v iad Slovenski jezik Glasilo Slavističnega društva Letnik I. Uredili Dr. Anton Bajec Dr. Mirko Rupel Jakob Šolar 1938 Izdalo Slavistično društvo v Ljubljani Spominu Ivana Prijatelja Prav za prvo obletnico prerane smrti profesorja doktorja Ivana Prijatelja je dozorel prvi letnik našega časopisa. Vsi vemo, od kod je padlo seme, ki je obrodilo to skromno perišče razprav o slovenskem slovstvu in jeziku. Dar ljubezni je, ljubezni do naroda in jezika! Tisto ljubezen spričuje in oznanja, ki se v bolečinah prebuja v našem narodu že stoletja in stoletja, in vendar ne more objeti celote v svobodno pričevanje in delovanje. Ker pa je naša narodna ljubezen od nekdaj v sebi razdvojena, trpeča in zatirana, zalo je tem bolj živa, goreča in požrtvovalna v tistih naših možeh, ki so jo izpovedovali vse dni z besedo, z delom in z žrtvijo. Mogočna vrsta plemenitih mož, ki bi mogli pridobiti zase sleherno narodno občestvo, je z ljubeznijo ustvarjala v zaničevani, a najslajši materini besedi. Vsi slovenski ustvarjalci so umirali revni. Niti o enem ne moremo trditi, da je ustvarjal v slovenskem jeziku, ker je upal na dobiček in slavo. Skoraj vsem je bilo njihovo delo vir grenkega trpljenja in krivičnega preganjanja. Iz »vzdihljajev in solz« je zrasla slovenska kultura! Če bi ne bilo v naših ustvarjalcih katere si bodi kulturne panoge ljubezni do naroda in jezika, bi pač že davno zamrla slovenska beseda. Zato moramo slaviti delo našega narodnega plemstva, saj bi brez njega zgrešili cilj, h kateremu nas je napotila usoda, ko nas je privedla na našo sveto zemljo. V delu za vsakdanji kruh, v boju za pravico naše besede, v iskanju resnice in v ustvarjanju lepote smo postali — narod, ki mora izpolniti zapoved svojega duhovnega in telesnega smisla. Delo, ki ga hoče opravljati naš časopis, je posvečeno proučevanju slovenske kulturne preteklosti, zlasti naše slovstvene zgodovine in našega jezikoslovja. Mlajši rod slavistov nadaljuje delo očetov. Čeprav je prevzel lepo dediščino, vendar čuti, da ne sme praznovati, da so njegove naloge še večje, kakor so bile naloge prednikov. Zato gre na delo s pogumom in s prepričanjem, da ga spremljajo nesmrtni učitelji in vodniki. In prav na čelu svojega časopisa mora slavistična mladina priznati brez lažne čustvenosti, da bi bila še daleč od samostojnega glasila, če ne bi bil njen učitelj in vodnik profesor Prijatelj. Ni važno, da jo je Ivan Prijatelj dostikrat vzpodbujal, naj si osnuje slavistični časopis. Tudi to bi morebiti pozabila, da mu je za praznik šestdesetletnice obljubila literarnozgodovinski zbornik, kateremu je prav profesor Prijatelj postavil založniški temelj s tem, da ji je izročil v založbo svoje najlepše delo »Duševni profili slovenskih preporoditeljev«. Toda enega ni mogel pozabiti mladi slavistični rod: P r i j a -t el je v e ljubezni do slovenskega slovstva in jezika. Dosti hvalnih besed so že izrekli Prijateljevi učenci o svojem pokojnem učitelju. Slavili so njegovo' delavnost, duhovnost, široko obzorje, lepoto njegovega sloga itd., premalo so pa še poudarjali Prijateljevo bistveno lastnost — njegovo neizmerno ljubezen do slovenskega slovstva in do vsega, kar je z njim v neposredni ali posredni zvezi. Morebiti so se sramovali govoriti o tej ljubezni, kajti bila je najlepše in najvišje, kar so prejeli od svojega plemenitega učitelja. Ta dragocena dediščina nas je razjedala. Bila nam je vir mrzličnega iskanja. Tirala nas je na razna pota. Včasih celo stran od naše vede. Na tihem pa nas je vendarle vodila do našega bistva, saj nas je nenehoma spominjala obljube, ki smo jo dali profesorju Prijatelju ob njegovi šestdesetletnici. Z njeno pomočjo smo tudi preboleli grozno izgubo, ki nas je zadela s prezgodnjo smrtjo našega učitelja in vodnika. Zdaj pa nismo mogli več odlašali. Morali smo se zbrati okrog skupnega glasila, da nadaljujemo njegovo delo z njegovo ljubeznijo ... Prepričani smo, da sprejema nesmrtni duh Ivana Prijatelja ta šopek razprav kot clokaz, da njegova ljubezen do slovenskega slovstva in jezika ni umrla, temveč da bo živela, dokler ne izpolni slovenski narod svojega namena in ne doseže svojega■ cilja. Dr. A. Blodnjak. France Koblar- Oton Župančič (Govor ob proslavi njegove 60 letnice v Narodnem gledališču.) Šestdesetletnica Otona Župančiča nam je velik praznik, zakaj zgodilo se je prvič v življenju naše narodne omike, da je eden njenih najvišjih stvariteljev razvil vse svoje sile do konca in da more gledati sad svojega dela v vsej veljavi in moči. Narodno gledališče, Slov. Matica, Pen-klub in Društvo slov. književnikov se počastitvi tega življenjskega praznika pridružujejo in ob spoštovanju do pesnikove osebe občutijo ta dan kot velik praznik narodnega duha, ki se je v tem dragocenem življenju utelesil in razodel. Življenje in delo Otona Župančiča je bilo zastavljeno na velikem prelomu naše preteklosti, ko je začel odmirati svet prave slovenske domačnosti, mirnega ljudskega dela in tiste stare ljubezni, ki je bila dovolj velika, da nam je ohranila dom in rešila naš jezik pred tujimi rokami. Toda napovedoval se je siv in prazen čas. Živa duhovna ognjišča so ugašala in še pesem, doslej neponarejena glasnica misli in čustev, je začela zadevati ob trda tla. Dramila se je pač duša delavca in kmeta in s svojimi vodniki stopala na plan — slovenski izobraženec pa je tonil v podobi rodoljubnega dediča in ob nedotakljivih svetinjah pel svoj »Hej Slovani«. Tedaj se je začel tresti in majati naš mali svet. Mladina je prisluhnila klicu svojega lastnega srca, se zagledala v obzorja pred seboj in v zaletu hitela mimo starih trdnjav. Naša zemlja ni bila več tiha domačija, ampak bojno polje, na katerem se je odločala usoda novega življenja. Nove nravstvene vrednote: prostost, pogum do resnice, neizprosen srd pred utvaro in potvaro so bila gesla. Iz teh vrednot se je dvignila pesem mladine, ki jo je zapel 0. Župančič prav ob Prešernovi stoletnici: ta pesem je šla kakor ognjen meč čez razpadajoče domove in klicala vseh živih dan. In mladi rod je bil ves s to pesmijo, tvegal je vso svojo mladost, da si prebije pot do obzorij. Njegovo hrepenenje po višavah so sicer dušili grobovi, ki so se množili, toda s prekaljeno bolečino je ta rod izdrl tudi smrti želo in se prebil kvišku. To ni bila več sama pesem, ne več samo mamljivo lep glas in sladka beseda domačih tal, to je bilo novo življenje, ki se je stekalo v dušah mladega rodu in očišcujoče vrelo na dan. 0. Župančič je prvi pevec novega rodu, le eden mu je mogel biti ob strani, zvest v pogumu do resnice in močan v srdu do laži — Ivan Cankar. — Vsaka knjiga posebej, od mladostne »Čase opojnosti« mimo visokega poleta »Cez plan , do trpke modrosti v Samcgovorih«, do videnj v »Zarjah Vidovih, in do zadnjih dognanj v »Veroniki Deseniški« — sami razmaki sveta in predori v te moto človeških duš. Od »Pesmi mladine« do poveličanja »Naše besede«, v kateri se je spolnjeval naš narodni sen, je bil Oton Župančič glasnik novega človeka. Težka vprašanja naroda in posameznika so dobila v njegovi pesmi svoj odgovor. Skozenj je šla slast in bolečina dela, opoj in grenkoba spoznanj, luč in dobrota, od katere je bilo vsem toplo, neusmiljena sodba in končna modrost o ravnovesju vsega stvarstva: molče se je pesnik ustavil šele ob zadnji skrivnosti in svetosti življenja, ob smrti. Neizmerno je bogastvo podob, v katerih je O. Župančič utelesil svojo pesem. Tri podobe pa vežejo vse njegovo delo od mladeniča do moža. Prva je svobodnost ptiča, ki ga nosi njegov lastni nagon in spreminja od goloba do orla, zibajočega se med zemljo in nebom, prodirajočega skozi mrak in svetlobo; druga je življenje drevesa, ujetega v svoj prostor: s koreninami grabi v zemljo in raste v višino in širjavo; in zadnja je podoba mrtvega drevesa — križ, na katerem se vežejo in razhajajo vse smeri in se nanj ujema poslednja podoba moža, ki je do konca šel s svojo smerjo. Sanje preteklosti so ob tej pesmi izpuhtele; ob njej se je naš svet resnično odprl do novih obzorij, više in globlje nam sega pogled. To je vrednost pesmi življenja, ki jo je terjal novi čas. V njej se je pesnik srečal z visokimi vrhovi sodobnega sveta in postavil slovensko pesem ob svetovno. Tako je O. Župančič edini užil srečo, biti pesnik celega poko-lenja. Največji pred njim — Prešeren — je osamljen nosil svojo bolečino; zvest spoznanju: trpi brez miru — je vzdržal v daljnjem, nikomur drugemu kakor njemu samemu slišnem sozvočju takratnih evropskih duhov; edino iz tega sozvočja je vstajala vera v prihodnost njegovega naroda. Veliki njegov duhovni brat Ivan Cankar je dosegel svoj vrh in na njem omahnil. O. Župančič pa je šel skozi viharje novega časa, da reši človečnost svojega naroda iz gmote svetovne naplavine in ohrani njegovo modrost. Tudi pelin je našel med rožami, ki smo jih mu dajali, pa ga je sprejel z isto modrostjo kakor rože. Ko je Turgenjev na vrhu svoje slave videl, kako se spreminja svet okoli njega, je zapisal tale slavospev ruskemu jeziku: »V dnevih dvomov, v dnevih nadležnih misli o usodi moje domovine, edina mi opora in tolažba, ti veliki, mogočni, častiti in svobodni ruski jezik! — Kako nemogoče je bilo verjeti, da tak jezik ni bil dan velikemu narodu!« Ali se nam ne zdi, ko gledamo dela Otona Župančiča, kakor da stojimo v podobnem času. Toda vsa teža naših dni se olajša prav ob čudežni moči njegovega jezika. Ali ne vidimo v njegovem delu, da prvenstvo slovenskega duha, utelešenega v narodni in pisani besedi, dobiva nov polet. Pod njegovo pesmijo oživljajo prvine, ki so presanjale stoletja v naši zemlji in so za svet pozabljene živele v bogastvu ljudskih podob; sproščene se vračajo te prvine v bogastvo velike lepote in moči. Jezik milijona je 0. Župančič mojstrsko pomeril z jeziki mnogih milijonov in ga postavil na njihovo višino; z njim nam je udomačil dela od srednjeveškega misterija in Dantejevih vizij do moderne neposrednosti; pokorna mu je nemirna romanska duhovitost od molierske sočnosti do blesteče Rostandove brušenosti in bleska — najbolj pa se mu vdaja strahotna pesniška globina Shakespearova in čista veličina Puškinova. Vsaka pesem mu poje prirodno in domače, najveličast-neje pa govori naravnost iz njegovega srca. Velika bolečina: tesnoba majhne, zožene domovine, zavratna skušnjava naših dni, mora ob tej moči duha umolkniti, zakaj pravice narodov se ne merijo po vladarstvu milijonov, ampak po moči njihovega duha in njihovi lastni veri. Dejanja duha niso menja, ne kup za kup, ona so skrivnostno razodeta pravica in oblast. Zakončuje se nam velika renesansa slovenske tvornosti v začetku 20. stoletja, katere najvišji pesniški vrh je 0. Župančič. Bil je res čas velikih duhovnih dejanj, ob katerih je kljub vsemu nezdravemu v nas veljalo spoštovanje geniju in vera v njegov svet. Danes smo sredi novega nastajanja; sicer ni nobena doba brez dobrih življenjskih kali, vendar pa pridejo časi, ko se zdi, da rast hiti v sam les in nič v cvet, da nad dušami hoče zagospodovati brezsrčni doktrinar, ali da v nemiru težke vsakdanjosti izgubljamo oblast nad materijo. Največja nevarnost je, da izgubimo luč in kompas svojih duš in se slepo vdamo vsaki novi sili, ko ne bomo več ne vojska ne čreda, ampak potvora v množicah, brez svoje volje in časti. Naj bi nam bil današnji praznik velike slovenske pesmi, ki je privzdignila nase ves svoj čas in z neizprosnostjo kaže k skrivnostnim virom življenja, simbol; naj nam bo pesem O. Župančiča še dolgo vodnica in glasnica! Dr. Ivan Grafenauer: Starobavarska (svetoemmeramska) molitev v starem slovenskem in v stesl. jeziku V moji knjigi o karolinški katekezi govori drugi razdelek1 o tem, od kod in iz katerega časa izvirajo poglavitni odstavki obeli brižinskih spovednih obrazcev, pa tudi posamezni njihovi miselni motivi in rekla. Ker je bil povod raziskovanja v tem razdelku spor glede starosti ohranjenih zapiskov v brižinski rokopisni knjigi, zato je starocerkveno-slovanska prireditev starobavarske ali, kakor se je poprej imenovala, svetoemmeramske molitve2 in njeno razmerje do brižinskih spovednih obrazcev stopilo močno v ozadje nasproti razmerju brižinskih besedil do neposrednih staronemških in latinskih predlog. Podrobno primerjanje v »Karol. katehezi« sporedno natisnjenih poglavitnih besedil3 — stvn. predloge, obeh brižinskih spovednih obrazcev, stcsl. svetoemmeramske molitve i. dr. — pa mi je odkrilo nekatera nova dejstva, ki so mi omogočila na več mestih obnoviti prvotno besedilo stcsl. prireditve starobavarske spovedne molitve, na drugih uganiti vsaj nekoliko verjetnejše tekstne popravke (konjekture) kakor doslej. Omogočila pa so mi tudi nekoliko boljši pogled v medsebojno razmerje naših starih slovenskih spovednih obrazcev in stcsl. prireditve njihovih še starejših, žal nam izgubljenih slovenskih predlog. I. Obnova stcsl. 'prireditve starobavarske molitve v zmajskem obredniku. Najprej naj predložim popravljeno besedilo stcsl. prireditve starobavarske molitve, in sicer — zaradi lažjega pregleda — sporedno s prepisom ohranjenega besedila in z njegovo razdelitvijo vrst. 1 Ivan Grafenauer, Karolinška kateheza ter izvor brižinskih spomenikov in Cina nadu ispovedajpštiimi s§, RZDL, 13 (Fil.-lingv. odsek, 2: okr. Karol. kateheza), str. 49—83: II. O virih brižinskih spomenikov. 2 Rokopisa (A, B) tega stvn. spomenika izvirata verjetno (a ne gotovo) iz samostana svetega Emmerama v Regensburgu, od tod prejšnje ime. 3 Karol. kateheza, 54, 60, 66-73, 76-79. Euchologium Sinaiticum f. 72 a, 1 — 73 a, 1. Obnovljeno staro besedilo. I potom vilezete vi crkvl* i padet niči na zerai. hot^i ispo-vedati i glet ierei nadu nimi molitvg sijo G i bže v'semogy. tebe bodo azu i- 5 Gospodi bože visemogy, tebe bod(^ azu i- spovedenu. v'sehu nioihu grehu, i moego liha sutvorenie sego, eže spovedinu visehu moihu grehu i moego liha sutvorenie, visego, eže ko- ližtido izglahu1, i liho sutvori- ko- ližido liho glagolahu1 i liho sutvori- liu, i liho myslihu, glomi li delomt, li pomvšleniemi. hu i liho myslihu glagolom! li 10 deloniT ili pomvšleniemi. * Ker nam ne gre za kritično izdajo, ampak za prvotno besedilo, tu v latinici nisem zaznamoval posebej vseh treh glagoliških i-jev in različnih y-jev in diakritičnih znakov.. Popravljeno besedilo se glede glasoslovja drži slovniških pravil, ker ni mogoče domnevati, kako je glede tega pisala predloga našega rokopisa. Vezaje na koncu vrstic sem dodal jaz, v rokopisu jih ni. Razlogi za obnovljeno besedilo. 1 sego, eže koližudo izglagolahu: visego. eže k o 1 i ž i d o liho glagolahu. V tem stavku sta dve popravi: sego je popravil v visego že V. Vondrak: Frisinske pamatky, v Praze, Češka akad. 1896 (cit. Pam.). str. 15, Kirchenslavisthe Chrestomathie, Gottingen, Vandenhoeck & Ruprecht. 1910 (cit. Chrest.) 64. Za to popravo govore vse tri inačice stvn. izvirnika pa tudi Freis. III. Rokopis B starobavarske (svetoemmeramske) molitve — monakovski — ima: alle s tfes ih eo missasprahhi (Steinmeyer, Die kleineren althoch-deutschen Sprachdenkmaler, Berlin, Weidmann, 1916 [cit. S t.] št. XLII. B. v. 3—4). Rokopis A, teplski, ima skoraj enako: n 11 e s deih eo missasprach (St. XLII, A li. m.). Soglaša tudi »starobavarska spoved« iz 9. stl., ki je, kakor je pokazal Seemuller v Gottingische Gelehrte Anzeigen, 1918, 58 si. (Braune, Alt-hochdeutsches Lesebuch, 9. izd., 1928, 182), po vsej verjetnosti izpisana iz celotne starobavarske molitve (obsega namreč le njen prvi, spovedni del): alle s dc-s ih io missasprah (St. XLI, v. 2). Tudi Freis. III, 28 ima: uzeh nepraudnih del... Druga poprava: liho glagolahu namesto izglagolahu je po staronemškem besedilu samo po sebi umljiva, zlasti ko izglagolahu nima nika-kega pametnega pomena; nejasno pisan glagolski h, n. pr. v pisavi Assemanovega evangelistarja, se je prav lahko zamenjal s črko z (gl. posnetek v V a j s oveni R u k o v e t'u h 1 a h o 1 s k e paleografie, v Praze, 1932, Slovansky ustav. 127); črka o pa je itak osnova za oba glagolska polglasnika. Če je bil začetni ? slabo viden, je prepisovalec potemtakem -i h o prav lahko bral za -izu, posebno še, če so bile besede v predlogi pisane zdržema, brez presledkov, kakor n. pr. v Marijanskem kodeksu. Vsego2 eže azu pominjQ. ljubo ne pomirijo, eže azu suvedy sugrešihu. ljubo ne suvedy, 110-ždejo ljubo nenoždejo, supe li bide, liho kletvy, i luže, i vu 15 pomyšlen!i nepravedlne3, pu stoši i bledy. ekože. azu koližu-do sutvorihu. i v'se iz liha. vi e-denii. i vi pitii. i vu neprave-dinemi supanii. moljg te, gi 20 bže moi. da ty mi račilu4, ži- 2eže azu pominjtj ljubo ne pominjo, eže azu suvedy sugrešihu ljubo nesuvedy, n7 otel vzem -29). Stbav. molitev (St. XLII AB, 31—33): trohtin, du in desa uueralt quami suntige za ganerienne, kauuerdo mih cahaltan enti kanerien [str. 311, 18: fona allemo upile]. Ker ima stvn. predloga tu relativni stavek z relativno rabljenim osebnim z a i m k o m du (AB, 31 s, enako: trohtin, du in desa uueralt quami suntige za ganerienne,...), ni dvoma, da je ta zveza v Freis. I. stara; Čin II. sledi tu potemtakem inačici, ki je imela tu isto stavčno zvezo kakor Freis. I., dasi je glede izbora besedi bila bliže v rodu s Freis. III: na zi zuu& priti: na su svetu pride; grešnike isbauuiti: grešuniku izbavitu; Uchrani me (zpazi me) ot uzega zla: bodi me supasu (prv.: supasi me)... otu vsego zula. Glede račiti (kauuerdo mih cahaltan enti kanerien) so se vsi trije slovanski rokopisi oddaljili od stvn. predloge, Freis. III., ki je besedo ohranil, le da jo je porabil na drugem mestu (pri na zi zuu<& priti nam. pri izbaviti in s pasti), bržkone še v Panoniji, ker na Koroškem bi bil »račil« sploh odpadel, ker koroška narečja te besede ne poznajo in je tudi Freis. I. ne rabi. Slovenski jezik 33 3 Tretji zgled je tale: Freis. III, 59—62. Čin II, 72 b, 19—23. Tebe, bose milozti- vi tvoio milost milosti predajo Freis. I. 29—30. Milozti- vui, poruso vui bose, tebe poronso azu moe sridice ... me te- zlouuez(a) ... uza moia slovesa... moja lo I mo dusu I moia zlovueza ... Različni nagovor v Činu II. na eni in v F r e i s. I. in III. na drugi strani je vzoren primer različnih tekstnih inačic: misel točno ista, tudi besedne osnove (tebe: tvojo; miloztivui: milosti; bose: eno vrsto poprej »gospodi«)-, različna pa je oblika. Freis. I. in III. predstavljata eno. Čin II. drugo različico nagovora. Različna povrstnost vsega tega, kar se Bogu priporoča, pa dokazuje, da bistvena skladnost med Freis. I. in III. glede nagovora ni nastala šele pozneje na Koroškem, ampak da je ta inačica že prav stara. Zdi se, da izvira razlika že iz stvn. predloge, ki ima po vrsti dve slični mesti: trohtin, ganadigo got (St. XLII, AB, 311, 4) ter in dino ganada trohtin, pifilhu.. (St. XL.II, B, 311, 9—11); Čin II. ima milostivij gi bže (72 b, 16) ter vu tvojo milosti (brez gospodi!) predajo azu... (72 b, 19). Čisto podoben je še Četrti primer. Grehov zoper čistost se obtožuje spovedanec v sta roba varski spovedi in spovedni molitvi (St. XLI, 6, XLII, AB, 11—12) in Činu II. (Euch. sin, 72 a, 16—17) s temile besedami: huorono so uuie so ih sio ki- (vu) bledi, ekože azu koližudo su- teta tvorihu. Ker pomeni stvn. izraz liuora (gen. pl. huorono) tako greli nečistosti vobče kakor greh zoper zakonsko zvestobo (p r e š u š t v o) , izraža besedi pridejani, precej splošni prilastili stavek obtožbo pred vsem seveda teh grehov, nečistosti in prešuštva. Predloga Čina II. je sledila brez premišljanja stvn. predlogi, dasi slovanski jeziki ta dva greha točno razlikujejo (stcsl. blqdu ali blodil: neči-stovanje; preljubodeanie: prešuštvo, n. pr. Cod. Mar. Mt 15, 19, Mk 7, 21, Jo 8, 3; isti pomen ima še preljubu, preljuby: preljubu, preljuby Cod. Mar. Mk, 10, 19, Lk 18, 20 — Mt 5, 27, in večkrat). V Freis. 1. in III. pa je izraz popravljen, obtožba je jasna in nedvomna: Ker oba rokopisa pač soglašata glede besedne osnove, razlikujeta pa se glede besedotvornih pripon, ker sta oba ta izraza bila znana tako Freis. I, 15—16: v uzmazi Ili v zinistue. Freis. III (nekoliko zmedeno): U znicistve (34). U uzmaztue (36) na Koroškem (priča Freis. I.), kakor v Panoniji (priča smagati v narečju Spodnjega Ptujskega polja, Nahtigal, CZN, 12. 11): je ta poprava besedila nedvomno zelo stara in ni nastala šele v 10. stoletju na Koroškem. Najboljši dokaz za starost tega razlikovanja sta stvn. spoved iz L o r s c h a (9. stl., St. XL, 7 huoro uuileno, farligero: želja po nečistosti, prešuštva) in Čin I., t. j. obrazec zasebne spovedi v pouku o spovedi v s i n a j s k e m e v h o 1 o g i j u (67 a, 20—21 vupadajo vu blodi/ i preljubodeanie). Ta obrazec pa se je tudi že v drugi polovici 9. stoletja uporabljal v Panoniji in seveda potem tudi na Moravskem. 0 tem, da je krožila predloga za Freis. III. in Čin II. v drugi polovici 9. stoletja v več le malo se r a z 1 i k u j o č i h se inačicah po K o c 1 j e v i panonski kneževini, po vsem tem pač ni mogoče dvomiti. 5. Če imamo znake, da se je predloga drugega brižinskega spoved-nega obrazca iti stcsl. prireditve starobavarske molitve nekdaj uporabljala v Panoniji, govori nekaj tehtnih znakov za lo, da je nastal p r v o p i s starejšega brižinskega s p o v e d n e g a obrazca (Freis. 1.) v K a r a n t a n i j i. Predvsem dejstvo, da se je F r e i s. I. na Koroškem ne samo prepisal (kakor tudi Freis. II. in III.), ampak da v n j em tudi ni nikakih znakov, da bi se bila njegova predloga v kateri koli razvojni stopnji kje drugod uporabljala in p r e m i n j a I a. Da so razni prepisi te predloge in njene inačice šle tudi drugam po Slovenskem, med drugim tudi v območje oglejskega pa-triarhata (prim. zvezo s stiškim spovednim obrazcem! Č.IKZ, 8, 115, DS, 1934, Karo!, kateheza str. 70—71, op. 9, str. 74),1 to našega vprašanja ne zadeva; saj te izgubljene inačice niso bile prednice našega spomenika. Temu negativnemu znaku pa se pridružuje še nekaj pozitivnih: besede, ki so koroškega porekla ali vsaj v sosednih z a p a d n i li slovenskih narečjih doma, a jih, danes vsaj, vzhodna narečja ne poznajo: 1. Nedel I, 18: praznik. Beseda se še danes rabi pri Zilji, in sicer v pomenu sopraznik, nekdaj pa je verjetno značil praznik vobče (ese iezem ne zpazal nedela, t. j. vsak Gospodov da n). Gl. Karol. kateheza, 69—70, op. 8. 2. dostati: spodobiti se (emuse mi bi ne doztalo choteti I, 16,); prim. dostoji mi: spodobi se mi Bohorič, Gutsmann, Jarnik; nasproti temu dostati se, dostajati se prekm.-Caf, Valjavec, Rz, 33. Pl. I. 161. 1 Prim. zdaj še Ramovš-Kos, Brižinski spomeniki, str. 9, kjer opozarja R. na podobno besedilo v koroški Duhouni branui s konca 18. stoletja. 3. veli: velik (vueliu, I, 32) prim. veli lirast, vela hiša Tolm. — Glasnik, Bohinj. Pl. II, 757. Glasoslovni znaki, ki bi kazali na Koroško (vuensih, I, 23 poronso, I, 29 i. dr.y pa niso dokazni, ker so dospeli v rokopis lahko šele pri poslednjem prepisu (prim. malomogoncka II, 48, vuerun II, 105 i. dr. in ker so bili v 10. stol. znani najbrž tudi drugod. (i. Niti Freis. III. niti Čin II. danes 11 e odgovarjata več natančno stari skupni predlogi, kakršna je bila v Panoniji v rabi. Freis. III. se je od nje oddaljil predvsem po daljšem vsebinske m in miselnem razvoju, ki je marsikaj iz prvotne predloge izpustil, marsikatero ponavljanje strnil in marsikaj novega dodal; čin II. pa se je preobrazil predvsem jezikovno, zlasti ko se je rabil kot uvodna spovedim molitev na Balkanu. Gl. o tem Karol. kateheza, 21—23. Kako sta se Freis. 1. in III. iz stbav. molitve strnila in z novimi motivi razširila, za to je obilo podatkov v drugi razpravi knjige o Karolinški katehezi (n. m.); za to, kako se je Čin II. jezikovno bližal stcsl. jeziku, naj govori nekaj mest, kjer se je Čin II. odmaknil od starejšega, s panonsko predlogo skupnega izraza, ohranjenega v Freis. I. in III. Tak primer je navedel že V on d rak v Pamatkah (14); z drugimi znaki vred mu je pokazal, da se je besedilo svetoemmeramske molitve v sinajskem evhologiju sčasoma izmenilo, in sicer v smislu cerkvene slo-vanščine (n. d., 12). To je inačica poronso, p oru s o : predajo v sledečem sporedju: Freis. III. Tebe, bose miloztivui, p o r u s o ... moie telo I moi suiuot I moiu du-su (59—68). Freis. I. Miloztivui bose, tebe poronso me telo I mo du-(29—30). su. Čin II. vi tvojo milosti predajo azu ... mojo dušo i moi životu... i moie telo ... (72 a, 19—22. popravljeno). V o n d r a k pripominja k temu, da se je besedilo v evhologiju sinajskem popravilo po svetopisemskem prevod u in da prvotno ni bilo tako čisto starocerkvenoslovansko; zdaj je stvn. pifilhu: commendo priporočam v evhologiju prevedeno z besedo p r e d a j o , kakor čitamo na odgovarjajočem mestu v evangeliju (Lk 23, 46: vu roce tvoi predajo dhu moi; tako tudi v psalteriju sinajskem 30, 6, grški: ti; y=lcrsu is TivsDjj.st [j.oj, v Vulgati com- mendo). Beseda poruso (poronso), ki jo beremo v Freis. III. in I. je bila tudi v prvotnem prevodu, ker bolje odgovarja nemški besedi, dočim grški -apa^cr&at zaznamenuje bolj zaupati, poveriti, izročiti komu kaj — in je torej v staroslovenščini na navedenih mestih popolnoma pravilno prevedeno s predajo. Dostavlja pa, da bi bilo treba razmerje med Freis. III. in s v e t o e m m e r a m s k o molitvijo v evhologiju sinajskem še točneje določiti (Pam., 14.). Dodam še dva primera, ki nista dvomna: Ili v u e d e ili ne v u e d e (I, 14). u nepraudnei rote (I, 15) u u e d e ... ili n e -u u e d e (III, 30—31). U zpitnih rotah (III, 33) s u v ž d y ... ljubo ne s u v e d y (72 a, 12 do 13). liho k I e t v y (72 a, 15). Beseda vedy je prav dobro stcsl. — nahajamo jo že v Mar. evangeliju (Mt 12, 25: vedy že [Isusu] mysli ihu reče imu), a ni imelo prav pomena zavestno, vedoma, ampak-le vedoč, vede. Tudi rotiti je dobra stara cerkvenoslovanska beseda, ki je znana tudi že Mar. ev. (Mk 14, 71: onu že načetu rotiti se i kleti Sf; enako Mt 26, 74), a se rabi, kakor se vidi, le v zvezi z bolj pogostim klqti sq; subst. rota pa se dobi le v poznejših rokopisih, in tudi tu pogosto v zvezi z navadnejšo besedo kletva: klqtva i rota Neh 10, 29. Miklosich, Lexicon Palaeoslovenico-Graeco-Lati-num, 1862—1865, 804. 7. Na koncu stojimo še pred vprašanjem, v kake m r a z m e r j u je skupna predloga III. brižinskega spomenika in stcsl. s v e t o e m m e r a m s k e molitve do prvotne predloge I. brižinskega spoved nega obrazca. Doslej se je vprašanje o postanku brižinskih spomenikov obravnavalo vedno le,skupno za vse tri spomenike. Ali so nam vsi trije nastali iz starocerkvenoslovanskih vzorcev ali iz takih csl. predlog, ki so kazale tudi še znake češkega ali prav za prav slovaškega jezika, ali so vsi trije nastali v Panoniji, a že pod dojmom knjižnega dela svetih bratov in njunih učencev, ali pa so vzniknili vsi trije v Karantaniji izven območja stcsl. jezika. Le eno razliko je določil že Vondrak (n. pr. Pam., 71 pri besedi lic.ho-, Studie, 52—53, prim. ČJKZ, VIII, 106, Karol. ka-telieza, 55, 80): jezik v Freis. I. na eni in Freis. III. na drugi strani mu je po izboru besedi individualno tako različen drug od drugega, da je treba misliti pri njih postanku na dva različna prevajalca. To je bilo pri takratnem stanju vprašanja razumljivo in nujno. Z dokazom pa, da gre pri Freis. I. in III. za obrazca, ki sta se v prvotnejših predlogah rabila svojčas v dveh različnih pokrajinah, ena v Panoniji, druga v Karantaniji, se pojavlja pred nami staro vpra- šanje še enkrat, a v precej drugačni luči: gre li pri predlogah Freis. III. in Čina II. nasproti predlogi Freis. I. res za povsem nov prevod, nastal v P a n o n i j i, ali ne. Takega novega prevoda namreč osebnostilne in pokrajinske besedne razlike, ki smo jih podrobno ogledali, v sedanjem stanju vprašanja ne dokazujejo s potrebno razvidnostjo. Kajti razlike, ki smo mislili doslej o njih, da so izključno osebnostilnega izvora, so lahko nastale pod vplivom pokrajinskega okolja tudi že v zgotovljenem prevodu iz druge pokrajine; saj imamo dovolj zgledov, kako se je cirilometodijski svetopisemski prevod premeni! pri Hrvatih, Srbih, Bolgarih, Ukrajincih in Rusih, kako so se n. pr. frankovski spisi spremenili po bavarskih piscih i. pod. Pri tem ima tudi osebnostilni značaj prepisujočih in porabljajočih ljudi dovolj prilike, da se pokaže. Treba je torej, da poskusimo vprašanje ponovno razbrati. Zoper domnevo o čisto samosvojem prevodu starobavarske molitve za panonsko predlogo govorijo sledeča dejstva: 1—3. Pravkar zgoraj navedena mesta: prevod poroto (I, 29, III, 61) za stvn. pifilhu nasproti stcsl. predajo; prevod vedq ili ne rede za stvn. uuizzanto eddo unuuizzanto nasproti stcsl. suvedy ali možnemu suvestino, razumejo; prevod rota za stvn. (mein-)swart nasproti stcsl. kletva ali možnemu prisega; prav beseda prisega je bila v zapadnih krajih že tedaj v navadi (Eucli. Sin, 68 b, 4, Cloz. L, 95), beseda je prastara, saj se naslanja na ide. obred pri priseganju in je bila (poleg besede rota) nedvomno domača tudi pri nas, saj je to danes edini občeslovenski izraz za ta pojem. Prim. posebno še v zaseb. spovedi (Čin I.) v evh. sin.: pri-sqgy napraveduny. 4. Freis. I, 11—12 grechou, Ese iezem z tu-o ril (zla), prim. I, 23: poštenih greh..., Ese iezem ztvoril... Freis. III, 30: grehe..., Ese iezem... z tu o ril; prim. III, 23: Da bim cisto izpouued z t u o ri J. Prim. Freis. II, 79—82: izbovuedati Ese ge na sem zuete cliisto (kiždo) stuoril... zlo. Nasproti temu stalnemu izrazu naših obrazcev prim. Čin II. na istem mestu: eže azu suvedy siigrešihu ljubo... (72 a, 13), ko ima s t n. giteta (St. XLI, 4, XLII. B, 8); enako Čin 1. (67 b, 16—17): grehu, ježe s u g r e s i h u. 5. Freis. I., 15—16: v uzmazi ili vzinistue. Freis. III, 34. 36: U znicistve ... U uzmaziue. Nasproti temu v Činu II: bledi..., (72 a, 17), v Činu 1.: blody i preljubodeanič (67 b, 20—21). 6. Tudi zmeda v sporedu e m mestu, kjer imata St. XLI, 7, XLII, AB, 14—15: in unrechtemo slafe, Čin II. 72 a, 19—20 vu nepra-vedinemi supanii, Freis. I., 1 pa ili zpe ili ne zpe, Freis. III, 36 pa U uzmaztue, kaže, da je to mesto nekdaj povsem soglašalo. Obe napačni rekli sta prišli v Freis. I. in v Freis. III. na isto mesto, ker sta neznana prepisovalca bržkone že v kateri izmed prejšnjih predlog rek o »nepravdnem spanju« (copula matrimonialis v cerkveno prepovedanem času) napačno razumela, eden kot navadno spanje in je dejal tja v njegovi predlogi prvotno izpuščeni, na robu pa dodani rek »ili zpe ili ne zpe«, drugi pa je reklo razumel kot navadno nečistovanje in je del na tisto mesto »u uzmaztue«, ki ga je potem na pravem mestu zmanjkalo (Karol. kateheza, str. 68/69, v. 22. in op. 7). 7. Ustaljena beseda o d p u st e k (Freis. I, 10 Imeti mi ie o t'. pust i c moich grechou; Freis. III. 23—24 ... moih grechou. Da bim ... odpuztic ot boga priel) za štcsl. otupuštenije je dospela na to mesto pač iz apostolske veroizpovedi, ki je nastala že ok. 1. 800. 8. Ustaljen izraz in to prav po spovednih obrazcih in spovednem pouku je tudi nepravden v pomenu gre&en: Freis. I, 14—15 u nepraudnei rote; Freis. III, 28—29 Uzeh nepraudnih del i nepraudnega pomislenia, Čin I, 68a, 4—5 vu prisqgy n e p r a v e cl ii n y, Čin II, 72 a, 16 vu pomyslen]i neprave din 6, 19—20 vu n e p r a v e d i n e m l supanii. 9. Po nemškem posneto reklo ispovedinic: pigihtik. Freis. I, 7: tebe... choku biti ispoveden vseh moicli grech, Freis. III, 42: togo uzego izpouueden bodo Bogu, Freis. II, 112; te iim ispovvedni bodete grechov uuasih; Čin II, 72 a, 5 (popr.): tebe bodo azu ispoveninu vlsehu moihu grehu. Naposled še dva primera, ki sta nekoliko mlajša, a sta vendar verjetno še stara; dodatek in zamena izraza sta nastala namreč na osnovi samega prvotnega besedila: a) Prvotno besedilo: St. XLII, AB 32: suntiga za ganerienne, Čin II. (72 b) 11: grešuniku izbavitu. Dodatek v Freis. I, 28: da bi ni zlodeiu otel, Freis. III, 69—70 grešnike izbaviti o t zl od e in e o bi a z t i. Kako je dodatek nastal, kaže bližnje mesto v Freis. I. in St. XLII A 311, 17—18: kauuerdo mili canerien fona allemo upi le (Čin II, 72 b, 26: raci izbaviti mq o tu v' s e g o zul ). Posebe se sklada z Bi, Činom II. in Freis. I., ker navaja z njimi vred prav ista nasprotja — Freis. III. pa ima en člen manj 22 Zdaj šele ta greh razumemo — prisega pri božjem imenu namreč sama na sebi še ni greh; saj je to bistvo prisege, da se kliče pri njej Bog za pričo — gre za krivo prisego (meinan heit!) ki je Se bolj grešna zaradi posebno slovesne oblike priseganja. (nima prevoda za stvn. gihuggu edo nigihuggu), B-> enega več (tages odo nahtes). Kljub snovni skladnosti pa je gotovo, da izhaja besedilo Čina I. v tem uvodu od druge predloge, ki se je po jezikovnem izrazu značilno razlikovala tako od Freis. I. kakor od predloge Čina II. (in Freis. III.); najbolje se to vidi v prevodu stvn. g i - k u g g u. Le primerjajmo: Čin II, 72 a, 11—15. (2) eže azu suvedy sugrešihu ljubo ne su-vedy, (1) eže azu pomTnjo ljubo ne pominjo, (3) noždejo ljubo ne noždejo, (4) supe li bTde. Čin I, 68 a, 16—18. (1) j§že suvedy (li ne suvedy), (2) (razumeje li) ne razumeje sugrešihu, (3) volejo li ne vo-lejetes ge\vesen sein. Das \virit auch durch sprachliche Indizien bestatigt. 3. Fiir Freis. III. und auch fiir die mit dieser Beichtformel im engsten Zusammenliang stehende Freisinger Ermahnung zur Bufie (Freis. II.) wird durcli eine Reihe von Ausdriicken, die heute nur im Osten des slowenischen Sprachgebietes. im besonderen in den sogenannten pannonischen Mundarten und im nachstver\vandten Kajkavvischen sich finden, die pannonische Herkuivft ihrer Vorlage wahrscheinlich geniacht. Die ZahI dieser Ausdriicke — 12 fiir Freis. II., 11 fiir Freis. III. — ist beim geringen Umfang der Denkmaler eine genugend breite Grundlage, um von einer sprachlichen Bestatigung des geschichtlich geforderten Zusammenhanges sprechen zu konnen. 4. Diese pannonische Textfassung war aber selbst nicht mehr ganz einheitlich, da Freis. III. und Čin II. an einigen Stellen Unterschiede auf\veisen, die teihveise bis ins Altbayrische zuruckreichen (St. XLI, 8: kauuerdos fargepan; XLII, AB, 17: farkip). Be\veis dafiir, dafi die Beichtformel an verschiedenen Orten in Ge-brauch stand, %vas aus geschichtlichen Griinden ja anzunehmen war. 5. Fiir Freis. I. ist es der Uberlieferung gemafi nahezu siclier, dafi ihre Vorlage in Karantanien entstanden und sich auch dort \veitergebildet hat. Die Sprache — Wdrter und Wortformen — %vidersprechen dem nicht, einzelne Wor-ter, die sich in Freis. I. finden und heute nur in \vestlichen Mundarten leben, scheinen die Annahme vielmehr zu bestatigen. G. Auch Freis. III. und Čin II. haben sich inhaltlich und sprachlich selbst \vieder weiterentwickelt, Freis. III. vor allem inhaltlich, Čin II. sprachlich, was an einigen Beispielen dargetan wird. 7. Trotz der langjahrigen Eigenentwicklung der pannonischen Vorlage von Freis. III. und Čin II. auf der einen, der karantanischen Vorlage von Freis. I. auf der anderen Seite gibt es in Freis. I. und Freis. III. eine Reilie vou iibereinstimmenden Ubersetzungen von ahd. theologischen Fachausdriicken — es werden 9 Gleichungen angeffihrt, alle aus dem urspriingliehen Keru der Beiclit-iormel, zuweilen stinimt dazu auch der aksl. Ausdruck in Čin II. — Es ist dalier soviel \vie ge\vii.i, da6 \vir es nicht mit zwei urspriinglich verschiedenen tibersetzungen zu tun liaben, sondern dati die beiden Texttraditionen letztlich auf eiue gemeinsame slo\venische (jbersetzung des Altbayrichen Gebetes zu-riickgehen, die alier Wahrscheinlichkeit naeh in den ersten Jahrzelinten nach 800 in Karantanien entstanden sein mufi. V011 Salzburger Missionaren wird diese Ubersetzung nacli 813. nach Pannonien gebracht \vorden sein, \vo sich im Laufe der Jahre eine lexikalisch leicht geanderte Fassung herausgebildet hat. die dann auch der aksl. Bearbeitung als Vorbild gedient hat. Naeh dem Einbruch der Ungarn nach Pannonien (um 900) ist die pannonisehe Fassung des Beichtgebetes zweifellos von fliichtigen Salzburger Geistlichen oder auch von solchen der Freisinger Diozese \vieder nach Karantanien gebracht worden. Das Schema der Uberlieferung sieh denmach auf S. 40. III. Die F o r m e 1 fur die g e h e i m e Beichte in der a k s i. Beiehtordnung (C i 11 I.). Auch hier \vird zuerst ein nioglichst fehlerfreier Wortlaut hergestellt mit Begriindung der vorgenommenen Anderungen. Die Ver-gleichung mit den anderen iiberlieferten altdeutschen und altslawischen, Beiclit-formeln zeigt uns, dafl \vir es da mit einer 'Obergangsfonn z\vischen der Altbay-rischeu Beichte und dem Altbavrischen Gebet aut der einen und der Reihe vou ad. Beichten von Bs bis K (St. XLIII—LI) zu tun haben. Das Sundenver-zeichnis beschrankt sich wie bei Bi (Freis. 111., Čin II.) mir auf die Haupt-und Todsiiiiden, mit Hauptvvortern ausgedruckt, aber das Verzeichnis ist doch viel umfangreicher ■ statt et\va 7—8 fiihrt Čin I. '20 Siinden an — und schliefit sich darili den spateren ad. Beichten an. von denen sich Čin I. aber dadurch unterscheidet, da/t darin keine einzige von den geringeren Pflichtverletzungen gegen Kirche und Gesellschaft angefiihrt \vird, die, durcli Siitze ausgedruckt, in den spateren ad. Beichten den meisten Raum einnehmen. Auch sprachlich steht Čin I. et\va in der Mitte zwischen der karantani-schen und pannonischen Fassung des sla\vischen Altbavrischen Gebetes, wohl \veil ihre slowenische Vorlage als Formel fur die geheime Beiclite sprachlichen Anderungen nicht so sehr untervvorfen war \vie die slowenische Fassung der Altbavrischen Beichte, die auch als Allgemeinbekenntnis der versammelten Kirchengemeinde offentlich in der Kirche gebetet \vurde. Die zvveimalige Aufzahlung der Umstande, unter denen die Siinden be-gangen wurden (ob wissentlich oder mnvissentlicli, mit oder oh ne VVillen usw.), vor und nach dem Siindenverzeichnisse, so\vie die z\veimalige Erwahnung einiger Siinden zvvingen uns zur Annalime, ilass Čin I. in der erhaltenen Form aus z\vei Beichtformeln zusammengesetzt \vorden ist, von denen die eine die Umstande der Versundigungen, — \vie die AItbayrische Beichte, das Altbavrische Gebet und die Jungere Bayrische Beichte (St. XLI—XLIII), sovvie Freis. I. und III. und Čin II., vor dem Siindenverzeichnisse anfiihrte, die andere aber, wie die altdeutschen Beichten St. XLIV—XLIX, LI. (W, S. L. V, F, M. R), nach dem Siindenverzeichnisse. Der Wortlaut zeigt, dafl diese z\veite Formel, die aber \vie die erste schon in slowenischer Sprache verfai.it war, einige der Lor-scher und namentlich der Reichenauer Beichte ahnliche Wendungen, so beziiglich der Verminderung der Willensfreiheit, enthielt, die in Čin I. sich teihveise erhalten haben. Einige vor dieser Beichtformel stehende Ermahnungen zeigen Anklange an ge\visse Stellen bei Caesariua von Arles, Egbert von York (lat.), an B2 (St. XLIII, 4-5), W (St. XL1 V, 1-2), S (St. XLV. 3—4), Freis. I. 11-13, III. 37-41. -Bei dem geringen Umfange der Formel ist es nicht moglich, sprachliche Anhalts-punkte fur die Provenienz (pannonisch oder karantanisch) der slowenischen Vorlage von Čin I. zu finden. Dr. Anton Breznik: Kastelčev latinsko-slovenski slovar 0 božiču 1937. mi je sporočil g. dr. Glonar, da je prejela ljubljanska študijska knjižnica od Kmetijske družbe tako imenovani krškokapucinski slovar, ki je bil že nekaj desetletij izgubljen. G. doktor je bil tako ljubezniv, da ga je prepustil meni v pregled. Ko sem začel delo preiskovati, sem spoznal, da imam pred seboj Kastelčev Dictionarium latino-carniolicum. Da je to pravi Kastelčev slovar, o tem ni dvoma, ker sta jezik in pravopis z vsemi posebnostmi ista kakor v Kastelčevih knjigah. Ujema se tudi naslov slovarja z naslovom, kakor ga je sporočil Valvasor (VI. 360): Dictionarium La-tino-Carniolicum. Edino, kar moti, je to, da je pisava v tem slovarju drugačna kot v ohranjenih 2 Kastelčevih knjigah sv. pisma. Vprašanje je torej v tem, ali je Kastelec sam pisal slovar ali sv. pismo. Slovar je pisan z velikimi, krepkimi in lepimi črkami, sv. pismo pa ima bolj malomarno in manjšo pisavo. Rešiti bo torej samo še to vprašanje, ali je dal Kastelec prepisati slovar ali sv. pismo; po mojih mislih je dal Kastelec prepisati slovar. S tem se je uresničila slutnja, ki jo jo izrekel Kidrič, ko je govoril o Kastelčevih zadevah: »Nerešeno mora ostati tudi vprašanje, ali ni Kastelčev morebiti tisti latinsko-slovenski slovar, čigar prva polovica se je nahajala v kapucinskem samostanu v Krškem« (ČJKZ, III. 1922, str. 94). Slovstvenim zgodovinarjem je ostal ta rokopis nepoznan do Cigaleta; ne omenjata ga ne Kopitar v zgodovinskem delu svoje slovnice, ne Čop v Šafarikovi Geschichte der siidslaw. Literatur. Ko so se začele 1. 1848. priprave za veliki slov.-nem. besednjak in so prihajali od raznih strani rokopisi in prispevki, je dobil slovarski odbor tudi kapucinski rokopis iz Krškega. Omenja ga Cigale 1. 1854. v Novicah, kjer vprašuje, če ve kdo, kje se še govori: prevečati, kajr ima Dalmatin; in tu pristavlja: »...in v pisanem latinsko-slovenskem slovniku iz Kerškega samostana stoji pod besedo de-cipere tudi prevečati« (N. 1854, dne 16. sept., str. 296). Cigale ga je uporabljal pri celem slovarju; to se vidi iz tega, ker je prevzel od slovarskega odbora nabrano gradivo v marcu 1854 (gl. str. IX. v predgovoru Wolf-Cig. slovarja) in ker se je prva pola začela tiskati šele proti koncu tega leta. Novice 1854, 400 poročajo, da je škofu Wolfu za 50-]etnico mašništva dne 15. dec. 1854 poklonil Blaznik prvi iztis prve pole. Ko je Cigale svoj slovar končal, je izročil Kastelca Miklošiču, ki piše o tem na str. XIII. svojega starocerkv. slov. slovarja pod kratico Lex: Lexicon neoslovenico-latinum ab ignoto auctore in Carniolia inferiori conscriptum, quod nobiscum est ccmmunicatum a Matthaeo Cigale. Pozneje se je izgubil. Ko je Levstik v oceni Kleinmavrjeve slovstvene zgodovine poročal o slov. slovarjih, je rekel o tem slovarju: »Žal, ka ni znano, kam je zdaj prešel! (LZ 1881, 777). Pleteršnik ga je spet dobil v roke in ga je pod značko Diet. skrbno izpisoval; potem se je zopet izgubil. Ko sem pred 13 leti pripravljal razpravo o slov. slovarjih za RDHV (III. 1926, 110 si.), sem se obrnil na kapucinski samostan v Krškem, a so mi odgovorili, da tega slovarja vkljub skrbnemu iskanju niso našli v svoji knjižnici in tudi ne vedo, kje bi bil. Zdaj se je našel v prostorih Kmetijske družbe. Najdba tega slovarja je važna, ker je s tem ugotovljeno, da izhaja bogati besedni zaklad, ki so ga doslej izpisovali Cigale, Miklošič in Pleteršnik, od Kastelca; doslej izvor teh izrazov po kraju in času ni bi! določen. Pomembna je ta najdba tudi zato, ker je s io ugotovitvijo vrsta drugih vprašanj rešena. Doslej se je Kastelcu prisojal latinsko-slovenski slovar brez naslovnega lista, kateremu je Zois, ki je dal slovar vezati, natisnil na hrbet: Dictionarium latino-carniolanum. Danes je zanimivo pogledati, kdo je c tem slovarju najbolje ugibal. Prvi ga je prisodil Kastelcu Čop, ki je primerjal nekaj zgledov v slovarju z drugimi Kasteleevimi spisi in je izrekel mnenje, da je slovar lahko Kastelčev, čeprav ni pisan z njegovo roko in čeprav manjkajo naglasi, kakršne vidimo v Kastelčevih knjigah. Sklepal je, da ga je kdo prepisal in bi bil ob tej priliki naglase lahko opustil. Zdaj vidimo, da je Čop popolnoma pravilno sklepal. Proti njegovi sodbi so se izrekali pozneje vedno večji pomisleki. Levstik pravi: »Šafafik .. . misli, da je morda ... ta slovnik Matije Kostelca; ali z njega roko... ni spisan (LZ 1881, 777). Isto ponavlja Glaser v Zgod. si. slovstva I, 162. Še odločneje se je izrekel proti temu iz istih razlogov Kidrič, ki je sodil, da je ta slovar nova tvorba in da se Kastelčevo slovarsko gradivo doslej še ni našlo (r. t. 94). Jaz sem se v omenjeni razpravi izrekel za Čopovo mnenje in iz jezika dokazal, da je slovar sestavil Kastelec (glej RDHV r. t. 121—124). Zdaj je pojasnjeno, da je ta rokopis posnetek Ka-stelčevega slovarja. Primerjanje obeh rokopisov je pokazalo, da Dictionarium la-tino - c a r n i o 1 a n u m ni zgolj prepis Kastelčevega dela, ampak je le posnetek. Ta rokopis je nov dokaz, da se je v prejšnjih stoletjih, ko je bil tisk redek in je bilo založnika težko dobiti, slovstvo širilo tudi s prepisovanjem. Kastelčev slovar je najbrž kak redovnik prepisal za rabo svojega samostana. Za tisk ni bil namenjen; to se vidi iz tega, ker je šlo prepisovalcu za to, da prostor izrabi. Vse nepotrebno je opustil; kjer se besede ene črke nehajo, začenja takoj besede prihodnje črke, dasi ima Kastelec vmes presledke, ločene z dotičnimi črkami v naslovu. Daljše besedilo ie krajšal, posamezne odstavke je pisal skupno itd. Pisal je drobno, tako da je ob isti velikosti listov prenesel 6 strani Kastelčevih na eno stran. Dela . pa ni prepisoval na slepo. Ob prepisu je Kastelca dopolnjeval, popravljal in vstavljal nove latinske značnice, ki jih je sam slovenil; pri črki A je uvedel nad 50 novih značnic, pri B nad 20, pri C nad 100 itd. Kastelčeve pomote je popravljal; tako se je n. pr. Kastelec pri lat. besedi: buleuta zmotil in je prepisal besede iz prihodnje latinske značnice bulga, t. j. tashka, popotna torbiza, bazhka. Prepisovalec je popravil: buleuta, en sueitnik u praudni liishi (po Frisiu: ein rathsherr). Pri prepisu pa se je sam večkrat zmotil in zamešal posamezne vrstice. Tako ima n. pr. Kastelec: Inguen, nis, ta Iram na shiuotu, dimle; prepisovalec je pristavil vmes nekaj besedila iz prihodnje značnice in je napisal: ta sram na shiuoti, naglu se napolniti; dilme(!). Zlasti se mu je primerilo veliko pravopisnih napak. Včasih je spreminjal tudi jezik. Redno je pisal oblike z ohranjenim -r-, n. pr. zhreuel za Kastelčev zheuel (pod calcearium), zhripina za K. zhipina (pod chelonium), zhreshnie za K. zefhnie (pod cerasus) itd. Pogosto je pisal žive oblike, n. pr. leitenza za K. leit-niza (anniversarium); majhen, majhna, majhno za K. majhin, -hina, -ino; stalno piše predlog brez (bres) za K. prez (pres); stalno piše snainie, diainie, isuoleinie za K. snanie, djanie itd.; t. j. govoril je: znajne, djajne). Za Kastelčev nei, n. pr. ga nei doma, piše: ni. Dodal je tudi nekaj redkih izrazov, ki jih Kastelec nima. Pri lat. značnici iudicium ima: raslok (kar se govori v Suhorju in po spodnjem Dolenjskem); pod fibula in bahis ima: nauratnik; pod arcturus ima: gostosheuzhizhi. Jezik kaže, da je bil prepisovalec doma na spodnjem robu Dolenjske. Poizvedeti bi bilo treba, kje se gcvori gostoževčiči (= gostosevci), s čimer bi se rojstni kraj našega prepisovalca morda natančneje določil. Primerjanje obeh rokopisov je pokazalo še drugo pomembno dejstvo, t. j. da je sedanji Kastelčev slovar, ki obsega besede od A do obscuritas, le I. del slovarja in da je K a s t e 1 e c sestavil tudi II. del, ki pa je izgubljen in je ohranjen v našem posnetku. Tiste latinske značnice, ki jih je prepisovalec na novo uvajal in sam slovenil, kažejo v primeri s Kastelčevim prevajanjem šibko znanje jezika. Posnetek pa ima od besede obscuritas do konca slovarja v bistvu ravno tak jezik in isti značaj v prevodu kakor I. del Kasteleevega slovar ja. Za trdno pa se da to dokazati iz nekaterih izrazov. Pod raznimi latinskimi besedami ima slovar v obeh delili iste redke, za Kastelca značilne izraze. Pod Ancillari ima Kastelec: tlushiti, polloua ti; posnetek ima samo: shlushiti. Pod servire pa ima posnetek izraze: slushiti, streizhi, poslouati, torej Kastelčev izraz; enako pod servitus: hlapzhouanie, pofluuanie. Izraz poslovati = za hlapca služiti je notranjski, imata ga Krelj in Janez Svetokriški (gl. Pleteršnik). Kastelec ima pod Barrus: en Elephant, nallon; enako v posnetku: en elephant, nallon; isto ima Kastelec pod Elephas: [Ion, Elefant, nallon, enako v posnetku; to Kastelčevo besedo, ki je drugod ne dobimo (tudi Habdelič, Kastelčev vir je nima), imamo tudi v posnetku pod: Proboscis, dis. riliz eniga elefanta, ali naflona. Kastelec ima: Fifsum, i, en na pok na sadnizi (v posnetku je tu pismena pomota: filsum, i, en napak na sadnizi); pod: Pernio pa ima posnetek isto obliko kakor Kastelec: en mihur na nogah od mrasa ali en n a p o k. Kastelec ima: Bubones, shlejsa, ali kushni toruui (isto v posnetku: bubones, shleisa, ali kushni toruui); v posnetku ima isti besedi pod: Ulcus, ris, tur, mogel, shlesa. Kastelec ima: Impendium, dauug(!), [= davek] potrolhek (v posnetku: Impendium, dauuk, potroshek); ista izraza imamo v posnetku pod: sumptus dauki [= množ.], potroshik. Najtrdnejši dokaz podajajo tiste besede, ki jih je Kastelec vzel iz H a b d e 1 i 5 a ; prepisovalec pa Habdeliea ni imel v roki. Habdelič ima: Temnyak tenebrio, lucifuga. Kastelec je Habde-ličev izraz uporabil pod : Lucifugus, a, m [pridevnik na tem mestu je dobil pri lat.-nem. Frisiu] temniak, kateri pred fuitlobo beithij, inu jo lourashi [ta pristavek je povzel po Frisiu: ber ba§ lid)t fliifjet Dub [)a)jet |; enako je na tem mestu v posnetku. Habdeličevo besedo ima posnetek tudi pod: Tenebrio, temniak. V zvezi s Kastelcem je tudi vprašanje, ali je Hi pol it v svojem lat.-nem.-slov. besednjaku uporabljal Kastelčev izvirnik ali njegov posnetek. (Kako in od kdaj je rabil Kastelca. o tem glej v RDHV, r. t. 136.) Hi polit je rabil oba. Da je rabil Kastelčev posnetek, se da dokazati iz onih izrazov, ki jih je prepisovalec na novo dodal in jih pri Kastelcu ni. Kastelcev izvirnik ima: Alosa, ae, Aloson, ena riba sa pezhenie. Posnetek ima dodatek som: alosa, ae, aloson, ena riba sa pezhenie, som. Hipolit je zapisal tudi to besedo (som), pa jo je prečrtal, ker nima tega pomena. Kastelcev izvirnik ima: Ascalonia, ae fleherna Torta zhebula. Posnetek piše: ascalonia, ae, luk, sleherna sorta zhebula. Hipolit je imel izprva: Alcolonia, ae, en forta zhibulla, potem pa je to prečrtal in izpisal iz K. posnetka: luk, fleherna forta zhebula (po posnetku je popravil tudi pravopis!). Kastelec ima: Consequenter. po uerfti. Posnetek: consequenter, po uerste, po redu. Hipolit je prevzel iz posnetka: po versti, po redu. Kastelec ima: Clibanus, pezh. V posnetku beremo: clibanus, pezh, katera se more prenesti. Enako je pripisal Hipolit: Clibanus, ena pezh, katera se more prenesti, dasi je v Frisiovem lat.