaj (zaˈkaː/zaˈkaːj) se odgovarja s prislovi: ˈkər ˈtək ‘kar tako’, ˈneːleš20 ‘nalašč’, sluˈčaːjn ‘slučajno’, za ˈxec, zḁrəd ˈtėːga ‘zaradi tega’, zaˈtọː. Namernega prislova oz. ustreznika za čemú ne poznajo. Na vprašanje s kakšnim uspehom (ˈkək/ˈkọk) se odgovarja z uspešnostnimi prislo‑ vi: ˈlḁxk/ˈlaːxk/ˈleːxk ‘lahko’, sˈkor, zasˈtọːj ‘zastonj’. Lastnostni prislovi Načinovnih prislovov je veliko. Na vprašanje kako (ˈkək/ˈkọk) se odgovarja: dərˈgəč ‘drugače’, ˈfaːjn, greˈdọːč, xiˈnaːsk ‘hinavsko’, ˈkọkər ‘kakor’, kaˈmȯːt ‘z lahkoto’, ˈkomi ‘komaj’, ˈlaːži, ˈmnde ‘menda’, nagˈlaːs, naˈraːnost, naˈrọː- be, naˈpọː, neˈvaːr, ˈnẹːkot ‘nekako’, ọbˈraːt, ˈọːrk ‘močno’, poˈcẹːn, poˈčaːs, poˈkoːnc ‘pokonci’, poˈsẹːbi ‘posebej’, pˈrọ, ̍ pėːš, ̍ rėːzˈde ‘zares’, sˈkup(i)21/ˈkup ‘skupaj’, sˈlaːp ‘slabo’, spˈlọːx, sˈrėːd ‘srednje’, stˈrəš ‘zelo’, ˈtək/ˈtk22 ‘tako’ in ˈtəkle ‘takole’, ˈteːšk/ˈteːšk, ˈtȯːlk/ˈtuːlk, ˈrėːdu, ˈsegˈlix ‘vseeno’, ˈseːjen ‘vsee‑ no’, zasˈtọːj ‘zastonj’, ˈžixḁr/ˈžixər ‘lahko’.  Primeri: Dərˈgəč so še pˈrej,  pˈreːjš Jugosˈlaːviji, so pa ọˈpėːko ˈtək suˈšil, de so ˈmėːl naˈrėːte ˈtaːke ˈute, pa ˈtək stˈrėːxo ˈgoːr, pa so ˈtək zˈlaːgal ọˈpėːko 20 Naglas na prvem zlogu najdemo tudi v zgornjesavinjskem narečju (ˈneːleš – Spodnje Kraše, T314), medtem ko je v srednještajerskem narečju naglas na drugem zlogu (naˈlaːšč – Vojnik, T326). 21 V zgornjesavinjskem narečju ima ta prislov končaj ‑e: skȗpe (Nizka, T315); pəˈseːbe, sˈkupe (Meliše, T313). 22 Naglas na prvem zlogu najdemo tudi v zgornjesavinjskem narečju (ˈtaːk – Spodnje Kraše, T314), medtem ko je v zahodnejšem delu srednjesavinjskega narečja naglas na drugem zlogu (taˈkọː/tˈkọː – Motnik, T317). 1.2.3 1.3.1 1.3 1.3.2 1.3.3 1.4 1.4.1 86 Tjaša Jakop  Prislov v srednjesavinjskem narečju ˈtəkle, pa so jo ˈtək suˈšil. – In ˈtet je bˈlo xuˈdȯː. – ˈJaː, stˈrəš xuˈdȯː je bˈlo. (L) – Stˈrəš se uˈči. (L) – ˈPoːl so pa ˈfaːjn zˈrixtal ˈtisto ˈxišo. (P) – ˈTọː je blo zˈlo ˈteːšk ˈteːdi. (P) 1.4.1.1 Prislovne zveze so: ˈčər na ˈbėːlim ‘črno na belem’, gˈlix ˈtək ‘ravno tako’, naˈeːŋket ‘naenkrat’, na ˈnaːg ‘na hitro’, na ˈsux, ot kˈraːja, po doˈmaːč, po ložˈnišk, po sˈtaːrim, ˈsəm ˈtəm ‘sem in tja’, ˈtək ˈmaːl, ˈtək neˈkaːk, ˈrėːt ‘vred’, pər ˈmir; k ˈjeːn dˈrugi ‘eno k drugi‘, za ˈeːn dˈrugim ‘drug za drugim’ itd. Na vprašanje koliko (ˈkȯːlk/ˈkuːlk) se odgovarja s kolikostnimi prislovi: ˈbọːl, ˈdoːst 