ObzorZdrN 1996; 30: 7-11
7
NEKAJ MISLI O PROBLEMIH EVTANAZIJE*
SOME REFLECTIONS UPON THE PROBLEMS CONCERNING EUTHANASA
Marko Bošnjak UDK7UDC 614.83
DESKRIPTORJI: evtanazija
Izvleček-Članekpredstavlja pojem evtanazije in kratekpregled stališč do nje danes in skozi zgodovino. Dodatno so predstavljeni kazenskopravni problemi v zvezi z evtanazijo, razlike glede na druge ohlike kaznivih dejanj ter načini njenega ohravnavanaa v svetu in v slovenski zakonodaji.
DESCRIPTOR:: euthanasia
Abstract - The article deals wirh the concept oj euthanasia and presents a short survey oj attitudes towards it throughout history. Criminal and legal prohlems concerning euthanasia and the differences regarding other criminal acts are descrihed and attitudes towards it in different legal systems in comparison with the Slovene legal system presented.
Pojem evtanazije
Sama beseda evtanazija je grškega izvora in v dobesednem prevodu pomeni lahko oziroma dobro smrt (eu - dobro, thanatos - smrt). V resnici gre za olajšanje trpljenja ali smrtnega boja umirajočega ali neozdravljivo bolnega na tak način, da umirajoči oziroma neozdravljivo bolni umre. To olajšanje trpljenja ali smrtnega bojaje mogoče doseči tako, da bodisi nekaj storimo ali pa opustimo. Pri storitvi gre lahko za aktiven odvzem življenja ali pa za pomoč umirajočemu ali neozdravljivo bolnemu, tako da si ta sam vzame življenje - v tem primeru gre za tako imenovano pomoč pri samomoru, kjer gre najpogosteje za podajanje smrtonosnega sredstva umirajočemu ali neozdravljivo bolnemu, s katerim si ta potem sam vzame življenje. Pri evtanaziji z opustitvijo pa gre za odtegnitev sredstev ali postopkov, ki bi umirajočemu ali neozdravljivo bolnemu utegnila podaljšati živIjenje1.
Izraz evtanazija je prvi uporabil lord Francis Bacon teta 1620 v svojem delu Novum organum2.
Področja, na katerih prihaja do vprašanj v zvezi z evtanazijo
Glede evtanazije bi omenil tri področja, na katerih prihaja do vprašanj v zvezi z njo, in sicer splošno etično, strokovno etično, ter kazenskopravno.
S splošno etičnim področjem označujem vsa razpravljanja in opredeljevanja v javnosti o dopustnosti oziroma nedopustnosti evtanazije. Evtanazija je gotovo dejanje, ki zaradi svojega močnega etičnega naboja zadeva celotno družbeno skupnost.
S stališča poklicne etike se z vprašanji v zvezi z evtanazijo najpogosteje srečujejo zdravstveni delavci, prav tako pa so vprašanja in primeri, na katerih se s temi vprašanji srečujejo, najbolj živi in najbolj večplastni3. Zdravstveni delavec je namreč najpogosteje tisti, ki se mora odločiti, do kod in s kakšnimi sredstvi skušati podaljševati človekovo življenje. Tako se mora na primer odločiti, ali naj bolniku predpiše sredstvo za lajšanje bolečin, ki dodatno okvarja njegovo zdravje in mu tako približuje smrt, ali naj izvede določen poseg, pri katerem obstaja velika verjetnost bolnikove smrti4• Nekatera od ravnanj s tem v zvezi so tako sporna, da jih, čeprav ne ustrezajo definicijskemu opisu evtanazije, imenujejo prikrita evtanazija5.
Marko Bošnjak, študent 4. letnika Pravne fakultete v Ljubljan.. * Seminarska naloga pod mentorstvom prof. dr. Alenke Šelih.
1   Podrobneee glede definicjje in vrsl evlanazije glej Šeparovič.
2  Tako Medicinska enciklopedija in J. Milčinsk., L. Milčinski pa pripisuje prvo uporabo izraza evtanazija v sodobnem pomenu Angležu S. D. Wil1iamsu.
