MISEL DELO KULTURNA IN SOCIALNA REVIJA * V S E B I N A Avtoriteta // Alojz Zalokar: Sodniki in učitelji //. Dr. E. Tar k: Ob dvajsetletnici I. dobrovoljske divizije v Dobrudži 7/ Lavo Čermelj: Mitos o predvojnem italijanskem iredentizmu na Primorskem // Anton L a j o v i c: Slovenska discipliniranost O B Z O R NIK Svetozar Pribičevič (B. B.) // Herman Wendel (Dr.B.V.) // Zaton kolektivne varnosti (Dr. B. Vrčon) // Kmečka raz-dolžitev (S.) I/ Dr. Lavo Čermelj, Life and death strnggle of a national minorty, the Jugoslavs in Italy (Dr.B.V.) // «Jugoslovenski istoriski časopis* 1935/36 (Bogumil Vošnjak) JI Kako je avstrijska kranjska državna oblast 1.1903. cenzurirala slovensko srednješolsko čitanko. Dodatek (Dr. Fr. Ilešič) /I I. A. Perič, Stranci n jugoslovenskoj privredi (S.) // Dr. M. Dolenc, Die strafrechtliche BekSmpfung des Kom-mnnismus im Konigreich Jugoslnvvien (S.) // Prirodoslovne razprave (L. Č.) // Drobtine (na platnicah) * L. II * 9-10 * LJUBLJANA 1936 A Misel in delo izhaja vsak mesec 9.-10. štev. - sept.-okt. 1936 ^ ' Redakcija zaključena 12. oktobra 1936 Naročnina stan« za vse leto 60 Din, za pol leta 30 Din, za četrt leta 15 Din, Posamezna Številka 6 Din, dvojna 12 Din Uredniitvo in uprava v Ljubljani na Gosposvetski c. 4/1. Poštnočekovni račun: 16.602 . |#S:^ 1K Revijo ureja uredniški odbor: dr. Stojan Bajič, dr. Lavo Čermelj, dr. Stanislav Š. Lapajne in dr. Alojz Zalokar Izdaja in zalaga Tisk jugoslovanskih naprednih akademskih stareSin ,,NASTA*^ ■ v Ljubljani r. z. z o. z. . ' ■ ' 1 m (Nadaljevanj? na 3. strani,) ^ , AVTO RITETA Današnji čas ne trpi avtoritet. Nikogar ni, ki bi ga splošno priznavali. Na nobenem področju človeške dejavnosti ni moža, ki bi mu razjedajoči duli časa ne kratil veljave in ugleda. Sodobnost ni sposobna, da bi priznavala znanstvenike, umetnike, gospodarske ali politične velmože. Toda brez avtoritet ni mogoče. Omalovaževalnim težnjam je treba poiskati protiuteži: treba nam je vzornikov, ki naj bi kot voditelji kazali pot iz sedanjega razsula k idealnim višinam. Če med živimi ne vidimo nikogar, ki bi bil vreden, da bi se zbirali okoli njega in si ga postavili za simbol ali za zgled, bi priznali morda v galeriji mrtvili kako tako osebnost. V naši narodni zgodovini imamo celo več slavnih imen, ki se jim ne upajo odrekati pomebnosti, veličine in avtoritativnosti niti najmlajši in najradikalnejši rušilci bogov. Primož Trubar, France Prešeren, France Levstik, Josip Stritar... Ti možje zaslužijo, da bi se v žaru njihove zgodovinske veličine zbirale narodne množice, da bi po njihovih stopinjah korakale ljudske vrste. Toda v senci teh slavnih imen se gibljejo dandanes oni mali pokreti in težnje, ki si vkljub svoji nebogljenosti domišljujejo, da so srčika narodovega življenja. Pretekli meseci so pokazali, da se ta, vsem Slovencem sveta in skupna imena izrabljajo za doneče fanfare nekaterih skupin in skupinic. Primož Trubar naj bi predstavljal sedanjega «samosloven-skega» človeka, Josip Stritar naj stoji na čelu neke politične skupine. Pri vsem tem je še posebno zanimivo in za duhovno nastro-jenje današnjih generacij značilno, da se morajo te velike osebnosti nasilno prikrojiti za potrebe dotičnih skupin. Verski reformator Primož Trubar naj se vklene v objem tistih, ki so stoletja zanika vali njegovo veljavo, pobijali njegovo delo. Josip Stritar naj bi kot demagoški agitator korakal pred političnimi četami, ki jih je v svojih ^Dunajskih sonetih» z bičem srdito ožigosal. V sentimentalni večerni uri je pod tivolskim parkom slavila v poltemo zavita majhna gruča Trubarjevo tristopetdesetletnico. V Velikolaški okolici sta domača razprtija in politična tekma ob prisotnosti predstavnika Slovenske Matice pokazala, da današnji čas ni sposoben za razlikovanje velikega od malega. Morda se motimo, morda sodimo preostro. Mogoče je, da so bili nagibi onih, ki so proslavljali v majhni družbi Trubarja, drugi, nego samo nacionalno slovenski. Morda je skromna proslava vzniknila iz zadržanega stremljenja po očiščenju današnjih verskih razmer. Kakor je Trubar, veliki reformator, grmel proti onim, ki so v tedanjih časih prodajali odpustke, tako je morda tudi danes potreben mož, ki bi ostro in z nezlomljivo odločnostjo udaril po onih. ki so prodajanje odpustkov spremenili v razne kupčije. Če je bil to zavestno ali podzavestno motiv tihe proslave, potem je le obžalovati, da se ta motiv ni razjasnil v vsej svoji veličini in daleko-sežnosti: splošna želja po verskem preporodu bi bila zbrala okoli iivolskih jagnjedi trume namesto peščice. Narod čaka, da bi naša doba vrgla iz sebe moža, ki bi opravil to delo tam, kjer je najbolj potrebno, pa tudi edino uspešno. Tudi Stritarjevo proslavo si lahko ogledamo v nekoliko drugačni luči. Morda ne stoji za njo strankarska tvorba, hlepeča po tem, da izkoristi kulturno slavje v svoje namene. Optimisti bi to prav radi verjeli. Gotovo pa je, da razkriva Stritarjeva proslava politično zastrupljenost našega podeželja. In gotovo je tudi, da naša kulturna javnost ni sposobna, potisniti politične težnje in krajevne razprtije v zdravo smer. Naša kolektivna narodna zavest se drobi v osamljene, stranske, nepomembne, kaotične boje. Trubar in Stritar sta slovenska moža, ki sta poosebila in udej-stvila dve lepi slovenski narodni lastnosti: težnjo po globoki, čisti vernosti in težnjo po zdravi kulturni in politični miselnosti. Trubarjev reformatorski duh skupno s Stritarjevo kulturno resnicoljubnostjo v vrstah sodobnikov nimata mesta. Alojz Zalokar: SODNIKI IN UČITELJI Če bi bila naša družba vsaj še za silo zdrava, bi morala v kritičnih časih storiti vse, kar je mogoče, da nekatere panoge svojega delovanja skrbno obvaruje pred okuženjem in razkrojem. Klice, ki napadajo duševnost našega delavca, obrtnika, kmeta, trgovca, uradnika in podjetnika ter kvarijo njegovo notranjo moralno odpornost, bi ne smele seči tudi do onih slojev naših narodnih delavcev, ki jim je dodeljena posebno delikatna in za družbeno ravnovesje velevažna naloga. Naša mladina naj bi se usposobila, da popravi in pozida, kar je pokvaril ali podrl zagrenjeni duh iz generacij vojnih časov. Ta mladina naj bi bila temelj in tvorec nove bodočnosti. Toda peda- gogi nas učijo, da zakladi, skriti v