Poštnina plačana v gotovini Posamezna številka 2 din Slovenska beseda Uredništvo In uprava: Beethovnova ulica štev. 6 - Čekovni račun štev. 17.152 - Izhaja mesečno - Naročnina: Letno 24 din, polletno 12 din V Ljubljani, 7. marca 1941 Dr. M. Kop.ša, Beograd: Narodna radikalna stranka in Hrvati Mi Radikali in ves srbski narod pod našim vodstvom nismo obžalovali nobenih žrtev, da se zedinimo s svojimi brati Hrvati in Slovenci v eni skupni državi kot svobodni in ravnopravni njeni člani. Zagrebški «Obzor je 13. februarja L 1. reagiral na članek g. M. Trifunoviča in pa na moj članek, ki ga je objavila »Slovenska Beseda* 6. februarja t. 1. Obžalujemo, da nismo v položaju voditi diskusijo z «Obzo-rom» o vseh vprašanjih, o katerih smo govorili, na enakopravni bazi. Vendar poskusimo vsaj v osnovnih potezah obrazložiti svoje stališče. Smatramo, in to je stališče Glavnega odbora NRS, da se morajo držati poedinci in stranke v svojem političnem delu osnovnega moralnega načela: da so njihova dela vedno v skladu z besedami in obljubami, torej z načeli, ki so jih proglašali. Radikalna stranka je izvedla v svojem programu eno osnovno načelo, na katerem stoji vse ostalo. To je načelo: «1 z naroda za narod.» To je naš politični aksiom. Kdor ga opusti, je opustil tudi Radikalno stranko. Zato smatra Radikalna stranka vse one svoje bivše prvake, ki so služili protidemokratskim režimom, za definitivno mrtve. Naravno, da Radikali gledamo z istega stališča tudi na delo ostalih strank, ki imajo v svojem programu demokratska načela. Zato je poskus »Obzorovega* uvodničarja opravičiti z gledišča politične morale in doslednosti g. Mačka in druge prvake SDK brezuspešen, ker so na povsem nedemokratski način sklenili sporazum od 26. avgusta 1939 in stopili v antidemokrat-sko vlado, v kateri vodijo anti-demokratsko upravo. V vprašanju notranje ureditve države smo Radikali vezani s svojim programom samo v pogledu načina njene rešitve, ki mora biti v skladu z navedenim načelom, t. j. rešitev se mora iskati in najti samo v režimu popolne politične svobode z narodom in po narodu. S tem načelom Radikalna stranka stoji in pade. «Obzorovj> uvodničar to sam priznava, ko pravi: «Z načelnega stališča se zahtevi Radikalnega glavnega odbora ne more ugovarjati* in «Dr. Maček je leta zahteval, da se gre po tej poti, toda zaman.« Vendar pa hoče na zelo preprost način opravičiti g. Mačka in vodstvo SDK, češ da je g. Maček moral opustiti svoj dotedanji pot, ker je prišel odpor iz Beograda. Od koga iz Beograda, tega seveda ne pove. Toda vsakdo ve, da tega odpora ni bilo od strani predstavnikov večine srbskega naroda. «Obzor* je tudi opustil omeniti, da je malo pred podpisom sporazuma od 26. avgusta 1939 g. Maček v imenu HSS in z njim tudi voditelj SDS podpisal sporazum od 8. oktobra 193? s predstavniki Udružene opozicije, ki je bil zasnovan na načelih svobode in demokracije. «Ob-zor» tudi ni omenil, da je g. Maček z ostalimi podpisniki tega sporazuma svečano podpisal tndi resolucijo ob priliki triumfalnega sprejema, ki mu ga je pri- redil srbski narod 15. avgusta 1938 v Beogradu. Mogel bi bil iz te resolucije navesti tudi naslednje stavke: »Potrebno je, da se odstranijo vse ovire, ki so na potu svobodni organizaciji naroda v urejeni in zadovoljni državni zajed-nici. Zato pozivljemo vse Srbe in Hrvate, da zberejo svoje vrste ter z odločno in vztrajno borbo odstranijo nena-rodno in vsiljeno vladavino. ...Samo skupna volja in popolna solidarnost Srbov in Hrvatov jamčijo za boljšo bodočnost na še državne z a j e d n i c e.» _ ■ im jr" .'•/./ •/> .■ , „ >..■ < / A-+m 'J:'- .'/.'v,', 4* t'; a, Naravno, da skuša «Obzor* to opravičiti. V njem čitamo: «Z ozirom na ta dejstva in današnje splošne prilike bi bilo želeti, da Radikalni glavni odbor zavzame bolj praktično stališče naproti situaciji, ki jo je ustvaril sporazum od 26. avgusta 1939. Zaradi tega bi se mu ne bilo treba odreči svoji ideologiji. Tudi HSS ni opustila svojega programa, ko je podpisala sporazum od 26. avgusta 1939.» ... »Ali bo mogel Glavni odbor ločiti svoje programatsko stališče od današnjih potreb? Radikali in srbski demokrati so se v tem letu in pol žalibog pokazali kot kruti dogmatiki, ki ne odstopajo od svojega programskega stališča.* ... «Tudi članek, ki ga je napisal g. Miša Trifunovič za »Slovensko Besedo', ni baš dokaz, da so se Radikali odločili za novo politiko, ki bi bila prilagodena današnjim potrebam.* Na koncu pa pravi «Obzor»: «Ni dvojbe, da je potreben kompromis za ureditev odnosov med Hrvati, Srbi in Slovenci. Toda vpraša se, kaj smatra Radikalni glavni odbor v tem pogledu za kompromis. Po izjavah hrvatskega vodstva in po mišljenju hrvatske javnosti je šla hrvatska politika z omenjenim sporazumom po poti kompromisa. Radikalni glavni odbor pa ne smatra, da je to kompromisna pot, marveč misli, da je to čin, ki je škodljiv za srbske interese. Ali bodo Radikali ostali pri tem stališču? Če ne ostanejo, bi bilo želeti, da jasno formulirajo svoje stališče o kompromisni ureditvi odnosov Srbov, Hrvatov in Slovencev, do-čim naj se programatska razmo-trivanja odlože na poznejši čas, kajti danes je potrebno praktično delo, ki računa z dogodki in potrebami.* V «Obzoru» od 22. februarja t. 1. pa čitamo o sporazumu še naslednje: «Jasno je, da so današnji odnosi med Srbi, Hrvati in Slovenci začasni. Zato je potrebno, da se to začasno stanje zamenja z novo čvrsto situacijo, v kateri bodo smernice za ure- ditev še nerešenih notranjih vprašanj jasno začrtane. V to svrho je treba izkoristiti mir, ki ga ima Jugoslavija, da bi bila notranja kompaktnost še jač-ja...» — «Če bi se dosegel sporazum o končni državni preureditvi med strankami HSS, SDS, JRZ, Muslimani in Slovenci, Radikali in Zemljoradniki (Demokratov «Obzor* ne omenja!), ni dvoma, da bi to odobrila večina hrvatskega naroda, večina srbskega in večina slovenskega naroda. V sedanjem času ni važen način in oblika, po kateri bi se prišlo do sporazuma o ureditvi države, bistveno je le, da se doseže soglasnost med predstavniki glavnihp olitičnih strank pri Hrvatih, Srbih in Slovencih.