-nem. besednjaku, ki sta ga rabila Kastelec in Hipolit, le: ein open. Posnetek ima: Canicae, pofseuki, otrobi (v Kastelcu ni niti lat. značnice niti slov. prevoda). Hipolit ima: Canica, ae Kleven, otrobji, pofsevki. Iz tega se tudi vidi, da je moral Kastelcev posnetek kmalu nastati, ker ga je Hipolit 1. 1711 že uporabljal. Hipolit je porabljal tudi Kastelcev izvirnik, toda zgledi za to so bolj redki, ker je prepisovalec iz Kastelca le malo izpustil. Kastelcev izvirnik ima: Inftrumentum, i, orodie, naredba, fpraua, perpraua, praudna pifma (to ima tudi posnetek; toda nadaljnjih besed v posnetku ni:) vfa shlaht pifma, s katerimi fe suisha [= izpriča], ali skashe. Hipolit ima tudi to besedilo, dasi ga posnetek nima in ga tudi lat.-nemški Frisius nima; torej ga Hipolit ni mogel dobiti drugje kot v Kastelcu. Kastelčev izvirnik ima: Claudus, hrom, fhantou, krulou, fhe-paft, krumpaft, s b e d r e n. V posnetku zadnjega izraba ni, ima ga pa Hipolit: fbedren. Kastelčev izvirnik ima pod značnico Inferre več rečenic, ki jih ni v posnetku, ima pa jih Hipolit, n. pr. Kastelec: inferre moleftiam sabaulati, inferre multa mala dofti hudiga sadeti, inferre crimen alicui, enimu kai pregrefhniga naloshiti, inferre manum, fylo fturiti. Hipolit ima tu Kastelčevo besedilo, dasi ga v posnetku ni in tudi ne v nemškem prevodu Frisia. Kastelec ima pod značnico Febris rečenico: Febris semiter-tiana, kir fe zhloueka en dan duakrat loti, drugi dan li enkrat. V posnetku tega ni, Hipolit ima Kastelčevo besedilo in ga v tej obliki ni mogel sam narediti po Frisiu, ki ima: ju ein tng gtueljitmljl, beti anbertog nitr cinntaf)! augreifft. Kastelec ima pod Cutis rečenico: cutem curare, le dobru rediti; v posnetku ni tega, a Hipolit ima isti izraz: se dobru redyti. Ker se je Kastelčev izvirnik ohranil pri kapucinih v Krškem, je verjetno, da ga je bil Hipolit, ki je bil sam kapucin, po uporabi pridržal v svojem samostanu in je ostal v lasti kapucinov tudi še potem, ko je bil novomeški kapucinski samostan odpravljen; II. del slovarja pa je bil morda že za_Hipolita izgubljen, ker si je težko misliti, da bi bili kapucini en zvezek izgubili. Čeprav je bil slovar javnosti poslej neznan, se je vendar njegov besedni zaklad nekoliko širil dalje. Hipolita je rabil Pohlin, Pohlina Gutsmann, njega pa Murko in Janežič in tako je šlo iz teh slovarjev več njegovih besed v življenje. Ko je bil po Cigaletu javnosti zopet dostopen, je prišel do prave veljave; Cigale ga imenuje dragocen slovar« (v predgovoru, VI), Pleteršnik pravi: ...jezik | tega slovarja] je dolenjščina, vsa podobna slovenščini protestantskih pisateljev':, s čimer je izrečeno veliko priznanje. Njegov besedni zaklad je skoro ves vknjižen. Cigale je vse pomembne besede v slovarju s svinčnikom podčrtal; da je te črte delal res on, se vidi pri lat. značnici Aequalis, kjer je podčrtan izraz: enulik in na robu pripisano z isto pisavo: flebuiudjUdi, Cigale. Podpisal se je tudi pri lat. značnici Lues ob izrazu skrunoba: Medved [eden izmed nabiralcev za Cigaletov slovar] c|t£it tmfiir skernoba nit, Cigale. Njegova pisava se nahaja še večkrat, n. pr. pod Erumna, Euaporare, Irritus itd. Miklošič ga je, kar je za staroslov. slovar razumljivo, uporabljal bolj malo. Zelo skrbno ga je izpisal Pleteršnik. Kastelčev besedni zaklad ima pod več značkami. Besede, ki jih je imel že Miklošičev strsl. slovar, podaja pod značko: Dict.-Mik., n. pr. griz, grchotati se, netilo, objesten, oblednost, očinki, temnjak, vedovec, vojarin. Nekaj izrazov ima iz Cafove zbirke; Caf je bral posnetek Kastelčevega slovarja, pa jako površno. Iz njega ima n. pr. tudi griz, kjer navaja Pleteršnik vire: Dict.-Mik., C. t. j. Miklošič in Caf imata iz istega vira, iz Kastelca pod Cholera: gris; dalje ožrelo: Dict.-C., kar je dobil Caf pod foramen: oshreilu; preboj, nebec itd. Vse druge izraze, ki jih je Pleteršnik sam izpisal, navaja pod značko: Diet. Pleteršnik ga je natančno bral in je njegov bogati besedni zaklad skoraj popolnoma izpisal, vendar pri nekaterih, zlasti kulturno pomembnih izrazih, ki jih tu prvič beremo, ni navedel vira. Taki izrazi so: davek, dimnik, država (ima pod Iurisdietio; pod Ditio: dershaua, ladanie [= vladanje], ta pristavek dokazuje, da je imel Kastelec zavest pomena der Staat in je nepotrebna Pleteršnikovat pripomba, da je izposojeno iz drugih slovan. jezikov), dvoren, hišna, koleselj, lekar (zdravnik), meščan, nadomestiti, namestnik (pod Administrator) narod (pod Natio; Pleteršnik ima Kastelčevo besedo v pomenu rod, toda Kastelec sam se je zavedal pomena nacija, kar kaže primer: Natio Itala lashki narod), nasip, odljuden, oklep (n. pr. prsni), pametiti, peča, plemeniten, pogodba, potrošek, povodec, prestopno leto, priljuden, računske bukve, razmeriti, rezanci (pod Maza: nudelni, resanzi), rovaš, skladnost, skopiti, slamnik, sprehajati se, umestiti, zaznamovati, zmožnost, zvonik, žoga. Tu beremo prvič lastna imena: Anglija, Francoska (pod Gallia: franska deshela ali Franzoska). Nekateri izrazi so slovstveno važni, n. pr. rovštati (pod Astrepere: s' nogami roushtati ali ropotati). Jurčič piše v Tihotapcu (Glasnik 1865, 7): ravštanje, kar se da razložiti iz Kaste! če ve oblike: rovštati, od tod ravštati (dolenjsko akanje), kar da ravštati; — težak (pod Colonus: teshak, kmet, delouiz); — tratina (pod Cespetum), izraz so rabili Jurčič, Tavčar, Cankar; — ušiniti (pod Cedere), iz ušibniti, kar je zbral že Caf v posnetku. Nekaj Kastelčevih izrazov pa ni v Plete r š -niku, n. pr. črkati (pod Delineare: riffati, zherkati); plemenitnost, narejeno od domače oblike plemeniten (pod Ingenuitas), prikrajnik (mejaš, pod Confinis), recljiti se (Caulescere), samosto (pod Cen-tuplum), ulastiti (pod Instituere ima: poftauiti, vlaftiti vferbij. g[ratia].: ga je v' zhalt vlaftyl; pod Investire ima: eniga v' eno oblalt poftauiti, vlaftiti); zgajati se (ozdraveti) pod Convalere; da je beseda med Dolenjci znana, nam priča oblika: gajiti = zdraviti (Metelkova slovnica, 245: se je dal Judam gajiti er liefe jid) »on iien Siitien petini); užitelnost (pod Liberalitas vshitalnoft; Krelj ima pridevnik užitelen, koristen, gl. Pleteršnik). Že v RDHV (III, str. 128—30) sem dokazal, da več besed, ki jih šteje Pleteršnik za srbskohrvatske, Kastelec ni vzel iz Habdeliča. Tu bi dodal še: nestajati (pod Deesse mankati, neltajati); Habdelič besede nima in tudi ne noben hrvatski slovar do tega časa; — zora (pod Matuta juternia sarja, sora; enako v posnetku in pri Hipolitu), Habdelič te oblike nima, ima le: zorja. Nasprotno pa je gotovo, da je vzel iz Habdeliča zaludo, česar Pleteršnik ne šteje za hrv.; Kastelec ima pod: Incassum savman, saludu, sabftoin, Habdelič: Za-ludu gratis, inaniter, incassum, frustra. — Mogoče je pa, da je kako srbskohrv. besedo dobil iz ustnega vira. Na to kaže izraz: vnu madnie (pod Nuperrime). Pleteršnik je našel ta izraz pri Kastelcu in Cafu (ki ga je dobil v posnetku) in ga je štel za slovenskega, toda je srbskohrv.: onomadne. Oblika onomadnje se nahaja, kakor pravi ARj, samo enkrat pri Reljkoviču v Satiru, str. 58: onomadnje mi ovdi sidimo. ARj pristavlja k temu: Po svoj prilici griješkom.« Ker ima to obliko tudi Kastelec, smemo misliti, da to ne bo tisk. pomota, ampak dialektična oblika. Hipolit izraza ni razumel in je naredil iz tega obliko: vnumajdne (!), pod Nuper, vnumajdni. K sklepu še nekaj opomb glede slovarja samega. Ker je v posnetku več živih oblik (n. pr. ie biu; Kastelec sam je na tem mestu pisal: je bil) in je pravopis pomanjkljiv, sem sodil, da je slovar iz mlajše dobe Kastelčeve (gl. RDHV, r. t. 122), toda te slabosti ima le posnetek, ne pa Kastelčev slovar. Pravopis in vse jezikovne posebnosti so iste kot v poznejših Kastelčevih knjigah, t. j. Nebefhki zvl 1684 in Navuk chriftiantki 1688. Glede sestave slovarja bi pripomnil, da je to sad samostojnega dela in premišljevanja in se je Kastelec le malo naslanjal na vire. Poleg Megiserja iz 1. 1592 in Habdeliča, ki sem jih omenil v razpravi (str. 127—129), je opaziti tudi zvezo z Megiserjevim Poly-glottom iz 1. 1603. Kastelec ima pod Biuium: ralpoot, raskrish; ta dva izraza ima pod bivium tudi Polyglott, medtem ko ima Megiser 1. 1592 tu le: ralpot. Pod Concitare ima podfhukniti, isto obliko ima Polvglott str. 750; medtem ko bi bil Kastelec pisal podščukniti, ker je skupino -šč- dosledno pisal. — Iz različne pisave nekaterih besed se da sklepati, da je vzel tu pa tam kak izraz tudi iz Dalmatina, Krelja in Schonlebna. Kastelec piše pod Manubrium: ratiszhe, pod Haftile pa piše: ratifhe. To obliko bi bil dobil v Polvglottu ali pa pri Dalmatinu, n. pr. I Samuel, 17 pogl. — Pod Centurio piše Kastelec: vaiuoda (nima Habdelič), pod Dux pa: vivda; poslednjo obliko je večkrat bral pri Dalmatinu, Trubarju, Megiserju itd. — Na Krelja kaže rečenica: Motio, nagibanie, v [erbij g[ratia] sdravu nagibanie, inu lueitouanie s. Duha. Enako ima Krelj (po Plet.): zdravo nagibanje ino svetovanje sv. duha. — Pri Kastelcu je nekaj redkih pripisov, ki jih je pisala poznejša roka, z drugim črnilom, katerih pa ni porabil ne prepisovalec posnetka, ne Hipolit, kar dokazuje, da so pripisani po 1. 1712; prim. pod Inhumanitas neludnoft, odludnoft. Lino Legiša: Slovenska poezija od Vodnikovih Pesmi za poknšino do priprav za Krajnsko Čbelico (1806—182$) Uvod. Razdobje od 1806 do 1828 je na pogled pesniško kaj neenoten čas, ki mu ni lahko določiti obrise. Dasi nastopijo številna imena in je njih delovanje nekam mnogovrstno, vendar skoraj nobeno teh ne udari posebno v oči, nobena smer izrazito ne prevlada, ker ni premogla nobene močne vodilne osebnosti. Kakor je večina starejše slovenske poezije stilno malo raziskana, površno in približno presojena, je tudi to poglavje precej zapuščeno. Spričo omenjene stilne neizrazitosti mora biti stvar tem manj čudna. Tako je mogoče, da večina ne ve, kakšno ime bi dala temu razdobju, ki ga še zmerom kdo brez premisleka in pridržka krsti za romantično. To napravi pač, ker se preveč ozira na sočasnost velikega svetovnega slovstva in si misli, da je treba ob stran svetovni romantiki postaviti tudi neko slovensko, dasi mora biti pri nas človek sploh nekoliko previden s tem imenom. Prav zaradi te problematike pa slovenska poezija tega časa zasluži, da jo natančneje razberemo, stilno osvetlimo in ji skušamo določiti značaj. Vodnikove Pesmi za pokušino iz 1806 niso samo pesnikov obračun o svojem delu, marveč so obenem nekak mejnik. Bile so prva veljavna zbirka slovenskih pesmi in z njo je bila priznana upravičenost vseli dotedanjih prizadevanj slovenske poezije in zagotovljena njena pot naprej. S svojim preprostim zgledom je kmalu spodbudila in še dolgo spodbujala vrste novih pevcev. Zato je treba novi čas že zaradi številnosti novih imen ločiti od dobe pred zbirko. V razvoju pesniškega oblikovanja pa je zaključevala čas, ko je vladala pretežno klasicistična šola in zlasti pro-svetljenski utilitarizem. Sicer je bilo vmes že nekaj romantičnih odsevov, a v glavnem je poezija vendarle ubirala čisto prosvetljensko zadovoljne glasove in nezasenčene barve, kakršne si je utegnila privoščiti meščanska družba, ki je bila vajena lahkotno hoditi skozi življenje. Po teh letih pa se novo razpoloženje do sveta in novo obravnavanje poezije, ki je prevladalo v velikih evropskih literaturah, tudi pri nas zmeraj bolj uveljavlja. Spričo naše preproste, skoraj nepomembne literarne tradicije, skromnih pesniških talentov in neorganiziranosti literarnega življenja novo seveda ni moglo doseči posebnih razmerij in zato pomenja ta prehodni čas prepletanje starega klasicizma in prosvetljenskega racionalizma z novimi, po večini bolj slabotnimi romantičnimi odsevi. Nekako s 1828. letom je konec tega razdobja, zakaj z naslednjim letom se začne organizirati novo literarno delovanje najmlajših, ki spravi na dan Krajnsko Cbelico in z njo Prešerna, ki že sam pomenja docela nov razvoj v slovenski poeziji. Ker torej ne gre za neko slovensko vzporednico prave, izrazite svetovne romantike, ampak le za nekatere odseve, ki pa ne morejo pregnati duha 18. stoletja in njegovih rekvizitov, tudi ne moremo porabiti za pravi okvir mnogostranske in zapletene podobe romantike, ki se je drugod tako mogočno razbohotila ob prelomu stoletja. Treba se je marveč ozreti po tistih sicer navadno manj slovečih pesniških primerih iz sosedne nemške poezije, ki jih je uvrstila visoka literatura bolj zadaj, ki pa so bili spričo svoje preprostosti splošno priljubljeni, tako da so mogli tudi pri nas uvajati svoje pesniško razpoloženje. Pokazati je treba, v kolikšni meri je obsegalo stare in nove prvine nemško pesniško ustvarjanje na naših tleli, ki je bilo slovenskemu pevcu najbližji tuji zgled. Očrtati je treba osnove domačega slovenskega pesniškega sporočila ob začetku tega časa, iz katerih je predvsem rasla poezija obravnavanega razdobja. Po vsem tem bo mogoče preiti v glavnem delu obravnavanja na nadrobno opredeljevanje posameznih pesniških postav in na podlagi tega ob koncu sintetično pregledati celoto tega ustvarjanja, da se pokaže, koliko je šlo po poti domačega pesniškega izročila in koliko vzporedno s potjo evropskega, posebno sosednega nemškega pesništva, da se potrdi, kako veže to pesniško poglavje prej omenjena opredelitev: prehodna poezija, v kateri se prepletajo še močne klasicistične in prosvetljenske prvine z odsevi novega romantičnega duha. 1. Evropsko ozadje. Duhovno gibanje evropskega človeka, ki ga imenujemo romantiko, je že vse 18. st. naperjalo svoje puščice proti klasicizmu in racionalizmu, ki sta tedaj imela vrhovno oblast. V ti borbi je raslo in se zmeraj bolj otresalo jarma starih zgledov, stare mitologije in personifikacije, ki je zastirala obraz narave. Bilo je proti oboževanju uma, za katerega se je ogrevalo prosvetljenstvo, ki je videlo svoj cilj v tem, da mu sezida tempelj v prosvetljeni kulturi človeštva. Hotelo je srca, občutja — senti-menta, ki mora priti iz človeka, torej iskrenosti, kar se je razodevalo predvsem iz muzikalične in barvite lirike. Zraven pa se je rado predajalo domišljiji. Zlasti pa je poudarjalo naravo, več narave, kakor so si je usodili priporočati najnaprednejši klasicisti.1 Ali kakor je romantika sama v času svojega največjega razcveta preraznovrsten pojem, da bi ga bilo mogoče opredeliti preprosto kot nespravljiv odpor proti staremu, s katerim se je vendar marsikod vezala, tako in še bolj velja to za zgodnjo romantiko ali romantično le načeto, miselno nekod še zelo prosvetljensko poezijo, ki prihaja v našem primeru v prvi vrsti v poštev kot navdih in zgled slovenskim pevcem. Naravi se je približevala že rokokojska pastoralna idila. Iskanje idilične preprostosti je vodilo človeka iz mesta in rafinirane družbe na deželo, h kmetu. V to zanemarjeno ledino človeške duševnosti je že v prvi polovici 18. st. zarezal močno brazdo Anglež Thomson s svojimi Letnimi časi (1726—30). Njegovo navdušenje se resda nad vse rado zavija in opleta v razkošje bujnih personifikacij, toda med njimi se ti venomer razgrinja čudovito in vedno mlado lice narave. Pomlad mu je n. pr.' prihajala z rosnih oblakov, z rožami ovenčana, v spremstvu blage sapice, ki boža zemljo s svojimi perutmi, s pticami, škrjančkom, ki trepeče nad pridnim oračem. Za njim je šla cela vrsta pesnikov. V Franciji je povzel besedo o pokvarjenosti kulture in o vrnitvi v naročje narave posebno sentimentalni Rousseau. Med Nemci je opeval Haller v svojih Planinah (1729) preprosto, zadovoljno življenje švicarskega ljudstva, idiliko, srečo in nravnost dežele pa sta slavila zlasti Claudius in Voss. Sentimentalnost, ki je največkrat spremljala ta človekov beg iz prazne, izumetničene zadovoljne družbe v tolažilni objem proste narave, se je marsikod prevrgla v otožnost, v že svetobolno melanholijo, ki se je zdela poetičnejša2 od zadovoljstva, kakršno je bilo cilj prosvetljenstva (prosvetljenski evdaimo-nizem3). Po Rousseauju se je razlivala preko sveta zlasti iz Goethejevega sentimentalnega romana o trpljenju mladega Wertherja in o žalostnem koncu njegove ljubezni do prijateljeve neveste, iz dela, ki je zbudilo tudi nemalo posnemanja. Med tako svetobolno občutljivost je spadal na priliko Siegvvart, »samostanska zgodba« Martina Millerja (1776), ki je iztisnila ljudem marsikatero solzo.4 Taka žalost preveva zlasti jetičnega Holtyja, ki je videl v idilični deželi tudi ta mik, da tu lahko premišljuje na pokopališču.5 V poezijo so se selili poleg grobov noč, skrivnostna, nejasno koprnenje zbujajoča mesečina, otožne razvaline, ob katerih gleda zamišljena duša v vedno odprti grob časa,6 pošastne skale, bobneče reke, veličastni prizori divjajočih sil narave. Ta umik v naravo in njeno človeka prevzemajoč« romantiko pa sentimentalnih moralističnih7 vernikov in njih hrepenenja po neomejeni in neskaljeni sreči ni potešil. Začeli so tožiti o sponah zemeljskega življenja in mu stavili nasproti podobo čistega zadovoljstva onstran smrti, v nebeškem domu. Že Ewaldu Kleistu, klasicistu nekako iz srede 18. st., so budile podobe razdivjanih elementov, nevihte, povodnji, požara, besnenja množice, ki ugonablja človekovo delo, občutje, da je svet le grob pravega življenja. In Fr. Schmit je govoril človeku, da je svet prah in da so njegova le prebivališča luči, da ga tam čaka njegova domovina.8 Zato so taki pesniki vse pogosteje povzdigovali oči in misli k zvezdnemu nebu, obsegali z njim veličastno vesolje, ki poje, kakor je povedal Kleist, hvalo svojemu stvarniku. Kosegarten je videl v zvezdah božje poslanke, ki prinašajo blagodejno slutnjo večnega veselja in blažijo srčni nemir. Tudi Claudius se je rad oziral na iskreče se zvezdno nebo, pod katerim mu je srce pravilo, da je še nekaj lepšega na svetu kakor vse njegove bolečine in radosti. V mesečini, spričo molčečega črnega gozda ga je objemal občutek človeške ničnosti in grešnosti. In še v času, ko je naš Jarnik ubiral svoje strune, je kazal Riickert na zvezde, ki svetijo iz boljšega sveta v našo temo, dihajo pokoj v naša mračna srca in so poroštvo čistega miru, ki ga bo uživala trudna duša na zlatih poljanah9. Čim bolj se je utrjevala romantična miselnost, tem jasneje se je kazal tudi ta religiozni obraz. Saj je romantika prav v religiji, v iracionalnosti njenih pogledov v onostranstvo črpala mnogo spodbud, obenem pa po svoje, s svojo sanjarsko domišljijo in z vročim, nezadržanim čustvom vneto raz-pihavala njen plamen. Potreba po verskem življenju je postajala vse bolj Slovenski jezik 65 5 splošna, hrepenenje po popolnem zadovoljstvu v večnosti, po odrešenici smrti se je nekod prav glasno izpovedovalo, n. pr. pri Novalisu. Geslo: iz neiskrene družbe v naravo, se je seveda samo na eni strani razvilo v tako umikanje vsemu zemeljskemu. Zakaj podobe narave, ki so jo pesniki od Thomsona sem tako obilno opevali in sicer najrajši po motivih letnih časov, izražajo kljub vsemu didaktičnemu, še prosvetljenskemu moralizmu na splošno veselje nad njenimi darovi, umirjeno zadovoljnost, ki je tako tipična za vse 18. st. in ki je bila tudi tako močna, da tudi v naslednjem ni mogla kmalu umreti. Sam Holty je bil vesel pomladne krasote, ki jo je ustvarila božja dobrota, pa tudi zime in njenih ledenih rož, ptičev po oknih in ljubezni, ki se je preselila iz gozda v sobo. Voss, ki je bil sam zagrizen nasprotnik romantike, je klical spomladi dekletom, naj trgajo rože za vence in rajajo, kakor so stari. Jesen mu je prihajala s polnimi košarami, z grozdjem na zidu, a ko je bilo sadje obrano, listje rumeno in so se strnišča lesketala v poševnih žarkih, ko so slana in črni oblaki oznanjali zimo, je pel, da se modri mož ne zakrkne.1" In takih, nekod še precej klasicističnih pesmi srečamo dovolj, tako pri Salisu ali Matthissonu, ki je slikal v jesenskem večeru, kako stoji Hesper z bledo mrtvaško svečo ob grobu dneva. Srečamo jih pri Sophiji von La Roche, ki se je ustavljala ob prisrčni lipi, ki ji trga veter listje, pozneje pri Riickertu, ki si je n. pr. upodabljal, kako beži poletje v zlatem vencu iz klasja pred jesenjo, pri Chamissu, Uhlandu in celi vrsti drugih.11 Posebej je treba opozoriti na Claudiusa, čigar pesmi o srečnem podeželskem življenju so bile deležne nemajhnega odmeva, prav kei je bila njih miselnost in razpoloženje tako v skladu s to prehodno dobo, posebno še s tisto veliko množico, ki se še dolgo ni marala odpraviti iz varnega zatišja prosvetljenske zadovoljnosti. Tako je Claudius povzdigoval zadovoljnega kmeta, ki poje hvalnico soncu, ki se zlekne pod jablano k obedu, kateri sicer ni kakor kraljev, toda če ima kralj boljšega, se mora zato mučiti, da živi ljudstvo v miru. Kmet sicer nima nič, pa je vendar bogat, zakaj naj orje ali kosi, vse je radost, ki se ne da kupiti. Seveda, iz tega je bilo treba povzeti jasen nauk: za tako srečo mora človek delati, ne pa se na priliko tožariti, kar mu še uničuje delo.12 Poleg Claudiusa je treba imenovati šaljivega Blumauerja, nekdanjega avstrijskega jezuita, jožefin-skega prosvetljenca, ki je štel kmečko delo za rajsko srečo, ki napravi vsako jed tečno, medtem ko se gnjavi gospoda s prebavnimi težavami.13 Poezija, ki je bila v nji narava in življenje v njenem kraljestvu obsijano s klasicistično umerjeno in zadovoljno svetlobo in v kateri je bila zadovoljnost že programatično poudarjena, je imela seveda večkrat svoje namene. Hodila je k ljudstvu, da bi ga nravno spodbujala. Zbujala mu je kmečki ponos, a ga pri tem opozarjala na dolžnosti, vse to, da bi ga ohranila na zemlji, na katero ga fevdalizem ni več tako priklepal. Zraven pa ga je priganjala k vnetejšemu delu, ki naj bi podprlo državne fizio-kratske načrte. Ves ta prosvetljenski utilitarizem pa je imel to dobro v sebi, da je pripomogel s svoje strani do veljave ljudstvu, ki je bilo od renesanse sem neupoštevano.14 Pesmi v slavo kmečkega življenja spadajo v vrsto stanovskih pesmi, kakršnih je nemalo nastalo proti koncu 18. st. in še v 19. st. Iz njih se je počasi razvila socialna pesem z občutjem za trpečega reveža, n, pr. pri Uhlandu, pri Francozih pri Berangerju.13 Take in podobne pesmi je dobil tudi preprosti, človek v roke, za kar so skrbeli n. pr. časopisi, poljudne zbirke, pesmarice, v prvi vrsti najbolj razširjena Mildheimska pesmarica (1799), ki jo je uredil K. Becker.10 To je bila zbirka, ki je hotela kakor dotlej duhovne pesmarice pregnati nenravne ljudske pesmi, posvečena pa je bila, kar je značilno in še čisto iz duha prosvetljenskega 18. st., »prijateljem dovoljene vese-losti in prave čednosti, ki ne poveša glave«. Njenemu prosvetljensko-vzgojnemu namenu so utegnile ustreči bolj poljudne stvari takih pesnikov, kakršni so že omenjeni Kleist, Kosegarten, CIaudius, Voss, Salis, Matthis-son, HoIty, od katerih se jih je nekaj že rahlo prevegnilo v novi čas. Pobirala pa je tudi blago ljudi z malo znanimi imeni, ki so prav tako peli o veličastju sveta in vseli božjih stvari, to je o svetovju, vremenskih silah, dnevnih, letnih in starostnih časih, o zadovoljstvu raznih stanov, o človekoljubju in v glavnem o veselju do dela in življenja. Preprosta, skoraj že Šablonska obdelava tedaj modernih motivov z moralističnimi in pobožnimi zaključki, vse to je bilo kakor nalašč za zgled pesnikom s ponižnejšimi darovi in majhnimi ambicijami, kakršni so bili naši, ki so se po te vrste poeziji tudi res radi zgledovali. Koliko so bili nekateri izmed omenjenih pesnikov v začetku 19. st. priljubljeni, priča Laibaclier Wochenblatt, ki je zaradi napeva ponatiskoval med drugimi blagoglasnega Matthissona nedolžno ljubezensko sanjarjenje, spleteno iz sladke melodije in nežnih barv večernega soja, mesečine, zefirja, slutnje, zraven njega pa Salisa, ki mu je bil človek po pristno romantični predstavi potnik v čolnu življenja, kjer sta mu spremljevalki sladka melanholija in vdanost in ki ga vodi pot skozi temna vrata groba v domovino in zaželeni mir.17 K ljudstvu so hodili že zgodnji romantiki tudi zato, ker jim je bil v njegovi primitivni poeziji vir vse prave poezije in osnova za obnovo moderne. To češčenje je podžgal posebno Macpherson, ko je dal (1760) na svetlo svojega ponarejenega Ossiana, ki naj bi bil priča bardske poezije in junaškega življenja starih Keltov. Pridružila sta se mu Percv z zbirko angleških narodnih pesmi (1765) in Nemec Herder, ki je ta kult še najbolj podprl s svojimi članki in z znano zbirko ljudskih pesmi raznih narodov (1778). V poezijo se je tako sprožil plaz nacionalne romantike. V nji so zaživeli med drugim strahovi na grobovih, polnočni ples duhov, o katerih je pel poleg Biirgerja (Lenora) n. pr. Matthisson, pri katerem srečamo tudi ondine, plešoče vile.18 Vstal je skrivnostni svet bajeslovnih sil, ki jim v luči po večini ni dano živeti, svet bajk in vraž, s katerimi se je začela tudi v znanosti ukvarjati tako imenovana etnografska romantika. Narodna starina, narodna preteklost, viteški in pravljični srednji vek so zaživeli v privlačni romantični luči. Poezija je postajala po ti poti vedno bolj narodna, kar klasicistična še od daleč ni bila, in pesnik, na priliko Klopstock, se je že štel za narodnega vodnika in preroka. Misel in skrb za narodno usodo je posebno pri Nemcih zbujala politična preobrazba Evrope za časa francoskih vojsk, ki je pretila z uničenjem narodne svobode, in takrat so se obrnili prav na poezijo, da bi jim pomagala navduševati ljudstvo za osvobodilne boje. Taki in podobni glasovi so se torej prožili že prav od zgodnjega 18. st. V te po razpoloženju tako zadovoljne, jasne, pa tudi trezne, hladne in neosebne čase so se že mešale nove luči oz. sence in nove, bolj pisane in tudi mrakotnejše barve. Vse več in izrazitejših je seveda zavladalo v razmahu romantičnih gesel. Od teh moremo za svoje obravnavanje povzeti le misel o univerzalnosti romantične poezije, češ da so vsa dela vseh časov in narodov del nastajajoče, progresivne, ene poezije, ki bo družila klasično obvladanje z modernim duhom, v kateri ni razločka med literarnimi vrstami in tudi ne med drugimi oblikami umetnosti, poezije, ki bo življenje, kakor naj bo novo življenje poezija.19 Ta misel je izhajala iz vere v harmonični višji svet absolutne ideje, ki da se vedno popolneje uveljavlja v prikaznih vidnega sveta.20 Pri tem velja omeniti, da je romantika nad vse umetnosti povzdigovala glasbo, ki da je glas duhov iz onostranstva, neposredno razodetje višjega sveta, medtem ko so druge umetnosti na stvarnost bolj navezane. V zvezi s tako ceno so tudi pogoste trubadurske harfe, citre in lutnje, ki jih ljubi romantična poezija.21 Skladno s takimi romantičnimi idejami je tudi poveličevanje prijateljstva, v katerem se človek ob sorodnih dušah dopolnjuje.22 Zlasti pa izvira iz njih zanimanje in navdušenje za katoličanstvo, ki je bilo spričo splošnega religioznega razpoloženja toliko bolj razumljivo. Saj je katoliška cerkev poudarjala univerzalnost, a romantike je prevzemalo tudi njeno bogoslužje, sijaj in svečanost obredov, čustvenost, mistika, občutek neskončnosti poleg vrst umetnosti, ki so združene z njo.23 Nič čudnega ni bilo, da se je v začetku 19. st. to navdušenje posebno močno zasidralo v katoliški Avstriji, na Dunaju, kjer je bilo tudi zbranih več njegovih vidnejših glasnikov (Fr. Schlegel, Z. Werner i. dr.) in kjer je širil Hoffbauer svoje čustveno, veselo socialno krščanstvo ter je 11. pr. J. P. Silbert 1820 izdal zbirko starih duhovnih pesmi,24 ki je bila tudi v tem pogledu zanimiva, da je obujala med drugim baročno erotično-religiozno pesem. V dvajsetih letih pa je prišla ta verska struja pod oblast mistike, prežete s temnimi čustvi in slutnjami, in je gojila pietistično notranjo pobožnost,25 kar priča, da je avstrijska romantika tudi tu oma-govala v reakcionarnost, kakor je v političnem oziru. Drugače pa lahkoživi cesarski Dunaj kljub raznim obiskom romantikov ni bil dosti pomemben in se je zanimal le bolj za narodopisje. Od Avstrijcev sta ustvarjala v glavnem Collin, ki je postal znamenit zaradi svojih patriotičnih pesmi, in dramatik Grillparzer, ki je oblikoval tudi domačo zgodovinsko snov. 2. Odmev v domači nemški produkciji. Domači nemški časopisi, ki so utegnili s svojim pesniškim blagom nuditi slovenskemu pevcu zgled ali mu vsaj pomagali ustvarjati osnovno razpoloženje, so bili prav provincijski. V Ljubljani se je zavzemal za pesem tednik Laibacher Wochenblatt (od 1804), ki so ga prekrstili 1819. v Illyrisches Blatt. Manj je pomenjala v tem pogledu celovška Carinthia (od 1811) in zbornik Karntnerische Zeitschrift (od 1819). Ker je prevzemal Laibacher Wochenblatt marsikaj iz drugih avstrijskih, zlasti - graških časopisov, si je mogoče iz njegovih pesniških prispevkov ustvariti približno sodbo o vladajočem literarnem okusu. Za nemško pesništvo v kulturni provinci, kar so slovenske pokrajine v resnici bile, vetja še bolj ko za osrednje nemške dežele,20 da je široke plasti (predvsem meščanske) imela vsa ta leta še vedno precej v oblasti prosvetljenska miselnost, čeprav jo je v visokem literarnem svetu izpod-kopala zmagoslavna romantika. Basen srečaš sicer bolj redko.-7 Pač pa je večkrat poudarjena krepost kot neminljiva vrednota,28 zraven pa nikdar ne ugasne optimizem, ki kliče k zadovoljnosti in zmernemu uživanju.28 Poleg ginljive tolažnice domišljije se še vedno vzdiguje v svoji veljavi razum.30 Želja po miru, ki je bila v teh nestanovitnih letih naravna, je vodila že v biedermeierski umik v zadovoljno družino, kjer je seveda veljala prednost deželskemu človeku.31 V istem času pa naletiš tudi na pesimistična razmišljanja o trnjevi poti življenja.32 O pisani neustaljenosti tega pesništva, ki se v razsežnem času vendarle ne spremeni, priča zlasti obravnavanje ljubezni. Nekateri zlagajo romantične trubadurske podoknice o neusmiljeni zvezdi vodnici, ki le včasih posije revežu skozi oblake na romantično-nemirno morje,33 o žarkih dveh zvezd, s katerimi se je pevec šalil, pa se mu je iz tega rodila tožba in solze,34 o strunah, ki pojo, ko sijejo zvezde in bije polnoč.35 Pri tem naleti človek celo na ostanke arkadijske idile, ki pa je že cepljena z romantičnim neozdravljivim hrepenenjem.3(1 Nekateri se rešujejo iz ljubezenskega trpljenja z upanjem v srečo v višji luči,37 drugi v obup,38 v naravo, noč,39 dasi ne manjka lahkotnih in šaljivih obravnavanj srčnih zadev.40 Romantični religiozni pogled na življenje, ki je tudi pri ljubezni videl trdnost šele po smrti, je med to poezijo gotovo najznačilnejša črta. Številna razmišljanja in sentimentalna sanjarjenja govorijo o minljivosti vsega razen kreposti, o večnem hrepenenju, ki bo utešeno šele v posmrtni večni pomladi,41 o človeku, ki je na zemlji romar.42 Iz takega razpoloženja je na priliko ustvarjal mladi Štajerec J. G. Fellinger, upanje avstrijske domovine«.43 Za zgled si je bil sicer vzel drznega, krepkega pesnika« Schillerja, torej patetičnega etika, a veliko bolj ga je prevzelo rousseaujevsko češčenje narave, osvetljeno z religiozno lučjo. Svet mu je bil strašna dolina senc, s solznimi očmi je zrl v nočno nebo, ki spričuje, da živi dobri Bog, o katerem tudi šepeta vse na pomlad, ob koncu zimskih viharjev, ko se oglasijo ptički, ko vse cvete, vejejo mile sapice in je videti v daljavi bele gore.44 Njegovo ime je sploh precej pomenilo, kar priča zlasti odmev ob njegovi smrti 1816,43 po kateri mu je njegov in obenem Jarnikov prijatelj J. G. Kumpf priredil izdajo pesmi (I. 1819, II. 1821). Od kranjskih pesnikov je najdalje zajadral na to romantično-religiozno se svetlikajoče morje poezije Anton Zupančič (1788—1833), ki se je tudi oglasil v prvem letniku ljubljanskega tednika, v katerem so iz graškega časopisa ponatisnili Fellingerja. Ta zanimivi, nekam čudaški Slovenec, čigar pretežno refleksivnemu in prilično zapletenemu duhu je nemški izraz preveč ustrezal, da bi se bil sploh skušal boriti s težavami slovenskega, kjer bi se bil moral docela popreprostiti, je hranil v svojem mišljenju še veliko prosvetljenskega blaga. Tako se je spotikal ob vezi praznoverja in mrak nevednosti, častil čisto človečnost in krepost,48 toda otožni duh se mu je prav romantično poganjal iz dežele smrti, stisk in meglenih podob k Bogu, na »boljšo zvezdo«, od koder bo nekoč svetlejši pogled na blodnje tu doli. Bog mu je stolp upanja, ob katerem obstane črni val dvoma, ki divja huje ko polnočni mrtvaški ples, kakršnega si je slikala njegova romantična domišljija. In prav tako romantično si je predstavljal človeka kakor čoln v viharju, ki mu je zvezda vodnica preizkušeni dušni mir, kateri ne vztrepeta, tudi če se trese svetovje in zatemni sonce.47 Romantično grozotnost viharja, ki lomi hraste, bliska, ki treska v skale, polnoči z lučkami na grobovih, z lobanjami in mrtvaškimi poljubi je spravil celo v ljubezensko pesem.43 S svojo iskreno pobožnostjo, ki se razodeva v takih patetično nabreklih podobah, je moral vplivati posebno na svoje celjske učence, ki so ga visoko cenili.4" - -Proti koncu drugega desetletja se je v takem duhu oglašal Čopov prijatelj F. L. Savio, ki pa je bil bolj cerkveno bojevit, zlasti proti naraščajočemu freigeistovstvu, ki mu je stavil nasproti Cerkev kot neomajno trdnjavo in zatočišče iz omahljivih razumarskih fantomov.50 Čas se je pač nekoliko spremenil. Sicer srečaš še mirne izpovedi o sreči vere, izpovedi iskrene pobožnosti,51 a iz poudarjanja, da vre hladilo duši iz ponižnosti in vere, ne iz znanja, ki je labirint in morje dvomov, da se je treba odreči učenjaškim krivim razlogom, kakor pravi F. Richter,52 urednik Ilirskega lista, veje že nekoliko neprijetne, mračne nestrpnosti nasproti porevolucijskemu svobodomiselstvu, ki je bila daleč od prostosti resničnega kristjana in ki je v predmarčnih letih zmeraj bolj ograjala religijo v nazadnjaštvo. V podobah iz narave se čuti zgled kakega Claudiusa ali Matthis-sona bodisi v opisnem uživanju barvite pokrajine, ki vabi še v veselo družabnost,53 bodisi v idiliki s pobožnimi zaključki, kakršne srečamo v dvajsetih letih pri Tsabuschniggu ali Aschmannu.54 Ljubezen do lepote v domači naravi se druži z domoljubjem, n. pr. v dvajsetih letih pri Babniggu, Zupančiču in Richterju, ki je n. pr. opozarjal pesnike in slikarje na Bled, dragotino, punčico dežele.55 Po domačem, posebno preteklem, pa se je najbolj ozirala epična pesem, ki so jo največkrat imenovali romanco ali balado, dasi je vsaj baladnega vmes kaj malo. Nekaj jih je objavil ljubljanski tednik že v prvem desetletju, a njih snov ni bila tako domača ko v epiki iz naslednjih dveh, ko so zajemali nekateri posebno iz Valvasorja, pa tudi iz ustnega izročila (legenda56) in folklore (vraže57). Mnogo takega blaga je prispeval zlasti J. Vesel, ki se mu poleg Schillerja pozna močan vpliv Zupančiča, njegovega celjskega profesorja. Očitno moraliziranje se druži nekod z nabreklo romantično grozotnostjo.58 Več ko nekatera kranjska ali koroška imena50 je v ti vrsti pomenjal Štajerec Kalchberg, ki je nekam sentimentalno oživil viteško ljubezen in junaštvo.60 Bolj osamljen je socialni motiv, ki pride v dvajsetih letih na dan.61 V oblikovnem oziru je treba poudariti poleg samega samcatega trioleta6-' romanski sonet, ki ga je gojila romantika, katera je v svojem univerzalizmu rada segala po tujih, zlasti romanskih oblikah in vrstah. Dobimo ga v Carinthiji 1814, še več pa v Laibacher Wochenblattu po 1816. letu in pozneje v Illyrisches Blattu.63 Zlagali so jih med drugim Fellingerjev in Jarnikov prijatelj Korošec S. M. Maver, Savio, F. X. Hein- rich, Richter, Babnigg. Stara oblika distihov pride le enkrat na vrsto.64 Zasledimo pa že akrostihon.63 V teh Časopisih, kjer je imelo domoljubje vedno več besede v poetičnem ustvarjanju, so se sicer oglašali tudi ljudje, ki so se jasno postavljali med Tevtove sinove,66 a prosvetljenski humanizem je imel v tem domoljubju vendarle toliko veljave, da so objavljali tudi prispevke, ki so se tikali n. pr. slovenske poezije in tudi slovensko pesem samo. To je pokazala 1811 celovška Carinthia, kjer je imel Jarnik tudi nekaj uredniške besede,67 in v istem letu Telegraph Officiel68 iz francoske Ilirije, pač da bi pridobil domačine, za njima pa nekajkrat Laibacher Wochen-blatt, ki se je 1817 priporočal za poezijo kranjskih ljudi,09 kar so si Slovenci lahko razlagali po svoje in kar bi bili utegnili bolj zagrabiti, kakor so pokazali v Laibacher Wochenblattu in v njegovem nasledniku Illyrisches Blattu.70 Podobno se je izrazila 1819 Karntnerische Zeitschrift, da bo skrbel zbornik tudi za kulturo slovenskega jezika, priobčeval narodne pripovedke, zajete zgodovinsko ali v prosti podobi pesniških pripovedk in balad, poleg tega pesmi o domovinskih predmetih ali take, ki utegnejo zbuditi zanimanje v kakem drugem pogledu.71 Sploh bi bili mogli Slovenci ta odprta vrata med občinstvo uspešneje izrabiti, kakor so jih, če bi se bili bolj zavedali njih pomena, predvsem pa, če bi bilo njih literarno delovanje bolj organizirano. 3. Odmevi novega ustvarjanja v slovenskem pesništvu pred 1806. Glasov, ki so pripevali sodobnim evropskim in pripravljali duhove na novi čas, je bilo tudi v slovenski poeziji v času pred izidom Vodnikovih Pesmi nekaj. Odločevala je sicer klasicistična šola, ki se pozna v Pisanicah bolj zunanjeoblikovno v Vodnikovih antičnih kiticah, ki pa ne pomenijo dosti spričo Devovih bolj baročnih aleksandrincev. Bolj kakor Vodniku, Devu ali Lavrinu je uspela klasicistična oblika in jasnost Japlju. Ce ta oblikovna uklenjenost začetnikov slovenske umetne pesmi ni mogla posebno razvneti, se jih je pa tem prej prijelo nekaj klasicističnih rekvizitov bodisi iz poslovenjene mitologije ali personifikacije, kakršne je zasejal že Pohlin. Pri Devu, Linhartu, Zoisu in Vodniku je poleg tega mogoče videti nekaj sledov neosebne, lahkotne rokokojske erotične poezije. Največ veljave pa je imela vsekakor prosvetljenska miselnost, vzgojnost, tako v Pisanicah, še bolj pa v Vodniku, odkar ga je vzel v šolo klasicistično vzgojeni Zois, in pri Volkmerju, ki je rabil v ta namen zlasti basen. Da pa so ti ljudje že čutili novi dili, priča na priliko zanimanje za narodno pesem pri Zakotniku, Pohlinu, Devu, Vodniku in sploh pri Zoisovi družbi, ki pa je iskala bolj lahkotnega blaga. Ze Pohlin je hotel podomačiti pesniški Parnas, kakor so ga ta čas Nemci, pri katerih pa se je to vršilo pod vtisom zmagovitega osvajanja nordijske poezije in odkopavanja prve germanske preteklosti, medtem ko se je Pohlin zgledoval pri vzorcu še iz 17. st. Zois je mislil celo na zgodovinski ep iz domače preteklosti, pri katerem bi bil zapletek docela romantičen, dasi bi ga prevevala še prosvetljenska vzgojnost. Baladna grozotnost Biirger-jeve Lenore je pretresla že Deva in ta primer nove umetnosti je moral zadeti tudi Zoisa, da jo je skušal presaditi v vrt slovenske poezije. Nekaj čisto novega, zgodnjeromantičnega, iracionalnega zanosa se druži in krepi s tokovi še prav starega baročnega prekipevanja in krašenja, ki živijo pod marsikod prazno in neokusno naplavino Devovega dela. Pri Devu naleti človek tudi na nekaj osebnega in ta Pisaničar je pritegnil vsaj malo tudi naravo, ki je že prihajala na dan v našem slikarstvu. Predvsem pa je treba omeniti Vodnikovo poezijo, ki je bila najodločilnejši domači zgled. Zakaj Pisanice so nudile malo sprejemljivega, pa tudi nove niso bile več, drugim pevcem je večina izdelkov ostala v rokopisu, Vodnika pa so utegnili spoznati bodisi iz obeli pratik ali Novic, od 1806 pa iz zbirke, ki jo je Zupančič v Laibacher Wochenblattu v svoji oceni priporočil, češ da je po značaju in izrazu čisto slovenska.72 Prednost te poezije je bila vedrost, domača preprostost in poljudnost, ki je bila Vodniku v krvi in v kateri ga je vzgajal tudi Zois. Vodnik je v pregovorni klenosti neprisiljeno priporočal pridnost in preudarnost, budil pro-svetljensko zadovoljnost in kmečki ponos kakor v tem času Claudius in Voss, se navduševal kakor Matthisson nad lepoto planinskega sveta, kjer ga je utegnilo tudi nekoliko dalj zanesti, da je bil 11. pr. v Vršacu kar nekritičen in naivno prevzet. V Starem pevcu je znal ubrati celo nekoliko intimnejših strun. A lirični izliv se mu je povsod trgal in drobil, zato se je najpopolneje razodel v miselni, duhoviti in hudomušni basni. To preprosto Vodnikovo ustvarjenje je nudilo poetično razpoloženje in smer sodobne po večini drugovrstne poezije v taki srečni in domači podobi, da je naravno moralo postati glavni vogelni kamen bodoče zgradbe. -1. Slovenska poezija od 1806 do 1828. a) Položaj. O kakšnem zavednem odklonu od malega števila starih Iiteratov v naših razmerah ni bilo mogoče misliti, zakaj ti so bili preskromni v svojem prosvetljenstvu in klasicizmu, predaleč od vsake skrajnosti in tudi brez javnega programa, ob katerega bi se mogli mlajši spotikati. Družabno se je sicer čas toliko spremenil, da so novi pevci skoraj sami kmečki sinovi, medtem ko so bili začetniki tradicije pretežno meščani ali tržani in je bilo še največ kmeta v Vodniku, ki je bil iz prekupče-valske hiše. Tesne fevdalne vezi so že toliko popustile, da je dotekalo novo izobraženstvo po večini z dežele. Ti ljudje se vselej seveda niso mogli prepuščati zadovoljnosti 18. stol., s kakršno se je rada obdajala prejšnja družba, vendar pa za večino tudi ni bilo nevarnosti, da bi se utegnili zgubiti bodisi v preveliko in izrazito dekadentno občutljivost in odmaknjenost od življenja. Že zveza z ljudstvom, iz katerega so vstali in največkrat med njim tudi delovali, je skrbela za to, če že ne zgled Vodnikove zdrave in po domačih poteh naravnane poezije. Zadovoljnosti je izpodmikalo tla tudi trpljenje, ki so ga prinašala ta nemirna leta, razdelitev Slovencev med dve državi, kar je moralo na drugi strani zbuditi tudi pri nas kakor v sodobni Nemčiji bolj živo in neposredno predstavo domovine in skrb zanjo. Za razvoj slovenskega pesništva je bilo ugodno, da je avstrijska vlada v stiski 1809 prišla na misel, da tudi slovenska pesem politično nekaj pomeni, in naročila v Ljubljani, Celovcu in Gradcu tudi slovenske prevode brambovskih pesmi, ki naj bi podžigale navdušenje za obrambo. Te vrste blago je sicer pesniško majhne vrednosti in mnogo tudi v naših razmerah ni pomenilo, pa najsi je nastalo tudi nekaj izvirnega. Pesmi so bile precej šablonske in niso mogle, kakor je uganil Kopitar, ogreti čutnega človeka,73 kar mu je veljalo za znamenje poezije. Vendar so nehote podžigale slovensko domoljubje, priznale političen pomen slovenske pesmi, obenem tudi povzdignile ugled slovenskega pesnika. Z druge strani pa se je ob teh prevodih znova preizkusila izrazna moč našega jezika, kar ni bilo brez težav ne brez pomena. Brez odmeva in spodbude ni moglo biti tudi, kar je pisal A. Zupančič o slovenskem pesniškem izročilu v ljubljanskem tedniku 1806. Tu je pokazal najprej na staro pripovedno narodno pesem, omenil nekaj slabotnih poskusov umetne, med njimi Pisanice, ki pa jih je poudaril kot prvo posvetno pesniško zbirko in pomembno spodbudo, ter podčrtal pesniško vrednost Vodnikovih Pesmi.72 Škoda je bilo le, da ni Zupančič tudi pozneje kdaj v tisku izpričal tolikšne pozornosti slovenski poeziji, zlasti še, ker je imel dovolj estetskega daru za pravilno ocenjevanje. — Tudi glede narodne pesmi je očitno pravilneje sodil kakor n. pr. stari Zois, ki je menil o »anakreontskih« poskočnicah, da so prav te najstarejše in prav narodne, o Pegamu in Lambergarju pa, da je cerkovniški izdelek, ki se ne spodobi, da bi ga Vodnik izdajal,74 kakor je ta namerjal. Mladi Zupančič, ki je pesem v Vodnikovi predelavi 1807 izdal, je štel to pesem med spomenike iz viteških časov. Sodil je, da so take stare pesmi zgubile okus, ker so se zdele sodobnemu Slovencu pretoge in starinske, medtem ko je postala slovenščina v stoletjih melodičnejša in pevnejša. Vendar so se mu zdele vredne, da bi jih zbral človek z okusom in tenkim naravnim čutom, ki bi natančno poznal slovenski jezik in značaj, ker bi s tako zbirko koristil slovenskemu pesništvu in znanstvenemu raziskavanju.72 Kazalo je, da se bo sam lotil česa takega, ker je v Lai-bacher Wochenblattu 1807 pozival, naj mu pošiljajo prispevke.75 To je bil že mlajši rod, med katerega je spadal tudi Kopitar, ki pa se je navduševal samo za srbsko narodno pesem, in Primic, ki je tudi imel v načrtu nabiranje domačega blaga.76 Treba pa je poudariti, da ne Zupančiču ne Primcu ne njihovim prijateljem ni šlo toliko za obnovo narodne pesmi, za nadaljevanje na njenih osnovah, ampak da so gledali nanjo bolj z znanstvenim očesom, da jim je bila torej ta pesem le del folklorne, etnografske romantike, priča narodnega ustvarjalnega duha, ki jo je treba rešiti in preučiti. Na podobno je moral misliti pač tudi Smole, ko je v dvajsetih letih hotel objaviti tako zbirko.77 Slovenski jezik kot pesniško izrazilo je bil prav v teh letih deležen nemajhnega upoštevanja in hvale. Razmišljanje o naravi jezika je pač pospeševala romantika, ki so ji bila vprašanja domovine, naroda in jezika poglavitna zanimanja. O blagoglasnosti slovenščine je pisal Zupančič,78 še bolj se je vnemal za njeno melodioznost., milobo in harmonijo zanesenjaški Kopitar, kateremu se je zdela docela ustvarjena za starogrške mere.79 Podobnih misli se je navzel in jih širil Primic.80 Ugodno mnenje o pripravnosti slovenščine za pesniško ustvarjanje je v tem času potrjeval celo Nemec, avstrijski pesnik Fellinger, Jarnikov prijatelj in prevajalec njegovih pesmi. Fellingerju se je zdela nekod blagoglasna kakor španščina, njen globoki melos pa da je sposoben človeka do solz ganiti.81 Medtem ko govori iz Kopitarja oziroma njegove misli o oživ-Ijenju starih grških metrov še nekoliko klasicista oziroma humanista, ki je n. pr. Horaca in Goetheja najviše stavil in za romantike ni maral,83 je Fellingerjev pogled na jezik in poezijo čisto pod vplivom romantike. Saj je prav ta smer poudarjala ganljivost, čustvenost, ki jo more zbuditi pesem z blagoglasjem, kakršno pozna zlasti romanska poezija. — Navdušenje je bilo sicer spričo siromašnega stanja slovenske poezije in slovstva sploh vsaj pri Kopitarju zelo zanesenjaško, toda pripravljalo je novo ozračje za sprejem slovenske pesmi in vsaj vžigalo željo po živahnejšem delu, ki naj bi pričakovanja upravičilo. Prijetna priznanja pa so tudi vsaj posredno kazala, da si bo moral slovenski pesnik s časom ustvariti širše razglede od dosedajnih in se napraviti na pot, ki so jo hodili pesniki kulturnejših narodov. Slovenska poezija je imela torej vsaj v osrednjem ozemlju nekoliko uglajeno pot, jezik, njeno izrazilo, se je zlasti po Vodnikovem prizadevanju precej očistil in se počasi reševal prvotne nerodnosti, ki pesniku ni dovoljevala pravega razmaha. Nemalo je k temu razvoju pripomogla pesniška govorica sama. Bolj nerodno pa je bilo, da to razdobje ni premoglo kakega močnega literarnega voditelja. Zois je že davno odpovedal in se umaknil poeziji. Vodnik je znal povedati v Pismenosti 1811 komaj nekaj splošnih: tako, da smejo pevci večkrat na stran mahniti in se po posebnih krajov izreki ravnati. To pa bodo sami vedili, de naj se varvarjo samopašnosti. Kar smemo v majhinih pesmicah, ta, se mi zdi, nam per viših pesmah nebo vselej pela«. Zupančič se za vodnika ni čutil. Od mladih je imel Primic še največ prilike, da bi vzgajal pesnike, a se tu ni posebno izkazal. Vsakdo si je zato sam utiral pot, ki ni bila zmerom srečno izbrana. In ker ni bilo med mladimi nobene močne, samostojne osebnosti ne človeka, ki bi znal navajati talente na pot, po kateri bi utegnili največ doseči, je bilo tudi naravno, da je podoba poezije v tem razdobju nekam medla. Tako niso mogla vsa zanimanja in ugodnosti, ki jih je bila deležna slovenska poezija, ustvariti kakšnega lepšega razcveta, ki bi ga nove moči gotovo zmogle. b) Starejša vrsta. Valentin Vodnik (1758—1819) je v obravnavanem razdobju predstavljal glavnega slovenskega pesnika, ki je še vedno delal (Nove pesmi).83 V glavnem je nadaljeval prejšnjo pot. Iz teh let je kupletni Moj spominik, srečen izraz vedre duše tega preprostega pevca. To je svojevrstna izpoved in spoznanje svoje resnične pesniške poti, ki ji prav za prav ni bil začetek pohlinovska in šolska manira v Pisanicah, ampak okrogle pesmi nerodnih let; ki je rasla neposredno iz preproste narodne poezije, slišane že iz materinih ust. Pripoznal je v nji tudi, da so sinu ljubljanskega polja navdali snežni velikani, kar se da z drugo besedo povedati, da je v njihovi bližini po Zoisovem prizadevanju vnovič oživel v njeni pesnik, ki je poslej vneto gorel za domače Pevke in ki se je tudi zavedal, da bodo prav pesmi v bodočnosti skrbele za njegovo ime: Ne hčere ne sina po meni ne bo, dovolj je spomina, me pesmi pojo. Značajska vložnica (kuplet) so tudi Jeklenice, kjer je porabil v karakterizacijo celo onomatopoijo jeklenih taktov, toda že intonacija je neizvirna in kakor neprijeten, nepripravljen, top zamah v sredo, čisto primeren za uvod v razskočen ples, medtem ko zapoje tu skoraj kakor okorna slepčeva lajna: Ne prašam, ne baram, kaj gosci pojo; le samo to maram, de kladva teko. Poleg teh zadovoljnih kupletov, ki sta v sorodu s prosvetljenskimi stanovskimi pesmimi, se je poskušal tudi v podobah iz narave, n. pr. v Bohinski Bistrici, ki je za spoznanje lirična, a pada v vrednosti pod mero Vršaca. Kakor nešteto pesnikov teh