5- C • o • LETO 13 JANUAR Cenjenim naročnicam! Ob začetku XITT. letnika moramo z veseljem ugotoviti, da je zanimanje za „Ženski bvel ostalo nezmanjšano. Neprestano sc javljajo nove naročnice - samr od sebe, brez vsakega prigovarjanja, kljub intenzivni reklami drugih listov Vračajo se tudi v znatnem številu nekdanje naročnice, ki so se vsled krize ali zavoljo jzpremembe odpovedale „ženskemu Svetu", a ga zopet naročajo, ker se - po njihovih besedah - ne morejo privaditi brez njega. Žal pa stalno narašča tudi število takih, ki so celo po 8, (O letih prisiljene odpovedati se svojemu listu, ker ga ne morejo več plačevati. Brezposelnost, bolezen, slab zasinzek so vzroki, ki jih navajajo, ko nam z obžalovanjem javljajo svoj odstop. Zal nam je, ko odpadajo dolgoletne zveste naročnice, boli nas da iih mo-ramo zapuščati prav tedaj, ko bi jim bil Ust najbolj potreben. Vemo, marsikatera od teh se bo ze cez leto vrnila; marsikatera bo naknadno želela imeti cel letnik pa ni gotovo, da ji bodemo mogle ustreči. Ne moremo namreč tiskati na negotovost prevelikega števila lista; v teh težkih časih bi to pomenilo občutno breme za upravo. Zato svetujemo vsem: pomislite.prej dobro, p-redno javite svoj odstop Ako ne morete naročiune v dveh obrokili, pošljite jo v štirih ali tudi več; vsaf se Vam lahko razmere med letom izboljšajo. Vse naročnice brez izjeme pa prosimo: smatrajte za svojo d o 1 ž no s t povedat, vsaki svoji znanki, kaj vse Vam v „ženskem Svet«" ugaja, kaj Vam nudi. Vse, kar Vam pa ne ugaja, ali bi si želeli drugače javitenam. ^ Hvaležne Vam bodemo za vsako novo naročnico, ki nam jo pridobite. Da izkažemo SVOJO hvaležnost tudi dejansko, razpisujemo za nove naročnice te-lc nagrade: Za 1 novo naročnico: a) 1 kroj (ali 2 otroška kroja) poljubnega modela iz naše modne priloge ali b) 1 risbo za I)rt, zavese ali posteljno pogriujalo, katere radi obsega ne moremo priobčiti na prilogi. Pri naročilu je treba navesti štev. morlela in v katerem zvezku se nahaja. (Risbo za „bridž" so izvzete); c) „Dekliško perilo" s krojno prilogo. Za 2 naročnici: a) Zdravniška knjiga dr. Rusa: „Prva pomoč"; b) A. S. Puškin: „Kapetanova hči". Za 3 naročnice: a) Dostojevski F.: „Selo Stepančikovo in njegovi prebivalci", humoristični roman; b) „Bonton", Knjiga o lepem vedenju. Za 5 naročnic: a) Dr. I. Tavčar: „Izza kongresa" ali b) Dr. I. Tavčar: „Qvetje v jeseni". Nagrada se odpošlje, ko nova naročnica plača vsaj za pol leta. Vsem cenjenim naročnicam želimo srečno leto 1935! Uredništvo in uprava. ŽENSKI SVET JANUAR 1935 LJUBLJANA LETO XIII-1 Dekle v kmečkem mladinskem gibanju Francfe Gerželj Društva kmetskili fantov in deklet" žc dobro desetletje OTjejo ledino preporoda naše vasi, zdmžnjejo kmečko ndadino, ustvarjajo kulturo vasi ter skrbijo za splošni napredek podeželja. Po evojem prosvetnem, kulturnem in gospodarskem delu tvorijo^ ta društva organizirano gibanje kmečke mladine. V naših vaseii so postala „Društva kmctskik fantov in deklet" nepogrešljive ljudske visoke šole, ki nadaljujejo z delom in izolBrazbo tam, kjer poneka delo naše cenovne šole. Društva so bogata zakladnica plodov samostojnega dela kmečke mladine ter predstavljajo neizčrpen vir sposobnosti in inteligence kmečkih fajitov in deklet, ki si po težkem fizičnem delu širijo svoje obzorje in se sami vzgajajo v lastnih organizacijah. Tu ee je lotila kmetsika mladina dela z veliko vnemo in požrtvovalnostjo; a največja odlika pri delu je, da se ga je mladina lotila sama ter ga saniostojno nadaljuje. Že sam naslov organizacije priča, da se v društvu poleg kmečkega fanta udejstvuje tudi kmečko dekle. Nepotrebno je poudarjati, kako ogromno in odgovorno vlogo in nalogo opravlja rv' kmečkem življenju žena. Tega se je .kmečka mladina od vsega početka svojega gibanja jasno zavedala. Prav zato eta si pri skupnem kmečkem in strokovnem delu kmečki fant in dekle složno in tovariško segla v roko, zavedajoč se, da je za preporod vasi nujno potrebno složno iu vzajemno delo oibeh. Oba sta ugotovila, da k temu preporodu vodi ena sama pot — eamoizobrazba. Zato sta si ustvarila svojo lastno knltumo in izobraževalno ognjišče, ki bodi simbol fcmiečke sloge, skupnosti, medsebojnega zaupanja, samozavesti in odločnosti. Pod streho skupnega kulturnega ognjišča ee tako kmečki fant in dekle zavedliö pripravljata za življenje, ki terja od kmečkega človeka silno mnogo. Do poslednjih dni je bila ženska kmečka mladina glede eplošne izo-Ibraziie malone zapuščena in zanemarjena. Z izstopom iz osnovne šole je za kmečko dekle prenehalo nadaljnje obvezno vasgajanje in izobraževanje. Pisanje, računanje in čitanje, ki se ga v glavnem naučimo v osnovni šoli, pa tudi za emotreno in urejeno gospodinjstvo in gospodarstvo v kmečkem domu ne zadošča, kaj šele da bi zadoščalo za splo.šni napredek in zadostno izvežbanost kmečke žene. Toda M naših kmečkih gospodarstev je takih, ki za nadaljnjo izobrazbo svojega naraščaja ne zmorejo sredstev. Dekleta gredo zato kmalu ipo osnovni šoli služit v miesto, odkoder se marsikatera vrne v evoj kmečki dom gospodinjit kot vzgojena in izurjena gospodinja. Služenja naših deklßt t mestih in trgih pa tudi nikakor ne moTemo smatrati kot vzgojno in začasno, temveč .predstavlja to le nekei vrste emigracijo ženskega kmečkega naraščaja, ki ga doma naše koče in majhne kmetije ne morejo preživljati. Ženska obrt (šivilja, pletilja, čipkarica, bahica itd.) je tako malenkostna, da zaposli končaj 2—4% ene ženske kmiečkc generacije. Večja je zaposlitev tmečkih deklet v indiusitrijskih obratih, kar predstavlja gospodarsko za majhno kmetijo ali bajto velik plus, toda o gospodinjski in splošni izobrazibi kmečkega dekleta iv tem primeru ni mogoče govoriti. Po-šolsko vzgojo in izobrazbo morejo svojim hčerkam nuditi le večje, bogate kmetije. Toda v številu malih kmetij in bajt se ti primeri kar izgube. Mimlo tega pa še danes velja resnica, da mnoga kmečka dekleta, ki so poeečala v mestih gospodinjsJte in izobraževalne zavode, postanejo „gospodične", ki jim po končanem šolanju ne diši več življenje na vaei. Te skušajo s svojo in s pomočjo uglednih bogatih kmečkih staršev čim prej emigrirati kot neveste v mesto ali večji trg. Zakaj v zaivodu se niso privadile le vsem gospodinjskimi in ženskim veščinam, temveč v mnogih primerih tudi vabljivemu meščanskemu življenju, in io poslednje je odločilno za njih življeiijsko pot. Najmanj 85% naših kmečkih deklet pa ne more biti deležnih take plačane gospodinjske in splošne izobraizbe, ki je danes že tudi premožne kmetije ne zmorejo več. Posamezno dekle si še celo ne more pomoči. Potrebne literature je sicer že precej, pa je za posamezno dekle draga in za večino nedosegljiva, in končno je to le teoretičen študij, ki foogvekaj ne zaleže. Tudi je predolgotrajen, dekle zanj nima časa. In naposled je brez vsake nadzorovane prakse, ki je vpralV v 'gospodinjstvu in splošni ženski izobrazbi nujno potrebna. Vsem tem nedostatkom iščejo odločujoči in neodločujoči krogi učinkom vitega leka. Poskuša se s tečaji in vsakovrstnimi gospodinjskimi kurzi itd., nadaljevalnimi goepodinjs'kimi šolami in podoibnim. Vendar je to delo doslej se jako nesistematično ter nima kolektivnega značaja. Mimo tega pa se 6e-etokrat vrši tako, da se ne upošteva duševnost samega kmečkega dekleta, ki ima zavoljo tega zagrenjen občutek, da je to prisilna stvar, da je kaprica itd. Razumljivo je, da spričo takega občutja dekle ne utegne samostojno in z veseljem delati, sprejemati snovi teoretično in praktično ter zavedno in s pogumom sodelovati. Znatnejši napredek in uspehi so se pokazali tam, kjer taike nadaljevalne šole in tečaji sodelujejo s samim „Društvom kmečkih fantov in deklet". V tej kombinaciji se kmečka dekleta počutijo bolj domača in že intimno in samostojno sodelujejo. Kmečka dekleta bo si v okviru „Društva kmečkih fantov in deklet" ■ustanovila samostojne „Dekliške in ženske odseke". Tu se zbirajo iz cele vasi — ponekod iz več vasi — kmečka dekleta ter se pod samostojnim vodstvom izobražujejo. Tu je predvsem podana neokrnjena možnost popolnoma samostojnega dela in samoizobrazbe. Dekleta sodelujejo tu res z dušo in srcem ter ustvarjajo iz lastnega hotenja in prepričanja, da more vse to le njim in vsej vasi biti v prid. Potreibno literaturo, predavatelje i. t. d. jim preskrbuje „Zveza kmečkih fantov in deklet" v Ljubljani, ki je matična organizacija vseh „Društev kmečkih fantov in deklet". Kosci in graWjice, člani DKFD v šinJuo-vem tnrnu Glavna doba kulturnega in izobraževalnega dela kmečkih deklet pade predvsem v poznojesenski im zinijSiki čas, ko dekleta vsaj z delom na polju niso več zaposlena. V tem času eo vsi „Dekliški in ženski odseki" kakor mravljišča delavnosti dekliškega duha in rok. Načrte, tečaje^ teme in programe določajo deloma sama, zato pa se potem pri izvedbi tudi tako 9 sroem in veseljem pokore disciplini, ki je predpogoj demokratičnega in zadružnega dela. Po vsej Sloveniji je bilo do 10. občnega zbora „Zveze kmečkih fantov in