otroških srcih in bohotno brstenje v mladih dušah, sami ne morejo zagotoviti uspešne rasti. Mlado drevo potrebuje pravega vrtnarja. Naše učiteljstvo je z vnemo in uspehom izpolnjevalo svoje vzgojne naloge. Kar so morebiti skvarili neumestni učni načrti, je iz bogastva svoje duše popravil učitelj, kar so hotele ožgati strupene sape neugodnih razmer, je očuval učitelj. Kjer so se v učiteljskem zboru pokazale pomanjkljivosti, pristranosti, zagrenjenosti, pretiravanja ali celo zlorabe, tam jih je zdrava sredina sama uspešno odstranila in tako obvarovala mlado setev. Smer, v kateri je gradilo učiteljstvo, in duh, ki je preveval njegovo delo, sta bila zdrava. Vzgoja mladine je najobčutljivejši del v našem družabnem ustroju. Občutljiva pa sta oba: mladina, ki prinaša s seboj nejasne in neopredeljene prirodne darove, in vzgojitelji, ki iz zrele ljubezni nadzorujejo in usmerjajo mlade brste. Oba ta dva činitelja zahtevata prav posebno pozornost. Današnja družina, ki v stiskah omaguje, mladini ne nudi dovolj krepke opore. Vzgojitelji pa trpe žalostno usodo kakor vsi intelektualni delavci, ki jih razkraja notranja duhovna kriza in premetava viharno morje življenja. Notranje in zunanje propadanje intelektualnih sil pomeni veliko škodo za narod. Prav posebno velika pa je škoda na narodnem duhovnem zdravju zaradi oslabljenja vzgojiteljskega stanu in poklica. Naša narodna zgodovina nam pripoveduje, da je toliko in toliko tisoč naše mladine utonilo v tujih narodnostih, ne po krivdi ali zaslugi tujerodnih davčnih uradnikov, advokatov ali zdravnikov, ampak po zaslugi tujerodnega učiteljstva. To spoznanje nas sili, da priznamo vzgojiteljskemu stanu prav izjemno pomembnost, ki sega veliko dlje in veliko globlje, nego delo drugih intelektualnih poklicev. Družba bi morala zaradi tega posvečati mnogo uvidevnosti pa strogosti in prave ljubezni učiteljstvu, učiteljstvo samo pa bi moralo do skrajnosti napeti vse dobre sposobnosti in samo sebe v strogi disciplini usposabljati za vedno višje cilje. Kdo pa danes v tem smislu bolje izpolnjuje svojo nalogo, ali družba nasproti učiteljstvu ali učiteljstvo nasproti svojemu poklicu? Prepričani smo, da ga ni nepristranskega opazovalca našega javnega življenja, ki ne bi mogel dati za učiteljstvo laskavega odgovora. Blagodejno in pomirjevalno je spoznanje, da si je naše učiteljstvo tudi v teh razburkanih časih znalo ohraniti treznost presojanja in jasen pogled v bodočnost mladine, ki mu je zaupana. Kaj naj bo vrhovna naloga naše vzgoje? Usposobiti je treba mladino, da si bo znala sama poiskati pravo pot skozi levičarske in desničarske zmede in skozi težave gospodarskega presnavljanja. Iz naše mladine naj vzrastejo reformatorji, ki bodo prenovili temelje našega duhovnega, gospodarskega in socialnega sožitja. Naj iz naše mladine ne vzrastejo revolucionarni duhovi, ki bi zasejali kaos in propad. Nam je treba res temeljitih reform. Toda nihče si ne sine prikrivati, da bi bilo za naš narod revolucionarno razdejanje začetek konca. Ali more šola kaj več storiti kakor to, da vzgoji samostojno, kleno generacijo bodočnosti? To pa se da z uspehom opraviti le v okviru naroda in države. Realnost zahteva od nas in bo zahtevala še v večji meri od naših naslednikov, da se samoniklo uveljavimo v tistem prirodnem okviru, ki nam ga nudita narod in država. Učiteljstvo deluje v tej smeri in s tem dokazuje, da pravilno pojmuje svojo misijo. Kočljivo je tehtati prednost v važnosti posameznih stanov. Kljub temu pa smemo brez posebnih pridržkov postaviti med posebno važne poklice sodniški poklic. Sodnik opravlja podobno nalogo kakor učitelj. Naj sodijo pravni filozofi o vlogi in naravi prava tako ali tako: praktično življenje kaže, da vršita pravo in sodstvo neko očiščujočo funkcijo v človeški družbi, ki bi jo lahko primerjali z vzgojnim delom učitelja. Kakor učitelj, tako izvršuje tudi sodnik v narodu etične naloge. Zato morata imeti osebne kvalitete razvite v toliki meri, da sta kot osebnosti odlično sposobna za svoje delo. Sodnik in učitelj opravljata delo v človeškem kolektivu, toda kljub temu je vsako posamezno njuno dejanje strogo individualno. Čim se kolektivna stran poudari tako, da se učitelj in sodnik začutita samo kot mehaniziran sestavni del tega kolektiva, se pojavijo vse slabe posledice mehaniziranja. Pravo pade v birokratizem, vzgoja se spači v disciplini. Oboje je enako tuje resničnim vzgonom življenja. Tudi sodstvo preživlja danes enake pretresijaje kakor vse druge panoge človekovega intelektualnega delovanja. Tem bolj je torej potrebno, da zavaruje družba sodnike s posebnimi ukrepi pred splošno infekcijo. Letošnji 3. september jim je prinesel stalnost. Naj bi ta pridobitev povzdignila sodstvo nad močvirje današnjih dni in pripomogla k temu, da se ta občutljivi organ socialnega mehanizma obvarujejo pred škodo. Stalnost naj bi okrepila sodnikovo neodvisnost. Vendar ni neodvisnost pojem, ki bi se dal vkleniti samo v pravne stavke ali pa zagotoviti samo s pravnimi sredstvi: sodnikova neodvisnost more biti samo izraz njegove popolne, značajne in poštene osebnosti. Da bi se ta čim harmoničneje razvila, omogoča tista družba, ki zna prav oceniti dragoceno važnost neodvisnega sodstva zlasti v razburkanih časih, sodniškemu stanu gmotno in duhovno, da neguje in tudi svobodno uveljavlja svoj možati, pošteni značaj. Trenotni politični uspehi na račun neodvisnosti sodstva so se vedno hudo maščevali. O učitelju in sodniku, o teh dveh intelektualnih poklicih, je bilo treba spregovoriti nekoliko besed in sicer drugačnih, kakor jih rabijo o njih politične stranke in tisti, ki jih njihova ideologija uči, da se da le preko načelnega rušenja vsega priti do družabnih reform, do nekega idealnega izboljšanja človeške družbe. Ne računam s tem, da bi mogel kakorkoli vplivati na nekatere dnevne zablode in izrodke, pač pa sem trdno uverjen, da mora mirna beseda najti odmeva pri tistih, ki z zavestjo moralne odgovornosti opravljajo naloženo jim politično delo. Dr. Ernest Turk: OB DVAJSETLETNICI BOJEV I. DOBROVOLJSKE DIVIZIJE V DOBRUDŽI Dvajset let je že minilo, odkar so se pojavili jugoslovanski vojni dobrovoljci na bojiščih v Dobrudži in ne z besedo, marveč z dejanji in z orožjem v roki pokazali vsemu