september 2013, 1/76. letnik mesečnik za poljudno naravoslovje
cena v redni prodaji 5,00 EUR naročniki 4,20 EUR
naročniki 4,20 EUR upokojenci 3,50 EUR dijaki in študenti 3,00 EUR www.proteus.si

Natura 2000 -omrežje izbranih varstvenih območij
^KmffjL	^^^^^^Heaicina
jpflB
Gripa in možnosti njenega preprečevanja
ITER - pot
Tifr.V	Iz zgodovine naravoslovja
^ Alfred Russel Wallace -evolucionist v Darwinovi senci
■ Biologija v soTT
Razvoj življenja od molekule do človeka
■
■
stran 6 Varstvo narave
Natura 2000 — omrežje izbranih varstvenih območij
Mihael J. Toman
Pri Naturi 2000 ne gre za idejo konzerviranja narave, ohranitve določenega stanja za vsako ceno, še manj ustavitve človekovih dejavnosti v okolju. Natura 2000 namreč določa omrežje izbranih varstvenih območij, ki so jih določile članice Evropske unije zato, da bi zmanjšali antropogene pritiske in da bi ustvarili ekološko sprejemljiv odnos do naravnih ekosistemov, v katerih veljajo naravne zakonitosti s sukcesijskimi procesi. Na ta način bi ohranili velik del naravnih življenjskih prostorov in posledično ohranjali biotsko raznovrstnost oziroma rastlinske in živalske vrste v njihovih naravnih okoljih. Osnovne podatke za postavitev in vzdrževanje omrežja Natura pridobimo s spremljanjem stanja na podlagi izbranih kazalcev (fizikalnih, kemijskih in biotskih) na izbranih območjih kopenskih in vodnih ekosistemih. Spremljanje stanja je lahko znanstveno ali pa upravljavsko. Prvo je zelo zahtevno, dolgotrajno in drago, rezultati pa morajo biti statistično potrjeni. Upravljavsko spremljanje stanja je manj zahtevno in le potrdi ustreznost upravljanja z določenim območjem Nature. Brez jasne vnaprejšnje določitve ciljev ta vrsta spremljanja stanja sploh ni uspešna. Največja pomanjkljivost pa je, da ne zaznamo, ali so spremembe v življenjskih prostorih ali vrstni sestavi posledica upravljanja z območjem Nature ali posledica nekih drugih dejavnikov, bodisi neživih ali živih, med katerimi imajo pomembno mesto medvrstni odnosi, tudi odnosi človek — rastline — mikroorganizmi — živali.
Ohranjanje življenjskih prostorov in posledično vrst (in ne obratno) ni nezdružljivo s človekovo dejavnostjo, ki pa ne sme ogroziti narave. Človek mora biti njen soodvisni člen, del narave in ne le njen uporabnik, še manj gospodar in upravljavec. Zapis v uredbi Natura 2000, da bodo človekove dejavnosti tudi v območjih Nature ohranjanje narave podpirale — kadar bo to mogoče —, moramo pravilno razumeti. Prav v takih nejasnostih pa je jedro sporov med tako imenovano naravovarstveno stroko in »razvojno« naravnano družbo. Nekaj k temu zagotovo pripomore tudi napačno razumljeni pojem trajnostnega razvoja, ki ni v prid naravi, pač pa človeku in naravnim virom, ki jih bo človek lahko v naravi trajnostno izkoriščal. Razvoj je namreč nasprotje trajnosti in tudi narava je dinamična. Veliko manj nejasnosti bi bilo, če bi pojem trajnostni razvoj zamenjali s pojmom vzdržni razvoj v sožitju človeka in Narave.
J«
Vit
4 Uvodnik
Tomaž Sajovic
6 Varstvo narave
Natura 2000 - omrežje izbranih varstvenih območij Mihael J. Toman
15 Medicina
Gripa in možnosti njenega preprečevanja
Ksenija Slavec, Alenka Radšel Medvešček
21 Fizika
ITER - pot
Janez Strnad
27 Iz zgodovine naravoslovja
Alfred Russel Wallace Darwinovi senci Kazimir Tarman
evolucionist v
36 Biologija v šoli
Razvoj življenja od molekule do človeka
Jože Mlakar
39 Cvetje v jeseni
Zavita škrbica (Spiranthes spiralis (L.)
Chevall.)
Branko Dolinar
41 Naše nebo
Nebo v septembru Mirko Kokole
44
Društvene vesti
Članski program Prirodoslovnega društva Slovenije za leto 2013/2014
Janja Benedik
46
Table of Contents
Drage upokojenke in upokojenci!
Obveščamo vas, da lahko s tekočim letnikom ob predložitvi potrdila o statusu upokojenke/ upokojenca prejemate revijo Proteus ceneje. Potrdilo pošljite na naslov Prirodoslovnega društva Slovenije, Salendrova ulica 4, 1000 Ljubljana, do 18. oktobra leta 2013. Uredništvo Proteusa
Proteus
Izhaja od leta 1933
Mesečnik za poljudno naravoslovje
Izdajatelj in založnik: Prirodoslovno društvo Slovenije
Naslovnica: Zavita škrbica (Spiranthes spira l i s), spiralno zavito socvetje rastline. Foto: Branko Dolinar.
Odgovorni urednik: prof. dr. Radovan Komel Glavni urednik: dr. Tomaž Sajovic Uredniški odbor: Janja Benedik prof. dr. Milan Brumen dr. Igor Dakskobler asist. dr. Andrej Godec akad. prof. dr. Matija Gogala dr. Matevž Novak prof. dr. Gorazd Planinšič prof. dr. Mihael Jožef Toman prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec
Lektor: doc. dr. Tomaž Sajovic Oblikovanje: Eda Pavletič Angleški prevod: Andreja ©alamon Verbič Priprava slikovnega gradiva: Marjan Richter Tisk: Trajanus d.o.o.
Svet revije Proteus:
prof. dr. Nina Gunde — Cimerman
prof. dr. Lučka Kajfež — Bogataj
prof. dr. Tamara Lah — Turnšek
prof. dr. Tomaž Pisanski
doc. dr. Peter Skoberne
prof. dr. Kazimir Tarman
Proteus izdaja Prirodoslovno društvo Slovenje. Na leto izide 10 številk, letnik ima 480 strani. Naklada: 2.500 izvodov.
Naslov izdajatelja in uredništva: Prirodoslovno društvo Slovenije, Salendrova 4, p.p. 1573, 1001 Ljubljana, telefon: (01) 252 19 14, faks (01) 421 21 21. Cena posamezne številke v prosti prodaji je 5,00 EUR, za naročnike 4,20 EUR, za upokojence 3,50 EUR, za dijake in študente 3,00 EUR. Celoletna naročnina je 42,00 EUR, za upokojence 35 EUR, za študente 30,00 EUR. 9,5 % DDV in poštnina sta vključena v ceno. Poslovni račun: SI56 0201 0001 5830 269, davčna številka: 18379222. Proteus sofinancira: Agencija RS za raziskovalno dejavnost.
http://www.proteus.si prirodoslovno.drustvo@gmail.com
© Prirodoslovno društvo Slovenije, 2013.
Vse pravice pridržane.
Razmnoževanje ali reproduciranje celote ali posameznih delov brez pisnega dovoljenja izdajatelja ni dovoljeno.
Uvodnik
V uvodnikih v 76. letniku Proteusa bi rad nadaljeval z razmišljanjem o usodi naravoslovja, predvsem pa usodi naravoslovcev v tem svetu. Popolnoma sem prepričan, da bi človek znanstvenik moral opustiti svojo sterilno brezčutno scientistično držo in postati človek, ki je bivanjsko in osebno odgovoren za vse živo in neživo v tem svetu. Še zlasti danes, ko človeško civilizacijo uničujoči učinki njenega lastnega delovanja z vso neizprosnostjo silijo, da se vedno pogosteje ogleduje v ogledalu. In podoba v ogledalu ji zastavlja eno samo in bivanjsko edino zares pomembno vprašanje: »Quo vadis, kam greš?« Tako je Simon Peter (kasneje sv. Peter) vprašal Jezusa Kristusa, ko se je ta pripravljal na svojo zadnjo pot, na križanje na Golgoti. Jezusov odgovor je bil: »Kamor grem, zdaj ne moreš za menoj, prišel pa boš pozneje.« Peter mu je rekel: »Gospod, zakaj ne bi mogel zdaj iti za teboj? Življenje dam zate.« Jezus pa je odvrnil: »Življenje daš zame? Resnično, resnično, povem ti: Petelin
ne bo zapel, preden me trikrat ne zatajiš.« (Evangelij po Janezu, 13, 36-38.) Jezus je v razgovoru napovedal dvoje: svojo (in tudi kasnejšo Petrovo) smrt na križu ter Petrovo strahopetno zatajitev svojega učitelja pred služabniki velikega duhovnika, ko so Jezusa prijeli. Peter in z njim ostali Jezusovi učenci so bili pripravljeni žrtvovati svoje življenje za Jezusa šele, ko je Jezus vstal od mrtvih. Jezusovi učenci so lahko bivanjsko spoznali in uresničili sebe šele, ko jih je pretresel čudež nad čudeži — Jezusovo vstajenje. Jezusova smrt na križu in njegovo vstajenje od mrtvih sta mitološko jedro krščanstva, vera v to mitološko jedro pa naj bi bivanjsko spreobrnila vse človeštvo. Toda že znameniti nemški protestantski teolog Rudolf Karl Bultmann (1884—1976) (sklicujem se na besedilo Josha Reevesa Rudolf Bultmann in demitologizacija iz leta 2005, objavljenem na spletu) je bil prepričan, da od modernega kristjana ne moremo pričakovati, da bi ta mitski svet razumel resno. »Kako naj človek,
ki živi v moderni znanstveni družbi, sprejme mit-sko sliko sveta za resnično?« Vstajenje od mrtvih v svetu, ki ga določajo naravni zakoni vzrokov in posledic, pač ni možno. Jezus tako ostaja le zgodovinska oseba, ki je bila »le« križana, takih oseb pa je bilo v svojem času veliko. Na takem »nemem« zgodovinskem Jezusu pa krščanstva pač ni mogoče utemeljiti. Bultmannu zato ni ostalo nič drugega, kot da je mitski jezik svetega pisma in s tem mitski svet krščanstva radikalno očistil vseh mitskih sestavin. Sveto pismo - in s tem krščanstvo — je, preprosto povedano, demitiziral. Kar pomeni, da moramo svetopisemsko pripoved o enkratni mitski zgodbi Jezusa »prevesti« v zgodbo o človekovih konkretnih odločitvah tukaj in zdaj, za katere je osebno odgovoren in ki imajo zanj »usodni« bivanjski pomen (Matt McLaughlin, Rob Smid: Rudolf Karl Bultmann (1884-1976), 1999, splet). Da bi tako »prevajanje« čim bolj jasno razumeli, moramo brati notranjo preroditev, ki jo je Rodion Raskolnikov, glavni junak iz romana Fjodora Dostojevskega Zločin in kazen, doživel v zaporu, kjer je bil zaprt zaradi umora (o tem berite več tudi v študiji o bratih Karamazovih in vprašanju o bogu, ki jo je napisal Dušan Pirjevec in je izšla — tudi - v knjigi Evropski roman, 1979). Dostojevski je junakovo preroditev opredelil z besedami, ki spominjajo na Jezusovo vstajenje: vstal je od mrtvih. Preroditev se je začela dogajati v trenutku, ko se je Raskolnikov začel zavedati, da je do tedaj živel jalovo, da je svoje bivanje neštetokrat daroval le za idejo in fantazije (z umorom oderuške starke si je hotel dokazati, da sodi med tiste posameznike, ki lahko spreminjajo svet), da »mu je bivanje bilo«, skratka, »vedno premalo«. Dokončno pa je »vstal od mrtvih«, ko je »z vsem svojim prenovljenim bitjem« začutil, da je največji čudež v življenju življenje samo. Priznal je svoj zločin in po prestani kazni zaživel »novo življenje« v ljubezni s svojo iz-voljenko. Logični sklep je, da je Raskolnikov vstal od mrtvih in se odprl življenju samemu šele, ko je z vsem svojim bitjem pretreseno doumel in začutil, da je njegovo prejšnje življenje za idejo in fantazije bila pravzaprav smrt in je tudi čisto konkretno sejalo smrt. Smrtonosnost življenja za idejo — ki je vsaj že dve stoletji zla usoda človeške civilizacije - je Pirjevec jedrnato opisal z besedami: »nobena stvar - pa tudi človek sam ne - ni toliko sveta, da je ne bi bilo mogoče popraviti in jo torej tako ali drugače uničiti v določene namene« in za različne višje cilje. Sele zavest o smrtonosnosti življenja za idejo in pretresenost nad svojo smrtnostjo lahko
človeka odpreta za čudež življenja, za čudež, da vse živo in neživo na tem svetu sploh je. Prav to pa je tudi Bultmannova, Heideggerjeva in Pirjevčeva demitizacija Jezusa Kristusa.
Da bi znanstveniki lahko postali bivanjsko in osebno odgovorni za vse živo in neživo v tem svetu, bi bilo treba predvsem neznansko poglobiti zavedanje o smrtonosnosti življenja za idejo, o smrtonosnosti odkritega in prikritega podrejanja vsega živega in neživega nekim »višjim«, največkrat zgolj dobičkonosnim ciljem, danes predvsem kapitalu. Predvsem bi bilo treba temeljito prevetriti naravoslovne, humanistične in družboslovne izobraževalne programe, ki bi morali spodbujati kritično razmišljanje. 31. avgusta je v Dnevnikovem Objektivu izšel sijajen prispevek z naslovom Slovensko javno mnenje o NOB in socializmu. Razraščanje nevednosti. V njem je Maca Jogan na podlagi raziskav slovenskega javnega mnenja v letih od 1992 do 2012 ugotovila zaskrbljujočo nevednost o prelomnem obdobju druge svetovne vojne in NOB zlasti pri tistih, ki so se šolali v novi državi Sloveniji. Vzrok je preprost in ideološki: to zgodovinsko obdobje je skoraj izginilo iz izobraževalnih programov (le kateri strokovnjaki so jih pisali?). Kaj to pomeni za zgodovinsko zavest, ki je tudi zavest o sedanjem trenutku, je bolj ali manj jasno. Drugo, kar bi bilo treba spodbujati, pa je pošten, odprt, kritičen in predvsem javen dialog med samimi znanstveniki. Ki ga danes skoraj ni, kar slabi položaj znanosti in povečuje nevednost ljudi. Naj navedem pomenljiv odlomek iz prispevka Žvižgači med znanstveniki. Aspartam in gensko spremenjeni organizmi — kako so bili potrjeni (Darja Kocbek, Mladina, 29. 8. 2013): »Na podoben način, kot je odobrila aspartam, je Ameriška agencija za hrano in zdravila (FDA) leta 1992 ugotovila, da so gensko spremenjena semena in rastline 'snovno enakovredni' klasičnim semenom in rastlinam. Tudi glede te odločitve so imeli znanstveniki FDA močne pomisleke, a jih je preglasoval Michael R. Taylor, ki je prišel na FDA iz pravne družbe od Monsanta. Ko je poskrbel, da je FDA gensko spremenjene organizme odobrila, se je preselil v Monsanto. Sedaj je spet v FDA, kjer je pristojen za hrano. Z odobritvijo GSO je Monsanto dobil dovoljenje, da lahko razvija, trži in prodaja GSO, kontrolo nad znanstveniki in pravico za patentiranje semen in rastlin ter za zaščito teh patentov, razlaga Alison Rose Levy na spletni strani Alternet.« Quo vadis, kam greš, človek?
Tomaž Sajovic
Natura 2000 -
omrežje izbranih varstvenih območij
Mihael J. Toman
Ekologi in kritični okoljevarstveniki so pred desetletjem začeli opozarjati, da se zaradi kemijskega onesnaževanja, obremenjevanja okolja in okoljsko spornih posegov v prostor zmanjšujeta in spreminjata življenjski prostor številnim prostoživečim vrstam in posledično vrstna pestrost, tako imenovana biotska raznovrstnost planeta Zemlja. S teorijama o globalnem obremenjevanju in podnebnih spremembah je skrb za ohranjanje narave postala vsakodnevna tema. Države članice Evropske unije, med katere sodi tudi Slovenija, so tudi na političnem parketu sprejele nekatere korake, ki bi lahko zaustavile zmanjševanje biotske pestrosti. Rodila se je ideja omrežje Natura 2000, omrežje posebej varovanih območij, katerega osnovni cilj je ohranjati stanje naravnih kopenskih in vodnih ekosistemov in po potrebi tudi obnavljati tako imenovano ugodno stanje vrst in življenjskih prostorov. Če upoštevamo ekološke zakonitosti, po katerih se narava ves čas spreminja, vrste se razvijajo in odmirajo, ekosistemi pa delujejo po termodinamskih zakonih dinamičnega ravnovesja, gre na videz za nemogoče početje. Ali je torej ideja trajnostnega razvoja družbe ekološko gledano utopija in določitev določene površine planeta za izbrana varstvena območja le skesano početje vrste, ki je zadnjih sto let in več usodno spreminjala naravo po lastni podobi in potrebi? Vendarle pa pri Naturi 2000 ne gre za idejo konzerviranja narave, ohranitve določenega stanja za vsako ceno, še manj ustavitve človekovih dejavnosti v okolju. Natura 2000 namreč določa omrežje izbranih varstvenih območij, ki so jih določile članice Evropske unije zato, da bi zmanjšali antropogene pri-
tiske in da bi ustvarili ekološko sprejemljiv odnos do naravnih ekosistemov, v katerih veljajo naravne zakonitosti s sukcesijskimi procesi. Na ta način bi ohranili velik del naravnih življenjskih prostorov in posledično ohranjali biotsko raznovrstnost oziroma rastlinske in živalske vrste v njihovih naravnih okoljih.