1. ‘veliko, mnogo’, 2. ‘dovolj’, ˈčist, ˈkej ‘kàj’, ˈkər ‘precéj’, ˈkȯːlkər ‘ko‑ likor’, ˈkomi ‘komaj’, ˈmeːj23 ‘manj’, ˈnẹːki ‘nekaj’, ˈmaːl/ˈmaːl/enˈmaːl, ənˈčink ‘malo’, ˈnəč, ˈnərˈveːč, oˈkȯːl24 ‘približno’, ˈpaːr ‘nekaj’, ˈpọːn, preˈmaːl, pˈreːč ‘preveč’, stˈrəš, ˈtȯːlk/ˈtuːlk in ˈtȯːlkle/ˈtuːlkle/ˈtȯːjkle/ˈtuːjkle ‘toliko’, ˈveːč, veˈlik, gˈlaːnim ‘v glavnem’, zˈlo ‘zelo’.  Primeri: Žiˈvėːli smo se gˈlaːnim ˈtėːm, ˈkaːr smo priˈdėːlal na kmeˈtiːji. – Bˈlaː s ˈkər ˈbistra. (L) – Ampak je ˈdoːbḁr za ˈpit, ˈsaːm ˈtizga ˈmaːš dˈvaː gˈlaːža ˈdoːst. – ˈTọː ga je bˈlo preˈmaːl .. (Z) – ˈPoː so pa reguˈliral, ˈdej je pa ˈdoːst ˈbọːlš. (L) – ˈDeːj smo ugọtọˈvl, de je ˈnaːjˈbọːlš čim ˈmeːj ˈdėːlat. (Lj) – Xˈmeː ˈčaːsix se je proˈdaː, ˈčaːsix se ni ̍ bi, ˈčaːsix je ̍ bi ̍ komi po dˈvaː ̍ diːnarja, ̍ naš ˈfot ga je na ˈnivo zˈvọːjzu, ga ni ˈxoːtu proˈdaːt. (P) 1.4.2.1 Pogostejše prislovne zveze so še ene ˈpaːr, ˈeːŋket ˈtȯːlk ipd. Na vprašanje kolikokrat (ˈkȯːlkrat) se odgovarja s kratnostnimi prislovi: ˈjeːnkrt/ ˈjeːnkt ‘enkrat’, ˈmaːlgˈdaːj ‘malokdaj’, ˈmaːlkrt/ˈmaːlkt ‘malokrat’, ˈnėːkikrt, ˈrėːtk ‘redko’, tˈrikrt/tˈrikt, sˈtȯːkrt/sˈtȯːkt, ˈtȯːlkrt/ˈtȯːlkt ‘tolikokrat’, ˈčasix,  veˈčini, ˈveːčkrt/ˈveːčkt, veˈlikrt, veˈčinọma.  Primeri: Maːma je  veˈčini ˈkuxala, ko je ˈmėːla na xˈraːn ˈtule is ˈcigunc .. – Koˈruzni žˈgaːŋki so bˈli, ˈaːjdọvix ˈnismo – ˈno, gˈdaːj ˈžėː, ampak ˈrėːtk. (Z) – Zˈlọ veˈlikrat je pọpˈlaːlala. – Gˈrėːjo pa veˈčinọma  Goˈtọːle, ˈneː. (L) Na vprašanje glede na kaj (ˈkȯːk) se odgovarja z ozirnimi prislovi xonoˈraːr, seˈzȯːnsk ipd. Na vprašanje s pomočjo česa (ˈkȯːk) imamo odgovore kot na maˈšino, na ˈroːke itd.  Primera: ˈPol pa obraˈčoːvat – to na ˈroːke, ko ˈvėːte ka je ˈtọː. – ˈDej gˈrẹː, ˈkaːj, ˈsaːm oˈbərneš za ˈȯːs, deˈsėːt ˈdi na maˈšino. (Z) 23 V zgornjesavinjskem narečju: ˈmie:n’/ˈmie:n (Spodnje Kraše, T314). 24 Namesto prislova se lahko rabi naslonska oblika števnika en: ˈJaː, ˈpaːr ˈkuːr smo ˈmėːl, pa ˈtək ene šˈtiːr kˈraːve. 1.4.2 1.4.3 1.4.4 1.4.5 87Jezikoslovni zapiski 22  2016  1 izpRidevniški pRislovi Izpridevniški prislovi so večinoma enaki pridevniškim oblikam I ed. m. sp. V nasprotju z drugimi prislovi, ki so popolnoma nepregibne besede, se ti stopnju‑ jejo, in sicer z obrazili (npr. prislov xuˈdọː ima primernik ˈxuj ‘hujše’, prislov leˈpọː ima primernik ˈlẹːpš, ˈmaːl ‘malo’ ima primernik ˈmeːj ‘manj’, ˈnisk – ˈniži, ˈpoːz – pọzˈneːj, ˈtix – ˈtiši, viˈsoːk – ˈviši), primernike pa je mogoče tvoriti tudi opisno – s prislovom ˈbọːl ‘bolj’ pred osnovnikom (npr. ˈbọːl ˈmərz). Po njih se sprašujemo z vprašalnico kako, torej so načinovni, npr. ˈčud, ˈfaːjn ‘dobro’, fˈreːj ‘prosto’, gˈlaːs, ˈgərt, ˈxitər ‘hitro’, xˈlaːd, xuˈdọː, ˈlḁxk/ˈlaːxk/ˈleːxk ‘lah‑ ko’, leˈpọː, ˈluš, ˈmaːl, ˈmir, ˈmoːkər ‘mokro’, ˈmərz ‘mrzlo’, na ˈnaːg ‘na hit‑ ro’, neˈvaːr, ˈnisk, obˈlaːč ‘oblačno’, ˈọːrk ‘zelo’, poˈrėːtk ‘poredko’, ˈpoːz, sˈlaːp ‘slabo’, ˈsux ‘suho’, sˈveːt ‘svetlo’, ˈteːm ‘temno’, ˈteːšk/ˈteːšk ‘težko’, pọˈtix ali pọˈtix, ˈtoːp ‘toplo’, ˈvaːr, ˈvaːž ‘pomembno’, viˈsoːk ‘visoko’.  Primera: Se mi je ˈtək ˈfaːj zˈdėːl. (G) – Pˈreːč ˈxitər gˈreːjo  ˈšȯːlo. (G) Pogoste so tudi zveze predloga in pridevnika s prislovnim pomenom. Spada‑ jo med načinovne prislove oz. prislovne zveze, npr. na bərˈzino, na deˈbėːl, na gˈrȯːp ‘na grobo’, na kˈraːtk, na ˈnaːg, na ˈnọ ‘na novo’, na oˈbaː kˈraːja ‘na obeh straneh’, na ˈkoːnc ‘na koncu/na konec’, na ˈunim ˈkoːnc ‘na drugi strani’, na šˈroːk ‘na široko’, na ˈvəlk ‘na veliko’; po doˈmaːč, po ložˈnišk ‘po ložniško’, po poˈmọːt, po sˈtaːrim ‘po starem’, po ˈsaːki stˈraːni ‘na obeh oz. vseh straneh’; pər ˈmir ‘pri miru’ itd. sklep V prispevku so predstavljeni prislovi v srednjesavinjskem govoru Ložnice pri Žalcu (SLA, T324). Prikazana je tipologija prislovnih oblik glede na njiho‑ vo rabo; po načinu obravnave in delitve se zgleduje po slovnici slovenskega knjižnega jezika (Toporišič 2000). Narečne oblike prislovov smo primerjali s sinhrono podobo prislovov v nekaterih drugih zahodnih štajerskih govorih (sre‑ dnjesavinjskih, zgornjesavinjskih in srednještajerskih). Prislovi se lahko dodajajo namesto predpone glagolu pri sestavljenih glago‑ lih, npr. ˈgoːr usˈtaːt ‘vstati’. Nekateri prislovi imajo lahko tudi vlogo vezniške besede (npr. ˈkȯːlkər, ˈkȯːdər, ˈkaːmər, ˈtəm ko ‘kjer’). Prislovi se uporabljajo za opisno stopnjevanje pridevnikov; ta vrsta stopnjevanja je v srednjesavinjskem narečju značilna zlasti za dvo‑ in večzložne pridevnike. Primernik se tvori tako, da se osnovniku doda prislov ˈbọːl, presežnik pa z ˈnərˈbọːl. Za stopnjevanje navzdol se uporablja prislov ˈmej za primernik in ˈnḁrˈmej za presežnik. Tudi večina količinskih zaimkov je nesklonljivih in bi jih zaradi te lastnosti lahko uvrščali med prislove. Sklonskih oblik nimajo nekateri količinski pridev‑ niški zaimki, npr. mnogostni količinski zaimek (veˈlik, ˈpọːn), nikalni količinski 2 2.1 2.2 3 88 Tjaša Jakop  Prislov v srednjesavinjskem narečju zaimek (ˈnəč ‘nič’), drugostni količinski zaimek (ne ˈtȯːlk/ˈtuːlk/ˈtuːjk ‘ne toliko’), istostni količinski zaimek (gˈlix ˈtȯːlk/ˈtuːlk/ˈtuːjk ‘ravno toliko, prav toliko’) ter poljubnostni oz. nedoločni količinski zaimek ˈnėːki ‘nekaj’. viRi in liteRatuRa Bergant 2000 = Polona Bergant, Govor Vranskega: zapis vprašalnice za Slovenski lingvistični atlas: diplomsko delo, Filozofska fakulteta v Ljubljani, Ljubljana: [P. Bergant], 2000. – Razmnoženo. Jakop 2000/01 = Nataša Jakop, Funkcijska delitev členkov, Jezik in slovstvo 46 (2000/01), št. 7–8, 305–316. Jakop 2001a = Tjaša Jakop, Oblikoslovje govora Ložnice pri Žalcu: magistrsko delo, Filozofska fakulteta v Ljubljani, Ljubljana: [T. Jakop], 2001. – Razmnoženo. Jakop 2001b = Tjaša Jakop, Fonološki opis govora Ložnice pri Žalcu (SLA 324), Jezikoslovni zapi- ski 7 (2001), št. 1–2, 365–380. Jakop 2003 = Tjaša Jakop, Tipologija narečnih glagolskih oblik na primeru govora Ložnice pri Žal‑ cu, Slavistična revija 51 (2003), št. 1, 1–25. Jakop 2010 = Tjaša Jakop, Srednjesavinjsko in srednještajersko narečje ter celjski pogovorni jezik, v: Vloge središča: konvergenca regij in kultur, ur. Irena Novak‑Popov, Ljubljana: Zveza dru‑ štev Slavistično društvo Slovenije, 2010 (Zbornik Slavističnega društva Slovenije 21), 120–129. Jakop 2011 = Tjaša Jakop, Glasoslovne in oblikoslovne posebnosti šentviškega govora, v: Globinska moč besede: zbornik ob 80-letnici red. prof. dr. Martine Orožen, ur. Marko Jesenšek, Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta, 2011 (Mednarodna knjižna zbirka Zora 80), 360–369. Kralj 1961 = Viljem Kralj, Govor Ložnice: diplomsko delo, Filozofska fakulteta v Ljubljani, Ljublja‑ na: [V. Kralj], 1961. – Razmnoženo. Kralj 1962 = Viljem Kralj, Ložnica: seminarska naloga, Filozofska fakulteta v Ljubljani, 1962. – Razmnoženo. Logar 1968 = Tine Logar, Štajerska narečja, Jezik in slovstvo 13 (1968), št. 6, 171–175. Potrata 1970 = Janko Potrata, Slivniški govor: seminarska naloga, Filozofska fakulteta v Ljubljani, Gorica pri Slivnici: [J. Potrata], 1970. – Razmnoženo. Povše 1988 = Ivana Povše, Oblikoslovje v govoru Šmarja pri Jelšah, Slavistična revija 36 (1988), št. 3, 251–266. Ramovš 1952 = Fran Ramovš, Morfologija slovenskega jezika: skripta, prirejena