svetu, da so odločeni boriti se do zadnjega diha proti avstro-ogrski monarhiji, ki je bila za Jugoslovane domovina samo po imenu, dejansko pa črno-žolta ječa vseh nenemških in nemadžarskih narodov. Danes, po dvajsetih letih, mnogi naši sodržavljani težko razumejo, kaj vse je žrtvoval Slovenec, Srb, Hrvat, avstrijski vojni ujetnik v Rusiji, ko je vrgel ■od sebe vse rodbinske in gmotne obzire in se kot nacionalni revolucionar prijavil za dobrovoljca v takratno srbsko vojsko, v duhu pa je bil že zaveden vojak še neustvarjene Jugoslavije. Kako je bilo to mogoče? Pokreti dobrovoljcev se javljajo v zgodovini že v času turškega vpada na Balkanski polotok in v Napoleonovi dobi, nastali so pa tudi v Italiji, ko se so dvignili Garibaldinci. Toda posamezniki, ki so se prostovoljno iz kakega notranjega nagiba udeležili vojne, so bili sposobni samo za kratke in trenutne akcije, ker niso poznali prave organizacije in tudi ne discipline. Tvorili so skupine, ki jih z redno vojsko sploh ne moremo primerjati. Kot meteor so se te skupine pojavile in po prvem neuspehu zopet izginile. Drugačen je pokret jugoslovanskih dobrovoljcev v svetovni vojni. Pri Jugoslovanih je že bila ukoreninjena dobrovoljska tradicija, kajti narodna zgodovina dokazuje, da so dobrovoljci nastopili že davno pred svetovno vojno, ko so se začeli Srbi boriti za osvobojenje izpod turškega jarma. Tako so hiteli tlobrovoljci v boj, ko je izbruhnil upor v Nevesinju leta 1875. in zajel Hercegovino in sosedno Bosno. Ti dobrovoljci, med njimi tudi Slovenci: Hubmajer, Merlak in Toman so se udeležili četovanja Petra Mrko-njica, našega blagopokojnega kralja Petra I. Osvoboditelja. Število jugoslovanskih dobrovoljcev je naraslo in presenetilo bivše avstro-ogrske politične in vojaške kroge v balkanskih vojnah 1912/13, ko je srbsko rožje izvojevalo zmago nad Turki pri Kuma-novu in je bilo osvobojeno južno srbstvo in so se osvobodile starodavne pokrajine, o katerih so pele pesmi kosovske in pesmi o kraljeviču Marku. Kumanovska bitka je sijajen in srečen začetek naše poznejše večletne herojske in nacionalne borbe za narodno osvobojenje in ujedinjenje. Balkanske zmage so potisnile jugoslovansko vprašanje pred vso Evropo, obenem pa so pobijale tudi avstro-ogrsko notranjo politiko; kajti vsak turški poraz je bil tudi poraz nemškega in madžarskega nasilja nad slovanskimi narodi v habsburški monarhiji. Zato so za časa balkanskih vojn prihajali mladeniči in možje, vojaki in zdravniki iz prečanskih krajev v Srbijo , Ferdinand Rafael Ullmann, bavarskega pokolenja. Lastnik tržaškega glavnega lista «11 Piccolo» Teodoro Mayer pa je sin madžarskega Žida, ki se je priselil v I rst iz Velike Kaniže. Iz seznama italijanskih dobrovoljcev v svetovni vojni navaja Alberti 90 imen, ki pričajo o nemškem ali slovanskem pokoljenju. Njih število pa je neprimerno večje. Sam Alberti je posvetil svojo knjigo spominu svojih — nemških in madžarskih prednikov z materine strani. Da, celo prvak med italijanskimi iredentisti, ki je žrtvoval za svoje prepričanje življenje, Guglielmo Oberdank, je bil nezakonski sin slovenske matere in je govoril v svojih otroških letih tudi slovensko. Značilno ne toliko za predvojno dobo kakor za sedanje razmere v Italiji je dejstvo, da skuša Alberti popolnoma zmanjšati sodelo- vanje sedaj nepriljubljenih strank in frakcij pri iredentističnem gibanju in povišati delo onih, ki uživajo simpatije fašističnega režima. Radi lega odreka skoro vsako zaslugo italijanskim framaso-nom. Tiste framasone-iredentiste pa, ki jih vsekakor ne more zatajiti, slika kot bele vrane. Tudi delo republikancev, ki je bilo gotovo bolj idealno in nesebično, ne najde milosti v Albertijevi knjigi. Bili so pač nekoliko pravičnejši v odnosih do Slovanov. Nasprotno pa povišuje zasluge Židov in katoliškega duhovništva. Zlasti delo salezijancev in njihovega vodje don Michelangela Rubina je opombe vredno. Rubino je bil prvotno bersaljerski poročnik, nato je vstopil v salezijanski red. Po službovanju v raznih politično važnih krajih, kakor v Aleksandriji in Smirni, je prišel v Trst, kjer je v delavskem okraju pri Sv. Jakobu, ki je bil slovenski in socialistični, začel širiti italijanstvo in iredentizem. Ob izbruhu vojne je stopil zopet v vojsko. Po končani vojni je bil zvest oproda Gabrijela d’ Annunzija na Reki. Sedaj je generalni kaplan fašističnih črnih srajc. Zanimivo je tudi, da so italijanski duhovniki na Primorskem in na Tirolskem prejemali denarno podporo od društva «Dante Alighierb, ki so ga vodili framasoni. Po številu pristašev italijansko iredentistično gibanje ni imelo torej tistega pomena, ki se mu splošno pripisuje. Toda tudi ono malo, kar ostaja po kritičnem presojanju, je imelo po Albertiniju docela drugačen značaj, kakor se običajno misli. «Akcija aktivnega iredentizma je stremela za tem, da bi napravila žrtve iz onih, ki so jo izvajali, nikakor pa med nasprotniki ali med indiferentnim ali simpatizirajočim ljudstvom. Bili so prostovoljni mučeniki patriotizma: majhni mučeniki, toda nekateri tudi veliki mučeniki. Kako velika je bila volja po mučeništvu v Guglielmu Oberdanku, ki ni hotel ubiti, temveč je hotel biti ubit.» S tega stališča je po Alberti-nijevem mnenju bila vsa zgodovina akcijskega iredentizma — ako ne upoštevamo nekaterih sporadnih primerov, ki so jih po njegovem mnenju zakrivili agentje provokaterji — le pesem žrtvovanja. Ni tu mesta, da bi konkretneje proučevali, kako «nedolžno» je bilo početje italijanskih iredentistov, zlasti nasproti slovanskemu prebivalstvu. Ugotavljamo samo, da je bilo žrtvovanje, ki ga navaja Alberti, zelo ceno žrtvovanje, kajti ti «zavestni mučeniku so že vnaprej lahko računali na posredovanje italijanske vlade, ki je izrabljala iredentizem kot strašilo proti svoji zaveznici Avstro-Ogrski. Le enega pravega mučenika izkazuje vsa zgodovina italijanskega iredentizma in še ta je bil, kakor smo že omenili, sin slovenske matere. Anton Lajovic: SLOVENSKA DISCIPLINIRANOST Nekega ameriškega časnikarja, ki je potoval po naših krajih, so vprašali, kak vtis napravijo nanj Slovenci. Izjavil je: Slovenci ste preveč disciplinirani. Zdi se, da je ta ameriški časnikar, prihajajoč iz čisto drugačnih razmer in življenjskih prilik, zagledal na tako lahkoten