Na samotnem otoku
Zato je odvrnil, da bo vse to sporočil otoškemu poglavarju in se bo kmalu vrnil z odgovorom. Dotlej pa ne sme nihče zapustiti obale in priti v osrčje otoka.
Medtem je Gerda ustrelila še tretjič In četrtič. Kapitanov odposlanec je obljubil, da bo poskrbel, da se bo vse zgodilo po poglavarjevi želji.
Tomaž je odhitel proti domu, kar so mu daie moči. Tam ga je Gerda že nestrpno čakala.
»Vesela bodi, diraga žena!« ji je za-klical že od daleč. »Poškodovana nizozemska ladja je in ostala bo tu, dokler
posadki bivanje na otoku, dokler ne popravijo najhujših poškodb, in sicer samo na ozemlju, ki jim ga bo on določil. Za živila in vodo bo pa drugi dan vse poskrbel.
Nizozemci so se zahvalili za to uslugo in sporočili bolnemu kapitanu veselo vest. Potem pa so se vsi lotili dela na ladji.
Tako je potekel dan in zvečer so mornarji obesili med drevjem mreže in r njih zaspali.
Tomaž jih je od daleč opazoval, ponoči pa je še zlasti dobro zaprl vse dohode v utrdbo.
Ko se je začel svitatl nov dan, se j«
Štev. 48	Nedelja, 26. novembra	1933

»Vašo željo bom sporočil gospodu poglavarju,« je odvrnil Tomaž, »in ne dvomim, da bo rad ustregel kapitanovi prošnji takoj, ko bo izvedel, kakšne narodnosti je ladja.«
»Nizozemska ladja je,« je odvrnil odposlanec. »Z večjim številom drugih je odpotovala pred kratkim iz Batavije, toda vihar nas je od drugih odtrgal. Kadar pridemo spet na pravo pot, bomo nadaljevali potovanje na Nizozemsko.«
Ko je Tomaž to slišal, je komaj prikril veselje. Zdelo se mu je pa, da bo bolje, če bo molčal, dokler ne spozna kapitana.
je ne popravijo. Ce bo Bog hotel, se bomo vsi trije vrnili z njo domov.«
Gerdo so oblile solze veselja. Tomaž pa ji je rekel: »Zdaj se moram vrniti, da sporočim kapitanu, kaj naj stori..«
Dejal je Nizozemcem, ki so čakali na obrežju, da dovoljuje poglavar ladijsiM
preoblekel, da ga ne bi takoj »poznali, in vprašal po kapitanu.
Kapitana so medtem že prinesli na obalo, kjer so mu napravili iz vejevja prijetno lopo.
Takoj so odvedli Tomaža k njemu. Prijazno sta se pozdravila v nizozemskem jeziku in se potem iznenada spogledala. Obema se je zazdelo, da sta se morala že nekoč v življenju videti.
»Če se ne motim,« je dejal Tomaž, »ste bili nekoč pred Rtičem dobre nade« s svojim spremljevalcem v veliki nevarnosti.«
»Res je!« je začudeno odvrnil kapitan. »Toda, kako je mogoče, da to tako dobro veste?«
»Bratranec!« je vzkliknil Tomaž. »Ali se ne spominjaš več svojega tovariša v nesreči, ki je takrat zletel s tabo vred v zrak?«
Evzelij — tako se je imenoval kapitan — je razprostrl roke in objel svojega mladostnega prijatelja. »Ali si res še živ?« ga je vprašal. »In vsi domači so te že davno objokovali, ker so mislili, da si mrtev. Tudi jaz sem to mislil.«
Tomaž od ganjenosti ni mogel takoj odgovoriti: potem pa je odvrnil: »Da, dragi prijatelj. Vsemogočni me je poslal na ta otok in mi pomagal, da sem srečno preživel vsa ta leta. Zdaj mi bo, upam, pomagal, da se vrnem domov. Saj mi boš dovolil, da se bom z ženo in otrokom odpeljal na tvoji ladji nazaj na Nizozemsko? Saj sem ti kot otoški poglavar dovolil, da si lahko pristal na mojem otoku,« se je zasmejal. Rad ti bom dal hrano in vse, kar boš potreboval za popravilo ladje brez visoke odškodnine.«
Evzelij je to seveda z veseljem dovolil. Potem ga je prosil, naj sede in mu pove, kako ga je preganjala usoda.