časov ima tudi Vodnik svojo Pomlad, kjer pa se ni ustavil ob sami sliki cvetočega prebujenja, ampak je v nji slavil srečno deželo, ki podi od sebe mehkužnega in zapeljivega meščana. Bil je pač še človek prosvetljenskega rodu iz okolice Claudiusa in Vossa. Kakor tadva in njuni vrstniki, je gledal naravo v zdravi idilični in idealizirani svetlobi in tak je bil tudi, ko je na podlagi utrinkov narodnih poskočnic zvaril nejasni sentimentalni planinski pastorali o Milici in o Miletu. Z uporabo takega liričnega drobiža je sicer pokazal, da mu je šlo za nekaj več ko svoj čas Zoisu, Japlju in tudi njemu, ki v narodni pesmi niso iskali predvsem liričnih utrinkov iz duše preprostega človeka, ampak jim je večkrat šlo za duhovite in nekod tudi spolzke domislice in dovtipe, s katerimi se je naslajala zadovoljna prosvetljenska družba, ki je tudi sama v tem duhu posnemala okrogle pesmi. Tadva poskusa poleg Jeklenic pa tudi pričata, kako si je moral včasih svojo neprožno izvirno silo oživljati z nadomestili. Ker je bil priznan pesnik, so ga porabili za prevajalca brambov-skih pesmi in mu včasih naročali prigodnice. O prevajanju brambovskih je sodil Zois, da je strašno delo, češ da gre za vedno iste misli, pri tem pa je treba množiti najbolj obrabljene fraze, za katere ima naš neobdelani jezik po večini komaj en sam izraz.73 Ob ti priliki se je pokazalo ne le, da je bilo med Slovenci že število ljudi, ki so se ukvarjali z verzi, marveč tudi, da izraz, s katerim je pesnik lahko razpolagal, že ni bil več tako mahedrav, trd in neroden kakor ob prvih početkih. Vodnik se je nekod vsaj v tonu povzpel do moči izvirnika, čeprav se 11111 misel vselej še ni mogla prosto in z lahkoto razodeti (n. pr. Molitva brambovska). — Ko se je bilo treba Avstriji po odhodu Francozov utrditi v našem ljudstvu, se je Vodnikova pesem glasila celo iz ust baleta meščanskih otrok, ki so nastopili na veselici v slavo miru (Mirov god, ki je v plesnem ritmu). Pod Francozi pa je izdelal svojo znamenito prigodnico Ilirijo oživljeno kot vezilo za god Napoleonu, ker je oživil nekdanjo, po Vodnikovem slovansko Ilirijo. V pesmi je povedal nje imenitne hvale in zato ta pri-godnica, ki je šla 1811. v svet,64 ni vlila samo novega olja v ogenj prebujajoče se narodne zavesti — na avstrijskem Štajerskem so jo 11. pr. Primic in njegovi z navdušenjem deklamirali po župniščili.85 Spričo fran-kofilske barve je morala postati avstrijskim oblastem tako daleč nevarna, da so iz nje napravili politično morda najznamenitejšo slovensko pesem, ki jo je bilo treba še več ko po sto letih skrivati. Pesem je tako postala v narodnem življenju pomemben činitelj, kar je bil vsaj v zunanjem pogledu nemajhen napredek, zakaj pesniško ni dosti. Že kitica je bila kaj malo prikladna za ton, ki je hotel biti odičen. Vstajenje alegorične Ilirije, ki jo zbuja dobrotni vitez Napoleon, je skoraj pesniška nerodnost, ker je nepripravljeno, povedano po Vodnikovi šegi z rezkim zamahom v sredo. Njen govor pa je retorično obnavljanje zgodovine, precej enolično udarjajoče in razsekano. Vrednost pesmi je razen v domoljubnem zanosu v zadetosti nekaterih retoričnih domislic, ki zvenijo kakor svečani reki, kar je značilno za Vodnikovo miselno poezijo, za njegovo nagnjenje do kratkih, zaključenih sentenc. N. pr. Duh stopa v Slovence Napoleonov, en zarod poganja, prerojen, ves nov. Francoski cenzor je seveda pisal v Telegraphu o domoljubju, ki diha iz slehernega verza, o svetem ognju, ki oživlja pesem, ki da je v slogu polna razgibanosti in energije.68 Rezki Kopitar pa se je v pismu Dobrovskemu norčeval iz ritma, v katerem Kranjci plešejo, in je sodil, da je pesem končno le igračkanje, pa čisto Vodnikovo: išče duhovitosti, ker nima čisto nič srca«.86 Popolnoma krivičen mu pri tem ni bil. Kakor je sodil o brambovskih, da je z njimi križ, ker računajo na abstraktnega in ne na čutnega človeka,73 tako se je tudi zdaj pokazal kot novi človek, ki stavi nasproti neosebni, splošni poeziji osebno, toplo prepričevalno. Z odkopa-vanjem zgodovine in z nemajhnim in celo nekritičnim domoljubnim navdušenjem, s kakršnim je Vodnik odkrival izpod mahu in ruševin ostanke stare domače slave in s tem postavljal nove podlage porajajoči se narodni zavesti, pa se je pesem vendarle precej približala novemu razpoloženju v poeziji. Za Ilirijo zveličano, s katero je hotel pod Avstrijo zakriti Oživljeno, pa mu je tudi domiselnosti zmanjkalo. Trpati jo je moral še bolj z zgodovinsko in etimološko navlako, v čemer je dobil naslednika v Zupanu in kasneje v Koseskem. Tudi spački, ki jih je ustvaril v kratkih kiticah, ki jim je bilo treba vedno novih rim, živo spominjajo na nerazumljivi in smešni jezik teh dveh pesmarjev. Dosti že tako ni bilo pričakovati od poskočnice, zlasti še, če je bila še ta tako preprosta oblika zanj pretežka in mu je večala nemajhne težave z izrazom. Proti koncu svojih dni je pripravljal celotno zbirko svojih pesmi z naslovom Spevnik,87 a je ni izdal. Obračun bi bil pokazal, da je ostal v glavnem do zadnjega človek starega kova: svet in življenje je v nje- govih pesmih skoraj brez senc, še olepšano. Kar je pozitivnega, je v zanosu srečnega zadovoljstva celo povečal. Po klasicistični šegi je po-oseblljal n. pr. prepir, mir (Premagova veselica 1814), v Bohinski Bistrici vodico, ki se je zagledala v pobiča in ga prestregla. Nekaj sledu je pastirske idile, ki pa je podomačena. Bliže pa mu je bila anakreontska poezija, ki so jo cenili posebno rokokojevci. Preprosta, igračkasta, večkrat ljubko naivna in dobrodušna pesem, ki je obravnavala ljubezen in vino, je morala veselega pevca in sina te zadovoljne dobe osvojiti. Ker sam ni imel dovolj ustvarjalne sile, jih je nekaj prevedel, a si jih zaradi ljubezenskega značaja ni upal objaviti. Ne ob naravi ne ob zgodovini se ni dala občutno vznemiriti duša tega pevca, ki je bil po vzgoji in precej tudi po značaju poljuden prosvet-ljenski klasicist. Da bi zavzel še kakšne posebne višine, si spričo njegovih sil ni bilo misliti. Načenjanje novih poti pa je pritikalo mlademu rodu, ki je zorel v začetku stoletja in se zbudil zvečine ob glasovih njegove pesmi. Njegovih učencev je bila lepa vrsta: Bile, Primic, Zupan in še nekaj neznanih Kranjcev, ki so se oglasili za časa brambovske vojske in tudi kasneje; na Koroškem Grundtner, Jarnik in Schneider. Vplival je celo na goriškega Staniča, ki je sicer ubiral precej ločeno pot. Predvsem po njegovem zgledu je začela tudi generacija, ki je doraščala za njegovih zadnjih let in ki je nastopila v glavnem v Krajnski Čbelici (Vesel, Gra-brijan, Holzapfel, Burgar, Slomšek, Ravnikar, Zemlja, Cigler, Kastelic in drugi). Med starejši rod je spadal Martin Kur al t (1757—1845), ki se je šele v poznih letih oglasil v slovenski poeziji. Poleg učenjaških latinskih prigodnic in nemških pesmi s klasicističnim duhom je zložil tudi nekaj slovenskega drobiža, 1823 pa je prišel v Ilirskem listu na dan z obširnim predlogom, naj bi se lotili nekakih ljudskih pesmi, ki da bodo najuspešneje razsvetlile um, izobrazile duha in oplemenitile srce preprostega človeka. Naš jezik da je sicer med vsemi evropskimi takoj za italijanskim morda najpripravnejši za metrično blagoglasje — misel, ki jo je dobil pri Kopitarju — a pesmi v njem da so po večini žalostna skrpucala nespameti, kvant, praznoverja in slaboglasja. Šlo mu je torej za razsvetljevanje in nravno vzgajanje preprostega ljudstva, zakaj samo to da je treba v prvi vrsti imeti v očeh, kar se estetike tiče. Višji stanovi da morajo še za nepregledne čase dajati prednost nemški poeziji, ki to zasluži. Zato pa naj bi prvič poskrbeli za kritičen izbor zboljšanih ljudskih pesmi, ki ga ima v načrtu po Macphersonovem zgledu A. S. (Smole). Drugič, naj bi zlagali umetne. Dosti da so brez očitnih nesmislov, da niso goreče netilo greha, da odkrivajo pogled na lepo naravo na deželi, da spodbujajo k razumnim poletom k njenemu velikemu, neprehvalji-vemu stvarniku, obzirno namigujejo na splošno koristno, praktično moralo, prijazno vabijo k zadovoljnosti, k nedolžnemu veselju in pristno človeškemu življenjskemu užitku. Jezik naj bo čist, razumljiv, rimanje neprisiljeno, verzifikacija pravilna, lahka in blagoglasna. Torej preprost prosvetljenski militarizem, a s čutom za naravo, ki jo sicer porabi za izhodišče nravnemu vzgajanju, s čutom za njene žive, pisane, že nekam sladkobne in sentimentalne barve in glasove, kakršne ima n. pr. Salis, Matthisson in Claudius, na katerega spominja tudi Jutrejna pesem eniga krajnskiga kmeta po letu, ki jo je zložil in dodal za zgled taki poeziji. V nji govori o »žlahtnem rudečju«, o »lepi zlatobi«, ki »se cedi čez nebo in hribe«, o »sladko naštimanih vižah«, ki jih pojo ptički dnevu, končno pa pokliče človeka, naj se zbudi in dela, zakaj »delo da sad inu čast«.77 Kuralt je gledal očitno preveč z viška prosvetljenskega izobraženca, ki se stavi nad ljudstvo kot njegov človekoljubni učenik, ki pa pri tem poudarja več ko je treba svoje posebno duhovno življenje. Njegova omejitev na poezijo za ljudstvo v tem času že ni mogla biti preveč spodbudna in prijetna za slovenske pesnike, ki so pri svojem delu mislili tudi na sebi enake izobražence. Korošec Franc Grundtner (1767—1827) se je javno pokazal 1. 1809., ko je vlada naročila kakor v Ljubljani tudi v Gradcu in Celovcu prevode brambovskih pesmi, ker je bila mnenja, da je narečje Kranjcev in spodnjih Štajercev, njih nacionalni duh, metrum narodne pesmi pre-različen, da bi njih pesmi uspele povsod po Slovenskem.88 Grundtner je s svojima dvema prevodoma le dopolnil Vodnika, ker se mu je menda zdela njegova priredba sprejemljiva tudi za Korošce."9 V tem delu je pokazal, da ni brez daru, a njegove pesmi najbrž niso mogle mnogo pomeniti. Korošci pa so lahko s ponosom pokazali še na dva zanimiva starejša pevca iz preprostega ljudstva, na Andreaša in Drabosnjaka. Neprimerno več prijetnega pesnika je bilo v Mihi Andreašu (1762—1821), kmetu iz zgornjega Roža, o katerem je 1811. pisal Jarnik Primcu, da so njegove pesmi povsod priljubljene in da imajo zalet, ki bi ga ne bilo pričakovati od preprostega Človeka.76 Njegove pesmi, ki jim je sam zlagal napeve, so namreč daleč od oblikovne in izrazne primitivnosti, ki jo srečujemo pri navadnih ljudskih pevcih. Zrasel je Andreaš iz nabožne pesmi, v prvi vrsti nemške, in njenega še klasicističnega okrasja: zato morala, resnost, strogost, splošnost, cerkvene podobe in dikcija. Podobe v starem okusu in poosebljanja so včasih naravnst bujna: n. pr. da je slaba naša vera, upanje, ljubezen umira, ponižnost bolna leži, čistost tudi zdrava ni... Hudobije in krivice, to so vojske ojstre pšice; nepokorščina pa nar več je za nas en strašen meč« (Kaj je vojske krivo"0). Bil je predvsem pobožen moralist, ki ima mnogo zveze s poezijo, kakršna je bila nabrana v Mildheimski pesmarici, iz katere je tudi prevajal.91 Kazal je na zvezd veliko trumo«, ki jo je razpel Bog nad nami (Večerna), učil, da je treba vse ljudi obseči v krščanski bratovski ljubezni (Praznost sveta), poudarjal tudi veselje, ki ga je Bog naklonil različnim starostnim dobam, zlasti pa tožil: o razuzdanosti sveta, o vojski, ki je je krivo oslabljeno versko in nravno življenje, in vzdihoval po miru, kajti Kjer bi 'mele rože rasti, tam se le preliva kri, kjer 'ma sad raz drevo pasti, so le mrtvenske kosti, kakor snopje tam po njivah tukaj mrtliči ležo. (Zdihvanje po miru.) Oblika mu ni delala težav, verzi precej lepo zvene in čutiš, da je v njih ne samo dosti lepega daru, ampak tudi prave osebne prizadetosti, ki se nagiba k otožnosti, katera že ni več prosvetljenska. Sicer je tudi večkrat zelo splošen, toda jasen, brez preočitnih ohlapnosti in neslanosti. Andrej Schuster-Drabosnjak (1768—1825), tkalec iz Roža, je sipal rajme« kakor iz rokava in se v njih celo pogovarjal, kakor pravi sporočilo.62 A njegovi ohlapni in po večini malo pesniški verzi spadajo bolj v poglavje ljudskih pevcev ali v obravnavanje ljudske kulture, za katero so pomemben in zanimiv spomenik. Sem jih je mogoče pritegniti le, kolikor so po duhu značilni za dobo. Drabosnjak namreč poudarja med drugim kmečki ponos, ki ga je rodil prosvetljenski fiziokratizem, češ da je kmet pogoj in osnova družbe. Vodilo njegovega ustvarjanja pa je moraliziranje spričo slabih socialnih razmer in napredujočega nravnega razpadanja (Svovenji obace). Skrbel je tudi za ljudsko dramatiko in se pri tem zgledoval in jemal pri nemških Korošcih. Njegova duhovna igra je morala privlačiti z dejanjem, realističnimi prizori, polnimi komičnosti in drastike (zlasti Igra od zgublenega sina). Značilno za takega diletant-skega literata kakor za ljudsko pesništvo sploh je, da sprejema obenem s snovjo tudi oblikovne rekvizite, ki jih niti prav ne razume (Parolkus — Prologos), da ohranjuje in širi poleg apokrifov v prozi z baročnimi mističnimi potezami še druge baročne ostanke, ki jih je umetno pesništvo že davno v prosvetljeni dobi odpravilo. Vsaj 1818 je Drabosnjak prevedel pasijonsko igro93 in najbrž tudi uvodne pastirske pesmi,64 ki so časovno daljen, a vsebinsko malo oslabel odmev baročne duhovne pesmi iz 17. in še 18. st. z njeno religiozno erotiko, ki jo poznamo tudi iz naše pobožne pesmi v preteklem stoletju. Prosvetljenski racionalizem je očitno tu ni uspel onemogočiti in do nove veljave ji je gotovo pomagalo novo religiozno razpoloženje v romantiki. Pa tudi v izrazu je bila ta arkadika blizu narodni pesmi, kadar se je utegnila oprostiti pogledov na nemški izvirnik (svitvo sunce, svitva, srabrna luna, zbizdice zvate, žvalitne rožice). V prirejanju ljudske duhovne igre Drabosnjak ni bil osamljen, kakor priča pasijonska igra iz Železne kaple, ki je nekako iz tega časa (o. 1816), če je niso morda igrali že konec prejšnjega stoletja."5 Delo je podoben primer ljudske konservativnosti, da skoraj ne bi mogli najti razločka v gledanju in obdelovanju, če bi ga postavili zraven škofjeloške pasijonske procesije, ki je iz prvih časov 18. st.: baročna mistika števila udarcev po Jezusu, psihološke primitivnosti v podajanju osebnosti in njih direktno ocenjevanje, ne samo robatosti in drastika, ampak prava trivialnost vojaških prizorov, ki so služili za oddih, a bili kaj malo v skladu s pasijonom. Na Štajerskem si je že do tega časa pridobil največje ime Leopold Volk mer (1741—1816), »veseli pevec Slovenskih goric«. Bil je najstarejši od starih, a je še vedno kaj zložil bodisi pobožnega bodisi v pouk in zabavo, kakor jo je pojmoval ta preprosti prosvetljenski duhovnik. Basui, s katerimi je nadaljeval, so prosvetljenski zaostanek, ki ne nudi zanimivosti, marveč priča bolj o njegovi miselni in pesniški povprečnosti, prav tako kakor naivni odmevi brambovskih pesmi. 1807 je izdal dve pesmi, Hvalo kmetičkega stana in tobačie trave, ob katerih se je znova izpričala njegova družabna konservativnost, ki je tolikšna, da zbuja nesimpatičen vtis omejene okorelosti in nazadnjaštva. Kmeta zavrača v staro stanje fevdalne odvisnosti, ki se je že začelo rahljati, in ga skuša ohraniti v zadovoljnosti s svojim stanom, ki ga je bilo treba zato obdati z avreolo izbranosti. In vendar se je hvalnica kmetstva med ljudstvom celo udomačila. Sicer je res neurejena in gostobesedna, a pevec je znal nadrobiti vanjo toliko zanimivih konkretnosti iz kmečkih opravil, da tudi s časom ni izgubila svežosti. Še bolj ji je do popularnosti pomogel lahkotni, malo poskočni ton — prav za prav isti ko v Vodnikovem Zadovolnem Krajncu. Prostost teh pridigarskih verzov je morda čisto prleška: En pridni je vreden sto centov zlata, ja, v zobe mi plimi, či menje vala. Docela med pesmarje pa je stopil v trivialni pesmi Od tobaka,98 kjer govori celo za državni monopol, češ Daj cesari dužno čast! Meč ma v roki. pamet v glavi, Bog je ujemi da oblast. Tako daleč je šlo prosvetljensko pojmovanje pesnikove »vzgojne naloge! V teh letih, ki so bila že jesen njegovega življenja, pa ga je zajel tudi rahel vpliv žanrske romantike, ki je ubral nekaj novih strun v njegovi pesmi. Gre namreč za elemente, ki so sicer že davno zašli v nemško klasicistično poezijo, tako upoštevanje vsaj nekaterih podob iz narave in prisrčnejše razmerje do nje. Še bolj velja to za osebno čustvo, torej za uveljavljanje jaza, čeprav še v majhni meri. V Pesmi od lipe je nov element priljubljeno drevo samo, ki ga nagovarja z rapsodsko naivnostjo in mu odkriva svoje preprosto pevsko srce: Pusti, lipa, da zapoje tvoj priatnik pesme tvoje, pesme so lubezni guč. Pevcu krv, kak vsaki reče, v srčne kamre žgeča teče, kak če v srce priti žuč? Volkmer je prvi med našimi pevci, ki prizna, da so mu pesmi ljubezni guč«, torej tudi govor čustva, ne samo misli in moralnega poboljševanja, prvi pesnik, ki govori ob pesmi o krvi v srčnih »kamrah«. — Ta lipa je zraven tega postavljena v pomlad, ko se obenem s svetom oživi in jo doji« mati zemlja, v čemer je tudi nekaj romantičnega pogleda. Na lipo pridejo čebele, ki se v sladki krčmi opijejo, pride pa tudi pajek in zdaj se Volkmer pokaže gospodarja racionalista svojega časa, sicer zelo preprostega duha. Zavzame se za čebele in kliče lipi, naj prereže nastavljene pasti, kajti od čebele »mamo vosk no mamo strd«. Ta preprosti racionalist sicer občuti lepoto pomladnega prerojenja, doživlja ga celo globlje, ker vidi tudi prepajanje organizma s poživljajočimi novimi sokovi. Toda naivno doživljanje lepote in čustvovanje ob nji mu je drugovrstno, osrednja mu je misel, ki se mu zbuja ob pogledu na življenje v naravi. Slike so poleg tega zajete brez izbiranja, včasih čisto realistično, dasi jih je brez sreče in smešno skušal poetizirati. Še izraziteje nova je »elegija« Hrast ali žalostno ločenje. To slovo od drevesa, ki so ga »položili materi na krilo«, je za spoznanje Volkmerja najzanimivejša pesem. Solzam žalovanja seveda ni verjeti, ker so šablon-sko patetične. Pač pa je njegova šegava stvarnost in dovolj odkritosrčna preprostost, ki je včasih čudno otroško smešna in naravnost psihološko kuriozna. Njegov košati hrast se pase z »mastjo« zemlje, kakor kralj »na troni« gleda divjanje vetra in se ga ne boji, zakaj: »Či ti le z listini zašumiš, se k časi proč pobere.« > Kakor koklja svoje piske« vabi v svojo senco delavce, pa tudi pevca, ki se je na stara leta približal sebi in naravi, pa se tudi nekam pootročil: Te vzemem pal'co 110 klobuk, še bukve v nadre vteknem, no tečem hitro kak hajduk, pa včasi se poteknem. Gda pridem k tebi, prvo je, ponižno te pozdravim: Dopusti meni, prosim te, da se kraj te postavim. Kot človeku iz racionalistične dobe mu vsak list 111 i s 1 i tak goste seja, kak bi nje z vejačoj mlateč veja«, in ob ti priliki seveda tudi morala ni smela manjkati. Volkmer meni, da bo prišla pesem morda celo premaganemu Napoleonu pred oči in da bo spoznal, da čaka vsakogar, ki upa svoji moči, tak konec. Elegija se je končala z moralo, pa naj jo tudi vseskozi prepleta široki, naivni in drastični humor nadarjenega ljudskega pevca, ki prehaja včasih v vlogo glumaškega razveseljevalca sebe in občinstva. Bilo je pač v skladu z njegovim skoraj otroško razposajenim značajem in tudi z dobo, iz katere je zrasel, da mu žalost ni šla od srca in da jo je hitro izprevrgel v veselost. Pod konec življenja je zbral svoje pesmi in jih precej dobro imenoval Zmes. »Pšenica da bolši kruh kakor zmes, pa zmesni je dober, (g)da pšeničnega nega...; časi znaš iz drugih (rok) pšenico dobiti«, je zapisal v pravični skromnosti in klical »pevcov Duha«, naj podžge naraščaj117 za pesniško delo na njivi, ki jo je sam načel. Čiste setve taka zmes seveda ni mogla obroditi. Za pesništvo v osrednjem knjižnem jeziku tudi tedaj ne bi mogla kaj pomeniti, če bi mu bila znana, ker se je to že dobro izmotalo iz primitivnih začetkov. Za vzhodno Štajersko pa pomenja osnutek domače tradicije, zanimive že zastran precej samostojnega nastopa, ki pa vendarle ni mogel kljubovati literarni centralizaciji. Ob ti tradiciji se je nemalo vzgojil Štefan Modrinjak, a bila 11111 je kaj slaba šola. Od starih si je 1811 upal na dan še nepomembni Janez Alvian (1760—1842) iz celjskega okrožja s svojim pesmarskim zmazkom v slavo avstrijskih cesarjev.08 Slovenski jezik 81 G c) Mlajši r o d. Mlajši rod, ki je zagledal luč sveta v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, se marsikdaj skoraj ni ločil od poti in s sveta, ki so ga zavzeli starejši. Tako je bila na priliko Kuraltova misel o nalogah slovenske poezije zelo podobna temu, kar je že izvajal na Goriškem preprosti Valentin Stanič (1774—1847). Tudi on je bil v bistvu prosvetljenski človek, ki je hotel s pesmijo vplivati na nravi ljudstva. Zato je nabiral med njim stare pesmi, pobožne in posvetne, jih oČedil in kaj predelal, da so mu mogle rabiti v tak namen." V svojih popevkah za šolarje in ljudstvo, ki jih je širil osebno ali s tiskom, pa je govoril o človekoljubju, skromnosti, veselju in zadovoljnem poklicnem delu, kar je značilno tako za podjetnega, veselega pevca, kakor za didaktično pesem njegove dobe. Izvirnosti je v teh splošnih pesmih prav malo, literarnega pomena tudi nimajo. Njih vir in vzor je v glavnem Mildheimska pesmarica, ki jo je začel rabiti malo pred dvajsetimi leti,"" in sicer v svojih poljudnejših izdelkih. Med njegovimi prevodi je tudi Biirgerjeva satirična balada Cesar ino prelat (1828), pri kateri pa mu ni šlo za kako oblikovno preskušnjo ali sploh kakšen literaren zgled, saj je prevod bolj preprost in ne zmerom jasen, ampak za vsebinsko zanimivo zgodbo, ki s svoje strani jasno priča o široki naturi in prostem značaju tega simpatičnega ljudskega pevca iz duhovniškega stanu. V svoji dikciji je bil Stanič čisto ljudski kakor Vodnik, za katerim je tudi malo hodil, in zato priljubljen. Najbrž so spadali med ta rod tudi neznani prigodniški pevci na Kranjskem, ki so precej pod Vodnikovim vplivom izražali svoje avstrijsko navdušenje ob času brambovskih pesmi in ob koncu francoske vojske. Večjega pomena nimajo. Le v nekaterih izdelkih je nekaj več ko povprečne spretnosti.100 Še manj pomeni frančiškan Paskal Skerbinc (1780 do 1824) s svojo slabo verzifikacijo iz 1813. I.101 Nekoliko več so zmogli nekateri ljudski pevci, od katerih sta znana dolenjska šomaštra M a -tija Kračman (1770—1854), pri katerem je tudi mogoče odkriti odmev sodobne resignacije nad življenjem,102 in Andrej K a n č n i k (1775—1841). Koroška je v tem politično tako razgibanem času premogla celo vrsto ljudskih pevcev, tako Brančika v Borovnicah,92 Šmelcarja v Mežiški dolini, Matijo Kresnika — Prosena,103 neznanega zabavljivega pevca v Zagorjah pod Radišami, ki je imenoval Dravo ponosno svojo fravo«, ki se ne da voditi po tujih rovih,104 in druge.103 Zlasti Rož je slovel (okoli 1803—1813) zaradi njih kakor nekake majhne slovenske Atene.104 Večina imen, ki jih je rodila ta s petjem obdarjena zemlja, je seveda zatonila, njih delo je prešlo med ljudstvo kot splošna last. Tu ga je skoraj nemogoče ugotoviti in označiti, dasi je moralo nastati v tem času nekaj zanimivih stvari kakor na priliko Uboštvo,105 izrazito socialna pesem, v kateri toži neznanec o nepravični razdelitvi blagostanja in kjer občuti uboštvo kot tolikšno nesrečo, da blagruje mrtve, ki spijo v hladnim krili maternim«. Pesem, ki je tudi sicer prav dobra, je torej osebna izpoved, medtem ko je socialna pesem pri Nemcih po svojem značaju v glavnem vložna (kupletna). Med pevci, katerih pesmi so ponarodele, so bili tudi izobraženci, duhovniki, ki so utegnili včasih ubrati preprosti, docela ljudski ton, v katerem ptičiee pojo, rožice cveto ., pri tem pa vendarle nemoteno izpeljati svojo verskovzgojno misel. To se vidi posebno pri precej srečni pesmi Vigred,105 ki jo je menda zložil Janez Jug (o. 1778—1840) iz Solkana, umen pesnik , ki je služil kot duhovnik v lavantinski škofiji.106 Pomlad, v kateri vse poje v čast Stvarniku, je pesniku prispodoba mladosti, ki gre tudi h kraju kakor barka in se konča v spanju v mrzlem grobu, od koder bomo vstali k novi, večni vigredi. Pomladni motiv kakor religiozno razpoloženje vezeta pesem s sodobno romantično navdahnjeno poezijo. Na Štajerskem je poleg Kranjca Jurija Aliča (1779—1845), o katerem vemo samo, da se je ukvarjal z brambovskimi pesmimi in morda tudi kaj izvirnega napravil,1"7 živelo še nekaj neznanih preprostih pevcev, ki so se odlikovali ne le z dobro voljo, značilno za te vinorodne kraje, ampak tudi s srečnim pevskim darom, s katerim so ustvarili pesmi, ki so bile toliko v skladu z duhom in pogledom slovenskega človeka, da jih je z veseljem sprejel za svoje. Opevali so najlepšo rožico — trto, po luibih nasajeno, od sončica obsjano, od kmetiča obrezano, od Jezusa darvano — torej v luči nekega naivnega, idiličnega realizma, ki je še tradicionalno povezan s prisrčnim in zelo prostim razmerjem do religioznega sveta (Vinska trta105). Pesem Veseli hribček,105 ki bi ji utegnil biti oče duhovnik Janez Radovan (morda nastala nedolgo pred 1812),106 govori na priliko, kako se je utegnil svet pri takem pogledu zmanjšati v prisrčno in veselo idilično miniaturo s hribčkom, preobloženim trsom, neutrudno prepevajočim čričkom in konjički, ki vozijo prežlalitno blago — vince, ki je prelepo rumeno ko čisto zlato. Tako se je mogel izraziti le preprost, a čist pesniški čut, ki gleda v takih pretrgauih, živih, naivnih in vendar po svoje zrelih podobah veselo in sprejemljivo na življenje. — V narodni pesmi se je v tem času morala udomačiti kupletna oblika (Vino ino voda1"5), kakršno je med drugim ljubil tudi Volkmer. Med može, ki so v naši poeziji najdalje stopili v nove pokrajine, je treba prišteti nadarjenega Štefana Modrinjaka (1774—1827), nadaljevalca poti, ki jo je v vzhodni Štajerski utrl Volkmer. Dediščina po učitelju sicer ni bila posebno dobra: oblika, ki je velikokrat prezapletena, površna šaljivost, drastičnost in seveda ohlapnost v izrazu poleg mnogih neslanosti. Nadaljeval ga je celo s prepevi njegovih popevk, n. pr. z neresno, precej čenčasto kozerijo, v kateri priporoča cesarski tobak, ali s hvalo kmečkega stanu, v kateri našteva mrgolečo množico vsakdanjih kmečkih opravil in kjer gre bolj ko Volkmer v domačo socialno stvarnost. Prleškenm kmetu n. pr. očita, da rad prekani človeka in da nedelje redno zapije. Pevec je pač živel kot duhovnik med ljudstvom in navada je bila, da ga je moral na ta način učiti in zabavati, v takem okusu mu streči duhovni užitek. Zato je po zgledu Bhunauerja,13 ki ga je tudi v Žaljivkah rad posnemal, hvalil kmečki stan pred gosposkim, ki da nič ne dela in je zato brez srca, nečimern, udarjen z boleznijo in izkoreni-njenostjo, ki jo priča sentimentalna dalnost« v njegovih očeh (Gospocki stališ). Kakor Volkmer je priporočal pamet in obvladanje (Zadovolnost), a pel tudi šaljive kuplete o družinskih in podobnih križih ter vinske in podobne popevke, koder je rad vulgarno nizek. Po učiteljevem zgledu 83 6' se je lotil celo basni (Golob), ki pa je že sentimentalna ljubezenska zgodba, v kateri ni ostalo nič od stare razumske resnobe. Nesrečo je imel tudi, da se je spoznal z zapoznelim klasicizmom v sosednji Hrvaški, od koder je prinesel tudi nagnjenje do trokejske mere1"8 in do hrvatenja v jeziku. Ko je Primic v letih Ilirije s svojo družbo prebujal duhovščino Slovenskih goric, je zložil Modriujak Molitvo na božico Slovenko (1811), zanimivo vrstnico Vodnikove Ilirije oživljene in Jarni-kove Na Slovence. Zanimiva pa je ta molitev na slovensko Palado bolj vsebinsko, zlasti ker se upira socialni krivici, ki jo trpe Slovenci pod tujci, in ker biča po razpašni duhovščini. Toda odeta je po zgledu hrvaškega klasicizma — ta je poznal Slovinkinjo vilo, ki jo je dobil od Ka-čiča109 — v staromodno navlako, kakršno so poznale nekdaj Pisanice, in čudno prepletena z mitologiziranjem. Nekaj zmedenega je vsekakor, če ga neprijetno zadeva, da v Ptuju pri oltarju boginje »babe< s smehom tržijo »luk no češjak«, in toliko naivno kolikor zanimivo, če jo kliče, naj se opravi vojaško in naj razžene sovražnike, da bo napočila doba slave za ves slovanski rod. Bojeviti duh, ki vre iz te čudne zmesi okrepenelega starega sveta in novega mitologiziranja, pa je nekaj čisto sodobnega. Podobno napadalen nacionalizem, ki ga do sedaj še ni bilo srečati med Slovenci, plameni iz znanega akrostiha Amico Cvetkoni, ki ga je zložil za omizje na Cvetkovi primiciji 1813: Erjav kak ti Judaš bodi! Naj te pes za plotom je! Med Slovence naj ne hodi, ki je prav Slovenec ne! Podobe teh verzov so docela iz domačega sveta, a v njih je precej naivne in nenavadne drastike, ki jo je morala roditi samo ta pokrajina. Njegov pogled na naravo se zgublja v nekoliko dolgoveznem naštevanju pisanega božjega stvarstva, v katerem pa se pokaže včasih prijeten domač utrinek, tako o jugu, ki se igra po vseh ložah, o sadju, ki cvete po goricah, ali o škrjancu, ki pozdravlja sonce (Od protuletja). Osebnejši in pesniško precej srečen je v ljubezenski pesmi, pa naj jo poje že v umirjenejših letih,110 v privzeti trubadurski pevni obliki in okrasju (studenec, venci, mesec): Ogenj ljubavi je sladki i no vroč, večer nama je prekratki hitro proč. Angel k domi te sprevodi, vsikdar ljuba moja bodi, lahko noč! (Prošnja) V mladih letih mu je ta vroči ogenj ljubezenskega čustva razžigal bolečino, ki ji ni videl zdravila, ker mu je stan prepovedal, da bi jo ohladil pri ljubljenem dekletu. Z vso naravo se je upiral ti prepovedi, češ da večkrat pamet moja misli, jeli ljubiti je greli? Jaz ne spoznam, zakaj Boga ljubav bi ražalila, ljubav lastna božja roka vu me je zasadila. V ti nesreči, ki ga je mučila, se je čutil kakor svoj čas Petrarca, ko je vzdihoval po Lavri, in svojo nesrečo je primerjal z ginljivo romantično usodo francoskega srednjeveškega sholastika Abelarda in njegove lepe učenke, kanonikove nečakinje Heloise, med katerima se je vnela nepo-gasljiva ljubezen, ki je ni moglo zatreti neprestano in prav srednjeveško kruto preganjanje.111 Primerjal se je celo s Hildebrandom, ki da si je sicer svoj ogenj potešil pri Matildi, a vendarle naložil duhovstvu nesrečno samstvo, ko je bil povzdignjen v papeža Gregorija VII. (Elegija). V tem času mu je vsa narava govorila o mogočni sili ljubezni, kajti ljubeč vsaki sad obžuti, ljubeč cvete vsaki cvet« (Popevka vu listu poslana). Pozneje se je vdal in zašel kakor številni sodobniki v pobožno vdanost, na katero je že sijala luč iz onostranstva, o čemer priča Škor-janec in pevec. Pesem je zanimiva že zaradi obsega, ki ga je zavzela narava. Služi 11111 sicer še vedno v ponazoritev moralistične ideje, a podobe, zajete iz nje, so zase že dovolj močne in občutene, da morajo zbujati skoraj samostojno estetsko doživetje, občutje, ki je nedaleč od čistega razpoloženja: Tam, kjer čista sapca piše, kjer se s traki zrak zlati, tam škorjanec zmirom više proti nebi se vrti... V razgonih in kolomanjah112 žlahtna pevka se zgubi, kak podobo v sladkih sanjah uho, oko jo zgreši. Tako močno razvita podoba ima namen, da ponazori pesnikov polet. Tudi pesnik se vzdiguje s h r u p n e zemlje pod zvezde, kjer zadiha sproščeno in kjer odseva" božji obraz v njegovem pogledu. Svoje doživljaje izliva v pesmi, toda kot človeku mu ni sojeno biti gori, kajti Naj do raja se poganja, v zlatih prebivališah dušam svetim se naklanja, vendar PLEVA je in PRAH! To že ni pevec Volkmerjevega kova, ki v glavnem uči in zabava, marveč pesnik z izbranim, izrazito osebnim življenjem. Ta pesniška izpoved ni samo pod vplivom sodobnega vala Čustvene pobožnosti, marveč je tudi izraz nemirnega romantičnega hrepenenja po doživetju čiste sreče, ki je pesnik že ni videl več na tem svetu kakor n. pr. pretekla doba. Podoba sveta je v tem času že izgubila prejšnjo nedotaknjeno svetlobo, spričo katere je prej tudi verski moralist priznal ta svet, v katerem je videl same spodbude za delo in zadovoljuost. Novi človek tega čistega čustva zadovoljstva navadno že ni poznal. Modrinjak je bil očitno nadarjen pesnik, ki je bil zmožen precej izvirnega doživljanja. Vendar je bil preveč pod oblastjo slabih vplivov bodisi domače bodisi zastarele hrvaške tradicije, da bi si mogel izčistiti okus in ustvarjati sodobno in svojim močem primerno. Zato je v njem veliko neužitnega, ohlapnega, v jeziku precej prleških tvorb, ki vplivajo smešno in neprijetno (se zatukne, rep joj spukne, pokrukne itd.). Kolikor je bilo vrednega in kolikor ni bilo pozneje uničenega, pa je bilo na vpogled le redkim, kar za rast poezije ni bilo ugodno Pri Volkmerju pokrajinska barva še ne moti posebno, Modrinjak pa je včasih že tako blizu hrvaškemu kajkavskemu izrazu in ritmu, da je naši sredini že nekoliko oddaljen. Napredujoča slovenska zavest in ozir na središčno književnost pa sta skrbela, da se je tudi ta poezija vzhodne Štajerske približevala v svojem izrazu in osnovnem tonu slovenski poeziji v osrednjih pokrajinah, na katero se je počasi neločljivo navezala. O vplivu od tod je na primer mogoče govoriti pri Modrinjakovem rojaku Francu Cvetku (1779—1859). Njegovi prevodi brambovskih pesmi, ki jih je nekoliko prikrojil za Štajerce, nimajo kaj vrednosti in je videti, cla se je pri njih šele učil. V drugih njegovih pesmih113 naletimo na motive prehodne poezije, v kateri se druži pozni klasicizem z rahlimi odsevi romantike. Njih obdelava je sicer bolj splošna, tako če poje stanovsko pesem o preprostem, zadovoljnem pastirskem življenju (Večerna pastirska pesem) ali če se ob lepoti zemlje prepušča pobožnemu razmišljanju. Njegova hvala slovenske dežele, ki mora biti iz poznejših let, je v čistem in izbranem jeziku in tudi sploh dovolj prijetna: Tudi se je v ti preprosti štirivrstičnici umel lahkotno povzpeti v zvezdne »okroge« in v misel na pot v »blaženo mesto večnih otrok«, od koder se vrne na zemljo in vprašuje, kako da ljudje niso v umi objeti«. Tudi za tem pobožnim poletom v nebeške višave, kakršnih ni malo v nemški poeziji, je stala nekje zadaj v prav rahlih obrisih religiozna romantika, ki je hotela vsaj del harmonije, ki so je bili deležni v blaženem večnem mestu, prenesti med ljudi na zemlji. Poleg starejšega Morlrinjaka je dal ta rod eno najboljših pesniških moči obravnavanega časa, Ziljana Urbana J a r n i k a (1784 do 1844). Živahno je sicer ta miroljubni pesnik delal le nekaj kratkih mladostnih let, nekako od 1808—1811, v razgibanem času, ki nam je prinesel Ilirijo, v slovenske kulturne delavce pa novega, oživljajočega duha. Saj je sploh rod mladih, ki je dorasel sredi prvega desetletja in se pridružil Vodniku, po večini prav v tem času ustvaril svoje. Jarniku je pesniška vnema oziroma plamen njegove izvirnosti kmalu potem skoraj Ptica na drevi lehka skakla, v jarnem popevi sladko žvižgla. tihi navre, pola namaka, dole, gore. Dežek z oblaka uplahnil in se je pesnik poslej ukvarjal bolj s prevodi, po večini pa z znanstvenim delom. Mnogo njegovega je šlo po zlu. Ali kar je ohranjenega in to je gotovo najboljše, priča, da se je v njem razodela lirska struna, ki sicer ni imela močnega izvirnega glasu, a je utegnila zveneti zelo prijetno. Njegova pesem je mešanica starega neosebnega klasicizma in pro-svetljenstva ter nove, še neodločne sentimentalnosti, ki se ji pridružuje nekaj šibkih romantičnih motivov in barv. Nekaj klasicističnih rekvizitov je imel Jarnik iz slovenske, Vodnikove šole: tako Parnas, ki si ga je postavil na Krnos, pod njim vir Hipokrene, iz katerega pije pevec umnost, in seveda Modrice, ki jim je dodal še Apolona s citrami, Torka — Marta in podobno. Kot pripadniku prosvetljenskega vzgojništva je tudi njemu kakor blizu v tem času Volkmerju ali Andreašu in tudi Modrinjaku narava sama zbujala premišljevanje in često se mu moralni prst obrne navzgor, da povzdigne pogled na Boga dobrotnika, ki mu je sonce veličastni božji stol« (Post nubila Phoebus). Po zgledu nemške duhovne poezije (Claudius, Kosegarten) se je lotil celo neke vrste kozmične pesmi (Denica, Svieti), ki opozarja na slavo in lepoto božjega veličastva. Tako pravi v Svietih (Ozvezdju) v kitici, ki je Vodniku opevala Vršac: Tukej zvrha se neznani velki svieti sučejo, z lučjo sonca so obdani, krogle pote tekajo; zvezda zvezdi je soseda, njih za nas števila ni, ena drugo svetlo gleda, vsaka božjo čast gori. Samostojnejše so slike in občutja iz narave v značilnih pesmih o letnih časih. To so mirne, zadovoljne slike stvarnosti, ki pa je izbrana, idealizirana in klasicistično umerjena, zraven pa včasih eklektično sestavljena z elementi, ki jih pesnik ni poznal iz vsakdanjega opazovanja. Jarnik pravi 11. pr. V pomladi, da se trta milo solzi in omenja v Jeseni poleg mlačve in lova tudi vinograde, a vinogradov Koroška prav za prav ne pozna. Prav tako omenja v Pustni, da mora biti mornar pozimi doma, na kar je mogel misliti le zaradi vzorca, ker bi mu bile drugače zimske neprilike na morju precej tuj svet. Šlo mu je pač, da nabere kakor slikar najvažnejše posebnosti, ki naj ustvarijo razpoloženje letnega časa. Doživljanje, prav za prav slikarsko opisovanje narave in z njim združeno razmišljanje so mu torej precej določali vzorci pesnikov, kakršni so bili Voss, Claudius, Matthisson in drugi. — S pesniki, ki jih je zbirala Mildheimska pesmarica, ima tudi sicer več skupnih motivov, tako če govori o zvezdnem svetovju ali če v šaljivem kupletu odvrača kmetiča od nesmiselnega pravdanja, češ da bo prišel pri tem še ob hlače, medtem ko se gospoda pita na njegov račun, ne da bi se zmenila zanj.1-' V teh slikah ni samo miren in vesel, ampak poje včasih prav mično, iskreno naivno, dasi v razporedbi slik ni prave urejenosti in dognanosti. V jeseni čuti, da jahamo v naglem diru zimi naproti in da zorimo za grob. V mračnem in mrzlem času »Blizo proti zimi« vidi kmeta, ki žvižga pri živini, ščinkavca, ki išče okrog hiše, v gorkih izbah prijateljico peč, smeh, vino in karte. V Pustni so mu gore kakor neveste, vesele sinice pikajo ledene rože v oknih, v hiši je družba pri peči, zunaj pa mladina pri saneh, zraven vsega pa še perhtra baba,114 ki straši otroke, in volk, ki hodi lepo po vasi, »ker ne misli, da je greh«. 0 pomladi ima celo tri pesmi. Seveda našteva tudi tu pomladne novosti: ptice, pomladni veter, pisano polje, snežnobelo cvetje, ki dehti ljubezen in veselje — vse lepota, za katero gre hvala Stvarniku, »čigar prst povsod se vidi«. Zanimivo je, da dojema tudi erotično slo, ki jo diha pomladno razpoloženje in v kateri vidi prizadevanje po ohranitvi rodu.115 Saj tudi Zemlja z nebom, lej, se vdaja: tiče njima godci so, vsa žival z veseljam raja, vetri pesme trobijo. (V vigredi.) V ta ciklus spada Kres, v katerem se zanimivo prepletajo slike realnosti s klasicistično maniro in s prikaznimi, ki jih je ljubila romantična domišljija. Jarnik je neprijetno poosebil dan, ki steguje svojo dolgost in se obrača proti poldnevu, nekam naivno spravil v beg glad, ki se je prestrašil zorečega žita, in predstavil kres, kakor da je od starosti že osivel. Ob ta personificirana bitja, ki jim je oče predvsem razum, se družijo pošastni škopnjaki in žalik-žene,114 ki se pode po logih, medtem ko mladina raja okrog slovenskega kresa in vihtijo fantje plameneče kolce. Domača snov, gledana z očesom romantičnega narodopisca, ga je privedla celo v bližino koroške narodne pesmi: V senožeti senoseki tam per hlad-šumeči reki s petjem brusijo kose; v seči trava z rožo pade, fletne deklice pa rade njim na sledi jo suše.110 Podobno domače idilična je v Sedajnem stoletju podoba mirnega življenja, ki ga je v teh časih pretila ugonobiti vojska: Na žlahtno dišečih planinah poskakuje neskrbni pastir, smejoča se »planinčica« pridno opravlja svoje delo, kosec prižvižga na pisani travnik. Nebeška svetloba, ki se »obrazi« v vodah in ki se blešči vsepovsod, »prvabi, prveže en spol spet na spol«. V tako in podobno pesniško obravnavanje poduhovljene narave (n. pr. Potok) se je po tujih vzorih navleklo obilo modnih rekvizitov, klasicistično ali sentimentalno izumetničenih podob. Tako pravi n. pr. o žanjicah, da je njih srp meč, ki seka glave za kruh, o koscih, da podirajo neusmiljeno tudi žlahtni rod cvetlic, o pticah, da podijo žalost, ki jo vidi počlovečeno, kakor vidi nedolžnost v ječi, bežečo krotkost in milost in celo mrtve porode želja (Sedajno stoletje00), kar je vse precej omledno. Jarnik je sprejel, kakor se vidi iz Kresa in drugod, v svoj pesniški svet tudi bajeslovna bitja, njegov Mrtovski raj (Mrtvaški ples) pa je docela romantično navdihnjen. Vendar prvi pogled prepriča, da bi se Jarnik romantiki ne mogel prav zapisati. Zakaj če ji je bil blizu po svoji naravi, ki se je nagibala k čustvenosti in k nekritičnemu zanosu, kakršen je bil njegov kasnejši nastop za ilirstvo, ji je bil po vzgoji vendarle še nekam tuj. Luna svieti se, Mrtvi rajajo, potok prši, grobe pusto, strah na pašo gre, v krog se sučejo, smrt se zbudi. vkup se držo. Če pa zarja svoj kaže škrlat, tak te smrtni roj v grobe gre spat. Te tri kitice — oblika je iz narodne pesmi117 — ne kažejo posebne razvnetosti domišljije nad pošastnim nočnim dogajanjem. Slika je bolj prijeten odmev ko izvirno doživetje. Osebneje pa se je odzval mladi lirik valu nekoliko sentimentalne čustvenosti, ki jo je tako gojila romantika. V njem je bilo pač še toliko neumirjenega hrepenenja, da je z njim lahko prepojil tudi, kar je bilo prevzetega in po motivu neosebnega. To hrepenenje pa je vernik že uravnaval v religiozne utehe. V lepi pesmi Arfe poje, da mu v jasni noči budijo srebrni glasovi harfe — nanjo je sam rad igral — mehka čustva in žalost ter Opominajo na stare čase minijoče veselitnosti, rahlo silijo skoz gozda lase, ker poječi tiči rod zaspi. Luna jasno gleda noj posluša, srebrno svetlobo daja nam, harmonije arfne strd pokuša ino kaže pot popotnikam. Le poslušaj vulio ti mrlivo! Srkaj glase arfne sladnosti, zvrha tam živlenje ni strohlivo, tam pojo na arfah angelci. Pogled v nebo kakor v prisrčnem slovesu od čajnške »gmajne«, od katere se poslavlja kakor od ljube, a se tolaži z vero, češ Le-ta naju solze briše, vzdigne megle žalosti, v barko upanja nam piše, goni jo k veselosti. Po vzorcu je tudi ljubezenska pesem (luna, sladke rane v monologu Mina). Znana Damon na Melito je celo po načinu zastarelih pastoralnih izlivov s konvencionalnim trubadurskim aparatom (luna, veter, tožba strun), a preveva jo prijeten ogenj, ki je gorel iz pesnikovega srčnega čustva: Slaba je svitloba lune, Vetri, glase te nesite njo o.blaki skrivajo, k oknam, kjer Melita spi, žalostno na citrah strune s to besedo jo zbudite: v moje srce glas pojo. Damon tvoj za te živi! Ko jo je sam uglasbil, je pesem celo ponarodela. Vojska je v nebojevitem duhovniku izzivala obsojanje zaradi žalostnih posledic, ki se jih veselijo le pijavke (Od žolda). Čutil je, da se trgajo družinske vezi, slišal »tulenje, grozno rijuvenje nevest v mestnih ulicah, kakor se nelepo izraža, videl v vojski klavnico, zmaja, ki požira armado Slovencev, in v bojnem gromu pekel z žveplenimi oblaki118 (Zold). Upiralo se mu je opustošenje, ki je bilo tudi nravno, in videl kot duhovniški moralist vzrok vsega zla v grehu sodobnikov. Naravno, da je bil v njegovih očeh Napoleon >silnik«, ki se kakor roparski orel pita z nedolžno krvjo in si ustvarja slavo s pokončevanjem. On pravi: le jaz imenujem se stvarnik, podobe se stvarijo nove — skoz meč. S temi vznesenimi amfibrahi, s katerimi tudi poziva narode, naj raztrgajo iketine gnusne hlapčije, da mirno podnebje vam srečo deli«, je segel že malo v politično pesem. A že v ti splošni obliki se mu je zdela pesem nevarna, da si jo je upal le bolj na skrivaj pokazati.119 Jarnikov odgovor na sodobne dogodke je spričo brambovskega navdušenja, ki so ga širili po Avstriji, vsekakor zanimiv. Spremembe, ki jih je prinesla francoska vojska, so slovenske kulturne delavce še tesneje zvezale z domovino. Od pokrajinskih ljudstev smo prav v teh časih prehajali k narodu, k današnjemu vsenarodnemu imenu. Zavest skupnosti je seveda rasla še vedno najprej iz pokrajinskega domoljubja. Jarniku je bila na primer v prvi vrsti pred očmi koroška slovenska domovina, ker ga je nenaravna meja odrezala od domačega kraja. V svojem srcu ni mogel misliti, da bo zdaj celo brat moril brata (Na mojo domovino). Pri tem so ga v njegovi konservativnosti skrbele celo stare šege, ki bodo prepadle zastrau novih. Ali kakor je novo, da spada k pojmu domovine poleg jezika tudi ozemlje, je enako in še bolj novo, da upošteva zdaj pesnik in obsega s svojim čustvom tudi ljudstvo na tem ozemlju, ki prav za prav tvori narod, katerega člen je tudi pesnik sam, da ga skrbi njegova usoda in da poudarja bratsko krvno vez, ki ga druži med seboj in loči od sosedov. To je vsekakor modernejše pojmovanje kakor na priliko razmerje prosvetljenskega človeka, ki se je postavljal nad ljudstvo, ki je v njegovih očeh zaslužilo le pouk in vzgojo v smislu sodobnih idej77 in ki ga je drugače večkrat, tako n. pr. Pohlin, zaničeval. Saj je bil Pohlinu preprosti jezik govorica drhali in podobno mu je veljalo koroško narečje za plebejsko.120 Tako je ta razdelitev razširila pogled in razpihala v pesniku domoljubni patos, ki ga je gojila romantika. — Ko je po vojski zasijalo na Koroško sonce obnovljenega življenja in je Jarnik našel med nemškimi literarnimi prijatelji, prežetimi s lierderjevskim humanizmom, toliko razumevanja za slovensko stvar, da so ga pritegnili za nekakega sourednika Carinthije,67 si je pričakoval slavnejših časov za Slovence. V pesmi Na Slovence, ki je izšla v istem letu ko Vodnikova Ilirija, je videl nov dan za slovensko Modrico, ki se je upala prepevati poleg sestrske nemške, kajti Zarja lepa se razliva čez Sloveniji Gorotan, zbuja dremanje častliva, oznanuje svetli dan. Odslej je bila skoraj dolžnost slehernega slovenskega pesnika, da je skrbel za usodo svoje domovine, ji pel elegije in buduice. Bolj po zgledu drugih je delal Jarnik tudi epigrame oziroma neke vrste iveri, iskrice. Zložil je med drugim celo Novo kramo, ki jo pozna tudi Knobl in za katero velja docela ime pleve: omledni in banalni do-vtipi, kakršne srečujemo tudi v Volkmerjevih šaljivkah. Posebno pozornost pa zaslužijo njegovi pesniški prevodi, ki so prijetna novost v slovenski obleki in dokaz, da se je naš pesnik loteval že težavnejših nalog. Nekaj je prevedel že prijateljema Kumpfu in Fellin-gerju,67 kakor mu je Fellinger prevedel nekatere njegove na nemško, kar so delali, da bi se oba naroda na Koroškem spoznavala. Vzgojnost je odločila, da je prevedel za Zber Lichtwerovega Herkula na razpotju in Schillerjevo baladno Hojo na plavž, ki jo je po zastarelem načinu moralnih zgodb naslovil Fridolin ali hod k fužini. Kasneje je preslovenil tudi Schillerjevega Kneza Habsburškega, ki ga je lokaliziral v Poreče na Koroško — ta mu ni šel prav gladko in je v ritmu precej razvezan — in Fellingerjevo romantično romanco Boj z drakonam. Prevajal je svobodno, kar je bilo še nujno, da si ni naprtil vseh težav, a znal je razpolagati z verzom, da mu je tekel naravno, imel precej lep, mehak jezik, ki je 11. pr. nekod v Herkulovem razpotju blažji od izvirnika: Nje veličastna stopnja in nje blag obraz, nje jasno čelo in govora sladki glas, postava njena, ka častljivost oznanuje, obleka nje poštena, ka jo povišuje, in belejši se sveti kakor snežni cvet, prijaznost nje v nebesa vrne toti svet. Prevod Schillerjeve Hoje na plavž pa je treba imenovati prvi, za tiste čase (1814) vzoren prevod večje epične pesmi. Slovenski jezik seveda ni razpolagal niti od daleč ne z natačno opredeljenimi izrazi za stvarni, še manj za pojmovni svet, z natančneje oziroma izbraneje določujočimi pridevniki, ki so srečavali prevajalca v vsakem verzu (Pienertross, Kindersrecht, Schadenlust, Henkerslust, Mordverlangen, unerschopft, hell- schlagend, vvohlgestaltet, hoclibegnadet...). S samostalniki in izbranimi, sestavljenimi pridevniki prenapolnjena ter trdo konsonantno zveneča nemška pesem se je prelila v preprosto, bolj redko ohlapno slovensko, ki skoraj ne pozna nakitja razen nekaterih, včasih posrečenih podob. Kitico in jezik je obvladal Jarnik kot tedaj nihče. Glede jasnosti, zlasti glede tekočnosti izraza je daleč presegal Vodnika. Prevod sam je veliko spričeval in spodbujal. V izberi Lichtwera in Scliillerja se pač čuti pesnikova moralistična hrbtenica, da se je pa lotil obširne Fellingerjeve romance Der Kampf mit dem Lindwurm, ga je pripravila njena romantična snov iz koroške pravljične preteklosti. Tudi ta prevod je na splošno posrečen, pa ga ni objavil. Kitica iz Biirgerjeve Lenore mu gre vse drugače spretneje izpod rok kakor svoj čas Zoisu. V prostem prevodu je seveda izginila patetika in okrašenost pesniškega izraza, ki Jarniku ni bila dosti v krvi, iz svojega pa je prispeval zanimivo alegorično podobo o ljubezni med zarjo in svetom, ki mu je bila vidno priljubljena (ein rosenfarbner Tagesstrahl durchzuckt die weiten Auen: in svit kušuje žarijo, katera ljubi rada). Podoba je kaj značilna za Jarnika, ki se je še opiral na neosebni klasicizem (personifikacija), a nekod že podajal roko sodobni osebni čustveni romantiki. Jarnikova pesem je v ti dobi najpomembnejša po pesniški vrednosti in je uvedla slovensko poezijo najdalje v nove pokrajine, ki jih je že zavzela in še vedno osvajala sodobna nemška pesem. Romantičnih pa je bilo v njenem svetu šele nekaj črt in barv, n. pr. nekaj motivov iz skrivnostnega življenja noči in bajeslovnih bitij, pogled v naravo, mehko in barvito osebno občutje, ljubezenska pesem, ki je sicer manj osebna kakor pri Modrinjaku, sentimentalnost, ki preveva tudi njegovo pobožnost. V tem sentimentalnem religioznem čustvovanju je še nekaj dediščine duhovne pesmi iz prejšnjega stoletja, toda brez patosa, ki ga blažji Jarnikov ton ni poznal. Tudi sicer se je v nji še razločno nadaljeval stari racionalizem in klasicizem. Tako prepletanje je bilo pač izraz pesnika, ki je bil bolj prijetno nadarjen in spreten ko elementarno izviren. Zato se njegova pesem odlikuje z blagoglasjem, nekod s pravo milino — Čopu so bile kakor prijetno hladeče mazilo121 — z lepotnim svetom, s katerim se Vodnik ne more meriti. Toda bila je zmerom malo preveč odsev tujega sveta in doživljanja in se nikdar ni mogla povzpeti do izrazite izvirnosti, ki oživlja n. pr. Vodnikovega Zadovolnega Krajnca, eno ali dve basni in recimo Spominik. Slovenska poezija bi bila ž njim lahko več dosegla, kakor je, da ni bil tako docela prepuščen svoji slabi sodbi. Spreten vodnik bi bil izvabil iz njega gotovo več, kakor je svoj čas Zois iz Vodnika. V tem pa Jarnik ni imel sreče. Ker mu je Primic (1811) pesmi ugodno ocenil in ga nagovarjal za zbirko, je dobil več veselja za delo. A v graškem slavistu je videl tudi esteta, ki bo znal izbrati pleve od pšenice, če bi mislil kdaj izdati svoje pesmi. Zakaj čutil se je začetnika, ki se še straši kritike.67 Primic ni bil mož za to in o pesmih ni znal več povedati kakor pohvalo, dasi je bilo v nji mnogo plev in še več nedognanega. Nekaj pesmi je Jarnik objavil v Carinthiji, nekaj v Zberi (1814), eno v Karntnerische Zeitschrift 1821. Nekaj mu je ponatisnil Primic v svojih Branjih (1813), a slovenski svet ga po večini ni poznal, kakor je zaslužil. Zato tudi njegov pomen za nadaljnji razvoj slovenskega pesništva ni bil primeren vrednosti tega, kar je ustvaril. Pesmi je pisal v ti dobi tudi Korošec Matija Schneider (1784—1831), ki je razodeval po Jarnikovem pričevanju lepe darove.122 Njegova je morala biti danes zgubljena rokopisna zbirka Basne, tud za pokušino iz 1. 