kakor bistroviden način na našem življenju izredno značilno potezo, katere mi sami med seboj nismo nikoli videli. A če bi jo opazili pred 10—15 leti in bi iz takega spoznanja izpremenili tudi svoje individualno in skupnostno zadržanje, bi bilo gotovo vse drugače poteklo naše slovensko življenje. V čem je prav za prav tisto, kar je označil ameriški časnikar kot našo preveliko discipliniranost? Naj to pokažemo na primeru. * Ves naš pravni red — enako kakor v vsej zapadni in srednji Evropi — sloni na načelu svobodne in nedotekljive zasebne lastnine. Vsi zakoni, ki obravnavajo materialno stran pravnega življenja, in pa zakoni, ki urejujejo postopek za uveljavljanje zasebnih pravic, so zgrajeni na tem načelu. Šele v najnovejšem času so udrla v ta sistem nova socialna načela, ne da bi bistveno trpel princip svobodne privatne lastnine. Ob drugih novih idejah se je pojavila tudi ideja agrarne reforme, naj se preveliki kompleksi zemljišč porazdele med najsiro-mašnejše obdelovalce zemlje, da se jim ustvari možnost zdravega življenja. To bo obenem okrepitev narodove življenjske moči in njegovega blagostanja. Če primerjamo idejo agrarne reforme z načelom svobodne in nedotakljive privatne lastnine, vidimo, da je ta ideja naravnost v nasprotju z omenjenim načelom, da je tako rekoč zanikanje in uničenje tega načela. Po veljavnem pravnem redu bi moral biti vsak nosilec privatne lastnine zaščiten. Ideja agrarne reforme se pokaže torej ob temeljnem pravnem načelu našega družabnega reda, ob svobodni privatni lastnini, kot naravnost revolucionarna. Kot revolucionarna pa mora biti odvratna vsakomur, ki je pristaš popolne neizpremenljivosti pravnega reda, ki temelji kakor naš na svobodni in nedotakljivi zasebni lastnini. Toda ali je red isto kar pravičnost? Svojčas je v beograjski reviji «Srp. knjiž. glasniku» priobčil Gjorgje Tašič, profesor pravne filozofije na beograjski univerzi, članek «Pravičnost in red kot principa v pravu». V njem kaže na to, tla obstojala v pravni filozofiji dve nasprotni si struji, katerih ena trdi, da je temeljna vrednota vsake pravne ureditve družbe edinole red. Ta vrednota da je važnejša kakor tako zvana pravičnost. Red se mora vzdržati tudi tačas, če bi bil v konkretnem primeru izrek organov pravnega reda krivičen za poedinca. Baš red da je sožitju neobliodno potrebna podstava, ker znači ne samo za posameznika, temveč tudi za skupine sigurnost ne samo v sedanjosti, temveč tudi za bodočnost, ker je ž njim zvezana predvidljivost pravnih posledic za dejanja, ki jih storimo v sedanjosti in kojih sadovi naj se pokažejo v bodočnosti. Nasprotna struja pa, dasi priznava važnost reda, vendarle smatra, da ne gredo samo zahteve sodobnega življenja, temveč da gre tudi ves razvoj za tem, da se s pravom in njegovo uporabo doseže ne samo izločitev sporov in stabilizacija življenja, temveč da je še bolj potrebno za stalnost reda in sožitje posameznikov to, da je red pravičen, to se pravi, da zadovoljuje one, kojih razmere naj se s pravom uredijo. Da je torej pravičnost tista, ki daje redu njegovo notranjo moč. Če se vrnemo na prejšnji primer o agrarni reformi in pogledamo pravno načelo svobodne in nedotakljive privatne lastnine in njemu dozdevno nasprotujočo idejo agrarne reforme z vidikov reda in pravičnosti, se pokaže ideja agrarne reforme v povsem novi luči. Zakaj tudi ona ima svojo globoko etično podlago. Temelji namreč na pravičnosti, po kateri ne smemo pustiti celih rodbin v najtežavnejših razmerah življenja in celo v nevarnosti za obstoj samo zato, da ne bi prekršili mehanično vzetega principa o svobodni privatni lastnini. Važnejše je življenje številnih rodbin kakor pa načelo o nedotakljivosti lastnine posameznikov. Ideji o redu, ki temelji na svobodni privatni lastnini, stopi torej nasproti ideja višje pravičnosti. Tej pravičnosti radi pripisujejo mistične lastnosti s tem, da ji dajejo ime: «naravno pravo» ali celo «božje pravo*. To naravno ali božje pravo se vidi v tem, da naj imajo tudi najsiromašnejši pravico do življenja, ki je dostojno človeka. A z interesom vsega naroda je v skladu tudi materialna in moralna okrepitev čim širših slojev ljudstva. Primer o agrarni reformi kaže, da sta tudi v praktičnem življenju — in ne samo v filozofskih strujah — izrazita dva toka pravnega mišljenja in čuvstvovanja. Eden vidi samo važnost reda in se zato konservativno drži do sedaj vajenih oblik pravnega življenja. V tem toku so ljudje, ki bi jih po Nietzscheju imenovali «večno včerajšnje*. To so vsi tisti, ki zoper dosedanje pravne ureditve v svoji komodnosti nikdar niso čutili nobenega odpora, najsi bi stara pravna ureditev vsebovala se take krivičnosti. I akim ljudem je najljubše, da nobena nova misel ne kvari njihovih «pridobljenih pra-vic» in ne moli njihovega zaspanega miru. Drugi struji je sicer red tudi zelo važna vrednota pravnega življenja. toda še važnejša ji je pravičnost. Pripadnik te struje mora nujno imeti miselnost in čuvstvovanje usmerjeno ne na individualno in egoistično korist, iemveč na splošno dobro, na korist skupnosti. Ideja pravičnosti v pravu in v njega praktični izvedbi ni torej mogoča brez socialnega, skupnostnega mišljenja in čuvstvovanja. Če se tako spomnimo na izrek ameriškega časnikarja, se nam pokaže, da tisto, kar je na nas opazil kot preveliko discipliniranost, ni ničesar drugega kakor to, da naš človek v pravu ne vidi drugega kakor samo red, in sicer oni red, ki ga je prinesel s seboj iz habsburške Avstrije. Naš človek je bil v habsburški državi kot član slovenskega naroda vedno potiskan v kot in vedno inferioriziran, nasproti vladajočemu nemštvu se je čutil vedno podrejenega in podložnega. Dolga doba takega podrejenega življenja mu je vcepila vzgojo, da se mu je zdelo to stanje normalno in pravno pravilno. Popolnoma se je vdal temu redu in mu ostal zvest tudi še po prevratu. Objektivno pogledano je bil to red za hlapca, podložnika. Na široko vzeto je torej naša discipliniranost hlapčevsko podložniška. In bas to discipliniranost je moral opaziti ameriški časnikar kol nekaj, kar sc mu je zdelo preveč in se ni skladalo z njegovo mero discipliniranosti, ki je mera ameriškega svobodnega človeka. Zakaj velika je razlika med slepo pokorščino in med razumno