Tomaž mu je rad ustregel in ko je povest končal, mu je Evzelij povedal svojo. Pravil mu je, kako se je takrat, ko sta se razstala, vrnil domov in potem dobil vodstvo nad ladjo, ki se mu je zdaj poškodovala.
»Zdaj ti moram še pokazati svojo ženo in hčerko Marto!« je vzkliknil Tomaž in odločila sta se, da pojdeta pogledat v utrdbo.
Dvanajste poglavje.
Ko sta prišla tja, je Evzelij začudeno pogledal mogočne obrambne nasipe. Ni skoraj verjel, da so mogli ljudje brez dobrih priprav v samoti zgraditi tako trdnjavo.
Ko pa je zagledal še Gerdo in malo Martico, je vzkliknil: »Seveda, v taki
družbi j« prebivanj« na »aračnem« otoku res prijetno.«
»Nikoli nisem imenoval otoka drugače kakor »srečni otok,« je odvrnil Tomaž, »in drugega imena tudi ne zasluži.«
Tomaž je pokazal bratrancu še vse
svoje zaloge živil v shrambi, pa tudi svoj zlati zaklad.
»Res si imel srečo,« mu je rekel Evzelij, »da te je zaneslo sem. Rajsko življenje si imel in še neizmerno bogat si postal, če bi ti bil to kdo prerokoval na Rtiču dobre nade, bi se mu bil smejal in mislil, da ni pri pravi pameti.
Ko sta potem obiskala še polja in vrt, pa tudi udomačene opice pri delu in Le-poglavca, ki ju je nekaj časa zabaval, ja prišla Gerda in povabila oba v hišo k obedu.
»Sijajna pojedina ne bo,« je rekel Toma , »ker pač nimava dosti izbere.« Toda Gerda je prinesla tako imenitno kosilo, da je Evzelij zaklel, da tako dobrega še v Evropi ni nikoli jedel.
»Še mojim ljudem malo postreži,« je poprosil Tomaža, »že dolgo časa niso pošteno jedli. Vse ti bom rad plačal, saj mi ne manjka okroglih nizozemskih zlatnikov.
Tomaž se je nasmehnil in dejal: »Vse sem dobil zastonj in zastonj bom tudi rad dal.«
Takoj je poklical mornarje z ladje in jim naložil toliko živil, da so jih komaj odnesli.
Tomaž je vprašal bratranca, koliko časa bo potreboval, da bo ladja popravljena.
»Če bo vse prav šlo, bo v osmih dneh že urejeno. Takrat bomo odjadrali!« je odvrnil Evzelij.
»Potem bova kmalu spet videla domače kraje!« je rekel Tomaž Gerdi.
V dnevih, ko sta še ostala na otoku, sta si še enkrat ogledala vse, kar jima je bilo tako drago in kar bosta morala zapustiti. Šesti dan so jima mornarji odnesli na ladjo, kar sta mislila vzeti s seboj.
Zlati prah je Tomaž sam spravil v vrečah na ladjo. Tudi Lepoglavca ni pozabil in Raci je pripravil udoben prostor na ladji. Druge opice pa so se tako bale velike ladje in ljudi, da se Tomaž ni mogel odločiti, da bi jih vzel s seboj.
Ko sta šla poslednjič čez dvižni most, je Tomaž še nekaj časa ostal tam in vre-zal v les besede v portugalskem, nizozemskem, angleškem in malajskem jeziku:
»Na tem srečnem otoku bo dobil prijetno zavetišče vsak nesreč-
nik, ki je doživel brodolom. Bog naj pomaga vsem, ki pridejo, kakor je pomagal poslednjemu lastniku, ki je preživel tu pet let in potem spet srečno odjadral v Evropo.«
Potem so šli vsi na ladjo. Evzelij je ukazal potegniti sidro in odpluli so na daljnjo pot.