1817,123 ki je vsebovala v glavnem pesmi izrazito domoljubnega značaja. V njih je opozarjal svoje rojake na njihovo slovansko preteklost, jih svaril pred ponemčevanjem, ki so ga sami podpirali, rotil slovanske brate za pomoč, opisoval v epični obliki življenje in zasluge največjih dobrotnikov Slovencev, med katere je štel Trubarja, Valvasorja, Zoisa in Dobrovskega in tudi Napoleona. Naslov zbirke priča, da je bil Schneider ju pred očmi pomembni Vodnikov zgled, a te odločno nacionalistične pesmi, ki so se baje odlikovale z dovršeno tehniko in zares lepim jezikom, niso bile zložene po Vodnikovih zgledih, ampak v obliki od, ki so menda njih romantičnemu narodnemu zanosu bolj ustrezale. Zbirka je vsebovala celo dramo o celjskem grofu Ulriku. Tridejanka z junakom iz domače zgodovine je bila sicer slabo dramatizirana narodna pesem o kralju Matjažu, ki zapeljuje bobnarico in ga zato varani mož smrtno po-bije,124 a je vendarle resnična novost, ki je mogla nastati le v romantičnih časih in je nov dokaz, da je slovenska poezija že zapuščala skromne poti domače tradicije in gojila že drzuejše načrte. Toda od vsega Schneider j evega se je rešila samo ena pesem, Podbudenje k veselju (Posrčenje), ki je stvar boljše vrste s prilično močnim občutjem in dobrim verzom. K veselju spodbuja kakor sodobna nemška, -zlasti švabska lirika (Uhland i. dr.), češ da govori zanj živa narava, vino, strune in lepa dekleta; zakaj življenje je »predpokušenje nebes«. Horac je pač imel vselej, ne samo v zadovoljnem 18. st., dosti načelnih somišljenikov. Vrstnik teh ljudi, v katerih je bilo novega bolj ponižna mera, ki se največ ni bilo bati, da bi prekipela, je bil graški jurist in pozneje slavist Janez Primic (1785—1823). Ta idealni, spravljivi mladenič široke nature, ki ga je prezgodaj zagrnil duševni mrak, pesniško sicer ni bil sila, ali v njem je bilo med vsemi še največ romantika, iz katerega so kipeli idealni in seveda redko izvršljivi načrti, navdušenje, spodbujanje na vse strani, sami »patriotično-kozmopolitski srčni izlivi«, kakor jih je imenoval on sam,125 ki jim ni mogel ubraniti, da ne bi ob količkaj primerni okolnosti prekipeli. Sicer je bil res še nekoliko po starem vzgojen in je pisal, naj bi Slovenci in Nemci vzajemno zidali veliko svetišče, ki ga je človeštvo posvetilo razumu,81 torej staremu prosvetljenskemu idealu, ki pa je prežet s herderjevskim humanizmom. Zato je razumljivo, da je tako visoko cenil in slovenskim pesnikom priporočal Schillerja, ki ga je prevzemal s svojimi visokimi nravnimi idejami, s kozmopolitskim načelom dobrega in lepega, ki ju je treba delati za človeštvo.126 Saj je bila njegova misel, da poezija krepi človeka nravno in da zato spada tudi v cerkev, s čimer je podpiral svojo željo, da naj bi tudi tu bolj gojili slovensko pesem. Religija, filozofija in poezija so mu metafizična trojica dobrega, resničnega in lepega, ki so mu in ostanejo prav po romantičnem nazoru vselej in večno eno. »Kako lepo, blažilno bi bilo že tu doli naše življenje, če bi nas vsi ti trije nebeški geniji združeno vedno in povsod spremljali na trnjevi poti skozi življenje!«80 Poezija naj bi bila torej z obema tovari-šicama vred nekaka sentimentalna samaritanska olepševalka človekovega »romanja«. Ta mladi zanesenjak je rad govoril o romantičnem, n. pr. o romantičnih časih srednjega veka,125 o romantičnih krajih Koroške in Spodnje štajerske.i2(i Sentimentalno se je topil ob petju, ti duši glasbene umetnosti in tem najpopolnejšem izrazu vseh človeških občutkov, v katerem dobimo slutnjo nebes, višjega, boljšega življenja,80 ob glasovih zvonov in orgel, ki »vplivajo mogočno na duha, srce in domišljijo«,125 pil njih »nebeške, serafske« glasove in se sladkim, otožnim ginjenjem«126 spominjal teh »blažilnih duhovnih užitkov in brezimnih občutkov .12? Prav po romantično si je podobno tudi v cerkvi želel, da bi se združile in sodelovale vse umetnosti: ganljivo in veličastno katoliško liturgijo v okviru kakega Svetega Petra v Rimu naj bi dopolnjeval katoliški Demosten, Rafaelova podoba, Klopstockove ali Herderjeve himne, Pergolesova ali Havd-nova glasba.127 V takih, nekoliko prečustveno, presentimentalno razlitih podobah si je prikrojeval romantično idejo o enotnosti vsakršnega duhovnega ustvarjanja in o poetizaciji življenja. Gojenje poezije si je postavil tudi v svoj preporodni načrt, ki ga je nameraval izvršiti s svojega pomembnega mesta v Gradcu. Bil je misli, da je pesništvo prvi pogoj vsake višje kulture; zakaj živahna domišljija, ki je prežeta z visokimi in lepimi ideali o dolžnosti in človeški časti, o domoljubju in državljanski sreči, je podlaga vsakršni spopolnitvi človeškega rodu.128 Z vsem tem so nam njegove osnovne misli o poeziji precej na dlani: ganljivost, srce, domišljija, veličastnost — vsa načela, ki jih je razglašala romantika. A že veličastnost meri precej na vzvišenost nravnih idealov, na nravno, skoraj čisto prosvetljensko vplivanje na duha, ki je bil gonilo Schillerje-vega, torej ne posebno romantičnega ustvarjanja, in seveda tudi Prim-čevo človekoljubno vodilo. Z njegovim načrtom in z njegovim mišljenjem se ujema, da se je lotil prevajanja Uiade, Klopstockove Mesiade in seveda visoko češčene Schillerjeve Pesmi o zvonu, a ostalo je, kakor marsikaj njegovega, pri začetkih. Bil je prvi, ki je mislil na prevode teh znanih pesnitev, a izkazal se ni ne v verzu ne v izrazu. Prevajal in prirejal, in precej bolje, je tudi brambovske pesmi, ne vedoč, da opravlja to delo že Vodnik. Zanimivejši pa so vsekakor verzi iz tega vojnega ozračja, ki jih je vrinil v pismo Vodniku in ki obravnavajo znano narodno prerokovanje o sestanku kraljev pod starodavno smreko na Sorskem polju: Prišli bodo enkrat britki dnovi, o Bog hotel de b' ne bi i gotovi! .. . Hude čase hote vi imeli, črno vojsko bote doživeli, vojska, ktera dolgu bo pelana, bo na Sorskim polju dokončana. Tam stoji že več stu lejt ena smreka, vidit vredna je od vsakiga človeka, čudna je 'nu sedemvrhovata, tud' velika inu prav košata, trpeočiga spomina vredna, bo nje imenitnost tudi vedna. Sedem kralov bodo vkup stopili, nu v nje senci vojski konc studii.1-'9 Pripravna domača snov, ki ima nekaj čisto novega duha v sebi, a Primic je ni znal globlje zajeti, marveč jo je zgolj prelil v deseterce, ki učinkujejo nekam primitivno. So pa ti deseterei prvi v slovenski umetni poeziji. Od prireditev veljajo še največ pesmi za mladino v njegovih Branjih, ki jim teče verz brez spotike 111 je tudi izraz zadosti živ. Poudarjajo pa te šolske pesmi otroško veselje in lepoto v bujni naravi; v eni se n. pr. fantič odloči, da bo vesel in zadovoljen vse življenje. To je bila pač usmerjenost še prosvetljenske mladinske pesmi, ki odmeva jasno tudi iz popevk goriškega Valentina Staniča in se prav za prav ne razločuje od duha vzgojnih pesmi za ljudstvo, s katerimi si je v rodu Vodnikov Zado-volne K rajne. V svoji vrsti pomenijo lep napredek. V primeri z nespretno in prazno prozo v plateltofih« so to že prave in dobre mladinske pesmi. Razvojno važno je, da načenja Primic in to vzporedno z Jarnikom in Modrinjakom tudi ljubezensko pesem z osebnejšim čustvom, kakor ga je poznala poezija dotlej. Takih pesmi ni menil skrivati, saj je nagovarjal tudi Vodnika, naj mu pošlje, kar ima erotičnih — to so bile pač anakreontske — češ da jih štajerska duhovščina ne bo gledala po strani.85 Primčeva ljubezenska pesem je v osnovi neprekaljena mladostna sentimentalnost, ki se umika v religiozno vdanost in romantično tolažbo posmrtne zadovoljitve, v izrazu pa konvencionalna. V nji poje o zvestobi, ki bo tam, to je po smrti, kronala vse, ki so se držali prisege (Misli na me), toži o črni žalosti in o strašnem viharju, ki razsaja v srcu, o sladkih, zlatih dneh, ker je še cvedla mi spomlad«, in se poslavlja od varljivega sveta, na katerem mu ni več obstanka. Želi si tja, kjer Werther s svojo Lotto veselje večno uživa in kjer prebiva njegov sentimentalni družnik Siegwart z Marianno130 (Žalostni lubčik). S takimi nekoliko omlednimi literarnimi namigavanji in sklicevanji, h kakršnim se po navadi zateče pesniški diletant brez prave pesniške moči za nazorno in izvirno izpoved svojega doživljanja, se je kaj očitno postavil med ono veliko vojsko, ki je že od Rousseauja sem plavala v romantičnem sentimentalizmu in solz-ljivi ginljivosti. Tako govori o studencu in slavcu, ki poje v mesečini, ko on spoznava, da je trpljenje zato na svetu, da bomo nekoč brez žalosti tam, »ker božja pomlad cvete« (Šumi bolj počasno). V teh več ali manj razpuščenih verzih in prozaičnih osnutkih zauje se čuti kakor spodjedeno, iialoinljeno drevesce, ki ga zaman privezuje od usmiljenja se topeče dekle s trakom s svojih nedrij in ki bo ozelenelo in neupogljivo stalo šele v božji spomladanski sapi v Edeuu (Na njo). Tako je v svoji ljubezenski nesreči obrnil kakor marsikateri romantični sodobnik nestanovitnemu življenju hrbet, gledal na »uno stran« in klical smrt, naj ga reši iz samote, ker je le na oni strani pričakoval resnične pomladi. . O nikar, nikar jokati, po veselju tak žalvati, kratko vse na svejt' trpi. Vse veselje kmalo mine, vsaka sreča hitro zgine, stanovitnega nič ni. (Prijatel) Poleg Modrinjaka je šel v tem pogledu najdalje. Kakor je vsa ta sentimentalnost in religiozno razpoloženje za čas zanimivo, je njegov pesniški izraz ponižne cene. Primic je bil pač kolikor toliko spreten tvorec verzov, ki so včasih sveže prijetni, a je živel bolj iz odsevov tujega izraza in čustvovanja. Čeprav je oseben, kakor je veljalo biti romantičnemu pesniku, in torej v tem naprednejši od Jarnika, ni zmogel izvirnega čustva ne daru za njegovo izvirno, edinstveno oblikovanje. Za vzgojo pesnikov, s katerimi je prišel v zvezo, pa ni bil ustvarjen. Sicer je poleg Kopitarja še najbolj skrbel za medsebojne stike, ki so se v teh časih še posebno poživili, in pri tem poezije ni izgubil izpred oči. Iskal je za pesniki, pošiljal v pismih pesmi, ki bi bile sicer malokomu znane, nagovarjal k izdaji n. pr. Jarnika131 in upošteval poezijo tudi v svojih Branjih. V tem mu je sledil tudi Jarnik v Zberi. Toda imel ni nobenega pravega smisla za estetsko kritiko ali kakega osnutka za slovenske potrebe in se je n. pr. z Jarnikom, ki mu je poslal svoje pesmi v presojo, spuščal samo v filološko debato.132 Vendar bi bil gotovo eden najvnetejših pospeševateljev slovenske poezije, da mu ni tako hitro skalila duha zavratna blaznost. Med pevci, ki so še najdalje in najdosledneje vztrajali v starem ali se komaj rahlo navzeli novega duha in pogleda, je treba postaviti No-tranjca Franca Bilca (1786—1824), ki je moral zložiti gotovo več, kakor nam je ohranjeno,133 in med tem tudi kaj boljšega, kar se da sklepati iz Elegije Vodniku. Verzov in izraza ni imel dognanih, toda vsaj v tem primeru je znal z njimi povedati zelo dosti in s precejšnjo lahkoto. Ta domoljubna elegija mu daje pečat zapoznelega klasicista,134 ki je hodil v šolo tudi k našim starim Pisanicam, iz katerih je prevzel alek-sandrinec, mitološki aparat (Cvetarica — Flora, Vila, Popevka) in neskladno žalovanje, ki se glasi skoraj tako kakor v tem almanahu. Zanimiv odmev Vodnikove pesmi je verzifikacija Jakoba Zupana (1785—1852), ki je bil po letih tudi od tega rodu, a se je nekoliko kasneje oglasil in se v glavnem družil z najmlajšimi.135 Od Vodnika si je ta čudaški učenjak prisvojil enolično obliko in maniro Ilirije oživljen je in po tem kopitu skandiral skoraj vse svoje pesmi. Njegovo ustvarjanje je nesočno glosiranje ob dogodkih, navajanje raznih zgodovinskih dejstev, krajevnih imen in okolnosti, zajetih v domislicah, ki navadno niso umljive brez komentarja. Kar je mislil povedati, je bilo po večini zagrnjeno v nebistven, obtežilen balast, zraven tega pa se je z njegovo nejasno in čudaško mislijo družila jezikovna neprožnost. kar je rodilo prepogosto nenavadne in samovoljne tvorbe in obrate, ob katerih je mogel uživati komaj avtor. Tudi pri njem naletimo na romantičnoreligiozne črte — s Kasteleem je prevel Salisovo pesem Grob, ki pravi, da »le skoz tamne vrata pride se domu«. V tem, kolikor so ti pevci nadaljevali tradicijo prejšnje dobe, kolikor so malo moralizirali, malo na lahko, zabavno jemali svet, peli o izbranosti težavnega kmečkega stanu in sploh načenjali stanovsko pesem, v tem so se jim pridružili preprosti ljudski pevci, zlasti Štajerci. Tako župnik Jože L i po ld (1786—1855), ki ni zložil malo takega pesniškega blaga,138 katero pa drugače nima večje cene. Pesmi je delal tudi Tomaž Koren137 (1786—1854). Peter Dajnko (1787—1873) bi bil moral zbrati ljudske pesmi, kakor jih je naročila vlada pod vplivom romantičnega narodopisja, a je pobiral in zlagal in tudi objavil, kar je šlo v njegove moralistične račune. Romantičnega ni bilo v tem piscu nič in tako je s svojim ozkim, nemožatim moralizmom samo potvoril in zvo-denil podobo slovenskega človeka. č) Najmlajši. V kranjski deželi, to je na osrednjem slovenskem ozemlju, pome-njajo leta kratko pred Vodnikovo smrtjo nekak zastoj, pa tudi za naslednji čas je bolj malo primerov žive pesniške delavnosti. Kolikor je bilo ustvarjenega v tem pesniško bolj jalovem času tudi od najmlajših, v splošnem ne kaže posebnega napredka in je v glavnem nadaljevanje nekam šibke in v novem precej ponižne struje, obdelane v dosedanjem obravnavanju. Val, ki ga je vzdignila prejšnja generacija okoli 1808—1809, je pač kmalu upadel. Najmlajši rod, ki je tudi dobil iskro spodbude po večini v Vodniku, se je šele pripravljal. Iz tega rodu je bil Matija Čop, ki je brez prestanka skladal vase zaklade znanja tujih jezikov in slovstev in tudi literarne teorije, ki pa še od daleč ni mislil, da bi kaj svojega lepega bogastva oddal najpotrebnejšim, namreč Slovencem, slovenskim literarnim začetnikom, da bi se jim postavil na čelo in morda načel kakšno šolo, kakršno je na priliko Zois priredil Vodniku. Imel je žal premalo strasti, da bi hotel druge oplajati s svojim nevsakdanjim literarnoestetskim znanjem. V slovensko literarno življenje je v tem času le toliko posegel, da je priporočil akademiku Veselu sonet, ki ga je bil tudi silno vesel in je pri tem menil, naj si osvoji slovenski jezik italijanske in sploh južne poetične oblike.139 Čopa, mladega literarnega uživača, pač ni spodbodla ia to kaka literarnovzgojna vnema. Če je povedal, da naj bi se tudi v slovensko poezijo uvajale zlasti romanske oblike, kakršne je gojila romantika, je to storil bolj mimogrede in gotovo predvsem, ker je videl, da so se lotili soneta tudi nemški pesniki ljubljanskega tednika, med njimi tudi njegov prav romantičnoreligiozno usmerjeni prijatelj Savio.63 Janez Vesel (1798—1884), poznejši Koseski, ki je zložil prvi slovenski sonet Potažva (Tolažba), priobčen poleg nemškega 1818. v ljubljanskem tedniku,7" si je očitno vzel za zgled Schillerja, ki ga je pritegoval s svojimi visokimi nravnimi mislimi, izraženimi v nekoliko bobneči obliki, še bolj pa ga je v teh mladostnih letih potegnil za sabo njegov učitelj Zupančič. O tem govori moralistična nota, nabreklost in romantična grozotnost kakor tudi predmarčna pobožnost, ki ne odseva samo iz nemških, ampak tudi iz te takrat ediiie njegove slovenske pesmi: Sej moje bitje ni na temo sveto, sej ni na zemlji moje duše dom, živlenje zgine kakor kratko leto; Slovenski jezik tj e v svete — čiste angelske dežele, kjer pil očeta veličastvo bom, skuz grobov noč me kliče čast, vesele. Pesem je sicer kakor sploh vse poznejše Veselove do polovice sestavljena iz zmedenega in včasih smešnega patosa in nerodnega izražanja, a poleg religioznega razpoloženja v podobi hrepenenja po pravem domu v za-grobnem življenju je treba poudariti njeno oblikovno novost. Andrej Smole je 1823. leta menil, da »štedentje še zmeram kranske pesem kujejo«, pa da nič pravega ne opravijo.140 V tem času, ko je imel sam v načrtu izdajo slovenskih narodnih pesmi in je sprožil Kuralt svoje sicer precej ozke nazore o potrebi vzgojne poezije za preprosto ljudstvo, ki so dale nekaj misliti,77 pa so se zganili tudi nekateri ljubljanski bogo-slovci, ki so morda dobili kaj spodbude tudi pri Metelkovem delm Ti »karbonarji« so se na skrivaj urili v rokopisnem lističu, 1824. pa so mislili na dan v tiskanem listu Slavinja,141 kar se jim pa tedaj ni posrečilo. Tudi to bogoslovsko družbo, ki je namerjala z listom podžgati dremajočega slovenskega duha, je prevevala podobna pobožnost kakor na primer Janeza Vesela. Jožef Burgar (1800—1870) jo je še odel v idilično pastoralno obleko, ki je v teh časih že zlepa ni bilo več srečati, a se ji človek spričo prijetnih verzov in občutka za čisto naravno lepoto vendarle ne more upirati: Komaj napoči se zarja prečista, Tirzid in Lizid na nogah sta že; taciga dneva še vidila nista, kar jima luči na nebu gore. Brž se podasta na rosno ledino, vštric se vsedeta čedi na stran, gledata polje, zeleno planino, sonce prihaja, razgrinja se dan. (Tirzid in Lizid) Ta lepa narava je seveda le priložnost, da načneta nedolžna arkadijska mladeniča pobožen razgovor, ki ga zaključita s hvalo Bogu. Hvalo božjo v pomladno prestvarjeni, »po rajsko prežarjeni« naravi (Cutovi na spomlad) je prav tako slišal Ignacij H o 1 z a p f e 1 (1799 do 1868), a je v tem bolj splošnomiselnem, moralističnem pogledu na naravo vendarle segel nekoliko dalje v svet novih motivov. Tak motiv so n. pr. razvaline v pesmi na posipu Hudiga grada, na katerih stoji s tiho grozo in premišljuje, kako niža čas njih nekdanjo ošabnost in ob katerih lahko pridigarsko zaključi, da se na zemlji vse tako konča. Kar se tiče opevanja narave, kakor so jo v teh časih sprejemali, namreč razdeljeno po motivih letnih časov, jo je Holzapfel vsaj v pesmi Prihod spomladi zajel s tako preprosto prisrčnostjo in s tolikšnim finim čutom za omamnost njenih nedoločnih navdihov, iz katerih se mu rodi sicer tradicionalna personifikacija novega življenja, da ž njo gotovo presega vse dosedanje slovenske primere. Ta nova občutja so seveda še rahla, prav osebno doživljanje je seveda še precej zadelano s plastjo malo do- ločnega nebogljenega izraza, ali kolikor ga seva iz njega, je prijetno in poživlja: Pesnik gre z bukvicami na kopno njivo, kjer pihlja pomladno vlažno, okrog je vse krasno veselo — kaj striti ne vem; za bistrišim zrakani prot' gričiku grem. Zdaj čakam in čakam, In glejte! raz gričik hladno prvrši; prelepi dekličik prot' men' se spusti! Oblak je bil krilo, zarja plajšek, veselje pojilo je njeni srček. Ptice pojo soglasno okrog nje, sladke dišave dehte, koder pleše kakor vetrc, se vse razcvete, vse hiti kliti... Vse že stare, drugod že sto in stokrat rabljene in tudi pri nas že načete zadeve, ki jih pa vendar ne smeš zavreči, kolikor jih preveva resnično navdušenje. Bolj po starem in tudi precej ponižen pa je Holzapfel v domoljubni pesmi, v Slavinji, kjer kliče poosebljeno Slovenijo iz spanja da si bo spletala vence zaradi lepote zemlje in slave svojih sinov — zraven pa hvalila očetovskega cesarja. Če se pri tem ozremo na Jurija G r a b r i j a n a (1800—1882), je bil to nacionalno vse drugače neudržan, napadalen človek. V svoji sicer nekaj dolgovezni in nekoliko banalni Krajnski Sloveniji (1823) se je poganjal za osamosvojitev »jezika sirotnega«, ki ga zaliva tuji duh, da Ta tujščina, proti kateri se zaganja s precejšnjo besnostjo, zatira v človeku vse občutke, ki jih je dobil od matere, ga sili zatajiti »nagone srčne in storiti, kar je n a s p r o t p o č u t k o m v s e m«. Misel, da je ljubezen do domovine osnovana v naravi, je romantična, saj je prav romantika poudarjala potrebo naravnega, neoviranega življenja po srčnih nagonih. Zato je Grabrijanu taka sila, ki spreobrača naravo in kakršne ne želi divjakom, od črta. Sicer svoje jeze zastran takega zapostavljanja ni obrnil politično, dasi je bil prav tu vir vsega zla. Ostal je pri tožbi, da mora človek zgubljati svoja leta s tujimi jeziki, še preden svojega kaj ve — misel, ki jo je zasejal Kopitar s svojo slovnico — in pri želji, živeti v čast Sloveniji. S pesmimi bi bil pri Slaviniji sodeloval poleg Jarnika tudi Janez Cigler141 (1792—1867), čigar delo iz teh let ni znano, in Anton Martin Slomšek1411« (1800—1862). Slomšek je dobil kakor Vesel prve pesniške spodbude pri svojem visoko cenjenem celjskem profesorju Zupančiču, ki je dajal dijakom brati Vodnikove in Jarnikove pesmi.4" Pri teh dveh si je tudi izposodil obliko, pa tudi vsebinsko se ni dosti ločil od njiju. Pesem Slovenstvo iz 1822 je na priliko oda budnica ob ^istano-vitvi slovenskega bogoslovskega društva v Celovcu, kjer je imel načrt, ne more v svojem se ozreti, oči ne more v svoje vpreti, povsot le tujšna mu igra. vzgajati tudi s pesmijo slovensko zavest. Zložena je v slogu Ilirije oživljene, navaja po Kopitarju stvari, ki zavirajo, in druge, ki bi utegnile pospešiti razvoj slovenskega duha, a se nekod oglasi čisto v motivu in izrazu narodne pesmi, ko zapoje o trati zeleni, košati lipi in drobni ptici na nji. Tako se je tudi v pesmi Drava oglasil v njem narodni pevec, ki sega po stereotipnih podobah, kakršne so žlahtne dišeče rožice, na njih pojoče ptičice, ki jih sreča človek tudi sicer še nekajkrat pri njem kakor tudi značilne narodne nagovore (Spomladni god s. Urbana) in ponavljanja verzov. Vse take podobe in prispodobe so vzete v narodnem slogu alegorično, kot olepševalna razlaga. S svojo domačo, idilično preprostostjo nekod celo rešujejo pesmi, ki so včasih omledno razblinjene. Slomšek je pač moral čutiti, da je tukaj njegov uspeh in je zato ali predelaval že ponarodele, n. pr. o vinski trti, veselem hribčku in druge, ali pa sam zlagal pesmi v ljudskem duhu, od katerih so nekatere ponarodele, n. pr. Tri narlepši rožice, ki poje prav značilno o roži veselja, liliji nedolžnosti in zelenem rožmarinu upanja v večnost. Na ta način je s pesmijo lahko vplival na nravi ljudstva, kar je bilo v njegovem duhovniškoprosvetitelj-skem načrtu. Zato je zlagal duhovne pesmi, ki zanimivo nadaljujejo pobožno pesem iz časov slovenskega baroka in ki so včasih precej lepe (n. pr. Pesein neveste Jezusove). V glavnem pa se je zatekel k motivom, ki so znani iz Mildheimske pesmarice. Tako je v izvirnih ali po nemških prirejenih pesmih143 slavil kmečki in duhovski stan, vplival na sodelovanje med kmetom in gospodo (prevod basni Železo ino kladvo), poudarjal delo, čednost, prijaznost in ljubezen, se navduševal nad prijateljstvom, ki je bilo za časov romantike visoko šteto, spodbujal pa tudi k veselju, h kateremu kliče narava, tudi k veselju pri vinu, o katerem je obilno govorila domača štajerska anakreontika. Slovenske zdravice so mu bile po njegovi pripombi (k pesmi Zvezdje)142 zato všeč, »ker spominjajo v svoji vsebini tudi v urah veselosti na Boga«. Zakaj svet z lepoto in pisanostjo prikazni, ki jih je včasih podajal precej realistično nazorno, po večini pa v idiličnih, nekako milih podobah in primerah, kakršne so bile domače klasicističnoromantični poeziji, ta svet mu je bil vselej zgled in opomin k bogoljubnemu nravnemu, toda veselemu življenju in podoba prihodnjega nebeškega bivanja pri Bogu, »doma«. Zemljo črni mrak pokriva, še stvarnica sladko spi, ves posvetni hrup počiva, spanje novo moč rodi. Premilo se luna za hribe zakriva in stvarnik z roso stvarjenje poliva ... (Zgodnja denica.) S takimi podobami iz stvarnega sveta je podprl, osvetlil in približal nauk ali moralno postavo duhovnega človeka, o katerem je pogosto pel. Zato srečamo pri njem tudi pravo kontemplativno pesem o usodi časnega, v kateri se razodeva premišljen pogled izobraženega duhovnega človeka na tek življenja zunaj v naravi, pri človeku in v vesolju (Novoletnica). Te poljudne pesmi z občanskim občutjem, z rahlim prikazovanjem življenja in narave in z duhovniškim prstom, ki kaže na večne cilje, odlikuje po večini preprosta, lahko tekoča oblika kitice in prav tako gladek in mil, prožen jezik, da skoraj ne čutiš prič okornosti, ki je tedaj na splošno še vladala. Zato je videti Slomškova pesem dosti mlajša in je vsaj v izrazu bolj redko zastarela. Kakor poljudni nemški pesniki je tudi Slomšek mislil na napev, ki bi pesmi pomogel, da bi se razširila in se priljubila, in zato so oblike pevne, včasih dosti srečno izdelane. Slomšek se je — kakor svoj čas že Primic — lotil prevoda Schil-lerjeve Pesmi o zvonu, pa ga tudi zgotovil (1825—27). Prevod je včasih neroden, izraz nepripraven, čuden, nerazumljiv, drugače pa teče in nekod zelo prijetno, kar se mu je posrečilo, ker se je bolj prosto držal izvirnika. Moralistična kontemplativnost te velike pesnitve se je pač precej prilegala obzorju in usmerjenosti ne samo Slomška, ampak splošno njegovih vrstnikov. Zato so jo, ko je ni bilo mogoče natisniti, pogosto prepisovali in še pogosteje brali.144 V teh letih je pač mogel Slomšek le v ožjih, predvsem stanovskih krogih širiti svoje pesniške poskuse. Gotovo pa je mislil razen v Slavinji sčasom še kje drugje na dan ž njimi. Zakaj njih oblika in vsebina kaže jasno, da mu je šlo v prvi vrsti za vzgojno poezijo, ki bi šla med ljudi v napevu. Za kaj takega ni bilo treba posebne izvirnosti, marveč prožen oblikovalen dar, nekaj prisrčne toplote v duhovniškem pogledu na svet najrajši pa še zraslosti z ljudskim duhom in izrazom narodne pesmi Vsega tega je imel Slomšek v dosti obilni meri in zato je moral zlasti pozneje uspeti kot ljudski pesnik prosvetitelj in vzgojnik. V času snovanja Slavinje se je poskušal tudi Matej Ravnikar Poženčan145 (1802—1864), ki je nosil svoje prvence v presojo Metelku. Ravnikar se je zbudil ob Vodniku, pri katerem se je navzel kitice, izraza in klasicističnih rekvizitov, s katerimi se je kakor nekam neroden viteški trubadur potegoval za vilo pevskega navdiha in slovenskega duha, ki jo je videl v Savici, sredi idilične pastirske pokrajine. Lotil se je celo klasicistične idile z Dafnidom in Kloo in seveda tudi moralistične pesmi. Take pesmi z bolj pobožno vsebino je tudi prevajal iz nemškega in v tem mu je moral pomagati145 Friderik Baraga (1797—1863), kipa ni imel pesniškega daru, kar pričajo njegovi slabi verzi, kakršni so tudi v duhovni pesmi Luke Dolinarja (1794—1863). Posti več je v ti smeri pokazal Blaž Potočnik (1799—1872) z zbirko Svete pesmi (1827), v kateri je objavil poleg dobrih udomačenih cerkvenih pesmi svoje, ki so seveda splošne, a srečno obdelane, v obliki, to je v verzu in izrazu večinoma prav tako dobre, tako da so v pretežni meri obstale v cerkvenem petju. Pod vplivom Primčevega preporodnega dela se je na Štajerskem uril v verzih Anton Krempl (1790—1844), ki je izdal poleg cerkvenih 1816 tudi pesmi O štirih letnih časih, ki pa so izgubljene. Po naslovu bi človek sodil, da gre za podobne motive kakor pri večini, za podobe iz narave z duhovno aplikacijo. Prav iz ljudstva je bil Jurij Vodovnik146 (1791—1858), ki ni bil brez preprostega poetičnega daru. Njegov pogled na življenje je čisto ljudski in je zato njegova pesem realistično pisano napolnjena, kulturno zgodovinsko zanimiva, poveličuje po Volkmerjevem zgledu kmečki stan, a je v literarnem, sodobnostilnem pogledu ni moči dosti več upoštevati. Od najmlajšega rodu je bilo še nekaj ljudi, ki so se v tem času že poskušali in tudi pokazali svoje pred svetom, kakor Matija Kaste-1 i c70 (1796—1868) s prevodom in prigodniško pesmijo ali neimenovani iz Ilirskega lista.70 Drugi so se najbrž šele urili, n. pr. Jurij Grabner (1803 do 1862), ki se je tudi poskušal v Metelkovi šoli, ali Jurij Kosmač138 (1799—1872), Andrej Urek,138 Emanuel Podvinski138 in morda še kdo. Med tistimi, ki so šele ob koncu tega razdobja začeli, je pokazal še največ daru Jožef Zemlja147 (1805—1843). Izučil se je pri Vodniku, zlasti pri Iliriji oživljeni, se naivno domoljubno razvnemal ob iznajdbi novih črk, pel poleg moralističnih tudi šaljive pesmi lahkotnega kupletnega značaja, a spretneje in zgovorneje od Vodnika (Godec), se navduševal po zgledu Vodnikovega AT-šaca za gorenjski kraj s planjavami, snežniki, Blejskim jezerom in razvalinami in naravno na koncu s pticami, ki Stvarniku pojejo čast, »en'ga molijo oblast« (28. jutro velciga travna 1828). Njegov Poletni večer, ki ga je objavil 1828. Ilirski list, je tudi pesem, kakršno bi bil utegnil zložiti še pred desetletji Matthisson, Salis, Claudius ali kdo njim blizu: Glej, škrlat gore prevleče, Trate zapusti zelene, Klasje šepeta o Cereri, jagnedovi listi šume, muren ubira pesem Stvarniku, drugače pa : dije v miru slednja stvar«. Pevec »izdiliuje« v hlad zefira, gori v pevskem duhu in je pijan od veselja, da ne ve, ali živi na svetu ali v raju. Torej klasicizem, ki je prijetno obarvan z lepoto ubrane narave na kmetih, nekam domače združen s poetičnim, idiličnim realizmom zadovoljnega 18. st. in presojen kakor pri navedenih nemških pesnikih z religiozno lučjo. Podobe, ki si jo utegne človek ustvariti o tem razdobju, torej tudi delo najmlajših, kolikor ga je iz teh let znanega, ne more spremeniti, v glavnem pač zato, ker so bili to neizrazite pesniške moči, ki so tudi pozneje na splošno nadaljevale dotedanji epigonski, pol klasicistični pol romantični svet z obilno mero splošnega moraliziranja. Prav v tem času pa sta doraščala dva mlada človeka z nenavadnimi darovi, s katerimi sta bila izbrana, da postavita preprostim in zaostalim Slovencem, ki so doslej prav za prav le životarili in se le učili za nastop ob strani znamenitih evropskih narodov, dovršen, klasičen vhod v pravo deželo duha in posebno poezije, spodoben zaključek in plačilo večstoletni goreči vnemi in pričakovanju, ki je spremljalo vse dotedanje pretežno težaško delo. Ali zdaj vsaj na Čopa kot literarnega esteta ni bilo moči upati, ker je posegel vmes le pri Veselu. In kakor on tudi mlajši France Prešeren (1800—1849) dolgo ni stopil iz brezimnega ozadja, da so okoli 1. 1820. vedeli o njem le, da prevaja tu pa tam — v nemščino pesmice svojega sošolca Grabrijana.148 Vendar okoli I. 1825—1826 je že imel zvezek pesmi, od katerih je večino sežgal, ker se mu niso zdele vredne pile, ki jo je nasvetoval Kopitar, obdržal pa le Lenoro, Povod-njega moža in Lažnive pratikarje.149 kader jame se mračit', posmehvaje Hesper meče iz potoka zlati svit. zadnjikrat zasuče bič ter vesel domu požene Jožik sitih ovc tropič. 1824. je dobila ljubljanska licejska knjižnica med drugimi Zoisovimi stvarmi tudi njegov svobodno prirejeni prevod Burgerjeve balade.150 Ob tem delu je pred kakimi 30 imi leti tožil prevajalec, da je vsaj nekod absolutno neprevedljivo v slovenščino, ker ji manjka diferenciranih izrazov, ki so potrebni za menjavo rim.151 Prešeren je moral dobiti ta baronov rokopis pred oči, preden se je sam lotil prevoda,150 ker je prevzel nekaj Zoisovih podomačitev, na priliko da zrožlja mrtvaški ženin na klop pred hišo in ne na ograjene stopnice srednjenemške meščanske hiše. Najbrž je mladega, a vase zaupajočega učenca muz spodbodla Zoisova tožba, da je hotel s svojim delom dokazati njeno neupravičenost, kar se mu je tudi sijajno posrečilo. Slovenski izraz je bil od Zoisovih časov že toliko obo-gačen in tudi kultiviran, da je prebil podobne preizkušnje vsaj za silo, kakor pričajo Jarnikovi ali Slomškovi prevodi. Da pa se je upal meriti z dognanostjo v tujih jezikih, zato pa je bilo treba genialne oblikovalne sile, kakršna se je začela razodevati v Prešernu. Sicer je res, da prevod ni do kraja prožen in naraven (Jih strah je tebe tudi?). Prešeren tudi ni prišel prav do živega barvanja glasov, ki tako trdo napovedujejo grozo — eno že zaradi svojega jezika, ki je dosti mehkejši in teče v nižjih, bolj uglajenih, lahko se reče elegantnejših valovih, drugič bi pa naš jezik sploh ne zmogel tolikšne trdote in kopičenja ostro, železno zvenečih nemških konsonantov. Toda na splošno ni zaostal in je nekod še prekosil izvirnik s srečnejšo pesniško naivnostjo (bis auf am Himmels-bogen die goldnen Sterne zogen: de skoz nebeške vrata zvezd truma pride zlata) ali naravnostjo. (Namesto nekoliko preartističnih lilijskih rok so pri Prešernu bolj emocionalno in lepo naravno omenjene pre-bele roke.) Lenora je sicer prava romantična balada s tipično grozotno vsebino, zajeto iz folklore, a da se je Prešeren spravil nadnjo, ni treba pripisovati njegovemu posebnemu nagnjenju do romantičnega. Odločilo je pač poleg že omenjenega namena, da ovrže Zoisove tožbe glede nedoraslosti slovenskega jezika, še želja, da bi presadil na naš jezik prav to vzorno in znamenito balado. Zakaj sam se ni lotil tako togo grozotne snovi v strogi obdelavi, kakor priča njegov Povodnji mož, za katerega je dobil snov pri Valvasorju, pri katerem so črpali že nekateri nemški pesniki Ilirskega lista. Že sam postranski nagib, ki je moral spremljati obdelavo, je bil vsaj malo lahkotne, ne samo osebne barve, kajti pesem naj bi bila tudi nekakšen hudomušen obračun in pesniško maščevanje nad dekletom, ki se ga je branilo.152 Motiv, kako zmami povodni mož prevzetno dekle, ki je dobilo pri Prešernu ime njegove oboževanke, s plesa v vodo, je bil primeren za to. Obenem pa priča o tem osebnem ozadju hudomušni nasmešek, ki sili izza dvorljivih verzov v začetku, zakaj pesnika je kmalu premagala objektivna obdelava snovi sama, ki mu je bila pač glavni pesniški nagib. Ob nji je pesnik lahko bleščeče pokazal svoje genialne zmožnosti pesniškega oblikovanja, ki se je prav poskušalo in igralo s težavnimi oblikami in njim ustrezajočimi razpoloženji. Te igre že v ti baladi sami ni malo. Začne se namreč skoraj prešerno zanosno, v razkošnih plesnih amfibrahih, ki teko, da bolj gladko ne morejo, naravnost razsipa z galantnostjo izraza, z glasovnim barvanjem, rimo, anaforo in še z mnogozvezjem, da pripravi lahkotno plesno razpoloženje. Po tem tonu, ki je bliže južnjaški ballati, se rahlo zresni, a vendarle brez trdote in čudovito lahkotno, malone elegantno spelje dogajanje do baladne peri-petije sredi vršeeega viharja, v katerem izgine plešoči par v šumeče valove. Spričo žive nazornosti dogajanja, ki ustvarja videz neposrednega življenja, in suverenega obvladanja izraza in oblike, ki je klasično strnjena, zaokrožena in polna, bi se bila smela ta prva slovenska balada z največjim uspehom potegovati za prva mesta svetovnih balad. Pevec, ki je zmogel toliko, pač ni mogel biti zadovoljen zgolj z Vodnikom ali z zgledi nemških pesnikov bolj srednje ali še nižje mere, ki so spodbujali večino starejšega, pa tudi Prešernovega rodu. Njegova šola so bili prvič zlasti latinski klasiki z Ovidom na čelu. Pri njih se je navzel tipične inverzije (Uzame ime tam kjer Donava Savi i. dr.). Drugič je bila njegova šola italijanska renesansa, kjer je dobil pri Tassu podobo Armide za primero pretkane ženske,153 pri Petrarki pa trubadur-sko primerjanje device z danico ali njenih oči z zvezdami (Lažnivi pra-tikarji), kar so delali v teh letih tudi nemški pesniki pri Ilirskem listu.184 Poleg teh pesnikov, ki jim je bil glavni predmet opevanja ljubezen in ki so nudili zglede zaokrožene oblike, pa je videti, da je imel tudi nekaj veselja pri nemški klasiki ali pri tisti klasično umerjeni romantiki Schleglove vrste, ki je cenila oblikovno dovršenost, pa se tudi spuščala v lahkotna razpoloženja, kakršna je svoj čas gojil posebno rokoko. O tem govore po Anakreontovi meri zloženi Lažnivi pratikarji, kjer je ves motiv čisto igračkasto. le na videz resno zabavljanje nad astrologi, ki da morajo lagati s svojimi prerokbami, ker se je pevec ukanil že pri dveh edinih zvezdah — pri očeh svoje ljube.1"4 Pesem je bila za Prešerna izrazit oblikovni poskus v novi vrsti in razpoloženju, ki je imel osebne zveze z njim le toliko, kolikor se je skladal z njegovim veseljem do hudomušne dovtipnosti. Izkazal se je, da utegne poljubnu ubrati tisti na videz resni in osebno prizadeti ton, ki nudi še mikavnejši kontrast skritemu nasmešku, ki sije izza ozadja. V tem pogledu si je kaj srečno pomagal z anaforo in epiforo, ki še podkrepljuje videz potrtosti. Vsebinsko pa pesem ni tako domača kakor Povodnji mož, ker se bliža splošnemu, kar priča čoln na morju in trta, ki Prešernu nista bila toliko blizu, kar pa je obenem značilno za njegovo dviganje k splošnemu pogledu na svet. Razen teh je ohranjena iz teh let pesem o »zarjo ven i dvičici«, ki je bila zložena kot šaljiva popevka za študentovsko družbo155 in je tudi nazorna ter v ljudskih podobah (cvetla ko rožica, dišeča lilija), a bolj po domače. Tiče pa se tudi ta prevzetnega dekleta, kakršnim je Prešeren po vsi priliki rad dajal rahlo maščevalne svarilne nauke.152 Tako na primer tudi v pesmi Dekelcam iz 1827 v Ilirskem listu,70 ki je njegova prva objavljena pesem. Svarilo je, rekel bi, skoraj očetovsko izkušeno, če bi spet ne bilo zadaj hudomušnega smehljaja še nekoliko lahkoživega samca. Uvedeno in podkrepljeno je s finimi prispodobami, kar tremi, ki jih mojstrsko povzame v obrnjeni vrsti, da opozori na minljiva »zlate leta« — s čimer je mimogrede izpričal, koliko ceni lepoto mladosti — zlasti pri ženski. Pesem je bila čisto domač biser in lahko ji je pridružil, kakor je bila že navada v ljubljanskem tedniku,70 nemško podobo, ne le, da bi se pokazal, da dovršeno obvlada nemški izraz, ampak tudi da opozori na svoje slovensko dejanje, ki je bilo vsega upoštevanja vredno. Elementarno se torej Prešeren še ni dal v oblast poeziji. Bil je — v nekem oziru še premalo razvit in življenje ga je še premalo zadelo, da bi se odprl z vso silo nujnosti vir njegove poezije, kakor se je čez nekaj časa, zlasti v tridesetih letih, ko ga že ni mogel več zadržati ne skrivati pred ljudmi, da je z njim naši pesmi vstal nov čas. Z vsem dosedanjim pa je pokazal klasičen oblikovalen dar, ki se ga toliko zaveda, da si išče slovenskih rešitev oblikovnih vprašanj. Oblika pa mu vendarle ni vnanja dognanost, ampak skladnost, zraslost s pesniško vsebino, tista edina rešitev, ki jo terja pesniški predmet, seveda v razpoloženju, s kakršnim gleda nanj pesnik. To razpoloženje je vsaj v ohranjenih pesmih docela vedro, jasno in je torej bliže klasiki — tudi nemški — ko romantiki, ki je pa vendarle delovala nanj s svojimi pogledi na svet in ljubezen, z nagnjenjem k tujim oblikam in ga tudi prepojila z marsikaterimi značilnimi podobami, ki so se razodevale v nemški poeziji ljubljanskega tednika,158 pri Prešernu pa prišle na dan v glavnem šele v naslednjem - njegove m času. Zaključek. Obravnavano pesništvo obsega čas po izidu Vodnikovih Pesmi pa do priprav za nastop Prešernove generacije v almanahu Krajnska Čbe-lica, torej skoraj do tiidesetih let 19. st. Zraslo je v razmerah, ki so bile v nekaterem oziru ugodnejše od dotedanjih, ker je bilo deležno če drugega ne vsaj moralne podpore in večjega upoštevanja. Podžigala ga je naraščajoča narodna zavest, ki je hotela tudi na tem področju pokazati sposobnosti slovenskega jezika, zaradi česar je bilo treba vaj in poskusov po tujih zgledih. Skoraj prav tako močan oblikovalni nagib, kakor je bil domoljubni in večkrat močnejši od nujnosti pesniške izpovedi pa je bilo prepričanje o pomembnosti in potrebi nravnovzgojnega pesništva za ljudstvo, za katero so po večini delali obdelani pevci, po poklicu največ duhovniki. To razdobje je premoglo nekaj nadarjenih ljudi, ki jih je zbudil največ Vodnikov zgled, zlasti v prvem valu okoli nemirnih let francoske vojske in Napoleonove Ilirije, medtem ko se je drugi okoli 1824 moral potajiti in se je vzpel šele pozneje v Čbelici. Povzdignilo je ugled slovenske pesmi, se ozrlo po težavnejših poteh, kakor pričajo Primčevi poskusi prevodov, Jarnikove in Slomškove podomačitve, posebno pa izvrstna Prešernova poslovenitev Biirgerjeve Lenore, Sclineiderjeva drama, Ve-selov sonet. Povečalo je bogastvo in prožnost jezika, ki se zdi pri Slomšku, predvsem pa pri Prešernu malone brez začetniške oglatosti in približne prikladnosti, ki se je jezik s kratko kulturno preteklostjo dolgo ne more iznebiti. A bilo je kljub velikemu številu pevcev, ki priča o rasti slovenske zavesti in tudi o še vedno živem ustvarjanju v vrstah preprostega ljudstva, le nekoliko preslabotnih moči, brez vodstva, zato ni moglo pokazati prave kvalitete in je videti tudi pot razvoja nekam razbita, ne prav smotrna. Tudi v stilnem pogledu se poznajo posledice neorganiziranega literarnega delovanja kakor tudi tako številnega zastopstva podeželskih pevcev duhovnikov, ki jim -je bilo naravno najlaže nadaljevati po po-; ljudni poti, ki jo je načel Vodnik oz. na Štajerskem Volkmer. V takšnih okoliščinah in zlasti še spričo skoraj nerazvite meščanske družbe, ki si še ni mogla ustvariti dosti tal za posvetno neutilitarno poezijo, s katero bi bil nadaljnji razvoj jasno in samostojno nakazan, je razumljivo, da se je morala ravnati slovenska poezija, kolikor je šla naprej, predvsem po sosedni nemški. Zato ta poezija ni samo odsev slovenskih razmer in tradicije, marveč je nanjo v veliki meri vplivalo evropsko duhovno razpoloženje, kolikor ga je pač zašlo v naše provincialne pokrajine. Zato živi tu staro še skoraj neokrnjeno tudi v tem času. Kolikor je ljudi, ki jim je na srcu poezija, se nihče ne more čisto oprostiti prejšnjih pogledov. Nekateri se še vedno otepajo z rekviziti, ki učinkujejo v tem času že kot nedoživljena manira, staromodna navlaka, pod katero je sicer zasutih mnogo resničnih in res novih utrinkov (Volkmer, Modrinjak). Prosvetljenska, moralistična ali vsaj bolj splošnomiselna ko osebnolirična poezija ne premine tudi pri najnaprednejših pevcih, pri Modrinjaku, Jarniku, Primcu. Zadovoljnost 18. st., horacijevsko uživanje življenja, dneva, ta duh, ki je iskal veselih glasov in nezasenčenih barv, se še ne misli umakniti. Prav tako ne svet pastoralne idile ter klasicistična personifikacija ali mitološka manira. Če pa premerimo in presodimo novo, ki se prepleta s takimi prvinami zamirajočega prejšnjega sveta, je na splošno neizrazite vrste, bolj napoved, slutnja novega življenja, ki pa vendar ni kazalo, da bo romantično v smislu in podobi, ki jo poznamo 11. pr. iz sosedne nemške romantike. Ne naše družabno in literarno še docela primitivne razmere ne skupina ljudi, ki je pozneje stopila na plan, niso bile take, da bi rodile kaj podobnega. Sorodnosti sicer so med pesniškim razpoloženjem in delom v obravnavanem razdobju in med evropsko zgodnjo romantiko, kakor so dali ime gibanju, ki je skozi vse 18. st. pripravljalo tla pravi romantiki. Nekaj njegovih odsevov utegnemo srečati že v prejšnji pisa-niški in Vodnikovi dobi, zdaj pa se prikazujejo v vse obilnejši meri. V glavnem gre za večje občutje narave, ki je zajeta še precej objektivno opisno, kakor so kazali n. pr. vzori v zelo razširjeni Mildheimski pesmarici oziroma takrat precej znani pesniki Claudius, Voss, Matthisson, Salis in drugi. Občutju narave, ki je n. pr. pri Modrinjaku ali Holzapflu dosti živo, se pridružuje občutje v erotiki, ki je pri Jarniku še arkadijsko trubadurska, pri Modrinjaku romantično trubadurska, kar srečamo tudi v domači nemški poeziji, objavljeni v ljubljanskem tedniku. Primic je zašel v tem pogledu daleč v mladostno sentimentalnost, ki je nekod že dekadentna. Srce, sentiment je zašel tudi v domoljubno pesem, ki je včasih prepojena s pravo nacionalno strastjo. Predvsem pa je treba poudariti razširjenost romantične religioznosti, ki preveva več ali manj slehernega pevca teh časov in ki sili n. pr. v Primcu in Modrinjaku iz nesrečnih vezi zemeljskega življenja, kar je že pravo nasprotje prosvetljenski zadovoljuosti s tem svetom. Zanimivo je pri tem, da je romantika mimogrede poživila ostanke baročne religioznosti (Drabosnjak, Slomšek), ki se je tako priljubila slovenskemu ljudstvu — saj se je romantika marsikje dotikala baroka. Spričo takega razpoloženja je naravno, da se poleg preprostih ljudskih pevcev tudi izobraženi zmeraj bolj naslanjajo na motive in izraz narodne pesmi in da ustvarjajo na- ravnost v njenem tonu, n. pr. Slomšek. Pri tem seveda ni misliti na direktne vplive romantične šole, ampak na zglede, zlasti pa na to, da je bila poljudna in že domača podoba kar najbolj prikladna za poezijo, ki naj gre med ljudstvo, kakršno so slovenski pevci ta čas po večini ustvarjali. Tudi drugače je že zašlo v slovensko poezijo nekaj priljubljenih romantičnih motivov, n. pr. noč, mesečina, strahovi, razvaline, izkopavanje arhaične preteklosti — vsega sicer bolj pičla mera, ki pa s svoje strani barva to dobo in jo tudi loči od prejšnje, v kateri je vladal dan, nezastrta svetloba in umerjen, kritičen um. Prav tako je socialno čustvovanje, ki ga srečamo v pesmi, odmev novega duha. Kar se tiče oblike, en sam samcat Veselov sonet, trubadurska kitica pri Modrinjaku, amfibrahi pri Jarniku, srbski deseterec pri Primcu, domoljubne ode pri Schneiderju, kitica narodne pesmi pri Jarniku ali Slomšku še ne morejo govoriti, da bi si odločilna večina pevcev, ki daje obravnavanemu razdobju barvo, kaj posebno prisvajala domače narodne in tuje oblike, od katerih je imel Čop iz romantičnega programa na misli le romanske. Do njih so prišli pevci v glavnem brez romantičnega pouka, najrajši zaradi zgleda ali pri narodnih zaradi njih poljudnosti. Na splošno pa so vladale neizrazite, navadne, že udomačene oblike, pripravne za petje. Zaradi vseh naštetih in podobnih prvin pač nikakor ne moremo krstiti obdelane poezije za romantično in tudi naslov zgodnja romantika bi ji ne pritikal prav po pravici, saj se iz njenih podlag ni izvila kaka resnična slovenska romantika. Bila je pač kljub vsem darovom, resničnim in prijetnim novostim vendarle nekoliko medel odsev tistega evropskega duhovnega življenja, ki se je bolj ob strani in brez velikih revolucionarnih programov in umetniških dejanj počasi prelivalo iz racionalistič-nega prosvetljenstva in umerjenega klasicizma v prostranost romantičnega duha, čustva, domišljije in oblike. Še najbolj je pritegnilo v magični ris velike romantike zanesenjaka Primca, pri katerem pa so se njena gesla o univerzalnosti in enotnosti poezije in življenja razkipela in se razlila v obilni in prav mladostno sentimentalni čustvenosti, v kateri je bilo mnogo naivnega, zaradi česar je bil daleč od učinkovitih in velikih razmerij, s katerimi se je lahko postavila romantika velikih evropskih narodov. 2e spričo take neizrazite mešanice starega in novega ta poezija ni mogla biti močna in zbuja na splošno vtis skromnosti in zaostalosti. Bila je pač poezija na prehodu, poezija, ki je vezala med seboj dve dobi, dve različni gledanji na svet, pri tem pa pripravljala tla za osebnejše, izvirnejše, bolj evropsko umerjeno, obenem pa tudi bolj slovensko oblikovanje pesniškega doživljanja in v tem je njen zgodovinski pomen. Znamenja takega ustvarjanja so se že prikazovala. Med novimi ljudmi je bil tudi Prešeren, čigar delo je šele dalo slovenski poeziji pravico, postaviti se enakovredno v vrsto s poezijami razvitejših narodov. Zakaj spričo njega se zdi ves dosedanji razvoj kakor priprava nanj in je pesniško zanimiv bolj za Slovenca — a le v nekaterih primerih, še največ namreč ostane za literarnega zgodovinarja, da bo utegnil raziskovati, kako se je spočelo in _ se v posameznih razdobjih razvijalo pesništvo malega prebujajočega se naroda. Kakor v Prešernovih sodobnikih utegnemo tudi v Prešernu samem dobiti več ostankov in živih namigov na klasicistično in lahkotno, igrivo anakreontsko poezijo že v pesmi pred tridesetimi leti, pred časom njegovega glavnega nastopa. Toda naj se je lotil takega ali romantičnega motiva, naj si je kakor romantiki prisvajal tuje oblike in se vživljal v nova razpoloženja, kakor je pokazal v teh prvih pesmih, iz njegovih rok je prišla harmonično zaokrožena, v sebi urejena podoba, iz katere žari jasna, klasična svetloba. V tem najmočnejšem predstavniku najmlajšega naraščaja iz obravnavanega časa je bilo le preveč klasičnega duha, da bi ga bilo moči z mirno vestjo spraviti v romantični okvir, okvir svojih vrstnikov in prednikov iz obdelanega pesništva pa je že tako prerasel, da očitno ne spada vanj. Z njim je stopil na pot naše poezije samostojen, suveren človek z resnično in genialno pesniško silo in z mojstrstvom oblike, z novim, čisto svojim stilom. Z njim se začenja v pokrajini slovenskega pesniškega ustvarjanja novo življenje, ki ni več toliko vaja, »pokušnja«, kakor je svojim pesmim dejal Vodnik, vaja, ki so jo spremljale domoljubne in prosvetiteljsko vzgojne misli, in tudi ne več toliko odsvit tujega, ampak vsaj v svojem boljšem in v vidnejših primerih samostojna, iz resnične pesniške nature zoreča beseda in podoba. Da je pa mogla biti samostojna in da se ji ni bilo več treba toliko otepati s samimi jezikovnimi težavami, ki v naših nesvobodnih, s tujstvom preplavljenih razmerah niso bile majhne, je pripomoglo med drugim tudi dotedanje pesniško delo in seveda v dobršni meri tudi poezija v razdobju, ki smo mu skušali določiti pravo lice. Opombe. Kratice kakor v Slovenskem biografskem leksikonu, kjer je tudi pri posameznih pesnikih povedano, kje so ohranjeni ali objavljeni teksti. Drugod je literatura posebej navedena. 