pokorščino, kakor razlika med gospodarjem in hlapcem. Ker se Slovenci še nismo domogli do one miselnosti in onega čuvstvovanja, ki bi ga morali imeti kot svobodni gospodarji na svojih tleh, nam še obenem manjka z gospodarjenjem zvezan interes za naše javne in narodne zadeve in s takim interesom zvezana skrb, ki niti za trenutek ne bi smela popustiti, kadar to zahtevajo skupnostni narodni interesi. Zato naša discipliniranost ni še dosegla orne stopnje, kjer bi napravila vtis s vob o d n e, to je r a z u m n e discipline. * V premnogih stvareh nam kaže slovensko življenje po prevratu, da imamo le pritlično pravno čuvstvovanje, skrb samo za red, a pomanjkanje onega višjega pravnega smisla, ki stremi za pravičnostjo iz socialnega čuvstvovanja. Samo nekaj zgledov, ki si jih po svojem zanimanju lahko vsak izpopolni. V naši narodni državi je bila po prevrata ena prvih nalog uzakonitev agrarne reforme. Toda praktična izvedba v Sloveniji je bila taka, da so naši ljudje čisto po lastni krivdi pustili tujim graščakom in fevdalcem številne tisoče hektarjev dobre zemlje. Pustili pa so jo zato, ker so smatrali, da pomenja jemanje te zemlje vendarle neko krivico nasproti graščakom in fevdalcem in da je treba to krivico po možnosti zmanjšati. — Odličen naš človek je ob prevratu zaupal prijatelju svoje težke dvome, češ, kako bi se odločil. Na eni strani, da je kot državni uradnik prisegel habsburškemu cesarju, na drugi strani pa, da ga kliče narod slovenski, ki stopa v svobodo. Očividno mu ni bilo jasno, da je tudi za Slovenca naravno ali božje pravo, ne biti podjarmljen in suženj tujcu, temveč biti sam svoj gospod na svoji zemlji, neprimerno večja etična vrednota, kakor pa po dotedanjih razmerah prisiljeni individualni odnos tega gospoda nasproti habsburškemu cesarju. Če se kaže taka pritlična ali podložniška discipliniranost v velikih stvareh, se ne kaže nič manj tudi v manjših, in tudi prav majhnih. Kaže se na primer v našem pojmovanju pisave naših imen. Če je pritisk nemštva in nemške kulture v habsburški Avstriji privedel do tega, da se je naš človek pisal n. pr. Eiletz namesio po naše Ajlec, bo danes še po 18 letih svobode celo naš inteligent začudeno vprašal, mar li smem ime tega človeka, ki se sam piše Eiletz, jaz samolastno pisati po naše Ajlec? In zopet se to dozdevno pravno vprašanje gleda iz čisto individualističnega vidika dveh posameznikov, kateremu vidiku popolnoma manjka skupnostna perspektiva, perspektiva narodove suverenosti v teh stvareh. Toda če naj tu odloča narodova suverenost, kdo pa naj jo izvršuje? Na to odgovarjamo, da se ne da zamisliti narodova suverenost, če ni v vsakem posamezniku, v vsakem članu naroda tiste suve-renske zavesti, da je ta naš narod sam svoj gospod na tej zemlji. Gospodujoči narod, ki hoče obdržati v pod jarmi jenosti kak narod, katerega je zasužnjil, razbije podjarmljenemu narodu vsako skupnostno občutje, da ga tako rekoč atomizira in pulverizira. Tako atomizirani smo v resnici živeli v preteklosti tudi mi in nič ne more biti za nas bolj pereče kakor to, da si ustvarimo najgloblje skupnostno čuvstvovanje in najširše zanimanje za skupne narodne in državne potrebe. A šele, če tako skupnostno čuvstvovanje dosežemo, se bomo rešili one discipliniranosti, katero je na nas kot hibo opazil Amerikanec. Potem bomo dosegli ono višjo razumno discipliniranost, ki jo mora imeti vsak dober gospodar in tako tudi vsak narod, ki hoče obdržati svojo svobodo in resnično živeti. O B Z O R N I K Svetozar Pribičevič. Ime Svetozarja Pribičeviča je nekoč tisočem in tisočem državljanov pomenilo političen program in politično bojno geslo. V našem javnem življenju ni mnogo osebnosti, ki bi se lahko ponašale, da jim sledijo tisoči že iz gole čuvstvene privrženosti in iz tople vere v idejo. Najmanj tolika množica pa je z nevoljo in strahom reagirala na to ime, boječ se njegove sile, ki je često zelo nemilo razgibala in razburkala gladino našega političnega življenja. Izzival je jako akcijo in nič manj jak odpor. In v tem elementu, v ozračju borbe se je razvila njegova osebnost, kakršno poznamo in koje razvoj Ialiko zasledujemo od prvih njegovih korakov v politiki do zadnjih njegovih dni. Ko je v Pragi sklenil svoje po-zemske račune, še davno ni bila izrečena zadnja beseda k biografski iztočnici Svetozar Pribičevič. Vse njegovo življenje čaka še spretnega zgodopisca naše polpretekle dobe. ki bo, odmaknjen od sodobnega trušča, postavil posamezne faze Prebi-čevičevega življenja v pravo luč in dal njegovemu delu pravično in nepristransko oceno. Pričujoči članek naj bo samo topla beseda na grob borcu, ki je ves svoj silni zagon posvetil veliki misli jugoslovanskega narodnega in državnega edinstva in se na koncu svojih let po brez-primerni tragiki usode znašel na drugačnih potih. Njegove zasluge za Jugoslavijo so vzvišene nad vsak dvom. Služil je nesebično svoji zavetni misli v dobah pred prevratom, ko je bilo narodnih delavcev edini delež preganjanje, internacija, zapor in beda. Vendar pa v vseh časih, ko se je kovala naša usoda in je končno vstal iz ruševin zarodek kasnejše Jugoslavije, ni bilo važnejše akcije, kjer bi ne bil udeležen v odlični meri. Samo po sebi umevno, da je tudi po ustanovitvi naše države ostal v prvih vrstah politikov in javnih delavcev. V političnem delu se je pokazala vsa zamotana problematika tega strastnega, često trenutnim impulzom podvrženega značaja. Večen opozicionalec pod tujo vlado je bil v Jugoslaviji nekako užaljen, ako je moral v opozicijo, in iz tega je izvirala njegova strogost in brezobzirnost do političnih nasprotnikov. Ti so njegove uprav-no-politične prijeme označili za tiranstvo; ako pa jih gledamo z vidika današnjih prilik, so bili le strogi upravni ukrepi. Svetozarju Pribičeviču se je zdel vsak dan v opoziciji zgubljen. On, sotvorec naše države, se je čutil tudi poklicanega, da sodeluje pri ustvarjan ju njenih temeljev. Odtod njegova ne-potrpežljivost v opoziciji in prizadevanje, da čimprej zopet na vladi posveti vse svoje moči delu za ureditev države po smernicah svoje ideologije. Po šestem januarju se Pribičevi-ceva politična zamisel ni mogla več uveljaviti. Iz tega so nastala težka trenja, ki so povzročila, da je Pribičevič odšel v emigracijo. Vsi brez razlike mu ob smrti priznavajo eno veliko vrlino, ki se danes z nostalgijo spominjamo nanjo. Bil je mož čistih rok in taki so bili tudi vsi njegovi sodelavci iz junaške borbene dobe njegovega življenja. Bil je velik domoljub in njegovo ime je za vedno zvezano z borbami za naše osvobojenje in zedinjenje. V teh bojih je bil Svetozar Pribičevič vedno osrednja osebnost. B. B. Hennan Wendel. 