® Na ta izvajanja odgovarjamo na kratko tole: Logično mora vsak sporazum biti izraz kompromisa med gledišči in težnjami pogodbenih strank. V sporazumu od 8. oktobra 1937, ki nosi podpise vodstev NRS, DS, SZS, HSS in SDS je jasno označen pot, po katerem se pride do končnega in pravega narodnega sporazuma med Srbi, Hrvati in Slovenci. Po «Obzorn» bi morali mi Radikali in z nami Demokrati najprej izjaviti, da sprejmemo sporazum od 26. avgusta 1939 tak, kakršen je, da bi dobili pravico sodelovati pri reševanju ostalih še nerešenih vprašanj. Zato nam «Ob-zor» svetuje, naj zavzamemo bolj praktično stališče in naj se prilagodimo današnjim potrebam, t. j. da gremo po poti, ki ga je izbral g. Maček. Mi Radikali in ves srbski narod smo prepričani, da smo Srbi, Hrvati in Slovenci drug drugemu blizu kakor trije bratje in da jim je mesto v skupni državi, ustavno-parlamentarni monarhiji, z enim zako-nodavnim telesom — parlamentom — in drugimi demokratskimi ustanovami, ki bi omogočale in zajamčile povsod pravo narodno vladavino, najširšo demokracijo, izraženo zlasti z uveljavljenjem samoupravnega načela predvsem v oblastih, srezih in občinah. Z Vidovdanskim ustavom in sporazumom Pašič-Radič iz leta 1925. je bil ustvarjen temelj za uresničenje tega ideala. Če bi bilo odvisno samo od nas Radikalov, bi se bilo to že vse uresničilo, kar bi neslo najlepše sadove i Srbom i Hrvatom i Slovencem. Namesto neštevilnih eksperimentov, beganja in potresov, ki še danes mučijo in izčrpavajo narodni in državni organizem, bi imeli danes blaginjo, napredek in procvit na vseh poljih, red in mir, zadovoljen in srečen narod, zdrav in močan državni organizem. Da smo mi Radikali to zares iskreno želeli in od niške deklaracije 1914, pooblaščeni od srb- skega naroda, dosledno izvajali, ko smo imeli državno upravo v svojih rokah, kolikor je bilo to v naši moči, dokazuje naše delo v času vojne, premirja, med konferenco mira in po njej. To dokazujejo vsi zgodovinski dogodki, iz katerih je izšla današnja skupna država, ter potoki krvi in brezskrajne žrtve srbskega naroda. Toda odnosi med Srbi, Hrvati in Slovenci niso bili zavisni in niso zavisni samo od tega, kako Radikali in kako Srbi gledajo nanje, marveč od gledišča, ki ga imajo nanje Hrvati in Slovenci in njihovi politični predstavniki. Mi Radikali smo se tega zavedali in smo bili pripravljeni, da razpravljamo zaradi kompromisnega ali narodnega sporazuma (dokaz za to je sporazum od 8. oktobra 1937); nismo pa bili za oktroiranje sporazuma, kakor je sporazum Cvetkovic-Maček. Mi nismo tedaj brezkompromisni (kruti dogmatiki) kakor pravi «Obzor». Mi smo, kakor smo že naglasili, brezkompromisni v pogledu naše demokratske ideologije, to je ne moremo in je nočemo žrtvovati «zaradi praktičnih zahtev današnjega časa*. «Obzor» misli, da je demokracija ideologija, kateri je mogoče biti veren, a istočasno je po njem mogoče biti v protidemo-kratski vladi glavni steber. Mi smo pazljivo proučili sporazum od 26. avgusta 1939, pa zasledujemo tudi njegovo praktično izvajanje in pisanje hrvat-skih listov ter mnogobrojne izjave in govore političnih prvakov Hrvatov. Prepričani smo, da kdor to dela kakor mi, ne more imeti nobenih iluzij o tem, kak je skrajni cilj današnjih političnih voditeljev Hrvatov, iz-vzemši neznatnega števila onih, ki mislijo jugoslovenski. To je n. pr. povsem jasno povedal dr. Mačkov intimni sodelavec, glavni urednik Hrvatskega dnevnika, dr. Hi ja Jakovljevič, na 40. sestanku HSS, čigar govor je bil cenzurirano priobčen v Hr-vatskem dnevniku 3. februarja t. 1. Dr. Jakovljevič je tu povedal, da je ta cilj »samostoj-na državnost hrvatskega naroda*. Povedal je, da HSS zahteva svobodno Hrvatsko in volitve za hrvat-ski sabor, ker je potrebno, da se ta sestane iz razlogov notranje in zunanje politike. Ko je govoril o sporazumu Cvetkovič-Ma-ček, je rekel: «Ko je sklenil ta sporazum, je imel vodja hrvatskega naroda med drugim pred očmi tudi to, da smo pred veliko vojno in da se bo po tej vojni ustvarjala nova karta Evrope.* Ni tedaj skrajni cilj. te politike federalistična avtonomija, marveč konfederalistična samo-stalnost, kar pomenja prenehanje Jugoslavije kot ene države. Mi in ostale opozicijske stranke in ves srbski narod pa imamo drug osnovni cilj: Vzpostavitev narodnega demokratskega režima, ker smo prepričani, da brez politične svobode, brez narodne vlade in brez stvarne samouprave ni mogoča avtonomija. Če se to upošteva, potem je razumljivo, da je mogel g. Maček podrediti demokratsko ideologijo praktičnim zahtevam sedanjega časa. Lahko se je odločil, da žrtvuje demokratsko proceduro realizaciji svojega osnovnega cilja, čim je uvidel, da je mogel s tem doseči več kakor je mogel sanjati. Prišel je tako do konfederalistične samostalnosti namesto do federalistične avtonomije in vrhu tega do stvarne hegemonije nad Srbi v vseh krajih Jugoslavije. Jasno je za vsakega: Smisel avtonomije Hrvatov obstoji v tem, da Srbi ne vladajo Hrvatom, pač pa Hrvati Srbom. To je danes slučaj, ko Srbi nimajo avtonomije, dočim imajo Hrvati v vladi še celo one resore, v katerih so dobili avtonomijo. Tako n. pr. upravljajo Hrvati potom ministrstva financ in trgovine tozadevne posle ne samo v Banovini Hrvatski, nego v vsej državi. Očividno je, da današnji politični prvaki hrvatskega naroda živijo v pojmovanju dualistične monarhije. To se vidi n. pr. iz članka dr. Digoviča, ki je bil objavljen v Zagrebških Novostih 2. februarja t. 1. Tam čitamo: »Preureditev naše države se more uspešno izvršiti samo na duali-stični podlagi. Dualizem kot temelj državne ureditve omogočuje sintezo srbske in hrvatske države.* Pozornost je vzbudilo, da dr. Digovic Slovencev in Slovenije niti ne omenja, bržkone ker jih ne smatra kot del države. Cilj hrvatske politike je položaj, kakršen je obstojal med Avstrijo in Madžarsko, torej kombinacija realne in personalne unije, torej konfederalni odnos — v bistvu na odpoved —, ne pa federativna država. Zato so v sporazumu Cvetkovič-Ma-ček vzete za ustvaritev avtonomnih edinic kot podlaga narodne individualnosti, ne pa pokrajine. Toda z izkušnjami potrjeno pravilo je, da narodne individualnosti težijo z avtonomijo po samostojni državnosti. Zato nimamo danes nobene federativne države več, v kateri so avtonomne edinice ustanovljene na načelu narodnih individualnosti. Povsod so osnova pokrajine, kakor n. pr. Švica, Kanada, Južnoafriška unija. f* .. #r r*v. £r<*e r,.- 9» >;***«&;am* Mi Radikali in ves srbski narod pod našim vod-stvom nismo obžalovali nobenih žrtev, da se zedinimo s svojimi brati Hrvati in Slovenci v eni skupni državi kot svobodni in ravnopravni njeni člani. Zato smo pobijali Londonski pakt, ki nam je dajal sicer Veliko Srbijo, toda izročal hrvatske in sloven- (Nadaljevanje na drugi strani na drugem stolpcu.) O političnem pomiijenju... Pretekli mesec je imel na strankinih zborovanjih JRZ v Celju in Mariboru minister dr. Kulovec dva večja govora, ki sta po vsebini nadvse značilna, po svoji pomembnosti pa neodložljivo aktualna. Samemu bistvu tem govorom nimamo s posebnim ozirom na splošno stanje v svetu ničesar oporekati. Kdor ima v sebi količkaj domovinske ljubezni in državljanske zavesti, mora take pojave samo iskreno pozdravljati. Nekateri časopisi so na ta govora reagirali strogo v okviru načelnega gledanja in polemično, dočim so bili drugi bolj »širokogrudni* in so takoj prijeli na to vabo ter skušali dokazovati istovetnost svoje politične ideologije. Kakor odkritosrčno pozdravljamo in odobravamo oni del teh govorov, v katerih je poudarjena in podčrtana potreba po narodni skupnosti in političnem pomirjenju, tako ne moremo iti molče preko logičnega zaključka, kateri izhaja iz čitanja teh govorov med vrsticami, kjer se zatrjuje nesporna večina naroda in se na podlagi tega že v naprej vsem drugim odreka politična enakopravnost. Mi nimamo