Ohranjanje življenjskih prostorov in posledično vrst (in ne obratno) ni nezdružljivo s človekovo dejavnostjo, ki pa ne sme ogroziti narave. Človek mora biti njen soodvisni člen, del narave in ne le njen uporabnik, še manj gospodar in upravljavec. Zato je posebej pomembno, da v uredbi Natura 2000 ne iščemo pravnih nedoslednosti. Zapis v uredbi, da bodo človekove dejavnosti tudi v območjih Nature ohranjanje narave podpirale - kadar bo to mogoče -, moramo pravilno razumeti. Prav v takih nejasnostih pa je jedro sporov med tako imenovano naravovarstveno stroko in »razvojno« naravnano družbo. Nekaj k temu zagotovo pripomore tudi napačno razumljeni pojem trajnostnega razvoja, ki ni v prid naravi, pač pa človeku in naravnim virom, ki jih bo človek lahko v naravi trajnostno izkoriščal. Razvoj je namreč nasprotje trajnosti in tudi narava je dinamična. Veliko manj nejasnosti bi bilo, če bi pojem trajnostni razvoj zamenjali s pojmom vzdržni razvoj v sožitju človeka in Narave.
Omrežje Natura 2000
Podlaga za oblikovanje omrežja Natura 2000 in njegovo izvajanje sta dve direktivi: Direktiva o pticah iz leta 1979 (79/409/EGS) in Direktiva o habitatih iz leta 1992 (92/43/ EGS). Cilj direktive je pomenljiv - ohra-
Območja Natura 2000 v Sloveniji. Vir: Internet.
njanje ugodnega stanja naravnih življenjskih prostorov in prostoživečih vrst, ki so v interesu Evropske unije. Jasno je, da je število vrst na območjih Nature preveliko, da bi jih sploh prepoznali in še manj zanje pripravili in izvajali primerne varstvene ukrepe. Izbor vrst je navadno povezan z njihovo redkostjo in prepoznavno ogroženostjo, zavarovali pa naj bi jih z administrativnimi in izvedbenimi ukrepi.
V Sloveniji so strokovna izhodišča za vzpostavitev omrežja Natura 2000 nastajala od leta 2001 dalje, država pa je število območij določila z Uredbo o posebnih varstvenih območjih aprila 2004. Prvi predlog je komisija Evropske unije potrdila novembra leta 2007, letos aprila pa je Vlada Republike Slovenije z novo uredbo določila spremembe omrežja, ki so v javnosti tudi sprožile številne odmeve predvsem glede širjenja območij. Danes imamo 368 območij Natura 2000, kar pomeni 37 odstotkov površine Slovenije, od tega 338 na podlagi habitatne direktive in 30 na podlagi direktive o pticah. V
primerjavi s sosednjimi državami je površina velika, tako je v Avstriji 16 odstotkov površine države območij Nature, v Italiji 19 odstotkov in na Madžarskem 14 odstotkov. Poudariti je treba, da velik del površine Slovenije pripada gozdnim območjem, kar četrtina skupne površine Nature pa so že sicer zavarovana območja, kot so Triglavski narodni park (TNP), regijski in krajinski parki, rezervati in naravni spomeniki. Osnovne podatke za postavitev in vzdrževanje omrežja Natura pridobimo s spremljanjem stanja (monitoringom) na podlagi izbranih kazalcev (fizikalnih, kemijskih in biotskih) na izbranih območjih kopenskih in vodnih ekosistemih. Spremljanje stanja je lahko znanstveno ali pa upravljavsko. Prvo je zelo zahtevno, dolgotrajno in drago, rezultati pa morajo biti statistično potrjeni. Upravljavsko spremljanje stanja je manj zahtevno in le potrdi ustreznost upravljanja z določenim območjem Nature. Brez jasne vnaprejšnje določitve ciljev ta vrsta spremljanja stanja sploh ni uspešna. Največja
pomanjkljivost pa je, da ne zaznamo, ali so spremembe v življenjskih prostorih ali vrstni sestavi posledica upravljanja z območjem Nature ali posledica nekih drugih dejavnikov, bodisi neživih (abiotskih) ali živih (biotskih), med katerimi imajo pomembno mesto medvrstni odnosi, tudi odnosi človek — rastline — mikroorganizmi — živali. Interpretacija rezultatov stanja zanesljivo ni enostavna, zahteva odlično poznavanje ekologije, naravnih procesov, strukture in funkcije ekosistemov, njihove stalne sukce-sije in spreminjanja, vplivov onesnaževanja in obremenjevanja. Zadnje je predvsem v vodnih ekosistemih globalen problem, tudi zaradi onesnaževanja ozračja, ki ne pozna nobenih meja. Povečana vsebnost hranil in odlaganja različnih onesnažil s padavinami obremenjujejo kopno in vode. To danes velja še posebej za na prvi pogled čista visokogorska jezera, ki so marsikje v območjih Nature, do katerih ne seže klasično onesnaževanje, pa so vendarle vse bolj obremenjena s hranilnimi snovmi, ki povečujejo produkcijo ter posledično vplivajo na vrstno sestavo in biotsko pestrost.
Vzpostavitev območij Nature in še bolj njihovo vzdrževanje torej ni tako enostavno. Jasno je treba začrtati cilje in ker gre za skupni evropski prostor, mora biti primerna usklajenost metod, s katerimi države članice stanje vrednotijo. Predvsem potrebujemo dobre raziskovalce, široko ekološko razgle-
Kvalifikacijska vrsta je tudi soška postrv /Salmo marmoratus), živeča v porečju reke Soče.
dane, ne pretirano specialistično usmerjene, kar pa pomeni veliko denarno breme za vsako državo, ki vrednotenje okolja jemlje resno in odgovorno. Ali smo v Sloveniji sposobni vse to zagotoviti ob dejstvu, da smo več kot tretjino površine države opredelili kot območje Nature? Poglobljene razprave, tudi naravovarstveno kritične, na žalost še nismo izpeljali.
Direktivi Natura
Direktiva o pticah in habitatna direktiva zavezujeta države članice Evropske unije, da spremljajo stanje ohranjenosti naravnih življenjskih prostorov in prostoživečih vrst.
V	Sloveniji zahteve obeh direktiv povzema Zakon o ohranjanju narave (2004), ki določa spremljanje stanja na podlagi rastlinskih in živalskih vrst ter njihovih življenjskih prostorov. Katere so te pomembne vrste in življenjski prostori, pojasnjuje Uredba o posebnih varstvenih območjih. Prednost imajo vrste in tipi življenjskih prostorov (habitatni tipi), ki so bili za določitev območij Nature pomembni in jih prepoznamo kot kvalifikacijske vrste in kvalifikacijski tipi življenjskih prostorov. Na videz precej zapleteno. Pojem življenjski prostor oziroma habitat je sicer v ekologiji dobro znan in določen. Z njim opredelimo okolje, kjer vrsta živi na katerikoli stopnji razvoja in ga določajo abi-otski in biotski dejavniki. Tip življenjskega prostora (v direktivi imenovan tudi naravni habitat) pa je naravno ali polnaravno kopensko ali vodno območje s posebnimi zemljepisnimi, abiotskimi in biotskimi značilnostmi.
V	delu kritične naravovarstvene stroke se zato tudi pojavlja vprašanje, ali je (bil) izbor vrst in tipov življenjskih prostorov subjektiven ali objektiven, ali temelji na stvarnih in reprezentativnih raziskovanjih in ali je bil vključen dovolj velik nabor vrst. Za veliko večino prostoživečih vrst ni povsem jasna njena ekološka vloga v okolju. Kljub poznavanju številnih abiotskih dejavnikov in njihovih vplivov na vrste in združbe pa
je znanje o tako imenovanih interspecifič-nih (medvrstnih) in intraspecifičnih odnosih (odnosih med osebki znotraj iste vrste) še vedno zelo šibko. Zato je tudi težko realno ocenjevati pomen določenega tipa življenjskega prostora, tudi kvalifikacijskega. Nekateri smo prav zato mnenja, da izbor tako imenovanih kvalifikacijskih vrst lahko temelji na merilih, ki za določeni ekosistem niso bistveni. Nevarnost je tudi v tem, da imajo vrste na lestvici pomembnosti različno mesto, saj še vedno delimo živali na koristne in škodljive, rastline pa na kulturne in plevelne.
V Sloveniji imamo v programu Natura 2000 naštete vse ključne vrste in tipe življenjskih prostorov, okvirno spremljanje stanja kopenskih in vodnih ekosistemov ter varstvene cilje. Prav cilji so pogosto razlog (ne)kritič-nih razprav ob posegih v prostor, pri iskanju nadomestnih življenjskih prostorov za kva-
lifikacijske vrste in odločitvah o širjenju ali manjšanju območij Natura 2000. Moje mnenje je precej kritično predvsem v zvezi s tako imenovanimi nadomestnimi življenjskimi prostori, saj gre do neke mere za svojevrstno sprenevedanje o varovanju narave, odpustek, ki ga sprejmemo, ko na določenem varovanem območju zadostimo lastnim željam in potrebam po napredku in razvoju. Ključnim organizmom, ki nekaj veljajo v življenjski združbi tega življenjskega prostora, namenimo »nov dom« - nadomestni življenjski prostor -, za vse ostale prostoživeče organizme pa nam ni mar, poteptajo jih gradbeni stroji, saj so njihovi sorodniki številčni tudi še kje drugje. Podobna usoda doleti prosto-živeče vrste na območju, ki smo ga izbrali za nadomestni življenjski prostor. Četudi je to degradirano okolje, njiva, nepomemben travnik, celo zapuščeno odlagališče, so to okolja z določeno sukcesijo, sebi lastno ži-
vljenjsko združbo, medvrstnimi odnosi, ki so se oblikovali leta ali desetletja. Vanje naselimo ključno, kvalifikacijsko vrsto, ki smo ji vzeli sicer njeno prvotno bivališče na račun drugih vrst. Tudi denarna stran te medalje ni prav svetla, v večini primerov gre v desetine milijonov evrov, uspeh pa ni nujno zagotovljen. Preseljena ključna vrsta počasi odmre, mi pa bomo pred naravo svoje početje opravičili.
Biotska raznovrstnost
Iz zapisanega je jasno, da je eden od namenov omrežja Natura 2000 ohranjanje pestrosti vrst v različnih tipih življenjskih prostorov in na različnih območjih. Pojem biotska raznovrstnost je že dolgo stalnica številnih okoljskih okroglih miz, posvetov, političnih razprav in resnih znanstvenih srečanj. Tema je postala del naših pogovorov zlasti v povezavi z globalnimi okoljskimi sprememba-
mi, katastrofičnimi vremenskimi dogodki in podnebnimi spremembami nasploh. Kaj je torej biotska raznovrstnost (biodi-verziteta), kako jo določimo? Je velika pestrost res le lastnost naravnih ekosistemov, majhna pestrost pa lastnost onesnaženih in obremenjenih ter zaradi človekovega delovanja spremenjenih? Nikakor ne, nizka vrstna pestrost čistega gorskega potoka, v katerem življenje določajo posebne hidrološke in kemijske razmere, je primerljiva s pestrostjo vrst onesnaženega nižinskega vodotoka, ki jo določajo povsem drugačni abiotski dejavniki.
Kazalci stanja biotske raznovrstnosti so različni in dogovorjeni podatki, ki jih pridobimo z meritvami in analizami trenutnega stanja, ali celo podatki, pridobljenimi na podlagi ekološkega modeliranja procesov in pojavov v naravi. Omogočijo nam vpogled v možne vplive in posledice v okolju. Ven-
Biotska pestrost izvirnega dela potoka je nizka zaradi stalno nizke temperature, nestabilnega substrata, pomanjkanja hrane in hitrega vodnega toka. Foto: Mihael Jožef Toman.
Reprezentativni vzorec mora odražati značilnosti določenega ekosistema, življenjskega prostora in navzoče življenjske združbe. Na sliki avtor prispevka. Foto: Branka Tavzes.
dar le pravilno izbrani kazalci, pridobljeni v dovolj dolgem časovnem obdobju, lahko pokažejo smeri sprememb. Izbor in pridobivanje podatkov v naravi (kemijskih, fizikalnih in še posebej bioloških) je v ekološki doktrini jasno opredeljeno in sloni na reprezentativnem vzorčenju. Izbrani vzorec mora odražati razmere določenega ekosistema, življenjskega prostora ali združbe, je lahko kvalitativen ali kvantitativen. Predvsem prvi je pogosto značilen za biološka vzorčenja in močno odvisen od ljudi - vzorčevalcev, njihovega poznavanja ekosistema in navzočih združb. Rezultati in ocene pa so odvisni še od interpretacije posameznikov ter od metod in postopkov, ki so posebej v ekologiji še vedno manj kvantitativni. V Evropi je kar 655 uporabljenih kazalcev za vrednotenje biotske raznovrstnosti, ki pa so pogosto razmetani po različnih sektorjih (na primer okoljskem, kmetijskem, go-
spodarskem, infratrukturnem), ki izvajajo spremljanje stanja, zato pogosto prihaja do različnih mnenj in sklepov. Te pa s pridom izrabijo dnevna politika, občinski vodje in zainteresirani vlagatelji v prostor. Vrednotenje v vodnih ekosistemih je še posebej zahtevno, saj je veliko število vrst predvsem med nevretenčarji, ki so takso-nomsko in sistematsko zahtevne, na primer trzače (Chironomidae) in maloščetinci (Oli-gochaeta), ter spreminjajočih se življenjskih prostorov. V tekočih vodah težave povzročajo spremenljive hidrološke razmere in zahtevno kvantitativno vzorčenje kljub dorečeni standardizaciji. Le od izurjenih vzorčevalcev lahko pričakujemo ustrezna mnenja. V območjih Nature je posebej opredeljeno spremljanje stanja evropsko pomembnih vrst rib in piškurjev v okviru spremljanja tekočih voda. Za veliko večino drugih skupin, med njimi mehkužcev, rakov, kačjih pastirjev, pa
je tako imenovani vrstno spremljanje stanja šele v nastajanju. Podatkov je torej zelo malo, predlagane metode pa so kadrovsko, denarno in časovno zahtevne. V pripravi je nov, enostavnejši in hitrejši način spremljanja stanja, ki bo nared do leta 2015 in bo podlaga za upravljanje območij Natura 2000. Del potrebnih podatkov bo zbranih iz spremljanj stanja, ki jih je Slovenija že izvajala več let. Kako kakovostni so ti podatki, pa je težko soditi.
Pri tipih življenjskih prostorov se bo stanje ohranjenosti spremljalo le s kartiranjem ne-gozdnih tipov življenjskih prostorov (sem sodijo tudi vodotoki) in spremljanjem sta-
nja gozdnih tipov življenjskih prostorov na izbranih območjih. Znano pa je, da metodologija spremljanja stanja gozdov še ni prilagojena spremljanju stanja vseh kvalifikacijskih gozdnih življenjskih prostorov. Spremljanje stanja vodotokov oziroma po Direktivi o vodah vrednotenje ekološkega stanja pa je podlaga za ugotavljanje ohranjenosti in upravljanja z vodotoki. Del upravljanja sta zagotovo tudi varovanje voda in preprečevanje čezmernega onesnaževanja in obremenjevanja, v ta sklop sodijo regulacije, hidroelektrarne, zadrževalniki, male hidroelektrarne, nasipi, kanaliziranje struge in drugi »varnostni« ukrepi pred poplavami.
Tekoče vode so med najbolj dinamičnimi ekosistemi. Vodni tok in tip substrata (podlage) sta primarna ekološka dejavnika.
Foto: Mihael Jožef Toman.
Jasno je, da je za vrednotenje biotske raznovrstnosti že težko najti referenčna območja, torej tista, ki zaradi aktivnosti in delovanja človeka niso bistveno spremenjena. Mnogi raziskovalci opozarjajo, da je samo na severni polobli kar 80 odstotkov tekočih voda zelo s p re m e nj e n i h . N aj -pogostejše motnje so regulacije in gradnje jezov zaradi pridobivanja energije v vodnih elektrarnah. Sprememba hidrološkega režima je trajen poseg, zato je povsem nestrokovno govoriti o trajnostni in zeleni energiji, ki prihaja iz hidroelektrarn. Se bolj neprimerno pa je prepričanje energetikov, da voda teče v prazno, če je ne uporabimo tako in drugače. Z idejo o privatizaciji vode na evropski ravni, ki so jo je nekritično potrdili na Ministrstvu za finance, bi vodotoke in podtalnico le še dodatno obremenili, rabo bi določal kapital. Voda pa je po slovenski zakonodaji javna dobrina in ne tržno blago. Je torej od vseh, pa ne le od nas ljudi, je dobrina za vse žive organizme, tako v kopenskih kot vodnih ekosistemih.