1 Paul van Tieghem, Le preromantisme. Pariš 1924. — - .J. Wiegand. Geschichte der deutsehen Dichtung in strenger Svstematik nach Gedanken, Stoffen und Formen in fortgesetzten Langs- und Querschnitten, 1922, str. 98. — 3 O. Walzel, Deutsche Dichtung von Gottsched bis zur Gegenvvart, str. 18; Wiegand, 84. — 4 W. Seherer, Geschichte der deutsehen Literatur, 1889. str. 508. — 5 Holty (1748—1776), Das Landleben (1775), Die Graber (1772). — 6 Mereau. Die Land-schaft (Schiller, Musenahnauach 1797); prini. tudi Matthisson (1761—1831), Elegie in den Ruinen eines alten Bergschlosses geschrieben (pred 1797). — 7 V protestantskih deželah je v tem pogledu vplival pietizem, asketska struja, ki je poudarjala religiozno čustvo in se borila proti prosvetljenski verski brezbrižnosti. Prim. Wiegand str. 95 si. — 8 Kleist (1715—1759), Sehnsucht nach Ruhe, Friedrich Schmit (1744—1814), Die Giiter der Welt (1779): prim. še Salis (1762—1834), Das Grab (LW 1804 št. 4). — 9 Kleist, Lob der Gottheit; Kosegarten (1758—1818). Die Sterne (Poesien 1803); Claudius (1740—1815), Die Šternenseherin Lise (1803), Abendlied (1783), Riickert (1788—1866), An die Sterne (med 1807—1810). — 10 Holty, Fruhlingslied. Winterlied (1773); Voss (1751—1826), Herbstlied, Der Herbstgang (1794). — 11 Matthisson. Der Herbstabend (1793); von La Roche, An eine Linde (gl. Schlossar, Die Wiener Musenahnanache im 18. Jahrhundert — Osterreichische Cultur- und Literaturbilder 1879, str. 39); prim. še Kosegarten, Der Eichenbaum (1803), ki slavi neomajnost: Riickert. Herbstlied (med 1807 do 1810); Chamisso 1781—1830, Uhland 1787—1862. — 12 Claudius, Morgenlied eines Bauersmannes (1777), Abendlied eines Bauersmannes (1777), Der gluckliche Bauer (1790), Der Bauer nach dem geendigten Prozess (1790) — ob nji je morala zrasti Jarnikova Od pravde. Prim. podobne pesmi pri alemanskem Petru Heblu. — 13 Blumauer (1755—1798), Das Lied eines Landsmannes iiber den Fluch: Im Schweiss seines Angesichts sein Brot zu esseni. Podobne misli so se takrat splošno razglašale, kakor priča zelo razširjena knjiga pruskega prosvetljenskega šolnika in gospodarstvenika von Rochovva Der Kinderfreund (prva izdaja I. 1776, II. 1779), ki je poučevala mladi kmečki in obrtniški rod o njegovem življenjskem poklicu in o dolžnosti do njegovih družbenih in državnih predstojnikov in mu vcepljala zadovoljstvo z njegovo usodo. V ta namen So mestni in podeželski^ mladini pripovedovali, kako modra je uredba narave, da si človek pridobiva živež iti svoje užitke le z delom in kako srečna sta bojda kmet in delavec, ker jima je dodeljeno, da si belita svojo hrano z bridkim delom in nimata kakor bogati požeruh pokvarjenega želodca, bolnega žolča in slabe prebave ...« Engels, Anti-Diihring, v slovenskem prevodu str. 141. — 14 Van Tieghem, str. 68. — 13 Pesmi za reveže«, spesnjene bodisi z reveževega bodisi s pesnikovega stališča, je imela tudi Beckerjeva Mildheimska pesmarica pri št. 706—711 (izdaja 1837); Uhland, Lied eines Armen (1805); podobne socialne pesmi pri Francozu Berangeru (1780—1857). — 16 Rudolf Becker, prosvetljenec, čigar knjigo Noth- und Hilfsbiichlein tur Bauersleute je prevedel že Pohlin na slovensko. — 17 Mathisson. Lied aus der Ferne, LW 1804, št. 7; Salis, Ergebung, Das Grab, LW 1804, št. 4. — 18 Matthis-son, Der Geistertanz (pred 1799), Die Elementargeister (pred 1793). — 19 Athen-aeum II 1798, str. 28—30; Ricarda Huch, Die Romantik (1924) I. str. 50 si.; F. Schultz v Reallexikon der deutschen Literaturgeschiehte III., članek Romantik, str. 116. — 20 Dr. I. Prijatelj, Predhodniki in idejni utemeljitelji ruskega realizma, str. 177. — 21 Huch II str. 255 si. — 22 Huch I str. 138. — 23 Huch I str. 349. — 24 Silbert, Dom heiliger Sanger — z uvodom Fr. Schlegla. — 25 Prijatelj, Duševni profili slovenskih preporoditeljev, 1935, str. 16. — 26 Wiegand, str. 152. — 27 LW 1805 št. 18; IB 1820 Št. 6 (Kuralt). — 28 LW 1805 št. 13 (Kose-garten, ponatis), št. 21 (Zupančič), 1818 št. 21 (Appel). — 29 LW 1804 št. 43; 1805 št. 28 (po Kotzebueju); št. 35; 1806 št. 11 (Trinklied); 1817 št. 7 (Savio. Weiser Lebensgenuss); IB 1822 št. 48 (Buchner, Herbstlied). — 30 LW 1805 št. 41 (Die Phantasie). — 31 LW 1806 št. 38 (Der gluckliche Hausvater); 1806 št. 12. — 32 LW 1804 št. 18 (Tiedge); 1805 št. 34. — 33 LW 1804 št. 5 (Der Leitstern). — 34 IB 1824 št. 40 (Kafer, Nachtgesang). — 35 IB 1828 št. 21 (Straube, Standchen). — 36 IB 1823 št. 32 (Kafer, Der Hirt in dem Thale); št. 36 (Der Blumenkranz). — 37 LW 1804 št. 11 (Cordes). — 38 IB 1826 št. 48 (Der Traurer). — 39 IB 1828 št. 34 (Straube, Resignation). — 40 LW 1804 št. 40; IB 1820 št. 5 (Fritsch: Costa). — 41 LW 1805 št. 37 (Trost); 1818 št. 27; 40 (Tichy); Car 1814 št. 16 (Die Sterne). — 42 LW 1805 št. 32 (Schr., Die Schonau bey Gratz); 1816 št. 19 (Zupančič, Andenken an Laura). — 43 LW 1805 št. 9. — 44 LW 1808 št. 20 (Sehnsucht), št. 37 (Friihlingsliedchen). — 45 LW 1816 št. 51 (Maver), 1817 št. 4 (Savio), št. 13 (F. K.,.r). — 46 LW 1806 št. 16 (An den Frieden), 1815 št. 1 (Beym Jahresvvechsel), 1816 št. 21 (Zeitenraub). — 47 LW 1805 št. 21 (Der scheidende May und der Jiingling), št. 2 (An den Mond), 1804 št. 41 (Beruhigung), 1806 št. 1 (Empfindungen in der Neujahrsnacht). — 48 LW 1816 št. 19 (Andenken a n Laura). — 49 Dr. Fr. Kovačič, A. M. Slomšek I. str. 30. — 50 LW 1818 št. 8 (Die mystische Blume), št; 22 (Der Weltendoin), št. 34 (Gemalde von Voltaire). — 51 LW 1818 št. 49 (Amalie S., Gliick des Glaubens), IB 1822 št. 22 (Sonders-hausen, Bethesda). — 52 IB 1820 št. 39 (Wissen und Glauben), 1821 št. 1 (Die Hoffnung), št. 2 (Der Glaube). — 53 Schr., Die Schonau bey Gratz, LW 1805 št. 32; Buchner, Herbstlied, IB 1822 št. 48. — 54 Tsabuschnigg, In der Ostervvoche, IB 1826 št. 12; Aschmann, Gefiihle an einem Fruhlingsmorgen, IB 1826 št. 18. — 55 Richter, Veldes, IB 1820 št. 24: Babnigg, An Illvriens Berge IB 1825 št. 43; Zupančič, Krain. mein Heimathland, IB 1827 št. 41. — 56 Zupančič, Die grosse Glocke im Stadtpfar-Thurme zu Marburg, IB 1822 št. 28. — 37 Edel, Der Wu-cherer, IB 1819 št. 52. — 58 LW 1817 št. 25; 1818 št. 18—20, 31. — 59 Costa, Petruzzi v LW 1817, 1818, IB 1822; Pietzndgg, Leitner v Karntnerische Zeitschrift 1823. — 60 Kalchberg, Heinz von Plassmann, LW 1818 št. 4, 5; Car 1822 št. 38. — 61 Pichs, Klage eines Blinden, IB 1821 št. 35. — 62 LW 1806 št. 5. — 63 Car 1816 št. 16; LW1816 št. 25; 1817 št. 4. 13; 1818 št. 2, 8, 15, 20, 22, 23 i. dr. — 61 IB 1826 št. 41. — 65 IB 1826 št. 22, 25. — 86 Selan, Friedenslied, LW 1814 št. 25. — 67 Dr. Fr. Kidrič, Korespondenca Janeza Nepomuka Primca, Ljubljana 1934. str. 108; v Car so izšle .Jarnikove pesmi Na Slovence, 1811 št. 5; Zvezdišče, 1812 št. 25; Kres, št. 28; Denica, št. 32; Jesen s Fellingerjevim nemškim prevodom, št. 48; Damon na Melito s Fellingerjevim prevodom, 1813 št. 13; Arfe, št. 21; prevod Kumpfove Bližava ljube. št. 22; prevod Fellingerjeve Življenja iskre, št. 52; Jarnikova Pustna, 1815, št. 5. — 68 31. jul. 1811 objavil Vodnikovo Ilirijo oživljeno; J. Tavzes, Slovenski preporod pod Francozi, Ljubljana 1929, str. 25. — 69 Št. 44 (Richter). — 70 LW je priobčil naslednje stvari: anonimno prigodnico za cesarjev god, 1814 št. 45; Veselovo Potažvo obenem z nemškim besedilom, 1818 št. '24; IB pa Kuraltove napise, 1819 št. 38, 1822 št. 36; Kuraltovo Jutrejno pesem, obenem v nemščini, 1823 št. 31; anonimno prigodnico ob odhodu ljubljanskega škofa Gruberja, 1824 št. 9; Prešernovo Dekelcam z nemškim prevodom, 1827 št. 2; Kastelčevo prigodnico ob cesarjevem rojstnem dnevu, 1828 št. 8; Zupanovo Ljubljana, Krajnci, 1828, št. 10; Zupanov in Kastelčev prevod Salisovega Groba, 1828 št. 14; Žemljev Poletni večer z nemškim prevodom, 1828 št. 14. — 71 Karntuerische Zeitschrift 1821 je priobčila Jarnikov prevod Schillerjevega Kneza Habsburškega (str. 40 si.). — 72 LW 1806 št. 33/34. — 73 Prijatelj, Slovenščina pod Napoleonom, Veda I 1911, str. 29. — 74 Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva, str. 412, 432. — 75 LW 1807, 8. avg. — 76 Štajerske ljudske pesmi je mislil zbrati sam s svojo družbo, za koroške je imel v mislih Jarnika, za kranjske pa Zupana, gl. Kidrič, Korespondenca .1. N. Primca, str. 60, 70 op. 96, 115, 139. — 77 Gl. Kuralt, Ein kleiner Versuch in krainischen Volksliedern, IB 1823 št. 31. — 78 LW 1806 št. 33/34; uvod v knjižico Das Turnier zvvischen Laniberg und Pegam, 1807. — 79 Prijatelj, Duševni profili slovenskih preporoditeljev, Ljubljana 1935, str. 132, 133; Kopitar, Kleinere Schriften, str. 61. — 80 Primic, Novi nemško-slovenski bukvar, 1814, str. 48; seminarsko predavanje Brede Milčinski—Slodnjak 1. 1934. — 81 Primic, Nemško-slovenske branja, 1813, str. 65. — 82 Prijatelj, Duševni profili, str. 56. — 83 Dr. I. Grafenauer, V. Vodnik — pesnik, KI< 1918, str. 132. — 84 Vezana z nekaterimi primerki Pismenosti; Telegraph Officiel 31. jul. 1811. — 83 Kidrič, Korespondenca, str. 114. — 86 Prijatelj," Veda I 1911, str. 536. — 87 Wiesthaler, V. Vodnika izbrani spisi, str. XXV. — 88 Dr. Fr. Kotnik, CZN 1911, str. 83. - 89 Kidrič, Zgodovina, str. 461. — 9(1 Pesem mora imeti v nemščini ali predlogo ali vzorec. Prim. isti motiv pri Jarniku (Sedajno stoletje) in Slomšku: Sedajni svet (Ahacel, Pesme po Koroškim ino Štajerskim znane, 1833, str. 42—43), ki je po nemški. Gl. dr. J. Glaser, CZN 1930, str. 212. — 91 Pesem Veselo živlenje je prost prevod št. 161 (izdaja 1837). — 92 Kotnik, CZN 1913, str. 137. - 93 Kotnik, DS 1912, str. 16; CZN 1913, str. 138. — 94 Kotnik, CZN 1922, str. 89 si. — 95 Kotnik, CZN 1924, str. 101 si. — 96 Inspiracij iz tobaka, seveda vse drugače spodobnih, se niso branili tudi nekateri nemški pesniki, n. pr. Uz, Der Tabakraucher (o. 1740), Giinther, Tabakslied; Liebel, An die Tabakdose, LW 1804 št. 33 i. dr. — 97 Dr. J. Pajk, L. Volkmer, Popotnik 1885, str. 362; tu v Popotniku in v ponatisu z istim naslovom je izdal Pajk Volkmerjeve pesmi po njegovem rokopisu. — 98 ZSM 1912, str. 123. — 99 Dr. J. Lovrenčič, Goriški memento, C 1921, str. 69, 70. Tu tudi navedba del in tiskov. — 100 Nova brambovska pesem za zveste Gorence 1809; Pesim krajnskih brambovcov per banderskimu žegnanji v Lublani 1809; oba letaka, CZN 1906, str. 87—90; spretni, blizu Vodnikovemu slogu; Ena nova pesem od Francozov; tisk; knjižnica Narodnega muzeja v Ljubljani, št. 5595 (drastična, slabše vrste); Ena nova pejseni; knjižnica Narodnega muzeja v Ljubljani, št. 5596; letak; I. Lah je isto pesem malo spremenjeno zapisal v Šmarju, gl. DS 1901, plat. št. 1; No"tre vzetje Pariza, 1814 v Kamniku, 1MK 1899, str. 95, ne prav jasna zdravica v prostonarodni meri; Pesem ob slavnim godu Franca I. iz Metlike, LW 1814 št. 45; in gotovo še druge. — 191 Izložejna pesem (tisk). — 192 Prim. Kidrič, Korespondenca, str. 70 op. 16; zlasti objave v kjigi dr. H. Tume Iz Mojega življenja, Ljubljana 1937, str. 30—31. — 193 Kotnik, DS 1922, str. 391, 392. — 104 Kotnik, C 1923/24, str. 230—2. — 105 Ahacel, Pesme 1833, str. X; Kidrič, Nekaj o Ahacelnovih »Pesmih«, CZN 1924, str. 39—41; Aliacel je objavil od neznanih koroških pevcev pesmi Vigred, Egiptovski Jožef, Vboštvo; od štajerskih Vinsko trto, Veseli hribček, Vino ino vodo; v izdaji 1838 še Šent Urbanovo. — 196 Kidrič, CZN 1924, str. 39—40; Kidrič, Do-brovsky in slovenski preporod njegove dobe, Ljubljana 1930, str. 211 op. 219. — 197 Kidrič, Korespondenca, str. 159. — 108 Glaser, Modrinjak, SBL. — 199 B. Vodnik, Priloži za povjest hrvatske književnosti, 1912, str. 129. — 110 Nad Slekovčevim prepisom Prošnje v Modrinjakovi zapuščini v mariborski študijski knjižnici je naslov Pesmi starca Modrinjaka. — 111 Peter Abelard, sholastik, teolog 12. st. Kanonik Fulbert ga je izbral za učitelja svoji nečakinji Heloisi. Med njima se je vnela silna ljubezen, Abelard jo je odpeljal v Bretagno, kjer se jima je rodil sin, nakar sta se skrivaj poročila. Fulbert je zaljubljenca ujel in njega baje dal skopiti, da bi ne mogel do cerkvenih časti. Zdaj sta stopila oba v samostan, kjer se pa on ni čutil zadovoljnega. Njegove spise so zažgali, njega zaprli, prekleli, končno prekletstvo preklicali. Heloisa, ki tudi kot nuna ni prenehala ljubiti Abelarda, si je po njegovi smrti izprosila truplo, da bi počivala ob njem. Ta ljubezenska zgodba je bila v 19. st. večkrat pesniško obdelana. — Brockhausov konverzacijski leksikon, članek o Abelardu. — 112 kolomija — kolovoz. — ll" Nekaj tudi v Modrinjakovi zapuščini, česar SBL pri Cvetku ne omenja, pač pa pri Modrinjaku — 114 O perhtri babi gl. Boris Orel, Med božičem in Pjerhto pri Zilianih S 1936 št. 295, 24. dec.; dr. .1. Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, str. 16; o škopnjaku Kelemina, str. 16, 109-112. - 115 Podobno Kosegarten, Das Lenzgefuhl (1803). — 116 Mrzva rosa, / ojstra kosa, / rada travca / se kosi. — Moja dečva, / zavber dečva / rada hrabi / za meno. — 111 n. pr. Si rekel j SNP II, št. 2024 i. dr. — 118 prim. podobno razpoloženje pri sodobnem nemškem pesniku Chr. L. Neufferju (1769—1839), ki je pel v pesmi Friedens-gesang, da je prišla krvava vojska, ki mori in požiga, iz pekla v gorje in sramoto trpinčenim narodom. Tudi 011 je tožil o neslogi, ki da je je krivo nasilje (An die Eintracht). — 119 Jarnikova opomba na koncu prepisa nekaterih pesmi, ki jih je 1811 poslal Primcu in ki so ohranjene v Primčevi zapuščini v ljubljanski študijski knjižnici. Prim. Kidrič, Korespondenca str. 76—79, zraven 104, 105 — 120 Kidrič, Zgodovina, str. 181, 245. — 121 salbungsvoll — Šafank, Ge-schichte der slavisehen Literatur, 1864, str. 39. — 122 Kidrič, Korespondenca, str 69 _ 123 SN 1888, št. 48, 28. februarja; dr. Frank Wollman, Slovinske drama, str 23—24; Kidrič, Dobrovsky, str. 130. Posrčenje v KC V str. 90. — 124 Strekelj, SNP I, št. 12. — 125 Primic, Bukvar, str. 44. — 126 Primic, Bukvar, str. 49. — 127 Primic, Bukvar, str. 47; prim. spredaj o podobnih nazorih romantikov glede glasbe. — 128 Kidrič, Korespondenca, str. 31. — 129 Kidrič, Korespondenca, str. 19, 20. — Primčeve pesmi so v njegovi zapuščini v ljubljanski študijski, knjižnici. O njih kakor tudi o prevodih Kidrič, Korespondenca, str. 17—20, 59, 119, 186, 187. Primic je objavil le tri prevode otroških pesmi v svojih Branjih 1813. _ 130 gi spredaj str. 4 o Millerjevem Siegwartu. — 131 Prim. op. 76, zraven Kidrič, Korespondenca, str. 108. 114, 159. — 132 Kidrič, Korespondenca, str. 71. — 133 poleg SBL prim. tudi Kidrič, Korespondenca, str. 79—80. — 134 Nekaj verzov z izrazitimi klasicističnimi podobami (Mladenc Slovine, glej, obrnjen nosi tok - ter naslednje) je prost prevod iz Ovida, Amorum liber III, IX, 7—12. — 135 Todor — Milutinoviču, letak iz 1813; Glas za Kranjce 1813; Zdravica_ vrh Ljubela pita Krajncam od regimenta Vimpfen ... 1817, gl. IMK 1899, str. 95 si.; zraven gl. mojo op. 70. — 136 Kidrič, Prešeren II, str. CLXII1. — 137 Kidrič, Dobrovsky, str. 229 op. 271. — 138 Kidrič, Prešeren II, str. CI; Urekovo Mrtviše v Ahaclovih Pesmih 1833, str. 39—41; Nevarna pot v Drobtinicah 1858, str. 347. — 139 Kidrič, Prešeren II, str. XLVII. — ,4» ZMS VI, str. 177. — 141 Mal. C 1925, str. 247—48; Kidrič, Prešeren II, str. LXIX, LXXV. — 142 Rokopisi prvih Slomškovih pesmi pri prelatu dr. Fr. Kovačiču v Mariboru, ki je navedel njih časovno zapovrstnost ter nekaj iz njih objavil v knjigi A. M. Slomšek I, str. 30, 32, 38, 39, 46, 55, 58, 63. Slomšek sam je izdal poleg predelanih in pomnoženih starih štajerskih pesmi tudi nekaj svojiii izvirnih in po nemških prirejenih v Ahaclovih Pesmih 1833. Nekatere so objavljene pri Lendovšku, A. M. Slomška zbrani spisi I. — 143 gl. Glaser, CZN" 1930, str. 212. — 144 Lendovšek I. str. 223. — 145 J. Marn, Jezičnik XVI, str. 1—2; »s Fridriham« (str. 2) bo najbrž: z Barago. — 146 gl. Kmetiški stan, Ahacel, Pesme 1833; DS 1900, str. 545—47, platnice št. 7, 14, 17, 18, 19, 20. 23. — 147 gl. op. 70; KC IV 1833, str. 35—36, N 1848. št. 9. Marm, Jezičnik XIX, str. 1—2. — 148 LZ 1881, str. 335; Kidrič, Prešeren II. str. LIL — 119 Prešernovo pismo Copu 13. febr. 1832. — 150 Kidrič, Prešeren II, str. LXX, LXXXIII; Kidrič, Pesniška sredstva v prvih Prešernovih umetninah, LZ 1935, str. 69. — 151 ZMS 1902, str. 164 si. — 152 Kidrič, Prešernove Lavre, LZ 1934, str. 551—3. — 153 Kidrič, LZ 1935, str. 70. — 134 prim. spredaj str. 10 z op. 34. — 155 Dr. J. Sket, Kres III, 1883, str. 376—79. — 156 prim. posnetek v drugem poglavju, zraven še Tsabuschniggove Lieder an Sie, IB 1826, št. 32, kjer poje pesnik svojemu dekletu, da ga je ukrotilo, česar ga je sram priznati, ter o hoji pod njenim oknom: Wohl geh' ich taglich hundert Mahi an deinem Fenster hin, schon kennen mich die Blumen ali, die an dem Fenster bliih'n! O, gonne mir mein stilles Gliick, hab' sonst ja nichts von Dir; ach, schon ein leiser, trauter Blick, ein Bluck genuget mir! Prim. s tem Prešernovo poezijo v tridesetih letih. * Ob koncu se moram zahvaliti g. prof. dr. Francetu Kidriču za mnoge nasvete, s katerimi je spremljal moje delo in s katerimi sem se uspešno okoristil. A. V. Isačenko: O večjezičnosti Pač ui splošno znano, da je v Evropi le prav malo popolnoma eno-jezičnih pokrajin. Dvojezičnost pa se v Evropi večidel izraža v tem, da narodni in kulturni jezik ne sovpadata, zato pa ima šola vršiti važno nalogo, da poučuje doraščajočo mladino v socialno višjem knjižnem jeziku. Pokrajine, kjer sta narodni in knjižni jezik eno in isto, predvsem v glasovnem pogledu, so maloštevilne in tudi maloobsežne. Takšen je na primer del Hercegovine, ker srbskohrvatski knjižni jezik temelji na herce-govinskem narečju, dalje okolica Pariza (Ile de France) in dokaj veliko ozemlje v srednji Rusiji, nekaj sto štirijaških kilometrov okoli Moskve. Drugod imamo le še redke raztresene otoke, ki so kulturna središča, v katerih govori prebivalstvo vsaj po večini kulturni jezik, tako Budimpešta, Krakov, Leningrad i. dr. Tako je torej dvojezičnost v Evropi zelo običajen in razširjen pojav; razlike med občevalnim in kulturnim jezikom so pogosto prav velike, kakor n. pr. v Švici, v Italiji, na Norveškem, pa tudi na Hrvatskem in v Sloveniji. Posebna vrsta te splošne dvojezičnosti pa je doma v Srednji Evropi, kjer se narodne in jezikovne meje često križajo in kjer gospodarski ter kulturni pogoji silijo obrobno prebivalstvo, da obvladuje po več jezikov. V takih primerih služi krajevno narečje za obče-valni jezik, tuji jezik pa postane in velja za kulturni jezik. Tako vemo iz zgodovine slovanskega preroda, da so si celo najboljše glave, narodni voditelji, med seboj dopisovali v nemškem jeziku. Znan pa je tudi naravnost nasprotni primer: na Češkem so z viška gledali na nemščino kot na vulgarni jezik priseljenih obitnikov in delavcev češki višji sloji, predvsem pa češko plemstvo, duhovništvo in praško meščanstvo je pod kraj srednjega veka z vnemo gojilo lepo olikano češčino. Še danes je nemščina, in sicer svojevrstno alzaško narečje, v Alzaciji socialno nižja kot francoščina. Posebno tam, kjer se križa po več narodnih kultur, je težko opredeliti funkcije raznorodnih jezikov. Dostikrat postane krajevno narečje samo še jezik domačega, na družino vezanega občevanja; z njim se sporazumevajo vaščani med seboj.1 V občevanju izven teh ozkih meja z uradi, mestom pa zavzame njegovo vlogo že tuj občevalni jezik, tako posebno pri narodnih manjšinah. Hrvati, ki prebivajo od 16. stoletja dalje na nekdanjem zapadnem Ogrskem in v sedanjem Burgenlandu (gradiščan-ski Hrvatje) ob Nežiderskem jezeru, govore doma svoje čakavsko narečje; 1 Izrazit primer imamo n. pr. v Spodnih Danjah v občini Sorici nad Škofjo Loko. Tam je nemško, močno s slovenskimi elementi pomešano narečje še tako močno v družini in vasi, da asimilira slovenskega člana, ki se priženi ali pri-moži, a izven tega kroga svojega govora nikdar nočejo govoriti, tako da tujec le težko dobi kaj podatkov o tem govoru. — Ur. Slovenski jezik 113 8 z uradi so občevali prej madžarsko, za kulturni jezik pa so do pred kratkim smatrali nemščino, ki jo šele v povojnih letih uspešno izpodriva nova knjižna čakavščina. Prav svojevrstni in zelo zanimivi so večjezični pojavi v slovanskih obmejnih pokrajinah, posebno še na Koroškem. Drugega ob drugem imamo tu nič manj ko štiri jezike; vsak ima svojo posebno, strogo ločeno funkcijo s tako natančnimi mejami, da je zamena malodane izključena. Od mladih nog se slovenski otrok nauči narečja rojstne dolinice, rojstne vasi. Posebni življenjski pogoji v hribovskih in planinskih krajih pre-puste otroka v oskrbo samo tistim družinskim članom, ki že niso več sposobni za delo; odrasli moški in ženske se pehajo, zlasti še v poletnih mesecih, od zore do mraka na polju. Otrok se torej nauči jezika svojih starih staršev; oni mu pripovedujejo pravljice, oni ga uče spoznavati prirodo. Ker zna večina starih ljudi v teh goratih krajih samo svoje narečje, zna tudi otrok do šolske dobe samo ta jezik. Ko pa pride v šolo, že spoznava drugi jezik, knjižno slovenščino, ki se v tako mnogočem razlikuje od narečja; tako po Koroškem, kjer je v slovenskih vaseh začetni šolski pouk slovenski. Po enem letu ima opravka že s tretjim jezikom, s knjižno nemščino, v občevanju z nemškimi otroki pa spoznava četrti jezik, koroško-nemško narečje. Stalni kontakt s temi štirimi jezikovnimi oblikami bistri otroku čut za razločevanje in kaj kmalu zna šolarček brez zmote uporabljati tisti jezik, ki ga situacija zahteva. Doma in na vasi govori s Slovenci ?po domače«, z duhovnikom govori knjižno slovenščino, kolikor se je je pač v šoli naučil, a izgovor obdrži vso bistveno koroško barvenost; z nemškimi otroki in sosedi se pomenkuje v koroško-nemškein narečju, z učiteljem ali pa še celo s šolskim nadzornikom si prizadeva govoriti čim pravilnejšo knjižno nemščino. Ta jezikovni koordinatni sistem ima za horicontalo socialno ločnico, za vertikalo pa nacionalno različnost. Tak večjezični človek postavi, ne da bi kaj premišljal, vsako govorno situacijo takoj v eno izmed štirih možnih jezikovnih oblik. Ta shematična porazdelitev je v jezikovni zavesti prebivalcev močno ukoreninjena, kakor priča tale zgodbica. Na kolesu sem se peljal po Junski dolini; srečam kmetico in jo v njenem narečju vprašam za pot; po obleki je videla, da sem meščan, in meščan je na Koroškem Nemec; da bi meščan govoril slovenski, ali pa še celo njeno narečje, to zanjo ni pojmljivo, zato mi odgovori »farMe niks taji« in gre svojo pot. Koroški kmet in meščan ter podeželska gospoda (duhovnik, župan itd.) sta med seboj, kakor je videti, strogo in trdno ločena. Znanje štirih jezikov je v slovenskih obrobnih krajih rodilo celo vrsto posebnih jezikovnih pojavov, ki zaslužijo našo pozornost in preiskavo. Vsaka dvojezičnost razrahlja trdne jezikovne zakone, pa ne samo teh, marveč tudi psihološke pogoje jezikovnega mišljenja in sledove tega pojava kažejo vsi govorjeni idiomi. Najrazličnejše izpremembe se lotijo predvsem glasovne osnove. Samo redkim, posebno izšolanim in lingvistično nadarjenim osebam se posreči, da se v drugem jeziku osvobode onega artikulacijskega načina, ki so se ga kot otroci naučili. Čeprav je hodil koroški Slovenec samo v nemške šole, zlepa ne bo mogel zatajiti svojega rodu. Težko bo pravilno izgovarjal nemške napete vokale, svoj živ dan bo izgovarjal nemški s v Bose, sieben kot z (rozq, zibm), ker ne zadene gibko artikuliranega nemškega s.2 Domačo stavčno melodijo prenaša na drug jezik, kajti zavestno kontrolirati in sukati modulacijo glasov je izredno težko. Vzporedno z vsemi tistimi narečnimi posebnostmi, ki se jih bo Slovenec v nemščini, pa tudi v slovenskem knjižnem jeziku le redkokdaj mogel znebiti, gre drug, nasproten pojav, ki pa ga zaradi pomena ne smemo omalovaževati. Isti človek, ki v svojem domačem narečju ne more izgovarjati nikakega k (tako n. pr. Rožani), izgovarja ta glas brez vsake težave v knjižni slovenščini, ga uporablja pri petju in gre celo tako daleč, da v nemščini pravilno postavlja aspirirani kh, n. pr. v k''orp — Korb. Enako je tudi z g, ki ga Rožan v svojem narečju ne pozna in ga zmeraj nadomešča s h. Kakor hitro je izven območja svojega govora, povsod pravilno izgovarja g. Samo po sebi je umevno, da ti različni jeziki v glasovnem pogledu močno vplivajo drug na drugega. Tako udirajo deloma nemške govorilne navade v slovensko glasovno oblikovanje. Vendar v splošnem ostane glasovni značaj različnih jezikov nespremenjen. Območje, ki ga dvojezičnost najbolj zadeva, je zmeraj besedišče. Na Koroškem, kjer moramo računati s štirimi različnimi jeziki, so razmere prav posebej zamotane. Glede na osebo, ki z njo govoriš, se ista beseda, da, isti stavek lahko glasi popolnoma različno. Tako se vprašanje, ali razumete slovenski, po funkciji in situaciji govora lahko glasi: marnuuete po suueii? v narečju, govorite po slovenski? v knjižnem jeziku, reclns bindiš? v nemškem narečju in verstehen Sie slovenisch? v knjižni nemščini. (Tu moram pripomniti, da je tista nemščina, ki jo na Koroškem označujejo kot knjižno, daleč od nemškega zbornega govora; je pač splošna občevalna govorica meščanov z močno narečno primesjo, a vendar zelo različna od pokrajinskega narečja.) Slovenec ima torej za vsako misel pripravljenih več stavkov, ki jih brez premišljalija in iskanja besed uporablja, kakor je pač potrebno glede na človeka, s katerim govori. Ta popolna, integralna večjezičnost seveda zapušča tudi globoke sledi v jezikovnem mišljenju. Gremo lahko tako daleč in trdimo, da večjezičnik v splošnem ne govori v nobenem določenem jeziku, da se marveč njegovo jezikovno mišljenje odigrava v čistih pojmih, ki jih v govoru veže z ustreznimi govornimi oblikami. S psihološkega stališča pomenja to nekako zrahljanje miselnega procesa, zakaj večjezičniku je dana možnost, da v svoj govor privzema tudi elemente z druge govorne ravnine, s čimer se seveda ruši jezikovna stavba. Če ima za vsako misel, za vsak pojem zmeraj pripravljeni po dve ali še več izraznih oblik, se polagoma zabriše jezikovna stran mišljenja. Saj imamo nekaj podobnega tudi v primerih, kjer narod uporablja dve različni abecedi. Eksperimentalna psihologija je s poskusi dokazala, da nemški šolarji, ki se učijo latinske in tako zvane 2 Ustanovitelj eksperimentalne fonetike P. Rousselot je ugotovil celo vrsto primerov, kako se artikulacijske posebnosti in nianse skozi rodove ohranijo v družini. L. 1923. je bil med njegovimi slušatelji tudi Anglež iz Kanade. Pri eksperimentiranju je Rousselot ugotovil za Angleža nenavaden pravilen izgovor zvenečih b, d, g, z, ž. »Vi niste Anglež!« je vzkliknil. Slušatelj je ogorčeno ugovarjal, a vendar pisal domov pO informacije. Dobil jih je: njegov praded se je pred 100 leti nekako preselil iz Francije v Kanado. Lahko si mislite Rousselo-tovo zmagoslavje! — Ur. 115 8* nemške pisave, nimajo nobene optične podobe tega, kar je napisano ali tiskano; tako si je treba tudi razlagati dejstvo, da je mnogim Nemcem tako težko priučiti se nemškega pravopisa, ki vendar ni kdo ve kako kompliciran. Ker večjezičnik v pogovoru z drugim večjezičnikom lahko računa s tem, da njegov tovariš druge jezike prav tako dobro razume kakor 011 sam, pogosto stavlja v slovenski govor nemške besede, da, včasih kar cele rečenice, ne da bi se potrudil in poiskal ustrezno slovensko besedo, ki jo v največ primerih pozna. Od tod večkrat tisti stavčni nestvori, ki so skoraj v celoti iz nemških besed in slovenskih končnic. Toda iz tega ne smemo sklepati, da gre tu za pokvarjeno nemščino. Po duhu, po vsem slovničnem ustroju in besednem skladju ostane slovenščina večjezičnih obrobnih prebivalcev še zmeraj slovenščina, čeprav je prepredena s številnimi elementi nemškega besedišča. Ravno slovnični ustroj je najmanj podvržen tujim vplivom; ta je tudi pri koroških Slovencih še skoraj nedotaknjeno ohranjen. Najočitnejše posebnosti nemške slovnice — člen, skoraj čisto okrnela deklinacija, stava glagola v stavku, kakor sploh besedna stava — se niso nikakor vrinile v slovenska narečja. Posebno omembo zasluži homonimija v zvezi z večjezičnostjo. Če v kakem jeziku zaznamujemo dva različna pojma z isto besedo, je zelo blizu, da ista dva pojma označam z enim samim izrazom. Pri tem lahko ločimo dve različni smeri: ali se prenaša homonimija iz nemščine v slovenščino, ali pa prehaja iz slovenščine v nemščino. Prvi in pogostejši primer imamo v zgledih, kakor v uporabi besede namarn v pomenu len in »gnil«, ker nemški faul« pomeni oboje. Obratni primer opažamo v nemškem govoru Slovencev Fledermaus, das ist, vvas bei der Nacht umalauft« (namesto »umafliegt«, ker v slovenščini rabijo za oboje letati ). Takih primerov bi se dalo dobiti na desetine. Posebna lastnost dvojezičnosti so hibridne tvorbe, pri katerih pripada en del besede enemu, drugi del besede pa drugemu jeziku. To so oblike kakor poseriše = »besser«, nemški komparativ s slovansko komparativno končnico, ali ckasno =. »zu kasno«, camrzud — »zu mrzlo . Vsa dejstva nam dokazujejo, da od večjezičnega človeka ne moremo pričakovati, da bi en jezik vestno ločil od drugega. Zakaj bilo bi govorečemu prenaporno, če bi hotel zmeraj iskati primernega izraza v dotičnem jeziku. Zato se bo slovenski govor večjezičnega Korošca neprestano mešal z besedami, ki si jih izposoja ali iz knjižne slovenščine ali iz nemškega narečja ali nemškega knjižnega jezika. To v resnici niso nikake izposojenke, zakaj stari enakovredni slovenski izraz se ni izgubil, to so bolje rečeno »citati« iz drugih jezikov. Kot zgled naj služi tole: kmet poroča o posrečeni prodaji vola in pravi o količini njegovega mesa: »Hon je mou seksafuhcik procent mbsa.« Seveda bi bil tudi število lahko povedal slovensko, ali očitno tu navaja besede nemškega mesarja, pri čemer seveda računa s tem, da njegov pogovorni tovariš prav tako Slovenec tudi zna nemško. To je tipičen zgled prevzemanja iz nemškega narečja, kakor je razvidno že iz oblike, dočim je beseda procent prava izposojenka, in sicer iz knjižnega jezika, ker kmet ustrezne slovenske besede za ta pojem ne pozna. Lahko torej kdo dobi vtis, da je govor koroških Slovencev prepreden z neštetimi nemškimi tujkami. Ne da bi hoteli tajiti obstoj velikega števila takih tujk in izposojenk, moramo vendar ugotoviti, da gre pogosto za i navedke«, kakor pač v vsak govor vpletamo citate, kakor tirne is money« ali »terminus technicus«. V stavku tri firtlc ure cfujs je druga beseda mlajša, tretja starejša izposojenka, dočim je zadnja beseda navedek. Prav tako lahko bi rekel jpeš«. Večjezičnost na slovenskem obrobnem ozemlju sorazmerno nikakor ni mlad pojav. Od srečanja z Nemci v začetku slovenske zgodovine so bili veliki deli slovenskega ljudstva vsaj dvojezični. Vprašanje, ali so se Slovenci pii svoji naselitvi v alpskih deželah naučili jezika romaniziranih narodov, ki so jih našli na tem ozemlju, se ne da zadovoljivo rešiti. Zemljepisna imena iz tega časa so skoraj brez izjeme vsa privzeta v stari glasovni obliki in ne prestavljena, kar bi kazalo na neznanje alpske romanščine. Vendar imamo ime Košuta, ki je morda prevedena izposojenka starega *carvantos (prim. cervus), a tudi tukaj je bilo lahko odločilno kako staro versko ime. Na vsem severnem ozemlju Slovencev imamo krajevna in rečna imena, ki so skupna nemškim in slovenskim imenskim oblikam, n. pr. Bela — Weissenbach, Plesišče — Tanzboden, Vogle — Winklern itd. Dejstvo takih dvojnih imen že v najstarejših časih nam kaže, da je slovensko prebivalstvo hotelo svoja imena doseljujočim se Nemcem raztolmačiti, zakaj Nemci pač niso znali slovenskega. Torej so morali Slovenci znati oba jezika, da so mogli prestavljati. Seveda v starih časih ta dvojezična plast ni bila tako velika kakor danes, a vendar je zadoščala, da so po njej nastala prestavljena nemška imena po vsej deželi. Tisočletje dvojezičnosti ni uničilo slovenskega jezika na Koroškem. Čeprav tudi danes ne smemo precenjevati poživljujoči element knjižne slovenščine, ki jo kmet sliši s prižnice in se je otroci uče v šoli, vendar lahko rečemo, da se koroško narečje trdovratno drži in je daleč od tega, da bi popolnoma izginilo. V čisto enotni funkciji kot jezik ožje hišne in vaške skupnosti narečje živi in se širi od rodu do rodu. Otroci se nauče jezika, kakor smo pravkar videli, od starih staršev. Iz pripovedovanja starih ljudi se nauče spoznavati naravo. Šolske zahteve pa pomenjajo za znanje narečja nazadovanje. Tako pisec v koroški vaški šoli ni mogel od nobenega šolarja zvedeti slovenskih imen za ptice ujede, medtem ko so mu otroci v predšolski starosti brez premišljevanja našteli ptiče z njih pravimi imeni. Šele po šoli pride kmet z naravo in življenjem zopet v ožji stik. Mehanično se zopet izpolnijo vrzeli. Z izpadom srednjega rodu pri jezikovni izobrazbi otroka, je sicer kontinuiteta v jezikovnem dedovanju pretrgana, ali povrača se isti proces med dedi in vnuki. Pogosto se sliši, da bodo ti stari ljudje, ki znajo ljudske pripovedke, pesmi, vraže itd., kmalu izumrli in da bo s tem za zmeraj izgubljen dragoceni zaklad. Toda odkar stoji svet, so zmeraj ravno stari ljudje tisti, ki so te pripovedke in pravljice znali, in vendar se nam jih je kar lepo število ohranilo prav do danes. Tako je tudi z jezikom, čeprav moramo priznati, da gospodarski in kulturni momenti igrajo večjo vlogo kakor kdaj prej. Večjezičnost koroških Slovencev pa ne vpliva samo na domače narečje, marveč daje barvo tudi bbčevalnemu jeziku nemških sosedov. Naj omenim tu le številne izposojenke iz slovenščine, ki so prešle v jedro jezika: Mratikalan iz stronka, (Ge)pranter iz p(r)entro, tšreapa iz črepa, motšne iz močnik, pomanjševalna končnica -ce v domačem nemškem govoru, n. pr. fuesce »Fussball«, pajce »Beivvagen« (pri cestni železnici), re-lace »Religion« (kot učni predmet v šoli), dalje slovenizmi kakor ich gehe liegen (jaz grem leč) namesto »ich gehe schlafen« i. dr. Poleg ugodnosti, da ljudje lahko občujejo z dvema različnima narodoma, pa krije v sebi večjezičnost, posebno če je tako globoka kakor ravno na Koroškem, tudi nevarno slabost, da stoji med dvema kulturama in na najvažnejšo narodno kulturno vez, jezik, poniža v orodje, ki ga ima vsak čas pri roki in ga prav tako lahko odloži. Možnost, da, nujnost, da se moraš kar naprej postavljati na stališče človeka, ki z njim govoriš, sicer ostri čut za jezikovna vprašanja, a v psihološkem pogledu v toliko neugodno deluje, kolikor se na omenjeni način izloča jezikovno mišljenje in se nadomešča z drugim bolj abstraktnim. Vprašanje večjezičnosti na severnem robu slovenskega ozemlja je pa le eden prav očitnih primerov splošno evropskega, prav posebej pa še srednjeevropskega pojava. Ivan Grafenauer: Vodnikov delež pri Kopitarjevi abeeedni preosnovi Znano je, da je tudi Valentin Vodnik pomagal Kopitarju snovati slovenski črkopis, iz česar je izšla 1. 1824. med panonskimi rojaki dajn-čiea, 1. 1825. pa na Kranjskem metelčica. Že združeni metelčičarji so v odgovoru na Čopovo razpravo o abecedni vojski za Kopitarjem in Ravnikarjem omenili tudi Vodnika kot kuma novi abecedi, češ da »so se tudi rajni gospod baron Sigm. Zois, Vodnik in dr. o tem z njim (Metelkom) posvetovali in soglašali z njim Dolgo časa je že tudi znan Vodnikov abecedni predlog z dne 1. marca 1810., ki -ga je Vodnik po Kopitarju poslal Dobrovskenm2 in ga izročil tudi baronu Zoisu3. V novejšem času je objavil rajni Ivan Prijatelj še dva nadaljnja Vodnikova abecedna poskusa v pismih na Kopitarja z dne 12. avgusta 1815. in 22. oktobra 1817.', iz časa, ko je Kopitar za Vodnika oskrboval rezanje matric in ulivanje novih črk za tisk Vodnikovega besednjaka. A vsi ti Vodnikovi abecedni poskusi in predlogi so se objavili samo tipografsko z današnjimi črkovnimi pripomočki, ki pa za dajnčico, metelčico in njih predhodne poskuse nikakor ne zadoščajo. Za boljšo, fototipično objavo pa je posebno primeren tu objavljeni Vodnikov naročilni listek s seznamkom vse abecede, ki jo je hotel v slovarju rabiti, in še posebe vseh novih črk, ki jih je za ta črkopis potreboval; spisal, podpisal in datiral ga je svojeročno dne 8. februarja 1815. V porabo nam ga je dal šestošolec klasične gimnazije v Ljubljani, ki ga je prejel z drugimi rokopisnimi in knjižnimi redkostmi vred po g. sodn. nadsvetniku Vladimirju Foersterju iz zapuščine pokojne gospe Elizabete Mikuševe, vdove računskega svetnika Antona Mikuša. Abeceda — majuskule, minuskule in glasovni pomen — je napisana na prvo stran podolgovatega, ozkega lista, ki je na levi 22,8 cm, na desni 22 9 cm visok, zgoraj 9,4 cm, spodaj 9,9 cm širok; na drugi strani so 1 Ervviederung auf den Artikel »Slovvenischer ABC-Krieg« in den vier ausserordentlichen Beilagen zum Illvr. Blatte Nro. 13, 14, 15, und 17 vom Jalire 1833, dessen Verfasser sich mit dem neukrainischen Unzialbuchslaben H unter-schrieb. Ausserordentl. Beilage zum lllyr. Blatte Nro. 22, vom 1. Juni 1833, str. 2., stolpec. 2. 2 Kopitar Dobrovskemu dne 26. marca 1810. V. Jagič, Brie!wechsel zvvischen Dobrowsky und Kopitar. Istočniki, I. Sanktpeterburg-Berlin, 1885, 11. pismo, str. 130; Vodnikovo spremno pismo Kopitarju gl. v Prijateljevi objavi Nekaj Vodnikovih pisem Kopitarju, št. IV., CJKZ, IV, 160—161. 3 Ivan Prijatelj, CJKZ, IV. 163, op. 52.; prim. Fr. Kidrič, Paberki o Korytku, LZ, 1910, 301-02. 4 Ivan Prijatelj, Korespondenca med Vodnikom in Kopitarjem, št. V. in VII., CJKZ, V., str. 138-140, 143. N napisane še enkrat tiste nove črke, ki jim je bilo treba na novo urezati matrice ali jih izbrati izmed ruskih in csl. črk. Pisava s podpisom in datumom je nedvomno Vodnikova, papir, ki ima v presledkih 25,5 mm vodne črte, sporedne z ozkim robom, je pristen, z Vodnikom sodoben. Natančne objave je ta list vreden posebno zaradi tega, ker nam ne kaže samo neko določeno točko abecednega snovanja, ampak nam nudi pogled tudi v težave in dvome, napore in poskuse tega snovanja. Vodnikov abecedni poskus na tem listku izhaja kakor že prejšnji Vodnikov predlog z dne 1. marca 1810. iz Kopitarjevega prizadevanja, da bi z Dobrovskim rešil problem popolnega črkopisa za vse »latinske« Slovane, kakor si ga je že v svoji slovnici zamišljal; vsak slovanski glasnik naj bi dobil posebno enotno, nesestavljeno črko brez pik in kljuk nad njo ali pod njo. Pri tem naj bi se po Kopitarjevem prepričanju latinske črke porabile le v doslej že znanem pomenu, za glasnike pa, ki jih latinščina ne pozna, pa naj bi se vzele črke iz cirilice. Dobrovsky pa je hotel iz stilnih vzrokov cirilske znake nadomestiti z nerabljenimi latinskimi črkami (h : q, 5K : x) ali pa z modificiranimi, a enotnimi latinskimi črkami, pri čemer se tudi kljuk in pik in črt ni preveč bal; saj je vedel bolj kakor Kopitar, koliko različnih glasov imajo zapadni slovanski jeziki, in potemtakem tudi to, da povsem brez značk ne bo mogoče izhajati. Tako sta si Kopitar in Dobrovsky od časa do časa sporočala svoje abecedne poskuse in predloge5, a zbližala sta se samo v nekaterih posameznostih, tako je Kopitar sprejel latinski c, s in z v češkem pomenu (kakor v gajici) v nasprotju z bohoričico, ki prvega znaka nima, drugega kot z, tretjega pa v nemškem pomenu kot c; v bistvenih točkah pa se nista mogla zediniti; razen tega se jima je valilo na pot vedno več glasovnih problemov, ki jim z načelom o enotnosti črk in njih pozabljivosti za vse Slovane nista bila kos. Tudi potem, ko je Kopitar spoznal, da Dobrovsky ne bo hotel abecedne reforme izvršiti ali vsaj ne v njegovem pravcu, in je začel sam snovati novo abecedo", se ni hotel omejiti na preosnovo samo slovenske abecede, ampak je mislil na črkopis za vse »južnodonavske Slovane«. Z delom ni prišel nikamor. V nasprotju s Kopitarjem in Dobrovskim pa se je Vodnik modro omejil na preosnovo črkopisa za slovenski jezik, v skladu s Kopitarjem in v nasprotju z Dobrovskim pa se prav nič ni branil izpopolniti latinico za slovanske glasove z znaki iz cirilice, pri čemer pa tudi Dobrovskega predlogom glede c, s in z ni nasprotoval. Tako se je Vodnik v predlogu z dne 1. marca 1810. omejil na uvedbo cirilskih znakov za slovenske šumevce in sičnike š z ž, č, šč sicer pa je bil za ohranitev bohoriških znakov v dotedanjem pomenu e in o za ozka samoglasnika, z za naš c, izrecno je pripomnil, da ni 5 Poglavitne postaje v tem abecednem snovanju so naslednja pisma: Kopitar Dobrovskemu 5. februarja 1810. (Istočniki, I. št. 8, str. 106.), Dobrovsky Kopitarju 8. marca 1810. (Istočniki, I, št. 9, str. 107 st.). Kopitar Dobrovskemu 8. avg. 1810. (Istočniki, I, št. 16, str. 159—161,163), Dobrov-sky Kopitarju 20. nov. 1811. (Istočniki, I, št. 34, str. 230), Kopitar Dobrovskemu 22. apr. 1813. (Istočniki, I, št. 61, str. 332—333), Dobrovsky Kopitarju 17. oktobra 1813. (Istočniki, I, št. 71, str. 360). 6 Kopitar Zoisu 10. marca 1812., citiral po Prijateljevem prepisu Fr. Kidrič: Dobrovsky in slovenski preporod njegove dobe, RŽDL, 7, 161. ŽSBgžf ti it 3 / (j f-!i C -V cJnnr Q d . > ' r* /nt' 1 O & ** , z 2 —- E jUvtJL Jitftn Vn y f s ■ . c, 1 7 ' ,7 i' / ^^ vC * / ^ { / h Ui J^j^e*' jtfl vn / V n fi Qh4>CxjdL) / ^ (V % T7 f" & T c 5 i5 lil UV /jf ~7~ * / U ^C- je- ^.v/"**/"'",, tft-niJL- t w ^ t/ /c' nwn itvJnH- f - . %,t . e ;7 7 ■ f t \ r \ a^/C 7 £ It* <£>(n»/-. , O, -- Z, ^ (D a- U # L«' 'i 4 / MffriHT* t t/ H' f/n rt*«- /) A - t. /m. rab fa^ /L rPvn^, ri^-nj^ d K sifon, Ji s* ' ' Kam;trn ^ KrcJj /UrfrsP^ /irt>Si> ITtlfT, ?Wrv. # 1? vzroka, zakaj bi zavrgli h in nj (z današnjim slovenskim pomenom); dolgi in kratki s pa je hotel oboje dovoliti za nemi s (ker je sprejel za z cirilski znak). S problemom znaka za polglasnik in za oslabljeni kratki i in u se tu še ni pomeril, saj na polglasnik tudi Kopitar dotlej še ni mislil, za i in ii je imel pa samo vprašaje (Istočniki, I, 106). Dobrovskemu se je zdel ta Vodnikov slovenski načrt za njegove namene seveda nezadosten in ga je s prijaznimi besedami odklonil.7 Tu prvič objavljeni Vodnikov abecedni list z dne 8. februarja 1815. je ravno tako v zvezi s Kopitarjevim snovanjem. Ivo Dobrovskv tudi Kopitarjevemu abecednemu predlogu z dne '22. aprila 1813.8 ni pritrdil, ampak mu postavil 12. okt. 1813. nasproti svoj drugačni predlog9, ko pa so Kopitarja iz Ljubljane le priganjali, naj se z delom podviza, saj so v Ljubljani z važnimi deli — biblijo in Vodnikovim besednjakom — čakali, da bi se natisnila z novimi črkami10, ko je dobil z (izgubljenim) pismom z dne 2. junija 1814. (Istočniki, II, 261) celo poziv, naj na stroške ljubljanskih slavistov izda posebno knjižico, ki naj bi v njej objavil, razložil in z razlogi podprl novi črkopis: tedaj se je Kopitar vendarle zganil in obljubil, da tako knjižico spiše in izda; hotel ji je dati naslov »Versuch eines vollstandigen Alphabets fur die suddonauischen Slaven« in je 7. junija 1814. dopisniku — Jagič je mislil, da je bil to dr. Jakob Zupan — razložil osnove tega črkopisa za vse južne Slovane11. Tudi v tem Kopitarjevem latinskem jugoslovanskem črkopisu je še mnogo nedodelanega in negotovega, ne le zato, ker naj bi bil ta črkopis hkrati slovenski, srbski in hrvaški, ampak pred vsem zato, ker Kopitar ni vedel, do katerih potankosti naj označi slovenske in srbske ali hrvaške narečne glasovne razlike in različice: ne le med ozkim in širokim e-jem in o-jem ter polglasnikom (kaj naj bi s tem počeli v 7 Dobrovskv Kopitarju 9. aprila 1810. (Istočniki. I, št. 12, str. 132.). 8 Istočniki, I, št. 61, str. 332—333. V tem predlogu je K. sprejel češki c, s in z (za cirilski u, c, 3), Dobrovskega x za eir. >k. brez spremembe pa je sprejel cirilski m, z vprašajem pa je opremil kurzivni cir. ui (ker je enak grški črki (o, ki jo je rabil za široki o), enako t,, e (b?) za ozki e, modificirani h za slovenski pripornik h (češki ch), ker naj bi bil pravi h prihranjen za češki (in srbski) samo dahnjeni h; z vprašajem je opremil tudi grški u> za široki o, enako mehčani lj in nj; za dalmatinski eh (današnji t) ni vedel, kaj bi postavil. V načrtu tudi še nima znaka za polglasnik niti za oslabela 1 in ii. 9 Dobrovskv Kopitarju 17. oktobra 1813. (Istočniki, I, 360-361): Wenn ich alle gemachten Versucbe (cyrillisch-russische Lettern unter die lateinisehen zu mengen) von Popo\vitsch bis jetzt zusammen halte, so vergeht mir die Lust, etwas hierin zu ent\verfen, das Beifall haben wiirde. UIhlukob (A. S. šiškov je bil od 1813. predsednik Ruske akademije) iiusserte sich hieriiber so: was braucht ihr euch die Kopte zu brechen. nehmt unser Alphabet an. Auf die Eimvendung, dass selbst einige Russen mit lat. Lettern zu scbreiben Lust hatten, war die Antwort: solchen Leuten soli man die Kopfe abschlagen (durcb den Henker NB). Dieses denationalisire ein Volk in der Folge. Reden Sie mit solchen Kopfabhauern, ich lasse es bleiben, fiir einen grossen Ketzer ausgeschrien zu werden. Jederman soli man heucheln und jeder \vill ein Wort mitsprechen. Qua Bohemo licebit mihi scribere č, š, ž u. s. w. 10 Fr. Kidrič, RZDL, 7. 161. Prim. istega Korespondenco Janeza Nep. Primca, ZD v Lj„ 1934, št. 64, str. 171 — 172. 11 V. Jagič, Neue Briefe von Dobrowsky, Kopitar und anderen Siid- und Westslaven. Berlin, Weidmann, 1897. (Istočniki, II), Kopitar Zupanu, štev. 44., str. 261—264. srbohrvaščini?), ampak tudi med i in i, u in u, celo med h in ch; pa tudi glede izbire znakov se še ni za stalno odločil1-'. Tako je tudi ta poskus sredi poti obtičal. Tako je bil Vodnik, če je hotel, da se njegov besednjak natisne z novimi črkami — in to je bila tedaj občna zahteva13 — prisiljen, da se je spet sam lotil sestave. Značilno pa je spet, da se je, kakor prvič, tudi zdaj omejil na potrebe slovenskega jezika. Sad tega prizadevanja je naš naročilni listek z dne 8. februarja 1815. Ker najnovejšega Kopitarjevega predloga bržkone ni poznal, saj je Kopitar svojemu dopisniku naročil, naj o njem molči14, se je Vodnik naslanjal razen na svoj stari načrt na prejšnje Kopitarjeve osnutke. Osnova za novo abecedo mu je istih 21 črk kakor Kopitarju, 18 iz bohoričice, ki so hkrati latinske, 3 iz češčine (c, s, z); dodal jim je kot 22. še črko h v slovenskem pomenu, ker za h kot zgolj dih v medmetih hi, ha, he, ho, hu, aha, ehe, oho se mu ni zdelo vredno iskati novega znaka; nasproti načrtu iz leta 1810. je torej zamenil cirilski 3 s češkim z. K tem 22 črkam je vzel za potrebe slovenskega knjižnega jezika še 8 znakov iz cirilice: s Kopitarjem vred v pismu Dobrovskemu z dne 2. avgusta 1812.15 je vzel b za e, w za široki o, m za š, x za ž, h za č, brez potrebe je ohranil iz starega načrta m za šč, ki pa ga je 1. 1812. zagovarjal tudi še Kopitar16, po Dobrovskem je posnel znak b za mehčanje (It Ibi, kralbev)17, iz svojega pa je dodal še v nasprotju s Kopitarjem e kot znak za polglasnik (stumm \vie das e in Leben). 12 Za nedvomne ima Kopitar (v 2. točki pisma) češka znaka s za nemški »ostri« s, t. j. nezveneči zobni pripornik in češki z za zvenečega, nadalje bohoriške in občelatinske znake a, b, d, e (in »tepem«), f, g, h (lateinisch et illyrisehes b, nicht x), i, j, k, 1, 111, n, o, p, r, t, u, v. V 3. točki našteva pa še 13 glasov, ki potrebujejo novih znakov, ki jih hkrati predlaga: e (za e: zgled je 3. os. ed. od jesti), w (za Kopitarjev široki o: wna), x (sh : xe, t. j. že), m (fh: me : še), s črtico v sredi na desni opremljen kurzivni h, zelo podoben srbskemu h) za pripornik h, t. j. češki ch: ne /sodi), c (cum Pol. et boh. et dalm.: car), w (za češki č: qern), •b h (valachorum, za polglasnik in reducirani i in ii v besedi dim), f) (za lj: ljubiti), 1) (za nj: t)ega), h (cum serbis, zgled: shira — sekira), g (g latino superne aperto cum valachis, t. j. srbski Vukov b, zgled: rogen pro Croatis), v cum antiquis Graecis (zgled kypim pro Vipacensibus, t. j. kupim). V pripomnjah se pa kaže, da se za znake še ni trdno odločil. O c in x pravi, da se že rabijo in sta preprosta, e (=■£) in w da ne bosta slaba, m da bo vsem všeč; ne ve pa, kako bo z znakom h, kako naj piše veliki in mali Lj, lj = [r;>, lj]. Ulivajo se zdaj samo šele m, m, f, iv z 21 starimi črkami. Glede drugih pa predlaga za morebitno izbiro še 8 dublet in vprašuje ali bi bilo treba znake lj, nj, tj, dj kako strniti veno celoto (si habet et dicit necessario coalescere). Glede znakov za polglasnik (z, b, t) pa kaže Kopitar, da starega polglasnika ne loči od mlade oslabitve kratko poudarjenega ali nepoudarjenega i in u. 13 Prim. Fr. Kidrič, Dobrovsky, RZDL, 7, 161. 14 Kopitar je svojemu dopisniku zabičil: Ergo vidisti magnum (!) arcanum, sed tace, et responde et meliora, si habes, da, ut nonnisi bene instructi prodeamus. (fstočniki, II, 263). Vodniku, pravi K,, bo o drugih stvareh pisal, pa bržkone ne bo treba, bolje bo, premotiti ga: Valanto alias scribam, sed vix necesse erit, aut bene, illi obtundere (n. d., 264.). 15 Istočniki, I, št. 45, str. 278. 18 Kopitar Dobrovskemu na veliko soboto 1812., Istočniki, I, št. 39, str. 253. 