Vasile Sav
DAROVANJE     Oltarji;
po marmornih ploščah med venci, sadeži in dimom brizga kri.
Ovenčano s trnjem,
se moje srce
razcveta v tvojem srcu.
160
161
Trije romunski pesniki: (loan Aleksandru, Adrlan Popescu, Vasile Sav
POHVALA XI
Na strunah lire so pobeleli prsti pevca spominjali na tvoje
minevanje; zlat pesek v ugaslih očeh. Bila si bolj brezkončna kakor daljave in v megli čustev si ostala
čista stvaritev. Drevesa so pripovedovala o tebi s trepetom listov, ptice so te
primerjale z zrakom, delfinu si bila morje ... Onkraj meja zaznavanja si bila pogled, ki vidi sebe in v nemirnih
nočeh si bivala v snegu, ki je padel na krila metuljev. Nobena misel te ni vznemirjala, smrt ladij te ni navdala s strahom,
nisi se žalostila, če ni bilo pravil igre. Ko so se češnjevi cvetovi odprli, napovedujoč motni jutranji svit, si se umaknila v samotnost.
Prev. K. Špurova
HIMNA NOČI     Stegujem roke v temo (II)    in je svetloba, ki obroblja bitje. Moje oko je polno dehtenja tvojega približevanja in kjerkoli bi bila, pomirjujoča noč, skrijem te vase,
purpurna rana in mrmranje valov. Brezkončna je samo pesem in spanje na njivi divjega maka, ko v odsevu rose znova najdem barve somraka bolj čiste, kot je kri slavčkov.
Svetlobo, ki je ugasnila onkraj obzorja, nosim v pogledu kot bližajočo se ljubezen. Ti, noč, si edini resnični pogled vase
in notranje oko, obrnjeno k obzorjem srca, globoko prebodeno s sabljami, kot samo astralni žarki gradijo svet,
kjer v neznanih vrelcih že zaspijo čudovite metamorfoze spomina.