Biotsko raznovrstnost v tekočih vodah jasno določajo osnovne zakonitosti teh pe-
strih ekosistemov. Reke so vzdolžno (po toku) strukturirane, odseki se jasno razlikujejo po življenjskih razmerah, povezani so s kopenskimi ekosistemi in so vir vode za podtalnico. Vsakršne antropogeno povzročene spremembe na kopnem vplivajo na vodne ekosisteme in obratno, na suk-cesijo življenjskih združb, vrstno pestrost, na kateri temelji omrežje Natura 2000, na selitvene poti rib in podobno. Vzdrževanje biotske raznovrstnosti ni mogoče dosegati le z varovanjem vrst, pač pa jasnim konceptom varovanja življenjskih prostorov širšega območja, tako kopenskega kot vodnega. Jez je torej pregrada, nad katero se vodni tok upočasni, posledično se povsem spremeni vrstna struktura življenjskih združb, ki postanejo podobne jezerskim. Pod jezom se hitrost poveča, naselijo se reofilne (na hitrost prilagojene vrste), spremeni se temperatura, v sušnem času pa zmanjša pretok in poveča delež osušene struge. Hidroenergija zanesljivo ni prav nič okolju prijazna energija, še manj trajnostna z vidika vodnega ekosistema, razen tako, da se v preteklosti tekoči vodni ekosistem trajnostno spremeni v sistem pretočnih elektrarn, kar se je zgodilo na nekaterih večjih slovenskih rekah, v zadnjih desetletjih predvsem na reki Savi. Zato je toliko bolj razumljiva aktivnost za ohranitev ekosistema reke Mure - in še bolj malih potokov in studencev pred malimi hidroelektrarnami.
Območja Natura 2000 v podobnih primerih vendarle ohranjajo nekaj naravne prvobitnosti vodnih teles, še zlasti v primerih, ko so kapitalski apetiti graditeljev malih hidroelektrarn veliki. Le redki se držijo zakonodaje, ki določa količino vode, ki ostane v strugi (ekološko sprejemljiv pretok, neke vrste biološki minimum) tudi po odvzetju za namen delovanja turbine. Ker je v Sloveniji velik del gozdnih območij s primernimi vodotoki za male hidroelektrarne tudi v omrežju Natura 2000, ostaja upanje, da bodo zakonodaja Evropske unije in posledične sankcije prispevale k ohranjanju naravnih
Mala hidroelektrarna (MHE) je velik poseg v naravni vodni eskositem. Z betonom In kamni utrjene brežine In dno struge ter neupoštevanje ekološko sprejemljivega pretoka trajno osiromaši biotsko in habitatsko pestrost, pridobljena električna energija pa je daleč od tako imenovane »zelene energije«. Foto: M,haeiJožef Toman.
vodnih okolij. V tem smislu tudi lahko razumemo aktualen primer, kako drobna in ribiško nepomembna ribica zvezdogled (Gobio uranoscopus) lahko upočasni gradnjo ene izmed velikih elektrarn na reki Savi. Tudi v tem primeru je iskanje nadomestnih življenjskih prostorov za ogroženo vrsto ali vsaj tistih vodnih okolij, kjer takšna vrsta še živi, svojevrstno sprenevedanje.
Sklep
Omrežje Natura 2000 ne izključuje človeka, zato posplošenih prepovedi o posegih v ta območja ne sme biti, saj je vsako potencialno ogrožanje okolja, ki ima negativne vplive na vrste in življenjske prostore, treba strokovno opredeliti in prej raziskati. Vsak primer je poseben, splošnih sklepov ni. Med najbolj svežimi je primer Škofljica oziroma gradnja ceste prek barja, ki bi resno posegla v življenjski prostor metulja barjanskega okarčka (Coenonympha oedippus), ki sodi
med ogrožene vrste. Celovita presoja vplivov na okolje je jasno začrtala razvojni predlog in ni vnaprej onemogočila gradnje. Različne interpretacije so lahko tudi posledica dejstva, da v dokumentih Natura celo piše, da je poseg v naravo mogoč tudi v primerih, ko je povzročena velika škoda na okolju, poseg pa ima izkazan velik javni interes in so preverjene vse druge možne rešitve. Države imajo namreč že omenjeni mehanizem nadomestnih življenjskih prostorov, s katerimi ohranjajo celovitost omrežja. Svojo kritično oceno tovrstnih rešitev sem v članku že zapisal.
Prav tako drži, da območja Nature ne bodo postali rezervati in tudi ne bodo izključena iz trajnostne rabe. Le metodologija tovrstnega vrednotenja zahteva še veliko dela, predvsem dolgotrajnih ekoloških raziskav s poudarkom na vrstah in življenjskih prostorih.
Gripa in možnosti njenega preprečevanja
Ksenija Slavec, Alenka Radšel Medvešček
Opisane so glavne značilnosti virusov gripe oziroma influenze, epidemiološke značilnosti okužb, klinična slika bolezni ter zdravljenje. Podrobno je predstavljeno preprečevanje gripe s cepljenjem in s protivirusnimi zdravili, ki pa se naj uporabljajo le v posebnih primerih. Navedeni so osnovni podatki o cepivu in prednostni vrstni red skupin prebivalcev, ki naj bi za preprečevanje okužbe bili cepljeni in/ali naj bi prejeli protivirusna zdravila.
Gripa oziroma influenca je akutna zelo nalezljiva bolezen dihal, ki jo povzročajo virusi gripe. Okužba je lahko asimptomatska, lahko poteka s kliničnimi znaki blage prizadetosti dihal, lahko pa tudi s hudo prizadetostjo spodnjih dihal, ki povzroči smrt
bolnika. Pri starejših osebah in pri osebah s kroničnimi boleznimi ali imunskimi pomanjkljivostmi lahko okužba poteka zelo hudo.
Danes razpolagamo s protivirusnimi zdravili, ki preprečujejo pojav bolezni in omilijo potek bolezni, in z učinkovitim in varnim cepivom proti gripi, vendar predstavljajo vsakoletni izbruhi in epidemije gripe velik zdravstveni problem. Ocenjujejo, da zaradi gripe vsako leto po svetu zboli tri do pet milijonov ljudi, za posledicami okužbe pa jih umre od 250.000 do 500.000 (Svetovna zdravstvena organizacija, WHO, 2009).
Virusi gripe
Trije rodovi virusov gripe so patogeni za
Pogled na vojake, obolele za špansko gripo, v letu 1918 v eni izmed ameriških vojaških oporišč. Španska gripa je bila neposreden vzrok za konec prve svetovne vojne, saj je zaradi številnih žrtev bolezni skoraj zmanjkalo vojakov in ljudi, da bi jih
oskrbovali. Vir: Google pictures.
človeka: virus gripe A, virus gripe B in virus gripe C. Virusi so obdani z lipidno ovojnico, ki izvira iz citoplazemske membrane okužene celice in vsebuje dve vrsti virusnih glikoproteinov (sestavljenih beljakovin, kovalentno povezanih z oligosaha-ridom, oglikovim hidratom, ki je nastal s kondenzacijo manjšega števila enot najenostavnejših sladkorjev), hemaglutinin (snov, ki združuje eritrocite) in nevraminidazo (encim, ki hidrolitično odcepi N-acetil-ne-vraminsko kislino iz oligosaharidov v gliko-proteinih).
Glede na antigenske razlike v hemaglutini-nih in nevraminidazah delijo viruse gripe A na podtipe. Poznajo 16 antigensko različnih hemaglutininov (H1 do H16) in 9 antigensko različnih nevraminidaz (N1 do N9). Pri človeku so do sedaj izolirali tri različne HN-podtipe: H1N1, H2N2 in H3N2. Nedavno se je v posameznih primerih prenesel s ptic na človeka še podtip H5N1. Spremembe na hemaglutininih in nevrami-nidazah so podlaga za antigenski odmik, ki je posledica manjših antigenskih sprememb glikoproteinov ovojnice virusov gripe, in antigenski premik, ki povzroča večje spremembe na enem ali dveh hemaglutininih in nevraminidazah ter pripelje do nastanka novega podtipa virusa.
Antigenski odmiki se pojavljajo pri virusih gripe A, B in C, antigenski premiki pa nastajajo samo pri virusih gripe A (Noah, 2005, Koren, 2011).
Človeške viruse gripe poimenujemo po tipu (A, B ali C), kraju izolacije, številki izola-ta (seva), letu izolacije in v primeru, da gre za virus gripe A, navedejo še HN-podtip oziroma antigensko različico hemaglutini-na in nevraminidaze (na primer A/Hong Kong/03/68(H3N2)) (Koren, 2011).
Epidemiološke značilnosti
Gripa se pojavlja posamično, epidemično in v obliki velikih epidemij, ki jih povzročata virusa gripe A in B, ter pandemij svetovnih razsežnosti, ki jih povzroča zaradi velike
antigenske raznolikosti virus gripe A. V dvajsetem stoletju so človeštvo prizadele štiri pandemije gripe: leta 1918 španska gripa (H1N1), leta 1957 azijska (H2N2), leta 1968 honkonška (H3N2) in leta 1977 ruska (H1N1). Februarja leta 2009 je v Mehiki izbruhnila tako imenovana prašičja gripa (H1N1), prva pandemija gripe v 21. stoletju, ki se je hitro razširila po vsem svetu (Koren, 2011, Shich, 2010). Pandemija gripe ob koncu prve svetovne vojne je zahtevala več človeških življenj, kot je bilo med vojno žrtev na bojiščih in med civilnim prebivalstvom. V tej epidemiji so umirali predvsem mladi odrasli. Zaradi posledic prašičje gripe je do aprila leta 2010 v več kot dvesto državah umrlo približno 18.500 ljudi, v Sloveniji 19 (Neuman, 2009, Kraigher, 2012).
Nastanka pandemij ni mogoče napovedati, vendar strokovna javnost pričakuje v naslednjih letih novo pandemijo z možnimi hudimi posledicami, ki so toliko bolj verjetne, kolikor dlje take pandemije ne bo. Virusi gripe A okužijo ljudi, divje in domače ptice, ki so njihove naravne gostiteljice, in druge sesalce, virusi gripe B in C okužijo samo ljudi.
Okužbe z virusi gripe se pojavljajo vsako leto, predvsem v zimskem obdobju, vendar se pojavljanje in zemljepisna razporeditev močno spreminjata.
Virusi gripe se prenašajo s kužnimi kapljicami in tudi posredno in neposredno s stikom in aerosoli. Obolevajo otroci in odrasli. Visoka stopnja obolevnosti je značilna za mlajše od 15 let ter starejše od 65 let (Marolt, 2002).
Klinična slika
Inkubacija traja od enega do štiri dni. Bolezen se začne nenadoma z visoko vročino, utrujenostjo, glavobolom, bolečinami v žrelu, suhim kašljem in bolečinami v mišicah. Težave trajajo več dni. Najpogostejši zaplet okužbe pri ogroženih bolnikih je bakterijska pljučnica. Možni zapleti so še primarna vi-
Elekronskomikroskopski prikaz virusa gripe podtipa H1N1. Vir:
'e pictures.
rusna pljučnica, krup (akutna zapora gornjih dihalnih poti pri gripi zaradi vnetja sluznice grla, sapnika in bronhijev) in poslabšanje kronične obstruktivne pljučne bolezni. Redki zapleti so vnetje prečnoprogastih mišic ali skeletnih mišic, mišičja srca, osrčni-
ka, možganov, hrbtnega mozga, ki zajame širino celotnega hrbtnega mozga v kakem segmentu, Guillain-Barrejev sindrom (kaže se z ohlapnimi ohromitvami, ki se pričnejo v spodnjih udih in se postopoma vzpenjajo in lahko prizadenejo tudi bulbarne živce) in
Reyev sindrom (kaže se z izpadi delovanja jeter in drugih prebavil, sledijo jim oteklina možganov, motnja zavesti in krči), pojavlja se po gripi B in A pri otrocih od dveh do šestnajst let in ima visoko smrtnost - deset-do štiridesetodstotno (Marolt, 2002).
Zdravljenje
Za zdravljenje gripe, ki poteka brez zapletov, priporočajo nekajdnevni počitek, zdravila za lajšanje bolečine, za zniževanje povišane telesne temperature in za blažitev kašlja ter dovolj tekočine. Odrasli bolniki znižujejo zvišano telesno temperaturo in lajšajo bolečine v mišicah z aspirinom, otroci s paracetamolom.
Za preprečevanje in zdravljenje okužb z virusi gripe sta na tržišču dve skupini zdravil: zaviralci ionskih kanalčkov amantadin in ri-mantadin (ti blokirajo vstop vodikovih ionov v notranjost virusa skozi ionske kanalčke in s tem onemogočijo sproščanje virusnih ri-bonukleoproteinov v citoplazmo okužene celice), ki sta učinkoviti le pri zdravljenju in preprečevanju gripe A, in zaviralci ne-vraminidaze oseltamivir in zanamivir, ki sta trenutno zdravili izbora pri zdravljenju in preprečevanju okužb z virusi gripe A in B. Uporaba obeh zdravil lahko prepreči in skrajša trajanje bolezni in zmanjša možnost hujšega poteka (Boltz, 2010). Med pandemijo prašičje gripe je Ameriška agencija za hrano in zdravila izdala začasno dovoljenje za nujno uporabo peramivirja, intravenskega zaviralca nevraminidaze, pri nekaterih bolnikih, ki se niso odzivali na drugo zdravljenje (Koren, 2011). Protivirusna zdravila (oseltamivir in druga) ne smejo biti zamenjava za cepljenje. Zdravila imajo veliko neugodnih učinkov in morali bi jih dajati ves čas, kolikor traja epidemija, to pa je običajno šest do dvanajst tednov. Poseben problem je pojavljanje virusnih mutacij, ki povzročajo naraščajočo odpornost proti zdravilom, predvsem proti amantadinu in rimantadinu, v manjši meri proti oseltamiviru (Koren, 2011).
Protivirusna zdravila (predvsem oseltamivir) uporabljajo preventivno le v posebnih okoliščinah:
•	pri necepljenih osebah, ki so bile v stiku z bolnikom in imajo večje tveganje za nastanek zapletov ob morebitni okužbi, ter
•	za necepljeno bolnišnično osebje, ki bi lahko širilo okužbo v bolnišnici;
•	kot dodatek k pozni imunizaciji zelo ri-zičnih oseb, kadar imuniziramo šele tedaj, ko je gripa A že v soseščini;
•	kot dodatno zaščito poleg cepljenja za zelo rizične bolnike, pri katerih pričakujemo skromen odgovor na cepljenje, pri imunsko huje prizadetih osebah;
•	za preprečevanje okužbe (kemoprofi-lakso) v vsej sezoni gripe za tiste redke zelo ogrožene osebe, pri katerih uporaba cepiva ni mogoča zaradi takojšne (anafi-laktične) hude preobčutljivosti za jajčni protein ali hude reakcije po prejšnjem cepljenju;
•	protivirusno zdravilo lahko uporabljamo za preprečevanje okužbe tudi v drugih primerih, če se na primer neimunizirana oseba želi zaščititi pred gripo A, odločamo se individualno (Strle, 1986).
Cepivo proti gripi
Na tržišču so štiri vrste cepiv: cepiva iz celih mrtvih virusov, razcepljenih delov virusov, iz prečiščenih površinskih antigenov in oslabljena živa cepiva. Večinoma uporabljajo mrtva cepiva, ki jih vbrizgajo v mišico. Inaktivirano cepivo proti gripi je varno in učinkovito. Trivalentno inaktivirano cepivo vsebuje tri virusne seve (dva seva tipa A in en sev tipa B), ki so »krožili« v pretekli sezoni in za katere predvidevajo, da se bodo pojavili tudi v prihodnji sezoni gripe. Sestava cepiva se vsako leto spreminja. Za sezono 2013/2014 načrtujejo izdelavo štirivalentne-ga cepiva, ki bo vsebovalo dva seva virusa tipa A in dva seva virusa tipa B. Učinkovitost cepiva je odvisna od starosti prejemnika in njegovega imunskega stanja ter od anti-genske sorodnosti cepiva z virusi, ki krožijo.
Antigensko ustrezno cepivo prepreči pojav bolezni pri sedemdesetih do devetdesetih odstotkih mladih odraslih. Zaščita je slabša pri majhnih otrocih, pri starejših od 65 let in pri bolnikih z nekaterimi kroničnimi boleznimi, vendar pa pri teh bolnikih cepljenje zmanjša tveganje za hujši potek bolezni in zaplete. Zaščita je kratkotrajna, cepljenje pa moramo obnoviti pred vsako sezono, praviloma novembra.
Priporočila za cepljenje
Cepljenje priporočajo vsem, zlasti še tistim, pri katerih je večje tveganje za hujši potek in zaplete v poteku okužbe. Ti so:
•	bolniki s kroničnimi boleznimi dihal, srčnožilnega sistema in ledvic, ki so dovolj hude, da so bili zaradi njih v preteklem letu potrebne redne zdravstvene kontrole ali bolnišnična oskrba;
•	varovanci domov za ostarele in drugih ustanov, sprejeti zato, ker so potrebni dolgotrajne nege (na primer bolniki s kroničnimi boleznimi ne glede na starost);
•	sicer zdrave osebe, starejše od 65 let;
•	odrasli in otroci s kroničnimi presnovnimi boleznimi (na primer s sladkorno boleznijo, zmanjšano ledvično zmogljivostjo, slabokrvnostjo, astmo, če so te bolezni dovolj hude, da so bile zaradi njih v preteklem letu potrebne redne medicinske kontrole ali bolnišnična oskrba);
•	otroci, ki se dolgo časa zdravijo z aspirinom, ker obstaja možnost, da dobijo po gripi Reyev sindrom;
•	imunsko oslabele osebe;
•	nosečnice v drugem in tretjem trimesečju;
•	otroci, stari od šest mesecev do dve leti;
•	cepljenje svetujejo pred potovanji v območja, ki so v obdobju sezone gripe;
•	cepljenje priporočajo tudi skupinam, ki lahko gripo prenesejo ogroženim bolnikom: medicinskemu osebju v ambulantah, bolnišnicah in domovih, družinskim članom in drugim, ki negujejo rizične osebe - slednji lahko prenesejo gripo v času in-kubacije, ko prebolevajo okužbo brez kliničnih simptomov in znakov ali če delajo, kljub temu da so bolni (Kraigher, 2012, Strle, 1986 Zakotnik, 1996).