17 Dobrovsky Kopitarju 20. nov. 1811., Istočniki, I, št. 34, str. 230; prim. še n. d., str. 260 i. dr. Utegne biti, da je Vodnik ta načrt v prepisu poslal tudi Kopitarju in da izvira od tod Kopitarjeva vznemirjenost v pismu, ki ga je poslal po svojem povratku iz Pariza dne 6. marca 1815. baronu Zoisu, češ naj se nikar toliko ne usajajo zoper njega, zadeva s črkami da se ne sme prehiteti. Da leti ta opomin posebno na Vodnika, priča Kopitarjev stavek, da čuti sam zoper c (češki) in zoper h (?) prav tisti odpor kakor Nj. Milost18 in da v pismu z dne 27. julija 1815. naravnost omenja Vodnika, ki da je nanj (na Kopitarja) kar stekel19. V pismu z dne 12. avgusta 1815.20 je Vodnik v bistvu ostal pri svojem načrtu z dne 8. febr. 1815., le da je hotel opustiti znak $ in ga nadomestiti z je ali ej (ljeto, lejto), prav tako Dobrovskega znak za mehčanje h, ki naj bi ga nadomestil stari j, nikakor pa ne v repek skrčeni j brez pike kot nameček k spred stoječemu soglasniku.21 Po nepotrebnem je Vodnik tudi še v tem pismu prihranil črko m (šč), na novo pa je sprejel — pač po Kopitarjevem vplivu — tj kot znak za srbski h (Stepanovitj). Popravki in poskusi na našem listu izvirajo, kakor se kaže, skoraj vsi šele iz časa po tem pismu; povzročili so jih pač Kopitarjevi ugovori, morda tudi ugovori njegovih ljubljanskih dopisnikov. Blizu v čas tega pisma samega — najbrže malo za njim — spadajo pač poskusi z dvojnim h na prvi strani (nit.h, mika), izmena znaka -fe z znakom € (na obeh straneh lista), znaka za polglasnik e s Kopitarjevim polglasnikom -b, t, znaka za mehčanje b z j (vel j); blizu iz iste dobe utegnejo biti poskusi pod podpisom in datumom, kjer Vodnik poskuša razne znake za polglasnik, svoj e, Kopitarjev h (v seznamku novih črk tudi Kopitarjev t) in še Vodnikov a, ki ga še danes v tem pomenu rabimo. V ta zgodnji čas stavljamo te poskuse, ker Vodnik v istočasno nastalih zgledih z mehča-nimi soglasniki (non lh non tij, van, non) še vedno odločno odklanja okrnjeni Kopitarjev j (brez pike) kot znak za mehčanje prav kakor v pismu z due 12. avgusta 1815, dočim je ta znak v pismu z dne 22. oktobra 1817.22 že sprejel. Blizu Vodnikovega pisma Kopitarju z dne 22. oktobra 1817. pa je treba nastaviti čas, v katerem so nastale s svinčnikom pisane črke k lj nj na sprednji strani lista — le primerjaj jih s podobnimi črkami v tem pismu — prav tako tudi s svinčnikom pisani poskusi z novim znakom za široki o, ki je že enak Metelkovi črki za ta glas, a ga imamo tudi že v navedenem Vodnikovem pismu; druga izmed teh črk kaže še, kako je ta črka iz w nastala: končna poteza je speljana na levo navzgor in čez črko nazaj k začetku prve poteze. Tudi s svinčnikom pisani črki u/, w, na drugi strani sta, po vsem soditi, Vodnikovi, dasi to ni mogoče 18 Ivan Prijatelj v CJKZ, 5, 138. Prim. s tem Vodnikovo pismo Kopitarju z dne 12. avgusta 1815.: C' pro Z lubet Croatis, Bohemis, Daliuatis, cet. et mihi; Zoisio non lubet. Gl. CJKZ, 5, 139. 19 Iv. Prijatelj, CJKZ, 5, 138: »damit Vodnik nicht gar so toll auf mich werde . . .«. 20 Ivan Prijatelj, CJKZ, 5, 138—140. 21 N. d., 138: Sunt hieroglypha. non cogunt lectorem jusle pronuntiare. Maneat j pro mollitione, e. g. ljub, kralj, njega; sic et Ravnikar censet. Scribamus, non pingamus. Cedilia ista niinium morantur scriptorem. 22 Ivan Prijatelj, CJKZ, 5, 143. brez dvoma izpričati; nerešena uganka je poleg cirilskega h stoječi, črki h podobni znak (na drugi strani), ki znači v metelčiei z nekoliko podaljšano desno nogo glas c, a ne č. Pismo z dne 22. oktobra 1817. kaže pa že razne novosti, ki jih na našem listu ni, niti ne v kakih začetnih poskusih, pač pa so deloma z znaki na listu v nasprotju. Nastale so pač pod Kopitarjevim ali drugim vplivom in ne značijo napredka, ampak prej nazadovanje. V obče je treba priznati, da je Vodnikov poskus nove abecede sicer zaradi nestilnega mešanja cirilskih velikih in malih majuskul in latinskih minuskul prav tako pogrešen kakor Kopitarjevi poskusi in Metelkova abeceda, vendar pa Vodnik Di sprejel toliko cirilskih črk kakor Metelko (češki c, z), nima nespretnih znakov za mehčanje in za slov. h in tudi oblika sprejetih cirilskih črk in njih pretvorb je dosti bolj lična kakor v metelčiei (glej znak za č, ž, š, polglasnih), tudi se kaže, da bi bil uporabljal Vodnik znak za polglasnik, kakor kažejo uporabljeni zgledi, v nasprotju s Kopitarjem in Metelkom, skoraj izključno le za stari polglasnik, ne pa skoraj stoodstotno tudi za oslabljeni široki i in u. To priča o boljšem Vodnikovem čutu za to, katere glasovne pojave kaže sprejeti v knjižni jezik, katerih pa ne, da more ustrezati vsem narečjem. Trdina Silva: Lenorina snov v slovanskih literaturah Literatura: Wollner, Der Lenorenstoff in der slavischen Volkspoesie, Archiv fur slavische Philologie, 1882. — Bačkovsky, 0 Erbenove >Svatebni kosili« vubec a vvhledem k Biirgerove »Lenore« i Mickievviczovi »Uteku«, Rueh 1881. — Veselovski, K narodnim motivam baladi o Lenorje, Žurnal ministerstva narod-navo prosvješčenja, 1885. — Schmidt, Biirgers Lenore, Charakteristiken 1886. — Sozonovič, Lenora Biirgera i rodstvenije jej sjužeti v tiarodnoj poeziji evropejskoj i ruskoj, 1893. — Hysek, Btirgerovy ohlasv v češke literature, Listy filologicke, 1908. — Mayer, Biirgers Lenore — eine visionare Ballade, Neue Jahrbucher fiir Wissenschaft und Jugendbildung, 1927. I. Narodna Lenora. Snov, ki se opira na idejo, da mrtvi nimajo v grobu miru, če znanci za njimi preveč žalujejo, in da se mrtvi zato vrne ter odvede žalujočega s seboj, je mitologieoa. V njej je ohranjen spomin na staro družinsko vero, da žena ne sme preživeti moža; ta vera je bila prvič izpričana baje pri Indih v začetku XXII. stoletja v zbirki »25 povesti nekega Ve-tala«. Ideja se je ohranila skozi stoletja in našla odmeva pri vseh indo-evropskih narodih, včasih v vezani, včasih v nevezani besedi. Njeno vsebino so spreminjali narodi po svojih individualnostih; na tej podlagi danes upravičeno govorimo o germanski, romanski in slovanski Lenori. Zlasti pri Slovanih se je ta snov priljubila in po različnih povestih in pesmih ostala živa do današnjih dni. Z ostalimi Lenorami jo veže snovni zasnutek. Dekle neutolažljivo joka za umrlim ženinom. Ta zapusti grob, pride po nevesto in jo skuša odvesti s seboj na pokopališče. Pri ostalih Lenorah dekle tu navadno umrje, v večini slovanskih verzij pa se na tem mestu priključi drugim Lenoram neznan motiv. V hipu namreč, ko bi imelo dekle stopiti v grob, zbeži in se skrije v mrtvašnico. Vendar kmalu po nesrečnem dogodku navadno umrje. Le v redkih slovanskih primerih manjka običajni motiv o mesečini. Najštevilnejša je ruska narodna Lenora, ki je v primeri z ostalimi deli te vsebine najbolj živa v prikazovanju. Največkrat je bila obnovljena v maloruščini in beloruščini, kjer ima malone vsaka gubernija svojo varianto. Vsebinsko soglašajo ruske Lenore najbolj s slovenskimi in hrvaškimi, nekaj skupnega imajo tudi s slovaškimi in nekaterimi poljskimi. Ruski primeri imajo to posebnost, da ženin ne pade v vojni, ampak umrje na potovanju ali doma ter pridirja k ljubici navadno na belem konju. Ruska nevesta navadno vzame na pot balo, ki jo potem kos za kosom meče na tla, da s tem moti mrtvega ženina, zakaj ta vse pobira in trga na kosce. N (Prim.: Dragomanov, Maloruskije narodnije predania i razkazi. 1876. Ču-binskij, Trudi etnografičesko-statističeskoj ekspediciji v zapadno-ruski kraj. 187S. Golovacki, Narodnija pjesni Galickoj i Ugorskoj Rusi. 1878. Sadovnikov, Skazki i predanja Samarskavo kraja 1884. Dobrovoljski, Zapiski imperatorskavo ruske geografije, 1891. Bugiel, Archiv fur Slavische Philologie, 1891.) Poljske različice spominjajo na vzhodno pruske in litavske primere in imajo razne značilnosti. V nekaterih primerih prikliče nevesta ženina s čarovniško kuho, kakršno ji nasvetuje stara ženica. Poljski mrtvi ženin prijaha včasih na sive m konju in je odet v s i v plašč. Dekle tu ne vzame na pot bale, ampak rožni venec. Ko jo hoče ženin zgrabiti, začne metati vanj jagode z rožnega venca, izmed katerih ga vsaka podere na tla. Drugod se deklica reši z molitvenikom in škapulirjem. Tudi poljski zaključek je včasih svojevrsten. Dekle na grobu umrje. Ker se ji želje, da bi z ženinom ležala v istem grobu, ne izpolnijo, vstajata vsako noš iz •obeh grobov dve beli postavi, dokler ju slednjič ne zagrebejo skupaj. (Prim.: Szyrma, Pami^tnik Naukovy, 1819. Zamarski, Podania i Basni Ludu w Mazovvscu, 1852. Grudziriski, Lenore in Polen, 1890. Kolberg, Lud. XIV. Veckenstett, Zeitschrift fur Volkskunde 1890. CheIchowski, po\viešci i Opowia-dania ludove z okolic Przasnysza. 1890.) Cehi in Slovaki imajo mnogo takih pesmi; večkrat so jim dodane uglasbitve. Vsebinsko najbolj spominjajo na nemške primere. Posebnost češke Lenore je v tem, da v nekaterih variantah ženin misli, da se mu je dekle med njegovo odsotnostjo izneverilo in se poročilo z drugim, kakor mu nalašč piše nevestina mati, ker bi rada poroko preprečila. V moravskem primeru toži mrtvi ženin ljubici, kako ga boli glava. Deklica se nato zateče k materi, ki ji svetuje, naj da za mašo. Po maši se ji pride ženin zahvaljevat, češ da ga je s tem rešila pogubljenja. Slovaki imajo pa isto posebnost kakor Poljaki, da namreč prikliče dekle ženina s earodejno kuho mrtvaške glave v kaši. (Prim.: Krolnuis, Staročeske povesti, zpevy, 1815. Sušil, Moravske narodni pisne s napevy, 1860. Erben, prostonarodm češke pisne a rikadla, 1864. Dobšinsky, Prostonarodne Slovenske Povesti, VI.) V veliki meri je razvit motiv o Lenori tudi pri južnih Slovanih razen pri Srbih, kjer je izpričan en sam tak primer, pač pa imajo Srbi isti motiv obdelan med bratom in sestro, kar imajo tudi Bolgari, Grki in Albanci. (Prim.: Karadžič. Najstarije pjesme junačke, 1845. Krauss, Powrot umar-lich na šwiat, 1890.) Hrvaške pesmi o Lenori spominjajo na slovaške in nemške variante. Novost, ki jo izpričujejo, je ta, da se v nekaterih izmed njih običajno ž en i novo povpraševanje: »Duša, je li te strah? Mesec svjeti, zvjezde krešu,« in nevestin odgovor: Što bi me bilo strah s tobom?«, ki se drugod navaja trikrat, ponovi tu štirikrat, in sicer vselej tedaj, kadar pridirjata mimo kakega pokopališča. Na petem pokopališču je ženinov grob. Dalje obravnavajo Hrvatje isti motiv tudi med mrtvim možem in ženo. Pri Slavoncih zasleduje dekleta mesto mrtvega ženina vampir. (Prim.: Valjavec, Narodne pripovjedke u i oko Varaždina. 1858. Plohi Herdvigov, Hrvatske narodne pjesme i pripovedke u Vrbovcu, 1868. Strohal, Hrv. narodnih pripovjedaka knjiga I. Narodne pripoviedke iz sela Stativa, 1886.) V slovenskem narodnem slovstvu imamo Lenorin motiv zabeležen v petih variantah, dvakrat v pesmi in trikrat v prozi. 1. Je rožice nabirala, ozir. Po vrtu je špancirala. (Štrekelj, Slovenske narodne pesmi I. 108, in Valjavec, Narodne pripovjedke u i oko Varaždina 1858.) 2. Majdalenka j' pušeljc skvadava. (Štrekelj, Slovenske narodne pesmi I. 109.) 3. Slovenska Lenora ali mrtvi pride po svojo ljubico. Kokošarjeva pravljica iz Hude Južine na Tolminskem. (Simon Rutar, LZ 1882.) 4. Mrtvaški ljubeč. Pripovedka iz višnjegorskega okraja. (Radivoj Poznik, LZ 1882.) 5. Dva zaliiblanca. Narodno blago vogi'skij Slovencov. (Števan Kuhar, ČZN 1913.) (Prim.: Kelemina, Bajke in pripovedke slov. ljudstva, štev. 102.!) Slovenske Lenore spominjajo predvsem na avstrijske variante in imajo nekaj posebnosti. V drugem Štrekljevem zapisu dekle ni kakor običajno takoj pripravljeno za odhod, ampak se izprva obotavlja ter se odpravi z ženinom šele na njegovo grožnjo po trikratnem prigovarjanju. Drugo posebnost kaže Poznikov zapisek, ki ima neobičajni konec. Po nesrečnem dogodku stopi dekle k pokopališkemu mežnarju za deklo. Ko nekoč žanje travo na grobu svojega ženina, zapazi kurje jajce. Pobere jajce pa se je prime koščica, ki je ne more odstraniti. Gre k duhovniku in ta moli nad njo. Tedaj se začuje glas: »Dekle mora v deveto deželo, prej se ne odtrgam in tudi zveličan ne morem biti.« Deklica se res odpravi domov, a kmalu nato umrje. Neko podobnost ima tudi Kiiharjev zapisek. Tam stopi deklica po nesrečnem dogodku za deklo k župniku. Ko žanje travo na grobu svojega ženina, se pokaže iz groba roka, jo prime za desnico in je noče več izpustiti. Pridejo mašniki in molijo nad njo, a vse zaman. Ko pa deklica župniku izpove vso zgodbo in jo duhovnik s pokojnim zaročencem zveže ter jima da blagoslov, se grob nenadoma odpre in požre deklico, da je ni bilo več videti. II. Umetna Lenora. Mitologična, dramatično razgibana snov, ki je našla toliko odmeva v narodnih literaturah, je v predromantični dobi dobila tudi svojega umetnega pesnika, Nemca Gottfrieda Augusta Burgerja (1747—1794), ki je iz obravnavane snovi ustvaril umetno balado svetovnega slovesa, ki še danes velja za prvi klasični primer te vrste in po naslovu katere označujemo danes vse pesmi te vsebine. Burgerjeva Le nora je izšla jeseni 1773. v »Gottinger M u s e n a 1 m a n a c h u« za 1. 1774. in je že v prvih petih letih doživela štiri ponatise. Ideja zanjo je vstala pesniku ob spominu na verze isto-vsebinske nemške narodne pesmi, ki jo je kot otrok večkrat cul, ko jo je pelo kmečko dekle. Idejno razpada Burgerjeva Lenora v dva dela. Prvih dvanajst kitic predstavlja prepričevalno stvarnost. Lenorino žalost za izgubljenim ženinom pesnik mojstrsko stopnjuje od jutranje zarje čez dan do sončnega zatona, ko se po dramatičnem prizoru z materjo ob nastopu temne noči prelije v vročinske sanje. Lenorin obup čez dan pripravlja strahoto za noč. Tedaj se v pesmi prične drugi v i z i o n a r n i del Lenore. Stopnjevanje Lenorinih bolnih čustev nadaljujejo strahovite sanje. Sedaj nastopi "VVilhelm, ki je nestalna, vizionarno se izpreminjajoča postava. Njun blazni dir nakazuje divji tempo Lenorine strasti. Beg, ki je od hipa do hipa bolj zmeden in grozoten, riše naraščajočo slutnjo Lenorine smrti. Burgerjeva Lenora se odxnarodnih pesmi iste vsebine loči po izrazitih umetniških oblikovnih prvinah in v tem, da je časovno in krajevno označena. Prizorišče dejanja je majhno prusko mesto v času sedemletne vojske, Wilhelm, vojak Friedrichove vojske, pade v bitki pri Pragi. Biirgerjeva Lenora je vizionarna, ekspresionistična balada. Njena moč je v mojstrskem upodabljanju valovanja čustev pri nestalno se menjajoči zavesti dulia. Njena tendenca, da je Lenorina smrt kazen za greh, kar pove zadnja kitica, je izoblikovanje strašne predstave večnega pogubljenja, kakršnega je naslikala srednjeveška cerkvena postava, in prikazuje, kako se čustvo prekipevajočih strahotnih predstav, ki jih je razum že davno zavrgel, ne more otresti. Bolni Lenori je njen prestopek smrtni greh in misel na večno kazen. Blazni strah pred smrtjo in sodbo ji vzame strastno ljubezen. V najkrajšem času je Lenora dosegla mnogo priznanja in občudovanja. Dala je priljubljeno snov mnogim slikarjem za ilustracije, bila je večkrat uglasbena, dramatizirana. Izzvala pa je tudi parodije, vendar je bilo resničnih nasprotnikov malo. Njenim častilcem se je pridružil celo pesnik slovenskih Pisanic v letu 1781. in vzkliknil: »Lenora, bral sem te; In' oh she! videni she Al videl vezh, ked bral, Kar sem od tebe bral. V najkrajšem času je bila Biirgerjeva Lenora prevedena na vse kulturne jezike. Doživela je tudi nešteto predelav in posnetkov. Zlasti velik je bil njen odmev pri Slovanih, na katere so Nemci v tisti dobi vobče močno vplivali. Pri Rusih jo je prvi prevedel Žukovskij 1. 1829. Na poljska tla jo je v lokalizirani obliki prenesel Szyrma in pozneje Odyniec. Klasičen je Jungmannov prevod Lenore na češki jezik. Pozneje jo je pri Cehih prevel še Mužik. Srbi in Hrvatje imajo tri prevode: Preradovičevega, Nenado-vičevega in Šantičevega. Pri Slovencih je prvi prevedel Lenoro baron Žiga Zois, toda ta nespretni in samovoljni prevod je ostal v rokopisu. Dovršen pa je Prešernov prevod, ki je nastal 1824/5, a izšel šele 1830 v prvem zvezku Kranjske Čbelice. Med samostojnimi umetnimi obdelavami te snovi so najpomembnejša dela ustvarili romantiki, ki so v vsebini in tendenci pesmi našli elemente lastnih iskanj. Južni Slovani večje takšne umetnine nimajo (Prim. n. pr. Aškerčevo Vojakovo nevesto ali Milčinskega Mrtvega ženina!) V slovstvu severnih Slovanov pa zasledimo tri velike take umetnine; njih avtorji so Rus Vasilij Andrejevič Žukovskij (1798—1855), Poljak Adam Mickiewicz (1798—1855) in Čeh Karel Jaromir Erben (18čl—1870). Vasilij Andrejevič Žukovskij, prevajalec Biirgerjeve Lenore na ruski jezik, je napravil tudi predelavo obravnavane pesnitve z naslovom Ljudmila. (Vjestnik Evropi 1808.) Od slovanskih umetnih lenoriad je Zukovskega Ljudmila najtočnejši posnetek Biirgerjeve Lenore, le da v razgibanosti in dramatičnosti dejanja zaostaja za vzornikom. Izvirnejša je poljska umetna Lenora, ki jo je z naslovom Ucieczka (Beg) 1832. napisal Adam Mickievvicz. Za podlago ji je služila litavska narodna pesem; njena vsebina je naslednja: Neki plemkinji se ženin ne vrne z vojske. Sorodniki zahtevajo, da se poroči z drugim. Tik pred poroko ji vsej obupani nasvetuje stara ženica, kako bi s čarovnijo lahko priklicala svojega dragega. Dekle jo uboga in opolnoči se prikaže mrtvi ženin. Malo se pomudita v sobi, nato ubežita v noč. Sledi motiv o mesecu. Ženin prisili nevesto, da odvrže molitvenik, škapulir in rožni venec, kar ga je težilo. Nato jo ogrne v svoj plašč, iz oči in ust pa mu švigne ogenj. Ko pridirjata na pokopališče, zapoje petelin, ura v zvoniku udari, mrtvi ženin izgine, deklica pa obleži mrtva. Vsebina Erbenove Svatbeni kosile (Poročna srajca), ki je nastala 1843. leta, je tale: Fant je odšel v tujino in naročil nevesti, naj v treh letih pripravi balo. Tri leta minejo, bala je napravljena, toda ženina ni. Deklica joka pred podobo Matere božje in prosi, naj ji vrne vsaj ženina, ko že očeta in mater, brata in sestro pokriva črni grob. Tedaj pride mrtvi ženin in vzame deklico s seboj. Sledi motiv o mesecu. Med potjo sprašuje dekle ženina o njegovih starših in domu. Ženin ne odgovarja, zahteva samo, da deklica odvrže molitveni k, rožni venec in križec. Ko prideta na pokopališče, dekle od groze zbeži v mrtvašnico, kjer leži še nepokopan mrlič. Tega prosi ženin pomoči, toda nevestina molitev izprosi rešitev. Zapoje petelin, ženin se zgrudi v grob. Nevestine poročne srajce pa leže raztrgane po vseh grobeh. Poljska in češka umetna Lenora sta si podobni v navezanosti na narodno snov, medtem ko sledi ruska enostavno nemškemu izvirniku Zlasti češka je močno naslonjena na ljudski značaj in ima v poudarjeni domačnosti posebno privlačnost. Najbolj privlačna je tudi njena junakinja. Medtem ko sta ruska in poljska nevesta kakor Biirgerjeva Lenora strastni, brezbožni in trmoglavi, je češka ljubezniva, pobožna in vdana. Ruske in poljske neveste na nočni ježi ni strah, ker ju spremlja ženin, češka pa pravi: ;>c02 bych se bala? tys se mnou, a oko boži nade mnou.« Ruska in poljska nevesta imata kakor Biirgerjeva še mater, češka je sirota. Onidve mislita samo nase, češka izprašuje ženina po njegovih starših. Novi dom zanima sicer tudi rusko in poljsko, a le z mislijo na bližajoče se ugodje strasti, češka pa pravi: »Povez, nitij mily, fekni jen, čista svetnička? vesela? jak je tvuj domek upraven? a zdali blizko kostela?- S Poljsko pa ima češka zopet to skupnost, da vzameta pri obeh deklici na pot svete predmete. Pri obeh se tudi na pokopališču ženin in nevesta še razgovarjata, česar Žukovskij nima. Poljska se od češke in ruske loči zlasti po ženinovem prihodu, ki ga izzove deklica s čarobno kuho. Dalje je poljska junakinja aristokratinja in njen mrtvi ženin plemič, medtem ko je ruska malomeščanka kot pri Burgerju, češka pa je kmečko dekle. Ruska in poljska nevesta jezdita z ženinom na konju, češka gre peš. Vse tri pa se točneje približujejo narodni pesmi v tem, da nimajo kakor nemška določenega zgodovinskega ozadja. Konec je najmočnejši pri ruski. Ruska in poljska nevesta najdeta kazen v smrti, češka deklica pa ostane živa in konec Erbenove pesnitve izzveni mirno. Uspeh slovanskih umetnih lenoriad je bil zelo velik. Kakor so se Nemci navduševali za Biirgerja, se je pri Rusih udomačil Žukovskij z Ljudmilo, pri Poljakih Mickiewicz in pri Čehih Erben. Poslednji zlasti po Dvofakovi veliki uglasbitvi za samospeve, mešani zbor in orkester. Vsi trije so zopet dobili posnemovalce, vse tri so zopet prevajali na tuje jezike. Slovenci smo dobili le Erbenovo balado v Stritarjevem prevodu z naslovom Mrtvaški ženin. Slovenski .ie/.ik 129 Boršnik Marja Cankarjeva pisma urednici »Slovenke« L. 1900. je prevzela uredništvo »Slovenke« s četrtim letnikom po Marici Bartolovi Ivanka Anžič Klemenčičeva, ki je skušala pritegniti k listu predvsem zastopnike in simpatizerje slovenske moderne«. S tem je postal eden najznačilnejših sotrudnikov nove »Slovenke« Ivan Cankar. Pričujoča pisma so zanimiva za globlje umevanje Cankarja in literarne revolucije, ki jo je sprožila »Slovenka«. Dodatki obsegajo po večini le gradivo, ki neposredno pojasnjuje posamezna Cankarjeva pisma, ideološki komentar pa bo najti v posebni študiji o Slovenki . I Blagorcdna gospodična urednica! Svoj čas sem prejel Vaše ljubeznivo vabilo, da Vam pošljem kaj za Slovenko«. Takrat nisem imel nič pripravnega, razen treh daljših novel, za katere sem iskal založnika. No, ker bi bilo izdanje samostojne knjige mogoče šele o Božiču, poslal sem dvoje novel »Zvonu«, a jedno pošiljam danes v Vaše roke, za »Slovenko;. Jaz nimam navade, da bi spravljal svcje stvari v miznico. — Ali Vam je vroče? Lepo so se pričeli zadevati ob »Slovenko ! Tcda ostanite trdi in trdni in ne poslušajte nikogar. Na ta na?in si bote pridobili največ prijateljev in zdi se mi, da tudi največ podpornikov. Prokleto žalostno bi bilo, če bi v jedinem glasilu slovenskega ženstva ne bilo prostora svobodni besedi. —-- Ako poznate in vidite gosp. Kristana, prosim Vas, izročite mu moj pozdrav. On mi je pisal že pred davnim, pa mi je pozabil povedati svoj naslov. Naposled, oprostite, tudi Vi tega niste storili in tako Vam pošiljam manuskript na adreso »Edinosti?;. V Trstu ste iako pozabljivi. — — Kaj pa je gospodični Marici? Njenemu podlistku v »Narodu« je sledilo tukaj »ein allgemeines Schiitteln des Kopfes«. Govekar se je najbrž sam smejal, a priobčil ga je iz kur-toazije.-- Kar se tiče honorarja za novelo, ki jo pošiljam, mislim, da ne bo preveč za Vaše razmere 15 fl. Ljubo bi mi bilo, da bi mi poslali novce že pred koncem tega meseca. A želel bi tudi, da na- tisnete »Jesenske noči« kmalu in v tolikih porcijah, da ne bodo preveč raztrgane. Pohlevne upam, da so dovolj, in >brez zlega«. Z odličnim spoštovanjem T „ , M J Ivan Cankar 16. III. 900. Dunaj, XVI. L i n d a u e r g a s s e , 26. II. 19. Dne 24. nov. 1899 je pisal Cankar bratu Karlu: »Veseli me, da Ti ugajajo moje uovele. Ej, dragi, v kakšnem stanju sem jih pisal! Ni čudno, če so nekoliko fantastične. Ves zanemarjen, žalosten, jezen na ves svet, telesno tako zanič, da me je upijanila že čaša črne kave! Pa se je vendar rodil tak kerlc kot je Malhus!« (DS 1920, 25.) Tri dni nato (27. nov.) je pisal uredniku Ljubljanskega Zvona Aškercu: »Zdaj žalibog nimam nič dovršenega, da bi Vam mogel poslati za 1. številko. ... Napisal sem bil sicer troje povesti, toda zanje iščem založnika, ker niso pripravne za publikacijo v kakem listu. Mislim, da jih vzame Bamberg. — (CZ 87.) Toda Bamberg zbirke ni odobril, kot je razvidno iz naslednjega Cankarjevega pisma Aškercu (pošt. pečat 4. jan. 1900): ... mislim, da Vam pošljem celo tri povesti. — Napisal sem bil namreč že v oktobru troje daljših novel, ki sem-jih hotel izdati v knjigi pod skupnim naslovom. Kakor se vidi, ne bo mogoče dobiti založnika, — kar je precej čudno. ... Najbolj me je stvar poparila zaradi tega, ker sem nujno rabil honorarja, — no, kaj se hoče! — V kratkem Vam svoje delo pošljem; zdaj je pri Bambergu. — Morda imate Vi kako idejo, kako bi se dala spraviti knjiga na dan. Prosim Vas, odpišite mi v kaki prosti minuti. Blagovolite mi sporočiti tudi o tem, če mi je mogoče dobiti od Zvona« honorar naprej. Vse tri novele obsezajo ravno 200 mojih kvart-listov. Res prokleto žal mi je, da ravno zdaj nimam založnika. Posebno zategadelj, ker ga ta knjiga vse prej zasluži kot Erotika ali Vinjete«. Spremenil se v teh novelah nisem nič; ali boljše so gotovo od mojih dosedanjih feljtonov. ... Prosim Vas, odpišite mi čim preje, a jaz Vam pošljem svojo stvar v par dneh, precej ko jo dobim. (Ali bi je morda ne mogli sami poiskati pri Bambergu?)« (CZ 88.) — Toda Aškerc se sam za novele pri Bambergu očividno ni pobrigal, ali pa je izvedel od Bambergovega korektorja Funtka o njih neugodno oceno ter molčal. Pa tudi Cankar mu jih ni takoj poslal. Dne 9. marca 1900 namreč piše bratu: »Za tiste novele, ki si jih čital, nisem dobil založnika. Bamberg mi je sicer svoj čas precej trdno obljubil, da jih vzame, poslal mi je celo 30 fl. naprej, toda naposled se je skujal. ... Dve pošljem ,Zvonu', eno pa ne vem kam.« (DS 1920, 25.) Med 9. in 16. marcem (prim. datume pisem bratu Karlu in urednici Slovenke«) je poslal Cankar Aškercu z nedatiranim pismom dve noveli, od katerih eno v pismu imenoma omenja: »V tej noveli »Iz daljne dežele« je napisanih nekaj stavkov, ki se Vam bodo zdeli morda kočljivi. Gotovo boste uvideli sami, da je cela »pravljica« pisana večjidel zaradi tistih stavkov in da jih je [zaradi] zato težko črtati. Naposled, — pisane so bile že tudi pri nas še kočljivejše stvari. — — —« (CZ 89.) Te novele, ki jo je Cankar kasneje prekrstil v »Pravljico za lahkomiselne ljudi«, si Aškerc po 131 9* Govekarjeveni zatrdilu ni upal objaviti, ker se je bal konfiskacije (prim. CZ 111). Pa tudi »Narod« je ni prinesel, kot je Cankar pričakoval. Pač pa jo je sprejel Cankar v svojo zbirko »Knjiga za lahkomiselne ljudi« pod naslovom »Kralj Malhus«. — Pod Aškerčevim uredništvom je izšla v »Zvonu« ena sama Cankarjeva stvar, »Smrt kontrolorja Step-nika« (LZ 1900, 331), katero je Cankar pozneje sprejel v svojo zbirko Ob zori«. Ker je ta novela brez dvoma identična z ono, ki je imela iziti poleg »Kralja Malhusa« in »Jesenskih noči« v samostojni zbirki, je Izidorja Cankarja zavedlo v domnevo, da je Ivan Cankar že 1899 ponujal Bambergu zbirko »Ob zori« (prim,. CZS IV, 335, VI, 334 in si.). Novela »Jesenske noči« je izšla v marčni in aprilski številki Slovenke« IV, str. 61—5, 75—80. Cankar namiguje na besno polemiko, ki jo je povzročil v slovenskem časopisju Daničin feministični članek »Svobodna ljubezen in zakon« (Ska IV, 2—4). Etbin Kristan, ki je v Trstu urejal socialno demokratski Rdeči prapor«, je bil tedaj še v ozkih stikih s »Slovenko« in v prijateljstvu z urednico. Marica Bartolova, prejšnja urednica »Slovenke«, je objavila v Slovenskem Narodu« podlistek Škandal za cel slovenski narod« (SN 5. marca 1900), kjer polemizira s sedanjo urednico »Slovenke«, katera je bila ostro napadla neko primitivno knjigo o boutonu (Ivanka, Še enkrat »Vzgoja in omika«, Ska IV, 21—2). Razumljivo je, da je bil Cankar, nasprotnik vsakršnega konvencionalnega formalizma, na strani Ivanke, ki je trdila: »Jaz si ne morem pomagati, a zame je vsa etiketa največja neumnost in vsak »bonton« dokaz, kako nazadnjaško in nepopolno je šs človeštvo in kako nerazvit je še čut plemenite človeške samozavesti. Prosim, ni-li to žaljivo za človeka, ako se dela z njega marijoneto ter se za vsako njegovo dejanje in nehanje dela predpise in se ga za celo življenje stori sužnja, največkrat brezsmiselnib zunanjih oblik in smešnih teremonij ?... Kdor je duševno dobro vzgojen, njemu se ne treba še posebej učiti zunanje omike, ki je najčešče krinka ne umnosti ali hinavstva in ki je preje grob nego izvir sreče.« V Maričinem zagovoru »bontona«, ki je bil v marsičem utemeljen, čeprav nekoliko neroden, je moral Cankarja še posebno zbosti napad na dekadentni in secesionistični slog«, ker je čutil, da je ost naperjena nanj. II Slavno uredništvo Slovenk eZa narodov blagor« prim. CZS III. 365. V Velecenjena gospodična! — »Grozno res je!« — Vaše otožno pismo me je razžalostilo zategadelj, ker si nikakor nisem mislil, da ima »Slovenka tako malo podpore; naši ljudje res niti tega niso vredni kar imajo! — Ne zamerite pa mi nikar, da sem položaj Slovenke preoptimistično sodil in da sem Vas vsled tega nadlegoval na tak silovit način! Seveda si lahko predstavljate, da mi p|prečrtano] mladi pisatelji težko pišemo zastonj. Posebno pri meni je vrag, ker sem v ljubljanskih »krogih nepriljubljen, dasi bi me stalo samo nekaj komplimentov in koncesijic — in bi se reči nekoliko spremenile. Narod mi je pisal, da bi zaslužil pri njem prav lahko kakih 20 fl. na mesec, toda — friss Vogel oder stirb! — Take so stvari. — No kljub temu jaz za sedaj še ne mislim niti komplimentov delati, ker jih ne znam, a še manj me je volja zaradi slabih honorarjev stradati. Kaj še! — Bo že kako! — Imam opravka pri enem najneumnejših časopisov na svetu, — ostudno! Ali vendarle, — slamica je slamica in dokler ni veje, je slamica dobra. — Žalite me, da niste sprejeli tiste črtice, ki ste jo bili že namenili za to številko. Če bo Slovenka še izhajala in če bo taka, kakor je zdaj, ji ostanem zvest sotrudnik. Ako Vam ugaja, natisnite, prosim, kar imate mojega: kar sem Vam že obljubil, Vam pošljem gotovo. Če pišejo drugi brez nagrade, bi bilo čudno, zakaj bi ne pisal jaz. — V Ljubljano pridem najbrž šele k premijeri moje komedije. Da bi vedeli, kakšne sitnosti sem moral premagati, predno sem spravil to svoje najboljše delo v varno pristanišče! No, — zdaj že pišejo uloge in Sclnventner jo misli izdati v dostojni obliki že jeseni. Dobro je, da nimam prijateljev; — ko bi jih imel, bi jih izgubil s to komedijo gotovo. Tako ima res vsaka reč nekaj dobrega na sebi in človek se uči spoštovati Emersonov nauk o »izjednačenjih«. — Beg Vas živi! Iskrene čestitke Vam in g. Klemenčiču! Udani Vam ivan Cankar 17. IX. 900. 5. fl. sem ravnokar prejel — hvala lepa! — O svoji zaposlenosti v uredništvu dr. Grafove Information« (prim. DS 1920, 20) se Cankar v nedatiranem pismu Aškercu (med 9. in 16. marcem 1COO) izraža precej drugače: Zdaj imam tudi jaz opravka z žurnalistiko. Mislil sem, da bi se mi ta stvar bolj ali manj studila, — toda narobe, počutim se v nji jako dobro in opažam celo, da si človek razširi obzorje, če se intenzivno peča s politiko. Samo pesimist postane . ..« (CZ 89.) Obe Cankarjevi črtici sta izšli v oktobrski številki Slovenke« (prim. III. pismo). Cankarjeva komedija Za narodov blagor je izšla šele marca 1901 (prim. SN 1901, št. 63 in 72), igrala pa se je v Ljubljani prvič šele 13. dec. 1906 (prim. CZS III, 371). Cankar čestita Ivanki Anžičevi k poroki z odv. stenografom in časnikarjem Franjem Klemenčičem, ki se je vršila 26. sept. 1900 (E 26. sept.). VI Blagerodna gospa! Oprostite mi, da Vas nadlegujem z uljudno prošnjo. Izdati mislim novo zbirko novel in črtic — deloma že natisnjenih, deloma novih — in tako bi imel jako rad tudi tisti dve črtici, ki sta izšli v Slovenki : Umirajoči ljudje in Rdeča lisa . Morda bi bili tako zelo prijazni, milostiva, da bi mi čim prej i/poslovali dotični dve lanski številki — ali pa morda rokopis; kar Vam je že ljubše in bolj pri roki. Hvaležen Vam bom jako. Sploh pa sem še Vaš dolžnik; obljubil sem Vam kaj za Slovenke — ali če bi vedeli, kako sem obremenjen, bi mi gotovo oprostili, da se doslej še nisem oglasil. Zdaj sem pripravil novo izdajo svojih pesmi — temel jito sem knjigo preobrazil, tako da se ne bom preveč blamiral z njo. Tudi nova drama jc že pri Schvventnerju. In za Matico — in za vraga samega, veličastne snovi me kar podirajo in zmircni mi stoji za hrbtom memento seribere! — Krasno življenje, ostudno življenje! Torej, milostiva, uverjen sem, da moji prošnji ustrežete. In dam Vam besedo, da Vam ob prvi priliki napišem kaj prav lepega. S pozdravom in odličnim spoštovanjem 18. I. 902. udani Vam Ivan Cankar. Dunaj/XVI. Lindauergasse, 26. II. 19. Cankar misli tu na zbirko Ob zori«, katera je izšla šele v začetku aprila 1903 (CZS VI, 339), na drugo izdajo Erotike«, ki jo je zaključil o svečnici (CZS I, 309), a je izšla 10. jul. 1902 (prim. SN 10. jul.), na dramo Kralj na Betajnovi«, ki je izšla pred 3. jun. 1902 (CZS V, 300) in na roman Na klancu«, katerega je končal poleti 1902, izšel pa je kot IX. zvezek Matične Knezove knjižnice 15. maja 1903 (CZS V, 318). Blagoredna gospa! Zahvaljujem Vas, da ste tako prijazno ustregli moji prošnji. Kar mi poročate v svojem pismu o Aškercu, me ni iznenadilo. Vsa ljubljanska literarna družba je moralno tako pokvarjena, da bi se samo čudil, če bi mi bili poročali o nji kaj poštenega. S svojim otročje-zlobnim molčanjem o mojih delih, s svojim prikritim zbada-njem in ostudnim zahrbtnim rovanjem bi mi ti ljudje radi škodovali — in za moment mi lahko resnično škodujejo — ali kadar pride čas, bodo želi za svoje početje sadove, kakoršnih niso pričakovali. To umazano sovraštvo impotentnih ljudi pa ima nekaj dobrega: vsaka smrdeča kaplja, ki pade name, je ploden gnoj in jaz delam, kakor nisem delal nikoli. Vaše stvari v Kolu« nisem bral; tudi nobenega prevoda svojih novel nisem videl. Povedali so mi samo, da je izšla nekje moja povest o Nikolaju Nikiču iz lanske »Matice^. Vaše zanimanje za moja dela mi je na časf in Vas toplo zahvaljujem zanj. Schwentnerja sem prašal, zakaj Vam ni bil poslal moje knjige; upam, da je popravil, kar je bil zamudil. Tudi jaz mislim, da ljubljanski ljudje nekoliko vplivajo nanj in to se je že pokazalo v razmerju med njim in mano. Oprostim mu to lažje, ker je odvisen trgovec in bi se ljubljanska družba niti za hip ne pomišljala, da bi uničila človeka. Saj so mu že krvavo zamerili, ker je bil dal tiskati mojo zadnjo knjigo Šebru v Postojni in ne Narodni tiskarni . Zato menda ne prinese »Narod ocene. Svojo obl jubo izpolnim gotovo, kadar dovršim delo, ki ga imam v rokah. Pripravljam novo knjigo novel. Za Matico napišem roman (v aprilu in maju), ki bo napolnil celo knjigo. In za jesen imam v konturah zasnovano novo dramo. Tudi drame, ki sem jo bil o Božiču izročil Schwentnerju, najbrž ne bodo igrali; Aškerc je ud intendance in Govekar je tajnik našega gledališča. Veliko dela, veselja malo. Zdaj samotarim, nimam družbe. Zupančič je pri vojakih v Gradcu; piše pesmi in je zmirom zaprt. Drugače pa ima mnogo Galgenhumorja. Prihodnje leto pride spet na Dunaj, — ah, naš Dunaj je vendarle prijetno mestece! Koncem mesca se najbrž oglasim s kakšno stvarco pri »Slovenki . Pozdravlja Vas in soproga udani Vam ivan Cankar Na Dunaju/6. 1'ebr. 1902. Ivanka Anžič Klemenčičeva je bila ena prvih, ki je v srbski javnosti poudarila pomen Ivana Cankarja. Beograjski »književni in znanstveni list« Kolo naglasa v marčnem literarnem pismu iz Ljubljane na str. 24!)—50 samo pomen starejše Kersnikove in Tavčarjeve generacije, od mlajše pa pozna zgolj Govekarja, Murnika in Kostanjevca, dočim Cankarja sploh ne omenja; v majskem pismu referira sicer tudi o Cankarju, a samo mimogrede. Šele v junijskem zvezku, v beležki na str. 587, se pričenja navduševati za nadarjenega« avtorja drame Jakob Ruda«, : koja se jedina do sad može ubrajati u ozbiljan dramski rad slo-venačke literature«, in komedije Za narodov blagor , ki je puna tragike i duhovite satire, bezobzirne istine i cinizma«, ter napoveduje Cankarjev prevod Smrt kontrolorja Stepnika« in članek Ivanke Anžič Klemenčičeve 0 Cankarju. Dočim omenjeni prevod, ki ga je napravil — najbrž na pobudo Klemenčičeve — Miloš Ivkovič, nikoli ni zagledal belega dne — urednik Dan. A. Zivaljevič se urednici 17. julija 1901 opravičuje, da .je prevod vi lo slab i ne da se ispraviti bez originala , je že v julijski številki izšel omenjeni članek (Ivanka Anzič-Klemenčič, Ivan Cankar, str. 23—6) z urednikovo pripombo: »U ovom članku poštovane gospode, koja ureduje u Trstu slovenački list Slovenka«, naiči če čitalac na mnoge misli, protivne onima u Pismu iz Ljubljane, koje je štampano na str. 249. 1. knjige Kola . Ali mi ipak štampamo ovaj članak, da bismo našim čitaocima dali mogučnosti, da što bolje poznaju i književne prilike i književne pravce u naše brače Slovenaca . S tem opravičilom se je skušal urednik zavarovati pred morebitnimi očitki pristašev avtoritet , s katerimi Klemenčičeva v uvodu obračunava: U slovenačkoj se književnosti od nekoliko godina vrši veliki prevrat. Tradicije, autoriteti i kapaciteti, koji su do pre kratkog vremena bili neprikosnoveni, mladi Ivan Cankar drskom rukom srušio je s pjede-stala . .. Našlo ih se, koji su za dužnost smatrali da ih po novo podignu. ali vera u njihovo svjataja svjatih izgubljena je... Stritar, a posle Aškerc — to su bili uzori, za kojima je morao ponižno 1 poslušno da stupa svak, ko je liteo biti primi jen u kolo slovenačkih lite-rata. Rezultat te — recimo — norme bio je, da se u sloveuačku književnost ugnezdila šablona i površnost — non plus ultra. Za čoveka, koji poznaje savremena dela drugih naroda, moralo je biti u tom stadijumu slove-načke književnosti upravo teško. Nepravedno bi bilo ipak odricati Stri-taru i drugim starijima, na pr. Krsniku i mladem Aškercu, velike zasluge za svoje doba — Aškerc je, nema sumnje, tvorac novije slovenačke epske pojezije - ali još nepravednije bi bilo zahtevati, da niko posle njih ne sme krenuti svojim putem. Gorenji uvod kakor tudi ves ostali članek, ki je poln občudovanja za Cankarjevo umetnost, a se zavzema tudi za ostale zastopnike slovenske moderne ter si upa ob Zupančiču celo sprožiti domnevo, da je mogoče največji slovenski talent med sedanjimi živimi pesniki , je bolestno občutljivega Aškerca, razjarjenega že zaradi napadov v Slovenki , do besnosti razkačil. Kdor se zmore vživeti v Aškerčevo razpoloženje, mu bo mogel pod takimi okoliščinami do neke mere opravičiti skrajno subjektivni iz- bruh, ki ga je izlil 17. jul. 1901 v pismo Andri Gavriloviču (to pismo objavljam v odlomku, naslednje pa v celoti s komentarjem, kakršnega je Gavrilovič dodal objavi) v Vedi 1913, 426—8: »Još nešto! V belgrajskem časopisu K o 1 o« piše neka Anžič-Klemenčič članek o Cankarju, a pri tem napada in sramoti Stritarja in mene. Ker ste Vi, gospod profesor, gotovo znani z urednikom Kola«, prosim, da bi ga opozorili, naj bode oprezen, previden, kadar dobi kake pamflete od urednice famozne Slovenke«. Mene pisateljica« Anžič ne more ponižati, niti žaliti, ker se je premalo učila. Obiskovala je samo ljudsko šolo, potem je bila pisarica (schreiberin-diurnistka) pri nekem advokatu, in sedaj rediguje« glasilo slovenskih emancipovank . Svoje sodbe nima in je ne more imeti. Kar piše, to ponavlja za drugimi. In ker me je lani Cankar infamno napadel v Slovenki, misli, da mora tudi ona prepisati njegove invektive, sicer ni moderna . Poudarjam, da sem bil jaz med prvimi, ki so spoznali veliki talent mladega Cankarja in sem vsegdar z največjim priznanjem pisal o njem; proti njemu pa nikdar! Ali Cankar je kot kritik abnormalen človek, dekadent in megaloman; njemu je vse — nula samo »on« je nekaj. Stritar pa, Gregorčič in jaz smo samo še za na gnojišče! Ta njegova nervoznost pa izhaja deloma odtod, ker je ponesrečen študent, ki ni hotel študirati, čeprav so ga rodoljubi podpirali. Sedaj je žurnalist pri nekem nemškem oficijoznem listu ( informa-tion«) na Dunaju (v Beču). Jaz mu na njegove napade nisem odgovoril ničesar, ne občujem več ž njim, ker imam za princip, da se zlobnih ljudi — izogibljem. Ni dovolj, če je človek talentiran, nego treba, da je lojalen, blag in p r a v i č e n. List Slovenko pa kak literaren l.oheme, kaka klika lahko zlorabi, ker urednica nima svoje glave. Toliko sem.si dovolil povedati Vam ad informationem, da bi blagovolili uredništvo »Kola« o prvi priliki opozoriti, naj se čuva — m isti-f i k a c i j. Ako sprejema študijo o Cankarju kot pisatelju, je prav; akoravno se bode v taki študiji pretiravalo. Cankar je kot novelist in dramatik (dostavljam pa, da njegove drame 11 i s o imele vspeha ne v Ljubljani, ne v Zagrebu), sicer fin stilist, duhovit causer, ali brez vsake realne podlage. Njegove povesti vise v zraku, ker takih ljudi ni med Slovenci. Kot kritik pa je abnormalen, ekscentričen in oseben. Ker jaz, kakor sem rekel, ne maram ničesar opraviti imeti z ljudmi, ki človeka namenoma žalijo in ker na osebne pamflete ne odgovarjam, Vas še prosim, da prijavite to svarilo uredništvu »Kola« na diskreten način, ker ne maram ne z ženskim listom »Slovenka«, ne s Cankarjem ničesar opraviti imeti. Uredništvo Kola« gotovo noče širiti med brati Srbi krivih nazorov o slovenskih literatih in zato morajo biti baš srbski listi previdni, da jih ne vjame v svoje mreže kak mistifikator. Jaz si upam celo trditi, da je urednica »Slovenke« ravno zato šla pisat v srbski list, ker je slutila, da bi ji v bližnjem Zagrebu bržčas ne sprejeli članka, ker jim tam ni znano, da bi imela urednica »Slovenke pisateljski« taleut... Oprostite, če sem Vas dolgočasil s takimi stvarmi, a morebiti Vas utegne zanimati, če sem Vas za trenutek povedel za slovenske literarne kulise. Mojega imena v zadevi Cankar-Anžič-Kolo ne izdajte j a v n o s t i. To bodi samo uredništvu Kola« ad informatiouem, ker se mora človek braniti od zahrbtnih napadov.....« »U pismu 1. septembra Aškerc se vrača na tu stvar, pa me izne-nadjuje ovim što dolazi: Ljubljana, 1. sept. 1900. Velecenjeni gospod prof! Čudim se, da Vam »Matica« še ni odgovorila. Iz Trsta sem dobil danes impertinentno pismo, iz katerega slutim, da je gospa Klemenčič-Anžič, dopisnica Kola«, morda izvedela za vsebino mojega pisma, ki sem Vam ga bil pisal v zadevi njenega članka v Kolu . Ne verjamem, da bi bili izdali moje pismo gospodu Zivaljeviču in da bi bil on mene k o m p r o m i t i r a 1. Jaz sem Vas prosil d i s k r e c i j e in zaupam Vam, da mojega pisma niste dali iz rok, nego ste gospoda Živaljeviča samo opozorili, da naj bode v bodoče previden. Prosil bi Vas, velecenjeni gospod prof. pojasnila. Z vsem spoštovanjem in z lepim pozdravom Aškerc. Odmah sam mu pisao i dao reč da njegova pisma nije čitao čak ni urednik Kola«, s kojim sam samo nekoliko reči izmenjao o tom pitanju, te če biti da je urednik Kola«, pišuči u Trst, na svoju ruku kazao nešto više no što je trebalo. To je Aškerca potpuno umirilo, a to je i odgovaralo istini.« O vsem tem je do neke mere morala poročati Klemenčičeva tudi Cankarju. — K. šeber v Postojni je tiskal Cankarjevo Knjigo za lahkomiselne ljudi«, katera je bila v predprodaji že 20. dec. 1901 (prim. SN 20. dec.). a jo je Narod« podrobneje ocenil šele 19., 20. in 21. febr. 1802. Ponovno omenja Cankar spet zbirko Ob zori«, roman Na klancu in dramo »Kralj na Betajnovi«, Katero novo dramo snuje, ni mogoče dognati. VIII Blagorcdna gospa Ivanka Klemenčič-Anžič (uredništvo »Slovenke ). Triest (Trst) ul. Molino Piccolo, 3. II. Kuverta. — Žig: Trieste 8 III 02 [komaj čitljivo]. Blagorodna gospa! Pošiljam Vam za »Slovenko« dvoje kratkih črtic. Čez nekaj časa Vam pošljem stvar, ki Vas bo morda zanimala, — namreč nekaj svojih novih pesmi. Preurejene in izpopolnjene zbirke mojih sežganih:; pesmi ne izda Schvventner za Veliko noč — pravi, da ne dobi tiskarja; izide pa vsekakor še spomladi. Tudi drugi zvezek Zupančiča še ne pride za Veliko noč — po krivdi Zupančiča, ki je bil prelen. da bi reč zbral in uredil. Ni mu zameriti, — tudi jaz bi v kasarni ne >>zbiral in ne »urejal«. Ce »Slovenka« premore, mi pošljite na njen račun p e t a k , v navadnem pismu (ne po nakaznici) na mojo znano adreso. Izgubilo se pismo ne bo. Poleti se morda osebno vidimo, ker mislim po dolgem času spet enkrat v domovino, da jo nekoliko preromam; pridem najbrž tudi v Trst. Cul sem, da so pisali nekateri (tudi hrvaški) listi o moji zadnji knjigi; razen onih v »Narodu in v »Dom in svetu nisem bral nobene kritike in me tudi ne zanimajo posebno. Samo de-menti« v Hrv. Pravu 'sem videl — poslal mi ga je Jelovšek — in sem se od srca smejal. Pozdravlja Vas in gosp. soproga Ivan Cankar. Na Dunaju /7. III. 902. Dunaj / XVI. Lindauergasse, 26. II. 19. Cankar omenja črtici Domov (Ska marca 1902, str. 68—9) in Judeže v pozdrav« (tam, str. 100—2). Župančičeva zbirka Čez plan je izšla šele konec leta 1903 (prim. oceno v SN £3. dec.) z letnico 1904. Cankar ima v mislih drugo izdajo Erotike« (prim. VI. pismo) in Knjigo za lahkomiselne ljudi« (prim. VII. pismo in DS 1902, 51—2). V Hrvatskem Pravu« je 6. febr. 1902 priobčil neki R ugodno oceno Cankarjeve Knjige za lahkomiselne ljudi«, kateri je 8. febr. sledil tale nepodpisani elementi«: »I v a n C a n k a r. Pod tim naslovom objelodanjena je v našem listu od 6. o. mj. objava Knjige za lahkomiselne ljude«. Ta recenzija došla je pomutnjom u Hrvatsko Pravo«, te mi veoma žalimo, da se je to dogodilo. Ne demo puno kazivati, kako se to desilo, jer znamo, da su naši cienjeni čitatelji i sami došli odmah do zaključka, da su samo pukim slučajem unišli oni redči u list. Čitatelji su mogli biti o tom tim više uvjereni, što ziiadu, da je Hrvatsko Pravo« osudilo po više putah pravac te književnosti, jer on je poguban, on je otrov. Korektor, koji je čitao sastavak, nije pazio na smisao one objave i ona je tako ugledala svjetlo. To se moglo tim prije dogoditi, što su članovi uredništva bili zaokupljeni saborskim i drugim radom (glavni suradnik bio bolestan) i što je sastavak napisao jedati sveučilištni gradjanin, koji je več više stvarih bez prigovora napisao za naš list, pa je njegov zadnji rukopis bez črtanja odpravljen u tiskaru. Ponavljamo, da nam je to žao i da najodlučnije osudjujemo onakovo pisanje knjige i ocjene. IX Blagorodna gospa Ivanka Klemenčič-Anžič (uredništvo: Slovenka ). rn . 1 r i e s t. Kuverta. — Žig nečitljiv. ul. Mol in piccolo, 3, II. Velecenjena gospa! Prejel sem Vaše pismo s poslanim in se Vam zahvaljujem. Če bi mi poslali številke »Kola«, ki bi me interesirale, bi mi napravili res veliko veselje. Za honorar, ki ste mi ga poslali, Vam pošljem kmalu še kaj. Poleti pridem vsekakor dol v domovino, Ljubljane pa se bom najbrž ognil. Seznanil sem se letos z nekaterimi talentiranimi jako mladimi ljudmi — slikarji in kiparji. Čez deset let bomo imeli umetnikov na kupe. Zanimivo je, da so skoro sami Štajerci. Žive seveda slabo. Zunaj dežuje, da je strah in dolgčas je neizmerno. Zdaj pišem nov roman za »Matico . Popje, ki sede v odboru, so čudovito tolerantni — vsaj nasproti meni. Doslej mi niso še odjedli niti vejice. Samo v zadnji povesti — ki jo boste kmalu brali — so želeli, da bi se kipar ukvarjal s kakšnim drugim, ne s Kettejevim spomenikom; Kette da je premlad«. 0 Ljubljana! Pesmi, ki izidejo kmalu po praznikih, in dramo, ki izide menda v maju, Vam pošlje Schvventner. Dr. Mrharjevo ironijo sem seveda razumel in sem se dobro zabaval. Nekdo pa je prišel k meni in je zahteval, da tožim Mrharja in Vas. Jaz sem rekel, da bom, in je bil potolažen in je šel: — človek, ki je bil nekoč pesnik in ki piše zdaj podlistke o — Bocklinu in Segantiniju. Ubogi Bocklin! Z odličnim spoštovanjem in pozdravom Vam in g. soprogu Ivan Cankar. Na Dunaju 28. III. 1902. Cankar omenja roman Na klancu« (prim. VI. pismo) in »povest Tujci«, ki je izšla kot Vili. zvezek Knezove knjižnice spomladi 1902 (C'ZS IV, 343); glede Ketteja se Cankar seve ni vdal (prim. CZS IV, 185). — Znova ima v mislih »Erotiko« in dramo »Kralj na Betajnovi« (prim. VI. pismo). Merkarjeva ocena »Knjige za lahkomiselne ljudi« (Ska 1902, 58 do 61) je vzbudila precej hrupa. Omenjeni pesnik in podlistkar je Ivan Škrjanec, ki je pisal v tem času podlistke o Bocklinu, Segantiniju in drugih umetnikih v Agramer Tagblatt (4. apr., 27. apr. 1901 itd.) in v SN (29., 30. jan.). Med drugimi je želel, naj avtorja tožijo, tudi dr. Fr. Ilešič (po ustni izjavi Klemenčičeve z dne 12. jul. 1937). Značaj kritike, kakor tudi težko stališče urednice, ki se je upirala objavi, ker je vse to slutila in ker se tudi po svetovnem nazoru ni mogla z vsem skladati, pojasnjujeta naslednji Merharjevi pismi: V Trstu, 21. I. 1902. Cenjena gospa! V prilogi Vam pošiljam oceno poslane mi Cankarjeve knjige; menda ne bo preobširna. Na [j] primernejše se mi je zdelo, da razložim glavne misli tega dela — ironično, (ker je na ta način za navadnega bralca skrita tista ostrost C.jevih mislij o bogu, veri, družbi etc, ki mnoge plaši; ironija pa je prikladna tudi radi tega, ker C. sam piše skoraj vse z neko — ironijo! Svojo sodbo sem izreke! naravnost. Knjigo Vam pošljem ob priliki. Se vam priporočam. Dr. I. Merliar. V Trstu, dne 27. II. 1902. Cenjena gospa! Prosim lepo oproščenja radi oblike tega lista, nimam namreč slučajno druzega dostojnejšega papirja pri roki. Dalje mi oprostite, ker bo morda kaka beseda ali misel taka, da Vam ne bo menda povsem ugajala, radi česar mi je zelo žal; bojim se tudi, da me ne boste šteli v veliko vrsto pedantičnih moralistov, ki Vam ob vsaki pravi in nepravi priliki posipljejo zlatih ukov, kako bi morali pisati in kako urejevati. Ne, jaz ne pišem za Vas, pišem le, da izročim temu papirju svoje misli o urednici Slovenke , baje naprednega slov. lista vprid velenaprednemu ženskemu vprašanju med Slovenci. — Cankarjeva knjiga je taka, da je Slovenka« najbolje niti ne omeni, kajti v knjigi so take reči, da se mora nad njimi zgražati vsaka tudi najbolj zabita farovška kuharica. Čemu se torej izpostavljati nevarnosti, da izgubi list morda dvakrat sedem naročnic, kojih razum ni od tega sveta. Če se pa vendar oceni ta čudna prikazen na slov. literarnem polju, naj se tako, da bodo mislile naročnice, da bi Cankar lahko nastopil med vrlim pisateljskim zborom družbe sv. Mohorja, ki celo mašne knjige izdaje. Popolnoma se strinjam torej z Vami, cenjena gospa urednica, da je moja ironija prav tako nevarna (komu?) kakor pogubni C. nauki o človeški naravi in družbenih razmerah. Sicer se mi zdi, da bi bila tista oseba, ki je beroč v doposlani mi C.