ničesar proti takemu zatrjevanju, ker vemo, da politična taktika to zahteva. Vendar smo prepričani, da za smisel ter obliko takih govorov, kateri bi morali vsestransko ohraniti videz visoke plemenite geste in kavalirske dolžnosti, ni primerno v isti sapi vabiti vse ob strani stoječe h konstruktivnemu sodelovanju in jim že v naprej «skozi cvetje* odklanjati vsakršno moralno upravičenost vplivnega soodločanja. Daleč smo od tega, da bi hoteli komur koli dokazovati ali oporekati, koliko ima pristašev, ker predobro poznamo psihološko razpoloženje širokih plasti naroda. Zato se nam ne zdi odveč, da pri tej priliki pribijemo naslednje: 13 polnih let že ni imel narod prilike, da bi svobodno povedal, komu pripada, iz česar bi bil šele lahko razviden točen rezultat, kdo ima večino. Nesporno dejstvo, katero se na to trditev nanaša in ki je nje sestavni del, je pa to, da je od znanega 6. januarja dalje pa do danes imela še vsaka vlada večino ... Mimogrede naj omenimo, da smo nedavno podobno zatrjevanje lahko opažali celo pri disidentski akciji bivšega pravosodnega ministra dr. Laziče Markoviča, kateri je povsod, kjer koli se je pojavil na zborovanjih, zatrjeval, da ima veliko večino radikalov za seboj. Trditev torej, da ima kdo danes, ki je slučajno na oblasti, veliko in absolutno večino, je imaginarna in obenem znak, ki prinaša svojevrstno tolmačenje. Omenjena govora g. ministra dr. Kulovca sta bila torej vsekakor simpatična, samo kritičnega čitalca sta morala nekoliko konsternirati. Če je tenor govora tak, kakršen je, potem bi bilo vsekakor v skladu stvari same in dosledno, da se ne bi z iste strani ob vsaki priliki odklanjalo koncentracijo vseh konstruktivnih narodnih sil. Saj je več ko logično, da more narodna skupnost v tako težkih časih, kakršni so danes, le takrat doseči svoj stoodstotni namen, kadar so pritegnjeni k aktivnemu sodelovanju vsi v poštev prihajajoči politični pokreti. Tudi ta trditev je neovrgljiv politični aksiom. V zadnjem času vse uglednejše jugoslovansko časopisje zastopa stališče o nujni potrebi koncentracije. Tako med drugim »Hrvatski dnevnik*, »Novosti* itd. Posebno zagrebški »Obzor*, kateri se je celo za časa politične moči dr. Markoviča večkrat upal povedati resnico o njegovem pokretu in moči, se odločno zavzema in doka- ske pokrajine tujcem. Končno smo žrtvovali še to, kar nam je bilo nuj-dražje: Odrekli smo se tako proslavljeni in cenjeni Kraljevini Srbiji, ter svojo ljubezen do nje prenesli na državo vseli Srbov, Hrvatov in Slovencev, ker smo bili prepričani, da bo ta velika država nudila v s k u pnosti z brati boljše pogoje in več jamstva za napredek, svobodo in obstanek Srbov, Hrva- tov in Slovencev. V tej veri živimo še danes, pa se bomo borili do skrajnih mej mogočnosti zn obstanek in srečo te skupne države, za bratstvo in edinstvo Srbov, Hrvatov in Slovencev, torej za one ideale, ki so bili last največjih duhov in rodoljubov, tako Srbov, Hrvatov in Slovencev. T« »y-. . ,r Srbe- //> ni ; H Dr. Dinko Puc: Beseda e od li Kdor prevzame kako delo, je zanj odgovoren. Zidarski mojster, ki gradi hišo, jamči za dobro izdelavo in gradivo, krovec jamči, da streha ne bo prepuščala dežja, krojač in šivilja odgovarjata naročnikom, da se bo obleka prilegala in da bo čedno napravljen. Zdravnik, odvetnik in sploh vsak, ki prevzema, sklicujoč se na svojo strokovno usposobljenost, opravo poslov za druge, je tem odgovoren za povzročeno škodo, če jo je povzročil zaradi neizkušenosti, nemarnosti ali neznanja. Načelo odgovornosti velja tudi v političnem življenju. Vendar je bistvena razlika med odgovornostjo v zasebnem in javnem življenju. V zasebnem življenju se odgovornost kaže praktično v tem. da mora krivec povrniti oškodovancu vso povzročeno škodo. V političnem življenju pa je odgovornost bolj ali manj teoretična. Včasih, ko smo poslance še volili, so jih volilci vsaj še sem pa tja poklicali na odgovor. Dogodilo se je, da so kakemu poslancu. ki jih je slabo zastopal ali pa ki je zajadral v napačni kurz, izrekli nezaupnico, ali pa ga celo niso hoteli več voliti. Toda že takrat so bili to zelo redki slučaji, ki so se primerili najnerodnejšim in najnespret-nejšim. V glavnem se tudi v tistih časih sposobnost kakega poslanca ni presojala po tem, kar je pridobil za svoj okraj uli za svoj narod, marveč le po tem, če se mu je posrečilo priti do politične moči ter tako pomagati svoji stranki do oblasti. Danes, ko nimamo več volitev, je prav za prav odpadla vsaka odgovornost. Kdor je imel srečo in ga je dvignilo — kar se največkrat dogaja — deloma naključje in deloma sposobnost iz množice na oblast, odločuje sam. On deli zdaj politična mesta, katera dobe tisti, ki so najspret- govornos nejsi v spletkah in intrigah. Ti se potem trkajo na prsa, češ za menoj je večina, jaz imam pooblastilo naroda, jaz lahko delam kar hočem, ker jaz in nihče drug ne nosi odgovornosti. V resnici seveda ne nosi nobene odgovornosti. Dogodilo se je in se še dogaja, da so mu taki predstavitelji naroda prizadeli nečuveno škodo in brezmejno trpljenje. Razume se samo ob sebi, da tega narodu ni nihče povrnil, in mu tudi nihče tega povrniti ne more. Krivec je v naj-slabšem primeru izgubil svoje mesto, pa užival kljub vsemu življenje v miru in pokoju na kakem gradiču, dasi bi tisočera smrt bila premajhna kazen za zlo, ki ga je napravil. To tem bolj, ker je sedanji ministrski predsednik svojedob-no sam priznal, da srbski del naše države ni primerno zastopan v vladi, odnosno da večina srbskega naroda nima •svojih predstaviteljev v vladi. K temu naj dodamo, da tudi napredna Slovenija v vladi že dolga leta ni zastopana. Sicer se z neko posebno vztrajnostjo v zadnjem času poudarja, da je samo ob sebi umevno, da ima vladajoča stranka v Sloveniji za seboj ogromno večino, zaradi česar v Sloveniji nima nihče drug besede in da zaradi tega lahko oni. ki ima oblast, dela kar hoče. 2» r>" Mihelčič Ivan: Obrtniško predstavništvo Če kljub temu izjavlja, da hoče v teh časih, ko gre narodu za biti ali ne biti, nositi sama vso odgovornost, je to dokaz, da tudi ona misli, da ta odgovornost praktično ne postoji in da je nihče ne bo klical na odgovor. ->ru ("■: s ČZišf .