Poštnina plačana v gotovini UREDNIŠTVO IN UPRAVA Videm - via Vittorio Veneto, 32 Tel. 33-46 — Poštni predai (Casella postale) Videm 186. — Poštni čekovni račun (Conto corrente postale) : Videm, št. 24/7418 GLASILO SLOVENCEV V VIDEMSKI POKRAJINI Sped. in abb. post. II. gruppo NAROČNINA : Za Italijo : polletna 300 lir — letna 500 lir — Za inozemstvo: polletna 600 lir — letna 1000 lir — Oglasi po dogovoru. Posamezna številka 25.— lir Leto XII. — Štev. 19 (244) UDINE, 16/31 OKTOBRA 1961 Izhaja vsakih 15 dni SAMO AVTONOMNA DEŽELA bi okrepila domače gospodarstvo Avtonomne dežele Sicilija, Sardinija in Trentin - Južna Tirolska napredujejo iz dneva v dan — V Valle d' Aosti ne poznajo brezposelnosti in imajo najvišji življenjski standard — Zakasnitev ustanovitve avtonomne dežele Furlanija - Julijska Krajna nam je prinesla izgubo neštetih milijard. Borba za dokončno ustanovitev avtonomne dežele Furlanija-Julijska Krajina s posebnim statutom dela vsak dan korake naprej, čeprav so na delu tiste sile, ki že leta in leta zaustavljajo to nadebudno zahtevo prebivalstva treh prizadetih pokrajin Vidma, Gorice in Trsta. V zadnjem času smo bili priča resolucijam številnih občinskih svetov (consigli comunali) na Goriškem, kjer je zahtevana takojšnja ustanovitev dežele in regionalnega sveta. Seveda ni vladni odposlanec v Gorici, prefekt, sprejel teh resolucij in jih je razveljavil, vendarle pa sp po tej prefektovi uredbi občinski sveti spet potrdili svojo pravico odločati) o politiičnii zadevi, ki zanima prebivalstvo katerega javne interese upravljajo. Prav tako so resolucije v prid deželni avtonomiji sprejeli v zadnjem času tudi številni občinski sveti v furlanskih občinah videmske pokrajine. Na iste pozicije se je postavila demokratična opozicija v občinah za-padne Benečije, v Reziji, v Tipani, v Brdu in v Nemah. Kaj pa v na-diških dolinah? Tu čakajo konservativni župani na ukaz od zgoraj, boje se, da se ne bi zamerili gospodi, ki vlada v Vidmu in se zavedajo da tako škodujejo svojim občinam, svojim vasem, svoj'm Občinarjem. Kaj pomeni deželna avtonomija? Pomeni okrepitev domačega gospodarstva, pomeni konkretno zanimanje za domače probleme nadiških dolin kot tržaškega pristanišča, za Dan ranjkih • v • «1 in živih Kar nas je doma, in kar nas jc v idi in jih krajih po Furlaniji, se zberemo vsi za valite pri naših ranjkih. Ko gledamo po naših britofih (seme-tjerihih) nove grobove, razmišljamo kje največ umirajo naši ljudje v zadnjih letih. Naše mrtve ne spremljajo pogrebci od hiše žalosti do cerkve in potem na britof, ne klenka jim na zadnji poti. domači zvon, ker največ naših ljudi umira v emigraciji. Težko je delo in makina je tle kot zver, ki te lahko zgrabi za roko. Dobro je, da ne umira več tarkaj naših v minierah, da bi šli iz enega droba v drugega. Ne gredo več tamkaj v miniere in zato ne umirajo tam, ampak na kakšni impalkaturi, v kakšnem grabnu, na soncu in v blatu. Po naših bregeh je tudi manj mrtvih, Kdo bi hodil po drva v kost, P° seno v senožet? Smrt nam pobira ljudi po doli-7tovškega in Kobariškega, in sev jede tud za Nadiško dolino. Csedno pa njesmo zgubil še v.siegà trošta. zaki vidimo, de je mali «traffico» od kun-fina vsak dan večji in bo muovalo priti do sejma samo po sebi. Bliža se Ma rii no Iz Idrijske Ljudje zlo godrnjajo zaki od junija m j esca sem se še ni riuniu komunski kensèj (komunski svet), čeglih bi imou dosti za diskutirat, zaki je use puono problemu za rešit. Cjesta, ki vodi iz Oborč na Staro goro, iaka že lieta in l.jeta na postrojila, dosti vasi je brez vode al pa jim jo v pol jetnik mjescih parmanjkuje, korlo bi kèj pogozdit, zaki imamo ejele hribovske predele gole in, še pouno tajšnih problemov, ki čakajo na rešitev. Za bit buj «al corrente» bi se muoru kon-sèj riunit najmanj enkrat na ntjesac. Pravijo, de v komunu komaj zljeze-jo z denarjem, mi se pa uprašamo, dr zaki se ne zganejo malo več za dobit kajšuo dopolnilo, kajšno integracijo od Stata, takuò kot, jo dobivajo drugi komuni, ki so buj bogati kot je miš. Par nas je tud velika «disoccupa-zion», če ven uzamemo tiste, ki dje-lajo v ešteru. Te zadnje čase smo m jel samo dva kantirja djela : kantir, ki je dokončit ejesto v Čali za 2 milijona lir in kantir v Čjubicu za 1 milijon. S tremi milijon' lir so «rešili» dižo-kupacion ejele Idrijske doline! . Lahko bi blo dosti buojš, če bi telim komunskim poglavarjem stali buj par sarcu naši problemi. Dolina Idrijce je zarjes ubog», se samo zavoj nerodovitnega svetà, ampà je uboga tud v pogledu svojih administratorjev, če se teli skup skličejo le parkrat na ljeto in še takrat samo malo pokimajo in aprovajo kar jim predlaga (propone) eden tistih, ki jo zna povjedat. Iz Terske Anu usè tuo zavoj velikega karnpa-nilizma, ke u je med vasmi anu ke u dura žej sekulje. Timpi kampani-lizma so fittili, usè naše vasi so eko-nomikamente na tleh anu če ve cernii, ko pridi vòlt iiekèj dobrega, ve se muoremo usi un ti anu djelati z risemi našimi močmi, de komodamo tuo, k e so krivo nardili naši te stari. Iz Krnutske Njemejski produtorji vina no majo tu glavi organizati drugo