-jevi knjigi, podčrtavala neka mesta, napisala najboljšo oceno, kakor si je Vi želite, saj podčrtana mesta nekako izdajajo, da dotična oseba C. popolnoma ne razume. Potem je seveda lahko kritikovati. Sicer pa pustimo to pusto šalo in poglejva, gospa urednica, če se ne da nič napraviti iz moje ocene. Jaz sem sam proti sebi, oziroma proti svojim spisom najstrožji sodnik, če tudi nisem mil proti tujini. Povedati Vam moram torej, da sem sam zadovoljen z omenjeno oceno in je pri najboljši volji ne morem popraviti. Če ste pazno čitali, sploh lahko izprevidite, da se ne da tu nič izpreminjati, treba bi bilo pisati popolnoma znova, zato pa nimam niti najmanj volje. Satira moje kritike je obrnjena seveda proti oceni v >1) in Sv.« dasi ga nisem niti enkrat omenil. Kdor sam nekaj ne misli in je sploh tumpast proti vsemu čez ponižno srednost segajočemu, ta sploh ne bo čutil moje ostrine in si bo domišljeval, da jaz v resnici grajani Cankarja. Za finejše in izobraženejše čitatelje — pač moramo misliti pri svojih spisih le na najboljše čitatelje — bo ta ocena, to si laskam, nekak užitek, vreden C. originalnega humorja. Bodite prepričani, gospa, da takozvana obzirnost ni prav nič druzega nego — filisterstvo in nazadnjaštvo. Če Vam je v resnici kaj za stvar, ktero zastopate, ki je že po svoji naravi najmodernejša, tedaj morate stati odločno za resnico v — umetnosti, za resnico, ki se ne da komandirati po vsemožnih naših popili. Kaj vraga leži v tem prokletem tržaškem ozračju, da hoče biti vse tako ostudno sladko in mlačno, ne krop ne voda. Seveda, kdor nima v sebi sile in se le dela, da je silen, ta poslane — smešen, vendar ni nič manj smešen tisti, ki hoče poveljevati najdrznejšim in iiajsaniozavestnejšim vojakom, če mu pa uhaja oko vedno — nazaj, če išče že pred bitko poti, po Meri bo -bežal. Vsako polovičarstvo razpade v daljšem ali krajšem času; jaz — boga mi! — ne bi hotel podpisati svojega imena pod list, o kterem se ne bi moglo kdaj trditi, zastopal je najboljše in najnaprednejše ideje, zato čast mu, ker je pomagal osvobajati človeški duh — strahov t. j. predsodkov, ldite mi s svojim krščanstvom! Kaj je krščanska umetnost? Neli tak »lintvern« kakor katoliška — filozofija: contradictio in adiecto! Bodite verni, kdo Vam brani, ne vprezajte pa — Pegaza v galejo — klerikalstva, kateremu dajejo navadno vsi dostojni filistri ime — krščanstvo. Če nočete razumevati človeka kot produkt raznih sil, če [ ne prečrtano] molite malike — takozvane tradirane, često na predsodkih sloneče resnice, tedaj bo Vaš list prav dober za vsakojake družabnice pobožnih bratovščin in klečeplaznih starih devic, a da bi zastopal slovensko žensko inteligenco, če tudi je šele v povojih — to bi bilo pač prežalostno. In kako morete pri tem pričakovati, da bi Vam ostali verni taki sotrud-niki, kakor so O. Zupančič, Cankar, Drganec etc? Jaz te ljudi bolje poznam, to so Vam jezdeci, ki hočejo vsaj med Slovenci jahati v prvih vrstah. Ali se spominjate Zupančičeve himne napredku in mladini, katero je posvetil v slavnostni štv. Prešernu? Ne po lepi, krotki popustljivosti pridemo Slovenci do boljših časov, ampak po mladini, ki koprni po poštenem, odločnem narodnem delu. Vsako polovičarstvo je — farizejska kupčija. Ker mi je več za stvar nego za malenkostno osebno čast — kajti ne mislite, da gori iz mene oseben srd, ampak ogorčenje je proti vsemu polovičarstvu — zato se takorekoč ponižam in še enkrat pošljem oceno — neizpremenjeno. Če je vendar ne objavite, nič za to, ne bojte se zamere, ker bi sploh želel, da bi vsaj v znanstvu in umetnosti ne bilo — protekcije. Če Vam vzrastejo iz tega kake neprilike, jaz bom vedno znal zagovarjati svoje mnenje. — Z odličnim spoštovanjem Dr. 1. Merliar. Dr. Dragotin Lončar: Ivan Kunšič v pismih kot človek in znanstvenik Dne 16. februarja prihodnjega leta poteče 40 let, odkar je umrl na Dunaju delavni in nadarjeni mladi slavist Ivan KunŠič, ki je bil rojen pri Gorjah ob Bledu dne 27. junija 1874. leta. Njegovo kratko, a mnogo obetajoče in že znanstveni sad prinašajoče življenje je opisal prijatelj mu in sodelavec Vladimir Leveč v »Zborniku« Slovenske matice 1899. leta, str. 72—81. Jaz sem se z njim spoznal v Pragi, kamor sem prišel na vseučilišče 1897. leta, t. j. eno leto za njim. Prijateljsko sva občevala ter skupno z drugimi Slovenci, Hrvati in Srbi sodelovala pri našem dijaškem časopisu Novo Doba« (1898), kjer je K u n š i č pod psevdonimom -I v. K o b a 1 o v« napisal članek V u k in Kopita r.« V ljubljanskem muzejskem arhivu je spravljena Kunšičeva zapuščina, ki jo je oddal tja Fr. Leveč po smrti svojega sina Vladimira. Ta zapuščina obsega v glavnem razne izpiske iz predavanj in pisma. V naslednjem priobčujem v prepisih deset pisem (5 čeških in 5 slovenskih), ko sem od živečih piscev, kolikor sem vedel zanje, dobil dovoljenje za njih objavo. Pismo štev. 1. ima za pisca neznanega mi Ježka. — štev. 2. je pisal Raj ko Nahtigal in obsega piščeve znanstvene načrte in nazore. — štev. 3. nam kaže, da je hotel Kunšič, ki je bil 1895. leta bogoslovec v Celovcu, stopiti v samostan Št. Pavel. — Štev. 4. se tiče njegovega znanstvenega dela v češkem muzeju v Pragi. — štev. 5., 6. in 7. so v zvezi s Kunšičevim spisom »Doneski k zgodovini književne zveze mej Čehi in Slovenci«, ki ga je izdal po njegovi smrti Vladimir Leveč v »Zborniku« Slovenske matice, 1899., str. 81—214. — štev. 8. obsega njegovo prošnjo c. kr. namestništvu v Pragi za podelitev kakšne dijaške ustanove. Ali jo je dobil ali ne, ne vem. — štev. 9. se tiče znanstvenega dela, ki mu ga je naročal, oziroma dajal grof Jan H a r r a c h. Štev. 10. je vabilo A d o 1 f a Č e r n e g a , takratnega urednika časopisa »Slovansky Pfehled«, k sodelovanju. Ta pisma so zrcalo Kunšičevega značaja: njegove skromnosti, a ne podcenjevanja samega sebe; njegove ljubezni do svojega rodu in jezikoslovne znanosti; njegove delavnosti in poštenosti, ki se kljub vsem življenjskim neprilikam ne odpoveduje svojim idealom, ampak jih s podporo dobrih ljudi (zlasti rodbine univ. prof. C h o d o u n s k e g a) uresničuje korakoma. Naj bi bil ta prispevek skromen spomin na grob dragega mi prijatelja in »malega Jagiča« (primerjaj: Vladimir Leveč n. o. m., str. 74) — Ivana K u n š i č a ! Slovenski .iezik 145 10 Jan Ježek — Ivanu Kunšiču. Vaše Blahorodi! Za prokazanou laskavost, ktere jsem se nenadal, prijmetež srdecne dikv; nikdv Vašnosteni toho nezapomenu a budeli možne s radosti se odsloužini. Až spis: Krefanstvi u narodu Slovanskych« uverejnen bude, osmelim se Vašnostem zaslati jej rovnež k uporni nce. V nejhlubši licte oddany Jan Ježek katecbeta na Smichove. NB. Neni snad Vašnostem znam spis kterv pojednava vvhradne o pocatcich kfesfanstvi u Chorvatu a Srbu? — Neni-li znam netreba s odpovedi se obtežovati. 2. Bajko Nahtigal — Iranu Kunšiču. Dragi prijatelj! Na dva Tvoja pisma mi je odgovoriti! Odgovarjam Ti po redu. Zlato Praho — Svetozor — Osveto — Kvetv itd. nimamo v Sloveniji ; bodi tedaj tako dober, ter napiši (zadostuje le oni) naslov, na keteri se je treba obrniti s prošnjo. — Antropologi so vsi jednaki, t. se pravi, ne morejo pojmiti trdnih, neomajnih rezuljtatov tiloloških — i Tomašek je tak! — Za počitnice delaš slabo prognozo. Kar se tiče mene, moram kako pričeti. Saj veš, da je to ona točka, katero sem si zlasti izbral: fizijclogijo ter akcentologijo. Jagič se zanima za te moje študije; vedno me poprašuje, kako je z njimi. Predno bomo pa šli v Mačedonijo (od koder imam pobratima Albanca iz Ohride; naredila sva že črteže), treba je dobiti prakso v takem raziskovanju. Najbližji so mi tu pač domači dijalekti. Inte-resantno bo, če se mi bo posrečilo narediti dijalektologične karte v zmislu Bielensteinove za Letce (jedini ti imajo tako najmodernišo). Dandanes moramo vender že popustiti stare predstave o narečjih. Narečja niso v onem pomenu, kakor se misli dosedaj. Vsako selo (ali več sel skupno) ima neko množico posebnosti govorovih — vsaka teli posebnosti — zaznamovana ob meji svojega obsega z barvano črto bi kazala zaključeno obliko večjega ali manjšega ozemlja. Itd. — Wiedemannova knjiga ni niti najmanje tako dobra, kakor recimo Leskienova st-sl. O separatizmu jako toži tudi Jagič. Predavanja njegova so res zanimiva. Hvala za sporočilo o Pastrne-kovi oceni Lapotrove knjige. Ocenil je isto knjigo tudi neki J. Ja. v Žurnalu ministerstva narodne prosvete. Kaker Pastrnek knjigo hvali, kara jo Ja., češ da če pokazati papeštvo kot vednega zavetnika ter protektorja slovanstva in slovanske liturgije itd. — Česky časopis histcrickv imamo v seminarju. — Woldfichova stvar bo pač strogo znanstvena? Čehi so sem in tje pri takih stvareh nekako vihravi in prenavdušeni. -- Ti nekako razpolagaš zmenoj v tej zadevi. Ko bi prišlo do tega, kar pišeš, hočem prevzeti del kolektanejev — spcrazumevši se preje s Teboj seveda. Sedaj torej še ni treba (ker še ni dozorelo) govoriti kako, in kaj bo treba zbirati in preučevati za napcmenjenc delo. Da odcbrujem idejo je gotovo — želim pa, da se bo postopalo kritično ter ne izpisovale iz knjig, temveč naj-prvo in zlasti na podlagi virov! Bo pa li mogoče to vse dobiti pristopno — recimo nama dvema? Če bi morali omejiti preveč to naj-kritičnišo zahtevo, skoro bi ne bilo vredno, da se potrudimo! Pričakujem, da me boš še kaj bližje poučil o vsem ! — Kar pišeš o naši revščini, je žal res. Radoveden sem, če bo kaj iz mojega »ovum«. Pa o tem naj molčim, ker Te vzburja. Hrvatska misao mi jako vgaja. Naš Murko je je zele vesel. Pravijo, da je bil oglas slab. ---------------------Rajko. 3. Salezij Pire — Ivanu Kunšiču. Blagorodni gospod! Oprostite, da Vam na Vaše pismo od 18. p. m. tako kasno odpišem. Jaz mislim, da je najbolje, da Vam kar naravnost, brez ovinkov, odkritosrčno odgovorim, ker je stvar za Vas tolikega pomena. Jaz sem vsebino Vašega lista gospodu prelatu pretolmačil, pa iz razgovora razvidel, da ni kaj naklonjen za Vašo vsprejetov; taisto bi se bržkone pokazalo tudi v kapitelnu pri glasovanji. Vzrokov je več. 1. Ne odtegujemo radi škofu bogoslovcev, ker mu duhovnikov jako primanjkuje. 2. Radi dolgov za Vaše knjige. 3. Tudi zato, ker ste Kranjec. Ko sem jaz vstopil pred 3-5 leti v naš samostan, našel sem tu 11 Kranjcev — rojakov večjidel izvrstnih 147 10* mož, a pomrli so vsi; ostal sem sam. Koliko — znabiti kakih 15, če ne več — jih je vstopilo za menoj, al' izstopili so vsi, nekteri že v novicijatu, nekteri kot kleriki. — Iz Vašega lista uvidim, da ste navdušen Slovenec in kot takemu bi Vam težko ugajalo tu med trdimi Nemci. Ta zadnji razlog tudi na-me ni brez upljiva in me nekako sili, da Vam odsvetujem prošnjo za vsprejem, dočim bi jako rad videl rojaka v našem samostanu. Jako bi me namreč žalilo, ko bi cul: Kaj bomo z njim, saj bode šel, kakor jih je že toliko šlo; Kranjci niso stanovitni. In ko bi bili tudi vsprejeti in bi potem sami izstopili, miloval bi Vas za izgubljeni čas. Jaz tedaj mislim, da je za Vas vsekako bolje, da vstrajate v bogoslovju, saj človek vedo lahko goji povsod. Če bi pa vendarle hoteli vstopiti pri nas, napišite prošnjo za vsprejem in pridejte ji potrebne priloge to je krstni list in maturi-tetno spričevalo; o dolgu za knjige pa ne omenite nič, to morate sami poravnati. Vse drugo povejo Vam naši kleriki al' pa prof. dr. Alojz Cigoj. Zahvaljevaje se za Vaše zaupanje proti meni, Vas pozdravim kot Vaš rojak Št. Pavel, 27. VI. 96. Salezij Pire s. r. NB. To pismo smete pokazati prof. Cigoju. Prosite tudi njega za svet. 4. Upravni odbor Češkega muzeja v Pragi Ivanu Kunšiču. Čislo: 154 Museum kralovstvi Českeho v Praze. Vaše Blahorodi! V uete podepsanv spravni vybor vyhovel ve sve posledni schuzi žadosti Vašeho Blahorodi, aby Vam dovoleno bylo pfepsati a tiskem vydati listy slovinskych spisovatelu, pokud v bibliotece Musea kral. Českeho chovany jsou, totiž listv Kopitarovy a Cafovy. Dovoleni to vsak spojeno jest s podminkou, že jeden exemplar publikace, v niž rečene listy budou uverejneny, venuje Vaše Blahorodi musejni bibliotece a že zaroven v publikaci te bude uvedeno, že original jich chovan jest v Museu kral. Českeho a jeho uverejnenf že se stalo se svolenim spravniho vyboru Společnosti musejni. Davaje o tom Vašemu Blahorodi zdvofile vedeti pripomina spolu pcdepsany vvbor spravni, že pravo prioritv k uverejneni dopisu svrchu uvedenvch dava se Vam na dobu jednoho roku ode dne doručeni tolioto listu počinaje. V Praze dne 25. ledna 1897. Za spevni vvbor Společnosti Musea kral. Českeho: Jednatel: Vice - Praesident: nečitno. W. W. Tomek m. p. L. S. MU SE UM REGNI BOHEMIAE. 5. Slovenska Matica v Ljubljani. Fr. Leveč Ivanu Kunšiču. Častiti gospod! Lepa Vam hvala za oboje Vaših pisem z dne 14. in 18. grudna 1896. Mislil sem, da najdete kaj več gradiva za slovensko književno zgodovino v Pragi. Škoda, da ste se trudili s prepisovanjem Cafovih listov. Zadostovale bi same regeste. Kopitarjevi listi, o katerih pišete v drugem listu, bi utegnili važni biti, kakor vse, kar je pisal ta gorenjski svojeglavnež in dušni velikan. Moja misel je ta: Prepišite vse, kar najdete — važne stvari dobesedno, manj važne v regestah. Potem spišite tem stvarem primeren uvod z naslovom: Doneski k zgodovini književne zveze med Č e li i in Slovenci.« V tem spisu priobčite potem regeste Cafovih pisem in kar še drugega najdete. Kopitarjeve liste bi morali pa pač priobčiti od besede do besede. Vse to se potem natisne v »Letopis u«. Rokopis bi moral biti vsaj do konca junija v Ljubljani. A če je prej, tem bolje. Posameznih prepisov ni treba prej v Ljubljano pošiljati; hranite jih lahko Vi in jih pošljete šele s svojim člankom namenjenim za Letopis. Meni pa lahko na dopisnici sporočite, če kaj novega najdete. Tisti K o g 1 e r, Mapa ilirska, bode pa najbrž gradivo za Kozlerjev zemljevid slovenskih pokrajin. Prosim odgovorite mi, če se ujemate z mojim predlogom. Bog Vas živi! Vaš V Lj. 26/1 1897. Fr. Leveč s. r. P. S. Ker ste pisali V 1 a d k u , da so knjige Slov. Matice v Češkem muzeju v neredu, da ni vseh itd. sem se zaradi te stvari obrnil v Prago na Patero in na Lega ter jima ponudil, da knjige radi dopošljenio. Patero je nekaj pik i rano odgovoril. Potolažil sem ga in mislim, da je zdaj stvar v redu. Tudi Vas sem izgovoril. 6. Ivan Kunšif — Fr. Levcu. Praga, dne 14. febr. 1897. Velerodni gospod predsednik! Kar se tiče dopisov, storim vse kakor si želite. Dobil pa sem v roke zopet nekaj, zelo zanimivih in precej obširnih pisem Cafovih, katere pa prepišem doslcvno, ker so važnejši, nego nekateri listi Kopitarjevi. Korespondenco Kopitarjevo s Hanko je uredil V. Jagič za Sbornik otdelenija russkago jazvka i slovesnosti«, le onih 26 listov, katere sem o božiču prepisal, ni imel v rokah. Tudi en Metelkov list je tukaj in nekaj Franceljnovih, katere tudi prepišem če so le količkaj važni za nas Slovence. Do konca, majnika boclem leliko vse uredil in preskrbel s potrebnim predgovorom. Priporočam se Vašemu Blagorodju in ostajam Vam udani Ivan Kunšič s. r. r? < . Slovenska Matica v Ljubljani. Fr. Leveč — Ivanu Kunšiču. Blagorodni gospod! Lepa Vam hvala za Vaš rokopis Doneski k zgodovini književne zveze med Čehi in Slovenci . Mene so ti doneski kar osupnili. Zdelo se mi je, da hrani Češki muzej marsikakšen biser za našo književno zgodovino; zato sem Vas prosil, da naberite kaj gradiva; a da ima toliko za našo književno in kulturno zgodovino važnih stvari hranjenih, tega bi ne bil pričakoval. Rokopis sem dozdaj samo po vrhu pregledal; kadar ga natanko preberem, Vam bom spet pisal. Tudi Vam zdaj ob koncu šolskega leta, ko imamo opraviti s klasifikacijo, z inšpekcijami, konferencami in z maturo, ne utegnem mnogo pisati. To je tudi vzrok, da Vam šele danes odgovarjam na Vaše pisanje z dne 17. VI. 1897. Ker za počitnice potrebujete denarja, prosim Vas, pošljite mi takoj pobotnico za 80 ali za 100 gld, ki se Vam izplačajo na račun Vašega rokopisa Doneski etc.« Tudi razločno povejte, k a m naj se Vam pošlje denar in do katerega roka. Vladko bo imel ta mesec prvo preskušnjo in se pridno uči. 0 počitnicah poide s prof. Gurlittom v Ptuj izkopavat Stari -Poetov i o«. S prijaznjm pozdravilom Vaš V Lj. 2/VII 1897. Prof. F. Leveč s. r. 8. Ivan Kunšič — C. hr. namestništvu v Pragi, Veleslavne c. kr. mistodrižitelstvi! Podepsanv posluchač filosofie na češke universite žada za ude leni nektereho studentskeho nadani volne propujčitelneho a podpira svou prosbu na duvody: 1. Otec jeho, bez majetku jsa, nemuže ho podporovati, jak vvsvita s priloženeho vvsvedčeni chudobv a nemajetnosti; 2. co narozenv Slovinec, hodinv davati nemuže, nejsa ješte dosti močen jazvka českeho a 3. jenom dobročinnost' češka umožnila mu studium na vysokvch školach a bvla dosud jedinou podporou jeho. 4. Že se dosud osvedeil naležitou pilnosti, svedči priložene vysvedeenj seminarni a zkouškv semestralne. Vedle toho davaji svedectvi o jeho lasce ku praci a vede, prekladv s češtinv, referaty a nektere vedecke rozpravy, ktere uvefejnil časopis krahske společ-nosti musejni v Lublani Izvestija muzejskega društva za Kranjsko pro rok 1896, 1897, čislo 2, 3, 4, 6 a t. d. a »Ljubljanski Zvon« pro rok 1897. 5. Jestli by veleslavne c. kr. mistodržitelstvi z ohledu na jeho chudobu, pilnost a vedecke snaženi račilo mu udeliti nektere študentske nadani volne propujčitelne, ne učinilo by to jiste žadnemu nehodnemu a nevdečnemu človeku, nybrž Slovincu, ktery se chce snažiti tež budoucne zustati vernvm zasadam a cilum svym. V Praze, 30. rijna 1897. Ivan Kunšič, m. p. stud. filosofie- Zunaj: Veleslavnemu c. kr. mistodržitelstvi Praze. Ivan Kunšič, posluchač filosofie na češke universite v Praze, žada za udeleni nektereho studentskeho nadani volne propujčitelneho S pfilohami A, B, C, D, E, F. 9. Grof Jan Harrach — Ivanu Kunšiču. Cteny pane! K Vašemu dopisu ze dne 31. brezna 1898. sdeluji, že proti praci vvkonane ničeho nenamitam a ji rad uznavam, jakož iže Vas k dalšim pracem povolati zamyšlim. Ješto na zaklade tohoto materialu chcete nejaky članek do »Letopisu sestaviti, odesllam Vam jej k použiti. Až materialu užijete, pošlete jej zase zpet. Zaroveh poukazuji svou hlavni pokladnu, abv Vam žadany obnos dvouset padesati zl. (250 zi.) jakožto zbvtek za Vaši praci vvplatila. Ve vši licte Ve Vidni dne 13. dubna 1898. T „ . Jan Harrach s. r. 10. Adolf Čemi) Praha Pštrossova ul. 188-11. Adolf Černij - Ivanu Kunšiču. Velecteny pane! Vyžadav si Vaši adressu od p. prof. Dra. Chodounskeho obra-cim se k Vam s touto prosbou: Budu od fijna vydavati mesičnik Slovansky prehled«, veno-vany všem otazkam a zjevuni současneho života slovanskeho — i prosim Vas, abyste se stal jeho spolupracovnikem ve vecech slo-vinskych a po pripade i chorvatskych a jinych. Ma — li byt »Slovanski pfehled« obrazem celeho života slovanskeho našich dnu, musi se dotykati vseh o, neobmezuje se na jediny obor a nevylučuje ničeho. Musi tam bvti zachvceno vše, co tvori nyni život narodu slovanskych, vzhledem ke všem vrstvam společenskym. Nevvlučuji tedy ze sveho mesičniku nic, ani politiku ne. Račte si sam voliti themata, o čem bvste mi chtel psati. Ja se sve stranv Vas prosim, abyste na mne pamatoval hlavne ve vecech literarnich a vedeckych. Velmi vitany by mne byly ku pr. člankv prehledne o poesii, beletrii, divadle, o jednotlivych (Vam pfistupnych) odvetvich vedecke literaturv, atd. Rovnež tak jednotlive studie, referatv o knihach pozoruhodnych atd. Ale rovnež Vam budu povdečen za korrespondence o vefejnych otazkach, o postaven! narodnim Slovincu v jednotlivych zemich, v nichž bvdli, vubec o pomerech slovinskvch atd. Nemene Vam budu povdečen za drobne zpravy ze života ve-rejneho, z literatury, umeni atd. — jakož i za soukroma upozorneni, za každe vysloveni prani atd. Psati račte jak Vam libo, českv nebo slovinskv. Slovinske člankv si zde preložime. Prosim Vas, abvste take animoval sve zname ke spolupracov-nictvi v mem Prehlede — rad bych v nem mel Slovince co nejlepe zastoupenv. Za adresv lidi, jež bvcli mel požadati o spolupracov-nictvi, Vam budu velmi povdečen. Zaroven Vas prosim o Vaše zdani, se ktervmi listv slovinskvmi a vubec jihoslovanskymi bvch mel vstoupiti ve stvk. Velmi bvch Vam bvl dikv zavazan, kdvbyste mne již do 1. čisla neco napsal. Rukopis bych potreboval kolem 15. t. m., ponevadž po 1. fijnu bvch rad vydal čislo. V očekavanj Vaši laskave odpovedi jsem Vam oddanv Ad. Černy m. p. V Praze, 5. IX. 1898. Anton Ocvirk: Formalistična šola v literarni zgodovini V svoji študiji Historizem v literarni zgodovini in njegovi nasprotniki (LZ, 1938) sem med raznimi antihistoričnimi strujami kratko označil tudi miselnost sodobne ruske formalistične šole. Pri tem sem opredelil njeno zavračanje vseli literarnih problemov, ki niso izrazito oblikovno-tehničnega porekla, obenem pa sem opozoril še na dejstvo, da formalizem načelno zanika važnost idejnih, socialnih, svetovno-nazornih in razvojno-historičnih vidikov. Spričo svojevrstnosti tez. ki so jih razvili predstavniki te smeri v Rusiji, pa tudi spričo praktičnih izsledkov njihovega proučevanja literature je vsekako potrebno, obširneje pregledati idejna izhodišča in znanstvena načela te struje. To pa se mi zdi še toliko plodneje, ker smo se začeli v zadnjih letih tudi Slovenci krepkeje ukvarjati z oblikovnimi in tehničnimi vprašanji domačih pesniških umotvorov in skušali v tem pogledu poglobiti naše literarno iskanje. Nekateri uvodi v šolske izdaje poedinih del naših pisateljev — Gregorčiča, Jurčiča, Ciglerja in Finžgarja, ki so izšli v zbirki Cvetje iz domačih in tujih logov , pričajo, da so prireditelji resno razmišljali o oblikovnih in jezikovnih osnovah literarnih umotvorov, o njihovi snovi, motiviki, zgradbi in nekaterih drugih sestavinah besedne umetnosti. Spoznanja in dognanja ruske formalistične šole utegnejo morda pomembno oploditi naše prizadevanje v tej smeri. Predvsem se mi zdi važno že v začetku te študije poudariti dejstvo, da se ruski formalizem močno razlikuje od podobnih literarno-znanstvenih struj v zapadni Evropi. Še celo Oskar Walzel, čigar teoretične razprave o strukturi romana, novele, lirske pesmi in drame, o odnosu in razmerju med obliko in notranjo vsebino (Gehalt) so idejno gotovo najbolj anti-historične, še celo on ni segel v pogledu formalne analize umetnin v tako skrajnost kakor ruski znanstveniki. Walzlov nazor o obliki je razen tega v bistvu idealistično-esteticističen, medtem ko so Rusi materialisti, ki priznavajo zgolj eksperimentalno empirijo forme kot take. Kar velja za Walzla, velja seveda še v večji meri za Francoza Pierra Audiata in za njegovo psiho-historično metodo ( La Biographie de 1'amvre litteraire . Pariš, 1925), zlasti pa še za Romana Ingardena, čigar delo Das literarische Kunstwerk (Halle, 1931) je zgrajeno po filozofsko-idejnih vidikih, ki jih je avtor zajel iz miselnosti nemškega filozofa Husserla in po svoje apliciral na literarni umotvor. V tem pogledu so ruski formalisti nasprotniki kakršnega koli idealistično-esteticističnega teoretiziranja, najsi je psihološko, idejno ali filozofsko; svoje proučevanje besednih tvorb opirajo pač na tvarne prvine pesniškega ustvarjanja, to je na konkretno gradivo, iz katerega so sestavljeni literarni umotvori — na zvok, besedo, snov, jezik, stil, motiviko itd. Takšna formalna analiza umetnin je seveda drugačna kakor na zapadu in ima tudi čisto druge znanstvene smotre kakor pri Walzlu, Audiatu. Ingardenu in vseh drugih. Po bibliografskih podatkih, ki jih je objavil A. Voznesenski v razpravi Die Methodologie der russischen Literaturforschung in den Jahren 1910—1925« v ZslPh leta 1927. in 1928., je vzniknila ruska formalistična šola že pred svetovno vojsko, a se razvila kasneje. Začetnik te smeri je bil po izjavah formalistov samih znani literarni zgodovinar Aleksander Veselovski, ki je znanstveno utemeljil poetiko in se ukvarjal s psihološkim paralelizmom v narodni poeziji.1 Pod neposrednim vplivom francoskega literarnega zgodovinarja S. Brunetiera je Veselovski zastopal tudi evolucijsko teorijo literarnih vrst.- Pomembne za nastoj formalistične šole pa so bile zlasti njegove razprave o pesniški snovi (»Poetika sju-žetov«) in okrasnem pridevku. Idejni naslednik Veselovskega je bil po podatkih Voznesenskega Peretz, ki se je ukvarjal z metodiko literarne zgodovine; uspešne pobude literarnemu formalizmu pa je nudil še Poteb-nja, ki je prvi sprožil idejo o zbližanju pbetike z lingvistiko. Izredno močno so vplivali na sodobne formaliste tudi ruski simbo-listi Y. Brjusov, K. Balmont, S. Bjelv, A. Blok i. dr. s tem, da so zagovarjali načela 1'art pour Partizma v pesniškem ustvarjanju in da so skušali sami teoretično reševati oblikovno-estetske probleme. Prav posebno pa so učinkovali na ideologijo znanstvenega formalizma ruski futuristi s proglašanjem samobitnosti besede kot take, to se pravi estetske vrednosti, ki je v besedi skrita in zaobsežena.3 Ta začetna prizadevanja so vedla leta 1916. do ustanovitve posebnega krožka z nazivom Opojaz (to je Oščestvo izučenija teorii poeti-českogo jazvka — Društvo za teoretično proučevanje pesniškega jezika), ki se je ukvarjal zgolj s formalno-telmičnimi problemi besednega ustvarjanja. Krožek je kaj kmalu vzbudil pozornost ruskega znanstvenega občinstva in sprožil ostro načelno debato med formalisti in pristaši liisto-rizma. Prvi predstavniki tega društva Viktor Šklovski, Osip Brik, Boris Eichenbaum in drugi so začeli izza 1916 seveda izdajati posebne zbornike svojih razprav, v katerih so podrobno utemeljevali svoje idejne vidike in razlagali svoja formalistična načela. A* teh Zbornikih za teorijo pesniškega jezika so izšle poleg teoretičnih razprav tudi nekatere konkretne analize literarnih del. Važen je zlasti tretji zbornik ( Poetika . 1919), v njem so namreč formalisti objavili svoje najznačilnejše študije in idejno vsestransko izpovedali svoj znanstveni nazor. Svojevrstna je v tem zvezku ponovno ponatisnjena razprava V. Šklovskega o izven-raeionalnem jeziku, ki je prvič izšla leta 1916. Pisec se v njej na svoj način kaj duhovito ukvarja s problemom pesniške oblike in notranje vsebine ter poudarja važnost zunanje fonike besed. Uspeli formalistov je izza leta 1916. tudi v javnosti bolj in bolj rasel kljub odporu predstavnikov marksistične sociološke metode. L. 1920. je formalistična šola dosegla celo državno priznanje s tem, da so njeni 1 Ruski znanstvenik je s to svojo leorijo pomembno vplival na prof. I. Prijatelja, ki jo je uporabil v svoji razpravi Psihologični paralelizem s posebnim ozirom na motiv slov. narodne pesmi (ZMS, 1902, i—22). Prijatelj je teorijo A. Veselovskega v svoji študiji tudi obrazložil. - Glej mojo knjigo Teorija primerjalne lit. zgodovine str. 98. 3 Glej razpravo « Les nouvelles methodes dliistoire litteraire en Russie >, ki jo je objavila Nina Gourfinkel v časopisu Le Monde slave \ 1929, 234—263. zastopniki postali profesorji na Institutu za zgodovino umetnosti v Petro-gradu in v njeni oživotvorili poseben oddelek za literarno umetnost. Prvim predstavnikom te znanstvene smeri pa so se kmalu pridružili še mnogi drugi literarni zgodovinarji in teoretiki, med katerimi so najznačilnejši V. Žirmunski, Tomaševski, Vinogradov in Bernstein. Ti so uspešno poglobili proučevanje literarne oblike in pomembno razširili problemsko območje nove struje. Za afirmacijo formalistične metode je v nemali meri važno tudi dejstvo, da je institut nudil vse do nedavnega posameznikom možnost za podrobno delo v okviru raznih seminarjev in da je razen tega pospeševal publiciranje važnejših razprav. Poleg teoretičnih in praktičnih spisov formalistične šole so izšli v okviru instituta tudi razni zborniki, posvečeni nalogam in metodiki nove znanstvene smeri. Ruski formalizem je vzniknil iz odpora do filološke metode in do sociološke znanstvene usmerjenosti ter je v nasprotju z obema proglasil za osrednji smisel literarnozgodovinskega raziskovanja obliko kot tako. Medtem ko pojmujejo marksistični literarni zgodovinarji razvoj slovstva v tesni vzročni zvezi s političnimi, ekonomskimi, svetovnonazornimi, idejnimi in kulturnimi gibali dobe, trdijo Šklovski, Eichenbaum, Žirmunski, Tomaševski in drugi, da je pesniško delo izrazito oblikoven problem, ki ga moremo doumeti in razvozlati le s prodiranjem v njegov stilni, tehnični in arhitektonski ustroj. Formalistom ni besedna umetnina rezultanta kolektivnega življenjskega procesa, ni plod nekega povsem določenega razreda ali družabne plasti, njene miselnosti in njenega okusa, ampak manifestacija pesnikove oblikovne tvornosti, njegove izrazne svojevrst-nosti in edinstvenosti. Marksistični literarni teoretiki trdijo, da je sociološko načelo tisti trdni temelj, ki nam razjasni tudi oblikovne in vsebinske prvine pesniških umotvorov; obratno pa izjavljajo formalisti, da je mogoče prodreti do bistva besednih umotvorov edinole z analizo oblike kot take, ne pa z literarnoidejnimi in vsebinskimi pripomočki. Zastopniki sociološke metode so prepričani, da so snovi, lit. vrste, kompozicijski elementi, motivi in stili rezultante docela determiniranega družbenega okolja, s katerim so vzročno povezani, da se v njih odraža popolnoma opredeljena in opredeljiva miselnost neke človeške plasti. Nasprotno pa poudarjajo formalisti, da ne moremo dojeti bistvenih značilnosti literarnih del s socialno rekonstrukcijo okolja, v katerem so nastale, z biografiko, idejno in vsebinsko analizo, pač pa z znanstvenim spoznanjem njihovih oblikovnih prvin, kajti literatura je predvsem besedna umetnost. Po miselnosti formalistične šole se mora znanstvenik poglobiti v ritmično zakonitost jezika in v njegova elementarna svojstva, v urejenost in ustroj verza, še več, v fonične in muzikalne lastnosti stavkov in besed. Izhodišče literarne znanosti je oblika sama na sebi, kajti ona je tisto oprijemljivo tvarno sredstvo, s katerim je pesnik gradil in ustvarjal svoje delo. Znanstvenik mora empirično prodreti do vseh sestavnih delov kompozicijskega procesa, poglobiti se mora v tematiko, tektoniko, motiviko, stilistiko in arhitektoniko pesniških del in jih v tej smeri raziskati. Čustva, ideje in misli so formalistom sekundarni pojavi, ki so zavisni od tektonske urejenosti umotvorov, od njihove oblike, ne pa obratno. Umetniška oblika je nastala po povsem določenem stilističnem procesu, po neki njeni notranji zakonitosti. Nova forma se ne pojavi zaradi nove vsebine ali ideje, ampak kot nadomestilo za prejšnjo, že obrabljeno obliko. Pesniško delo je tedaj izvirno po svoji tehnični novosti, po tem, na kakšen način je znal ustvarjalec izpovedati svojo misel v novi obliki, ne pa po tem, kakšne nove ideje je razodel. Literarna znanost mora tedaj pojmovati ustvarjanje kot besedno umetnost, zato se mora poglobiti v artistični proces oblikovanja. Znanstvenik mora mimo tega utemeljiti še razvoj posameznih literarnih oblik in opredeliti njihova svojstva, podati zgodovino stila in opisati vse njegove časovne značilnosti. Ob teoriji poetike, ki mora biti zasnovana po estetskih načelih kreativnega procesa, pa mora utemeljiti še teorijo verzifikacije, tematike in stilistike, a končno podati še razvoj literarnih vrst. V tem smislu so pričeli z oblikovnim^ raziskovanjem literarnih del V. Šklovski, ki velja za nekakega ustanovitelja te znanstvene smeri O. Brik, B. Eichenbaum, V. Zirmunski in vsi ostali. V študiji o »supra-racionalnem ali izven-racionalnem« jeziku (»O zaumnom jazyke«) je Šklovski prvi podrobneje načel problem foničnih značilnosti besede in proučil njeno avditivno funkcijo v pesniški kompoziciji. O istem vprašanju je razpravljal leta 1916. tudi O. Brik in sicer o foničnem ponavljanju v verzu, o muziki verza, ki jo ustvarjajo asonance in aliteracije po tem, kako so razporejene in razvrščene. Najznačilnejše teze takšnega oblikovnega proučevanja besednih tvorb pa je izrazil Šklovski leta 1919. v razpravi »Iskusstvo kak priem«. Avtor je prepričan, da stremi umetniško ustvarjanje po novem načinu oblikovanja, po sveži, dotlej neobičajni besedni učinkovitosti, da je pesnik izviren v obliki, ne pa v ideji ali snovi. Ustvarjalec je po njegovem mnenju usmerjen v to, da skuša predmete, ki jih opisuje, podati na nov, svojevrsten način. Zato uporablja nenavadne oblikovne obrate, ker so presenetljivi, ne pa zato, ker izražajo morda novo misel ali idejo. Beseda je Šklovskemu sestavni del umotvora, zato je zanj važno, kakšen poudarek ima v umetnini in kakšne stilno-kompozicijske vrednote razodeva. Do širših perspektiv je segel Šklovski leta 1921. v svoji študiji o romanu in noveli. Svoja prvotna dognanja je tu poglobil in še določneje opredelil. Pisatelj se po njegovem mnenju pri komponiranju takega teksta, kakor je roman, že kar podzavestno spominja dotedanjih tehničnih obratov te literarne vrste in preko njih stremi po novih, čimbolj osebno domišljenih kompozicijskih prvinah in vrednotah. Povsem napačno bi zato bilo, če bi mislili, da se pisatelj bori z vsebino svojega dela, kajti on se bori z njegovo obliko, vsebina je namreč posledica tehnične plati njegovega umotvora. Za ustvarjalca je neizmerno bolj važna oblikovna tradicija tvornega procesa kakor pa idejna, čustvena ali katera koli druga. Posnemanje, prevzemanje in vplivanje se v slovstvu ne vrši toliko v območju idej, snovi in čustev, ampak vse bolj v območju tehničnih in kompozicijsko-oblikovnih procesov. Kot dokaz za točnost svojih tez navaja Šklovski zglede iz zgodovine evropskega romana in novele ne glede na časovno-razvojne vidike. Po avtorjevem mnenju je roman prav za prav zbirka bolj ali manj spretno zbranih in zlepljenih zgodb, anekdot, novel in povesti, ki tvorijo njegov votek. Pri starejših romanopiscih odkrijemo med zgodbami, povezanimi v roman, kaj kmalu vmesno lepilo, pri novejših pisateljih pa ugotavlja Šklovski enovitejšo in bolj strnjeno gradbo. Izredno presenetljive izsledke glede formalne analize literarnih umotvorov je podal tudi Eic-henbaum v svoji razpravi o Gogoljevi noveli Plašč« ( Poetika«, 1919). Avtor zavrača najprej teze, ki jih je znanost izrekla o tej Gogoljevi umetnini v smislu njenih ideoloških in socialnih vrednot, in skuša prodreti do njene besedno-artistične značilnosti. Za Eichenbaunia je Gogolj izrazit avditiven pisatelj, njegov stil je namreč ves verbalno igriv, poln mimične zvočnosti v besedju, deklamatorično živ, nasičen zvokovnih prvin. Gogolj mu je pravi umetnik-pripovedovalec, ki nima namena učinkovati z etično in človečansko platjo svoje novele, tudi ne s čustvenimi rekviziti, ampak zgolj z zanimivostjo zgodbe v najpleme-nitejšem artističnem smislu. Mimo teli dveh študij pa so formalisti podrobneje analizirali še Gogoljevo prozo v pogledu snovi, stila in kompozicije (V. Vinogradov), pisali o Leskovu in sodobni prozi (Eichenbaum), razmišljali o parodi-stičnem romanu (Šklovski), razčlenjevali gledališke igre Čehova, proučevali snovnost in kompozicijo romanov Dostojevskega in Tolstoja, se poglabljali v liriko Aleksandra Bloka, Brjusova in Puškina ter skušali vsestransko afirmirati svojo ideologijo. Nekateri predstavniki ruske formalistične šole pa so se razen tega ukvarjali tudi s teoiijo poetike, z vsemi problemi, ki spadajo v ta znanstveni okvir. V tem pogledu je posebno zanimivo delo V. Žirmunskega Zadati poetiki (Leningrad, 1921), kajti v njem je zbrano domala vse, kar tvori osnovno miselnost novodobnega ruskega formalizma. V tej knjigi je Žirmunski zavrgel tradicionalno razlikovanje med obliko in notranjo vsebino umetnine. Pač pa je izpovedal tezo, da je literarni umotvor zgolj oblikovna tvorba, medtem ko je njegova vsebina le neka posebna emanaeija oblike. Tudi »lede metodološke razporeditve poetike se je Žirmunski skušal otresti preteklosti in ustvariti nekaj novega. Tako je docela podredil stilistiko, ki tvori prvi del njegove knjige, lingvističnim principom, ki so mu bili tudi sicer vzor pri sestavi celotnega dela. V tem oddelku svoje Poetike razpravlja najprej o poetični foniki ali evfoniji, kamor uvršča metriko, instrumentacijo besed in melodiko, zatem govori o poetični semantiki ali semasiologiji, to je o tropih in figurah kot višjih besednih tvorbah, končno pa razčlenjuje poetično besedotvorje, sintakso in paleontologijo jezika (arhaizme, barbarizme, provincializme itd.). Drugi del knjige obsega besedno tematiko, h kateri spadajo po njegovi koncepciji poetike razna stilna sredstva, poedine umetniško rabljene besedne teme, vsakovrstna kontrastiranja, ponavljanja, nauk o motivih in snoveh ter končno še razni načini opisovanja narave, okolja, oseb itd. Zadnji del svoje knjige pa je namenil kompozicijskim problemom posameznih pesniških zvrsti, tako razpravlja tu o sonetu, gazeli, odi, elegiji, noveli, romanu in vsem drugem. — To delo Viktorja Žirmunskega ni samo duhovito zasnovano, ampak je tudi po vsebini zanimivo. Nekatera poglavja so polna ostroumnih izsledkov in novih vidikov, s katerimi je pomembno obogatil teorijo poetike. Na zelo zanimiv način obravnava literarno-teoretična vprašanja tudi Tomaševski v svoji knjigi Teorija literaturv (Leningrad, 1925). Njegova razporedba gradiva se v marsičem temeljito razlikuje od Žirmunskega Poetike«, dasi izhajata oba znanstvenika iz istih idejnih osnov. Prvi del svoje knjige je Tomaševski namenil pesniški stilistiki. Tu razpravlja najprej o leksikologiji, to je o besednem zakladu literarnih del in njegovi uporabi, o pojmovanju in pomenu besed itd. Zatem govori o pesniški sintaksi, o razporejanju besed v stavku, o izrazni tehniki in vsem, kar spada v ta problemski okvir. Končno se ukvarja še z evfonijo, z načeli glasovne uredbe govora in z grafično formo. Drugi del knjige obsega komparativno metriko, tretji pa tematiko (snovi, motive, teorije lit. vrst itd.). Na isti način so formalisti v posebnih delih proučevali še glasovno simboliko umotvorov, pisali študije o metriki, ritmiki, melodiki (Eichen-baum), stilistiki, tematiki in motiviki, o kompoziciji lirske pesmi, o rimi, njeni teoriji in zgodovini. Med literarnozgodovinskimi prispevki formalistične šole je skoraj gotovo najznačilnejša knjiga Viktorja Zirmimskega Puškin i Bairon (Leningrad, 1924). Obsežnejši posnetek tega dela je izšel nekaj let kasneje v časopisu Zeitschrift tur die slavische Philologie (1926 iti 1927) z avtorjevim dodatnim teoretičnim razmišljanjem o metodiki takega znanstvenega proučevanja.4 V tem komparativnem delu ni Zinnunski uporabil samo vseh tez Formalistične ideologije, ampak je tudi pokazal, kako se da takšen problem vsaj deloma historično obravnavati. Mimo tega je morda celo nehote izpričal dejstvo, da ni mogoče tudi pri formalni analizi umetnin docela zanikati zgodovinsko-razvojuih vidikov. V svoji knjigi je Žirmunski hotel pokazati, kako je Bvron vplival na Puškina z oblikovno platjo svojih pesnitev in kako se ta vpliv pri velikem Rusu odraža. Predvsem analizira kompozicijo Bvronove lirske povesti, razišče elemente njegovega oblikovanja in stila (tako poudari figuralnost izraza, dekorativnost njegovega slikanja ambienta, kolorit pokrajine, melodramatiko nekaterih vložkov itd.) in se zatem ustavi pri pesnikovem načinu fabuliranja, zapletanja iir razpletanja zgodbe. Izredno zanimivo je, kako Žirmunski označi tipične lastnosti Byronove kompozicije, kako razloži psihologijo njegovih oseb, notranjo dinamiko dogajanja in kako razbere svojstvenosti njegovega upodabljanja življenja. Zlasti podrobno se ruski znanstvenik seveda ukvarja z oznako njegove pesniške forme, z analizo njegovega oblikovanja tako v pogledu celote, kakor tudi v pogledu poedinih odtenkov. Pri tem ne prezre niti metrične plati Byronovih pesnitev niti njegove motivike in tematike. Zatem podrobno projicira svoja dognanja na Puškina in ugotavlja, v kaki meri je ta prevzel Bvronove kompozicijske značilnosti in kaj vse je sprejel od velikega Angleža. Ko je tako ugotovil vse podobnosti med obema pesnikoma in točno naznačil, v čem je Puškin odvisen od Byrona, se poglobi v razlago različnosti med obema romantikoma in sklene svoje raziskovanje s končno oznako njiju kreativnih individualnosti. Medtem ko osredotoči Byron dejanje pesnitve monodramatično v središče zgodbe, v junaka in v njegovo notranje življenje, se Puškin vse bolj razgibava v konec in se rajši ustavlja pri zunanji deskripciji dogajanja. Bvron je pretežno patetično retoričen, romantično zanosit, ljubi bogato besedje, obratno pa je 4 Glej mojo kniigo Teorija primerjalne lit. zgod. str. 109. Puškin bolj klasicistično umerjen, jasen, enostaven, preprost v izrazu in slikanju. Svojevrstno poglavje te študije tvori avtorjeva projekcija Bvronove romantične forme v čas. Tu skuša Žirmunski statistično točno ugotoviti, v kakšni meri je sodobna Rusija sprejela tip Puškinove, po Byronu povzete romantične pesnitve, kako je to obliko popularizirala v posnemovalcih, koliko tovrstnih del je nastalo, kako se med seboj razlikujejo, kdaj je začela ta oblika razpadati in kako se je naposled po letu 1838. docela izživela. S pomočjo teh dognanj se Žirmunski dokoplje do teze, ki tvori nekakšen idejni sklep njegovega raziskovanja, in sicer do trditve, da živi vsaka nova pesniška zvrst v prostoru in času le določeno dobo, v kateri se povzpne do viška, do splošnega priznanja, nato pa da okrni in izgine. Razprava Viktorja Žirmunskega o Byronu in Puškinu pomeni brez dvoma važen poskus aplicirati formalistični literarni nazor v zgodovinsko dogajanje, v tem okviru raziskati življenjsko moč te ali one oblike. Avtor, ki nikakor ni pristaš ekstremnega formalizma, kar priča omenjeno delo, je nehote dokazal važnost kavzalno-historičnih vidikov pri proučevanju besednega oblikovanja. V tem pogledu je njegova razprava ploden prispevek v smeri ostvaritve poglobljenega, na historičnih dejstvih osnova-nega formalizma. * Ni dvoma, da je ruska formalistična šola odkrila mnogo novih obli-kovno-tehničnih problemov in poglobila proučevanje pesniških del kljub vsej svoji idejni enostranosti. Zlasti važna so njena dognanja glede besedne simbolike, kompozicijske tehnike in strukturne analize umotvorov, saj pomenijo v evropski znanosti docela nekaj svojevrstnega. Nihče izmed zapadnih predstavnikov formalnega proučevanja literarnih del ni namreč tako dosledno prodrl v ustroj besednih umetnin, v njihovo tematiko, stilnost in motiviko. V tem pogledu so ruski znanstveniki utrli pot docela novim vidikom in plodno poglobili raziskovanje literarne oblike. Tudi nekatera historična vprašanja so uspešno skušali rešiti v okviru svojega znanstvenega sistema, kakor priča Žirmunski. Pesniška oblika je dobila v njihovi komeepciji povsem novo osvetljavo in pomembnost. Vendar vzbujajo mnoge izhodiščne teze ruskega formalizma nemalo resnih pomislekov in ugovorov. Kakor vsi literarni pojavi so tudi pesniška dela časovno-vzročno determinirana, zato jih nikakor ne moremo iztrgati iz njihovega časovno-razvojnega okolja in raziskovati samo po formalno-analitičnih načelih. Vse, kar je v umetnini zunanje tvaruega, od besede mimo kompozicijskih elementov do stilnih vrednot, je tesno povezano z dobo, v kateri je nastalo, in s tvorno osebnostjo, ki je to ustvarila. Prav tako tudi ni umetnina samo oblikoven problem, ampak v njej sta v enaki meri važni še notranja vsebina in ideja kot dve elementarni komponenti literarnih tvorb. S tem pa še nikakor ni rečeno, da ne bi smeli raziskovati oblikovne plati pesnitev, njihovih stilnih in arhitektonskih značilnosti, a to vsekako s kavzalnih in historično-razvojnih vidikov. Za analizo pesniških del namreč ni dovolj, da jih skušamo dojeti samo po njihovih oblikovnih svojstvih. ampak moramo spoznati in upoštevati tudi njihove no- tranje — idejne, miselne, svetovnonazorne, socialne i. dr. — vrednote, ki so pač zgodovinsko najbolj doganljive. Pri umetnini razen tega tudi ne gre, da bi jo docela odmislili od njenega kreatorja, da bi zatajili pisatelja, kajti naj je literarni umotvor na videz še tako brezoseben in objektiven, na njegovem dnu se zrcali pesnikova podoba. Vzročna odvisnost umetnine od njenega tvorca se nikakor ne da tajiti, še manj pa docela zavračati. Pisateljev individualni način ustvarjanja, psihološka struktura njegove osebnosti, njegov estetski in literarni nazor, njegova socialna in politična ideologija itd., to so brez dvoma važni kažipoti za globlje in bolj dognano spoznanje besednih tvorb. Ti ugovori pa se mi zdijo še tem bolj upravičeni, ker se je ruska formalistična šola izognila vseh problemov, ki niso izrazito artistični. Kako naj bi mi Slovenci v smislu te šole razpravljali o reformaciji, protirefor-maciji in prerodu, ki niso v umetniškem in literarnem pogledu ustvarili ničesar? Ali pa naj te dobe kar izločimo iz naše slovstvene zgodovine? Razen tega se formalisti izogibajo vsake znanstvene biografike, ki jo celo a priori zanikajo. Toda ali je mogoče do dna spoznati delo nekega umetnika, ne da bi prej dokončno dognali vsa dejstva, ki so tesno povezana z njegovim postankom in formacijo? Ruski znanstveniki pa tudi zavračajo vse generacijske probleme, vsako historično periodizacijo, estetsko opredeljevanje osebnosti, ugotavljanje časovnih odnosov in zvez, skratka temeljne vidike novodobnega historizma. V tem pogledu seveda ni mogoče v celoti sprejeti njihovega nazora, ki je tudi v domovini vzbudil mnogo upravičenih pomislekov. S tem pa še nikakor ni nujno, da ne bi upoštevali plodnih in pozitivnih dognanj ruske formalistične struje, tega, kar dejansko izpopolnjuje literarno znanost. Slovenski jezik 161 u Bogo Grafenauer: Reforme Jožefa II. v luči javnega mnenja Dijak klasične gimnazije v Ljubljani Štular Jože ima več starih rokopisov, ki mu jih je podaril g. Vladimir Foerster, sodni nadsvetnik v pokoju; ta jih je dobil od pokojne gospe Elizabete Mikuš, vdove rač. svetnika Antona Mikuša, znanega bibliofila. Iz katerega kraja izvirajo rokopisi, žal ili mogoče dognati. Med temi rokopisi sta tudi doslej neznana prepisa obeh bukov-niških« pesmi iz zadnjih let vlade Jožefa II., ki jih je objavil Fr. Pokoril v svojem opisu Škofje Loke1 in ki jih omenja Fr. Kidrič v svoji Zgodovini slovenskega slovstva (str. 278) z domnevo, da so največ novih takih pesmi pošiljali med ljudi pač cerkovniki, ki so bili obenem učitelji . Ker se prepisa obeh pesmi od Pokornove objave nekoliko razlikujeta in ker je ta poleg tega močno neznana, objavljam obe pesmi v celoti. 1. Pesem Od teh Novih sadnih zaitou 1. Kaj so sdej sa eni Element po usih doshelah so punti aje blo Kedej toko nobeden namore vedet sato. enkrat feje Auguftuf fmiflu de je bju ves fvet popilu Nafh zefar fhebel bodo Kir ulega na klaftre fmeru bo. 3. O joh joh Kir Idej regera la to ve ufak hrib in dolina Kir je blo ule Imerjeno Pak je blo fhe bel Imedenu 4. Komelarje lato von pollati de lo fnali prou Itemati luej grofu inu valhe gnad biu fhiher funu ufaziga Na en Plat. > DS VII, 1894. str. 342 si. 5. Potem lo nive fhazovali Na perdeuke fa jeh djali bodi ufheniza alpa refli Komefar je fapifu berfh. 6. verte inu traunike fhazovali ule gmaine ogledvali nej bo slie en gunzvet al baron ufak je potegnu soj Ion. 7. Kmet be biu mugu lohka gvirat Idej Ke mu ni treba tlake delat more pa tolkain dauka dat de muiii enkrat mogozlie Obstat. 8. Nakole so Kantone djali ufaka val rihtarja poftauli Ozheja de bi biu Kmet gospod al bo jemu prevezh gosposk. 9. Gorje sdej tem ubogim Kmet po shir pet gosposk imet vonder zlie na da Kaufat gosposka pran de ni toj gront. 10. Kaj zlies dobrga imet pravim jest tebi obogmu kmet poglej kaj brumnih ludi milo sdihuje in jezhe. 11. Nune in menihe so pregnali inu ta shivesh nem prezh pobrali dokler bo terpelu toko tok dougu bo na svet hudo. 12. Mashnikam so zhast oduseli g! i h tem valitarjam ieh sturili Kir morjo na valiti statti inu te potente Osnvat. 13. Kaj je sdej sa ena slepota po useli zerkvah je teniota Kir na smeja svezhe stat Na stran dobene mashe brat. 14. Sdej ni drusiga Koker potenti na useli uratah so nabiti sdej regera joli inu gorje saj sato usak dobru ve. 15. Dokler bo nash zesar Shivu tok bo gubernerjum visliu (papež pak bo u rimo spau) mal Kater bo nova masha bran 16. Sdej nas le goberner vislia nove mashnike nam posilila Oni so eni grosni Ozhenost al per neli ni nezh ponishnost. 17. U spovednizah so Skerplonti na Kloshtre lauter Spegonti Sami sebe povikshujejo te Stare Sanezliujejo. 18. Obeden nima plate sbrite usak jem lase Savite gvante use prefarbane lase pa use nakrausaste. ' 19. Te velike shole in seminarje u vezhih mestah tudi U graz sa dnarje bolshi je jet Kose past koker studerat u Seminarje Sa ena prašno zhast. 20. Ktera terpi dokler študira bukve sa mashtvu prebirat Kader bi jeniu Shegne uset Sa Maslio brat ga sna gosposka Moshketo Nosit Dat. 21. le tega je urshah Joshof zessar ta Drugi boh dej deb biu skorej en drugi de bi Papesh u rim vezh na spau ampak svoje sapoudi von dajau. 22. Kaje je sdej Katolska cerku Kater bi se smislu milu bi se Sjoku navem kaj bo is tega zhe nam boh Kej bolshiga na da. (23. G reki so zdej staro virci Nemci bodo nova virci na papeža nee na drže sami po sojeli glavah uče. De bi kardinali skori gori ustali ta svet koncilium deržali prosimo vsi skupej Boga de nam skori kej bolšiga da. Meni bo treba nehati od teh reči dopoudvati nobene nisem faliiu kdo se ba zato čezme jeziu. 26. Ke bi se pa želov kedo de bi otou zvedit tega, katir je pisou lelo jest rečem temu: tinta juu pero kaj je nemu mar za to.) Naša predloga je mlajša od Pokornove, ki je zapisana 3. dan Aprilla 1800«. Zapisana je gotovo šele po 1. 