<.? f.sZ&ou-'’*'- zuje, da je neodložljiva državna potreba, da sodeluje pri upravljanju države tudi najmočnejša srbska in jugoslovanska Narodno-radikalna stranka. Z dne 22. februarja piše med drugim naslednje: «Politično oportuno bi bilo, da se pridobe glavne srbske opozicio-nalne stranke za nadaljnjo sporazumno preureditev države. Zaradi tega izgleda, da ni izključeno razširjenje vlade z eno ali dvema srbskima opozicionalnima strankama. Izgleda, da se v Beogradu največ računa z vstopom v vlado predstavnikov Glavnega odbora Narodno-radikalne stranke. Tako se tolmači tudi zadnji sestanek predsednika vlade g. Cvetkoviča z g. Stanojevičem. Neodvisno od tega je v Beogradu nekaj vplivnih krogov, ki želijo vzpostaviti edinstveno Radikalno stranko, katerd bi bila zopet vodeča srbska in največja stranka v državi. Zaradi tega, ako se zavračajo glasovi o se- Z ustanovitvijo Obrtne zbornice v Ljubljani je dobilo slovensko obrtništvo svoje najvišje gospodarsko predstavništvo, kateremu je bil pred dnevi postavljen zbornični svet, sestoječ iz 20 članov. Vsa javnost je spremljala žilavo borbo slovenskega obrtništva za njegovo osamosvojitev v vrhovni obrtniški organizaciji Obrtni zbornici, za katero je bila borba nad 12 let. Deloma se je javnost postavila na čelo z redkimi časopisi na stran obrtništva, ki je vztrajno zahtevalo samostojno odločanje v obrtniških zadevah, med katerimi je tudi naš list dosledno zagovarjal stališče, naj stanovi sami odločajo o svojih zadevah, vendar pa je velik del javnosti, zaveden po smeri pisanja dnevnega časopisja nastopal proti obrtniškim težnjam osamosvojitve. Zaradi končne odločitve, da dobi obrtništvo Slovenje tudi v Ljubljani svojo Obrtno zbornico, je morala tudi nenaklonjena javnost obrtništvu priznati uspeh s tem dejstvom. stavi koncentracijske vlade, to ne pomeni, da v doglednem času ne bi mogla biti razširjena sedanja vlada z vstopom predstavnikov ene srbske opozicijske stranke. S stališča hrvatskih narodnih interesov bi bilo zaželjeno, da bi morebitno tako razširjena vlada imela nalogo nadaljevati s preurejanjem države.* Tako »Obzor*. Povsod v državi prodira bolj ali manj uvidevnost za dejanski složni nastop vseh konstruktivnih političnih sil, samo pri nas v Sloveniji divja še vedno močna burja stran-karsko-političnih razprtij in nasprotij. V—č. Vse ki sovudnji Številki prejeli položnice, prosimo, da takoj nakažejo naročnino* Vprašanje, ki nam leži pred očmi, je, če zastopstvo v novi Obrtni zbornici ustreza želji obrtništva, kajti ni vseeno, kdo zastopa obrtniške interese, posebno še ne ob priliki, ko gre za važna odločanja glede začetne imovine nove gospodarske ustanove. Ustanovitev Obrtne zbornice je bila najboljši primer za odločujoče činitelje, pri katerem naj bi dokazali pravilen smisel za obrtniške želje in potrebe, posebno še v tem, kako zbrati vse pozitivne, preizkušene obrtniške delavce, resnične predstavnike obrtništva k ustvarjajočemu delu za boljšo bodočnost slovenskega obrtnika. Žal ugotavljamo, da je bila storjena velika napuka, prav z imenovanji predstavnikov obrtništva v Obrtno zbornico. Posledica tega je, da se obrtništvo sprašuje, kako je moglo priti do tega, da naj predstavljajo obrtniške interese obrtniki, ki jim je nepoznano delovanje obrtniških organizacij, ki se v obrtniških organizacijah niso udejstvovali, niti imajo zato kakršno koli delo za seboj. Menda je bolj važno, da pred-stvaljajo obrtniške interese ljudje, ki nimajo nikakih skušenj iz obrtniških društev in združenj, niti so se dela v teh udeleževali ter tudi ni važno, če jih obrtništvo pozna, samo da so bili delavci v tistih organizacijah, ki so obrtniško težnje in zahteve | vedno ovirale. j Obrtništvo se čudi dejstvu, da so imenovani za člane Obrtne zbornice ljudje, ki so se borili proti samostojnosti obrtništva in proti Obrtni zbornici, kar so tudi še ob ustanovitvi Obrtne zbornice zapisali. Hitro pa bo zadeva jasna, če vemo. da je bil tudi pri tej priliki med najhujšimi političnimi nasprotniki sklenjen sporazum, ki kompromisno, izključno le določa po posredovanju zakulisnih faktorjev razmerje števila pristašem vladajoče politične skupine in pristašem opozicijske skupine v Obrtni zbornici. To je vzrok, da izgleda obraz prvega samostojnega obrtniškega foruma politično in ne obrtniško. To je potrebno, da obrtniki vedo in se ne čudijo pestro pobarvanemu sestavu članov Obrtne zbornice; saj pri tem ni odločala obrtniška volja, ampak le strankarski interesi, pri čemer gledata tako JRZ kakor JNS, da imata odločujoč vpliv in zato so bili izbrani ljudje, ki naj ga zastopajo, kar nam je dokaz nova uprava Obrtne zbornice. Borili smo se vedno, kar je bilo in ostane naše načelo, proti vmešavanju političnih strank v izrazito stanovske zadeve in vprašanja. Vsak stan naj sam odloča o svojih zadevah, kar je najbolj prav, kajti ni naravno ali pri-rodno, da bi se n. pr. obrtniki vmešavali v advokatske, duhovniške ali sploh zadeve drugih stanov, ker bi nam pristojnost zato le-ti kaj hitro odrekli, kar je tudi razumljivo. Ali v obrtniških zadevah pa mora biti obratno, zato je prirodno, da zadeva tako ne funkcionira, kakor bi morala. Zaradi tega naš trdovraten boj in borba proti vsem, ki se mešajo s škodljivimi nameni v zadeve stanov', ki jih pri svojem naravnem razvoju in napredku samo ovirajo. Dokaz temu so prav tiste pokrajine v naši državi, na katere so nas vedno opominjali, češ kako je tamkaj obrtnik nazadnjaški, o čemer pa smo se prepričali, da ni tako, temveč je obrtnik znatno naprednejši od nas in tudi mnogo samozavestnejši, ker stranke ne izrabljajo stanov za njih oviranje, ampak za napredek. Vsaka politična stranka si je svestna, ako je njeno delo uravnano po pravilnih tirnicah, da je njena dolžnost biti širokogrudna nasproti vsem stanovom in da vse enako podpira v njih stremljenjih za izpopolnitvijo in napredkom. Narodna radikalna stranka, kot stranka tradicije, je zgovoren dokaz (ega dela, kajti baš večinska stranka je prinesla srbskemu obrtništvu že leta 1910. v mali Srbiji za tiste razmere napreden Obrtni zakon, pa tudi ustanove Obrtnih zbornic, katerih blagodejen vpliv na vse gospodarstvo pozitivno čuti tudi naše obrtništvo. Tako je vseskozi postopala Narodna radikalna stranka, ki se ni mešala v notranje zadeve posameznih stanov, pri čemer je bila še posebno svesta si načela, da je obrtništvo temelj države! Pri nas v Sloveniji pa smo v vseh ozirih malomeščani, kar se izraža tudi v delih naših strankarskih politikov, ki so dosledni na javnih zborovanjih in v časopisih v tem, da zastrupljajo narod v medsebojni borbi do neizprosnosti, ki se tako ob našem malem številu naroda po nepotrebnem vprav razkraja in dokazuje brezbrižnost. Kar vse se vnaša v delu na političnem polju za slabitev moči ljudstva, prav isto se še s posebno vnemo izvaja po stanovih, kar je samo majhen odlomek prikaza, kako se zapostavlja naše nekoč napredno obrtništvo. V tem pogledu še kratko pripombo: Tudi s stališča napredne javnosti postopek JNS ni razumljiv. Čemu se je trudila napredna mladina za koncentracijo naprednih sil, če skupina, ki je to delo svoje mladine odobrila, prodaja napredne interese pri vsaki priliki za malenkostno strankarsko korist, ki je tudi le navidezna? Tako se napredna fronta ne dela! To je bilo potrebno napisati ob priliki imenovanja prvega predstavništva Obrtne zbornice v Ljubljani, ker smatramo, da je naša kritika na mestu in da se da še marsikaj popraviti. Stranke pa, ki so za to priliko ponovno dokazale svoje nepravilno postopanje, ki bije vsemu v obraz, naj se zavedajo, da to ni v korist obrtniškemu stanu, niti narodni skupnosti. Štev. 3. «SLOVENSKA BESEDA^ Stran 3. Politični pregled Notranja politika Tudi naše notranje državno življenje poteka vedno bolj v znamenju