Ker je bilo vreme ugodno, so kmalu izgubili otok izpred oči.
Čez devet tednov so prišli srečno do Rtiča dobre nade. Tam so ostali nekaj dni, potem pa so se pridružili ladjam, ki so Evzelija že prej spremljale, in med grmenjem topov so prispeli čez novih devet tednov domov.
Tu je zvedel Tomaž, da živi še nekaj njegovih prijateljev v veliki revščini. Takoj se je zavzel zanje. Kupil jim je veliko zemljišče in jim dal precej denarja. Evzelija je prosil, naj ostane pri njem. Kapitan, ki je bil že precej v letih, je rad sprejel njegovo ponudbo, ker se mu ni več ljubilo potikati se po morjih. Marto pa je vzgojil v pošteno dekle.
Raca je živela na velikem vrtu in imenitno se ji je godilo. Tudi Lepoglavcu ni šlo slabo. Dobil je lepo kletko, toda le redkokdaj je bil v njej. Najrajši je sedel na oknu in gledal na vrt.
Tako so živeli vsi srečno še dolgo, dolgo let
Konec.
Slavo Štine:
Ptiček brez perja
Pred hišo je brajda zorela, na njej pa krdela so pela, krilatih, veselih trgačev . . .
Preve je požrešnih beračev; odganjaj, moj sinko jih malo, sicer nam ne bo nič ostalo!
Ne grozdja, ne vina ne bo, po grlu vse ptičjem bo šlo — je oče ves v skrbi dejal,
a sin se je tiho smejal, in pridno odganjal je ptiče in sam je obiral grozdiče . . .
Očetu pa čudno se zdi, da grozdje čez noč mu kopni, saj čuva ga sinko mu, Sinko.
Na brajdi dobi ga, ozmerja: le čakaj, ti ptiček brez perja!
Trije bratje
Pred davnimi časi je živel krojač, ki je imel tri sinove. Obubožal je in nazadnje mu je ostala razen koče samo še ena koza. Koza pa je morala imeti dovolj krme, da je dajala za vse mleka in trije sinovi so jo morali pasti, vsak dan eden.
Koza je ves dan mulila travo. Zvečer pa jo je vprašal najstarejši, ki jo je tisti dan pasel:
»Kožica, ali si sita?«
In kožica je odvrnila:
»Sita sem tako, da mi je kar slabo, mee—mee.«
Pa pojdiva domov, je rekel najstarejši sin in jo odvedel domov.
»Ali je dovolj jedla?« je vprašal oče, ko je sin kožico privezal k jaslim.
»Oh, toliko, da ji je kar slabo,« je povedal sin. Oče pa se je hotel sam prepričati. šel je v hlev in kozo sam vprašal, ali ima dovolj. Koza pa je odgovorila:
»Kako naj bi sita bila, ko še travice nisem dobila?«
»Kaj?« se je razjezil krojač in poklical najstarejšega sina. »Ti, lažnivec, rekel si, da je koza sita, pa še travice ni dobila!« V jezi je pograbil bič in sina spodil od doma.
Drugi dan jo je šel past drugi sin in tretji dan tretji Toda Obema se je enako zgodilo. Koza je zvečer rekla, da je lačna in oče ju je napodil v svet.
Tako je ostal stari krojač sam s kozo. Zjutraj je šel v hlev in kožico pobožal. Potem jo je odvedel na pašo. Najlepši travnik, kjer je rasla najslajša travica, ji je izbral. In zvečer jo je vprašal, ali ima dovoli
»Sita sem tako, da mi je kar slabo, mee—mee.«
Tako mu je odgovorila. Odvedel jo je domov in jo v hlevu privezal k jaslim. Preden pa je šel v hišo, jo je še enkrat • vprašal, ali je sita. Tedaj pa se je koza oglasila:
. »Kako naj bi sita bila, ko še travice nisem dobila?«
Ko je krojač to slišal, je debelo pogledal. Takoj je uvidel, da je svoje sinove po krivici zavrgel.
