Kaj uči estetika.*) Estetika ali vednost o lepoti razklada pojem , zakone in razne pojave ali oblike lepega. Razpada v dva dela: 1. v pravi nauk o lepetn. 2. v nauk o uinetnosti, t. j. nauk, ki uči človeka, kako naj sam nekterim primernim zunanjim stvarem daja lepo obliko, ali kako naj lepoto izražuje v nekterih svojih delih. Drugi del razpada zopet v splošni del, t. j. v nauk o vseh umetnostih invposebni del t. j. v nauk o posameznih umetnostih. I. Kaj je lepo? To razložiti je zelo težavoo in modroslovci se ne ujemajo v razlaganji. Pa če se tudi ne ujemajo, nas to ne sme motiti, kajti prav Iahko je, da se to sploh razložiti ne da. Vsak pojem se ne da razložiti: Kdor ni videl nikdarj rudeče barve, temu bi nihče ne mogel dopovedati. In tako pač raoramo reči: kdor ni občutil nikdar, kaj da napravi v našem srcu prijetno čustvo lepote, temu ni mogoce dopovedati tega. Kaj drugega pa je, ako vprašamo: kdaj napravi kaka oblika na naše srce prijeten vtis? To vprašanje je lože, in odgovor dobimo lahko po dveh potih. Moremo namreč vse lepe predmete med seboj primerjati, da spoznamo, kaj imajo vsi občnega, v kterih znakih se ujeinajo. 0 tistih znakih moramo trditi, da so pravi vzrok lepote. Na ta način razlagajo lepoto in njene pojave realisti ali empiristi. Da se pa lepota razlagati iz višega načela in sicer s pametjo. Po tem načelu pravimo: Vse stvarf izhajajo iz neskončnega božjega razuma. Vstvarjene so pa po večnih vzorih ali idejah. Ideje so neskončao popolne, kakor Bog sam: vstvarjene reči pa so bolj ali raanj popolne, kolikor bolj so podobne idejam. Ker so vse reči vstvarjene, ne morejo nikdar prav popolne biti. Ona stvar je objektivno lepa, ki se ujema v svoji obliki z idejo božjo. Za nas lepa jo (t. j. v nas vzbuja lepočutje) ona ideja, ki se ujema z našo idejo popolnosti. Na ta uačin nekako razlagajo lepoto idealisti. Da je kaka oblika lepa, biti raora med posameznimi deli neka razraera, ktero moremo precej natančno določiti. To medsebojno razmero raznih delov imenujemo soglasje, ujemanje ali harmonijo; smeli bi jo imenovati red. Soglasje in red je tam, kjer je mnogo stvari primerno združenih v enojno celoto. Estetika se peča zelo s tem soglasjem in z zakoni, ki veljajo za soglasje. Ker je to soglasje različao, imamo tudi več vrst lepote. Posebne vrste n. pr. so: veličastno, mično, milo, komično itd. Te vrste mora estetika popisati in razlagati po enem načelu. V večih vrstah dajo se ločiti tudi matijše vrste. Lepe stvari se nahajajo v naravi in sicer v vseh delih narave. Bodisi da se oziramo na visoke gore, ali na širno morje, ali v jasno nebo — —; povsod javlja se nam naravna lepota. Javlja se natn tudi v manjših stvareh: naj manjše kristalno zrnce je polno lepote in zanimivosti. — Kako veliko lepih oblik nahajatno v rastlinstvu, bodisi v veliki meri na polji, v logih in vrtih, ali v mali meri na posameznih rastlinah in njihovib delih! — Drugačae oblike kaže nam živalstvo, ker živali se tudi gibajo. Da je človek najviše bitje tudi glede svoje telesne oblike, treba je komaj opomniti. Ker so že posamne stvari, na kterih se javlja lepota, tako mnogovrstne, kako neštevilni pojavi nastanejo v raznih skupinah, v kterih je združenih mnogo stvaril Torej se lahko reče, da je kraljestvo lepote neizmerno. II. Clovek je mali svet, mikrokosmos. V njegovi duši se zrcali vse, kar doseza s svojimi čutili. Odsevajo zlasti lepe oblike v njegovi duši, v njegovein čustvu, ker imajo do njega posebno moč. Zato je človeku prirojeno, da skuša tudi v svojem delovanji ravnati se po ideji lepote. In ne samo to: on more razli.no posnemati zunanje oblike v *) Iz Matičine knjige: -Vvod v mod roslo vj e". bpiaal France Lampe, doktor bogojn modroslovja, profesor bogoslovja. Ured. svojih delih in izdelkih. Ker ima lepota sama na sebi za človeka veliko vrednost, zato je posebna vrsta človeškega delovanja, ki se peča z lepimi izdelki. To delovanje je umetnost. Estetika mora razkazati, kaj je bistvo umetnosti in zlasti, kakšna je razmera med umetno.tjo in naravo, ali med umetnimi izdelki in naravnimi stvarmi. Kaže, ali naj umetnik naravo samo posnema, ali jo sme nekoliko pozdigovati, ali jo sme spreminjati. Pokazati niora, ktere moči ali zmožaosti da itna umetnik za uinetno delovanje in ktero zmožnost da mora posebno gojiti za svoj namen. Najbolj važno je, da zna prav soditi o tem, kar je lepo in o nasprotnem, ki ni lepo. Dober umetnik ima dober ukus ali zmožnost za razsojevanje umetniških del. Poleg tega mor.i še paziti na prav veliko strani, da je res pravo soglasje v posameznih delih, da nobeden ne moti drugih. b.) Ker se lepota izraža lahko z raznimi sredstvi, zato je tudi več umetnosti. 