deklet" (8. sept. 1934.) organiziranih v društvih oz. odsekih 3517 kmečkih deklet ali 31% celokupnega člamjstva kmečko-mladinskega gibanja. Dotok deklet v lastno mladinsko organizacijo pa je z vsakim letom, večji, kar je le dokaz, da dekleta tudi v organizatoričnem oziru nočejo zaostati, temveč ©poznavajo vrednost eamoizobrazibe in ivzgoje za kmečko ženo. Dosedanje delo „Dekliških odsekov" v društvih izkazuje razveseljivo bilanco. V času svojega samostojnega dela eo odseki priredili 1937 predavanj najrazličnejše vsebine. Predavanja so se večinoma povsod vršila ob prisotnosti vsega vaškega ženstva, tako da jo društvo zbralo k vzgojnem delu vso vae. Od predavanj, ki so več ali .manj teoretičnega značaja, so „Dekliški odseki' prešli k nekajdnevnim tečajem gospodinjstva ali splošne vsebine. Tu je bil pouk že gloMji ter praktičnega značaja. Takih tečajev so „Dekliški odseki" priredili 619. Še važnejši pa so daljši, mesečni ali večmesečni tečaji (kuharski, prikrojevalni, higijenski, tečaj za vezenje, splošno gospodinjstvo, konzerviranje itd.). Teh tečajev so odseki organizirali 398. Vsi so bili dobro obiskani. Vodile so jih strokovne učiteljice ali pa ponekod dekleta sama. Veliko pouka se je iposvečalo tudi splošnim kmečkim in goepo-danskim vprašanjem (sadjarstvu, zelenjadarstvu, prašičereji, živinoreji. mlekarstvu, sirarstvu itd.). Posebno važnost pa so dekle-ia posvečala tudi na-rodno-gospodarskim vprašanjem (zadružništvu, prodaji kmečkih pridelkov itd.). Poleg odsekov samit je pa tudi matična organizacija „Zveza kmečkih fantov in deklet" priredila v LjulMjani v 1. 1933. in 1934. dva širša prosvetno-gospodinjska dekliška tečaja z 98 udeleženkami. Mimo tega širokega in splošnega izobraževanja posvečajo kmečka dekleta veliko ekrb tudi kuUurnemiu delu in splošnemu družabnem^u napredku vaßi. Tako sodelujejo v „Dramatičnih odsekih" društev, skrbijo za tisk in'ga razširjajo, prirejajo javne razstave ob zaključku tečajev, poučne in di-uge izlete ter se po odsekih medsebojno spoznavajo z obiski sosednjih društev in odsekov. Z veliko vnemo prepovedujejo zmernost in treznost na vasi ter čuvajo nravnost v besedi in dejanjni. Posebno srečno opravilo pa so njih lepe tekme žanjic, na katerih dostojno mamfestirajo za pravico in čast kmečkega dela ter za idejo preporoda naše vasi v duhu kmečkega gibanja. Te tekme žanjic so dandanes na vasi pravi kmečki in vaški prazniki za staro in mlado. Ob njih se zibira prav,vse, brez razlike raišljenja in pripadnosti. Brez dvoma je v teh kmečkih praznikih tista notranja sila, ki Ibo našo vas ozdravila razcepljenosti in kmečko-politične razrvanosti, ki toliko škoduje kmečkemu ljudstvu. Učiteljica Vida Tauterjeva Razcvela spet ipomlad se .po dolini, K potoku spet učiteljica hodi že lastovke od j™ga so prišle, in bela lica v solncu ji cveto budijo zopet stari se spomini, šumijo vali tam v deroči vodi, ljubezni nove polno je srce. na mehkem bregu vi'be sanjajo. Z dolino tiho je tosno objeta, db delu, ob samoti tn živi. ^ Mogočni evet tam daleč se iskri, lepote in ljulbezni ji obeta... in hladni potok skozi vas šumi in z njim bežijo njena mlada leta! Prslan Viđa Tauferjeva Srce umiva plava krasotica. Roke umiva, zlati prstan briše močno je bleda njena leva stran, s platnenim prtom dolgo že^ zaman, močno so bleda njena tenka lica, nikogar ni do njene bele hiše, že dolgo joče reva, dam na dan. kako je bleda njena leva stran. Pod dalmatinskim solncem Maša Slavčeva Nadaljevanje N-jego jo pospremi do terase, kjer sede gostje starega gosipoda pri ko-_ silu, in dekle ga predstavi zbranim. S stricem se seveda žei poznata od prejšnjega leta. Eva ga povafci, naj pride kdaj v njihovo družbo: „Da ne posiajiete popoln „inzulamec", če boste pogrešali „Evropcenr"; vedno mam boste dobrodošli." „Ali se vam zdi nesreča Ibiti inaulanec? Ponosen sem na to in vajem biti sam, če mi preisedajo ljudje," pravi Njego in se poslovi. V dvomu zre Eva za njim. Ali naj bo to odklonitev ali eamo opravičilo? Čudak... Kako ukazovalen je njegov glas, ko da mu mora biti vse pokorno... Eva se jezi sama nase, da ga je opoldne brez ugovora nlbogala, ko je ukazal, naj se vrneta. Utegne si še kaj domišljati, — ne, Eva mu lo o prvi priliki dokazala, da je ona vajena ukazovati in da morajo drugi njo ubogati —--- Eva in Njego sedita na pomolu. Veter se lovi v njenih zlatih laseh in svetlomodra svilena ruta okrog vratu ji plapola kakor ujet kos nebesne sinjine. Dekle sedi na nizkem železnem stebričku, kamor privezujejo ladje, ko pristajajo. S komolcem se uipira na prekrižano ncigo, lice ima v dlani in gleda na obzorje, kjer se stikata mor jo in nebo. Taiko odsoten jo njen pogled, ko da je samo njeno telo prisotno, duh pa da je tam na obzorju in še dalje. Njega žali ta odsotnost duha in sovražno gleda dekle, ki je popolnoma pozabilo, da je on poleg nje. Njena ustna so nalahno odprta, ko da pijejo dih morja. Niso majhna usta, kakor so jih opevali nekoč pesniki, miajhna ueta lutk brez izraza. Taka so, ko da jih je nebrzdano hropeilenje j-azikleniio in osvetlilo z vlažnim bleskom želje po uživanju in zasenčilo v kotih s sencami odreke — ali trme Ta ueta razkrivajo moč strasti... čim delj jih opazuje, tem bolj se mu dozdeva, da spoznava dekle, in želja, da bi okusil, kar obetajo nisH:a, se ga polašča. Njene tenke in trepetajoče nosnice izdaja jo ziivčno nrav in obrvi, ki so zdaj negibne, živijo in spremljalo njena razpoloženja. Njihovi vzgibi često nadomeščajo besede. Edino, kar je zdaj živega na njej, so njeni lasje, ki nemirno trepetajo v vetru in slikajo tresoči se sijaj okrog glave. Njego bi rad .uganil njene misli, mudeče se tam daleč na obzorju, in zazre se kakor ona v daljo, kjer blesket morja zakriva horizont. Ves se je potopil v ugibanje njenih misli in ne opazi, da se je Evin pogled ustavil na njem. Motri ga in premišljuje: Kakšne misli se porajajo za tem upornim čelom? Kakšni pogledi, kakšne nade in želje za bodočnost? Kakšna je njegova preteklost tam v velikem mestu? Ali veseljači z drugimi brezskrbno iz dneva v dan kakor toliko njegovih drugov, ali študira? Kakšna je njegova druščina in kakšen njegov odnos do žena in ljubezni? Ali je preoblekel z modno obleko tudi svojo otočan-sko nrav? Nobena strast še ni vtisnila svojega ipečata v to mlado lice... Ali pa gresta čas in greh mimo njega, ne da bi zapustila sledove? Ali je kot Do- ryan Gray? Ne zato kor misli resno, temveč le da bi si iz njegovega odgovora mogla napraviti sliko o njem, pravi: „Čez sedem let bi se lahko zaljubila v vas ..." „Zakaj ravno čez sedem?" jo smehljaje vpraša on. „Zato, ker ete zdaj premladi, da bi bili zmožni čuvstev." „Jaz bi se ne mogel zaljubiti v vas." Trdo in skoro žaljivo zveni njegov glas. Pretrdo zveni, se zdi Evi, da bi govoril resnico. Morda je užaljen in je to osveta, ali pa strah prod žensko, ki se izraža v podzavednem uporu? Tn nenadoma, kakor eo zmožne samo ženske, si želi Eva, da bi se zaljubil vanjo, samo za kazen za te besade. Že ji je žal te želje. Smešno, le zakaj se mu hoče maščevati, saj ji ni ničesar storil... Vendar čuti, da vzbuja vse njegovo ponašanje v nji neki odpor, željo, da mu kljubuje, da ga jezi... Njegov brat Tomo sedi v bližini na dbali in ikrpa vrše. Eva se zazre vanj. Primerjaje ji begajo pogledi med Njegom in Tomom, tako da mora Njego čutiti, kako ju na tihem oceujuje. „Lep je vaš brat... Intiea-eeanten, moški, ne osladen krasotee..." .....kot na primer jaz!" konča Njego njegov stavek. „Tega nisem dejala," de hladmo Eva. „Toda mislili ste ei!" ugotovi s prepričanjem on. „Hvala, le,po me sumničite. A če vas veseli, si lahko mislite, da sem hotela to reči. Vam je zdaj po volji?" Vroča želja, da bi ranila ponos, ji je narekovala te besede. On molči. „Lep je vaš brat —" vrta Eva dalje v rano. „Odkrijte mu ljubezen," ji skoro zaničljivo odgovori in luča kamenje v morje. Eva se natihem vaseli. Uspelo ji je, da ga je spravila v nevoljo. O, prav -tako ljubosumen je kakor vsi moški! „Oženjen je!" mu ugovarja. „Kaj zato!" de z izzivalno trmo Njego in nekaj kot prezir je v kadeeci glaeu. Eva čita njegovo neizgovorjeno misel: vam modernim dekletom to vendar ni vzrok za odreka! Morda Njego pričakuje, da mu bo ugovarjala na njegove besede, a ona nalašč noče. „Saj res, kaj zato?!" skomigne malomarno z rameni in gre. „Zapeljevat ga grem," pravi in se ozre počasi preko rame. Leno in premišljeno se oddaljuje od Njega, hoče, da naj občuti, kako se veča prijateljska razdalja med njima. K Tomu gre dekle. Na kamen poleg njega sede in gleda velike vrše, razpostavljene okrog njega. Zde se kakor ogromni kolobarji sira, spleteni iz žice. Tomo krpa mestoma potrgano žico in vpleta na eno etran vrš zelenje, da jih ribe v vodi ne zapazijo. Kar premore ljubeznivosti v pogledu, jo podari Eva. Tomu, ko nipre vanj oči in vpraša: „Tomo, kdaj jih boste vrgli?" „Zvečer," odgovori Tomo in se niti ne ozre od posla. „Pojdete sami s čolnom?" „Sam." Tomo še ni uganil, da ga sprašuje s posebnim namenom. „Ali