»Čakaj, nehvaležna žival,« je rekel jezno, »kaznoval te bom.« Vzel je britev
'	Trr-.^f Kr-o.^r, i n vpr> Po+em D3
jo je z bičem nagnal, da je zbežala, kar
so jo noge nesle.
Krojač, ki je zdaj ostal sam, je bil zelo žalosten. Rad bi poklical svoje sinove nazaj, toda ni vedel, kam so šli.
Najstarejši je medtem dobil službo pri nekem mizarju. Ko ?e je izučil, mu je izročil mojster za plačilo majhno mizo, ki ni bila na videz nič posebnega. Imela pa je neko skrito lastnost, če ji je kdo rekel: »Mizica, pogrni se!«, je bila iznenada polna jedi in pijač.
Mladi pomočnik si je mislil: »To bo za vse življenje dovolj!« Če se mu je zazdelo, je šel v gostilno, drugače pa je kar zunaj na travniku velel svoji mizici, naj se pogrne, in takoj je bilo toliko jedi na njej, da se je pošteno nasitil.
Nekega dne se je primerilo, da je prišel proti večeru v majhno gostilno. Namenjen je bil domov k očetu in poslednjo noč v tujini je hotel prespati v tej gostilni. Vse polno gostov je bilo v izbi in komaj je še dobil sobo. Gostilničar mu je rekel, da so gostje že vso večerjo pojedli in da jih je še nekaj ostalo lačnih.
»Nič ne de,« je odvrnil mladi mizar, »zame ni treba skrbeti in če je še kdo lažen, mu bom že pomagal.«
Postavil je mizico sredi sobe in vzkliknil: »Mizica, pogrni se!« In takoj je bilo na njej toliko dobrot, da so bili vsi pošteno siti. Krčmar je stal v kotu in presenečeno gledal to čudno reč. Mladi pomočnik pa je s svojimi tovariši pil in pil, da se je docela upijanil. Kar nesti so ga morali v njegovo sobo. Krčmar, ki je premišljal, kako bi prišel do te čudodelne mizice, se je tedaj spomnil, da ima na podstrešju med staro ropotijo prav tako mizo. Ponoči, ko so vsi spali, jo je prinesel v pomočnikovo sobo in jo zamenjal s čudodelno mizico.
Drugo jutro je mladi mizar plačal svoj zapitek in sobo, potem pa je šel proti domu. Oče ga je veselo sprejel in ga vprašal, kje je hodil.
»Učil sem se,« mu je sin povedal, »mizar sem postal.«
»Mizarstvo je lepa obrt,« je rekel oče. »Zdaj mi pa še povej, kaj si za svoje učenje dobil.«
»Najboljše, kar sen mogel,« je odvrnil sin. »Tole mizico!«
Oče si je ogledal mizico od vseh strani in rekel: »No, kaj prida ni. Saj je že stara in obrabljena.«
»Motite se, oče,« je rekel sin. »Ta mizica je čudodelna. Povabite vse prijatelje in znance, da pokažem njen učinek. Če rečem: »Mizica, pogrni se!«, bo takoj polna najboljših jedi in najokusnejše pijače.«
Oče je res poklical vse prijatelja in znance. Ko so bili vsi zbrani, je dejal mladi pomočnik:
»Mizica, pogrni se!«
Toda mizica se ni zganila. Ostala je takšna, kakršna je bila. Vsi znanci so se mu smejali in mu rekli, da je lažnivec. Ves jezen je pobral mladi mizar svoje reči in šel v službo k mizarju iz sosedne vasi.