Odmerjanje cepiv
Odrasle cepijo z 0,5 mililitra cepiva. Otroke, stare od 6 do 36 mesecev, cepijo s polovičnim odmerkom (0,25 mililitra), starejše od treh let pa z običajnim odmerkom cepiva. Otroke, mlajše od devet let, ki so prvič cepljeni proti gripi, cepijo dvakrat v razmiku enega meseca, pri ostalih pa zadošča en odmerek.
Cepivo dajejo v deltoidno mišico (ki poteka s ključnice in lopatice na nadlahtnico), dojenčkom in majhnim otrokom pa v mišičje zgornjega zunanjega predela stegna. Možno je hkratno cepljenje proti gripi in otroškim nalezljivim boleznim (na dveh različnih mestih).
Stranski učinki
Reakcije na cepiva, ki so jih uporabljali v zadnjih letih, so bile na splošno redke. Tretjina cepljenih ima lokalne neželene učinke, redkeje se pojavljajo splošni simptomi (vročina, utrujenost, bolečine v mišicah in sklepih). Težave nastopijo šest do dvanajst ur po cepljenju in trajajo od enega do dva dni. Takojšne, verjetno alergične reakcije, kot so rdečina in oteklina ali razni simptomi preobčutljivosti dihal, se javljajo izredno redko. Menijo, da so posledica preobčutljivosti za kako sestavino cepiva. Cepiva proti gripi ne smemo dati ljudem s hudo in takojšno preobčutljivostjo za jajca.
Kontraindikacije za cepljenje
Cepljen ne sme biti, kdor je hudo preobčutljiv za jajca (vakcino izdelujejo na piščan-čjih zarodkih) in kdor ima akutno vročinsko bolezen, dokler simptomi ne izginejo.
Sklep
Epidemije gripe so veliko medicinsko in gospodarsko breme, ki postaja vedno težje zaradi staranja prebivalstva in vse večjega števila ljudi z boleznimi, ki so dejavniki tveganja za hudo okužbo z gripo. Skrb, da bodo cepljeni bolniki, ki so zaradi osnovnih bolezni ogroženi in bodo tako prebolevali hudo okužbo z gripo, mora biti obveznost zdravstvene službe in ne le ena od možnosti za preprečevanje bolezni (Strle, 1986).
Literatura:
Boltz, D. A., Aldridge, J. R, Webster, R. G, in sod., 2010: Drugs in development for infleuenza. Drugs, 70 (11): 13491362.
Epidemiološko spremljanje nalezljivih bolezni v letu 2010. http:// www.ivz.si/gradiva -nalezljive bolezni. Stik, 30. 7. 2013.
Koren, S,, Maver, P., Jelen, M, 2011: Ortomiksovirusi. V Poljak, M., Petrovec, M., urednika: Medicinska virologija. Medicinski razgledi, Ljubljana, 125-135. Kraigher, A., 2012: Pregled cepljenj v Sloveniji. V: Beovic, B,, Strle, F., Tomažič, J,, uredniki: Infektološki simpozij 2012. Ljubljana: Sekcija za protimikrobno zdravljenje SZD, 40-47. Marolt - Gomišček, M., 2002: Influenca-gripa. V: Marolt -Gomišček, M., Radšel - Medvešček, A,, uredniki: Infekcijske bolezni. Ljubljana: Tangram: 381-386. Neumann, G,, Noda, T., Kawaoka, Y, 2009: Emergence and pandemic pontetial of swine-origin H1N1 influenza virus. Nature, 459 (7249): 13-21.
Noah, D. L., Krug, R. M., 2005: Influenza virus virulence and its molecular determinatns. Advances in Virus Research, 65: 121-45.
Shich, W. J., Blau, D. M., Denison, A. M, Deleon-Carnes, M., Adem, P., Bhatnagar, J, in sod, 2010:2009 pandemic influenza A H1N1: pathology and pathogenesis of 100 fatal cases in the United States. American Journal of Pathology: 177-75.
Strle, F., Radšel - Medvešček, A., 1986: Novi pogledi na
imunoprofilakso - preprečevanje influence. Medicinski
razgledi: 25: 313-22.
WHO. Influenza (Seasonal). April 2009.
Zakotnik, B., »ižman, M, 1996: Cepljenje in svetovanje pri
nekaterih skupinah otrok. Medicinski razgledi, 35 (supl.1):
147-56.
Ksenija Slavec je leta 2013 končala študij medicine na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Med študijem se je srečevala z medicino tudi v mednarodnem prostoru in delala na ginekološko-porodniškem oddelku univerzitetne klinike v Lundu na ©vedskem, kjer se je navdušila nad tem delovnim področjem. Zanimala jo je tudi tropska medicina, zato se je odločila za medicinsko prakso v veliki bolnišnici v Kumasiju v Gani, afriški državi v Gvinejskem zalivu. Primerjava zdravstva v izredno razvitem in malo razvitem okolju ji je prinesla širok pogled na neenakost ljudi v bolezni po svetu. Podobne izkušnje pa je dobila tudi na svojih popotovanjih po Indiji, Burni, Tajski, Maleziji, Indoneziji in drugod. Svoja doživetja in znanje rada preliva na papir in ga tako širi med ljudi. Tako je tudi s pisanjem strokovnih člankov.
ITER - pot
Janez Strnad
Zlivanje
V vesolju se največ energije sprosti v zvezdah pri zlivanju atomskih jeder ali fuziji. Atomska jedra se zaradi pozitivnih nabojev med seboj odbijajo. Privlačna jedrska sila jedri spoji, ko se pri trku dovolj približata, če trčita z dovolj veliko hitrostjo. Velike hitrosti dosežejo molekule v plinu pri visoki temperaturi. Zaradi visoke temperature se pri trkih molekule razdelijo na atome, atomi izgubijo elektrone in nastane plazma pozitivnih in negativnih ionov in negativnih elektronov. Jedra se zlivajo v plazmi pri dovolj visoki temperaturi, odtod še tretje ime za zlivanje - termonuklearna reakcija.
Energija se sprosti tudi pri cepitvi zelo težkih atomskih jeder ali fisiji. Verižne reakcije so zmožna jedra izotopov urana 233 in 235 ter plutonija 239 (urana 233 in plutonija ni v naravi). Na svetu deluje veliko jedrskih reaktorjev na uran 235. Če izvzamemo poskuse zadrževanja, pa so zlivanje dosegli le v »vodikovi bombi«. V njej del energije izvira od zlivanja, ko bomba na cepitev segreje snov.
Največ obeta zlivanje jeder vodikovih izotopov. Jedro devterija iz protona in nevtrona se zlije z jedrom tritija iz protona in dveh nevtronov v jedro helija iz dveh protonov in dveh nevtronov in nevtron:
D + T e He + n.
1 gram mešanice iz 0,4004 grama devterija in 0,5996 grama tritija se zlije v 0,7957 grama helija in 0,2005 grama nevtronov. Skupna masa se zmanjša za 3,754 miligrama in sprosti se 93,7 megawattur energije. 93,7 MWh ustreza malenkost več kot 8 tonam
ekvivalentne nafte. V teh enotah (tons of oil equivalent, toe) merijo energijo v pregledih o porabi.
Za termonuklearno reakcijo potrebna temperatura je tem višja, čim večji naboj imata jedri. Najnižja je ta temperatura pri vodikovih jedrih. Vodikova jedra se zlivajo v zvezdah z razmeroma majhno maso, kakršna je Sonce. V zvezdah z vse večjo maso se zlivajo vse težja jedra. Velik tlak v plazmi pri zelo visoki temperaturi v sredici zvezd uravnovesi tlak zaradi gravitacije med deli zvezde. Na Zemlji je treba posebej poskrbeti, da se plazma ne razbeži. Pri vztrajnostnem zadrževanju večje število močnih laserskih curkov z vseh strani usmerijo na kapljico ali zrnce vodikovih izotopov. Na površju del snovi odpari, ostali del pa se močno zgosti in segreje. Pri magnetnem zadrževanju plazmo zadržuje magnetno polje. Reaktor na zlivanje, fuzijski reaktor ali ter-monuklearni reaktor, v katerem bi potekalo nadzorovano zlivanje vodikovih jeder, bi odpravil vsaj del skrbi zaradi grozečega pomanjkanja energije. Možnost raziskujejo v številnih državah. V času hladne vojne so bila raziskovanja tajna. Ti časi so minili in
danes države pri raziskovanju pogosto sode-lujej°.
Z Lawsonovim produktom gostote ionov in časa zadrževanja ocenimo, ali v plazmi pride do zlivanja. V plazmi iz devterija in tritija pri temperaturi sto milijonov stopinj mora produkt preseči mejo vztrajnostnem zadrževanju ocenimo gostoto delcev na 1028/m3 in mora čas zadrževanja preseči stomilijonino sekunde, 10 8 s. Pri
magnetnem zadrževanju pri gostoti delcev
1020/m3
mora čas zadrževanja preseči 1 sekundo.
Tokamak T-3 v inštitutu Kurčatov v Moskvi (zgoraj) in njegova poenostavljena risba (spodaj): I - ovoji primarne tuljave, J - magnetni jarem, N - dodatni ovoji za toroidalno polje, C - prevodna cev, V - vakuumska posoda, P -plazma pri visoki temperaturi, silnice poloidalnega polja (rdeče), silnice toroidalnega polja (modro).
Tokamaki
Zdaj je prednost na strani magnetnega zadrževanja. Od naprav te vrste največ obeta tokamak. Zamisel se je v petdesetih letih prejšnjega stoletja v tedanji Sovjetski zvezi porodila Olegu Lavrentjevu. Izoblikovati sta jo pomagala Igor Tamm in Andrej Saharov, k izdelavi prvih tokamakov je pomembno prispeval Lev Arcimovič. Tokamak je okrajšava ruskega imena toroidalnaja kamera s magnitnimi katuškami (svitkasta celica z magnetnimi tuljavami).
Prvi tokamaki so od daleč spominjali na trasformator. Na sklenjeno železno jedro so bili na eni strani naviti ovoji primarne tuljave. Sekundarna tuljava je imela samo en ovoj, in to plin pri majhnem tlaku v vakuumski posodi v obliki svitka. Svitek ali torus si ponazorimo z napihnjeno avtomobilsko zračnico. Po primarni tuljavi so pognali kratkotrajen tok tako, da so skoznjo izpraznili velik naelektren kondenzator. Ob tem je inducirana napetost po plinu v vakuumski posodi pognala tok, plin spremenila v plazmo in jo segrela. Tok po plazmi je ustvaril v posodi poloidalno magnetno polje s krožnimi silnicami prečno po svitku. Dodati je bilo treba torodialno magnetno polje s silnicami vzdolž svitka. To polje so ustvarili dodatni ovoji s tokom, naviti okoli posode. Silnice polja, ki je nastalo kot sestava obeh polj, so v notranjosti vakuumske posode tekle kot vijačnice.
Naelektreni delci so se gibali po vijačnicah okoli teh vijačnic. Polje pa ni trajno zadrževalo plazme, ker so se v njej pojavile zanjo značilne nestabilnosti. Zaradi njih je plazma po določenem času dosegla steno posode in se ohladila. Nato so postopek ponovili. Danes deluje 27 večjih tokamakov, 14 jih je že prenehalo delovati. Prvi od njih, T-1, je začel leta 1956 delovati na Inštitutu Kur-čatov v Moskvi. Nekaj časa so ruski fiziki vodili pri delu s tokamaki. Medtem so se
tokamaki razvili. Doslej največji tokamak je Skupni evropski torus (JET) v Culha-mu blizu Oxforda v Angliji. Srednji obseg tlorisa vakuumske posode meri 18 metrov. Posoda ima ovalni presek s premerom 4,2 metra v navpični smeri in 2,5 metra v vodoravni. Z njim so začeli raziskovati leta 1983. Leta 1997 je JET dosegel pri zlivanju moč 16 megawattov (MW) in čas zadrževanja do minute. Sprostilo se je 70 odstotkov energije, ki so jo vložili v segrevanje plazme. Po
Tak bo ITER. Na prvem navedenem spletnem naslovu je mogoče nazorno in sistematično zasledovati vse njegove sestavne
Temelje v Cadarachu so gradili po strogih protipotresnih predpisih.
koncu leta 1999 so se mednarodne pogodbe iztekle. Odtlej JET, ki so ga leta 2004 posodobili, deluje v okviru Angleške komisije za atomsko energijo.
Načrt
Po koncu hladne vojne leta 1985 so na pobudo Rusije in Združenih držav Amerike zasnovali načrt ITER, ki so se mu pridružile Evropska unija, Indija, Japonska, Južna Koreja in Kitajska. Prvotnega imena International Thermonuclear Experimental Reactor (Mednarodni termonuklearni poskusni reaktor) zaradi neprijetnega zvena besede »termonuklearni« ne uporabljajo več, ampak izhajajo iz latinske besede iter za pot. Pogodbo za načrt so po trdih in dolgotrajnih pogajanjih podpisali leta 2006. V njej so se podpisnice precej podrobno zavezale o obveznostih, ki jih bodo večinoma izpolnile v obliki naprav. Evropska unija bo prispevala 45 odstotkov in preostalih šest držav vsaka šestino preostanka. Unija je za sodelovanje
z načrtom ITER osnovala posebno enoto Fusion for Energy (F4E, Zlivanje za energijo). Napravo naj bi gradili deset let in potem dvajset let z njo delali poskuse. Prvotno predvideni stroški 5 milijard evrov so narasli na 16 milijard evrov. Ze to kaže, da je ITER zelo velik mednarodni načrt. Prvo plazmo naj bi dobili leta 2020, z mešanico devterija in tritija naj bi začeli delati poskuse sedem let pozneje.
Za kraj so izbrali Cadarache blizu francoske Azurne obale, približno 60 kilometrov severovzhodno od Marseillea. Tam deluje od leta 1959 raziskovalni center francoskega Komisariata za atomsko energijo in od leta 1988 tokamak Tore Supra. Evropska unija je v zameno za kraj prevzela večino stroškov in Japoncem, ki so se tudi potegovali zanj, priznala vrsto ugodnosti. ITER naj bi bil korak na poti do termonu-klearnega reaktorja in še ne bo dajal električne energije. Oddajal naj bi toplotno moč 500 MW, desetkrat več, kot bodo porabili
za segrevanje plazme. (Za primerjavo: peti blok termoelektrarne Šoštanj oddaja 345 MW električne moči.) Dosegel naj bi do stopetdeset milijonov stopinj, desetkrat več kot v sredici Sonca, in čas zadrževanja do tisoč sekund in več. Električno moč naj bi dajal termonuklearni reaktor Demonstration power plant (DEMO, Demonstracijska elektrarna) iz naslednjega rodu, ki ga European Fusion Development Agreement (EFDA, Evropski sporazum o razvoju zlivanja) načrtuje okoli leta 2050. Slovenski podpisnik sporazuma je Institut »Jožef Stefan«.
Po eni od zamisli naj bi energijo plazme z magnetohidrodinamičnim generatorjem naravnost pretvorili v električno delo. Tak generator ne bi imel gibajočih se delov in bi dosegel večji izkoristek kot toplotni stroj, ki prejema toploto pri višji temperaturi ter oddaja toploto pri nižji temperaturi in delo. Magnetohidrodinamični generatorji so še na raziskovalni stopnji.
Nekoliko podrobneje opišimo sestavne dele načrta in navedimo nekaj podatkov. Ti opozarjajo na dosedanji napredek v razvoju in na drugi strani potrjujejo, da gre za velikopotezni načrt. Tokamak ITER bo tehtal 23 tisoč ton, več kot trikrat več od Eifflovega stolpa. Osrednji del je vakuumska posoda, v kateri bo tlak močno zmanjšan. Srednji obseg njenega tlorisa bo meril 19 metrov. Posoda bo imela ovalni presek s premerom 11 metrov v navpični smeri in 6 metrov v vodoravni. Imela bo prostornino 850 kubičnih metrov. V njeni dvojni jekleni steni bodo dovodi in odvodi za hladilno vodo. Notranje stene posode bo pokrivala odeja iz 440 plošč z maso po 4,6 tone, ki bodo preprečevale neposreden stik plazme s steno posode, jo varovale pred visoko temperaturo in delno zaustavile tok nevtronov. Na zunanji strani bo plošče obdajala plast berilija, notranji del pa bosta sestavljala ojačeni baker in jeklo. Odeja je eden od najzahtevnejših delov
naprave. Posebno obremenjen bo divertor na njenem dnu, ki bo obložen z volframom. Vakuumska posoda bo imela 44 odprtin za dovode in odvode, na primer za merilnike, dodatno gretje, vakuumske cevi. Plazmo v vakuumski posodi bo zadrževalo 18 magnetov za toroidalno polje, 6 tuljav za poloidalno polje, osrednja tuljava in več dodatnih tuljav. Morda bo treba dodati še nove tuljave, da bodo preprečile nestabilnosti, ki so jih odkrili nedavno in ki plazmi jemljejo energijo. ITER zares ubira še neraziskane poti. Vsi magneti bodo superpre-vodni z vodniki s tokom, ohlajenimi na 4 stopnje nad absolutno ničlo. Po ohlajenem superpevodniku tok teče brez upora, tako da za magnetno polje, ko bo doseglo zahtevano gostoto okoli 13 teslov, ne bo potrebno dovajati energije. Vodniki magnetov za toroidalno polje in osrednje tuljave bodo iz zlitine niobija in kositra, vodniki magnetov za poloidalno polje in dodatne tuljave pa iz zlitine niobija in titana.