3  Na to kaže ludi medicinska literatura, ki se po mojem mnenju tega področja pogosto loteva bolj pretanjeno in občutljivo ter bolj poglobjjeno kot (kazensko) pravna.
4  V medicinski literaturi se zato govori o »evtanaziji in drugih odločttvah, ki zadevajo konec življenja (MDEL)« - glej van der Maas et alteri.
5  Npr. litn. kordotomija, ki zmanjšuee bolečine pri raku, vendar pa je smrtnost pri njej 25%.
8
ObzorZdrN 1996; 30
S stališča kazenskega prava se je potrebno vprašati, ali je dejanje evtanazije tako zavrženo in ga tudi ni mogoče preprečevati drugače, da je zato potrebna kazenskopravna intervencija. Zaradi specifičnega stališča družbe in storilca do dejanja evtanazije se zastavlja tudi vprašanee sankcije, če se seveda odločimo, daje kazenskopravna intervencija potrebn..
Kratek pregled stališč do evtanazije
Izoblikovani sta dve skupini stališč do evtanazije: prva, ki evtanazijo v kakršnikoli obliki absolutno odklana,, in druga, ki evtanazijo ob določenih pogojih, bolj ali manj restriktivnih, v takšni ali drugačni obliki dopušč.. Moj namen ni podrobno predstavljanje posameznih stališč iz obeh skupin, še manj pa opredeljevanee ali polemika6. V tej točki želim podaii le splošen pregled in temelj stališč obeh skupin.
Skupina stališč, ki evtanazijo zagovarja, izhaja predvsem iz dveh pravic, in sicer pravice do odločitve za smrt ter pravice do človeka vrednega življenja.
Pravica do odločitve za smrt pomen,, da se ima posameznik pravico odločiti, vkolikor poseduee svobodno voljo, da konča svoje življenje. Kdorkoii mu po izvršitvi te njegove pravice pomaga, ne more biti podvržen sankcioniranju s strani države.
Pravica do človeka vrednega življenaa pridaja golemu dejstvu življenaa atribute, ki naredjjo življenee vredno človeka•. Kadar ti atribuii niso prisotni in se ne zdi verjetno, da bi se v nadaljneem toku življenaa pojavili, je bolje, da človek življenje, ki poteka v nehumanih razmerah, konča. Vsakdo, ki pri končanuu takšnega življenaa sodeluje, stori humano, ne pa moralno zavrženo dejanje.
Pri izvrševanuu teh pravic se zoper možne zlorabe pojavljajo takšne in drugačne kavtele, ki pomenijo glede izvršttve evtanazije večje ali manjše restrikcije8.
Absolutni nasprotniki evtanazije izhajajo pri utemeljitvi svojega stališča tako iz racionalnih kot iz iracionalnih argumentov (pri tem izraza iracionalno ne uporabljam v slabšalnem pomenu..
Racionalno utemeljeni ugovoii opozarjajo na težave pri uresničevanju pravice do odločitve za smrt in pravice do človeka vrednega življenaa zaradi nujnih
nepopolnosti človeškega bitja. J. Milčinski našteva predvsem naslednee težave: možnott zmotne ocene bolnikovega stanja, dejstvo, da njegove želje ali zahteve ni mogoče upoštevati, ker je bolnik pod trenutnim vplivom nevzdržnhh bolečin9 ali pa daje zaradi splošne prizadetosti organizma zmanjšana njegova opravilna sposobnost, ter dejstvo, da pravic do odločitve ni mogoče prenesii na sorodnike, ki so tako ali drugače čustveno prizadeti, lahko pa imajo celo materialne interese.
Iracionalno utemeljeni ugovori človeku odrekajo pravico do odločitve za smrt. Tako stališče ima podporo tudi pri večini verskih skupnosti, tako zahodnih kot vzhodnih. Poudarjajo, da človek ne mara razumeii in sprejeii trpljenja ter zato beži pred njim v smrt10.