Drugi sin je prišel k mlinarju in se pri njem izučil. Ko je postal pomočnik, mu je mlinar rekel: »Ker si se dobro obnašal, ti bom dal svojega osla, ki pa ne vleče voza in ne nosi bremen.«
»Čemu mi pa potem bo?« ga je začudeno vprašal pomočnik.
na rjuho in mu rečeš: »tri-tra-tri«, bo začel spredaj in zadaj pljuvati cekine.«
»No, to je pa lepa reč,« je rekel ro-močnik. Zahvalil se je mojstru in se vrnil proti domu. Naključje je hotelo, da ga je zaneslo v isto gostilno kakor nekaj dni prej njegovega brata. Pozno je že bilo in komaj je še dobil prenočišče. Osla je vlekel s seboj. Krčmar mu je hotel vzeti povodec Iz rok in ga odvesti v hlev, toda mladi mlinar mu je rekel:
»Nič se ne trudite. Za osla bom ž« sam poskrbel.«
Krčmar se je čudil. Ko je videl, da skrbi gost sam za svojega osla, si je
mislil, da najbrž ne bo imel kaj prida denarja. Kako pa se je začudil, ko je vzel pomočnik iz žepa dva zlatnika in mu rekel, naj pripravi kaj dobrega za večerjo. Po večerji je vprašal, ali je še kaj dolžan. Krčma r, ki ni hotel zamuditi lepe prilike za zaslužek, je dejal, naj mu da še tri zlatnike. Pomočnik je segel v žep in videl, da nima v žepu nič več denarja. »Počakajte malo, krčmar, takoj prinesem denar,« je rekel in krenil v hlev. Krčmar se je temu Čudil in šel za njim. Skozi okno je videl, kako je pomočnik posadil osla na rjuho in mu rekel: »Tri-tra-tri!« Tedaj pa so začeli padati po tleh zlatniki.«
»Zlomka,« si je rekel krčmar. »To je pa treba izrabiti!«
Ko je pomočnik spal, je odvezal čudodelnega osla in postavil k jaslim svojega sivca.
Mladi mlinar je drugo jutro šel domov. Oče ga je prijazno sprejel in ga vprašal, kod je hodil tako dolgo.
»Za mlinarja sem se izučil,« je rekel sin. Ves vesel je pravil očetu, kakšnega čudodelnega osla je dobil za plačilo. Sklical je vso vas, da bi pokazal, kakšne čudeže zna delati. Toda primerilo se mu je prav tako kakor njegovemu starejšemu bratu. Osel ni hotel pljuvati cekinov, čeprav mu je neprestano pravil: »Tri-tra-tri!« Ljudje so se mu smejali in bi ga bili skoraj nabili, Češ, da se iz njih norčuje.
Tretji sin je postal kovač. Tri leta je služil, da se je izuči. Medtem sta mu brata pisala, kako ju je krčmar ogoljufal. Ko se je od mojstra poslavljal, Je dobil od njega veliko torbo.
»Kaj bom z njo?« ga je vprašal.
»V njej je močan kij,« mu je mojster povedal. »Če te bo hotel kdo napasti ali pa če se boš hotel nad kom maščevati, moraš samo poklicati: »Kij iz torbe!« in kij bo začel plesati po njegovem hrbtu s tako silo, da ga bodo mesec dni vsa rebra bolela. Ko boš rekel: »Kij v torbo!«. bo pa prenehal in skočil nazaj v torbo.
In kovač je šel v svet, proti domu. Med potjo je prišel v gostilno, kjer sta bila njegova dva brata ogoljufana. Vse polno ljudi je bilo tam zbranih, kajti krčmar je vsakomur povedal, kakšne zaklade ima ter kazal osla in mizico.
»To pa res nič ni,« je rekel mladi kovač. »Jaz imam še nekaj dragocenejšega!« Pokazal je svojo torbo, potem pa je šel spat.
