Slovesnost v spomin 401etnega vladanja Njih Veličanstva cesarja Franca Jožefa I. (Dalje.) Tako, sedaj smo zvedeli, kar smo vedeti hoteli. Castiti g. župnik naznanili so nam na okroglo dnevni red nameravane slovesnosti, ter nas pripravili za njo. ,,Pri vsakem, tudi najmaDJšem opravilu, mora biti točnost in red", pravijo g. župnik, česar so oni vajeni vže od mladib nog, a mi pa le, odkar oni župnikujejo pri nas. V imenu Bolfenčanov izrekamo njim tukaj očitno zahvalo ter kličemo: ,,Daj Bog, da bi se častiti ^ g. župnik, Ivan Trampuš, še mnogo let pred Št. Bolfanskim oltarjem tako na lahko obračali, kakor se obračajo še sedaj kot precej prileten gospod!" Čas med rano božjo službo in večernicami je ta dan po polževo mineval. Vsak je vže težko čakal večernic, katerih ta dan menda nikedo ni zamudil. Le g. nadučitelju je čas prebitro tekel, kajti imeli so z okrašenjem, napisi i. dr. še mnogo posla. Tudi črno žolta kola za podporo lipama še nista bila pobarvana; srečke še niso bile gotove, inBog vedi, kaj jim je še delalo preglavico. nCe kedo presvitlemu cesarju na čast le nekaj stori, ne stori — nič; če pa stori, kolikor mu dopuščajo vse moči, stori le — nekaj!" Te besede veljale so gosp. nadučitelju za geslo. In res, kar so pričeli, izpeljali so častno, če tudi niso imeli od naše strani omenjanja vredne podpore. Kajti nam so bila dotlej, ko so prišli g. nadučitelj k nam, slična očitna slavljenja še neznana, in so nam še novosti. Upamo pa ter na tem mestu obljubimo, da bomo v prihodnje, ako nam zopet kaj priredite, ne le poslušavci, ampak tudi sodelavci. To je naša srčna želja, ker uvidimo, da so taka očitna slavljenja prepotrebna, da se ]judstvo ogreva za vse, kar je dobro, lepo in vzvišeno; da ljudstvo vidi, kako se dejansko zasleduje naše slovensko geslo: rvse za vero, dom, cesarja in narod "' Gr nadučiteiiu, Francu Rakuši, kličemo na tem m»-stu: ,,Na zdar! daj njim Bog še mnogo let in še debelejšo kožo!" Ko smo popoludne prišli k večernicam, stala sta vže črno-žolta kola v za lipi pripravljenib jamah. Na kolih bili ste pribiti tablici znapisi: ,,Cesarjevo drevo 1848—1888". Na zvoniku nad cerkvenimi vratmi visela je velikanska cesarjeva podoba, nad njo pa napis: ,,Živi cesar, domovina, Večna bode Avstrija". Na levej od podobe je bil napis: ,,Srca zvesta, kakor zdaj. — Ostala bodo vekomaj"; na levej pa: ,,Bog dao srecu svakom sinu7 — Koji ljubi domovinu". Vse to pa je bilo lepo ovenčano. Po končanej popoludanskej službi božji bila je cerkev hitro izpraznjena. Ljudstvo postavilo se je pred cerkev ter je pričakovalo šolarje, ki so vže stali se 5rno-žolto zastavo pred šolskim poslopjem. Ko sta stopila učitelja, vže zgorej imenovani in g. Melhijor Pugl, pred zbrano šolsko mladež, začela se je vrsta gibati k cerkvi. Med tem so pokali možnarji in godba je igrala koratnico. Ko so prišli pred cerkev in ko je bilo vse uvrsteno iu umirjeno, stopili so g. naduoitelj F. Rakuša na vzvišen prostor ter začeli blizo tako-le govoriti: (Dalje prih.)