Obstoj stališč O evtanaziji V zgodovini
V vsakem od zgodovinskih obdobjj lahko opazimo hkraten obstoj obeh skupin stališč do evtanazije. V tej točki podajam najprej pregled stališč nekaterih znanih osebnosti, ki za gotovo v določeni meri tudi od-slikavajo mnenja svojega časa".
Platon v svoji Državi zagovarja opustttev zdravljenja pri osebah, ki so neozdravljivo bolne. Nasprotno njegov sodobnik Hipokrat v svoji prisegi zagotavlja, da ne bo nikoli nikomu,, tudi ko bi ga prosi,, zapisal smrtonosne snovi ali ga napeljal na tako misel. Smrt kot izhod iz muk zagovarja tudi Cicero.
Srednji vek je čas prevlade Cerkve, ki ostro nasprotuje evtanaziji12. Sveti Avgušiin piše, da nihče nima pravice, da bi se ubil zato, da bi se izognll trpljenu..
Novi vek prinese razmah zagovornikov evtanazije. Luther v nasprojju z dotedaniim cerkvenim pojmovanjem trdi, daje obstoj idiotov v nasprojju z naravo in jih bog ni želel". Zagovorniki evtanazije so bili tudi Thomas More, lord Francis Bacon, Montesquieu, Voltarre in Mirabeau. O Pasteujju je izpričana zgodba, daje pomagll bolnikom z znaki razvite stekline, da so umrli brez bolečin. Pri Shakespearju pa v Hamletovem monolog,, v katerem se sprašuje o biti ali ne biti, najdemo poglobljeno racionalno spraševanee o smiselnosti življenaa v trpljenju.
Obširno o stališčih in njihovih utemeljitvah glej Rachels.
Rachess podaja nazorno disjunkcjjo med pojmoma živeti in biti živ.
Te restrikcjje so razvidne skozi medicinskoetično in kazenskopravno obravnavanje evtanazije - glede slednjega glej ustrezno točko sestavka.
Morda je na tem mestu zanimiv podatek, da ne obstaja močna korelacija med objektivnim trpljenjem in željo po smrti. Po določenih izračunih
naj bi bil delež samomorilcev v celotni populaciji večji kot med bolniki z rakom - povzeto po Medicinski enciklopedi.i.
Daisaku Ikeda, znani pisec budističnih filozofskih del, v svojem razgovoru z znanim zgodovinarjem Arnoldom J. Toynbeeeem pravi, da se zaradi
tega pri odločanju o življenju in smrti ne moremo zanesti na človekov intelek,, umovanje in čustvovanje, saj je njihova naloga le omogočiti, da
se življenska sila lahko razodene v vzvišenejših oblikah. O koncu življenja sme odločaii le življenska sila sama - povzeto po L. Milčinskem.
Podrobneee o stališčih skozi zgodovinska obdobja glej J. Milčinski in Medicinska enciklopedija.
Zgled za to ji daje sam Kristus, ki zavrne vino, pomešano z miro, ki mu ga ponudijo rimski vojak..
Tu naj opozorim na razširjen problem obravnavanja prizadeiih v družbi. Nekatere kulture so jih preganjale, nekatere ignorirale, nekatere pa kot
škodljive uničevale. Šele v sedemnajstem stoletju so nastale prve inštitucjje z nalogo, da skrbijo za prizadete, šele v devetnajstem pa so prvi
začetki vzgoje in izobraževanja prizadetih.
tU

Bošnjak M. Nekaj misIi o problemhh evtanazije
9
Evtanazijo kot konec človeka nevrednega življenaa so poznala - do določene mere pa poznajo tudi še danes - mnoga Ijudstva. Izpričan je običaj primitivnhh Bretoncev, ki so s »posvečeiim kladivom« razbili lobanjo umirajočim, ki so predolgo umirali. Polinezijska plemena so poznala običaj ubijanja nemočnhh starcev•4. Mnoga Ijudstva poznajo izpostavljanje prizadetih otrok. Posebej krut se zdi tibetanski običaj potapljanja novorojenčka v ledenomrzlo vodo, pri katerem pomrejo vsi slabotnejši otroci - preživjjo le tisti, za katere se izkaže, da so sposobn,, da preživijo v trdih življenjskih razmerah Himalaje.