Krčmar, ki je bil prepričan, da morajo biti v njej sami dragulji, je nekaj ča-
sa počakal. Ko je mislil, da kovač že spi,
se je splazil v njegovo sobo ln mu segel pod zglavje, kjer je imel skrito torbo. Mladi kovač pa je bdel. Ko se je krčmar dotaknil torbe, je vzkliknil: »Kij ia torbe!«
i i

Kij je skc."il iz torbe in začel besno pretepati kremarja, da je videl vse zvezde. Tat je kričal in prosil usmiljenja, toda kij ni odnehal. Šele tedaj, ko je obljubil, da bo vrnil mizico in osla, je kovač ukazal: »Kij, v torbo!«
Zjutraj je oboje dobil in šel domov. Vrnil je bratoma mizico in osla ter so potem vsi srečno in zadovoljno živeli, dokler jih ni vzela bela smrt.
Maako G.:
Kdo je to?
Ves črn ko oglje, a vendar umit, kožušček mu sije ko jutrnji svit
Oči so mu majhne in kratek je rep, za mlado nevesto še vendar prelep.
Za hrano so črvi, presladka ta jed, in ozki so rovi ves širni mu svet
Ze videl ga, slišal o njem je pač vsak, povej po pravici, kdo ta je junak?

%
a/ pu%e/cr
v /	%
Moj očka
Maj očka vedno zame skrbi, zato ga tudi imamo radi vsi! Ce moral bi nam umreti, vsi bi morali lakoto trpeti 1
Moj očka zmerom v občini sedi, da zasluži za nas vsakdanji kruh in pozimi obleče nas.
In očka vedno pripoveduje nam povesti od starih dni in nas uči, kakšni moramo biti pridni — in si pošteno kruh služiti!
Franc VVeiss, učenec slovenskega razreda v Mozlju, srez Kočevje
Moj oče je zelo dober. Česa vsega ni storil, samo da me spravi do kruha. Zaradi tega mora samemu sebi marsikaj odreči, česar pa nikoli ne pokaže, ampak mu je zmerom prva in glavna skrb moja in mojega bratca vzgoja. Ker vem, da dela vse to iz ljubezni do naju, ga imam tudi jaz nad vse rada. Daj Bog, da hi mu mogla njegovo skrb in ves trud kdaj poplačati!
Slavica Paternu, učenka I.a razreda real. gimn., Vrhnika
Moj tatek je zelo dober človek. Kdo
bi me preživljal, ako ne bi bilo tateka? Tatek je moj največji dobrotnik! Zdaj preživlja on mene, ko bo pa star, bom pa jaz skrbel zanj.
Branko Petek, učenec III. razr. v Kamniku
Ljubi stric Matic! Ko si razpisal novi natečaj »Moj oče«, sem bil bolan in nisem mogel takoj pisati. Imel sem hudo vročino. Takrat je bil moj očka žalosten. Mnogokrat mi je ponoči in podnevi meril vročino. Ko sem ozdravel, je bil očka spet vesel. Med boleznijo sem spoznal, kako zelo rad me ima moj očka. Ljubim ga tudi zato, ker skrbi za nas vse in nas lepo uči. Svojega očeta bom vedno rad imel, ga spoštoval in ubogal.
Zdravko Klanjšček, uč. III. razreda Vučja vas, p. Križe v ci
Skoraj nobenega otroka ni na svetu, ki ne bi imel svojega očeta rad. Oče je
tisti, ki skrbi, da ima vsa družina dovolj arane in obleke. Skrbi tudi za otroke, da hodijo v šolo, in jim kupuje šolske potrebščine. Tudi jaz imam svojega očeta zelo rada. Moj oče je že star in je izučen mesar. Kdor izgubi očeta, je sirota!
Ana Junko, uč. IV. razr. v Dobličah
Največji zaklad na svetu mi je oče.
Ce bi tega izgubil, bi bil velik siromak. Očeta neizmerno ljubim. Ko sem bil majhen, me je dostikrat popestoval. Že deset let ga ni doma. Skrb za kruh ga je prisilila, da je zapustil ljubo družini-co in prelepo domačo vas ter odšel v Kanado. Ob slovesu je bilo vsem hudo. Večkrat nam piše in pošlje denarja. Mama nam potem s tem denarjem kupuje obleko in šolske potrebščine. Ker vem, da veliko trpi v tujini, ga še posebno ljubim, in ko se kdaj vrne domov, mu bom pokazal svojo ljubezen s tem, da mu bom pomagal pri delu in da bom ubogljiv.