po predavanjih prof. dr. Fr. Ramovša v l. 1947/48, 48/49, Ljubljana: DZS, 1952. Smole 2000 = Vera Smole, Časovni prislovi v slovenskih narečjih (po gradivu za SLA), v: Seminar slovenskega jezika, literature in kulture 36: zbornik predavanj, ur. Irena Orel, Ljubljana 2000, 49–55 + pril. Toporišič 1992 = Jože Toporišič, Enciklopedija slovenskega jezika, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992 (Leksikoni Cankarjeve založbe, zbirka Sopotnik). Toporišič 2000 = Jože Toporišič, Slovenska slovnica, Maribor: Obzorja, 42000 (11976) Weiss 1990 = Peter Weiss, Govori Zadrečke doline med Gornjim Gradom in Nazarjami: gla- soslovje, oblikoslovje in skladnja: magistrsko delo, Filozofska fakulteta v Ljubljani, Ljubljana: [P. Weiss], 1990. – Razmnoženo. Weiss 1998 = Peter Weiss, Slovar govorov Zadrečke doline: A–H: poskusni zvezek, Ljubljana: Za‑ ložba ZRC, ZRC SAZU, 1998 (Slovarji). Zorko 1999 = Zinka Zorko, Štajerska narečja, Enciklopedija Slovenije 13: Š–T, ur. Dušan Voglar, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1999, 131–133. 89Jezikoslovni zapiski 22  2016  1 summaRy Adverbs in the Central Savinja dialect of Slovenian This article presents adverbs in the local dialect of Ložnica pri Žalcu, which is part of the Central Savinja dialect of the Styrian dialect group. The analysis of this part of speech was carried out following the methodology used in the presentation of dialect morphology in Jože Toporišič’s Slovenska slovnica (Slovenian Grammar, 2000). The article compares adverbs in the local dialect of Ložnica pri Žalcu with certain other western Styrian local dialects (the Central Savinja, Upper Savinja, and Central Styrian dialects). Various types of adverbs are exemplified using extensive dialect text material and extracts from a text corpus created through the author’s conversations with many informants. It is shown that adverbs may serve multiple functions: (1) Adverbs may be added to a verb instead of a prefix in compound verbs (e.g., ˈgoːr usˈtaːt ‘rise’); (2) Certain adverbs may also play the role of linking words (e.g., ˈtəm ko ‘where’); (3) Adverbs are used for analytic comparison of adjectives; (4) The majority of quantifiers are also indeclinable and because of this quality may be classified among adverbs; and (5) Certain adjectival quantifiers do not have inflected forms; for example, the negative quantifier (ˈnəč ‘nothing’).