težkih posledic nove svetovne vojne, ki se odigrava v poslednjem času s posebno živahnostjo zlasti na območju Sredozemskega morja. Uredbe političnega in gospodarskega značaja si sledijo druga drugi tako naglo, da jim more praktično življenje širših ljudskih slojev le s težavo slediti. Iz zadnjih dni beležimo spremembo uredbe o enotnem kruhu, s katero se sme v bodoče peči in prodajati po vsej državi le enotni- ljudski kruh, izdelan iz polovice enotne krušne in iz polovice koruzne moke Da bi pa v bodoče ne prihajalo do podobnih prisilnih ukrepov, se bavi vlada s proučevanjem zakona, po katerem bi bil vsak posestnik dolžan do skrajnosti obdelati in zasejati vse svoje rodovitno zemljišče. Vlada tudi proučuje predlog o reviziji sedanjega uradniškega zakona *z leta 1931. in baje pripravlja v marsičem njegovo izboljšanje v korist državnega uradništva in name-ščenstva, kakor vsaj vedo poročati vladni listi, ki obenem obljubljajo, da bo vlada pred sprejetjem in objavo tega zakona zaslišala o njem tudi vse stanovske organizacije državnega uslužbenstva. Tak ukrep vlade bi bil nedvomno na mestu, to pa čimprej, zlasti kar se tiče nujnega in res neodložljivega izboljšanja prejemkov državnih uslužbencev brez razlike stroke in službene stalnosti. V naših domačih razmerah smo doživeli tudi nekaj zanimivosti. Banski svet dravske banovine je imel večdnevno proračunsko zasedanje, na katerem je sprejel novi banovinski proračun v znesku 125 milijonov dinarjev, in je za 19 milijonov dinarjev višji od lanskega. Za kritje razlike je predvideno predvsem povišanje takse za prenos nepremičnin in trošarine na pivo. Novi proračun za tri četrtine letošnjega leta v znesku 113,400.000 dinarjev je sprejel tudi občinski svet mesta Ljubljano. Nasproti lanskemu je zvišan letošnji ljubljanski proračun za skoro 13 milijonov dinarjev, povišek pa se bo kril v glavnem iz novih in zvišanih mestnih davščin, novih taks, trošarin in uvoznin, davka na napisne table in nezazidane parcele i. dr. Trgovinski minister je imenoval novo predsedstvo Zbornice za trgovino in industrijo ter novoustanovljene Obrtne zbornice v Ljubljani. Za predsednika Zbornice za TI je imenovan industrijec g. Karel čeč, dočim sta imenovana za predsednika industrijskega odseka g. Rihard Skubec in trgovinskega odseka g. Albin Smerkolj. Za predsednika Obrtne zbornice je imenovan g. Karel Kav-^P° službeni potrebi je bil premeščen iz Ljubljane poveljnik orož-mstva v Sloveniji polkovnik g. Aloj-Barle, no njegovo mesto pa je Prišel iz Zagreba polkovnik g. Kre-simir Pavelič. Beograjski bolgarski poslanik g. dr. Stoilo Stoilov je nepričakovano nmrl zn plju£njc0_ jz letne bilance ostne hranilnice v Beogradu je razvidno, da je ta naš državni denarni zavod zaključil lansko poslovno leto s 14 milijoni dinarjev *,s‘ega dobička. a našem Jadranu je prišlo že ,<1" pomorskih bitk med • • vojaškimi in transport- nimi a jami ter med nasprotnimi podmornicam, fiilo je potopljenih yec italijanskih ladij, s katerih sc je v ec je stev.lo mornarjev rešilo na nase otoke. Med njimi je bilo tudi vec ranjencev, ki se zdravijo v naš,h vojaških bolnišnicah. Morje ,ei7gl° .na nnše obrežje tudi pre-kov mrtvih italijanskih voja- nni/ so i'h "ato naša oblastva !K* •. . -- . >JižSw*. - <• ■ varišev v KDK, ki je danes glavni sestavni del Cvetkovičeve vlade, poleg ministra g. dr. Budisavljeviča še enega aktivnega ministra, vendar pa s to svojo zahtevo, kakor je videti, niso uspeli. ; ^ ■Z 'm&mr, • ■ />y« r- ■ SHV ■ '2 mar- Banovina Hrvatska je pred dnevi aoz,vela na svoj, upravi pomembno spremembo. Dosedanji podban e. dr. Ivo Krbek je bil s kraljevim ukazom upokojen, njegovo mesto pa je zasedel vodilni funkcionar srbskega političnega vodstva na Hrvat-skem, zagrebški odvetnik g. dr. Svetozar Ivkovič. Iz beograjskih listov Je b,l0 svoj čas razbrati, da so zahtevali prečanski Srbi od svojih to- v Zagrebu celo serijo bombnih atentatov na javne naprave, najtežji zločin pa so zagrešili z eksplozijo peklenskega stroja v prostorih Angleškega kluba na Iliči, kjer sta bili ranjeni dve ženski. Eni od njiju so morali v bolnišnici amputirati obe nogi. Banska uprava je razpisala za izsleditev atentatorjev visoko nagrado 100.000 dinarjev in je glavne atentatorje policija kmalu prijela. Bilo jih je 14, v Karlovcu pa so spravili kmalu nato na varno še 18 njihovih sodelavcev. Naš zunanji minister g. dr. Cincar Markovič je odpotoval prejšnji te-ten uradno v madžarsko prestolnico Budimpešto, kjer so bile ob tej priliki izmenjane ratifikacijske listine nedavno sklenjenega pakta o večnem prijateljstvu med obema sosednjima državama. Z madžarske strani je bil navzoč novi zunanji minister g. Bardossy kot naslednik pokojnega grofa Csakyja. Akcija, ki jo je pričela vlada g. Cvetkoviča pred nedavnim za strnjenje najširših narodnih sil vsega jugoslovanskega ljudstva spričo mračnih zunanjepolitičnih dogodkov, še vedno ne more roditi pravih sadov. Iz časopisne polemike ined posameznimi političnimi skupinami se da sklepati vseobča želja predvsem opozicijskih skupin, naj bi vso naklonjenost in pripravljenost za politično pomirjenje pokazali predvsem tisti, ki imajo vso možnost že podano zlasti s tem, da vodijo državno krmilo v teh razburkanih časih in razmerah. Nikakor pa ne more biti govora o takem po-mirjenju le na podlagi likvidacije nerežimskih strank. V zvezi s prednjim poudarja jugoslovanski tisk splošno odločno voljo jugoslovanskega naroda, braniti se proti vsem eventualnim nevarnostim, ki bi utegnile nastati za našo svobodo in neodvisnost. Jugoslovani sicer nismo sovražniki nikomur, kdor ni naš sovražnik. Zato sicer ne bomo nikogar napadali, pač pa bomo kakor levi branili svoje proti vsakomur, ki ne bi spoštoval onega, kar nam je sveto in nedotakljivo. Notranjepolitično življenje se pri nas vedno bolj razčiščuje in dobiva že konkretnejše bodoče oblike, kakršne terjajo današnji resni časi. Predsednik vlade g. Cvetkovič je nedavno obiskal v Niški banji predsednika Narodne radikalne stranke g. Aco Stanojeviča, s katerim je konferiral trikrat o vseh aktualnih političnih problemih. Do kakih konkretnejših rezultatov ti razgovori sicer niso privedli, vendar pa so obrnili nase vso pozornost jugoslovanske, pa tudi zunanje javnosti. Te dni so bili poklicani k g. Stanojeviču njegovi najožji sodelavci in člani vodstva NRS, bivši ministri gg. Miloš Trifunovič, inž. Miloš Bobič in Krsta Miletič, ki so se raz-govarjali s šefom stranke več dni. Takoj nato je zopet odpotoval iz Beograda k g. Stanojeviču predsednik vlade g. Cvetkovič, čigar misija pa zaenkrat še ni rodila pozitivnih uspehov, kakor izgleda, iz načelnih razlogov. Iz vseh otipljivih znakov se sme računati z vso gotovostjo, da je pri vodstvi, našega državnega broda neogibno potrebno aktivno sodelovanje Narodne radikalne stranke, ki bo morala prevzeti velik del iniciative in soodgovornosti za bodočnost naroda in države na svoje rame in v svoje roke. Že prihodnji dnevi nam utegnejo prinesti v