ijeto na velazem espozieion lokalnih 'in, na tikeri no če dati premje za najbuoj-ša, vina. IJ preteklosti so usako ljeto u XTjemali mjeli «sagro» od v,na, a pot è m ne v jemo zakuò so jo (dpra-vili. Ljetošni pardjelèk u nje bondànf, a vino to če beti dosti buj dobro koj te druga Ijeta. Ljepa jesen ne dosti pomagala, de je blò razdovje zdrjelo anù sladko (.dolco- Škoda pa, ke ne so slana anu dež u vela zimi u neka-tjerih krajih nardili dosti škode. Najbuj so tarp.ieli zavoj tega produtorji vina oku Torlana anu Raman-dolja, u Njemah. anu tje pruotem Molinisu no se ne lamentalo, de bi mjeli dan slab pardjelek. V Čedadu je nimar več «bankarel» na placu in v kratkem bojo postavili še «giostre» in druge divertimente za ta mlade. Usè tuo kaže, da se bliža tjedan sv Martina, kar je v Čedadu največji ljetni senjèn. Aukrat je binò v Čedadu v fistili dneh usè živo, na drugo vižo živo, kot ta zadnja ljeta. Kmetje s hribov so parnašal na harbtu težke brjemà-na kostanja, jabuk in drugih pardjel-kov, s tjem denarjem pa so nakupil zimske robe za družino, kej sladkega za brdke otroke ali rožasto ruto za mater. Sadà so kuaž usè hribovske vasi povezane z dolino r ejestami in kupci hodijo sami. na lice mjesta kupovat pardjelke. Ljudje hodijo kupovat oblačilo največ v butjege v Videm, zaki tam je več za zbrat, alt pa v Čedad, a ne. glih na Martinov tjedan, ina kar se jim tuo zdi. Ankrat je biu sv. Martin za naše ljudi nekak začetek novega kumetovskegja ljeta. Zaključili so svoje račune, prodal kar so imjel za prodat in videli kaj bojo mogli špendat za preživjet zimo in tja do novega pardjelka Bada venčpart nje vezana samo na domače pardjelke, zaki hodijo na stagionai ali stalno djelo v estero in od tam pošijajo družini ali usak mjesae Izpod Kol Žej ke ve vidimo, ke to se usè modernizira, usè to če jeti na buojše anu na buj komudo, ne paršla še nam u lavo na ideja, ke to bi ne bò slabo, če bi našo dolino kolegali s kor j ero z dolino Krnahte. Vasi Viskorša, Kr-nalita anu Debeleži bi mjele buj bliz za iti tu Čento skuozdre našo doline, kot čez Njeme. Takoviš bi paršu do kolegamenta s korjero še Bardo, ki u muore iti do Njivice po korjero. To se kapiša, ke to če koventati komodah i ejesto, čemo rejči žlargiati jo usaj na kurvah anu tuo tekaj, ke no se morita srjesti korjera anu druga vozila. Usè tuole bi se dalo riarditi, le no mài* dobrè uòje to koventà. Tu komunu naši miništratorji bi muorli iti buj dakordo, zaki 8 konsilirjeu z njem krajem anu 7 z drugim no ne bojo maj nič nardili. Tu naši provinci to e samo Bardo, ke u mà ’dno «maggioranzo» takoviš nestabilno. Djeloune kantir j e za pogozdovanje bojo odperli na telil* krajih : v Dreki na Kolovratu za kraje nad Klobučarji za 1.200.000, nad Grmekom na strmih grivah Huma za 1.225.000 lir. Pobočje Kolovrata je v resnici potrjebno pogozdovanja, zaki je po-pounoma golo in pozimi grozi vsjem vasem, da jih odnesejo snežni plazovi, zaki ni drevja, da bi jih zadar-ževu. Tud daževje djela veliko škodo, zaki odnaša še tisto malo zemje, ki pokriva skalnata rebra Kolovrata, zaki nje korenin, de bi jo zadrževalo- Kakor vidimo pa s tistimi kantir ji ne bojo dosti nardil, zaki s par milijoni lir ni moči nardit čudežev. Tuo je glih tarkaj, de bi dal nekèj djela tistim videmskim funeionarjem par «Forestale», ki so paršli prej ko so to mizerjo nakazal, buohvje kulkukrat ogledovat in konstatirat potrjebo pogozdovanja. Ti kantirji so zarjes navadne ubogaime dana politikom za predjužino, da se lahko s tjem hua-1 ijo. Sedanja viža s kantirji je premalo sistematična. Tega ne bi smjel prepustiti politikom, de so pehualijo, kar spravijo skupaj nekaj suhih mili jinov, de jim služi za slavo, za on,or, češ kakuò se brigajo za naše kraje. Uprašanje bi korlo drugač re-š:t. Določit najmanj za deset Ijet kaj se bo iz ljeta do ljeta pogozdovalo in tuo nardit. Za tajšno djelo pa bi kor-k na sfruttine milijonov, ne pa tistih par soudov, ki ne zadostujejo niti za začet. Se zastop, de se bliža čas predvo-livne kampanje in zatuò muojrajo nekèj pokazat, de bojo imjel kèj uè-kat kaj usè, je governo dau za dobrò hribovskih krajev anu usiè tuò po interesamentu tega ali unega senato- ali pa usako tarkaj časa svoj zaslužek. Buj ku djelajo, več zaslužijo in \eč si morejo, če zna jo šparat, pomagajo ta doma z njihovimi rimesami in zatuò njihovi domači kupujejo kadar imajo pač denar in ne čakajo na senjèn v Čedadu. Csedno, čeglih ni dosti kupčij, pa se je senjèn ohranil. Ta dan je buj živahno kot po navadi, posebno po oštarijah je buj veselo, zaki točijo že novega .... Ta zadnja ljeta pa parhaja do Čedada še use pouno ljudi iz Unejskega, iz Kobariškega in Bovškega in takuò je dosti prometa, Čegbh ne parčakujemo serija več s tajšno napetostjo kot ankrat, spominjamo se ga pa le, njekšni buj, drugi manj. spominjamo se ga pa vsi. V mestu so našteli, da živi več ko petdeset ljudi, ki ima več ko osemdeset let. Med njimi je lepo število naših ljudi iz Furlanske Slovenije, ki so se naselili v Starem mestu.' Najbolj znan je kajpada Josip Petričič, mensinjor ki je bil rojen 31. marca 1871 in ki je