1.) Ker se v stavbah lahko izraža viša ideja, n. pr. verska ideja, morejo stavbe biti lepe in stavbarstvo prava umetnost. Ta umetnost kaže najraje in najbolj veličast.no, včasih pa tudi mično. 2.) Oblike človeškega telesa in tudi drugih stvari dajo se posebno natančno izražati na kipih, ki se izdolbejo, izrezljajo v razni velikosti in raznih razmerah. Narava sama je učila človeka delati kipe, zato se je kiparstvo že zgodaj razvilo in dospelo do visoke stopinje popolnosti. 3.) Tudi slikarstvo se je z risarstvom razvijalo zgodaj, ker mu je narava kazala pot; do popolnosti razvilo se je slikarstvo le v oni dobi, ko so cvele druge umetnije. Slikarstvo deluje s črtami in barvami. Ker so pomočki te umetnosti drugačni, kakor pri kiparstvu, zato je glavna moč slikarstva na oni strani vidnih predinetov, ki se dajo izražati z barvami. 4.) Glasba deluje z glasovi. Njena raoč je v harmoniji glasov. Kraljestvo glasov je zelo obširno, zato je glasba obširna uraetnost. Deluje pa v ta natnen, da vzbnja prijetna, a tudi veličastna čustva. 5.) Govorništvo je umetnost, v kteri naznanjamo notranja čustva, misli in želje z živo besedo drugim ljudem. Glavni poinoček tej umetnosti je govor ali živa beseda; namen tej umetnosti je, da vzbujamo v drugih enake misli in želje. Ker se kažejo v govorništvu vsi znaki, ki jih ima umetnost, smenio imenovati govorništvo pravo umetnost. 6.) Zlasti pa moramo svoja čustva naznanjati v besedah tako, da zajemamo pripomočke iz svoje domišljije, da potetn z vezano ali vsaj vzvišeno besedo budimo domišljijo drugih ia v tej domišljiji vstvarjarao enake predmete ali podobe in vzbujamo čustva, kakor jih imamo sami. Kdor tako rabi besedo, je pesnik. Pesništvo je najbolj obširna in največstranska umetnost, tudi se da združiti z glasbo in govoraištvom. Med govorni.tvom v širjem pomenu in med pesni.tvom ni lahko ločiti mej. Delogokrog pesništva je tako obširen, kakor daleč sega moč govora. Ako ho.emo določiti število utnetnosti, ne moremo se sklicevati na soglasno mnjenje vseh modroslovcev. Eni naštevajo jih več, drugi manj. Govomištva ne sprejemajo vsi med druge umetnosti. Vendar pa bistveni nazori niso različni. Ni težko spoznati iz našega kratkega pregleda, da je estetika na polji modroslovnem kakor cvetoča livada na širni planjavi. Med tem ko mora v drugih modroslovnih delih truditi se z vso močjo naš um, opira se estetika na zdravo čustvo. Dvoje nevarnosti namreč se je treba ogibati v estetiki: da se ne zakopljemo v kak enostransk modroslovni nauk iD po tistem nauku — kakor po kopitu — ne razpravljamo cele estetike. Tako ravnanje mnogokrat silo dela posamnim pojavom. Napačno pa bi tudi bilo, ako bi se kdo kar nič ne oziral na načola in nauke zdravega modroslovja ali zdravega nma ter dal voditi se svojim čustvom. Po tej poti se nikdar nc pride do vednosti. čustva sc spreminjajo, načela resnice so pa vedno ista. Reči moramo, da po zadnjem načinu sc dela več greha v estetiki, kakor po prvi. Zlasti to je obžalovati treba, da se ima vsakdo za vodnika v cstctičnih vprašanjih, kdov ima le količkaj spretno pcro in le nekoliko razločuje grdo od lepega. Glavna naloga prihodnjim pisatcljem estctike je, da jo spravijo v soglasjo z nravnimi pravili. Kar ni dobro, tudi ni lopo. Senznvalizem jo hotel osvoboditi umotnost in estotiko od oblasti nravnih zakonov. A to jc v veliko škodo umetnosti in nravnosti. Gotovo je tudi znamenje slabega nravnega čustva, ako se kdo more radovati nad slabim, hudim djanjem ali nad pregreho.