Vakuumsko posodo in magnete bo obdajal 29 metrov visoki in skoraj toliko široki krio-stat, ki bo magnetom v notranjosti zagotovil temperaturo 4 stopinje nad absolutno ničlo. To bo enojna jeklena posoda z odprtinami za dovode in odvode. Na zunanji strani ga bo obdajal 2 metra debeli betonski zaščitni zid. Plazma v vakuumski posodi naj bi dosegla temperaturo 150 milijonov stopinj, temperatura notranje stene vakuumske posode pa naj bi bila 240 stopinj Celzija. To kaže, kako zahtevna bo tehnična izvedba. Za vakuum bo skrbel eden od največjih vakuumskih sistemov. Mehanične in kriogen-ske črpalke bodo znižale tlak v vakuumski posodi na milijonino navadnega zračnega tlaka. Pred začetkom delovanja bodo s črpanjem iz posode odstranili vse primesi. Izčrpavanje bo trajalo dan do dva. Delovanje vakuumskega sistema in druge razmere bodo nadzirali na daljavo.
Hlajenju je namenjen razvejen hladilni sistem. Magnete bodo hladili s helijem pri temperaturi 4 stopije nad absolutno ničlo.
Poleg tega bo odvajal toploto še krog s helijem in s tekočim dušikom pri temperaturi 80 stopinj nad absolutno ničlo. Toploto bo odvajalo več sklenjenih vodnih tokov in nazadnje veliki hladilni stolpi. V njih bo nasprotni tok vode z izhlapevanjem jemal toploto toku vroče vode. Hladilni sistem bo moral odvajati toplotni tok 500 MW in za krajši čas še več kot dvakrat več. To je zelo zahtevna naloga. Vodo bodo zajemali iz Ca-nala de Provence. Odtekajočo vodo bodo po prehodu skozi bazene za nadzorovanje odvajali v reko Durance. Tok vode 33 kubičnih metrov na sekundo bodo dovajali in odvajali po ceveh, od katerih bodo nekatere imele premer več kot poldrugi meter.
Za segrevanje plazme v posodi ne bo zadostovalo ohmsko segrevanje z induciranim električnim tokom. Pomemben del toplote bo prispevalo zlivanje, ko bo steklo. Pred tem bodo toploto dovajali z vbrizgavanjem zelo hitrih nevtralnih delcev in z mikrovalovi. Nevtralnih delcev magnetno polje ne odkloni, zato predrejo globoko v plazmo, se tam ionizirajo in svojo energijo oddajo delcem plazme. Mikrovalovi s frekvenco 40 do 55 MHz bodo poganjali ione, ki bodo pri trkih z drugimi ioni dodatno segreli plazmo, kar spominja na mikrovalovno pečico. Mikrova-lovi s frekvenco 170 GHz bodo na podoben način poganjali elektrone. Napravo bodo upravljali na daljavo. Na daljavo bo treba tudi zamenjati posamezne dele, ki bodo radioaktivni, in jih odložiti v posebej zgrajeno vročo celico. Naprava bo potrebovala za delovanje električno moč 110 MW, za krajši čas celo do 620 MW. Moč bodo dovajali po obstoječem daljnovodu za napetost 400 tisoč voltov, ki ga bodo le za kilometer podaljšali. Gorivo bodo dovajali v vakuumsko posodo s posebnim sistemom za vbrizgavanje plina. Gostoto plazme bodo nadzorovali tudi z uvajanjem kroglic zmrznjenih izotopov vodika. V posodi nikoli ne bo več kot gram vodikovih izotopov. Posebna naprava bo poskrbela, da
neizrabljeno gorivo, ki se bo nabralo v di-vertorju na dnu vakuumske posode, predelajo in ponovno uporabijo. Kako je z gorivom? V naravnem vodiku je 0,015 odstotka devterija, ki ga je razmeroma lahko pridobiti, na primer iz morske vode. Tritij je radioaktiven in razpada z razpolovnim časom 12,5 leta. Zato ga je treba dobiti pri reakcijah jeder litija s tremi protoni in tremi ali štirimi nevtroni z nevtroni:
6Li + n e T + He in 7Li + n e T + He + n.
V odeji nameravajo namestiti posebne enote z litijem, v katerih bo pri reakcijah z nevtroni nastajal tritij. Tritij bodo potem izločili in uvedli v vakuumsko posodo. Mogoče bo zaradi novih spoznanj treba prilagajati načrte. Tveganju se pri prodiranju na neznano območje ni mogoče izogniti. Številni sodelavci načrta ITER menijo, da »skupaj oblikujejo nov model za znanstveno in tehnično sodelovanje v velikem merilu«. ITER naj bi odprl možnost »okolju prijazne, široko uporabne in praktično neizčrpne« električne energije. Nevtroni, ki nastanejo pri zlivanju, bodo sicer povzročili, da bodo nekateri deli naprave postali radioaktivni. Toda radioaktivnost te vrste je šibka in hitreje razpade kot radioaktivnost, ki nastane pri cepitvi uranovih jeder. Ena od prednosti je, da ne bo nastajal ogljikov dioksid, ki prispeva k segrevanju ozračja. Precej ljudi nasprotuje načrtu ITER. Nekateri od njih menijo, da bi bilo bolje, če bi denar porabili za izpopolnjevanje obnovljivih virov energije.
Literatura:
ITER: the world's largest tokamak. http://www.iter.org/mach. Tokamak. http://en. wikipedia. org/wiki/Tokamak.
Alfred Russel Wallace - evolucionist v Darwinovi senci
Kazimir Tarman
»Pesniki in moralisti presojajo glede na angleško drevje in plodove takole: majhni plodovi rastejo v visokih krošnjah in ko odpadajo, ne ogrožajo človeka, veliki plodovi pa rastejo pri tleh. A dva največja in najtežja plodova, brazilski oreh fBertholletiaJ in durion, rasteta v visokih krošnjah in ko dozorita, odpadeta ter pogosto ranita ali ubijeta domačine. Iz tega sledita nauka: prvi je, ne posplošuj iz posameznih primerov, in drugi, da drevesa in plodovi ter podobno različni živalski proizvodi niso nastali v korist in ugodje človeku.« (Wallace, 1869.)
Mladi Alfred Russel Wallace je s pismom Darwinu odkril vlogo naravnega izbora v evoluciji živega sveta in s tem vznemiril Darwina, ki je to rešitev odkril in raziskoval že več kot dve desetletji. Vzniknilo je vprašanje prvenstva. Zadrego sta rešila Darwinova prijatelja, geolog Charles Lyell in botanik Joseph Hooker. Zato govorimo sedaj o darvinizmu in ne o »volsizmu«. Wallace je bil znan raziskovalec, biolog, an-
tropolog, biogeograf in družbeno dejaven mislec. Letos, ob stoletnici njegove smrti, se ga ne spominjamo le kot Darwinovega sopotnika, ampak predvsem zaradi izvirnosti njegovih zamisli.
Mladost
Alfred se je rodil 8. januarja leta 1823 v va-ližanski vasi pri Usku (sedaj Gwent). Njegova narodnost ni povsem razčiščena. Oče
Thomas je bil nekak »nižji odvetnik«, ki tega posla ni nikoli opravljal. Mati Mary Anne Greneli je izvirala iz angleškega srednjega razreda. Živeli so od očetove dediščine, ki pa je zaradi zgrešenih naložb hitro presahnila. Družina z devetimi otroci je živela skromno, tudi v pomanjkanju. Zaradi posla so se pogosto selili.
Osnovno šolo v Hertfordu je obiskoval le do štirinajstega leta. Potem je zmanjkalo denarja. Sam piše, da se je v šoli dolgočasil, več znanja sta mu nudili bogata očetova in krajevna knjižnica, ki jo je tudi vodil oče. Z dobrim branjem se je samoizobraževal. Mladenič se je pridružil starejšemu bratu Williamu, zemljiškemu pregledniku. Delo mu je bilo všeč, saj je pri izkopavanju kanalov, gradnji cest in železnic spoznaval rastlinstvo, okamnine in geološke posebnosti pokrajine. Zaradi gospodarske recesije je izgubil delo in po smrti očeta se je stiska družine poglobila. Leta 1844 je učiteljeval v Leicestru z borno letno plačo trideset funtov. Zaupali so mu tri osnovne razrede. V knjižnici je našel Malthusovo delo Esej o
osnovah populacije, ki ga je mnogo let pozneje s pridom uporabil. Usodno pa je bilo srečanje z žužkoslovcem Henryjem Batesom (1825-1892). Po smrti brata Williama leta 1845 je prevzel delo preglednika. Imel je polne roke dela, saj je bil čas gradenj železnic. V Neath, valežansko mestece, je povabil mater in brata Johna. Z Johnom sta opravljala gradbeniška in arhitekturna dela, ob prostem času pa sta z Batesom poglabljala naravoslovno znanje. Čeprav s poslom ni bil zadovoljen, saj so bili mnogi mali investitorji slabi in neredni plačniki ali celo neplačniki, si je ustvaril majhen kapital. S prihranjenim denarjem je s prijateljem Batesom odpotoval v Amazonijo. Načrtovala sta raziskovanje in zbiranje žuželk za prodajo Britanskemu muzeju ter bogatim zbiralcem tropskih posebnosti. Na tiho pa je v njem tlela velika želja: »V mojem razmišljanju je bila že opredeljena misel o velikem problemu izvora vrst. [ ... ] Trdno sem verjel, da bo poglobljeno in natančno preučevanje naravnih dejstev nazadnje pripeljalo do rešitve te skrivnosti.« Drugače kot Darwin, ki se je napotil
Studijska soba v njegovem domu Old Orchard v Broadstoneu. v,r: http-.//peopie.
whu.edu/charles.smith/wallace/study.htm.
okoli sveta kot vernik v stvarjenje sveta, je Alfred imel načrt. Branje Lyellovih Načel geologije in Chambersovih Sledi stvarjenja narave je ponujalo misel na spreminjanje vrst. Chambers je zavračal kreacionizem in lamarkizem, vendar ni pojasnil načina spreminjanja vrst. Iskanje odgovora je bil velik izziv za drzno popotovanje v Amazonijo.
Ekspedicija v Amazonijo
Brez formalne izobrazbe je s samoizobra-ževanjem ob delu in z veliko nadarjenostjo postal uspešen naravoslovec in raziskovalec. Bral je botanična, geološka in astronomska dela. Slo po iskanju novega so mu poglabljali popotniški dnevniki Alexandra von Humboldta in Charlesa Darwina. S pregle-dništvom je osvojil veščine risanja, kartografije, gradbeništva, geometrije, mehanike in kemije. Priučene spretnosti je uporabil pri raziskovanju. Na Inštitutu za mehaniko v Neathu je poslušal predavanja strokovnjakov in sam predaval o tehničnih in naravoslovnih temah. Odločilno spodbudo za popotovanje v Južno Ameriko je našel v knjigi Williama H. Edwardsa Navzgor po reki Amazonki. 25. aprila leta 1848 sta z Batesom odplula iz Britanije in se 28. maja izkrcala v mestu Para (Belem) v ustju Ama-zonke in začela raziskovati. Zakaj sta se že
marca leta 1850 ločila, ni znano. Wallace se je usmeril v srednji del Amazonke in v območje reke Rio Negro. Prodrl je v predele, kamor še ni stopila raziskovalčeva noga, in narisal prvi zemljevid porečja. Zemljevid je bil še dolga desetletja nepogrešljiv vodič raziskovalcem.
Nabral je velikansko zbirko žuželk, rib, ptičev in drugih vretenčarjev, tudi živih živali, papagajev in opic. Telesno oslabel po okužbi z malarijo se je odločil za povratek v domovino. 6. avgusta leta 1852 pa je sredi Atlantika brig (dvojambornica s križnimi jadri), na katerem je plul, zajel ogenj. Izčrpan od bolezni se je s posadko rešil na čoln, a izgubil dragoceno zbirko, tudi žive živali. Izguba ga je pošteno udarila po žepu, saj bi mu prodaja navrgla lepe denarce. Po desetdnevnih mukah je brodolomce rešila stara trgovska ladja.
Kljub denarnim težavam in bolezni mladi Alfred ni opustil misli na nova raziskovalna popotovanja. Za izgubljeno zbirko mu je zavarovalnica povrnila dvesto funtov. Nekaj denarja je zaslužil s strokovnimi predavanji in honorarjem za dve knjigi, eno o palmah in njihovi uporabi in drugo poročilo o popotovanju po Amazonki in Rio Negru. Hkrati si je z njimi utrdil še strokovni ugled. Za nov začetek je bilo to dovolj.
Novo popotovanje - Malajski arhipelag
20. aprila leta 1854 se je znašel v Singapur-ju. Stroške potovanja mu je tokrat pokrilo Kraljevsko geografsko društvo (Royal Geographical Society). V osmih letih bivanja je obiskal velike in majhne otoke, prekrižaril je 22.500 kilometrov morskih in otoških poti ter zbral kar 125.660 primerkov žuželk, od tega več kot tisoč za znanost novih vrst. Dogodivščine je popisal v knjigi Malajski arhipelag. Delo je dolgo slovelo za najboljši znanstveni potopis. Tu so zapisana srečanja z rajčicami in doživetja z orangutani in domorodci. Na Molukih je odkril novo vrsto ptičev, Wallaceovo rajčico (Semioptera wal-lacei). Skrbno je beležil okoliščine razširjenosti rastlinskih in živalskih vrst in odkril ločnico med naseljevanjem južnoazijskih in avstralskih vrst živali (Wallaceova črta). Favnistično »mešano« območje so kasneje poimenovali njemu v čast »Wallaceja«. O zakonitostih, ki določajo razširjenost živalskih vrst, je razpravljal v delu Geografija razširjenosti živali. Naziv »oče biogeografi-je«, ki so mu ga dodelili, je laskavo priznanje. Nova dognanja so mu služila za dokazovanje evolucije vrst.
Zavzetost iskanja vzrokov evolucije je razvi-
dna v razpravi O zakonitosti, ki ureja uvajanje novih vrst (1848). Orodje za razlago je našel v prostorski pojavnosti vrst, ki jih določajo geomorfološke danosti okolja: morja, široke reke, gorstva ... Geolog Lyell, katerega mnenje je pomenilo veliko, je delo pohvalil, Darwin se je vanj obregnil le mimogrede. Nekega februarskega dne leta 1858 pa se mu je med vročičnim malaričnim napadom na otoku Ternate ali Gilolo (ni povsem jasno, na katerem otoku se je to zgodilo) utrnil spomin na Malthusovo tezo o mejah populacijske rasti. Nenadoma je »sprevidel« zvezo z zagonetko, ki jo je reševal. Ključ za razlago je bil v »preživetju najsposobnejših«. Preprosto, najbolje prilagojeni osebki bodo uspevali v boju za obstanek, zato bodo preživeli in imeli potomce, ki bodo v naslednjih rodovih, v tekmovanju za življenjske dobrine, izrivali in izrinili slabše prilagojene osebke. Odkril je »naravni izbor«, kar je Darwin na tiho raziskoval in vedel že dvajset let. Prevzet z rešitvijo starega problema je odkritje zapisal v kratki razpravi O nagnjenosti zvrsti, da bi se neomejeno razlikovale od prvotnega tipa (prevod M. Kun-tner). Osnutek je poslal Darwinu s prošnjo za mnenje, saj je iz dopisovanja z njim vedel, da se s tem vprašanjem ukvarja tudi on.
Wallace na ekspediciji v Indoneziji, slika se nahaja v zbirki v Down Houseu (Darwinovem domu, sedaj muzeju).
Vir: Natural History Musem, London.
MALAY A1ÎCHIPELAG0:
THE USD OF TI [K
ORANG-UTAN, AND THE BIBD OK P AB A DISE.
A XÀHHjtTfVE OP TUVIU
with srnvus or xax a y j j s.itvhb.
»v
AUBF.il KUSSEL WAU.UK,
' ».IO* IMI m uun AM, »kW"	....... 14 ml . • ' ■ "
M jm" 1 im iVI t
jfMlM:
H ACM ILL AS AND CO.
I Ml.
Naslovnica Wallaceove knjige Malajski arhipelag. Vt http://
en.wikipedia.org/wiki/File:Malaya Archiperlago.