3. oktobru t. 1. je umrl v pregnan-istvu v Neuillyju pri Parizu eden izmed največjih prijateljev našega imnxla — Nemec Herman W e n-d e 1. Če pravimo «prijatelj našega naroda», se dobro zavedamo, da nismo napisali navadne fraze iz pietete do pokojnika ob njegovem svežem grobu, temveč v polni zavesiti, da nam je ta beseda privrela iz srea. Čas Jx> šele povedal, kaj je bil prav za prav Herman Wendel za nas, a kdor je bral njegove čudovite monografije o nas, njegove neštete članke in debele knjige, ki jih je dajal od sebe kakor človek, ki je sam doživel veliko razodetje, pa je hitel, da ga je zaupal še drugim, ta z nami vred čuti, da je Wendel o nas pisal z iskreno ljubeznijo. Ob prebiranju njegovih knjig, posvečenih nam in našemu vprašanju, se nam zdi kar neverjetno, da je tako pravično in objektivno sodil o nas pripadnik onega oholega naroda, ki je posebno pred in med1 svetovho vojno poznal do nas samo prezir... S svojimi deli o Jugoslaviji daje Wendel čutiti, da je našel pri nas svojo drugo, orav za prav tretjo domovino. Herman Wendel je zagledal luč sveta dne 2. marca 1884 v obmejnem Metzu — na križišču dveh kultur, nemške in francoske, tako da je njegovo nemštvo bilo tipično perifernega značaja: vzljubil je francosko zemljo, njen jezik, njeno kulturo in njenega duha prav tako, kakor je vise to ljubil v svojem nemštvu. V temi je bil nedvomno podoben Heineju, o katerem je nemškemu narodu napisal najboljšo biografijo. Francozom pa je opisal Dantona. Wemdllova originalnost pa je v tem, da je francoski in nemški kulturi pridružil še jugoslovansko, česar doslej v nemškem jeziku še nismo doživeli. Sintetično je to prikazul v »vojem velikem delu «Aus drei Kulture n», kjer je esejem o velikih francoskih in nemških duhovih pridružil prve eseje o naših možeh. Wendel pa se ni ustavil na pol poti. Svojo drzno vzporeditev, ki jo je v knjigi «Aus drei Kulturen* samo v obrisih nakzal, je podrobno utemeljil z izdelanimi monografijami o nas, med katerimi moramo na prvem mestu omeniti «Der K a m p f d e r Siidslawen um Freiheit und Einheit» in zbirko esejev «Aus dem jugo-slawischen R i s o ;r g i m e,'fi-t o». Danes se ne da še v vsem obsegu presoditi, koliko je samo s tema dvema deloma koristil naši stvari v tujini. Gotovo pa je, da je s svojim temperamentnim pisanjem, ki dokazuje najgloblje poznavanje vseh naših problemov, izpodbil nešteto nemških in drugih predsodkov proti nam. Ti dve temeljiti analizi naših bojev in bolesti, ki izzvenita v slavospev naši zasluženi zmagi, pa zadobita svojo posebno vrednost šele ob poznavanje vsega dotedanjega Wendlovega zanimanja za naše vprašan je. Že 1. 1917. je namreč kot poslanec nemškega državnega zbora, ko si mnogi niti pri nas še niso upali javno izreči upanja na zedinjenje Jugoslovanov, s tako odločnostjo in s takim zaupanjem napovedal ta dogodek, da se je marsikdo zdrznil ob tej javni manifestaciji za naše težnje. Isto vero v zmago pravičnosti na našem jugu izražata tudi dve njegovi knjigi, spisani še ipred prevratom: «M a k e-donien und der F r i e d e» ter «Siideuropaische Fragen>. Ali moremo po tolikih dokazih razumevanja vseh naših teženj samo za hip pomisliti, da ni bila njegova ljubezen do nas iskrena. Knjige, kakor: «K r e u z und quer durch de n s 1 a w i s c h e n Siiden>', «SiidsIawische Silhouet-ten», «Yon Maribor bis Mana s t i r» in «V o n B e 1 g r a d bis B u c c a r i» pa so nadal jni dokazi njegovega vsestranskega zanimanja za našo zemljo in naše ljudi. Ob pregledu vsoga njegovega velikega dela lahko režemo, da ni bilo detajla v politični in literarni zgodovini našega naroda, o katerem bi Herman Wendel ne bil dokazal, da mu je domač in, kar je glavno, da mu je zares pri srcu. Malo je mest in skoroda malo vasi, ki bi jih Herman Wendel ne bil poznal. Kakor že prej mala Srbija, ki ga je navdušila največ baš zaradi grandiozne zamisli o zedinjenju vseh Jugoslovanov, tako je v njem tudi naša mlada država našla svojega velikega mednarodnega pionirja, ki smo mu brez ozira na njegove posamezne ideje in na njegovo politično prepričanje (Herman Wendel je do svoje smrti ostal nekdanji socialni demokrat) dolžni mi vsi trajno hvaležnost. Za nas Slovence velja to še v posebni meri, saj smo bili izmed vseh Jugoslovanov deležni pri Wen-dlovih bratih največ prezira in omalovaževanja, ki pa ga je s svojim spretnim peresom tako ostro zavračal. Tudi na Ljubljano so ga vezali prijetni spomini in mnoge prijateljske vezi. Za naše kulturne probleme se je prav do zadnjega zanimal in referiral o vseh naših novostih v cPrager Presse», ki ga je prištevala med svoje naiboljše sotrud-nike-poznavalce jugoslovanskih razmer. Njegova prezgodnja smrt krije v sebi toliko tragike: umrl je kot pre-gnanec-emigrant, dasi je vse svoje življenje posvetil enemu samemu idealu: sožitju vseh narodov in njih mirnemu notranjemu razvoju. Zares se zamišljeni ob velikem Wen-dlovem idealizmu lahko vprašamo, kaj je prav za prav tega napol Nemca in napol Francoza prignalo do tega, da je postal še Jugoslovan? Dr. B. V. Zaton kolektivne varnosti. Polom, ki ga je doživela ženevska ustanova pri reševanju nekaterih perečih mednarodnih problemov, se polagoma, a postopoma razširja tudi na vsa druga povojna načela mednarodne organizacije. Zdi se, kakor da ®e polagoma bližajo svojemu zatonu vsa povojna merila mednarodne politike in da se sedaj svetovna diplomacija trudi samo še v to smer, kako bi namesto dosedanjih načel, ki jih po lastnem priznanju ne more izvesti, iznašla nova merila svetovnega ravnotežja. Simptomatične za ta razvoj iskanja novih poti iz sedanje zmede so bile zlasti ipobude nekaterih držav, naj bi se v skladu z mednarodno stvarnostjo izvršila reforma D N. Toda kaj pomeni skladnost z mednarodno stvarnostjo? Dasi je mednarodna družba objektivna sociološka podanost, mora vsak, ki je količkaj verzi ran