Še kratek ekskurz za Ijubitelje zgodovinskopravne šole. Po mnenju Forqueaa naj bi individualistični latinski (romanski) duh odklanall evtanazijo, saj Ijubi življenje in se bojuje zanj do zadnjega diha. Med germanskimi narodi naj ne bi bilo opaziti tako izrazitega odklanaanja evtanazije15. Za južne Slovane Šeparovéč ugotavlj,, da kljub temu, da vse pri njih zastopane verske skupnosti evtanazijo odklanaajo, ne odklanaajo evtanazije, temveč da v ta namen uporabljajo razne metode.
Do prvih izglasovanj uzakonitve evtanazije je prišlo leta 1906 v ameriških zveznih državah Ohiu in lowi, vendar ju je kasneje kongres v Washingtonu odklonil. V Evropi je do prve uzakonitve (oziroma bolje dekriminacije) evtanazije prišlo leta 1922 v ruskem kazenskem zakoniku, ki je določa,, da ni mogoče kaznovati tistega, ki je usmrtll koga na njegovo prošnjo iz motivov sočutja in usmiljenja. Ta ekscepcija pa je bila že čez pet mesecev ukinjen.. Svoj veliki trenutek, s tem pa tudi strahotno zlorabo, je legalizacija evtanazije doživeaa v času nacisiične Nemčij.. Na podlagi že na prvi pogled sporne teorije o dovoljenosti uničevanaa življenaa nevrednega življenja66 je bil v trideseiih letih sprejet Zakon o preprečevanuu dedno bolnega potomstva, leta 1939 pa se je na njegovi podlagi začel izvrševaii tako imenovani evtanazijski program, ki se je leta 1941 zaradi pritiskov javnosti in cerkvenhh krogov ustavil. Na niirn-berškem procesu so število Ijudi, ki naj bi jih v tem programu usmrtili, oceniii na 275 0007•. Nihče, ki se
danes zavzema za dekriminacijo evtanazije, ne sme obiti te zgodovinske izkušnje.
Kazenskopravni problemi v zvezi z evtanazijo
Kljub temu, da strokovno etični vidiki evtanazije po svoji zapletenosti in množičnosti primerov18 gotovo presegaoo kazenskopravne vidike, je le potrebno ugotoviti, na kašen način naj se kazensko pravo odzove na primere evtanazije.
Evtanazija kot kaznivo dejanje je atipična glede na siceršnje oblike kaznivih dejanj. Od siceršniih oblik se razlikuee predvsem po motivu, odnosu žrtve in storilca do dejanja, stopnji protipravnosti dejanja in vrednotenju dejanja s strani družbene skupnosti.
Odvzem življena,, ki ga kazenski zakoniki obravnavajo kot dejanje umora, je dejanje, ki je ponavadi storjeno iz nadvse zavržnih nagibov, na primer sovraštva, koristoljubja, maščevalnosti, Ijubosumja, gole okrutnosti ipd. Dejanje evtanazije pa je ponavad919 storjeno iz usmiljenaa in sočutja, ki sta nedvomno plemenita nagiba.
Pokončanje življena,, zaradi katerega pride do kazenskopravne intervencije, je praviloma v nasprojju z voljo žrtve. Evtanazijo pa navadno20 opravijo na izrecno zahtevo žrtve. Kaznovanje storilca bi bilo torej v nasprojju s splošnim pravnim načelom »volenii non fit iniuria«. Vendar v splošnem v kazenskem pravu velja, da oškodovančeva privolitev ne izključuee obstoja kazniveaa dejanja.