Malthusu se je kasneje oddolžil za prevzeto idejo v avtobiografiji (1887) takole: » [...] morda je najpomembnejša knjiga, ki sem jo bral, Malthusova Načela populacije. [...] Mislim, da je najbolj zanimivo moje sovpadanje z Darwinom, oba je napeljal v teorijo Malthus.«
Trk soodkriteljev
Uporabnost Malthusovega načela je Darwin spoznal že leta 1839. O tem je pisal Asi Grayu, ameriškem botaniku, in se pogovarjal s svojima prijateljema Lyellom in Hoo-kerjem. Čeprav sta ga spodbujala, da objavi svojo tezo o nastanku vrst, pa je s tem zaradi različnih pomislekov odlašal. Wallaceovo pismo je bilo presenečenje in je Darwinu povzročalo nočne more. Intelektualno prvenstvo temeljnega problema evolucije je bi-
lo ogroženo. V pismu Lyellu (15. junija leta 1858) je zapisal: »V Wallaceovem osnutku ni nič, kar bi sam ne zapisal že leta 1844 in dal brati Hookerju pred dvajsetimi leti. [...] Raje bi zažgal vso knjigo, kot da bi on ali kdorkoli pomislil, da sem ničvredna duša. Ali ne misliš, da mi je s tem zvezal roke? Navsezadnje tudi ne mislim, da izvira njegov pogled iz česarkoli, kar sem mu (doslej) pisal.« Zgodilo se je v času, ko je Darwin doživljal hudo družinsko stisko. Življenje bolnega sina Charlesa je viselo na nitki. Mali je nekaj dni kasneje umrl. Skrušen od dogodkov se ni mogel dejavneje vključiti v reševanje zadrege in je vso težo prepustil prijateljema. Lyell in Hooker sta, brez vednosti Wallacea, sklicala sejo Linnéjevega društva (1. julija leta 1858), kjer so prebrali Darwinova izvlečka iz leta 1844 in pismo ameriškemu botaniku Asi Greyu, kjer piše o vlogi naravnega izbora pri nastajanju vrst. Hkrati so prebrali še zapis Wallacea. Tako so ubranili Darwinovo prvenstvo in rešili pomisel na intelektualno krajo. Ko je Wallace v pismu izvedel za dogodek v Linnéjevi društvu, se je počutil počaščenega. Osnutek, ki ga je poslal Darwinu, niti ni namenil objaviti. Želel je le Darwinovo mnenje. Zadovoljstvo, da so njegovo delo obravnavali na Linnéjevem društvu in da bo objavljeno skupaj z Darwinovimi deli, je sprejel kot veliko priznanje in to v pismu omenil še materi. Ni se čutil prikrajšanega in še manj okradenega. Po izidu Darwino-vega dela O nastanku vrst je zapisal: »Nikoli se nisem približal popolnosti njegove (Darwinove) knjige - njegovim močnim dokazom, njegovemu izvrstnemu načinu in duhu. [...] Čutim hvaležnost, da ni bilo prepuščeno meni, da bi teorijo objavil v javnosti. [...] Ustvaril je (Darwin) novo znanost in novo filozofijo.« Še več, postal je njegov zagovornik in leta 1889 (po Darwinovi smrti) objavil knjigo Darvinizem. Tiste čase je bila najboljši povzetek novega nauka. Seveda je soodkriteljstvo s tako uglednim učenjakom, kot je bil Darwin, pomenilo zanj višji
Zoogeografska regija Wallacea (rdeče) z označeno Wallaceovo črto (modro).
Vtr: http://upload.wikimedia. org/wikipedia/Indonesia
Ilustracija prikazuje rajčico, ki jo je odkril na otoku Bacan in jo je leta 1859 Gray imenoval po njem Semioptera wallacei ali Wallaceova rajčica. v,r: http.//
en.wtkipedta.org/wtkt/Ftle:Malaya Archipelag).
znanstveni ugled in korak bližje družbeni eliti. Ali je bilo izkazano zadovoljstvo res tako nesebično, kot se je kazalo? Ali ni bil zaradi Darwinovega višjega stanu in vpliv-
nih prijateljev že na razpravi v Linnéjevem društvu ustrezno zapostavljen? Ugibanja! Sicer pa, naj velja resnica, ki jo pripovedujeta znani zapuščini obeh učenjakov.
Razhajanje z Darwinom
Na prvi pogled enaki zamisli o načinu evolucije vrst, v podrobnostih pa le razlike. Darwin je poudarjal tekmovanje za dobrine med osebki iste vrste in uspešnost njihovega preživetja. Wallace pa je spoznal, da tudi okoljski pritisk (dejavniki okolja) sili osebke k prilagajanju na bivalno okolje. Razmišljal je o nadzorovanem procesu po načelu povratne zanke ali kot je to zapisal v osnutku poslanem Darwinu (1958): »Delovanje tega načela je podobno centrifugalnemu regulatorju pri parnem stroju, ki nadzira in popravlja nepravilnosti, še preden se pokažejo.« Po antropologu in kibernetiku Gregorju Batesonu (1970) je odkril zvezo med naravnim izborom in sistemsko teorijo. Zgodilo se je sredi 19. stoletja!
Njuno razhajanje je bilo očitno pri razumevanju evolucije človeka. Ni soglašal z Darwinom, ki je uporabil naravni izbor tako za biološki razvoj človeka kot tudi za razvoj višjih duševnih lastnosti. Na stara leta je poglabljal dvom, da bi darvinizem lahko pojasnil razvoj človeških intelektualnih sposobnosti. Kot prepričan spiritualist je
Hrošč Euchirus longimanus iz njegove zbirke.
Vir: Natural History Museum, London.
zgradil svojo razvojno sintezo. Biološki del razvoja naj bi potekal po naravnem izboru. Za razvoj višjih duševnih sposobnosti, kot so razvoj razuma, zmožnost abstraktnega mišljenja, moralnost, etičnost, umetnost, razsodnost in tako dalje, pa je iskal rešitev v »vseprisotnem in nevidnem kozmičnem duhu«. Wallaceovi zamisli je pritrdil celo Darwinov prijatelj Lyell in še mnogi znani intelektualci tistega časa, Darwin, Hooker in Huxley pa so jo odločno odklonili. Darwin je bil prepričan, da se da vse to razložiti s spolnim izborom. Ali ni v Wallaceovi zamisli stranpot, sled ideje »božjega načrta« kreacionistov, pa se sprašuje zgodovinar znanosti M. Shermer.
Mož širokega duha
Alfred je izviral iz meščanske družine, ki je zaradi slabih očetovih denarnih odločitev preživljala hude stiske. Šolanje je zato zgodaj opustil in se zaposlil. Ob delu in zavzetem samoizobraževanju je spoznaval naravo in viktorijansko družbo. Občutil je stisko preprostih ljudi in se vnel za zamisli utopičnega socialista Roberta Owena. Bil je oster kritik socialne in gospodarske politike države. Obsodil je izkoriščanje delavcev in zahteval krajši delovnik ter urejena bivališča. Zahteval je enakopravnost žensk in njihovo volilno pravico. Dejavno je podpiral prizadevanja za nacionalizacijo zemlje in gozdov. Pokazal je na podkupljivost oblasti in šibkosti prava pri preganjanju kriminala. Zaradi nedelovanja teh ustanov bogati
Vtr: http://wallacefund.mfo.
manjšina in raste revščina večine. Predvidel je nevarnosti militarizma, ki je le leto po njegovi smrti sprožil prvo svetovno vojno. Sebe je opredelil za socialista. Idejam je ostal zvest do smrti in na stara leta o njih veliko pisal. V članku Izbor človeka (1890) je zapisal: »Tisti, ki uspe v tekmi za bogastvom, nikakor ni boljši ali bolj inteligenten.« Tudi pouk za naše dni. Družbena dejavnost mu je širila strokovno obzorje. Na popotovanjih se je poglabljal v družbene ureditve domorodcev. Zavzemal se je za ureditev mestnih zelenic in parkov. Opozarjal je na uničevanje okolja, krčenje tropskih gozdov zaradi širjenja plantaž, spreminjanje podnebja in erozijo tal, razširjanje invazivnih vrst, vse to zaradi pohlepa evropskega kolonializma. Zaoral je ledino humane ekologije. Pri prebiranju njegove zapuščine spoznavamo njegovo moč predvidevanja in kako malo upov za rešitve, ki jih je »zaupal« dvajsetemu stoletju, je bilo udejanjenih.
Bil je prvi astrobiolog, ki je razmišljal o nezemeljskem življenju. Odklonil je razlago
Percivala Lovella o Marsovcih, ki kopljejo »kanale« na Marsu. Zanikal je obstoj življenja na ostalih planetih našega osončja in dvomil o življenju kjerkoli drugje v naši galaksiji. Zunanjih galaksij tedaj še niso poznali. Verjel je v antropocentrično tezo o izjemnosti bivanja človeka, ki je v vesolju dana le Zemlji.
Alfredove stranpoti
Izredno dejavni razumnik je ubiral tudi stranpoti. Zamerili so mu zlasti pristajanje na spiritualizem. Ostro ga je sodil Hooker. ker je razpravo o tej temi »prikrito« (po Hookerju) sprožil v Britanskem društvu za znanost leta 1879. Zamera je bila huda, tolikšna, da je Hooker nasprotoval Darwi-novem predlogu ministrstvu o podelitvi državne pokojnine v znesku dvesto funtov, s čimer bi omilili njegov gmotni položaj. Pozneje je Hooker na prigovarjanje Darwina in Huxleyja popustil, češ da zasluge za znanost le pretehtajo njegove muhe. Črno piko si je prislužil tudi z nasprotovanjem zaščitnemu cepljenju proti črnim ko-
Darwin-Wallaceova medalja, ki jo Linnéjevo društvo iz Londona podeljuje zaslužnim učenjakom. Prvo medaljo je leta 1908 prejel kar Wallace sam in ta je bila tudi edina zlata.
Vir: http://wallacefund. mfo.
zam. Trdil je, da učinkovitosti cepljenja ne potrjuje statistika in da siljenje k cepljenju ni v skladu z osebno svobodo in da je kaznovanje zaradi opustitve cepljenja protiustavno. Poskrbeti bi morali za boljšo osebno higieno, higieno bivanja in urediti sanitarije. Bolezni so dejavnik naravnega izbora, ki ureja naravna ravnovesja, le zakaj potem delovati proti naravi. Človek ni izjema, je menil Wallace, sicer izpričan človekoljub. Zaradi takšnega čudaštva se je zagovarjal pred Kraljevim odborom. Tudi ko so mu dokazali zmotnost njegovih statističnih podatkov, ga ni omajalo in je ostal pri svojem. Delno je trmoglavljenje posledica tedaj še šibkega poznavanja bakteriologije in imunologije.
Slovo
Alfred R. Wallace je bil uveljavljeni učenjak in družbeni aktivist. Napisal je enaindvajset knjig in objavil več kot sedemsto člankov in razprav. Drugače kot Darwin, ki se je pri obrambi svoje teorije opiral na prijatelje, je moral Alfred v »boj« vedno sam. Nič mu ni bilo dano z rojstvom. Ugled strokovnjaka in državljana je ustvarjal sam z veliko osebno inteligenco. Povzpel se je v vrh znanosti in le malo je manjkalo, da bi sedaj namesto o darvinizmu govorili o »volsizmu«. Umrl je v Broadstoneu 7. novembra leta 1913. Namen prijateljev, da bi ga pokopali v Westminster-ski opatiji poleg Darwina, je preprečila žena
Annie in ga je pokopala v družinski grob v Broadstoneu. V opatiji pa so dve leti kasneje vzidali medaljon z njegovim imenom in portretom.
Za življenja in po njem je prejel številna priznanja, častne doktorate (univerzi v Dublinu in Oxfordu), medalje Kraljevega društva, Kraljevega geografskega društva in Linnejevega društva ter mu kljub kritiki obstoječe oblasti podelili najvišje državno odlikovanje, red za zasluge (Order of Merit from the Crown, 1908). Desetletja po smrti bolj ali manj pozabljen, dobivata danes njegovo ime in znanstvena zapuščina vse večjo veljavo. Ob stoletnici smrti pripravlja Britanski muzej svečano predstavitev osebnosti in dela Alfreda Russela Wallacea.
Literatura:
Burkhardt, F,, 1996: Charles Darwin's Letters a Selection. Cambridge University Press,
Darwin, C,, 2009: O nastanku vrst, Ljubljana: Založba ZRC, Darwin, C,, 1951: Izvor človeka, Ljubljana: SKZ Ljubljana, Grebbin, J,, 2002: Science, A History, Penguin Books, McCalman, I,, 2009: Darwin's Armada, Simon&Schuster, Milne, R,, 2009: Evolution from A to Z, Berkeley, Los Angeles: University of California Press, Wikipedia, the free encyclopedia, 2013: Alfred Russel Wallace,
Zimmer, C,, 2003: Evolution, London: Arrow Books,
Razvoj življenja od molekule do človeka
Jože Mlakar
Z gornjim naslovom se odzivam na prispevek profesorja Toma Turka v 9-10. številki lanskega letnika Proteusa, v katerem je kritično ocenil poučevanje biologije in veljavne učne načrte za ta predmet v osnovnih in srednjih šolah. Omenjeni naslov sem izbral zato, ker je leta 1974 pri Državni založbi Slovenije na 750 straneh izšel prevod ameriškega priročnika z naslovom Razvoj življenja od molekule do človeka. Nemudoma smo učitelji biologije v gimnazijah in drugih srednjih šolah prejeli poziv, da se oprimemo te knjige, ki je nam učiteljem dal vedeti, v katero smer bo šel razvoj biologije in kaj ter kako naj bi v prihodnje poučevali v naših šolah. Kmalu je bil nared tudi prilagojeni učbenik za šolsko uporabo, sledila so številna usposabljanja učiteljev in tradicionalni pouk zoologije, botanike in somatologije je postal preteklost. Nenadoma sta ripeča zlatica in potočni rak izgubila svoje ugledno mesto v učnih načrtih in v biologijo je skozi široko odprta vrata vstopila gospa molekula. Z novim učnim konceptom smo učitelji in učenci vstopili v skrivnostni svet fotosinteze in dihanja, v glavah sta zavladali kratici ATP in DNA, v naslednjih letih in desetletjih so se pridružili še receptorji in mediatorji. Namesto oblik in struktur so zavladali procesi. Tisti, ki smo na biologiji diplomirali konec šestdesetih ali v začetku sedemdesetih let, smo po študiju vstopili v drugačen svet, kot smo ga pričakovali. S kočije smo prestopili naravnost v reaktivno letalo.
Vsebine, ki jih učenci in dijaki morajo znati, so se kar množile. Morajo, morajo, nam je po vseh seminarjih in usposabljanjih odzvanjalo v glavah. Kot da bodo vsi dijaki postali zdravniki, farmacevti in raziskovalci. Napetost je prišla do vrhunca z uvedbo eks-terne mature v začetku devetdesetih let. Di-
jaki, ki so se odločili za študij medicine ali farmacije, so nujno potrebovali točke, šole so tekmovale za čim boljši uspeh na maturi, za čim večje število zlatih maturantov. Bolj ko je biološka stroka povzdigovala in častila hitri napredek znanosti in skušala čim več novosti prenesti v šolske klopi, bolj je naraščal odpor dijakov proti temu predmetu. Noben maturitetni predmet ni bil deležen toliko kritik kot prav biologija. Veliko se je govorilo o prenatrpanosti predmeta in nujnosti krčenja vsebin. Tudi sam sem sodeloval pri enem od teh čiščenj. Dilema, kaj izločiti iz učnega načrta, kaj pustiti v njem in kaj vnesti na novo, bi nazadnje pripeljala do tega, da bi bil predmet po končani reviziji še obsežnejši. Ni nam ostalo drugega kot vzeti svinčnik in po kratkem postopku črtati nekatera poglavja, podobno kot se iz padajočega balona pomečejo odvečna bremena. Iz prispevka spoštovanega profesorja dr. Toma Turka je razvidno, da je problem še vedno isti. Ne gre samo za to, da je snovi preveč, temveč tudi, da je pretežka. Pri biologiji smo bili prisiljeni obravnavati nekatera poglavja, še preden so jih obravnavali pri fiziki ali kemiji. Na primer elektromagnetno valovanje, fotoefekt, strukturo in lastnosti sladkorjev, organskih fosfatov, različnih ma-kromolekul in podobno1. Vendar obsežnost in teža snovi nista edina problema tega predmeta. Po izkušnjah, ki sem si jih pri-
1 Iz tega se poraja vprašanje, ali ne bi bilo smiselno sestaviti nekakšen nadpredmet Naravoslovje, kjer bi si posamezna poglavja sledila po logičnem zaporedju, upoštevajoč zrelost in predznanje - kot pravi profesor Turk — povprečno nadarjenega dijaka. Posamezna poglavja tega nadpredmeta bi si potem razdelili biolog, fizik in kemik. Seveda bi morali pri tem rešiti nekatere logistične probleme, a vredno bi bilo poskusiti. Predvsem v korist otrok in njihove izobrazbe.
dobil v več kot štiridesetih letih poučevanja v gimnaziji, tehnični šoli in tudi v osnovni šoli, se mi zdi, da ima predmet vgrajeno temeljno napako, ki učencem in dijakom jemlje veselje do učenja skrivnosti narave. To je prevladujoča znanstvenost v metodi poučevanja. Poudarek je obravnavanje življenja na celični in molekularni ravni. Zdi se, kot da življenje ni nič drugega kot zaporedje in preplet kemičnih procesov. Torej ni nobene skrivnosti več! Človek je samo nekoliko bolj zapletena kemična tovarna. Nič čudnega, če se sliši, da se je med dvema zgodila kemija in ne, da sta se zaljubila. Ali ne delamo bistvene napake, ko otroke učimo, da je celica temeljna oblika življenja? Ko začnemo razlagati zgradbo in delovanje celice kot osnovne življenjske enote, otroci morda pomislijo, da jim bomo zdaj zdaj odkrili bistvo in smisel življenja. Morda smo tudi učitelji prepričani, da smo z DNA prišli do dna uganke o življenju. Toda namesto da bi ugledali tisto, kar naj bi bilo življenje, spoznavamo zgolj kemične in fizikalne procese. Ti niso nič drugačni od tistih, ki jih spoznavamo pri pouku kemije in fizike. V tem primeru si lahko življenje zmotno predstavljamo kot splet kemičnih in fizikalnih pojavov. Za pojave v območju molekul, atomov in še manjših delcev je značilno, da se »slepo« pokoravajo fizikalnim (naravnim) zakonom; to se dogaja tudi, ko opazujemo molekule, atome, protone in elektrone, ki so sestavine živih celic.
