Z leseno nogo
(Zapisal L. Černej.)
(QLlejte siromaka: v osemnajstem letu je, pa ima le jedno pravo, a jedno j^H leseno  nogo !   Kaj  se  mu je neki  zgodilo ?  Ali je  že od malih nog '*tW siromašen, ali se je pozneje ponesrečil? — Poslušajtc, otroci, hočem vam povedati vse, kakor je bilo v resnici.
Stepan — imenujmo ga tako — je sin ubogih starišev. Oče je drvar. Navadno je z doma, da preživi sebe in svojo mnogoštevilno obitelj. Mati skrbi doma. Kuha otrokom in hodi po dninah, da zasluži kak vinarček.
Mlajše otroke je jemala navadno s seboj, a starejše je pošiljala v šolo. Največji je Stepan. Časih je zahajal prav pridno v šolo, a časih je začel izostajati. Potepal se je več dnij zapored po gozdih in lenaril. Vsi opomini v šoli in doma niso nič pomagali.
Ker pa je lenoba vseh grdob grdoba, ali začetek premnogih hudobij, lahko umete, da je zašel Stepan vedno bolj na slaba pota. Casih je zlezel na kako tuje drevo ter si nakradel sadja, a počasi je začel celo laziti v tuje hiše, ko ni bilo nikogar doma, in izmikal je, kar mu je ugajalo.
Da bi ušel kazni zaradi neke hudobije, potegnil jo je nekega dnc z doma. Nikdo ni vcdel, kam je izginil. Zastonj so ga iskali. — Crez nekoliko tednov pa ga je prignal stražnik k očinskemu predstojniku. Prijeli so ga daleč nekje na Hrvaškem ter ga odgnali kot klateža domov.
-«S    118    **-
Oj, kako se je jokala uboga mati, ko ji je izročil župan izgubljenega, razdrapanega sina ! Tedaj pa ji je obljubil Stepan, da se hoče poboljšati. Rekel je: ,,Mati, ljuba mati, ne jokajte se, odpustite mi, saj bom odslej prid-nejši. Nikdar več ne pojdem po nobenem nepravem potu, rajše mi naj od-padeta obe nogi!"
Izpolnjeval je zares nekaj časa obljubo. Hodil je pridno v šolo in lepo je ubogal. Casoma pa se ga je zopet polastila prejšnja slabost, postal je stari grešnik.
Dvakrat je še kot učenec šel po svetu in obakrat ga je privedla straža domov. Tudi v ječi je že presedel nekaj dnij zaradi raznih manjših hudobij.
Ko je pa izstopil iz šole, postal je šc večji potepač. A ni se potepal dolgo. Nekje blizu Celja so ga ujeli pri tatvini in ga izročili sodniji. Bil je zaprt. Po prestani kazni so ga vtaknili v prisilno delavnico v Gradcu kot nepoboljšljivega potepača in hudobneža.
Otroci, to je pač žalosten kraj, prisilna delavnica! Ni mnogo boljša, nego ječa. Tamkaj, hočeš-nočeš, moraš delati in kako delati! Zraven tega pa nimaš proste volje in nikamor ne smeš, kamor bi hotel. Zaprt si, kakor delavna živina. In pa ta sramota!
V tak kraj je torej bil obsojen Stepan. To je bila pac pravična kazen zanj.-A Bog mu je odločil še hujšo. Siromaka je začela boleti noga, katero si je ranil, ko je hotel nekoč ubežati, a so mu bili stražniki za petami. Nič ni mogel več iz postelje.
Nekega dne mi je prinesla njegova mati pismo, katero ji je bil pisal, da bi ji je prebral.   Glasilo se je tako-le:
Preljuba moja mati!
Oj, kam sem prišel! Sedaj šele vidim, kako grozna je kasen bošja. Koliko sem še pretrpel v tem hudem kraju, a sedaj sem še cele tri tedne v postelji. Nekaj se mi dela na nogi. Zdravniki so šc rekli, da mi jo bodo morali odresati. 0 joj, ta nesrečna noga, ki mi  ni dala miru  in me jc nosila po tako slabih potih!
Ljuba mati, kako rad bi bil pri Vas! Nikdar več bi Vas ne salil, vedno bi bil doma, in na vsako besedo bi Vas ubogal.
Sedaj sc vrača zopet Ijuba pomlad. Ptičice švrgolijo po gajn in rošice cvetejo po livadi. Jas pa moram biti tukaj in ne morcm iz postelje!
Preljnba moja mati, povejte mojini bratcem in sestricam in vsem otrokom, da naj bodo pridnejši, nego sem biljas.
Odpustite mi vsc. Če bi pa moral umreti, molite sa-tne!
V duhu Vas objemlje in poljublja
Faš                       nesrečni Stepan.
Solze so mi silile v oči in komaj sem prebral to žalostno pismo na glas. — Ne bil bi nikdar verjel, da bi znal ta Stepan tako lepo pisati. Smilil se mi je v srce.
-**    119    W-
Zgodilo se je, kakor so bili napovedali zdravniki: odrezali so mu bolno nogo, da so tako rešili vsaj njegovo življenje. Nadomestili so mu jo z leseno.
Nato so poslali siromaka domov k materi. Tu sedaj životari, služeč si z lahkim ročnim delom, kakor z izdelovanjem nekaterega kmetijskega orodja in raznih igrač, borni kruhec ter pobirajoč miloščino usmiljenih ljudij.
Kako lahko bi bil pač pri svojem krepkem telesu živel srečnejše in veselejše!