v mednarodnih vprašanjih, priznati, da je objektivno težko določiti elemente mednarodne stvarnosti v nekem določenem mednarodnem trenutku. Z vidika diplomatskih naporov je mednarodna stvarnost skoro vedno istovetna z interesi posameznih držav. Ti interesi pa so, to je jasno, zelo različni. Pojem mednarodne stvarnosti je n. pr. pri Italiji in Nemčiji čisto drugačen, kakor je, vzemimo, pri Angliji in Franciji. Mussolini in Hitler v svojih izjavah prav tako zatrjujeta, da hočeta mir, kakor trde to predstavniki Franci je in Anglije, toda mir, ki ga hočejo vsi ti zastopniki velesil, je pač mir, ki ustreza njihovim posebnim interesom, ne pa interesom celotnega mednarodnega kolektiva. Ta pa je prav taka stvarnost, kakor so stvarnost posamezne države, in ima prav tako svoje posebne interese (v prvi vršiti interes mirnega sožitja med narodi in državami), ki zahtevajo svojo zadostitev. Toda ta višji, skupnostni interes čutijo v življenju narodov, prav tako kakor med poedinci, samo šibkejši. Dočim vodijo velesile sebično mednarodno politiko, ki se ozira le na njih lastne interese, se mali narodi in države ogrevajo za pravičnejšo, splošnim interesom ustrezajočo mednarodno politiko, ker jim mednarodna organizacija nudi primerno jamstvo za njih lastni ob-sitoj. Velesile pa si ta svoj obstoj zagotavljajo lahko same, z lastno silo. To nasprotje v pojmovanju mednarodne družbe je prišlo pri predlogih o reformi DN na posebno viden način do izraza. Dočim predlagajo velesile omejitev nekaterih najvažnejših določb pakta DN (na pr. sankcij, ki so osnova vsake pravne organizacije), se male države zavzemajo vsaj za njih sedanjo formulacijo in čim učinkovitejšo izvedbo, če jih že ni mogoče poostriti, kakor bi to bilo želeti. Politika velesil zahteva na mednarodnem polju čim manjšo povezanost in čim večjo statičnost in sigurnost mednarodnega sistema. Tu si stojita nasproti dve diametralno nasprotni zamisli mednarodne družbe, izvirajoči seveda iz dveh nasprotnih pojmovanj mednarodne stvarnosti, ki nista samo od danes ali včeraj, temveč sta se v mednarodni politiki uveljavljali tudi tedaj, ko Društva narodov še ni bilo. Nekateri pereči povojni mednarodni problemi, med njimi zlasti abesinska afera, so s tega vidika mnogo doprinesli k pravilnemu vrednotenju konflikta, ki se je odigraval v okviru DN in se razčlenjal v številne mednarodne paradokse, ki so se zdeli pogosto ne- razumljivi, dbsi jih na osnovi stare politike velesil ni bilo težko razložiti. V tem je, rekel bi, psihološko jedro vprašanja reforme DN. Sve. Značilno za Novakovo uredništvo je na vsak način, da zavzemajo razprave najmanjši del publikacije. Vasilije Popovič je napisal «Mar-ginalia k problematici Risorgimenta i Jugoslovenstva». To bi morala biti čitanka za vsakega jugoslovanskega politika, da bi razumel, kake tež-koče so morali drugi obvladati pri ujedinjevanju. Vendar se nam zdi, da bi Vasilije Popovič moral seči nekaj globokeje, ko analizira jugoslovanske razmere. Pa že študij italijanskega problema ie neizmerno instruktiven. Vidi se jasno, da je vnesel fašizem čisto nove vidike v ves problem italijanskega edinstva. Profesor Ilešič nam je dial ostro, ali pravično kritiko «Dokumentov za naše podrijetlo hrvatskog pre-poroda» drja. Franja Franceva. Odkar živimo, smo govorili o ilirskem preporodu in ilirizem nam je bil in je ostal prava svetinja. Sedaj pa pride nenadoma iz Zagreba nov glas: Ni bilo niti ilirskega preporoda niti ilirizma. Dovoljujejo samo, da je živel samohrvatski preporod. Ilirizem in Ilirci naj bi bili izbrisani iz zgodovine. Do tega pač pride, komur manjka zgodovinske perspektive in tudi zgodovino gleda skozi očala dnevne politike. I. Mamuzič je jako dobro konstatiral v svoji kritiki: «]ežič, Ilirska antologijam, da živimo v času, ki prezira vsako zgodovinsko vrednost, pa tudi ilirsko. Žalostna je pa resnica, da je stoletnica ilirizma šla mimo nas neopažena, namesto da bi bili globoko črpali njegovo zgodovinsko vrednost. S tem smo pač dokazali, kako slabo smo pripravljeni toliko let po osnovanju narodne države za sistematsko idejno propagando kljub vsem dragim državnim publicističnim organizacijam. M. Pivec-Stele je dala prav lep pregled novejše zgodovinske literature o Iliriji, in to toliko let po moji še v «ancien-regime-u» napisani in publicirani «Ustavi in upravi ilirskih dežel». Kako potreben je J. 1. Č., se vidi tudi iz tega, kako nam pridejo recenzije knjig, ki so izšle že pred več leti, zdaj čisto prav. Silno koristen nam je tudi starejši pregled zgodovinske in publicistične literature. Izpod peresa Vasilja Popoviča imamo lepo recenzijo o klasični «Anto-logiji jugoslovenske misli i narod-nog edinstva» Viktora Novaka. 3. in 4. zvezek J. I. Č. je pa že monumentalen debel zvezek, ki dokazuje, da je Viktor Novak naposled led prebil, da ie premagal zgodovinski konzervatizem, ki se je doslej širil po raznih malih in neznanih regionalnih zgodovinskih časopisih. Za jugoslovanske razmere preznačilna je temeljita razprava Viktora Novaka: «Nastojanja don Fran Buliča oko izdavanja istorije jugoslovenske istočne i zapadne crkve». Stvar je čisto enostavna. Temeljnega državnega pomena je bilo, da delujejo katoličani in pravoslavni bratsko na veliki zgodovini obeh Cerkev. Nič ni pikantnejšega, nič žalostnejšega, kako razni ministri prosvete, razni finančni odbori Narodne skupščine mrcvarijo finančno stran tega problema, dokler vsa stvar naposled ne propade. Kak ravs in kavs okoli nekaj tisoč dinarjev, ko na drugih mestih izpuhtijo v zrak stotine milijonov. Za bodočega kulturnega zgodovinarja prvega destletja skupne države bo ta razprava največje koristi. Don Germain Morin O. S. B., ki je bil poklican voditi to veliko zgodovinsko delo, obrača naposled hrbet Jugoslaviji, poln silnega ogorčenja nasproti tej tako malo kulturni državi, ki niti svojih pravih interesov ne pozna. Nič manjšo kulturno Kalvarijo prikazuje Stranjakovič v bibliografski beležki o «Institutu za skupljanje izvora. (1908—1918.)» Pri beograjski univerzi je bil takoj po letu 1918. osnovan ta institut, ki naj bi zbiral gradivo za zgodovino o ustanovitvi naše narodne države. Zopet ni bilo kreditov! In povrh potrjujejo v razpravi o «Periodizaciji jugoslovenske istorije» Slovenec