Leopold Butala, učenec IV. razreda v Dobličah
Moj oče
Moj očka je dober, da nihče tako,
ga išči kjer hočeš — nikjer ga ne bo!
Ko zjutraj vstanem, z menoj se igra
in zmerom izprašnie, če sinko kaj zna.
Če je napačna naloga,
ki sem jo moral r><ir>iRP+
moram takoj spet vse izbrisat.
In znova na delo,
čeprav ne veselo.
Še ko očka v službo hiti,
mi zagrozi:
»Le pazi, Zvonko, ti
na pikico nad črko ,i'!«
Tu, zdaj, moj ljubi stric Matic,
sem Ti napisal nekaj resnic!
Bukavec Zvonko, učenec IV. razr.
Selnica ob Dravi.
Časih si mislim, kako hudo bi ml bilo,
če bi izgubili našega dobrega ata. Saj se zmerom trudi za nas, da nam zasluži kruh in vse, kar potrebujemo . Vsi ga imamo zelo radi, ker je tako skrben in
dober. Prav pridno se hočem učiti, da mu vsaj z veseljem poplačam del njegove očetovske ljubezni in skrbi. Dragega Boga prosim, da nam Še dolgo, dolgo ohrani našega ljubega ateka.
Marina Kralj, nč. II. razr.
Vareš Majdan.
MOJ OČKA
Očka naš me rad ima, kar poželim — prav vse mi da! Kupil mi je že konjiča in grdogledega beriča.
Ali žalostno je to, da očka moj trpi hudo. V tovarni dela dan na dan, četudi časih je bolan.
A on ne toži in ne stoka, z glavo pokonci dalje stopa. On dobro ve, kar mi ne vemo, da kruh, ki ga zasluži, radi jemo.
Za kruhek ta vsak dan trpi, za nas krvavi pot poti, za nas, za nas se on bori!
Franci štravs, uč. I. razr. mešč. šole na Jesenicah.
Moj oče je zelo dober, ker skrbi zame in za vso družino. Kako uboge so družine, ki nimajo očeta! Trudim se, da bi se v šoli dobro učila in ga z lepim izpri-čevalom razveselila! Večkrat mi napravi kako veselje. Tako mi je napravil tudi veliko veselje, ko me je vzel s seboj v Ljubljano na sokolski zlet. Zato ga imam zelo rada in mi je žal, kadar ga nepremišljeno žalim.
Slavica Kuhar, uč. I. razr. mešč. šole v Črni pri Prevaljah.
Svojega očeta imam rad, ker je on prvi za Bogom, ki me varuje vsega hudega in mi hoče vse dobro za dušo in telo. On skrbi zame, mi kupuje knjige, obleko in šolske zvezke, da lahko redno obiskujem šolo. Svojo hvaležnost mu moram pokazati s tem, da prinesem iz šole odličen izkaz. Tudi če sem bolna, skrbi oče zame in mi prinese zdravila, da kmalu okrevam. Zato, ker me ima tako rad, ga rad ubogam in mu rad postrežem in zmerom mu bom hvaležen za njegovo ljubezen in skrb.
Slavko Grmič, nč. IV. razr. Sv. Jurij ob Ščavnici.
Svojega očeta imam zelo rad, ker skrbi rame in mi kupuje obleko, čevlje in knjige. On je zame najdražje bitje na sve-
tu. Oče skrbi, da se učim in da hodim v šolo. Zelo dober je z menoj, kadar sem
priden. Tudi kadar pride truden domov, je vedno dobre volje, zato ga imam zelo rad.
Miroslav Naglič, nč. IV. razr. p. Sv. Jurij ob Ščavnici.