Učence bi morali poučiti, da je skrivnost življenja mogoče raziskovati samo na ravni celega organizma - osebka. Ko opazujemo cel organizem, vidimo, da se ne vede slepo po strogih fizikalnih in kemičnih zakonitostih, temveč da je njegovo vedenje nepredvidljivo; živo bitje lahko odloča in se prilagaja novim okoliščinam. Človek, pa tudi žival, lahko hoče ali pa noče. Ravno tu, pri tako imenovani svobodni volji, tiči velika skrivnost življenja in tudi toliko opevana razvojna teorija je brez moči pri razlagi tega pojava. Čeprav po eni strani dokaj dobro poznamo
dogajanja, ki v celicah potekajo med molekulami, in po drugi strani dobro poznamo tudi obnašanje živali v različnih življenjskih okoliščinah, pa povezav med obema ravnema ne razumemo. Očitno obnašanje živali in drugih organizmov ni samo posledica delovanja fizikalnih zakonov, temveč tudi - kot bi rekli psihologi - posledica volje, želje, strahu in drugih duševnih pojavov. Zato je pri bioloških raziskavah potrebno oboje: spoznavati zakonitosti na molekulski ravni in življenjske pojave na ravni celega organizma. Zdi se, da je razlika med molekularno ravnijo živih bitij in med ravnijo organizma kot celote primerljiva z razdaljami med galaksijami. Oboje dojemljivost človeškega razuma za sedaj presega. O tem angleški matematik Ian Stewart v knjigi Druga skrivnost življenja (Life's Other Secret, 1998) razmišlja takole:
Vemo, da se naš svet na nižji ravni vede po jasnih pravilih — po naravnih zakonih; sem štejemo tudi obnašanje delcev, ki so manjši od atoma, in obnašanje prostora in časa. Ravno tako vemo, da se življenje obnaša, kot da ne bi bilo ustvarjeno za ta pravila. Življenje je prilagodljivo, je svobodno. Zdi se, da presega togost lastnega naravnega porekla. To preseganje imenujemo »vznik«. Vznik ni odsotnost vzročnosti, pač pa tako zapleten splet vzročnosti, da jih človeški um ne more dojeti. Ne moremo razumeti vedenja žabe, če bi samo razlagali, kako se v njej premikajo atomi. V nekem smislu atomi povzročajo obnašanje žabe, toda popolnoma nekoristno bi bilo, če bi proučevali biologijo žab samo na tej ravni. Da bi razumeli globlji smisel življenja, nujno potrebujemo učinkovito teorijo njegovega vznika. Dojeti moramo, kako zapleteni sistemi na nižji ravni, ki se ravnajo po naravnih zakonih, upravljajo živa bitja tako, da ta ubogajo svoja lastna pravila, ki so vznikla na višji ravni.
Zal naši učbeniki in učni načrti ne premorejo toliko poguma, da bi presegli materialistično in pozitivistično pojmovanje življenja,
da bi nakazali možnosti tudi drugačnega vpogleda v skrivnosti življenja, tudi takega, ki se sreča z religioznim in metafizičnim pojmovanjem sveta in življenja. V šolskih klopeh bi morali preseči delitev na napredno in zaostalo in pustiti misli ter domišljiji učiteljev ter dijakov in učencev prosto pot. Samo tako bomo pri dijakih vzbudili zanimanje za biologijo, da namreč na tem področju ni vse pusto in dolgočasno, ker niso samo molekule in fizikalne zakonitosti tiste, ki omogočajo in določajo življenje. Pustiti bi jim morali prosto pot do spoznanja, da je med molekulami na celični ravni in vedenjem osebka na višji ravni velikansko polje skrivnostnega in nedoumljivega. Ob koncu tega zapisa želim dodati še en poudarek, ki bi ga moral vsebovati učni načrt za biologijo, še bolj pa pouk tega predmeta na vseh ravneh vzgoje in izobraževanja. Pri poučevanju naravoslovnih ved ni pomembna samo znanstvena in strokovna neoporečnost, temveč tudi splošni odnos do vsega živega in neživega. Ta odnos naj bo simpatetični odnos, odnos naklonjenosti. Dogajanja v naravi naj učenci in dijaki spremljajo tudi čustveno. Rastlinam in živalim priznajmo pravico do življenja in dostojanstva in v skladu s tem z njimi ravnajmo. Imejmo jih radi. Otrokom v osnovni šoli (zlasti mlajšim) lahko pouk naravoslovja popestrimo z zgodbami, tudi s pravljicami, v katerih nastopajo živali. Učence in dijake opozorimo na urejenost, skladnost in lepoto, ki jo lahko uzrejo v naravi. Ta vidik naravoslovja naj bo še posebej poudarjen. Doživljanje lepega in skladnega spodbuja splošno ustvarjalnost otrok in odraslih ljudi, pa naj bo to v vsakdanjem življenju, v znanosti ali umetnosti. Vsak od nas ima prirojen čut za lepoto, a se ta pod različnimi vplivi ali ob zanemarjeni vzgoji lahko slabo ali pa sploh ne razvije. Najhitreje in najbolj pristno se estetski čut razvije ob stalnem stiku z naravo in z dogodki v njej. Zato je eden pomembnih ciljev simpatetične vzgoje ta, da bi ljudje naravo in vse, kar je v njej, ljudi, živali in rastli-
ne, vzljubili. Tisto, kar imamo radi in kar ljubimo, varujemo. Estetska vzgoja, povezana s poukom naravoslovja in biologije, je najzanesljivejša pot do uspeha pri sicer zelo povzdigovanemu varstvu narave.
Jože Mlakar je leta 1970 na ljubljanski univerzi diplomiral iz biologije. Eno leto je poučeval kemijo in biologijo na gimnaziji v Kočevju, naslednjih dvajset let pa je bil učitelj na Srednji gozdarski šoli v Postojni. Tam je poučeval biologijo, kemijo, dendrologijo, pedologijo, varstvo gozdov in zdravstveno vzgojo. Od leta 1993 do 2010 je bil ravnatelj novoustanovljene Škofijske klasične gimnazije, kjer je nekaj let poučeval biologijo in kemijo. V osnovni šoli je poučeval predmet Naravoslovje ter sodeloval pri različni projektih, povezanih s tem predmetom.
V	prvem sklicu je bil član Strokovnega sveta za splošno izobraževanje Republike Slovenije in kasneje član Komisije za podeljevanje državnih nagrad učiteljem. S cerkvene strani je vodil Komisijo za šolstvo pri Slovenski škofovski konferenci.
V	mednarodnih povezavah je bil član Izvršilnega odbora Evropskega foruma za šolsko upravo (EFEA) in en mandat tudi predsednik tega združenja ter prvi predsednik Evropske lige za kakovostno šolo (ELSQ). V času svoje učiteljske in ravnateljske kariere je sodeloval pri prenovi učnih načrtov za biologijo in strokovne gozdarske predmete pa tudi pri oblikovanju in prenovi srednješolskih in osnovnošolskih programov.
Uredniški uvod
Pred leti smo v naši reviji imeli rubriko Rastlina in žival meseca, zdaj pa si želimo objaviti prispevke o značilnih sezonskih rastlinah in živalih. Menimo, da bo bralce to zanimalo, saj na svojih poteh marsikaj opazijo in tudi fotografirajo. Kot prvo sezonsko rastlino smo izbrali zavito škrbico, značilno jesensko kukavičevko. Škrbico (Spiranthes) in njeni vrsti je bralcem Proteusa pred skoraj štiridesetimi leti predstavil že naš nestor prof. Vlado Ravnik (Proteus, 37 (1), strani 11 do 13, september 1974), zdaj pa smo za njeno predstavitev prosili Branka Dolinarja, Ravnikovega sodelavca pri pripravi knjige Orhideje Slovenije (2002) in dolgoletnega raziskovalca te družine, ki skupaj z izvrstnim rastlinskim fotografom Amade-jem Trnkoczyjem o naših kukavičevkah pripravlja novo knjigo.
Zavita škrbica (Spiranthes spiralis (L.) Chevall.)
Branko Dolinar
Zavita škrbica cveti zgodaj jeseni in je naša zadnja cvetoča vrsta v družini kuka-vičevk (Orchidaceae). Botaniki in ljubitelji divjerastočih orhidej ji namenjamo veliko pozornosti, saj je socvetje, sestavljeno iz spiralasto razvrščenih majhnih belih in dišečih cvetov, vredno občudovanja.
Zavita škrbica je evropska, predvsem sredozemsko-atlantska vrsta. Na severu uspeva do južne Švedske, na zahodu do Atlantika, vzhodno do Irana, na jugu seže v severno Afriko. V Sloveniji uspeva raztreseno od nižine do montanskega pasu v vseh fitogeografskih območjih, a v alpskem zelo redko. Najdemo jo po suhih travnikih in pašnikih, visokostebelnih sadovnjakih, na robu vinogradov. Zaradi majhnosti (visoka je od 6 do 30 centimetrov) jo zlahka spregledamo, saj je večinoma nižja od ostalih travniških rastlin. Najbolj opazna je na suhih negnojenih travnikih, ki so pokošeni dovolj zgodaj, še preden rastlina iz listne rozete požene steblo z belim socvetjem. Rastlina ima kratko sivozeleno steblo, na katerem so listi močno zmanjšani in predstavljajo komaj opazne luske. Zunanji rahlo dlakavi cvetni listi in oba notranja
Zavita škrbica (Spiranthes spiralis), socvetje rastline.
Foto: Branko Dolinar.
Ob strani cvetoče zavite škrbice (Spiranthes spiralis) že poganjajo listi nove rozete, ki prezimijo in iz katerih naslednje leto zraste nova rastlina. Foto: Amadej Trnkoczy.
cvetna lista skupaj z medeno ustno sestavljajo spredaj odprto cevčico. Po robu belo nazobčana medena ustna je spredaj zaokrožena, znotraj zelenkasta in ni podaljšana v ostrogo. Podporni listi so po zunanji strani dlakavi in prekrivajo plodnice. V času cvetenja nima več pritličnih jajčastih listov, ki so se posušili. Ob strani cvetoče škrbice namreč že poganjajo listi nove rozete, ki prezimijo in iz katerih naslednje leto zraste nova rastlina.
Zaviti škrbici je podobna poletna škrbica (S. aestivalis), ki cveti poleti po vlažnih rastiščih Bloške planote. Pritlični listi ne prezi-mijo tako kot pri zaviti škrbici, temveč se posušijo skupaj z rastlino. To je eden od znakov, po katerem obe rastlini ločimo.
V	notranjosti Slovenije zavita škrbica zacve-ti že konec avgusta, medtem ko na Primorskem, zaradi višjih temperatur, tudi mesec dni kasneje. Posamezne cvetoče primerke najdemo na Kraškem robu še sredi oktobra.
V	življenjskih okoljih, kjer jeseni uspeva večja populacija zavitih škrbic, bodo spomladi
zelo verjetno uspevale kukavičevke iz rodu mačjih ušes (Ophrys), kukavic (Orchis), navadni kukovičnik (G. conopsea), piramidasti pilovec (Anacamptis pyramidalis) in morda še katera vrsta iz družine kukavičevk. Pojavljanje zavite škrbice je predvsem zaradi pretiranega gnojenja, načina košnje in spreminjanja rabe travnikov v upadanju. Z Uredbo o zavarovanih prostoživečih rastlinskih vrstah Slovenije je tako kot vse ostale naše kukavičevke zavarovana. Uvrščena je tudi v Rdeči seznam ogroženih rastlinskih in živalskih vrst, in sicer med ranljive vrste naše flore.
Literatura:
Delforge, P., 2006: Orchids of Europe, North Africa and the Middle East. London: Timber Press. 640 str. Jogan, N, 2007: Orchidaceae - kukavičevke. V: Martinčič, A. (ur): Mala flora Slovenije. Ključ za določanje praprotnic in semenk. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije. 756-784. Ravnik, V,, 2002: Orhideje Slovenije, Ljubljana: Tehniška založba Slovenije. 192 str.
Seliškar, T., Vreš, B,, Seliškar, A., 2003: FloVegSi 2.0. Računalniški program za urejanje in analizo bioloških podatkov. Ljubljana: Biološki inštitut ZRC SAZU.
Nebo v septembru
Mirko Kokole
Vesoljski teleskop Kepler, do sedaj najuspešnejši iskalec planetov zunaj našega osončja, je končal s svojim delom. 15. avgusta letos je NASA tudi uradno razglasila konec misije, saj teleskop zaradi dveh pokvarjenih stabilizacijskih kolesc ne more več delovati z natančnostjo, ki je potrebna za odkrivanje novih planetov. Teleskop Kepler ima štiri stabilizacijska kolesca, ki skrbijo, da lahko z veliko natančnostjo vzdržuje orientacijo v prostoru in tako omogoča izredno natančnost pri opazovanju določenega dela neba. Prvo kolesce se je pokvarilo že leta 2012, a to še ni ogrozilo delovanja, saj teleskop potrebuje le tri taka kolesca za vzdrževanje orientacije. Ko se je letos maja pokvarilo še drugo kolesce, se je že vedelo, da je obratovanje teleskopa pri koncu. Operaterji teleskopa so še do nedavnega poskušali odpraviti napako, a brez uspeha. Tako je NASA
S teleskopom Kepler so odkrili več kot 3,500 zvezd, okoli katerih se verjetno gibljejo planeti,
Vir: NASA /Kepler Mission / Wendy Stenzel.
le morala razglasiti, da teleskop Kepler ne more več opravljati svoje prvotne naloge.
Nikakor pa ne smemo biti razočarani, saj je teleskop Kepler svojo predvideno triin-polletno nalogo več kot uspešno opravil že leta 2012. Z njim so odkrili več kot 3.500 zvezd, okoli katerih se verjetno gibljejo planeti, in s tem pokazali, da je nastanek planetov pogost pojav. Trenutno poznamo 905 potrjenih planetov zunaj Osončja in smo vse bližje odkritju Zemlji podobnega planeta. Pri tem moramo opozoriti, da so do sedaj pregledali le prvi dve leti opazovanj, kar pomeni, da bodo lahko v podatkih, ki jih je teleskop Kepler zbral do konca delovanja, odkrili še mnogo novih planetov, predvsem tistih, ki imajo obhodni čas približno eno Zemljino leto.
Teleskop Kepler pa ni pripomogel le k odkrivanju novih planetov, ampak tudi k našemu poznavanju fizike zvezd. Ker je ves čas, v razmeroma kratkih polurnih intervalih, opazoval, kako svetle so zvezde, so lahko astronomi te podatke uporabili za asterose-izmološke raziskave. Asteroseizmologija je veja astronomije, ki se tako kot seizmologija ukvarja z gibanjem površja oziroma s potresi. Z opazovanjem, kako utripa svetloba z zvezd, lahko razberemo, kako se premikajo površinske plasti zvezd. Pri zvezdah lahko tako preučujemo njihovo notranjost, in sicer na podoben način, kot raziskujemo Zemljino notranjost s pomočjo potresov. Z modeli za utripanje površja raziskujemo, kakšne so razmere v notranjosti zvezd. Zelo počasna gibanja z nizkimi frekvencami prodirajo globoko v notranjost zvezd in nam povedo, kakšne so tam fizikalne razmere. Nihanja z visokimi frekvencami ne prodirajo globoko v notranjost in nam tako povedo, kakšne so razmere v zgornjih plasteh zvezd. Če svetlobne krivulje zvezde pretvorimo v zvok, lahko zelo lepo slišimo nihanja z nizkimi frekvencami in tudi šum, ki ga sestavljajo visoke frekvence. Vsak tip zvezde ima svoj glas. Rdeča pritlikavka zveni z zelo čistimi nizkimi toni in vsebuje zelo malo šuma, medtem ko zvok rdeče orjakinje vsebuje veliko šuma.