Kos, Hrvat šišič in Srb Stanojevič v bratski solidarnosti, da se začenja leta 1918. nova, najimenitnejša perioda naše zgodovine. Ali za proučevanje tega zgodovinskega procesa velika Jugoslavija nima nekaj tisoč dinarjev! Originalna je razprava Vasilija Čubrilovica o tPoreklu musliman-skog plemstva» v Bosni. Čuibrilovic dokazuje, da ni resnica, da je bosansko plemstvo ob prihodu Turkov preskočilo v muslimansko vero, da bi rešilo svoja posestva. Ne, bosan-ko plemstvo je izkrvavelo pod mečem osvajalca, čigar državna maksi-ma je bila, d'a je treba premagani vladajoči kasti odrezati glavo. Bosanski begi so nasledniki turških državnih uradnikov, spahijev, in Mino v manjši meri nasledniki lx>-sanskih svobodnjakov. Lepo razpravlja Ljudmil Hauptmann o Milka Kosa «Zgodovini Slo- vencev od nuselitve do reformacije». Interesantno je, kako pridejo še celo v preprosti kritiki do izraza agrarnopolitični in čisto gospodar-sko-isocialni momenti. M. Budimira študija o Skokovem «Dolasku Slo-vena na Mediteran*. dokazuje vse bogastvo Skokove znanstvene in-vencije. Iz pravega morja kritik in referatov hočem izluščiti samo one, ki se tičejo slovenske politične zgodovine. Dragotin Lončar, stari mojster slovenske politične zgodovine, piše o «Goriških Slovencih* Andreja Gabrščeka in je posvetil posmrt-nico Franu Šukljetu. Franjo Baš, ki vedno bolj postaja vzoren in nadarjen raziskovalec naše politične zgodovine, v prvi vrsti one štajerskega okrožja, nam daje mojstrsko kritiko «Mojih spominov» Tvana Hribarja in «Tz mojih spominov» Frana Šukljeta. Ta referat bo pravo odkritje za izvenslovensko inteligenco, pa tudi za Slovence prinaša mnogo novega. Bašova metoda političnega zgodovinopisja je osnovana na čisto modernih temeljili. 1278 strani globokega zgodovinskega čtiva ni mogoče odpraviti z nekaj besedami. Čuditi se moramo neizmernemu delu uredništva, ki je postavilo jugoslovanski zgodovini res spomenik, ki ji pripada. Bogiimil Vošnjnk. Kako je avstrijska kranjska državna oblast leta 1903. cenzurirala slovensko srednješolsko čitanko (Mlajši generaciji v pouk.) Dodatek. Pod tem naslovom sem v « Misli in delu* II, 6, str. 229—231, priobčil prezidijalni akt deželnega šolskega sveta bivše Kranjske o 3. izdaji Sketove ^Slovenske čitanke* za peti in šesti razred srednjih šol, ki je izšla 1. 1903. Dokument, ki ga imam jaz, ni datiran. Da»i v arhivu bivše kranjske deželne vlade o tem aktu v I. 1903 in 1904 ni sledu, sem vendar mislil, da je akt iz teh let, ker je pač knjiga izšla z letnico 1903. Ali tu sem se motil. G. prof. dr. Anton Dolar v Mariboru mi je, ko je moj članek izšel, isporočil, da mu je g. prof. K. Prijatelj pred nekaj leti izročil točen p repi« akta, kakor sem ga jaz objavil, in mu je rekel, da je ona uradna obsodba slovenske šolske knjige bila napisana za svetovne vojne, torej ne leta 1903 ali 1904. Dobro je prof. Dolar pri tem opozoril, da se izraz ,u -. ' ' : ( r-t; . !'> ■ : /f , ■ i' • !j-: '» '' '; ' ' ‘ , ' ' /X■> Slovar’ tujih bosted. Minister z. za magijo: univerza — 'fecorzier-platz za bodoče višje uradnike. -1 ^ Židje pri nas nekdaj in sedaj. V analih dunajskega ■slovenskega akadtemskega društva »Slovenija? čitamo, dU je dijaštvo vmajno protestiralo;, ker je nekodruštvo sprejelo od Žida nekaj goldinarjev za slovenske, kulturne namene. Danes srečavamo v naših samoslovetiskili revijah imenu kakor liija Ehrenburg!, Boris Kichnnbaum (ta piše zanje celo o Maksimu Gorkem!). ! Zanimiva ugotovit e v. Neki (opozicijski) politik je opazit in povedal tole: »Na' volitvah 8. novembra 1911 je dobila vlada tOO%.‘.pqslaneev,' pa je bila hitro izprentettjena. Nato so fie izvršile občinske volitve, pa je tudi ta vladadobila 000% vseh občin, a je bila tudi kmalu izpreinenjena. Kopeno SiO bile skupščinska volitve 5. maja 1915 in je tudi takrat odnesla vlada sijajno zmago, vendar ni minilo uiti petdeset dni, pa je bila zmagovita vlada izpremenjena.* , V ’ ' t ■' ’’ . i i/ : . '• A < Poskusili smo se smejati, a zaman. Ne moremo namreč verjeti, da je delavec vlekel iz brozge svoje kosilo samo zato, da je čustvenemu gospodu ali pa brav-cem tega dnevnika privoščil dovtip. (\ ( t , 1 ^ , Jara gospoda in skotoijevičji. »Medutim če .vijolentni tip1, koji je do juč^r pasao jariče oca svog i u opancima preskakivao s kamena na kamen, gadao nisane i, rezuckao šare na preslici svoje djevojjce, i ptičjim pogledom gje-': dao ,sa svojih brda u zamagljenu nizinu, sutra-prejkosutra biti spreman da. syršivši poneki' razred srednje škole. i dočepavši še- kakova položaja, isijeca romenje s leda svoga brata, koji još uvijek hoda u opancima i s kojim je do jučep kusao puru iz iste drvene zdjele s jednom kašikom. I kao šumar, kap sirski Ui, narodni poslanik, kao čato ili žandprski narednik, nigta,,bnš ništa neče razum jeti od svih tužnih pitanja svoje domaje, ništa neče razumjeti niti če ? htjeti da išta razumije od tog, liego če — u neobuzdanoj želji varvarina i skoro-jeviča da se iživi —r zasjesti na grbačij jednom jgladnom narodu i zagaditi krvavu grudu na ko ju je čelom pao kad ga je mati u brazdi na njivi rodila.».(»Nova Evropa* 1936, 207; dr, Branimir Gušič, »Današnja Hercegovina*.) .i?.,1 y v?" • •• /•, 'f, '$%}•-j C n... c . .v-.': v-" • •'V / )■■■/;’ '•* ■ "‘\t ■■i-- i-'1.'? v "5.^.', 74.-.; \ : Za duhovno probudo in prosveto. Temu nameuu hoče služiti časopis, ki je letos zapisal tole: »Znano je, da je francoski masonski domoljub kot Dreyfuss iz samega »domoljubja* izdal vojaške načrte Nemčiji, pa je ostal nekaznovan, ker ga je krila loža.> »Č e* in »a k o*. Dne 2. julija 1936 je napisal »Slovenec* v oceni nekega spisa to-le: Samo »če* je slovensko, »ako» pa ne. Da je slovenščine že dolgo. Toda kakor je vsa ta borba proti vsaki pameti, ravno tako je nespametna navedena trditev, ki izvira poleg vsega tudi iz golega nepoznavanja slivenskega jezika in slovenske literature. Veznik pogoja »ako* je povzet po svojem pomenu in z raznimi citati v Ple-teršnikov, ravno tako v Wolfov slovar. Našteva ga med vezniki pogoja Breznik tudi v najnovejši izdaji, 1934, rabi pa Breznik cako» neštetokrat tudi v tekstu, šo večkrat kakor »če*, rekli bi, da imaš skoro na vsaki strani v Breznikovi slovnici besedico «aka». V istem smislu izkazuje veznik