Dejanje evtanazije se delno razlikuee od drugih kaznivih dejanj tudi po odnosu storilca do dejanja. Čeprav že sama storitev kateregakoli kazniveaa dejanja govori za to, da njegov storilec ni bil absolutno prepričan v nevrednott svojega ravnana,, pa je za evtanazijo tipično, daje storilec prepričan21 v visoko moralno vrednott svojega dejanja. Prav tako pa je storilec evtanazije v mnogih primeiih vsaj povprečna in urejena osebnost, ki verjetno (v kolikor ne gre za zdravnika) dejanja evtanazije ne bo nikoli več po-
To je ponoven primer odstranjevanja iz družbe tistih, ki zanjo niso več koristn.. Takšna praksa učinkovtto izginja šele z afirmacijo socialne države.
Res sta v zakonodajnih iniciativah v prejšnjem in tem stoletju (ki pa so bije neuspešn)) prednjačili Velika Britanija in Nemčija, do prve
obširnejee prakse in tudi velikanske zJorabe evtanazijskega programa je prišlo v Nemčiji, danes pa z delno dekriminacijo evtanazije prednjači
Nizozemska.
Nastala je v dvajseiih letih tega stoletja, njena avtorja pa sta pravnik Binding in psihiater Hoche. Zanimivo je, daje že naslednje leto po njenem
nastanku proti njej daljnovidno zelo ostro nastopll slovenski psihiater Šerko.
Glavni izvajalec programa, zdravnik Brandt, je samo število duševnih bolnikov ocenil na 60 000.
Po široki študiji, ki so jo opraviii na Nizozemskem, kljub pogojni dekriminaciji evtanazjje druge odločitve, ki zadevajo končanje življenja
(MDEL) po številu devetnajstkrat presegajo odJočitve za evtanazijo.
Ni pa to absolutno pravilo. V določenih primerih so svojci materialno zainteresirani za opravo evtanazije npr. zaradi dedovanaa ali znebitve
visokih stroškov zdravljenaa bolnika (zato se poudarja, daje legalizacija evtanazije dopustna le v državah, v katerih so vsi prebivalci vključeni
v sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja). Ob legalizaciji evtanazije je moč pričakovaii tudi nastanek klinik, kjer bo opravljanee
evtanazije pridobitna dejavnos..
Vendar je pri umirajočemu oziroma neozdravljivo bolnemu zaradi slabega zdravstvenega stanja ali zaradi trpljenja pogosto podan defekt volje,
tako da se izražanje volje prenese na njegove svojce.
Čeprav seveda na eni strani poznamo tudi evtanazije iz koristojjubja, na drugi strani pa tudi druga dejanja, kjer je storilec prepričan v visoko
moralno vrednost svojega dejanja npr. politični delikti, atentati iz fanatizma, dejanja zaradi ugovora vesti ipd.
10
9
2(1
10
Obzor Zdr N 1996; 30
novila. Zato se postavlja vprašanje primernosti izreka katerekoli kazenske sankcije takšnemu storilcu.
Posledica evtanazije je prenehanje življenja. Vendar preneha življenje zato, da bi umirajočemu ali neozdravljivo bolnemu skrajšali trpljenje ali smrtni boj. Z evtanazijo je res prizadejano zlo, a potrebno se je vprašati, v kolikšni meri, če sploh, je presegalo zlo, ki je grozilo22. Lahko pa se vprašamo tudi drugače: resda posledica evtanazije je končanje življenja; a kakšno vrednost, če sploh kakšno, je imelo takšno življenje? Glede na pravkar povedano se lahko vprašamo o stopnji formalne in materialne protipravnosti evtanazije.
Večino drugih kaznivih dejanj družba vrednoti bolj ali manj negativno. O evtanaziji so mnenja v družbi bolj deljena. Nanje vpliva tudi konkretni dejanski stan, s katerim se v posameznem primeru srečujejo. Vprašanje je, koliko je mogoče v sodobni državi, ki dopušča vrednostni pluralizem, inkriminirati dejanje, glede katerega so mnenja tako deljena. Ravno zato, ker ne žanjejo več enotne obsodbe javnosti, so nekatera nekoč kazniva dejanja zoper moralo (na primer homoseksualnos,, pornografija, prostitucija) izpuščena iz kazenskih zakonikov mnogih držav.