1815.. kar nam dokazuje naslov z roko pisane knjižice (velike 14.8 cm X 8.8 cm), v kateri se nam je na zadnjih sedmih straneh ohranil njen prepis (naslov gl. spodaj!). Tekst je na nekaterih mestih po prepisovanju nekoliko pokvarjen. Najhujša pogreška se je pripetila prepisovalcu v 15. kitici, kjer je prezrl tretjo vrstico. To vrstico in zadnje štiri kitice, ki so pri naši predlogi odtrgane sem v oklepaju dodal po Pokornovem tekstu. 2. Pefem od tega resuetleniga Sneta 1. Zlnidni modriani So pershli na Snet Od ulih Krajou sbrani Kdo jih ozhe Shtet? Leti mirjo Grunte Borlhte nu pole Tu je kar Stri punte Rane de bole. 4. She ulelei premalu Je Ho teh Barok Deb le blo jemalo Srebro s nashih rok So le perslepili Ti Einnemarji Pet Ito lo slushili Ti Rabinarji. Enu Ser no ima Pravio po pet dat Tozha tud nima Polu Shkoduat Prou lepi preroki Prerokujejo U kufhtrasti Baroki Bogu raitajo. 3. Joh! joh ta kraluje Gorje tebi Suet Mernik sapouduje Ule na klaftre Shtet Joh joh ulak upije Purgar kmet gospod Joh joh ta nas bije Joh tri tauihent Srot. She lo sdej menili Debo vezhna rezil Siilnam lo dobili Shli lo uli sa pezli Od obenga Shlishat Ni u Desheli vezh Nezli vezh jeh ni sdiskat Einnemar je prezh. 6. Rihtarja jemati More ufaka val De sna Denarje Hiteti In odreti nas More snat potente Ked' Kerlhanski nauk Skerbi pak na zente De odraita Dauk. Suet lo she smelhali Klofhtre prasnio Mlade ven fegnali Uzerku branio Krishou pot potreti Krishze prezh pobrat Bratoulhne poshreti Sna Jansenou Brat. Seminarski nuki Pernefo lep Sad So nevirni fhtuki Giftni koker gad Uzhe nle narobe Spazhio ves Inet Te Sterpene gobe Na meh jeh odret. Gratz in tud Dunej She toku uzhi De ta ktir je Snnej Prez sgubi ozhi Papesha pouisha Skofam glih dershi Jansen niega visha Na kloslitre reshi. U pridgah od Marie Mouzhi koker tat Plate fi nasbrije Shtupan ked Soudat Nosha je delheuska od glaue da Nog Glava je Janseninska Notri je kosji Rog. 11. Na Shkaplir na pafze zel nezli na -dershe Ja koker Podlalze Na milhi reshe Roshenkranz puftiti Le Spremifhluat Uzhi ta ves sviti Jansenski brat. 12. Odpustke fo savergli Svete zerkue Shaz Obhaila fo posherli To lo Trap je pazli U Duhu te pokore Shivet sdej uzhe U tem Stre glave nore On' pak frej flieue. 13. Shtek je ta duanajfti Uam hijnauze Ipet Sdej pak ta trinaifti She na ver h odlhtet Gleite kaj to Strila Vallia maninga Ja fe bo resbila Boshja Shtrafenga. Konz 1791. Ta pesem je bila prepisana, kot nam priča ob koncu pripisana letnica, 1. 1791.. in sicer na dva lista (velika 21.5 cm X 17.5 cm), ki sta čez sredo prepognjena in sešita. Vsebina rokopisa, v katerem se je na zadnjih straneh ohranil prepis prve pesmi, je važna zato, ker nam kaže krog, v katerem so se take pesmi širile in po vsej priliki tudi nastale. Že Fr. Lampe je ob Pokornovi objavi obeh pesmi domneval, da so njihovi avtorji izšli naj- brže iz samostanskega kroga2. Prav v isto smer kaže tudi okolica prve pesmi v našem prepisu. Naslov knjižice se glasi: »VEZHNA PRATIKA / kjer le naidet more namrezh / Letne Zifre, Nedelna zherka, Slate Zifre, Pepelniza, Veli/kanozh, Binkstna Nedela, inu / S. Jur od Leta 1815 noter do / 1954.« Vendar pa je v njej po eni strani mnogo več, po drugi pa mnogo manj, kot obeta ta naslov. Spisku koledarskih svetnikov namreč sledi cela vrsta molitvenih obrazcev, ki izhajajo iz kroga najostrejših kranjskih proti-janzenističnih delavcev, frančiškanskih redov3. Sestavnih delov pratike, ki jih obljublja naslov, pa razen spiska svetnikov v knjižici ni. Na prvem mestu sledi koledarskemu spisku svetnikov legendaren opis nastanka Od velikiga Odpustiga Portiunculae . Prav ta odpustek je bil med tistimi stvarmi, za katere se je bila med janzenisti in frančiškani pri nas najhujša borba4. Drug migljaj v tej smeri sta dve molitvi, ki izhajata po podatkih rokopisa od ljudi, ki so bili člani Frančiškovih redov. To sta »Ta kratki inu kraftni lapopadik tih 15 Ikriunofti Kriltu-soviga terpleina, katiru je to fadno nozh pred lojo Imertjo v ti kehi preterpu inu la nas preltau, katire fo ble od lamga Kriltusa eni S. Nuni ordna S. Klari Magdalen s jmenam v temu klolhtru Fraiburg relodeite« in Nebefhki Dvor Ali ena S. Andoht«; o tej stoji v rokopisu Toku je blu nalnaine danu od Nebes te S. Divizi Ludgardus trekiga Ordna S. Frančiška koker je popilal Pater Ludovikus S. Franziska Ordna v temu leitu 1638s-. Tudi praznoverska tradicija o neizogibnem uspehu darovanja šestih maš, ki je zabeležena na koncu molitvenega dela, je zrasla v poznem srednjem veku v krogu beraških redov4«. Ne izrecno v frančiškanski red, pač pa tudi v krog beraških redov kaže Kronza teh Ihalolt Marie Di-vize«, ki jo je molilo tu tovarfhtvu Bratou, inu Selter te s. bratoullme ledem Ihalolt Matere Bolhie Marie Divize tega zherniga shkapulira , bratovščina, ki jo je pospeševal pred vsem servitski red. V redovniške kroge kažeta še dva sestavka molitvenega dela rokopisa: Legendaren opis Kristusove prikazni Albertu Velikemu in Kronza Gospuda nafhga Jesusa Kriltusa«, ki je bla od Krilusa famiga temu Ivelizhanimu Paterju Mihelu Kamaldulenfarlkimu Pufhauniku ... dana . Kar se tiče zadnjih dveh molitvenih obrazcev (obeh kronz ), se mi zdi, da sta bila najbrž predlogi za podobne privatne pobožnosti, kot je bila pobožnost bratovščine Krouarz Matere Boshje«, ki jo poznamo iz škofijske preiskave glede Baragovega delovanja v Šmartinu pri Kranju41'. Ostala vsebina molitvenega dela rokopisa (Od spremifhluvaina Kri-ftusouga Terpleina, opis neke pobožnosti "k zhalti Mater Bolhi", Pesem od Lubesen Bolhie, Sveteh treh Kraljou Roshenkranz in Angelsk Roshen-kranz) nam priča samo o izraziti protijanzenistični usmerjenosti prepiso- 2 DS Vir. 343. op. 1. 3 Gl. Čebulj Regalat: Janzenizem na Slovenskem in frančiškani. Ljubljana, 1922. 4 Čebulj, 1. c. str. 17—22. 4a Veit, Luchvig Andreas: Volksfrommes Brauchtum und Kircke im deut-schen Mittelalter, Frelburg i. B.. 1936, str. 25. si. 4>J Prijatelj Iv.: Doneski k slov. literarni in kulturni zgodovini, ZMS IX. 1907. str. 11 si. valčevi, brez naslonitve na kak določen krog. Za protijanzenistično usmerjenost je zlasti značilna »Pesem od Lubesen Bolhie«, ki obravnava predmet, ki je bil janzenistom popolnoma tuj3, kajti oni so kljub pospeševanju premišljevalne, na neki način čuvstveno poudarjene molitve (»le spremilhluat i uzhi ta ves sviti i Jansenski brat«), vedno polagali prvenstven poudarek na neizmerno razdaljo med človeško nepopolnostjo in božjo popolnostjo. V kulturnozgodovinskem pogledu nosita obe pesmi tipične znake tiste dobe, ko sta prodirala janzenizem in jožefinizeni v Avstriji še z roko v roki, preden so se začeli konflikti med racionalistienim birokra-tizinom jožefinizma in čustveno poudarjenim obskurantizmom janzenizma6. Druga pesem je nastala, kolikor je mogoče sklepati iz vsebine, najbrž pred l. 1789., prva pa, vsaj v svoji končni obliki, po tem letu. To sklepam po njunem načinu, kako opisujeta merjenja za jflžefinsko katastralno mapo, ki so se izvršila v 1. 1785—1789.' Obe pesmi se obračata proti jožefinskim reformam in proti janze-nističnim stremljenjem vlade in takratnih ljubljanskih škofov. S svojim neposrednim in naravnim ogorčenjem sta dober odraz tistega javnega mnenja, iz katerega se je rodila pri anonimnem pisatelju brošure »Dem Furstbischofe voti Lavbach abgelegtes offentlich und aufrichtiges Glau-bensbekenntniss« tale sodba o škofu Herbersteinu: »Nekateri sodijo tako, drugi drugače. Večinoma pa pravijo, da ste že napol lutrovski.«8 V podrobnostih se obračata pesmi predvsem proti vsemogočnemu poseganju cesarja in njegovih zastopnikov (»gubernerjum«) v kmečke in cerkvene zadeve. Med določbami, ki zadevajo njihovo življenje, kmete silno bodejo »resuetleni modriani«9 in »komefarji«, ki vrše merjenja za nov kataster, prerokovanja« kmetijskih družb, ustanovljenih za Marije Terezije, povečanje davkov, ki je zadelo s patentom o davčni preosnovi (izdan 10. febr., v veljavo stopil 1. nov. 1789. 1.) zlasti hudo vse gorate predele v Avstriji10, in rihtarji11, ki jih »more jemati ulaka val«, da skrbe za izvrševanje »potentov« in da se »odraita dauk«. Z omiljenjem oz. z odpravo tlake1- so bili sicer zadovoljni, toda tožijo, da jim s tem ni nič 5 Čebulj, 1. c,, str. 60 si. " Gruden Josip: Pričetki našega janzenizma, Čas X, 1916, str. 121. Prijatelj Iv., 1. c., str. 9 si. " Uhlirz Mathilde: Handbuch der Geschichte Osterreichs ete. II. Bd. 1931, str. 387. 8 Gruden Josip: Janzenizem v našem kulturnem življenju, Čas X, 1916, str. 186. 9 T. j. »Modegelehrten«. Prim. Gruden Josip: Janzenizem etc., str. 186. 10 Dimitz August: Geschichte Krains etc., IV. Theil, str. 208. 11 Dolenc Metod: Pravna zgodovina za slovensko ozemlje, Ljubljana 1935, str. 270. 12 Proti določeni odkupnini, ki znaša po patentu z dne 10. februarja 1789 17 '/9% letnih dohodkov, ki jih je moral dajati kmet cerkveni in svetni gosposki poleg 12 -/9%, ki so jih pobirali deželnoknežji »Einnemarji«. Kmetu je ostalo potemtakem 70% vsega pridelka. Prim. Dolenc Metod, I. c., str. 235, Uhlirz Mathilde, 1. c., str. 387 in Ivan Vrhovec: Iz domače zgodovine (VIII. Tlaka.), LZ VI. 1886, str. 536 si., 606 si. pomagano, ker »more (kmet) pa tolkaiu dauka dat, de mirni enkrat mogozhe obstat«. Glede cerkvenih reform se izraža v pesmih najprej nezadovoljnost z izpraznitvijo samostanov, temu pa sledi kritika cesarskega poseganja v dušnopastirsko prakso in kritika janzenističnega rigorizma.13 V obeh pesmih se izraža ljudsko nezadovoljstvo nad centralnimi semenišči in nad duhovniki, ki prihajajo iz njih. Pesmi se norčujeta tako iz njihovega znanja kakor iz njihove zunanjosti, posebno v drugi pesmi veje iz, nekaterih kitic silna jeza nad temi zastopniki jožefinskega sistema.14 Jasno se izraža bolest nad odvisnostjo duhovščine od dunajske vlade in guber-niuma, ki je šla tako daleč, da so državne ustanove predpisovale pridigarjem teme, ki naj jih obravnavajo15, kar je pesem registrirala še v poostreni obliki, češ da morajo duhovniki samo te potente osnvat . Tudi omejevanja različnih pobožnosti se dotakneta pesmi in naštevata med stvarmi, ki jih zatira vladajoči sistem, »krishou pot«, krishze«, bra-toulhne«, »Shkaplir«, »palze<, Roshenkranz« in odpustke . Dalje izražata nezadovoljstvo nad dušnopastirsko prakso skerplontov , ki sede 11 spoudnizah« in ki »fo posherli Obhaila«. Tudi omejitve sveč pri darovanju sv. maše se dotakne ena izmed njiju.16 Tudi vsebina pesmi samih, kolikor zadeva cerkvene reforme jože-finske dobe, kaže v samostanski krog. Zlasti Pefem od tega resuetleniga Sveta« obravnava predvsem take pobožnosti, ki so jih gojili frančiškani17; deloma zahteva tudi nekoliko teološko izobraženega avtorja18. Pesem od teh Novih sadnih zaitou« je sicer bolj preprosta in opisuje večinoma samo zunanje izraze jožefinskih reform, vendar pa njena okolica ne dopušča nobenega dvoma o krogu, v katerem se je širila. Največja vrednost obeh pesmi je brez dvoma v tem, da sta nam vir neposrednega ljudskega mnenja o jožefinskih reformah in o janze-nističnem pokretu naše resuetlene dobe, ki ima za presojo posameznih vidnejših ljudi sorazmerno dovolj virov, zato pa tem manj pristnih sodb preprostega ljudstva. 13 O tem vprašanju glej že citirani Grudnovi razpravi. Zgodovino istega avtorja, že citirano disertacijo p. Cebulja Regalata in razpravo Ušeuičnika Franceta: Rigorizem naših janzenistov, BV III, 1923, 1—19. Glede cerkvenoupravnih sprememb v dobi Jožefa II. prim. Kušej J. R.: Joseph II. und die aussere Kirchenverfasiung Innerosterreichs, 1908. 14 Prim. prve pesmi 16. in 18., druge pesmi 8. in 10. kitico! 15 Hantsch Hugo: Die Entwichlung Osterreieh-Uugarns zur GroBmacht, Geschichte d. fiihrenden Volker, 15. Bd„ Freiburg i. B., 1. 1933, 131. 16 Glede tega vprašanja prim. Veit Ludwig Andreas 1. c. str. 28 si. 17 Prim. pobožnosti, ki jih našteva, z disertacijo p. Čebul ja, str. 16 si., 20, 38, 39. 58—60. 18 Prim. na pr. mesto Papesha ponisha, Skofam glili dershi«, kjer zavrača avtor tzv. febronianizem, naziranje da je papež le primus inter pares, da ima le prvenstvo časti (primatus lionoris), nadzira'nja in opominjanja pri stvareh, ki zadevajo versko edinost (primatus inspectionis et directionis), ne pa ju-risdikcije, ki si jo je po tem fiaziranju prisvojil s Pseudoizidorskimi dekretali; skratka, febronianizem zanika papeško nezmotljivost in njegovo monarhično oblast. V bistvu iste teze je zagovarjal tudi škof Herberstein v svojem znanem pastirskem pismu. Prim. splošno glede febronianizma Funk-Bihlmeyer: Kirchenge-schichte III. Teil. Paderborn 1934, str. 243 si., glede Herbersteinovega razmerja do teh tez Cebulj Regalat, 1. c., str. 26, 28. Zapiski Paberki o Andreju Smoletu 1. V Rogaški Slatini. »Bratec Andrej«, ki je bil že 1823 znan med preroditelji zaradi svoje zbirke slovenskih narodnih pesmi (Illvr. Blatt 1. avg. 1823), a med ožjimi prijatelji tudi zaradi posledic razdora z bivšo svojo nevesto Fino Ceškovo (Pintar, LŽ 1901, 404—5). po vsej priliki že 1824 ni bil prav zdrav. Tega leta se je namreč zdravil v Rogaški Slatini ( Verz. der Kurgaste« 1824 v arhivu kopališča Rogaške Slatine). O bolezni bi se dalo ugibati, zato naj opozorim le na okoliščino, da so zdravili takrat v Slatini tinti kronično putiko in splošno oslabljenje kot posledico nerednega življenja (Frohlich E. H., Die Sauerbrunnen, Wien 1838, 62, 75)... Smole se je oglasil pač pri odličnem in edinem kopališkem zdravniku Celjanu dr ju. Janezu Frohlichu, ki je bil hkrati kopališki ravnatelj (ČZN 1937, 105, 173). A ostala družba? Ravnateljev sin Ernest Hilarij, tisti, ki je pozneje slatinski vili svojega očeta dal ilirsko ime Jankomir . je bil takrat sicer šele trinajstleten gimnazijec, toda istega leta so se zdravili v Rogaški Slatini še trije Kranjci: Kajetan Jerman s Kamna pri Begunjah (Katzenstein), kateremu je bil podložen tudi Prešernov dom v Vrbi; novomeški okrožni komisar Janez Lehman, sorodnik Zoisov; br. Faustus Gradišek, >puščavnik« pod Šmarno goro... 2. Poslednja s p e d i c i j s k a bilanca. Za prvo polovico leta 1827. se je ohranil tekoči račun, ki ga je imel poštar konjskega hleva« in špediter Andrej Smole pri nekem ljubljanskem denarnem zavodu: »Soli. Fol. 137. Herr Andreaš Smole in Laibach. Fol. 137. Hat (list, ki ga je izročil pokojni Slanovec dr ju. Izidorju Cankarju, je danes last Univerzitetne knjižnice v Ljubljani; šlo je pač za banko, ki so jo imeli v Ljubljani bratje Heimannovi). Izplačila za trattes- (menice) na Smoletov račun znašajo v polletju 1827 velikansko vsoto t'. 10010,12, vpisi iz špedicije Smoletu v korist f. 940,31 manj. Pod Soli za oznako tratte ordre, je vknjiženih v kronološkem redu 24 menic, neka pomota, polodstotna provizija od f. 3024,5 in pa stroški za pisma v znesku f. 18.30. Možje, katerim je zavod od 1. januarja do 20. junija 1827 na osnovi tratt« Smoletu v breme nakazoval denar, in to tudi po 1000 f., so razni, večinoma domači denarniki, ki jim je bil denar dolžan (pisava izvirnika je ohranjena): Jos. Griesler (f. 341), A. Wasser (138,0). J. Scharnitzer (1000), Paul Supantschitz (17.37), Jos. Wehapp (173,18), J. Deschmann (1000). J. Engler (1000), J. E. Wutscher (800+93,14+34,38), Franz Valentin (firma Smoletove matere, 378), Leonh. Vogou (30). Bern. Fleck (90), J. P. Supantschitz (64,10), Gebr. Hei-mann (800), Carl Holzer (400), J. C. Kranz (882.10), Ign. Bernbacher (479,59), Franc Kregel (1000), J. Ch. Kanz (494), Nic. Recher (1000), Fr. Strauchfeld (40). Vsaj tri izmed teh tvrdk so izpričane kot Smoletovi upniki tudi med krizo: mati. ki se je vknjižila za f. 16000; Fleck, ki si je prilastil ključ od kleti: Kanz, ki »je hotel za svojih 8000 tudi nekaj dobiti« (LZ 1911, 400). Preseneča pa vpis z dne 14. februarja 1827: simile (= tratta) ordre Franz Preschern f. 90.« Ali je bil ta Franc Prešern Smoletov upnik ali dolžnik? Poleg avtorja pesmi Dekelcam , ki jo je objavil »Illyrisches Blatt« dne 12. januarja 1827, torej dober mesec pred omenjenim vpisom sta živela v prvi polovici 1827 še dva Franca Prešerna, ki bi mogla biti s Smoletom v poslovnih stikih: 25 letni gostilničarjev sin na Brezovici, sin Janeza Prešerna iz mošenjske župnije, ki ga vsaj Ribičevi niso imeli za sorodnika; 19 letni France iz Zabrez-nice, ki je "bil pesnikov daljni sorodnik ter se je po treh gimnazijskih letih uspešno uril za hotelirja (ČJKZ VI, 188—9). Toda vse kaže, da ne gre niti za brezniškega : Škanidra«, ki še ni posojal, a tudi ne potreboval posojil, niti za mladega zabrezniškega Špana , ki je bil morda v tujini, ampak za Ribičevega študenta iz Vrbe, ki se je pri starem stricu Jožetu Prešernu na Jezici pravkar pripravljal za rigoroze in odhod na Dunaj. Če je domneva pravilna, potem Smoletov postopek ni le dokaz za njegovo prefriganost, ker je obrazec za upnika umel uporabiti tudi za dolžnika, ampak je tudi ena izmed številnih prič, da res »boljga srca ni imela Ljubljana«. Prijatelju je hotel pomagati še v času, ko mu je že moralo biti jasno, da ni več daleč usoda, ko se bo moglo reči: »Trešla v bogastvo nesreče je strela«. Seveda se Smoletov polom ni bližal zaradi postavk, kakršna je 90 gld. prijatelju Prešernu, marveč zaradi tega, ker spominov na čase, ko mu sijale so zvezde prijazne« Finine naklonjenosti in »v sanjah prijetnih ga zibal je up« na zvezo z njo, ni znal mrtviti bolj moško kakor z lahkomiselnim snovanjem novih srčnih zvez in slepim rušenjem svojega blagostanja. Prva polovica 1827 je bila poslednja, za katero mu je njegov zavod sestavljal bilanco. 3. Gostija pred begom. Domneva, ki sem jo zabeležil v članku o Antonu Čopu (SBL I. 95 B). naslovljencu nemške Prešernove prigodniee, se je izkazala za pravilno (gre mi hkrati za izpolnitev obljube na koncu članka). Šlo je za poroko v Šmarju na Dolenjskem v nedeljo, dne 17. junija 1827, ki je v poročnih maticah zapisana s temile podatki: ženin: Anton Čop. star 40 iet; nevesta: Katarina Dolničar, stara 19 let, stanujoča v šentjakobski župniji v Ljubljani (prim. tudi LZ 1911, 405); ženinov oče: Jurij Čop iz Lesec; ženi-nova mati: Marija r. Gollmayer; nevestin oče: Franc Dolničar v Šmarju; nevestina mati: Uršula r. Purger: priči: graščak Jožef Rudež in posestnik Jožef Klenienfič: duhovnik, ki je kot delegat šentjakobskega župnika izvršil poroko: Lukež Bur-gar, stolni prost ljubljanski (morda sorodnik nevestine matere). Ker je bil domači priimek šmarskih bogatašev Dolničarjev: Rokus — Roksovka (prim. šmarski »Status animarum in pa DS 1905. 12), je s temi ugotovitvami osvetljeno pismo ljubljanske Benedičičke v Lvov z dne 10. junija 1827 (LZ 1911, 405), kjer se govori o poroki nekega Čopa s hčerko von dem reichen Rohos«, a obenem popravljeno pismo iste Benedičičke z dne 24. julija 1827, kjer se navaja 18. junij 1827 za datum Čopove poroke. A Smole, čigar ime v matrikah ni zabeleženo, a naj bi bil po istih Bene-dičičkinih pismih za to gostijo najel vojaško godbo (hobiste) za ves teden« in Antonu Čopu v čast več dni veseljačil — pred svojim begom? Predstavljati si moramo bahaško svatbo, kjer svatbeni drug ni obenem priča, ki se podpiše. Podrobnosti pisem, ki jih je Benedičička v tej zvezi pisala Čopu (LZ 1911, 405—6), je treba nedvomno uvrstiti v teden po nedelji z dne 17. junija 1827. torej v dni med 17. in 24. junijem: sreda, ko se je Smole »čisto okajen« vrnil z gostije v Ljubljano, more biti le 20. junij; četrtek, ko je priredil, menda na strelišču, zbranim svatom razkošno pogostovanje, za katero je samo posebno vino stalo 200 fl., more biti le četrtek dne 21. junija; in ako je neke štiri dni« pozneje z juristom Jerebom pred posledicami krize pobegnil iz Ljubljane, da vidi Nemško, Francosko, Britansko . Švajca visoke gore« in jasno nebo italijansko«, se je moralo to zgoditi okoli 25. junija. Ta datum se pa lepo sklada z okoliščino, da je njegov zavod dne 26. junija na njegov račun izplačal zadnji tratti«; a 1000 fl., ki jih je zavod dne 26. junija izplačal Recherju. tvori morebiti že del tistega Smoletovega »viel mitgenonnnen«, ki ga omenja gospa Benedičič... 4. »S srcem obupnim si prišel domu.« Datum Smoletove vrnitve smo različno določili: »Pa tudi leta 1832. je bil bržkone že doma« (Pintar. LZ 1911, 407); šele po preteku 4 let in pol, proti koncu 1831 ali v prvi četrtini 1832« (jaz v podlistku Jutra z dne 30. maja 1926); 1831 med 22. februarjem in 9. decembrom, najbrž oktobra (Žigon, DS 1927, 37, kjer se upošteva na eni strani datum proglasitve konkurzne poravnave, ki je bila dne 22. februarja podpisana, dne 1. marca v uradnem listu objavljena, na drugi strani pa dan odkupa za rojstne dneve, godove itd. za dobo od 1. nov. 1831 do. 1. nov. 1832. v katerem je tudi Andrej Smolfe). Sprejemam Žigonov termin ante quem non, medtem ko se da ter-minus post quem non še dalje pomakniti od 9. decembra 1831. Dne 27, junija 1831 je poslal Matija Čop Šafarlku rokopis svoje zgodovine slovenskega slovstva (ZMS 1, 128), v katerem je ocenjena tudi Smoletova zbirka narodnih pesmi (ZMS I, 154; Šafafik 73). Ker je postalo vprašanje narodnih pesmi za Čbelico aktualno šele ob tretjem zvezku almanaha, sodim, da je dal Smole svojo zbirko čbeličarjem na razpolago šele po vrnitvi in da je tudi Čop šele sedaj mogel o njej govoriti. Menim torej, da se je Smole vrnil med 1. marcem in 27. junijem 1831, morda prav v času po 2. aprilu, ko je bila cenzura drugih bukvic že zaključena. France Kidrič Prepisi Vodnikovih pesmi izpred čbelične dobe. V zbirki rokopisnih in knjižnih redkosti rajnega računskega svetnika Antona Mikuša1, ki je zdaj last Jožeta štularja, sta tudi dva prepisa Vodnikovih pes m i. Prvi prepis je v dobro ohranjenem oktavnem zvezku, ki je preko hrbta z enim vbodom z vrvico prešit in povezan. Na ovoju iz enakega papirja kakor zvezek sam je spredaj napis Pesme s a p o k u I h i n o. V zvezku so najprej tri lege pisnega papirja po osem oktavnih listov v povprečni velikosti 18.5 do 12.5 cm s povrstno štetvijo strani (III+4 do 40+11). Te tri lege obsegajo na prav toliko straneh kakor v tiskanem izvirniku (46+11) prepis Vodnikovih »Pesem za pokušnjo iz 1. 1806. s Kafavzem« vred. Na prvi strani je pod napisom Pesme / s a / pokulhino okrasek, spodaj črta in pod njo besede V' Lublani, / 18 2 4. Drugi del zvezka obsega eno samo lego papirja, a z 10 oktavnimi listi, ki so paginirani od 3—20 (prvi list je prazen); na teh 18 straneh je prepisana brez nadpisa Vodnikova redakcija narodne pesmi o P e g a m u in L a m b e r g a r j u, kakor je natisnjena v knjižici prof. J. A. Zupančiča Der Tumier z\vischen den bevden Rittern Lamberg und Pegam... Lj., 1807, in po njej v Štrekljevih SNP, št. 13. Oba prepisa sta domalega popolnoma točna in skrbna. Pisala jih je kali-grafsko ena in ista dobro izpisana roka, le pri zavojih večje pisanih velikih črk se kaže še nekoliko šolarske tresavosti. Pisec ni znan, a najbrže je bil kak ljubljanski dijak. Verjetno je, da si je nekdo, ki se je iz kakršnih koli razlogov zanimal za Vodnikovo in slovensko narodno pesem, dal po kakem dijaku prepisati najimenitnejšo zbirko Vodnikovih pesem in edino dotlej objavljeno večjo slovensko narodno pesem. Tiskani knjižici sta morali biti tedaj pač že razprodani. Kakor pisec nam je neznan tudi lastnik naše rokopisne knjižice. Po zaznamkih na zadnji strani ovoja, ki obsegajo (s svinčnikom) neke račune s stranmi in vrsticami, smemo domnevati, da je bil to človek, ki je imel poklicno opravka s knjigami, bržkone tiskar. Ali je hotel kak ljubljanski tiskar ali knjigar to knjižico 1. 1824. natisniti? Drugi rokopis obsega samo en podolgovat, ozek list precej grobega papirja; na njega prvo stran pa si je prepisal Vodnikov »Pevzhov S p o m i n i k« sam Matija Čop. Ljubljanska študijska knjižnica ima pod sign. Ms 490. že en Čopov rokopis z Vodnikovimi pesmimi — obsega Pesme za pokušino iz 1. 1806. s popravki, ki si jih je Čop prepisal iz popravljenega ročnega izvoda Vodnikovega, shranjenega zdaj tudi v študijski knjižnici v Ljubljani,2 ter še vrsto dotlej neobjavljenih pesem, ki si jih je Čop prepisal (ali priredil) po Vodnikovih rokopisih, med njimi tudi »Moj spomenik«. Naš prepis je starejši. Pred vsem je prvi zapisek precej pogrešen: tretja in četrta kitica sta zamenjani, peta (Varfhaza Parnafa ...) je izpuščena in šele pozneje na koncu dodana, križec na strani pa kaže, kam spada. Pesem ima tudi vrsto inačic — deloma so pozneje popravljene — ki j i h v Vodnikovih rokopisih ni: v. 1. Kdo rodov prihodnib — v. 7—8. Sej (Lej?) shivim bres plenka — Ob petju ko tizh — v. 9. Kar mati vuzhila — v. 16. Me bele kope — v. 21. Helenlke, Latinlke. Vse to daje slutiti, da Čop pesmi ni pre- 1 Med knjižnimi redkostmi je prvi tisk Prešernove Romance z ženskimi asonancami (111. BI. 1832, št. 2), Gazel (priloga k 111. BI. Nro 28. 13. jul. 1833), Sonetnega venca, prvi trije kosi Čopovega Nuovo Discacciamento, torej brez Kopitarjevega članka, brez Čopovega ABC-Krieg št. 3. in njega Prešernove pesemske priloge. - Na ovitku ima Vodnikov svojeročni zaznamek: Correctum ad amussim (Prava) Dognana poprava 4. dan Brezna 1816. Gl. ČJKZ, I. 181. pisal po izvirnem Vodnikovem rokopisu, ampak po kakem prepisu, ki o č i t n o 11 i b i 1 t o č e n , torej pač v času, ko še ni bival stalno v Ljubljani. Cop je list pregnil, tako da je besedilo znotraj in da se iznad nekoliko manjše polovice ravno še vidi napis. Pozneje — nedvomno že v Ljubljani; ko je imel že boljši prepis — je krajšo zunanjo stran lista porabil, da si je nanjo zapisal naslov knjige8. Na drugo zunanjo stran pa je druga roka zapisala: Fiume, Triest (dvakrat), kratek račun in tri latinske besede. ivan Grafenauer. Proslava Puškinove stoletnice v Sovjetski Rusiji V tretji knjigi gradiva k p u š k i n o 1 o g i j i. ki ga pod naslovom Puškin — Vremennik Puškinskoi Komissiu izdaja Institut literaturv« pri Znanstveni akademiji SSSR (Akademija Nauk) v Moskvi-Leningradu in je izšla meseca novembra 1937., je skoraj petdeset strani (490—534) posvečenih samo kroniki o proslavah stoletnice Puškinove smrti po vsej širni Rusiji. Ker je proslava pesnika Puškina značilna za preobrat ruskega javnega mnenja k histo-rizmu in k ruski narodni preteklosti, navajamo glavne dogodke iz te kronike. Najprej je predsednik Centralnega Izvršilnega odbora SSSR Kalinin izdal dne 9. II. 1937. odlok, s katerim dobi državni muzej likovnih umetnosti v Moskvi ime Puškin., ulica Velika Dmitrivka Puškinova ulica in Veselo nabrežje ot) Moskvi-reki Puškinovo nabrežje«; prav tako se spremeni Ostankino v Moskvi v Puškinskoe in mesto Detsko Selo v Puškin , državno akademsko gledališče (drama) v Leningradu v Puškinovo gledališče . in Borzni trg v Leningradu v Puškinov trg.. — Ta odlok je bil podpisan v Kremlju na predvečer proslave. 1. Slavnostne seje Akademij in zavodov. Za ta dan pa so bile velike predpriprave po vsej državi že od 16. XII. 1935, ko se je sestal Izvršilni odbor SSSR z Vsedržavnim Puškinovskim odborom in sklenil, da bo svoje pododbore razširil po vsej državi in vseh republikah do skrajnih mej države Pako se je udeležila priprav za la zgodovinski dan sovjetske kulture vsa država , stranka, kolhozi, rdeča armada, šole, pisatelji, umetniki, učenjaki, pedagogi itd., skratka Puškinov jubilej je dobil značaj vsenarodoega praznika socialistične kulture. Na dan proslave 10. februarja 1937. je bilo v Velikem gledališču SSSR slavnostno zasedanje ob udeležbi vseh sovjetskih velikašev: v predsedstvu Vse-narodnega Puškinovega odbora so bili med drugimi tovariši : Vorošilov, Bubnov, Demjan Bednij. Tihonov. Gladkov, predsednik Znanstvene akademije Komarov i. dr., dalje v državni loži Stalin, Ježov, Molotov, Kaganovič, Dimitrov, Bulganin itd. Slavnostni govor je imel predsednik PO komisar za prosveto Bubnov, ki je med drugimi dejal: Pred sto leti je našo deželo zadela izguba..., ki jo moremo oceniti samo mi, ljudje Stalinove dobe, ustvaritelji socializma, delavske, kolhozniške in delovne inteligence. Puškin je naš! — Samo v deželi socialistične kulture je obdano z grenko ljubeznijo ime nesmrtnega genija, samo v naši deželi je delo Puškina postalo vsenarodno dejanje. Puškin pripada tem, ki so pod vodstvom Lenina in Stalina ustvarili socialistično občestvo, 011 pripada narodom SSSR, ki pod velikimi znamenji Lenina-Stalina gredo h komunizmu.« Potem so govorili še ravnatelj Zavoda za svetovno književnost imena Gorjkega tov. Lyppol, pesnik Tihonov, Bezimenskij in Bednij ter pesnik Tabidze v imenu Gruzincev itd. Po svečanosti se je vršil koncert. Vso svečanost so prenašali po radiu. Zvečer tega dne so se po vseh gledališčih SSSR vršili slavnostni večeri, znanstvene konference, koncerti itd. Vsa Moskva je bila okrašena, zlasti hiše in kraji, kjer je kdaj bival Puškin, pa tudi šole in zavodi, ki nosijo njegovo ime, zlasti še Puškinov trg. Okrog 25.000 ljudi se je udeležilo slavnostnega zborovanja na tem trgu, kjer je govornik slavil slavo in veličino narodnega pesnika Stalinovske epohe :. 3 C. Lud\vig Complete Dictionary english-german and germ.-english 2e je zbral pripravljalni odbor, ki mu je načeloval prof. dr. Rudolf Kolarič in so mu bili člani profesorji I. Po-lovič, dr. I. Pregelj, dr. J. Lovrenčič, dr. A. Bajec in L. Jurkovič. Ta pripravljalni odbor je začel poslovati v aprilu 1. 1934. Izdelal je osnutek društvenih pravil, izposloval pri kr. banski upravi v Ljubljani dne 8. avg. njih potrditev, zbral prve člane in sklical ustanovni občni zbor, ki se je vršil dne 0. jan. 1935. Na-vzočni člani so sprejeli pravila in s tem je bilo Slavistično društvo v Ljubljani pravno ustanovljeno. Društvo si je zastavilo te-le naloge (§ 2. Pravil): A. Da goji v prvi vrsti slovenski jezik in literaturo s čisto znanstvenega strokovnega stališča in sicer tako, da: 1. organizira in podpira raziskovanje slovenskega jezika (kakor: pravopis, popoln znanstveni, zgodovinski in sodobni slovar i. p.); 2. izdaja znanstvene in praktične publikacije in oskrbi predvsem znanstvena pomagala za praktično uporabo slovenščine: 3. ustanavlja zbirke, knjižnice in institute; 4. širi zanimanje za jezikovno kulturo v najširše kroge: 5. organizira in podpira znanstvena potovanja doma in v tujino. B. Da goji slavistično znanost v najširjem smislu, slovanske jezike sploh, njih slovstvo in druge sorodne panoge, s tem znanstveno izpopolnjuje svoje člane, in da je v stikih s sorodnimi društvi doma in v tujini. C. Da skrlii za pravilno učenje slovenščine, srbohrvaščine na srednji, meščanski in ljudski šoli. zlasti pa da pospešuje hitro uporabo znanstvenih izsledkov v naši šoli. Prvi izvoljeni upravni odbor so tvorili: predsednik univ. prof. dr. Rajko Nahtigal, podpredsednik prof. dr. R. Kolarič, tajnik prof. Stanko Bunc, blagaj-ničarka prof. Vida Vrtovec, knjižničar prof. Ivan Kolar, odbornika prof. dr. France Tomšič in prof. dr. Silva Trdina, preglednika pa prof. dr. Mirko Rupel in prof. dr. Alojz Turk. Delovni načrt prve poslovne dobe je obsegal med drugim: sporočilo sorodnim društvom o ustanovitvi SD, prizadevanje, da se vzbudi v javnosti zanimanje za resno strokovno reševanje jezikovnih vprašanj, oceno učnih načrtov in učbenikov za slovenski in srbskohrvatski jezik v slovenskih srednjih, meščanskih in ljudskih šolah ter izdelavo enotnega učnega načrta za ves pouk slovenščine in srbohrvaščine v naših šolah. Na 1. rednem občnem zboru, dne 19. maja 1935 je mogel odbor poročati, da je sklenil, izdajati lastno strokovno glasilo in koj zbirati zanj gmotna sredstva. Z vprašanjem učbenikov in učnih načrtov se je SD bavilo zlasti v zvezi s konkurznim razpisom prosvetnega ministrstva o enotnih učbenikih. Z osebnimi intervencijami v Beogradu in s posebno spomenico g. prosvetnemu ministru je društvo prosilo, naj se pri reševanju vprašanj o pouku slovenščine upoštevajo predlogi SD. naj se konkurzni razpis dopolni s posebnimi določili za slovenski jezik in naj se črta iz predpisa o višjem tečajnem izpitu v slovenskih srednjih šolah pismena naloga iz srbohrvaščine. Odbor je povabil k pristopu 130 slavistov, Slovenski .jezik 193 13 pristopilo je v 1. poslovni dobi 48 rednih članov in 3 ustanovni člani. Društvena imovina je znašala 1968.75 din. Knjižnica si je pridobila 19 del, to je učbenikov za slovenski in srbskohrvatski jezik. Smernice za novo poslovno dobo so obsegale te-le točke: strokovno delo naj bi pospeševalo znanstveno zanimanje, zlasti"pa dvigalo^ strokovno raven srednješolskih profesorjev. V ta namen naj' se vršijo periodična, po načrtu izbrana predavanja z diskusijami predvsem o problemiii, ki zadevajo praktičen pouk slovenščine in srbohrvaščine. Znanstvena naloga društva pa bi bila, da zbira gradivo za historični in frazeološki slovar književnega jezika, dialektološki in etimološki slovar ter slovenistično in literarno zgodovinsko bibliografijo. Dalje bi bilo treba dokončno razčistiti vprašanje pouka slovenskega jezika v naših srednjih šolah, prirejati poljudno znanstvena predavanja za široko javnost in po možnosti počitniške tečaje za strokovno izpopolnitev in enotno delo učiteljev slovenskega jezika. V tretji poslovni dobi. ki je trajalo od 19. maja 1935. do 26. aprila 1936., je upravljal SD tale odbor: predsednik dekan fil. fak., univ. prof. dr. R. Nahtigal, podpredsednik ravnatelj drž. študijske knjižnice dr. Janko Slebinger, tajnik prof. dr. R. Kolarič, blagajničarka prof. V. Vrtovec, knjižničar prof. 1. Kolar, odborniki prof. dr. S. Trdina, prof. dr. M. Rupel, prof. Janez Logar ter preglednika dr. F. Tomšič in prof. St. Bunc. Društvo je skrbelo za izpopolnitev pouka slovenščine v srednjih šolah, izdelalo je učne načrte za pouk slovenskega in srbsko-hrvaškega jezika v višjih šolah, ki v njih zastopa stališče, da je ločitev obeh. predmetov v višjih razredih nujna, ker je v korist i slovenščini 'i srbohrvaščini, zbiralo je gmotna sredstva za glasilo in prirejalo strokovna predavanja. Razen tega pa se .je društvo vestno udeleževalo boja zoper monopolizacijo šolskih knjig in akcije za popolno reformo našega šolstva. V zadevi monopolizacije učbenikov in učil je bil tajnik z deputacijo v Beogradu. Z javnimi in zasebnimi podporami je društvo nabralo, oz. mu je bilo zagotovljenih okoli 15.000 din, kar pa ne bi še zadostovalo za izdajanje glasila. Vršila so se 4 predavanja za člane, in sicer: dr. A. Bajec je govoril o načinu pouka slov. slovnice v nižji srednji šoli, prof. .1. Šolar o novih učnih načrtih za deljeni pouk slovenščine in srbohrvaščine v višjih^ razredih, dr. T. Debeljak o poskusu metodičnega podajanja najnovejših pesniških struj, dr. S. Trdina pa je predavala o pouku slov. literature v nižji gimnaziji. Pri debatah ob predavanjih se je razpravljalo tudi o Breznik-Ramov-ševem Slovenskem pravopisu in je bila sprejeta spomenica kr. banski upravi, naj se novi pravopis uradno potrdi in obvezno uvede v slovenskih šolah. Društvo je imelo 5186.05 din imovine, knjižnica pa je pridobila 4 dela. V debatah na 2. rednem občnem zboru se je razpravljalo predvsem o nalogah in ureditvi strokovnega glasila, ki naj bi imelo resen znanstven značaj, vendar naj bi se približalo tudi aktualnim vprašanjem knjižnega jezika in se ukvarjalo s problemi pouka slovenskega jezika v šolah. Zaradi tega bi se bilo treba sporazumeti z uredništvom CJKZ. Pokazala se je potreba po ustanovitvi posebnega odseka, ki bi brusil knjižno slovenščino, njega izsledki pa bi se objavljali v časopisu. Ker prihajajo v srednje šole otroci iz ljudskih šol z močno pokvarjenim šolskim zgovorom, bi bilo treba sodelovati z ljudskošolskimi učitelji, da bi jezikovni pouk v teh šolah spravili v sklad s sodobnimi zahtevami. Četrto poslovno leto je trajalo od 26. aprila 1936 do 8. maja 1937. Člani upravnega odbora so bili: predsednik univ. prof. dr. R. Nahtigal, podpredsednik ravnatelj dr. J. Šlebinger, tajnik prof. dr. R. Kolarič, blagajničarka prof. V. Vrtovec. knjižničarka dr. S. Trdina, odborniki prof. Vinko Košak, prof. J. Logar, prof. Vilko Novak in preglednika dr. M. Rupel in dr. Anton Slodnjak. Društvo je ustanovilo odsek za negovanje knjižne slovenščine, vršilo je priprave za izdajo-časopisa, zbiralo sredstva zanj, prirejalo predavanja in se borilo zoper monopolizacijo šolskih knjig. Na članskem sestanku je predaval dr. Anton Ocvirk o novejših smereh v literarni zgodovini, na sestanku odseka za negovanje knjižne slovenščine, ki so se ga udeležili poleg slavistov še književniki, uredniki, člani gledališča in znanstveniki raznih strok, se je ob dr. Kolaričevem referatu razvila živahna debata in so navzočni obljubili, zbirati gradivo za slovar, stilistiko in opisno slovnico književnega jezika. Jeseni 1936. "pa je društveno delo zastalo, ker po tajnikovem odstopu ni bilo nikogar, ki bi bil prevzel njegovo delo. Društvena imovina se je povečala s podporami kr. banske uprave, mestne občine ljubljanske in celjske in zasebnimi prispevki, tako da je znašal saldo 17.308 din. Na občnem zboru dne 8. maja so zborovalci obžalovali, da SD ni moglo izvršiti vseh nalog, ki si jih je nadelo. Pri volitvah je bil izvoljen naslednji odbor: predsednik prof. dr. M. Rupel, podpredsednik prof. dr. A. Slodnjak. tajnik, prof. Alfonz Gspan, blagajničarka prof. V. Vrtovec, knjižničar dipl. phil. Uroš Kraigher, odborniki: prof Marja Boršnik, prof. Jakob Šolar, prof. Lino Legiša, ravnatelj stud. knjižnice v Mariboru Janko Glaser in prof. J. Logar, preglednik pa ravnatelj dr. J. Šlebinger in prof. V. Košak. Občni zbor je izvolil za častnega člana univ. prof. dr. Rajka Nahtigala v priznanje zaslug za SD in slavistično znanost. Poslovni načrt za dobo 1937/38. je razvil predsednik dr. M. Rupel. Obsegal .je izdajo glasila, prirejanje javnih predavanj in članskih sestankov in zbiranje gradiva za slovar. Sklenjeno je bilo, da bo glasilo strokovni glasnik z razširjenim programom. Uredništvo so prevzeli ravnatelj dr. Anton Bajec, prof. dr. Mirko Rupel in prof. Jakob šolar. Odbor za proslavo 60-letnice prof. dr. Ivana Prijatelja je dal SD na razpolago izkupiček za izdane Duševne profile slovenskih preporoditeljev za izdajo časopisa. Med važnejšimi sklepi je tudi ta, da bo ostala članarina ista (za člane 30 din, ustanovnina 500 din za juridične osebe pa 1000 din) in da se bo v novi poslovni dobi pobirala hkrati z naročnino za glasilo. Izpisek iz zapisnika 1. rednega občnega zbora SD. ki se je vršil dne 24. aprila 1938 ob 10.15 v Mestni ženski realni gimnaziji v Ljubljani. 01) otvoritvi občnega zbora, ki se je vršila v smislu § 5. Pravil četrt ure po določenem času. je predsednik dr. Mirko Rupel ugotovil, da je bil občni zbor sklican pravilno, da je sklepčen, in sporočil dnevni red: poročila odbora, volitve, določitev članarine, predlogi in slučajnosti. Nato so navzočni počastili spomin pokojnega univ. prof. dr. Ivana Prijatelja in članov prof. Vere Novak-Dostalove in vi. svetnika Alojzija Tavčarja. Iz predsednikovega in tajnikovega poročila je razvidno, da je odbor izpolnil naloge, kakor si jih je bil nadel na 3. občnem zboru in v teku poslovne dobe 1937/38. Ži vo si je prizadeval, da osnuje strokovno glasilo slavistov. Izdal je kot spominski tisk dr. Prijateljevo Borbo za individualnost slovenskega književnega jezika v letih 1848—1857. da bo s čistim dobičkom postavil pokojniku likovni spomenik v avli slovenskega vseučilišča. Priredil je ob smrti prof. dr. Ivana Prijatelja spominsko razstavo njegovih del. pisem in portretov. Naročil je pri akad. kiparju Ivanu Sajevieu posmrtno masko pokojnikovo, katere original je last SD. Za člane SD je izposloval 33% popusta pri vseh publikacijah Znanstvenega društva, na novo izdelal članski imenik, po katerem šteje SD 1 častnega. 4 ustanovne in 141 rednih članov. Razen tega je nadaljeval s prirejanjem članskih sestankov, na katerih so se obravnavala praktična strokovna vprašanja, to je učbeniki za nižje in višje razrede srednjih šol, obdelava glagola, vprašanja pri višjem in nižjem tečajnem izpitu ter novi učni načrt za deljen pouk slovenskega in srbohrvaškega jezika v višjih razredih sred. šol. Na novo je uvedel javna predavanja, ki jih "je bilo 5: predavali so: dr. A. Slodnjak o življenju in delu prof. dr. Ivana Prijatelja, prof. Marja Boršnik o Aškerčevem socializmu in njegovi socialni pesmi, dr. M. Rupel o Janezu Svetokriškem. dr. A. Bajec o slovenskem pravorečju in dr. A. Ocvirk o formalistični šoli v literarni zgodovini. Odbor je dalje deloval za izboljšanje pouka slovenščine v viš. razredih pri sestavi novega učnega načrta, nastopal proti monopolizaciji šolskih knjig in zbral podatke o stanju slavistov in pouka slovenščine na srednjih šolah, da bo opozoril prosvetno oblast na pomanjkljivosti, ki ovirajo smotrno delo v šoli. Iz blagajniškega poročila je razvidno, da ima društvo 25.385.86 din uo-tovine. Stanje sklada za postavitev dr. Prijateljevega spomenika izkazuje 3785 dinarjev. Odbor za proslavo 60-letnice dr. Ivana Prijatelja pa je prepustil SD 10.580 din dobička in preostalo zalogo knjige Duševni profili slovenskih preporoditeljev. Za uredništvo glasila SD Slovenski jezik« je podal poročilo prof. J. Šolar. Zanimanje za časopis je za zdaj še majhno in gradivo se le počasi zbira. Pričakovati je. da bo prvi letnik vzbudil večje veselje do dela. Po možnosti bo izhajalo glasilo 4 krat na leto. prvi letnik pa bo izšel v enem zvezku. 195 13* Po teh poročilih, ki jim je sledila kratka debata, je predlagal v imenu preglednikov ravnatelj dr. J. Šlebinger odboru razrešnico, ki je bila soglasno sprejeta. Na predlog prof. Janeza Logarja, je bil soglasno vnovič izvoljen odbor prejšnje poslovne dobe, namreč: 1. predsednik dr. Mirko Rupel, profesor, Ljubljana; 2. podpredsednik dr. Anton Slodnjak, profesor, Ljubljana: 3. tajnik Alfonz Gspan, profesor, Ljubljana; 4. blagajničarka Vida Vrtovec, profesor, Ljubljana; 5. knjižničar Uroš Kraigher, dipl. pilil., Ljubljana; (i. odbornica Marja Boršnik, profesor, Ljubljana; 7. odbornik Stanko Bune, profesor, Maribor; 8. odbornik Pavel Kalan, profesor. Ljubljana; 9. odbornik Janez Logar, profesor, Novo mesto; 10. odbornik Jakob šolar, profesor, Št. Vid nad Ljubljano; preglednika: dr. Janko Šlebinger, ravnatelj drž. študijske knjižnice, Ljubljana 111 Vinko Košak, profesor, Ljubljana. Članarina ostane, kakor je bila (30 din za člane, 500 oziroma 1000 din za ustanovnike). Pobirala se bo za leto 1937/38 obenem z naročnino za časopis, ki bo za člane nižja ko za nečlane. Predlogi: prof. B. Teply (Maribor) predlaga, naj SD opozori na težave pri pouku slovenščine in srbohrvaščine v višjih razredih, ker ni na razpolago niti potrebnih učbenikov niti zadosti učnih pripomočkov za učence. - Profesor Šolar pojasnjuje, da se ta težava kaže po vseh slovenskih srednjih šolali. SD si je ves čas resno prizadevalo, da bi se to stanje odpravilo. Treba pa je bilo poprej novega učnega načrta, ki bi delil slovenščino od srbohrvaščine v višjih razredih. Na pobudo prosvetnega ministra je SD izdelalo predlog za novi učni načrt, po katerem naj bi učenci ne bili preobremenjeni, imeli več priložnosti za samostojno delo in se poglobili v ljudsko življenje. Osnutek novega učnega načrta obsega: za 5. razred uvod v zgodovino slovenskega jezika, starocerkveno-slovanščino, književnost do Pohlina, pregled narodne pesmi, praktična literarno-teoretična vprašanja ob najznamenitejših delih, črtanje govornih vaj, zato pa seminarske vaje, pisanje šolskih nalog po 90 minut, črtanje domačih nalog, zato pa domača naloga v obliki razprave, ki jo bo učenec bral; za 6. razred literatura do 1848, teorija drame ob Linhartu, lirike ob Prešernu, zastopniki obeh v svetovni književnosti; za 7. razred književnost do 1900, lepa proza, esej, literarna kritika: za 8. razred sistematični pregled slovnice in literarne teorije, moderna in povojna literatura, ponavljanje (naloge tudi v 6., 7. in 8. razredu kakor v 5.). Spremembe naj bi se uvajale postopoma s 5. razredom. Odločilni činitelji so v glavnem za ta predlog, treba pa je nujno izposlovati, da se bo učila slovenščina štiri ure na teden ne pa tri, kakor se namerava določiti. V ta namen predlaga prof. šolar, da pošlje SD pismo prosvetnemu ministru s podrobno utemeljitvijo, ker bi bila izvedba tega načrta neizvedljiva v obsegu treh ur. Prof. J. Liška (Murska Sobota) predlaga, naj SD zaprosi bansko upravo za kredite, da bi se čimprej osnovale po vseh gimnazijah razredne knjižnice, ki naj jih slavisti organizirajo. Prof. S. Trdina (Ljubljana) predlaga, naj SD natisne seznam obveznega in priporočenega berila, ki ga je bila že sestavila posebna komisija. Temu seznamu, ki naj bi bil na razpolago tudi vsem učencem, bi bilo treba dodati še kratek uvod o načinu branja. Prof. S. Buiic (Maribor) svetuje, naj bi SD poživilo stike med Ljubljano in deželo. V Mariboru se je že osnovala slavistična enota, ki prireja predavanja in hoče prirediti prihodnje leto slovenski teden. SD bo rado poskrbelo za predavatelje. Uspeh ankete o stanju slavistike po naših gimnazijah (poroča tajnik) je, da so slavisti z delom preobremenjeni in da bi bilo treba zaposliti v dravski banovini vsaj še 15 slavistov, da bi se mogel vršiti pouk v vsem obsegu in da bi poučevali slovenščino in srbohrvaščino usposobljeni učitelji. Spričo velikega števila brezposelnih absolviranih slavistov in važnosti predmeta je treba zastaviti vse sile, da bo oblast uredila to vprašanje. Prof Bunc predlaga, da naj se SD zavzame tudi za to, da se bodo po vseh gimnazijah pisale naloge v tistem številu, kakor je določila direktorska konferenca (t. j. v 1. in 2. razredu po 8, v ostalih pa po 6 na leto). Pri slučajnostih opozarja prof. J. Liška na razmere, ki vladajo na Štajerskem in v Prekmurju. Zato bi bilo treba zbrati vse sile k narodno obrambnemu delu. Opozoriti bi bilo treba oblasti, naj se bolj zavzamejo za našega revnega človeka, ki je odvisen od tujega kapitala. Pri teh ljudeh je treba nujno dvigniti narodno zavest. Vsak slavist ima priliko, da s strokovnim delom na raznih področjih stori svojo dolžnost. Predsednik je nato zaključil občni zbor ob 12.30 popoldne. Alfonz Gspan. Uredniško sporočilo Dolgo, le predolgo se je pripravljal prvi letnik našega glasila. Kakor da ni bilo prave vere v podjetje, ni in ni hotelo biti pravih prispevkov. Tudi sedaj, ko je letnik končan, ni tak. kakršnega smo si želeli. Dve obsežni razpravi zavzemata večji del zvezka, dočim nam je primanjkovalo predvsem krajših razprav in poročil. Stavile so se nam še ovire drugačnega značaja, ki so vzrok, da letnik še nima prave podobe. Ne zadnji izmed vzrokov so tudi denarne težave. Za ta letnik je bila še določena prva polovica razprave g. Tineta Orla »Uvod v študij Prešernovih ritmov« (v obsegu 2 do 3 pol), a je morala izostati iz tehnično tiskarskih razlogov, ker bi se nam sicer izdaja še bolj zakasnila. Imeli smo pripravljena tudi 2 članka o pouku literature v višjih razredih srednje šole in o fonetični vzgoji in pouku fonetike v srednji šoli. ki pa bi presegli obseg določene najvišje mere — 15 pol. Zato smo omenjene razprave, prav kakor Pachei-nerjeve narečne tekste iz Velikih Lašč in okolice, Šolarjevo razpravo o izgovar-javi nosnikov pred in med konzonanti, Koštialove drobne jezikovne zapiske odložili za prihodnjo številko. Ce bo pričujoči letnik kljub nepopolnosti prijazno sprejet pri vseh, ki jim je pri srcu delo za gojitev našega materinega jezika od njegove slovnične oblike pa tja do njegove najpopolnejše umetniške podobe, bo prva polovica prihodnjega letnika izšla za božič tega leta, druga polovica pa za veliko noč prihodnjega leta. Vse, ki proučujejo kakršno že koli zanimivost iz obsežnega področja slovenskega jezika (bodi slovničnega, estetsko kritičnega, literarno zgodovinskega, šolsko didaktičnega), uredništvo prav lepo vabi, naj se strnejo okoli tega glasila in naj pomorejo, da bomo v njem začeli sistematično, pridno in vsestransko raziskovati naš jezik. Gradivo za prvo polovico naslednjega letnika moramo imeti vsaj do novembra, za drugo polovico pa do začetka februarja prihodnjega leta. Vsebina Dr. A. Slodnjak, Spominu Ivana Prijatelja..................3 France Koblar, Oton Župančič..........................o Dr. Ivan Grafenauer, Starobavarska (svetoennnerainska) molitev v starem slovenskem in stcsl. jeziku......................8 Dr. Anton Breznik, Kastelčev latinsko-slovenski slovar.....55 Lino Legiša, Slovenska poezija od Vodnikovih Pesmi za pokušino do p lipi a v za Krajnsko Čbelico (1806—1828)........63 A. V. Isačenko, O večjezičnosti.......... ... 113 Ivan Grafenauer, Vodnikov delež pri Kopitarjevi abecedni preosnovi 119 Trdina Silva, Lenorina snov v slovanskih literaturah......125 Boršnik Marja, Cankarjeva pisma urednici Slovenke«.....130 Dr. Dragotin Lončar, Ivan Kunšič v pismih kot človek in znanstvenik 145 Anton Ocvirk, Formalistična šola v literarni zgodovini......154 Bogo Grafenauer, Reforme Jožefa II. v luči javnega mnenja . . . 162 Zapiski : Paberki o Andreju Smoletu, dr. Fr. Kidrič..........169 Prepisi Vodnikovih pesmi izpred Čbeličine dobe, Iv. Grafenauer . . 171 Proslava Puškinove stoletnice v Sovjetski Rusiji, dr. T. Debeljak . . 172 Iz Kettejeve zapuščine, S. Trdina..............176 Ob 150 letnici rojstva Vuka Karadžiča, A. B...............178 Gradivo za Aškerčev študij orientalskih verstev. M. Boršnikova . . 178 Književnost: I Prijatelj, Borba za individualnost slovenskega književnega jezika (Boris Merhar)..................180 Fran Ramovš, Kratka zgodovina slovenskega jezika I. (Dr. A. Bajec) 185 Fran Ramovš, Historična gramatika slovenskega jezika. VII. Dialekti. (Mirko Rupel)..................187 Fran Ramovš in Milko Kos, Brižinski spomeniki (A. V. Isačenko) . . 188 Nova pomagala za pouk slovenščine v srednji šoli (Logar Janez) . . 189 Društveni vest n ik................193 Uredniško sporočilo...............197