torej imel letos že devetdeset let. Med starimi koreninami je največ žensk, ki tudi pri nas nasplošno živijo bolj dolgo kot moški. Med čedajskbni starimi ženami so nekatere naše, ki so se poročile v Čedad kot na primer Maria Duri, Maria Crainero, Clementina Tech, Catarina Golob- Prav* gotovo bi več starih ljudi nabrali po naših vaseh. Zanimivo bj, bilo ugotoviti, -ali živijo zdaj pri nas ljudje bolj dolgo kot nekoč in kako nanje vpliva, da imajo zdaj lažje življenje in boljšo krano. No s Pepijen -Tusičem pa držimo mi Furlanski Slovenci bandero dolgega življenja za vso Italijo. Srednje Tele dni so začel klaclat pike-te ob ejesti, ki peje od Zamira v Srednje. Preča na pomlad jo bojo asfaltiral. Stroški za tisto djelo bojo znašal 50 milionov lir, Iz Rezjanske ija ali «onorevolja- In tiste merite raznih onorevoljev bojo žornali pisal najmani desetkrat, še prej ko pridejo sotuli iz Rima,. In takuò je zadosti malo, de prepričajo naše ljudi, de bojo spet za njih votai. Grmek Gildo Jurman iz Skal se je precej huduò ponesreču, kar se je peju z bi-cikleto v šuolo. N» njekšnem voltu v brjegu se je zaletu v* njek atomobil, ki mu je privozu nasprot. Ponesrečenega puoba je automobilist preča odpejù v čedadsiki spital, kjer so mjedihi konstatiral, da je Jurman ušafu par padcu1 poleg poškodb po obrazu, tud možganski pretres 6n zatuò se bo umoru zdravit dougo časa- ftmrat' Pretekli tjedan je na naglo umrù Zefov Zef iz Kravarja, star 70 ljet. Ubogi mož, ki je bil dosti ljet v Franciji, se tam oženil in uzredu s trdim djelom dve hčeri, ki so donàs «maestre» (učiteljice) v tisti daželi, je umrù sam v veliki zapuščenosti. Zakl je jubu svojo zemjo in zaki je bla v Franciji velika kriza, je paršii damò in se preživljal s svojo domačijo. Ljeta so teklè hitro naprej in mož je ratu star- Zbolù je za «influenzo» in kar so ga dobri vaščani, ki so mu stali zadnje-dni ob strani, parpejal v čedadski Spital, je umrù šobit ko je prestoju prag Spitala. Naj mu bo lahkà domača zemja. Na zadnjem komunskem svetu so med drugim nekateri konsilirji predlagali, da bi komunski svet, po zgledu ostalih furlanskih komunov, izglasoval resolucijo, s katero bi se zahtevalo takojšno ustanovitev auto-nomne dežele Furlanija - Julijska krajina, kot to predvideva člen 116 italijanske ustave. V zvez’ s tem, so nekateri konsilirji pred dnevi poslali na županstvo pi-mo. katerega objavljamo v- celoti na drugem mestu našega časopisa. Z ustanovitvijo autonomne dežele bi se tudi v naši dolini lahko marsikaj spremenilo. Ne samo, da bi se megla postaviti kakšna mala industrija, saj za to imamo vse nogoje : električno energijo, delovne Cie. strokovno šolo za vzgojo kvalificiranih delavcev*, ampak bi bili nrav gotovo deležni tudi večje pomoči, ker je r.aša dob na eno najbolj pasivnih po-droč j Furlanije. Sicer pa autonomia ne bi bila za, nas nič novega, saj sme io imeb skozi stoletja pod patriarhatom i" Beneško renubliko vse do prihoda Avstrije in Italije. Najbolje se nam je na goddo. ko smo bili v času natrmrh ata pod Možu iško opatijo, ker smo bdi rdministrati no in pravno popolnoma autonomni. Našo autonomnost so zahtevali tudi etnični razlog’, razlogi, ki obstojajo tudi danes. Uči a Malo več judi to pàrhaja u našo zapuščeno uàs kot druga ljeta. Turisti so podušili, ke to je par nas več zelenja, več hoste kot u drugih krajih. Radi pa bi šli na drugi kràj s svojimi automobili, na Žago anu na Bovško, pa no ne morejo, zaki za naš valiko ne veja normalen «passaporto» anu to koventà mjeti speculili per-mès. Jušto bi blo, de bi mi bli ’dnaki kot so drugje, kjer to nje takšnih limitacij. Pač pa parhaja :z Žage, Serpenice anu drugih bovških vasi več judi, posebno žen, s «lasciapassare» kopovat v Cento, ki prodaja dosti za buojši kup kot u dragem Trbižu (Tarvisio). Žej no ljeto anu več to se ulječe sem uprašanje pr ključitve naše vasi v komunu Brdo, a rječ do donàs na nje injela sodisfačentih resultatoli-Purokrae’ja tu Vidme anu Romi na « ~x''r mà te pratike buohvjekje založene. Pred videmski provincialni konsèj, ki to je parva istanea ki niuora tuo aprovati, to nje šnjč nič paršlo. Ka-dà bomo paršli pred notranje ministero, ki muora nardit dekrèt? Rječ se bo sigurno še dosti časa zauljekla. Gorenji Ljudje guarijo po vasi, kakuò je naš ranki gospuod nunàc v svoji nevednosti ljeta 1953 odklonu sliko (pala), ki jo je naslikal l.jeta 1730 znamenit' slikar Giovanbattista Tiepolo-To sbko hodijo gledat od vserod in. se j: čudijo. Vredna je najmanj 300 milionov lir. Naš gaspuod nunae pa je jan, kar so mu jo ponujali z r.jekšnim utarjem: kaj mi c’è in je pustil sliko ;n 300 milijonov in odpejù samo utar, ki je vreden samo . nekej taužetov lir. Sv. Len Tz netikeiih vasi našega komuna so paršli u našo redakcijo ljudje, ki so jal, de imajo vse vasi strašno slabe ejeste. Posebno se bojijo sadà, kaj bo s ejestami, kar bojo začeie jesenske hude ure in bojo nalivi izprali še, tisto malo cestišča. Ljudje so t,ud povjedal, de se s kantirji ne bo dalo dosti narditi in da bi muoru komun ušafat drugo rešitev. Ce bo trajalo še kajšno ljeto takuò, bomo imjel