Seveda pa vse navedene razlike med evtanazijo in drugimi kaznivimi dejanji ne morejo enoznačno govoriti zanjeno dekriminacijo. Možno jimje ugovarjati s stališči, daje življenje absolutna vrednota, ne glede na to, koliko je za njegovega posameznega »nosilca« vredno, da je kljub vrednostni razvodenitvi (ali pa prav zaradi nje) kazenska intervencija potrebna in da je zločin potrebno kaznovati, ne glede na to, kakšenje motiv in siceršnje življenje njegovega storilca. Navedene razlike »zgolj« silijo zakonodajalca in sodnika, naj podrobno razmislita o ustreznem načinu obravnavanja evtanazije v kazenskem pravu.
Obravnavanee evtanazije v kazenskem pravD
Dejanje evtanazije se primerjalnopravno gledano pretežno obravnava na naslednje načine:
- evtanazija se obravnava kakor vsak drug odvzem življenja, motiv pri dejanju pa je lahko zgolj olajševalna okoliščina pri odmeri kazni v skladu s splošnim delom kazenskega zakonika,
-  zaradi specifičnega motiva se dejanje evtanazije obravnava kot posebno priviligirano kaznivo dejanje,
-  evtanazija ni kazniva, v kolikor se opravi pod določenimi pogoji23.
Zanimiv je razvoj obravnavanja evtanazije na Nizozemskem, kjer je evtanazija kaznivo dejanje in se, kadar je izvršena v obliki odvzema življenja kaznuje z zaporno kaznijo do dvanajst let, v obliki pomoči pri samomoru pa z zaporno kaznijo do treh let. Vendar pa je sodna oblast v osemdesetih letih skozi judikate izoblikovala stališče, da dejanje evtanazije ni kaznivo, kadar je zdravnik ravnal pod vplivom nuje oziroma sile24 in tako ravnal protizakonito, da bi dosegel večjo korist (pri tem se je Vrhovno sodišče Nizozemske naslonilo na ustrezno določbo nizozemskega kazenskega zakonika). Za uspešno obrambo z ugovorom nuje oziroma sile morajo biti podane naslednje predpostavke:
-  evtanazija mora biti opravljena na zahtevo, ki jo popolnoma svobodno in prostovoljno poda bolnik sam;
-  bolnikova zahteva mora biti dobro premišljena, dlje trajajoča in vztrajna;
-  bolnikovo (ne nujno fizično) trpljenje mora biti takšno, da ga ni moč prenašati, prav tako pa ni možnosti za izboljšanje zdravstvenega stanja;
-  evtanazija mora biti zadnje sredstvo, potem ko so bile pretehtane vse ostale možnosti za izboljšanje bolnikovega zdravstvenega stanja;
-  evtanazijo opravi zdravnik in
-  zdravnik se pred tem posvetuje z drugim neodvisnim zdravnikom, ki ima izkušnje na področju evtanazije.
S takšno de facto dekriminacijsko politiko do evtanazije je Nizozemska evtanazijo vpeljala v vsakdanjo zdravniško prakso25. Zaradi podrobno izdelanega in restriktivnega sistema kavtel ter izvajanja v stabilnih družbenih razmerah je nizozemski model vreden posebne pozornosti2•.
Evtanazija in slovensko kazensko pravo
Slovensko kazensko pravo tudi po sprejemu novega Kazenskega zakonika (Ur. 1. RS št. 63/94, v nadaljevanju KZ) ohranja kaznivost evtanazije v obliki storitve.
Takšen pog1ed skuša prikazaii primer evtanazije kot primer skrajne sile.
Po starih podatkih iz leta 1961. ki so mi bili na voljo, sta zgolj kazenska zakonika Peruja in Urugvaja dekriminirala evtanazijo, perujski celo zgolj
v obliki pomoči pri samomoru. V zadjih letih sta v ameriških zveznih državah Washingtonu in Kaliforniji za las propadii (obe s 46 % glasov)
referendumski iniciativi za dekriminacijo evtanazije.