bi me vzeli s seboj?" Začudeno se ozre ribič vanjo. „Zakaj ne?" „Na svidenje torej — kdaj?" se smehlja Eva vprašujoče. „No, recimo okrog osme ali malo kasneje, ko pada tema." Negotovost v Tomovem glasu izdaja, da še zdaj prav ne veruje v čudno željo. „Prav, Tomo, in ne pozabite doma pri Mari glave in srca!" se zasmeje glasno Eva. Tomo jo še vedno začudeno gleda. Prvič da ec danes šali z njim. Iz hiše prihaja Mare: „Pojdi, Tomo, v hišo, majka te klioei!" Njena roka nezavedno spolzi ljubeče preko njegovih las. Tomo vstane in z bahavoetjo mladoporočenca, ki ee rad .postavlja pred svetom 6 srvojo erečo, ovije Mari roko okrog pasu, tesno objeta gresta skozi vrt v hišo. V Evini notranjosti se bolestno nekaj zgane in eama sei>i se zazdi beračica, stoječa v temi, in zroča za sijajem ljubezni, ki se ji zdi nedosegljiv. Gostje so zbrani pri mizi, pravkar so povečerjali. Tudi Njego je med njimi, prvič. Sam ne ve, kaj ga je napotilo baš osorej sem. Morda poslednji pogovor med njim in Evo? Ne, ne, saj so še druga vesela dekleta gostje starega gospoda in celo lepša od Eve. Zakaj naj bi se vedno ukvarjal le z njo?! Kaj mu je tega trelba, da ga izziva in jezi, če le more? Pogovor teče o tem, kam pojdejo na izpreliod. „Jaz ne grem z vami!" izjavi Eva in vstane od mize. „Zakaj ne?" vpraša Njego proti svoji volji. „Navajena sem biti eama, če mi presedajo ljudje — gospod inkvizitor!" pravi Eva z najljnbeznivejšim nasmehom. Vsa družba prasne W smeh. Vrnila mu je lastne besede. Njego se nasmehne in ničesar ne odgovori, a v njem vse kipi od srda. ..Lahko noč, danes ee ne vidimo več!" se poslovi Eva od družbe. „Dobro zabavo!" ji pomembno žele dekleta. „Hvala, to ee mi gotovo izpolni!" pokima detle nazaj. * * * Tomo jo čaka v čolnu. Morje je mirno, brez vetra, brez vala, stekleno. Sama sta. Skoro neslišno se potapljajo ivesla v temno vodo, mesečina je razlita vsepovsod in prepeta po morski gladini kakor razpeta srebrna mreža. Zdajpazdaj se vrže iz vode riba in pljuskne nazaj. Čoln polzi po morju kakor sen. Oba molčita. Črni obrisi sosednjih otokov, isiza katerih vstaja mesec, obrobljajo blesket pokojnega morja. Doiber streljaj od obale vrže Tomo sidro. Ogleduje se. Na olbalo gleda in nato ugotovi po vrvi globino morja. Kakih deset metrov globoko je obležalo sidro. Tu bo vrgel vrše v morje. „Kako si zapomnite kraj, kamor vržete vrše?" zanima Evo. „Poglejte tja, naravnost. Ali vidite kapelo na obali? In za njo gori v bregu tik nad njenim križem cipreso? Zdaj se okrenite sem, na levo. Tudi tu si moram zapomniti dve točki. Evo; tisti telegrafski drog in za njim daleč v bregu kup kamenja. Če si mislim ravno črto od kamenja preko droga do naju in prav tako od ciprese do kapele in do naju, se stikata baš, kjer je naš čoln in tu vržem vrše v morje. Jutri popoldne pojdeon ponje in po točkah, ki sem si jih zapomnil, jih bom našel in jih dvignil s kavljem in konopom." Prijel je prTO vršo, se uprl z nogo t rob čolna in jo varno spustil v morje. Tako je storil tudi z drugimi in jih ja potopil v Mižim prve. „Dodelal sem. Ali naj se vrnemo?" „Ne, ne, še kaj! Rada M gledala v nočno nebo in kramljala e pravim otočanom, kot ste vi." Tomo se nasmehne: „Kako bi vam mogel povedati kaj zanimivega navaden seljak?" „Pripovedujte mi o življenju na otoku." „Enolično je, ne bo vas zanimalo..." „Ne poznam ga, zato me zanima. Čutim, da tu ljudje drugače žive in mislijo, rada bi zaznala utrip njihovih src, rada bi bila kolesce v stroju njihovoga življenja." „Kmalu bi vam presedalo ..." „Morda pa ne?!" Dekle leži v dnu čolna, roke ima sklenjene pod glavo in gleda v nebo, kjer ee leskečejo zvezde kakor bolni cvetovi. „Povejte, Tomo, ali so ljudje tu srečni?" „Da, mislim, da eo. A kdo bi to vedel? Komaj zase vem." „Vi ste? Popolnoma?" „Popolnoma." „Ker imate mlado, lepo ženo. Ali boste tudi ostali?" „Preveč bi radi vedeli. Kdo bi si s tem belil glavo?" „Povejte, Tomo, ali je res, da so vaše žene tako «veste svojim možem? In možje ženam?" „So, zveste so, poglejte mojo mater, ki je dvajset let čakala na očeta, da se je vrnil iz tujine. Dvajset let mu je bila zvesta. Mnogo je takih žen pri nas. Slabih ni, ali pa so bele vrane." „In možje?" „Če ostanejo doma, se redko izneverijo, a če gredo v tujino — tam je mnogo prilik in nihče ne ve, kaj se tam^ godi. Težko je možem brez žene, laže je njim brez moža." „In vi, Tomo, ali mislite, da bi se mogli kdaj spozabiti v tujini, daleč zunaj v svetu?" „Danes mislim da ne, šele malo časa je Mare moja, a kdo bi vedel? Kri je kri in če zavre, ni časa misliti na zvestobo." „In tu? Če bi prišla tujka, postavim' jaz, in bi sc zaljubdla v vas, ali pa ne — če bi hotela biti vaša samo za kratek čas, dokler je tu in bi potem odšla za vedno, ali bi vam mtogla vznemiriti kri?" TomO zavzeto molči in jo gleda, žila na čelu mu nabrekne in Eva ne ve, če jo bo udaril ali poljubil. Skloni se k nji in jo pohlepno in začudeno .gleda. Ne ve, ali so njene besede resnica ali laž ... „Ali bi se lahko zaljulbSli vanjo s srcem, čeprav bi videli, da vas ona ne ljubi?" Kri plane Tomu v glavo in hripav je njegov glas, ko pravi: „Ne vem, ■ničesar ne vem — — —" Vroč, nevaren molk visi nad njima. Dekle si ni prav na jasnem, zakaj mu to govori. Morda ker hoče spoznati mišljenje in čuvstvovanje teh ljudi; iz igrivosti, ker hoče videti Tomovo zadrego ob misli na greh in ker hoče sama sebe prepričati, da se je zmožna odiegniti vplivu Njega, čigar oseiinoet jo fcolj in bolj zavzema. Da, zato se igra s Tomom, da !bi si dokazala, da ji Njego ne pomeni več kakor on. Eva preseka po^ z nožemi „Vas ničesar ne vabi na morje, v tuje dežele med tuje ljudi?" Tomo jo začudeno pogleda, ne more slediti skoku njenih misli. Po-jnolči, da se «bere, po tem pravi: „Ne, zdaj ne več. A kot otroka me je vabilo, vselej, kadar je kdo odšel, me je prevzela zavisit in želja, da bi šel z njim. Kako naj vam povem? — Zdi se mi, ko da je vsak vizel kos mojega hrepenenja e seboj .. „Ali niste nikoli premišljevali o tem, kaj bi storili tam zunaj? Ali bi delali z rokami kakor vaš oče, da bi zaslužili denar, ali raje z razumom, mislimi? Ali bi hoteli postati na ta ali oni način slavni?" „Nikoli še nisem razmišljal o tem. Vem samo, da mi je dobro tu in da si drugam ne želim." „Kakšen je vaš brat Njego? Vase zaprt se mi zdi in trmast." „Da, trmast je, v tem. je pravi Dalmatinec. Kar hoče, se mora zgoditi. Zobe bo stisnil in šel z glavo skozi zid, da bo obveljala njegova. A včasih se zopet otrese stvari, ki bi bil pred hipom dal zanje življenje, ekomizgne z rameni in pusti stvarem, naj teko, kakor jih je volja." „Njego in vi, oba sta lepa, vsak po svoja Da ste zunaj, v velikem svetu, bi vas žene ljulbile, mluogo žena... Tu vas ljubi samo vaša, a tam bi ■menjavali ljubezen kakor denar, od ene do druge..." „Ni mi do ljubezni nmogih žena, zadovoljen sem, da me Ijulji ta, ki jo imam jaz rad. Zaikaj mi govorite vse to?" £Iva se zasmeje: „Hudobni duh sem, ki vas skiiša. Kažem vam svet in življenje in vam pravim: vrzi se vanj in vse to bo tvoje." Skozi trdno stisnjene ustne zamrmra Tomo: „Ali se vam da šaliti e seljakom, kakoršen sem jaz?" „Ne šalim se. Sovražim ljudi, ki žive T miru kakor v stoječi mlakuži. To ni življenje, to je živalsko, človeka nevredno prežvekovanje lastnega zadovoljstva, iki ne požene človeka nikoli naprej. A človeik mora stremeti naprej, zato mu je dal Bog pamet. Rada skušam zasejati v ljudi nemir, tak ali tak, da jih vzpodpode k premišljevanju, delu, hrepenenju ali čemur-koli že, pa najsibo k dobremu ali slabemu, kajti tudi iz slabega se rodi včasih dobro, če ne drugega, vsaj izkušnja. Vsaka raua zbudi po bolečini odpor ali upor in kje bi bil svet, če bi ne bilo toga. Ali se vam ne zdi, Tomo, da izvira iz čustev krivde in trpljenja prav toliko dobrega, da, morda še večja dejavnost kakor iz sreče iai zadovoljstva?" Oči se ji svetijo s čudnim bleskom in prs^i ji živčno drhte. „Ljubim nemir in ga rada sejem, da čutim okrog sebe življenje ljudi kakor .stroje, ki imajo vsak Sivoj ritem in ki sem jih pognala v tek jaz..." „Ne razumem vas popolnoma, a zdi se mi, da je to stvar usode, Boga, ne vaša. Čuvajte se, da ne pride nekoč povračilo, ko se zgodi, da se bo maščevala usoda nad vami in se bo kdo drugi poigral z vašo usodo, kakor ste se vi doslej z druigimi!" 