tem pogledu potrdilo gornjih pogledov. Narodna radikalna stranka se bo nedvomno izkazala, kakor še vedno doslej, visoko vredna narodnega zaupanja, zavedajoča se v polni meri vseh težkih dolžnosti do domovine in zgodovine. Zunania politika Kakor je bilo pričakovati, so se v preteklem mesecu res dogodili v svetu veliki, za nadaljevanje vojne nad vse pomembni dogodki. V Sredozemlju^ in v severni Afriki je z vso odločnostjo prevzela iniciativo v svoje roke angleška vojska pod glavnim poveljstvom generala Wa-wella. Angleške čete so ob čvrsti podpori indijske in avstralske vojske nepričakovano udarile na italijansko vojsko v Libiji, istočasno pa tudi v Eritreji, Abesiniji in Somaliji. Roko v roki z njimi pa so stopile v ofenzivo tudi izvrstno organizirane in dobro opremljene čete francoskega generala De Gaul-lea s svojih oporišč v francoski osrednji Afriki. Angleška vojska je žela uspeh za uspehom; naglemu padcu Tobruka, Bardije, Derne in Apolonije je naglo sledila kapitulacija Bengazija, nakar je angleška motorizirana armada ob sodelovanju letalstva in vojne mornarice prodrla do najjužnejšega dela Ci-I renajke in se obrnila proti Tripo-i lisu. Iz strateških ozirov, ker je bilo i treba počakati na izvedbo vojnih | operacij tudi na drugih zveznih j frontah, je general Wawell začasno ustavil prodiranje svoje armade v osrčje Tripolitanije. V Eritreji so Angleži naglo zavzeli mesti Agor-dat in Barentu ter se ustavili pri Kerenu, kjer že resno ogrožajo tudi Asmaro. V italijanski Somaliji je najprej padel v angleške roke Kis-maju, kmalu nato pa še glavno me-\ sto Mogadiscio. Na abesinski fronti so angleški oddelki ob silno odločnem sodelovanju domačinov, ki se upirajo vsevprek italijanski okupacijski upravi, dosegli take uspehe, da je močno ogrožena že sama prestolnica Adis Abeba. Vojni plen, ki je prišel v posest Angležev, je ogromen tako na vojnem materialu, kakor tudi na ujetnikih. Na albanskem bojišču ni bilo večjih sprememb, čeprav so se bili na vsej fronti najogorčenejši, krvavi boji. Grška vojska na doslej pridobljenem ozemlju ni ničesar izgubila, temveč je celo pridobila nekaj važnih postojank na škodo svojega nasprotnika, ki pošilja na bojišče vedno sveža, mnogoštevilna oja-čenja. Okrnjena Petainova Francija se nahaja že vse zadnje tedne v skrajno kočljivem položaju in preživlja svoje najkritičnejše trenutke. Med Vichyjem, Parizom in Berlinom se vrstijo neprestana pogajanja in razgovori, v katerih nastopa s francoske strani kot osrednja osebnost ministrski podpredsednik in Petainova desna roka admiral Darlan. Zelo širokim nemškim zahtevam maršal Petain noče kloniti. V zadnjih dneh je zopet preosnoval svojo vlado, s čimer se je njegov položaj po sodbi mednarodnih krogov znatno okrepil. Vsi napori Lavaln in njegovih protektorjev, da bi se zopet vrinil v Petainov kabinet, so bili doslej zaman. Zdi se pa kljub vsemu temu, da se bo gospodarsko sodelovanje nezasedene Francije z Nemčijo kmalu tudi dejansko pričelo. Nad Anglijo in Nemčijo se orjaški letalski dvoboj dan za dnem ter noč za nočjo nadaljuje z vso silovitostjo. Razdejanja na obeh straneh so grozna. Uničujoče delovanje nemških strmoglavcev se opaža tudi že nu vsem Sredozemlju, zlasti v stalnih napadih na Malto in pa na angleške konvoje v Sicilskem prelivu. Na tripolitanskih tleh so trčili ob angleško vojsko tudi že prvi nemški tankovski oddelki. V Angliji je vlada izvedla vse ukrepe, ki jih je smatrala za potrebne, da prepreči bližnji, toliko napovedovani vdor nemške vojne sile na svoje otočje. Angleški premier Winston Churchill je imel nedavno nov govor, namenjen zavezniškemu svetu, v katerem je močno poudaril nujnost takojšnje in najizdatnejše ameriške pomoči. Iz angleškega tiska pa se da razbrati tudi, da računa angleška vlada v bližnji bodočnosti s tem, da se bo Nemčija v svojem končnem obračunavanju z Anglijo povsem verjetno poslužila strupenih plinov. Vloga, ki jo je igrala še pred kratkim Romunija v ospredju svetovnega zanimanja, je že občutno popustila na svoji senzacionalnosti. General Antonescu je s podporo vojske v krvi zadušil pretečo državljansko revolucijo Horie Sime in njemu zvestih gardistov. Na Daljnem Vzhodu se položaj vedno bolj zaostruje. Japonska je postala zelo energična in izteza svoje prste na vseh koncih in krajih po tuji posesti, seveda na škodo Francije in Anglije. Nemčija močno pritiska na japonsko vlado, da bi 7. vso svojo močjo nastopilu proti angleški posesti in gospostvu na južnem Pacifiku istočasno, ko bo Nemčija pričela svoj odločilni napad na Anglijo v Evropi, severni Afriki in na Bližnjem Vzhodu. Kakor izgleda, bo Japonska svoje zavezniške inštruktorje poslušala; to bi se dalo sklepati predvsem iz ogromnih priprav japonske vlade v zadnjih dneh. Znatno zanimanje v svetu je povzročil prejšnji mesec nenadni sestanek današnjega gospodarja Španije generala Franca z Mussolinijem v Bordigherijn na italijanski Rivieri. O vsebini njunih razgovorov javnost podrobneje ni bila poučena. Temu sestanku je sledil naslednji dan sestanek generala Franca z maršalom Petainom v Montpel-lieru na francoski Rivieri, ki pa se je nanašal predvsem na urejevanje odnošajev med obema sosednjima državama. Razgovori med tema državnikoma so bili še posebno prisrčni glede na dejstvo, da je bil maršal Petain pred usodno katastrofo svoje domovine poslanik francoske vlade pri španski vladi. Oči vsega sveta so neprestano uprte na Sredozemlje, o katerem se govori, da bo igralo izredno važno vlogo v bližnji odločilni borbi med Anglijo in Nemčijo. Angleži so ponudili Grčiji že ponovno vso svojo vojaško pomoč tudi na suhem, vendar pa je grška vlada odklonila to ponudbo, ker noče s takimi koraki nikakor izzvati Nemčije proti sebi in ji tako dati možnost za njene eventualne vojne operacije na Balkanu. Vendar pa se je angleška vojska izkrcala na nekaterih grških in italijanskih otokih v Egejskem morju. V okvir osiščne diplomatske vojne spada tudi dogodek, ki neposredno prizadeva tudi našo državo. Dne 14. februarja sta nepričakovano dopotovala iz Beograda v Hitlerjevo rezidenco v Berghofu pri Solnogra-du naš ministrski predsednik Dra-giša Cvetkovič in naš zunanji minister dr. Cincar Markovič. V navzočnosti nemškega zunanjega ministra ju je ponovno sprejel knneelar Nemčije Adolf Hitler in se z njima podrobno razgovarjul o vseh aktualnih vprašanjih. O teh razgovoril, je bilo izdano le kratko uradno poročilo, ki pravi, da so potekali v duhu dosedanjih tradicionalnih prijateljskih odnošajev med obema narodoma. Obenem pa je bilo na-glašeno, da s tem ponovni razgovori med predstavniki obeh držav še niso definitivno zaključeni. Stališče naše države v današnjem med- narodnem položaju je znano in jasno; Jugoslavija želi ostati izven vojne in najstrožje nevtralna ter vztraja na prijateljstvu in sodelovanju z vsemi svojimi sosedi, ki brezpogojno spoštujejo njeno nedotakljivost in neodvisnost. Mesto Romunije v ospredju svetovnega zanimanja za dogodke na Balkanu je