Prevod nizozemskega izraza noodtoestand najbrž ni ustrezen. Keown ga prevaja kot necesstty oziroma emergency. Gre najbrž za inštitu,,
podoben našemu inštitutu skrajne sile (s tem v zvezi opozarjam na podobnott z razpravljanim pod točko 5 v zvezi s skrajno silo).
Evtanazija kot odvzem živ1jenja se kot vzrok smrti pojavlja v 2,6 % smrtnih primerov, pomoč pri samomoru v 0,3 % smrtnih primerov, vse
zdravniške odločttve, ki zadevajo konec življenja, pa predstavljajo 38 % vseh smrtnih primerov in 54 % vseh »neakutnih« smrtnih primerov -
podrobneee g1ej van der Maas et alteri.
To dokazuje tudi ve1iko število enot medicinske in pravne 1iterature, ki se tičejo evtanazije na Nizozemskem.


Bošnjak M. Nekaj misli o prob1emih evtanazije
11
Kdor umirajočemu ali neozdravljivo bolnemu vzame življenje, se kakor vsak drug storilec kaznivega dejanja umora kaznuje z zaporom najmanj petih let (1. odstavek 127. člena KZ). Le če je to dejanje storjeno v posebno olajševalnih okoliščinah, se storilec kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let (3. odstavek 127. člena KZ). Sodišče mora v konkretnem primeru ugotoviti, ali so te posebno olajševalne okoliščine podane. Pri tem mu je v pomoč določba 41. člena KZ, ki olajševalne okoliščine primeroma našteva. Evtanazija kot odvzem življenja je torej po slovenskem kazenskem pravu privilegirana oblika kaznivega dejanja umora, kolikor so pri njej glede na siceršnji odvzem življenja podane posebno olajševalne okoliščine.
Kdor umirajočemu ali neozdravljivo bolnemu pomaga pri samomoru in ta stori samomor, se kakor vsak pomagač pri samomoru kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let (1. odstavek 131 člena KZ). Podobno kot pri odvzemu življenja se, kolikor so podane posebno olajševalne okoliščine, storilec kaznuje mileje in sicer z zaporom do treh let (S. odstavek 131. člena KZ)27. O tem, ali so podane posebno olajševalne okoliščine, enako kot pri odvzemu življenja odloča sodišče, pri tem pa si pomaga z že omenjeno določbo 41. člena KZ.
Evtanazija v obliki opustitve je mnogo redkeje kot evtanazija v obliki storitve predmet kazenskega pregona. Težko jo je namreč podvreči kaznivima dejanjema opustitve pomoči oziroma opustitve zdravstvene pomoči.
Kaznivo dejanje opustitve pomoči (140. člen KZ) kot znak kaznivega dejanja določa tudi neposredno smrtno nevarnost žrtve. Takšna akutna nevarnost pa je v okoliščinah, v katerih pride do evtanazije, redka.
Kaznivo dejanje opustitve zdravstvene pomoči, ki je lex specialis glede na kaznivo dejanje opustitve pomoči28, sicer določa kot znak kaznivega dejanja le nevarnost za življenje, ne pa tudi neposredne (akutne) smrtne nevarnosti29. Vendar pa mora biti opustitev v nasprotju s poklicno dolžnostjo zdravstvenega delavca. Ali gre pri opustitvi za ravnanje, ki je v nasprotju s poklicno dolžnostjo zdravstvenega delavca, pa lahko odgovori le poklicna etika posameznega profila zdravstvenega delavca, ki pa glede obsojanja posameznih dejanj in opustitev, katerega je olajšanje trpljenja ali smrtnega boja umirajočega ali neozdravljivo bolnega, ni enoznačna.