potoke uamjesto ejest. Pozna se tud, pravijo posebno njekšne žene iz Utane, de ni nobedne prave opoziciom v komunu in de djelajo kar čejo; komunski možje pa samo kimajo z glavo, kar poreko gospuod šindik. Usi mislijo, de bi sedanji šindik rad visoko frlel in bil njekšne sorte orel, pod katjerega repetnicami naj bi bla usa Nadiška dolina. Če tuò misli, naj si tuò izbije iz glave, dok je še eajt, zakì drugač ostane navadna vrana, ki uèka an uèka : kra . • . , kra .... Črne ja Tej tekaj vasi u naših krajih, ita-ko ne še naša vas pred več ljeti udo-1 ila azilo. Ljetos so kudali zaprjeti ta azilo, zaki to je masa malo otruòk, netikeri pravijo, ke to jih je 14. škuolske autorità pa no djejo, ke to jih je siamo 9. Rjes to je, de u usjeli vaseh pada numer otruòk anu še par nas to je itako. Matere so kontente z azilom, zaki so otroci ejeu dan na sigurnem anu še jesti no jim dajejo rat dobrò. U Vidmu anu po ejeli Italiji se pa lamentajo, ke to je maso malo azilov, kar to je rjes, saj to je še škuol dementar malo. Mi pa ve marnò tekaj azilov kot majedan man-dament, samo zatuò ke smo Slovenji. IT tjem pogledu to nam torna kont beti Slovenji. Če bi tuo ne bli, «addio asili», «addio» usè druge beneficije s tikerimi no nas če italijaniza-1i- Zatuò ve muoremo restati Slovenji, no pravijo «addiriture» nekateri «italianissimi», anu turbasti. MA TAJ UR Stran 3 ČENEBOLE PRI FOJD1 POGLED NA NAD IŠKO DOLINO iZ LANDARJA Kako je bil» p vi nas — pred 100 leti_ SMRTNI PADEC Čez pol ure sta se pomaknila više, da bi drva spravila, za nekaj metrov više naprej- Spet je bil Tonin na gornji strani, eno nogo je imel vprto v korenino, za drugo pa ni imel nikjer nobenega varnega prostora. Zmerom jo je premikal sem pa tja po zmrzli zemlji. S težavo je prijel prav posebno debel čok z obema rokama, se lovil na eni sami nogi in ga vrgel višje, ta pa se tam ni u-stavil in zdrsel nazaj ter udaril Tonina v prsi. Ne močno, toliko kot da bi ga nekdo hebnil, toda ni imel varnega mesta in ga je spodneslo. S coklo je udaril Štefana v rame; «O Marija», je zavpil Tonin in grabil z nohtimi za zmrzlo zemljo, toda nikjer ni mogel ničesar zagrabiti in že sta oba drsela- Štefan je letel z glavo naprej kakšnih pet metrov in zadel v rob, nato ga je vrglo čez skalo po melišču navzdol, Tonin pa je letel kar po žlebu navzdol in ga je metalo kot poleno od ene stene do druge. Vsak je letel svojo pot po strašnih strminah in sta bila zmirom bolj vsaksebi. Tonin je še dolgo drsel in padal čez tri do štiri metre visoke stopinje ter obstal nizko doli, najmanj en kilometer nižje doli od mesta, kjer ga je vrgel čok. Štefanovo telo pa se je prej ustavilo, ker je padal skozi večjo steno in priletel za grm, ki je rasel v prepadu globokem najmanj sto metrov. Vse skupaj ni trajalo več kot dobro minuto, nekje v globini so še ropotali kamni, ki sta jih sprožila in nekaj vran se je splašilo in zletelo preko doline na drugo stran- DRATOVE SANJE IN ŽALOSTNA RESNICA Starejši brat. poročen na domu, je šel po opravkih v Kobarid. Takrat so ljudje bolj pogosto hodili v Kobarid kot sedaj. Ni bilo desetkilometrskega pasu, ker ga niso rabili, saj ni bilo potnih listov. Šel si, kamor si hotel in nisi rabil nobenih papirjev. Ko se je vrnil, je doma utrujen zaspal, ker takrat ni bilo ne korijer in ne drugih prevoznih vozil, sam je moral peš tolči cesto od Mersina skozi sotesko do Robiča in naprej do Kobarida in nazaj, ne da bi se zavedal, kakšna tragedija se je dogodila ravno nad njun, nad cesto visoko gori nad cesto v prepadnih «Brunih»- Ponoči je imel hude sanje, kako je neka temna pošast lovila njegova brata. Povedal je zjutraj ženi, kaj se mu je sanjalo. Ko dopoldne bratov še ni bilo nikjer, so jih šli iskat. Najprej je šlo samo nekaj prijateljev in sorodnikov. šli so najprej v planino in nato po stopinjah proti strmim poraščenim čuklam. ( nadaljuje ) !,3f:i-g jvsrcE jbse 'v ac j Don Martino Cedermaz Per un istante si fermò alla porta, guardando la grande *ala un pò vuota ed il grande scrittoio presso la parete di *°Hdo. Accanto ai grossi volumi ed alle carte, in un vaso verde Mesceva una prosperosa aspidistm. Con adirata espressione tollp labbra e con sguardo penetrante, coprendo per metà la karete, si vedeva l’immagine fotografata del capo. Davanti essa, toccato quasi da essa, stava seduto il Prefetto-, la sua ìlpra uniforme si confondeva con lo sfondo del quadro. Egli aveva un viso giovane, largo, dalla carnagione oliva-la; i suoi capelli erano neri, ben pettinati e lucentissimi. I *n°i occhi naturalmente gentili, si sforzavano d’apparire se-ri'i. Tutta l’espressione del volto, burocratica ed un po’ riste, era affettata. Tutto in lui rivelava la gentilezza nasalmente borghese di uno che era salito ad una posizione Estima. Don Martino disse: «Riverisco, Eccellenza!». Poi si andare nella bassa poltrona di cuoio accanto allo scritti . k*er un po’ si guardarono, come per scrutarsi a vicenda, hndi si sorrisero. «Reverendo, mi pare d’averla già conosciuta. Non ci siamo - a Gsti da qualche parte?». 