5t Hčere slovenske prebirajo strune, Pomlad mi tiče po logu budi, Petje nesrečne sinove presune, Da se slovenski mi rod prerodi. One, ki grenko življenje sladijo. One, ki radost med žalost lij 6, Zemlji domači se milo glasijo, Pesmi navdušene Slavi pojo. Pojte], prepevajte hčere slovenske! Novo naj cvetje domovju kali. Venec dosežete pevke helenske: Pevkinja Sappho na veke slovi! — O earoviiih zeliščih. (Spisal I. Tušek.) I. Kaj raste brez korenja? - Kamen raste brez korenju. Kaj cvete brez cveta? Praprot cvete brez cveta,- Let' kolo let', Cvet', praprot, cvet', Skrop' dekle, škrop'! Hojo, hajsa, hop! Mislil bi človek, da s čaranjem aH copernijo se pečajo le sirovi narodi; pa, žali bog, skušnja nas u^ i, da tudi naši ljudje niso še izgubili vere na to bedarijo vkljub nejirestanemu boju, ki ga bijete zoper njo od ene strani vednost, od druge pa vera na previdnost božjo. Ni ga tudi upanja, da bi se dala tako hitro izruvati iz člo­ veških prs, ker priraščena je va-nje s predebelimi koreninami. Ktere so pa te korenine? Najdebeleji dve ste gotovo misli, ki ste ravno tako zlo krivi, kakor je težko jih ovreči; namreč misel, da razun znanih naravnih moči vladajo v naravi še druge moči, ki so *) Najglavniši pripomočki so mi bili: Ungers Streifzüge aut dem Gebiete dur Kulturgescbicbte Ш. in Terstenjakovi spisi, raztreseni po Glasniku. nam neznane, ki jih spoznati pa tudi nismo v stanu, in pa misel, da moralne moči zamorejo na ravnost vladati fizične moči v njih djanjih. Kako bi se dal prepričati človek, da sle krivi te misli, ko jih varuje v prsih kot veliki resnici mnogo ljudi, ki se štejejo celo med tako imenovani „omikani svet"! Že od nekdaj pripisujejo ljudje redkim dogodkom in nenavadnim stvarem posebne, čudne in neznane moči. V obče so taki dogodki: prikazni na nebu, čudna zelišča, nenavadni spački vsake vrste, nena­ vadni stan zvezd itd. Tudi se ljudje že od nekdaj mislijo prepričane, da imajo posebno pametni ljudje čeznaravne moči v sebi, kterih se po svoji volji lahko poslužujejo, ki jih pa tudi lahko podelijo posebnim drugim rečem (palicam, pasovom, pijačam itd.) tako, da taki ljudje delajo ali le z močjo svoje besede ali pa s temi rečmi dela, ki so popolnoma dru­ gačna, kakor učinki znanih naravnih moči. Da nikdar ne treši v hram, na kterega strehi rasle homuljica ali natresk; da zagovorjena svinčenka zadene vsako zver, ki si jo človek misli; da posebne, posebno pripravljene reči delajo človeka neranlji­ vega; da se da ogenj, strup, opeklina itd. zagovoriti: vse to so učinki, ki ne morejo biti nasledki ne znanih in mogočih naravnih moči, ne človeške volje. Ako pregledamo pripovedke različnih narodov, moramo opaziti, da čarovnija (copernija) in vera na čudeže najbolj cvetele pri sirovih narodih in pri narodih, ki so padh spel nazaj v prejšnjo sirovost; ker se pa duh vseh ljudi ne razvija enako, ker vsi ljudje istega naroda niso enako pametni, tedaj se ni čuditi, da je tudi med tako imenovanimi omikanimi narodi dovolj vere na čudeže in na čarovnijo, ki je, djal bi, vsacemu človeku nekako prirojena, in ki se tedaj le težko da izpuliti. Koliko časa je od tega, da sme sami po cele ure sedeli s prijatli vred za mizo in čakali, kdaj se bo začela sukati pod našimi rokami, ali da je pred našimi očmi mrlva deskica pisala nam prihodnje dogodke! Kako malo je ljudi, ki bi ne imeli svojih očitnih ali skrivnih, tacih ali enacih vedeževanj! Čarovnija in čudodelnost se oslanjate na misel, da ima človek tako oblast na naravne stvari, da jih zam, re naravnost siliti, da delajo nenavadno po njegovi volji, ali pa, da mu razodevajo nekake više, v njih ležeče moči. Pri tem dela čarovnik ali iz lastne moči, ali pa v imenu kakega višega vsemogočnega bitja, ki si ga, se ve da, misli, da šari, kakor se mu ravno zdi. Človek se rad povikšuje, zato se mu tudi dobro zdi, če more vtikati se kakor kak bog v tek narave in v dogodke človeške. Druga vrst čarovnije in čudodelnosti se imenuje vedeževanje ali prerokovanje in obstoji v previdnosti prihodnjih dogodkov in človeške osode. Vedeževavci ali prerokovavci so