Upoštevajoč splošni del KZ ni izključeno, da bi se obdolženec dejanja evtanazije v svojem zagovoru skliceval na skrajno silo ali vsaj na prekoračeno
skrajno silo in tako skušal izključiti protipravnost svojega dejanja (pri tem opozarjam na nizozemsko sodno prakso, ki je podoben zagovor v določenih primerih sprejela). Od sodišča bo odvisno, kako bo vrednotilo človeško življenje v primerjavi s trpljenjem oziroma smrtnim bojem in tako sprejelo oziroma ne sprejelo takšen zagovor.
Za konec
Stališča o dopustnosti oziroma nedopustnosti evtanazije opredeljujejo njeno obravnavanje v javnosti, etiki posameznih poklicev in ne nazadnje tudi v kazenskem pravu. Vrednotenje evtanazije pa prej ali slej temelji na razumevanju življenja in njegovega smisla, sicer ga ne moremo obravnavati resno.
Ko stojimo pred vprašanjem življenja in njegovega smisla, je bolj kot preuranjena enoznačnost in zaverovanost v edino pravilnost lastnega mišljenja na mestu ponižnost pred veličino tega vprašanja in tiho premišljevanje o njem. Kdo more reči, da mu je znana skrivnost čudeža življenja in hkrati zagovarjati evta-nazijo v splošnem ali pa ostro obstojati tistega, kije iz najplemenitejših nagibov pomagal drugemu končati muke, ki jih nihče od nas ni izkusil?
Šele ko bo v zavest človeštva kot celote prodrlo razumevanje ustroja bivajočega in s tem tudi smisla življenja, bo obravnavanje evtanazije lahko zares pravično.
Literatura
1.   Annas GJ. Death by Prescription - The Oregon Iniciative, The New England Journal of Medicine, volume 331, 1994.
2.  Bavcon L, Šelih A. Kazensko pravo (splošni del). ČZ Uradni list, 1987.
3.  Kazenski zakonik Republike Slovenije. Ur. I. šl. 63/94.
4.  Keown 1. The Law and Practice of Euthanasia in The Netherland.. The Law Quarterly Review, volume, 1992: 108.
5.  Lauter H, Meyer JE. Entkriminalisierung der Sterbehilfe? Monatssehrift fuer Kriminologie und Strafrechtsreform, 1988: 6.
6.  Medicinska eneiklopedija, zvezek 4. Zagreb: Leksikografski zavod FNRJ, 1961.
7.  Milčinski J. Medicinska etika in deontologi ja (razprave in članki). Ljubljana: DDU Univerzum, 1982.
8.  Milčinski L. Evtanazija in »evtanazija«. V: Raehels 1: Praviea do smrti (evtanazija in morala.. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1987.
9.  Montanaii Z. English for speeial education. Zagreb 1983.
10.  Raehels J. Praviea do smrti (evtanazija in morala). Ljubljana: Cankarieva založba, 1987.
11.   Šeparovič Z. Evtanazija in sorodna ravnanja, v Kriminologija za pravnike (izbor člankov.. ČZ Uradni list, 1990.
12.   Van der Maas PJ, van Delden JJM, Pijnenbogg L, Looman CWN. Euthanasia and other medical deeisions concerning the end of life. London: Lance,, vol. 338, 1991.
27  Morda velja omeniti, da se lahko evtanazjjo v obliki pomoči pri samomoru, v kolikor pri tem niso podane posebno olajševalne okoliščine, obravnava tudi kot katero izmed kvalificiranih oblik kaznivega dejanja pomoči pri samomoru, če se dejanje stori proti mladoletni osebi ali osebi, ki ni mogla razumeii pomena svojega dejanja ali imeti v oblasti svojega ravnanja ali pa je bila ta njena sposobnott bistveno zmanjšana (2. in 3. odstavek 131. člena KZ).
28  Storilee kaznivega dejanja opustitve pomoči je lahko vsakdo, storilee kaznivega dejanja opustitve zdravstvene pomoči pa le zdravnik ali drug zdravstveni delavec.
29  V tem se novi KZ razlikuje od prejšnjeg,, saj je prejšnji kot znak kaznivega dejanja določal neposredno smrtno nevarnost.