Slovniške in pravopisne drobtine
IN OSTALI
2e svoj čas so prijemali in preganjali neslovensko rabo »v ostalem« za naše: sicer, drugače. Morda je zato danes ne srečujemo toliko. Namesto te pa se je zadnji čas toliko bolj razpaslo prav tako tuje govorjenje in pisanje: »ostali« za naše druge. V starejšem tisku sem naletel na to prav redko, na priliko 1882 pri Kersniku — on pa je prevzel še kaj drugega od Hrvatov. Danes marsikdo še ne pomisli ne, da se da reči: Kupil sem zvezke in druge potrebščine za šolo. Sklical je sosede in druge domačine. Pozdrave mu pošiljajo bratje in sestre in vsi drugi. Trije kurirji so padli, drugih devet se je prebilo iz obroča. V vzhodnih krajih bo sonce, drugje po Sloveniji pa oblačno. Zakaj tiste potrebščine v resnici niso nikomur ostale, saj bi jih drugače ne prodajali po navadni ceni, in prav tako je z domačini ali s Slovenijo, to se pravi, z drugimi kraji ali deli Slovenije. Če pa bereš, da so Pivčani delali pragove in »ostali« tesan les, se čuje, kakor da gre za odpadke, in ko vidiš v oknu mlekarne napisano, da dobiš v nji mlečne izdelke in »ostala« živila, si ne moreš kaj, da se ne bi nasmehnil taki slabi reklami, ki kar kliče sanitarno inšpekcijo, naj si ogleda, s čim strežejo tukaj ljudem. L. L.;
BUDIMPEŠTA — BUKAREŠTA
V tej obliki sta se v našem knjižnem jeziku uveljavili imeni za obe glavni mesti naših sosed. Ne preiskujmo večje ali manjše upravičenosti take pisave, sprejmimo ju, kakor sta. Kako pa delamo pridevniški obliki in prebivalsko ime? To je zadeva naše domače — ne ljudske — pravopisne urejenosti, saj sta tuji imeni in se oblike uporabljajo predvsem v zemljepisu, časopisu, torej v povsem knjižnem obsegu. Za pridevnik srečujemo več oblik, najpogosteje: budimpeštanski, budimpeški, bukareštanski in bukareški poleg drugih še nenavadnejših; SP 1935 ima obliko Budapešta in od tod budapeštanski in budapeški; SP 1950 ima samo budimpeštanski, za Bukarešto pa oba omenjena pridevnika.
Mislim, da je nesmiselno, da vlačimo pridevnik s tujimi -an- v našo domačo obliko. Ta -an- namreč ni domača pripona '-jan-, saj bi sicer morali imeti budim-peščdnski in bukareščdnski, marveč je po nemškem pridevniku in samostalniku Budimpestaner-, Bukarestaner-; po teh smo tudi mi napravili Budimpeštdnec -nca in Bukareštanec -nca in po teh pridevniški obliki na -dnski. Pri prebivalskem imenu bi lahko uporabili domači osebni končaj -jön in dobili Budimpeščan -dna, Buka-reščan -dna ali pa tudi s poudarkom na osnovi. Pridevnika pa ni treba izvajati iz prebivalskega imena, marveč s pripono -ski naravnost iz imena samega; v tem primeru dobimo popolnoma po domači zakonitosti samo: budimpeški in btifcorešfci. To sta edini organsko prav razviti slovenski obliki, zato bi le te dve obdržal. -o- -a-
SAMOSTALNIKI NA -ATELJ IN -ITELJ
Brali smo izraz vzgojevatelj v pomenu vzgojitelj. Vzgojevatelj gotovo ni pravilna tvorba, ker nimamo glagola vzgojevati, temveč le vzgajati in vzgojiti. Sploh pa so samostalniki na -telj pravzaprav nekaj nedomačega. Množica besed na -telj je z izjemo samostalnika prijatelj narejena po zgledu srbščine, hrvaščine ali stare cerkvene slovanščine. Namesto učitelj so stari govorili in pisali učenik, namesto ljubitelj ljubnik, namesto pošiljatelj pošiljavec ali pošiljač itd. Seveda pa danes iz knjižnega jezika ne moremo več izločiti umetnih tvorb na -telj, ker so se že preveč udomačile. Moramo pa jih pravilno tvoriti in ne tako, kot je napravljen samostalnik vzgojevatelj. Knjižna slovenščina ima za seboj že veestoletno zgodovino. Iz nje so vidna različna prizadevanja naših pišočih ljudi v preteklosti, tudi taka, ki nam danes niso več povšeč. Med temi je tudi prizadevanje, ki mu je bil namen približati knjižno slovenščino srbohrvaščini. Zelo veliko nekdanjih hrvatizmov in srbizmov smo o pravem času opustili, nekaj pa jih je vendar le ostalo kot živa priča omenjenih časov. lvan Tominec
192