prevzela Bolgarija, katere vlada se je dolgo časa še dovolj spretno in uspešno izmikala raznim nevarnostim, med katerimi je plula s svojo državno ladjo. Po kar najobsežnejših varnostnih in vojaško-orbambnih ukrepih Turčije na evropskih tleh in ob Dardanelah, ki niso napravljali najugodnejšega vtisa v bolgarski oficielni javnosti, je prišlo docela nepričakovano dne 17. februarja do podpisa turško-bolgarskega nenapadalnega pakta, ki pa ni v svojih točkah zadeval nadaljnjih odnošajev obeh podpisnic do njunih tretjih sosedov ali zn veznikov. Ozračje na Balkanu se je s tem aktom zopet občutno izboljšalo in olajšalo. Toda ne za dolgo. V Kairo je prispel nepričakovano angleški znnanji minister Eden v spremstvu šefa angleškega generalnega štaba generala Johna Dilla. Ko sta absolvirala celo vrsto zaupnih konferenc z egiptovskimi državniki, sta odpotovala v Ankaro, kjer njuno večdnevno bivanje in pogajanje s turškimi državniki tudi ni bilo brezuspešno za interese Anglije. Iz Ankare sta nadaljevala svojo važno misijo v Atene, kjer se trenutno še mudita v složnem soglasju za zavezniškim omizjem današnjih krmarjev Grčije. Svetovni tisk piše, da je z doseženimi uspehi agilni Eden prekosil samega sebe. Drugi činitelj ponovnega vznemirjenja na Balkanu pa se predstavlja svetu v osebi Hitlerja oziroma v vsej akciji današnje Nemčije. Ob nedavni svečani proslavi 21-letnice obstoja nemške narodnosocialistične stranke v Monakovem je imel kan-celar Hitler velik govor, kateremu je pozorno prisluhnil Hit- ler je med drugim naglasil, da se bo prava in odločilna borba z Anglijo šele začela, in sicer prav v kratkem ter da se bo brezpogojno končala z zmago Nemčije. Napovedal je ogromno podmorniško akcijo proti Angliji obenem z vdorom su-hozemne vojske ob podpori vse nemške zračne sile. Izjavil je nadalje, da se bridko moti vsakdo, kdor računa s kako državljansko revolucijo v Nemčiji. Nemčija po njegovem zagotovilu ničesar ne pogreša, temveč ima tako hrane, kakor tudi vsega vojnega materiala v izobilju, čeprav so dosedanji uspehi nemške vojske terjali velike žrtve, je danes nemška vojna sila tako mogočna, da bo v bližnji borbi lahko utrpela še občutnejše žrtve, če se bodo pokazale potrebne. Niso se pa še dobro polegli odmevi tega govora v mednarodnem svetu, že je kakor bomba udarila z Balkana vest, da odpotuje na Dunaj k podpisu pogodbe o pristopu Bolgarije k berlinskemu trojnemu paktu predsednik bolgarske vlade dr. Filov. In res je dne 1. marca dr. Filov v navzočnosti samega Hitlerja, von Bibbentropa, grofa Ciana, japonskega veleposlanika in drugih državnikov podpisal to pristopno pogodbo, še istega dne je vkorakala nemška vojska, ki je v velikanskih množinah stala pripravljena na romunskem ozemlju ob Donavi že več tednov, v Bolgarijo in zasedla v štiri in dvajsetih urah vsa večja bolgarska mesta do skrajnih meja bolgarske države. S tem dnem so sc prve nemške motorizirane divizije spogledale z grškimi in turškimi vojaki na sninih živih mejah obeh j teh balkanskih zaveznic. V listih | zadnjih dni beremo, da je Anglija I že odpoklicala svojega sofijskega j poslanika in da bo v kratkem napovedala Bolgariji vojno. Noč po vkorakanju nemške vojske v Bolgarijo so angleški bombniki prvič bombardirali po nemški vojski zasedene romunske petrolejske vrelce in jih zažgali. Voditelji bolgarske ’ opozicije, ki so želeli, da bi kralja Borisa in njegovo vlado odvrnili od zadnjih kbrakov in ki so v ta namen zaprosili za avdienco pri Borisu, s svojo prošnjo niso uspeli. Nasprotno je dala bolgarska vlada večino opozicijskih politikov in bivših zaslužnih bolgarskih državnikov internirati v nekem dobro zavarovanem koncentracijskem taborišču. Bolgarski londonski poslanik Mom-čilov je v znak protesta proti vladni pristopni izjavi k berlinskemu paktu podal ostavko na svoje mesto. Kakor marsikje drugje, je zadnji usodni korak bolgarske vlade povzročil nemajhno presenečenje in neugoden vtis tudi v Moskvi. Sovjetska nradna agencija «Tass» je dne 3. marca objavila v odgovor na uradno sporočilo bolgarske vlade z dne i. marca, češ da je bolgarska vlada privolila v prihod nemške vojske v Bolgarijo le z namenom, da se ohrani mir na Balkanu, naslednjo suho, resno in jedrnato, pn kljub temu sila zgovorno kratko ugotovitev sovjetske vlade: »So- vjetsko vlada ne more deliti mnenja bolgarske vlade o pravilnosti politike bolgarske vlade v tem vprašanju. Smatra tudi, da položaj, ki je s tem nastal, ne vodi k okrepitvi na Balkanu, temveč k razširjenju vojne na Bolgarijo. Sovjetska vlada, zvesta politiki miru, ne bo mogla nuditi bolgarski vladi nobene podpore v tem vprašanju.* K tej ugotovitvi je bila sovjetska vlada primorana zlasti zato, ker so po Bolgariji razširjeni glasovi skušali popolnoma napačno predstavljati tozadevno politiko sovjetske vlade. Iz našega pokreta V petek, dne 21. februarja se je vršila kombinirana seja glavnega odbora in zaupnikov it bližnje in daljne okolice, katere so se v zelo velikem številu udeležili vsi povabljenci. Sejo je otvoril in vodil dr. Franjo Kosti, ki je po uvodnih formalnostih podal besedo dr. Dinku Pucu. V enournem poročilu je dr. D. Puc podal nazorni pregled zunanje- in notranje-politične situacije. Nato je dr. Kosti podal izčrpno poročilo o akciji napredne mladine in njenih prvih korakih. Vsi navzočni so obe poročili vzeli z zadovoljstvom na znanje, nakar je bilo od posameznikov izrečenih več iniciativnih predlogov. Seja se je po dve in pol ure trajajoči debati zaključila v najlepšem razpoloženju s pozivom na vse navzoče, da vsak po svojih močeh čim intenzivneje deluje v svojem okolišu. Dr. Vidan O. Blagojevič, advokat, Beograd: Narodno radikalna stranka in ureditev države Narodno-radikalna stranka je vedno zastopala načelo, da se ne more vladati narodu brez njega in proti njemu. Osnovno načelo je bilo vedno delo z narodom in za narod. Zato je zahtevala kot prvi pogoj narodne vladavine narodno samoupravo. Ta zahteva je bila simbolično predstavljena na praporu, ki so ga nosili v Kragujevcu februarja 1876 ob zmagi pri občinskih volitvah, ko je bil izvoljen Pera Velimirovič za predsednika te občine. Zato je tudi leta 1881. nazvala svoje strankarsko glasilo «SaiHoupra-vo», beseda, ki ostane najvišji cilj stranki kljub temu, da so jo uzurpirali razni disidenti, rene-gati ali izdajniki stranke. Naša najsvobodnejša ustava iz leta 1888., ki je v glavnem delu radikalnih ideologov, je tudi vzela samoupravo kot osnovo narodne države in jo izvedla v vsej državni upravi od občin navzgor potom svobodomiselnih zakonov in uredb. To načelo je dobilo svoj narodni značaj zlasti po 29. maju 1903, ko je svobodni srbski narod pod vodstvom izvoljenega vladarja kralja Petra I. potom Narodno-radikalne stranke, kateri je načeloval veliki Nikola Pašič, dal izraza svor jim stremljenjem in ideologiji jugoslovenskega Piemonta z borbo za osvobojenje in zedinjenje pomagati hrvatskim in slovenskim rodoljubom. Ni torej čudno, če je Narodno-radikalna stranka