Grobnica mamutov
V bližini Brna, moravske prestolnice, so pri razkopavanju peščenih skladov odkrili v precejšnji globini veliko skupno grobnico predpotopnih orjaških slonov — mamutov. V njej je okoli 1000 okostij. Po njihovi legi se vidi, da je morala zadeti živali nenavadna nesreča, da so vse poginile, najbrž jih je iznenada zasulo.
Zanimivosti
Samica morskega volka leže največja jajca. Dolga so do 23 centimetrov.
Pravi kralj živali ni lev, pač pa tiger, ki je večji, okretnejši, močnejši, pogum-nejši in hitrejši od leva.
Največji in najbogatejši muzej na svetu je pariški Louvre. Dvorane v njem so skupaj dolge več kilometrov.
Opica zna jokati, ne zna se pa smejati.
Citrona nd sad, ampak jagoda.
V	Chilu v Ameriki imajo neke vrste kokoši, ki ležejo zelena jajca.
Novo rojen kenguru je dolg samo dva ln pol centimetra.
V	jezeru Titicaca v Južni Ameriki železo ne zarjavi. V njegovi vodi živi 1« ena vrsta rib.
Žaba ne pije vode, ampak jo le vsrkava skozi kožo.
Veliki matematik Einstein je nekoč v gimnaziji padel pri izpitu iz — matematike.
če leži, porabi človek na minuto osem litrov zraka, pri zelo napornem delu pa do petdeset litrov.
Manica:
Uganke
1.	Nima je zemlja, nima je nebo, ne morje, ne ljudje, ne zverina, ne drevje, a — najmanjši črvič jo pa ima?
2.	Živa ni, a živo ima, velika je, pregibi je se?
3.	Kateri stolp v Sloveniji je najvišji?
Rešitev posetnlce
knjižničarka.
ti. i h. UoUuani
Pustolovščine Jolija
(Prevedel Vladimir LevstflO
•Ko »ta Jošl In Peter ujela Hektorja In •e vrnila na kraj nesreče, je že sedel na stolu redar, kakor da bi bil svoje ilve dni prodajalec kužkov. Očividno Je čakal, da bi se prikazal lastnik psičkov, ki sta bila še privezana.
čez deset dni je imel Jošl rojstni dan. In, kaj menite, kaj mu Je podaril oče? Lep, nov voziček, ki ga je bil vrli mož sam napravil Iz še večjega zaboja, nego Je bil prejšnji. Kako srečen Je bil Jošl! »Ali«, ga Je opomnil oče, »bodita to pot previdnejša!, Nu, lahko si mislite, da se je Joši prijatelju Petru takoj pohvalil z darilom.
Ali _ kaj je bilo to? Rtfsk! se je vdrlo
zaboju dno, In Peter Je padel s sladkorčkl vred skozi luknjo, tako da je Joži mahoma Izgubil oporo. Na srečo se je ujel za vejo, a zdaj )e visel med nebom in zemljo. Tisti mah je prigrmelo Izza vogala motorno kolo.
Aha! na srečo Je stal ob pločniku avtomobil, ki se je baš pripravljal, da bi odpe-(Jai.	gospa je sedela v njem in šofer
Je že držal vodi|0 v rokah. Hop! prav tisti mah, ko je avtomobil potegnil, je skoči! prodajalec psov zadaj na zgrnjeno streho In se prekopicnll v voz.
že drugo Jutro sta se odpravila z vozičkom Po kupčiji. Namenjena sta bila v enega izmed sosednjih krajev. Sredi poti je pa Peter mahoma vzkliknil: »Glej, Jabolko!« Joši je pogledal kvišku. In res: na veji, ki je štrlela čez plot. je viselo kras. no, rdeče jabolko!
Jabolko nI bilo namenjeno njima, zakaj
drevo je raslo za plotom, ali _ oh, tolikanj
Ju Je zaskominalo, da Je bilo vse premagovanje zaman I Zat© je stopil Peter na vo. ziček, Jošl mu je pa zlezel na rame. ža malo, pa bi bil dosegel jabolko; že je želj. n0 Iztegnil roko p0 niem . . .