bili od nekdaj ljudje, ki so imeli nenavadno žive, pa ne jasne mish o dogodkih na svetu, od kterih se S3 jim je dozdevalo, da je nekaka pravilnost v njih, in ki so imeli ne­ strpljivo željo, svoje žive misli razodevali. Prerok je človek, ki ima nenavaden dar uma, da pregleda jasno, kaj in kako se godi po svetu; prerokovavec pa, ki prerokuje s pomočjo orakeljna ali vedeževanja, jemlje že bolj si v pomoč neznane moči. Ker si sirov človek rad prisvaja božjo moč in se rad vlika v dogodbe sveta, zato bi pa tudi rad previdil, kaj se bo vse dogodilo, da bi mogel po tem se ravnati in gospodariti po svoji volji. Čarovnija in vedeževanje nista nikoli deleč narazen. Za oboje je pa od nekdaj rabil človek posebne pripomočke: svoj pogled, obraz, govor in tudi druge, s posebnimi močmi obdarovane stvari. Med temi čarodeluimi pripomočki so tudi različna zelišča. Ne samo naš kmet, ampak tudi marsikter bolj omikani Slovenec verjame še zdaj na kako posebno čud( delno moč le ali une rastline. Gotovo je lega vzrok tudi nekoliko posebna narava rastlinska. Rastline se razvijajo in menjajo svojo velikost in podobo malo po malem nevidoma tako, da je moral tudi priprosti človek zapaziti, da je nekaka pravilnost, nekako načelo v teh premembah. Ker pa ni nič prida vedel o naravi in njenih postavah, kaj je tedaj čudnega, da je mislil, da vlada v rastlinah neka skrivna moč, ki se sama sebe zave, — da jim je dal dušo! Saj je človek veliko bolj nagnjen k temu, da vidi povsod zunaj sebe v naravi svoje lastnosti, kakor pa, da bi se od nje odločil in mislil, da je on nekaj od nje po bitnosti različnega. Pri vseh narodih so rastline bolj ali manj veljale kol naj jasneje znamenje nezapopadljivo mogočnega življenja. Kmalo so jeli tihe rastline častili kot podobe bogov, posebno pa po velikosti in starosti mogočna drevesa. Pri vseh starih narodih je bilo razširjeno častenje dreves, ki se je pozneje zapletlo v vero in umetnost tako, da je postalo najglobokeji in najmočneji vir čarovnije in vere na čudeže. Z vejami se je vedeževalo pri mnogih narodih in delfiška duhov­ nica se je venčala z lovorjevim vencem. Se dolgo noter v nove čase se je verjelo, da o posebnem času vrezana in posebno pripravljena leskova palica ima rudosledno in druge čarodelne moči. Se zdaj imajo semtertje naši kmetje vero, da krava dobi krvavo mleko, ako se bije z obeljeno palico, da živina ozdravi, ako se pokadi s cvetlicami sv. resnega telesa itd. Iz vsega tega se vidi, da so se rabile rastline od nedkaj kol čarovni in prerokovavski pripomočki. Ni se pa pripisovalo vsem rastlinam posel-nih moči, ampak le nekterim, od kterih najimenilniše hočemo tukaj omeniti. Se ve da glede imena, porabe in glede moči vsake rastline, ki so je ljudje nekdaj rabili kot čudotvorno, ne bodemo mogli vselej zapaziti prave sledi, kakor je tudi glede rastlin, ktere človek že od nekdaj seje in sadi, marsikaj nejasnega. V starodavnih časih ste najbolje poznali čarovna zeHšča in ste bili najglasovitiši čarovnici Medea, glavarica vseh vragov, in Circe, ki je s čudnimi sokovi in s svojo palico spreminjala vse, kar se ji je približalo, v volkove, oroslane in prešiče. Tega sicer ne vemo, kakošen je bil prve žene čarovni vrt, v kterem je rasUo vse polno strupenih in zdravilnih zelišč: to je pa skorej gotovo, da je Circe rabila | ri svojih čarovnijah omamljiva in pijana zelišča. Za zavračilo njenih čarovnij je veljal neki česen (smaglička, Molv, Alliuin magicum), ki je bil potem kot vsezdravilno zelišče na glasu. Stari Grki so pa rabili tudi navadni česen (Allium sativum) zoper čarovnijo, iievošljive oči, zophov sad pobere. Če so orehi zelo petini, pravijo, da je tisto leto dosti pankertoV. Stari paganski Sloveni so tudi orehovo drevo častili, in v Stetinu je stal božanstvu posvpčtn oreh, pod katerim je voda izvirala in kleremu je bil poseben sveščenik varuh, ki se je samo z orehi preživljal (Vila *) Idco per emn, qui dat herbas servituti, sicut bas herbas N. et N. bisnedico t aanctifico f fngandos Daemones ad deđtruonđnm omne tnalcflcium et ađ annihilandum incantamentum Uganaea «tc, i