Do sedaj so se asteroseizmologi ukvarjali le z nizkimi frekvencami, ki opisujejo počasna utripanja zvezde, in posledično z razmerami globoko v notranjosti zvezd, tako da so šumenje bolj zanemarjali. In kot se je že velikokrat zgodilo v zgodovini znanosti, smo čisto po naključju prišli do novega odkritja. Doktorska študentka F. A. Bastien z univerze Vanderbilt v Združenih državah Amerika je želela raziskovati, kako magnetna polja na površini vplivajo na svetlobne krivulje zvezd. Ko sta z mentorjem pregledovala svetlobne krivulje, ki jih je posnel teleskop Kepler, sta prišla do odkritja, da lahko z opazovanjem visokofrekvenčnega šuma ugotovita, kakšen je površinski gravitacijski
pospešek zvezde. Ta je eden od pomembnejših podatkov, ki jih potrebujemo za poznavanje zvezd, saj nam pove, kako velika je zvezda. Majhna zvezda, kot je na primer rdeča pritlikavka, ima velik površinski pospešek, medtem ko ima rdeča orjakinja majhen površinski gravitacijski pospešek. Obe sta enake barve in ju ne moremo drugače prepoznati med seboj. Do sedaj so lahko površinski gravitacijski pospešek z dobro natančnostjo določali le s spektroskopskimi opazovanji, pri katerih gledamo, kako široke so spektralne črte. S takimi raziskavami zelo dobro, z natančnostjo nekaj odstotkov, določimo površinski gravitacijski pospešek. So pa te raziskave zelo zahtevne in jih težko naredimo na velikem številu zvezd. Na novo odkrita metoda z lahkoto in hkrati s še vedno zelo dobro natančnostjo izmeri površinski gravitacijski pospešek, in to kar iz svetlobne krivulje zvezde. Opazovati moramo, kako zvezda šumi, in se pri tem ne oziramo na počasno utripanje. Sum v svetlobni krivulji zvezde je posledica konvekcijskega gibanja površinskih plasti zvezd. Večji kot je površinski pospešek, manj je tega šuma. Tako rdeča pritlikavka skoraj nič ne šumi, medtem ko svetlobna krivulja rdeče orjaki-nje vsebuje veliko šuma, saj je močno napihnjena in je njen površinski gravitacijski pospešek majhen. Z novo metodo lahko sedaj dobro razlikujemo med seboj zvezde, ki jih prej nismo mogli uvrstiti v pravo kategorijo, kot na primer rdeče pritlikavke in rdeče or-jakinje. Ti dve zvezdi imata lahko popolnoma enaki barvi in ju zato med seboj le težko ločimo, če opazujemo le, kako svetli sta. Novo odkrita metoda ne bo pomagala le astronomom pri kategorizaciji zvezd, ampak tudi pri odkrivanju novih planetov in njihovih lastnosti. Gravitacijski pospešek je povezan z velikostjo zvezd in ker nam fo-tometrične meritve mrkov, ki jih povzročajo planeti, povedo, kakšno je razmerje med velikostjo planeta in zvezde, je zelo pomembno, če lahko ocenimo, kako velika je zvezda. Ta novi podatek, ki ga lahko sedaj lažje
določimo, nam bo predvsem pomagal pri odkrivanju manjših planetov. Če je zvezda manjša, kot smo prej predvidevali, je posledično manjši tudi planet. In tako bomo verjetno v bližji prihodnosti vse bližje odkritju Zemlji podobnega planeta. Medtem ko astronomi preiskujejo svetlobne krivulje, ki jih je posnel teleskop Kepler, si mi lahko pogledamo nebesni ples Saturna, Venere in Lune na večernem septembrskem nebu. Venero, ki je ni težko najti, lahko septembra vidimo nizko nad zahodnim ne-
bom. Zlahka jo najdemo takoj po Sončevem zahodu, saj je poleg Lune najsvetlejši objekt na nebu. Osmega septembra sta zelo blizu skupaj Luna in Venera. Le en dan kasneje pa je Luna le nekaj stopinj oddaljena od Saturna. Po tem lahko opazujemo, kako se Venera počasi vsak dan približuje Saturnu. Najbližje je 17. septembra, ko se Saturn nahaja skoraj natanko nad Venero.
J3A3S
Z trate
• •
' yelikie d v ►
Ferzei
Mali medveid
a
Nebo v septembru. Datum: 15. 9. 2013. Čas: 22:00. Kraj: Ljubljana.
■llifitnittf • . - • ■ KoftJ •"• ¿rnai ■ ... *
Oven \ Tilljoti
*
>: * •
* i .-Anidromeeta--	' •
-."Krona
• • i • ' • •
. ..	/ • ij^Kha I	, *
• Uran ^ • . V J	' ..	f
. ■•	ŽreBičeH
::yod ryn'	• * * ^ . ""
N ep t un-~-_ I» _----r - " Luna
kKazor)6g
... Ptuto

^ Mikroskop \
Jug
Program ekskurzij PDS za leto 2013/2014
Oktober 2013
4. - 6. 10. 2013
Po sledeh Archaeopterixa. Soteska Donave med Kelheimom in Weltenburgom (Bavarska), kamnolom z nahajališči fosilov ter paleontolo-ški muzej v Solnhofnu (nahajališče Archaeop-terixa), ostanki rimskih utrdb. Cena: od 200,00 evrov dalje.
12. 10. 2013
Bloška planota. Kraški pojavi na Loškem in Babnem polju. Vodstvo: dr. France Šušteršič. Cena: od 25,00 evrov dalje.
19. 10. 2013
Škofja Loka. Bakrovi minerali v Bodoveljski grapi, konglomerati v okolici Loškega gradu, kraški pojavi v okolici Škofje Loke. Vodstvo: mag. Matija Križnar. Cena: od 25,00 evrov dalje.
November 2013
9. 11. 2013
slovenska Istra. Hrastovlje, Kubed, Sočerga (prazgodovinsko gradišče, spodmoli, naravni most), slapa Veli Vir in pod Trebešami, Abitan-ti. Zaključek s kulturnim programom. Vodstvo: Nadja Jakomin. Cena: od 30,00 evrov dalje.
Januar 2014
23. 1. 2014 - 5. 2. 2014
Jemen in sokotra. Naravne znamenitosti na otoku Sokotra in v osrednjem Jemnu. Vodstvo: krajevni vodniki - v sodelovanju z agencijo Eternal Yemen. Okvirna cena: 2.100,00 evrov.
Marec 2014
8. - 9. 3. 2013
*	Budimpešta: Živalski vrt, Prirodoslovni muzej, Planetarij, podzemni svet Budimpešte ...
22. 3. 2014
*	Po poteh zmajev: Ptujska gora, Muta ... Vodstvo: dr. Marko Frelih.
29. 3. 2014
*	verona. Naravoslovni muzej z izjemno bogato zbirko fosilov iz Bolce (pogorje Lessi-nia).
April 2014
12. 4. 2014
* Gorenjski vulkani. Vulkanske kamnine na Gorenjskem: Peračiški tuf ...
26. 4. 2014 - 3. 5. 2014
Makedonija. Soteska Matka, NP Mavrovo, NP Galičica, NP Pelister, antično mesto Stobi, slap Smolari, Kratovo, Kuklica, prazgodovinski observatorij Kokino. Vodstvo: krajevni strokovnjaki. Cena: od 370,00 evrov dalje.
Maj 2014
17. 5. 2014
*	Baska grapa. Naravne in kulturne zanimivosti doline.
24. - 25. 5. 2014
*	Park narave Kopački Rit. Mokrišča in poplavne ravnice Donave in Drave v bližini Osi-jeka.
31. 5. 2014
*	Soteska čepa. Pohod po najgloblji soteski na avstrijski strani Karavank (Ljubeljska dolina), 3 do 4 ure hoje. Cena: od 25,00 evrov dalje.
Avgust 2014
7. 8. - 20. 8. 2014
*	Albanija. Naravne in kulturne posebnosti (Berat, Bylis, Gjirokaster, Butrint, dolina Teth, laguna Karavasta ...). Okvirna cena: 900,00 evrov.
*	Programi so okvirni - potrditev datumov in podrobnejša vsebina programov bosta objavljeni konec leta 2013.
Junij 2014
7. 6. 2014
*	Velika planina. Botanične, geomorfološke in kulturne značilnosti planine.
14. - 15. 6. 2014
*Karnijske Alpe. Informacijsko središče Geo-parka Karnijske Alpe, Nassfeld (Mokrine), soteska Garnitzen. Vodstvo: dr. Matevž Novak.
22. - 29. 6. 2014
*	Provansa. Soteska Verdon (največja soteska v Evropi), najvišji klifi v Franciji (La Ciotat), soteska Regalon, nahajališče okre (Roussillon), jama Aven d'Orgnac, Mont Ventoux, delta reke Rone Camargue ...
Drage upokojenke in upokojenci!
Obveščamo vas, da lahko s tekočim letnikom ob predložitvi potrdila o statusu upokojenke/upokojenca prejemate revijo Proteus ceneje. Potrdilo pošljite na naslov Prirodoslovnega društva Slovenije, Salendrova ulica 4, 1000 Ljubljana, do 18. oktobra leta 2013.
Uredništvo Proteusa
Editorial
Tomaž Sajovic
Nature Conservation
Natura 2000 — Network of Selected Conservation Areas
Mihael J. Toman
Natura 2000 is not all about nature preservation, conservation of a certain state at any price, and even less so about stopping human activities in the environment. Natura 2000 is a network of selected areas of conservation designated by EU Member States in order to reduce anthropogenic pressure and establish an ecologically sustainable management of natural ecosystems that are subject to natural processes, including succession. It provides a way to preserve the major part of natural habitats and in turn also biodiversity, i.e. plant and animal species in their natural environments. Preservation of habitats and consequently species (and not vice versa) is not incompatible with human activity, provided that the latter does not pose a threat to nature. People should be aware of man's interdependence with nature and act accordingly, as a part of nature and not merely its user, much less master and manager. The notation in the Natura 2000 Directive which says that human activities in Natura sites will support nature conservation — where and when possible — should be understood in its true meaning. It is such grey areas that give rise to disputes between the so-called nature conservationists and »development« oriented society. This is partly due to the often misunderstood concept of sustainable development, which is not nature friendly, but is better suited to man and natural resources that can be exploited sustainably in the future. Development is the very opposite of sustainability and what's more, nature too is dynamic. There would be a lot less misunderstanding if the concept of sustainable development were to be replaced by the concept of sustainable development in harmony with Nature.
Medicine
Flu and Options for Its Prevention Ksenija Slavec, Alenka Radšel Medvešček The article describes the main characteristics of influenza viruses, epidemiological characteristics of infections, clinical manifestation of the disease and its treatment. It gives a detailed presentation of flu prevention through vaccination and antiviral drugs
which, however, are only to be used in special circumstances. We also provide basic information on the vaccine and a list of priority population groups that should receive the vaccine and/or antiviral drugs.
Physics
ITER - the Way
Janez Strnad
Most of the energy in the Universe is released in stars through fusion of atomic nuclei. Due to their positive charges atomic nuclei repel each other. At high speeds, they can overcome this repulsion and be forced close enough for the attractive nuclear force to allow the nuclei to fuse together. Gas molecules achieve high speeds at high temperatures. High temperatures lead to collisions where molecules divide into atoms and atoms are stripped of their electrons; matter in that state is called plasma and consists of positive ions, negative ions and negative electrons. After reaching sufficient temperature the nuclei in plasma may fuse together, hence yet another name for fusion — thermonuclear reaction. Fusion of hydrogen isotopes seems to be the most promising. Fusion reactor or thermonuclear reactor for controlled nuclear fusion of hydrogen would at least partly eliminate the threat of the imminent lack of energy. Several countries have been exploring this option. During the cold war, this research was conducted under top secrecy. Those days are over, however, and today countries frequently cooperate in their endeavours. After the Cold War, in 1985, the ITER plan was designed at the initiative of the then Soviet Union and the United States of America, later to be joined by the European Union, India, Japan, South Korea and China. The ITER agreement was signed in 2006 after lengthy and exhausting negotiations. With this agreement, the signatory countries undertook the commitments to be realised mainly as in kind contributions. The ITER device is to be constructed within the period of ten years, followed by 20 years of operation. The achievement of the first plasma is targeted for 2020 and the start of Deuterium — Tritium operation for 2027.
From the History of Natural Science
Alfred Russel Wallace — Evolutionist in Darwin's
Shadow
Kazimir Tarman
Alfred R. Wallace was a renowned naturalist, explorer, anthropologist, biogeographer and a socially
engaged thinker. This year, on the centenary of his death, we remember him not only as Darwin's peer and collaborator, but above all for the originality of his ideas. His body of work includes 21 books and more than 700 journal articles and essays. Unlike Darwin, who relied on his friends in defending his theories, Alfred had to »fight« for them on his own. He was not born with a silver spoon in his mouth. He built his reputation as an expert and a citizen with great personal intelligence. His scientific work earned him a permanent place in the history of science and he could just as well have been credited with the theory of evolution, with »Wallacism« taking the place of »Darwinism«. In 1869 he informed Darwin of his discovery of the role of natural selection in evolution. Darwin, who had been working on this very issue for more than two decades, was very surprised. This raised a question of who was first. Darwin's friends, geologist Charles Lyell and botanist Joseph Hooker, resolved the problem. Wallace died in Broadstone on 7 November 1913. Among the many awards presented to him during his life and after his death were the Royal Society's Royal Medal, Royal Geographical Society and Linnéan Society's Gold Medals, honorary doctorates (Universities of Dublin and Oxford) and the Order of Merit from the Crown, the highest honour that could be given by the British monarch to a civilian, in 1908. More or less forgotten for decades following his death, his name and scientific legacy are increasingly gaining value. Upon the centenary of his death the British Museum has prepared a series of events to commemorate the life and work of Alfred Russel Wallace.
Biology at school
Development of Life from Molecule to Man Jože Mlakar
The article is a reaction to the criticism of biology teaching and existing biology curricula in primary and secondary schools published in Proteus Volume 75, Issue 9-10, by Tom Turk. The author of the article mainly argues that pupils and high school students should be taught that the mystery of life can only be studied at the level of the organism — subject. When observing an organism as whole we can see that it does not blindly follow the hard and fast laws of physics and chemistry, but that its behaviour is unpredictable; a living being is capable of making decisions in adapting to new circumstances.
Man, as well as animals, may or may not want to do something. It is exactly this, the so-called free will, where the big mystery of life lies and even the widely praised development theory is helpless when it comes to explaining this phenomenon. However well we may be familiar with interactions between molecules within cells on the one hand and animal behaviour in different life circumstances on the other, we do not understand the relations between these two levels. Behaviour of animals and other organisms is not merely the consequence of the laws of physics, but also — in terms of psychology — the result of volition, want, fear and other mental phenomena. Biological research therefore requires both: knowing the mechanisms in place at a molecular level and life phenomena at the level of the organism as a whole. We must be aware that one of the principal, if not the most important, goals of sympathetic education at schools is to help people learn to love nature and everything that comes with it, people, animals and plants. Because we protect what we love.
Flowers in Autumn
Autumn Lady's-tresses (Spiranthes spiralis (L.)
Chevall.)
Branko Dolinar
Several years ago Proteus featured the Plant and animal of the year column, but this time we want to showcase typical seasonal plants and animals. Knowing that our readers spot and photograph many interesting things on their wanderings about, we think this is bound to be of interest to them. Autumn lady's-tresses (Spiranthes spiralis (L.) Chev-all.), a typical autumn orchid, was selected as the first seasonal plant.
Our sky
The Sky in September
Mirko Kokole
News from our Society
Slovenian Natural History Society's Membership Programme for 2013/2014 Janja Benedik
Table of Contents
■ Medicina
Gripa in možnosti njenega preprečevanja
V prispevku so opisane glavne značilnosti virusov gripe oziroma influence, epidemiološke značilnosti okužb, klinična slika bolezni ter zdravljenje. Podrobno je predstavljeno preprečevanje gripe s cepljenjem in s protivirusnimi zdravili, ki pa se naj uporabljajo le v posebnih primerih. Navedeni so osnovni podatki o cepivu in prednostni vrstni red skupin prebivalcev, ki naj bi za preprečevanje okužbe bili cepljeni in/ali naj bi prejeli protivirusna zdravila.
- -
. *	J
■ Fizika
ITER - pot
V vesolju se največ energije sprosti v zvezdah pri zlivanju atomskih jeder ali fuziji. Jedra se zlivajo v plazmi pri dovolj visoki temperaturi. Največ obeta zlivanje jeder vodikovih izotopov. Reaktor na zlivanje, fuzijski reaktor ali termonuklearni reaktor, v katerem bi potekalo nadzorovano zlivanje vodikovih jeder, bi odpravil vsaj del skrbi zaradi grozečega pomanjkanja energije
Iv /3 Alfred Russel Wallace - evolucionist v
HNr mit«
W	I Darwinovi senci
I	■ Alfred R. Wallace je bil znan raziskovalec, biolog, antropolog,
K	^M biogeograf in družbeno dejavni mislec. Ne spominjamo se ga le kot
Bfr^,	Darwinovega sopotnika, ampak predvsem zaradi izvirnosti njegovih
zamisli. Povzpel se je v vrh znanosti in le malo je manjkalo, da bi sedaj namesto o darvinizmu govorili o »volsizmu«. Leta 1869 je seznanil Darwina s svojim odkritjem o vlogi naravnega izbora v evoluciji živega sveta. S tem je vznemiril Darwina, ki je to rešitev odkril in raziskoval že več kot dve desetletji. Njegovo ime in znanstvena zapuščina dobivata danes vse večjo veljavo.
■ Biologija v šoli
Razvoj življenja od molekule do človeka
Prispevek je odmev na kritično oceno poučevanja biologije in veljavnih učnih načrtov za ta predmet v osnovnih in srednjih šolah, ki jo je v zadnji številki lanskega letnika Proteusa objavil Tom Turk. Avtorjevo glavno spoznanje v prispevku je, da bi učence in dijake v šolah morali poučiti, da je skrivnost življenja mogoče raziskovati samo na ravni celega organizma — osebka. Ko opazujemo cel organizem, vidimo, da se ne vede slepo po strogih fizikalnih in kemičnih zakonitostih, temveč da je njegovo vedenje nepredvidljivo; živo bitje lahko odloča in se prilagaja novim okoliščinam. Čeprav po eni strani dokaj dobro poznamo dogajanja, ki v celicah potekajo med molekulami, in po drugi strani dobro poznamo tudi obnašanje živali v različnih življenjskih okoliščinah, pa povezav med obema ravnema ne razumemo. Zavedati se je treba, da je eden pomembnih ciljev simpatetične vzgoje v šolah, če ne že najpomembnejši, ta, da bi ljudje naravo in vse, kar je v njej, ljudi, živali in rastline, vzljubili. Tisto, kar imamo radi in kar ljubimo, varujemo.
9770033180000