1; toi, Si Don Martino l’aveva già conosciuto, il Prefetto. Quell'uomo inoltre destava in lui simpatia e fiducia. Metà dell’odio che aveva dentro, svanì; si sentì incoraggiato, ma nello stesso tempo disarmato. «Si, Eccellenza!», rispose Don Martino. «All'inaugurazione dell’acquedotto ...» «Infatti. Non mi sbagliavo dunque. Ho buona memoria per le faccie, ma per i nomi . . . Specialmente per i vostri nomi, la mia memoria non ... E che cosa dice la gente? Sono soddisfatti?» «L’acquedotto è stato una benedizione grandissima per il nostro paese». «Il Regime fa tutto quello ch’è in suo potere», aggiunse subito il Prefetto."'«In questo, nessun Governo ha mai fatto tanto. Non crede? Ed è comprensibile che ci sia ogni tanto qualche vittima - . . qualche individuo isolato ... Ci sono però alcuni che non vogliono comprendere questo», e guardò attentamente Don Martino. «Anzi si oppongono al Regime, benché esso procuri il benessere del popolo .... Non crede sia così, Reverendo?». L’occhio penetrante ed un po’ furbesco del Prefetto fece confondere Don Martino per un momento. Le ultime parole erano un evidente riferimento ai fatti delle ultime settimane. «La gente è piena di gratitudine. Io hi conosco e posso tranquillamente affermare che non ho notato la benché minima opposizione». «Io non intendevo la gente», rispose con enfasi il Prefetto. «I contadini sono brava gente, quieta, laboriosa e sottomessa : contro di loro non è stata fatta nessuna denuncia. Mi spiace però di non. poter dire altrettanto dei loro pastori spirituali ...» Don Martino era perplesso; era venuto con l’intenzione di attaccare — doveva invece difendersi. Contemporaneamente la cosa gli andò anche a genio — non sarebbe stato necessario percorrere le vie della menzogna, essendo stata presa di petto la cosa nella sua sostanza. Quello che gli ci voleva ora, era cogliere l’occasione ed entrare nell’argomento. «Io non mi ricordo d’aver mai dato adito a nessuna lamentela», egli disse con fatica. Il suo cuore era oppresso; ma ben presto si riprese. «D’altra parte io ho ben ragione di lamentarmi con qualcosa ... E proprio per questo iò sono venuto qui da Lei oggi, Eccellenza ...» «Davvero?», ed il Prefetto finse ipocrite interessamento. ♦Mi rallegra assai che Lei abbia pensato di rivolgersi diretta-mente a me», e prese un lapis dal tavolo, che poi lasciò cadere di nuovo, con gesto calcolate. «Quali sonò le Sue lamentele ?» C’era nella sua voce una punta di rimprovero. Sa tutto — pensò Don Martino; lo hanno informato ben bene, ma sta recitando, l’ipocrita! Avrebbe preferito in quel momento che fosse anche crudelmente sincero. «Eccellenza! Forse Lei non ignora quanto è successo negli ultimi tempi. Io sono stupito d’un modi' simile di trattare con me, soltanto con me», ripetè sottolineando. «Se nòn si vuole portare rispetto alla mia dignità, all’età mia almeno ...» L’agitazione che l’aveva preso, gli toglieva la voce. (continua) Belgija je vzela življenje še enemu našemu delavcu Kakšne davke bi bilo treba odpraviti ? Ker vse beži od kmečkega dela, bo treba odpraviti neke davke in tase, ker jih kmetje le s težavo plačujejo. Davek na zemljišča (imposta terreni), bi morala biti personalna, na o-sebo, pri majhnih dohodk h, bi moral biti kmet popolnoma oproščen davka. Nabralo se je toliko občinskih in provincialnih sovraimpost, doklad, več kot je državnih davkov. Kadar občina ne ve, kje bi dobila denar, dene sovraimposto. Ena meja mora biti postavljena tem občinskim davkom. Kmetje bi morali biti oproščeni od plačevanja tase, če komu proda kak kos zemlje ali pa prepiše posestvo na sina, hčer, zeta ali kogar koli. Ob smrti bi tudi ne smeli plačevati velikih taks za nasledstvo, successione. Vse te naštete tase odvzemajo vrednost kmečkim posestvom; kmetje delajo dolgove, da jih plačajo ir, kmetje slabše živijo, ker morajo preveč denarja zmetati za davke in tase. Ma že role Se do nediaunega so se jud.je iz ^lažerol preživljali kuaž samo s kmetijstvom in živinorejo. Use stale so bi e poune krav in zatuò so šobit- po zadnji uojskì zgrad'1 u vasi veliko to moderno mlekarno, kakršne ni binò daleč naokuoli. Časi so se pa bamb'al, sevjede na buj slabo, ljudje so začel hodit u emigracijo in ktkuò se je zmanjšalo število ljudi «d 600, ki jih je binò po uejski na Dalo več kot 200, k: jih štejejo Maže-tole donàs. S padcem števila ljudi Sf> se sevjeda spraznili tud hljevi in zatuò so muorli tisto veliko, in moderno mlekarno pred nekaj tjedni zaprjet. Zlo žalostno .je čuti tuo, zaki ** t.jem se bo naša ekonomija še poslabšala. Dol za krajem, okuol Tavorjane, Rfestinta, Skril in Ronk ni nič buoj-to. Odkar je ustavila kopati opoko bar nas «Ttaleementi», je ostalo na Piotine ljudi brez djela in zatuò so riporli tud’ tisti djeluci ušafat re-ritev u ešteru. Komun več kot tekaj ne more iz-"bpojšat tega stanja, čoglih mu dobra KAKŠEN NAJ BO KRAJ ZA ČEBELE Prvo in najvažnejše za čebelni kraj je bogata paša, kjer morejo čebele veliko nabrati in prinesti domov. Kjer je blizu in naokoli veliko cvetja, je najboljši kraj. Kjer je veliko, čebele lahko veliko naberejo, in kjer imajo blizu, jim ni treba izgubljati časa z letanjem tja in nazaj. Prostor, kjer so nastavljene, naj bo sončen. Sonce jih vabi k pridnosti, jih ogreva pri hladnem vremenu, jih osuši in oživi. Paziti je treba tudi za zatišen prostor. Veter jih zadržuje pri letanju, da izgubijo čas, vrže jih včasih tudi na tla • in moti jih tudi pri rojenju. Zato je dobro zavarovati čebelnjakov hrbet, ki je obrnjen proti severji, od koder pihajo mrzli vetrovi.. Ne postavljajte čebelnjaka pri velikih vodah, rekah, ribnikih itd., čez katere bi morale čebele letati, ker bi jili lahko veter potegnil v vodo. Mal potoček pa jim ne škoduje, ampak jim dobro služi, da dobijo laže vodo. Preteki? tjedan smo udobli iz Beisi je žalostno noticijo, de je tam zasulo u njekšni minieri karbona našega vaščana 46 ljetnega Cezarja To-Pat-iča. Tej dosti drugih iz naših kraju, je šii tud’ Cezar šobit po tej zadnji uojskì u Belgijo djelat u miniero, de bi mogu nekaj ošparat in takuò pomagat’ fameji. Djelu jo globoko u jami zlo težko d jelo, de bi I«rej paršii do zaslužnega pensiona. S tjem, ki je ošparu, je ta doma kupu že nekèj zemje in usi so impciento čakali, de bo Cezar doslužii m paršii Hamu gioldit pension in buojše žiten je, a smart je prekrižala usò te ijepe «progete», iz adnegà groba se je trasferiu še itako mlad u drugega. Iz naših kraju je usò pouno mož in niladih puobu u Belgiji, dosti jih je n minierah. zaki tam se po deset ljetih Pride do pensiona, a rjedki so, ki Tlzdaržajo tarkaj časa u podzemju. Neketeri zbolejejo že po' nekaj ljetih to silikozo in težje muorajo predčar too iti u grob, drugi se nàrnejo invalidi, več ku kajšnega pa zasuje, žabi miniere u Belgiji .so zlo slabo siste-niirane. Spuommmo se ob tej okažioni tonjkegia Belligoja iz sosednje vasi Pedrože, ki se je smartno ponesrečit u mini eri in kulko j.h je zadnje čase tonarlo iz naših kraju zavoj bolje-zni, ki so si jih nakopali u ešteru par tardem djelu. Naše matere in žene so it neprestanem strahu za svoje ljudi, bi služijo u takuò težkih kondieionah u.sakdanj; kruh in kar pride u vas i-oticija, de je ta ali oni umar u estete, jih ni muoč konfortat. Domača tomja jih ne more ali nejče preživiti, odšli so u forešt -siv j et, od koder se dinjo ali ne bodo pouàrnili, tajšen je Peštin neštjetih naših montanarju. uòja ne manjka. Na zadnjem konseju so guarì!, de bo korlo postrojit tud zadnji tronk c jeste, ki peje n Maže-role, da- bi mogla biti tud ta visoko u hribih ležeča vas povezana s Ta-vorjano in Čedadom s korjero. Po-varh tega so sklenil napravit fonja-ture u vasi Mentina, Preštintu in Tojanu. Asfaltiral bojo tud tronk c jeste Ivrožada - Preštint in napejal elekrično luč tud u bork par Fornažu. Še dosti drugih reči so imjel za diskutirat na komunskem konseju. a so jih preložil na drugo zasedanje, ki bo parve dni novembra. Ob tisti okažjoni bojo diskutiral tud o «bilancio preventivo» za Ijeto 1962. F o j Pretekli tjedan so se zbral v Čam-peju vsi 50 ljetniki te vasi, de so skupaj «festegiali» pol stuoljetno ži-\c-nje. BluO jih je več kot dvajset mož in žena. Ob tej okažioni so napravil «gito» v Gra.dež in se ustavli še v Vidmu in Palmanovi. S sabo so imjel še harmonikarja, de jim je za-godu kajšno' vesjelo, ki je spominjala na mlade dni. Želimo jim tud mi, da bi praznoval v zadovoljstvu in ve-sojù še dosti rojstnih dni. Prostor na katerem stoji čebelnjak mora biti suh, ker bi mokri hlapi (vapore) napravili satje plesnivo, med voden in kisel, čebele pa bolne. Postavljen naj bo tudi daleč od voznih cest, šuma ljudi, živine, itd. Kadar je v kraju, kjer so postavljene čebele, paša prenehala, jih je dobro prepeljati v drug kraj, kjer je dosti cvetja. minuto: pri konju 10 do 14, pri kravi 12 do 18, pri psu 16 do 18, pri prašiču 15 do 20, pri ovci in kozi 20 do 25 in pri kokoših 8 do 28. Enakomerno dihanje, ki se giblje v teli mejah, je znak zdravja. KAKO ŽIVINA DIHA Zdravje živine ugotovimo tudi iz njenega pravilnega dihanja, ki ga presojamo iz po širjenju nosnic ali gibanju prsnega koša. Dihanje pa moramo opazovati in po njem presojati zdravje živali samo v času, ko živina miruje in ne prej kot pol ali eno uro po prestanem delu. Števili? izdihov znaša pri zdravih živalih na KORISTNI NASVETI Dober preparat za pranje las je mešanica rumenjaka in ruma. Lasje dobijo lesk so mehkejši in bolj čvrsti. Šampon pri takem pranju ni potreben. Prerezana limona bo ostala dalj ča-sa sveža, če jo na odrezanem mestu položimo na krožnik, ki smo ga polili s kisom. Če hočemo ugotoviti, ali je mleko razredčeno, utaknemo vanj pletilko. Če ostane na njej bela sled, pomeni, da mleko ni razredčeno in obratno, če na pletilki ne ostane nobena sled. Giornale autorizzato dal Tribunale di Udine con decreto n. 4 7 del 2 0. 7. 1950 Direzione — Redazione — Amministrazione UDINE - via Vittorio Veneto. 32- Tel. 33.40 Direttore resp. V. TF.DOLDI - Tip. Iucchì • Gorizia MATAJUR Portavoce degli Sloveni della provincia di Udine ixi f.vh;ki,i:i.i..i.vz.i PER LA R EiilOXE I sottoscritti consiglieri comunali, interpellano il Signor Sindaco di Taipana affinchè inviti il Consiglio Comunale ad esprimere il proprio voto favorevole per la rapida attuazione della Regione Friuli-Venezia Giulia a statuto speciale; e ciò per il fatto che l’art. 116 della Costituzione repubblicana sta-blisce, fra le altre regioni a statuto speciale, arche l’istiluzicr.t nella nostra regione dell’Ente in parola, istituzione resa quanto mai necessaria da ragioni economiche, etniche, sociali e umane e fortemente sentita e reclamata dalla stragrande maggioranza della popolazione del Comune. Il Governo avrebbe già dovuto far onore all’art. 116 della Costituzione repubblicana, e il non averlo latto — dopo 14 anni dalla sua entrata in vigore — costituisce una gravissima inadempienza constituzionale senza contare j danni che ne sono deriva-ti. *' Tale inadempienza costituzionale assume nei confronti della nostra regione — in cui più viva è la coscienza regionalistica perchè più pressanti sono i bisogjni che la determinano e la giustificano — particolare gravità oltrecchè suscitare e alimentare un senso di profondo disappunto e di mancanza di fiducia nei poteri centrali conservatori e fascisteggian-ti. Per il partito di maggioranza si trattava di un impegno che faceva parte del suo programma nazionale : «Ci proponiamo — sbraitavano i democristiani interessati — nel prossimo quinquennio (1958 - 1962 la graduale attuazione dell’ordinamento regionale a cominciare dalla regione Friuli-Venezia Giulia». Allora era segretario della d. c- l’on. Fanfani, buono anche lui nel saper destreggiarsi per conservare i posti di comando ... e la simpatia degli antiregionalisti: liberali, monarchici e missini in ispecie ! E qui da noi, in Friuli, con lo specchietto della regione, non si faceva forse bello, specie negli accaldati periodi elettorali, il sen. Tiziano Tessitori da un ben po’ anche ministro e che come tale, appunto, potrebbe avere voce abbondante in capitolo ? Non bisogna dimenticare che il Friuli è una tra le regioni più de- presse della penisola dove la classe dirigente si è sempre orientata e si orienta verso soluzioni del passato e. più che tutto verso quell’emigrazione che spopola paurosamente le località di montagna e, in minor misura, anche quelle preeolliuari e di pianura- li Friuli, e non è un mistero per nessuno, è la regione d’Italia dove pili abbondanti e pesanti sono i rapporti feudali : nella costituzione fondiaria, nei rapporti agrari, nella tradizione, e appunto per questo, vale a dire per la sua struttura, particolarmente arretrata, e per la situazione economica che si è venuta in modo preoccupante aggravando nel corso degli ultimi anni, è bene, anzi doveroso, che tutti i Consigli Comunali della Slavia Friulana esprimano con chiarezza e decisione, a nome della popolazione, al Governo il proprio risentimento per la mancata attuazione dell’Ente regione e nel contempo reclamino la sollecita istituzione senza la quale il Friuli non potrà dare inizio all'auspicata rinascita economica e sociale e togliersi così di dosso la pesante cappa di paurosa miseria e di serie preoccupazioni che presentemente l’opprime e l’affligge e che rischia di schiacciarlo. Riconoscimenti di uomini di cultura italiani -A la valle del Cornappo ed i suoi abitanti in un romanzo di Ippolito Nievo Molti conoscono le «Confessioni li un Italiano» scritte da Ippolito sievo, romanzo, considerato dai eri-ici dell’800, come il migliore dopo «Promessi Sposi» di A. Manzoni, da non a tutti è noto che egli scrisse ira gli altri anche il «Conte Pcco-aio». È un romanzo non molto far doso, ma interessante perchè lo sforilo su cui si snoda la vicenda del •emanzo, sono le prealpi Girdie che la Tarcento corrono verso Dividale, il poeta - scrittore visse parecchio ;empo nel Friuli, nel suo castello di Ilolloredo di Montalbano ed ebbe prindi modo di ammirare le bellezze die offre questa regione e di descriverle nel migliore dei modi in questo suo pur poco noto romanzo. La trama del romanzo che tratta le incende di una famiglia nobile di l'orlano, e di un’altra a lei collaterale, ma decaduta e diwenuta cotona della prima, non ci interessa qui, ma ci intvessano solo quei passi che, ad onta di quanti denigrano la nostra stirpe, sgorgano dalla penna dello scrittore, spontanei, pieni di gentilezza e nello stesso tempo come una conferma spassionata del confine degli Sloveni nel Friuli- Egli infatti incomincia: «Un bel paesino guarda nel mezzano Friuli lo sbocco di una di quelle terre che dividono il parlare italico dallo slavo ... » Questo paesino è Torlano, sopra Nimis, e lo scrittore approfitta per descriverci tutti i dintorni, le ridenti colline di Ramandolo, i monti sopra di esse, la valle del Torre con Krosis, la gjola del Cornappo e il paese di Monteaperta. Più avanti dice: « . • . e sotto il patrocinio del campanile si ricovera anche la canonica, la quale sembra invitare da lontano le mendicanti resiane che scedono in autunno con le gerle in spalla alla cerca annuale; povere, scalze, cappuccine, non votate alla povertà, ma contente di essa; che domandano un soldo per l’amore d: Dio, e anche negate, si accommia-tono con sublime saluto: lodato sia Gesù Cristo!» E parlandoci delle fatiche che compiono questi nostri montanari e montanare, prosegue: «... nè è raro nei giorni di mercato incontrarsi . . • in un carico di fieno che da lungo sembra avanzare, come un nu nuvolone sospinto dal vento tra la spaccatura della roccia ; e poi al farglisi più accosto si schermono (distinguono) due gambe nerborute alternarsi misuratamente sotto la vasta mole, finché, quando ti premi nella rupe a dargli il passo, ne scappa fuori un saluto di voce soave e femmina, e tra l’erba odorosa e cadente d’ogni lato riposi collo sguardo negli occhi umidi cerulei d’una fanciulla di Schiavonia». In altri passi lo scrittore ripete ancora che Torlano segna il confine tra Slavi e Italiani, e d'altrove, un personaggio del romanzo chiede alla protagonista, Maria, di ballare la «Schiava». Ippolito Nievo è forse l’unico scrittore italiano che abbia posto come scenario di un romanzo questa zona, ed è altresì l’unico che abbia parlato degli Sloveni del Friuli. E perciò è doveroso che i nostri Sloveni sappiano di essere stati oltrecchè oggetto di studio di molti linguisti, anche argomento del romanzo di un celebre scrittore romantico italiano che, senza sentimento di parte, ha riconosciuto fin dove arriva l’idioma italico, o dove comincia la stirpe laboriosa e paziente deg|li Sloveni. La Slavia Friulana non è una regione isolata ma, come si sa, è un prolungamento della Slovenija da, una parte e della Carinzia slovena dall’altra. Perciò la Slavia Friulana a nord, non è limitata dai monti delle Alpi Giulie, ma continua la sua lingua anche al di là, mettendosi in comunicazione con la Val Canale ove altra gente parla ancora sloveno. Perciò dietro la catena dei Musi vi è Resia slovena, dietro il Canin ed il Montasio, la Val Dogna ove ancora alcuni parlano sloveno, e dietro an- PERS IN AGONIA: le poche case che conta questo villaggio sperduto tra le falde del Quarnam stanno crollando, Ivi sta cessando la mia;: i vecchi muoiono, i giovani, friggono in cerca del tozzo di pane . . . .: Alcuni documenti che attestano l’autonomia della Slovenia Friulana sotto la Repubblica di Venezia Gli Sloveni della Slavia Friulana si reggevano un tempo con proprie leggi amministrative, economiche, politiche e giudiziarie. Avevano un governo democratico con proprio Parlamento, coi loro Sindacò II Parlamento della Slavia Friulana (allora chiamato Arrengo) si riuniva una o più volte all’anno, secondo i bisogni. I Sindaci erano eletti dai capi famiglia che componevano le Vicinie (comuni), e questa si raccoglieva in ogni paese, in piazza sotto il tiglio, attorno ad una tavola di pietra. Aggregati alla vecchia repubblica di Venezia nel 1421, la Serenissima confermò agli Sloveni delle nostre valli privilegi e diritti antichi non solo, ma ne aggiunse di nuovi, assicurandosi così la loro fedeltà- Ciò è attestato da documenti irrefragabili, pubblicati dall’avvocato Carlo Podrecca, nella sua «Slavia I-taiiana». La lettera ducale del 16 luglio 1455 conferma agli Sloveni del Friuli lo esonero dai contributi in legname e di cpielli per le navi. Dal Consiglio dei Dieci, 17 maggio 1532 fu comandato al Provveditore di Cividale del Frinii di «non permettere che gli nomini della villa di Landra vengano astretti ad alcuna fazione contro la forma dei loro privilegi». Le lettere ducali del 31. 8, 1550,-10. 3. 1559, 12. 9. 1559 imponevano-ai luogotenenti della Patria del Friuli : «NON ASTRINGERE GLI ABITATORI DELLE CONVALLI A GRAVARZE E DI OSSERVARE LE LORO SOLITE ED ANTICHE IMMUNITÀ’». Il decreto del 30. 9. 1622 al Provveditore di Cividale, «fa pubblicamente intendere come gli abitanti delle Convalli di Antro e Merso* vengono conservati esenti da ogni ciazio». Il decreto del 13. 9. 1660 dice: «CHE SIANO MANTENUTI I PRIVILEGI INFINITE VOLTE CONFERMATI DAL SENATO». Si potrebbe continuare nell’elenco, ma basta citare la «Terminazione» del 2. 4. 1788, approvata dal Senato-il 12. 6- 1788 «LA SLAVONIA, CO ME NAZIONE DIVERSA È SEPARATA DAL FRIULI, E SI GOVERNA DA SÈI». E ciò non è altro che una conferma di quanto era stato stabilito già il 12 dicembre 1658 in cui la Serenissima separava questo territorio «NON SOLO DAL TERRITORIO DI CIVIDALE, MA DALLA PATRIA ANCORA». APPARECCHI PESATORI A TIMBRO AUTOMATICI ED ELETTRO - OTTICI Premiata ed autorizzata fabbrica bilance - pesi e misure ERMINIO MISSIO UDINE Piazza Garibaldi, 4 - Telefono 36.75 cera i paesi dietro Pontebba che parlano per la maggior parte sioveno e sono S. Leopoldo, Ulwe, Lusnizza, Ovčja ves, Žabnice. Ricordiamo, al proposito, che l’aria d’estensione slovena un tempo era ancora più vasta e comprendeva paesi che oggi ormai sono italianizzati, ma che alcuni di essi portano ancora la radice slovena. Eccoli: Studerà Alta, e Bassa-, (frazioni di Pontebba), Micigoj, Dogna, Vipaeco, Codroinaz, Potocoo, Racco-lana. Rannis, (borgata sopra Chiù saforte—Skluse) Potok di Sci use, Belepeit, Poliza, Resiutta- SI) PER MATIC di CANZUNI & BERTOLLI Applicazioni oleodinamiche di precisione Costruzione riproduttori e macchine speciali LONATE POZZOLO - via Muntesanto 4 (Varese)