9 Zamišljeno pravi Eva: „Večni nemir sem in izzivam usodo, ker je ne poznam. Iz objestnosii si jo kujem sama; morda iz užaljenosti, ker je doslej še nisem spoznala, ker me še ni pograbilo njeno kolesje. Morda to tudi ni samo objestnost in užaljenost, temiveiS želja, da si naprtim sama odgovornost za vse dogodke, ki jili sprožim, da se morem obdolžiti sama za neljube ali ljube posledice. Nisem med tistimi, ki čakajo, da se kaj zgodi z njimi. Sama delam dogodke, življenje. Ali pa se mi vse to samo zdi? Toda ali ni vse naše življenje samo ono, tar si domišljamo, da delamo, pa najsibo res ali samo domišljija... Prav imate, Toimo, kdo bi vedel odgovor na vse?" Ob» sta potopljena v globok molk. Tomo premišljuje razliko med tem dekletom in dalmatinskimi ženami in se čudi, kako so različne. Zgrozi se ob misli, da bi mogla tako' govoriti njegova Mare, in vendar občuduje to dekle, ker je zanj nekaj tujega, nekaj kakor prepovedan sad. „Povejte, Tomo, ali se vam zdi ljubezen lepa, nekaj izrednega ali samo meobiodno potreben del našega življenja?" kako bi vam to povedal? Biti mora pač kakor rojstvo in smrt, brez nje bi ne bilo ne enega ne drugega. Vsakemu je pač namenjena, lepa ali prokleta, vsakdanja ali nenavadna... Nam je rojstvo pomlad življenja, ljubezen poletje^ jesen da sad poletja in zima je starost in smrt. Kakor smo podvrženi letnim časom, tako se nam odmotava življenje---Čudno, če sem srečaval v mestu žene, kakor ste vi, so se mi zdele tako daleč kot popolnoma drugi ljudje, ki nam nieo prav nič podobni, in nikoli bi si ne bil mislil, da bi jih mogel razumeti, kakor razumem danes vas..." „Vse to je samo slučaj, Tomo, čas, kraj in razpoloženje. Če bi se srečala v mestu med drugimi ljudmi, bi morda pretekla leta in bi ne dosegla te stopnje za-uipnosti kaJior danes. Niti svojim najboljšim prijateljem nisem še govorila stvari, ki jih danes vam, čeprav vas poznam šele teden dni. Vse to dela narava, noč..." Nenadoma prevzame Evo zopet želja, da bi zbegala tega preprostega ribiča, želja, ki izvira iz keeanja, da se je pi-eveč razkrila, in zato hoče zopest zamesti in zabrisati sled svojega priznanja. Da, njemu je lahko, njemu življenje ni problem, vse, česar ne razume, odvrne od sebe s tolažilom: kdo bi vedel? Zavidna mu je te sreče in tega mii-u iii nekaj nerazumljivega jo sili, da bi ga begala. „Ali ne čutite, Tomo, kako je tema kakor neiaj živega med nama? Kakor živa vez. Skrivnostna čarodejka je, ki je položila vam in meni roke na ramo in skoznjo se preliva vsak drhtljaj telesa in glasu, važega in mojega ... Zakaj se tresete, Tomo? Vas je strah mojih besed in njih dotika?" Tomo čuti sikozi temio njen ipogled kakor vroč solmčen žarek. Skuša se nasmejati: „Bojim se vasi" „Ne jemljite mojih besed resno, Tomo... Pijana sera noči in morja, na valovih neznanega hotenja in hrepenenja kolebam, v temo govorim in ne vem, kdo je tam..." Mesec se skriva za oblake, sveti in ugaša za njimi. Odsvite morja ima Tomo v očeh, na vse je pozabil, ko da bi ga bil vsesal vrtinec njenih zme- 10 denih besed, in opoja. Ves svet je utonil, bregov ni in ne otokov, vse je zalilo morje. Samo njihov čoln in onadva sta. In Mare ni več. Tomo šepeče v temo: „Strah me je samega sebe..." Jasmo kakor žarka luč posveti nenadoma v opojni mrak Evin glae: „Ne bojte se, Tomo, Vas čuva ljubezen vaše žene!" Tomo se zgane, kakor da ee je prebudil. V zadržanem dihu se duši beseda: „Zakaj ete dejali baš to?" Trudno, v notranjosti osramočena, pravi Eva: „Ker je bilo treba..." in si misli, da je bil poslednji čas, da prekine krnto igro, za katero je škoda tega odkritosrčnega, dobrega človeka. Saj ji ni ničesar storil... Ta hip je pretrgana čarobna tančica, ki je zastirala za nekaj čaea spomin na vee. Mare!--- Nič odziva ni ob tem imenu v njegovem srcu. Samo tema in tišina, boleča tišina. Čoln se ziblje na rahlih valih. Na bregu, kamor plove, ee riše temna senca. „Mare vae čaka," ugotovi Eva in ne ve, zakaj ji je glas zbadljiv. „Ne, Njego čaka vae..." odgovori Tomo in potem umolkneta. Čoln dnsi v pristan. Eva skoči iz njega in prezre roko, ki jo ji daje Njego, da bi ji pomagal iz čolna. „V tem hladu, tako pozno voziš gospodično po morju? Kje ti je pamet? Ali ne čutiš hladu na svoji lastni debeli koži?" Nejevoljen je Njego in kara brata. Tomo pospravlja v čolnu in ne odgovori. „Jaz sem hotela, na mojo prošnjo sva ostala zunaj!" Tako odločno zveni Evin glas, da ji nima smisla ugovarjati. Nenadoma pravi mehko: „Bajno je bilo," in pogleda Toma. Njego občuti to kot žalitev. „Pojdiva se malo iz-prehajat!" pravi in bolj ukazuje kot predlaga. Eva mu smeje umakne evojo laket: „Kje vam je pamet? Ali ne čutite hladu na svoji lastni debeli koži? Pojdite sami!" in ise okrene k Tomu: „Greste v hišo?" In Tomo gre. Dela v čolnu ni dokončal, a gre, ker ve, da pojdeta z Evo skozi vrt, ki je v temi, in upa, sam ne ve kaj. Počasi hodita, vedno počasneje. Pot je kratka in že stojita pred hišo, ne da bi kaj izpregovorila. V veži je tema. Ko odpre Tomo duri, se vlije skoznje v širokem valu mesečina. Eva obstoji pri vratih svoje sobe: „Hvala vam, Tomo, lepo je bilo.. počasi govori in njemu se zde njene beeede tako velike in lepe in pomembne, kakor da je usoda v njih. „Vam hvala," ji zmedeno odgovarja, „tudi za one besede Njegu!" ter ji ix)đaja roko. „Lahko noč, Tomo..." de Eva mehko in položi svojo roko v njegovo. Narahlo, brez stiska ostane v njegovi delj, kakor bi smela. „Lahko noč." Kakor pesem brez poslednjega akorda zveni -njen pozdrav. Ločita se. Ko Tomo leže, drhti. „Hladno je," si pravi in se odene, a čelo mu je potno in kljub temu ga mrazi... Poleg njega pokojno spi njegova mlada žena. Dalje prih. 11 živa smrt Ema Deisingerjeva Oblaki na obzorju so vedno ieiimejši. Težka sopara v vzdušju ee tihotapi v dušo ikakor smrtna otožnost. Ne -s, kaj je smrtna otožnost, če ti niso eolze zalile srca in ee sivina zlih slutenj ni privila k tebi tako tesno, da te duši. Trpljenje pljuska vate in ti sekaš te pljuskajoče valove e skrajnim naporom, potem pa pride tisti odločilni trenutek, ko to končno zapuste moči in se zrušiš. Nič več ne trepečeš za svoje življenje, nič več se ne bojiš smrti, nič več ni v tdbi strahu, da te bodo pogoltnili plešoči vrtinci. Kakor brez zavesti čakaš konca. Tvoja jadrnica se dviga in pada na vzibur-kanih valovih življenja, jezne vode jo sečejo in tržejo, dokler ne udari vanjo val, ki jo prekolje na dvoje. V tej usodni uri ni v srcu ne iprošnje ne molitve, srce ne čuti ne prostosti ne spon, ne vezanosti, ne samote in ne potreib; tiho raste v bližajoči se hlad smrti, vse drugo izfginja kakor zlatopeni soj. To je ena tistih i>rez-brežnih nemih bolečin srca, ko si ravnodušen za vse in ti je smrt enako blizu ko življenje. V tisti brezobrazni, usodni minuti je bilo tudi Silvi, to so jo položili v rešilni voz, prav vseeno, kaj se zgodi ž njo. Misel ji ni več kovala borb, zdelo se ji je, kakor da je rajzpeta med brezdnom in zenitom, srce pa je lačno le še miru, miru--- Pod vrbo žalujko že davno spi njena mati večni sen; njej, je bilo takrat šele pol leta. Oče se je potem zapil; po poklicu je bil igralec. Bog ve, kam ga je zanesla usoda. K sebi jo je vzela teta, sestra po njeni materi. Teta Marička se je preživljala zelo skromno. Nabirala je kostanj in napravljala iz njega škrob, likala moške srajce in naprsnike, Silva pa ji je pri tem pomagala od rane mladosti. Silva je tudi raznašala perilo strankam. Tu pa tam je dobila kak dinar napitnine. Stanovali sta v podstrešnici. Teta je bila silno redkobesedna, odsečna, nikomur ni zaupala, kaj ji teiži srce. V zgubani obraz je bilo zarisamo trpljenje. Poročena ni bila. Na eteni je visela fotografija nekega mladega moža. Silva ve, da je bila teta prepo-nosna, da bi kdaj prosila ljubezni. Še njej ni nikdar izrazila, kaj je skriti vir njene tegobe. Hodila ni teta po navadi nikamor od doma, prijateljic tudi ni imela. Likala je od jutra do večera. Noge so ji od stoje zatekle, zato tudi ob nedeljah ni, mogla v cerkev. Le na božič in veliko noč je šla v cerkev, a to zelo zarana. Edine čevlje, ki jih je imela, prosto^me in trde kakor kost, je tedaj obula na zatekle revmatične noge. Živeli sta skrajno siromašno. Kmalu se je usoda zaokrenila še na slabše. Nekega jutra je ostala teta v postelji. Noge so ji močno zatekale, prsti na roki so ji postajali modrikasti. Silvi je naročila, naj gre k hišni gospodinji v prvo nadstropje po staro služkinjo Rezo, ki je bila dobtodušna ženica ter je teti semtertja storila kako uslugo. Reza ju obišče. Takoj 12 postavi pravilno diagnozo, ko zagleda bolno Maričko. „Srce! ¥ Lolnico bo treba," — Silva siva teti edino izprano srajco, ki ji je šef ostala izmed strganih kosov perila. Nešteto lukenj ima ta srajca. Silva klone. „Preveč je strgana, teta, ne morem zašiti, res, ni mogoče!" Teta vzpodbada: „Kdor hoče, vse naredi!" Znova je vzela Silva v roke šivanje in za sdlo skiTpala srajco. Teta jo je oblekla. Rešilni voz že etoji pred hišo. Obedve pomagata teti po stopnicah in nato v rešilni voz. Silva jo spremi v bolnico. — Naslednji daji jo gre obiskat. Zaman jo išče po bolniških sobah naizna-čenega oddelka. Stopa od postelje do postelje in bega z očmi po obrazih bolnic. Sestra pojasnjuje: „Sinoči je umrla na tem oddelku neka beračica, ki so jo bili dopoldne ipripeljali v bolnico. Morda iščete to? Je to vaša teta?" Silva se zgane, trpko premišlja: Beračica? Kakor ona ženska, ki dan na dan na stopnicah frančiškanske cerkve prosi miloščino? — Ne, ni res? Njena teta tega ni nikdar istorila, za ves svet bi ne bila storila tega nikoli. Med jok se meša srd in užaljenost. Nikdar ni njena teta ničesar prosila tujih ljudi. Še z ljubeznijo je bila skopa. Silva ve, da jo je teta ljubila, a je to ljubezen sramežljivo skrivala. Tako je ostala Silva sama, brez svojcev, zapuščena kakor zelena oaza sredi puščave. Bilo ji je takrat 17 pomladi. Nešteto pohlepnih in poželjivih moških rok so je poslej iztegovalo po njej. Borila se jo Silva in otepala teh rok. Pošteno se je hotela prebiti skozi življenje. Iskala je delo, vsepovsod se je oglasila, potrkala na nešteto duri, a brez uspeha. Ob tem spoznanju trese Silvo mraz in strah pred prihodnjim dnem. Kaj bo? Tegoba ji je razlita na ustnicah, ena sama želja ji gori v srcu: služba, delo. Noče propasti kakor tisoč drugih deklet, do kraja zavrženih in ponižanih. S krčevito stisnjenimi pestmi prosi kruha od tvornice do tvo^mice. Kruha! Glad grabi že za njen zadnji ponos, bolečina bede se meša v grozo spoznanja: ničesar ni več, ne kruha ne strehe, ne usmiljenja ne pravice! Kakor žalna koračnica odmevajo koraki brežpo-selnih po pločnikih. Silvo trese tajna groza obupa. V očeh se ji zrcali nepopisno gorje sveta in obupno obtoževanje vseh živih, vesoljne človeške družbe. Nekaj neizrečno resnega je v njej, prirojeno trpko s-pozmanje brezupa. Globoko v njej je odjeknil ponos njene tete. To svojo umrlo teto razume šele dame«, ko ji drhti vee telo od pritajenega gneva, ko ji lica užiga srd, ko je našla za vse prošnje le gluha ušesa, ko se bori zoper ves svet *za košček kruha in življenja. Do smrti je že utrujena, bori se sama s seboj za pogum in moč. „O, ko bi se mogla zdajci znajti tam onkraj, kjer sta mati in teta!" „O Bog, kaj govorim?" „Oče, ki skrbiš za ptioe pod nebom in oblačiš lilije na polju, usmili se me! Oče, daj nam danes naš vsakdanji kruh...! Usmili se me, usmili!" Kakor švigne nenadoma plamen iz hiše, tako je planila iz nje bolečina in se sprostila v obupno prošnjo. 13 Mirna lepota -wda ob obrežju jo prijazno vabi. Nevidni demon ji prigovarja: „Iztrgaj ee iz tega prekletega življenja!" Valovi omamno kličejo: „Pridi, tu nI Iboja, ni kriz, ni gorja! Pridi, pr i.,. di!" Silvine oči so zamišljene in zameglene od boja in obupa. Z vso sdlo se otresa težkih, misli. Solnčno se bahlja valovje: „Pri-di, tu ti bo laže, tu je lepše, tu se odpočiješ!" Silva se nehote pomika proti vaJovju. Tetin obraz gleda vanjo smrtnootožno, strahotno zaskrbljeno: Nikar! Silva se zave. Stopi nazaj. „Sveta Devica, kam sem zašla!" „Ne, tega nočem!" „Nočem !" Strahotno izsušeno telo, živo okostje e plamtečimi očmi gori v mogočnem zagonu bolesti. „N e, ne storim tega!" Iz njenega krika zmetni bridek glas. Odhitela je proč od obali zapeljivega valovja. Dobojevala je boj. Za spoznanje lažji je njen korak. Nova sila je zagorela v njej — svet samega neizmernega upora. Na bregu smrti je znova oživela njena življenjska moč, hlad groba ji je vrnil pogum. Kakor prasket živega ognja je zakipela od poguma in moči njena izbičana duša. — Kakor Mojzes v gorečem grmu izpoveduje pred božjim obličjem svoj Credo. Suhe, sestradane roke se dvigajo k prisegi in zaivezi: da, vzdržati hoče do konca in do kraja. Živeti hoče, čeprav njeno izstradano, koščeno telo umira od skeleče bolečine gladu. Neupogljiva hoče biti, tako kraljevsko dostojanstvena kakor njena teta, ki je ostala večno svetlo zapisana v njenem srcu. Tetina pot razsvetljuje sedaj rijeno'. Biti hoče kakor ona, njena teta, nikdar proseča in tožeča, zaprta in nema, močna in nezlomljiva, ki je ni mogel razmajati vihar življenja, čeprav jo je bičal do kosti. Najsi so jo imeli v bolnici za beračico, vendar je bila navzlic siromaštvu kraljevsko vzvišena. Tetina veličastna bitnost sega preko groiba do nje, deroča energija pokojnice se vtelesuje v njej. V očeh ji sije ogenj nadčloveške moči, ki gospoduje nad smrtjo.--- * * * Silva ni nehala s povpraševanjem za službo, za kruh. Opoteka se od slabosti. Pred nosom ji zapirajo vrata, koder pozvoni. Ponekod so vljud-nejši in ji vsaj odgovore, čeprav s ponarejenim, zlaganim sožaljem: „Žal, pri nas ne potrebujemo služkinje, povprašajte morda druigod!" Tako podobni so si vsi taki odgovori, da ne potrebujejo ne služkinje nfe strežnice, ne potrebujejo dela njenih rok, njene pomoči ne pri pranju in ne pri drugem gospodinjskem delu. Poskusiti hoče svojo srečo še v palači na koncu ulice. Tolikokrat je že šla mimo, morda bi pa le bilo mogoče dobiti v tej palači kako zaposlitev? Morda so tu boljše, imovitejše gospodinje? Da, poskusiti hoče še tu. V I. nadstropju se ni u.pala pozvoniti. Z usnjem obita vrata so tako resnoibno molčeča, nedostopna. Ne, za temi vrati se ne da povpraševati. Beda ji je izvežbala pogled, ki je gorel od vročice spoznanja. V II. nadstropju palače zopet polno imenitnih vrat, nad njimi napisi imenitnih uradov. O, ta vrata so prav tako mogočna in preteča ko spodaj v I. nad- 14 stropju. Ko pozvoniš, se prikaže livriran sluga, ogleduje te od glave do peta, ne čaka niti tvojega pozdrava, že jezno zaloputne vrata. Ona to ve, vse to je že doživela. Zatorej dalje v višje nadstropje. Korak kleca. Blesteče siva vrata v III. nadstropju so prijaznejša. Nič ohola, navadna Učna stanovanjska vrata. Tam pozvoni Silva, prav počasi, plašno, umerjeno, da zvok ni preveč hreščeč in ne spravi takoj v nejevoljo stanovalcev,, kajti te „milostive" so glede zvonjenja prav posebno živčno občutljive. Ploščica na okroglem okencu iz medi se premakne na vratih. Sivo, brezčutno oko se zapiči vanjo. V dušo ji sega mraz. Zadirčen glas seka vanjo: „Smo na magistratu plačali!" „Saj ne beračim," a odgovoriti ne more, grlo je tako suho, besede padajo neizgovorjene nazaj v dušo kakor skala. „Slišite, če se takoj ne i>oberete od tod, pokličem stražnika!" Silva se oprime držaja na stopnišču, da ne pade. Postalo ji je slabo. Celo v sencih ji tolče odmev tega kričanja. Shujšani obraz s štrlečimi ličnicami dobiva uprav mrtvaški izraz.' Silva nič več ne ihti, ne tarna. Previdno se oprijemlje držaja in polzi stopnico za stopnico nizdol. Gladni želodec, ki je preje tako neutešno rjovel kakor volk, da jo je skelelo vse telo, je sedaj čudno miren. Volja biča telesne sile, trdo in sunkovito gospodari nad njimi. A ta dogodek jo vendar tako boli. Duša je še vedno občutljiva; bolečina v duši reže kakor brušen nož. Ob koncu stopnic ipojemajo znova telesne moči. Izhirano telo je v ugašanju, sile so docela izčrpane. Napon nrolje raste. Obstala je. Vso nakopičeno energijo volje je sedaj osredotočila v en sam ukaz: „Ne bom se zrušila!" V veži stoji, vzravnana kakor kip. Iskrice življenja, ki so v telesu, do-gorevajo. Volja kljubuje smrti. Kri se pretaka počasi po žilah, v ušesih ji zveni kakor prazniško potrkavanje zvonov. Tako nepremično stoječo — poosebljeno živo smrt — jo ugleda gospa iz hiše. Kriki Na mah pritečejo radovedni gledalci. Silvo ogovarjajo, sprašujejo. „Živa je, še diha," pravi nekdo. „Brž i>o rešilni voz!" Ona sliši glasove kakor iz daljave prihajajoče. Ustne so ji trdno zaprte, nikoli več se ne odpro. Misel ji je že begnOa v onostranstvo. Rešilni voz je nemudoma prispel. Neigibno, trdo, zravnano to kip so jo položili v rešilni voz. Obraz ji je čudovito svetal, brez pege in madeža kakor pokrajina po izliti nevihti. Ljudje v poslopju se razhajajo s počasnimi, spokorniškimi koraki. Morda jih je le malce sram, morda je nekatere le pretresel pričujoči prizor, morda jih je le nekoliko strah, kako bi bilo, če bi tudi sami nekoč zaman moledovali za troho človeškega usmiljenja. Iz mračne veže drhti groza. Časopisi so drugi dan prinesli suhoparno vest, da je ona mlada ženska, ki so jo našli v veži poslopja, v bolnici preminula. Zdravniška preiskava je pokazala, da je želodec prebavil samega sebe. 15 D Ženski lipi v romanih Turgenjeva Milena Topolo v čeva o nastopa Turgenjeva nima ženska v ruskih romanih in povestih važ-nega mesta. Prvi, ki jo iskuša uvesti v literaturo kot Mitje vredno pozornosti, je Karamdn. V .povesti „Bjechiaja Liza" opisuje, kako je lepo vaško dekle postalo žrtev oholih, v,seniogoenih graščakov. Nekoliko bolj obravnava ženo romantika. Njen zastopnik Puškin ustvari v „Evgeniju Onjeginii" dva lepa ženska lika, Olgo in Tatjano, ki čitatelja resnično navdušita. Kot glavne junakiuje pa nastopajo žene šele pri pisateljih 40 let devetnajstega stoletja. Opaža se, da postavlja ta literarna šola ženo mnogo više od moških, da tvorijo prav za prav eamo žene "pozitivne tipe v rueki literaturi tega čaisa. Zlasti Turgonjev, glavni zastopnik te šole, prikazuje žene v vsej njihovi moralni veličini, da temJbolj osvetli nezmožnost in ničevost moških herojev. Ženo pošilja v svet kot boriteljico in uresničevalko humanih idej, a ne već kot statista ali bitje, ustvarjeno le za igraScanje, vzgojeno v puhlera, propadajočem plemiškem okolju in čakajoče na ženina. Plemiška hči se zanima pri njem za nove, prodirajoče ideje, se posveča delu in izkazuje dovolj energije za aktivno sodelovanje pri reševanju vseh važnejših življenjskih vprašanj. Vzrokov takega gledanja na ženo je pri Turgenjevu iskati v no'vih družabnih razmerat in v pisateljevem osebnem odnosu do žene. Kar se tiče družabnih razmer, vidimo, da se je ravno v drugi polovici 19. stol. politično in socialno življenje v Rusiji dokaj izpremendlo. Plemstvo je propadlo, kmetu pa se je jelo obetati ervobodnejše in človeka dostoj-nejše življenje. Nastopila je nova doba, doba dela, ko bi .se moral z delom izkazati tudi plemič. Prejšnji gospodar tisočev podložnih, ki mu je etreglo pri najmanjšem opravku nešteto slug, pa dela ni bil vajen. Plemiška vzgoja in ves način plemiškega življenja mu nista mogla vzbuditi zmisla za resno delo. Pač pa se je mladi plemič vdajal vsakršnemu razmišljanju, snovanju novih, humanih idej in razreševanju najrazličnejših pröblemov. Kljub velikemu idealizmu in zanosu, s katerim je propagiral svoje ideje in z njimi osvajal okolico, je vendar njegovo življenje minilo brezplodno. Svojih idej ni mogel uresničiti, ker mu je zato nedostajalo moči, samozavesti in žive vere v uspeh svojega delovanja. Propadajoči plemič je postal pod silo razmer enak onim, ki so mu preje tlačanili: zato se je čuitil zapostavljenega in ponižanega. Spoznal je, da je kot plemič odveč novi človeški družbi, da pa kot človek ni zmožten dela in da tudi njegova filozofija in razreševanje problemov nikomur ne koristi. Nekdanji gospodar tisočerih podložnikov se je tedaj zavedel svoje brezpomembnosti in ničevosti, ta zavest ga je spravila v obupen duševni položaj, v resignacijo ali često celo do samomora. Tako je ta doba rodila takozvane odvišne ljudi, ki se ne morejo vživeti v nove razmere. Ena izmed značilnih njihovih potez je tudi, da ne morejo ljubiti. NajgldMje čuvstvo, ki ga občutijo kdaj v življenju, je le prija- * Predavanje v Splošnem ženskem društvu ob 50 letnici pisateljeve smrti. 16 teljstvo im spoštovanje, ne pa ljubezen. Ree prevlada tudi pri njih v nekaterih trenotkih etrast;, a kljub temu se neprestaaio zgražajo nad svojo izredno hladnostjo in e strahom' priznajo, da nikdar niti verjeli niso v ideje, ki so jih tako vneto zagovarjali. Kot je prehodtaa dofca v družabnem življenju rodila odvisne ljudi, prav tako je njen plod tudi energično, delavno dekle, ki je v ruskih romanih tega časa pogosto prikazano. Plemkinja, vzgojena dotlej strogo po aristokratskih družabnih pravilih, se otrese tradicionalnih predsodkov svojega stanu. Mesto igranja klavirja in čiitajija romanov se oprime dela za ljudstvo. Z veemi svojimi duševnimi in fizičnimi silami aktivno sodeluje pri reševanju vseh važnejših življenjskih vprašanj in ne izgublja kaikor njeni moški tovariš svojih energij samo v razmišljanju. Njena močna volja in vera v uspeh ji vliva kljub vsem številnim oviram vedno novega poguma. Pozitivnost takratne plemiške žene temelji po nazorih Turgenjeva v dejstvu, da sledi žena pretežno svojemu zdravemu instinktu in da se prav radi tega hitreje vživi v nove razmere. Poleg iega tipa je Turgenjev izoblikoval še dva ženska tipa. Za razumevanje teh dveh pa je potrebno, da se seznanimo z nekaterimi usodnimi momenti v pisateljevi mladosti. Turgenjev je kot otroik silno pogrešal ljubezni V domačem krogu. Mati je bila prava tiranka; s svojo krutostjo je ustrahovala otroke in služinčad. Pretepanje je bilo na njenem domu vsakdanje opravilo^; niti ena nežna, prisrična poteza ni oblaževala tega despotizma; „Koga ti ne mučiš?" je vprašal Turgenjev nekoč evojo mater: „Kdo diha svobodno v tvoji bližini? Kdo je srečen pri tebi? A vsi ti bi te lahko ljubili in bili pripravljeni dati zate življenje. Ti pa vse onesrečuješ!" Teror v domači hiši, ki ni prizanašal nikomur, je približal mladega plemiča preprostim služabnikom in kmetom. V teh ljudeh je gledal Turgenjev sotrpine, deležne prav takega ali še hujšega pretepataja in brezsrčnega ravnanja kot on earn. Vzbudilo se mu je sočustvovanje z njimi; odkril je v njih poštene in zveste služalbnike, ki prav tako trpe in občutijo krivice kot on. Enaka usoda je trpeče zbližala. V Turgenjevu opazimo značilen preobrat v gledanju na podložnika. Medtem ko so plemiči dotlej smatrali preprosto ljudstvo za brezčutno blago, ki ga lahko kupuješ in prodajaš, je gledal Turgenjev v vsakem človeku kalkršnegakoli stainu le človeka. In taikega človeka, kakršnega je earn spoznal, je pokazal v „LoVčevih zapiskih", ki so postali kljub brezten-denčnemu podajanju preprostih ljudi evangelij ponižanih in so izzvali protest v najvišjih krogih. Kakor je v vsakem človeku videl predvsem človeka, mu je bila tudi narava živo bitje z dmšo: „Ne morem brez vzhičenja pogledati, kako se dviga s svežim zelenjem porasla veja proti nebu," pravi nekje Turgenjev. „Zakaj? Radi kontrasta te male vejice, v kateri je vendar toliko življenja, ki se strese pri vsaki sapici, ki jo lahko z enim samim.' prstom upognem in umorim, proti tej večni, prazni neskončnosti, temu nebu, ki je le radi zemlje modro in žareče. Toda življenje, njegove navade, njegovo lepoto, ki hitro mine, vse to molim. Zrasel sem z zemljo." 17 Vsako delo Turgenjevo izpričuje njegoT intimen odnos do narave. Nikjer v rueki literaturi do nastopa Turgenjeva ne zasledimo takih nežnih in slikovitih orisov nlaraTe, ruskih noči, viharja in življenja v prirodi. Pri njesm čutimo, kako narava diha, kako prepletajo njeni pojavi dogodke človeškega življenja in se harmonično skladajo z njim'. Vendar mu je sočustvovanje s sočlovekom in tesno sožitje z naravo le deloma nadomeščalo v rani mladosti pogrešano ljubezen. Spričo take mladosti je v nežnem, po naravi zelo občutljivem dečku na videz skoro zamrl sleherni čut ljubezni. Prav zato pa je v moški dobi postalo hrepenenje po ljubezni bisjtvena poteza njegove duševnosti. Želel si je ljubezni od plemenitega, idealnega ženskega bitja, ki bi mu odkrivalo obzorja vzvišenega erotičnega čustvovanja. 3 tega stališča nam 'bo umljiva njegova ljubezen do gospe Viardotove, strastne igralke, operne pevke in pianistke. Velikanski njen vpliv na Turgenjeva si razlagamo iz dejstva, da ni videl v njej le telesne lepote, ampak predvisem tudi vtel^enje velike in čiste umetnosti, zlasti glasbe. Umeitnost kot nadtvorno manifestacijo človekove duševtaoeti pa je Turgenjev že od mladosti strastno ljubil. Le ob tem preudarku bomo umeli, kako je pisatelj na tej igralki dobesedno visel skoraj 40 let, čeprav je bila poročena in v privatnem življenju naravnost prozaična. Izkustva, ki so dozorela Turgenjevu ob tej njegovi ljubezni, so mu bila povod, da je izoblikoval naslednja dva tipa svojih ženskih postav. Prvi je tip demonske ženske, deloma vtelešen v gospe Viardot, ki ga je pač z neko skrivnostno demonsko silo toliko časa priklepala nase, ne da bi ga osrečevala. Drugi tip pa je temu prav nasproten, a izvira prav tako iz doživetij, ti so mu jih dali njegovi odnosi do te francoske igralke; to je tip vzvišemega, idealno popolnega in pri tem seveda dokaj neživljenjskega ženskega bitja, ki mu je bila realna postava gospa Viardot kot umetnica. Konec prih. Bolgari in mi Manica Mahkotova V dneh od 20. novembra do 4. decembra t. 1. je priredila Glasbena Matica ljuiiljaneka koncertno turnejo po Bolgariji. Natančna i>oročila o koncertih so izšla v dnevnem časopisju. Tu naj opišem le nekaj najmočnejših vtiskov iz dežele, ki nam je bila vse predolgo tuja. Odšli smo na pot z močno zavestjo, da smo med prvimi, ki so poklicani, da porušijo zidove, ki so dolgo časa ločili bratske južnoslovanske narode. Čeprav je bila vera v naše poslanstvo močna, nam je vendar na dnu srca vstajala skrb, češ, kakšen bo odziv z one strani, bodo li bolgarska srca odjeknila rv istem ritmu, ki utripa v naših? Bilo nam je tesno... Prestopili smo bolgarsko mejo. Prvi bolgarski obmejni organ nas je pozdravil z besedami: „Pozdravljeni, ki prihajate k nam kot resnični bratje in ne kot papirnati". To eo bilo prve nam namenjene besede na bolgarskih tleh. Niso ostale osamljene, še neštetokrat so nam zazvenele, in danes, ko smo doma, zvene v naših srcih. 18 Tako lep in prisrčen je bil prvi pozdrav na bolgarskih tleh. Kar je sledilo, je kakor lep sen. Zdi se nam, da so mesta in ljudje tekmovali med selBoj, kdo nas bo iskreneje in prisrčneje prižel k sebi in navezal nase. Vendar niso ti svečani sprejemi ooio, kar je najmočneje delovalo na na©. Mogli bi to končno smatrati le za lep čin gostoljubja. Najlepše nas je doletelo po deželi, na malih postajicah, kjer i^oji vlak komaj minuto. To kratko minuto je izrabila šolska mladina, da je prihitela na kolodvor, nas obsula s cvetjem in nam zapela pesmico v pozdrav. V kratki minuti ni bila pesmica izpeta, za nami je iz grla malega solista drhtela skozi zrak otožna pesem o zeleni gori. Bilo je to najleipše, kar smo si sploh mogli želeti — bil nam je dokaz, da naše delo ni omejeno le na ona poedina kulturna središča, kjer so ee vršili naši koncerti, temveč da je šel glas o nas tudi na deželo, da nas tam poznajo in naß imajo radi. Bolgar ljubi srvojo pesem. V njej vidi poroštvo za narodovo silo in bodočnost. „Rodna pesem na vek ni svrzva — rodna pesem nas na veke druži" je bolgarsko pevsko geslo. Zapeli so nam ga neštetokrat v pozdrav in bili eo veseli, ko smo ga peli z njimi. V tem duhu gledajo v bodočnost in v tem si predstavljajo rešitev perečih gospodarskih in političnih problemov. „Česar ni zmogla razumska politika in niso dosegli politični dogovori; bo storila pesem, ki pojde od duše do duše, ki bo segla v globino src obeh bratskih narodov". Te besede so nam govorili govorniki v mnogih mestih, ne vedoč drug za drugega, a vsi z istim prepričevalnim ognjem. Vanje veruje bolgarski narod, ki si iskreno želi našega bratSftva. Tudi mi veruj emb vanje. Naša pesem je bila zrcalo, v katerem se je odrazila bolgarska duša. Gallusova „Ave Maria", Adamičev „Mlad junak", Lajovčev „Zeleni Jurij", Gotovčeva „Jadovanka za teletom" jio pesmi, ki so povsod našle največ odziva. In seveda vse narodne. S srvojim odzivom so nam položili dušo na dlani, mi smo jo prečitali in doživeli. Mehka je in sanjava, šegava in vedra, mnogo je v njej smisla za humor, navezana je na solnce in na ljubo žemljico. Prava slovanska duša! Zelo nam je blizu — ljubi to, kar ljubimo mi, in ljubi nas. Adamičeva „Smrt carja Samuela" jim je vzibudila narodni ponos. „Samuel je naš car iz davnega časa in neizrečeno nam laska, da vi veste zanj in nam pojete pesem o njem in o davni bolgarski slavi," so nam govorili. Še bolj jih je veselilo, ko so zvedeli, da Krilanovo besedilo ni nastalo v zadnjem časoi, temveč še v prejšnjem stoletju. Bilo jim je dokaz, da smo že davno mislili nanje in se zanimali zanje. Narod bolgarski je zdrav in delaven narod. Blaziranih tipov ne vidiš in tudi ne pretirane elegance. Narod živi le od dela. Globoko je navezan na svojo zemljo, kakor nas narod in izrazi, ki so v zvezi s to ljubo žemljico, so isti pri nas in pri njih. Pšenica je pšenica, rž je rž, pa dež je dež in tako dalje. Govorili smo z njimi v svojem jeziku in oni v svojem. Bili so ponosni in veseli: „Govorimo vsak o svojem jeziku, ni nam treba ne tolmača in ne pomožnega jezika. Slovanski bratje smo!" 19 Vzgojen je bolgarski narod v delu in disciplini. Mladino vzgajajo v tem emishi. Vse dijaštvo, od abeocdarčkov pa do slušateljeT univerze, je uniformirano, vsaka šola ima evojo godbo, celo Jia dekliških gimnaiz-ijah imajo godbo na fanfare. Bolgarska mesta imajo mnogo zanimivosti in lepot. Na prvem mestu stoji gotovo carska prestolica Sofija. Cerkev Aleksandra Nevskega in vseuči-liščna aula so lepo'tes ki jih je težko najti na svetu. Privlačnost manjših meet je predvsem izmenjava bolganske-ga in turškega življa. V tem pogledu prednjači Šumen, ki je imel nekdaj 33, danes pa ima šei 15 mošcj. Tu za-itleš v prave turške predele, kjet sre-čavaš tipične stare Turke in zakrite žene. Zdi se, kot da si prišel v drug evet. Vsa mesta pa so vzorno čista. Povsod naletiš na napise. „Pazete čistotata" in zdi se, da eo te besede B olgarom evangelij. Videli emo preprosto, revno hišo v Trnovem. Razen najpotrebnejšega pohištva ni bilo v njej ničesar, a tla in stene so bile čiste in bele kakor sneg. Tudi ima vsako mesto, pa najsi šteje le 2000 prebivalcev, svojo moderjio tržnico, kjer Tlada največji red in čisto-ta. V tem oziru bi se mi. ki se tako radi smatramo za zapadnjake na višku civilizacijo, lahko marsičesa naučili od teh „orientalcev". Bolgarska žena tudi zelo čisla narodno nošo. Pri vsaki priliki, pri koncertih, banketih, koaigre-sih obleče ali pristni narodni kroj ali pa vsaj obleko, ki je narejena po narodnem kroju in z narodnim vzorcem. Živeli s/mo med Bolgari štirinajst dni. Mnogo smo videli, slišali, doživeli in spoznali. Povsod so nas čakala odprla srca in spoznali smo, da besede o bratstvu niso le besede, temveič živa potreba srca, bolgarskega in našega. Bili smo med prvimi in srečni bomo, če :bomo čez nekaj časa živeli v zavesti, da emo s svojo pesmijo zas«jali nekaj one ljubezni, ki jo svet dandanes tako potrebuje. Turški motiv iz Šnmena 20 Književnost in umetnost Plesni nastop Mete Vidmarjeve. 2. dec. smo doživeli lep plesni dogodek: po dolgem presledku je spet nastopila naša slovenska plesna umetnica Meta Vidmarjeva. Četudi je podaila le- dve točki v okviru prireditve tega vc-č&ra, je vendar *ta plesni izraz zapustil najgloblji vtis. V prvi točki so nastopile gojenke plesne šole Mete V i d m a r j e v C in izvajale študijo k menuetu. Ta stari aristokratski plesni izraz so izvajale s svečano resnostjo. „Ples kraljic" ga jo imenoval Oscar Wilde, tu pa je naredil bolj vtis lepe in čiste pj-edanosti gibom in stopanju antičnih svcče-nic. Po bistvu je bil približan sedanjosti in postavljen v izraz od človeka do človeka. Tako je bil ta ples daleč od banalnosti in zgolj tehničnega znanja. Nato je pokazala Meta Vidmarjeva svojo Dolenjsko. V tem plesu je bila izražena vsa šegavost, tiha vesedost, naivnost in odkritost našega človeka, kakor zveni iz te nase pesmi. Ravno to je morda največja moč naše umetnice, da je v vsem svojem izrazu tako popolnoma zrastla iz naših tal, da nam je bilo, kakor da nam je tu pričarala našo pokrajino. Želeti bi bilo le, da bi videli to točko 5e pred občinstvom, ki bi jo že povsem razumelo. Vidmarjeva ima danes plesno šolo v Ljubljani. Že zgodaj se jo v njej prebudila silna želja po izrazni sili, v kateri bi se mogla povsem razviti in sprostiti. Za tem ciljem je šla najprej v Hellerau pri Diesdenu, potem pa k izviru modernega plesa sploh, k Mary Wigmanovi v Dresden, kjer je našla svoje mesto in vso možnost razvoja. Tam je tudi diplomirala in absolvirala mojstrsko šolo. Med njenimi tovariši so bila najbolj znana imena iz današnjega plesnega sveta, kot Pa-lucca, Kreutzberg i. dr. In če še sedaj povprašaš po Vidmarje vi v Nemčiji, vzbudi ime naše umetnice vselej priznavalen odmev. V plesni šoli Mete Vidmarjeve vlada povsem svojevrsten duh. Tu ni banalnosti in igravosti, ni zgolj telesnih vcžb in akrobatstva. Stroga disciplina, resna predanost stvari in skupno stremljenje po spopolnitvi veže vse olane te plesne zajednice. Velika pedagoška zmožnost Mete Vidma,rjcve pa je v tem, da ji je vsako človeško bistvo dragoceno in skuša pomagati tudi najbolj zastrtemu in nezavednemu človeku do izraza in harmonične izdelave telesa. Uspeh njenih strem- 21 Ijenj je bil viden na sklepnem večeru letos, ko so gojenke izvajale tam „Nastavek stopala in način hoje". Naj končno izprcgovorim še besedo o Meti Vidmarjevi kot človeku. Meta Vidmarjeva je izmed onih redkih ljudi, ki združujejo v siebi ostrina intelekta s prem očrt n ostjo značaja, s strogostjo do sebe in z nepopustljivost jo v zahtevah, ki jih iz spoznanja in notranje nujnosti stavi na umetnost. Tako je tudi spoznala, da je njena rast možna le iz naših tal in je nemogoče, da bi nam tuj človek dal slovenski plesni izraz. Gotovo stoji umetnost nad rasnimi problemi, toda prav tako gotovo je njena polna resničnost možna le iz priznanja in rasti iz narodove bitnosti. Iz plesa Vidmarjeve veje kot navdih naše pokrajine, šegavost in otožnost, pa spet vdanost in neka pasivna moč, ki so nam dastne. Tako sta prav posebno močna v-izrazu njena plesa „Stoji drevo" (gl. sliko) in „Pokrajinska pesem", s katerima bo tudi nastopila na svojem komornem večeru januarja 1935. Kljub vsem oviram, ki izvirajo pač največ iz premajhnega razumevanja javnosti, ki pri nas ni znala nikoli dati domačemu človeku mesta, ki mu gre, je Meta Vidmarjeva v tihem in vztrajnem delu ostala zvesta stremljenju, da vzgoji naraščaj, ki bi opravičil besedo o slovenski plesni umetnosti. Ruša Zidarjeva TKD Atene razstava jaslic v Jakopičevem paviljonu, čim bolj sta se kosala gosta ljubljanska megla in izdaten dež za nadvlado mračnim decemberskim dnem, tem topleje in svetleje je vabila razstava jaslic v Jakopičev paviljon in tem bolj je ustvarjala pravo božično razpoloženje: jaslice pri jaslicah, lučka pri luČki v tajinstvenih rdečih, romantičnih modrih in sanjavih zelenih odtenkih; nad vsem pa oblaki kadila in lepa božična pesem, starodavna slov-enska pesem. Takoj ob vstopu so priklenile pozornost velike monumentalne jaslice, rezbarska in slikarska umetnina iz rok slavnega slovenskega slikarja Štefana Šubica. Mojsterska preiprostost, izredno lepa kompozicija, harmonična težnja betle-hemskega ozadja in pobožnih pastirjev proti osrednji točki, neskončno mili skupini v božjem hlevčku, to so vrline te naše domače umetnine v Železnikih. Ob stenah treh dvoran so se vrstile umetnine in dragi zakladi slovenske hiše. Iz Sadnikarjeve bogate zbirke so nas očarale poznogotske jaslice v obliki lesenega reliefa, deloma polihromiranega, deloma pozla6enega iz leta 1584., ki jih je uspešni zbiratelj izsledil na Vrbskem jezeru. Z bogatim okvirjem merijo 92 X 92 cm, (Glej sliko na platnicah.) Iz omenjene zbirke se odlikujeta po nežnih in toplih barvali dve sliki, oilje na pločevini, rojstvo Gospodovo, in prihod Sv. treh kraljev, ki jima je oče znani slovenski slikar Andrej Herrlein {živel 1733—1817} v Ljubljani). Kakor topel dih iz pradavnih časov mi je zavelo naproti ob pogledu na dve tabli iz tolčenega bakra, ki tudi predstavljata rojstvo Gospodovo in prihod sv. treh kraljev, posebno ko sem braia, da je opatinja mekinjskega samostana take tablice podarjala svojim nunam za božično darilo. Tudi te umetnine kakor tudi več lepih slik na steklo z božičnim misterijem je razstavil g. Sadnikar. Prelep in dragocen kip gotske madone na visokem stebru iz zbirke tvrdke Tizian je takoj našel vnetega občudovalca in kupca. — Mnogo občudovalcev je pritegnila velika oljnata ođtarna slika Gospodovega rojstva iz zbirke g. Kosa. Prelepo skupino so tvorile moderne ikone, predstavljajoče božične skrivnosti, ki jih je razstavil Tone Kralj, majhne sličice, polne svete tajinstvenosti. Ne mogla bi reči, kaj nas je bolj prevzelo: skromnost očeta rednika, deviška milina matere božje, svetost božjega deteta aüi zamaknjenost velikokrilih angelov, katerih vrsta sega kakor lestva proti nebu. Skupini Toneta Kralja se je pridružila njegova žena s toplo občuteno sliko rojstva božjega. Dva reliefa iz mavca, ki ju je modelirala znana keramičarka Dana Pajničeva, sta vzbudila precej pozornosti. Iz lastnine g. Milavca sta nas predvsem zanimali dve sliki, olje na steklu, ki nam predstavljata način slikanja 22 iz začetka 18. stoletja. Stara končnica panja se tudi ponaša z oljnato sliko sv. družine. Na mizah so bile razstavljene jaslice najrazličnejših dob, najrazličnejšega pojmovanja: Langusove jaslice iz Dola, 220 let stare jaslice iz ljubljanske meščanske hiše in stare jaslice iz Deschmanove zapuščine, starinske štajerske jaslice in male 150 stare jasJice v steklenici iz «ubotiškega samostana. Zelo mične so miniaturne in nekoliko večje jaslice iz uršulinskega samostana v škoFji Loki, oboje delo pridnih in spretnih redovnic. Kot pest veiike so jaslice iz enega kosa slo-novine, renesančna umetnina v bidermajerskem okviru. Omenim naj še 200 let stare jaslice iz ljubljanskega uršulinskega samostana in silno stai-e papirnate jas-lice ter vitrino s sv. družino iz ljubljanskega uršulinskega samostana. Tvrdka Stiligoj je razstavila krasne, 25 cm visoke figure za jaslice. V levi sobi so tvorile glavno privlačno točko velike jaslice ljubljanskega uršulinskega samostana z lepimi figuricami iz voska, ki so se oblikovaJe že okoli 1. 1800. Vrstile so se jaslice vseh oblik in najrazličnejšega materijala: iz železa, celuloida, kositra, lesa, terakote, večinoma lastni izdelki domačih samoukov. Zelo lepe so tudi jaslice iz cerkve sv. Jakoba. Lastna izdelka trinajstletnega dečka in neke ljubljanske gospe, ki je celo figurice sama vlila, sta vredna največjega zanimanja. V desni sobi so bile zelo zanimive Wolfove jaslice, last trnovske cerkve. Znani slovenski slikar jih je slikal na platno in združil z elegantnim okvirjem iz palmovih dreves vse podrobnosti v krasno hai-monično celoto. Poleg omenjenih jaslic naj opozorim na zelo lepe jaslice iz cerkve sv. Florijana, na velezanimive jaslice, ki jih je domačin samouk iz.rezljal iz lipovega lesa, potem na amaterske jaslice iz rok g. Milavca, ma jkslice, ki so zbite iz brezovih vej in krite s slamo, izdelek tvrdke Herzmansky. Mične so bile tudi slovenske jaslice, ki jih je naredil samouk iz Jesenic po vzorcu planinskih senikov in gorenjske pokrajine. Ljubitelji starih grafik so se posebno ustavljali pred bogato zbirko starih listov, ki jili je razstavil g. tajnik" Pavel Winter, čez 40 leso- in bakrorezov iz XVI., XVn. in XVin. stoletja, ki vsi predstavljajo božični misterij, je zadivilo obiskovalce. Posebno pozornost je vzbudil veliki lesorez Rojstva Gospodovega Nikolaj Boldrinija, enega najbolj znamenitih italijanskih grafikov iz Tizianovega kroga. Beg sv. družine v Egipt predstavljata nad vse lepo in romantično dva lista Holandca Hermana Swanevella. Velik in lep mezzotinto iz svojedobno popularne grafične delavnice Heiss v Ausgburgu nam predstavlja „Modre iz jutrove dežele". Prelepi so bakrorezi Ilolandca Corta, velezanimiv je Galletov bakrorez s predmetom „Rodil se vam je Otlrešenik". Majhen list iz XVIII. stoletja, ki je predstavljal krstno darilo botrovo, je bil zelo zanimiv, istotako miniaturni akvarel na pergamentu Sv. trije kralji. Izredno bogata in spretno urejena razstava je pritegnila mnogo obiskovalcev m vzbudila veliko zanimanja v vseh slojih, saj je prvi poskus in ob enem že velik korak na poti odkrivanja slovenskih jaslic in vzpodbujanja domačih nadarjenih samoukov. Obiskovalci so izražali svoje začudenje nad bogastvom domačih zakladov in izražali upanje, da je to šele začetek in jasen kažipot, kako in kje mora zastaviti sistematično delo, da bo privabilo na dan stare božične zaklade slovenske hiše, samostana in cerkve. Spretnim odbornicam TKD Athene moramo čestitati zaradi srečne zamisli in nadvse spretne in okusne izvedbe. Marija J. Obzornik Jugoslovanska ženska zveza — Ljubljana: komisija za mir. Naloga komisije za mir je boj proti vojni, to se pravi, proti kateremukoli pripravljanju vojne, dejanskemu ali miselnemu, ter podpiranje vseh ustanov, ki delajo za mir. Zaradi tega je med nalogami komisije tudi borba proti fašizmu kot ideologiji, ki je več ali 23 manj razširjena po vseh državali. Značilna frta te ideologije je pretiram naciona-Uzem, ki mu navadno pravimo šovinizem. To ni ona ljubezen do domovine, do svojili ljudi in svojega jezika, ki je naravna, pravilna in lepa, temveč je nekritično povzdigovanje vsega domačega in slepo sovraštvo in zaničevanje vsega tujega. To je „ljubezen", kateri je vse lepo in dobro, kar je domače, in ji je vsaka se tako upravičena in stvarna kritika greh zoper domovino, toda že v šoli so nas učili, naj se' varujemo prijateljev, ki nas samo hvalijo in ne marajo videti nasili napak. Isto velja tudi za države. Precenjevanje lastnega in podconjievanje tujega je v škodo posameznim državam in nevarno za mir med njimi. Proti taki miselnosti bomo morale nastopiti z govori in predavanji, ki naj sistematično objas-njnjejo vse, kar spada v naše področje. To je delo, ki ga me žene povsod lahko vršimo in upamo tudi vsaj na nekaj uspeha Proti dejanskemu pripravljanju vojne bo naše delo težje in manj uspešno, kajti to spada v področje politike, ki nam je skoraj popolnoma zaprto. To je predvsem delo Društva narodov in drugih mednarodnih ustanov. Naše delo more biti le to, da širimo znanje o DN in njegovem dolu, da beležimo in pravilno komentiramo vse, kar sc tiče tega dela. Kaj je naše konkretno delo? Na predlog komisije za mir je priredila J. Ž. Z. proslavo mednarodnega mirovnega dne, ki smo ga letos zaradi narodnegji žalovanja preložile z 11. na 28. novembra. Ob tej priliki smo imele mirovna predavanja v Ljubljani, Celju in Trbovljah. Mariborsko „Žensko društvo" pa je pridružilo mirovno predavanje svojemu občnemu zboru. Na ljubljanskem zborovanju sta podali solidarnostno izjavo tudi „Zveza delavskih žen in deklet" ter .Delo m eksistenca". Komisija je izdelela program predavanj o aktualnih problemih, ki lahko vplivajo na vojno ali mir. To so: Vzroki in namen vojne. - Tpliv svetovne vojne na zdravje prebivalstva. -Gospodarske posledice svetovne vojne. - Obramba civilnega prebivalstva v moderni vojni. - Državne oblike povojne dobe. - Zaščita mater in otrok v novih državah. - Vloga srednjega sloja pri političnih in socialnih spremembah povojne dobe. Razen tega bomo izdelale poročila o mednarodnem delovanju proti vojni. S tem preidem na drugo konkretno nalogo naše komisije: da navežemo stike z vsemi domačimi in inozemskimi društvi s podobnim programom. Če je kje potrebno mednarodno sodelovanje, je to potrebno pri delu za mir. Zato je delo za mir mednarodno organizirano :kakor je J. Ž. Z. le del mednarodne ženske zveze, tako je tudi komisija za mir le del velike zveze ženske in moške mednarodne organizacije za mir, in se torej ni treba bati, da bi delo za mir moglo enostransko oslabiti našo državo. Sploh je treba povedati ponovno, kar smo povedale že na zborovanju: da pravilno ljubi svoj narod edinole tisti, ki ve, da je vojna največje zlo, in stori vSe, kar more, da svoj narod obvaruje tega zla Žene in matere, potrebujemo vaše pomoči in vašega sodelovanja pri dobri stvari. Pomagajte nam. O. Grahorjeva. Dom visokašolk. Ljubljanske visokošolke so končno vendar dobile svoj dom. Nastanjen je v Gradišču št. U, v poslopju, katerega je zapustil dijaštvu ljubljanski meščan Munda. Do sedaj dobiva v domu zavetišče 14 akadenučark, po novem letu pa bo prostora za 25 deklet. Poleg spalnice so gojenkam na razpolago tudi učihiica, obednica in društvena soba. Akcijski odbor doma tvorijo akademicar-ke in zastopnice ženskih društev. Dom se vzdržuje z mesečnimi prispevki nastanjenih akademičark, s stalnimi dotacijami ministrstva za zdravje m soc. skrbstva, ministrstva za prosveto. bamovine, ljubljanske občine in z letnimi prispevki podpornih članov društva. Dom visokošolk ni namenjen le jugoslovanskim visoko-šolkam, ampak vsem slovanskim akademičarkam in naj bi tako posredoval zbliževanje slovanske ženske mladine. 24 VSEBINA 1. ŠTEVILKE Dekle v kmečkem mla