verovala, da bo dalo isto načelo samouprave iste rezultate tudi v razširjeni domovini, spričo česar je to načelo skušala izvesti potom Vidovdanske ustave. Zakaj ni prišlo do teh rezultatov, bo ugotovila zgodovina, in takrat se bo brez-dvomno dognalo, da Radikalna stranka ni kriva, če so razni odgovorni in neodgovorni elementi preprečili, da bi široko zamišljene samouprave dovedle do duhovnega in telesnega edinstva troimenega naroda Srbov, Hrvatov in Slovencev. Namesto, da bi imeli danes državo s širokimi samoupravami, ki bi v svojih okvirih imele dovolj prostora za vse avtonomistične tendence, imamo po ukinitvi Vidovdanske ustave in po velecentralistični ustavi iz leta 1931. — en narod, ena država — državo, ki na eni strani priznava Hrvatski držav-nopravno stanje na federativni osnovi, na drugi strani pa vzdržuje najkrutejši centralizem. Povsem logično je, da taka situacija ne funkcionira v državnem in pravnem smislu kakor treba in da ne zadovoljava ne Hrvatov, ne Srbov, ne Slovencev. Hrvati zahtevajo razširjenje fe- derativne osnove Banovine Hr-vatske — glej članek dr. P. Di-govica! — Slovenci žele, da se tudi njim priznajo ista prava in prerogative kakor jih imajo Hrvati, Srbi pa nimajo ne prilike, ne možnosti, da bi se izjavili o državni ureditvi. Zaradi tega molče. Radikalna stranka, ki centralizma ne smatra kot edino rešitev države, je prva občutila tež-koče, ki so nastale v odnosih s Hrvati in njihovimi voditelji takrat, ko se je država postavila na centralistično stališče. Zato ni bilo ne radikalne stranke ne njenih pravih predstavnikov v centralističnih režimih. Izbrala je rajši težki pot opozicije kot oportunistično odobravanje ne-narodnih režimov. Zato pa je bila prva, ki je razumela zahteve Hrvatov in je bila vedno prva — pred in po 6. januarju —, ki jim je nudila roko v borbi za osvobojenje od centralizma. Zato smo videli v pregovorih s Hrvati na prvem mestu Radikalno stranko, videli skupno delo Pasica in Radiča, sporazum od 8. oktobra 1937 ter gigantsko borbo pri decembrskih volitvah, ko je bil dr. Maček nosilec državne liste. Če pa je tudi danes edino pametno načelo državne politike vladanje z narodom in za narod, načelo, za katero je Narodno-radikalna stranka žrtvovala svoje najboljše sinove in vodila najtežje borbe celih 60 let, potem tudi ni dvomiti, da bo sodelovala z vsemi onimi, ki so privravljeni vzeti to načelo za osnovo svoje politike. Hrvatski narod ne bo našel boljšega branilca svojih pravic v naši državi od Narodno-radikalne stranke. Predpogoj pa je dokaj enostaven: Pustimo narod, da izpre-govori po svojih pravih predstavnikih. To ni težko, ni nemogoče. Potem najdimo državno-pravni okvir, ki ustreza željam in potrebam naroda in rešimo ta problem po željah Srbov, Hrvatov in Slovencev. Radikalna stranka, ki ima samoupravo v svojem programu kot osnovno politično zahtevo, razume vsa avtonomistična stremljenja, a je tudi zaradi svoje avtoritete in politične moči v stanu uresničiti vse ono, kar narod želi. Samo tako izvedena državna ureditev bo definitivna. Narodno-radikalna stranka bo takrat še enkrat odigrala vlogo velike narodne stranke, ki je bila ustvarjena, ki obstoji in ki bo obstojala zato, da koristi Kralju, Narodu in Domovini, tem svojim velikim idealom. Kakršno delo, takšne posledice V naslednjem podajamo našim somišljenikom in prijateljem izmed mnogih dva izvlečka iz tjutarnjega lista* in «Novosti>, kakšno mnenje prevladuje v srbskih političnih krogih o disidentski akciji bivšega pravosodnega ministra dr. Laziče Markoviča. Ena izjava je tem bolj značilna, ker so jo podali celo nekateri bivši prvaki njegovega pokreta, na kar prav posebno opozarjamo naše prijatelje. — (Op. nredništva.) «Jutarnji list* z dne 9. februarja t. 1. prinaša naslednje: «Dr. Ltvza Markovič, bivši minister pravde, je imel v Sarajevu neznatno število pristašev. Njegovo grupo, katera se je smatrala kot neko disidentsko zatočišče bivših radikalov, so tvorili večinoma uradniki resora mini- strstva pravde, neki srbski trgovci in obrtniki, ki so računali, da si bodo na ta način lahko ustvarili neke svoje osebne koristi. Priznati se mora, da je dr. Markovič za časa svojega ministrovanja nagradil mnoge sebi vdane pristaše. Še pred nekaj dnevi so njegovi ljudje računali na položaje v sarajevski mestni upravi in na položaje v mestni hranilnici, a so bili naenkrat razočarani. Kljub temu, da se je že davno govorilo, da bo dr. Markovič moral odstopiti s svojega položaja, je njegov nagli odstop naletel v našem mestu na najrazličnejše komentarje. Za dr. Markovičem žaluje samo nekaj ljudi, kateri so se v preteklosti izkazali kot politični skakavci in mešetarji. Njegov odhod s položaja ministra pravde je na drugi strani izzval veliko zadovoljstvo, ker je splošno znana stvar, da je bil on velika ovira za oživo-tvorjenje narodnega sporazuma. Neobjektivnost dr. Laze Markoviča občutijo ravno uslužbenci in uradniki ministrstva pravde v teh krajih, kateri se niso hoteli ukloniti njegovi politiki.* «Novosti» z dne 20. februarja 1.1. pa prinašajo naslednje: «Prvaki radikalske grupe dr. Lazarja Markoviča gg. Jovan Petrovič, Mita Moimirovič, Borislav Radovanovič, Vasilije Becič, Radovan Arsenijevič, Živadin Ra-divojevič, Vojislav Arangjelovič, Sima Stefanovič in drugi predstavniki iz raznih krajev države so podali izjavo, katera se glasi: Obveščamo vse naše politične tovariše, da od danes naprej odrekamo pomoč in naše nadaljnje sodelovanje predsedniku akcijskega odbora, bivšemu ministru pravde dr. Lazarju Markoviču. Razlogi za to našo odločitev so take narave in tolikšni, da jih ne moremo iznesti v eni sami izjavi, temveč bomo naše prijatelje obvestili o njih s posebno okrožnico. Za sedaj samo toliko povemo, da so bili naši poskusi, da dr. Markoviča povrnemo na pot, po katerem je započela naša akcija, zaman. Zaman smo se trudili, da bi spoštoval stranke in da ne bi predpostavljal osebne interese svojih prijateljev interesom stranke. S svojim delom in težnjami, da iz našega pokreta napravi osebno svojino, nas je s samovoljno izbiro sodelavcev zelo razočaral. Zadnje mesece so se pričeli množiti pojavi, da našemu pokretu odvzamejo njegovo moralno obeležje. Za vse to je kriv dr. Markovič. Preko ene grupe nedorastlih, od njega izbranih sodelavcev, je izvajal stvari, katere so prinesle veliko škodo naši akciji in njenemu ugledu. Mi nimamo nobene volje, da bi še nadalje nudili sodelovanje za tako delo ter ostanemo verni osnovnim smernicam našega pokreta: narodnemu sporazumu in potrebi zedinjenja radikalov.* Komentarja k tej stvari se nam ne zdi potrebno dodajati, ker smo mi že davno prej označili karakteristiko akcije dr. L. Markoviča. Veseli nas pa samo to, da se vsi dogodki okoli te zadeve razvijajo skladno z našimi napovedmi in svoječasnimi domnevami. Nevarno je zlorabljati srbsko privrženost državi «Napred», glasilo dr. Iliča, je objavil članek o Srbih in njihovi predanosti za državo, v katerem beremo tudi tele besede: